id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Joševa | Joševa | Joševa je lahko:
Joševa, Loznica (Srbija)
Joševa, Ub (Srbija)
Joševa, Valjevo (Srbija) |
USS T-3 | USS T-3 | USS T-3 je ime več plovil vojne mornarice ZDA:
USS T-3 (SS-61)
USS T-3 (SF-3) |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem (baskovsko: eusko abertzaletasuna) je kulturna in politična ideologija, ki se zavzema za politično avtonomijo baskovskega naroda in varovanje njegove identitete na področju baskovsko govorečega naroda.
Euskal Herria ali Euskadi oz. Baskovska dežela ali Baskija se razteza čez tri različne pokrajine (dve v Kraljevini Španiji in eno v Franciji). Baski svojo deželo delijo na severni in južni del.
Iparralde oz. Severni del: Francoska baskovnska dežela v Franciji;
Hegoalde oz. Južni del: Avtonomna pokrajina Baskija (Euskal Autonomia Erkidegoa, Comunidad Autónoma del País Vasco) in Navara (Navarra) v Kraljevnini Španiji.
Od prvih nacionalnih teženj v poznem 19. stoletju, je obstajalo več vrst nacionalnih gibanj, po večini demokratično usmerjenih, obstajali pa so tudi oboroženi boji za baskovsko politično avtonomijo. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Fuerosi in karlistične vojne | Foro oz. Fuero so zapisani zakoni, ki so nastali iz predhodno ustih sporazumov med Španijo in baskovsko govorečimi področji. Prvi fuerosi so bili zapisani v Navarri v 12. st. Določali so politični sistem baskovskega prebivalstva in jim zagotavljali določene privilegije in pravice. Zagotavljali so torej določeno stopnjo baskovske deželne avtonomije. Španski kralj na področju delovanja baskovskih lokalnih skupščin ni mogel izdajati ali izvrševati novih zakonov brez predhodne potrditve skupščine. Baskovsko prebivalstvo je bilo izvzeto iz vojške obveze, pomeni, da jim ni bilo potrebno služiti v španski vojski, imelo je avtonomno sodstvo ter pravico do lastnega denarnega obtoka. Sami so nadzorovali tudi trgovino ter razpolagali s pašniki in gozdovi, cestami, mostovi, vodo,...
Leta 1833 se pričnejo Karlistične vojne. Povod za le te je konflikt med kraljico Izabelo II. in njenim stricom Karlom, ki je do uveljavitve Pragmatične sankcije (ukinitev nasledstvenega pravila, ki veli da ženska ne sme zasesti prestola) veljal za edinega legitimnega prestolonaslednika. Karl María Isidro je zagovarjal absolutistično monarhijo in poudarjal pomembnost katoliške vere, tako kot tudi njegov brat, oče Izabele II., kralj Ferdinand VII. Medtem je bila Izabela II. liberalno usmerjena, ter je zagovarjala centralizem. Karel je upor proti kraljevi kroni pričel prav na področjih Baskije in Navarre. To gre razumeti z dejstvom, da je bilo baskovsko področje v veliki večini ruralno, malo izobraženo in verno.Prebivalcem baskovskega področja tradicionalizem (in s tem ohranitev fuerosov), ki so ga zagovarjali karlisti, precej bližje kot liberalne težnje Izabele II. Karisti so vojno 1876 izgubili. Kraljica Izabela II. je uvedla liberalne pravice, ki naj bi bile enake za vse prebivalce Španije. Tako so baski izgubili svoje fuerose in deželno avtonomijo. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Sabino Arana y Goiri (1865 - 1903) in pričetki baskovskega nacionalizma | Sabino Arana, kateremu je pripisano tudi ime oče baskovskega nacionalizma, je leta 1892 izdal prvi politični program zapisan v knjižici Bizcaya por su independencia, kateri naslov bi lahko prevedli kot Vizkaja za svojo neodvisnost. Zakaj je Arana v knjižici omenjal samo Vizkajo in ne celotnega baskovskega področja, gre razumeti z dejstvom, da so vse province, ki so bile del takratne Baskije (Navarra, Alava, Gipuzkua, Vikzaja), imele različno zgodovino in Baskija nikoli v zgodovini ni bila samostojna politična enota ali neodvisna država. Poleg tega se je Vizkaja najbolj upirala ukinitvi fuerosov in je bilo področje najbolj drastičnih socialnih sprememb. Baski so bili po večini pobožni katoliki in konservativci, zato je bilo težko razumeti, da bi lahko bili kdaj zavezniki s Špansko republiko. Ob začetku 20. stoletja se je področje Vizkaje močno industrializiralo in s tem privabilo okoli desttistoč priseljencev, ki so po večini prišli iz drugih delov Španije. Arana je večvrednost baskovskega nad španskim narodom utemeljeval s čistostjo rase (kar je bil poleg katoliške vere tudi osrednji element njegove nacionalne ideologije), zato je največje zlo predstavljala možnost, da bi se avtohtono baskovsko prebivalstvo lahko mešalo z drugačno "raso". Njihov nacionalizem je izviral iz "konservativnega, katoliškega in malomeščanskega okolja". Špance je označil za prišleke t.i. maketos, ki omadežujejo avtohtono baskovsko raso in se jih je potrebno ubraniti. Aranova težnja tako ni bila ohranitev edinstvenega baskovskega jezika, temveč ohranitev čistosti rase. Kurtwig, prav tako pomemben mož pri snovanju baskovskega nacionalizma, je Arano označil za še slabšega od Hitlerja. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Partido Nacionalista Vasco | Leta 1894 je Sabino Arana ustanovil Euskaldun Batzokija, prvi baskovsko - katoliški center iz katerega se je razvila prva baskovska politična organizacija imenovana Euzko Alderdi Jeltzalea (EAJ) oz. Partido Nacionalista Vasco (PNV). PNV je imela sedež v Bilbau in je bila ustanovljena 1895. Večinski podporniki politične stranske PNV so bili pretežno prebivalci srednjega razreda in so prihajali iz ruralnih okolij.
V tem času so obstajale štiri katoliške stranke, ki jim je Arana očital, da so preveč españolistas oz. premalo katoliški. PNV je na občinski volitvah leta 1899 dobila pet sedežev v mestnem svetu v Bilbau, tri v sosednjih mestih in prvega župana v občini Mundaka. Leta 1904, 1905 ima stranka že večinsko podporo v Vizkaji in deloma v Guipuzcoi. Leta 1908 v Gupuzcoi dobijo prvega poslanca. Na poslanskih volitvah leta 1917 v Vizkaji dobijo absolutno večino, kar je prva večja zmaga PNV.
Arana je PNV ob njeni ustanovitvi spisal himno imenovano Gora ta Gora, ki je danes uradna himna euskal herrie. Skupaj z njegovim bratom, pa je oblikoval baskovsko zastavo t.i. Ikurriña, ki je prav tako kot himna postala uradni simbol baskovske dežele. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Diktatura Prima de Rivere in Druga španska republika | Leta 1923 je general Miguel Primo de Rivera izvedel državni udar in uvedel diktaturo. Javno delovanje organizacij manjšinskih narodov je bilo prepovedano in potisnjeno v tajnost. Prepovedana je bila tudi uporaba nacionalnih simbolov (npr. Ikurriña) in izdaja nacionalističnih častnikov. Nacionalizem, kot ga je zasnoval Sabino Arana je diktaturo Prima de Rivere preživel brez drastičnih ideoloških sprememb. Tik pred uveljavitvijo diktature, leta 1921, se je Partido Nacionalista Vasco razcepil na dve veji. V osnovi krščanska stranska, je dobila novo vejo imenovano Eusko Abertzale Ekintza (EAE) oz. Acción Nacionalista Vasca (ANV), ki velja za prvo levičarsko baskovsko nacionalno stranko. Med diktaturo ni javno delovala nobena od nacionalih strank, saj je bilo vsekakršna politična aktivnost zoper Španijo hud prekršek, ki je bil obravnavan na vojaškem sodišču. Število pripadnikov baskovskih strank se je med diktaturo Prima de Rivere povečevalo, ravno zaradi stroge represije. Nacionalizem je med represijo postajal še močnejši, kar se bo dobro pokazalo tudi med diktaturo Fransica Franca. Močnejša kot je bila represija, močnejši je bil baskovski nacionalizem.
Splošno nezadovoljstvo španskega prebivalstva je prisililo generala Prima de Rivera, da je leta 1931 dovolil občinske volitve, ki se za monarhijo niso končale dobro. Na volitvah so zmagali republikanci in uvedli Drugo špansko republiko, ki je trajala od leta 1931 do 1939 (glej: Druga španska repubilka). To obdobje je bilo pomembno tako za špansko, kot tudi manjšinsko prebivalstvo. Leta 1931 se sprejeme nova ustava z vrsto liberalnih reform, Baski pa decembra leta 1935 dobijo statut o avtonomiji. Referendum za sprejetja statuta o avtonomiji je podprlo 84 odstotkov baskovskega prebivalstva. Po sprejetju statuta je bila organizirana avtonomna vlada in reorganizirana lokalna administracija. Statut je bil v veljavi do španske okupacije Bilbaa junija 1937, med špansko državljansko vojno, ki se je končala z zmago generala Fransica Franca (glej: Španska državljanska vojna). |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Kulturni nacionalizem | Leta 1918 sta v Oñantu (Gipuzkoa) ustonovljeni Eusko Ikaskuntza t.i. Družba za baskovske študije in Euskaltzaindia t.i. Akdemija za baskovščino, ki sta se zavzeli za oživitev in uporabo baskovskega jezika na akademski ravni. Ustanovitelji so želeli razširiti uporabo jezika v tisku, medijih ipd.. Čeprav ustanovi predstavljata prvi primer nacionalizma, ki je deloval neodvisno od političnega nacionalizma, sta bili le ti rezervirani za izobraženo, mestno elito, medtem ko je večinski del naroda predstavljalo kmečko prebivalstvo. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Ikastolak | Ikastole so baskovske šole, kjer se poučuje v baskovskem jeziku. Pred pričetkom 20. stoletja je bilo v Baskiji zelo malo možnosti, da bi se lahko otroci učili v baskovskem jeziku. Izobraževanje v Baskiji so vodile Španija in Francija. Prva baskovska šola je bila ustanovljena leta 1914, ustanavljanje ikastol pa se je razmahnilo v 30. letih 20. stoletja. Ustanavljanje le teh so podpirale nacionalistične politične skupine in rimskokatoliška cerkev. Šole so pretežno financirali starši otrok, ki so Ikasole obiskovali. S pričetkom frankizma so baskovske šole uradno zaprli, a so nekatere kljub strogem policijskem nadzoru uspele delovati tudi med diktaturo. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Diktatura Francisca Franca | Diktatura generala Francisca Franca je trajala od leta 1939 do leta 1975. Franco se je po državljenski vojni želel maščevati vsem, ki so med vojno nastopili proti centralistični oblasti. Med njimi tudi baskovske dežele. Čas frankizma, ki je sledil sloganu: "España Una, Grande y Libre" , kar lahko prevedemo kot Španija Ena, Velika in Svobodna, med drugimi zaznamuje močna kulturna represija nad manjšinskimi narodi. Med diktaturo je bilo prepovedano kakršnokoli seperatistično gibanje, ki je bilo strogo kaznovano. Leta 1937 je bil odpravljen staut o avtonomiji. Cilj frankove represije je bila popolna uničitev manjšinskih kultur. Domač jezik je bil strogo prepovedan. Jezik se ni smel uporabljati v šolah, medijih, javnih zborovanjih, cerkvah in drugih javnih ustanovah. Ni se smel govoriti na ulici, odstranjeni pa so bili tudi dvojezični napisi. Španske oblasti so zaprle baskovsko univerzo, zažigali so literaturo v baskovskem jeziku, domača imena in vse dokumente prevedli v španski jezik ter prepovedali domače običaje in ljudsko glasbo. Leta 1938 je bil sprejet zakon o tisku t.i. Ley de prensa, ki uvede strogo cenzuro, ne samo za baskovske pokrajine, pač pa celo Španijo. Zakon je bil v veljavi do leta 1966.
Med diktaturo, leta 1963, Federico Krutwig izda delo Vasconia, v kateri baskovski nacionalizem poveže z jezikom in ne z raso, kot je to storil Arana.
Rezultat frankove represije je bilo sovraštvo in prezir manšinjskih narodov do monarhije, kar v Baskiji sproži tudi nastanek novega nacionalističnega gibanja. V tajnosti so nastajale razne separatistične organizacije, med drugimi tudi teroristična organizacija ETA. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Militantni nacionalizem | ETA oz. Euskadi Ta Askatasuna, ki pomeni baskovska domovina in svoboda je paravojaška teroristična organizacija, ustanovljena 1959 (glej: ETA). Sami sebe so označili kot socialistično-marksistično organizacijo. Po njihovem mnenju je temelj baskovske indentitete jezik in ne rasa in religija, kot je trdil Arana. Po njihovih besedah rasa ne mora vzdrževati baskovske identitete, ko je jezik izgubljen. Ideološka formulacija, ki jo je sprejela ETA je temeljila na ideologiji Frederica Kurtwiga.
V času frankizma je ETA izvedla več atentatov. Prvi napadi so se zgodili 1961 z bombandiranjem vladnih stavb in se nadaljevali še istega leta, ko je ETA skušala izriniti vlak z vojnimi veterani, ki so se odpravljali na slovesnost v baskovsko mesto San Sabastian, ob obletnici zmage generala Franca v državljanski vojni. Španija je odgovorila s političnim nasiljem, aretacijo in mučenjem osumljennev in prisilnim izgnanstvom, kar je povzročilo ogorčenje javnosti nad režimom. V militarnih akcijah, ki so sledile je ETA ubila policijskega povelnika Manzanasa leta 1968 in predsednika španske vlade Carrera Blanca leta 1973, ki je bil podpornik nacionalistične politike in bil lahko nadaljeval frankov režim. Dokler so bile tarče napadov kakorkoli povezane s frankovim režimom je imela ETA relativno veliko podporo ljudstva, čeprav se nekateri prebivalci nikoli niso strinjali z delovanjem ETE. Leta 1972 je španska vlada v mestu Lemóniz v Vizkaji pričela z gradjo nuklearne elektrarne in med domačim prebivalstvom sprožila množične proteste. Vlada gradnje ni ustavila, zato je ETA v nuklearki večkrat nastavila bombe in v bombnih napadih ubila nekaj delavcev. Ko je ugrabila vodjo projekta in delavci zaradi strahu na delo niso več prihajali, so gradnjo zaustavili. Po mnenju nekaterih lokalnih prebivalcev, je to ena boljših stvari, ki jih je za baskovsko prebivalstvo naredila ETA.
V času delovanja organizacije je nastalo več proti terorističnih organizacij, poleg organizacij ustanovljenih s strani španske vlade, so se proti nasilju ETE borile tudi baskovske organizacije. ETA se je uradno razorožila 8.4.2017, dokončno pa naj bi delovanje opustila spomladi leta 2018. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem La izquierda abertzale | Termin la izquierda abertzale, nacionalista radical vasco lahko prevedemo kot baskovski radikalni nacionalizem, ki naj bi pomenil vse baskovske socialistične, komunistične ali socialdemokratske stranke (ANV, PSV, ESB...) Nekateri zgodovinarji so mnenja, da naj bi, v času svojega delovanjea, nekaj teh strank upravljala ETA. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Rock Radical Vasco | RRV kar lahko prevedemo kot radikalni baskovski rok, je glasbeno gibanje, ki je nastalo v 80. letih 20. stoletja. Glasbeni stili, ki so prevladovali so bili predvsem punk, urbani rock, heavy metal, ska in reggae. Glasbeno gibanje je povzročila ekonomska kriza, povečanje brezposelnosti, povečanje konzumacije drog med mladimi (predvsem heroina), velika politična razpršenost... in je odgovor na vse omenjene fenomene. Glasbeniki so predvsem pisali tekste, ki so zavračali tovrstne pojave. La izquierda abertzale je veliko skupin RRV podprla in organizirala glasbene festivale za mlade. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Baskovske nacionalistilne organizacije | Še vedno najmočnejša politična stranka v Baskiji je PNV. Poleg PNV, obstaja še vrsto drugih kot so:
Eusko Alkartasuna (EA), Ustanovljena 1986.
Sortu, ustanovljena 2011. Ustanovili so jo pristaši Izquierde abertzale.
Abertzaleen Batasuna (AB), independisti, aktivni predvsem na področju francoske Baskije
Geroa Bai (G.Bai), koalicija, ki izvira iz Navarre, ustanovljena 2011. Povezovali so se s stranko PNV. |
Baskovski nacionalizem | Baskovski nacionalizem Gure Esku Dago | Gure Esku Dago v prevodu pomeni v naših rokah, je socialni program, ki deluje na pobudo baskovskega prebivalstva in se zavzema za možnosti samoodločitve o prihodnosti baskovskega naroda in kot organizacija podpira različna lokalna gibanja in organizira posvetovanja in dogodke po celotni baskiji. Program ni del nobene stranke, je pa s strani baskovskih strank množično podprt. Deluje od julija 2014. |
Kapljice | Kapljice | Kápljice so tekoča farmacevtska oblika za uporabo v majhnih volumnih s kapljanjem ali vkapavanjem, npr.:
kapljice za nos,
kapljice za uho,
oralne kapljice,
peroralne kapljice. |
David Špiler | David Špiler | David Špiler, slovenski rokometaš reprezentant, * 2. januar 1983, Kranj, Slovenija.
Za slovensko rokometno reprezentanco je nastopil na 30 tekmah in pri tem dosegel 52 golov. Za reprezentanco je med drugim nastopil na Svetovnem prvenstvu v rokometu v Tuniziji 2005 in na Svetovnem prvenstvu v rokometu 2007 v Nemčiji.
S slovensko mladinsko reprezentanco je največje uspehe dosegel z 2. mestom na evropskem in 3. mestom na svetovnem mladinskem rokometnem prvenstvu.
Rokomet je začel trenirati v 6. razredu osnovne šole v Križah pri Tržiču, medtem ko je igre z žogo vzljubil še prej. Za rokometno igro se je navdušil sam, medtem ko je prve informacije o sami igri dobil pri trenerju Andreju Kavčniku.
Iz Tržiča je nadaljeval rokometno pot pri Termu iz Škofje Loke in Preventu iz Slovenj Gradca ter se od tod prebil v največji slovenski rokometni klub Celje Pivovarno Laško. V Celju pretežno igra na poziciji organizatorja igre, medtem ko je prej po navadi igral na poziciji levega krila. |
Walter Dürst (hokejist, rojen 1927) | Walter Dürst (hokejist, rojen 1927) | Walter Dürst, švicarski hokejist, * 28. februar 1927, Davos, Švica, † 2. maj 2016.
Dürst je bil hokejist kluba HC Davos v švicarski ligi, s katerim je v enaindvajsetih sezonah osvojil pet naslovov državnega prvaka (1946/47, 1947/48, 1949/50, 1957/58 in 1959/60), in švicarske reprezentance, s katero je nastopil na dveh olimpijskih igrah, kjer je osvojil eno bronasto medaljo, in več Svetovnih prvenstvih, na katerih je osvojil štiri bronaste medalje. Za reprezentanco je nastopil na 54-ih tekmah. |
Harlan Coben | Harlan Coben | Harlan Coben [harlən kobən], ameriški pisatelj, * 4. januar 1962, Newark, New Jersey, ZDA.
Harlan Coben je pisatelj ameriškega rodu. Znan je predvsem po ustvarjanju skrivnostnih romanov in trilerjev. Večina njegovih del je prevedenih tudi v slovenščino. |
Harlan Coben | Harlan Coben Življenje in delo | Coben se je rodil v židovski družini v Newarku, New Jerseyju. Odraščal in šolal se je v Livingstonu v New Jerseyju, s prijateljem iz otroštva in bodočim politikom Chrisom Cristiejem. Med študijem politične znanosti na Univerzi v Amherstu je bil član bratovščine Psi Upsilon s pisateljem Danom Brownom. Po kolidžu je Coben delal v turistični panogi, v podjetju svojega dedka. Zdaj živi v Ridgewoodu, New Jerseyju, s svojo ženo Anne Armstrong-Coben, pediatrinjo, in štirimi otroki.
Harlan se je za pisateljsko pot odločil v četrtem letniku študija. Njegova prva knjiga je bila uredniško sprejeta, ko je imel 26 let, a po objavi dveh trilerjev v devetdesetih (Play Dead leta 1990 in Miracle Cure leta 1991), se je odločil za spremembo smeri in začel serijo trilerjev o Myronu Bolitarju. Romani popularne serije opisujejo prigode bivšega košarkarja, ki je postal športni agent (Bolitar) in ki pogosto preiskuje umore, v katere so vpleteni njegovi klienti.
Prejel je tri nagrade, Edgar Award, Shamus Award in Anthony Award, in s tem postal prvi pisatelj, ki je prejel vse tri. Prav tako je prvi pisatelj, ki je bil povabljen pisati leposlovna besedila za New York Times. Napisal je kratko zgodbo z naslovom The Key to my Father, ki je izšla 15. junija 2003.
Leta 2001 je izšel njegov triler Tell No One, ki je njegov najbolje prodajani roman. Leta 2006 je režiser Guillaume Canet po tej knjigi posnel francoski triler Ne le dis à personne. Roman Hold Tight, ki je izšel 15. aprila 2008, je postal njegova prva knjiga, ki se je povzpela na prvo mesto na New York Times Best Seller seznamu. |
Harlan Coben | Harlan Coben Nagrade | Coben je prejel številne nagrade. Leta 1996 je prejel Anthony Award v kategoriji Best Paperback Original za svoj roman Deal Breaker. Leta 1997 je prejel nagradi Edward Award in Shamus Award za knjigo Fade Away v kategoriji Best Paperback Original. Uspešen je bil tudi roman o Myronu Bolitarju, Back Spin, za katero je Coben leta 1998 prejel Barry Award. Leta 2010 je bila Cobenu, za Live Wire, podeljena nagrada RBA International Prize for Crime Writing, vredna 125.000 evrov. |
Harlan Coben | Harlan Coben Serije o Myronu Bolitarju | The Rise and Fall of Super D (kratka zgodba, 2005)
Deal Breaker (1995)
Drop Shot (1996)
Fade Away (1996)
Back Spin (1997)
One False Move (1998)
The Final Detail (1999)
Darkest Fear (2000)
Promise Me (2006)
Long Lost (2009)
Live Wire (2011)
Home (2016) |
Harlan Coben | Harlan Coben Romani | Play Dead (1990)
Miracle Cure (1991)
Tell No One (2001)
Gone for Good (2002)
No Second Chance (2003)
Just One Look (2004)
The Innocent (2005)
The Woods (2007)
Hold Tight (2008)
Caught (2010)
Stay Close (2012)
Six Years (2013)
Missing You ( 2014)
The Stranger (2015)
Fool Me Once (2016)
Don't let go (2017)
Run away (2019) |
Odprto prvenstvo Anglije 2007 - moške dvojice | Odprto prvenstvo Anglije 2007 - moške dvojice | Rezultati Odprtega prvenstva Anglije 2007 v tenisu za moške dvojice. |
Rasparašnjak | Rasparašnjak | Koordinati: 43°40′56″N, 15°35′10″E
Rasparašnjak je majhen nenaseljen otoček v Jadranskem morju.
Pripada Hrvaški.
Otoček, na katerem stoji svetilnik in se v nekaterih zemljevidih imenuje tudi Raparašnjak, leži okoli 1 km severozahodno od rta Žirje na istoimenskem otoku. Površina otočka meri 0,022 km². Dolžina obalnega pasu je 0,56 km.
Iz pomorske karte je razvidno, da svetilnik oddaja svetlobni signal B Bl 4s. Nazivni domet svetilnika je 7 milj. |
Voščevka | Voščevka | Voščevka je potok, ki izvira na južnem obronku Ljubljanskega barja in se kot desni pritok izliva v potok Borovniščica, ta pa se nato kot desni pritok izliva v Ljubljanico. |
Robert Kysela | Robert Kysela | Robert Kysela, češki hokejist, * 5. junij 1968, Most, Češka.
Kysela je večino kariere igral za HC Litvínov v češkoslovaški oziroma češki ligi, ob koncu kariere pa še za klube HC Kladno, České Budějovice in Slovan Ústečtí Lvi
Za češko reprezentanco je nastopil na Svetovnem prvenstvu 1996, kjer je osvojil zlato medaljo, sam pa dosegel dva gola in eno podajo na petih tekmah. |
Jani Kovačič | Jani Kovačič | Janko (Jani) Kovačič, slovenski glasbenik, kantavtor, literat, filozof, pedagog * 23. junij 1953, Ljubljana.
Jani Kovačič se glasbeno udejstvuje od leta 1976, ko je imel prvi javni nastop na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoj prvi LP album Ulica talcev je posnel spomladi 1980. Album je izšel pri založbi RTV Ljubljana, sneman pa je bil v studiju Radia Študent in v živo na nastopih v Ljubljani in na Jesenicah. Na albumu je sodelovala zanimiva ekipa in sicer od tedaj že znanih glasbenikov (Lado Jakša, saksofon), kot še tedaj neznanih (Jonas Žnidaršič, bas kitara, Matevž Smerkol, kontrabas, Vanja Simić, violina), do prijateljev (Matjaž Šinkovec za klavirjem). Producent albuma je bil Marko Brecelj. Najbolj znane skladbe z albuma so: »Hokaido«, »Škoflca«, »Žare Lepotec« in »Otroci samohranilk«.
Ena njegovih najbolj znanih skladb je »Delam«. Deloval je tudi kot koncertni urednik v Cankarjevem domu v Ljubljani. Njegova glasba je slogovno različna, preizkušal se je tudi z rapom in kot prevajalec ter interpret skladb Toma Waitsa. Leta 1990 je nameraval izdati album z naslovom Neonski angeli, a nobena založba ni hotela izdati tovrstne eksperimentalne glasbe. Do danes album ostaja neizdan.
Kovačič je sicer večino kariere deloval kot profesor filozofije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Leta 2023 se je upokojil kot učitelj. V zadnjem času se je angažiral kot nastopajoči na protestih proti vladi Janeza Janše (2020–2022).
Jani Kovačič je sin pisatelja Lojzeta Kovačiča, poročen pa je z Mileno Milevo Blažić. |
Jani Kovačič | Jani Kovačič Poezija | Jazz (1989)
Tretje oko: kratka zgodovina Slovencev 1977-1993 v songih (1994) |
Jani Kovačič | Jani Kovačič Razno | s svojimi songi je nastopal v predstavi ljubljanskega Mladinskega gledališča Ujetniki svobode (1982/83)
Neskončnost: uvod v razmišljanje o neskončnosti za mlade radovedneže (1998, 2002)
Helenska etika: antična etika od začetka do konca (2005)
Nekaj o igri in teoriji iger: izbor (2007) |
Vedoznalec | Vedoznalec | Vedoznalec oz. (kvenjsko) Lambengolmor je status izmišljenih oseb iz Tolkienove mitologije, serije knjig o Srednjem svetu britanskega pisatelja J. R. R. Tolkiena.
Vedoznalci so modreci, prevsem izkušeni jezikoslovci in zgodovinarji. Branko Gradišnik, ki je v Gospodarju prstanov besedo vedoznalec prevajal iz izvirne angleške lore-master, opredeljuje pomen tako: kdor se spozna na izročilo in vede; tudi »poznavalec izročila«. Izraz se v večini nanaša na viline in ljudi.
Znani vedoznalci so bili:
Rúmil
Daeron
Maglor
Pengolodh
Gandalf
Fëanor |
Rajko Hrvat | Rajko Hrvat | Rajko Hrvat, slovenski veslač, * 25. september 1986.
Hrvat je prvi večji mednarodni uspeh dosegel na Evropskem prvenstvu 2015 v Poznańu z bronasto medaljo v lahkem enojcu, na Svetovnem prvenstvu istega leta v Aiguebelettu je osvojil srebrno medaljo. |
Vlado Bagarić | Vlado Bagarić | Vlado Bagarić, hrvaški general, * 18. november 1961.
Bagarić je bivši poveljnik Hrvaškega vojaškega letalstva in protizračne obrambe. |
Vlado Bagarić | Vlado Bagarić Življenje | Po končani osnovni šoli je odšel na Letalsko gimnazijo Mostar in nato na Letalsko akademijo JLA, ki jo je končal leta 1983 s činom podporočnika.
Leta 1991 je zapustil JLA in se prostovoljno pridružil Zboru narodne garde Hrvaške. Sprva je bil učitelj letenja v Častniški šoli v Kumrovcu.
Med letoma 1992 in 2001 je bil poveljnik 94. letalske baze Lučko, nato pa je bil premeščen v Generalštab Oboroženih sil Republike Hrvaške, kjer je postal
načelnik oddelka za razvoj letalstva v Uradu pomočnika načelnika Hrvaškega vojaškega letalstva in protizračne obrambe.
Leta 2003 je postal načelnik Operativnega oddelka Poveljstva Hrvaškega vojaškega letalstva in protizračne obrambe, nato pa načelnik štaba Hrvaškega vojaškega letalstva in protizračne obrambe.
Od leta 2007 do 2011 je bil poveljnik Hrvaškega vojaškega letalstva in protizračne obrambe. |
Vlado Bagarić | Vlado Bagarić Odlikovanja | Spomenica domovinske vojne
Red Nikole Šubića Zrinskega
Red hrvatskog trolista |
Elda Viler | Elda Viler | Elda Viler Dežman, slovenska pevka zabavne glasbe; * 17. december 1944, Koštabona, Slovenija. |
Elda Viler | Elda Viler Življenjepis | Odraščala je v Koštaboni pri Kopru, v slovenskem primorju. Že kot mlado dekle jo je njen talent gnal na prvo večjo avdicijo Pokaži kaj znaš v Kopru, kjer je z odličnim glasom opozorila nase. Kmalu je dobila vabilo iz Ljubljane in pričeli so se nastopi ter festivali, na katerih je prejela veliko nagrad. Prepevala je skladbe najbolj cenjenih skladateljev zabavne glasbe, kot so Mojmir Sepe, Ati Soss, Jure Robežnik in Jože Privšek, za katere so besedila pisali najboljši pesniki in avtorji, predvsem Elza Budau, Gregor Strniša in Branko Šömen. Med njenimi največjimi uspešnicami so Ti si moja ljubezen, Nora misel, Lastovke, Zlati prah imaš v očeh.
Največjo priljubljenost je dosegala v 60. in 70. letih, v času razcveta slovenske popevke. Gostovala je v Italiji, Belgiji, Švici, Avstriji, Nizozemski, v Nemčiji, Franciji, Češkoslovaški, Poljski, v Rusiji in Avstraliji. Posnela je več kot 300 pesmi.
Po osamosvojitvi Slovenije se je umaknila iz glasbenega prizorišča, in sicer iz razočaranja, ker ji je Ministrstvo za kulturo odvzelo status svobodnega umetnika. Na zavrnitveni odločbi so kot razlog navedli, da ne ustvarja sodobne glasbe. Popolnoma je opustila petje in nastope. Po daljšem prigovarjanju je nastopila šele leta 1997 na jubilejnem koncertu vikrške policije. Velik vpliv na njeno vrnitev na odre je imela tudi njena hči Ana Dežman, prav tako pevka. Od leta 2005 znova redno nastopa.
RTV Slovenija je v sodelovanju s Festivalom Ljubljana leta 2009 organizirala koncert Poletna noč v Križankah, ob 50-letnici njenega prvega glasbenega nastopa. Koncert, na katerem je zapela svoje največje uspešnice ter gostila med drugim hčer Ano, Ota Pestnerja in Zdenko Kovačiček, je občinstvo pospremilo z bučnimi stoječimi ovacijami. Ob tej priložnosti je Elda prejela tudi posebno priznanje Založbe kaset in plošč RTV Slovenija.
Od leta 2011 je članica Slovenske demokratske stranke. |
Elda Viler | Elda Viler Opatijski festival | 1967: Na deževen dan (Ati Soss/Elza Budau)
1968: Otoki (J. Robežnik/S. Makarovič)
1970: Rano popoldne (Bojan Adamič/Budau)
1974: Neodposlano pismo (Soss/Branko Šömen) - 2. mesto
1978: Nikogar ni kakor ti (M. Ferlež/E. Budau) |
Elda Viler | Elda Viler Izbor za pesem Evrovizije | Petkrat se je udeležila jugoslovanskega izbora za pesem Evrovizije v Opatiji.
1966: Ko si z menoj - 2. mesto
1968: Če bi teden štel osem dni - 2. mesto
1973: Slišiš, školjka poje ti
1974: Neodposlano pismo - 2. mesto
1975: Riječ po riječ
Štirikrat je zasedla drugo mesto in enkrat četrto. |
Elda Viler | Elda Viler Melodije morja in sonca | 1979: Školjka za spomin (Vasko Repinc - Duša Repinc Roos - Josip Forenbacher)
1980: Minilo je poletje (Lavrić, Sivec)
1981: Osliček (Elda Viler – Elza Budau) |
Elda Viler | Elda Viler Ostali | Splitski festival
1968: Dekle na obali (Mojmir Sepe/Miroslav Košuta)
1969: Ko svet je bil mlad (J. Robežnik)
1972: Val na valu spi (J. Robežnik)
1974: Povratak (S. M. Kovačević/Z. Skerl)
Beogradsko proleće
1974: Još te se sećam (J. Robežnik/S. Vuković)
Vaš šlager sezone, Sarajevo
1974: Živjeti (J. Robežnik/J. Privšek/A.Dedić)
1975. Gdje živiš sad (M. Balta/T. Jokanović/D. Žgur)
Zlata nota, Solingen 1973
Namesto uspavanke (Aleš Kersnik/Budau)
Ko ljubezen umre (Kersnik/Budau) |
Elda Viler | Elda Viler Festival narečnih popevk | 2006: Od vesielja se živi (Edvin Fliser - Metka Ravnjak Jauk - Patrik Greblo) - z Edvinom Fliserjem |
Elda Viler | Elda Viler Albumi | Elda (1982)
Včeraj, danes, jutri (2000)
Tako kot da me ni (2002)
Jubilej (2005)
Rajska ptica (2009) |
Elda Viler | Elda Viler Reference in viri | »Elda Viler – Rajska ptica«. Discogs. Pridobljeno 18. marca 2016. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesansa (it. Rinascimento) ali preporod umetnosti in književnosti, ki zaznamuje prehod iz srednjega v novi vek, je doba italijanske kulture, ki je globoko vplivala na vso Evropo. Podlaga za razvoj italijanske renesanse je bilo bogastvo tamkajšnjih mest. Predvsem umetniki, ki so prinašali nove ideje iz Italije, so bili zgled mnogim evropskim ustvarjalcem, po katerih se je renesančna miselnost prenesla tudi v književnost. To ni bilo samo ponavljanje ali posnemanje italijanske renesanse. Vsaka dežela je razvila svoj način upodabljanja, pri čemer je bil italijanski zgled samo napotek k novemu odnosu do umetnosti. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Nemčija | Humanizem, ki je bil v Italiji nekakšen uvod v renesanso, je imel v Nemčiji popolnoma drugačen in izredno tragičen potek. Srednjeveška religioznost se je spremenila v potrebo po »humanem« pogledu na vero, kar je pomenilo po eni strani zbližanje navadnega človeka Bogu, torej odpravo klera, po drugi strani pa potrebo po pravilih, ki bi novo razmerje med človekom in Bogom uredile. Tako mišljenje je bilo povod za nasprotovanje s papežem in s pravili Cerkve in posredno torej z vsem, kar je bilo italijanskega. Medtem ko je humanizem pri Italijanih sprožil renesančno umetnost, je pri Nemcih bil podlaga za protestantizem in nerazumevanje renesanse. Problemi, ki so v tej dobi nastajali v Nemčiji, so bili tako hudi in vsesplošni, da niso puščali prostora umetnosti. Ni bilo govora o kulturnem preporodu, kakršnega je doživljala Italija.
V Nemčiji se je morala renesansa soočati ne samo s to filozofijo, pač pa tudi s tradicijo gotike in njenih strogih oblik. Medtem ko je vladala tudi v najbolj žalostnih podobah italijanskega Rinascimenta harmonija oblik in barv, so nemški renesančni umetniki prikazovali iste teme s tegobo in surovim ekspresionizmom, v čemer se kaže večna razlika med mediteransko in celinsko nravjo. Tudi sam Dürer, ki je največji umetnik nemške renesanse, je dvakrat obiskal Italijo in skušal spojiti svoj strogi način upodabljanja s prešerno umetnostjo Raffaella, pa vendar mu to ni uspelo. Niti v svojih najbolj »italijanskih« delih se ni mogel znebiti tragike svoje dežele. Kljub svoji živahnosti in umetniški moči, italijanski Rinascimento ni mogel odločilno vplivati na nemško renesanso. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Flamska | Najbolj se je približala italijanskemu Rinascimentu umetnost na Flamskem, to je približno današnji Nizozemski in Belgiji. Nekateri umetnostni zgodovinarji trdijo, da je bilo flamsko slikarstvo celo del italijanskega Rinascimenta, s katerim se je prepletalo. Dejansko so flamski umetniki radi prihajali v Italijo študirat velike mojstre tiste dobe, a tudi Italijani so prevzeli od njih marsikaj. Sam začetnik flamske tradicije Jan van Eyck je nekaj časa živel v Italiji, kjer so ga visoko cenili. Njegova umetnost je bila italijanskim slikarjem istočasno tudi zgled, posebno pri upodabljanju pokrajine ali interierjev.
Šele v polovici šestnajstega stoletja je Pieter Bruegel starejši dokončno ločil flamsko umetnost od italijanske. Uveljavilo se je tipično upodabljanje narave v živih simbolističnih barvah in nastali so prvi moderni portreti.
V stavbarstvu in kiparstvu se renesansa na Flamskem ni razvila. Te umetnosti so praktično prešle iz gotike naravnost v barok. Nasprotno se je zgodilo z manjšimi umetnostmi, kot so rezbarstvo, kovaštvo in tkalstvo, ki so v tej dobi doživele neverjeten razcvet. Posebej je vredno omeniti vezenje za tapiserije, saj so nekateri med največjimi slikarji izdelovali tudi načrte (kartone) za stenska vezenja. Ta flamska umetnost se je kmalu razširila tudi v Italiji, kjer je po naročilu Leona X. sam Raffaello narisal nekaj kartonov. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Francija | Kakor ostali humanisti, so se tudi Francozi začeli zanimati za klasike, a niso hoteli posnemati tujih (latinskih in grških) umetnikov. Smatrali so, da imajo dovolj klasičnih zgledov tudi v lastni preteklosti, kar je privedlo do popolnoma izvirnega dostopa do renesanse. Medtem ko je bil italijanski Rinascimento prelom z bližnjo preteklostjo, ki je enostavno obsodil ves srednji vek, je francoska Renaissance raje postavila svojo srednjeveško preteklost kot vzor klasične umetnosti. Prehod iz srednjega v novi vek je bil, bodisi v književnosti kot v likovni umetnosti, samo naravni razvojni postopek. Kralj Franc I., ki je občudoval italijansko umetnost, je sicer gostil največje njene predstavnike (Leonardo da Vinci, Benvenuto Cellini), a je tudi močno podpiral domače umetnike. Ustvaril je Collège des lecteurs royaux (poznejši Collège royal de France), kjer je osebno štipendiral nadarjene študente, ki si niso mogli privoščiti Sorbone. Prav ta univerza velja za zibelko moderne francoske miselnosti, ki bo pozneje tako globoko vplivala na vso Evropo. Književnost te dobe (sprva Rabelais in Montaigne, nato še veliko drugih) je izredne važnosti, ker je postavila temelje za francoski jezik. Za razliko od jezikoslovcev ostale Evrope, ki so tedaj začeli ustvarjati neologizme iz antičnih jezikov, so Francozi že v renesansi postavljali v prvo vrsto skrb za čisto francoščino.
Tudi v likovnih umetnostih je sicer močan in dolgotrajen vpliv Rinascimenta samo postopoma spreminjal francosko gotiko. To je razvidno predvsem v stavbarstvu, kjer se je razvila okrašena gotika, ki je nekako postopno sprejemanje renesančnih olepšav na gotske podlage. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Španija | Španiji se ni mudilo, da bi zapustila srednji vek, saj je v njem prišla do svoje največje razsežnosti in bogastva. Kot velesila, se tudi ni dosti brigala za nove ideje, ki so se porajale v ostalih »državicah«. Humanizem, ki je vso Evropo pretresel in obnovil, je bil v Španiji sprejet kot trenutna moda in še to samo v površnih obrisih. Nikogar ni zanimalo spreminjati obstoječega stanja. Književnost ni posegla po novih temah, pač pa je razvila proslavljanje vladajočih in opevanje avanturističnih junakov Novega sveta. Ideje Erazma Rotterdamskega o prenovitvi Cerkve so sicer prodrle tudi v Španijo, a tudi te so bile sprejete več ali manj kot kuriozum in zanimanje zanje je umrlo z velikim mislecem. Malo poznejše delo Ignacija Loyolskega potrjuje popolno nemoč humanističnih idej v Španiji zgodnjega novega veka.
Kar se tiče umetnosti, je bila Španija v štirinajstem stoletju še popolnoma pod vplivom Arabcev, zato so se prvi vplivi evropske renesanse začeli pojavljati šele v zadnjih letih petnajstega stoletja. V arhitekturi se tudi tu gotika počasi spreminja preko okrašene gotike, medtem ko slikarstvo še dolgo spominja na arabske vplive. Italijanski umetniki, ki so v tisti dobi prišli v Španijo, niso med največjimi umetniki svojega časa in morda so zaradi tega zapustili večjo sled Flamci. Kljub temu sta se razvili obe smeri, iz vrst katerih so pozneje izšli veliki slikarski mojstri (Francisco de Zurbaràn, Diego Velàsquez). |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Anglija | Vpliv evropske renesanse je dosegel Anglijo šele proti koncu petnajstega stoletja, ko se je zaključilo dolgo obdobje vojn, ki so pustošile to ozemlje poldrugo stoletje (Stoletna vojna 1338-1453 in Vojna dveh vrtnic 1454-1485). Takrat so angleški študenti radi odhajali na univerze v Padovo, Firence in Bologno in po povratku domov so širili nove ideje. Tako je že leta 1490 univerza v Oxfordu uvedla študij grščine. Toda angleščina takrat še ni bila slovnično opredeljena in še niti povsod v Angliji sprejeta kot skupni jezik, zato je na primer največji angleški predstavnik renesanse Thomas More pisal v latinščini. Njegova Utopija je bila prevedena v angleščino šele leta 1551 in je od tedaj služila za zgled poznejšim piscem.
Ker je angleška renesansa najpoznejša v Evropi, je razumljivo, da je pobrala izkušnje ostalih kultur. Od Italijanov so Angleži prevzeli optimizem in navdušenje, kar sicer po dolgotrajnih vojnah ni bilo težko: za časa kraljice Elizabete je Anglija doživela pravi razcvet umetnosti, književnosti in predvsem gledališča. Nemška renesansa in sledeča ji reformacija sta vzbudili v Angležih voljo do samostojnega reševanja cerkvenih vprašanj, kar je privedlo do prevodov biblije in liturgije v domačo govorico. Francoski jezikovni puristi so jih pa prepričali, da je domači jezik enakovreden klasičnim in ga je zato treba hraniti, izpopolnjevati in razvijati. Ne nazadnje, vojaška zmaga Angležev nad Španci leta 1588 je toliko ojačila njihovo samozavest, da so vse te smernice ne samo sprejeli, pač pa tudi izpeljali do skrajnih zaključkov. |
Renesančna gibanja zunaj Italije | Renesančna gibanja zunaj Italije Madžarska | Vplivi italijanskega Rinascimenta na umetnost ostale Evrope so še najbolj vidni na Madžarskem. V to deželo so Italijani zelo radi prihajali še v srednjem veku, posebno v štirinajstem stoletju, ko je na Ogrskem vladala neapeljska dinastija Anjou (ali Angiò), čigar člani so bili potomci Karla Martela. Tudi pozneje, v polni renesansi, je veliko Italijanov delovalo na Madžarskem, predvsem v stavbarstvu. Vladna palača Matije Korvina v Budimu, kakor tudi njegova rezidenca Višegrad sta bili sezidani in opremljeni po italijanskem okusu. Tudi kardinal Ippolito d'Este je za gradnjo katedrale in škofovske palače v Esztergomu poklical italijanske mojstre. V dobi renesanse se je razen stavbarstva razvila tudi manjša umetnost, na primer miniaturno slikarstvo, urarstvo in emajlni nakit. Italijanski renesančni slog je ostal priljubljen vse do osemnajstega stoletja, ko ga je izpodrinil dunajski barok.
Književnost, ki je prav tako pod Matijo Korvinom dosegla velik razvoj, je le v manjši meri občutila evropske spremembe. Velika madžarska problema sta bila tedaj svoboda vere in narodna samostojnost. V verskih problemih se je književnost omejila na polemike med Reformacijo in Protireformacijo, ki niso bile literarnega značaja. Nasprotno sta borba proti Turkom in zavračanje vedno hujšega avstrijskega pritiska porodila prva književna dela na evropski ravni, v katerih je razviden močan vpliv antičnih klasikov in italijanskega Risorgimenta. |
Waking the Fallen | Waking the Fallen | Waking the Fallen je drugi album ameriške glasbene skupine Avenged Sevenfold. Zvrst se je iz metalcore razvila v hardcore. Za razliko od njihovega prvega albuma, Sounding the Seventh Trumpet, se že pojavlja nežno petje (večinoma refren). Pojavijo se tudi kitarski soli, v izvedbi Synysterja Gatesa, kot na primer v zadnji minuti skladbe »Second Heartbeat« ali pa uvod v »Eternal Rest«. |
Waking the Fallen | Waking the Fallen Naslovi in trajanje skladb | »Waking the Fallen« (Avenged Sevenfold, Scott Gilman) - 1:42
»Unholy Confessions« - 4:43
»Chapter Four« - 5:42
»Remenissions« - 6:06
»Desecrate Through Reverence« - 5:38
»Eternal Rest« - 5:12
»Second Heartbeat« - 7:07
»Radiant Eclipse« - 6:09
»I Won't See You Tonight Part 1« - 8:58
»I Won't See You Tonight Part 2« - 4:44
»Clairvoyant Disease« - 4:59
»And All Things Will End« - 7:40 |
Hruški potok (Ljubljanica) | Hruški potok (Ljubljanica) | Hruški potok je potok, ki teče po Ljubljanskem barju. Severno od naselja Podpeč se kot desni pritok izliva v Ljubljanico.
Izviri Hruškega potoka v vasi Jezero dobijo vodo iz globinskega kraškega odtoka Podpeškega jezera, ki je oddaljen več sto metrov. |
Hardy | Hardy Osebnosti | Priimek več osebnosti:
Godfrey Harold Hardy (1877 - 1947), angleški matematik.
Oliver Hardy (1892 - 1957), ameriški filmski igralec.
Thomas Hardy (1840 - 1928), angleški pesnik in pisatelj.
Françoise Hardy (rojen 1944).
Frank Hardy.
sir Thomas Hardy (1769 - 1839).
Thomas Hardy (1752 - ??).
sir Charles Hardy (1714 - 1780).
Janet Hardy
Jeff Hardy
Matt Hardy
Robert Hardy
Robert Hardy |
Sibirija | Sibirija | za druge pomene glej Sibirija (razločitev)
Sibirija [sibírija] (rusko Сиби́рь, latinizirano: sibir, v tatarščini pomeni »speča dežela«) je obsežna geografska regija, ki sestavlja vso severno Azijo, od gorovja Ural na zahodu do Tihega oceana v vzhod. Sibirija je ruska od druge polovice 16. stoletja, potem ko so Rusi osvojili dežele vzhodno od Urala. Sibirija je obsežna in redko poseljena, pokriva površino več kot 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, vendar je dom le petine ruskega prebivalstva. Novosibirsk in Omsk sta največji mesti v regiji.
Ker je Sibirija geografska in zgodovinska regija in ne politična enota, ni enotne natančne opredelitve njenih teritorialnih meja. Tradicionalno se Sibirija razteza proti vzhodu od gorovja Ural do Tihega oceana in vključuje večino povodja Arktičnega morja. Reka Jenisej deli Sibirijo na dva dela, zahodni in vzhodni. Sibirija se razteza proti jugu do hribov severno-osrednjega Kazahstana ter do severnih delov Mongolije in Kitajske. Osrednji del Sibirije (zahodna in vzhodnosibirska gospodarska regija) je veljal za osrednji del regije v Sovjetski zvezi. Poleg jedra zahodni del Sibirije vključuje nekaj ozemelj Uralske regije, skrajni vzhodni del pa se je zgodovinsko imenoval Ruski Daljni vzhod.
Na treh četrtinah površine Rusije živi zaradi negostoljubnega podnebja le četrtina ruskega prebivalstva. Pomembnejša mesta so Abakan, Angarsk, Barnaul, Bratsk, Čita, Čeljabinsk, Irkutsk, Jakutsk, Jekaterinburg, Krasnojarsk, Norilsk, Novosibirsk, Omsk, Rubcovsk, Tomsk in Ulan-Ude.
V Sibiriji so v obdobju Ruskega carstva in kasnejše Sovjetske zveze postavili mnogo kazenskih in delovnih taborišč, kamor so zapirali pretežno politične zapornike oziroma nasprotnike režima in svobodomiselne ljudi.
Sibirija je po vsem svetu znana predvsem po dolgih, ostrih zimah z januarskim povprečjem −25 °C. Kulturno in politično je del Evrope. Evropski kulturni vplivi, zlasti ruski, prevladujejo po vsej regiji, saj je imela rusko emigracijo iz Evrope že od 16. stoletja in tvorila sibirsko rusko subetnično skupino. Več kot 85 % prebivalstva regije je evropskega porekla. |
Sibirija | Sibirija Izvor imena | Etimologija besede Sibirija (Сибирь) še ni dokončno določena. Obstaja mnogo hipotez o tem, da ima mongolsko poreklo, po eni od alternativnih hipotez pa naj bi označevala pleme iz turške jezikovne skupine, ki je živelo ob reki Irtiš v okolici današnjega mesta Tobolsk. V 13. stoletju beseda poleg narodnosti začne označevati tudi regijo, kjer je pleme živelo. Sibirija je bila prvič omenjena v pisnih virih v delih iranskih avtorjev v 13. stoletju, v katalonskem atlasu iz leta 1375 je to področje označeno kot Sebur. V ruskih letopisih iz 15. stoletja so z imenom Sibirija označevali ozemlje okrog reke Tobol srednjega toka reke Irtiš. |
Sibirija | Sibirija Prazgodovina | Območje ima paleontološki pomen, saj vsebuje ostanke prazgodovinskih živali iz pleistocenske dobe, ohranjene v ledu ali v permafrostu. Najdeni so bili primerki mladičev Goldfussovih jamskih levov (Panthera spelaea), dlakavega mamuta Yuka in še enega dlakavega mamuta iz Ojmjakona, dlakavega nosoroga iz Kolime ter bizona in konje iz Jukagirja.
Sibirske trape so nastale zaradi enega največjih znanih vulkanskih dogodkov v zadnjih 251 milijonih let geološke zgodovine Zemlje. Njihova dejavnost se je nadaljevala milijon let in nekateri znanstveniki menijo, da je to možen vzrok za veliko izumiranje pred približno 250 milijoni let, – po ocenah je izumrlo 90% takrat obstoječih vrst.
Vsaj tri vrste ljudi so živele v južni Sibiriji pred približno 40.000 leti: Homo sapiens, H. neanderthalensis in Denisovski človek. Leta 2010 so dokazi DNK opredelili zadnjega kot ločeno vrsto. |
Sibirija | Sibirija Zgodnja zgodovina | V preteklih tisočletjih so različne skupine nomadov – kot so Eneti, Neneti, Huni, Šiongnuji, Skiti in Ujguri – naseljevali različne dele Sibirije. Protomongolsko ljudstvo Kitan je tudi zasedalo dele regije. Leta 630 je bil sibirski kan v bližini sodobnega Tobolska znan kot ugledna osebnost, ki je Kubrata potrdil kot kagana stare Velike Bolgarije. V 13. stoletju, v obdobju Mongolskega cesarstva, so Mongoli osvojili velik del tega območja.
Z razpadom Zlate horde se je v poznem 15. stoletju oblikoval avtonomni Sibirski kanat. Turško govoreči Jakuti so se pod pritiskom mongolskih plemen med 13. in 15. stoletjem preselili na sever iz regije Bajkalskega jezera. Sibirija je ostala redko poseljeno območje. Zgodovinar John F. Richards je zapisal: »... dvomljivo je, da je skupna zgodnjemoderna sibirska populacija presegla 300.000 oseb.«
Rastoča moč Rusije na Zahodu je začela spodkopavati Sibirski kanat v 16. stoletju. Najprej so na območje začele vstopati skupine trgovcev in kozakov. Ruski vojski je bilo naročeno vzpostaviti utrdbe vse dlje in dlje na vzhod, da bi zaščitile nove ruske naseljence, ki so se priselili iz Evrope. Razvila so se mesta, kot so Mangazeya, Tara, Jenisejsk in Tobolsk, zadnji je postal de facto prestolnica Sibirije od leta 1590. Takrat je bilo Sibir ime trdnjave v Kašliku blizu Tobolska. Gerardus Mercator na zemljevidu, ki je bil objavljen leta 1595, označuje Sibir tako kot ime naselja in okoliškega ozemlja ob levem pritoku Oba. Nekateri viri trdijo, da so Šibe, avtohtono ljudstvo Tungusa, nudili oster odpor proti ruski ekspanziji onkraj Urala. Nekateri menijo, da je izraz Sibirija rusifikacija njihovega etnonima. |
Sibirija | Sibirija Ruski imperij | Do sredine 17. stoletja je Rusija vzpostavila nadzorna območja, ki so segala do Tihega oceana. Do leta 1709 se je v Sibiriji naselilo okoli 230.000 Rusov. Sibirija je postala ena od destinacij za pošiljanje notranjih izgnancev. Izgnanstvo je bilo glavna ruska kaznovalna praksa z več kot 800.000 ljudmi izgnanih v 19. stoletju.
Prva velika sodobna sprememba v Sibiriji je bila Transsibirska železnica, zgrajena v letih 1891–1916. Sibirijo je tesneje povezala s hitro industrializirano Rusijo Nikolaja II. (vladal 1894–1917). Med letoma 1801 in 1914 se je iz Evrope v Sibirijo preselilo okoli sedem milijonov Rusov. Med letoma 1859 in 1917 se je na ruski Daljni vzhod preselilo več kot pol milijona ljudi. Sibirija ima obsežne naravne vire: v 20. stoletju je prišlo do obsežnega izkoriščanja le-teh in po vsej regiji so se pojavila industrijska mesta.
Ob 7.15 uri 30. junija 1908 se je nad območjem reke Podkamena Tunguska v osrednji Sibiriji zgodila eksplozija, imenovana Tunguski dogodek, ki je podrla na milijone dreves. Večina znanstvenikov verjame, da je bila to posledica eksplozije meteorja ali kometa. Čeprav kraterja nikoli niso našli, pokrajina na (redko poseljenem) območju še vedno nosi brazgotine tega dogodka. |
Sibirija | Sibirija Sovjetska Zveza | V prvih desetletjih Sovjetske zveze (zlasti v 1930-ih in 1940-ih) je vlada uporabila državno agencijo Gulag za upravljanje sistema kazenskih delovnih taborišč, ki je nadomestila prejšnji sistem katorga. Po napol uradnih sovjetskih ocenah, ki so postale javne šele po padcu sovjetske vlade leta 1991, je od leta 1929 do 1953 skozi ta taborišča in zapore šlo več kot 14 milijonov ljudi, od tega veliko v Sibiriji. Drugih sedem do osem milijonov ljudi je bilo interno deportiranih v oddaljena območja Sovjetske zveze (v več primerih vključno s celotnimi narodnostmi ali etničnimi skupinami).
Pol milijona (516.841) zapornikov je umrlo v taboriščih med letoma 1941 in 1943 med drugo svetovno vojno. V drugih obdobjih je bila umrljivost razmeroma nižja. Velikost in obseg taborišč gulagov ostaja predmet številnih raziskav in razprav. Številna taborišča so delovala na izjemno oddaljenih območjih severovzhodne Sibirije. Najbolj znane skupine so bile Sevvostlag (severovzhodna taborišča) ob Kolimi in Norillag pri Norilsku, kjer je leta 1952 živelo 69.000 zapornikov. Večja industrijska mesta Severne Sibirije, kot sta Norilsk in Magadan, so se razvila iz taborišč, ki so jih zgradili zaporniki in vodili nekdanji zaporniki. |
Sibirija | Sibirija Geografija | Sibirija se razprostira na površini 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, ki pokriva veliko večino celotnega ozemlja Rusije in skoraj 9 % zemeljske površine (148.940.000 km²). Geografsko spada v Azijo, vendar se kulturno in politično šteje za evropsko, saj je del Rusije. Glavni geografski območji v Sibiriji so Zahodnosibirska nižina in Srednjesibirska planota.
Vzhodna in osrednja Saha obsega številne gorske verige sever-jug različnih starosti. Te gore segajo do skoraj 3000 metrov, a so nad nekaj sto metri so skoraj popolnoma brez vegetacije. Verhojansko gorovje je bilo v pleistocenu obsežno poledenelo, vendar je bilo podnebje presuho, da bi se poledenitev razširila na nižje nadmorske višine. Na teh nižjih nadmorskih višinah so številne doline, mnoge so globoke in pokrite z macesnovim gozdom, razen na skrajnem severu, kjer prevladuje tundra. Tla so večinoma turbeli (vrsta gelizola). Aktivna plast je po navadi globoka manj kot en meter, razen v bližini rek.
Najvišja točka v Sibiriji je aktivni vulkan Ključevska Sopka na polotoku Kamčatka. Njegov vrh doseže 4750 metrov. |
Sibirija | Sibirija Pogorja | Altaj
Anadirsko višavje
Bajkalske gore
Khamar-Daban
Čersko pogorje
Čukotsko gorovje
Gorovje Dzhugdzhur
Gorovje Kolima
Gorovje Korjak
Pogorje Sajan
Gore Tannu-Ola
Uralsko gorovje
Verhojansko gorovje
Gorovje Jablonoi |
Sibirija | Sibirija Geologija | Zahodnosibirska nižina, ki jo sestavljajo večinoma kenozojske aluvialne usedline, je nekoliko ravninska. Sredi pleistocena je bilo veliko usedlin na tej ravnini posledica ledenih jezov, ki so ustvarili veliko ledeniško jezero. To jezero iz srednjega do poznega pleistocena je blokiralo severni tok rek Ob in Jenisej, kar je povzročilo preusmeritev na jugozahod v Kaspijsko jezero in Aralsko jezero prek doline Turgai. Območje je zelo močvirnato, tla so večinoma šotnata - histosol, na severnem delu brez dreves pa gelisol (tla zelo hladnega podnebja, za katere je opredeljeno, da vsebujejo permafrost v dveh metrih od površine tal) Na jugu so ravnice, kjer večinoma ni večne zmrzali, bogata travišča, ki so podaljšek kazaške stepe, tvorila prvotno vegetacijo, katere večina ni več vidna.
Srednjesibirska planota je starodavni kraton (včasih imenovan Angaraland), ki je tvoril samostojno celino pred permom. Je izjemno bogata z minerali, saj vsebuje velika nahajališča zlata, diamantov in rud mangana, svinca, cinka, niklja, kobalta in molibdena. Velik del območja vključuje Sibirske trape – veliko magmatsko provinco. Ogromno eruptivno obdobje je približno sovpadalo s permsko-triasnim izumrtjem. V kvartarju je bil poledenel le skrajni severozahod, vendar je skoraj vse pod izjemno globokim permafrostom in edino drevo, ki lahko uspeva kljub toplim poletjem, je listopadni sibirski macesen (Larix sibirica) z zelo plitvimi koreninami. Zunaj skrajnega severozahoda prevladuje tajga, ki pokriva pomemben del celotne Sibirije. Tla so tukaj večinoma gelisol, ki se umaknejo podzolu, kjer aktivna plast postane debelejša in vsebnost ledu nižja.
Naftna provinca Lena-Tunguska vključuje srednjesibirsko planoto (nekateri avtorji jo imenujejo vzhodnosibirska planota), ki jo na severovzhodu in vzhodu omejuje pozni karbonski skozi jurski vrhojanski pregibni pas, na severozahodu pa paleozojski tajmrski pregibni pas in na jugovzhodu, jugu in jugozahodu od srednjega silurja do srednjega devona bajkalskega gubastega pasu. Regionalna geološka izvidniška študija, ki se je začela leta 1932 in ji je sledilo površinsko in podzemno kartiranje, je razkrila Markova-Angarski lok (antiklinala). To je privedlo do odkritja naftnega polja Markovo leta 1962 z vrtino Markovo-1, ki je izvirala iz zgodnjekambrijskega peščenjaka Osa Horizon na globini 2156 metrov. Sredne-Botuobinsko plinsko polje je bilo odkrito leta 1970, nastajalo pa je iz Ose in proterozojskega obzorja Parfenovo. Naftno polje Jaraktin je bilo odkrito leta 1971, nafta se je nahajala na globinah do 1750 metrov in leži pod bazaltnimi luskami perma in spodnje jure. |
Sibirija | Sibirija Podnebje | Podnebje Sibirije se močno razlikuje, vendar ima običajno kratka poletja in dolge, surovo mrzle zime. Na severni obali, severno od polarnega kroga, je zelo kratko (približno en mesec) poletje.
Skoraj vse prebivalstvo živi na jugu, ob trasi Transsibirske železnice. Podnebje v tem najbolj južnem delu je vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Dfb) s hladnimi zimami, vendar dokaj toplimi poletji, ki trajajo vsaj štiri mesece. Povprečna letna temperatura je približno 0,5 °C. Januar ima v povprečju okoli −20 °C, julij pa približno +19 °C, medtem ko dnevne temperature poleti običajno presegajo 20 °C. Z zanesljivo rastno dobo, obilico sonca in izjemno rodovitnimi černozjomskimi tlemi je južna Sibirija dovolj dobra za donosno kmetijstvo, kot se je pokazalo v začetku 20. stoletja.
Daleč najpogostejše podnebje v Sibiriji je celinsko subarktično (Köppen Dfc ali Dwc), z letno povprečno temperaturo okoli −5 °C in povprečjem za januar −25 °C in povprečje za julij +17 °C, čeprav se to precej razlikuje, pri čemer je julijsko povprečje približno 10 °C v ekotonu tajge in tundre. Poslovno usmerjeno spletno mesto in blog Business Insider navajata Verhojansk in Ojjyakon v sibirski republiki Saha, ko tekmujeta za naslov hladnega pola severne poloble. Ojmjakon je vas, ki je 6. februarja 1933 zabeležila temperaturo −67,7 °C. Verhojansk, mesto bolj severno in bolj v notranjost, je zabeležilo temperaturo −69,8 °C za tri zaporedne noči: 5., 6. in 7. februar 1933. Vsako mesto se izmenično šteje za hladni pol severne poloble – najhladnejša naseljena točka na severni polobli. Vsako mesto poleti pogosto doseže 30 °C, kar jim in večini ostale ruske Sibirije daje največje temperaturno nihanje na svetu med poletnimi najvišjimi in zimskimi najnižjimi, pogosto krepko čez 94–100+ °C med letnimi časi.
Jugozahodni vetrovi prinašajo topel zrak iz Srednje Azije in Bližnjega vzhoda. Podnebje v Zahodni Sibiriji (Omsk ali Novosibirsk) je za nekaj stopinj toplejše kot na vzhodu (Irkutsk ali Čita), kjer na severu prevladuje ekstremno zimsko subarktično podnebje (Köppen Dfd ali Dwd). Toda poletne temperature v drugih regijah lahko dosežejo +38 °C. Na splošno je Saha najhladnejša sibirska regija, porečje reke Jana pa ima najnižje temperature med vsemi, saj permafrost doseže 1493 metrov. Kljub temu cesarski ruski načrti za naselitev niso nikoli obravnavali mraza kot ovire. Pozimi se južna Sibirija blizu središča poltrajnega sibirskega visokogorja, zato so vetrovi pozimi običajno šibki.
Padavin v Sibiriji je na splošno malo, presegajo 500 milimetrov samo na Kamčatki, kjer vlažni vetrovi pihajo iz Ohotskega morja na visoke gore – kar ustvarja edine večje ledenike v regiji, čeprav vulkanski izbruhi in nizke poletne temperature omogočajo le omejenim gozdovom rasti. Padavin je veliko tudi v večjem delu Primorja na skrajnem jugu, kjer lahko monsunski vplivi povzročijo precej močne poletne padavine. |
Sibirija | Sibirija Globalno segrevanje | Raziskovalci, med njimi Sergej Kirpotin z državne univerze Tomsk in Judith Marquand z univerze Oxford, opozarjajo, da se je Zahodna Sibirija zaradi globalnega segrevanja začela tajati. Zamrznjena šotišča v tej regiji lahko vsebujejo milijarde ton plina metana, ki se lahko sprosti v ozračje. Metan je toplogredni plin, 22-krat močnejši od ogljikovega dioksida. Leta 2008 je raziskovalna odprava za Ameriško geofizično zvezo odkrila ravni metana do 100-krat nad normalno v ozračju nad sibirsko Arktiko, kar je verjetno posledica sproščanja metanskih klatratov skozi luknje v zamrznjenem "pokrovu" permafrosta na morskem dnu okoli izliva Lene in območja med Laptevskim in Vzhodnosibirskim morjem.
Od leta 1988 so poskusi v Pleistocenskem parku predlagali obnovo travinj iz prazgodovinskih časov z izvajanjem raziskav o učinkih velikih rastlinojedih živali na permafrost, kar kaže, da so živali in ne podnebje vzdrževale pretekli ekosistem. V parku naravnega rezervata izvajajo tudi klimatske raziskave o spremembah, ki jih pričakujemo od ponovne naselitve pašnih živali ali velikih rastlinojedcev, s hipotezo, da bi prehod iz tundre na travinje povzročil neto spremembo razmerja med emisijo in absorpcijo energije.
Po besedah Vasilija Krjučkova je približno 31.000 kvadratnih kilometrov ruske Arktike izpostavljenih resnim okoljskim motnjam. |
Sibirija | Sibirija Družina Tetraonidae | gozdni jereb (Lagopus muta)
sibirski jereb (Falcipennis falcipennis))
ruševec (Lyrurus tetrix)
divji petelin (Tetrao urogalloides)
divji petelin (Tetrao urogallus)
barjanski snežni jereb (Barjanski snežni jereb)
belka (Tetrastes bonasia) |
Sibirija | Sibirija Družina Phasianidae | stepska jerebica (Perdix dauurica)
jerebica (Perdix perdix)
Altajski snežni petelin (Tetraogallus altaicus)
japonska prepelica (Coturnix japonica)
prepelica (Coturnix coturnix)
fazan (Phasianus colchicus) |
Sibirija | Sibirija Red Artiodactyla | los
dvogrba kamela (baktrijska kamela)
zober
navadni jelen
divja svinja
sibirska srna (Capreolus pygargus)
mandžurski vapiti (Cervus canadensis xanthopygus)
sibirski mošusni jelen (Moschus moschiferus) |
Sibirija | Sibirija Družina Psi (Canidae) | • volk
tundrski volk]] (Canis lupus albus)
polarna lisica
navadna lisica |
Sibirija | Sibirija Družina Felidae | snežni leopard
amurski leopard (Panthera pardus orientalis)
sibirski tiger
ris
manul (Otocolobus manul) |
Sibirija | Sibirija Družina Mustelidae | mala podlasica
velika podlasica
gorska podlasica (Mustela altaica)
sibirska podlasica (Mustela sibirica)
stepska podlasica (Mustela eversmanii)
sobolj (Martes zibellina))
vidra
azijski jazbec (Meles leucurus)
rosomah |
Sibirija | Sibirija Družina Ursidae | azijski črni medved (Ursus thibetanus)
rjavi medved; podvrsta Kamčatski rjavi medved (Ursus arctos beringianus)
severni medved |
Sibirija | Sibirija Rastlinstvo | sibirski macesen Larix sibirica
macesen Larix gmelinii
sibirska smreka Picea obovata
bor Pinus pumila |
Sibirija | Sibirija Politika | država Xianbei (1.–3. stoletje pred našim štetjem)
Prvi turški kaganat (6.–7. stoletje)
Vzhodni turški kaganat (7. stoletje)
Drugi turški kaganat (7.–8. stoletje)
Mongolsko cesarstvo (13.–14. stoletje)
Sibirski kanat (1468–1598)
Rusko carstvo (1598–1721)
Ruski imperij (1721–1917)
Ruska republika (1917–1918)
Ruska sovjetska federativna socialistična republika (1918–1922)
Daljnovzhodna republika (1920–1922)
Sovjetska zveza (1922–1991)
Ruska sovjetska federativna socialistična republika (1922–1991)
Ruska federacija (1991–danes) |
Sibirija | Sibirija Meje in upravne note | Izraz Sibirija ima dolgo zgodovino. Njegov pomen se je skozi stoletja postopoma spreminjal. Zgodovinsko gledano je bila Sibirija opredeljena kot celoten del Rusije in Severnega Kazahstana vzhodno od Urala, vključno z ruskim Daljnim vzhodom. Po tej definiciji se je Sibirija raztezala proti vzhodu od gorovja Ural do pacifiške obale in proti jugu od Arktičnega oceana do meje Srednje Azije in državnih meja tako Mongolije kot Kitajske.
Viri iz sovjetske dobe (Velika sovjetska enciklopedija in drugi) in sodobni ruski običajno opredeljujejo Sibirijo kot regijo, ki se razteza proti vzhodu od gorovja Ural do razvodja med pacifiškim in arktičnim povodjem ter proti jugu od Arktičnega oceana do gričev severno-osrednjega Kazahstana in državne meje tako Mongolije kot Kitajske. Po tej definiciji Sibirija vključuje federalne subjekte Sibirskega federalnega okrožja in nekaj Uralskega federalnega okrožja ter Republiko Saha (Jakutija), ki je del Daljnega vzhodnega federalnega okrožja. Geografsko ta definicija vključuje pododdelke več drugih subjektov Urala in federalnih okrožij Daljnega vzhoda, vendar niso vključeni administrativno. Ta opredelitev izključuje oblast Sverdlovsk in Čeljabinsk, ki sta obe vključeni v nekatere širše opredelitve Sibirije.
Drugi viri lahko uporabljajo bodisi nekoliko širšo definicijo, ki navaja, da je pacifiška obala, ne razvodje, vzhodna meja (torej vključuje celoten ruski Daljni vzhod), kot tudi ves severni Kazahstan je njegova podregija na jugozahodu ali nekoliko ožji, ki omejuje Sibirijo na Sibirsko federalno okrožje (torej izključuje vse subjekte drugih okrožij). V ruščini se beseda za Sibirija uporablja kot nadomestek za ime federalnega okrožja tisti, ki živijo v samem okrožju, manj pogosto pa se za označevanje federalnega okrožja uporablja ljudje, ki prebivajo zunaj njega.
Uralsko federalno okrožje
Sibirsko federalno okrožje
Daljnjevzhodno federalno okrožje
Daljnjevzhodno federalno okrožje
Uralsko federalno okrožje |
Sibirija | Sibirija Večja mesta | Najbolj naseljeno mesto v Sibiriji, pa tudi tretje najbolj naseljeno mesto v Rusiji, je mesto Novosibirsk. Današnji Novosibirsk je pomembno poslovno, znanstveno, proizvodno in kulturno središče azijskega dela Rusije.
Omsk je igral pomembno vlogo v ruski državljanski vojni, saj je služil kot začasna ruska prestolnica, pa tudi pri širitvi in upravljanju Srednje Azije. Poleg svojega kulturnega statusa je postal glavno središče za rafiniranje nafte, izobraževanje, promet in kmetijstvo.
Druga zgodovinska mesta Sibirije so Tobolsk (prva prestolnica in edini kremelj v Sibiriji), Tomsk (prej bogato trgovsko mesto) in Irkutsk (nekdanji sedež generalnega guvernerja Vzhodne Sibirije, blizu Bajkalskega jezera).
Druga večja mesta so: Barnaul, Kemerovo, Krasnojarsk, Novokuznetsk, Tjumen.
Širše opredelitve geografske Sibirije vključujejo tudi mesti: Čeljabinsk in Jekaterinburg na Uralu, Habarovsk in Vladivostok na ruskem Daljnem vzhodu ter celo Petropavlovsk v Kazahstanu in Harbin na Kitajskem. |
Sibirija | Sibirija Gospodarstvo | Novosibirsk je največje mesto po številu prebivalcev in najpomembnejše mesto za sibirsko gospodarstvo; z dodatnim zagonom od leta 2000, ko je bil imenovan za regionalni center za izvršno birokracijo (Sibirsko federalno okrožje). Omsk je zgodovinsko in trenutno drugo največje mesto v regiji, od 1950-ih pa gosti največjo rusko rafinerijo nafte.
Sibirija je izjemno bogata z minerali, ki vsebujejo rude skoraj vseh gospodarsko vrednih kovin. Ima nekaj največjih nahajališč niklja, zlata, svinca, premoga, molibdena, mavca, diamantov, diopsida, srebra in cinka, pa tudi obsežne neizkoriščene vire nafte in zemeljskega plina. Približno 70 % razvitih naftnih polj v Rusiji je v regiji Khanty-Mansiysk. Rusija vsebuje približno 40 % svetovnih znanih virov niklja v nahajališču Norilsk v Sibiriji. Norilsk Nickel je največji svetovni proizvajalec niklja in paladija.
Sibirsko kmetijstvo je močno omejeno zaradi kratke rastne sezone večine regije. Vendar pa je na jugozahodu, kjer so tla izjemno rodoviten černozjom in je podnebje nekoliko bolj zmerno, obsežna pridelava pšenice, ječmena, rži in krompirja ter paša velikega števila ovac in goveda. Drugje je proizvodnja hrane zaradi slabe rodovitnosti podzolskih tal in izjemno kratkih rastnih obdobij omejena na vzrejo severnih jelenov v tundri — s katero se domačini ukvarjajo že več kot 10.000 let. Sibirija ima največje gozdove na svetu. Les ostaja pomemben vir dohodka, čeprav je bilo veliko gozdov na vzhodu posekanih veliko hitreje, kot jih je mogoče obnoviti. Ohotsko morje je zaradi svojih hladnih tokov in zelo velikih razponov plimovanja eno od dveh ali treh najbogatejših ribiških virov na svetu, zato Sibirija proizvede več kot 10 % svetovnega letnega ulova rib, čeprav se je ribolov nekoliko zmanjšal od razpad ZSSR leta 1991.
Leta 2009 poročajo, da razvoj obnovljive energije v Rusiji zavira pomanjkanje ustreznega okvira vladne politike, Od leta 2011 Sibirija še vedno ponuja posebne priložnosti za razvoj obnovljivih virov energije zunaj omrežja. Odročni deli Sibirije so predragi za povezavo s centralnimi električnimi in plinskimi omrežji, zato so bili v preteklosti oskrbovani z dragim dizelskim gorivom, ki so ga včasih pripeljali s helikopterjem. V takih primerih je obnovljiva energija pogosto cenejša. |
Sibirija | Sibirija Demografija | Po ruskem popisu iz leta 2010 imata Sibirsko in Daljnovzhodno federalno okrožje, ki sta v celoti vzhodno od Urala, skupaj približno 25,6 milijona prebivalcev. Oblasti Tjumen in Kurgan, ki sta geografsko v Sibiriji, a administrativno del Uralskega federalnega okrožja, skupaj štejeta približno 4,3 milijona prebivalcev. Tako je v celotni regiji Sibirije (v najširši rabi izraza) približno 30 milijonov ljudi. Ima gostoto prebivalstva približno tri ljudi na kvadratni kilometer.
Največja etnična skupina v Sibiriji so Rusi slovanskega izvora, vključno z njihovo podetnično skupino Sibirci in rusificirani Ukrajinci. Obstajajo tudi druge skupine avtohtonega sibirskega in neavtohtonega etničnega izvora. Manjšina sedanjega prebivalstva so potomci mongolskega ali turškega ljudstva (Burjati, Jakuti) ali severnih avtohtonih ljudstev.
Največje neslovanske skupine so Volški Nemci in rusificirani Romuni s poreklom iz Besarabije (današnja Moldavija). Prvotne avtohtone skupine Sibirije, vključno z mongolskimi in turškimi skupinami, kot so Burjati, Tuvinci in Sibirski Tatari, so manjšine, ki jih presegajo vsi drugi neavtohtoni Sibirci. Dejansko so Rusi slovanskega izvora sami po sebi presegli vsa domorodna ljudstva skupaj, tako v celotni Sibiriji kot v njenih mestih, razen v republikah Tuva in Saha.
Rusi slovanskega porekla predstavljajo večino v republikah Burjatija in Altaj, številčno presegajo avtohtone Burjate in Altajce. Burjati predstavljajo le 30 % lastne republike, Altajci pa le po eno tretjino, Čukči, Evenki, Hanti, Mansi in Neneti pa so številčno večji od tujerodnih ljudstev za 90 % prebivalstva.
Po popisu iz leta 2002 je v Sibiriji 500.000 Sibirskih Tatarov, od tega pa je 300.000 Volških Tatarov, ki so se tudi naselili v Sibiriji v obdobjih kolonizacije in so tako tudi tujerodni Sibirci, v nasprotju z 200.000 sibirskimi Tatari, ki so v Sibiriji.
Od avtohtonih Sibircev so mongolsko govoreči Burjati, ki štejejo približno 500.000, najštevilčnejša skupina v Sibiriji in so v glavnem skoncentrirani v svoji domovini, Burjatski republiki. Po popisu iz leta 2010 je bilo 478.085 avtohtonih turško govorečih Jakutov. Druge etnične skupine, ki so avtohtone v Sibiriji, so Keti, Evenki, Čukči, Korjaki, Jupiki in Jukagirji.
Približno sedemdeset odstotkov prebivalcev Sibirije živi v mestih, predvsem v stanovanjih. Veliko ljudi živi tudi na podeželju, v preprostih, prostornih hišah, brunaricah. Novosibirsk je največje mesto v Sibiriji s približno 1,6 milijona prebivalcev. Tobolsk, Tomsk, Tjumen, Krasnojarsk, Irkutsk in Omsk so starejša zgodovinska središča. |
Sibirija | Sibirija Religija | Po vsej Sibiriji obstajajo različna verovanja, vključno s pravoslavnim krščanstvom, drugimi denominacijami krščanstva, tibetanskim budizmom in islamom. Samo Sibirsko federalno okrožje ocenjuje 250.000 muslimanov. Ocenjuje se, da v Sibiriji živi približno 70.000 Judov, nekateri v Judovski avtonomni regiji. Prevladujoča verska skupina je Ruska pravoslavna Cerkev.
Tradicija obravnava Sibirijo kot arhetipsko domovino šamanizma, politeizem pa je priljubljen. Plemena menijo, da so te domorodne svete prakse zelo starodavne. Obstajajo zapisi o sibirskih plemenskih zdravilskih praksah iz 13. stoletja. Ogromno ozemlje Sibirije ima veliko različnih lokalnih izročil bogov. Ti vključujejo: Ak Ana, Anapel, Bugady Musun, Kara Khan, Khalteš-Anki, Kini'je, Ku'urkil, Nga, Nu'tenut, Num-Torum, Pon, Pugu, Todote, Toko'yoto, Tomam, Xaya Iccita in Zonget. Kraji s svetimi območji vključujejo Olkhon, otok v Bajkalskem jezeru. |
Sibirija | Sibirija Promet | Številnih mest v severni Sibiriji, kot je Petropavlovsk-Kamčatski, ni mogoče doseči po cesti, saj praktično ni nobenih povezav iz drugih večjih mest v Rusiji ali Aziji. Do Sibirije je mogoče priti po Transsibirski železnici. Transsibirska železnica deluje od Moskve na zahodu do Vladivostoka na vzhodu. Do mest, ki so daleč od železnice, se pride z letali ali po ločeni Bajkalsko-Amurski železnici (BAM). Cestno omrežje je skromno in slabo. |
Skupina Venediger | Skupina Venediger |
Skupina Venediger (nemško: Venedigergruppe) je gorska skupina osrednjih Vzhodnih Alp. Skupaj s skupino Granatspitze, skupino Glockner, skupino Goldberg in skupino Ankogel tvori glavni greben Visokih Tur. Najvišji vrh je Großvenediger s 3657 m, po katerem je skupina dobila ime. Številni deli skupine Venediger spadajo v osrednje območje narodnega parka Visoke Ture. |
Skupina Venediger | Skupina Venediger Geografija | Skupina Venediger leži v Avstriji, v zveznih deželah Salzburg in Tirolska ter v Italiji v avtonomni pokrajini Južni Tirolski. Večji del območja je na vzhodnem Tirolskem.
Skupina Venediger vključuje zahodni del glavne gorske verige Visoke Ture. Cesta čez prelaz Felber Tauern (2465 m) prečka alpski greben med Salzburgom in vzhodno Tirolsko na vzhodni strani območja. Skupina Venediger je najbolj zaledenelo gorsko območje v Visokih Turah. Znamenitost glavnega vrha skupine Großvenediger precej zasenči druga območja in gore, čeprav ima skupina veliko vrhov, planinskih poti in alpskih koč.
Izvor imena ni jasen. Po legendi, ko so lokalni pastirji prvič videli velikansko maso ledenika Venediger, so mislili, da gledajo na bleščečo površino morja mesta (Benetk). Kljub temu se lahko ime najde pri srednjeveških romaniziranih Keltih (Welsche - Veneti), iskalcih kobaltne in manganove rude na tem območju. |
Skupina Venediger | Skupina Venediger Sosednja pogorja | Skupina Venediger meji na naslednja območja v Alpah:
Kitzbühelske Alpe (proti severu)
skupina Granatspitze (proti vzhodu)
pogorje Villgraten (na jugu)
skupina Rieserferner (proti jugozahodu)
Zillertalske Alpe (proti zahodu) |
Skupina Venediger | Skupina Venediger Meje | Na severu doline Oberpinzgau reka Salzach tvori mejo od Krimmla navzdol do mesta Mittersill. Na vzhodu meja poteka od Mittersilla proti jugu navzgor po toku reke Felberbach, čez prelaz Felber Tauern in nadaljuje navzdol po reki Tauernbach do kraja Matrei in Osttirol. Od tam se nadaljuje proti jugu ob reki Isel do vasi Huben (del občine Matrei). Na jugu dolina Defereggen razmejuje mejo od Huben vzdolž smeri Schwarzach navzgor po reki Jagdhaus in prelazu Klammljoch. Od Klammljocha poteka navzdol po reki Klammlbach in skozi južnotirolsko dolino Reine do kraja Sand in Taufersu. Na zahodu meja poteka po dolini Tauferer Ahrntal od kraja Sand in Taufers do prelaza Birnlücke in navzdol do Krimmler Ache do Krimmla v dolini reke Salzach.
Birnlücke povezuje skupino Venediger z Zillertalskimi Alpami. Klammljoch je stičišče s skupino Rieserferner. Felber Tauern se pridruži skupino Venediger skupini Granatspitze.
Medtem ko se jasno določeni stranski grebeni redno odcepijo proti severu od glavne verige skupine Venediger, proti jugu se pogorje po navadi razširi na večje območje, ki tvori lastne podskupine: Durreck Group, Panargenkamm in Lasörling Group. Dolina Virgen leži med močno zaledenelim glavnim grebenom in skupino Lasörling zahodno od Matreija, edino stalno naseljeno dolino znotraj skupine Venediger. |
Skupina Venediger | Skupina Venediger Turizem | Skupina Venediger je dobro razvita za turizem. Poleg nešteto alpskih pašnikov in restavracij, ki jih upravlja Alpine Club, je tudi veliko koč Alpskega kluba: |
Letalska družba | Letalska družba | Letalska družba je podjetje, ki ima v lasti letala in organizira prevoz potnikov ter tovora. Nekaj letalskih družb: Lufthansa, Emirates, Air China, Turkish Airlines, Avianca... Letalski prevoz je večinoma drag, zato so tu še nizkocenovne letalske družbe kot: Ryanair, EasyJet, Vueling...V Sloveniji je bila največja letalska družba Adria Airways (poprej Adria Aviopromet oz. Inex-Adria Aviopromet, Inex-Adria Airways), vendar je prenehala delovati leta 2019. |
Trets | Trets | Trets (provansalsko Tretz/Tres) je naselje in občina v jugovzhodnem francoskem departmaju Bouches-du-Rhône regije Provansa-Alpe-Azurna obala. Leta 2006 je naselje imelo 10.033 prebivalcev. |
Trets | Trets Geografija | Kraj leži v pokrajini Provansi 26 km jugovzhodno od Aix-en-Provence. |
Trets | Trets Uprava | Trets je sedež istoimenskega kantona, v katerega so poleg njegove vključene še občine Beaurecueil, Châteauneuf-le-Rouge, Fuveau, Peynier, Puyloubier, Rousset in Saint-Antonin-sur-Bayon s 30.193 prebivalci.
Kanton Trets je sestavni del okrožja Aix-en-Provence. |
Sajólászlófalva | Sajólászlófalva | Sajólászlófalva je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Miskolci Županije Borsod-Abaúj-Zemplén. |
Protibande | Protibande | Protibande (nemško Gegenbande; tudi raztrganci) so bile majhne, paravojaške enote (po navadi v velikosti voda ali čete), izurjene za protigverilsko bojevanje, ki jih je organiziral Gestapo na področju Gorenjske in Štajerske med drugo svetovno vojno.
Moštvo enot so večinoma sestavljali izdajalci in kriminalci, ki so sprva delovali le kot ogledniki in vodiči, nakar so jih reorganizirali v bolj aktivno enoto. Poveljnik enote je bil po navadi nemški pripadnik Gestapa. Partizanski dezerterji so bili zelo primerni za tako enoto, saj so poznali gverilsko bojevanje, vedeli za organizacijo in sam princip delovanja NOV in POS. Kot dezerterji so se še bolj intenzivno borili, saj jim je v primeru zajetja grozila smrtna kazen.
Večino časa je enota tako preživela na terenu, kjer je bila oblečena v partizanske uniforme in po navadi v zasedah lovila manjše enote, patrulje, terence in kurirje. |
Predsednik Izraela | Predsednik Izraela | Predsednik Izraela je vodja države Izrael, a ima bolj protokolarno vlogo, saj ima večjo moč predsednik vlade Izraela. |
Predsednik Izraela | Predsednik Izraela Seznam izraelskih predsednikov | Čaim Weizmann (1949 - 1952)
Jicak Ben-Zvi (1952 - 1963)
Zalman Šazar (1963 - 1973)
Ephraim Katzir (1973 - 1978)
Jicak Navon (1978 - 1983)
Čaim Herzog (1983 - 1993)
Ezer Weizman (1993 - 2000)
Moše Katsav (2000 - 2007)
Šimon Peres (2007 - 2014)
Reuven Rivlin (2014 - 2021)
Jicak (Issac) Hercog (2021-) |
Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade | Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade Oklepne | 1. oklepna brigada (JLA)
4. oklepna brigada (JLA)
211. oklepna brigada (JLA)
243. oklepna brigada (JLA)
252. oklepna brigada (JLA)
329. oklepna brigada (JLA)
265. oklepnomehanizirana brigada (JLA) |
Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade | Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade Mehanizirane | 1. proletarska gardna mehanizirana brigada (JLA)
2. proletarska gardna mehanizirana brigada (JLA)
3. proletarska gardna mehanizirana brigada (JLA)
12. proletarska mehanizirana brigada (JLA)
32. mehanizirana brigada (JLA)
36. mehanizirana brigada (JLA)
140. mehanizirana brigada (JLA)
453. mehanizirana brigada (JLA) |
Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade | Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade Motorizirane | 10. motorizirana brigada (JLA)
13. proletarska motorizirana brigada JLA
14. motorizirana brigada (JLA)
16. proletarska motorizirana brigada (JLA)
24. motorizirana pehotna brigada (JLA)
145. motorizirana brigada (JLA)
169. motorizirana brigada (JLA)
180. motorizirana pehotna brigada (JLA)
195. motorizirana pehotna brigada (JLA)
221. motorizirana brigada (JLA)
228. motorizirana brigada (JLA)
253. motorizirana brigada (JLA)
327. motorizirana brigada (JLA)
343. motorizirana brigada (JLA)
395. motorizirana brigada (JLA)
622. motorizirana brigada (JLA) |
Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade | Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade Artilerijske | 150. mešana artilerijska brigada (JLA)
580. mešana artilerijska brigada (JLA)
1. mešana protioklepna artilerijska brigada (JLA)
102. mešana protioklepna artilerijska brigada (JLA)
158. mešana protioklepna artilerijska brigada (JLA)
202. mešana topniška brigada (JLA)
288. mešana protioklepna artilerijska brigada (JLA)
454. mešana protioklepna artilerijska brigada (JLA)
389. raketna artilerijska brigada (JLA)
3. brigada tankovskih uničevalcev (JLA) |
Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade | Seznam brigad Jugoslovanske ljudske armade Konjeniške | 10. konjeniška brigada (JLA)
11. konjeniška brigada (JLA)
12. konjeniška brigada (JLA) |
Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije | Gasilska zveza Slovenije (kratica: GZS) je krovna organizacija prostovoljnih gasilk in gasilcev v Sloveniji. Ustanovljena je bila 2. oktobra 1949 V Ljubljani. Združuje več kot 162.000 članic in članov iz 1341 gasilskih društev in je največja humanitarna, prostovoljska in civilnodružbena organizacija v Sloveniji. |