id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Rudolf Johann Wolf | Rudolf Johann Wolf Življenje in delo | Wolf je študiral na univerzah v Zürichu, Dunaju in Berlinu. Encke je bil eden od njegovih učiteljev. Leta 1844 je Wolf postal profesor astronomije na Univerzi v Bernu in leta 1847 predstojnik bernskega observatorija. Od leta 1855 je bil predstojnik stolice za astronomijo na Univerzi v Zürichu in züriški politehniki. Bil je predstojnik Observatorija Zürich.
Bil je navdušen nad Schwabejevim odkritjem cikla Sončevih peg. Tudi sam je začel opazovati Sončeve pege in zbral vse razpoložljive podatke o Sončevi dejavnosti od leta 1610. Izračunal je periodo cikla 11,1 let. Leta 1848 je razdelal način za računanje Sončeve dejavnosti. Wolfovo število Sončevih peg se uporablja še danes. V letu 1852 je bil Wolf med štirimi odkritelji povezave med Sončevimi pegami in Zemljinim magnetnim poljem. |
Ehrenfestov paradoks | Ehrenfestov paradoks | Ehrenfestov páradoks [êrenfestov ~] v fiziki obravnava vrtenje togega obroča v teoriji relativnosti. Podal ge je Paul Ehrenfest leta 1909 s člankom v Physikalische Zeitschrift.
Vrteča plošča ni inercialni sistem. Zato se zanjo ne da uporabiti posebne teorije relativnosti. Če se izračuna Lorentz-Fitzgeraldovo skrčenje, se zmanjša obseg plošče pri istem polmeru. Pravilne rezultate za vrtečo ploščo da le splošna teorija relativnosti ob pomoči ukrivljenosti prostora. |
Kapitulacija Kraljevine Italije | Kapitulacija Kraljevine Italije | Kapitulacija Kraljevine Italije je izraz, s katerim se navadno označuje konec te države; povezuje se ga s podpisom premirja, ki so ga 3. septembra 1943 sklenili Kraljevina Italija in zahodni Zavezniki. Dejansko s tem dnem država ni prenehala obstajati, je pa sprožila zaporedje dogodkov, ki so privedli do njene ukinitve: 3. septembra 1943 se je država odpovedala borbi proti Zaveznikom, 13. oktobra 1943 je preklicala zavezništvo z Nemčijo, 5. junija 1944 je kralj Viktor Emanuel III. Italijanski odstopil v korist sina, 2. junija 1946 je ljudski referendum izglasoval republiko. Praviloma je torej Kraljevina Italija kapitulirala (nehala obstajati) 2. junija 1946. |
Kapitulacija Kraljevine Italije | Kapitulacija Kraljevine Italije Vzroki kapitulacije | Vzroki italijanske kapitulacije so bili tako politični kot praktični. V politiki je Mussolini začel uvajati vrsto zamenjav v sestavu vlade in večjih državnih organizacij, in sicer s premestitvijo na stranske položaje nekaterih oseb, ki niso podpirale vojne na strani Nemcev; tako sta bila na primer razrešena dolžnosti Giuseppe Volpi (predsednik Confindustrie) in Galeazzo Ciano (zunanji minister). Te spremembe v političnem vodstvu so med drugim pomenile odstranitev iz ključnih položajev vseh oseb, ki so bile naklonjene kralju.
Še pomembnejši vzroki kapitulacije so bili čisto praktični dejavniki, se pravi enostavno splošna želja po prenehanju vojskovanja: čeprav je fašistična ideologija pridobila obširna ozemlja za državo in visokozveneče naslove za kralja, je postajala cena imperija čedalje višja in nevzdržna. Zato je kralj že jeseni 1942 začel iskati način, da bi hkrati prekinil vojno in obdržal svojo oblast v državi. Preko posrednikov, predvsem snahe Marije José Belgijske in Svetega sedeža, je stopil v stik z Zavezniki.
Zavezniki so kot pogoj za sodelovanje zahtevali formalno odstavitev Mussolinija, premirje in nato zavezništvo. Kralj je dejansko odstavil Benita Mussolinija 25. julija 1943 in ustanovil novo vlado. Kraljevina Italija je naslednjega septembra podpisala premirje, s katerim se je nameravala umakniti iz vojne. Že po nekaj dneh se je pridružila zavezniški koaliciji in s tem izpolnila vse predlagane pogoje. |
Kapitulacija Kraljevine Italije | Kapitulacija Kraljevine Italije Premirje ali predaja | V resnici se še danes razpravlja, če je šlo za premirje ali za predajo, saj se celo v originalnem dokumentu uporablja enkrat en izraz enkrat drugi. Danes se ta dokument bere kot italijansko pripravljenost na prekinitev sovražnosti, ki so jo pa Zavezniki razumeli kot predajo. To je razvidno tudi iz dejstva, da so Italijani pričakovali zavezniško sodelovanje in pomoč pri obrambi Rima pred Nemci, a ju niso prejeli. Tudi poznejša vojna dogajanja so pokazala, da Zavezniki niso šteli Italijanov za sogovornike, s katerimi jih veže premirje, temveč za sovražnike, ki so se jim predali. V teku dolgega prodiranja proti severu so Zavezniki enako postopali tako proti nemški vojski kot proti italijanskim civilistom, s čimer so dokazali, da so tudi po premirju šteli Italijane – vključno s civilnim prebivalstvom – le za premagane sovražnike.
Predajo sta na konferenci generalov obeh strani v zavezniškem vojaškem taborišču v kraju Cassibile na Siciliji, ki so ga pred kratkim zasedli Zavezniki, podpisala generalmajor Walter Bedell Smith, ki je zastopal Zaveznike, in brigadni general Giuseppe Castellano, ki je zastopal Italijo. Premirje/predajo sta odobrila tako kralj Viktor Emanuel III. kot tudi maršal Badoglio, takratni predsednik vlade; v kratkem sta rekonstruirala vlado in 13. oktobra napovedala vojno Nemčiji. S tem aktom se je Italija pridružila Zaveznikom kot sobojevnica V resnici so Zavezniki bolj malo upoštevali kraljevo vojsko: vse do zaključka vojne je obveljalo mnenje, da so vsi italijanski vojaki, tako kraljevi kot salojski, samo zanemarljivi ostanki propadle države. |
Kapitulacija Kraljevine Italije | Kapitulacija Kraljevine Italije Posledice | Nemci so to premirje/predajo označili kot italijansko izdajo Nemčije, kar je na nek način tudi bilo: čeprav je kralj s premirjem nameraval v prvi vrsti zaključiti bojevanje in ne preklicati zavezništva, je to posredno pomenilo prav odstop od dogovora z Nemci, se pravi “izdajo” obstoječega sporazuma. Nemčija je hitro ukrepala tako, da je 12. septembra rešila Mussolinija, ki je bil zaprt v priporu v Rimu, in 15. septembra napadla bivše zaveznike v Italiji, južni Franciji in na Balkanu. Italijanske sile so bile hitro poražene in ves Apeninski polotok so zasedli Nemci, ki so na severu ustanovili marionetno državo, Italijansko socialno republiko. Kralj, vlada in večina mornarice so se umaknili v Brindisi, ki je že bilo v zavezniških rokah.
Že po nekaj urah od razglasa kapitulacije je bil ustanovljen Comitato di Liberazione Nazionale CLN, to je Komite za narodno odvoboditev. Nastalo je
Italijansko odporniško gibanje, ki je bilo glavni dejavnik pri odpravi fašizma in nastanku republike. |
Sneferka | Sneferka | Sneferka je Horovo ime staroegipčanskega kralja, ki je morda vladal proti koncu Prve dinastije. Natančna dolžina njegovega vladanja ni znana, domneva pa se, da je bila zelo kratka. Njegov kronološki položaj je nejasen. |
Sneferka | Sneferka Ime | Sneferkovo Horovo ime je zaradi nenavadnega tipografskega razporeda hieroglifov znotraj sereka še vedno predmet raziskav. Ime se bere na več načinov: Seneferka, Sneferka, Neferseka in Sekanefer. Horovo ime Sneferka se pojavlja na več posodah iz skrilavca in alabastra. Prvo od njih so odkrili v mastabi visokega uradnika, ki je služil pod kraljem Kaajam. Drugo so odkrili v podzemnih galerijah Djoserjeve stopničasta piramide, tretjo pa v mastabi anonimnega pokojnika v Sakari. Četrti artefakt s Sneferkajevim imenom je v zbirki Georgesa Michailidisa. Zaradi neznanega porekla arheologi in egiptologi dvomijo v njegovo pristnost. Razen tega na sereku ni Horovega sokola, kar je za tisto obdobje egipčanske zgodovine skrajno nenavadno. |
Sneferka | Sneferka Identiteta | Razen Sneferkajevega sereka napisi omenjajo tudi številne institucije in kraje, ki so znani že iz najdb iz Kaajeve vladavine. Imenujejo se Qau-Netjeru (Povzdigovanje bogov) in Ah-Netjer (Božanska palača). Egiptologi, med njimi Peter Kaplony, ugotavljajo, da napisi dokazujejo kronološko bližino kralju Kaaju ali da je ime Sneferka alternativno ime, ki ga je krajši čas uporabljal Kaa.
Na dveh artefaktih z različnima porekloma je serek kralja, katerega ime je zaradi slabe čitljivosti zelo sporno. Na napisu je prepoznaven samo ptič, zato so spornega kralja poimenovali Hor Ptič. Egiptologi, med njimi Wolfgang Helck in Peter Kaplony, so prepričani, da sta se Sneferka in Hor Ptič spopadla za egipčanski prestol. Spopadi so dosegli višek s plenjenjem kraljevega pokopališča v Abidu, ki se je potem opustilo. Bitko za prestol je morda končal ustanovitelj Druge egipčanske dinastije, kralj Hotepsekemvi. Dokaz za to trditev je Hotepsekemvijevo Horovo ime, ki pomeni »Dve sili sta se pobotali«. Ime bi lahko pomenilo, da se je Egipčansko kraljestvo po odobju razprtij ponovno združilo. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku | Bankei Jotaku (japonsko 盤珪永琢), japonski zen mojster, posmrtno počaščen s cesarskim nazivom Kokusči »narodni mojster«, * 1622, Hamada, Japonska, † 1693, Japonska. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Zgodnje življenje | Bankei Jotaku se je rodil leta 1622 v provinci Harima, kot sin izšolanega samuraja, Suge Dosacuja, ki je bil naklonjen medicini. V otroštvu je nosil ime Muči in čeprav je kazal znake inteligence, je bil nagajiv otrok. Po očetovi smrti sta ga vzgajala mati, kateri je bil izjemno vdan, in starejši brat. Naslednje leto je pričel s šolanjem in začel študirati stare kitajske konfucijanske klasike, vendar so ga besedila močno zmedla.
Nekega dne mu je učitelj prebral prvo vrstico Učenja: »Pot učenja je v razjasnitvi svetle vrline«. Bankei je učitelja prosil za pojasnilo pomena citata, vendar gaodgovori, ki jih dobi, ne zadovoljijo. Pomankanje razumevanja je v njem rodilo ogromno vprašanj in dvomov zato je izkoristil vsako priložnost za povpraševanje ostalih o njihovem znanju. Postavljal je prodorna vprašanja konfucijanskim in budističnim učenjakom in se udeleževal verskih srečanj v iskanju odgovorov.
Njegova potreba po odgovorih je posatla tako močna da je opustil študij. Leta 1633 so ga izgnali iz družinskega doma. Družinski prijatelj, Jukan Nakahori, mu je dovolil ostati v bližnji koči. Bankei je zaradi svoje izvirnosti in nenavadne narave kočo poimenoval »Puščava prakse« in te besede vklesal na tablo, ki jo je postavil pred kočo. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Budistično urjenje | Bankei je v tem času vrjetno začel prakticirati šin budizem. Pri petnajstih se je začel izpopolnjevati v tantričnem budističnem templju Šingon, kjer se je bolj poglobil v preučevanje budističnih sutra - besedil. Vendar ni bil zadovoljen s šingonskim tantričnim formalizmom in je sledeče leto tempelj zapustil. Odšel je v pokrajino Ako, kjer se je v Zuio-dži spoznal Umpo Zendžo, meniha sekte Rinzai. Meniha je vprašal po pomenu svete vrline, na kar mu je menih svetoval da je edina pot do takšnega spoznanja mogoča skozi vadbo zanzena. Ta nasvet je Bankeja navdušil, zato ga je Umpo posvetil v meniha. Takrat dobi svoje budistično ime Jotaku (tj. »dolgo poliranje kamna uma«).
Kmalu za tem ko je dopolnil devetnajst let je zapustil Džuio-dži in odpotoval skozi Kjoto, Osako in Kjušu, v iskanju odgovora na svoje vprašanje. Med svojimi potovanji je bival v templjih ali spal v puščavah in se potepal kot berač. Leta 1645 se je pri 24-ih letih vrnil v Džuio-dži, nič pametnejši kot na dan, ko je odšel. Tedaj mu Umpo pove, da lahko odgovor, ki ga išče najde le v sebi in ne preko posrednika. Kmalu po vrnitvi je zgradil majhno kočo v bližnji vasi in v njej živel kot puščavnik. Več ur je sedel in se posvečal vadbi zanzena pri čemer je opustil telesno udobje in se osredotočil na popolno razumevanja življenja. Tako je deloval več let in zaradi zanemarjanja telesa zbolel za tuberkulozo. Poiskal je zdravniško pomoč, a mu je bila napovedana le smrt. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Uresničevanje nerojenega | Med to izkušnjo bližine smrti je Bankei spoznal nerojeno. Pozneje je o tem pričeval:
S tem razkritjem se njegovo spraševanje ustavi in njegovo telesno stanje se izboljša. Pridobil je dovolj moči, da je lahko spet potoval, in se vrnil k Umpu, da bi delil svoje izkušnje. Umpo potrdi njegovo razsvetljenje in ga poslal h Gudu Tošokuju, drugemu mojstru Rinzaia, da prav tako potrdil to izkušnjo. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Iskanje potrditve | Pri 26 letih je Bankei odšel v prefekturo Gifu, v Daisen-dži, kjer je bil opat Gudo. Toda ko je prišel, je bil Gudo odsoten in Bankei je obiskal druge zenovske učitelje. Noben od njih ni mogel potrditi njegovega razumevanja. Po enem letu življenja na podeželju v okolici Daisen-dža Bankei ponovno obišče Umpo.
Leta 1651 Bankei sliši, da je v Nagasaki prispel mojster čana Doša Čogen. Umpo mu svetuje, naj ga obišče. Bankei je našel Došo Čogena v templju Sofuku-dži v kitajskem slogu. Doša je potrdil Bankejevo razumevanje s prvega srečanja, vendar dodal, da je to razumevanje nepopolno. Ta pripomba je užaljila Bankeja, vendar jo je vseeno spejel. Kljub temu je ostal v templju in nekaj časa opazoval Doševo učenje ter končno razumel, da je imel Doša prav. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Končno prebujenje | Bankei je živel z drugimi menihi v templju, z njimi ni želel peti kitajskih suter. Leta 1652 je Bankei med skupno meditacijo z drugimi menihi doživel končno razsvetljenje. Doša mu je to potrdil naslednji dan: Bankei je končno rešil veliko vprašanje. Bankei je zavrnil visok položaj v samostanu in se raje odloči za skromno življenje v kuhinji. Naslednje leto se je Bankei za kratek čas vrnil v Harimo, nato pa se je preselil v Jošino v prefekturi Nara, kjer je živel kot puščavnik. V gorah Jošino je Bankei v tišini svojega umika pisal budistične pesmi o nerojenem. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Nerojeno | An, ki je predpona ne (japonsko fu)
Utpada, kar pomeni geneza, rojstvo (japonsko šo).
Kombinacija teh dveh izrazov torej pomeni, da nima izvora, ne nastane.
Budistična tradicija uporablja izraz anutpada, ki označuje odsotnost izvora ali sunjate. Izraz najdemo tudi v Lankavatara sutri, kjer je izenačen z izrazom sunjata, praznina. Po mnenju D. Suzukija, anutpada ne pomeni nasprotje utpadi, temveč nasprotje presega. Beseda kaže na pogled na resnično naravo obstoja, na to, da so »vsi predmeti brez snovi«.
Sprva je Bankei uporabljal izraz fušo fumecu, ki ga lahko prevedemo kot nerojenje in ne-smrt ali brez ustvarjanja in brez uničenja. Kasneje pa Bankei uporablja le izraz nerojen, saj je logično nemogoče reči, da je nekaj uničeno, kar ni bilo ustvarjeno, zaradi česar je izraz večni odveč. |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Doseganje nerojenega | Čeprav je nerojenost naravno stanje človeka, je za osvoboditev jaza iz iluzije, dvojnosti misli in fiksacij (nen) potrebna »kritika jaza« in ne praksa zazena ali koana. Po Bankeiju je iluzija, ki se rodi iz »egoistične želje«, in nen »podobe videnih in slišanih stvari«. Od teh iluzij in fiksacij se lahko ločimo na naslednji način: »Če nikoli ne poskušamo preprečiti ali spodbuditi misli, bodo zagotovo minile same od sebe.« |
Bankei Jotaku | Bankei Jotaku Znani citati | “V kritiziranju, učitelj upa, da nauči. To je vse.”
“Globoko v sebi, načeloma, smo nerojeni. Nikoli ne obstajamo in nikoli ne nehamo obstajati. Vsi ti prihodi in odhodi so samo utripi v vzorcu.” |
Slovenska lipa | Slovenska lipa | Slovenska lipa je bila neuradna slovenska valuta, ki jo je leta 1989 izdalo novo ustanovljeno podjetje Lipa Holding iz Ljubljane. Idejni vodja tega projekta je bil dr. Bogdan Oblak - Hamurabi, podjetje pa je pripravljalo izdajo bankovcev v vrednosti 1/2 lipe, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Do natisa je prišel le bankovec za eno lipo, ki se je pojavil v obtoku v Ljubljani 31. marca 1990. Takrat so bile sklenjene tudi pogodbe z več kot 80 podjetji, med njimi časopisno podjetje Mladina, ki so se zavezala, da bodo sprejemala lipe kot pomožno plačilno sredstvo. Izdanih je bilo okoli 35.000 bankovcev v eni seriji, ki so imeli kritje v zlatu.
Po razglasitvi suverenosti Slovenije v letu 1990, je podjetje Lipa Holding izdalo tudi dva kovanca v tej valuti. Zlatarna Celje naj bi po naročilu Lipa Holdinga skovala 300 zlatnikov po 50 lip, kar pa ni bilo v celoti realizirano. Skovanih je bilo le okoli 80 zlatnikov. Poleg zlatnikov pa je bilo skovanih okoli 8.000 srebrnikov po 1 lipo. Modele za kovanje je izdelal oblikovalec Stane Dremelj. |
Slovenska lipa | Slovenska lipa Motivi | Na bankovcu za 10 lip naj bi bil upodobljen Jurij Vega, za 20 lip Anton Martin Slomšek, za 50 lip Jože Plečnik in za 100 lip slovenski pesnik France Prešeren.
Edini bankovec, ki je prišel v obtok je imel na prvi strani desno upodobljenega pesnika Prešerna, levo je bila upodobljena cvetoča veja lipe, na sredini napis »1 lipa«, pod njim pa je bil upodobljen knežji kamen. Na zadnji strani je bil osrednji motiv slovenski parlament, arhitekta Jožeta Plečnika, desno in levo pa sta spet upodobljena motiva knežjega kamna in cvetoče lipe.
V manjšem obsegu je v aprilu 1992, ko je bila Lipa kot nacionalna valuta že zavrnjena, izšla nova serija bankovcev z apoenom 1 lipa, namesto Franceta Prešerna je na njej upodobljena glava ženske (personifikacija Slovenije).
Na zlatniku je bil na prednji strani v sredini številka »50«, ki jo je obdajal napis »Republika Slovenija«, pod njo pa napis »lip«. Na zadnji strani je bila upodobljena silhueta Franceta Prešerna, nad njo pa ob robu polkrožni napis »dr. France Prešeren 1800 - 1848«. Srebrnik je imel podoben motiv na prednji strani kjer je bila osrednja številka »1« na podlagi, ki je predstavljala lipov list in pod njo napis »ena«. Zadnja stran je bila enaka tisti z zlatnika. |
Planinska koča na Vojah | Planinska koča na Vojah | Planinska koča na Vojah (690 m) je planinska postojanka, ki stoji na sredi doline Voje, kjer se končuje gozd in pričnejo obsežni pašniki. V bližini se nahaja naravna znamenitost - ledeniško oblikovana korita Mostnice. Zanimiva sta tudi slapova Mostnice in Krope. Koča je bila zgrajena 22. julija 1982, imenovana po Bohinjskih prvoborcih. Sedanje ime je dobila leta 1994. Upravlja jo PD Srednja vas v Bohinju. |
Planinska koča na Vojah | Planinska koča na Vojah Dostopi | 0.45 h: iz Stare Fužine (Bohinj), po cesti
0.45 h: iz Stare Fužine, mimo korit Mostnice |
Planinska koča na Vojah | Planinska koča na Vojah Prehodi | 2 h: do Kosijevega doma na Vogarju (1054 m)
1.30 h: do Planinske koče na Uskovnici (1154 m)
3 h: do Vodnikovega doma na Velem polju (1817 m) |
Planinska koča na Vojah | Planinska koča na Vojah Vzponi na vrhove | 4 h: Debeli vrh (2390 m), mimo Planine Krstenice (1670 m), čez Lazovški preval (1966 m)
5-6 h: Škednjovec (2309 m), mimo Planine Krstenice
4 h: Tosc (2275 m) |
Leon Engelman | Leon Engelman | Leon Engelman je osebno ime več znanih Slovencev:
Leon Engelman (*1930), pianist, glasbeni pedagog in publicist
Leon Engelman (1841-1862), pisatelj |
Loža, Koper | Loža, Koper | Palača Loža ( italijansko palazzo della Loggia ) je beneško gotska palača v Kopru. Je edina ohranjena gotska mestna hiša v Sloveniji. |
Loža, Koper | Loža, Koper Zgodovina | Najzgodnejši del obstoječe zgradbe je iz leta 1462, ko se je začela gradnja nadomestitve prejšnje Lože, ki je stala na enakem položaju na severni strani glavnega koprskega trga, nasproti Pretorske palače.
Po izbruhu kuge v Kopru v letih 1553-1555 je bilo pročelje Lože polepšano z grbi, v niši nad levim vogalnim stolpcem pa postavljen terakotni kip Madone z otrokom.
Nadaljnja dela so bila izvedena leta 1698, ko je bila dodana druga etaža in fasada razširjena z dvema dodatnima lokoma.
Trenutno je v pritličju Lože kavarna. V drugem nadstropju je umetniška galerija. |
Pećka patriarhija | Pećka patriarhija | Samostan Pećka patriarhija (srbsko Манастир Пећка патријаршија, Manastir Pećka patrijaršija, albansko Patrikana e Pejës) ali Patriarhalni samostan v Peći je srednjeveški samostan Srbske pravoslavne cerkve v bližini Peći, Kosovo. Zgrajen je bil v 13. stoletju in postal sedež srbskih nadškofov. V 14. stoletju je bil razširjen. Ko je bila leta 1346 ustanovljena Srbska patriarhija Peć, je postal sedež srbskih patriarhov. V srednjem in zgodjem novem veku je služil kot mavzolej srbskih nadškofov in patriarhov. Od leta 2006 spada s še tremi srbskimi cerkvami in samostami Srbske pravoslavne cerkve med Srednjeveške spomenike na Kosovu in hkrati med mesta svetovne kulturne dediščine.
Samostan upravlja Eparhija Raška in Prizren, vendar je pod neposredno jurisdilcijo srbskega patriarha, ki ima med drugim tudi naslov peškega nadškofa. Samostanska cerkev je izjemno delo srbske srednjeveške arhitekture in s še tremi drugimi cerkvami v samostanskem kompleksu tvori celoto. |
Pećka patriarhija | Pećka patriarhija Geografija | Samostanski kompleks se nahaja v bližini Peći (albansko Peja) v kosovski pokrajini Metohija ob cesti, ki povezuje Kosovo s Črno goro. Zgrajen je ob Pejski Bistrici na njenem vstopu v kanjon Rugova. Na samostanskem dvorišču raste 750 let stara črna murva, imenovana Šam-dud. Vsadil jo je nadškof Sava II. med letoma 1263 in 1272. |
Pećka patriarhija | Pećka patriarhija Zgodovina | Samostan je zgrajen na robovih starega rimskega in bizantinskega Siperanta. Samostanski kompleks je sestavljen iz štirih cerkva, od katerih so bile tri povezane v zaključeno celoto. Zgrajen je bil v prvi tretjini 13. stoletja (1321–1324 in 1330–1337. Domneva se, da je postal metohion (zemljišče v lasti in upravljanju samostana) samostana Žiča, ki je bil takrat sedež srbske nadškofije. Nadškof Sava je bil takrat še živ (umrl 1235). V prvi tretjini 13. stoletja je dal nadškof Arsenije I. (služboval 1233–1263) na severni strani kompleksa zgraditi cerkev Svetih apostolov. Cerkev je bila po Arsenijevem naročilu poslikana leta 1250 ali okoli leta 1260. Leta 1253 je Arsenije I. zaradi invazije tujcev preselil sedež Srbske cerkve iz Žiče v Peć, ki je bila bolj varna in bliže središču države. Sedež se je leta 1285 vrnil v Žičo in bil zaradi tuje invazile leta 1291 ponovno preseljen v Peć. Nadškof Nikodim I. (služboval 1321–1324) je severno od cerkve Svetih apostolov zgradil cerkev sv. Dimitrija, njegov naslednik, škof Danilo II. (služboval 1324-1337), pa je zgradil še cerkev svete Matere Božje Odigitrije in cerkev sv. Nikolaja na južni strani kompleksa. Pred tremi glavnimi cerkvami je nato zgradil monumentalni narteks. Med službovanjem nadškofa Joanikija II. je bila okoli leta 1245 do takrat neposlikana cerkev sv. Dimitrija poslikana s freskami. Srbski car Stefan Dušan (vladal 1331–1355) je leta 1346 srbsko nadškofijo povišal v patriarhat in s tem ustanovil Srbski patriarhat v Peči.
V 14. stoletju je bila cerkev Svetih apostolov nekoliko preurejena, zato so bili nekateri deli cerkve poslikani kasneje. Od 13. do 15. stoletja so se v cerkvah samostana pokopavali srbski nadškofi in patriarhi. V letih 1459-1463 je po smrti Arsenija II. mesto patriarha ostalo prazno, ker je Osmansko cesarstvo patriarhat razpustilo. Med vladanjem sultana Sulejmana Veličastnega ga je po nasvetu velikega vezirja Mehmed Paše Sokolovića obnovilo. Pod njegovo jurisdikcijo je postavilo tudi bolgarske eparhije. V letih 1619-1620 je slikar Georgije Mitrofanović (1550–1630) na novo poslikal cerkev sv. Dimitrija, leta 1673-1674 pa je slikar Radul poslikal cerkev sv. Nikolaja. V zgodnjem 18. stoletju, zlasti med in po avstrijsko-rusko-turški vojni (1735–1739), je patriarhat postal tarča fanariotov in Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu, katerega cilj je bil postaviti eparhije Srbskega patriarhata pod konstantinopelsko jurisdikcijo. Leta 1737 je bil po intervenciji Aleksandrosa Mavrocordatosa na čelo Srbskega patriarhata prvič imenovan Grk, ker je bilo po njegovem mnenju srbsko vodstvo "nevredni zaupanja". V naslednjih letih so fanarioti s političnimi pobudami dosegli izključitev Srbov iz nasledstva patriarhata, ki je bil septembra 1766 ukinjen.
Obdobje osmanske vladavine v regiji se je končalo leta 1912. Na začetku prve balkanske vojne (1912-1913) je Peć zasedla vojska Kraljevine Črne gore. Po sklenitvi Londonskega sporazuma (1913) je Peć priladla Črno gori, Pećka patriarhija pa je ponovno postala sedež škofije. Škof in bodoči srbski patriarh Gavrilo Dožić je začel obnavljati samostanski kompleks, dokler ni obnove prekinil izbruh prve svetovne vojne leta 1914. Sledila je avstroogska okupacija Črne gore, vkljčno s Pećjo. Po koncu vojne leta 1918 so se Črna gora in južnoslovanske province Avstro-Ogrske priključila Kraljevini Srbiji in ustanovile Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1920 so bile obnovljene strukture Srbske pravoslavne cerkve. Obnovljen je bil Srbski patriarhat s tradicionalnim sedežem v Pećki patriarhiji. Od takrat so bili vsi srbski patriarhi ustoličeni prav tu. V letih 1931 in 1932 so v samostanskem kompleksu potekala obsežna obnovitvena dela.
Leta 1947 je bila Pećka patriarhija vpisana na seznam Srbskih spomenikov izjemnega pomena in 13. julija 2006 na Unescov seznam svetovne dediščine kot razširitev Visokih Dečanov, ki so že bili na Unescovem seznamu ogrožene dediščine.
Obnova kompleksa se je začela junija 2006 in bila novembra istega leta končana. Glavni cilj obnovitvenih del je bil zaščita zgradb pred vremenom, popravilo notranjih sten in zunanjega videza. Med popravili so restavratorji na severnem pročelju cerkve sv. Dimitrija odkrili dve neznani freski s podobama srbske kraljice in plemiča. Leta 2008 so pročelja cerkve pobarvali v rdeče, tako kot v Žići, kar je povzročilo nekaj nejevolje. Samostanski kompleks je do leta 2013 varovala kosovska vojska, potem pa je varovanje prevzela kosovska policija. |
Pećka patriarhija | Pećka patriarhija Mavzolej | Srbski pravoslavni nadškofi in patriarhi so bili ktitorji samostana in zato pokopani v samostanskih cerkvah. Samostan je največji mavzolej srbskih verskih dostojanstvenikov. Samostan hrani tudi relikvije cerkvenih voditeljev, večinoma svetnikov: Arsenija (služboval 1233–1263), Save II. (1263–1271), Evstahija I. (1279–1286), Nikodima I. (1316–1324), Danila II. (1324–1337), Joanikija II. (1338–1354), Efrema (1375–1379; 1389–1392), Spiridona (1380–1389) in Maksima I. (1655–1674). |
Pećka patriarhija | Pećka patriarhija Cerkve | Tri glavne cerkve s kupolami (sv. Apostoli, sv. Dimitrij in Odigitrija) so med seboj povezane z veličastnim narteksom. Cerkev sv. Nikolaja nima kupole in stoji ob Odigitriji. |
Avari (Tolkienova mitologija) | Avari (Tolkienova mitologija) | Avari, imenovani tudi Nevoljneži (izvirno angleško the Unwilling), so tisti vilini, ki se niso udeležili Velikega pohoda. Živeli so v vzhodnih deželah in večinoma niso igrali pomembne vloge v Tolkienovi mitologiji. So potomci dveh prvotnih skupin vilinov, in sicer Tatjarjev in Neljarjev, zato jih v osnovi delimo na tatjarske in neljarske avare. Njihov jezik imenujemo avarščina. |
Avstronezijski jeziki | Avstronezijski jeziki | Avstronezijski jeziki so družina jezikov, ki se govorijo na širšem področju jugovzhodne Azije in Pacifika, npr. na otočjih Fidži, Filipinov, Indonezije, Malezije, Nove Zelandije (maorščina), ter na Madagaskarju (malgaščina). |
MBO | MBO | MBO je lahko:
Management Byout oz. Notranji menedžerski odkup podjetja,
Management by Objectives. |
USS Dragonet (SS-293) | USS Dragonet (SS-293) | USS Dragonet (SS-293) je bila jurišna podmornica razreda balao v sestavi Vojne mornarice Združenih držav Amerike.
Podmornica je v letih 1944 in 1945 opravila tri bojne patrulje v sklopu vojne za Tihi ocean, z izhodiščem v Pearl Harborju. Med prvo patruljo je 15. decembra 1944 v sovražnih vodah zadela ob nekartirano čer, ki je preluknjala oklep, nakar je voda zalila sprednji del podmornice. Posadka je poškodovano podmornico uspešno pripeljala do Midwayskega atola, kjer so jo za silo popravili, nato pa je bila prepeljana v ZDA na popravila.
Na naslednjih dveh patruljah se je posadka ukvarjala predvsem z reševanjem sestreljenih letalcev vojne mornarice. Podmornica je bila izvzeta iz aktivne uporabe 16. aprila 1946 in premeščena v rezervni sestav. 1. junija 1961 je bila potopljena v preizkusu eksploziva v zalivu Chesapeake. |
Manganozit | Manganozit | Manganozit je zelo redek mineral, zgrajen iz manganovega(II) oksida MnO. Prvič so ga opisali leta 1817 po odkritju v gorovju Harz, Saška - Anhalt, Zvezna republika Nemčija. Našli so ga tudi v Långbanu in Nordmarku na Švedskem, v Franklin Furnace, New Jersey, Združene države Amerike, na Japonskem, Kirgizistanu in Burkina Fasu.
Pojavlja se tudi v manganovih nodulih in manganovih mineralih, na primer v rodokrozitu, v katerih nastaja med metamorfozo in meatsomatozo v okoljih z majhno vsebnostjo kisika. |
Prvenstvo Anglije 1907 | Prvenstvo Anglije 1907 Moške dvojice | Norman Brookes / Tony Wilding : Karl Behr / Beals Wright, 6–4, 6–4, 6–2 |
Tails and the Music Maker | Tails and the Music Maker | Tails and the Music Maker (angleško dobesedno Tails in izdelovalec glasbe) je videoigra franšize Ježek Sonic japonskega podjetja Sega. Izšla je leta 1995 za konzolo Sega Pico.
To je tretja igra v franšizi, v kateri je glavni junak Tails. |
Tails and the Music Maker | Tails and the Music Maker Potek igre | Cilj igre je učenje o glasbenih lestvicah, tempu, ritmu in raznih inštrumentih. Igralec lahko tudi riše in ustvari svoje glasbeno delo.
Igra ima šest strani na katerih se (z izjemo prve) nahajajo aktivnosti:
Naslovna stran
Travels with Tails
Percussion Pinball
The Great Wall of Music
Making a Musical Match, Match That Tone
The Recording Studio |
Tails and the Music Maker | Tails and the Music Maker Zanimivosti | To je edina igra, katere glavni lik je Tails in nima nobene rdeče niti.
To je edina igra v kateri je uporabljen Tailsov izgled iz risank Dogodivščine ježka Sonica in Ježek Sonic. |
Jonas Jonasson | Jonas Jonasson | Jonas Jonasson (s polnim imenom in priimkom Pär-Ola Jonas Jonasson), švedski
novinar in pisatelj, * 6. julij 1961, Växjö.
Rodil se je v družini lekarnarja in medicinske sestre. V rojstnem kraju je obiskoval gimnazijo ter nato na Univerzi v Göteborgu končal študij švedščine in španščine. Po končanem študiju je v rojstnem kraju najprej delal kot novinar, nato ustanovil lastno medijsko podjetje, ki pa ga je 2005 prodal in se umaknil iz javnega življenja. Leta 2009 je izdal knjigo Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann, ki je kmalu postala svetovna uspešnica. Knjiga je v prevodu Nade Grošelj z naslovom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil leta 2013 izšla tudi v Sloveniji. |
Jonas Jonasson | Jonas Jonasson Naslovi knjig, prevedenih v slovenščino | Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil ISBN 978-961-01-2853-3 (COBISS)
Morilec, ki je hotel v nebesa ISBN 978-961-01-4706-0 (COBISS)
Analfabetka, ki je obvladala računstvo ISBN 978-961-01-3024-6 (COBISS) |
Paljevštica | Paljevštica | Paljevštica (izvirno srbsko Паљевштица) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Brus; slednja pa je del Rasinskega upravnega okraja. |
Paljevštica | Paljevštica Demografija | V naselju živi 47 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 47,3 let (46,3 pri moških in 48,4 pri ženskah). Naselje ima 17 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 3,29.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002), a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Rajac, Negotin | Rajac, Negotin | Rajac (izvirno srbsko Рајац) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Negotin; slednja pa je del Borskega upravnega okraja. |
Rajac, Negotin | Rajac, Negotin Demografija | V naselju živi 395 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 56,5 let (53,7 pri moških in 58,7 pri ženskah). Naselje ima 194 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,22. |
Grad Reštanj | Grad Reštanj | Grad Reštanj (nemško Reichstein) je nekoč stal v naselju Reštanj v občini Krško. |
Grad Reštanj | Grad Reštanj Zgodovina | Prva neposredna pisna omemba gradu sega v leto 1304. Leta 1206 se omenja vitez Albert de Reichenstein. Na začetku 15.stoletja rod Reštanjskih vitezov izumre. Leta 1479 so grad zavzeli Obri, Matija Korvin (Kralj Matjaž) . Po ustnem izročilu naj bi na grad streljali z dolgimi verigami, katere so razruvale zidovje in so po njih osvajalci preplezali v grad. Leta 1573 so grad razvalili kmečki uporniki in pobili vse razen ene grajske hčere, ki je storila samomor s tem, da je skočila v vodnjak. Njene druge sestre k sreči takrat ni bilo na gradu in je šla po incidentu živet v Studeniški samostan. Od tedaj naprej grad ni bil več obnavljan. Leta 1629 je stalo samo še nekaj zidovja, kmetje so kamenje porabljali za gradno svojih domov. |
Beneden Merwede | Beneden Merwede | Beneden Merwede (nizozemska izgovorjava: [bəˌneːdəˈmɛrʋeːdə]) (Spodnji Merwede) je del reke na Nizozemskem, ki jo večinoma napaja reka Ren. Začne se kot nadaljevanje Boven Merwede po odcepu ladijskega kanala Novi Merwede. Teče od Hardinxveld-Giessendama do Dordrechta, kjer se razcepi na reki Noord in Stari Meus. Njegova dolžina je 14,8 km. Reka je del glavne ladijske poti med pristaniščem Rotterdam in industrijsko regijo Porurje v Nemčiji.
Reko prečkata železniški in cestni most na relaciji med železniškima postajama Dordrecht Stadspolders in Hardinxveld-Giessendam na progi Dordrecht-Gorinchem. |
Hadidža | Hadidža | Hadidža je bila prva žena preroka Mohameda.
Pred poroko z Mohamedom je bila vdova in dvakrat poročena. Bila je bogata in naj bi sama vodila svoje posle. Mohamed je bil v njeni službi in, ker ji je bil všeč, se je z njim poročila, kljub veliki starostni razliki. Ob poroki leta 595 je bila stara skoraj 40 let, medtem ko je bil on star šele 25 let. V zakonu mu je rodila hčerko Fatimo, bila pa je tudi prva oseba, ki je sprejela islam.
1 2 Zeidan A. Encyclopædia Britannicad:Track:Q5375741↑ محمد بن جرير الطبري تاريخ الرسل والملوك: تاريخ الطبريd:Track:Q192124d:Track:Q129048 |
Volkswagen | Volkswagen | Volkswagen AG (kratica VW) je nemško avtomobilsko podjetje s sedežem v Wolfsburgu. Predstavlja jedro koncerna Volkswagen Group in je v svetovnem merilu tretji največji izdelovalec avtomobilov, takoj za Toyoto in GM in največji v Evropi. Pripadajo mu blagovne znamke Audi, Bentley, Bugatti, Lamborghini, Seat, Škoda in Volkswagen. Slednji pa je tudi, po prodajnih rezultatih, vodilni v koncernu. Ime podjetja v dobesednem prevodu pomeni »ljudski avto«. |
Volkswagen | Volkswagen Zgodovina | Pobudnik ustanovitve je bil Adolf Hitler (11. februar 1933 v Berlinu na avtomobilski razstavi). Želel je avtomobil, ki lahko na avtocesti razvije trajno hitrost 100 km/h, ima 4 za družino primerne sedeže, skromno porabo goriva in stane manj kot 1000 takratnih Mark. Naročilnico za prototip je dobil leta 1934 Ferdinand Porsche. Kmalu je nastal hrošč (Maikäfer). Ker nemška avtomobilska industrija ni bila zainteresirana, je bila izgradnja tovarne zaupana DAF (nemški delavski fronti). |
Dirka po Franciji 1952 | Dirka po Franciji 1952 | Dirka po Franciji 1952 je bila 39. dirka po Franciji, ki je potekala leta 1952. |
Mazalna mast | Mazalna mast | Mazalna mast se v tehniki uporablja pri vseh gibljivih strojnih elementih kot so, zglobi, zobčeniki, drsne ploskve, včasih pa tudi na izpostavljenih mestih kot površinska zaščita. Masti za te namene morajo imeti homogeno strukturo, mehansko konsistenco, mehansko dobro stabilnost. Pri visoki termični in oksidacijski stabilnosti se poveča tudi odpornost proti staranju. Uporabljamo več vrst mazalnih masti v odvisnosti od namena uporabe, te vrste masti so
Mast z natrijevo osnovo sestavljena je na osnovi natrijevega mila in višjih maščobnih kislin, ni odporna proti vodi. Uporabljajo jo za mazanje drsnih ležajev in kotalnih ležajev.
Mast z litijevo osnovo sestavljena je na osnovi litijevega mila in višjih maščobnih kislin, odporna je proti vodi, z raznimi dodatki pa tudi proti oksidaciji in koroziji. Uporablja se za mazanje kotalnih in drsnih ležajev, ki obratujejo pri razmeroma visokih temperaturah in v prisotnosti vode.
Mast s kalcijevo osnovo sestavljena je na osnovi kalcijevega mila, živalskih in rastlinskih maščobnih kislin z aditivi ter stabilizirana z malimi količinami vode. Uporablja se za mazanje drsnih ležajev, krogličnih ležajev, verig, zobnikov in je odporna proti vodi.
Mast z aluminijevo osnovo sestavljena je na osnovi aluminijevega stearata, dispergiranega v mineralnem olju, odporna je proti vodi, dodajajo ji dodatke za oprijemljivost. Uporablja se za mazanje šasij in spodnjih delov motornih vozil.
Mast z molibdendisulfidom sestavljena je iz različnih osnov z dodatkom MoS2-(molibdendisulfid)om. Uporablja se za mazanje mest, kjer nastopajo ekstremne obremenitve.
Mast z grafitom sestavljena je iz različnih osnov z dodatkom grafita. Uporablja se za mazanje drsnih ležajev, manjših hitrosti in večjih tlakov.
Mast za velike tlake je specialna mast na osnovi litijevih mil z dodatki za ekstremne tlake. |
Janez Fettich | Janez Fettich | Janez Fettich, slovenski zdravnik dermatovenerolog, * 9. oktober 1921, Ljubljana, † 26. avgust 2004.
Dr. Fettich je na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1948 diplomiral, kasneje pa na isti ustanovi tudi poučeval in bil med letoma 1967 in 1969 tudi njen dekan. Med letoma 1975 in 1979 je bil predsednik Združenja dermatovenerologov Jugoslavije. Je avtor preko 100 strokovnih člankov in razprav. Od leta 1979 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti |
Gombišče | Gombišče | Gombišče je naselje v občini Trebnje.
Gombišče je gručasta vas na kamnitem in vrtačastem svetu, s pripadajočim zaselkom Vrh nad uvalasto dolino Velikih Dol. Njivske površine so v hriboviti legi, na dnu vrtač in v dolini.
Južno od Gombišča se svet spušča proti gozdu pod Šumberkom v travnato dolino Spajo, ki jo ob deževju poplavlja voda, ki bruha iz petih estavel.
Izven naselja stoji cerkev svetega Jerneja, ki je v jedru srednjeveška. Oltar v južni kapeli datira v leto 1658, glavni oltar cerkve pa sta leta 1868 izklesala Anton in Janez Kušlan, podobarja iz Novega mesta.
Na bližnjih njivah so ostanki rimskih stavb in grobišča.
V kraju so še ohranjeni stari običaji ob rojstvu, poroki, smrti, godu in ob pustu. |
Nives Ahlin | Nives Ahlin | Nives Ahlin, slovenska rokometašica, * 14. julij 1991, Trbovlje.
Ahlinova trenutno igra za RK Zagorje, med letoma 2010 in 2018 pa je nastopala tudi za slovensko žensko rokometno reprezentanco. |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana (italijansko Duomo di Prato; Cattedrale di San Stefano) je rimokatoliška stolnica v Pratu v Toskani v osrednji Italiji, od leta 1954 pa je sedež škofa Prata, ki je bila stolnica že od leta 1653 v škofiji Pistoia in Prato. Posvečena je svetemu Štefanu, prvemu krščanskemu mučeniku.
Je ena najstarejših cerkev v mestu in je že obstajala v 10. stoletju. Zgrajena je bil v več zaporednih fazah v romanskem in gotskem slogu. V cerkvi je vrsta pomembnih umetniških del tako kiparskih kot slikarskih (freske). |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Izvor | Cerkev svetega Štefana je bila zgrajena na zelenem travniku (Prato) posvečena Devici Mariji v bližnji vasi Borgo al Cornio (sedanje središče Prata). Prva stavba je bila majhna župnijska cerkev za katero najzgodnejši dokument izvira iz leta 994. Širitev cerkve se je začela v 15. stoletju in spremenila skromno stavbo v eno najlepših gotsko-romanskih zgradb v Toskani. |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Zgodovina | Stolnica je dokumentirana že v 10. stoletju kot Pieve di Santo Stefano, ki je bila v Borgo al Cornio, prvi naselbini v Pratu.
Trenutna struktura izhaja iz romanskega obdobja iz 12. stoletja: od tega datuma ostajajo ladja, stranski zidovi in večji del zvonika. Zgornja faza zvonika je bila zgrajena leta 1356.
V 14. stoletju je stolnica pridobila pomembno relikvijo, Sacra Cintola ali Sveti pas (tudi Tomažev pas). To je povzročilo širitev stavbe z dodatkom transepta, ki se pripisuje Giovanniju Pisanu, a je verjetno delo učenca Nicole Pisana. V tem času je bila zgrajena tudi kapela Cintola, kjer je bila nameščena relikvija.
V zgodnjem 15. stoletju je bila v mednarodnem gotskem slogu spredaj dodana nova fasada ali zahodna fasada. V prostoru med obema je bil ustvarjen narteks ali koridor, ki je vodil do zunanjega prižnice, ki jo je zgradil Michelozzo in okrasil Donatello med letoma 1428 in 1438. Sedem prvotnih reliefov parapeta je bilo odstranjenih iz prižnice leta 1967 in jih je mogoče videti danes v muzeju stolnice.
Fasada je arhitekturno preprosta, oblika stavbe kaže novo strukturo tako, da njena osrednja streha in poševne stranske ladje označuje strešno linijo, ki jo poživi odprt parapet s preprostim gotskim krogovičjem, ki združuje stavbo z nebom. Fasada je razdeljena na tri dele s plitvimi oporniki ali pilastri. Tisti del nad vrhom loka vrat se sooča z marmorjem s krepko kontrastnimi črtami, medtem ko je spodnji del blede barve, na nekaterih območjih precej obarvan, morda zaradi absorpcije umazanije.
Fasada ima en sam osrednji portal s preklado nad vrati, nadgrajenimi z gotskim lokom. V luneti nad vrati je emajlirana terakota skulptura Andrea della Robbia, ki prikazuje Marijo s svetnikoma Štefanom in Janezom.
Pod osrednjim zatrepom je namesto osrednjega okna v fasado postavljena dekorativna ura. Obkrožena je s segmenti kontrastnega marmorja in je del harmonične oblike.
Freske transeptne kapele so tudi iz 15. stoletja, vendar so v slogu renesančnega slikarstva. |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Notranjost | V tlorisu je cerkev zgrajena v obliki latinskega križa, z glavno in dvema stranskima ladjama, vse v romanskem slogu iz zgodnjega 13. stoletja. Ločene so z elegantnimi stebri iz zelenega serpentina, kapitele pa pripisujejo Guidettu. Oboki, ki jih je zasnoval Ferdinando Tacca, so bili dodani v 17. stoletju.
Severna stranska ladja ima pomembno renesančno prižnico v belem marmorju (1469-1473). Podstavek je okrašen s sfingami. Parapet ima reliefe Antonia Rossellina, ki prikazuje Vnebovzetje in Zgodbe sv. Štefana in Mina da Fiesola Zgodbe sv. Janeza Krstnika. V nasprotni stranski ladji je velik bronast svečnik Masa di Bartolomea (1440), ki ima podolgovato obliko vaze, iz katere vodi sedem vej. Maso je naredil tudi balkon notranje zahodne stene, ki je poleg tega okrašena s fresko Vnebovzetje Davida in Ridolfa del Ghirlandaio.
Notranjost bazilike
Prižnica
Ridolfo del Ghirlandaio, Vnebovzetje
Svečnik |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Transept | Malo stopnišče vodi iz stare cerkve v transept iz 14. stoletja, ki ga tradicionalno pripisujejo Giovanniju Pisanu, ki je v vsakem primeru briljantno delo svojega področja (morda učenca Nicole Pisano). Ima pet visokih križnih obokov, naravni zaključek v petih apsidalnih kapel, razdeljenih z visokimi polstebri s pasovi, z opaznimi figurastimi konzolami. Prezbiterij je v sedanji obliki leta 2012 zgradil Američan Robert Morris. Tri glavna dela opreme so njegova: škofov stol s sedežem iz carrarskega marmorja in hrbtom iz brona, ki je nad stopniščem; glavni oltar, ki je na nižji ravni, pod slavolokom in je sestavljen iz enega bloka carrarskega marmorja v obliki paralelepipeda; ambon, v celoti iz brona, za katerega je značilna oblika plašča in nekaj kamnov na dnu, ki tako želijo spomniti na mučeništvo svetega Štefana. Za novim prezbiterijem je baročni visoki oltar iz barvnega marmorja, ki ga nadgrajuje impozantno bronasto razpelo Ferdinanda Tacce (1653).
Na desni strani transepta je renesančna edikula bratov Da Maiano: Marija z otrokom (Madonne dell'Olivo) (1480) v terakoti, dragocena v svojih polnih oblikah, je delo slavnega Benedetta.
Do kapelic se lahko dostopa skozi balustrado iz 17. stoletja iz barvnega marmorja, za katerega so bili ponovno uporabljeni deli renesančnega kora (vključno grebeni in kerubi).
V levem prerezu na vhodnem portalu zakristije je pogrebni spomenik Carlu de' Medici, marmornata skulptura Vincenza Dantija iz leta 1564. |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Kapele transepta | Južni krak transepta, Vinaccesijeva kapela ima pomembno Polaganje Kristusa iz 13. stoletja. Prav tako ima freske iz 19. stoletja domačega slikarja Alessandra Franchija.
Naslednja je kapela Vnebovzetja, ki jo je v 1435-1436 s freskami poslikal tako imenovan mojster iz Prata in mladi Paolo Uccello, ki je slikal Zgodbe Device in sv. Štefana, ki jih je v spodnjem delu zaključil Andrea di Giusto. Prikazujejo bizarno fantazijo očarljivih oseb, ujetih v široki paleti sijajnih barv in obkroženih z arhitekturo, podobno Brunelleschijevi.
Manasseijevo kapelo je v začetku 15. stoletja poslikal učenec Agnola Gaddija z Zgodbo o sv. Margareti in sv. Jakobu. V zadnji kapeli na levi, Inghiramijevi kapeli, je nagrobni spomenik pripisan Benedettu da Maianu in vitraj iz zgodnjega 16. stoletja.
Freske Filippa Lippija
Stene glavne kapele so poslikane z zgodbami svetega Štefana in svetega Janeza Krstnika, dokončane leta 1465, najbolj znanega cikla fra Filippa Lippija. Monumentalne zasnove so figure - s številnimi živahnimi portreti - zavite v ohlapne draperije, ki jih osvetlijo svetlost poteze s čopičem in odsotnost jasnih obrisov ter so vstavljene v scenografske perspektive. Spodaj na levi je pogreb svetega Štefana, postavljen v zgodnjo krščansko baziliko, na katerem je Lippi naslikal papeža Pija II., impozantno figuro v rdečih oblačilih in umetnikov avtoportret skrajno desno. Na nasprotni steni je Herodijin banket, ki prikazuje veliko dvorano, v kateri Saloma pleše in predaja glavo Janeza Krstnika Herodiji (princesa herodske dinastije iz Judeje iz obdobja Rimskega cesarstva). Vitraj je tudi oblikoval Lippi, čeprav so preživeli le nekateri njegovi deli. V ciklu je sodeloval tudi Fra Diamante.
Filippo Lippi, Herodova pojedina
Filippo Lippi, Herodova pojedina, detajl Salome
Filippo Lippi
Paolo Uccello |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Kapela svetega pasu | Kapela svetega pasu (italijansko Cappella del Sacro Cingolo) je pod zadnjim lokom severne stranske ladje. V njej je Sakra Cintola ali Tomažev pas, pas, ki ga je po tradiciji dala svetemu Tomažu Devica Marija v času vnebovzetja. V Prato so ga prinesli v 13. stoletju.
Kapela, zgrajena v letih 1386–1390, je poslikana s freskami Zgodbe o Devici in pasu, ciklom presenetljive figurativne enotnosti, ki ga je leta 1392–1395 naslikal Agnolo Gaddi. Pomembna je tudi panorama Prata v prizoru Mihaelova vrnitev.
Oltar iz 18. stoletja, ki obkroža Cintolo, je kronan z marmorno Marijo z otrokom (1301) in velja za eno od mojstrovin Giovannija Pisana.
Kapelo zapirajo dragocena bronasta vrata, eden najbolje ohranjenih tovrstnih primerov iz renesanse, Maso di Bartolomeo, Pasquino da Montepulciano in sodelavci, s kvadrilobi in frizi. |
Stolnica svetega Štefana, Prato | Stolnica svetega Štefana, Prato Slike | Zvonik
Slika v kapeli blaženega zakramenta
V kapeli Oznanjenja, slika Paolo Uccello
Zunanja prižnica v muzeju
Stopnice
Ladja
Križni hodnik
Podzemna kapela |
Dejan Kralj | Dejan Kralj | Dejan Kralj, slovenski kajakaš na divjih vodah, * 28. junij 1976, Ljubljana.
Kralj je za Slovenijo nastopil na Poletnih olimpijskih igrah 2000 v Sydneyju, kjer je nastopil v slalomu in osvojil 10. mesto. |
Leopoldina Kos | Leopoldina Kos | Leopoldina Kos, slovenska političarka in pedagoginja, * 1889, † 1968.
Že pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; povzpela se je do položaja članice ženske komisije pri CK ZKS.
Med vojno je bila aktivna v OF; od leta 1943 pa tudi v VOSu. Septembra 1944 so jo aretirali Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki ga je preživela. |
Jernej Kruh | Jernej Kruh | Jernej Kruh, slovenski gospodarstvenik in politični delavec, * 1. avgust 1912, Selce, Pivka, † 23. avgust 1996, Šempeter pri Gorici.
Leta 1931 je končal je obrtno šolo in postal soboslikar. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom in ves čas vojne deloval v varnostnih organih na Postojnskem. Kot častnik KNOJ-a je bil leta 1946 demobiliziran. Poslej je v letih 1946−1953 opravljal vrsto varnostnih nalog na Primorskem. Od 1953 pa do upokojitve 1974 pa je bil direktor podjetja Primorje Export v Novi Gorici. V tem času je deloval tudi v drugih gospodarskih organih, tako je bil predsednik Trgovske zbornice Gorice, član upravnega odbora republiške trgovske zbornice, predsednik Gospodarske zbornice Koper in predsednik sveta za finance Okrajnega ljudskega odbora Koper. Več let je bil tudi predsednik odbora za gradnjo Nove Gorice. |
Henrik I. Ortenburški | Henrik I. Ortenburški |
Henrik I. Ortenburški (* ~1120 † 1192) je bil grof, ki je izhajal iz družine Ortenburških grofov, ki so bili koroška plemiška rodbina, ki si je kot matični grad postavila grad Ortenburg v bližini naselja Baldramsdorf pri Špitalu ob Dravi. Bil je najstarejši sin grofa Otona I.. |
Henrik I. Ortenburški | Henrik I. Ortenburški Življenje | Grof Henrik I. Ortenburški je bil prvorojeni sin grofa Otona I. in Neže Turjaške. Mladi Henrik se kot priča prvič pojavi skupaj z očetom v listini iz leta 1145, ki jo je izdal krški škof Roman. Nato se kot priča v listinah navaja med leti 1149 in nazadnje 1192.
V 60-tih letih 12. stoletja je Henrik I. Ortenburški na svoji alodialni posesti v gornji Savski dolini verjetno dal pozidati Lipniški grad (nemško Waldenberg) pri Radovljici in na njem namestil svoje ministeriale viteze Valdenberške. Njihovi vitezi so si s pohodi na besniško in stražiško območje v posesti brižinskih škofov in gospostva Škofja Loka prisvojili del ozemlja. Na skalnem previsu na jugozahodnem pobočju Šmarjetne Gore (izgovarjava [ʃmaɾˈjeːtna ˈɡɔːɾa]; ali tudi Šent Marjetina Gora, nemško Sankt Margarethen) je Henrik postavil grad Wartenburg, zato se v listinah dvakrat pojavi kot comitis Heinrici de Wartenberch. Natančnejši čas nastanka gradu ni znan. Že po imenu sodeč je šlo za manjši grad, morda v obliki stražnega stolpa ali pa na mesto predhodnega starejšega stražnega stolpa, saj je naselje nedaleč južneje po njem tudi dobilo ime Stražišče. Grad "Stražišče" je služil tudi kot utrjeno upravno središče. Z darilnim pismom nemškega kralja Henrika II. je bil leta 1002 stolnemu kapitlju freisinške škofije podarjen še t.i. »predium Strasista«, to je območje kasnejšega Srednjega in Zgornjega Bitnja s Stražiščem. Lipniški ali Valdenberški vitezi so iz te postojanke vršili roparske pohode na sosednjo škofjeloško posest Brižinskih škofov, verjetno s podporo svojega fevdnega gospoda Henrika Ortenburškega. Zato so Ortenburški prišli v spor z Brižinskimi škofi, ki so hoteli spor in nevarnost rešiti z nakupom gradu Wartenburg (Stražišče). Freisinški škof Oton naj bi v devetdesetih letih 12. stoletja grad odkupil in ga zaradi varnosti dal podreti.
Ker je bil Henrik leta 1192 še živ, brat Oton pa se je leta 1197 podal na križarski pohod v Palestino od koder se po vsej verjetnosti ni nikoli več vrnil, sta se Henrikova smrt in kasnejša prodaja Wartenberga zagotovo zgodili v enem od teh let. |
Henrik I. Ortenburški | Henrik I. Ortenburški Družina in potomci | Henrik je imel dva mlajša brata: Otona (Oton II. Ortenburški), ki se je usidral na ozemlju Kranjske in v visoki takratni starosti podal na križarski pohod v Palestino, in Hermana ( podal v duhovniški poklic in bil protiškof Krške škofije, Koroški naddiakon. Njihova mati je bila grofica Neža Turjaška, ki je v družino kot doto prinesla alodialno posest pri Ribnici, na kateri si je Oton II. Zgradil majhen grad Ottenstein. Henrikova žena je bila Rihca grofica Hohenburška, iz Gornje Davske doline. Iz listin iz tistega časa ni zaslediti, da bi imela otroke oziroma potomce.
|
Herbert Keßler | Herbert Keßler | Herbert Keßler, švicarski hokejist, * 28. december 1912, Švica, † 16. november 1966.
Keßler je igral za klub Zürich SC Lions, za švicarsko reprezentanco pa je nastopil na olimpijskem hokejskem turnirju 1936, kjer je z reprezentanco osvojil trinajsto mesto, ter več svetovnih prvenstvih, na katerih je osvojil eno srebrno in dve bronasti medalji. |
Goligon | Goligon | Goligon je poljubni mnogokotnik s pravimi koti. Dolžine posameznih strani so zaporedna cela števila. Goligone je izumil britanski inženir Lee Cecil Fletcher Sallows (rojen 1944). Različice goligonov vključujejo zglede, ki dovoljujejo križanje robov, uporabo zaporedij dolžin, različnih od zaporednih celih števil, in kotov, različnih od 90°.
V vsakem goligonu imajo vodoravni robovi isto parnost kot vsi drugi navpični robovi. To pomeni, da za število stranic n velja sistem enačb:
Iz tega sledi, da mora biti n mnogokratnik števila 8. |
KrAZ | KrAZ | KrAZ tudi AvtoKrAZ (ukrajinsko Кременчуцький автомобільний завод, Kremenčuc'kyj Avtomobil'nyj Zavod) je ukrajinski proizvajalec tovornjakov in drugih namenskih vozil. Podjetje je znano po sposobnih izvencestnih (offroad) tovornjakih. Podjetje je bilo ustanovljeno 31. avgusta 1945. Sprva so proizvajali mehanske mostove, kasneje tudi kombajne in druge kmetijske stroje. Januarja 2006 je proizvodne linije zapustil 800.000 tovornjak. |
KrAZ | KrAZ Civilna vozila | KrAZ-255 -
KrAZ-5133B2 - 4x2 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-6510 - 4x4 or 6x4 - 240 hp (179 kW) e
KrAZ-65055 - 6x6 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-65032 - 6x6 kiper - 330 hp (246 kW)
KrAZ-6130С4 - 6x6 kiper - 330 hp (246 kW)
KrAZ-7133С4 - 4-osni (8x4) kiper
KrAZ-7140 - 4-osni (8x6)
KrAZ-65053 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-65101 - 240 hp (179 kW)
KrAZ-7634 - 8x8 - 400 hp (298 kW) |
KrAZ | KrAZ Šasije | KrAZ-5133H2 - 4x2 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-7133H4 - 8x4
KrAZ-7140H6 - 8x6 - 400 hp (298 kW)
KrAZ-63221 - 6x6
KrAZ-65053 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-65101 - 240 hp (179 kW) |
KrAZ | KrAZ Vlačilci | KrAZ-5444 - 2-osni - 330 hp (246 kW)
KrAZ-6140TE - 3-osni - 400 hp (298 kW)
KrAZ-6443 - 3-osni
KrAZ-6446 - 3-osni
KrAZ-64431 - 3-osni |
KrAZ | KrAZ Vojaška vozila | KrAZ-5233BE 4x4 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-6322 6x6 - 330 hp (246 kW)
KrAZ-6135B6 6x6 - 350 hp (261 kW) |
KrAZ | KrAZ Druga vozila | KrAZ-6133M6 - za prevoz lesa
KrAZ-64372 - za prevoz lesa
KrAZ-6233R4 - hruška (za mešanje betona)
KrAZ-6333R4 - hruška
KrAZ-7133R4 - hruška
KrAZ-65055DM - kiper, plužilnik |
KrAZ | KrAZ Oklepna vozila | KrAZ Spartan - 4x4
KrAZ Cougar - 4x4
KrAZ-ASV Panther - MRAP
KrAZ-MPV Shrek One - MRAP
KrAZ-6322 Raptor - 6x6 |
Zaletel | Zaletel | Zaletel je priimek več znanih Slovencev:
Bojan Zaletel (1920—1981), inženir kemije, gospodarstvenik
Evgenija Jarc Zaletel, ilustratorka
Igor Zaletel (*1964), hokejist, sodnik
Klemen Zaletel, košarkar
Marjan Zaletel - Janč (1944—2020), slikar, mentor
Rok Zaletel Černoš, violinist
Vinko Zaletel (1912—1995), rimskokatoliški duhovnik in potopisec
Žan Zaletel (*1999), nogometaš |
Nemti | Nemti | Nemti je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Bátonyterenyei Županije Nógrád. |
Mehurčasta žleza | Mehurčasta žleza | Mehurčasta ali Cowperjeva žleza je del moških spolnih organov. Je parna in leži ob zadnji steni sečnega mehurja. Izvodilo te žleze se pridruži semenovodu, preden se ta skozi prostato zlije v sečnico. Mehurčasta žleza izloča tekočino, ki spermijem omogoča gibanje. |
Potony | Potony | Potony je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Barcsi Šomodske županije. |
SIBMAS | SIBMAS Različice | Oborožitev: težki mitraljez 12,7 mm
Oborožitev: top 20 mm
Oborožitev: ?
Oborožitev: minomet 60 mm |
Radomir Lukić | Radomir Lukić | Radomir Lukić (srbsko Радомир Лукић), srbski pravnik, predavatelj in akademik, * 31. avgust 1914, † 31. maj 1999.
Lukić je deloval kot redni profesor za teorijo države in prava Univerze v Beogradu in bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 23. aprila 1987). |
Glava | Glava | Glava je v anatomiji dela telesa, kjer so možgani in del čutil (oči, ušesa, nos). |
Glava | Glava Topografska področja glave in vratu | Fossa pterygopalatina: Spredaj jo omejujeta tuber maxille in lamina perpendikularis nebnice, zadaj jo omejuje processus pterygoideus, medialno jo omejuje lamina perpendicularis os palatinum, lateralno jo omejuje fossa infratemporalis, spodaj jo omejuje retropharyngeum, zgoraj jo omejuje fissura orbitalis inferior in ala major zagozdnice. Skozi njo potujejo n. in a. maxillaris, ggl. pterygopalatinum, a. canalis pterygoideus, a. pterygoideus.
Fossa infratemporalis: Spredaj jo omejuje tuber maxille in ličnica, zadaj jo omejujeta špranji med m. pterygoideus medialis in lig. sphenomandibulare ter med collum mandibulae in lig. sphenomandibulare, medialno jo omejuje ala major, lateralno jo omejujeta ramus mandibulae in arcus zygomaticus, zgoraj jo omejuje facies infratemporalis ossis sphenoidalis.
Fossa temporalis: Spredaj jo omejujeta lična odrastka ličnice in čelnice, medialno jo omejujejo kosti nevrokranija, lateralno jo omejuje fascia m. temporalis, spodaj jo omejuje lični mostiček, zgoraj jo omejuje linea temporalis superior.
Trigonum submandibulare: Omejujejo ga spodnji rob mandibule, m. digastricus in m. mylohyoideus
Trigonum caroticum: Zadaj ga omejuje m. sternocleidomastoideus, medialno ga omejujeta pharynx in lamina prevertebralis, lateralno ga omejuje m. sternocleidomastoideus, spodaj ga omejuje m. omohyoideus, zgoraj ga omejuje m. digastricus.
Fossa retromandibularis: Zadaj jo omejujeta mastoid in m. sternocleidomastoideus, spredaj jo omejuje ramus mandibule, medialno jo omejujejo processus styloideus, m. stylohyoideus, m. styloglossus in m. stylopharyngeus, spodaj jo omejuje črta, ki horizontalno veže angulus mandibule in sprednji rob sternocleidoomastoideus, zgoraj jo omejuje zunanji sluhovod..
Trigonum colli laterale: Spodaj ga omejuje srednja tretina ključnice, na straneh ga omejujeta m. sternocleidomastoideus in m. trapezius.
|
Krakatav | Krakatav | Krakatav (indonezijsko Pulau Rakata/Krakatau) je vulkanska otoška reliefna oblika, ki leži v Sundskem prelivu med Sumatro in Javo v Indoneziji. Je kaldera in je del vulkanske otoške skupine (arhipelag Krakatav), ki obsega štiri otoke, od katerih sta dva Lang in Verlaten ostanka prejšnje vulkanske strukture, uničene v izbruhih pred slovitim izbruhom leta 1883, Rakata pa je ostanek veliko večjega otoka, uničenega v izbruhu leta 1883. Ta je bil eden največjih zabeleženih vulkanskih izbruhov v človeški zgodovini.
Leta 1927 se je iz kaldere, nastale leta 1883, prikazal četrti otok, Anak Krakatav ali 'Otrok Krakatav'. Od konca 20. stoletja se pojavljajo nove eruptivne dejavnosti. Zadnja velika erupcija je 22. decembra 2018 povzročila drsenje velikih mas. Te so sprožile cunami, ki je na bližnjih indonezijskih obalah povzročil smrt več sto ljudi, tisoči so bili ranjeni. |
Krakatav | Krakatav Zgodovinski pomen | Najpomembnejši izbruhi Krakatava so doživeli vrhunec v množičnih eksplozijah med 26. in 27. avgustom 1883, ki so bile med najmočnejšimi in najsilovitejšimi vulkanskimi dogodki v zapisani zgodovini.
Z ocenjenim indeksom vulkanske eksplozivnosti (VEI) 6 je bil izbruh enakovreden 200 megatonom TNT-ja (840 PJ) - približno 13.000-krat več kot jedrski izkoristek bombe Little Boy (13 do 16 kt), ki je opustošil Hirošimo na Japonskem med drugo svetovno vojno in štirikrat večji izkoristek kot Carska bomba (rusko Царь-бо́мба, tr. Tsar'-bómba), najmočnejše jedrske naprave s 50 Mt, ki je kdaj koli eksplodirala.
Izbruh iz leta 1883 je izstrelil približno 25 km³ kamnin. Kataklizmično eksplozijo je bilo slišati 3600 km daleč v Alice Springsu v Avstraliji in na otoku Rodrigues blizu Mavricija, 4780 km proti zahodu.
Po uradnih evidencah tedanje Nizozemske vzhodnoindijske družbe je bilo v bližini Krakatava uničenih 165 vasi in mest, 132 pa je bilo huje poškodovanih. Umrlo je najmanj 36.417 ljudi, mnogo več tisoč pa je bilo ranjenih, večinoma zaradi cunamija, ki je sledil eksploziji. Izbruh je uničil dve tretjini otoka Krakatav.
Izbruhi na območju od leta 1927 so na isti lokaciji ustvarili nov otok, ki so ga poimenovali Anak Krakatav. Občasni izbruhi se nadaljujejo, od nedavnih izbruhov v letih 2009, 2010, 2011 in 2012 ter velikega leta 2018. Konec leta 2011 je imel ta otok polmer približno 2 kilometra in višino približno 324 metrov nad morjem, vsako leto zraste 5 metrov. Leta 2017 so poročali o višini nad 400 m nadmorske višine; po propadu decembra 2018 se je višina zmanjšala na 110 metrov. |
Krakatav | Krakatav Etimologija | Čeprav obstajajo zgodnejši opisi »otoka s koničasto goro« v Sundskem prelivu, je bila najzgodnejša omemba Krakatava s tem imenom v zahodnem svetu na zemljevidu Lucasa Janszoona Waghenaerja iz leta 1611, ki je otok označil kot Pulo Carcata ('pulo' je sundska beseda za 'otok'). Najdenih je bilo približno dva ducata različic imena, med njimi Crackatouw, Cracatoa in Krakatao (v starejšem pravopisu, ki temelji na portugalščini). Prvo črkovanje Krakatau je iz zapiskov Wouterja Schoutena, ki je oktobra 1658 plul mimo »z drevesi pokritega visokega otoka Krakatau«.
Izvor indonezijskega imena Krakatau ni jasno določen in potrjen. Globalni program vulkanizma Smithsonian Institution navaja indonezijsko ime Krakatau kot pravilno ime, vendar omenja tudi, da je Krakatoa pogosto uporabljeno. |
Krakatav | Krakatav Geografski položaj | Indonezija ima več kot 130 aktivnih vulkanov, kar je večina od vseh držav. Sestavljajo os indonezijskega sistema otočnega loka, proizvedenega s subdukcijo severovzhodne strani Indo-avstralske plošče. Večina teh vulkanov leži ob dveh največjih otokih Indoneziji, Javi in Sumatri. Ta dva otoka ločuje Sundski preliv, ki se nahaja na ovinku v osi otoškega loka. Krakatav je neposredno nad območjem subdukcije Evrazijske plošče in Indo-avstralske plošče, kjer meje plošče močno spremenijo smer, kar lahko povzroči nenavadno šibko skorjo v regiji. |
Krakatav | Krakatav Zgodovina pred letom 1883 | V nekem obdobju prazgodovine se je zgodil zgodnejši izbruh kaldere, za katerim so ostali Verlaten (ali Sertung), Lang (znan tudi kot Rakata Kecil ali Panjang), Poolsche Hoed ('poljski klobuk') [15] in osnova Rakata. Kasneje sta se oblikovala vsaj dva stožca (Perboewatan in Danan) in se na koncu združila z Rakato, ki je tvorila glavni otok Krakatav. [16] V času izbruha leta 1883 so v skupino Krakatav spadali Lang, Verlaten in sam Krakatav, otok dolg 9 km in širok 5 km. Obstajal je tudi otoček porasel z drevesi v bližini Langa (Poolsche Hoed) in več majhnih skalnatih otočkov ali čeri med Krakatavom in Verlatenom.
Na otoku Krakatav so bili trije vulkanski stožci: Rakata, (visok 820 m), Danan, (450 m) v bližini centra in Perboewatan (120 m) proti severu. |
Krakatav | Krakatav Dogodek leta 416 | Javanska knjiga kraljev (Pustaka Raja) beleži, da se je leta 338 Saka (416 n. št.) »gromoglasen zvok zaslišal s planine Batuwara (danes imenovano Pulosari, izumrli vulkan v Bantamu, najbližji Sundskemu prelivu...«.
V tem času ni nobenih geoloških dokazov o izbruhu velikosti Krakatava; ali gre za napačen datum, ki se nanaša na poznejši izbruh leta 535, za katerega obstajajo nekateri zgodovinski dokazi. |
Krakatav | Krakatav Dogodek leta 535 | David Keys, Ken Wohletz in drugi so izpostavili, da je bil za svetovno podnebno spremembo v letih 535–536 morda kriva mogočna vulkanska erupcija, verjetno ognjenika Krakatava leta 535. Keys v svoji knjigi Katastrofa: Preiskava o izvorih sodobnega sveta (Catastrophe: An Investigation into the Origins of the Modern World) raziskuje, kakšni so po njegovem mnenju radikalni in daljnosežni globalni učinki ravno tako domnevne erupcije iz 6. stoletja. Verjelo se je, da je bil ta izbruh še bolj silovit kot izbruh Krakatava iz leta 1883 in tudi tisti, ki je ustvaril prvotno kaldero Krakatava, kar je povzročilo nastanek otokov Verlaten in Lang. Vendar pa obstajajo tudi druge razlage za podnebne spremembe, vključno z izbruhom Ilopanga v Salvadorju v Srednji Ameriki.
Thornton omenja, da je bil Krakatav v času javanske rodbine Šialendra znan kot »Ognjena gora«, zabeleženih pa je sedem eruptivnih dogodkov med 9. in 16. stoletjem. Ti so predhodno datirani kot 850, 950, 1050, 1150, 1320 in 1530. |
Krakatav | Krakatav Dejavnosti Nizozemske | Leta 1620 so Nizozemci na otokih postavili pomorsko postajo in nekoliko kasneje zgradili ladjedelnico. V poznem 17. stoletju je bil poskus ustanoviti nasad paprike na Krakatavu, vendar je Nizozemska vzhodnoindijska družba otoke na splošno prezrla. Leta 1809 je bila na nedoločeni lokaciji ustanovljena kazenska kolonija, ki je delovala približno desetletje. Do 1880-ih so bili otoki brez stalnih prebivalcev; najbližje naselje je bil bližnji otok Sebesi (oddaljen približno 12 km) s 3000 prebivalci.
Narejenih je bilo več raziskovanj in pomorskih kart, otoki pa so bili malo raziskani ali preučeni. Zemljevid otokov iz leta 1854 je bil uporabljen v angleškem karti, ki kaže nekaj razlike od nizozemske iz leta 1874. Julija 1880 je Rogier Verbeek opravil uradni pregled otokov, vendar je tam smel preživeti le nekaj ur. Lahko je zbral vzorce z več krajev, njegova preiskava pa se je pozneje izkazala za pomembno pri presoji geoloških vplivov izbruha iz leta 1883. |
Svetovno prvenstvo v košarki | Svetovno prvenstvo v košarki | Svetovno prvenstvo v košarki (uradno ime FIBA World Championship) je svetovno prvenstvo, ki se prireja vsaka štiri leta pod okriljem svetovne košarkarske zveze FIBA. |
Svetovno prvenstvo v košarki | Svetovno prvenstvo v košarki Zgodovina | Svetovna prvenstva v košarki je začela prirejati mednarodna košarkarska zveza, FIBA, prvič ga je organizirala leta 1950 v Argentini. Prvenstvo se prireja vsaka štiri leta, na parno ter neolimpijsko leto. Od leta 2006 naprej je število nastopajočih moštev s 16 naraslo na 24.
Najuspešnejše na prvenstvih so ZDA s petimi osvojenimi naslovi. Nekdanji državi SFRJ in Sovjetska zveza sta osvojili vsaka po tri naslove. Po razpadu Jugoslavije je ZRJ osvojila še dva naslova. |
Držečnik | Držečnik | Držečnik je redkejši priimek v Sloveniji, ki je ga po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije na dan 1. januarja 2010 uporabljalo 18 oseb in je med vsemi priimki po pogostosti uporabe uvrščen na 13.741. mesto. |