Datasets:

NCube

/

europa-random-split

like 0

Follow

Neural Network Nomads (We are GLOSS) 4

61995CJ0304

da

Dommens præmisser 1 Ved staevning indleveret til Domstolens Justitskontor den 25. september 1995 har Kommissionen for De Europaeiske Faellesskaber i medfoer af EF-traktatens artikel 169 anlagt sag med paastand om, at det fastslaas, at Den Hellenske Republik har tilsidesat sine forpligtelser i henhold til EF-traktaten samt Raadets direktiv 92/5/EOEF af 10. februar 1992 om aendring og ajourfoering af direktiv 77/99/EOEF om sundhedsmaessige problemer i forbindelse med handel med koedprodukter inden for Faellesskabet og om aendring af direktiv 64/433/EOEF (EFT L 57, s. 1), idet den ikke inden for den fastsatte frist har udstedt og givet Kommissionen meddelelse om de ved lov eller administrativt fastsatte bestemmelser, der er noedvendige for at efterkomme direktivet. 2 I henhold til artikel 3 i direktiv 92/5 skulle medlemsstaterne saette de noedvendige ved lov eller administrativt fastsatte bestemmelser i kraft med henblik paa at efterkomme direktivet senest den 1. januar 1993 og straks underrette Kommissionen herom. 3 Da Kommissionen ikke modtog nogen meddelelse om foranstaltninger til gennemfoerelse af direktiv 92/5 og heller ikke var i besiddelse af andre oplysninger, som gav grundlag for at antage, at Den Hellenske Republik havde opfyldt den naevnte forpligtelse, fremsendte den den 12. marts 1993 en aabningsskrivelse til den graeske regering. 4 Da den graeske regering ikke besvarede denne skrivelse, fremsatte Kommissionen den 3. juni 1994 en begrundet udtalelse over for den med opfordring til inden to maaneder at traeffe de noedvendige foranstaltninger til at efterkomme denne. 5 Kommissionen modtog ikke inden for denne frist nogen meddelelse om foranstaltninger til gennemfoerelse af direktiv 92/5, hvorefter den har anlagt denne sag. 6 I staevningen har Kommissionen gjort gaeldende, at Den Hellenske Republik i henhold til traktatens artikel 5 og 189 samt artikel 3 i direktiv 92/5 var forpligtet til inden for den fastsatte frist fuldt ud at gennemfoere direktivet og til at underrette Kommissionen herom. 7 Den Hellenske Republik har ikke bestridt, at direktiv 92/5 ikke er blevet gennemfoert inden for den fastsatte frist. Sagsoegte har alene gjort gaeldende, at det udkast til praesidentdekret, der er blevet udfaerdiget herom, er blevet forelagt Det Graeske Statsraad med henblik paa en endelig gennemgang, saaledes at dekretet herefter kan underskrives og offentliggoeres. 8 Da direktiv 92/5 ikke er blevet gennemfoert inden for den fastsatte frist, maa der gives Kommissionen medhold i den af den herom anlagte sag. 9 Det maa herefter fastslaas, at Den Hellenske Republik har tilsidesat sine forpligtelser i henhold til artikel 3 i direktiv 92/5, idet den ikke inden for den fastsatte frist har udstedt de ved lov eller administrativt fastsatte bestemmelser, der er noedvendige for at efterkomme direktivet. Afgørelse om sagsomkostninger Sagens omkostninger 10 I henhold til procesreglementets artikel 69, stk. 2, paalaegges det den tabende part at betale sagens omkostninger, saafremt der er nedlagt paastand herom. Kommissionen har nedlagt paastand om, at Den Hellenske Republik tilpligtes at betale sagens omkostninger. Den Hellenske Republik har tabt sagen og boer derfor doemmes til at betale sagens omkostninger. Afgørelse Paa grundlag af disse praemisser udtaler og bestemmer DOMSTOLEN (Sjette Afdeling) 1) Den Hellenske Republik har tilsidesat sine forpligtelser i henhold til artikel 3 i Raadets direktiv 92/5/EOEF af 10. februar 1992 om aendring og ajourfoering af direktiv 77/99/EOEF om sundhedsmaessige problemer i forbindelse med handel med koedprodukter inden for Faellesskabet og om aendring af direktiv 64/433/EOEF, idet den ikke inden for den fastsatte frist har udstedt de ved lov eller administrativt fastsatte bestemmelser, der er noedvendige for at efterkomme direktivet. 2) Den Hellenske Republik betaler sagens omkostninger.

62008FJ0035

fr

Motifs de l'arrêt 1. Par requête parvenue au greffe du Tribunal le 14 mars 2008 par télécopie (le dépôt de l’original étant intervenu le 19 mars suivant), M. Pachtitis demande l’annulation, premièrement, de la décision de l’Office européen de sélection du personnel (EPSO), du 31 mai 2007, l’informant de son échec aux tests d’accès du concours général EPSO/AD/77/06, deuxièmement, de la décision de l’EPSO, du 6 décembre 2007, rejetant sa réclamation contre la décision du 31 mai 2007, troisièmement, de tout acte connexe. Cadre juridique 2. Selon l’article 27 du statut des fonctionnaires de l’Union européenne (ci-après le « statut ») : « Le recrutement doit viser à assurer à l’institution le concours de fonctionnaires possédant les plus hautes qualités de compétence, de rendement et d’intégrité, recrutés sur une base géographique aussi large que possible parmi les ressortissants des États membres [de l’Union]. Aucun emploi ne doit être réservé aux ressortissants d’un État membre déterminé. » 3. L’article 28 du statut dispose : « Nul ne peut être nommé fonctionnaire : a) s’il n’est ressortissant d’un des États membres [de l’Union], sauf dérogation accordée par l’autorité investie du pouvoir de nomination, et s’il ne jouit de ses droits civiques ; b) s’il ne se trouve en position régulière au regard des lois de recrutement qui lui sont applicables en matière militaire ; c) s’il n’offre les garanties de moralité requises pour l’exercice de ses fonctions ; d) s’il n’a satisfait, sous réserve des dispositions de l’article 29, paragraphe 2, à un concours sur titres, sur épreuves ou sur titres et épreuves dans les conditions prévues à l’annexe III ; e) s’il ne remplit les conditions d’aptitude physique requises pour l’exercice de ses fonctions ; f) s’il ne justifie posséder une connaissance approfondie d’une des langues [de l’Union] et une connaissance satisfaisante d’une autre langue [de l’Union] dans la mesure nécessaire aux fonctions qu’il est appelé à exercer. » 4. L’article 29 du statut prévoit : « 1. En vue de pourvoir aux vacances d’emploi dans une institution, l’autorité investie du pouvoir de nomination, après avoir examiné : a) les possibilités de pourvoir l’emploi par voie de : […] au sein de l’institution ; b) les demandes de transfert de fonctionnaires du même grade d’autres institutions et/ou les possibilités d’organiser un concours interne à l’institution […] ; ouvre la procédure de concours sur titres, sur épreuves ou sur titres et épreuves. […] Cette procédure peut être ouverte également en vue de constituer une réserve de recrutement. 2. Une procédure de recrutement autre que celle du concours peut être adoptée par l’autorité investie du pouvoir de nomination pour le recrutement du personnel d’encadrement supérieur […], ainsi que, dans des cas exceptionnels, pour des emplois nécessitant des qualifications spéciales. 3. Chaque institution peut organiser pour son propre compte des concours internes sur titres et épreuves, pour chaque groupe de fonctions, de grades AST 6 ou supérieurs ainsi que de grades AD 9 ou supérieurs. […] 4. Le Parlement européen organise tous les cinq ans un concours interne sur titres et épreuves, pour chaque groupe de fonctions, de grades AST 6 ou supérieurs ainsi que de grades AD 9 ou supérieurs […]. » 5. L’article 30 du statut énonce : « Pour chaque concours, un jury est nommé par l’autorité investie du pouvoir de nomination. Le jury établit la liste d’aptitude des candidats. […] » 6. L’annexe III du statut, intitulée « Procédure de concours », prévoit en son article 3 : « Le jury est composé d’un président désigné par l’autorité investie du pouvoir de nomination et de membres désignés en nombre égal par l’autorité investie du pouvoir de nomination et par le comité du personnel. En cas de concours général commun à deux ou plusieurs institutions, le jury est composé d’un président désigné par l’autorité investie du pouvoir de nomination visée à l’article 2, paragraphe 2, du statut et de membres désignés par l’autorité investie du pouvoir de nomination visée à l’article 2, paragraphe 2, du statut, sur proposition des institutions ainsi que de membres désignés d’un commun accord, sur une base paritaire, par les comités du personnel des institutions. Le jury peut faire appel, pour certaines épreuves, à un ou plusieurs assesseurs ayant voix consultative. Les membres du jury, choisis parmi les fonctionnaires, doivent être d’un groupe de fonctions et d’un grade au moins égal à celui de l’emploi à pourvoir. Un jury composé de plus de quatre membres comprend au moins deux membres de chaque sexe. » 7. Selon l’article 5 de l’annexe III du statut : « Après avoir pris connaissance [des] dossiers [de candidature], le jury détermine la liste des candidats qui répondent aux conditions fixées par l’avis de concours. […] Aux termes de ses travaux, le jury établit la liste d’aptitude prévue à l’article 30 du statut ; dans toute la mesure du possible cette liste doit comporter un nombre de candidats au moins double du nombre des emplois mis au concours. Le jury adresse à l’autorité investie du pouvoir de nomination la liste d’aptitude, accompagnée d’un rapport motivé du jury, comportant éventuellement les observations de ses membres. » 8. L’article 7 de l’annexe III du statut dispose : « 1. Les institutions, après consultation du comité du statut, confient à l’[EPSO], la responsabilité de prendre les mesures nécessaires pour garantir l’application de normes uniformes dans les procédures de sélection des fonctionnaires [de l’Union] et dans les procédures d’évaluation et d’examen visées aux article[s] 45 et 45 bis du statut. 2. Les tâches de l’[EPSO] sont les suivantes : a) à la demande d’une institution, organiser des concours généraux ; b) à la demande d’une institution, fournir un appui technique aux concours internes qu’elle organise ; c) déterminer la teneur de toutes les épreuves organisées par les institutions, afin de garantir l’application harmonisée et cohérente des conditions établies à l’article 45 bis, paragraphe 1, [sous c)] ; d) assumer la responsabilité générale de la définition et de l’organisation de l’évaluation des capacités linguistiques afin de garantir l’application harmonisée et cohérente des conditions établies à l’article 45, paragraphe 2. 3. L’[EPSO] peut, à la demande d’une institution, exécuter d’autres tâches liées à la sélection des fonctionnaires. 4. L’[EPSO] prête assistance aux différentes institutions, à leur demande, en vue de la sélection des agents temporaires et des agents contractuels, notamment en définissant la teneur des épreuves et en organisant les procédure[s] de sélection, dans le cadre des articles 12 et 82 du régime applicable aux autres agents. » 9. Selon les considérants de la décision 2002/620/CE du Parlement européen, du Conseil, de la Commission, de la Cour de justice, de la Cour des comptes, du Comité économique et social, du Comité des régions et du Médiateur, du 25 juillet 2002, portant création de l’EPSO (JO L 197, p. 53) (ci-après la « décision portant création de l’EPSO ») : « (1) Il est nécessaire, pour des raisons d’efficacité et d’économie dans l’utilisation des ressources, de confier à un organisme interinstitutionnel commun les moyens consacrés à la sélection de fonctionnaires et autres agents [de l’Union européenne]. (2) Il convient que l’organisme interinstitutionnel ainsi créé ait pour mission d’établir des listes d’aptitude des candidats aux concours généraux, en fonction des besoins exprimés par chaque institution et dans le respect du statut, chaque autorité investie du pouvoir de nomination décidant de la nomination des lauréats. […] » 10. Aux termes de l’article 2, paragraphe 1, de la décision portant création de l’EPSO : « L’[EPSO] exerce les pouvoirs de sélection dévolus par l’article 30, premier alinéa, du statut et par l’annexe III du statut aux autorités investies du pouvoir de nomination des institutions signataires de la présente décision. […] » 11. Selon l’article 3 de la décision portant création de l’EPSO : « 1. En fonction des demandes qui lui sont adressées par les autorités investies du pouvoir de nomination visées à l’article 2, l’[EPSO] établit les listes d’aptitude des concours généraux visées à l’article 30, premier alinéa, du statut, dans les conditions prévues à l’annexe III du statut. 2. L’[EPSO] peut prêter assistance aux institutions, aux organes, aux organismes et aux agences institués par les traités ou sur la base de ceux-ci en ce qui concerne l’organisation de concours internes et la sélection des autres agents. » 12. L’article 1 er de la décision 2002/621/CE des secrétaires généraux du Parlement européen, du Conseil, de la Commission, du greffier de la Cour de justice, des secrétaires généraux de la Cour des comptes, du Comité économique et social, du Comité des régions et du représentant du Médiateur, du 25 juillet 2002, concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO (JO L 197, p. 56) (ci-après la « décision concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO ») prévoit : « 1. L’[EPSO] est chargé d’organiser des concours généraux afin de doter les institutions [de l’Union européenne] de fonctionnaires dans des conditions professionnelles et financières optimales. L’[EPSO] établit des listes d’aptitude permettant aux institutions de recruter un personnel hautement qualifié répondant aux besoins définis par les institutions. 2. Plus particulièrement, les tâches de l’[EPSO] sont les suivantes : a) à la demande d’une institution individuelle, organisation de concours généraux en vue de l’établissement de listes d’aptitude pour la nomination de fonctionnaires. Les concours sont organisés dans le respect des dispositions du statut, sur la base de critères harmonisés fixés conformément à l’article 6, [sous] c), et selon le programme de travail approuvé par le conseil d’administration ; b) coopération étroite avec les institutions afin d’évaluer les besoins futurs de personnel exprimés par les institutions et de préparer et mettre en œuvre un programme de concours pour répondre [auxdits] besoins en temps opportun ; c) mise au point de méthodes et [de] techniques de sélection sur la base des meilleures pratiques et en conformité avec les profils de compétences définies pour les différentes catégories de personnel des institutions ; d) gestion et contrôle de l’exploitation des listes d’aptitude établies sur [la] base de concours interinstitutionnels ; e) présentation aux institutions de rapports annuels sur ses activités. » 13. Selon l’article 2 de la décision concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO : « L’autorité investie du pouvoir de nomination de chaque institution met à la disposition de l’[EPSO] un nombre suffisant de membres de jury, d’assesseurs et de surveillants sur la base du ‘quota’ approuvé au sein du conseil d’administration visé à l’article 6, [sous] i), pour permettre le bon déroulement des procédures de sélection conformément aux dispositions de l’article 3 de l’annexe III du statut. » 14. L’article 5, paragraphe 1, de la décision concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO dispose : « Il est institué un conseil d’administration de l’[EPSO], composé d’un membre désigné par chacune des institutions et de trois représentants du personnel nommés d’un commun accord entre les comités de personnel des institutions en qualité d’observateurs. » 15. Aux termes de l’article 6, de la décision concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO : « Dans l’intérêt commun des institutions, le conseil d’administration s’acquitte des tâches suivantes : […] c) […] il approuve les principes de la politique de sélection à mettre en œuvre par l’[EPSO] à la majorité qualifiée sur la base de propositions du directeur de l’[EPSO] ; […] » Faits à l’origine du litige 16. Le 15 novembre 2006, l’EPSO a publié l’avis de concours général EPSO/AD/77/06 (JO C 277 A, p. 3, ci-après le « concours litigieux ») visant à établir une liste de réserve d’administrateurs linguistes de grade AD 5, de langue grecque, dans le domaine de la traduction. Conformément à l’avis de concours, les candidats devaient choisir, parmi deux options, dénommées option 1 et option 2, celle qui correspondait à leurs connaissances linguistiques. Tant la deuxième que la troisième langue des candidats devaient être l’allemand, l’anglais ou le français. 17. Ayant travaillé de janvier 1982 à décembre 1991 en tant que traducteur à la Commission des Communautés européennes, le requérant, de nationalité hellénique, s’est porté candidat au concours susmentionné pour l’option 1. 18. Le concours comprenait trois phases. Selon le titre B de l’avis de concours, la première phase, ou phase préliminaire, consistait en deux tests d’accès, de 30 questions à choix multiple chacun, le premier visant à évaluer les connaissances relatives à l’Union européenne, ses institutions et ses politiques [ci-après le « test a) »] et le second visant à évaluer les aptitudes et compétences générales des candidats en matière de capacité de raisonnement verbal et numérique [ci-après le « test b) »]. Selon le titre C de l’avis de concours, la deuxième phase consistait en des épreuves écrites et la troisième en une épreuve orale. En vertu du titre B de l’avis de concours, et s’agissant de l’option 1, seuls les 110 candidats ayant obtenu les meilleures notes aux tests d’accès et, en toute hypothèse, les minima requis, à savoir cinq points sur dix au test a) et dix points sur vingt au test b), devaient être invités à soumettre une candidature complète en vue de leur admission à la deuxième phase du concours ; le nombre des candidats de l’option 2 pouvant être admis à la deuxième phase avait été fixé à 30. 19. Il résulte du titre D de l’avis de concours que les candidatures devaient être présentées par voie électronique. Plus précisément, chaque candidat était invité tout d’abord à constituer un d ossier électronique avec ses données personnelles auprès du système informatique de l’EPSO. Après l’enregistrement de son dossier, le candidat pouvait présenter une demande électronique de participation au concours. Si la demande était introduite dans les délais, l’EPSO lui adressait une convocation électronique pour participer à la phase préliminaire du concours, puis le dirigeait vers le site internet d’un cocontractant externe, auquel l’EPSO avait confié l’organisation et la mise en œuvre de la phase préliminaire du concours. Sur le site de ce cocontractant, le candidat devait réserver électroniquement une date et une heure d’examen dans la période du 10 avril au 4 mai 2007, période durant laquelle les tests d’accès devaient se dérouler dans différents centres d’examen. 20. Ces tests, qui, comme le prévoyait le titre B de l’avis de concours, ont été pratiqués sur ordinateur, se sont ainsi déroulés dans des lieux et à des dates qui étaient différents pour chaque candidat. Également différentes pour chaque candidat, les questions étaient choisies au hasard dans une base de données contenant un lot de questions, fournies à l’EPSO par un cocontractant externe. Le jury du concours litigieux n’est intervenu qu’à l’issue des tests d’accès et donc seulement au stade des épreuves écrites et orale. Selon le titre E, point 2, de l’avis de concours, les noms des membres du jury ont été publiés sur le site internet de l’EPSO quinze jours avant le déroulement des épreuves écrites. 21. Après la participation du requérant aux tests d’accès, l’EPSO lui a communiqué, le 31 mai 2007, par voie électronique, les notes qu’il avait obtenues aux tests a) et b), tout en l’informant que ces notes « bien que supérieures ou égales aux minima requis [étaient] insuffisantes pour [lui permettre de] figurer parmi les candidats ayant obtenu les 110 meilleures notes selon les modalités fixées au titre B de l’avis de concours ». En effet, il était indiqué dans ce courrier électronique que le requérant avait obtenu 18,334/30 points, tandis que les 110 meilleurs candidats retenus avaient obtenu au moins 21,333/30 points. 22. Par lettre du 4 juin 2007, le requérant a demandé à l’EPSO une copie de ses réponses aux tests a) et b) ainsi qu’une copie des questions à choix multiple de ces tests, accompagnée de la grille des réponses correctes. 23. L’EPSO a répondu, le 27 juin 2007, par la négative, en se réservant de faire figurer ses explications dans un futur « Guide à l’intention des candidats ». Plus particulièrement, l’EΡSΟ a fait une distinction entre les « tests de présélection », qui avaient eu lieu dans le cadre de concours antérieurs et pour lesquels la communication des questions et des réponses était autorisée, et les « tests d’accès », comme ceux du concours litigieux, pour lesquels la communication des questions et des réponses devait être exclue. 24. Le requérant a contesté « la validité et le contenu » de la décision de l’EPSO, du 31 mai 2007, par l’introduction d’une réclamation au titre de l’article 90, paragraphe 2, du statut, dans laquelle, en se plaignant, d’une part, de la violation des principes d’égalité, d’objectivité et de transparence ainsi que de l’obligation de motivation de la décision du 31 mai 2007 et, d’autre part, d’erreurs d’appréciation que le « jury des tests d’accès (à savoir l’ordinateur) » aurait forcément commis lors de la correction de ses tests d’accès compte tenu de son expérience professionnelle, il demandait que l’EPSO révise le contenu de cette décision après réexamen de ses tests d’accès et lui fasse savoir si, et dans l’affirmative, lesquelles, des questions figurant dans les tests d’accès avaient été « neutralisées » par le jury. 25. Par courriel du 26 novembre 2007, l’EPSO a communiqué au requérant, en ce qui concerne les tests a) et b), un relevé sur lequel figuraient les numéros des questions à choix multiple posées, les lettres correspondant aux réponses du requérant et celles correspondant aux réponses correctes, sans pour autant divulguer les textes de ces questions et réponses. Il ressort de ce document que, sur les 30 questions à choix multiple en matière de raisonnement verbal et numérique, le requérant a répondu correctement à 16 questions, tandis que, sur les 30 questions en matière de connaissances relatives à l’Union Européenne, il a répondu correctement à 23 questions. 26. Par décision du 6 décembre 2007, dans laquelle il déclarait avoir réexaminé, d’une part, le dossier du requérant en ce qui concerne le traitement automatisé de ses tests d’accès et, d’autre part, les conséquences de la neutralisation de certaines questions sur ses notes, l’EPSO a rejeté la réclamation et confirmé sa décision du 31 mai 2007. S’agissant, plus particulièrement, des questions neutralisées, l’EPSO a indiqué qu’effectivement sept questions avaient été neutralisées par un « comité consultatif », auquel appartenait le contrôle de qualité des questions insérées dans la base des données, mais que les tests d’accès du requérant ne comportaient aucune des questions neutralisées. Conclusions des parties et procédure 27. Le requérant conclut à ce qu’il plaise au Tribunal : – annuler les décisions de l’EPSO des 31 mai 2007 et 6 décembre 2007, ainsi que tout acte connexe ; – condamner la Commission aux dépens. 28. La Commission conclut à ce qu’il plaise au Tribunal : – rejeter le recours comme manifestement dénué de fondement ; – condamner le requérant aux dépens. 29. Par lettre parvenue au greffe du Tribunal le 31 juillet 2008, le Contrôleur européen de la protection des données (CEPD) a demandé à intervenir dans l’affaire au soutien des conclusions de la partie requérante. Les observations des parties principales sur cette demande sont parvenues au greffe du Tribunal respectivement les 8 et 12 septembre 2008. 30. Par ordonnance du président de la première chambre du Tribunal, du 20 novembre 2008, le CEPD a été admis à intervenir. Le mémoire en intervention du CEPD est parvenu au greffe du Tribunal le 29 janvier 2009. Dans ce mémoire, en admettant d’emblée que les décisions relatives à l’organisation d’un concours et à la sélection des candidats pour la phase suivante d’un concours ne relèvent pas de son domaine de compétence, le CEPD a précisé que, dès lors, son intervention devait s’entendre comme ne portant que sur la demande du requérant d’avoir accès à certains documents du concours, ce à l’appui de son premier moyen, tiré du défaut de motivation des décisions du 31 mai 2007 et du 6 décembre 2007. 31. La Commission et le requérant ont présenté des observations sur ce mémoire en intervention par courriers du 5 mars 2009. 32. Parallèlement à son recours devant le Tribunal, le requérant a introduit, le 31 mai 2007, un recours devant le Tribunal de première instance, contre le rejet de sa demande confirmative prévue par l’article 8 du règlement (CE) n o  1049/2001 du Parlement européen et du Conseil, du 30 mai 2001, relatif à l’accès du public aux documents du Parlement européen, du Conseil et de la Commission. La procédure est actuellement pendante et l’affaire est enregistrée sous le numéro T-374/07. 33. En vue d’assurer, dans les meilleures conditions, la mise en état de l’affaire et le déroulement de la procédure, le Tribunal a adopté des mesures d’organisation de celle-ci, prévues par les articles 55 et 56 du règlement de procédure. À cet effet, la Commission a été invitée, par lettres du greffe du Tribunal, du 18 novembre 2009 et du 8 décembre 2009, à apporter des précisions sur la composition et le rôle du « comité consultatif » mentionné au point 26 du présent arrêt. 34. Par lettres parvenues au greffe du Tribunal le 24 novembre 2009 et le 14 décembre 2009 par télécopies, la Commission a déféré aux demandes du Tribunal dans le cadre des mesures d’organisation de la procédure. Sur l’objet du litige 35. Outre l’annulation de la décision de l’EPSO, du 31 mai 2007, l’informant de son échec aux tests d’accès du concours litigieux, le requérant sollicite l’annulation de la décision de l’EPSO, du 6 décembre 2007, portant rejet de sa réclamation contre la décision du 31 mai 2007. 36. Selon une jurisprudence constante, le recours d’un fonctionnaire formellement dirigé contre le rejet explicite ou implicite d’une réclamation a pour effet de saisir le Tribunal d’une contestation de l’acte faisant grief contre lequel la réclamation a été présentée (arrêt de la Cour du 17 janvier 1989, Vainker/Parlement, 293/87, Rec. p. 23, point 8 ; arrêt du Tribunal de première instance du 10 décembre 1992, Williams/Cour des comptes, T-33/91, Rec. p. II-2499, point 23). 37. En effet, une décision de rejet, qu’elle soit implicite ou explicite, ne fait, si elle est pure et simple, que confirmer l’acte ou l’abstention dont le réclamant se plaint, et ne constitue pas, prise isolément, un acte attaquable (arrêt de la Cour du 28 mai 1980, Kuhner/Commission, 33/79 et 75/79, Rec. p. 1677, point 9 ; ordonnance de la Cour du 16 juin 1988, Progoulis/Commission, 371/87, Rec. p. 3081, point 17 ; arrêts du Tribunal de première instance du 12 décembre 2002, Morello/Commission, T-338/00 et T-376/00, RecFP p. I-A-301 et II-1457, point 34, et du 2 mars 2004, Di Marzio/Commission, T-14/03, RecFP p. I-A-43 et II-167, point 54). 38. La qualité d’acte faisant grief ne saurait être reconnue à l’égard d’un acte purement confirmatif, comme c’est le cas pour un acte qui ne contient aucun élément nouveau par rapport à un acte antérieur faisant grief et qui ne s’est donc pas substitué à celui-ci (voir, en ce sens, arrêt de la Cour du 10 décembre 1980, Grasselli/Commission, 23/80, Rec. p. 3709, point 18 ; ordonnance du Tribunal de première instance du 27 juin 2000, Plug/Commission, T-608/97, RecFP p. I-A-125 et II-569, point 23 ; arrêt Di Marzio/Commission, précité, point 54). 39. Néanmoins, il a été jugé à plusieurs reprises qu’une décision explicite de rejet d’une réclamation, peut, eu égard à son contenu, ne pas avoir un caractère confirmatif de l’acte contesté par le requérant. Tel est le cas lorsque la décision de rejet de la réclamation contient un réexamen de la situation du requérant en fonction d’éléments de droit et de fait nouveaux ou lorsqu’elle modifie ou complète la décision initiale. Dans ces hypothèses, le rejet de la réclamation constitue un acte soumis au contrôle du juge, qui le prend en considération dans l’appréciation de la légalité de l’acte contesté (arrêts du Tribunal de première instance du 10 juin 2004, Eveillard/Commission, T-258/01, RecFP p. I-A-167 et II-747, point 31, et du 7 juin 2005, Cavallaro/Commission, T-375/02, RecFP p. I-A-151 et II-673, points 63 à 66 ; arrêt du Tribunal du 9 septembre 2008, Ritto/Commission, F-18/08, RecFP p. I-A-1-281 et II-A-1-1495, point 17), voire même le considère comme un acte faisant grief se substituant à ce dernier (voir, en ce sens, arrêt Kuhner/Commission, précité, point 9 ; arrêts Morello/Commission, précité, point 35, et du Tribunal de première instance du 14 octobre 2004, Sandini/Cour de justice, T-389/02, RecFP p. I-A-295 et II-1339, point 49). 40. En l’espèce, la décision du 6 décembre 2007 confirme le refus de l’EPSO de faire figurer le nom du requérant parmi les noms des 110 candidats ayant obtenu les meilleures notes aux tests d’accès du concours litigieux tout en réfutant les arguments du requérant et en étoffant ce refus. En effet, si la décision du 31 mai 2007 se limite à informer le requérant de son échec aux tests d’accès du concours litigieux, la décision du 6 décembre 2007 repose, en revanche, sur plusieurs motifs non contenus dans la décision du 31 mai 2007. En outre, la décision du 6 décembre 2007 contient le nouvel élément de la neutralisation de certaines questions dans le cadre des tests d’accès. 41. Dans ces circonstances, la décision du 6 décembre 2007, qui complète la décision du 31 mai 2007, ne constitue pas un acte confirmatif de cette dernière décision et doit être prise en considération dans le contrôle de la légalité qu’il revient au Tribunal d’exercer. 42. Dès lors, il y a lieu de considérer que le recours a pour effet de saisir le Tribunal des conclusions aux fins d’annulation de la décision du 31 mai 2007, telle que complétée par la décision du 6 décembre 2007 (ci-après les « décisions attaquées »). Sur les conclusions aux fins d’annulation des décisions attaquées 43. À titre liminaire, il convient de relever que, si la décision du 31 mai 2007 se limite à informer le requérant de son échec aux tests d’accès du concours litigieux, les conclusions aux fins d’annulation de cette décision doivent être comprises comme visant la décision même excluant le requérant de la liste des 110 candidats ayant obtenu les meilleures notes aux tests d’accès en question. 44. À l’appui de ses conclusions aux fins d’annulation des décisions attaquées, le requérant invoque quatre moyens tirés, en premier lieu, du défaut de motivation des décisions en question, en deuxième lieu, de l’incompétence de l’EPSO pour procéder à l’élimination de candidats lors de la phase préliminaire du concours litigieux, en troisième lieu, de la violation des principes d’égalité, d’objectivité et de proportionnalité et, en quatrième lieu, d’erreurs manifestes d’appréciation. 45. Il convient d’examiner d’abord le deuxième moyen. Arguments des parties 46. Le requérant allègue que l’EPSO n’était pas compétent pour choisir les sujets des tests d’accès de la phase préliminaire, car le choix des sujets toucherait à la substance des examens et relèverait de la compétence du jury. Ce faisant, l’EPSO se serait illégalement arrogé les compétences d’« examinateur » qui ne devraient incomber qu’au jury du concours. Le requérant estime, en effet, que, aux termes de la décision concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO, celui-ci a pour seule mission d’« organiser » les concours, à savoir d’évaluer, en commun avec les institutions, les besoins de recrutement, de publier l’avis de concours, de veiller au bon déroulement du concours, de fournir l’infrastructure technique et matérielle, de contrôler l’exploitation des listes d’aptitude et de rédiger des rapports annuels relatifs à ses activités. En l’occurrence, cependant, l’EPSO aurait outrepassé ses compétences, telles qu’ainsi définies, et le jury non seulement n’aurait pas fixé les sujets, mais ne serait pas du tout intervenu pendant la phase préliminaire du concours, ce qui, au vu de la jurisprudence sur la stabilité de la composition des jurys (arrêt du Tribunal de première instance du 23 mars 2000, Gogos/Commission, T-95/98, RecFP p. I-A-51 et II-219) ne peut que constituer a fortiori une violation de cette jurisprudence. L’absence d’intervention du jury de concours à ce stade serait d’autant plus grave que la phase préliminaire du concours litigieux serait la plus difficile, au vu notamment du grand nombre des candidats éliminés. 47. Pour la Commission, les tests d’accès de la phase préliminaire, lesquels précèdent les épreuves proprement dites, sont distincts de celles-ci, le jury n’intervenant que dans la réalisation de ces dernières. Le fait que le jury fixe les questions dans le cadre des épreuves écrites et orale ne signifierait pas que l’EPSO ne pourrait pas déterminer les questions au stade des tests d’accès de la phase préliminaire. C’est donc à tort que le requérant prétendrait que le jury n’a pas déterminé les questions et qu’il a manqué totalement à sa mission lors de la phase préliminaire du concours litigieux, puisque cette phase ne concernerait que les tests d’accès. C’est également à tort que le requérant mentionnerait l’arrêt Gogos/Commission, précité, car il n’y aurait aucun lien entre la présente espèce et cette affaire, tant du point de vue de l’existence du jury dans le cadre des tests d’accès que du point de vue de la composition du jury. La Commission relève qu’en tout cas, selon la jurisprudence, l’EPSO disposerait d’un large pouvoir d’appréciation pour déterminer les conditions et modalités d’organisation d’un concours. Ainsi aurait-t-il été jugé par le Tribunal de première instance dans un arrêt du 26 octobre 2004, Falcone/Commission (T-207/02, RecFP p. I-A-305 et II-1393, points 38 à 40) (ci-après l’« arrêt Falcone »), que l’organisation d’une première phase de présélection des candidats, à savoir d’une phase préliminaire, en vue de ne retenir que ceux d’entre eux ayant obtenu les meilleures notes, ferait partie du pouvoir discrétionnaire de l’EPSO et que cela serait conforme aux articles 4 et 5 de l’annexe III du statut et au principe de bonne administration. Dans cette affaire, la réussite à l’épreuve de présélection constituait en réalité la condition de participation aux épreuves écrites et orale. Dans la présente instance, les tests d’accès constitueraient une condition d’accès aux épreuves écrites et orale. Si dans le cas de l’arrêt Falcone l’épreuve de la phase préliminaire consistait en un test de présélection alors que dans la présente affaire il s’agirait de tests d’accès, le principe demeurerait le même. Appréciation du Tribunal 48. Il y a lieu d’observer, à titre liminaire, que le statut accorde une importance particulière au recrutement des fonctionnaires, en exigeant notamment, ainsi que le requiert son article 27, qu’ils possèdent les plus hautes qualités de compétence, de rendement et d’intégrité. Si, selon l’article 12, paragraphe 1, du régime applicable aux autres agents de l’Union européenne, la même exigence est également posée s’agissant du recrutement des agents temporaires, force est de constater que les qualités en question revêtent une signification toute particulière pour les fonctionnaires, ceux-ci ayant vocation, d’une part, à exécuter l’essentiel des tâches de l’Union européenne et, d’autre part, à s’engager pour toute leur carrière au service de celle-ci. 49. Afin d’atteindre le but fixé par l’article 27 du statut, le législateur statutaire, après avoir fixé, à l’article 28, les six conditions indispensables qu’une personne doit remplir pour pouvoir être nommée fonctionnaire, a, d’une part, prévu, à l’article 29, que le recrutement des fonctionnaires se fait, en règle générale, par concours et, à l’article 30, que, pour chaque concours, l’autorité investie du pouvoir de nomination (ci-après l’« AIPN ») nomme un jury, qui établit la liste d’aptitude des candidats, et, d’autre part, réglementé de manière détaillée, à l’annexe III du statut, la procédure de concours. 50. Il ressort notamment de l’annexe III du statut que la réglementation de la procédure de concours se fonde sur le principe du partage des compétences entre l’AIPN et le jury de concours. Tout en constituant une manifestation d’autolimitation de la puissance administrative, cette dyarchie statutaire révèle, dans un souci de sauvegarde de la transparence de la procédure de sélection du personnel de l’Union, la volonté du législateur statutaire de ne pas réserver à la seule administration la tâche délicate de sélectionner le personnel en question, mais d’y faire participer aussi, par le biais du jury (dans lequel l’administration est également représentée), des personnes extérieures à la hiérarchie administrative et notamment des représentants du personnel. 51. Dans le cadre de ce partage des compétences, il appartient à l’AIPN, ainsi qu’il résulte en particulier de l’article 1 er , premier alinéa, de l’annexe III du statut et de l’article 4 de ladite annexe, d’une part, d’arrêter l’avis de concours, ce après consultation de la commission paritaire et, d’autre part, d’arrêter la liste des candidats qui remplissent les trois premières conditions énumérées à l’article 28 du statut pour pouvoir être nommés fonctionnaires. 52. Une fois cette liste transmise par l’AIPN au président du jury, il appartient par la suite au jury lui-même, ainsi qu’indiqué dans l’article 5 de l’annexe III du statut, premièrement, de déterminer la liste des candidats répondant aux conditions fixées par l’avis de concours, deuxièmement, de procéder aux épreuves et, troisièmement, d’établir la liste d’aptitude des candidats et de la transmettre à l’AIPN. 53. Au vu de ce rôle crucial confié au jury de concours, le législateur statutaire a prévu un certain nombre de garanties, en ce qui concerne tant son institution et sa composition que son fonctionnement. 54. Ainsi, pour ce qui est de l’institution et de la composition du jury, l’article 30 du statut et l’article 3 de son annexe III du statut prévoient-ils, en premier lieu, que pour chaque concours un jury est nommé par l’AIPN, en deuxième lieu, que, hors le président du jury, les autres membres doivent être désignés en nombre égal par l’administration et par le comité du personnel, en troisième lieu, que les membres du jury choisis parmi les fonctionnaires doivent être d’un groupe de fonctions et d’un grade au moins égal à celui de l’emploi à pourvoir et, en quatrième lieu, qu’un jury composé de plus de quatre membres doit comprendre au moins deux membres de chaque sexe. 55. S’agissant du fonctionnement du jury, et hormis l’obligation pour le jury résultant des principes généraux du droit de l’Union, comme par exemple, de respecter le principe de l’égalité de traitement des candidats ainsi que le principe d’objectivité dans l’évaluation de ceux-ci ou le principe de la stabilité de la composition du jury (voir arrêt Gogos/Commission, précité, et arrêt du Tribunal de première instance du 5 avril 2005, Christensen/Commission, T-336/02, RecFP p. I-A-75 et II-341, point 38, et la jurisprudence citée), l’article 6 de l’annexe III du statut prévoit expressément le secret des travaux du jury, ce précisément en vue de garantir son indépendance et l’objectivité de ses travaux, en mettant le jury a l’abri de toutes ingérences et pressions extérieures, qu’elles proviennent de l’administration, des candidats intéressés ou de tiers (arrêt de la Cour du 28 février 1980, Bonu/Conseil, 89/79, Rec. p. 553, point 5). 56. Le partage des compétences entre l’AIPN et le jury, tel que décrit dans les points précédents, n’a pas été affecté par la création, en 2002, de l’EPSO, dont l’acte de constitution prévoit expressément, dans son article 2, qu’il exerce les pouvoirs de sélection dévolus aux AIPN en matière de concours. En outre, il résulte de l’article 7 de l’annexe III du statut que, en ce qui concerne le déroulement des concours de recrutement de fonctionnaires, les tâches de l’EPSO sont essentiellement de caractère organisationnel. Ce constat n’est pas contredit par les dispositions spécifiques contenues dans les décisions portant création de l’EPSO et concernant l’organisation et le fonctionnement de l’EPSO, même si ces décisions contiennent parfois des formulations pouvant induire en erreur, comme par exemple que l’EPSO « établit les listes d’aptitude » (laissant à penser que l’EPSO est compétent pour déterminer quels candidats doivent y figurer), car les décisions en question ont en tout état de cause un rang hiérarchique inférieur à celui des dispositions du statut. 57. En toute hypothèse, tant le choix que l’appréciation des sujets des questions posées dans le cadre d’un concours échappent à la compétence de l’EPSO. C’est la conclusion qu’il faut tirer de ce qui vient d’être exposé au point précédent, et qui se trouve confirmé par l’absence, dans l’article 7 de l’annexe III du statut, de toute référence à une quelconque tâche de l’EPSO touchant à la détermination ou à la définition « de la teneur des épreuves » pour les concours de recrutement de fonctionnaires, ce même article 7 attribuant, en revanche, expressément à l’EPSO de telles tâches notamment en matière de certification des fonctionnaires, par son paragraphe 2, sous c), ou de sélection des agents temporaires et contractuels, par son paragraphe 4. 58. En conclusion, si les tâches confiées à l’EPSO sont de nature à faire de cet organisme un acteur important dans la détermination et la mise en œuvre de la politique de l’Union en matière de sélection du personnel, en ce qui concerne, en revanche, le déroulement des concours de recrutement de fonctionnaires, son rôle, certes significatif dans la mesure où il assiste le jury, reste, en tout cas, subsidiaire par rapport à celui de ce dernier, auquel par ailleurs l’EPSO ne saurait se substituer. 59. En l’espèce, le requérant se plaint de ce qu’il a été écarté du concours litigieux après avoir échoué aux tests d’accès, dont les sujets ont été choisis non par le jury du concours litigieux, mais par l’EPSO, lequel aurait été incompétent pour faire ce choix des sujets. La Commission réplique, en substance, que les dispositions statutaires relatives aux attributions du jury et aux garanties entourant celui-ci n’étaient pas applicables aux tests en question, lesquels ne faisaient pas partie du concours à proprement parler, mais relevaient d’une phase préliminaire audit concours, visant à sélectionner les personnes qui auraient accès au concours en question. 60. La position de la Commission ne saurait être retenue. 61. Il ressort, en effet, des pièces du dossier que, les deux options confondues, sur 1 772 candidats qui ont réservé une date pour les tests d’accès du concours litigieux, seuls 140 pouvaient, en vertu du titre B de l’avis du concours, être invités à soumettre une candidature complète en vue de leur admission à la deuxième phase du concours. Or, une procédure qui aboutit à l’élimination de plus de 90 % des candidats, non pas pour des raisons formelles, mais pour ne pas avoir répondu de manière suffisamment satisfaisante à des tests, fait partie de l’essence même d’un concours. 62. La nature de « concours » des tests d’accès est d’autant plus évidente que, en l’espèce, ainsi que cela était prévu au titre B de l’avis de concours, il ne suffisait pas d’obtenir la moyenne aux tests en question, mais, pour pouvoir accéder à la deuxième phase du concours, il fallait, s’agissant de l’option 1 (choisie par le requérant), être parmi les 110 candidats ayant obtenu les meilleures notes aux tests d’accès. Or, cette nature comparative des tests de la phase préliminaire est inhérente à la notion même de concours, ainsi que cela est mis en évidence par l’arrêt du Tribunal de première instance du 2 mai 2001, Giulietti e.a./Commission (T-167/99 et T-174/99, RecFP p. I-A-93 et II-441, point 81), à l’instar de ce qu’avait déjà relevé la Cour dans son arrêt du 4 juillet 1996, Parlement/Innamorati, C-254/95 P (Rec. p. I-3423, point 28). 63. En outre, s’il est vrai, comme le relève la Commission, que la correction des tests d’accès a été effectuée par ordinateur et que, dès lors, elle repose sur une procédure automatisée sans marge d’appréciation subjective, il n’en demeure pas moins que le déroulement de cette procédure automatisée a impliqué une prise de décisions au fond, dans la mesure où le « comité consultatif » mentionné au point 26 du présent arrêt a, d’une part, déterminé le niveau de difficulté des questions à choix multiple posées lors des tests d’accès et, d’autre part, neutralisé certaines questions, comme indiqué au même point 26. Or, il s’agit manifestement de tâches incombant normalement à un jury de concours. 64. Pour ce qui est, par ailleurs, de l’invocation par la Commission de l’arrêt Falcone, force est de constater qu’elle manque de pertinence. En effet, dans cet arrêt, le juge n’a fait, en substance, que reconnaître le pouvoir discrétionnaire de l’AIPN de lancer, comme en l’espèce, un concours comportant deux phases distinctes, à savoir une première phase de présélection, basée sur des questions à choix multiple, et une seconde phase, de concours à proprement parler, conditionnée par la réussite lors de la première phase, et dont l’accès était réservé à un nombre réduit de candidats. Or, le raisonnement développé dans le présent arrêt ne met aucunement en doute un tel pouvoir de l’AIPN. La question débattue ici est celle de savoir si la première phase d’un concours, telle que celle évoquée dans l’arrêt Falcone ou dans la présente espèce, peut être organisée et menée à terme par le seul EPSO et en l’absence totale de jury. Non seulement cette question n’est nullement abordée dans l’arrêt Falcone, mais il convient, de surcroît, de rappeler que, dans l’affaire ayant donné lieu à cet arrêt, le jury avait surveillé et supervisé le déroulement de l’intégralité des épreuves du concours, à savoir également celles de la première phase. Il faut aussi ajouter que, comme la Commission l’a admis lors de l’audience, selon le régime juridique en vigueur avant la création de l’EPSO, le déroulement des tests de présélection, analogues aux tests d’accès de la présente espèce, était confié au seul jury de concours. 65. Il résulte des considérations qui précèdent que le requérant a été écarté de la deuxième phase des opérations du concours à l’issue d’une procédure menée par une instance incompétente et par une décision prise par cette même instance. La décision en question doit, dès lors, être annulée. 66. Il ne pourrait en être autrement que si l’EPSO ou le « comité consultatif » mentionné au point 26 du présent arrêt pouvaient être considérés comme des « jurys » au sens statutaire. Or, tel n’est manifestement pas le cas. 67. En effet, comme l’admet la Commission elle-même au point 4 de son mémoire en défense, il existe un jury du concours litigieux, dont les noms des membres ont été communiqués quinze jours avant la date de l’épreuve écrite. Cependant, toujours selon la Commission, ce jury n’est intervenu que lors de la deuxième phase du concours, l’EPSO ayant organisé et supervisé les tests d’accès « dans le cadre desquels le jury n’assumait aucun rôle ». 68. Par ailleurs, tant la multitude des tâches (essentiellement de conseil et d’assistance aux institutions), confiées à l’EPSO, que sa composition (conseil d’administration composé exclusivement de membres désignés par les institutions, les représentants du personnel, au nombre de trois, n’ayant que le statut d’observateurs), s’opposent à toute tentative de rapprochement de l’EPSO avec un jury, dont la composition obéit à une règle paritaire et qui, institué pour chaque concours, a la tâche bien précise de mener à terme le concours en question. 69. Enfin, non seulement la Commission n’a jamais allégué que l’EPSO et le « comité consultatif » mentionné au point 26 du présent arrêt remplissaient les fonctions d’un jury, ou qu’ils s’apparentaient au jury, mais, au contraire, s’agissant du « comité consultatif », elle l’a expressément nié dans sa lettre du 24 novembre 2009 en réponse aux mesures d’organisation de la procédure mentionnées au point 33 du présent arrêt. 70. Il en résulte qu’à défaut d’une modification statutaire conférant expressément à l’EPSO des tâches incombant jusqu’alors au jury de concours, l’EPSO ne dispose pas de la compétence d’exercer de telles tâches, et en particulier des tâches qui, s’agissant du recrutement des fonctionnaires, touchent à la détermination du contenu des épreuves et à la correction de celles-ci, y compris des épreuves sous forme de tests de questions à choix multiple, visant à apprécier les capacités de raisonnement verbale et numérique et/ou les connaissances générales et les connaissances relatives à l’Union européenne, quand bien même ces tests seraient présentés comme étant des tests « d’accès » des candidats aux épreuves écrites et orale du concours. Il en va ainsi à plus forte raison si, comme en l’espèce, le nombre des candidats admis à participer aux épreuves écrites du concours n’est qu’un infime pourcentage des candidats de la phase préliminaire. 71. Par ailleurs, s’il est vrai que, avec l’élargissement de l’Union et l’augmentation du nombre des candidats aux concours de recrutement de fonctionnaires, la charge de travail des jurys s’alourdit sensiblement, il n’en reste pas moins que la surcharge de travail qu’entraînerait pour un jury la surveillance et la supervision des tests d’accès de la phase préliminaire, même si un nombre réduit des candidats avait finalement accès à ces épreuves, ne représenterait qu’une faible part comparée à la volumineuse charge de travail nécessitée par les épreuves écrites et orales. 72. Eu égard à tout ce qui précède, il y a lieu d’annuler les décisions attaquées. Sur la recevabilité des conclusions aux fins d’annulation de tout acte connexe 73. Ces conclusions doivent être rejetées comme irrecevables, dans la mesure où elles se bornent à renvoyer, en termes imprécis, à des décisions de l’EPSO qui ne peuvent pas être identifiées (voir, en ce sens, ordonnance du Tribunal de première instance du 24 mars 1993, Benzler/Commission, T-72/92, Rec. p. II-347, points 16, 18 et 19). Il appartiendra cependant à la Commission de tirer les conséquences de l’annulation par le Tribunal des décisions attaquées et de procéder au retrait de tout acte connexe, dans la mesure où un tel retrait serait imposé par l’article 233 CE. Sur les dépens 74. Aux termes de l’article 87, paragraphe 1, du règlement de procédure, sous réserve des autres dispositions du chapitre huitième du titre deuxième dudit règlement, toute partie qui succombe est condamnée aux dépens, s’il est conclu en ce sens. En vertu du paragraphe 2 du même article, le Tribunal peut décider, lorsque l’équité l’exige, qu’une partie qui succombe n’est condamnée que partiellement aux dépens, voire qu’elle ne doit pas être condamnée à ce titre. En application de l’article 89, paragraphe 4, du même règlement, la partie intervenante supporte ses propres dépens. 75. Il résulte des motifs du présent arrêt que la Commission est la partie qui succombe. En outre, la partie requérante a, dans ses conclusions, expressément conclu à ce que la partie défenderesse soit condamnée aux dépens. Les circonstances de l’espèce ne justifiant pas l’application des dispositions de l’article 87, paragraphe 2, du règlement de procédure, il y a donc lieu de condamner la Commission aux dépens. Pour ce qui est du CEPD, partie intervenante, il convient de décider que les dépens exposés par celui-ci restent à sa charge. Dispositif Par ces motifs, LE TRIBUNAL DE LA FONCTION PUBLIQUE (première chambre) déclare et arrête : 1) Les décisions de l’Office européen de sélection du personnel des 31 mai 2007 et 6 décembre 2007 excluant M. Pachtitis de la liste des 110 candidats ayant obtenu les meilleures notes aux tests d’accès du concours général EPSO/AD/77/06 sont annulées. 2) La Commission européenne est condamnée à supporter ses dépens et ceux de M. Pachtitis. 3) Le Contrôleur européen de la protection des données, partie intervenante, supporte ses propres dépens.

62020CJ0030

mt

It-talba għal deċiżjoni preliminari tirrigwarda l-interpretazzjoni tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament (UE) Nru 1215/2012 tal-Parlament Ewropew u tal-Kunsill tat-12 ta’ Diċembru 2012 dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-eżekuzzjoni ta’ sentenzi fi kwistjonijiet ċivili u kummerċjali (ĠU 2012, L 351, p. 1). Din it-talba tressqet fil-kuntest ta’ tilwima bejn, minn naħa, RH u, min-naħa l‑oħra, AB Volvo, Volvo Group Trucks Central Europe GmbH, Volvo Lastvagnar AB u Volvo Group España SA, dwar il-ħlas ta’ danni għad-dannu mġarrab minn RH minħabba prattiki antikompetittivi tal-kumpanniji konvenuti fil-kawża prinċipali, li ġew issanzjonati mill-Kummissjoni Ewropea taħt l-Artikolu 101 TFUE u l‑Artikolu 53 tal-Ftehim dwar iż-Żona Ekonomika Ewropea tat-2 ta’ Mejju 1992 (ĠU Edizzjoni Speċjali bil-Malti, Kapitolu 11, Vol. 52, p. 3, iktar ’il quddiem il‑“Ftehim ŻEE”). Il-kuntest ġuridiku Il-premessi 15, 16 u 34 tar-Regolament Nru 1215/2012 huma fformulati kif ġej: “(15) Ir-regoli ta’ ġurisdizzjoni għandhom ikunu prevedibbli ħafna u stabbiliti fuq il-prinċipju li l-ġurisdizzjoni hija ġeneralment ibbażata fuq id-domiċilju tal-konvenut. Il-ġurisdizzjoni għandha dejjem tkun disponibbli fuq il-bażi ta’ din ir-raġuni ħlief għal ftit sitwazzjonijiet definiti sewwa li fihom is-suġġett tat-tilwima jew ta’ awtonomija tal-partijiet ikunu jeħtieġu fattur ta’ konnessjoni differenti. Id-domiċilju ta’ persuna ġuridika għandu jiġi definit b’awtonomija u b’hekk jagħmel ir-regoli komuni aktar trasparenti u jevita kunflitti ta’ ġurisdizzjoni. (16)      Barra d-domiċilju tal-konvenut, għandu jkun hemm raġunijiet alternattivi ta’ ġurisdizzjoni bbażati fuq konnessjoni mill-qrib bejn il-qorti u l-azzjoni jew sabiex tkun iffaċilitata l-amministrazzjoni tajba tal-ġustizzja. L-eżistenza ta’ rabta mill-qrib għandha tiżgura ċ-ċertezza legali u tevita l-possibbiltà li l-konvenut jiġi mħarrek f’qorti ta’ Stat Membru li dan il-konvenut ma setax raġonevolment jipprevedi. Dan hu importanti b’mod partikolari fir-rigward ta’ tilwim li jirriżulta minn obbligi mhux kuntrattwali li jirriżultaw minn ksur tal-privatezza u tad-drittijiet relatati mal-personalità, inkluża l-malafama. […] (34)      Għandha tiġi żgurata l-kontinwità bejn il-Konvenzjoni [tas-27 ta’ Settembru 1968 dwar il-ġurisdizzjoni u l-eżekuzzjoni ta’ sentenzi f’materji ċivili u kummerċjali (ĠU 1972, L 299, p. 32), ir-Regolament (KE) Nru 44/2001 [tal-Kunsill tat‑22 ta’ Diċembru 2000 dwar ġurisdizzjoni u rikonoxximent u eżekuzzjoni ta’ sentenzi f’materji ċivili u kummerċjali (ĠU 2001, L 12, p. 1),] u dan ir-Regolament, u għal dan il-għan għandhom jitfasslu dispożizzjonijiet tranżitorji. L-istess ħtieġa għal kontinwità tapplika għall-interpretazzjoni mill-Qorti tal-Ġustizzja tal-Unjoni Ewropea [ta’ din il-konvenzjoni tal-1968] u r-Regolamenti li jissostitwixxieha.” Il-Kapitolu II tar-Regolament Nru 1215/2012, intitolat “Ġurisdizzjoni”, jinkludi, b’mod partikolari, it-Taqsima 1, intitolata “Dispożizzjonijiet ġenerali” u t-Taqsima 2, intitolata “Ġurisdizzjoni speċjali”. L-Artikolu 4(1) ta’ dan ir-regolament, taħt l-imsemmija Taqsima 1, jipprovdi: “Soġġetti għal dan ir-Regolament, persuni b’domiċilju fi Stat Membru għandhom, independentament min-nazzjonalità tagħhom, jitressqu quddiem il-qrati ta’ dak l-Istat Membru.” L-Artikolu 5(1) tal-istess regolament, li jinsab ukoll taħt l-imsemmija Taqsima 1, jipprevedi: “Persuni domiċiljati fi Stat Membru jistgħu jitressqu quddiem il-qrati ta’ Stat Membru ieħor biss bis-saħħa tar-regoli mniżżla fit-Taqsimiet 2 sa 7 ta’ dan il-Kapitolu.” L-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012, li jinsab taħt it-Taqsima 2 tal-Kapitolu II ta’ dan ir-regolament, jipprevedi: “Persuna domiċiljata fi Stat Membru tista’ tiġi mħarrka fi Stat Membru ieħor: 1)      a)      fi kwistjonijiet relatati ma’ kuntratt, fil-qrati tal-post tat-twettiq tal-obbligazzjoni in kwistjoni; […] 2)      fi kwistjonijiet li għandhom x’jaqsmu ma’ tort, delitt jew kważi delitt, fil-qrati tal-post fejn l-avveniment dannuż jkun twettaq jew jista’ jitwettaq; […]” It-tilwima fil-kawża prinċipali u d-domanda preliminari RH hija impriża ddomiċiljata f’Cordoba (Spanja), fejn, bejn is-sena 2004 u s-sena 2009, hija xtrat ħames trakkijiet mingħand konċessjonarju ta’ Volvo Group España. L-ewwel wieħed minn dawn it-trakkijiet kien inizjalment is-suġġett ta’ leasing, qabel ma nxtara minn RH matul is-sena 2008. Fid-19 ta’ Lulju 2016, il-Kummissjoni adottat id-Deċiżjoni C(2016) 4673 final li tirrigwarda proċediment skont l-Artikolu 101 [TFUE] u l-Artikolu 53 tal-Ftehim ŻEE (Każ AT.39824 – Trakkijiet) (ĠU 2017, C 108, p. 6, iktar ’il quddiem id-“deċiżjoni tad-19 ta’ Lulju 2016”. Permezz ta’ din id-deċiżjoni, il-Kummissjoni ddikjarat l-eżistenza ta’ akkordju li fih ipparteċipaw ħmistax‑il manifattur internazzjonali ta’ trakkijiet, fosthom Volvo, Volvo Group Trucks Central Europe u Volvo Lastvagnar, f’dak li jirrigwarda żewġ kategoriji ta’ prodotti, jiġifieri t-trakkijiet li jiżnu bejn 6 tunnellati u 16‑il tunnellata u t-trakkijiet li jiżnu iktar minn 16‑il tunnellata, kemm jekk ikunu trakkijiet bil-kontejner kif ukoll jekk ikunu tal-irmonk. Il-Kummissjoni kkunsidrat li l-ksur tal-Artikolu 101 TFUE kien jestendi għaż-Żona Ekonomika Ewropea (ŻEE) kollha u dam għaddej mis-17 ta’ Jannar 1997 sat-18 ta’ Jannar 2011. Konsegwentement, hija imponiet multi fuq l-entitajiet parteċipanti kollha, bl-eċċezzjoni ta’ entità li bbenefikat, wara proċedura ta’ klemenza, minn immunità totali. RH ressqet azzjoni għall-ħlas tad-danni kontra Volvo (Göteborg), Volvo Group Trucks Central Europe (Ismaning, il-Ġermanja), Volvo Lastvagnar (Göteborg, l-Isvezja) u Volvo Group España (Madrid, Spanja) li insostenn tagħha hija tallega li ġarrbet dannu sa fejn hija xtrat il-ħames vetturi msemmija iktar ’il fuq billi ħallset spejjeż addizzjonali dovuti għall-arranġamenti kollużivi ssanzjonati mill-Kummissjoni. Għalkemm RH xtrat il-vetturi f’Cordoba u hija ddomiċiljata f’dik il-belt, hija ppreżentat ir-rikors tagħha quddiem il-Juzgado de lo Mercantil n o 2 de Madrid (il-Qorti Kummerċjali Nru 2 ta’ Madrid, Spanja). Il-qorti tar-rinviju tispeċifika li l-konvenuti fil-kawża prinċipali ma kkontestawx il-ġurisdizzjoni territorjali tagħha, b’tali mod li, skont id-dritt nazzjonali, huma għandhom jitqiesu li ssottomettew ruħhom b’mod taċitu għall-ġurisdizzjoni ta’ dik il-qorti. Madankollu, l-imsemmija konvenuti qajmu kontestazzjoni tal-ġurisdizzjoni internazzjonali, billi qiesu li l-“post fejn l-avveniment dannuż jkun twettaq jew jista’ jitwettaq” imsemmi fil-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012 huwa l-post tal-avveniment kawżali, f’dan il-każ, il-post fejn ġie konkluż l-akkordju dwar it-trakkijiet, u mhux il-post tad-domiċilju tar-rikorrenti fil-kawża prinċipali. Peress li l-akkordju ġie konkluż fi Stati Membri oħra tal-Unjoni Ewropea, l-istess konvenuti jikkunsidraw li l-qorti Spanjola ma għandhiex ġurisdizzjoni. Skont il-qorti tar-rinviju, hemm dubji serji dwar il-mod kif għandu jiġi interpretat il-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012. F’dan ir-rigward, hija tosserva, b’mod konformi mas-sentenza tal-21 ta’ Mejju 2015, CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335, punt 56), li meta konvenuti stabbiliti fi Stati Membri differenti jiġu mfittxija għad-danni minħabba ksur uniku u kontinwu li għalih ipparteċipaw f’diversi Stati Membri f’dati u f’postijiet differenti, u dan il-ksur tal-Artikolu 101 TFUE u tal-Artikolu 53 tal-Ftehim ŻEE jkun ġie kkonstatat mill-Kummissjoni, il-fatt dannuż ikun seħħ fir-rigward ta’ kull allegata vittma meħuda individwalment, u kull waħda minnhom tista’ tagħżel li tressaq l-azzjoni tagħha quddiem il-qorti tal-post fejn l-akkordju kkonċernat ġie definittivament konkluż jew, jekk ikun il-każ, tal-post fejn ikun sar arranġament speċifiku u identifikabbli bħala l-uniku avveniment kawżali tad-dannu allegat, jew quddiem il-qorti tal-post tas-sede proprja tagħha. Huwa għalhekk possibbli li l-konvenuti fil-kawża prinċipali jiġu mħarrka fit-territorju Spanjol, fid-dawl tal-post fejn tinsab is-sede ta’ RH. Sussegwentement, u speċifikament fir-rigward tal-akkordju fuq it-trakkijiet li ġie ssanzjonat mill-Kummissjoni fid-deċiżjoni tagħha tad-19 ta’ Lulju 2016, il-qorti tar-rinviju tirrileva wkoll li l-Qorti tal-Ġustizzja ddeċidiet, fis-sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans (C‑451/18, EU:C:2019:635, punt 33), li, meta s-suq affettwat mill-aġir antikompetittiv ikun jinsab fl-Istat Membru li fit-territorju tiegħu allegatament seħħ id-dannu allegat, għandu jitqies li l-post fejn seħħ id-dannu, għall-finijiet tal-applikazzjoni tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012, jinsab f’dan l-Istat Membru. Il-qorti tar-rinviju tistaqsi, madankollu, jekk il-ġurisprudenza esposta fil-punt preċedenti ta’ din is-sentenza tirreferix għall-ġurisdizzjoni internazzjonali tal-qrati tal-Istat Membru li fih seħħ id-dannu jew jekk tistabbilixxix ukoll direttament il-ġurisdizzjoni territorjali interna fi ħdan dan l-Istat Membru. Fi kliem ieħor, huwa neċessarju li jiġi stabbilit jekk il-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012 jikkostitwixxix regola li tikkonċerna strettament il-ġurisdizzjoni internazzjonali jew jekk hijiex regola doppja jew imħallta, li topera wkoll bħala regola ta’ ġurisdizzjoni territorjali interna. Skont il-qorti tar-rinviju, il-ġurisprudenza nazzjonali u l-ġurisprudenza tal-Unjoni ma jneħħux dan id-dubju. F’dawn iċ-ċirkustanzi, il-Juzgado de lo Mercantil n. o 2 de Madrid (il-Qorti Kummerċjali Nru 2 ta’ Madrid) iddeċidiet li tissospendi l-proċeduri u li tagħmel id-domanda preliminari li ġejja lill-Qorti tal-Ġustizzja: “L-Artikolu 7(2) tar-Regolament [Nru 1215/2012], inkwantu jistabbilixxi li persuna ddomiċiljata fi Stat Membru tista’ tiġi mħarrka fi Stat Membru ieħor: ‘[…] fi kwistjonijiet li għandhom x’jaqsmu ma’ tort, delitt jew kważi delitt, fil-qrati tal-post fejn l-avveniment dannuż jkun twettaq jew jista’ jitwettaq’, għandu jiġi interpretat fis-sens li dan jistabbilixxi biss il-ġurisdizzjoni internazzjonali tal-korpi ġudizzjarji tal-Istat Membru li fih jinsab l-imsemmi post, b’mod li sabiex tiġi ddeterminata l-qorti nazzjonali li territorjalment ikollha ġurisdizzjoni fi ħdan dan l-Istat għandu jsir riferiment għar-regoli proċedurali nazzjonali, jew għandu jiġi interpretat bħala regola mħallta li, għaldaqstant, tiddetermina direttament kemm il-ġurisdizzjoni internazzjonali kif ukoll il-ġurisdizzjoni territorjali nazzjonali, mingħajr il-ħtieġa li jsiru riferimenti għal-leġiżlazzjoni nazzjonali?” Fuq l-ammissibbiltà Il-konvenuti fil-kawża prinċipali jsostnu li t-talba hija inammissibbli minħabba li r-risposta għad-domanda magħmula mill-qorti tar-rinviju hija ċara. Madankollu, għandu jitfakkar li, skont ġurisprudenza stabbilita tal-Qorti tal-Ġustizzja, id-domandi dwar l-interpretazzjoni tad-dritt tal-Unjoni magħmula mill-qorti nazzjonali fil-kuntest leġiżlattiv u fattwali ddefinit minnha u taħt ir-responsabbiltà tagħha, kuntest li l-evalwazzjoni tal-eżattezza tiegħu ma hijiex kompitu tal-Qorti tal-Ġustizzja, jibbenefikaw minn preżunzjoni ta’ rilevanza. Il-Qorti tal-Ġustizzja tista’ tirrifjuta li tiddeċiedi fuq talba mressqa minn qorti nazzjonali biss meta jkun jidher b’mod manifest li l-interpretazzjoni mitluba tad-dritt tal-Unjoni ma għandha l-ebda rabta mar-realtà jew mas-suġġett tat-tilwima fil-kawża prinċipali, meta l-problema tkun ipotetika jew inkella meta l-Qorti tal-Ġustizzja ma jkollhiex il-punti ta’ fatt u ta’ liġi neċessarji sabiex tirrispondi b’mod utli għad-domandi li jkunu sarulha (sentenza tad-9 ta’ Lulju 2020, Verein für Konsumenteninformation, C‑343/19, EU:C:2020:534, punt 19). Barra minn hekk, sabiex tkun ammissibbli, talba għal deċiżjoni preliminari għandha tinkludi, minbarra t-test tad-domandi magħmula b’mod preliminari, l-elementi ta’ informazzjoni li huma meħtieġa fl-Artikolu 94(a) sa (c) tar-Regoli tal-Proċedura tal-Qorti tal-Ġustizzja, jiġifieri, essenzjalment, il-kuntest fattwali u leġiżlattiv tat-tilwima fil-kawża prinċipali u minimu ta’ spjegazzjonijiet dwar ir-raġunijiet għall-għażla tad-dispożizzjonijiet tad-dritt tal-Unjoni li l-qorti nazzjonali titlob l-interpretazzjoni tagħhom kif ukoll dwar ir-rabta li hija tistabbilixxi bejn dawn id-dispożizzjonijiet u l-leġiżlazzjoni nazzjonali applikabbli għat-tilwima mressqa quddiemha (digriet tas-16 ta’ Marzu 2021, DS (Qtugħ ta’ ekwidi), C‑557/20, mhux ippubblikat, EU:C:2021:204, punt 21 u l-ġurisprudenza ċċitata). Għalhekk, il-fatt, anki jekk stabbilit, li r-risposta għad-domanda tal-qorti tar-rinviju tista’ tingħata risposta ċara, fi kwalunkwe każ, ma jistax jaffettwa l-ammissibbiltà tat-talba għal deċiżjoni preliminari. F’dan il-każ, il-qorti tar-rinviju esponiet preċiżament ir-raġuni li għaliha, fil-kuntest fattwali u ġuridiku tat-tilwima fil-kawża prinċipali u fid-dawl tal-ġurisprudenza, minn naħa, tal-Qorti tal-Ġustizzja u, min-naħa l-oħra, tat-Tribunal Supremo (il-Qorti Suprema, Spanja), huwa importanti li l-Qorti tal-Ġustizzja tispeċifika l-portata tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012. Għaldaqstant, id-domanda preliminari għandha tiġi ddikjarata ammissibbli. Fuq id-domanda preliminari Permezz tad-domanda tagħha, il-qorti tar-rinviju tistaqsi, essenzjalment, jekk il-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012 għandux jiġi interpretat fis-sens li, fis-suq affettwat minn arranġamenti kollużivi dwar l-iffissar u ż-żieda tal-prezzijiet ta’ oġġetti, għandha ġurisdizzjoni internazzjonali u territorjali sabiex tieħu konjizzjoni, abbażi tal-post fejn seħħ id-dannu, ta’ azzjoni għal kumpens għad-dannu kkawżat minn dawn l-arranġamenti li jmorru kontra l-Artikolu 101 TFUE jew il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha l-impriża li tqis ruħha leża tkun xtrat l-oġġetti affettwati mill-imsemmija arranġamenti, jew, fil-każ ta’ xiri magħmul minn din l-impriża f’diversi postijiet, il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha tkun tinsab is-sede ta’ din. Preliminarjament, għandu jitfakkar li, sa fejn ir-Regolament Nru 1215/2012 iħassar u jissostitwixxi r-Regolament Nru 44/2001 li, huwa stess, issostitwixxa l-Konvenzjoni tas-27 ta’ Settembru 1968 dwar il-ġurisdizzjoni u l-eżekuzzjoni ta’ sentenzi f’materji ċivili u kummerċjali, kif emendata bil-konvenzjonijiet suċċessivi dwar l-adeżjoni tal-Istati Membri l-ġodda għal din il-konvenzjoni, l-interpretazzjoni pprovduta mill-Qorti tal-Ġustizzja f’dak li jikkonċerna d-dispożizzjonijiet tal-istrumenti ġuridiċi msemmija l-aħħar tapplika wkoll għar-Regolament Nru 1215/2012 meta dawn id-dispożizzjonijiet jistgħu jiġu kklassifikati bħala “ekwivalenti” (ara s-sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, punt 23 u l-ġurisprudenza ċċitata). Dan huwa l-każ, minn naħa, tal-punt 3 tal-Artikolu 5 tar-Regolament Nru 44/2001 u, min-naħa l-oħra, tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012, li fir-rigward tagħhom il-Qorti tal-Ġustizzja ddeċidiet repetutament li l-kunċett ta’ “post fejn seħħ il-fatt dannuż”, fis-sens ta’ dawn id-dispożizzjonijiet, ikopri kemm il-post fejn seħħ id-dannu kif ukoll il-post tal-avveniment kawżali li ta lok għal dan id-dannu, b’tali mod li l-konvenut jista’ jiġi mħarrek, skont l-għażla tal-applikant, quddiem il-qorti ta’ wieħed jew ieħor minn dawn iż-żewġ postijiet (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, punt 25 u l-ġurisprudenza ċċitata). Mid-deċiżjoni tagħha jirriżulta li, f’dan il-każ, il-qorti tar-rinviju tfittex li tidentifika l-post fejn seħħ id-dannu. Mid-deċiżjoni tad-19 ta’ Lulju 2016 jirriżulta li l-ksur ikkonstatat fl-Artikolu 101 TFUE, li ta lok għad-dannu allegat, kien ikopri s-suq kollu taż-ŻEE u għalhekk wassal għal distorsjoni tal-kompetizzjoni f’dan is-suq. F’dawn iċ-ċirkustanzi, għandu jiġi kkunsidrat li l-post fejn seħħ dan id-dannu, għall-finijiet tal-applikazzjoni tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012, jinsab fl-imsemmi suq, li Spanja tagħmel parti minnu (ara, b’analoġija, is-sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, punti 32 u 33). Tali determinazzjoni tal-post fejn seħħ id-dannu hija, b’mod partikolari, konformi mar-rekwiżiti ta’ koerenza previsti fil-premessa 7 tar-Regolament (KE) Nru 864/2007 tal-Parlament Ewropew u tal-Kunsill tal‑11 ta’ Lulju 2007 dwar il-liġi applikabbli għall-obbligazzjonijiet mhux kuntrattwali (Ruma II) (ĠU 2007, L 199, p. 40), sa fejn, skont l-Artikolu 6(3)(a) ta’ dan ir-regolament, il-liġi applikabbli fil-każ ta’ azzjonijiet għal danni b’rabta ma’ att li jirrestrinġi l-kompetizzjoni hija dik tal-pajjiż fejn is-suq ikun, jew jista’ jkun, affettwat (sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, punt 35). Fir-rigward tal-punt dwar liema qorti għandha ġurisdizzjoni fi ħdan l-Istat Membru hekk identifikat, mill-kliem stess tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012 jirriżulta li din id-dispożizzjoni tattribwixxi direttament u immedjatament kemm il-ġurisdizzjoni internazzjonali kif ukoll il-ġurisdizzjoni territorjali lill-qorti tal-post fejn seħħ id-dannu. Kif irrileva l-Avukat Ġenerali fil-punt 46 tal-konklużjonijiet tiegħu, din l-analiżi hija kkorroborata, b’mod partikolari, mir-rapport ta’ P. Jenard dwar il-Konvenzjoni tas-27 ta’ Settembru 1968 dwar il-ġurisdizzjoni u l-eżekuzzjoni ta’ sentenzi f’materji ċivili u kummerċjali (ĠU 1979, C 59, p. 1). Dan ifisser li l-Istati Membri ma jistgħux japplikaw kriterji ta’ attribuzzjoni ta’ kompetenza differenti meta mqabbla ma’ dawk li jirriżultaw mill-imsemmi punt 2 tal-Artikolu 7. Madankollu, għandu jiġi speċifikat li d-delimitazzjoni tat-territorju ġurisdizzjonali tal-qorti li fih jinsab il-post fejn seħħ id-dannu, fis-sens ta’ din id-dispożizzjoni, taqa’, fil-prinċipju, taħt il-kompetenza organizzattiva tal-Istat Membru li dik il-qorti tagħmel parti minnu. Kif enfasizzaw il-konvenuti fil-kawża prinċipali, il-Gvern Spanjol u l-Gvern Franċiż, kif ukoll il-Kummissjoni, din id-dispożizzjoni ma tipprekludix li Stat Membru jiddeċiedi li jafda tip ta’ kontenzjuż partikolari lil qorti waħda, li għalhekk ikollha ġurisdizzjoni esklużiva irrispettivament mill-post fejn seħħ id-dannu fi ħdan dan l-Istat Membru. Il-Qorti tal-Ġustizzja, fil-fatt, diġà speċifikat li konċentrazzjoni ta’ ġurisdizzjoni quddiem qorti waħda speċjalizzata tista’ tiġi ġġustifikata fl-interess ta’ amministrazzjoni tajba tal-ġustizzja (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tat-18 ta’ Diċembru 2014, Sanders u Huber, C‑400/13 u C‑408/13, EU:C:2014:2461, punt 44). Kif irrileva l-Avukat Ġenerali, fil-punt 128 tal-konklużjonijiet tiegħu, fil-kuntest tal-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012, il-kumplessità teknika tar-regoli applikabbli għall-azzjonijiet għad-danni għall-ksur tad-dispożizzjonijiet tad-dritt tal-kompetizzjoni tista’ wkoll timmilita favur konċentrazzjoni ta’ kompetenzi. Fl-assenza ta’ tali qorti speċjalizzata, l-identifikazzjoni tal-post fejn seħħ id-dannu sabiex tiġi ddeterminata l-qorti kompetenti fi ħdan l-Istati Membri sabiex tieħu konjizzjoni ta’ azzjoni għal kumpens minħabba arranġamenti kollużivi li jmorru kontra l-Artikolu 101 TFUE għandha tissodisfa l-għanijiet ta’ prossimità u ta’ prevedibbiltà tar-regoli ta’ ġurisdizzjoni, kif ukoll ta’ amministrazzjoni tajba tal-ġustizzja mfakkra fil-premessi 15 u 16 tar-Regolament Nru 1215/2012 (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tad-29 ta’ Lulju 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, punt 34). Mill-ġurisprudenza tal-Qorti tal-Ġustizzja jirriżulta li, meta jkun hemm inkwistjoni x-xiri ta’ oġġett li, wara manipulazzjoni mwettqa mill-produttur tiegħu, ikollu valur imnaqqas, il-qorti li għandha ġurisdizzjoni sabiex tieħu konjizzjoni ta’ azzjoni għall-finijiet ta’ kumpens għad-dannu li jikkorrispondi għall-ispejjeż żejda mħallsa mix-xerrej hija dik tal-post tal-akkwist tal-oġġett (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tad-9 ta’ Lulju 2020, Verein für Konsumenteninformation, C‑343/19, EU:C:2020:534, punti 37 u 40). Din is-soluzzjoni għandha tiġi applikata wkoll f’kuntest bħal dak tal-kawża prinċipali, u dan indipendentement mill-punt dwar jekk l-oġġetti inkwistjoni nxtrawx direttament jew indirettament mingħand il-konvenuti, bi trasferiment ta’ proprjetà immedjata jew wara kuntratt ta’ leasing. Madankollu, għandu jiġi ppreċiżat li l-imsemmija soluzzjoni timplika li x-xerrej leż ikun xtara esklużivament oġġetti affettwati mill-arranġamenti kollużivi inkwistjoni fil-ġurisdizzjoni ta’ qorti waħda. Fil-fatt, fin-nuqqas ta’ dan, ma jistax jiġi identifikat post wieħed ta’ materjalizzazzjoni fir-rigward tax-xerrej leż. F’dan ir-rigward, għandu jitfakkar li, fil-kuntest ta’ kawża għall-kumpens għad-danni kkawżati minn arranġamenti li jmorru kontra l-Artikolu 101 TFUE, u li jikkonsistu fi spejjeż addizzjonali mħallsa minħabba prezz artifiċjalment għoli, il-Qorti tal-Ġustizzja ddeċidiet li l-post fejn seħħ id-dannu huwa identifikabbli biss għal kull allegata vittma meħuda individwalment u jinsab, bħala prinċipju, fis-sede tagħha (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tal-21 ta’ Mejju 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, punt 52). Fil-każ ta’ xiri mwettaq f’diversi postijiet, attribuzzjoni ta’ ġurisdizzjoni lill-qorti tas-sede tal-impriża leża tosserva r-rekwiżit ta’ prevedibbiltà mfakkar fil-punt 38 ta’ din is-sentenza, peress li l-konvenuti, membri tal-akkordju, ma jistgħux jinjoraw il-fatt li x-xerrejja tal-oġġetti inkwistjoni huma stabbiliti fi ħdan is-suq affettwat mill-prattiki kollużivi. Barra minn hekk, din l-attribuzzjoni ta’ ġurisdizzjoni tissodisfa l-għan ta’ prossimità u l-post tas-sede tal-impriża leża jippreżenta l-garanziji kollha għall-organizzazzjoni utli ta’ kawża eventwali (ara, f’dan is-sens, is-sentenza tal-21 ta’ Mejju 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, punt 53). Fid-dawl tal-kunsiderazzjonijiet kollha preċedenti, ir-risposta għad-domanda magħmula għandha tkun li l-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament Nru 1215/2012 għandu jiġi interpretat fis-sens li, fis-suq affettwat minn arranġamenti kollużivi dwar l-iffissar u ż-żieda tal-prezzijiet ta’ oġġetti, għandha ġurisdizzjoni internazzjonali u territorjali sabiex tieħu konjizzjoni, skont il-post fejn seħħ id-dannu, ta’ azzjoni għall-kumpens għad-dannu kkawżat minn dawn l-arranġamenti li jmorru kontra l-Artikolu 101 TFUE jew il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha l-impriża li tqis ruħha leża tkun xtrat l-oġġetti affettwati mill-imsemmija arranġamenti, jew, fil-każ ta’ xiri magħmul minn din l-impriża f’diversi postijiet, il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha tkun tinsab is-sede ta’ din. Fuq l-ispejjeż Peress li l-proċedura għandha, fir-rigward tal-partijiet fil-kawża prinċipali, in-natura ta’ kwistjoni mqajma quddiem il-qorti tar-rinviju, hija dik il-qorti li tiddeċiedi fuq l-ispejjeż. L-ispejjeż sostnuti għas-sottomissjoni tal-osservazzjonijiet lill-Qorti tal-Ġustizzja, barra dawk tal-imsemmija partijiet, ma jistgħux jitħallsu lura. Għal dawn il-motivi, Il-Qorti tal-Ġustizzja (L-Ewwel Awla) taqta’ u tiddeċiedi: Il-punt 2 tal-Artikolu 7 tar-Regolament (UE) Nru 1215/2012 tal-Parlament Ewropew u tal-Kunsill tat-12 ta’ Diċembru 2012 dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-eżekuzzjoni ta’ sentenzi fi kwistjonijiet ċivili u kummerċjali għandu jiġi interpretat fis-sens li, fis-suq affettwat minn arranġamenti kollużivi dwar l-iffissar u ż-żieda tal-prezzijiet ta’ oġġetti, għandha ġurisdizzjoni internazzjonali u territorjali sabiex tieħu konjizzjoni, skont il-post fejn seħħ id-dannu, ta’ azzjoni għall-kumpens għad-dannu kkawżat minn dawn l-arranġamenti li jmorru kontra l-Artikolu 101 TFUE jew il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha l-impriża li tqis ruħha leża tkun xtrat l-oġġetti affettwati mill-imsemmija arranġamenti, jew, fil-każ ta’ xiri magħmul minn din l-impriża f’diversi postijiet, il-qorti li fit-territorju ġurisdizzjonali tagħha tkun tinsab is-sede ta’ din. Firem * Lingwa tal-proċedura: l-Ispanjol.

62016TJ0211

hu

A jogvita előzményei A felperesek, a Caviro Distillerie Srl, a Distillerie Bonollo SpA, a Distillerie Mazzari SpA és az Industria Chimica Valenzana (ICV) SpA borkősavgyártók az Európai Unióban, amely össztermelésének több mint 25%‑át képviselik. Az Európai Bizottság 2004. október 30‑án az Európai Unió Hivatalos Lapjában értesítést tett közzé a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára alkalmazandó dömpingellenes eljárás kezdeményezéséről ( HL 2004. C 267., 4. o. ). Ezen eljárás a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára végleges dömpingellenes vám kivetéséről és a kivetett ideiglenes vám végleges beszedéséről szóló, 2006. január 23‑i 130/2006/EK tanácsi rendelet ( HL 2006. L 23., 1. o. ) elfogadásához vezetett. E rendelet 1. cikkének (1) és (2) bekezdése szerint az ex29181200 KN‑kód (2918120090 TARIC‑kód) alá sorolható és Kínából származó borkősav behozatalára 0%–34,9%‑os végleges dömpingellenes vámot kell kivetni. Az említett rendeletben a Hangzhou Bioking Biochemical Engineering Co., Ltd (a továbbiakban: Hangzhou Bioking) számára piacgazdasági feltételek alapján működő vállalkozási jogállást biztosítottak. Nulla százalékos vámtételt alkalmaztak a Hangzhou Bioking által gyártott borkősav behozatalára. A Kereskedelmi Világszervezet (WTO) Fellebbezési Testületének jelentése szerint, amelynek a címe „Mexikó – A marhahúsra és a rizsre vonatkozó végleges dömpingellenes intézkedések” (WT/DS 295/AB/R, 2005. november 29., AB‑2005–6) a 130/2006 rendeletet módosító, 2012. április 13‑i 332/2012/EU végrehajtási rendelet ( HL 2012. L 108., 1. o. ) kizárta a Hangzhou Biokinget a végleges intézkedések hatálya, és különösen a 130/2006 rendelet által bevezetett intézkedéseket követő felülvizsgálati eljárás alól. A fenti 2. pontban leírt eredeti intézkedések később különböző felülvizsgálati eljárások tárgyát képezték, amelyek közül az utolsó a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára vonatkozó végleges dömpingellenes vámnak az 1225/2009/EK rendelet 11. cikkének (2) bekezdése szerinti hatályvesztési felülvizsgálatot követő kivetéséről szóló, 2012. április 16‑i 349/2012/EU tanácsi végrehajtási rendelet ( HL 2012. L 110., 3. o. ) elfogadásához vezetett. E végrehajtási rendelet szerint a Hangzhou Bioking kivételével a kínai importőröktől származó összes dömpingellenes intézkedést fenn kell tartani. 2011. június 15‑én a felperesek és egy ötödik vállalkozás, a Comercial Quimica Sarasa, SL a kizárólag a Hangzhou Bioking által gyártott borkősav behozatalára vonatkozó dömpingellenes panaszt nyújtott be az Európai Közösségben tagsággal nem rendelkező országokból érkező dömpingelt behozatallal szembeni védelemről szóló, 2009. november 30‑i 1225/2009/EK tanácsi rendelet ( HL 2009. L 343., 51. o. ; a továbbiakban: dömpingellenes alaprendelet) 5. cikke szerint. A Bizottság 2011. július 29‑én értesítést tett közzé az Európai Unió Hivatalos Lapjában a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára vonatkozó, egyetlen kínai exportáló gyártóra, a Hangzhou Biokingre korlátozódó dömpingellenes eljárás megindításáról ( HL 2011. C 223., 11. o. ). E panasz visszavonását követően a Bizottság a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára vonatkozó, egyetlen kínai exportáló gyártóra, a Hangzhou Biokingre korlátozódó dömpingellenes eljárás megszüntetéséről szóló, 2012. június 4‑i 2012/289/EU határozatát ( HL 2012. L 144., 43. o. ) követően dömpingellenes intézkedések kivetése nélkül megszüntette ezen eljárást. Ezzel egy időben 2011. július 29‑én ugyanezen öt panaszos kérelmére a Bizottság az alaprendelet 11. cikkének (3) bekezdése alapján részleges időközi felülvizsgálatra irányuló másik vizsgálatot indított ( HL 2011. C 223., 16. o. ) két kínai borkősavgyártóval szemben, e két gyártó dömpingkülönbözete tekintetében, amely a panaszosok szerint túlzottan gyenge szinten került megállapításra. 2014. október 21‑én a felperesek újabb dömpingellenes panaszt nyújtottak be a Bizottsághoz, amelyet követően ezen intézmény 2014. december 4‑én értesítést tett közzé a Kínai Népköztársaságból származó borkősav behozatalára vonatkozó, egyetlen kínai exportáló gyártóra, a Hangzhou Biokingre korlátozódó dömpingellenes eljárás megindításáról ( HL 2014. C 434., 9. o. ). A dömping és a kár értékelése érdekében a Bizottság a 2013. október 1. és 2014. szeptember 30. közötti időszakot vizsgálta (a továbbiakban: vizsgálati időszak). A kárértékelés szempontjából lényeges tendenciákra tekintettel a Bizottság a 2011. január 1‑jétől 2014. szeptember 30‑ig tartó időszak (a továbbiakban: a figyelembe vett időszak) adatait elemezte. A Bizottság az eljárás megindításáról szóló 2014. december 4‑i értesítésben közölte, hogy az alaprendelet 17. cikke szerint kiválasztott egy uniós gyártókból álló ideiglenes mintát. A Bizottság később elmagyarázta, hogy a szóban forgó mintát a legmagasabb uniós értékesítési volumen alapján választotta ki, és az a vizsgálatban közreműködő hét vállalkozás közül kiválasztott három uniós gyártóból állt, amelyek önmaguk a borkősav teljes uniós gyártásának 56%‑át teszik ki, és Olaszországban és Spanyolországban, azaz abban a két tagállamban találhatók, ahol az uniós gyártók letelepedtek. Az ideiglenes mintába felvett három gyártó a felperesek közül kettő, azaz az Olaszországban letelepedett Caviro Distillerie és a Distillerie Mazzari, és egy spanyol társaság, a Comercial Quimica Sarasa volt. Az ICV, mivel nem szerepelt ezen ideiglenes mintában, úgy érvelt, hogy az nem tükrözi megfelelően a kisebb uniós gyártók helyzetét. Az Associazione Nazionale Industriali Distillatori di Alcoli e Acquaviti olasz kereskedelmi szövetség (AssoDistil, az Ipari Lepárlók és Szeszesital‑gyártók Országos Szövetsége) szintén vitatta az említett minta összetételét. A Bizottság mindazonáltal megállapította, hogy mivel az uniós borkősavgyártók mind kis‑ és középvállalkozások voltak, egy kis uniós gyártó mintához történő hozzáadása nem módosítaná jelentősen annak reprezentativitását, és nem bírna jelentős befolyással a minta adatai alapján vizsgált kármutatókra. Megállapította, hogy mindenesetre az olyan makrogazdasági mutatók, mint az értékesítési volumen, az uniós gazdasági ágazat egészének, azaz valamennyi uniós gyártónak az adatain alapulnak, beleértve a szóban forgó uniós gyártót is. Ennélfogva a Bizottság megerősítette az ideiglenesen kiválasztott mintát. A vizsgálat során a mintába felvett három társaság helyiségeiben ellenőrizést végeztek, csakúgy, mint a Hangzhou Biokingnél. 2015. december 14‑én a Bizottság általános tájékoztatót küldött a felpereseknek, amelyben megállapította, hogy a 42,8%‑os dömpingkülönbözet ellenére a Hangzhou Bioking behozatalai nem okoztak jelentős kárt az uniós gazdasági ágazatnak. 2016. január 4‑i levelükben a felperesek megtették észrevételeiket e dokumentum vonatkozásában. Egyébiránt meghallgatást kértek, amelyre 2016. január 13‑án került sor. A dömping kivizsgálását követően a Bizottság elfogadta a Kínai Népköztársaságból származó és a Hangzhou Bioking által gyártott borkősav behozatalára vonatkozó dömpingellenes eljárás megszüntetéséről szóló, 2016. február 9‑i (EU) 2016/176 bizottsági végrehajtási határozatot ( HL 2016. L 33., 14. o. ; a továbbiakban: megtámadott határozat), amelyben megállapította, hogy az uniós gazdasági ágazatot nem érte az alaprendelet 3. cikke szerinti jelentős kár. Ugyanis a megtámadott határozat (140) és (141) preambulumbekezdésében a Bizottság megjegyezte, hogy az olyan kármutatók, mint a termelés, az értékesítés volumene és a piaci részesedés, kedvezőtlen tendenciát mutattak a figyelembe vett időszakban, ez a tendencia nem gyakorolt azonban kedvezőtlen hatást az uniós gazdasági ágazat általános pénzügyi helyzetére. A Bizottság megállapította, hogy éppen ellenkezőleg, a figyelembe vett időszak során egyes mutatók, mint például az uniós gazdasági ágazat nyereségessége, a cash flow, a beruházások megtérülése és a foglalkoztatási szint, kedvezően alakultak. A Bizottság hangsúlyozta, hogy elismerve, hogy a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt import az uniós gazdasági ágazatot bizonyos mértékig kedvezőtlenül befolyásolta, a vizsgálat nem tette lehetővé annak megállapítását, hogy az uniós gazdasági ágazat az alaprendelet 3. cikke értelmében jelentős kárt szenvedett volna. Következésképpen a megtámadott határozat 1. cikkével a Bizottság megszüntette a Hangzhou Bioking által gyártott borkősav Unióba történő behozatalára vonatkozó dömpingellenes eljárást. Az eljárás és a felek kérelmei A Törvényszék Hivatalához 2016. május 4‑én benyújtott keresetlevéllel a felperesek előterjesztették a jelen keresetet. A Törvényszék elnökének határozatával a jelen ügyet egy új, a kilencedik tanácshoz tartozó előadó bírónak osztották ki. Az előadó bíró javaslatára a Törvényszék (kilencedik tanács) az eljárás szóbeli szakaszának a megnyitásáról határozott. 2017. július 19‑én elrendelt pervezető intézkedés útján a Törvényszék az eljárási szabályzata 89. cikke (3) bekezdésének a) pontja szerint kérte a felektől, hogy a tárgyaláson feltett kérdésekre szóban adjanak választ. A Törvényszék a 2017. szeptember 28‑i tárgyaláson meghallgatta a felek szóbeli előadásait és a Törvényszék által feltett kérdésekre adott válaszait. E tárgyalás során a Bizottság tájékoztatta a Törvényszéket, hogy a felperesek számára nem adhatott meg bizonyos kért tájékoztatásokat azok bizalmas jellegére tekintettel. Az eljárási szabályzat 91. cikkének b) pontja, 92. cikkének (3) bekezdése és 103. cikke szerint a kilencedik tanács kérte a Bizottságot e tájékoztatások közlésére, pontosítva, hogy azokat e szakaszban nem hozzák a felperesek tudomására. E tájékoztatások vizsgálatát követően a Törvényszék az eljárási szabályzatának 103. cikke szerint úgy határozott, hogy azok a jogvita elbírálása szempontjából jelentősek, és nem maradhatnak bizalmas jellegűek a felperesekkel szemben. Mivel a Bizottság nem kérte e tájékoztatások nyilvánossággal szembeni bizalmas kezelését, a Törvényszék közzétette e tájékoztatásokat, és a kilencedik tanács meghallgatta a felek e tekintetben tett észrevételeit. A felperesek azt kérik, hogy a Törvényszék: – nyilvánítsa a keresetet elfogadhatónak; – semmisítse meg a megtámadott határozat 1. cikkét; – a Bizottságot kötelezze a jelen jogvita keretében felmerült költségek viselésére. A Bizottság azt kéri, hogy a Törvényszék: – utasítsa el a keresetet mint megalapozatlant; – a felpereseket kötelezze a költségek viselésére. A jogkérdésről Keresetük alátámasztására a felperesek két jogalapra hivatkoznak. Az első jogalap a gyártók mintájának kiválasztására vonatkozó nyilvánvaló értékelési hibán és az alaprendelet 3. cikke (2) bekezdésének és 17. cikke (1) bekezdésének megsértésén alapul. A második jogalap nyilvánvaló értékelési hibán és az alaprendelet 3. cikke (2), (3) és (5) bekezdésének megsértésén alapul, amennyiben a Bizottság azt állapította meg, hogy az uniós gazdasági ágazat nem szenvedett jelentős kárt. Az első, az alaprendelet 3. cikke (2) bekezdésének és 17. cikke (1) bekezdésének annyiban történő megsértésére alapított jogalap, amennyiben a Bizottság nyilvánvaló értékelési hibát követett el az uniós gyártók mintájának kiválasztása során A felperesek úgy érvelnek, hogy amikor a Bizottság kiválasztotta a szóban forgó mintát, nem tartotta tiszteletben az alaprendelet 17. cikkének (1) bekezdésében előírt követelményeket, többek között a kiválasztott minta reprezentativitása biztosításának követelményét. E megsértés azzal a hatással járt, hogy elferdítette a mikrogazdasági mutatókra – mint például az eladási árra, az egységnyi nyereségességre, a cash‑flow‑ra, a beruházásokra, a beruházások megtérülésére – a kár vizsgálata érdekében tett megállapításokat, így e vizsgálat nem volt objektív az alaprendelet 3. cikke (2) bekezdésének b) pontja szerint. A Bizottság magára a mintavételre irányuló kezdeményezésének megkérdőjelezése nélkül, ami megerősítésre került a tárgyaláson, a felperesek állítják, hogy a mintavétel igénybe vétele kivételt képez az összes gyártó adatai vizsgálatának elve alól. A tárgyalás során a felperesek hozzátették, hogy az alaprendelet 17. cikkének (1) bekezdésében előírt reprezentativitás követelménye nem jelenti azt, hogy a mintának a legnagyobb értékesítési volument kell lefednie, hanem hogy olyan gyártók kiválasztásáról van szó, amelyek értékesítési volumenei reprezentálják az uniós gazdasági ágazat helyzetét. A felperesek szerint ilyen követelmény következik a 2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet ( C‑687/13 , EU:C:2015:573 ) 90. pontjából. Először is a felperesek szerint, amikor a Bizottság – a legnagyobb uniós értékesítési volumennel rendelkező legnagyobb gyártók közül csak három gyártót kiválasztva – hozta létre az uniós gyártókból álló mintát, nem megfelelően és objektíven vizsgálta az adatokat. Ugyanis e minta nem reprezentatív az uniós gazdasági ágazat helyzetére nézve, mivel magában foglalja a szóban forgó legnagyobb uniós gyártó, azaz a Distillerie Mazzari aránytalan közrehatását. Egyrészt a felperesek állítják, hogy a Distillerie Mazzari elvált a szóban forgó mintától, mivel az „értékesítési összvolumene a teljes uniós gazdasági ágazat hozzávetőleg 30%‑át adta”. Másrészt a mintába felvett három gyártó értékesítési volumene a teljes uniós borkősavgyártás hozzávetőleg 56%‑át tette ki, amelyek közül hozzávetőleg 29%‑ot képviselt a Distillerie Mazzari, a hat másik uniós gyártó csak a fennmaradó termelés 44%‑át képviselte, azaz átlagosan fejenként 7,3%‑ot. Márpedig a többi gyártó kizárása azzal a hatással járna, hogy a minta nem reprezentatív, mivel a legnagyobb gyártó javára hajlik. Egyébiránt először is, a jelen esetben szereplő körülményekből következik, hogy a jelen ügy nem az alaprendelet 17. cikke szerinti „jelentős méretű”, mivel egy kínai exportőrről, kilenc uniós gyártóról és egy uniós importőrről van szó. Ennélfogva a felperesek szerint semmi sem állt annak útjában, hogy nagyobb mintát vegyenek igénybe. Egyébiránt a Bizottság nagyobb mintát választott más dömpingellenes eljárásokban. Másodszor a mintába felvett három uniós gyártó ellenőrzése a vizsgálat kezdetét követő első négy hónapban befejeződött, így a Bizottságot nem sürgette az idő. Harmadszor a felperesek már a vizsgálat kezdetekor megállapították, hogy a kiválasztott minta nem tesz lehetővé kellően reprezentatív értékelést. Másodszor összefüggés áll fenn a minta kiválasztása és a kár meghatározása között. E tekintetben a 2012. március 21‑iMarine Harvest Norway és Alsaker Fjordbruk kontra Tanács ítéletből ( T‑113/06 , nem tették közzé, EU:T:2012:135 , – 74. pont) következik, hogy a minta meghatározása során elkövetett hiba a kár meghatározása során fennálló hibának minősül. Így a jelen esetben a Distillerie Mazzari által termelt nyereség elegendő a mintába felvett két másik résztvevő által mind a 2013‑ban, mind pedig a vizsgálati időszak során összesen elszenvedett veszteségek ellensúlyozására, így az uniós gyártók mintája nem reprezentatív az uniós gazdasági ágazat helyzetére nézve. E tekintetben a felperesek úgy érvelnek, hogy a Caviro Distillerie nyereségessége a 2011. évi 3%‑ról – 2013‑ban 1,62%–1,73%‑ra esett vissza a vizsgálati időszak során. A Comercial Quimica Sarasa, a mintába felvett másik társaság ezzel azonos tendenciát követett 2011 és 2013 között, valamint a vizsgálati időszak során is. A válaszban a felperesek hozzáteszik, hogy az uniós gyártók nyereségességi szintje, amely 2010‑ben 17,6% volt, 2011‑re 2%‑ra esett vissza. A felperesek szerint az ilyen csökkenés megerősíti a Hangzhou Bioking által ezen időszakban gyakorolt dömping káros hatását. Harmadszor a Bizottságnak a közigazgatási eljárás során figyelembe kellett volna vennie az AssoDistil részéről a javasolt minta reprezentativitásával kapcsolatban felmerült aggályokat. Jóllehet nem vitatott, hogy az alaprendelet 17. cikkének (1) bekezdése engedélyezte, hogy a Bizottság azon egyszerű indokkal válassza ki az uniós gyártókat, hogy azok az Unióban a legnagyobb termelési vagy értékesítési volument képviselik, mindazonáltal egy objektíve reprezentatív mintát kellett a Bizottságnak kiválasztania. E tekintetben lehetetlen objektív vizsgálatot végezni, ha a minta nem tükrözi megfelelően az összességében vett uniós gazdasági ágazat legátfogóbb helyzetét. Ebből következik az alaprendelet 3. cikke (2) bekezdésének megsértése, mivel a Bizottság nem vizsgálta objektíven az uniós gazdasági ágazatban dömpingelt importok hatását. Így a Bizottságnak – a panasz, illetve az uniós gyártóktól ezt követően kapott válaszok révén rendelkezésére álló adatokra tekintettel – tudnia kellett volna, hogy szélesebb mintára lett volna szükség. Egyébiránt az AssoDistil azon javaslata, hogy vegyék fel a mintába az ICV‑t, csak annak szemléltetésére irányult, hogy hogyan lehetett volna a mintát megfelelően reprezentatívvá tenni, amennyiben a jelen esetben kétséges lehetett az ilyen reprezentativitás megléte. A Bizottság azon állítását illetően, hogy a felperesek feladata volt azon minta meghatározása, amely az állításpontjuk szerint megfelelő volt, először is a felperesek megállapítják, hogy a minta kiválasztása a Bizottság feladata volt. Ezt követően jogukban állt vitatni a javasolt minta érvényességét. Végül nem erősítették meg, hogy ki kellett volna zárni a legnagyobb borkősavgyártót, a Distillerie Mazzarit. Álláspontjuk szerint az utóbbi felvételét jelentősebb számú kisebb gyártó felvételével kellett volna ellensúlyozni. A Bizottság vitatja a felperesek érveit. Emlékeztetni kell arra, hogy az állandó ítélkezési gyakorlat szerint a közös kereskedelempolitika és különösen a kereskedelempolitikai védintézkedések területén az Unió intézményei széles mérlegelési jogkörrel rendelkeznek az általuk vizsgálandó gazdasági, politikai és jogi helyzetek összetettségéből adódóan (lásd: 2010. február 11‑iHoesch Metals and Alloys ítélet, C‑373/08 , EU:C:2010:68 , 61. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). E tekintetben az uniós jogrend által a közigazgatási eljárás vonatkozásában előírt biztosítékok tiszteletben tartásának még nagyobb jelentősége van, és hogy e biztosítékok között szerepel többek között a hatáskörrel rendelkező intézmény azon kötelezettsége, hogy alaposan és pártatlanul vizsgálja meg az ügy valamennyi releváns körülményét (lásd: 2017. január 25‑iRusal Armenal kontra Tanács ítélet, T‑512/09 RENV , EU:T:2017:26 , 189. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). Ebből következően az uniós bíróságnak nemcsak az esetleges téves jogalkalmazást kell felülvizsgálnia, hanem hogy az eljárási szabályokat tiszteletben tartották‑e, a vitatott választást megalapozó tények a valóságnak megfelelnek‑e, valamint nem történt‑e nyilvánvaló hiba e tények mérlegelésében, illetve nem történt‑e hatáskörrel való visszaélés (lásd ebben az értelemben: 2009. március 10‑iInterpipe Niko Tube és Interpipe NTRP kontra Tanács ítélet, T‑249/06 , EU:T:2009:62 , 39. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). Különösen ez a helyzet az uniós gazdasági ágazatot érő kár fennállásának megállapítását illetően, amely összetett gazdasági helyzetek értékelését feltételezi (lásd ebben az értelemben: 2015. szeptember 10‑iBricmate ítélet, C‑569/13 , EU:C:2015:572 , 46. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). Ennélfogva, bár a kereskedelempolitikai védintézkedések, és különösen a dömpingellenes intézkedések területén az uniós bíróság nem avatkozhat be az illetékes uniós hatóságok számára fenntartott értékelésbe, az ő feladata meggyőződni arról, hogy az intézmények figyelembe vettek‑e minden lényeges körülményt, és az ügy iratainak minden elemét a megkívánt gondossággal vizsgálták‑e meg (lásd: 2012. szeptember 18‑iSince Hardware [Guangzhou] kontra Tanács ítélet, T‑156/11 , EU:T:2012:431 , 184. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). Az alaprendelet 3. cikkének (2) bekezdése szerint a kár meghatározása tényleges bizonyítékokon alapul, és „tárgyilagos vizsgálat” kíséri a dömpingelt import mennyiségét és a dömpingelt importnak az Unió piacán lévő hasonló termékek árára gyakorolt hatását és az uniós iparra tett befolyását illetően. Egyébiránt az alaprendelet 4. cikkének (1) bekezdéséből és 5. cikkének (4) bekezdéséből következik, hogy az uniós gazdasági ágazat egészének szintjén kell elvégezni a kár meghatározását (2013. december 19‑iTransnational Company Kazchrome és ENRC Marketing kontra Tanács ítélet, C‑10/12 P , nem tették közzé, EU:C:2013:865 , 50. és 51. pont). Mindazonáltal az alaprendelet 17. cikkének (1) és (2) bekezdése szerint a Bizottság a jelentős ügyekben a vizsgálatot a mintavétel módszerét igénybe véve a felek észszerű számára korlátozhatja. E tekintetben az alaprendelet 17. cikkének (1) bekezdése a mintavételre vonatkozóan két módszert ír elő. A vizsgálat ugyanis a kiválasztás időpontjában rendelkezésre álló információk alapján statisztikailag reprezentatív felek, termékek vagy ügyletek észszerű számára korlátozható, vagy arra a legnagyobb termelési, eladási vagy exportmennyiségre, amely a rendelkezésre álló idő alatt megfelelően megvizsgálható (lásd ebben az értelemben: 2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet, C‑687/13 , EU:C:2015:573 , 86. pont; 2017. június 15‑iT.KUP ítélet, C‑349/16 , EU:C:2017:469 , 30. pont). Következésképpen az uniós intézményeknek, amikor a mintavétel második módszerét választják, bizonyos szabadság áll a rendelkezésükre annak a jövőre vonatkozó értékelését illetően, hogy a vizsgálatukra meghatározott határidőn belül minek a megvalósítására lesz észszerű lehetőségük (2017. június 15‑iT.KUP ítélet, C‑349/16 , EU:C:2017:469 , 31. pont). Egyébiránt az alaprendelet 17. cikkének (2) bekezdéséből az következik, hogy a felek mintavételi rendelkezések alapján történő végső kiválasztása a Bizottság hatásköre (2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet, C‑687/13 , EU:C:2015:573 , 87. pont). Ezen elvekre tekintettel kell vizsgálni a felperesek érveinek megalapozottságát. A jelen esetben a Bizottság azt állítja, hogy az alaprendelet 17. cikkének (1) bekezdésében előírt második módszert vette igénybe, amely szerint a minta a rendelkezésre álló idő alatt megfelelően megvizsgálható legnagyobb reprezentatív termelési, értékesítési vagy exportmennyiségre korlátozódhat. Kitűnik ugyanis a megtámadott határozat (15) preambulumbekezdéséből, hogy a Bizottság az uniós ideiglenes mintát „a legmagasabb uniós értékesítési mennyiség alapján” választotta ki. Ami a minta reprezentativitását illeti, meg kell állapítani, hogy a Bizottság feladata annak biztosítása, hogy több tényező is figyelembevételre kerüljön, mint például a teljes uniós termelésben betöltött arány és a gyártók földrajzi eloszlása (lásd ebben az értelemben: 2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet, C‑687/13 , EU:C:2015:573 , 90. és 91. pont). Fontos ugyanis megállapítani, hogy az alaprendelet 4. cikkének (1) bekezdése szerint az uniós gazdasági ágazat gazdasági helyzetéről való megbízható kép kialakításához a Bizottság elemzésének az uniós gazdasági ágazat egészén kell alapulnia (lásd ebben az értelemben: 2015. május 20‑iYuanping Changyuan Chemicals kontra Tanács ítélet, T‑310/12 , nem tették közzé, EU:T:2015:295 , 115. pont). A jelen esetben kitűnik a megtámadott határozat (92)–(94) preambulumbekezdéséből, hogy „három uniós gyártót vettek fel a mintába [a kilencből], amelyek a hasonló termék uniós össztermelésének mintegy 56%‑át képviselték”. A tárgyalás során a Bizottság megerősítette – anélkül, hogy ezt cáfolnák –, hogy a kiválasztott minta három, a közreműködést elfogadó gyártók közül az értékesítési volumenek tekintetében legnagyobb gyártóból állt. Egyébiránt a megtámadott határozat (15) preambulumbekezdése pontosítja, hogy a Bizottság egyrészt „az uniós gazdasági ágazatról rendelkezésre álló összes információra, úgymint a panaszra, az olaszországi Ipari Lepárlók és Szeszesital‑gyártók Országos Szövetségétől (Assodistil) és – az alaprendelet 5. cikkének (4) bekezdése szerint – az aktuális gyakorlatban részt vevő egyéb ismert uniós gyártóktól kapott információkra támaszkodott”, másrészt pedig „a mintát [kiválasztotta], ugyanakkor biztosította, hogy a mintában mindkét tagállam, Olaszország és Spanyolország is képviselve legyen.” Nem vitatott, hogy a Bizottság – a felperesek javaslatának megfelelően – az uniós gazdasági ágazat más gyártóit is, amelyek értékesítési volumene állítólag alacsonyabb, felvehette volna a szóban forgó mintába. Igaz továbbá, hogy az alaprendelet 17. cikkének (2) bekezdése szerint az érintett felek véleményének kikérésével és beleegyezésével kiválasztott minták előnyt élveznek. Mindazonáltal egyrészt, amint arra a fenti 41. pont emlékeztetet, kitűnik e rendelkezésből, hogy a felek, termékfajták, illetve ügyletek e mintavételi rendelkezések alapján történő végső kiválasztása a Bizottság hatásköre. Másrészt a felperesek feladata, hogy olyan bizonyítékot szolgáltassanak, amely lehetővé teszi a Törvényszék számára annak megállapítását, hogy az uniós ipar kiválasztott mintájának összetételéből következően a Bizottság nyilvánvaló mérlegelési hibát vétett a kár értékelésekor (lásd ebben az értelemben: 2012. szeptember 18‑iSince Hardware [Guangzhou] kontra Tanács ítélet, T‑156/11 , EU:T:2012:431 , 137. pont, valamint az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlat). A Törvényszék ugyanis már akként ítélte meg, hogy mivel az uniós gyártókból álló minta reprezentativitását vitató felperes semmilyen arra utaló ténykörülményt nem terjesztettek elő, hogy Olaszországban és Spanyolországban a francia, a német és a brit gyártók által alkalmazott ár eltért az ugyanezen gyártók által Franciaországban, Németországban vagy az Egyesült Királyságban alkalmazott ártól, nem bizonyította, hogy az uniós intézmények nyilvánvaló hibát követtek el, amikor az uniós termelés által az árkülönbség tekintetében elszenvedett kár elemzését Franciaországra, Németországra és az Egyesült Királyságra korlátozták (lásd ebben az értelemben: 1995. július 14‑iKoyo Seiko kontra Tanács ítélet, T‑166/94 , EU:T:1995:140 , 59. pont). E tekintetben azt állítják a felperesek, hogy a szóban forgó minta reprezentativitásának állítólagos hiánya a Bizottság által a szóban forgó vizsgálat során alkalmazott számos mikrogazdasági mutató megbízhatóságát elferdítette, és így az nyilvánvaló értékelési hibát követett el, és megsértette az alaprendelet 3. cikke (2) bekezdésének b) pontját. Ezek alapján tévesek az uniós eladási árra, az uniós értékesítési egység nyereségességére, a cash‑flow‑ra és az uniós gyártó beruházásainak megtérülésére vonatkozó mutatók. A jelen esetben először is meg kell állapítani, hogy az érintett felekkel az alaprendelet 17. cikkének (2) bekezdése szerint konzultáltak a minta kiválasztása tárgyában. Egyébiránt kitűnik a megtámadott határozat (109) preambulumbekezdéséből, hogy a Bizottság a kárelemzés céljából szétválasztotta a makrogazdasági és mikrogazdasági tényezőket. Az olyan makrogazdasági tényezők, mint az értékesítési volumen, az uniós gazdasági ágazat egészének, azaz valamennyi uniós gyártónak az adatain alapulnak. A felperesek mintavételre vonatkozó állításai nem olyan jellegűek tehát, hogy megkérdőjelezzék a Bizottságnak a kárra vonatkozó makrogazdasági szintű értékelését. Ami a mikrogazdasági szintű adatokat illeti, az említett (109) preambulumbekezdésből kitűnik, hogy azokat a mintába felvett uniós gyártóknak a Bizottság kérdőívére adott válaszaiból levont adatok alapján vizsgálták. Ezen adatokat illetően meg kell állapítani, amint azt a Bizottság hangsúlyozta, hogy annak érdekében, hogy minden egyes mikrogazdasági mutató esetében egyetlen számadat alakuljon ki, a mintába felvett minden egyes gyártó termelési vagy értékesítési volumene tekintetében a súlyozott átlagot számította ki a ténylegesen fennálló piaci részesedés figyelembevétele szempontjából. Márpedig az egyszerű átlag kiszámítása alapján e három gyártó közül mindegyik azonos súllyal, azaz 33%‑kal rendelkezett a termelési vagy értékesítési volumene tekintetében ténylegesen fennálló piaci részesedésétől függetlenül, ami nem tükrözte az uniós gazdasági ágazat különböző gyártóinak valós viszonylagos súlyát. Amennyiben a súlyozott átlag számítása alapján a mintába felvett minden egyes gyártó adatainak viszonylagos súlyt tulajdonítottak, meg kell állapítani, hogy a mikrogazdasági adatokat illetően alkalmazott módszer megfelelő volt. Másodszor kitűnik a megtámadott határozat (17) preambulumbekezdéséből, hogy az ideiglenes mintában nem szereplő egyik uniós gyártó az AssoDistilhez hasonlóan azt állította, hogy a minta nem tükrözi megfelelően a kisebb uniós gyártók helyzetét, mivel a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt import káros hatása főleg a kisebb vállalatokat érintette. Mindazonáltal meg kell állapítani – amint azt a megtámadott határozat (18) preambulumbekezdése megmagyarázza –, hogy valamely kisebb uniós gyártó mintába történő felvétele nem lett volna jelentős hatással a minta adatai alapján vizsgált kármutatókra. Kitűnik ugyanis a Bizottság által előadott számadatokból, hogy az ICV mintába történő felvétele, amint azt a panaszosok a közigazgatási eljárás során javasolták, csak kis mértékben módosította volna a minta dömpingkülönbözetének súlyozott átlagát, amely 2014‑ben 9,5%‑on felüli lett volna a 10% helyett. E különbözet alakulását illetően, az az említett gyártó felvételével 2011‑ben 5%‑ot, 2014‑ben pedig 9%‑ot meghaladó arányú lett volna, ahelyett, hogy ugyanezen években 2%‑ról 10%‑ra emelkedett volna a Bizottság által kiválasztott minta alapján. Harmadszor meg kell állapítani – amint a tárgyalás során megerősítésre került –, hogy a felperesek nem hoznak fel semmilyen azt bizonyító adatot, hogy egy másik gyártó felvétele módosította volna a Bizottságnak a megtámadott határozatban tett, a kár hiányára vonatkozó megállapítását. A felperesek ugyanis annak állítására szorítkoznak, hogy egy sokkal jelentősebb, több nyereséget termelő gyártót is magában foglaló minta arra a következtetésre vezet, hogy nem következett be kár, „míg egy, kettő vagy három tucat, sőt több kisebb gyártó mind veszteséges”. Mindazonáltal ezen érvelés nem tükrözi az uniós gazdasági ágazat tényleges helyzetét, mivel az a jelen esetben kilenc gyártóból áll, amelyek közül hét együttműködött. Ráadásul a felpereseknek a kis gyártók veszteséges pénzügyi helyzetére vonatkozó állítását semmiféle bizonyíték nem támasztja alá, és mindenesetre nem pontosítja, hogy e helyzet már fennállt‑e a figyelembe vett időszak során. A felperesek azon érvét illetően, hogy semmi sem akadályozta meg a Bizottságot abban, hogy nagyobb mintát vegyen figyelembe, amint azt más dömpingellenes eljárások során tette, elegendő megállapítani, hogy a felperesek önmaguk – a tárgyaláson is – elismerték, hogy nem áll rendelkezésükre olyan bizonyíték, hogy valamely más – kisebb – uniós gyártó felvétele módosíthatta volna az uniós gazdasági ágazatot ért kárra vonatkozó, a Bizottság által tett megállapítást. A felperesek azon állítását illetően, hogy a Distillerie Mazzari által termelt jelentős nyereséget „jelentős mértékben ellensúlyozták a 2013‑ban és a vizsgálati időszak során a mintába felvett két másik társaság által elszenvedett veszteségek”, mivel a Caviro Distillerie nyereségessége 2011‑ben 3%‑ról – 2013‑ra 1,62%‑ra és – a vizsgálati időszak során 1,73%‑ra csökkent, és hogy a Comercial Quimica Sarasa ezzel azonos tendenciát követett 2011 és 2013 között, valamint a vizsgálati időszak során is, meg kell állapítani, hogy még ha bizonyítottnak tekintjük is a nyereségességnek a fent hivatkozott időszakok során való csökkenését, annak ténye, hogy a szóban forgó mintában benntartjuk azon társaságokat, amelyek nyereségessége csökkent, mutatja, hogy a Bizottság objektíven vizsgálta a tényeket a megtámadott határozatban. Ennélfogva, még ha a Bizottság megváltoztatta volna is a szóban forgó minta összetételét, semmi sem vezet arra, hogy a jelen esetben módosult volna a nyereségességre és a kárra vonatkozó megállapítás. Egyébiránt, ami a felperesek azon érvét illeti, amely szerint a nyereségesség 2010 és 2011 közötti jelentős csökkenése megerősíti „a Hangzhou Bioking által ezen időszakban gyakorolt dömping káros hatását”, meg kell állapítani – amint azt a Bizottság helyesen megállapította –, hogy sem megtámadott határozat, sem pedig más uniós aktus nem állapítja meg a Hangzhou Biokingtől az említett időszak során származó dömpinget. Amint az ugyanis a megtámadott határozat (28) preambulumbekezdéséből következik, „[a] dömping és a kár kivizsgálása a 2013. október 1. és 2014. szeptember 30. közötti időszakra terjedt ki”. E körülmények között meg kell állapítani, hogy a felperesek nem bizonyítják kellően, hogy a Bizottság nyilvánvaló értékelési hibát követett el az uniós gazdasági ágazatra vonatkozó, általa választott minta megállapítása során. Ennélfogva az első jogalapot el kell utasítani. A második, nyilvánvaló értékelési hibán és az alaprendelet 3. cikke (2), (3) és (5) bekezdésének annyiban történő megsértésén alapuló jogalap, hogy a Bizottság azt állapította meg, hogy az uniós gazdasági ágazat nem szenvedett jelentős kárt A felperesek álláspontja szerint a Bizottság nyilvánvaló értékelési hibákat követett el, és megsértette az alaprendelet 3. cikke (2), (3) és (5) bekezdését, amikor azt állapította meg a megtámadott határozat (140)–(142) preambulumbekezdésében, hogy a borkősav uniós gazdasági ágazata nem szenvedett jelentős kárt a figyelembe vett időszak során. Előzetes észrevételeikben a felperesek hangsúlyozzák, hogy a kár fennállásának meghatározása az összes olyan vonatkozó tényező objektív vizsgálatát feltételezi, amely befolyásolja a szóban forgó gazdasági ágazat helyzetét. Márpedig a jelen esetben a kármutatók semmiféle objektív vizsgálata nem vezethetett annak megállapítására, hogy a dömpingelt importok nem okoztak semmilyen kárt a borkősav uniós gazdasági ágazatának. A felperesek lényegében azt állítják, hogy a kár hiányára vonatkozó, a megtámadott határozat (140) és (141) preambulumbekezdésében szereplő megállapításokban a Bizottság azon tényezőket emelte ki, amelyek kedvezően alakultak, nem vette viszont kellően figyelembe a hátrányosan alakuló tényezőket. Először is, ami a behozatalok volumenének és árának alakulását illeti, a felperesek elsősorban azt állítják, hogy megállapításra került a megtámadott határozat (41)–(45) preambulumbekezdésében, hogy a Hangzhou Bioking a szokásos piacgazdasági feltételeken kívül folytatta tevékenységét, és mesterségesen alacsony és elferdített nyersanyagárakat élvezett annak érdekében, hogy jogosulatlanul csökkentse a végső uniós exportárait. Ezt követően a felperesek azt állítják, hogy magas a gyakorolt, a megtámadott határozat (88) preambulumbekezdésében megállapításra került 42,8%‑os dömpingkülönbözet. Márpedig az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdése szerint a tényleges dömpingkülönbözet nagysága a kár értékeléséhez figyelembe veendő tényezőnek minősül. Végül a felperesek úgy érvelnek, hogy jelentős volt –10,3 %‑ot tett ki, amint az a megtámadott határozat (107) preambulumbekezdéséből kitűnik – a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt import alákínálási különbözeteinek súlyozott átlaga az uniós piac tekintetében. Másodszor, ami a dömpingelt importoknak a figyelembe vett időszak során fennálló volumenét illeti, a szóban forgó exportőr 25%‑kal növelte az Uniós piacon dömpingelt volumenét, 2013‑ban 36%‑os növekedési csúcsot elérve. Egyébiránt a felperesek megállapítják, hogy a dömpingelt importvolumenek ezen állandó emelkedése a borkősav uniós fogyasztása általános csökkenésének összefüggésében történt, hiszen a vizsgálati időszak végére e fogyasztás 11%‑kal csökkent. Ami a dömpingelt importnak az uniós árra gyakorolt hatását illeti, a felperesek úgy érvelnek, hogy nem vitatott, hogy a Hangzhou Bioking 35%‑kal növelte árait a figyelembe vett időszak során, amint az a megtámadott határozat (104) preambulumbekezdéséből kitűnik, ez azonban nem befolyásolja azt, hogy ezen áremelésekre kezdetben nagyon alacsony szinten került sor. Ez magyarázza, hogy a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt import alákínálási különbözeteinek súlyozott átlaga az uniós piac tekintetében 10,3% volt, amint azt a megtámadott határozat (107) preambulumbekezdése megállapítja. Ráadásul 2013 és a vizsgálati időszak vége között, míg az uniós gazdasági ágazat árai 56%‑kal csökkentek, amint az a megtámadott határozat (124) és (125) preambulumbekezdésében megállapításra került, a Hangzhou Bioking árai 8%‑kal csökkentek, amint az e határozat (105) preambulumbekezdéséből kitűnik. A Bizottság azt kiemelő érvére válaszul, hogy az átlagos importárnak az uniós gazdasági ágazat árára tekintettel történő 35%‑os emelkedése egy kedvező fejlemény, a felperesek úgy érvelnek, hogy a tényleges importárakat és nem a tendenciát kell vizsgálni. Ha, amint azt a felperesek feltételezik, az importárak igen alacsonyak voltak 2011‑ben, az azt követő viszonylagos emelkedés nem bír jelentőséggel, különösen a 10%‑os áralákínálás vizsgálat végén történő megállapítására tekintettel. A többek között a panaszban foglalt adatokból kitűnik, hogy az áralákínálás, amelyet a Hangzhou Bioking folytatott, sokkal magasabb volt a vizsgálati időszakot megelőzően. Harmadszor a felperesek úgy érvelnek, hogy a Bizottság azon szabályt megsértve, hogy e tényezők közül egynek vagy többnek a megsértése nem adhat szükségszerűen döntő útmutatást, nem tulajdonított kellő jelentőséget az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdésében előírt egyéb tényezőknek – azaz a behozataloknak az értékesítési volumenekre és az uniós gyártók piaci részesedéseire gyakorolt hatásának – a vizsgálat során. Álláspontjuk szerint a Bizottság éppen ellenkezőleg, túl nagy figyelmet fordított az egységnyi nyereségességre, valamint a cash‑flow‑hoz kapcsolódó kritériumokra és a beruházások megtérülésére. Ezáltal nyilvánvaló értékelési hibát követett el. E tekintetben a felperesek úgy érvelnek, hogy a megtámadott határozat nem szolgál magyarázattal vagy elemzéssel a tekintetben, hogy miként ellensúlyozta az uniós gazdasági ágazat teljesítményromlását a nyereségesség általános javulása. Márpedig a 2015. december 14‑i általános tájékoztatóban a Bizottság világosan és jelentősen szűkszavúbban nyilatkozott e tényezőkről. Így először is a felperesek azt róják fel a Bizottságnak, hogy a vizsgálat során nem tulajdonított kellő jelentőséget az uniós gazdasági ágazat értékesítési volumenének, amely a figyelembe vett időszak során 30%‑kal csökkent, amint az a megtámadott határozat (115) preambulumbekezdésében megállapításra került. E volumenek e csökkenése háromszor nagyobb volt, mint az uniós fogyasztásnak a figyelembe vett időszak során történő csökkenése. Márpedig amikor csökken az uniós gazdasági ágazat értékesítési volumene, a Bizottság feladata, hogy megállapítsa és alaposan vizsgálja a ténylegesen termelt nyereséget, mivel az uniós gazdasági ágazat helyzete általános vizsgálatához jelentős tényezőről van szó. Ennélfogva a megtámadott határozat valójában nem magyarázza meg a különböző alapvető tényezők közötti összefüggéseket. Ezt követően a felperesek megállapítják, hogy az uniós gazdasági ágazat piaci részesedésének a figyelembe vett időszak során történő, a megtámadott határozat (115) preambulumbekezdésében megállapított 21%‑os csökkenése szintén figyelemfelkeltő volt, „a Hangzhou Biokingtől származó behozatal ugyanebben az időszakban viszont 25%‑kal nőtt, és ennek megfelelően [e társaság] piaci részesedése 41%‑kal emelkedett” ugyanezen időszak alatt a megtámadott határozat (117) preambulumbekezdése szerint. Így a Bizottság érvét, amely szerint az uniós gazdasági ágazat által gyakorlott eladási árak emelkedése a nyersanyagárak alakulását követte, megkérdőjelezi az a tény, hogy 2012 óta az uniós gazdasági ágazat gyorsan veszt az értékesítési volumenekből és a piaci részesedésekből. Ezen összefüggésben az uniós gazdasági ágazat növekedése jelentősen negatív volt, amint az a megtámadott határozat (117) preambulumbekezdéséből következik. Ugyanígy – a Distillerie Mazzari kivételével – minden ágazat súlyos veszteségeket szenvedett a vizsgálati időszak során. Egyébiránt a kínai vámhatóságoktól kapott exportstatisztikákon alapuló állításaikban a felperesek megállapították, hogy a Hangzhou Bioking 2013‑ban közel 9700 tonna értékesítési volument ért el, a vizsgálati időszakban pedig 8925 tonnát. A figyelembe vett időszak során más kínai exportőröktől származó behozatalokra is sor került. Márpedig a vizsgálati időszak során a Hangzhou Bioking 25%‑ról 35%‑ra növelte a piaci részesedését, amely csak egyetlen kínai exportőré volt. Végül a Bizottság nem vette figyelembe a Hangzhou Bioking termelési volumenének közelgő növekedését, amint az a megtámadott határozat (165) és (166) preambulumbekezdéséből kitűnik, különösen az uniós gazdasági ágazat nyereségességére gyakorolt hatásait illetően. Márpedig a felperesek szerint lehetséges, hogy e nyereségesség, valamint az egyéb pozitív pénzügyi mutatók rövid távon és a közeljövőben romlani fognak, megsemmisítve így a gazdasági ágazat – Bizottság által a borkősav uniós gazdasági ágazatát ért kár értékeléséhez megállapított – utolsó pozitív gazdasági mutatóit. Mivel a Bizottság ismerte e tényt, nem tulajdonított azonban neki jelentőséget a kár vizsgálata során, nyilvánvaló értékelési hibát követett el. Éppen ellenkezőleg a Bizottság kizárólag a nyereségességhez, a cash‑flow‑hoz és a beruházások jövedelmezőségéhez kapcsolódó tényezőkre alapított, amelyek pozitív tendenciát mutattak, annak megállapítása érdekében, hogy az uniós gazdasági ágazat nem szenvedett jelentős kárt, míg más gazdasági tényezők arról tanúskodtak a felperes álláspontja szerint, hogy az uniós gazdasági ágazat összeesőben volt a dömpingelt import súlya alatt. Így a Bizottság nyilvánvaló értékelési hibákat követett el. Különösen, ami az uniós gazdasági ágazat nyereségességét illeti, a felperesek szerint e tényező az egyetlen alapvető gazdasági tényező, amely pozitív tendenciát mutatott, amint az a megtámadott határozat (140) preambulumbekezdéséből következik, míg számos más, negatív tendenciájú tényező létezik. Márpedig a megtámadott határozatnak a kárra vonatkozó következtetéseket érintő 4.5.4. pontja nem ad magyarázatot vagy elemzést annak módjáról, hogy a nyereségesség miként ellensúlyozza az egyéb tényezők hatásait, jóllehet a felperesek kritikákat fogalmaztak meg e tekintetben a közigazgatási eljárás során. Így a megtámadott határozat nem magyarázta meg a különböző alapvető tényezők közötti összefüggéseket, és különösen azt, hogy a nyereségesség szintjének javulása miként orvosolhatja az uniós gazdasági ágazatnak okozott kárt. Negyedszer kitűnik a megtámadott határozatból, hogy az uniós gazdasági ágazatot kiszorították a piac kevésbé jövedelmező szegmenseiből a Hangzhou Bioking által gyakorolt dömpingárak, és ennélfogva csökkent az értékesítési volumene. A felperesek, a Bizottság állításával ellentétben nem állítják, hogy a Bizottság következtetéseinek az általa választott uniós gazdasági ágazat egy szegmensén kell alapulniuk. A felperesek azt állítják, hogy teljességükben vizsgálva a gazdasági mutatók összessége azt mutatja, hogy a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt import kárt okozott. Ötödször a felperesek álláspontja szerint a Bizottság nyilvánvaló értékelési hibát követett el, amikor nem vette kellően figyelembe az uniós gazdasági ágazat e dömpinggel szemben folytatott harcban követett védekezési stratégiáját. Így az egyéb dömpingellenes eljárásokban a Bizottság figyelmen kívül hagyta az egységnyi nyereségesség növekedését, mivel az uniós gazdasági ágazat elvesztette értékesítési volumenének és piaci részesedéseinek egy részét. Ugyanez a helyzet a jelen eljárás keretében, így a Bizottságnak figyelembe kellett volna vennie azt a tényt, hogy az uniós gazdasági ágazat 2012 és a vizsgálati időszak vége között úgy döntött, hogy nem folytathat agresszív árversenyt a Hangzhou Bioking által elért értékesítési volumennel szemben, és hogy ehelyett kereskedelmi erőfeszítéseit azon ügyfelekre összpontosítja, akik hajlandóak a jobb minőségű termékeiért magasabb árat fizetni. Hatodszor kinyilvánítva a megtámadott határozat (146) preambulumbekezdésében, hogy „egy exportáló gyártó vonatkozásában megállapított dömpingkülönbözet nem egy meggyőző gazdasági kármutató”, a Bizottság megsértette az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdését, amely szerint ezen intézmény köteles figyelembe venni „a dömpingkülönbözet tényleges nagyságát”. Márpedig a Bizottság állításával ellentétben nem annak vizsgálata a kérdés, hogy e dömpingkülönbözet meggyőző volt‑e, hanem hogy kellő jelentőséget vagy megfelelő jelentőséget tulajdonítottak‑e neki a kár értékelésére irányuló eljárás során. A felperesek szerint az alaprendelet előírja a Bizottság számára, hogy vegye figyelembe a dömpingkülönbözetet, és azt mindig a legrövidebb időszak vonatkozásában kell kiszámítani. Így a dömpingellenes alaprendelet keretében nem szükséges az „időbeni tendenciák” értékelése a dömping jelentőségének értékeléséhez. Egyébiránt ugyanez ez érvelés alkalmazandó az alákínálások esetében is, amelyet az alaprendelet 3. cikkének (3) bekezdése alapján kell értékelni. Márpedig a megtámadott határozat nem tesz említést e tényezőről, hacsak nem a (141) és (150) preambulumbekezdésben, amelyekben anélkül veti el e tényezőt, hogy hatását komolyan vizsgálná, még akkor is, ha az alákínálási különbözet 10,3%‑ban került megállapításra. Hetedszer a Bizottság nem vizsgálta a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt behozatalnak az uniós gazdasági ágazat értékesítési volumenére gyakorolt hatását. A dömpingelt import révén gyakorolt árnyomás 2013 és a vizsgálati időszak vége között az árak 76%‑os csökkenéséhez, valamint az értékesítési volumenek és a piaci részesedések jelentős zuhanásához vezetett. Ugyanígy a Hangzhou Bioking által elért értékesítési importvolumen alakulása ellentétes az uniós fogyasztás alakulásával. A felperesek hangsúlyozzák, hogy míg az uniós fogyasztás 11%‑kal csökkent 2011 és 2014 között, a Hangzhou Bioking behozatalai abszolút értékben 25%‑kal nőttek, ami azt jelenti, hogy e társaság szembe tudott szállni a piac törvényeivel. Ráadásul a felperesek szerint a figyelembe vett időszak végén az uniós gazdasági ágazat értékesítési volumene 30%‑kal csökkent, míg a fogyasztás 11%‑kal esett vissza. Ennélfogva az értékesítési volumen fennmaradó 19%‑a közvetlenül a Hangzhou Bioking javára veszett el. Nyolcadszor és végső soron a Bizottságnak az uniós gazdasági ágazat termelési kapacitására vonatkozó észrevételeit illetően a felperesek elismerik, hogy a termelési volumenek 14%‑kal csökkentek, míg a kereset 11%‑kal esett vissza. Mindazonáltal, mivel az uniós gazdasági ágazat fenn tudta tartani vagy javítani tudta az exportértékesítési volumenét, a termelési szint visszaesése kevésbé volt jelentős. A felperesek szerint mindenesetre el kell utasítnia a Bizottság magyarázatait az uniós gazdasági ágazat termelési szintje és az uniós fogyasztás vonatkozásában, hiszen e két tényező nem kapcsolódik egymáshoz, mivel az előbbi a teljes figyelembe vett időszak során rendszeresen csökkent, míg a második 2011 és 2013 között emelkedett, mielőtt az azt követő időszakban visszaesett volna. A Bizottság vitatja a felperesek érveit. Elöljáróban, amint arra a fenti 38. pont emlékeztet, az alaprendelet 3. cikkének (2) bekezdése szerint az uniós gazdasági ágazatnak okozott kár fennállásának a meghatározására irányuló objektív vizsgálatnak egyrészt a dömpingelt import mennyiségére és a dömpingelt importnak az Unió piacán lévő hasonló termékek árára gyakorolt hatására, másrészt pedig az ilyen importnak az uniós gazdasági ágazatra gyakorolt hatására kell irányulnia. Az említett behozatalok volumeneit és az uniós piacon lévő hasonló termékek árára gyakorolt hatását illetően az alaprendelet 3. cikkének (3) bekezdése előírja az e vizsgálat során figyelembe veendő tényezőket, pontosítva, hogy e tényezők közül egynek vagy többnek a fennállása nem ad szükségszerűen döntő útmutatást. Maga az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdése akként rendelkezik, hogy a dömpingelt import – az Unió érintett gazdasági ágazatára gyakorolt – hatásvizsgálatának mindazon releváns gazdasági tényezőknek és mutatóknak az értékelésére ki kell terjednie, amelyek a gazdasági ágazat helyzetét befolyásolják. E rendelkezés felsorolja azokat a különféle tényezőket, amelyeket figyelembe lehet venni, de előírja, hogy a felsorolás nem kimerítő, és ezen ismérvek közül egynek vagy többnek a fennállása sem ad szükségszerűen döntő útmutatást (2013. november 28‑iCHEMK és KF kontra Tanács ítélet, C‑13/12 P , nem tették közzé, EU:C:2013:780 , 56. pont; 2013. december 19‑iTransnational Company Kazchrome és ENRC Marketing kontra Tanács ítélet, C‑10/12 P , nem tették közzé, EU:C:2013:865 , 20. pont; 2015. április 16‑iTMK Europe ítélet, C‑143/14 , EU:C:2015:236 , 32. pont). E rendelkezés tehát mérlegelési jogkört biztosít az uniós intézményeknek a különböző mutatók vizsgálata és értékelése tekintetében (lásd ebben az értelemben: 2007. szeptember 27‑iIkea Wholesale ítélet, C‑351/04 , EU:C:2007:547 , 61. pont). Következésképpen e rendelkezések együttes értelmezése alapján meg kell határozni, hogy a Bizottság következtethetett‑e – nyilvánvaló értékelési hiba elkövetése nélkül – az uniós gazdasági ágazatnak okozott jelentős kár fennállásának hiányára. Előzetesen, ami azt az állítást illeti, amely szerint a Bizottság túlságosan az általános pénzügyi helyzetre vonatkozó gazdasági tényezőkre – úgymint az uniós gazdasági ágazat nyereségességére, a cash‑flow‑ra és a beruházások megtérülésére – összpontosított, a felperesek megállapítják, hogy a meghatározó tényezők az uniós gazdasági ágazat értékesítési volumenei, a termelési szint és az uniós kapacitáskihasználás mértéke. Hivatkoznak továbbá más tényezőkre is, úgymint a dömping nagyságára, a Hangzhou Bioking alákínálására, az importvolumenek abszolút értékben történő emelkedésére, a készletszintekre, a termelékenységre, a növekedésre, a bérekre és a beruházásokra, amelyeket a Bizottságnak figyelembe kellett volna vennie. A jelen esetben először is meg kell állapítani, amint az a megtámadott határozat 4.5.2. és 4.5.3. pontjából kitűnik, hogy a Bizottság vizsgálta az összes fent hivatkozott tényezőt. Ugyanis a makrogazdasági tényezőket illetően a megtámadott határozat (111)–(123) preambulumbekezdéséből kitűnik, hogy a Bizottság elemezte a termelést, a termelési kapacitást, a kapacitáskihasználást, az értékesítési volument, a piaci részesedést, a növekedést, a foglalkoztatást, a termelékenységet, a dömpingkülönbözet nagyságát és a korábbi dömpinggyakorlatot követő helyreállást. A mikrogazdasági mutatókat illetően vizsgálatra került az átlagos egységár, az egységköltség, a munkaerőköltség, a készletek, a jövedelmezőség, a cash‑flow, a beruházások, a beruházások megtérülése és a tőkebevonási képesség. Így jutott a Bizottság a megtámadott határozat (140) preambulumbekezdésében arra a következtetésre, hogy „[a]z olyan kármutatók, mint a termelés, az értékesítés volumene és a piaci részesedés a figyelembe vett időszakban kedvezőtlen tendenciát mutattak”, anélkül hogy e tendenciák „az uniós gazdasági ágazat általános pénzügyi helyzetére kedvezőtlen hatást [gyakoroltak volna]”. E preambulumbekezdés hozzáteszi, hogy „[é]pp ellenkezőleg, az uniós gazdasági ágazat jövedelmezősége a figyelembe vett időszakban végig kedvezően alakult, és a vizsgálati időszakban még meg is haladta a célként meghatározott nyereségszintet”. Ezenkívül az említett preambulumbekezdés szerint „az olyan kármutatók, mint a pénzforgalom és a beruházások megtérülése a figyelembe vett időszak során szintén javultak”. Egyébiránt, amint a Bizottság érvel a tárgyaláson, a kárra vonatkozó e mutatókat vizsgálta a megtámadott határozat 4.5.5. pontja is, amelyben a Bizottság válaszolt az érdekelt felek észrevételeire, és amely e határozat indokolásának szerves részét képezi. Így a gazdasági adatok értékelése vonatkozásában fennálló széles körű mérlegelési jogkör keretében meg kell állapítani, hogy a Bizottság megvizsgálta az összes tényező jelentőségét, és mérlegelte a szóban forgó pozitív és negatív tendenciákat. Ami egyébiránt a behozatalok volumenének és árának alakulására vonatkozó állításokat illeti, meg kell állapítani, amint azt a felperesek hangsúlyozták, hogy a megtámadott határozat a (47) preambulumbekezdésében kimondja, hogy a maleinsav‑anhidrid kínai belföldi piaca egészében véve torznak tekinthető. Egyébiránt nem vitatott, hogy a megállapított dömpingkülönbözet 42,8%‑ot tett ki, és így meghaladta a de minimis küszöböt, amint az a megtámadott határozat (88) és (122) preambulumbekezdéséből következik. Végül igaz, hogy az alákínálási különbözet súlyozott átlaga 10,3%‑ot tett ki, amint az a megtámadott határozat (107) preambulumbekezdéséből kiderül. Mindazonáltal a felperesek állításával ellentétben az ilyen megállapítások nem teszik lehetővé annak bizonyítását, hogy az alaprendelet 3. cikke szerinti jelentős kár áll fenn. Ugyanis ami a dömpingkülönbözet nagyságát illeti, az nem vitatottan figyelembe vehető az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdése alapján az uniós gazdasági ágazatra hatást gyakorló összes gazdasági tényező és mutató értékelésének keretében. Mindazonáltal a Bizottság helyesen hangsúlyozta a megtámadott határozat (146) preambulumbekezdésében, hogy a valamely gyártó vonatkozásában megállapított dömpingkülönbözet nem egy meggyőző gazdasági kármutató. Amint azt a Bizottság a tárgyalás során hangsúlyozta, önmagában az e rendelkezésben szereplő egyetlen tényező sem döntő jellegű a Bizottság által okozott kár általános vizsgálata során. Másodszor az egyes gazdasági tényezők értékelését illetően, ami az árak értékelését illeti, a megtámadott határozat 3. táblázatából kitűnik, hogy a dömpingelt termékimport átlagára 35%‑kal növekedett a figyelembe vett időszak során. Márpedig a megtámadott határozat 7. táblázata megállapítja, hogy a figyelembe vett időszak során az uniós gazdasági ágazat átlagos értékesítési egységára 19%‑kal nőtt. Ebből következik, hogy a Hangzhou Bioking árai nagyobb mértékben emelkedtek, mint az uniós gazdasági ágazat eladási árai, így csökkent az e két ár közötti eltérés. Ugyanígy meg kell állapítani, amint az a megtámadott határozat 7. táblázatából és (127) preambulumbekezdéséből következik, hogy az átlagos értékesítési egységárak markánsabban, azaz 19%‑kal emelkedtek a figyelembe vett időszak során, mint a 9%‑kal növekedett termelési költség. E tekintetben, amint azt a Bizottság helyesen hangsúlyozta, az ilyen megállapítása megerősíteni látszik azt, hogy a Hangzhou Bioking importjai nem gyakoroltak nyomást az árakra. Ami egyébiránt a felperesek azon állítását illeti, hogy az árak viszonylagos emelkedése nem bír jelentőséggel, meg kell állapítani, hogy az alaprendelet 3. cikkének (2), (3) és (5) bekezdésében az uniós gazdasági ágazatnak okozott kár meghatározásához szükséges tényezőként szerepel az ár. Márpedig a Bizottság megerősíti, hogy a vizsgálati időszak előtt és után csökkent az alákínálási különbözet. A Bizottság tehát helyesen állapította meg, hogy az ilyen csökkenés pozitív tendenciának minősül, amelyet figyelembe kell venni a kár értékelése során. A szóban forgó behozatalok volumenének alakulását és a piaci részesedések alakulását illetően nem vitatott, hogy a figyelembe vett időszak során 25%‑kal növekedtek a Hangzhou Biokingtől származó behozatalok, így az ugyanebben az időszakban az uniós összfogyasztás 11%‑os csökkenésére tekintettel (a megtámadott határozat 1. táblázata) a Hangzhou Bioking piaci részesedése 41%‑kal nőtt (lásd a megtámadott határozat (101) és (102) preambulumbekezdését). Mindazonáltal, amint azt a Bizottság a megtámadott határozat (148) preambulumbekezdésében hangsúlyozta, nemcsak a piaci részesedést és a behozatal volumenét vizsgálta annak megállapítása érdekében, hogy jelentős kárt szenvedett‑e az uniós gazdasági ágazat. E tekintetben, amint az a megtámadott határozat 2. táblázatából és (101) preambulumbekezdéséből következik, a figyelembe vett időszak során az érintett termék Unióba irányuló, a Hangzhou Biokingtől származó dömpingelt behozatalainak volumene 25%‑kal nőtt, míg a 10. táblázat azt jelzi, hogy az uniós gyártók nyereségessége jelentősen növekedett a figyelembe vett időszak során, a vizsgálati időszak során elérve a 10%‑ot. Ezen összefüggésben a Hangzhou Biokingtől származó behozatalok volumenének emelkedése ellenére növekedett az uniós gyártók nyereségessége. Egyébiránt az uniós gazdasági ágazat piaci részesedését illetően, annak alakulása kétség kívül jelentős tényező az említett gazdasági ágazat hátrányára bekövetkezett jelentős kár értékelése keretében (2007. március 14‑iAluminium Silicon Mill Products kontra Tanács ítélet, T‑107/04 , EU:T:2007:85 , 65. pont). Márpedig a jelen esetben az uniós gazdasági ágazat piaci részesedése 21%‑kal csökkent a figyelembe vett időszak során, és 44%‑ra esett vissza ezen időszak végén, amint az a Törvényszék által elfogadott bizonyításfelvételből következik (lásd a fenti 19. pontot). A Bizottság tehát nem állapíthatta meg érvényesen a megtámadott határozat (148) preambulumbekezdésében, hogy e piaci részesedés viszonylag magas szinten maradt a figyelembe vett időszak során. Ami a felperesek azon érvét illeti, amely szerint a Bizottság nem tulajdonított jelentőséget a Hangzhou Bioking termelési volumene közelgő növekedésének az uniós gazdasági ágazat nyereségességére gyakorolt hatásának, valamint más pénzügyi mutatóknak, amelyek a közeljövőben romlani fognak, emlékeztetni kell arra, hogy az eljárás megindítását követő kár meghatározása az alaprendelet 3. cikkének (1) bekezdése szerint feltételezi, hogy fennáll „a[z uniós] gazdasági ágazatnak okozott jelentős hátrány […], a[z uniós] gazdasági ágazatnak jelentős hátrány okozásával való fenyegetés […], illetve a[z uniós] gazdasági ágazat létrehozásának jelentős hátráltatás[a]”. Mivel az uniós gyártók által benyújtott panasz az általuk már bizonyítottnak tekintett, az uniós gazdasági ágazatnak okozott jelentős káron alapult, a Bizottság vizsgálta, hogy megállapítható volt‑e ilyen kár a figyelembe vett időszak során. Ugyanis, amint az a megtámadott határozat (6) és (141) preambulumbekezdéséből következik, a Bizottság elemzése csak az uniós gazdasági ágazatnak okozott, az e rendelkezés szerinti jelentős kárra vonatkozott, nem pedig a kínai exportőrök jövőbeni termelési kapacitására. Márpedig a felperesek érve a kínai gyártó‑exportőrök jövőbeni termelési kapacitásának esetleges növekedésén alapul, ami jelentőséggel bír az alaprendelet 3. cikkének (1) bekezdése szerinti, a „jelentős hátrány okozásával való fenyegetést” illető vizsgálat keretében. Ennélfogva a felpereseknek az uniós gazdasági ágazat jövőre vonatkozó vizsgálatára vonatkozó érvei – ilyen összefüggésben – hatástalanok. Harmadszor a felperesek azon érvét illetően, amely szerint a Bizottság kizárólag az uniós gazdasági ágazat nyereségességére, a cash‑flow‑ra és a beruházások megtérülésére alapított, mivel csak e mutatók jeleztek pozitív tendenciát, először is meg kell állapítani, amint az a fenti 91. pontban szerepel, hogy a Bizottság az elemzése keretében jelentőséggel bíró összes adatot figyelembe vette a megtámadott határozatban. Ezt követően, amint arra a Bizottság hivatkozik, a kár elemzése során a nyereségesség az egyik meghatározó tényező. Végül, amint az a megtámadott határozat (135) preambulumbekezdéséből következik, „a[z uniós gazdasági ágazat] jövedelmezőség[e] a figyelembe vett időszakban jelentős mértékben nőtt, és a vizsgálati időszak során elérte a 10%‑ot, amely meghaladta az ágazat célként meghatározott 8%‑os nyereségszintjét”. Márpedig hangsúlyozni kell, hogy egyrészt jelentős az ilyen növekedés, másrész pedig önmagában nem, hanem olyan egyéb pozitív gazdasági mutatókkal összefüggésben minősíthető, mint a cash‑flow, a beruházások megtérülése és a foglalkoztatás szintje, amint az a megtámadott határozat (119)–(139) preambulumbekezdéséből következik. Amennyiben a felperesek azt róják fel a Bizottságnak, hogy a megtámadott határozatot nem indokolta kellően azon magyarázatot illetően, hogy az uniós gazdasági ágazat teljesítményét miként ellensúlyozta az általános nyereségesség növekedése, a felperesek érvelése valójában a gazdasági adatok maga a Bizottság által végzett értékelésének vitatására irányul. Márpedig a Törvényszék álláspontja szerint a megtámadott határozat (119)–(139) preambulumbekezdéséből következik, hogy a Bizottság nem követett el nyilvánvaló mérlegelési hibát az említett tényezők értékelését illetően. A teljesség kedvéért emlékeztetni kell arra, hogy a Bíróság már megállapította azt, hogy az EUMSZ 296. cikk által megkövetelt indokolásnak meg kell felelnie az adott jogi aktus jellegének, valamint világosan és egyértelműen kell megjelenítenie az azt meghozó intézmény érvelését, oly módon, amely lehetővé teszi az érintettek számára a meghozott intézkedés igazolásának megismerését és az illetékes bíróságnak a felülvizsgálat gyakorlását (lásd: 2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet, C‑687/13 , EU:C:2015:573 , 75. pont). Ezt a követelményt az adott ügy körülményei, különösen a jogi aktus tartalma, a hivatkozott indokolás jellege, valamint a címzettek és a jogi aktus által közvetlenül és személyükben érintett egyéb személyeknek a magyarázathoz fűződő érdeke alapján kell értékelni. Nem szükséges, hogy az indokolás valamennyi releváns tény‑ és jogkérdésre külön kitérjen, mivel azt, hogy valamely aktus indokolása megfelel‑e az EUMSZ 296. cikk követelményeinek, nem pusztán a szövegére figyelemmel kell megítélni, hanem az összefüggéseire, valamint az érintett tárgyra vonatkozó jogszabályok összességére tekintettel is (lásd: 2015. szeptember 10‑iFliesen‑Zentrum Deutschland ítélet, C‑687/13 , EU:C:2015:573 , 76. pont). Hangsúlyozni kell, hogy az intézmények nem kötelesek állást foglalni az érdekeltek által eléjük terjesztett minden érvet illetően, hanem elegendő, ha a határozat főbb tartalmi elemei szempontjából alapvető fontosságú tényeket és jogi megfontolásokat ismertetik (lásd ebben az értelemben: 2007. január 11‑iTechnische Glaswerke Ilmenau kontra Bizottság ítélet, C‑404/04 P , nem tették közzé, EU:C:2007:6 , 30. pont). A jelen esetben azon indokok, amelyek miatt a Bizottság azt állapította meg, hogy bizonyos kármutatók nem befolyásolták hátrányosan az uniós gazdasági ágazat általános pénzügyi helyzetét, míg egyéb tényezők előnyösen alakultak, a megtámadott határozat (140), (141) és (148)–(160) preambulumbekezdésében szerepelnek. A Bizottság világosan előadta azon okokat, amelyek miatt azt állapította meg, hogy az uniós gazdasági ágazatot a Hangzhou Bioking behozatalai okán nem érte jelentős kár. Ennélfogva a megtámadott határozat jogilag megkövetelt módon indokolt e tekintetben. Negyedszer, ami a felperesek azon állítását illeti, hogy a Bizottság csak az uniós gazdasági ágazat egy szegmensét vizsgálta, meg kell állapítani, hogy e kifogás az első jogalap keretében már vizsgálatra került. Ugyanis a fenti 60. pontból következik, hogy a felperesek nem bizonyították, hogy a Bizottság által megállapított minta mennyiben vezetett nyilvánvaló értékelési hiba elkövetéséhez az uniós gazdasági ágazatot ért jelentős kár fennállásának általa történő értékelésekor. Ötödször bár igaz, hogy az uniós gazdasági ágazat védekezési stratégiát vezetett be a dömpinggel szemben folytatott harcban, az nem befolyásolja azt, hogy e stratégia hatásai többek között az érintett gyártók nyereségességi szintjének emelkedésében mutatkoztak meg. Következésképpen a felperesek arra vonatkozó érvei, hogy a Bizottság nem vette figyelembe e stratégiát, nem teszik lehetővé a megtámadott határozatnak a jelentős kár hiányára vonatkozó megállapításai megalapozottságának a megkérdőjelezését. Hatodszor a dömpingkülönbözet Bizottság által történő figyelembevételének elégtelenségére vonatkozó érvet illetően, amint az a fenti 94. pontban megállapításra került, nem vitatottan igaz, hogy e különbözetet figyelembe kell venni a kár fennállásának az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdése szerinti megállapításánál, az azonban nem befolyásolja azt, hogy ez különösen a dömpingellenes intézkedések bevezetésének keretében a dömping fennállásának megállapításakor figyelembe veendő tényező, amely a kár meghatározását megalapozó feltételtől elkülönülő feltétel. Ami az uniós gazdasági ágazat áraihoz viszonyított alákínálás figyelembevételét illeti, meg kell jegyezni, hogy a Bizottság a megtámadott határozat (105) preambulumbekezdésében megállapította, hogy a „[Hangzhou] Biokingtől származó érintett termék átlagos importára a figyelembe vett időszakban 35%‑kal emelkedett”, és hogy „2011 és 2013 között 43%‑kal nőtt, majd 2013 és a vizsgálati időszak között 8%‑kal csökkent”. A Bizottság ezt követően az alákínálási különbözetek súlyozott átlagát 10,3%‑ban állapította meg a Hangzhou Biokingtől származó, az uniós piacra irányuló dömpingelt import tekintetében. E tényezők alapján, a megtámadott határozat (141) preambulumbekezdésében – kifejezetten hivatkozva az uniós gazdasági ágazathoz viszonyított alákínálásra –, a Bizottság megállapította a jelentős kár hiányát. Ennélfogva meg kell állapítani, hogy a Bizottság figyelembe vette ezt a tényezőt. Amennyiben a felperesek az e tényezőnek tulajdonított jelentőséget vitatják, emlékeztetni kell arra, hogy az alaprendelet 3. cikkének (5) bekezdése szerint az e rendelkezésben szereplő tényezők közül egynek vagy többnek a fennállása nem ad szükségszerűen döntő útmutatást. Ennélfogva az alákínálási különbözet önmagában nem meggyőző gazdasági kármutató. Hetedszer a felperesek azon állítását illetően, hogy „2013 és a vizsgálati időszak vége között az árak 76%‑[kal] csökken[tek]”, önmaguk hivatkoznak az uniós gazdasági ágazat árainak 56%‑os csökkenésére. E tekintetben, amint az a megtámadott határozat (125) preambulumbekezdéséből következik, a mintába felvett uniós gyártók átlagos értékesítési egységára nem vitatottan csökkent 56%‑kal 2013 és a vizsgálati időszak vége között. Mindazonáltal meg kell állapítani, hogy a figyelembe vett időszak során 19%‑kal nőtt. Egyébiránt, amint az a megtámadott határozat (127) preambulumbekezdésében megállapításra került, és a fenti 95. pont is rámutatott, az átlagos értékesítési egységárnak a figyelembe vett időszak során 19%‑kal történő emelkedése jelentősebb volt, mint a termelési költségek ugyanezen időszakban történő 9%‑os emelkedése, ami azt jelzi, hogy a Hangzhou Bioking behozatalainak az árra gyakorolt nyomása nem akadályozta meg az uniós gazdasági ágazat értékesítési egységárának emelkedését. Nyolcadszor, ami a termelési volumen csökkenését illeti, meg kell állapítani, hogy e volumen valóban 16%‑kal csökkent a figyelembe vett időszak során, stabilizálódott viszont 2013 és a vizsgálati időszak vége között, amint azt a megtámadott határozat 4. táblázata is jelzi. Mindazonáltal, amint azt a Bizottság helyesen megállapította, e körülményt a fogyasztás figyelembe vett időszak során 11%‑kal történő csökkenésének fényében kell értékelni, amint arra a fenti 97. pont rámutat. E feltételek mellett megállapítható, hogy az uniós gazdasági ágazat termelési volumene figyelembe vett időszak során történő csökkenésének legnagyobb részét a fogyasztás csökkenése okozta. A fentiek összességéből következik, hogy a felperesek nem adtak elő olyan tényezőket, amelyek lehetővé teszik a Bizottságnak az uniós gazdasági ágazatnak okozott kárnak a vonatkozó tényezők összességére tekintettel megállapított hiányára vonatkozó következtetésének megkérdőjelezését. Ennélfogva meg kell állapítani, hogy a Bizottság az uniós gazdasági ágazat piaci részesedésének általa történő értékelése ellenére (lásd a fenti 98. pontot) nem követett el nyilvánvaló mérlegelési hibát a jelentős kár fennállásának a második jogalapban hivatkozott összes tényező alapján történő általános értékelése során. Következésképpen a második jogalapot, csakúgy, mint a keresetet, egészében el kell utasítani. A költségekről Az eljárási szabályzat 134. cikkének (1) bekezdése alapján a Törvényszék a pervesztes felet kötelezi a költségek viselésére, ha a pernyertes fél ezt kérte. A felpereseket, mivel pervesztesek lettek, a Bizottság kérelmének megfelelően kötelezni kell a saját költségeik viselésén kívül a Bizottság részéről felmerült költségek viselésére. A fenti indokok alapján A TÖRVÉNYSZÉK (kilencedik tanács) a következőképpen határozott: 1) A Törvényszék a keresetet elutasítja. 2) A Törvényszék a Caviro Distillerie Srl‑t, a Distillerie Bonollo SpA‑t, a Distillerie Mazzari SpA‑t és az Industria Chimica Valenzana (ICV) SpA‑t kötelezi a saját költségein felül az Európai Bizottság részéről felmerült költségek viselésére. Gervasoni Madise da Silva Passos Kihirdetve Luxembourgban, a 2018. március 15‑i nyilvános ülésen. Aláírások ( *1 ) Az eljárás nyelve: angol. ( ) A jelen szöveg 49. pontjában az első elektronikus közzétételt követően nyelvi módosítás történt.

62019CJ0342

hu

Fellebbezésükben Fabio De Masi és Yanis Varoufakis az Európai Unió Törvényszéke 2019. március 12‑iDe Masi és Varoufakis kontra EKB ítéletének ( T‑798/17 , a továbbiakban: megtámadott ítélet, EU:T:2019:154 ) hatályon kívül helyezését kérik, amelyben a Törvényszék elutasította „A Központi Bankok Európai Rendszere és az Európai Központi Bank alapokmányáról szóló jegyzőkönyv 14.4. cikkének értelmezését érintő kérdésekre adott válaszok” című, külső szolgáltató által az EKB kérelmére készített, 2015. április 23‑i dokumentumhoz való hozzáférést a fellebbezőkkel szemben megtagadó, az Európai Központi Bank által 2017. október 16‑án hozott határozat (a továbbiakban: megtámadott határozat) megsemmisítése iránt előterjesztett keresetüket. Jogi háttér A 2004/258 határozat Az Európai Központi Bank 2015. január 21‑i (EU) 2015/529 határozatával ( HL 2015. L 84., 64. o. ) módosított, az Európai Központi Bank dokumentumaihoz való nyilvános hozzáférésről szóló, 2004. március 4‑i 2004/258/EK európai központi banki határozat ( HL 2004. L 80., 42. o. ; magyar nyelvű különkiadás 1. fejezet, 5. kötet, 51. o.) (a továbbiakban: 2004/258 határozat) (3) és (4) preambulumbekezdése szerint: „(3) Szélesebb körű hozzáférést kell biztosítani az EKB dokumentumaihoz, ugyanakkor védeni kell az EKB‑nak és a nemzeti központi bankoknak (NKB‑k) a Szerződés 108. cikkében és az alapokmány 7. cikkében meghatározott függetlenségét, valamint az EKB feladatainak ellátásával kapcsolatos meghatározott ügyek titkosságát. A hatékony döntéshozatali eljárás (ideértve a belső konzultációkat és előkészítő munkálatokat) védelmének biztosítása érdekében, az EKB döntéshozó szerveinek ülésein elhangzottak bizalmasak, kivéve amennyiben az érintett szerv a tanácskozása eredményeinek nyilvánosságra hozatala mellett dönt. (4) Ugyanakkor bizonyos köz‑ és magánérdekeknek kivételek útján védelmet kell biztosítani. […]” E határozat 3. cikkének a) pontja értelmében a határozat alkalmazásában: „dokumentum” és „EKB‑dokumentum”: az adathordozótól (papír, elektronikus forma vagy hang‑, kép‑ vagy audiovizuális felvétel) függetlenül, az EKB által készített vagy az EKB birtokában lévő és annak politikáival, tevékenységeivel és döntéseivel kapcsolatos adattartalom, valamint az Európai Monetáris Intézettől (EMI) és az Európai Gazdasági Közösség tagállamai központi bankjai elnökeinek bizottságától származó dokumentumok; Az említett határozat „Kivételek” című 4. cikke a (2), (3) és (5) bekezdésében a következőket írja elő: „(2)   Az EKB megtagadja az adott dokumentumhoz való hozzáférést, ha a nyilvánosságra hozatal veszélyeztetné az alábbiak védelmét [helyesen: ha a hozzáférhetővé tétele sértené az alábbiak védelmét]: […] – […] jogi tanácsadás, – […] kivéve, ha a nyilvánosságra hozatalhoz [helyesen: ha az érintett dokumentum hozzáférhetővé tételéhez] nyomós közérdek fűződik. 3)   Az EKB‑n belüli vagy az NKB‑kal való tárgyalások és előzetes konzultációk részét képező, belső használatra rendelt, véleményeket [helyesen: belső használatra szánt véleményeket] tartalmazó dokumentumokhoz való hozzáférést elutasítják [helyesen: megtagadják] a döntés [helyesen: határozat] meghozatalát követően is, kivéve, ha a nyilvánosságra hozatalhoz [helyesen: ha az érintett dokumentum hozzáférhetővé tételéhez] nyomós közérdek fűződik. […] (5)   Ha a kivételek bármelyike a kért dokumentumnak csak bizonyos részeit érinti, a dokumentum fennmaradó részeit közzé [helyesen: hozzáférhetővé] kell tenni.” Ugyanezen irányelv 7. cikkének (2) bekezdése értelmében: „Teljes vagy részleges elutasítás [helyesen: megtagadás] esetén a kérelmező az EKB válaszának kézhezvételétől számított 20 munkanapon belül megerősítő kérelmet nyújthat be, amelyben az EKB Igazgatóságát az EKB álláspontjának felülvizsgálatára kéri. Amennyiben az EKB nem válaszol az első kérelem elbírálására irányadó 20 napos határidőn belül, a kérelmező megerősítő kérelem benyújtására jogosult.” Az 1049/2001/EK rendelet Az Európai Parlament, a Tanács és a Bizottság dokumentumaihoz való nyilvános hozzáférésről szóló, 2001. május 30‑i 1049/2001/EK európai parlamenti és tanácsi rendelet ( HL 2001. L 145., 43. o. ; magyar nyelvű különkiadás 1. fejezet, 3. kötet, 331. o.) (1) és (4) preambulumbekezdése szerint: „(1) Az Európai Unióról szóló szerződés 1. cikkének második albekezdése kiemeli a nyitottság [helyesen: átláthatóság] elvét, megállapítva, hogy a Szerződés új szakaszt jelent az Európa népei közötti egyre szorosabb egység létrehozásának folyamatában, amelyben a döntéseket a lehető legnyilvánosabban és az állampolgárokhoz a lehető legközelebb eső szinten hozzák meg. […] (4) E rendelet célja, hogy a lehető legteljesebb érvényt szerezzen a dokumentumokhoz való nyilvános hozzáférés jogának, és ezzel a hozzáféréssel kapcsolatban általános elveket és korlátokat állapítson meg az EK‑Szerződés 255. cikke (2) bekezdésének megfelelően.” E rendelet „Kivételek” című 4. cikke a (2) és (3) bekezdésében a következőképpen rendelkezik: „(2)   Az intézmények megtagadják a dokumentumokhoz való hozzáférést, ha a közzététel [helyesen: hozzáférhetővé tétel] hátrányosan befolyásolná a következők védelmét: – […] jogi tanácsadás [helyesen: jogi vélemények], – […] kivéve, ha a közzétételhez [helyesen: hozzáférhetővé tételhez] nyomós közérdek fűződik. (3)   Az intézmény által belső használatra összeállított vagy az intézmény által kapott, olyan ügyre vonatkozó dokumentumhoz való hozzáférést, amellyel kapcsolatosan az intézmény még nem hozott határozatot, meg kell tagadni, ha a dokumentum közzététele [helyesen: hozzáférhetővé tétele] az intézmény döntéshozatali eljárását súlyosan veszélyeztetné, kivéve, ha a közzétételhez [helyesen: hozzáférhetővé tételhez] nyomós közérdek fűződik. Az érintett intézményen belüli tárgyalások és előzetes egyeztetések részét képező, belső használatra korlátozott, állásfoglalásokat [helyesen: véleményeket] tartalmazó dokumentumokhoz való hozzáférést meg kell tagadni a döntés meghozatalát követően is, amennyiben a dokumentum közzététele [helyesen: hozzáférhetővé tétele] az intézmény döntéshozatali eljárását súlyosan veszélyeztetné, kivéve ha a közzétételhez [helyesen: hozzáférhetővé tételhez] nyomós közérdek fűződik.” A jogvita előzményei és a megtámadott határozat A jogvita előzményeit a Törvényszék a megtámadott ítélet 1–6. pontjában ismertette, és azok, amennyiben a jelen eljáráshoz szükséges, a következőképpen foglalhatók össze. F. De Masi és Y. Varoufakis a 2017. április 24‑i levélben a 2004/258 határozat alapján hozzáférést kért az EKB‑tól minden olyan külső jogi véleményhez, amelyet az EKB kért a 2015. február 4‑i és 2015. június 28‑i, a görög központi bank által a görög bankoknak nyújtott sürgősségi likviditási támogatást érintő határozatainak a vizsgálatához. Az EKB a 2017. május 31‑i levélben tájékoztatta a fellebbezőket arról, hogy az említett határozatokhoz nem kért jogi véleményt. Ezenfelül tájékoztatta őket a vitatott dokumentum létezéséről. A fellebbezők a 2017. július 7‑i levélben azt kérték az EKB‑tól, hogy biztosítson hozzáférést e dokumentumhoz. Az EKB a 2017. augusztus 3‑i levélben egyrészt a jogi vélemények védelmére vonatkozó, a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdésében előírt kivétel, másrészt a belső használatra szánt dokumentumok védelmére vonatkozó, az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel alapján megtagadta e hozzáférést. A fellebbezők a 2017. augusztus 30‑i levélben a vitatott dokumentumhoz való hozzáférés iránt megerősítő kérelmet terjesztettek elő az említett határozat 7. cikkének (2) bekezdése alapján. Az EKB a 2017. október 16‑i határozatban megerősítette a vitatott dokumentumhoz való hozzáférést megtagadó határozatát, ugyanazon kivételek alapján, mint amelyeket az említett határozatban megjelölt. A Törvényszék előtti eljárás és a megtámadott ítélet F. De Masi és Y. Varoufakis a Törvényszék Hivatalához 2017. december 8‑án benyújtott keresetlevéllel keresetet indított a vitatott határozat megsemmisítése iránt. A fellebbezők e kereset alátámasztása érdekében lényegében két jogalapra hivatkoztak, amelyeket a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdése második francia bekezdésének a megsértésére, illetve ezen határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének a megsértésére alapítottak. A Törvényszék a megtámadott ítéletben a fellebbezők keresetét megalapozatlanság miatt elutasította. A Törvényszék a második jogalap vizsgálata alapján ezen ítélet 74. pontjában megállapította, hogy az EKB jogosan alapíthatta a vitatott dokumentumhoz való hozzáférés megtagadását a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivételre. Következésképpen megállapította, hogy nem szükséges megvizsgálni az első jogalapot, amely az e határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdésében előírt, hozzáféréshez való jog alóli kivételt érinti. A második jogalapnak a belső használatra szánt dokumentumok védelmére vonatkozó kivétel téves alkalmazására alapított első részét illetően a Törvényszék úgy vélte, hogy nem szükséges bizonyítani a döntéshozatali eljárásnak az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése értelmében vett súlyos sérelmének a fennállását. E tekintetben a megtámadott ítélet 30. pontjában a Törvényszék rámutatott arra, hogy az e rendelkezésre alapított megtagadás kizárólag annak bizonyítását feltételezi, hogy egyrészt e dokumentumot az EKB‑n belüli tárgyalások és előzetes egyeztetések vagy az EKB és az érintett nemzeti hatóságok közötti véleménycsere keretében belső használatra szánták, és másrészt nem áll fenn az e dokumentumok hozzáférhetővé tételét igazoló nyomós közérdek. Márpedig a Törvényszék megállapította, hogy az EKB jogosan vélte úgy, hogy a vitatott dokumentumot ugyanezen határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése értelmében belső használatra szánták, mivel az EKB‑nak az volt az álláspontja, hogy e dokumentumnak az a célja, hogy információkat és támogatást nyújtson a Kormányzótanács tanácskozásaihoz azon hatáskörök keretében, amelyeket a számára a Központi Bankok Európai Rendszere (KBER) és az EKB alapokmányáról szóló 4. sz. jegyzőkönyv 14.4. cikke előír. A Törvényszék tehát a megtámadott ítélet 44–47. pontjában elutasította F. De Masi és Y. Varoufakis azon érvét, amely szerint a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel nem alkalmazandó a vitatott dokumentumra, mivel az jogi véleményt képez, amely az ezen határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdésében előírt, a jogi tanácsadás védelmére vonatkozó kivétel hatálya alá tartozik. A Törvényszék a megtámadott ítélet 48–52. pontjában elutasította a fellebbezők azon érvét is, amely szerint az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt feltételek nem teljesülnek, mivel a vitatott dokumentum egyrészt nem belső jellegű, másrészt pedig nem kapcsolódik egy konkrét eljáráshoz. A Törvényszék ezenfelül a megtámadott ítélet 53–58. pontjában elemezte és elutasította az indokolási kötelezettség megsértésére alapított kifogást. A megtámadott ítélet 62–73. pontjában a Törvényszék elutasította a második jogalap második részét, amely a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tételét igazoló nyomós közérdek fennállásán alapult. A Bíróság előtti eljárás és a felek kérelmei Fellebbezésükben a fellebbezők azt kérik, hogy a Bíróság: – teljes egészében helyezze hatályon kívül a megtámadott ítéletet; – adjon helyt az elsőfokú eljárásban előterjesztett kérelmeknek, és – az EKB‑t kötelezze a költségek viselésére. Az EKB azt kéri, hogy a Bíróság: – utasítsa el a fellebbezést, és – a fellebbezőket kötelezze a költségek viselésére. A fellebbezésről A fellebbezők a fellebbezésük alátámasztása érdekében négy jogalapra hivatkoznak, amelyek közül az első az EUSZ 10. cikk (3) bekezdésének, az EUMSZ 15. cikk (1) bekezdésének és az EUMSZ 298. cikk (1) bekezdésének, valamint az Európai Unió Alapjogi Chartája (a továbbiakban: Charta) 52. cikkének (1) bekezdésével összefüggésben értelmezett 42. cikkének a megsértésén, a második az indokolási kötelezettség megsértésén, a harmadik a 2004/258 határozat 4. cikke (2) és (3) bekezdésének megsértésén, a negyedik pedig az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének a megsértésén alapul. Az első jogalapról A felek érvei A fellebbezők az első jogalapjuk keretében azzal érvelnek, hogy a Törvényszék megsértette az átláthatóságnak az EUSZ 10. cikk (3) bekezdésében, az EUMSZ 15. cikk (1) bekezdésében és az EUMSZ 298. cikk (1) bekezdésében, valamint a Charta 52. cikkének (1) bekezdésével összefüggésben értelmezett 42. cikkében foglalt elvét, amelynek fényében a 2004/258 határozatban előírt kivételeket értelmezni kellett volna. Ez a jogalap két részre tagolódik. Az első rész annak kifogásolására irányul, hogy a Törvényszék a megtámadott ítélet 29. pontjában megállapította, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel keretében nem követelmény a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmének a bizonyítása. E tekintetben a fellebbezők azzal érvelnek, hogy a Törvényszék tévesen e rendelkezés szövegét vette alapul, és a fellebbezők azt kifogásolják, hogy a Törvényszék e rendelkezésnek az EUSZ 10. cikk (3) bekezdésével, az EUMSZ 15. cikk (1) bekezdésével és az EUMSZ 298. cikk (1) bekezdésével, valamint a Charta 52. cikkének (1) bekezdésével összefüggésben értelmezett 42. cikkével ellentétes értelmezését fogadta el. E rendelkezések ugyanis előírják a széles körű átláthatóság célját és a dokumentumokhoz való hozzáféréshez fűződő jogot, a Törvényszék pedig ezeket figyelmen kívül hagyta. A fellebbezők álláspontja szerint mivel az elsődleges jog határozza meg az átláthatóság elve korlátozásának küszöbét, az EKB nem szűkítheti e küszöböt oly módon, hogy nem veszi figyelembe a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmének a követelményét, még akkor sem, ha e követelmény nem szerepel az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében. Az EKB álláspontja szerint az első jogalap első részét elfogadhatatlanság miatt el kell utasítani. Másodlagosan az említett intézmény úgy véli, hogy az első jogalap e része megalapozatlan. Az első jogalap második részében a fellebbezők azt kifogásolják, hogy a Törvényszék a megtámadott ítélet 54. pontjában széles mérlegelési jogkört biztosított az EKB‑nak, és ezáltal az elsődleges jogot sértő módon csökkentette saját bírósági felülvizsgálatának terjedelmét, ami következésképpen elferdítette az ezen ítélet 43. és azt követő pontjaiban foglalt értékelést A fellebbezők álláspontja szerint az átláthatóság elvének terjedelme miatt a dokumentumokhoz való hozzáférés nem értékelési kérdés. Márpedig a Charta 52. cikke előírja, hogy az említett elv esetleges korlátozásának arányosnak kell lennie, és az ilyen korlátozások alkalmazási feltételei tekintetében lehetővé kell tenni a teljes körű bírósági felülvizsgálatot. Az EKB azt állítja, hogy ez a rész elfogadhatatlan, illetve mindenesetre megalapozatlan. A Bíróság álláspontja Az első fellebbezési jogalap első részét illetően emlékeztetni kell arra, hogy a Bíróság eljárási szabályzata 170. cikke (1) bekezdésének második mondata értelmében a Törvényszék előtti jogvita tárgyát a fellebbezésben nem lehet megváltoztatni. Ezenfelül a Bíróság állandó ítélkezési gyakorlatából következik, hogy ha valamely félnek megengednék, hogy először a Bíróság előtt hozzon fel olyan kifogást, amelyre a Törvényszék előtt nem hivatkozott, az azt jelentené, hogy e fél a Törvényszék elé terjesztett jogvitán túlterjedő jogvitával fordulhatna a fellebbezés elbírálása során korlátozott hatáskörrel rendelkező Bírósághoz. A fellebbezés keretében a Bíróság hatásköre tehát a Törvényszék előtt megvitatott jogalapokat és érveket illetően a Törvényszék által végzett értékelés vizsgálatára korlátozódik (lásd többek között: 2020. január 15‑iBS kontra Parlament végzés, C‑642/19 P , nem tették közzé, EU:C:2020:32 , 24. pont). Márpedig az elsődleges jog fent említett rendelkezéseinek a fellebbezők által javasolt értelmezésére csak a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésével kapcsolatos jogellenességi kifogás alátámasztása érdekében lehet sikeresen hivatkozni. E rendelkezés szövegéből ugyanis az következik, hogy az EKB a dokumentumaihoz való hozzáférést megtagadja, ha az e rendelkezésben előírt feltételek teljesülnek. E tekintetben meg kell állapítani, hogy e rendelkezés nem tesz említést a fellebbezők által hivatkozotthoz hasonló feltételről. Következésképpen annak megállapítása, hogy az EKB dokumentumaihoz való hozzáférésnek a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése alapján történő megtagadása az e rendelkezésben meghatározottól eltérő feltételtől függ, e rendelkezés contra legem értelmezésének minősül. E körülmények között, és mivel a fellebbezők a Törvényszék előtt nem hivatkoztak kifejezetten arra, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése ezáltal sérti az átláthatóságnak az EUM‑Szerződés vagy a Charta általuk hivatkozott rendelkezéseiben előírt elvét, meg kell állapítani, hogy az elsőfokú eljárásban nem terjesztettek elő ilyen jogellenességi kifogást, ezért arra nem lehet első alkalommal a fellebbezés keretében hivatkozni. Igaz, hogy az olyan érv, amelyet első fokon nem hoztak fel, nem minősül a fellebbezési szakaszban elfogadhatatlan új jogalapnak, ha csupán a keresetben szereplő, a Törvényszék elé terjesztett jogalapban már kifejtett érvelés kiegészítését képezi (2017. november 16‑iLudwig‑Bölkow‑Systemtechnik kontra Bizottság ítélet, C‑250/16 P , EU:C:2017:871 , 29. pont). Meg kell azonban állapítani, hogy a jelen ügyben erről nincs szó. E tekintetben, bár a fellebbezők az elsőfokú eljárásban benyújtott keresetlevelükben említették az elsődleges jog ezen rendelkezéseit, azokra e keresetlevélben nem kifejezetten olyan érv alátámasztása céljából hivatkoztak, amely a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében foglalt, említett rendelkezések meg nem felelősségének a megalapozására irányul. Ebből következik, hogy mivel a fellebbezők által az elsőfokú eljárás keretében előadott álláspontjukban nem hivatkoztak arra, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése összeegyeztethetetlen az elsődleges jog említett rendelkezéseivel, és mivel ezen előbbi rendelkezés összeegyeztethetőségét első alkalommal a Bíróság előtt vitatják, az első jogalap e része nem tekinthető a keresetlevélben kifejtett jogalapok kiegészítésének. Következésképpen az első jogalap első részét elfogadhatatlanság miatt el kell utasítani. E jogalap második részét illetően meg kell állapítani, hogy a Törvényszék által a megtámadott ítélet 54. pontjában az EKB‑t érintően elismert mérlegelési jogkör, valamint a Törvényszék által gyakorolt jogszerűségi felülvizsgálat korlátozása csak arra a kérdésre vonatkozott, hogy a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tétele érinthet‑e nyomós közérdeket. E megfontolások tehát nem ferdíthették el a Törvényszéknek az említett ítélet 43–52. pontjában foglalt értékelését, és e pontok nem a közérdek sérelmének a fennállására, hanem az EKB valamely dokumentumához való hozzáférés megtagadásának igazolására alkalmas indokokra és a vitatott dokumentum jellegére vonatkoznak. Következésképpen a fellebbezők által e tekintetben előadott érveknek nem lehet helyt adni. A megtámadott ítélet 53–58. pontját illetően meg kell állapítani, hogy a Törvényszék e pontokban a fellebbezőknek a döntéshozatali eljárás esetleges sérelmére vonatkozó indokolási kötelezettség megsértésére alapított jogalapját elemezte. Tekintettel arra, hogy a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmének bizonyítása a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel keretében, amint azt a Törvényszék a megtámadott ítélet 29. pontjában megállapította, nem szükséges, az uniós bíróság által a közérdek sérelmének fennállására vonatkozóan végzett felülvizsgálat jellegére és intenzitására vonatkozó megfontolások mindenképpen irrelevánsak voltak e jogalap kimenetele szempontjából. Következésképpen a fellebbezők által az első jogalap második részében felhozott érveket el kell utasítani. A fentiekben foglaltakra tekintettel a második jogalapot részben elfogadhatatlanság, részben pedig megalapozatlanság miatt teljes egészében el kell utasítani. A második jogalapról A felek érvei A fellebbezők a második jogalapjuk keretében azt kifogásolják, hogy a Törvényszék a megtámadott ítélet 53–57. pontjában nem tartotta tiszteletben a Bíróság által az 1049/2001 rendelettel kapcsolatban megállapított indokolási követelményeket. Konkrétan azt róják fel a Törvényszéknek, hogy elismerte azt, hogy az EKB a dokumentumaihoz való hozzáférés megtagadásának igazolása érdekében hivatkozhat „hipotetikus hatásokra”. Az általános és absztrakt kockázatok azonban nem elegendőek az ilyen megtagadás igazolásához. Ezen intézmény tehát nem fejtette ki, hogy a kért dokumentumhoz való hozzáférés hogyan korlátozhatja az EKB „mérlegelési terét”, és konkrétan és ténylegesen hogyan sérthetné az általa hivatkozott, a 2004/258 határozat 4. cikkében előírt kivétellel védett érdeket. Az EKB azt javasolja, hogy a Bíróság e jogalapot elfogadhatatlanság és másodlagosan megalapozatlanság miatt utasítsa el. A Bíróság álláspontja Előzetesen emlékeztetni kell arra, hogy az 1049/2001 rendelet nem alkalmazandó a vitatott dokumentumra, az ahhoz való hozzáférést a 2004/258 határozat szabályozza. Ami az intézmények jogi aktusainak indokolására vonatkozóan a Bíróság által az említett rendelettel kapcsolatban megállapított követelmények állítólagos megsértését illeti, amelyre a fellebbezők hivatkoznak, meg kell állapítani, hogy míg az említett rendelet 4. cikke (3) bekezdésének második albekezdése feltételezi annak bizonyítását, hogy a dokumentum hozzáférhetővé tétele súlyosan sérti az intézmény döntéshozatali eljárását, a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel keretében nem szükséges ilyen bizonyítás. Következésképpen a Törvényszék nem volt köteles megvizsgálni, hogy az EKB adott‑e magyarázatot a döntéshozatali eljárása súlyos sérelmének azon kockázatára vonatkozóan, amelyet a vitatott dokumentumhoz való hozzáférés okozhat. A dokumentumokhoz való hozzáférésnek a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése alapján való megtagadása ugyanis kizárólag annak bizonyítását feltételezi, hogy egyrészt e dokumentumot többek között az EKB‑n belüli tárgyalások és előzetes egyeztetések keretében belső használatra szánták, és másrészt nem áll fenn az e dokumentumok hozzáférhetővé tételét igazoló nyomós közérdek. Következésképpen a Törvényszék nem hagyta figyelmen kívül az uniós intézmények jogi aktusainak indokolására vonatkozó követelményeket, amikor a megtámadott ítélet 55. pontjában megvizsgálta a vitatott határozat indokolását, megállapítva, hogy e vitatott dokumentum szerint azt a Kormányzótanács tárgyalásai és előzetes konzultációi keretében való belső használatra szánták, és e dokumentum hozzáférhetővé tétele aláásná a döntéshozó szervek tagjai közötti hatékony, informális és bizalmas megbeszélés lehetőségét, következésképpen az EKB függetlenségét, valamint a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tétele, ha e dokumentumot a kontextusából kiragadják, esetlegesen sérthetné a Kormányzótanács tagjainak a függetlenségét. A Törvényszék szintén jogosan állapította meg a megtámadott ítélet 57. pontjában, hogy az indokolási kötelezettséget nem sérti, hogy az EKB olyan megfontolásokat vesz alapul, amelyek tekintetében olyan feltételezett hatásokat vesz figyelembe, amelyeket a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tétele az EKB mérlegelési tere tekintetében okozhat. Következésképpen a második jogalapot megalapozatlanság miatt el kell utasítani. A harmadik jogalapról A felek érvei A fellebbezők a harmadik jogalapjuk keretében, amely két részre oszlik, és lényegében a megtámadott ítélet 43–50. pontjára vonatkozik, azt róják fel a Törvényszéknek, hogy egyrészt tévesen értelmezte a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének a belső használatra szánt dokumentumokra vonatkozó első albekezdésének hatályát, valamint ugyanezen határozat 4. cikke (2) bekezdésének a jogi véleményekre vonatkozó második francia bekezdésének hatályát, és másrészt tévesen értelmezte az előbbi rendelkezést annak megállapításával, hogy az alkalmazásának feltételei a jelen ügyben teljesülnek. Konkrétabban e harmadik jogalap első részének keretében a fellebbezők azzal érvelnek, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdése a szövegét tekintve a „jogi tanácsadásra” vonatkozik, míg e határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése csak nem jogi jellegű dokumentumokra alkalmazandó. Márpedig a fellebbezők kifogásolják a Törvényszékkel szemben, hogy nem válaszolt arra a kérdésre, hogy a vitatott dokumentum az előbbi rendelkezés értelmében vett jogi tanácsadásnak minősül‑e, vagy sem. E tekintetben a fellebbezők arra hivatkoznak, hogy mivel a vitatott dokumentum jogkérdésre adott absztrakt és tudományos válasznak, és nem jogi tanácsadásnak minősül, az nem minősülhet a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdése értelmében vett ilyen tanácsadásnak. Következésképpen a Törvényszék által a megtámadott ítélet 43. pontjában megállapítottakkal ellentétben a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének alkalmazását ki kellett volna zárni az említett határozat 4. cikke (2) bekezdése második francia bekezdésének blokkoló hatása miatt, amely utóbbi rendelkezés az előbbi viszonylatában lex specialis , mivel a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdése kimerítően szabályozza az átláthatóság elve alóli, az ilyen típusú dokumentumokra alkalmazandó kivételeket. A fellebbezők e jogalap második része keretében vitatják a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének a Törvényszék általi értelmezését. E tekintetben emlékeztetnek arra, hogy az 1049/2001 rendelet 4. cikke (3) bekezdésének második albekezdéséhez hasonlóan a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése az EKB belső döntéshozatali eljárása integritásának a védelmére irányul. Márpedig azon dokumentum, amelynek hozzáférhetővé tételét kérik, nem tartozik e rendelkezés hatálya alá, mivel azt nem valamely konkrét döntéshozatali eljárásban való belső használatra szánták, hanem az az EKB hatáskörei „külső keretének” meghatározására irányuló külső elemzésnek minősül. Az EKB vitatja ezeket az érveket, és a jogalap egészének elutasítását javasolja. A Bíróság álláspontja Az első részt illetően először is meg kell állapítani, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdése második francia bekezdésének szövege nem tartalmaz olyan utalást, amely alapján az az említett határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése viszonylatában lex specialisnak minősülne. Amint ugyanis ezen utóbbi rendelkezésből kitűnik, az abban előírt kivétel az EKB által, az ezen intézményen belüli tárgyalások és előzetes konzultációk, vagy az EKB és a nemzeti hatóságok közötti véleménycsere részeként belső használatra készített vagy kapott dokumentumokra vonatkozik. Ezenfelül az említett határozat 4. cikkének szövegében semmi nem zárja ki, hogy a dokumentum ugyanazon része az abban említett több kivétel hatálya alá tartozhasson. A Törvényszék tehát helyesen állapította meg a megtámadott ítélet 44–47. pontjában, hogy az EKB a birtokában lévő dokumentumokhoz való hozzáférés iránti kérelem értékelése során a jelen ügyben több megtagadási okot is figyelembe vehet, azaz, mind a 2004/258 határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdésében foglalt megtagadási okot, mind pedig az ugyanezen határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében szereplő megtagadási okot. Ezenfelül a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel alkalmazása szempontjából irreleváns, hogy a vitatott dokumentum e határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdése értelmében „jogi tanácsadásnak” is minősülhet. Az ezen előbbi rendelkezésben említett kivételre való hivatkozás lehetőségét az uniós jogalkotó ugyanis nem tette függővé attól, hogy az abban említett dokumentumok ne minősüljenek az említett határozat 4. cikke (2) bekezdésének második francia bekezdése értelmében vett „jogi tanácsadásnak”. E körülmények között a harmadik jogalap első részét megalapozatlanság miatt el kell utasítani. A harmadik jogalap második részét illetően meg kell állapítani, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése szerint az EKB által belső használatra, az EKB‑n belüli tárgyalások és előzetes konzultációk, vagy az EKB és a nemzeti hatóságok közötti véleménycsere részeként készített vagy kapott dokumentumokhoz való hozzáférést megtagadják a döntés meghozatalát követően is, kivéve, ha a dokumentum hozzáférhetővé tételéhez nyomós közérdek fűződik. Ami először is a dokumentumok belső felhasználására vonatkozó feltételt illeti, emlékeztetni kell arra, hogy a vitatott dokumentumot külső szolgáltatótól kérték annak érdekében, hogy gazdagítsák az EKB döntéshozó szerveinek belső mérlegelését, és támogassák az EKB tárgyalásait és konzultációit. E tekintetben meg kell állapítani, hogy a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése a megfogalmazása szerint akkor is védi a belső előkészítő dokumentumokat, ha a vitatott dokumentumot külső szolgáltató készítette, mivel e rendelkezés kifejezetten az EKB által „kapott” dokumentumra hivatkozik. Ezenfelül, amint azt a Törvényszék a megtámadott ítélet 49. pontjában helyesen megállapította, a vitatott határozatban nem azt állítják, hogy a vitatott dokumentum belső dokumentum, hanem azt, hogy e dokumentumot belső használatra szánták. A Törvényszék tehát helyesen állapította meg a megtámadott ítélet 41. pontjában, hogy az EKB jogosan vélhette úgy, hogy a vitatott dokumentum a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése értelmében belső használatra szánt dokumentum. Másrészt a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének szövege nem értelmezhető úgy, mint amely az abban foglalt védelmet kizárólag egy konkrét döntéshozatali eljáráshoz kapcsolódó dokumentumok tekintetében biztosítja. Ez a rendelkezés ugyanis kizárólag azt feltételezi, hogy valamely dokumentumot „az EKB‑n belüli tárgyalások és előzetes konzultációk részeként” használjanak fel. Amint azt az EKB állítja, bár a tárgyalások és előzetes konzultációk konkrét eljárásra is vonatkozhatnak, azoknak tágabb tárgyuk is lehet, és általános jellegű kérdéseket is érinthetnek. Ebben az értelemben e rendelkezés azzal, hogy az EKB és a nemzeti hatóságok közötti véleménycserére szánt dokumentumokra is hivatkozik, tág értelemben az EKB belső eljárásaival kapcsolatos dokumentumokra vonatkozik. A 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének ilyen értelmezését nem kérdőjelezheti meg a 2017. július 13‑iSaint‑Gobain Glass Deutschland kontra Bizottság ítéletben ( C‑60/15 P , EU:C:2017:540 ) elfogadott, azon megoldás, amelyre a fellebbezők hivatkoznak. Ebben az ítéletben a Bíróság lényegében megállapította, hogy a dokumentumokhoz való hozzáférés az 1049/2001 rendelet 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése alapján csak annyiban tagadható meg, amennyiben a döntéshozatali eljárás valamely határozat meghozatalára vonatkozik. Márpedig e rendelettől eltérően, és a fellebbezők által e tekintetben kifejtettekkel ellentétben a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében és az 1049/2001 rendelet 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt védelem célja nem azonos. A 2004/258 határozat e rendelkezése ugyanis az EKB‑n belüli tárgyalásokra és előzetes konzultációkra vonatkozik, míg az 1049/2001 rendelet 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése nem tartalmaz ilyen hivatkozást. Ezenfelül, bár az említett rendelet 4. cikkének (3) bekezdése a dokumentumhoz való hozzáférés megtagadását ahhoz a feltételhez köti, hogy e dokumentum „olyan ügyre vonatkoz[zon] […], amellyel kapcsolatosan az intézmény még nem hozott határozatot”, a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése nem tartalmaz ilyen kitételt. Éppen ellenkezőleg, a 2004/258 határozat keretében az EKB ily módon teljes döntéshozatali eljárás esetén is meg kívánta védeni a dokumentumait, mivel ezen utóbbi rendelkezés szerint a dokumentumhoz való hozzáférést a döntés meghozatalát követően „is” megtagadják. Ezenkívül emlékeztetni kell arra, hogy az EKB a 2004/258 határozat útján azt a döntést hozta, hogy az e határozatban meghatározott feltételek és korlátok mellett biztosítja a dokumentumaihoz való hozzáférés jogát. E határozat tehát e hozzáférési jog megőrzésére irányul, figyelembe véve ugyanakkor ezen intézmény sajátos jellegét, amely intézménynek az EUMSZ 130. cikk értelmében képesnek kell lennie arra, hogy a feladatai által kijelölt célokat hatékonyan tudja megvalósítani a Szerződés és a KBER alapokmánya által e célból biztosított különleges jogkörei független gyakorlásának köszönhetően. Ezenfelül emlékeztetni kell arra, hogy az EKB dokumentumaihoz való hozzáférésre vonatkozó, a Szerződésekben előírt jogi keret az EUMSZ 15. cikk (3) bekezdésének negyedik albekezdése értelmében eltérő aszerint, hogy az EKB igazgatási feladatokat lát‑e el, vagy sem. Márpedig még ha az intézmények dokumentumaihoz való hozzáférésre vonatkozó, ezen albekezdés hatálya alá tartozó szabályokat az 1049/2001 rendeletnek megfelelően kellene is elfogadni, a vitatotthoz hasonló dokumentum, amely a Központi Bankok Európai Rendszere és az EKB alapokmányáról szóló 4. jegyzőkönyv 14. cikke (4) bekezdésének értelmezésére vonatkozó jogi konzultációt tartalmaz, nem tekinthető az EKB igazgatási feladatainak gyakorlására vonatkozó dokumentumnak. Következésképpen az 1049/2001 rendelet 4. cikke (3) bekezdésének második albekezdése a dokumentumhoz való hozzáférés megtagadását csak a dokumentum valamely konkrét határozathoz való kapcsolódása alapján írja elő, míg a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdése keretében az EKB dokumentumai bizalmas jellegének védelme akkor is biztosított, ha e dokumentumok nem illeszkednek ilyen határozat elfogadására irányuló eljárás keretébe. A Törvényszék tehát a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdése első albekezdésének téves jogalkalmazástól mentes értelmezése alapján utasította el a fellebbezők által az elsőfokú eljárás keretében előadott érvelést. Következésképpen a harmadik jogalap második részét megalapozatlanság miatt, a harmadik jogalapot pedig így teljes egészében el kell utasítani. A negyedik jogalapról A felek érvei A fellebbezők a negyedik jogalapjukkal azt kifogásolják, hogy a Törvényszék a megtámadott ítélet 62–72. pontjában figyelmen kívül hagyta a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tételét igazoló nyomós közérdek fennállását. E tekintetben azzal érvelnek, hogy még ha a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel alkalmazásának feltételei teljesülnének is, továbbra is fennáll, hogy a vitatott dokumentum hozzáférhetővé tételéhez nyomós közérdek fűződik. Emellett szólnak az EKB fellépése jogszerűségének a felülvizsgálatához kapcsolódó megfontolások. Az EKB határozata esetleges jogellenességének a megállapítása ugyanis közérdeket szolgál. Ezenfelül a 2004/258 határozat (1) preambulumbekezdéséből kitűnik, hogy a nagyobb átláthatóság a polgároknak a döntéshozatali folyamatokban való nagyobb fokú részvételét eredményezi. Végül a fellebbezők azt kifogásolják, hogy a Törvényszék anélkül mérlegelte a fennálló érdekeket, hogy konkrétan és megfelelően alátámasztva megjelölte volna, hogy az EKB érdekei hogyan sérülnének. A fellebbezők továbbá úgy vélik, hogy a Törvényszék annak megállapításával, hogy nem szükséges a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmének bizonyítása, valamint a hatáskörrel való visszaélésre vonatkozóan általa végzett jogi felülvizsgálat korlátozásával a közérdek fennállásának vizsgálatát téves szempontra alapította. A veszély vagy a súlyos sérelem fennállását ugyanis sem a jogi tanácsadás védelme, sem a belső döntéshozatali eljárás védelme tekintetében nem bizonyították. Következésképpen az absztrakt és pusztán hipotetikus információk figyelembevétele a Törvényszék által kifejtett állásponttal ellentétben nem elegendő a védett érdek sérelme veszélyének az igazolásához. Az EKB úgy véli, hogy ezt a jogalapot elfogadhatatlanság, vagy másodlagosan megalapozatlanság miatt el kell utasítani. A Bíróság álláspontja E jogalapot illetően meg kell állapítani, hogy a fellebbezőknek a nyomós közérdek fennállásának a Törvényszék általi elutasítására vonatkozó érvei megismétlik az elsőfokú eljárásban már előterjesztett érveket. A fellebbezők így az érveikkel valójában pusztán a Törvényszékhez benyújtott kereset ismételt vizsgálatát kívánják elérni, ami nem tartozik a Bíróság hatáskörébe (lásd többek között: 2015. szeptember 9‑iLito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro kontra Bizottság ítélet, C‑506/13 P , EU:C:2015:562 , 62. és 63. pont). Ami a fellebbezők azon érvét illeti, amely szerint az EKB‑nak meg kellett volna határoznia a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmét, az téves előfeltevésen alapul, mivel a 2004/258 határozat 4. cikke (3) bekezdésének első albekezdésében előírt kivétel keretében ilyen bizonyítás nem szükséges, amint az a jelen ítélet 43. pontjában már megállapításra került. Amint e pontból kitűnik, a fellebbezőknek a döntéshozatali eljárás súlyos sérelmének bizonyítására vonatkozó érvei hatástalanok. Következésképpen az első jogalapot részben elfogadhatatlanság, részben pedig hatástalanság miatt el kell utasítani. A fenti megfontolások összességéből következően a fellebbezők által a fellebbezésük alátámasztása céljából felhozott egyik jogalapnak sem lehet helyt adni. Ebből következően a fellebbezést teljes egészében el kell utasítani. A költségekről A Bíróság eljárási szabályzata 138. cikkének (1) bekezdése alapján, amelyet annak 184. cikkének (1) bekezdése értelmében a fellebbezési eljárásban is alkalmazni kell, a Bíróság a pervesztes felet kötelezi a költségek viselésére, ha a pernyertes fél ezt kérte. A fellebbezőket, mivel pervesztesek lettek, az EKB kérelmének megfelelően kötelezni kell a költségek viselésére. A fenti indokok alapján a Bíróság (első tanács) a következőképpen határozott: 1) A Bíróság a fellebbezést elutasítja. 2) A Bíróság Fabio de Masit és Yanis Varoufakist kötelezi a költségek viselésére. Aláírások ( *1 ) Az eljárás nyelve: német.

61995CJ0316

el

για τα δικαστικά έξοδα Επί των δικαστικών εξόδων 35 Τα έξοδα στα οποία υποβλήθηκαν η Γερμανική και η Ελληνική Κυβέρνηση, η Κυβέρνηση του Ηνωμένου Βασιλείου, καθώς και η Επιτροπή των Ευρωπαϋκών Κοινοτήτων, που υπέβαλαν παρατηρήσεις στο Δικαστήριο, δεν αποδίδονται. Δεδομένου ότι η παρούσα διαδικασία έχει ως προς τους διαδίκους της κύριας δίκης τον χαρακτήρα παρεμπίπτοντος που ανέκυψε ενώπιον του εθνικού δικαστηρίου, σ' αυτό εναπόκειται να αποφανθεί επί των δικαστικών εξόδων. Διατακτικό Για τους λόγους αυτούς, ΤΟ ΔΙΚΑΣΤΗΡΙΟ, κρίνοντας επί των ερωτημάτων που του υπέβαλε με απόφαση της 29ης Σεπτεμβρίου 1995 το Hoge Raad der Nederlanden, αποφαίνεται: 1) Η εφαρμογή διατάξεως εθνικού δικαίου, η οποία παρέχει στον κάτοχο διπλώματος ευρεσιτεχνίας σχετικού με μέθοδο παρασκευής φαρμάκου τη δυνατότητα να αντιτάσσεται στο να προσκομίζει τρίτος στην αρμόδια για τη χορήγηση αδειών κυκλοφορίας φαρμάκων αρχή δείγματα φαρμάκου παρασκευασθέντα με την ίδια μέθοδο, συνιστά μέτρο ισοδυνάμου αποτελέσματος με ποσοτικό περιορισμό υπό την έννοια του άρθρου 30 της Συνθήκης ΕΚ. 2) Η εφαρμογή διατάξεως εθνικού δικαίου, η οποία παρέχει στον κάτοχο διπλώματος ευρεσιτεχνίας σχετικού με μέθοδο παρασκευής φαρμάκου τη δυνατότητα να αντιτάσσεται στο να προσκομίζει τρίτος στην αρμόδια για τη χορήγηση αδειών κυκλοφορίας φαρμάκων αρχή δείγματα φαρμάκου παρασκευασθέντα, με την κατοχυρωνόμενη βάσει της ευρεσιτεχνίας μέθοδο, από πρόσωπο εκτός του κατόχου του διπλώματος ευρεσιτεχνίας, δικαιολογείται βάσει του άρθρου 36 της Συνθήκης ΕΚ. 3) Όταν τρίτος, κατά παράβαση του ισχύοντος σε κράτος μέλος δικαίου της ευρεσιτεχνίας, προσκομίζει στην αρμόδια για τη χορήγηση αδειών κυκλοφορίας φαρμάκων αρχή δείγματα φαρμάκου παρασκευασθέντα με μέθοδο που κατοχυρώνεται από την ευρεσιτεχνία και, κατά τον τρόπο αυτόν, λαμβάνει τη ζητηθείσα άδεια, το γεγονός ότι εθνικό δικαστήριο απαγορεύει στον παραβάτη να διαθέσει στο εμπόριο το φάρμακο αυτό επί συγκεκριμένη περίοδο μετά τη λήξη της ισχύος του διπλώματος ευρεσιτεχνίας, με σκοπό να τον εμποδίσει να αντλήσει αδικαιολόγητο όφελος από την παράβαση αυτή, αποτελεί μέτρο ισοδυνάμου αποτελέσματος υπό την έννοια του άρθρου 30 της Συνθήκης δυνάμενο να δικαιολογηθεί βάσει του άρθρου 36 της ίδιας Συνθήκης. 4) Στην περίπτωση που η με σκοπό τη λήψη αδείας κυκλοφορίας φαρμάκου προσκόμιση δειγμάτων φαρμάκου στην αρμόδια αρχή συνιστά προσβολή του διπλώματος ευρεσιτεχνίας, το κοινοτικό δίκαιο, και ειδικότερα το άρθρο 36 της Συνθήκης, δεν εμποδίζει ένα εθνικό δικαστήριο να απαγορεύσει στον παραβάτη να διαθέσει το φάρμακο αυτό στο εμπόριο επί περίοδο δεκατεσσάρων μηνών μετά τη λήξη της ισχύος του διπλώματος ευρεσιτεχνίας, η οποία περίοδος, καίτοι υπερβαίνει τη μεγίστη προθεσμία που επιτρέπει για τη διαδικασία χορηγήσεως αδείας κυκλοφορίας φαρμάκου το άρθρο 7 της οδηγίας 65/65/ΕΟΚ του Συμβουλίου, της 26ης Ιανουαρίου 1965, περί της προσεγγίσεως των νομοθετικών, κανονιστικών και διοικητικών διατάξεων σχετικά με τα φαρμακευτικά ιδιοσκευάσματα, σε συνδυασμό με το άρθρο 4, στοιχείο γγ, της οδηγίας 75/319/ΕΟΚ του Συμβουλίου, της 20ής Μαου 1975, περί προσεγγίσεως των νομοθετικών, κανονιστικών και διοικητικών διατάξεων που αφορούν τα φαρμακευτικά ιδιοσκευάσματα αντιστοιχεί στην πραγματική μέση διάρκεια της διαδικασίας αυτής στο περί ου πρόκειται κράτος μέλος.

62008TJ0582

ro

Acțiune formulată împotriva deciziei Comisiei din 30 octombrie 2008 prin care a fost respinsă oferta reclamantei depusă pentru lotul nr. 4, „Punere la dispoziție de echipe de interpreți în funcție de nevoile lingvistice ale fiecărui eveniment”, din cadrul contractului VT/2008/036 (Contracte‑cadru multiple referitoare la servicii de organizare de reuniuni și de conferințe) și a deciziei Comisiei din 17 noiembrie 2008 prin care a fost desemnată societatea căreia i s‑a atribuit lotul nr. 4, precum și o cerere de obligare a Comisiei la plata de daune interese în cazul în care Tribunalul nu ar admite cererea de anulare a deciziei de respingere a ofertei reclamantei Dispozitivul 1) Respinge acțiunea. 2) Obligă Carpent Languages SPRL la plata cheltuielilor de judecată.

61982CJ0170

fr

1 PAR JUGEMENT EN DATE DU 11 JUIN 1982 , PARVENU A LA COUR LE 21 JUIN 1982 , LE TRIBUNAL DE COMMERCE DE BOURG-EN-BRESSE ( AIN ) A POSE , EN VERTU DE L ' AR- TICLE 177 DU TRAITE CEE , DEUX QUESTIONS PREJUDICIELLES PORTANT , D ' UNE PART , SUR L ' INTERPRETATION DES DISPOSITIONS COMMUNAUTAIRES RELATIVES A LA DETERMINATION DES PRIX DE REFERENCE ET D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE LORS DE L ' IMPORTATION DANS UN ETAT MEMBRE DE VINS EN PROVENANCE D ' UN PAYS TIERS ET SUR L ' INCIDENCE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES SUR CES MECANISMES DE PRIX ( NOTAMMENT LE REGLEMENT N 816/70 DU CONSEIL , DU 28 . 4 . 1970 , JO L 99 , P . 1 , ET LE REGLEMENT N 1380/75 DE LA COMMISSION , DU 29 . 5 . 1975 , JO L 139 , P . 37 , MODIFIE PAR LE REGLEMENT N 1577/76 DE LA COMMISSION , DU 30 . 6 . 1976 , JO L 172 , P . 57 ) ET , D ' AUTRE PART , SUR LA VALEUR , AU REGARD DU DROIT COMMUNAUTAIRE , D ' UNE CLAUSE DE REVERSEMENT DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES CONTENUE DANS UN CONTRAT CONCLU ENTRE DEUX OPERATEURS ECONOMIQUES . 2 CES QUESTIONS SONT POSEES DANS LE CADRE D ' UN LITIGE QUI OPPOSE L ' OFFICE NATIONAL DE COMMERCIALISATION DES PRODUITS VITI-VINICOLES , ETABLISSEMENT PUBLIC ALGERIEN A CARACTERE INDUSTRIEL ET COMMERCIAL CHARGE , NOTAMMENT , DE LA COMMERCIALISATION DES VINS PRODUITS EN ALGERIE ( CI-APRES L ' ONCV ) ET LA SOCIETE A RESPONSABILITE LIMITEE LES FILS D ' HENRI RAMEL , AYANT SON SIEGE A CHARNOZ-MEXIMIEUX ( CI-APRES LA SOCIETE RAMEL ). 3 LA SOCIETE RAMEL IMPORTE EN FRANCE DU VIN PROVENANT D ' ALGERIE , QU ' ELLE ACHETE AUPRES DE L ' ONCV . LES CONTRATS DE VENTE STIPULENT DANS LA RUBRIQUE ' PRIX CONVENUS ' : ' IL EST CONVENU QUE TOUTE SOMME PROVENANT D ' UN MONTANT COMPENSATOIRE QUI SERAIT ACCORDE PAR L ' ONIVIT SERA VERSEE DIRECTEMENT PAR L ' ACHETEUR AU COMPTE DU VENDEUR SUR LA BASE DE FACTURE COMPLEMENTAIRE ETABLIE A CET EFFET . LE MONTANT COMPENSATOIRE ETANT FIXE LE JOUR DE L ' IMPORTATION , L ' ACHETEUR S ' ENGAGE A LE COMMUNIQUER AU VENDEUR DES LE DEDOUANEMENT DES VINS . . . ' 4 JUSQU ' EN 1978 , LA SOCIETE RAMEL A APPLIQUE CES STIPULATIONS CONTRACTUELLES ET REGULIEREMENT VERSE , EN VERTU DE LA CLAUSE PRECITEE , LES SOMMES DUES AU TITRE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES . PAR CONTRE , A PARTIR DU MOIS DE MAI 1978 , TOUT EN PAYANT LE PRIX CONVENU PAR AILLEURS DANS LES CONTRATS , ELLE A REFUSE DE VERSER A L ' ONCV LA SOMME REPRESENTATIVE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , EN FONDANT NOTAMMENT SA POSITION SUR LE FAIT QU ' UN TEL PAIEMENT SERAIT CONTRAIRE A LA REGLEMENTATION COMMUNAUTAIRE ET QUE LA CLAUSE PRECITEE SERAIT TOUT A LA FOIS ILLICITE ET ENTACHEE DE NULLITE . 5 FACE A CE REFUS , ET APRES AVOIR PRESENTE A LA SOCIETE LES FACTURES CORRESPONDANT AUX SOMMES REPRESENTATIVES DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , QUE LA SOCIETE A EFFECTIVEMENT PERCUS , L ' ONCV A ASSIGNE LA SOCIETE RAMEL DEVANT LE TRIBUNAL DE COMMERCE DE BOURG-EN-BRESSE EN VUE D ' OBTENIR LE PAIEMENT DES SOMMES LITIGIEUSES . 6 PAR JUGEMENT EN DATE DU 11 JUIN 1982 , CETTE JURIDICTION A SURSIS A STATUER ET A DECIDE DE POSER A LA COUR DES DEUX QUESTIONS PREJUDICIELLES SUIVANTES : ' 1 ) A ) L ' ORGANISME VENDEUR D ' UN PAYS TIERS DU MAGREB EST-IL EN DROIT D ' EXPORTER DANS UN ETAT MEMBRE DE LA COMMUNAUTE DES VINS AU PRIX D ' IMPORTATION INFERIEUR AU PRIX DE REFERENCE , SANS QUE CES MEMES VINS NE FASSENT L ' OBJET DE LA PERCEPTION DE DROITS DE DOUANE REDUITS OU ENTIERS? B)DANS LA NEGATIVE : PEUT-IL , POUR EVITER L ' APPLICATION DE CETTE REGLE , CONVENIR CONTRACTUELLEMENT AVEC SON CONTRACTANT IMPORTATEUR D ' UN PAYS DE LA CEE , LE REMBOURSEMENT A SON PROFIT DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES PERCUS A L ' IMPORTATION , AFIN DE POUVOIR JUSTIFIER , A POSTERIORI , A L ' EGARD DE LA COMMUNAUTE QUE LE PRIX AUQUEL IL A FACTURE SATISFAIT AU PRIX DE REFERENCE? 2)A)LES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES PERCUS PAR L ' IMPORTATEUR D ' UN PAYS DE LA CEE PEUVENT-ILS ETRE COMPRIS DANS CE PRIX DE REFERENCE? B)DANS LA NEGATIVE : QUELLE VALEUR CONVIENT-IL D ' ATTRIBUER A UNE CONVENTION ENTRE L ' ORGANISME VENDEUR D ' UN PAYS TIERS DU MAGHREB ET UN IMPORTATEUR FRANCAIS ENGAGEANT CE DERNIER A LUI REPERCUTER LES MONTANTS COMPENSATOIRES POUR JUSTIFIER DU RESPECT DU PRIX DE REFERENCE? ' SUR LES CONCLUSIONS AUX FINS DE NON-LIEU PRESENTEES PAR L ' ONCV 7 L ' ONCV A SOUTENU QUE COMPTE TENU DE LA TRIPLE CIRCONSTANCE QU ' AUCUNE INFRACTION A LA REGLEMENTATION COMMUNAUTAIRE N ' AURAIT ETE COMMISE OU RELEVEE , QU ' UNE EVENTUELLE MECONNAISSANCE DU PRIX DE REFERENCE COMMUNAUTAIRE SERAIT SANS INCIDENCE SUR LA PORTEE DES ENGAGEMENTS CONTRACTUELS DES PARTIES , ET QU ' AINSI LA REPONSE A LA QUESTION POSEE SERAIT EN TOUT ETAT DE CAUSE INDIFFERENTE A LA SOLUTION DU LITIGE , IL N ' Y AURAIT PAS LIEU , POUR LA COUR , DE REPONDRE AUX QUESTIONS PREJUDICIELLES TELLES QU ' ELLES SONT FORMULEES PAR LE JUGE DE RENVOI . 8 AINSI QU ' IL A ETE ITERATIVEMENT JUGE , IL N ' APPARTIENT PAS A LA COUR DE SE PRONONCER SUR L ' OPPORTUNITE DE LA DEMANDE DE DECISION PREJUDICIELLE . DANS LE CADRE DE LA REPARTITION DES FONCTIONS JURIDICTIONNELLES ENTRE LES JURIDICTIONS NATIONALES ET LA COUR , OPEREE PAR L ' ARTICLE 177 DU TRAITE , IL INCOMBE , EN EFFET , AU JUGE NATIONAL , QUI EST SEUL A AVOIR UNE CONNAISSANCE DIRECTE DES FAITS DE L ' AFFAIRE COMME AUSSI DES ARGUMENTS MIS EN AVANT PAR LES PARTIES , ET QUI DEVRA ASSUMER LA RESPONSABILITE DE LA DECISION JUDICIAIRE A INTERVENIR , D ' APPRECIER , EN PLEINE CONNNAISSANCE DE CAUSE , LA PERTINENCE DES QUESTIONS DE DROIT SOULEVEES PAR LE LITIGE DONT IL SE TROUVE SAISI ET LA NECESSITE D ' UNE DECISION PREJUDICIELLE POUR ETRE EN MESURE DE RENDRE UN JUGEMENT . SUR LA REPONSE A APPORTER A LA QUESTION 1A ) DU JUGE DE RENVOI 9 LE JUGE NATIONAL DEMANDE A LA COUR DE PRECISER SI UN ORGANISME VENDEUR D ' UN PAYS TIERS DU MAGHREB EST EN DROIT D ' EXPORTER , DANS UN ETAT MEMBRE , DES VINS A UN PRIX D ' IMPORTATION INFERIEUR AU PRIX DE REFERENCE COMMUNAUTAIRE , SANS QU ' IL SOIT PERCU DE DROITS DE DOUANE SUR CES VINS . 10 EN APPLICATION DE L ' ARTICLE 9 DU REGLEMENT ( CEE ) DU CONSEIL , DU 28 AVRIL 1970 , PORTANT DISPOSITIONS COMPLEMENTAIRES EN MATIERE D ' ORGANISATION COMMUNE DU MARCHE VITI-VINICOLE ET APPLICABLE EN L ' ESPECE , SONT FIXES , ANNUELLEMENT , POUR LES VINS , DES PRIX DE REFERENCE , EXPRIMES EN UNITE DE COMPTE PAR DEGRE/HL OU PAR HECTOLITRE , A PARTIR DES PRIX D ' ORIENTATION DES TYPES DE VIN LES PLUS REPRESENTATIFS DE LA PRODUCTION COMMUNAUTAIRE ; POUR CHAQUE VIN POUR LEQUEL UN PRIX DE REFERENCE EST FIXE , IL EST ETABLI UN PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE POUR TOUTES LES IMPORTATIONS ; DANS LE CAS OU LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE D ' UN VIN EST INFERIEUR AU PRIX DE REFERENCE , IL EST PERCU UNE TAXE COMPENSATOIRE EGALE A LA DIFFERENCE ENTRE LE PRIX DE REFERENCE ET LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE . 11 EN OUTRE , EN VERTU DE L ' ARTICLE 13 DE L ' ACCORD INTERIMAIRE ENTRE LA COMMUNAUTE ECONOMIQUE EUROPEENNE ET LA REPUBLIQUE ALGERIENNE DEMOCRATIQUE POPULAIRE , ANNEXE AU REGLEMENT N 1287/76 , DU CONSEIL DU 28 MAI 1976 ( JO L 141 , P . 1 ), LA REDUCTION DES DROITS DE DOUANE A L ' IMPORTATION DANS LA COMMUNAUTE DE VINS DE RAISINS FRAIS EN PROVENANCE D ' ALGERIE EST EGALEMENT SUBORDONNEE A LA CONDITION QUE LES PRIX PRATIQUES A L ' IMPORTATION SOIENT AU MOINS EGAUX AUX PRIX DE REFERENCE DE LA COMMUNAUTE . 12 IL RESULTE DE L ' EXAMEN DE CES DISPOSITIONS COMBINEES QU ' IL Y A LIEU DE REPONDRE A LA QUESTION SUSVISEE QUE CES DISPOSITIONS S ' OPPOSENT A CE QU ' UN ORGANISME VENDEUR D ' UN PAYS TIERS , COMME L ' ALGERIE , PUISSE EXPORTER DANS UN ETAT MEMBRE DE LA COMMUNAUTE DES VINS A UN PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE INFERIEUR AU PRIX DE REFERENCE CONCERNANT CES VINS . DANS UN TEL CAS , IL DEVRAIT ETRE PERCU UNE TAXE COMPENSATOIRE EGALE A LA DIFFERENCE ENTRE LE PRIX DE REFERENCE ET LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE . SUR LES REPONSES A APPORTER AUX AUTRES QUESTIONS DU JUGE DE RENVOI 13 IL APPARAIT A LA COUR QUE LES QUESTIONS 1 B ), 2 A ) ET 2 B ) POSENT LE PROBLEME DE L ' INCIDENCE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES SUR LES MECANISMES DE PRIX EXAMINES PLUS HAUT ET SUR LA CONFORMITE AU DROIT COMMUNAUTAIRE DES STIPULATIONS CONTRACTUELLES QUI FONT L ' OBJET DU LITIGE . CES QUESTIONS PREJUDICIELLES ETANT ETROITEMENT LIEES , IL Y A LIEU , POUR LA COUR , DE LES EXAMINER SIMULTANEMENT ET D ' Y STATUER PAR UNE SEULE REPONSE . 14 EN VERTU DE L ' ARTICLE 17 , PARAGRAPHE 3 , DU REGLEMENT N 1380/75 DANS SA VERSION MODIFIEE PAR L ' ARTICLE 1 DU REGLEMENT N 1577/76 ET APPLICABLE AU LITIGE AU PRINCIPAL ' 3 . DANS LE SECTEUR DU VIN , LES PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE SONT CONSIDERES COMME RESPECTES LORS DE L ' IMPORTATION EN PROVENANCE DE PAYS TIERS SI , POUR LE PRODUIT CONCERNE , LE PRIX D ' OFFRE : A ) AUGMENTE DANS LE CAS D ' UNE VALORISATION DE LA MONNAIE DE L ' ETAT MEMBRE IMPORTATEUR , B)DIMINUE DANS LE CAS D ' UNE DEPRECIATION DE CETTE MONNAIE , DU MONTANT VISE A L ' ALINEA SUIVANT N ' EST PAS INFERIEUR AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE . LE MONTANT VISE A L ' ALINEA PRECEDENT EST LE MONTANT COMPENSATOIRE MONETAIRE APPLICABLE DANS LES ECHANGES INTRACOMMUNAUTAIRES . ' 15 IL RESULTE DE CETTE DISPOSITION QUE LES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES DOIVENT ETRE , SELON QU ' IL Y AIT VALORISATION OU DEPRECIATION DE LA MONNAIE DE L ' ETAT MEMBRE IMPORTATEUR , RESPECTIVEMENT AJOUTES AU PRIX D ' OFFRE FRANCO- FRONTIERE OU DEDUITS DE CE DERNIER ET QUE LE RESULTAT DE CETTE OPERATION DOIT ETRE SUPERIEUR OU EGAL AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE POUR QUE LES DISPOSITIONS DU DROIT COMMUNAUTAIRE SOIENT RESPECTEES . 16 EN L ' ESPECE , IL RESSORT DES OBSERVATIONS ECRITES DES PARTIES TELLES QU ' ELLES ONT ETE PRECISEES AU COURS DE LA PROCEDURE ORALE QUE L ' ONCV FACTURAIT INITIALEMENT A LA SOCIETE RAMEL , LORS DE L ' IMPORTATION , LE PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE , PAR HYPOTHESE CONNU AU MOMENT DE LA TRANSACTION , ET QUE LA SOCIETE RAMEL ACQUITTAIT IMMEDIATEMENT CETTE PREMIERE FACTURE . POSTERIEUREMENT , LORSQUE LES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES AFFERENTS A CETTE TRANSACTION ETAIENT CONNUS AVEC PRECISION , L ' ONCV ADRESSAIT A LA SOCIETE RAMEL UNE FACTURE COMPLEMENTAIRE PORTANT SUR LA SOMME REPRESENTATIVE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES PERCUS PAR CETTE DERNIERE . 17 DANS CETTE HYPOTHESE , S ' AGISSANT D ' UNE IMPORTATION REALISEE DANS UN PAYS A MONNAIE DEPRECIEE , LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE DEVAIT ETRE AU MOINS EGAL AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE MAJORE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES AFFERENTS A CETTE OPERATION D ' IMPORTATION , POUR UNE TRANSACTION QUE LES OPERATEURS ECONOMIQUES SOUHAITAIENT VOIR REALISEE AU PRIX MINIMAL . 18 PAR SUITE , SI LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE EST EGAL OU SUPERIEUR AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE MAJORE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , ET SI CE PRIX EST IMMEDIATEMENT ACQUITTE PAR L ' IMPORTATEUR , LES STIPULATIONS CONTRACTUELLES RELATIVES AU REVERSEMENT DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES PAR L ' IMPORTATEUR FRANCAIS A L ' EXPORTATEUR ALGERIEN NE RELEVENT PAS DU DROIT COMMUNAUTAIRE MAIS DU DOMAINE DES RELATIONS CONTRACTUELLES REGLEES SELON LE DROIT NATIONAL AINSI QUE LA COUR L ' A DEJA JUGE DANS SON ARRET DU 13 FEVRIER 1980 ( SAMAVINS , AFFAIRE 74/79 , RECUEIL P . 239 ). 19 A L ' INVERSE , SI AU MOMENT DE L ' IMPORTATION , L ' IMPORTATEUR N ' A ACQUITTE QU ' UNE SOMME EGALE AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE ALORS QUE LA TRANSACTION DOIT S ' EFFECTUER A UN NIVEAU OU LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE EST EGAL AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE MAJORE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , LE REVERSEMENT PAR L ' IMPORTATEUR FRANCAIS A L ' EXPORTATEUR ALGERIEN D ' UNE SOMME REPRESENTATIVE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES EST UNE CONDITION NECESSAIRE POUR QUE LES DISPOSITIONS COMMUNAUTAIRES PRECITEES SOIENT RESPECTEES . 20 PAR SUITE , DANS CETTE HYPOTHESE QUI EST CELLE OU LA TRANSACTION S ' EFFECTUE AU PRIX MINIMAL , DES LORS QUE LE MONTANT COMPENSATOIRE MONETAIRE AFFERENT A CETTE TRANSACTION ET APPLICABLE LE JOUR DE L ' ACCOMPLISSEMENT DES FORMALITES DOUANIERES POUR LA MISE EN LIBRE PRATIQUE NE PEUT ETRE CONNU QUE POSTERIEUREMENT A LA REALISATION DE LA TRANSACTION , UNE STIPULATION CONTRACTUELLE PREVOYANT LE REVERSEMENT DE LA SOMME REPRESENTATIVE DE CE MONTANT COMPENSATOIRE MONETAIRE NE SAURAIT ETRE REGARDEE COMME CONTRAIRE AU DROIT COMMUNAUTAIRE DONT ELLE VISE , AU CONTRAIRE , A ASSURER LE RESPECT . 21 IL Y A DONC LIEU DE REPONDRE AUX QUESTIONS 1 B ), 2 A ) ET 2 B ) DU JUGE DE RENVOI QUE DANS L ' HYPOTHESE OU LA TRANSACTION S ' EFFECTUE AU PRIX MINIMAL , LES DISPOSITIONS DE L ' ARTICLE 17 , PARAGRAPHE 3 , DU REGLEMENT N 1380/75 DANS SA VERSION MODIFIEE PAR L ' ARTICLE 1 DU REGLEMENT N 1577/76 SONT A INTERPRETER EN CE SENS QUE SI , AU MOMENT DE L ' IMPORTATION , L ' IMPORTATEUR N ' A ACQUITTE QU ' UNE SOMME EGALE AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE ALORS QUE LA TRANSACTION DOIT SE REALISER A UN NIVEAU OU LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE EST EGAL AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE MAJORE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , LE REVERSEMENT PAR L ' IMPORTATEUR FRANCAIS A L ' EXPORTATEUR ALGERIEN D ' UNE SOMME REPRESENTATIVE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , LORSQUE CEUX-CI SONT CONNUS AVEC PRECISION , EST UNE CONDITION NECESSAIRE POUR QUE LES DISPOSITIONS COMMUNAUTAIRES PRECITEES SOIENT RESPECTEES ET QUE , PAR SUITE , DANS CE CAS , UNE STIPULATION CONTRACTUELLE PREVOYANT LE REVERSEMENT DE LA SOMME REPRESENTATIVE DE CES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES NE SAURAIT ETRE REGARDEE COMME CONTRAIRE AU DROIT COMMUNAUTAIRE DONT ELLE VISE , AU CONTRAIRE , A ASSURER LE RESPECT . Décisions sur les dépenses SUR LES DEPENS 22 LES FRAIS EXPOSES PAR LA COMMISSION DES COMMUNAUTES EUROPEENNES , QUI A SOUMIS DES OBSERVATIONS A LA COUR , NE PEUVENT FAIRE L ' OBJET D ' UN REMBOURSEMENT . LA PROCEDURE REVETANT , A L ' EGARD DES PARTIES AU PRINCIPAL , LE CARACTERE D ' UN INCIDENT SOULEVE DEVANT LA JURIDICTION NATIONALE , IL APPARTIENT A CELLE-CI DE STATUER SUR LES DEPENS . PAR CES MOTIFS , Dispositif LA COUR ( TROISIEME CHAMBRE ), STATUANT SUR LES QUESTIONS A ELLE SOUMISES PAR LE TRIBUNAL DE COMMERCE DE BOURG-EN-BRESSE , PAR JUGEMENT DU 11 JUIN 1982 , DIT POUR DROIT : 1 ) LES DISPOSITIONS COMBINEES DE L ' ARTICLE 9 DU REGLEMENT N 816/70 DU CONSEIL DU 28 AVRIL 1970 ET DE L ' ARTICLE 13 DE L ' ACCORD INTERIMAIRE ENTRE LA COMMUNAUTE ECONOMIQUE EUROPEENNE ET LA REPUBLIQUE ALGERIENNE DEMOCRATIQUE ET POPULAIRE , ANNEXE AU REGLEMENT N 1287/76 DU CONSEIL , S ' OPPOSENT A CE QU ' UN ORGANISME VENDEUR D ' UN PAYS TIERS , COMME L ' ALGERIE , PUISSE EXPORTER , DANS UN ETAT MEMBRE DE LA COMMUNAUTE , DES VINS A UN PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE , INFERIEUR AUX PRIX DE REFERENCE CONCERNANT CES VINS . DANS UN TEL CAS , IL DEVRAIT ETRE PERCU UNE TAXE COMPENSATOIRE EGALE A LA DIFFERENCE ENTRE LE PRIX DE REFERENCE ET LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE . 2)DANS L ' HYPOTHESE OU LA TRANSACTION S ' EFFECTUE AU PRIX MINIMAL , LES DISPOSITIONS DE L ' ARTICLE 17 , PARAGRAPHE 3 , DU REGLEMENT N 1380/75 DANS SA VERSION MODIFIEE PAR L ' ARTICLE 1 DU REGLEMENT N 1577/76 SONT A INTERPRETER EN CE SENS QUE SI , AU MOMENT DE L ' IMPORTATION , L ' IMPORTATEUR N ' A ACQUITTE QU ' UNE SOMME EGALE AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE ALORS QUE LA TRANSACTION DOIT SE REALISER A UN NIVEAU OU LE PRIX D ' OFFRE FRANCO-FRONTIERE EST EGAL AU PRIX FRANCO-FRONTIERE DE REFERENCE MAJORE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , LE REVERSEMENT PAR L ' IMPORTATEUR FRANCAIS A L ' EXPORTATEUR ALGERIEN D ' UNE SOMME REPRESENTATIVE DES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES , LORSQUE CEUX-CI SONT CONNUS AVEC PRECISION , EST UNE CONDITION NECESSAIRE POUR QUE LES DISPOSITIONS COMMUNAUTAIRES PRECITEES SOIENT RESPECTEES ET QUE , PAR SUITE , DANS CE CAS , UNE STIPULATION CONTRACTUELLE PREVOYANT LE REVERSEMENT DE LA SOMME REPRESENTATIVE DE CES MONTANTS COMPENSATOIRES MONETAIRES NE SAURAIT ETRE REGARDEE COMME CONTRAIRE AU DROIT COMMUNAUTAIRE DONT ELLE VISE , AU CONTRAIRE , A ASSURER LE RESPECT .

62013CJ0026

bg

Преюдициалното запитване се отнася до тълкуването на член 4, параграф 2 и член 6, параграф 1 от Директива 93/13/ЕИО на Съвета от 5 април 1993 година относно неравноправните клаузи в потребителските договори ( ОВ L 95, стр. 29 ; Специално издание на български език, глава 15, том 2, стр. 273). Запитването е отправено в рамките на спор между г‑н Kásler и г‑жа Káslerné Rábai (наричани по-нататък „кредитополучатели“) и OTP Jelzálogbank Zrt (наричана по-нататък „Jelzálogbank“) по повод предполагаемо неравноправния характер на договорна клауза относно приложимия обменен курс към погасителните вноски по кредит, изразен в чуждестранна валута. Правна уредба Правото на Съюза Дванадесето, тринадесето, деветнадесето, двадесето и двадесет и четвърто съображение от Директива 93/13 гласят: „като има предвид, че при настоящото си състояние националните законодателства допускат само частична хармонизация; като има предвид, че по-специално в […] директива[та] се разглеждат само условия, които не се договарят индивидуално; като има предвид, че държавите членки следва да имат възможността с оглед на Договора [за ЕИО] да предоставят на потребителите по-голяма степен на защита чрез разпоредби в националното си законодателство, които са по-строги от тези в […] директива[та]; като има предвид, че законовите и подзаконовите разпоредби на държавите членки, определящи пряко или непряко условията в потребителски договори, се предполага да не съдържат неравноправни клаузи; […]; като има предвид, че в този смисъл изразът „задължителни законови или подзаконови разпоредби“ в член 1, параграф 2 също включва правила, които според правните норми при отсъствие на други уговорки, се прилагат между договарящи се страни; […] като има предвид, че по смисъла на настоящата директива, преценка на неравноправния характер не се извършва въз основа на клаузи, които описват общия предмет на договора, нито пък на съотношението качество/цена на доставените стоки или предоставените услуги; като има предвид, че общият предмет на договора и съотношението качество/цена могат въпреки това да се вземат под внимание при преценка за [неравноправност] на други условия; […] като има предвид, че договорите следва да се съставят на ясен, разбираем език, а потребителят да има възможност да проучи всички условия […] […] като има предвид, че съдилищата и административните органи на държавите членки трябва да разполагат с адекватни и ефективни средства да наложат преустановяването на включването на неравноправни клаузи в потребителски договори“. Член 1 от Директивата предвижда: „1.   Настоящата директива има за цел да сближи законовите, подзаконовите и административните разпоредби на държавите членки относно неравноправните клаузи в договори, сключвани между продавач или доставчик и потребител. 2.   Договорни условия, които отразяват задължителни законови или подзаконови разпоредби, или принципи на международни конвенции, по които държавите членки или Общността са страна, по-специално в областта на транспорта, не са предмет на разпоредбите на настоящата директива“. Съгласно член 3 от посочената директива: „1.   В случаите, когато дадена договорна клауза не е индивидуално договорена, се счита за неравноправна, когато въпреки изискването за добросъвестност, тя създава в ущърб на потребителя значителна неравнопоставеност между правата и задълженията, произтичащи от договора. […] 3.   Приложението съдържа примерен и неизчерпателен списък на клаузи, които се смятат за неравноправни“. Член 4 от Директива 93/13 има следната редакция: „1.   Без да се засяга член 7, преценката за неравноправност на дадена клауза се извършва, като се отчита характер[ът] на стоките или услугите, за които е сключен договорът, и се вземат предвид всички обстоятелства, довели до сключването му, към момента на самото сключване, както и всички останали клаузи в договора, или такива, съдържащи се в друг договор, от който той произтича. 2.   Преценката за неравноправния характер на клаузите не се свързва нито с основния предмет на договора, нито със съответствието [между] цената и възнаграждението, от една страна, и […] доставените стоки или предоставените услуги, от друга, при условие че тези клаузи са изразени на ясен и разбираем език“. Член 5 от тази директива гласи: „При договори, в които всички или определени клаузи се предлагат на потребителя в писмен вид, тези условия се съставят на ясен и разбираем език. […]“. Съгласно член 6, параграф 1 от посочената директива: „Държавите членки определят изискването, включените неравноправни клаузи в договори между потребители и продавачи или доставчици да не са обвързващи за потребителя, при условията на тяхното национално право, и че договорът продължава да действа за страните по останалите условия, когато може да се изпълнява и без неравноправните клаузи“. Член 7, параграф 1 от Директива 93/13 предвижда: „Държавите членки осигуряват, че в интерес на потребителите и конкурентите, съществуват подходящи и ефективни мерки за предотвратяване на употребата на неравноправни клаузи в договори, сключени между потребители и продавачи или доставчици“. Съгласно член 8 от посочената директива: „Държавите членки могат да приемат или запазят в сила по-строги разпоредби, в съответствие с Договора, в областта, уредена с настоящата директива, за да осигурят по-високо ниво на защита на потребителите“. Точка 1 от приложението към Директива 93/13 за условията, посочени в член 3, параграф 3, съдържа неизчерпателен списък на условията, които се считат за неравноправни. В точка 1, буква й) са включени условията, които имат за предмет или резултат „даване право на продавача или доставчика да изменя едностранно условията по договора без основателна причина, ко[я]то е посочен[а] в самия договор“. В точка 1, буква л) са включени условията, които имат за предмет или резултат „[…] разрешаване […] на доставчика на услуги да увеличава [своята] цена[…], без […] да даде съответното право на потребителя да се откаже от договора, в случай че смята окончателната цена за твърде висока спрямо първоначално договорената при сключване на договора“. Точка 2 от посоченото приложение се отнася до обхвата на букви ж), й) и л). По-специално в точка 2, буква б) се посочва, че „буква й) не възпрепятства условията, при които доставчикът на финансови услуги си запазва правото да промени изплащания от потребителя или получаван от него лихвен процент, или размера на други такси за финансови услуги без предизвестие при наличие на основателна причина, когато доставчикът е задължен по договора да известява другата страна или страни за това при първа възможност, а последните са в правото си незабавно да прекратят договора“. Точка 2, буква г) предвижда, че „буква л) не възпрепятства условия по индексиране на цената, когато последните са законосъобразни, при условие че методът на променяне на цените е описан изрично“. Унгарското право Член 209 от Гражданския кодекс в редакцията му, приложима към датата на сключване на разглеждания в главното производство договор за кредит (наричан по-нататък „Гражданския кодекс“), е предвиждал: „1.   Общите условия в потребителските договори, както и условията в тези договори, които не са индивидуално договорени, са неравноправни, когато в нарушение на изискването за добросъвестност и справедливост едностранно и неоснователно определят договорните права и задължения на страните в ущърб на страната, която не е формулирала условията на договора. […] 4.   Разпоредбите относно неравноправните договорни клаузи не се прилагат към договорните клаузи, които определят основния предмет на договора, нито към тези, които определят равновесието между основната и насрещната престация. […]“. Считано от 22 май 2009 г., параграфи 4 и 5 от посочения член са изменени, както следва: „4. Общите условия в потребителските договори, както и клаузите в тези договори, които не са индивидуално договорени, също имат неравноправен характер единствено поради обстоятелството че не са изразени на ясен и разбираем език. 5. Разпоредбите относно неравноправните договорни клаузи не се прилагат към договорните клаузи, които определят основния предмет по договора, нито към тези, които определят равновесието между основната и насрещната престация, стига тези клаузи да са изразени на ясен и разбираем език“. Член 231 от този кодекс предвижда: „1.   Освен ако между страните е договорено друго, паричните задължения следва да се изплащат във валута по законовия курс в мястото на изпълнение на задължението. 2.   Задълженията, определени в друга валута или в злато, следва да се конвертират по обменния курс, приложим в мястото на плащането и към датата на плащането“. Съгласно член 237 от посочения кодекс: „1.   В случай че договорът е недействителен, следва да се възстанови положението преди неговото сключване. 2.   Ако не може да се възстанови положението преди сключването на договора, съдът обявява договора за приложим за периода до постановяване на неговото решение. Недействителен договор може да се обяви за действителен, ако бъде отстранена причината за недействителността, по-специално в потребителски договори, в които липсва явно равновесие между престациите на страните, с отстраняване на непропорционалното предимство. В тези случаи следва да се нареди възстановяване на престацията, която евентуално е направена без насрещна престация“. Член 239 от Гражданския кодекс предвижда: „1.   Частичната недействителност на договор води до пълното му опорочаване, ако страните не биха го сключили без недействителната част. Със закон може да се предвиди друго. 2.   Частичната недействителност на потребителски договор води до пълното му опорочаване, ако този договор не може да се изпълни без недействителната част“. Съгласно член 239/А, параграф 1 от кодекса: „Страните могат да поискат от съда обявяване на недействителността на договора или на някоя от неговите клаузи (частична недействителност), без да е необходимо да искат прилагане на последиците, свързани с тази недействителност“. Член 523 от Гражданския кодекс има следното съдържание: „1.   По силата на договор за кредит финансовата организация или друг кредитодател се задължава да предостави на кредитополучателя определена парична сума, а кредитополучателят се задължава да я върне в съответствие с предвиденото в договора. 2.   Когато кредитодателят е финансова организация, кредитополучателят дължи лихви (банков кредит), освен ако със закон е предвидено друго“. Спорът по главното производство и преюдициалните въпроси На 29 май 2008 г. кредитополучателите сключват с Jelzálogbank договор, наименуван „Потребителски кредит във валута, обезпечен с ипотека върху недвижим имот“ (наричан по-нататък „договорът за кредит“). В съответствие с клауза I/1 от договора Jelzálogbank предоставя на кредитополучателите сумата от 14400000 унгарски форинта (HUF), като е уточнено, че „изчисляването на размера на кредита във валута се извършва по прилагания от банката курс купува за тази валута в сила в деня на отпускането на средствата“. В съответствие с условията от клауза I/1 „след отпускането на средствата размерът на кредита, свързаните с него лихви и административни разходи, както и лихвите за забава и другите разходи се изчисляват в чуждата валута“. Въз основа на курс купува на швейцарския франк (CHF), приложен от Jelzálogbank към момента на отпускането на средствата, размерът на кредита възлиза на 94240,84 CHF. Кредитополучателите трябва да върнат кредита за период от 25 години, като всяка месечна вноска е изискуема на четвъртия ден на всеки месец. В съответствие с клауза II от договора по кредита е определен номинален лихвен процент в размер на 5,2 %, към който се добавят административни разходи за управление в размер на 2,04 %, така че годишният процент на разходите възлиза на 7,43 % към датата на сключване на договора. Съгласно клауза III/2 от този договор (наричана по-нататък „клауза III/2“) „кредитодателят определя в унгарски форинти размера на всяка вноска по кредита въз основа на прилагания от банката обменен курс продава за [чуждестранната] валута в деня, предшестващ падежа“. Кредитополучателите предявяват иск срещу Jelzálogbank, в който твърдят, че клауза III/2 има неравноправен характер. Според тях тази клауза предоставя едностранно и неоснователно предимство на Jelzálogbank по смисъла на член 209 от унгарския граждански кодекс, тъй като позволява на банката да изчислява изискуемите месечни вноски на базата на прилагания от банката валутен курс продава за чуждестранната валута, при положение че размерът на отпуснатите средства по кредита е определен от банката въз основа на обменния курс купува за тази валута. Съдът, разгледал делото като първа инстанция, уважава предявения иск. По-късно решението му е потвърдено от въззивната инстанция. В решението си тази инстанция приема по-специално, че в рамките на процедура по отпускане на кредит, като разглежданата в спора, с който е сезирана, Jelzálogbank не предоставя чуждестранна валута на разположение на клиента. Обратно, въззивната инстанция констатира, че Jelzálogbank обвързва размера на месечната вноска, изразена в унгарски форинти, с актуалния курс на швейцарския франк с цел индексиране на размера на погасителните вноски по кредита, отпуснат в унгарски форинти. Jelzálogbank не предоставя на кредитополучателите финансова услуга, свързана с покупката или продажбата на чуждестранна валута, поради което банката не може да прилага за целите на погасяването на кредита курс, който е различен от курса, прилаган към датата на отпускането му като насрещна престация за предоставянето на несъществуваща услуга. Също така тази юрисдикция приема, че клауза III/2 не е съставена на ясен и разбираем език, тъй като не позволява да се узнаят съображенията, поради които е възприет различен метод на отчитане на кредита в зависимост от момента на отпускането му или на погасяването му. Jelzálogbank подава жалба срещу въззивното решение пред запитващата юрисдикция. Банката твърди по-специално, че доколкото ѝ позволява да получи доходи, които представляват насрещната престация, дължима по отпуснатия на кредитополучателите кредит в чуждестранна валута, и служи за покриване на разходите по операциите, извършени от кредитодателя за закупуването на валутата на пазара, клауза III/2 попада в приложното поле на изключението, предвидено в член 209, параграф 4 от Гражданския кодекс, поради което на основание член 209, параграф 1 от посочения кодекс не следва да се преценява предполагаемият ѝ неравноправен характер. Кредитополучателите твърдят, че подобна преценка е необходима. В това отношение те поддържат, че Jelzálogbank не може да изтъква срещу тях особеностите на банковите практики и да прехвърля върху тях разходите си, възникнали при тези практики, които водят до сливане между приходите на банката и отпуснатия кредит. При сключване на договора за кредит кредитополучателите дали съгласието си за отпускане на кредит в национална валута, а именно унгарски форинти. Следователно клауза III/2 била неясна. Запитващата юрисдикция счита, че на първо място възниква въпросът дали понятието за клауза, „определяща основния предмет на договора“ по смисъла на член 4, параграф 2 от Директива 93/13, включва всеки елемент от насрещната парична престация, която кредитополучателят дължи, включително сумите, произтичащи от прилагането на различни валутни курсове към момента на отпускане и на погасяване на кредита, или това понятие обхваща единствено изплащането на номиналния лихвен процент заедно с погасяването на кредита. Ако се възприеме по-тясното тълкуване на първото изключение, предвидено в член 4, параграф 2 от Директива 93/13, следва да се разгледа въпросът дали задължението да се плати разликата между двата валутни курса, може да се приеме като свързано със съответствието между цената и възнаграждението и следователно като част от „възнаграждението“ по смисъла на член 4, параграф 2 от Директива 93/13 и второто изключение, предвидено в този член. При това положение в хипотеза, при която възнаграждението представлява насрещна престация за услуга, съставена от множество престации, възниква и въпросът дали за прилагането на посоченото второ изключение е необходимо да се провери, че въпросното възнаграждение, в случая плащането, дължимо поради разлика в обменните курсове, съответства на реална престация, предоставяна пряко от банката на потребителя. Освен това, що се отнася до изискването, че само каузите, съставени „на ясен и разбираем език“, попадат в обхвата на член 4, параграф 2 от Директива 93/13, запитващата юрисдикция счита, че националното право трябва да се тълкува в съответствие с целите на Директивата, така че да се прецени неравноправният характер на договорни клаузи, които не отговарят на това изискване, дори когато въпросното изискване все още не е въведено във вътрешното право към момента на сключване на договора за кредит. Въпреки това точният обхват на това изискване бил неясен. Понятието можело да се разбира в смисъл, че всяка договорна клауза трябва да бъде разбираема от езикова и граматическа гледна точка. То обаче можело да се разбира и в по-широк смисъл, че трябва да са ясни и разбираеми и икономическите причини за включването на дадена клауза в договора и връзката ѝ с другите договорни клаузи. На последно място, в хипотеза, при която се установи неравноправният характер на клауза III/2, възниква и въпросът дали принципът, произтичащ от член 6, параграф 1 от Директива 93/13 и закрепен в точка 73 решение Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349 ), е приложим и когато, както по главното производство, договорът за кредит не може да се изпълни след премахване на посочената клауза. Ако случаят е такъв, Kúria иска да се установи дали посоченият принцип допуска националният съд да измени въпросната клауза, така че да отстрани неравноправния ѝ характер, по-специално като я замести с диспозитивна разпоредба от националното право, по подобие на въззивната инстанция. При тези условия Kúria решава да спре производството и да постави на Съда следните преюдициални въпроси: „1) Трябва ли член 4, параграф 2 от Директива [93/13] да се тълкува в смисъл, че при договор за кредит на сума, изразена в чужда валута, но на практика предоставена в националната парична единица и която потребителят трябва да върне изключително в националната парична единица, договорната клауза относно вида на обменния валутен курс (купува или продава), която не е била индивидуално договорена, може да бъде част от „определянето на основния предмет на договора“? Ако това не е така, въз основа на втория израз, посочен в член 4, параграф 2 от Директива [93/13], трябва ли разликата между обменния валутен курс купува и обменния валутен курс продава да се схваща като възнаграждение, чието съответствие с предоставената услуга не може да бъде разглеждано от гледна точка на нейния неравноправен характер? В тази връзка има ли някакво значение това дали действително е извършена сделка на обмяна на валута между финансовата организация и потребителя? 2) Ако член 4, параграф 2 от Директива трябва да се тълкува в смисъл, че националният съд може, независимо от разпоредбите на националното право, да разглежда неравноправния характер на договорните клаузи, на който се позовава посоченият член, когато тези клаузи не са изразени на ясен и разбираем език, трябва ли това последно изискване да се разбира в смисъл, че налага сами по себе си договорните клаузи да са ясни и разбираеми за потребителя от граматическа гледна точка или освен това то налага на същия този потребител да са ясни и разбираеми икономическите причини за включването на договорната клауза и връзката ѝ с другите договорни клаузи? 3) Следва ли член 6, параграф 1 от Директива [93/13] и точка 73 от решение [Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349 ] да се тълкуват в смисъл, че националният съд не може да отстрани в полза на потребителя причините за недействителността на неравноправна клауза, включена в общите условия на потребителски договор за кредит, като измени или допълни въпросната договорна клауза, ако договорът не би могъл да се изпълни въз основа на клаузите, които остават след премахването на посочената клауза? В това отношение има ли значение обстоятелството, че националното право съдържа нормативна разпоредба, уреждаща въпросния правен въпрос при липсата на недействителната клауза?“. По преюдициалните въпроси По първия въпрос С първия си въпрос запитващата юрисдикция иска да се установи по същество дали член 4, параграф 2 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че понятията „основен предмет на договора“ и „съответствие между цената и възнаграждението, от една страна, и доставените стоки или предоставените услуги, от друга“ се отнасят до клауза, включена в договор за кредит, изразен в чуждестранна валута, сключен между продавач или доставчик и потребител, която не е договорена индивидуално, какъвто е случаят с клаузата в главното производство, като по силата на тази клауза при изчисляването на погасителните вноски по кредита се прилага валутният курс купува. Съгласно постоянната съдебна практика както от изискването за еднакво прилагане на правото на Съюза, така и от принципа за равенство следва, че разпоредба от правото на Съюза, чийто текст не съдържа изрично препращане към правото на държава членка с оглед на определяне на нейния смисъл и обхват, трябва по принцип да получи самостоятелно и еднакво тълкуване навсякъде в Съюза, което трябва да се намери с оглед на контекста на тази разпоредба и преследваната от разглежданата правна уредба цел (вж. по-специално решение Fish Legal и Shirley, C‑279/12, EU:C:2013:853 , точка 42). Същото се отнася и за понятията, включени в член 4, параграф 2 от Директива 93/13, доколкото тази разпоредба не съдържа изрично препращане към правото на държава членка с оглед на определянето на нейния смисъл и обхват. Освен това съгласно постоянната практика на Съда въведената с Директива 93/13 система на защита се основава на идеята, че потребителят е в положението на по-слабата страна в отношенията с продавача или доставчика от гледна точка както на позицията му в преговорите, така и на степента на информираност — положение, което го принуждава да се съгласява с установените предварително от продавача или доставчика условия, без да може да повлияе на съдържанието им (вж. по-специално решение Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C‑484/08, EU:C:2010:309 , точка 27 и цитираната съдебна практика). С оглед на това положение на по-слаба страна, Директива 93/13 възлага задължение на държавите членки да предвидят механизъм, който да гарантира, че всяка договорна клауза, която не е индивидуално договорена, подлежи на контрол относно евентуалния ѝ неравноправен характер. В този контекст предвид критериите, посочени в член 3, параграф 1 и член 5 от Директива 93/13, националният съд следва да определи дали с оглед на особените обстоятелства в разглеждания случай такава клауза отговаря на изискванията за добросъвестност, равнопоставеност и прозрачност, установени в Директивата (вж. в този смисъл решение Invitel, C 472/10, EU:C:2012:242 , точка 22, и решение RWE Vertrieb, C 92/11, EU:C:2013:180 , точки 42—48). Въпреки това член 4, параграф 2 от Директива 93/13 във връзка с член 8 от нея допуска държавите членки да предвиждат в законодателството, с което транспонират Директивата, че „преценката за неравноправния характер“ не се отнася до посочените в тази разпоредба клаузи, при условие че те са изразени на ясен и разбираем език. От тази разпоредба следва, че посочените клаузи не подлежат на преценка относно евентуално неравноправния им характер, а както е постановил Съдът, попадат в приложното поле на уредената с Директивата област (вж. в този смисъл решение Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, EU:C:2010:309 , точки 31, 35 и 40). Следователно, доколкото член 4, параграф 2 от Директива 93/13 установява изключение от механизма на контрол по същество във връзка с неравноправните клаузи, предвиден в рамките на въведената с Директивата система за защита на потребителите, посочената разпоредба следва да се тълкува ограничително. Тази разпоредба включва, на първо място, клаузите, които се отнасят до „основния предмет на договора“. По главното производство запитващата юрисдикция изпитва съмнения относно това дали клауза III/2, като предвижда, че курс продава на дадена чуждестранна валута се прилага за изчисляването на погасителните вноски по кредит, изразен в тази чуждестранна валута, попада в понятието „основен предмет на договора“ за кредит по смисъла на тази разпоредба. В това отношение, макар запитващата юрисдикция да е единствено компетентна да се произнесе по квалификацията на тази клауза с оглед на особените обстоятелства по разглежданото дело, Съдът е компетентен да изведе от разпоредбите на Директива 93/13, по-специално член 4, параграф 2, критериите, които националният съд може или трябва да прилага при преценката на договорна клауза от гледна точка на разпоредбите на Директивата (вж. в този смисъл по-специално решение RWE Vertrieb, EU:C:2013:180 , точка 48 и цитираната съдебна практика). Съдът обаче вече е приел, че член 4, параграф 2 от Директива 93/13 цели единствено да определи правилата и обхвата на контрола по същество на договорните клаузи, които не са договорени индивидуално и описват основни престации по договорите, сключени между продавач или доставчик на услуги и потребител (решение Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, EU:C:2010:309 , точка 34). Обстоятелството, че дадена клауза е уговорена между договарящите страни в рамките на договорната им автономия и пазарните условия, не може да бъде критерий, позволяващ да се прецени дали тази клауза попада в понятието „основен предмет на договора“ по смисъла на член 4, параграф 2 от Директива 93/13. В действителност, както следва от член 3, параграф 1 и дванадесетото съображение от Директивата, клаузите, които са индивидуално договорени, поначало не попадат в приложното поле на Директивата. Следователно въпросът за евентуалното им изключване от приложното поле на посочения член 4, параграф 2 изобщо не се поставя. За сметка на това с оглед и на характера на изключение на член 4, параграф 2 от Директива 93/13 и на изискването за ограничително тълкуване на тази разпоредба, произтичащо от този характер, договорните клаузи, попадащи в понятието „основен предмет на договора“ по смисъла на тази разпоредба, трябва да се разбират като клаузи, определящи основните престации по договора и които сами по себе си го характеризират. Обратно, клаузите, които имат акцесорен характер по отношение на клаузите, определящи самата същност на договорното отношение, не попадат в обхвата на понятието „основен предмет на договора“ по смисъла на член 4, параграф 2 от Директива 93/13. Запитващата юрисдикция следва да прецени с оглед на естеството, общата структура и разпоредбите на договора за кредит, както и правния и фактическия му контекст дали клаузата, с която се определя обменният курс на месечните вноски, е съществен елемент от престацията на длъжника, изразяваща се в погасяването на отпусната от кредитора сума. Член 4, параграф 2 от Директива 93/13 включва, на второ място, клаузите, които се отнасят до „съответствието между цената и възнаграждението, от една страна, и доставените стоки или предоставените услуги, от друга“, или съгласно деветнадесетото съображение на Директивата — клаузите, „които описват […] съотношението качество/цена на доставените стоки или предоставените услуги“. По главното производство запитващата юрисдикция изпитва съмнения дали клауза III/2, като предвижда, че курс продава на дадена чуждестранна валута се прилага за изчисляването на погасителните вноски по кредит, като в същото време в други клаузи на договора за кредит е предвидено, че размерът на отпуснатия кредит се конвертира в национална валута по курс продава на чуждестранната валута, предполага парично задължение за потребителя по повод погасителните вноски по кредита да плати сумите, получени от разликата между курс купува и курс продава на чуждестранната валута, като това задължение би могло да се квалифицира като „възнаграждение“ за предоставената услуга, като наличието на неравноправен характер на това съответствие не подлежи на преценка съгласно член 4, параграф 2 от Директива 93/13. В това отношение от член 4, параграф 2 от Директива 93/13 следва, че тази втора категория клаузи, чийто евентуално неравноправен характер не подлежи на преценка, е с ограничен обхват, тъй като това изключване се отнася само до съответствието между цената или възнаграждението и доставените стоки или предоставените услуги. Както по същество посочва генералният адвокат в точка 69 от заключението си, изключването на контрола върху договорните клаузи по отношение на съотношението между качеството и цената на определена доставка или услуга се обяснява с факта, че липсва тарифа или правен критерий, които да направляват или ръководят този контрол. В този контекст Съдът вече е постановил, че това изключване не се прилага за клауза, отнасяща се до механизъм за промяна на разходите във връзка с предоставяни на потребителя услуги (решение Invitel, EU:C:2012:242 , точка 23). В случая следва да се посочи освен това, че доколкото изключването на преценката за неравноправния характер на дадена клауза е ограничено до съответствието между цената и възнаграждението, от една страна, и доставените стоки или предоставените услуги, от друга, то не се прилага, когато се спори по несъответствие между курс продава на чуждестранната валута, който трябва да се използва съгласно посочената клауза при изчисляването на погасителните вноски, и курс купува на същата валута, който трябва да се използва съгласно други клаузи от договора за кредит при изчисляването на размера на отпуснатия кредит. При това положение посоченото изключване не се прилага по отношение на клаузи, като клауза III/2, които с оглед изчисляването на погасителните вноски определят единствено курса, по който се конвертира чуждестранната валута, в която е изразен договорът за кредит, без при това изчисляване кредитодателят да предоставя каквато и да било обменна услуга, и поради това не предполагат каквото и да било „възнаграждение“, а следователно и наличието на неравноправен характер на съответствието на това възнаграждение като насрещна престация за извършена от кредитодателя услуга не подлежи на преценка съгласно член 4, параграф 2 от Директива 93/13. Предвид гореизложеното на първия въпрос следва да се отговори, че член 4, параграф 2 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че: — понятието „основен предмет на договора“ обхваща клауза, включена в договор за кредит, изразен в чуждестранна валута, сключен между продавач или доставчик и потребител, която не е договорена индивидуално, като разглежданата в главното производство, като по силата на тази клауза при изчисляването на погасителните вноски по кредита се прилага курс продава на посочената валута само доколкото е установено, че посочената клауза определя основна престация по договора, която сама по себе си го характеризира, като запитващата юрисдикция следва да провери това с оглед на естеството, общата структура и разпоредбите на договора, както и правния и фактическия му контекст, — тази клауза, доколкото предполага парично задължение за потребителя по повод погасителните вноски по кредита да плати сумите, получени от разликата между курс продава и курс купува на чуждестранната валута, не може да се схваща като „възнаграждение“, а следователно и наличието на неравноправен характер на съответствието на това възнаграждение като насрещна престация за извършена от кредитодателя услуга не подлежи на преценка съгласно член 4, параграф 2 от Директива 93/13. По втория въпрос С втория си въпрос запитващата юрисдикция по същество иска да се установи дали член 4, параграф 2 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че изискването договорните клаузи да са съставени на ясен и разбираем език, следва да се схваща като налагащо не само договорните клаузи да са ясни и разбираеми за потребителя от граматическа гледна точка, но и на същия този потребител да са ясни и разбираеми икономическите причини за включването на договорната клауза и връзката ѝ с другите договорни клаузи. Дори с оглед на отговора на първия въпрос запитващата юрисдикция да приеме, че клауза III/2 попада в понятието „основен предмет на договора“ по смисъла на член 4, параграф 2 от Директива 93/13, все пак тази клауза не подлежи на преценка относно неравноправния ѝ характер само ако въпросната клауза е съставена на ясен и разбираем език. В действителност, за да се гарантират конкретно преследваните от Директива 93/13 цели за защита на потребителите, всяко транспониране на член 4, параграф 2 трябва да бъде пълно, така че забраната за преценка на неравноправния характер на клаузите да се отнася единствено до тези, които са изразени на ясен и разбираем език (решение Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, EU:C:2010:309 , точка 39). От акта за преюдициално запитване обаче следва, че член 209, параграф 4 от Гражданския кодекс, който транспонира член 4, параграф 2 от Директива 93/13 във вътрешното право, не съдържа изискване за съставяне на ясен и разбираем език. В това отношение следва да се припомни, че национална юрисдикция, която е сезирана със спор единствено между частноправни субекти, е длъжна при прилагането на вътрешноправните разпоредби да взема предвид нормите от националното право в тяхната цялост и във възможно най-голяма степен да ги тълкува предвид текста и целта на приложимата директива, за да стигне до разрешение, съответстващо на преследваната от нея цел (вж. по специално решение OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110 , точка 44). В този контекст Съдът е уточнил също, че този принцип на тълкуване в съответствие с националното право има определени ограничения. Така задължението на националния съд да се позове на съдържанието на директива, когато тълкува или прилага релевантните норми на вътрешното право, е ограничено от общите принципи на правото и не може да служи за основа на тълкуване contra legem на националното право (вж. по специално решение OSA, EU:C:2014:110 , точка 45). В случай че предвид така очертания принцип на съответно тълкуване запитващата юрисдикция приеме, че националната разпоредба, с която се транспонира член 4, параграф 2 от Директивата, може да се разбира в смисъл, че включва изискването за съставяне на ясен и разбираем език, на следващо място би възникнал въпросът за обхвата на това изискване. В това отношение следва да се установи, че въпросното изискване се съдържа в член 5 от Директива 93/13, който предвижда, че предлаганите в писмен вид договорни клаузи „се съставят“ на ясен и разбираем език. В това отношение двадесето съображение от Директива 93/13 уточнява, че потребителят следва реално да има възможност да проучи всички клаузи на договора. От това следва, че изискването за съставяне на ясен и разбираем език се прилага при всички положения, включително когато дадена клауза попада в обхвата на член 4, параграф 2 от Директива 93/13 и следователно не подлежи на преценка относно неравноправния ѝ характер съгласно член 3, параграф 1 от Директивата. От това следва също, че изискването, посочено в член 4, параграф 2 от Директива 93/13, има същия обхват като предвиденото в член 5 от тази директива. Във връзка с посочения член 5 обаче Съдът вече е постановил, че за потребителя е от основно значение да бъде информиран преди сключването на договора за договорните условия и за последиците от това сключване. Именно въз основа на тази информация той взема решение дали да се обвърже с условията, изготвени предварително от продавача или доставчика (вж. решение RWE Vertrieb, EU:C:2013:180 , точка 44). Следователно изискването за прозрачност на договорните клаузи, предвидено в Директива 93/13, не може да бъде ограничено единствено до разбираемия характер на тези клаузи от формална и граматическа гледна точка. Напротив, както беше припомнено в точка 39 от настоящото решение, доколкото въведената с Директива 93/13 система на защита се основава на идеята, че потребителят е в положението на по-слабата страна в отношенията с продавача или доставчика, по-специално по отношение на степента му на информираност, това изискване за прозрачност трябва да се тълкува разширително. Що се отнася до договорна клауза като клауза III/2, която дава възможност на продавача или доставчика да изчислява размера на дължимите от потребителя месечни вноски в зависимост от курс продава на чуждестранната валута, прилаган от посочения продавач или доставчик, като по този начин разходите за финансовата услуга се увеличават за сметка на потребителя, очевидно без горна граница, от членове 3 и 5 от Директива 93/13 и от точка 1, букви й) и л) и точка 2, букви б) и г) от приложението към нея следва, че с оглед спазването на изискването за прозрачност е от основно значение дали в договора са прозрачно изложени основанието и механизмът на конвертиране на чуждестранната валута, както и отношението между този механизъм и механизмът, предвиден в другите клаузи, свързани с отпускането на кредита, така че потребителят да може да предвиди въз основа на ясни и разбираеми критерии произтичащите за него икономически последици (вж. по аналогия решение RWE Vertrieb, EU:C:2013:180 , точка 49). Що се отнася до особеностите на метода на конвертиране на чуждестранната валута, определени в клауза III/2, запитващата юрисдикция следва да определи дали с оглед на всички елементи на релевантните факти, включително публичността на информацията, предоставена от кредитодателя при договаряне на договор за кредит, средният потребител, относително осведомен и в разумни граници наблюдателен и съобразителен, е могъл не само да установи съществуването на разлика, която обикновено се наблюдава на пазара на ценни книжа между обменния курс продава и обменния курс купува на чуждестранна валута, но и да прецени потенциално значимите икономически последици за него от прилагането на обменния курс продава при изчисляването на погасителните вноски, които той в крайна сметка ще дължи, и следователно общата себестойност на сключения заем. Предвид гореизложеното на втория въпрос следва да се отговори, че член 4, параграф 2 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че що се отнася до договорна клауза като разглежданата в главното производство, изискването договорните клаузи да са изразени на ясен и разбираем език, следва да се схваща като налагащо задължение не само договорните клаузи да са ясни и разбираеми за потребителя от граматическа гледна точка, но и в договора да е прозрачно изложен точният механизъм на конвертиране на чуждестранната валута, посочен във въпросната клауза, както и отношението между този механизъм и механизма, предвиден в другите клаузи, свързани с отпускането на кредита, така че потребителят да може да предвиди въз основа на ясни и разбираеми критерии произтичащите за него икономически последици. По третия въпрос С третия си въпрос запитващата юрисдикция иска да се установи по същество дали при положение като разглежданото в главното производство, при което договор, сключен между продавач или доставчик и потребител, не може да се изпълни след премахването на неравноправна клауза, член 6, параграф 1 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че не допуска национална правна уредба, която дава възможност на националния съд да отстрани причините за недействителността на неравноправната клауза, като я замести с диспозитивна разпоредба от националното право. В това отношение Съдът е приел, че член 6, параграф 1 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че не допуска национална правна уредба, която дава възможност на националния съд, когато констатира нищожността на неравноправна клауза в договор между продавач или доставчик и потребител, да допълни договора, като измени съдържанието на тази клауза (решение Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349 , точка 73). Предвид естеството и значението на обществения интерес, на който се основава защитата, гарантирана на потребителите, които са в положение на по-слаба страна спрямо продавачите и доставчиците, Директива 93/13 задължава държавите членки да предвидят подходящи и ефективни мерки „за предотвратяване на употребата на неравноправни клаузи в договори, сключени между потребители и продавачи или доставчици“, както следва от член 7, параграф 1 във връзка с двадесет и четвърто съображение от тази директива (вж. решение Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349 , точка 68). Ако обаче националният съд има правомощието да променя съдържанието на неравноправните клаузи, съдържащи се в такива договори, това правомощие може да засегне предвидената в член 7 от Директива 93/13 дългосрочна цел. Всъщност това правомощие би способствало за премахването на възпиращия ефект, който се упражнява върху продавачите и доставчиците чрез самото неприлагане на неравноправните клаузи спрямо потребителя, доколкото продавачите и доставчиците биха били изкушени да използват посочените клаузи, ако знаят, че дори и въпросните клаузи да бъдат обявени за нищожни, договорът ще може да бъде допълнен в нужната степен от националния съд, така че да се съхранят интересите им (решение Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349 , точка 69). От това обаче не следва, че в положение като разглежданото в главното производство член 6, параграф 1 от Директива 93/13 не допуска националният съд съгласно принципите на правото на договорите да премахне неравноправна клауза, като я замести с диспозитивна разпоредба от националното право. Напротив, замяната на неравноправна клауза с такава разпоредба, която, както следва от тринадесетото съображение на Директива 93/13, се предполага, че не съдържа неравноправни клаузи, доколкото постигнатият с нея резултат е възможността договорът да се изпълни въпреки премахването на клауза III/2 и да продължи да действа между страните, е напълно оправдава с оглед целта на Директива 93/13. В действителност заместването на неравноправна клауза с диспозитивна разпоредба от националното право съответства на целта на член 6, параграф 1 от Директива 93/13, доколкото съгласно постоянната съдебна практика посочената разпоредба цели замяната на формалното равновесие, което договорът установява между правата и задълженията на съдоговорителите, с действително равновесие, което може да възстанови равенството между тях, а не да обяви недействителността на всички договори, съдържащи неравноправни клаузи (вж. в този смисъл по-специално, решение Pereničová и Perenič, C 453/10, EU:C:2012:144 , точка 31 и решение Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349 , точка 40 и цитираната съдебна практика). Обратно, ако в положение като разглежданото в главното производство не съществуваше възможност за заместване на неравноправна клауза с диспозитивна разпоредба и националният съд е длъжен да обяви недействителността на договора в неговата цялост, потребителят може да бъде изложен на особено неблагоприятни последици, като по този начин възпиращото въздействие на унищожаването на договора би било застрашено. В действителност последицата от такава недействителност поначало води до незабавна изискуемост на остатъка от сумата по заема в размери, които вероятно биха превишили финансовите възможности на потребителя и по този начин биха поставили в неблагоприятно положение по-скоро потребителя, отколкото кредитодателя, който като логична последица не би бил възпрян да включва подобни клаузи в предлаганите от него договори. С оглед на тези съображения на третия въпрос следва да се отговори, че член 6, параграф 1 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че при положение като разглежданото в главното производство, при което договор, сключен между продавач или доставчик и потребител, не може да се изпълни след премахването на неравноправна клауза, посочената разпоредба допуска национална правна уредба, която дава възможност на националния съд да отстрани причините за недействителността на неравноправната клауза, като замести тази клауза с диспозитивна разпоредба от националното право. По съдебните разноски С оглед на обстоятелството, че за страните по главното производство настоящото дело представлява отклонение от обичайния ход на производството пред запитващата юрисдикция, последната следва да се произнесе по съдебните разноски. Разходите, направени за представяне на становища пред Съда, различни от тези на посочените страни, не подлежат на възстановяване. По изложените съображения Съдът (четвърти състав) реши: 1) Член 4, параграф 2 от Директива 93/13/ЕИО на Съвета от 5 април 1993 година относно неравноправните клаузи в потребителските договори трябва да се тълкува в смисъл, че: — понятието „основен предмет на договора“ обхваща клауза, включена в договор за кредит, изразен в чуждестранна валута, сключен между продавач или доставчик и потребител, която не е договорена индивидуално, като разглежданата в главното производство, като по силата на тази клауза при изчисляването на погасителните вноски по кредита се прилага курс продава на посочената валута само доколкото е установено, че посочената клауза определя основна престация по договора, която сама по себе си го характеризира, като запитващата юрисдикция следва да провери това с оглед на естеството, общата структура и разпоредбите на договора, както и правния и фактическия му контекст; — тази клауза, доколкото предполага парично задължение за потребителя по повод погасителните вноски по кредита да плати сумите, получени от разликата между курс продава и курс купува на чуждестранната валута, не може да се схваща като „възнаграждение“, а следователно и наличието на неравноправен характер на съответствието на това възнаграждение като насрещна престация за извършена от кредитодателя услуга не подлежи на преценка съгласно член 4, параграф 2 от Директива 93/13. 2) Член 4, параграф 2 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че що се отнася до договорна клауза като разглежданата в главното производство, изискването договорните клаузи да са изразени на ясен и разбираем език, следва да се схваща като налагащо задължение не само договорните клаузи да са ясни и разбираеми за потребителя от граматическа гледна точка, но и в договора да е прозрачно изложен точният механизъм на конвертиране на чуждестранната валута, посочен във въпросната клауза, както и отношението между този механизъм и механизма, предвиден в другите клаузи, свързани с отпускането на кредита, така че потребителят да може да предвиди въз основа на ясни и разбираеми критерии произтичащите за него икономически последици. 3) Член 6, параграф 1 от Директива 93/13 трябва да се тълкува в смисъл, че при положение като разглежданото в главното производство, при което договор, сключен между продавач или доставчик и потребител, не може да се изпълни след премахването на неравноправна клауза, посочената разпоредба допуска национална правна уредба, която дава възможност на националния съд да отстрани причините за недействителността на неравноправната клауза, като замести тази клауза с диспозитивна разпоредба от националното право. Подписи ( *1 ) Език на производството: унгарски.

62014TJ0660

it

Fatti Con lettera del 24 ottobre 2012, la ricorrente, SV Capital OÜ, ha presentato all’Autorità bancaria europea (ABE) una domanda volta ad avviare un’indagine, ai sensi dell’articolo 17 del regolamento (UE) n. 1093/2010 del Parlamento europeo e del Consiglio, del 24 novembre 2010, che istituisce l’Autorità europea di vigilanza (Autorità bancaria europea), modifica la decisione n. 716/2009/CE e abroga la decisione 2009/78/CE della Commissione ( GU L 331, pag. 12 ), nei confronti delle autorità di vigilanza del settore finanziario finlandese ed estone (in prosieguo: la «denuncia»). A sostegno della denuncia, la ricorrente invocava la violazione degli articoli 40 e 42 della direttiva 2006/48/CE del Parlamento europeo e del Consiglio, del 14 giugno 2006, relativa all’accesso all’attività degli enti creditizi ed al suo esercizio ( GU L 177, pag. 1 ), in quanto le autorità di vigilanza in questione non avrebbero rimosso due direttori della filiale di una banca finlandese, con sede in Estonia, i quali non avrebbero soddisfatto i requisiti «[di] onorabilità necessaria o [di] esperienza adeguata» per determinare l’orientamento dell’attività dell’ente creditizio in questione, ai sensi dell’articolo 11, paragrafo 1, di tale direttiva. A tale titolo, la ricorrente ha affermato che i direttori in questione avevano reso false dichiarazioni nell’ambito di un procedimento civile avviato in Estonia nei confronti di tale filiale. Non avendo ricevuto risposta alla denuncia, la ricorrente ha diffidato l’ABE ad agire, con lettera del 17 gennaio 2013, fornendo al contempo elementi di prova supplementari riguardanti un terzo direttore del medesimo ente, il quale, nell’ambito di una verifica contabile interna, avrebbe firmato un documento presumibilmente falsificato. Con lettera del 25 gennaio 2013, l’ABE ha respinto la denuncia in quanto irricevibile per difetto di competenza, rinviandola alle autorità finlandese ed estone di vigilanza del settore finanziario (in prosieguo: la «lettera del 25 gennaio 2013»). Con atto del 14 febbraio 2013, la ricorrente ha proposto ricorso dinanzi alla commissione di ricorso delle autorità europee di vigilanza (in prosieguo: la «commissione di ricorso»), in forza dell’articolo 60, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, avverso la lettera del 25 gennaio 2013. Con decisione 2013-008, del 24 giugno 2013, la commissione di ricorso ha, da un lato, dichiarato la denuncia ricevibile ai sensi dell’articolo 22 della direttiva 2006/48, letto alla luce degli orientamenti del 22 novembre 2012 dell’ABE sulla valutazione dell’idoneità dei membri dell’organo gestorio e del personale che riveste ruoli chiave, ed ha, dall’altro, rinviato la causa all’organo competente dell’ABE affinché quest’ultimo si pronunci nel merito, conformemente all’articolo 60, paragrafo 5, del regolamento n. 1093/2010. Con decisione DC 2013 03, del 15 ottobre 2013, l’ABE ha preso atto della ricevibilità della denuncia, ai sensi dei punti 2.5 e 2.6 del proprio regolamento interno di indagine sulla violazione del diritto dell’Unione europea (in prosieguo: il «regolamento interno»), fatto salvo l’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010. Con decisione C 2013 002, del 21 febbraio 2014 (in prosieguo: la «decisione dell’ABE»), l’ABE ha respinto la denuncia in quanto non sufficientemente fondata per avviare un’indagine ai sensi dell’articolo 17 del regolamento n. 1093/2010. Con atto del 31 marzo 2014, la ricorrente ha presentato ricorso contro la decisione dell’ABE dinanzi alla commissione di ricorso. Con decisione 2014‑C1‑02, del 14 luglio 2014 (in prosieguo: la «decisione della commissione di ricorso»), la commissione di ricorso ha respinto il ricorso presentato contro la decisione dell’ABE. In sostanza, in detta decisione, la commissione di ricorso ha, innanzitutto, dichiarato ricevibile il ricorso avverso la decisione dell’ABE. Successivamente, essa l’ha respinto integralmente in quanto infondato. A tale riguardo, per quanto concerne, innanzitutto, l’esame della ricevibilità del ricorso, la commissione di ricorso ha ritenuto che la decisione dell’ABE costituisse, nelle particolari circostanze del caso di specie, un atto impugnabile ai sensi dell’articolo 60 del regolamento n. 1093/2010, che consente a qualsiasi persona fisica o giuridica di presentare un ricorso contro una decisione dell’ABE che la riguarda. Per quanto riguarda, successivamente, l’esame del ricorso nel merito, in primo luogo, la commissione di ricorso ha considerato che la valutazione dell’ABE, secondo la quale i due direttori contestati dalla ricorrente nella denuncia non avevano occupato ruoli chiave all’interno dell’ente finanziario in questione, era esente da errori e che le affermazioni riguardanti il terzo direttore non erano state dimostrate. In secondo luogo, la commissione di ricorso ha rilevato che, tenuto conto del fatto che la ricorrente non faceva parte degli enti che possono presentare all’ABE una domanda di avvio d’indagine per violazione del diritto dell’Unione, il caso di specie riguardava il rifiuto, da parte di tale autorità, di avviare un’indagine di sua propria iniziativa. Essa ha, peraltro, constatato che, alla luce degli elementi di prova prodotti dalla ricorrente a sostegno dell’esistenza di una presunta violazione del diritto dell’Unione e del regolamento interno, non era stato dimostrato che l’ABE avesse commesso un errore nell’ambito dell’esercizio del proprio potere discrezionale. In terzo luogo, la commissione di ricorso ha rilevato che il fatto che l’ABE non avesse sentito la ricorrente prima di adottare la propria decisione, ai sensi dell’articolo 39, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, non costituiva un vizio di forma tale da invalidare detta decisione. In quarto luogo, non sarebbe stato dimostrato che la procedura prevista prima dell’adozione della decisione dell’ABE non era stata seguita. Infine, in quinto luogo, la commissione di ricorso ha constatato che non era stata dimostrata alcuna violazione, da parte dell’ABE, dell’articolo 41 della Carta dei diritti fondamentali dell’Unione europea. Procedimento e conclusioni delle parti Con atto introduttivo depositato presso la cancelleria del Tribunale il 12 settembre 2014, la ricorrente ha proposto il presente ricorso. Con atto separato, depositato presso la cancelleria del Tribunale il 12 dicembre 2014, l’ABE ha sollevato un’eccezione di irricevibilità ai sensi dell’articolo 114, paragrafo 1, del regolamento di procedura del Tribunale del 2 maggio 1991. La ricorrente ha depositato le sue osservazioni in merito a detta eccezione il 16 gennaio 2015. Con atto depositato presso la cancelleria del Tribunale il 22 gennaio 2015, la Commissione europea ha chiesto di intervenire nel presente procedimento a sostegno delle conclusioni dell’ABE. Le parti hanno presentato le loro osservazioni su tale domanda con lettere del 17 febbraio 2015. Il 20 febbraio 2015, il presidente della Terza Sezione del Tribunale ha deciso di sospendere l’esame della domanda di intervento fino alla decisione sull’eccezione di irricevibilità. Con decisione del 17 marzo 2015 è stato disposto di decidere la causa con priorità, ai sensi dell’articolo 55, paragrafo 2, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, e ne sono state informate le parti. Con ordinanza del Tribunale (Terza Sezione) del 19 marzo 2015, adottata sulla base dell’articolo 114, paragrafo 4, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, l’eccezione d’irricevibilità è stata riunita al merito e le spese sono state riservate. A titolo di misura di organizzazione del procedimento, adottata ai sensi dell’articolo 64, paragrafo 3, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, le parti sono state invitate a pronunciarsi sul motivo che il Tribunale intendeva rilevare d’ufficio, vertente sull’incompetenza della commissione di ricorso, alla luce dell’articolo 60, paragrafi 1 e 2, del regolamento n. 1093/2010, a pronunciarsi sul ricorso proposto dinanzi ad essa, sulla base di tale disposizione, avverso la decisione dell’ABE. Con atto depositato presso la cancelleria del Tribunale il 15 aprile 2015, la ricorrente ha presentato, ai sensi dell’articolo 48, paragrafo 2, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, una memoria che faceva valere elementi di fatto e di diritto nuovi, che sarebbero emersi durante il procedimento. Con lettere depositate presso la cancelleria del Tribunale rispettivamente il 15 ed il 20 aprile 2015, la ricorrente e l’ABE hanno ottemperato alla richiesta di cui al precedente punto 18. Con ordinanza del 21 aprile 2015, il presidente della Terza Sezione del Tribunale ha accolto la domanda di intervento della Commissione. Conformemente all’articolo 64, paragrafo 3, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, tale istituzione è stata invitata, nell’ambito della memoria d’intervento, a pronunciarsi anche sul motivo che il Tribunale intendeva rilevare d’ufficio, di cui al precedente punto 18. La Commissione ha ottemperato a tale richiesta con atto depositato presso la cancelleria del Tribunale il 20 maggio 2015. Su relazione del giudice relatore, il Tribunale (Terza Sezione) ha deciso di avviare la fase orale del procedimento e di invitare le parti, conformemente all’articolo 64, paragrafo 3, lettera b), del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, a trattare in particolare, nel corso delle loro difese orali, la questione della competenza della commissione di ricorso a pronunciarsi sul ricorso avverso la decisione dell’ABE. Con atto depositato presso la cancelleria del Tribunale il 15 giugno 2015, la ricorrente, ai sensi dell’articolo 64, paragrafo 4, del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, ha reintrodotto una domanda di adozione di misure di organizzazione del procedimento che aveva presentato nell’atto introduttivo a sostegno del quinto motivo, volta ad ordinare all’ABE la produzione di tutti i documenti trasmessi dalle autorità di vigilanza del settore finanziario estone e finlandese nell’ambito dell’esame della denuncia. Il Tribunale, sentite le parti, ha respinto la domanda in questione, e ne ha dato notizia a queste ultime con lettera del 25 giugno 2015. Le parti sono state sentite nelle loro difese orali e nelle risposte ai quesiti posti dal Tribunale all’udienza del 29 giugno 2015. La ricorrente chiede che il Tribunale voglia: — annullare la decisione dell’ABE; — annullare la decisione della commissione di ricorso; — rinviare il caso all’organo competente dell’ABE per l’esame della denuncia nel merito; — condannare l’ABE alle spese, comprese quelle sostenute per l’esecuzione di qualsiasi sentenza od ordinanza del Tribunale, conformemente all’articolo 87, paragrafi 1 e 2, ed all’articolo 89 del regolamento di procedura del 2 maggio 1991. Nella sua eccezione di irricevibilità, l’ABE chiede che il Tribunale voglia: — respingere il ricorso in quanto irricevibile; — condannare la ricorrente alle spese. Nelle sue osservazioni sull’eccezione di irricevibilità, la ricorrente chiede che il Tribunale voglia: — in via principale, respingere l’eccezione in quanto manifestamente irricevibile e, in via subordinata, in quanto infondata; — riservare la decisione sulle spese. Nel controricorso, l’ABE, sostenuta dalla Commissione, chiede che il Tribunale voglia: — in via principale, respingere il ricorso in quanto irricevibile; — in subordine, respingere il ricorso in quanto infondato; — condannare la ricorrente alle spese. In udienza, la ricorrente ha rinunciato al quarto capo delle conclusioni sollevato nell’atto introduttivo, nella parte in cui era diretto all’applicazione dell’articolo 89 del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, circostanza di cui è stato dato atto nel verbale d’udienza. In diritto Sulla ricevibilità L’ABE, sostenuta dalla Commissione, eccepisce l’irricevibilità del ricorso nella sua interezza, in quanto il suo rifiuto di avviare un’indagine di sua propria iniziativa, ai sensi dell’articolo 17 del regolamento n. 1093/2010, sarebbe privo di effetti giuridici nei confronti della ricorrente. Nel controricorso, l’ABE mantiene la propria posizione secondo la quale il ricorso è integralmente irricevibile, sollevando l’irricevibilità del quarto capo delle conclusioni dell’atto introduttivo, nella parte in cui è diretto alla sua condanna alle spese sostenute per l’esecuzione di qualsiasi sentenza od ordinanza del Tribunale, sulla base dell’articolo 89 del regolamento di procedura del 2 maggio 1991. La ricorrente sostiene che l’eccezione di irricevibilità sia manifestamente irricevibile o, in subordine, infondata. A tale riguardo, essa sostiene, in primo luogo, che detta eccezione non è conforme all’articolo 46, paragrafo 1, lettera b), del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, in quanto priva di chiarezza e di una struttura coerente, in secondo luogo, che essa è contraria all’articolo 60, paragrafo 5, ed all’articolo 61, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, nella misura in cui la parte della decisione della commissione di ricorso relativa alla ricevibilità ed alle spese, che essa non contesta dinanzi al Tribunale, vincolerebbe l’ABE, in terzo luogo, che essa viola l’articolo 257 TFUE e l’articolo 47 della Carta dei diritti fondamentali in quanto, al pari delle impugnazioni dinanzi alla Corte di giustizia dell’Unione europea, l’irricevibilità di un ricorso non può essere invocata per la prima volta dinanzi al Tribunale, a pena di privarla di mezzi di ricorso, e, in quarto luogo, che il suo ricorso è ricevibile, in forza dell’articolo 263 TFUE, dell’articolo 60, paragrafo 1, e dell’articolo 61, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010. In udienza, le parti sono state sentite sulla ricevibilità del ricorso nella parte in cui era diretto all’annullamento della decisione dell’ABE, circostanza di cui è stato dato atto nel verbale d’udienza. A tale riguardo, la ricorrente ha sostenuto, rinviando ai suoi argomenti esposti nella memoria depositata il 15 aprile 2015 (v. precedente punto 19), che il ricorso avverso tale decisione era ricevibile. L’ABE e la Commissione hanno sostenuto, da parte loro, che detto ricorso doveva essere respinto in quanto irricevibile, a causa della sua tardività. Occorre esaminare la ricevibilità del ricorso, da un lato, nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione dell’ABE e, dall’altro, nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione della commissione di ricorso. Peraltro, poiché la ricorrente ha parzialmente rinunciato al quarto capo delle conclusioni in quanto riguardava l’articolo 89 del regolamento di procedura del 2 maggio 1991, non occorre più pronunciarsi sulla sua ricevibilità e, pertanto, sul motivo di irricevibilità sollevato al riguardo dall’ABE. Sulla ricevibilità del ricorso nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione dell’ABE In primo luogo, il Tribunale ricorda che, secondo una costante giurisprudenza, i termini per la presentazione di un ricorso sono di ordine pubblico, essendo stati istituiti per garantire la chiarezza e la certezza delle situazioni giuridiche ed evitare qualsiasi discriminazione o trattamento arbitrario nell’amministrazione della giustizia, e che spetta al giudice dell’Unione verificare, d’ufficio, se siano stati rispettati (v. ordinanza del 13 novembre 2012, ClientEarth e a./Commissione, T‑278/11, Racc., EU:T:2012:593 , punto 30 e giurisprudenza ivi citata). Secondo una giurisprudenza altrettanto costante, né le parti né il giudice possono disporre dei termini del ricorso (v. ordinanza ClientEarth e a./Commissione, punto 36 supra, EU:T:2012:593 , punto 31 e giurisprudenza ivi citata). In secondo luogo, si deve ricordare che, secondo l’articolo 263, sesto comma, TFUE, i ricorsi di annullamento devono essere proposti nel termine di due mesi a decorrere, secondo i casi, dalla pubblicazione dell’atto, dalla sua notifica alla parte ricorrente ovvero, in mancanza, dal giorno in cui quest’ultima ne ha avuto notizia. Nel caso di specie, la decisione dell’ABE è stata notificata alla ricorrente il 21 febbraio 2014. In virtù dell’articolo 58, paragrafo 1, lettera b), del regolamento di procedura del Tribunale, secondo il quale un termine espresso in mesi scade con lo spirare del giorno che, nell’ultimo mese, ha lo stesso numero del giorno in cui si è verificato l’evento o è stato compiuto l’atto a partire dal quale il termine dev’essere calcolato, e dell’articolo 60 di detto regolamento, secondo il quale i termini processuali sono aumentati di un termine forfettario in ragione della distanza di dieci giorni, il termine per la presentazione del ricorso è scaduto il 1 o maggio 2014, a mezzanotte. Ne consegue che, alla data della presentazione del presente ricorso, ossia il 12 settembre 2014, alla ricorrente era preclusa la contestazione della decisione dell’ABE. Pertanto, il ricorso, nella parte in cui è diretto al suo annullamento, è irricevibile. A tale riguardo, occorre rilevare che, nella sua memoria presentata il 15 aprile 2015 (v. precedente punto 19), sotto forma di mezzi nuovi che sarebbero fondati su elementi di diritto o di fatto nuovi, la ricorrente ha, in realtà, formulato argomenti sulla ricevibilità del ricorso nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione dell’ABE e, in particolare, sul rispetto del termine di ricorso. È sufficiente constatare che tali argomenti devono essere respinti in quanto irricevibili. Del resto, le circostanze fatte valere dalla ricorrente nell’ambito di tale memoria del 15 aprile 2015, a sostegno della presunta esistenza di un caso di forza maggiore ai sensi dell’articolo 45, secondo comma, dello Statuto della Corte di giustizia dell’Unione europea, applicabile alla procedura dinanzi al Tribunale in forza dell’articolo 53 di detto Statuto, e di un errore scusabile, non consentono di derogare alla scadenza del termine di ricorso. A tale riguardo, occorre ricordare che la nozione di forza maggiore non si applica ad una situazione in cui una persona diligente ed accorta sarebbe obbiettivamente stata in grado di evitare la scadenza di un termine di ricorso (v. ordinanza del 18 gennaio 2005, Zuazaga Meabe/UAMI, C‑325/03 P, Racc., EU:C:2005:28 , punto 25 e giurisprudenza ivi citata). Ebbene, nel caso di specie, la ricorrente non può trarre argomenti dal fatto che la commissione di ricorso non si sia dichiarata incompetente nel corso della procedura amministrativa e, in particolare, quando si è pronunciata sul ricorso proposto avverso la lettera del 25 gennaio 2013 (v. precedenti punti da 4 a 6). Infatti, nonostante, con decisione del 24 giugno 2013, la commissione di ricorso abbia dichiarato la denuncia ricevibile, essa non si è pronunciata nel merito della stessa, ma ha rinviato il caso all’organo competente dell’ABE, conformemente all’articolo 60, paragrafo 5, del regolamento n. 1093/2010. In tale contesto, alla ricorrente non è stata fornita alcuna assicurazione precisa in merito alla competenza della commissione di ricorso a pronunciarsi su un ricorso riguardante la decisione dell’ABE che sarebbe stata successivamente adottata. Peraltro, la ricorrente non è stata privata della possibilità di proporre, in via cautelare, un ricorso dinanzi al Tribunale avverso la decisione dell’ABE, in forza dell’articolo 61, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, secondo il quale le decisioni della commissione di ricorso e, nel caso in cui non vi sia la possibilità di ricorso dinanzi a quest’ultima, le decisioni dell’ABE, possono essere impugnate dinanzi alla Corte di giustizia a norma dell’articolo 263 TFUE. Si deve peraltro constatare, ad abundantiam, che, anche nell’ipotesi in cui la ricorrente avesse impugnato la decisione dell’ABE entro il termine prescritto dall’articolo 263 TFUE, il ricorso avverso tale decisione sarebbe dovuto in ogni caso essere respinto dal Tribunale in quanto irricevibile per difetto di atto impugnabile, come sostiene l’ABE e come sarebbe stato tenuto a rilevare d’ufficio il giudice dell’Unione. A tale riguardo, occorre ricordare che la denuncia della ricorrente era fondata sull’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010, ai sensi del quale, su richiesta di una o più autorità competenti, del Parlamento europeo, del Consiglio dell’Unione europea, della Commissione o del gruppo delle parti interessate nel settore bancario, o di propria iniziativa, e dopo averne informato l’autorità competente interessata, l’ABE «può» effettuare indagini sull’asserita violazione o mancata applicazione del diritto dell’Unione. Da tale disposizione emerge che l’ABE dispone di un potere discrezionale in materia di avvio di indagini, sia nel caso in cui venga investita di una richiesta da parte di uno degli enti espressamente indicati dall’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010, sia nel caso in cui agisca di propria iniziativa. Ebbene, secondo una costante giurisprudenza, sviluppata nell’ambito di ricorsi di annullamento proposti avverso le decisioni della Commissione che comportano il rifiuto di avviare un procedimento per inadempimento, ed applicabile per analogia al caso di specie, qualora un’istituzione od un organismo dell’Unione non siano tenuti ad avviare un procedimento, ma dispongano di un potere di valutazione discrezionale che esclude il diritto per i soggetti dell’ordinamento di pretendere che essi prendano posizione in un senso determinato, coloro che hanno presentato una denuncia non hanno, in linea di principio, la facoltà di sottoporre al giudice dell’Unione un ricorso contro un’eventuale decisione di archiviazione della loro denuncia. Una tale facoltà esisterebbe infatti soltanto nell’ipotesi in cui tali persone beneficino di diritti procedurali comparabili a quelli di cui possono disporre nell’ambito di un procedimento ai sensi del regolamento (CE) n. 1/2003 del Consiglio, del 16 dicembre 2002, concernente l’applicazione delle regole di concorrenza di cui agli articoli [101 TFUE] e [102 TFUE] ( GU 2003, L 1, pag. 1 ), che consentono loro di richiedere che tali istituzioni o organi li informino e li ascoltino (v., in tal senso, ordinanze del 17 luglio 1998, Sateba/Commissione, C‑422/97 P, Racc., EU:C:1998:395 , punto 42, e del 14 gennaio 2004, Makedoniko Metro e Michaniki/Commissione, T‑202/02, Racc., EU:T:2004:5 , punto 46). Nella misura in cui la ricorrente non è espressamente destinataria dell’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010, essa non può essere assimilata ai denuncianti che beneficiano delle garanzie procedurali la cui osservanza può essere ottenuta dinanzi al giudice dell’Unione, e pertanto non troverebbe applicazione nel caso di specie la giurisprudenza relativa al rigetto o all’archiviazione delle denunce presentate dalle parti interessate in materia di aiuti di Stato, ai sensi del regolamento (CE) n. 659/1999 del Consiglio, del 22 marzo 1999, recante modalità di applicazione dell’articolo [108 TFUE] ( GU L 83, pag. 1 ) (v., in tal senso, sentenza del 17 luglio 2008, Athinaïki Techniki/Commissione, C‑521/06 P, Racc., EU:C:2008:422 , punti 36 e 53 e giurisprudenza ivi citata) o dai denuncianti, ai sensi del regolamento n. 1/2003 e del regolamento (CE) n. 773/2004 della Commissione, del 7 aprile 2004, relativo ai procedimenti svolti dalla Commissione a norma degli articoli [101 TFUE] e [102 TFUE] ( GU L 123, pag. 18 ) (v., in tal senso, sentenza del 18 settembre 1992, Automec/Commissione, T‑24/90, Racc., EU:T:1992:97 , punto 79, e ordinanza del 5 giugno 2014, Stanleybet Malta e Stanley International Betting/Commissione, T‑416/13, EU:T:2014:567 , punto 23 e giurisprudenza ivi citata). Alla luce di quanto precede, il ricorso deve essere respinto in quanto irricevibile nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione dell’ABE e, di conseguenza, il primo capo delle conclusioni dell’atto introduttivo deve essere respinto. Peraltro, tenuto conto dell’obbligo del giudice di esaminare d’ufficio la ricevibilità del ricorso, ricordato in particolare al precedente punto 45, non occorre pronunciarsi sul motivo di irricevibilità sollevato dalla ricorrente in merito all’eccezione di irricevibilità (v. precedente punto 32). Sulla ricevibilità del ricorso nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione della commissione di ricorso Si deve rilevare che, nonostante l’ABE contesti la ricevibilità del ricorso nella sua integralità, essa non ha tuttavia sollevato argomenti specifici in merito alla ricevibilità del ricorso nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione della commissione di ricorso. A tale riguardo, occorre sottolineare, in particolare, che dalla formulazione dell’articolo 61, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, come ricordato al precedente punto 44, risulta che tale decisione costituisce un atto impugnabile dinanzi al Tribunale. Si deve pertanto constatare che il presente ricorso è ricevibile nella parte in cui è diretto all’annullamento di tale decisione. In tale contesto non occorre pronunciarsi sul motivo di irricevibilità sollevato dalla ricorrente in merito all’eccezione di irricevibilità (v. precedente punto 32). Sulla ricevibilità del terzo capo delle conclusioni Con il suo terzo capo delle conclusioni, la ricorrente mira a che il Tribunale rinvii il caso all’organo competente dell’ABE, affinché esso si pronunci nel merito. Con tale capo delle conclusioni, la ricorrente chiede, in sostanza, che il Tribunale rivolga un’ingiunzione all’ABE. Ebbene, secondo una costante giurisprudenza, nell’ambito di un ricorso di annullamento, la competenza del giudice dell’Unione è limitata al controllo di legittimità dell’atto impugnato e il Tribunale non può, nell’esercizio dei poteri attribuitigli, rivolgere ingiunzioni alle istituzioni dell’Unione. Spetta poi all’istituzione interessata, ai sensi dell’articolo 266 TFUE, prendere i provvedimenti che comporta l’esecuzione di una sentenza di annullamento (v., in tal senso, ordinanza del 12 marzo 2014, PAN Europe/Commissione, T‑192/12, EU:T:2014:152 , punto 15, e giurisprudenza ivi citata). Ne consegue che il terzo capo della domanda deve essere respinto in quanto irricevibile. Nel merito A sostegno del proprio ricorso, la ricorrente solleva, in sostanza, cinque motivi, vertenti, il primo, su errori di fatto e di diritto nonché su un difetto di motivazione che vizia la decisione dell’ABE, il secondo, su una violazione dell’obbligo di motivazione nonché su un errore di diritto che vizia le decisioni dell’ABE e della commissione di ricorso, il terzo, sulla violazione dell’articolo 39, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010 e dell’articolo 16 del Codice di buona condotta amministrativa dell’ABE, il quarto, su un vizio procedurale e su una violazione dei diritti della difesa da parte della commissione di ricorso in ragione della violazione del punto 3, paragrafi 3, 4, e 5, del regolamento interno e, il quinto, sulla violazione dei principi di imparzialità e di parità delle armi previsti dall’articolo 41 della Carta dei diritti fondamentali. L’ABE contesta gli argomenti dedotti a sostegno di tali motivi. Occorre ricordare, in via preliminare, che, secondo una giurisprudenza costante, la violazione delle forme sostanziali, ai sensi dell’articolo 263 TFUE, costituisce un motivo «di ordine pubblico» che deve essere sollevato d’ufficio dal giudice dell’Unione. Lo stesso dicasi per l’incompetenza, ai sensi del suddetto articolo (v. sentenza del 13 dicembre 2013, Ungheria/Commissione, T‑240/10, Racc., EU:T:2013:645 , punto 70 e giurisprudenza ivi citata). Peraltro, l’obbligo, incombente al giudice dell’Unione, di rilevare d’ufficio un motivo di ordine pubblico, deve essere adempiuto nel rispetto del principio del contraddittorio (v. sentenza Ungheria/Commissione, punto 57 supra, EU:T:2013:645 , punto 71 e giurisprudenza ivi citata). Nel caso di specie, si deve rilevare d’ufficio il motivo vertente sull’incompetenza della commissione di ricorso, alla luce dell’articolo 60, paragrafi 1 e 2, del regolamento n. 1093/2010, a pronunciarsi sul ricorso proposto dinanzi ad essa sulla base di tale disposizione, avverso la decisione dell’ABE; le parti sono state previamente sentite su tale questione. A tale riguardo, da un lato, la ricorrente sostiene che la commissione di ricorso era competente a pronunciarsi sul ricorso proposto dinanzi ad essa, in quanto, indipendentemente dalla sua forma, la decisione dell’ABE rientrava nell’ambito di applicazione dell’articolo 60, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010. Dall’altro, essa sostiene che tale interpretazione è conforme al considerando 58 di detto regolamento, nonché alle garanzie di tutela dei diritti delle parti interessate, indicate da quest’ultimo. L’ABE, sostenuta dalla Commissione, ritiene che la commissione di ricorso avrebbe dovuto dichiarare irricevibile il ricorso proposto dinanzi ad essa avverso la decisione dell’ABE, nella misura in cui i requisiti di cui all’articolo 60, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, che riflettono quelli dell’articolo 263 TFUE, non erano soddisfatti e che, di conseguenza, anche il ricorso dinanzi al Tribunale, ai sensi di quest’ultimo articolo, era irricevibile. Essa non si è tuttavia pronunciata espressamente sulla competenza della commissione di ricorso a decidere il ricorso. Interrogata in udienza dal Tribunale su tale punto, l’ABE ha sostenuto che la commissione di ricorso non era competente a pronunciarsi sul ricorso proposto dinanzi ad essa. La Commissione aggiunge che dalla lettura degli articoli da 58 a 60 del regolamento n. 1093/2010 risulta che la commissione di ricorso non è un organo giurisdizionale ma un organo interno dell’ABE, e che essa è competente unicamente a confermare le decisioni adottate dall’organo competente dell’ABE od a rinviare il caso a tale organo affinché esso adotti una decisione. In udienza, essa ha aggiunto che la commissione di ricorso avrebbe dovuto dichiarare il ricorso dinanzi ad essa irricevibile ai sensi dell’articolo 60, paragrafo 4, del regolamento n. 1093/2010. Nel caso di specie, occorre ricordare, innanzitutto, che la ricorrente aveva sottoposto all’ABE, ai sensi dell’articolo 17 del regolamento n. 1093/2010, una presunta violazione di alcune disposizioni della direttiva 2006/48 da parte delle autorità di vigilanza del settore finanziario estone e finlandese, le quali costituiscono «autorità competenti», ai sensi dell’articolo 4, paragrafo 4, di tale direttiva, in combinato disposto con l’articolo 4, paragrafo 2, sub i), di tale regolamento. A tale riguardo, occorre parimenti ricordare che, ai sensi dell’articolo 17, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, se un’autorità competente non ha applicato gli atti di cui all’articolo 1, paragrafo 2, di detto regolamento, comprese le norme tecniche di regolamentazione e le norme tecniche di attuazione adottate ai sensi degli articoli da 10 a 15 del medesimo regolamento, o li ha applicati in un modo che sembra integrare una violazione del diritto dell’Unione, in particolare in quanto ha omesso di assicurare che un istituto finanziario rispetti gli obblighi stabiliti in tali atti, l’ABE agisce in conformità ai poteri di cui all’articolo 17, paragrafi 2, 3 e 6, di detto regolamento. Occorre successivamente rilevare che, conformemente all’articolo 60, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010, qualsiasi persona fisica o giuridica, incluse le autorità competenti, può proporre ricorso contro una delle decisioni dell’ABE di cui agli articoli da 17 a 19 del medesimo regolamento, e contro ogni altra decisione adottata dall’ABE in conformità agli atti dell’Unione di cui al suo articolo 1, paragrafo 2, avente come destinatario la predetta persona, o contro una decisione che, pur apparendo come una decisione presa nei confronti di un’altra persona, riguardi detta persona direttamente e individualmente. Ne consegue che, per essere impugnabile dinanzi alla commissione di ricorso, ai sensi dell’articolo 60 del regolamento n. 1093/2010, la decisione dell’ABE deve essere stata adottata conformemente agli atti dell’Unione di cui all’articolo 1, paragrafo 2, di detto regolamento, oppure fare parte delle decisioni di cui agli articoli da 17 a 19 del medesimo regolamento. In primo luogo, e nonostante la violazione di alcune disposizioni della direttiva 2006/48 fossero state invocate a sostegno della denuncia, la decisione dell’ABE non si basa sull’articolo 1, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010. Infatti, l’ABE non si è in alcun modo pronunciata, nella propria decisione, sulla violazione o sulla mancata violazione di tale direttiva da parte delle autorità competenti o da parte dell’ente creditizio interessato. In secondo luogo, è sufficiente rilevare che la decisione dell’ABE non fa manifestamente parte delle decisioni di cui agli articoli 18 e 19 del regolamento n. 1093/2010, con le quali l’ABE può imporre alle autorità nazionali di vigilanza l’adozione di misure specifiche, rispettivamente per rimediare ad una situazione di emergenza o per risolvere le controversie che possono sorgere tra di esse in situazioni transfrontaliere, circostanza che, del resto, è pacifica tra le parti. Peraltro, è sufficiente constatare che nessuna violazione delle norme tecniche di regolamentazione e delle norme tecniche di attuazione adottate ai sensi degli articoli da 10 a 15 di detto regolamento, di cui all’articolo 17, paragrafo 1, del medesimo regolamento, è stata invocata a sostegno della denuncia della ricorrente, circostanza che essa ha, del resto, confermato in udienza. Inoltre, contrariamente a quanto afferma la ricorrente, non emerge né dalla lettera del 2 luglio 2013 che essa ha inviato all’ABE, né dalla sua replica alla risposta dell’ABE, depositata il 20 maggio 2014 nell’ambito della procedura amministrativa, che essa avrebbe invocato una violazione delle norme di cui agli articoli da 10 a 15 del regolamento n. 1093/2010, in seguito al deposito della denuncia. In terzo luogo, come è stato rilevato ai precedenti punti 46 e 49, è sufficiente constatare che la ricorrente non fa parte degli enti, espressamente indicati dall’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010, che possono sottoporre all’ABE una domanda di avvio d’indagine per violazione o mancata applicazione del diritto dell’Unione, i quali comprendono tassativamente soltanto le autorità competenti, il Parlamento, il Consiglio, la Commissione o il gruppo delle parti interessate nel settore bancario. La ricorrente non afferma neppure di appartenere al gruppo delle parti interessate nel settore bancario, istituito, ai sensi dell’articolo 37 del regolamento n. 1093/2010, per facilitare la consultazione delle parti interessate nei settori di competenza dell’ABE. A tale riguardo, occorre rilevare che dal paragrafo 2 di tale disposizione emerge che tale gruppo è composto da trenta membri che rappresentano gli enti creditizi, le imprese di investimento operanti nell’Unione, i rappresentanti dei loro dipendenti, i consumatori, gli utenti di servizi bancari e i rappresentanti delle piccole e medie imprese. In quarto luogo, occorre constatare che, ad eccezione del caso di rifiuto di avviare un’indagine in seguito ad una domanda di uno degli enti tassativamente elencati all’articolo 17, paragrafo 2, del regolamento n. 1093/2010, le raccomandazioni o le decisioni che l’ABE è chiamata ad adottare in forza dell’articolo 17, paragrafi da 2 a 6, di detto regolamento sono rivolte alle autorità competenti oppure agli enti finanziari interessati. Infatti, dall’articolo 17, paragrafo 3, di tale regolamento, risulta che «l’[ABE] può trasmettere all’autorità competente interessata una raccomandazione in cui illustra l’azione necessaria per conformarsi al diritto dell’Unione». Secondo il paragrafo 4 di tale disposizione, «[se] l’autorità competente non si conforma al diritto dell’Unione (…), la Commissione, dopo essere stata informata dall’[ABE], o di propria iniziativa, può esprimere un parere formale per chiedere all’autorità competente di prendere le misure necessarie per rispettare il diritto dell’Unione». Inoltre, l’articolo 17, paragrafo 6, del regolamento n. 1093/2010 dispone che, «se un’autorità competente non si conforma al parere formale (…), l’[ABE] può (…) adottare una decisione nei confronti di un singolo istituto finanziario, imponendogli di prendere misure per rispettare gli obblighi imposti dal diritto dell’Unione, tra cui la cessazione di ogni eventuale pratica». Dall’esame delle disposizioni rilevanti del regolamento n. 1093/2010 risulta che la decisione dell’ABE, nel caso di specie contestata dinanzi alla commissione di ricorso, non può essere considerata, alla luce della sua natura, basata su una di tali disposizioni. Pertanto, la commissione di ricorso non era competente a pronunciarsi sul ricorso proposto dinanzi ad essa sulla base dell’articolo 60, paragrafo 1, del regolamento n. 1093/2010. Alla luce di tutto quanto precede, e senza che sia necessario esaminare la fondatezza dei motivi dedotti dalla ricorrente, il ricorso di annullamento deve essere accolto nella parte in cui è diretto all’annullamento della decisione della commissione di ricorso per difetto di competenza. Sulle spese Ai sensi dell’articolo 134, paragrafo 3, primo comma, del regolamento di procedura, se le parti soccombono rispettivamente su uno o più capi, il Tribunale può decidere che ciascuna parte sopporti le proprie spese. Nel caso di specie, poiché la ricorrente e l’ABE sono rimaste entrambi parzialmente soccombenti, occorre condannare ciascuna delle parti a sopportare le proprie spese. In applicazione dell’articolo 138, paragrafo 1, del regolamento di procedura, le istituzioni intervenute nella causa sopportano le proprie spese. Di conseguenza, si deve disporre che la Commissione sopporterà le proprie spese. Per questi motivi, IL TRIBUNALE (Terza Sezione) dichiara e statuisce: 1) La decisione 2014‑C1‑02 della commissione di ricorso delle autorità europee di vigilanza, del 14 luglio 2014, è annullata. 2) Per il resto, il ricorso è respinto. 3) Le spese sono compensate. Papasavvas Forwood Bieliūnas Così deciso e pronunciato a Lussemburgo il 9 settembre 2015. Firme ( *1 ) Lingua processuale: l’inglese.

62019CJ0653

da

Anmodningen om præjudiciel afgørelse vedrører fortolkningen af artikel 6 i Europa-Parlamentets og Rådets direktiv (EU) 2016/343 af 9. marts 2016 om styrkelse af visse aspekter af uskyldsformodningen og retten til at være til stede under retssagen i straffesager ( EUT 2016, L 65, s. 1 ) og af artikel 6 og 47 i Den Europæiske Unions charter om grundlæggende rettigheder (herefter »chartret«). Anmodningen er blevet indgivet i forbindelse med en straffesag mod DK og vedrører opretholdelsen af hans varetægtsfængsling. Retsforskrifter EU-retten 16. og 22. betragtning til direktiv 2016/343 har følgende ordlyd: »(16) Der vil foreligge en krænkelse af uskyldsformodningen, hvis der i offentlige udtalelser fra offentlige myndigheder eller i andre retsafgørelser end dem, der omhandler skyldsspørgsmålet, henvises til en mistænkt eller tiltalt som skyldig, så længe denne persons skyld ikke er bevist i overensstemmelse med loven. […] Dette bør […] ikke berøre de foreløbige afgørelser af proceduremæssig art, som er truffet af retslige eller andre kompetente myndigheder, og som er baseret på mistanke eller på elementer af belastende beviser, såsom afgørelser om varetægtsfængsling, forudsat at sådanne afgørelser ikke henviser til den mistænkte eller tiltalte som skyldig. […] […] (22) Bevisbyrden for at fastslå mistænktes og tiltaltes skyld påhviler anklagemyndigheden, og enhver tvivl bør komme den mistænkte eller tiltalte til gode. Der foreligger en tilsidesættelse af uskyldsformodningen, hvis bevisbyrden overgår fra anklagemyndigheden til forsvaret, uden at dette berører domstolens eventuelle beføjelser til af egen drift at bringe sagens faktiske omstændigheder på det rene, dommerstandens fulde uafhængighed ved bedømmelsen af, om den mistænkte eller tiltalte er skyldig, og anvendelsen af faktiske eller retlige formodninger om strafansvaret for en mistænkt eller tiltalt. […]« Direktivets artikel 2, der har overskriften »Anvendelsesområde«, bestemmer: »Dette direktiv finder anvendelse på fysiske personer, der er mistænkte eller tiltalte i straffesager. Det finder anvendelse på alle stadier i straffesagerne fra det tidspunkt, hvor en person mistænkes eller tiltales for at have begået en strafbar handling eller en påstået strafbar handling, indtil afgørelsen om den endelige fastsættelse af, hvorvidt denne person har begået den pågældende strafbare handling, er blevet endelig.« Følgende fremgår af nævnte direktivs artikel 3 med overskriften »Uskyldsformodning«: »Medlemsstaterne sikrer, at mistænkte og tiltalte anses for uskyldige, indtil deres skyld er bevist i overensstemmelse med loven.« Samme direktivs artikel 4, stk. 1, med overskriften »Offentlige henvisninger om skyld« bestemmer: »Medlemsstaterne træffer de nødvendige foranstaltninger til at sikre, at en mistænkt eller tiltalt i offentlige udtalelser fra offentlige myndigheder og i andre retsafgørelser end dem, der omhandler skyldsspørgsmålet, ikke omtales som skyldig, så længe denne persons skyld ikke er bevist i overensstemmelse med loven. Dette berører ikke handlinger fra anklagemyndigheden, der har til formål at bevise den mistænktes eller tiltaltes skyld, og foreløbige afgørelser af proceduremæssig art, som er truffet af retslige eller andre kompetente myndigheder, og som er baseret på mistanke eller belastende beviser.« Artikel 6 i direktiv 2016/343 med overskriften »Bevisbyrde« har følgende ordlyd: »1.   Medlemsstaterne sikrer, at bevisbyrden for at fastslå mistænktes og tiltaltes skyld påhviler anklagemyndigheden. Dette berører ikke dommerens eller den kompetente domstols eventuelle forpligtelse til at søge efter både belastende og diskulperende beviser og forsvarets ret til at fremlægge bevismateriale i overensstemmelse med den gældende nationale ret. 2.   Medlemsstaterne sikrer, at enhver tvivl om skyldsspørgsmålet kommer den mistænkte eller tiltalte til gode, herunder når domstolen bedømmer, hvorvidt den pågældende person bør frifindes.« Bulgarsk ret Artikel 270 i Nakazatelno protsesualen kodeks (strafferetsplejeloven) bestemmer: »(1)   Spørgsmålet om ophævelse af tvangsforanstaltningen kan rejses på et hvilket som helst tidspunkt i løbet af retssagen. En ny anmodning vedrørende tvangsforanstaltningen kan indgives til den kompetente retsinstans, hvis omstændighederne har ændret sig. (2)   Retten træffer afgørelse ved kendelse i offentligt retsmøde.« Tvisten i hovedsagen og det præjudicielle spørgsmål DK er anklaget for at tilhøre en organiseret kriminel gruppe og for at have begået et drab. I forbindelse med den straffesag, der er blevet indledt mod ham vedrørende disse anklagepunkter, blev DK varetægtsfængslet den 11. juni 2016. Den 9. november 2017 blev DK fremstillet for Spetsializiran nakazatelen sad (særlig domstol i straffesager, Bulgarien) med henblik på domfældelse. Siden den 5. februar 2018 har DK indgivet syv anmodninger om løsladelse, som alle er blevet afvist i første instans eller ved appel med den begrundelse, at de argumenter, han havde fremført, ikke var tilstrækkeligt overbevisende, henset til de krav, der er opstillet i national ret. I det retsmøde, der blev afholdt for Spetsializiran nakazatelen sad (særlig domstol i straffesager) den 4. september 2019, fremsatte DK en ny anmodning om løsladelse. Den forelæggende ret har anført, at det følger af den bulgarske lovgivning, at når en person, der er blevet varetægtsfængslet med henblik på domfældelse, fremstilles for en domstol, skal denne retsinstans først foretage en prøvelse af, om varetægtsfængslingen er begrundet. Hvis retsinstansen finder, at nævnte fængsling er lovlig, vil frihedsberøvelsen fortsætte uden begrænsning af dens varighed, og uden at den efterfølgende vil blive efterprøvet ex officio igen. Løsladelse af den tilbageholdte person indrømmes kun, hvis sidstnævnte indgiver anmodning derom og beviser, at der foreligger nye omstændigheder, som begrunder vedkommendes løsladelse. Spetsializiran nakazatelen sad (særlig domstol i straffesager) har anført, at henset til de krav, der er opstillet i den bulgarske lovgivning, således som denne fortolkes i national retspraksis, er det usandsynligt, at det vil lykkes DK at føre et sådant bevis og således godtgøre en ændring af omstændighederne, der begrunder hans løsladelse. Denne retsinstans nærer imidlertid tvivl om, hvorvidt den bulgarske lovgivning er i overensstemmelse med artikel 6 i og 22. betragtning til direktiv 2016/343, for så vidt som disse bestemmelser kan fortolkes således, at de kræver, at anklagemyndigheden pålægges bevisbyrden for, at opretholdelsen af den berørte persons varetægtsfængsling er begrundet, og således at de kun tillader formodninger om, at varetægtsfængslingen er begrundet, hvis disse formodninger står i rimeligt forhold til det tilstræbte mål og tager hensyn til retten til forsvar. I øvrigt bør der tages hensyn til de rettigheder, der sikres ved chartrets artikel 6 og 47. For så vidt angår navnlig artikel 6, som svarer til artikel 5 i den europæiske konvention til beskyttelse af menneskerettigheder og grundlæggende frihedsrettigheder, undertegnet den 4. november 1950 i Rom, følger det bl.a. af Den Europæiske Menneskerettighedsdomstols dom af 27. august 2019, Magnitskiy m.fl. mod Rusland (CE:ECHR:2019:0827JUD003263109), at det strider mod denne konventions artikel 5, stk. 3, at opstille en formodning om, at opretholdelsen af en persons varetægtsfængsling er lovlig. På denne baggrund har Spetsializiran nakazatelen sad (særlig domstol i straffesager) besluttet at udsætte sagen og forelægge Domstolen følgende præjudicielle spørgsmål: »Er en national lovgivning, som i den retslige fase af straffesagen gør det til en betingelse for, at forsvarets begæring om ophævelse af varetægtsfængslingen af den tiltalte kan tages til følge, at omstændighederne har ændret sig, i overensstemmelse med artikel 6 i og 22. betragtning til direktiv 2016/343 samt [chartrets] artikel 6 og 47 […]?« Om hasteproceduren Den forelæggende ret har anmodet om, at nærværende præjudicielle forelæggelse undergives den præjudicielle hasteprocedure, der er fastsat i artikel 107 i Domstolens procesreglement. Denne retsinstans har til støtte for denne anmodning anført, at DK har været varetægtsfængslet siden den 11. juni 2016, og at bedømmelsen af hans anmodning om løsladelse afhænger af det svar, der gives på spørgsmålet om, hvorvidt EU-retten er til hinder for en fordeling af bevisbyrden som den, der er fastsat ved den bulgarske lovgivning på området. I denne henseende skal det for det første fremhæves, at nærværende præjudicielle forelæggelse vedrører fortolkningen af direktiv 2016/343, som henhører under bestemmelserne i afsnit V i tredje del af EUF-traktaten om området med frihed, sikkerhed og retfærdighed. Denne forelæggelse kan derfor undergives den præjudicielle hasteprocedure. Hvad for det andet angår kriteriet om den hastende karakter skal der i henhold til Domstolens praksis tages hensyn til den omstændighed, at den i hovedsagen omhandlede person på nuværende tidspunkt er frihedsberøvet, og at hans fortsatte frihedsberøvelse afhænger af løsningen af tvisten i hovedsagen (dom af 28.7.2016, JZ, C-294/16 PPU , EU:C:2016:610 , præmis , og af 19.9.2018, Milev, C-310/18 PPU , EU:C:2018:732 , præmis ). Det fremgår i den foreliggende sag af forelæggelsesafgørelsen og af det svar, den forelæggende ret gav den 13. september 2019 på Domstolens anmodning om oplysninger, samt af de supplerende oplysninger, som den forelæggende ret fremsendte til Domstolen den 25. og den 27. september 2019, at DK på nuværende tidspunkt er frihedsberøvet, og at den forelæggende ret skal træffe afgørelse om opretholdelsen af sidstnævntes varetægtsfængsling på grundlag af Domstolens afgørelse, og at sidstnævntes svar på det spørgsmål, som den forelæggende ret har forelagt, kan have umiddelbare følger for bedømmelsen af den anmodning om løsladelse, som DK har indgivet. Under disse omstændigheder har Domstolens Første Afdeling den 1. oktober 2019 efter forslag fra den refererende dommer og efter at have hørt generaladvokaten besluttet at efterkomme den forelæggende rets anmodning om, at den præjudicielle forelæggelse undergives den præjudicielle hasteprocedure. Om det præjudicielle spørgsmål Med sit spørgsmål ønsker den forelæggende ret nærmere bestemt oplyst, om artikel 6 i direktiv 2016/343, sammenholdt med 22. betragtning til direktivet, og chartrets artikel 6 og 47 er til hinder for en national lovgivning, som betinger en varetægtsfængslet persons løsladelse af, at den pågældende godtgør, at der foreligger nye omstændigheder, der begrunder denne løsladelse. Artikel 2 i direktiv 2016/343 bestemmer, at direktivet finder anvendelse på fysiske personer, der er mistænkte eller tiltalte i straffesager, på alle stadier i straffesagerne fra det tidspunkt, hvor en person mistænkes eller tiltales for at have begået en strafbar handling eller en påstået strafbar handling, indtil afgørelsen om den endelige fastsættelse af, hvorvidt denne person har begået den pågældende strafbare handling, er blevet endelig. Dette direktiv finder således anvendelse i en situation som den i hovedsagen omhandlede, hvor en national retsinstans skal træffe afgørelse om lovligheden af opretholdelsen af varetægtsfængsling af en person, der retsforfølges for at have begået en strafbar handling (jf. i denne retning dom af 19.9.2018, Milev, C-310/18 PPU , EU:C:2018:732 , præmis ). Det bemærkes imidlertid, at under hensyn til den minimumsharmonisering, der forfølges med dette direktiv, kan direktivet ikke fortolkes som værende et fuldstændigt og udtømmende instrument, som har til formål at fastsætte samtlige betingelser for vedtagelsen af en afgørelse om varetægtsfængsling (dom af 19.9.2018, Milev, C-310/18 PPU , EU:C:2018:732 , præmis , og kendelse af 12.2.2019, RH, C-8/19 PPU , EU:C:2019:110 , præmis ). Ganske vist kræver dette direktivs artikel 3 og 4, at en afgørelse om varetægtsfængsling truffet af en retslig myndighed ikke omtaler den pågældende person som skyldig (jf. i denne retning dom af 19.9.2018, Milev, C-310/18 PPU , EU:C:2018:732 , præmis og , og kendelse af 12.2.2019, RH, C-8/19 PPU , EU:C:2019:110 , præmis ). Derimod fremgår det af Domstolens praksis, at den grad af overbevisning, som den retsinstans, der skal træffe en sådan afgørelse, skal have vedrørende den strafbare handlings gerningsmand, den måde, hvorpå de forskellige beviselementer skal undersøges, og omfanget af den begrundelse, som denne retsinstans skal give som svar på de argumenter, der er fremsat for den, ikke er reguleret i direktiv 2016/343, men alene henhører under national ret (jf. i denne retning dom af 19.9.2018, Milev, C-310/18 PPU , EU:C:2018:732 , præmis ). For så vidt angår dette direktivs artikel 6, stk. 1, regulerer den fordelingen af »bevisbyrden for at fastslå mistænktes og tiltaltes skyld«. Nævnte direktivs artikel 6, stk. 2 bestemmer, at »enhver tvivl om skyldsspørgsmålet kommer den mistænkte eller tiltalte til gode«. Det følger i denne henseende af artikel 4 i direktiv 2016/343, at dette sondrer mellem retsafgørelser, der omhandler skyldsspørgsmålet, som nødvendigvis vedrører straffesagens udfald, og andre proceduremæssige handlinger, såsom handlinger fra anklagemyndigheden og foreløbige afgørelser af proceduremæssig art. Den henvisning til fastslåelse af »skyld«, som er indeholdt i artikel 6, stk. 1 og 2, i direktiv 2016/343, skal derfor forstås således, at den indebærer, at denne bestemmelse kun har til formål at regulere fordelingen af bevisbyrden ved vedtagelsen af retsafgørelser, der omhandler skyldsspørgsmålet. Denne fortolkning understøttes, som generaladvokaten har anført i punkt 31 i forslaget til afgørelse, af en sammenligning af 16. og 22. betragtning til direktiv 2016/343. Dels vedrører denne 16. betragtning en beskyttelse af uskyldsformodningen i forbindelse med de handlinger, der reguleres ved dette direktivs artikel 4, nemlig offentlige udtalelser fra myndigheder og proceduremæssige handlinger, der foretages, før den mistænkte persons skyld er bevist i overensstemmelse med loven. Denne betragtning henviser specifikt til den ordning, der gælder for foreløbige proceduremæssige afgørelser. Dels henviser nævnte 22. betragtning, som vedrører fordelingen af bevisbyrden, der reguleres af nævnte direktivs artikel 6, ikke til sådanne afgørelser, men omhandler udelukkende den procedure, hvorved den mistænkte persons skyld godtgøres. En retsafgørelse, der alene har opretholdelse af en tiltalt persons varetægtsfængsling som genstand, er udelukkende rettet mod at afgøre spørgsmålet om, hvorvidt denne person, henset til alle de relevante omstændigheder, skal eller ikke skal løslades, uden at der træffes afgørelse om, hvorvidt denne person er skyldig i den overtrædelse, som han anklages for. Det fremgår i øvrigt af den retspraksis, der nævnes i denne doms præmis 29, at artikel 3 og 4 i direktiv 2016/343 ikke er til hinder for, at en sådan afgørelse henviser til den tiltalte person som skyldig. Denne afgørelse kan således ikke kvalificeres som en retsafgørelse, der omhandler skyldsspørgsmålet, som omhandlet i dette direktiv. Det skal derfor fastslås, at nævnte direktivs artikel 6 ikke finder anvendelse i den procedure, der fører til vedtagelsen af en sådan afgørelse, således at fordelingen af bevisbyrden i forbindelse med denne procedure alene henhører under national ret. Denne konklusion drages ikke i tvivl af præmis 56 i kendelse af 12.2.2019, RH ( C-8/19 PPU , EU:C:2019:110 ). Selv om Domstolen således i denne præmis nævnte artikel 6 i direktiv 2016/343, fremgår det af denne kendelses præmis 57, at Domstolen dermed alene tilsigtede at gengive den sammenhæng, som dette direktivs artikel 4 indgår i, med henblik på at fastslå, at den type af begrundelse, som den nationale lovgivning pålagde i den sag, der gav anledning til denne kendelse, ikke kunne ligestilles med, at der blev henvist til den mistænkte eller den strafforfulgte person som skyldig som omhandlet i denne artikel 4, uden at Domstolen i øvrigt udtalte sig om anvendeligheden af dette direktivs artikel 6 i en procedure, der fører til vedtagelsen af en afgørelse om varetægtsfængsling. For så vidt angår chartrets artikel 6 og 47, må det i øvrigt fastslås, at chartrets bestemmelser i henhold til dettes artikel 51, stk. 1, kun er rettet til medlemsstaterne, når de gennemfører EU-retten. Da fordelingen af bevisbyrden i forbindelse med en procedure som den i hovedsagen omhandlede ikke er reguleret af EU-retten, finder chartrets bestemmelser, herunder dets artikel 6 og 47, ikke anvendelse i forhold til nationale bestemmelser, der fastsætter denne fordeling (jf. analogt dom af 7.3.2017, X og X, C-638/16 PPU , EU:C:2017:173 , præmis og den deri nævnte retspraksis). Henset til samtlige ovenstående betragtninger skal det forelagte spørgsmål besvares med, at artikel 6 i direktiv 2016/343 og chartrets artikel 6 og 47 ikke finder anvendelse i forhold til en national lovgivning, som betinger en varetægtsfængslet persons løsladelse af, at den pågældende godtgør, at der foreligger nye omstændigheder, der begrunder denne løsladelse. Sagsomkostninger Da sagens behandling i forhold til hovedsagens parter udgør et led i den sag, der verserer for den forelæggende ret, tilkommer det denne at træffe afgørelse om sagsomkostningerne. Bortset fra de nævnte parters udgifter kan de udgifter, som er afholdt i forbindelse med afgivelse af indlæg for Domstolen, ikke erstattes. På grundlag af disse præmisser kender Domstolen (Første Afdeling) for ret: Artikel 6 i Europa-Parlamentets og Rådets direktiv (EU) 2016/343 af 9. marts 2016 om styrkelse af visse aspekter af uskyldsformodningen og retten til at være til stede under retssagen i straffesager samt artikel 6 og 47 i Den Europæiske Unions charter om grundlæggende rettigheder finder ikke anvendelse i forhold til en national lovgivning, som betinger en varetægtsfængslet persons løsladelse af, at den pågældende godtgør, at der foreligger nye omstændigheder, der begrunder denne løsladelse. Underskrifter ( *1 ) – Processprog: bulgarsk.

62009CJ0153

fr

La demande de décision préjudicielle porte sur l’interprétation de l’article 54, paragraphe 6, du règlement (CE) n° 1782/2003 du Conseil, du 29 septembre 2003, établissant des règles communes pour les régimes de soutien direct dans le cadre de la politique agricole commune et établissant certains régimes de soutien en faveur des agriculteurs et modifiant les règlements (CEE) n° 2019/93, (CE) n° 1452/2001, (CE) n° 1453/2001, (CE) n°  1454/2001, (CE) n° 1868/94, (CE) n° 1251/1999, (CE) n° 1254/1999, (CE) n° 1673/2000, (CEE) n° 2358/71 et (CE) n° 2529/2001 (JO L 270, p. 1), tel que modifié par le règlement (CE) n° 319/2006 du Conseil, du 20 février 2006 (JO L 58, p. 32, ci-après le «règlement n° 1782/2003»), ainsi que des articles 50, paragraphe 4, et 51, paragraphe 1, du règlement (CE) n° 796/2004 de la Commission, du 21 avril 2004, portant modalités d’application de la conditionnalité, de la modulation et du système intégré de gestion et de contrôle prévus par le règlement n° 1782/2003 (JO L 141, p. 18), tel que modifié par le règlement (CE) n° 659/2006 de la Commission, du 27 avril 2006 (JO L 116, p. 20, ci-après le «règlement n° 796/2004»). Cette demande a été présentée dans le cadre d’un litige opposant Agrargut Bäbelin GmbH & Co. KG (ci-après «Agrargut») à l’Amt für Landwirtschaft Bützow (office pour l’organisation agricole de Bützow, ci-après l’«Amt») au sujet de la détermination du montant de l’aide à accorder à Agrargut au titre du régime de paiement unique pour l’année 2006. Le cadre juridique Le règlement n° 1782/2003 Dans le cadre de la réforme de la politique agricole commune, le Conseil de l’Union européenne a adopté le règlement n° 1782/2003, qui établit des règles communes en matière de paiements directs pour les régimes de soutien dans le cadre de cette politique agricole commune ainsi que pour certains régimes de soutien en faveur des agriculteurs. Le règlement n° 1782/2003 établit, notamment, un régime d’aide au revenu des agriculteurs. Ce régime est désigné, à l’article er , deuxième tiret, de ce règlement comme le «régime de paiement unique». Il fait l’objet du titre III dudit règlement. Selon le trente-deuxième considérant dudit règlement: «Afin de conserver les avantages que présente le gel des terres en termes de maîtrise de l’offre, tout en renforçant ses effets positifs sur l’environnement dans le cadre du nouveau système de soutien, il y a lieu de maintenir les conditions de mise en jachère pour les terres arables.» L’article 36, paragraphe 1, du même règlement dispose: «L’aide accordée au titre du régime de paiement unique est versée pour les droits au paiement définis au chapitre 3 accompagnés d’un nombre égal d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide tels que définis à l’article 44, paragraphe 2.» Aux termes de l’article 44, paragraphes 1 et 2, premier alinéa, du règlement n° 1782/2003: «1.      Tout droit au paiement lié à un hectare admissible au bénéfice de l’aide donne droit au paiement du montant fixé par le droit. 2.      Par ‘hectare admissible au bénéfice de l’aide’, on entend toute superficie agricole de l’exploitation occupée par des terres arables et des pâturages permanents, à l’exclusion des superficies occupées par des cultures permanentes et des forêts ou affectées à une activité non agricole.» L’article 46, paragraphe 2, premier alinéa, dudit règlement est libellé comme suit: «Les transferts de droits au paiement, avec ou sans terres, peuvent se faire par vente ou toute autre cession définitive. En revanche, le bail ou toute transaction similaire est autorisé à condition que le transfert des droits au paiement s’accompagne du transfert d’un nombre équivalent d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide.» Le titre III du règlement n° 1782/2003 comporte un chapitre 4, dont la section 2 est intitulée «Droits de mise en jachère». Conformément à l’article 57 de ce règlement, les autres dispositions dudit titre III s’appliquent à ces droits, à moins que ladite section n’en dispose autrement. L’article 53 du règlement n° 1782/2003, intitulé «Détermination des droits de mise en jachère», dispose: «1.      Par dérogation aux articles 37 et 43 du présent règlement, si au cours de la période de référence un agriculteur est soumis à l’obligation de mettre en jachère une partie des terres de son exploitation, en application de l’article 6, paragraphe 1, du règlement (CE) n° 1251/1999, le montant moyen sur trois ans correspondant au paiement obligatoire pour mise en jachère calculé et adapté conformément à l’annexe VII et le nombre moyen sur trois ans des hectares mis en jachère obligatoire ne sont pas inclus dans le calcul des droits visés à l’article 43 du présent règlement. 2.      Dans le cas visé au paragraphe 1, l’agriculteur reçoit un droit par hectare (ci-après dénommé «droit de mise en jachère») qui est calculé en divisant le montant moyen sur trois ans de mise en jachère par le nombre moyen sur trois ans des hectares mis en jachère visés au paragraphe 1. Le nombre total de droits de mise en jachère est égal au nombre moyen d’hectares mis en jachère obligatoire.» Aux termes de l’article 54 du règlement n° 1782/2003, intitulé «Utilisation des droits de mise en jachère»: «1.      Tout droit de mise en jachère lié à un hectare admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère donne droit au paiement du montant fixé par le droit de mise en jachère. 2.      Par dérogation à l’article 44, paragraphe 2, on entend par ‘hectare admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère’, toute superficie agricole de l’exploitation occupée par des terres arables, à l’exclusion des superficies qui, à la date prévue pour les demandes d’aide à la surface en 2003, étaient occupées par des cultures permanentes et des forêts ou affectées à une activité non agricole ou à des pâturages permanents. […] […] 3.      Les agriculteurs retirent de la production les hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère. […] 5.      Les États membres peuvent déroger au premier alinéa du paragraphe 2 du présent article, dans des circonstances à déterminer conformément à la procédure visée à l’article 144, paragraphe 2, à condition de prendre des mesures pour éviter toute augmentation significative de la surface totale admissible aux droits de mise en jachère. 6.      Par dérogation à l’article 36, paragraphe 1, et à l’article 44, paragraphe 1, les droits de mise en jachère sont réclamés avant tout autre droit. 7.      L’obligation de mise en jachère continue de s’appliquer pour ce qui est des droits de mise en jachère qui sont transférés.» L’article 56 dudit règlement, intitulé «Utilisation des terres mises en jachère», dispose à son paragraphe 1: «Les terres mises en jachère sont maintenues dans de bonnes conditions agricoles et environnementales, comme prévu à l’article 5. Sans préjudice de l’article 55, elles ne sont pas affectées à un usage agricole et ne produisent aucune culture destinée à être commercialisée.» Le règlement n° 1782/2003 comporte, au chapitre 5 de son titre III, la section 1, intitulée «Mise en œuvre régionale», qui prévoit la possibilité pour les États membres de mettre en œuvre le régime de paiement unique à l’échelle régionale. L’article 63, paragraphes 1 et 2, de ce règlement, qui fait partie de ladite section 1, dispose: «1.      En cas d’application de l’article 59, les droits attribués en application de la présente section ne peuvent être transférés ou utilisés au sein d’une même région ou entre régions que si les droits par hectare y sont identiques. 2.      En cas d’application de l’article 59, par dérogation à l’article 53, tout agriculteur dans la région concernée bénéficie de droits de mise en jachère. Le nombre de droits de mise en jachère est établi en multipliant les terres d’un agriculteur admissibles au bénéfice de l’aide au sens de l’article 54, paragraphe 2, déclarées au cours de la première année d’application du régime de paiement unique, par un taux de mise en jachère. Le taux de mise en jachère est calculé en multipliant le taux de base de la mise en jachère obligatoire, soit 10 %, par la proportion, dans la région concernée, entre les terres pour lesquelles des paiements à la surface pour les grandes cultures visés à l’annexe VI ont été octroyés au cours de la période de référence et les terres admissibles au bénéfice de l’aide au sens de l’article 54, paragraphe 2, au cours de la période de référence. La valeur des droits de mise en jachère est la valeur régionale pour les droits au paiement telle qu’établie conformément à l’article 59, paragraphe 2, ou, selon le cas, à l’article 59, paragraphe 3, premier alinéa. […]» Le règlement n° 796/2004 Selon le cinquante-neuvième considérant du règlement n° 796/2004: «[…] conformément à l’article 54, paragraphe 6, du règlement (CE) n° 1782/2003, les droits de mise en jachère doivent être déclenchés avant tout autre droit. Il est nécessaire de pourvoir, dans ce contexte, à deux situations. Tout d’abord, les superficies déclarées comme mises en jachère en vue de déclencher les droits de mise en jachère et dont il est constaté qu’elles ne le sont pas en réalité doivent être déduites de la superficie totale déclarée aux fins du régime de paiement unique comme superficie non déterminée. Ensuite, il convient qu’il en soit de même, artificiellement, pour les superficies correspondant à des droits de mise en jachère qui ne sont pas déclenchés si, au même moment, d’autres droits sont déclenchés avec la superficie correspondante.» Aux termes de l’article 2, point 22, du règlement n° 796/2004: «Aux fins du présent règlement, on entend par: […] 22)      ‘superficie déterminée’: la superficie pour laquelle l’ensemble des conditions applicables à l’octroi d’une aide sont remplies. En ce qui concerne le régime de paiement unique, la superficie déclarée ne peut être considérée comme déterminée que si elle s’accompagne d’un nombre correspondant de droits au paiement». Le règlement n° 796/2004 contient, sous le titre IV de sa partie II, relative au système intégré de gestion et de contrôle, des règles concernant la base de calcul des aides établies par le règlement n° 1782/2003, ainsi que des réductions et des exclusions de celles-ci. Aux termes de l’article 50, paragraphe 4, dudit règlement: «Sans préjudice des réductions et exclusions à appliquer conformément aux articles 51 et 53, en ce qui concerne les demandes d’aide au titre du régime de paiement unique, les dispositions ci-après s’appliquent, pour ce qui est des droits de mise en jachère, aux fins de la définition de la ‘superficie déterminée’ figurant à l’article 2, point 22: a)      lorsqu’un agriculteur ne déclare pas l’ensemble de la superficie disponible aux fins de l’utilisation de ses droits de mise en jachère, mais déclare, au même moment, une superficie correspondante aux fins de l’utilisation d’autres droits, la superficie concernée est considérée comme ayant été déclarée en tant que [jachère] et non déterminée aux fins du groupe de cultures visé à l’article 49, paragraphe 1, point a); b)      s’il s’avère que des surfaces déclarées comme jachères ne sont pas réellement des jachères, les surfaces concernées sont considérées comme non déterminées.» L’article 51, paragraphe 1, du règlement n° 796/2004 dispose: «S’agissant d’un groupe de cultures, si la superficie déclarée au titre de l’un ou l’autre régime d’aide ‘surfaces’, à l’exception des aides aux pommes de terre féculières, aux semences et au tabac, prévues respectivement au titre IV, chapitres 6, 9 et quater, du règlement (CE) n° 1782/2003, est supérieure à la superficie déterminée conformément à l’article 50, paragraphes 3, 4 et 5, du présent règlement, le montant de l’aide est calculé sur la base de la superficie déterminée, réduite du double de la différence constatée, si celle-ci dépasse 3 % ou deux hectares, mais n’excède pas 20 % de la superficie déterminée. Lorsque la différence constatée excède 20 % de la superficie déterminée, aucune aide ‘surfaces’ n’est accordée pour le groupe de cultures considéré.» Le litige au principal et les questions préjudicielles En 2006, Agrargut disposait de 12,10 droits au paiement et de 59,57 droits de mise en jachère. Elle détenait en outre 11,90 hectares de pâturages et 36,10 hectares de terres arables. Dans sa demande de paiement unique pour l’année 2006, Agrargut a fait valoir des droits de mise en jachère et des droits au paiement concernant respectivement 36,10 hectares de terres mises en jachère et 11,90 hectares de pâturages. L’Amt a rejeté cette demande par décision du 8 janvier 2007. Il a également rejeté la réclamation introduite par Agrargut contre cette décision de rejet par une décision du 15 août 2007. L’Amt a considéré qu’Agrargut était tenue, conformément à l’obligation prévue à l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003, de revendiquer en priorité ses droits de mise en jachère. Celle-ci ayant omis de réclamer l’ensemble desdits droits, tout en déclarant dans le même temps une superficie de 11,90 hectares aux fins de l’utilisation de ses droits au paiement, l’Amt a estimé que cette superficie devait être considérée, en application de l’article 50, paragraphe 4, sous a), du règlement n° 796/2004, comme ayant été déclarée en tant que jachère et non déterminée au sens de l’article 2, point 22, dudit règlement. En conséquence, il a appliqué les sanctions prévues à l’article 51, paragraphe 1, du règlement n° 796/2004. Le 19 septembre 2007, Agrargut a introduit un recours contre la décision de l’Amt devant le Verwaltungsgericht Schwerin. Elle soutient que l’obligation de réclamer les droits de mise en jachère avant tout autre droit se rapporte uniquement aux hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère au sens de l’article 54 du règlement n° 1782/2003. Cela ressortirait tant du libellé que de l’esprit et la finalité de l’article 50, paragraphe 4, sous a), du règlement n° 796/2004. Agrargut soutient en outre que l’application du régime de sanctions prévu par les règlements n os 1782/2003 et 796/2004 présuppose l’existence d’une faute commise par le demandeur, ce qui ne serait pas le cas en l’espèce. Elle fait également valoir que les dispositions en cause ne sont pas suffisamment claires et compréhensibles. L’Amt considère que l’obligation prévue à l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 doit être interprétée à la lumière du trente-deuxième considérant de ce règlement. Cela nécessiterait notamment de veiller à ce que l’ensemble des droits au paiement pour mise en jachère accordés en 2005 soient utilisés et que les surfaces correspondantes soient en conséquence effectivement mises en jachère. La sanction prévue à l’article 51 du règlement n° 796/2004 répondrait également à cet objectif. L’agriculteur disposant de davantage de droits de mise en jachère que d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère aurait ainsi tout intérêt à transférer de tels droits ou, à défaut, à s’abstenir de déclarer simultanément d’autres droits au paiement. Dans ce contexte, la juridiction de renvoi relève que les droits de mise en jachère ne peuvent être réclamés qu’en liaison avec des superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère. Elle se demande à cet égard si l’agriculteur qui a déclaré l’ensemble de la superficie admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère dont il dispose a pour autant déclaré l’«ensemble de la superficie disponible» au sens de l’article 50, paragraphe 4, sous a), du règlement n° 796/2004. Ladite juridiction relève par ailleurs que les dispositions de l’article 50, paragraphe 4, du règlement n° 796/2004 ont été clarifiées par le règlement (CE) n° 2025/2006 de la Commission, du 22 décembre 2006, modifiant le règlement n° 796/2004 (JO L 384, p. 81). Dans ces conditions, elle se demande si, eu égard au principe de protection de la confiance légitime, la sanction prévue à l’article 51 du règlement n° 796/2004 doit effectivement être appliquée dans des circonstances telles que celles du litige au principal. C’est dans ces circonstances que le Verwaltungsgericht Schwerin a décidé de surseoir à statuer et de poser à la Cour les questions préjudicielles suivantes: «1)      Est-il interdit à un agriculteur de déclencher des droits fondés sur des pâturages permanents s’il n’a pas au préalable déclenché l’ensemble des droits au paiement fondés sur une mise en jachère, même s’il ne détient aucune autre terre arable admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère? 2)      En cas de réponse affirmative à la première question: Les sanctions prévues à l’article 51 du règlement (CE) n° 796/2004 s’appliquent-elles également à un agriculteur ayant, avant le 29 décembre 2006 (alors qu’il ne disposait pas de superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère), enfreint l’obligation préalable de déclencher complètement les droits au paiement fondés sur la mise en jachère?» Appréciation de la Cour Sur la première question Par sa première question, la juridiction de renvoi demande en substance si l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 doit être interprété en ce sens qu’un agriculteur ne peut demander à bénéficier de l’aide au titre des droits au paiement dont il dispose, y compris en liaison avec des superficies qui ne sont pas admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, que s’il a au préalable déclenché l’ensemble de ses droits de mise en jachère. À titre liminaire, il convient de rappeler que, aux termes de l’article 36, paragraphe 1, du règlement n° 1782/2003, l’aide accordée au titre du régime de paiement unique est versée pour les «droits au paiement» accompagnés d’un nombre égal d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide. Par ailleurs, l’article 54, paragraphe 1, du règlement n° 1782/2003 prévoit que tout «droit de mise en jachère» lié à un hectare admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère donne droit au paiement du montant fixé par le droit de mise en jachère. Le paragraphe 2 dudit article précise ce qu’il faut entendre par «hectare admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère». Il s’agit de toute superficie agricole de l’exploitation occupée par des terres arables, à l’exclusion des superficies qui, à la date prévue pour les demandes d’aide à la surface en 2003, étaient occupées par des cultures permanentes et des forêts ou affectées à une activité non agricole ou à des pâturages permanents. Ainsi, ne peuvent être déclarées aux fins de l’utilisation de droits de mise en jachère que les superficies agricoles occupées par des terres arables. En revanche, conformément à l’article 44, paragraphe 2, du règlement n° 1782/2003, lu en combinaison avec le paragraphe 1 du même article, les droits au paiement peuvent être déclenchés en liaison avec toute superficie agricole de l’exploitation occupée par des terres arables ou des pâturages permanents, à l’exclusion des superficies occupées par des cultures permanentes et des forêts ou affectées à une activité non agricole. Dans ces conditions, la juridiction de renvoi s’interroge quant à la portée de l’obligation visée à l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003, en particulier dans le cas où l’agriculteur concerné dispose de davantage de droits de mise en jachère que d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère. Ladite juridiction se demande en particulier si l’obligation selon laquelle les droits de mise en jachère doivent être réclamés avant tout autre droit a un caractère absolu, en ce sens qu’elle se rapporte à l’ensemble de la superficie dont dispose l’agriculteur concerné, ou si une telle obligation ne revêt qu’un caractère relatif, en ce sens qu’elle se rapporte uniquement aux superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère. Dans cette seconde hypothèse, l’agriculteur satisfait à l’obligation visée à l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 dès lors qu’il a déclaré l’ensemble de la superficie admissible au bénéfice de l’aide pour mise en jachère dont il dispose aux fins de l’utilisation de ses droits de mise en jachère, même si un certain nombre de ses droits de mise en jachère demeure inutilisé. En revanche, dans la première hypothèse, l’agriculteur qui, comme c’est le cas dans l’affaire au principal, dispose de davantage de droits de mise en jachère que d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère ne peut faire valoir aucun «droit au paiement» au sens du chapitre 3 du titre III du règlement n° 1782/2003. S’il souhaite pouvoir bénéficier de l’aide au titre de ces droits au paiement, l’agriculteur concerné doit au préalable transférer une partie de ses droits de mise en jachère ou acquérir des superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, afin de disposer d’un nombre équivalent d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère et de droits de mise en jachère. Dans ce contexte, il convient de relever que le libellé de l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 ne permet pas, à lui seul, d’apporter une réponse à la question posée par la juridiction de renvoi. Néanmoins, il ressort de l’économie et des objectifs du règlement n° 1782/2003 que l’obligation prévue à l’article 54, paragraphe 6, de celui-ci a un caractère absolu au sens défini au point 35 du présent arrêt. À cet égard, il y a lieu de rappeler que l’un des objectifs dudit règlement consiste, ainsi que l’énonce son trente-deuxième considérant, à maintenir les conditions de mise en jachère pour les terres arables afin de conserver les avantages que présente le gel des terres en termes de maîtrise de l’offre tout en renforçant les effets positifs de celui-ci sur l’environnement. À cette fin, le législateur de l’Union a prévu un ensemble de mesures destinées à assurer la mise en jachère des superficies agricoles. Il est notamment prévu, aux articles 53 et 63, paragraphe 2, du règlement n° 1782/2003, d’attribuer aux agriculteurs des droits de mise en jachère en vue de les inciter, au moyen d’aides financières, à mettre en jachère une partie des superficies dont ils disposent. L’agriculteur qui souhaite bénéficier de l’aide pour mise en jachère doit en effet déclarer, dans sa demande de paiement unique, un nombre d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère équivalent au nombre de droits de mise en jachère qu’il réclame et, conformément à l’article 54, paragraphe 3, du même règlement, lesdites superficies devront faire l’objet d’une mise en jachère effective. En outre, afin de garantir la mise en jachère effective de l’ensemble des superficies destinées à être mises en jachère, qui correspond quantitativement à l’ensemble des droits de mise en jachère existants, l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 impose aux agriculteurs de réclamer leurs droits de mise en jachère avant tout autre droit. Cette obligation est assortie d’un mécanisme de sanctions prévu aux articles 50, paragraphe 4, et 51, paragraphe 1, du règlement n° 796/2004. Ainsi que l’énonce le cinquante-neuvième considérant de ce dernier règlement, les superficies correspondant à des droits de mise en jachère qui ne sont pas déclenchés seront considérées comme superficie non déterminée si, au même moment, d’autres droits sont déclenchés avec la superficie correspondante. Toutefois, afin de préserver l’effet utile de l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003, il est essentiel que les droits de mise en jachère soient déclenchés avant d’autres droits, que ceux-ci soient fondés sur des superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère ou non. Dans le cas contraire en effet, la mise en jachère effective des terres agricoles serait compromise dans la mesure où une partie des droits de mise en jachère resterait inutilisée, soit parce que certains agriculteurs ont transféré une partie de leurs superficies admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, soit parce qu’ils ont reçu par transfert – conformément à l’article 46 dudit règlement, lu en combinaison avec l’article 57 de celui-ci ou, en cas de régionalisation du régime de paiement unique, conformément à l’article 63, paragraphe 1, du même règlement – des droits de mise en jachère sans les terres y afférentes. Il s’ensuit qu’il convient de répondre à la première question que l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 doit être interprété en ce sens qu’un agriculteur ne peut demander à bénéficier de l’aide au titre des droits au paiement dont il dispose, y compris en liaison avec des superficies qui ne sont pas admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, que s’il a au préalable déclenché l’ensemble de ses droits de mise en jachère. Sur la seconde question Par sa seconde question, la juridiction de renvoi demande si l’article 51 du règlement n° 796/2004, lu en combinaison avec l’article 50, paragraphe 4, dudit règlement, doit être interprété en ce sens que la sanction prévue à cet article 51, paragraphe 1, est applicable à un agriculteur qui, tout en ayant omis de déclencher l’ensemble de ses droits de mise en jachère, a déclenché des droits au paiement fondés sur des pâturages permanents, y compris lorsqu’il ne disposait pas d’un nombre d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère suffisant pour faire valoir l’ensemble de ses droits de mise en jachère. Ainsi qu’il ressort du cinquante-neuvième considérant du règlement n° 796/2004, l’article 51, paragraphe 1, de celui-ci, lu en combinaison avec l’article 50, paragraphe 4, dudit règlement, établit un régime de sanctions applicable aux agriculteurs qui, en méconnaissance de l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003, ont fait valoir des droits au paiement, y compris en liaison avec des superficies qui ne sont pas admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, sans avoir au préalable déclenché l’ensemble de leurs droits de mise en jachère. Il s’ensuit que les sanctions prévues à l’article 51, paragraphe 1, du règlement n° 796/2004 sont en principe applicables à un agriculteur qui, comme c’est le cas dans l’affaire au principal, a omis de déclencher l’ensemble de ses droits de mise en jachère tout en ayant déclenché des droits au paiement fondés sur des pâturages permanents, alors même qu’il ne disposait pas d’un nombre d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère suffisant pour faire valoir l’ensemble de ses droits de mise en jachère. Toutefois, ainsi que l’a relevé la juridiction de renvoi, force est de constater que le libellé de l’article 50, paragraphe 4, sous a), du règlement n° 796/2004 n’est pas dépourvu d’ambiguïté. Le manque de clarté de cette disposition est dû en particulier à la position, dans le libellé de celle-ci, de l’adjectif «correspondante», qui introduit une confusion certaine quant à la superficie ainsi qualifiée. Ce manque de clarté a d’ailleurs été expressément reconnu par le législateur de l’Union lors de l’adoption du règlement n° 2025/2006. En effet, le cinquième considérant du règlement n° 2025/2006, après avoir rappelé que l’article 54, paragraphe 6, du règlement n° 1782/2003 prévoit que les droits de mise en jachère sont réclamés avant tout autre droit, énonce que, «[a]fin d’assurer le traitement équitable des agriculteurs qui ne disposent pas de toute la superficie mise en jachère requise pour déclencher la totalité de leurs droits de mise en jachère, il y a lieu de clarifier les dispositions de l’article 50, paragraphe 4, du règlement […] n° 796/2004». À cette fin, le libellé de l’article 50, paragraphe 4, sous a), du règlement n° 796/2004 a été remplacé par le texte suivant: «lorsqu’un agriculteur ne déclare pas l’ensemble de la superficie disponible aux fins de l’utilisation de ses droits de mise en jachère, mais déclare, au même moment, une superficie aux fins de l’utilisation d’autres droits, une superficie correspondant aux droits de mise en jachère non déclarés est considérée comme ayant été déclarée en tant que jachère». Or, selon une jurisprudence constante, le principe de sécurité juridique exige qu’une réglementation de l’Union permette aux intéressés de connaître avec exactitude l’étendue des obligations qu’elle leur impose. Les justiciables doivent, en effet, pouvoir connaître sans ambiguïté leurs droits et obligations afin d’être en mesure de prendre leurs dispositions en conséquence (voir, notamment, arrêts du 15 juillet 2010, Commission/Royaume-Uni, C-582/08, non encore publié au Recueil, point 49, et du 11 novembre 2010, Grootes, C-152/09, non encore publié au Recueil, point 43). Dans ces conditions, et eu égard à la considération mentionnée au point 38 du présent arrêt, il convient de ne pas appliquer la sanction prévue à l’article 51, paragraphe 1, du règlement n° 796/2004 dans des circonstances telles que décrites au point 47 du présent arrêt. Il découle des considérations qui précèdent que l’article 51 du règlement n° 796/2004, lu en combinaison avec l’article 50, paragraphe 4, dudit règlement, doit être interprété en ce sens que, eu égard au principe de sécurité juridique, la sanction prévue à cet article 51, paragraphe 1, n’est pas applicable à un agriculteur qui, tout en ayant omis de déclencher l’ensemble de ses droits de mise en jachère au motif qu’il ne disposait pas d’un nombre d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère suffisant, a déclenché des droits au paiement fondés sur des pâturages permanents. Sur les dépens La procédure revêtant, à l’égard des parties au principal, le caractère d’un incident soulevé devant la juridiction de renvoi, il appartient à celle-ci de statuer sur les dépens. Les frais exposés pour soumettre des observations à la Cour, autres que ceux desdites parties, ne peuvent faire l’objet d’un remboursement. Par ces motifs, la Cour (première chambre) dit pour droit: 1) L’article 54, paragraphe 6, du règlement (CE) n° 1782/2003 du Conseil, du 29 septembre 2003, établissant des règles communes pour les régimes de soutien direct dans le cadre de la politique agricole commune et établissant certains régimes de soutien en faveur des agriculteurs et modifiant les règlements (CEE) n° 2019/93, (CE) n° 1452/2001, (CE) n° 1453/2001, (CE) n°  1454/2001, (CE) n° 1868/94, (CE) n° 1251/1999, (CE) n° 1254/1999, (CE) n° 1673/2000, (CEE) n° 2358/71 et (CE) n° 2529/2001, tel que modifié par le règlement (CE) n° 319/2006 du Conseil, du 20 février 2006, doit être interprété en ce sens qu’un agriculteur ne peut demander à bénéficier de l’aide au titre des droits au paiement dont il dispose, y compris en liaison avec des superficies qui ne sont pas admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère, que s’il a au préalable déclenché l’ensemble de ses droits de mise en jachère. 2) L’article 51 du règlement (CE) n° 796/2004 de la Commission, du 21 avril 2004, portant modalités d’application de la conditionnalité, de la modulation et du système intégré de gestion et de contrôle prévus par le règlement n° 1782/2003, tel que modifié par le règlement (CE) n° 659/2006 de la Commission, du 27 avril 2006, lu en combinaison avec l’article 50, paragraphe 4, dudit règlement, doit être interprété en ce sens que, eu égard au principe de sécurité juridique, la sanction prévue à cet article 51, paragraphe 1, n’est pas applicable à un agriculteur qui, tout en ayant omis de déclencher l’ensemble de ses droits de mise en jachère au motif qu’il ne disposait pas d’un nombre d’hectares admissibles au bénéfice de l’aide pour mise en jachère suffisant, a déclenché des droits au paiement fondés sur des pâturages permanents. Signatures * Langue de procédure: l’allemand.

62004TJ0452

sk

Okolnosti predchádzajúce sporu Dňa 25. septembra 2002 sa spoločnosť Vivendi Universal SA (ďalej len „VU“) rozhodla previesť aktíva vydavateľstva, ktoré držala v Európe, prostredníctvom svojej dcérskej spoločnosti Vivendi Universal Publishing SA (ďalej len „VUP“). Spoločnosť Lagardère SCA sa uchádzala o nadobudnutie týchto aktív vytvorených podielmi a riadiacimi aktívami VUP (ďalej len „cieľové aktíva“). Ukázalo sa však, že kalendár prevodu vytvorený VU, ktorá si priala previesť cieľové aktíva a dostať za ne protihodnotu v čo najkratšom termíne, nebol zlučiteľný s časovým harmonogramom formalít potrebných na predchádzajúce povolenie tohto akvizičného projektu príslušnými orgánmi hospodárskej súťaže. Spoločnosť Lagardère teda požiadala spoločnosť Natexis Banques Populaires SA (ďalej len „NBP“), aby ju nahradila prostredníctvom jednej zo svojich dcérskych spoločností, ktorá by nadobudla cieľové aktíva od VUP, mala ich provizórne v držbe a po získaní povolenia akvizičného projektu cieľových aktív by ich predala spoločnosti Lagardère. Listom z 8. októbra 2002 NBP súhlasila so žiadosťou spoločnosti Lagardère. Spoločnosti Lagardère a NBP oboznámili Komisiu Európskych spoločenstiev s hlavnými podmienkami nadobudnutia cieľových aktív NBP, ktorá ich schválila. Spoločnosť Lagardère potom predniesla VU svoju ponuku nadobudnutia cieľových aktív, ktorá predpokladala nahradenie spoločnosti Lagardère NBP alebo akýmkoľvek subjektom z tejto skupiny. Dňa 29. októbra 2002 schválila VU prevod cieľových aktív Lagardère. Dňa 3. decembra 2002 spoločnosť Investima 10 SAS, ktorá je dcérskou spoločnosťou Ecrinvest 4 SA, ktorá v nej má 100 % účasť, a ktorá je sama dcérskou spoločnosťou Segex Sarl, ktorá v nej má 100 % účasť, a ktorá je 100 % ovládaná NBP, podpísala v prospech VUP prísľub nadobudnutia cieľových aktív. V ten istý deň uzavreli spoločnosti Segex a Ecrinvest 4 so spoločnosťou Lagardère zmluvu o prevode (ďalej len „zmluva o prevode“), ktorá umožňovala spoločnosti Lagardère (prostredníctvom spoločnosti Ecrinvest 4) po tom, ako Komisia povolí zamýšľanú koncentráciu, nadobudnúť celé základné imanie spoločnosti Investima 10, ktorá držala cieľové aktíva, pokiaľ VUP vykoná prísľub nadobudnutia uvedený vyššie. Cenu za nadobudnutie týchto cenných papierov zaplatila spoločnosť Lagardère spoločnosti Segex, ktorá vlastnila všetky akcie tvoriace základné imanie Ecrinvest 4, vopred. Dňa 20. decembra 2002 VUP vykonala prísľub nadobudnutia spoločnosti Investima 10 a spoločnosť Investima 10 uzavrela v ten istý deň s VUP zmluvu o nadobudnutí cieľových aktív. V ten istý deň uverejnila NBP nasledujúcu tlačovú správu: „NBP nadobúda všetky prevádzané aktíva s cieľom predať ich spoločnosti [Lagardère] bezprostredne po získaní súhlasu orgánov hospodárskej súťaže. Od tohto dňa drží aktíva VUP spoločnosť Investima 10, ktorej 100 % nepriamym vlastníkom je NBP. Táto akciová spoločnosť s predstavenstvom a dozornou radou sa stane materskou spoločnosťou spoločností, ktoré vytvárajú prevádzaný majetok. …“ Podľa článku 4 ods. 1 zmluvy o prevode: „ii)      Spoločnosť [Segex] zaistí, že spoločnosti Ecrinvest 4 a Ecrinvest 4 sa zaviažu, že: … c)      [Investima 10] určí za člena [svojho] predstavenstva… jednu alebo viacero nezávislých tretích osôb, s výnimkou osôb zo spoločností [Segex] alebo [Lagardère]; … e)      stanovy [spoločnosti Investima 10] udeľujú výhradným spôsobom jednému členovi predstavenstva právomoci, ktoré môžu byť [uložené] predstavenstvu podľa tejto zmluvy vo vzťahu ku Komisii… alebo akémukoľvek inému príslušnému orgánu hospodárskej súťaže; týmto členom bude vymenovaná nezávislá tretia osoba…“ Dňa 20. decembra 2002 bolo vytvorené predstavenstvo spoločnosti Investima 10 a pán B., predseda kancelárie S, bol vymenovaný za člena predstavenstva v postavení „nezávislej tretej osoby“ v zmysle článku 4 ods. 1 písm. ii) zmluvy o prevode. Prvý pododsek ods. 2 článku 2 zmluvy podpísanej medzi spoločnosťou Ecrinvest 4 a kanceláriou S. 19. decembra 2002 spresňuje, že v rámci svojho spoločenského mandátu bude pán B. konať v záujme spoločnosti Investima 10 a cieľových aktív, a síce konkrétnejšie so zreteľom na udržanie ich rentability, ekonomickej hodnoty a konkurencieschopnosti. Na tento účel druhý pododsek ods. 2 článku 2 tejto zmluvy spresňuje, že pán B. musí dodržiavať a uistiť sa o tom, že predstavenstvo spoločnosti Investima 10 dodržiava: „i)      [ustanovenia] nachádzajúce sa v článku 4 dohody o prevode… týkajúce sa… zásad pri správe aktív v súlade so zásadou starostlivosti riadneho hospodára, ktorej dodržiavanie sa bude vyžadovať od predstavenstva a spoločenských orgánov podielových účastí, s cieľom zachovať kontinuitu rozsahu a hodnotu. …“ Dňa 14. apríla 2003 vykonala spoločnosť Lagardère v súlade s článkom 4 ods. 1 nariadenia Rady (EHS) č. 4064/89 z 21. decembra 1989 o kontrole koncentrácií medzi podnikmi (korigendum v Ú. v. ES L 257, 1990, s. 13; Mim. vyd. 08/001, s. 31), zmeneného a doplneného nariadením Rady (ES) č. 1310/97 z 30. júna 1997 (Ú. v. ES L 180, s. 1; Mim. vyd. 08/001, s. 164) oznámenie svojho akvizičného projektu cieľových aktív spoločnosti VUP Komisii. Rozhodnutím z 5. júna 2003 Komisia konštatovala, že oznámený projekt koncentrácie vzbudzuje vážne obavy, pokiaľ ide o zlučiteľnosť so spoločným trhom, a začala hĺbkovú kontrolu tejto operácie na základe článku 6 ods. 1 písm. c) nariadenia č. 4064/89. Z písomností účastníkov konania vyplýva, že spoločnosť Investima 10 sa 14. októbra 2003 stala spoločnosťou Editis SA. Dňa 27. októbra 2003 zaslala Komisia spoločnosti Lagardère oznámenie o výhradách, v ktorom jej vysvetlila problémy s hospodárskou súťažou vyvolané touto oznámenou koncentráciou, na ktoré spoločnosť Lagardère odpovedala 17. novembra. V dôsledku toho spoločnosť Lagardère oznámila 2. decembra 2003 Komisii viacero nápravných opatrení vo forme záväzkov spätného prevodu cieľových aktív. Rozhodnutie Komisie 2004/422/ES zo 7. januára 2004 (vec COMP/M.2978 – Lagardère/Natexis/VUP) (Ú. v. EÚ L 125, s. 54) (ďalej len „rozhodnutie zo 7. januára 2004“) prijaté podľa článku 8 ods. 2 nariadenia č. 4064/89 stanovuje: „ Článok 1 Oznámená operácia, zmenená a doplnená balíkom záväzkov z 21. decembra 2003, prostredníctvom ktorej získava Lagardère výhradnú kontrolu nad [cieľovými aktívami] VUP, teraz spoločnosť Editis, sa vyhlasuje za zlučiteľnú so spoločným trhom a Dohodou o Európskom hospodárskom priestore. Článok 2 Článok 1 sa uplatňuje pod podmienkou, že spoločnosť Lagardère úplne dodrží všetky záväzky uvedené v prílohe II. Článok 3 Toto rozhodnutie sa vydáva pod podmienkou, že spoločnosť Lagardère dodrží všetky ďalšie záväzky opísané v prílohe II.“ Podľa odseku 1 týchto záväzkov uvedených v prílohe II je spoločnosť Lagardère povinná spätne previesť všetky aktíva spoločnosti Editis (ďalej len „spätne prevádzané aktíva“), s výnimkou aktív taxatívne vymenovaných v tomto odseku (ďalej len „uchované aktíva“). Spätne prevádzané aktíva predstavovali približne 60 až 70 % svetového obratu spoločnosti VUP a 70 až 80 % obratu dosiahnutého spoločnosťou VUP na frankofónnych vydavateľských trhoch, ktorých sa týkala povolená koncentrácia (ďalej len „koncentrácia“). Odsek 2 záväzkov spoločnosti Lagardère spresňuje, že konkrétne sú uchované aktíva uvedené v prílohe 1 uvedených záväzkov. Podľa odseku 3 týchto záväzkov sa spoločnosť Lagardère zaväzuje uzavrieť nevypovedateľné dohody o spätnom prevode v lehote, ktorá je dôverná a začína plynúť od doručenia rozhodnutia o podmienenom povolení a pristúpiť k skutočnému spätnému prevodu v lehote, ktorá je dôverná a začína plynúť od uzavretia dohody. Spoločnosť Lagardère mala možnosť zvoliť si nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív podľa výberových kritérií definovaných v odseku 10 svojich záväzkov takto: „S cieľom chrániť efektívnu hospodársku súťaž na dotknutých trhoch sa oznamujúca strana zaväzuje previesť prevádzané aktíva na jedného alebo viacerých nadobúdateľov, ktorí nebudú závislí od oznamujúcej strany a budú spĺňať nasledujúce kritériá: a)      Spoločnosť Lagardère nesmie mať významné priame či nepriame záujmy vo vzťahu k nadobúdateľovi či nadobúdateľom; b)      Nadobúdateľ či nadobúdatelia musia byť rentabilné a schopné hospodárske subjekty, ktoré sú hospodársky motivované na udržiavaní a rozvíjaní efektívnej hospodárskej súťaže; to však nevylučuje a priori žiadnu kategóriu nadobúdateľov z priemyselnej či finančnej oblasti; c)      Okrem toho nadobudnutie prevádzaných aktív potenciálnym nadobúdateľom nesmie byť spôsobilé vyvolať nové problémy z hľadiska hospodárskej súťaže, ani riziko oneskorenia vykonania záväzkov. Oznamujúca strana musí byť schopná preukázať Komisii, že nadobúdateľ spĺňa podmienky záväzkov a že prevádzané aktíva sú prevádzané v súlade s týmito záväzkami; d)      Nadobúdateľ či nadobúdatelia získajú, alebo bude možné rozumne predpokladať, že získajú, všetky povolenia nevyhnutné na nadobudnutie a využívanie prevádzaných aktív.“ Odsek 14 záväzkov spoločnosti Lagardère spresňuje, že voľba nadobúdateľa či nadobúdateľov podlieha schváleniu Komisiou a že návrh na schválenie dotknutých osôb obsahuje potrebné informácie, aby mohla Komisia overiť súlad ich návrhov s podmienkami vymedzenými odsekom 10 citovaným v bode 27 vyššie. Spoločnosť Lagardère mala povinnosť určiť mandatára spĺňajúceho podmienky stanovené odsekom 15 jej záväzkov, ktorých znenie bolo nasledujúce: „Oznamujúca strana určí mandatára, aby plnil úlohy definované ďalej. Mandatár musí byť nezávislý od spoločností Lagardère a Editis, musí mať potrebnú kvalifikáciu na výkon svojho mandátu, napríklad ako bankový poradca, konzultant alebo audítor, a nesmie byť vystavený konfliktu záujmov. Mandatára bude odmeňovať spoločnosť Lagardère spôsobom, ktorý nezasahuje do riadneho výkonu jeho mandátu, ani do jeho nezávislosti.“ Odsek 9 záväzkov spoločnosti Lagardère upravuje určenie správcu oddelených aktív (Hold Separate Manager) takto: „Oznamujúca strana určí [správcu oddelených aktív] zodpovedného za správu prevádzaných aktív pod dohľadom mandatára. [Správca oddelených aktív] je pri správe prevádzaných aktív nezávislý a spravuje ich spôsobom bežným v obchodnom styku, aby zaručil zachovanie ich rentability, obchodovateľnosti, konkurencieschopnosti a oddelenej povahy od uchovaných aktív a iných činností spoločnosti Lagardère. V prípade, že riaditeľ spoločnosti, ktorá je dcérskou spoločnosťou spoločnosti Editis a ktorá je predmetom záväzku prevodu, ukončí výkon svojej funkcie, má [správca oddelených aktív] právomoc určiť jeho nástupcu pod dohľadom mandatára.“ Úloha mandatára je definovaná v záväzkoch spoločnosti Lagardère takto: „20.      Úlohou zásahu mandatára je zaistiť plnenie týchto záväzkov. Komisia zašle mandatárovi, buď ex offo alebo na žiadosť mandatára alebo oznamujúcej strany akýkoľvek pokyn smerujúci k zaisteniu plnenia týchto záväzkov. 21.      Úloha mandatára bude spočívať v: a)      uistení sa o tom, že prevádzané aktíva sú udržiavané a spravované v rámci samostatnej štruktúry, oddelene a nezávisle od uchovaných aktív a iných činností spoločnosti Lagardère, a to až do okamihu skutočného prevodu prevádzaných aktív; b)      uistení sa o tom, že [správca oddelených aktív] udržiava rentabilitu a obchodovateľnosť prevádzaných aktív a správu a využívanie prevádzaných aktív spôsobom, ktorý je bežný v obchodnom styku v súlade s predchádzajúcou praxou, a to až do okamihu skutočného prevodu prevádzaných aktív; c)      uistení sa o tom, že boli prijaté účinné opatrenia na to, aby oznamujúcej strane neboli sprístupnené žiadne citlivé informácie z hľadiska hospodárskej súťaže týkajúce sa prevádzaných aktív, s výnimkou informácií nevyhnutných na prevod prevádzaných aktív za čo najlepších možných podmienok v súlade s týmito záväzkami; d)      uistení sa o tom, že reštrukturalizačné opatrenia sa uskutočňujú v súlade s týmito záväzkami, informovaní sa o prebiehajúcich rokovaniach medzi spoločnosťami Lagardère a Editis o konkretizáciách, a prípadne zúčastnení sa týchto rokovaní; … f)      vo všeobecnosti v zaisťovaní zachovania ekonomickej a súťažnej hodnoty prevádzaných aktív v plnom rozsahu a prijímaní všetkých vhodných opatrení na tento účel; g)      vo všeobecnosti v dohľade nad uspokojivým plnením týchto záväzkov oznamujúcou stranou.“ Odsek 24 záväzkov okrem toho uvádza nasledujúce: „V prípade sporu medzi spoločnosťami Lagardère a Editis o reštrukturalizačných opatreniach nevyhnutných na vykonanie týchto záväzkov môže každá zo strán o tom informovať mandatára doporučeným listom, ktorého kópia musí byť zaslaná druhej strane. Mandatár potom bez zbytočného odkladu po vypočutí strán v súlade so zásadou kontradiktórnosti navrhne rozsah nevyhnutných reštrukturalizačných opatrení. Mandatár zašle Komisii správu, v ktorej ju informuje o svojom odporúčaní. V prípade, že spor medzi spoločnosťami Lagardère a Editis pokračuje, môže každá zo strán požiadať Komisiu, aby po vypočutí strán v súlade so zásadou kontradiktórnosti stanovila rozsah nevyhnutných reštrukturalizačných opatrení.“ Napokon záväzky spoločnosti Lagardère, ktoré patria do oddielu „Zmena formy spoločnosti Editis“, stanovujú: „30.      Po schválení nových stanov Komisiou zmení oznamujúca strana právnu formu spoločnosti Editis na zjednodušenú akciovú spoločnosť. Po tejto zmene právnej formy budú orgány spoločnosti Editis zahŕňať… predsedu generálneho riaditeľa, ktorý bude vykonávať funkciu [správcu oddelených aktív] a… akcionársky výbor zložený z troch… zástupcov mandatára uvedeného v odseku 15 vyššie a z dvoch… zástupcov spoločnosti Lagardère. 31.      Zjednodušená akciová spoločnosť bude usporiadaná podľa nasledujúcich zásad: a)      Riadením spoločnosti Editis bude poverený jej predseda generálny riaditeľ pod dohľadom mandatára v rámci jeho úloh definovaných vyššie; b)      Akcionársky výbor bude kontrolovať správu uchovaných aktív a na tento účel má právo na všetky informácie týkajúce sa týchto aktív; c)      Pokiaľ ide o prevádzané aktíva, akcionársky výbor má pod dohľadom mandatára právo na informácie týkajúce sa všetkých rozhodnutí či udalostí, ktoré by mohli ovplyvniť majetkové záujmy spoločnosti Lagardère súvisiace s prevádzanými aktívami, a najmä na nasledujúce informácie: priebežné výsledky, investičné rozhodnutia, rozhodnutia o predaji alebo nadobudnutí aktív, ktorých dopad prekračuje hodnotu 200 000 eur, rozhodnutia, ktoré majú vplyv na zadĺženie spoločnosti a záruky akejkoľvek povahy, ako aj všetky strategické rozhodnutia, či rozhodnutia, ktoré nepatria do bežnej agendy. Mandatár sa však uistí o tom, že dôverné informácie obchodnej alebo prevádzkovej povahy týkajúce sa prevádzaných aktív, vrátane prípadných informácií uvedených v predchádzajúcej vete, nebudú poskytnuté spoločnosti Lagardère. 32.      V období od prijatia rozhodnutia o povolení oznámenej koncentrácie do zmeny právnej formy spoločnosti Editis na zjednodušenú akciovú spoločnosť budú spoločnosť Editis aj naďalej riadiť súčasné orgány spoločnosti spoločne s mandatárom. V tomto období má spoločnosť Lagardère ako akcionár spoločnosti Editis právo na všetky informácie týkajúce sa zachovania aktív. Pokiaľ ide o prevádzané aktíva, mandatár sa uistí o tom, že spoločnosť Lagardère má k dispozícii všetky informácie uvedené v odseku 31 písm. c) vyššie.“ Dňa 5. februára 2004 Komisia: –        schválila správcu oddelených aktív, pána A. K., a schválila návrh jeho poverovacej listiny predložený 30. januára 2004, –        schválila ako mandatára kanceláriu S., zastúpenú jej predsedom, pánom B., a schválila návrh jeho mandátu predložený 30. januára 2004. Dňa 9. februára 2004 spoločnosť Lagardère vymenovala kanceláriu S. za mandatára. Dňa 25. marca 2004 sa zmenila právna forma spoločnosti Editis podľa odseku 30 záväzkov spoločnosti Lagardère na zjednodušenú akciovú spoločnosť, ktorej orgánmi aj naďalej ostali, okrem predsedu generálneho riaditeľa vykonávajúceho funkciu správcu oddelených aktív, akcionársky výbor zložený z troch zástupcov mandatára a dvoch zástupcov spoločnosti Lagardère. Spoločnosť Lagardère spolupracovala s niekoľkými podnikmi, vrátane žalobkyne, ktoré by mohli odkúpiť spätne prevádzané aktíva. Žalobkyňa vyjadrila svoj záujem o túto operáciu. Svoju ponuku prevzatia oznámila spoločnosti Lagardère faxom z 28. apríla 2004. V oznámení z 19. mája 2004 oznámila spoločnosť Lagardère, že prijíma ponuky na odkúpenie od piatich potenciálnych nadobúdateľov, vrátane žalobkyne, a že jednému z nich, spoločnosti Wendel Investissement SA (ďalej len „Wendel“), priznáva výhradné právo až do polnoci 25. mája 2004. Dňa 28. mája 2004 dospeli spoločnosti Lagardère a Wendel k návrhu dohody o odkúpení spätne prevádzaných aktív. Listom zo 4. júna 2004 požiadala spoločnosť Lagardère Komisiu o schválenie spoločnosti Wendel ako nadobúdateľa týchto aktív. Dňa 5. júla 2004 predložila kancelária S. Komisii svoju súhrnnú správu, v ktorej dospela k záveru, že ponuka spoločnosti Wendel je v súlade so schvaľovacími kritériami určenými v odseku 10 záväzkov spoločnosti Lagardère. Rozhodnutím (2004)D/203365 z 30. júla 2004 Komisia schválila spoločnosť Wendel ako nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív po tom, ako konštatovala, že táto spoločnosť spĺňa schvaľovacie kritériá stanovené v odseku 10 záväzkov spoločnosti Lagardère. Uvedené rozhodnutie bolo prijaté v súlade s odsekom 14 záväzkov spoločnosti Lagardère a na základe už uvedenej žiadosti o schválenie, návrhu dohody o prevode, ktorá bola k tejto žiadosti pripojená, správy kancelárie S., písomných odpovedí spoločností Lagardère a Wendel na žiadosť Komisie o informácie, informácií poskytnutých spoločnosťou Wendel na stretnutiach s útvarmi Komisie, ako aj výmeny názorov na ponuku spoločnosti Wendel s organizáciami zastupujúcimi zamestnancov spoločnosti Editis a dotknuté tretie osoby. Podaním doručeným kancelárii Súdu prvého stupňa 8. júla 2004 podala žalobkyňa žalobu o neplatnosť smerujúcu proti rozhodnutiu zo 7. januára 2004 (vec T‑279/04). Komisia zaslala žalobkyni na jej žiadosť faxom z 27. augusta 2004 rozhodnutie o schválení spoločnosti Wendel ako nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív. K prevodu vlastníckeho práva k týmto aktívam nazvaným „Nouvel Editis“ na spoločnosť Wendel došlo 30. septembra 2004. Konanie Návrhom doručeným 8. novembra 2004 podala žalobkyňa túto žalobu o neplatnosť proti rozhodnutiu o schválení z 30. júla 2004 (ďalej len „rozhodnutie z 30. júla 2004“). Súd prvého stupňa (šiesta komora) svojím rozsudkom z tohto dňa zamietol žalobu o neplatnosť, ktorú podala žalobkyňa vo veci T‑279/04 proti rozhodnutiu zo 7. januára 2004. Podaniami doručenými 25. januára a 24. marca 2005 požiadali spoločnosti Wendel a Lagardère o vstup vedľajšieho účastníka do konania na podporu návrhov Komisie v súlade s článkom 115 Rokovacieho poriadku Súdu prvého stupňa. Podaniami doručenými 3. marca a 18. apríla 2005 požiadala žalobkyňa v súlade s článkom 116 ods. 2 rokovacieho poriadku jednak o to, aby niektoré písomností pripojené k žalobe a určité časti tohto dokumentu, ako aj vyjadrenia k žalobe boli vylúčené z poskytnutia procesných dokumentov spoločnostiam Wendel a Lagardère a jednak na účely tohto poskytnutia dokumentov predložila verziu predmetných dokumentov, ktorá nebola dôverná. Uzneseniami predsedu štvrtej komory z 11. mája a 25. októbra 2005 bol spoločnostiam Lagardère a Wendel povolený vstup do konania ako vedľajším účastníkom na podporu návrhov Komisie a kancelárii Súdu prvého stupňa bolo nariadené, aby týmto spoločnostiam poskytla verziu procesných dokumentov, ktorá nebola dôverná. Podaniami doručenými do kancelárie Súdu prvého stupňa 10. júna 2005 spoločnosť Lagardère napadla žiadosť o dôverné zaobchádzanie predloženú žalobkyňou. Spoločnosti Lagardère a Wendel predložili svoje vyjadrenia vedľajších účastníkov konania 16. septembra 2005 a 27. apríla 2006. Žalobkyňa predložila svoje pripomienky vo vyjadreniach predložených 8. novembra 2005 a 4. júla 2006. Uznesením z 19. júna 2007 zamietol predseda štvrtej komory žiadosť o dôverné zaobchádzanie predloženú žalobkyňou, pokiaľ ide o spoločnosť Lagardère, a nariadil kancelárii Súdu prvého stupňa, aby poskytla spoločnosti Lagardère dotknuté dokumenty v originálnej verzii. Vzhľadom na to, že zloženie komôr Súdu prvého stupňa bolo zmenené, sudca spravodajca bol pridelený k šiestej komore, ktorej bola z tohto dôvodu 24. októbra 2008 táto vec pridelená. Na základe správy sudcu spravodajcu Súd prvého stupňa (šiesta komora) rozhodol o otvorení ústnej časti konania a vyzval účastníkov konania, aby písomne odpovedali na niektoré otázky. Účastníci konania vyhoveli tejto žiadosti v stanovenej lehote. Prednesy účastníkov konania a ich odpovede na otázky Všeobecného súdu boli vypočuté na pojednávaní, ktoré sa konalo 28. januára 2010. Rozsudkom z 9. júna 2010, Éditions Odile Jacob/Komisia (T‑237/05, Zb. s. II‑2245), Všeobecný súd zrušil rozhodnutie Komisie zo 7. apríla 2005, ktorým bola zamietnutá žiadosť žalobkyne smerujúca k tomu, aby podľa nariadenia Európskeho parlamentu a Rady (ES) č. 1049/2001 z 30. mája 2001 o prístupe verejnosti k dokumentom Európskeho parlamentu, Rady a Komisie (Ú. v. ES L 145, s. 43; Mim. vyd. 01/003, s. 331) získala prístup k určitým dokumentom, aby ich mohla použiť na podporu tejto žaloby. Listom doručeným 21. júna 2010 žalobkyňa požiadala o prerušenie zasadania v tejto veci, a to na primeranú dobu od oznámenia predmetných dokumentov Komisiou. Návrhy účastníkov konania Žalobkyňa navrhuje, aby Všeobecný súd: –        zrušil rozhodnutie z 30. júla 2004, –        zaviazal Komisiu a spoločnosť Lagardère na náhradu trov konania. Komisia, podporovaná spoločnosťami Lagardère a Wendel, navrhuje, aby Všeobecný súd: –        zamietol žalobu, –        zaviazal žalobkyňu na náhradu trov konania. Právny stav Na podporu svojej žaloby žalobkyňa uvádza štyri žalobné dôvody založené na tom, že Komisia po prvé nesplnila svoju povinnosť dohľadu nad výberom kandidátov na prevzatie spätne prevádzaných aktív, po druhé schválila spoločnosť Wendel na základe správy vypracovanej mandatárom, ktorý nebol nezávislý od spoločností Editis, Lagardère a Wendel, po tretie porušila povinnosť odôvodnenia, ktorá jej prináležala, a po štvrté sa dopustila zjavne nesprávneho posúdenia súladu kandidatúry spoločnosti Wendel s podmienkami schválenia nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív stanovenými v odseku 10 písm. b) záväzkov spoločnosti Lagardère. Najprv je vhodné preskúmať druhý žalobný dôvod, v ktorom žalobkyňa tvrdí, že rozhodnutie z 30. júla 2004 bolo prijaté s ohľadom na správu vypracovanú mandatárom, ktorý nebol nezávislý od spoločnosti Editis. Tvrdenia účastníkov konania Žalobkyňa tvrdí, že keď 9. februára 2004 spoločnosť Lagardère vymenovala podľa odseku 15 svojich záväzkov kanceláriu S., zastúpenú svojím predsedom, pánom B., za mandatára, pán B. už bol od 20. decembra 2002 členom predstavenstva spoločnosti Investima 10, z ktorej sa 14. októbra 2003 stala spoločnosť Editis, ako je uvedené v bode 19 vyššie. Podľa žalobkyne pán B. vo svojom postavení riaditeľa spoločnosti disponoval voči tretím osobám všetkými právomocami, ktoré sú priznané členom predstavenstva, a nebol teda nezávislý od spoločnosti Editis v rozpore s požiadavkami stanovenými v uvedenom odseku 15. Výkon funkcií nezávislého mandatára povereného menom a na účet Komisie bolo dohliadať na spätný prevod neinvestovaných aktív vo vzťahu k subjektu, na ktorého prevod aktív má dotknutá osoba dohliadať, neexistenciu väzieb akejkoľvek povahy a najmä tých väzieb, ktoré majú finančnú povahu. Pán B. ale vykonával funkcie člena predstavenstva za odmenu. Okrem toho pán B. ostal členom predstavenstva spoločnosti Editis až do 25. marca 2004 a takto od 9. februára až do 25. marca 2004 kumuloval dve funkcie spočívajúce v kontrole prevodu spoločnosti Editis spoločnosti Lagardère a potom predaja spätne prevádzaných aktív tretej osobe. Napokon aj napriek ukončeniu svojich funkcií člena predstavenstva spoločnosti Editis ostal pán B. nevyhnutne spojený so spoločnosťou Editis, keďže ešte počas niekoľkých rokov ostal občianskoprávne a trestne zodpovedný vo vzťahu k akcionárom a tretím osobám. Samotná existencia pochybnosti, pokiaľ ide o nezávislosť mandatára, je dôvodom neplatnosti konania týkajúceho sa spätne prevádzaných aktív, a teda aj rozhodnutia z 30. júla 2004. Správa o vyhodnotení ponuky nadobúdateľa vypracovaná mandatárom predstavuje základný a určujúci prvok rozhodnutia Komisie dotknutú osobu schváliť alebo neschváliť. Závery správy mandatára mali nepochybne rozhodujúci vplyv na rozhodnutie z 30. júla 2004, inak by bola spochybnená samotná jeho úloha v rámci postupu spätného prevodu aktív. Jednoduché porovnanie záverov správy mandatára a rozhodnutia z 30. júla 2004 umožňuje konštatovať, že toto rozhodnutie vychádza priamo z textu správy, ktorá v mnohých otázkach určuje jeho formu. Komisia spochybňuje argumenty žalobkyne. Pripomína, že keď sa spoločnosť VUP stala spoločnosťou ovládanou NBP, bol pán B., predseda kancelárie S., podľa článku 4 ods. 1 bodu ii) písm. e) zmluvy o prevode vymenovaný za člena predstavenstva spoločnosti Investima 10, dcérskej spoločnosti spoločnosti NBP, ktorá držala cieľové aktíva. Vzhľadom na to, že dotknutá osoba bola poverená výkonom právomocí priznaných predstavenstvu spoločnosti Investima 10 – z ktorej sa stala spoločnosť Editis – ako nezávislá tretia osoba vo vzťahu k príslušným orgánom pre hospodársku súťaž, je táto funkcia porovnateľná s funkciou mandatára stanovenou v odseku 15 záväzkov spoločnosti Lagardère. Po vymenovaní kancelárie S, prostredníctvom osoby pána B., jej predsedu, za mandatára povereného dohľadom nad záväzkami spoločnosti Lagardère spočívajúcimi v spätnom prevode, po tom, ako spoločnosť Lagardère prevzala kontrolu nad spoločnosťou Editis, pán B. dočasne pokračoval vo vykonávaní funkcie člena predstavenstva spoločnosti Editis odmeňovanej spoločnosťou NBP ako nezávislá tretia osoba, lebo poznal spoločnosť Editis, ktorú dotknutá osoba v tomto postavení získala. Prítomnosť pána B. v tomto predstavenstve nevytvára vzťah závislosti medzi ním a spoločnosťou Editis, ale naopak je úplne v súlade s rozhodnutím zo 7. januára 2004 a so záväzkami spoločnosti Lagardère. Účelom bolo zabrániť vplyvu spoločnosti Lagardère na riadenie spoločnosti Editis počas prechodného obdobia, v priebehu ktorého mali orgány spoločnosti vytvorené po prevzatí kontroly spoločnosťou NBP nad spoločnosťou VUP podľa odseku 30 záväzkov spoločnosti Lagardère zotrvať až do zmeny právnej formy spoločnosti Editis na zjednodušenú akciovú spoločnosť, ku ktorej došlo 25. marca 2004. Postavenie člena akcionárskeho výboru spoločnosti Editis, ktoré bolo pánovi B. priznané od 25. marca 2004 do dňa prevodu vlastníckeho práva k spätne prevádzaným aktívam na spoločnosť Wendel, je tiež v súlade so záväzkami spoločnosti Lagardère. Odsek 30 uvádza, že zástupcovia mandatára majú mať v akcionárskom výbore väčšinu, aby bolo zaručené, že nezávislá tretia osoba, mandatár, sa môže uistiť o tom, že spoločnosť Lagardère nemôže vykonávať vplyv na správu spoločnosti Editis. Keďže bola kancelária S. prostredníctvom osoby svojho predsedu určená za mandatára až pri prevode spoločnosti Editis spoločnosťou NBP na spoločnosť Lagardère, nie je akýkoľvek skorší alebo neskorší vzťah medzi kanceláriou S. a spoločnosťou NBP relevantný na účely posúdenia jej nezávislosti od spoločnosti Editis, lebo v štádiu vykonávania záväzkov spoločnosť NBP už spoločnosť Editis neovládala. Prípadné vzťahy medzi mandatárom a spoločnosťou NBP, predchádzajúcou majiteľkou aktív, ktoré sú predmetom rozhodnutia, ktorým sa koncentrácia za určitých podmienok povoľuje, nie sú spôsobilé ohroziť realizáciu spätných prevodov, ktoré majú vyriešiť problémy z hľadiska hospodárskej súťaže, ktoré vyplývajú zo spojenia týchto cieľových aktív s aktívami spoločnosti Lagardère. Podľa Komisie žalobkyňa odvodzuje dôkaz o neexistencii nezávislosti mandatára od spoločnosti Editis len zo zistenia, že určité vzťahy alebo styky medzi mandatárom a spoločnosťou Editis nie sú úplne vylúčené. Podmienka nezávislosti od spoločnosti Editis, ktorej splnenie Komisia vyžadovala od mandatára, však mala zaistiť, aby sa kontrola ponuky nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív zakladala len na rentabilite a konkurenčnej sile týchto aktív s vylúčením úvah osobnej povahy. Mandatárovi teda nemožno právoplatne vytýkať, že mal záujem na podaní žaloby v prospech spoločnosti, lebo to predstavuje podmienku nutnú na úplné splnenie záväzkov a udržanie efektívnej hospodárskej súťaže. V každom prípade, aby mohla neexistencia nezávislosti mandatára od spoločnosti Editis, ak by bola preukázaná, viesť k neplatnosti rozhodnutia z 30. júla 2004, treba tiež preukázať, že v dôsledku tejto nezrovnalosti vypracovala dotknutá osoba neobjektívnu správu a že tento dokument mal rozhodujúci vplyv na obsah uvedeného rozhodnutia. Pritom nielenže žalobkyňa nepredkladá žiaden dôkaz o tom, že mandatár vypracoval chybnú či tendenčnú správu, ale ani nepreukazuje, že by tento dokument mal rozhodujúci vplyv na obsah rozhodnutia z 30. júla 2004. Na účely konečného rozhodnutia o schválení nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív mal mandatár za úlohu len predložiť hodnotenie nadobúdateľa a uviesť, či podľa jeho názoru nadobúdateľ spĺňa podmienky uvedené v záväzkoch. V skutočnosti Komisia prijala rozhodnutie z 30. júla 2004 nielen výlučne alebo v rozhodujúcej miere na základe správy mandatára, ale na základe určitého súboru informácií, vrátane informácií poskytnutých mandatárom. Posúdenie Všeobecným súdom Podľa odseku 15 záväzkov spoločnosti Lagardère musí byť mandatár určený touto spoločnosťou, aby dbal na uspokojivé vykonávanie jej záväzkov, od nej a od spoločnosti Editis „nezávislý…, a nesmie byť vystavený konfliktu záujmov“. V tom istom ustanovení bolo tiež uvedené, že „mandatár bude odmeňovaný spoločnosťou Lagardère spôsobom, ktorý nezasahuje do riadneho výkonu jeho mandátu ani do jeho nezávislosti“. Je potrebné pripomenúť, že po tom, ako spoločnosť NBP súhlasila s tým, že nahradí spoločnosť Lagardère na účely dočasného nadobudnutia cieľových aktív prostredníctvom spoločností Segex a Ecrinvest 4, dcérskych spoločností 100 % ovládaných spoločnosťou NBP, uzavreli tieto spoločnosti 3. decembra 2002 so spoločnosťou Lagardère zmluvu o prevode, ktorou sa na spoločnosť Lagardère pod podmienkou predchádzajúceho povolenia koncentrácie Komisiou prevádza celý kapitál spoločnosti Investima 10, ktorá je dcérskou spoločnosťou 100 % vlastnenou spoločnosťou Ecrinvest 4, ktorá je sama dcérskou spoločnosťou 100 % vlastnenou spoločnosťou Segex, a ktorá 20. decembra 2002 nadobudla cieľové aktíva od spoločnosti VUP. Dňa 20. decembra 2002 spoločnosť Investima 10, ktorá drží cieľové aktíva, vymenovala podľa článku 4 ods. 1 bodu ii) písm. c) zmluvy o prevode pána B., predsedu kancelárie S., za člena svojho predstavenstva v zmysle tohto ustanovenia ako nezávislú tretiu osobu v zmysle článku 4 ods. 1 bodu ii) písm. e). V tomto postavení boli pánovi B., odmeňovanému spoločnosťou NBP, podľa článku 4 ods. 1 bodu ii) písm. e) zmluvy o prevode zverené „výhradne“ „právomoci, ktorými [mohlo] byť [poverené] predstavenstvo podľa… zmluvy [o prevode] vo vzťahu ku Komisii…“. Okrem toho podľa odseku 15 svojich záväzkov uvedených v prílohe II rozhodnutia zo 7. januára 2004 spoločnosť Lagardère 9. februára 2004 určila kanceláriu S. ako mandatára povereného podľa odseku 21 písm. g) jej záväzkov „dohľad[om] nad uspokojivým plnením“ záväzkov prevedenia spätne prevádzaných aktív spoločnosťou Lagardère a v tomto postavení odmeňovaného spoločnosťou Lagardère. Pán B. bol v uvedenom čase predsedom kancelárie S. a Komisia pripustila, že pán B. vykonával funkciu mandatára v rozsahu stanovenom v rozhodnutí zo 7. januára 2004. Kancelária S. bola teda určená za mandatára v zmysle odseku 15 záväzkov spoločnosti Lagardère a jej predseda vykonával úlohy súvisiace s touto funkciou, hoci táto istá osoba bola členom predstavenstva spoločnosti Investima 10, z ktorej sa potom stala spoločnosť Editis. Pán B. navyše vykonával funkciu člena predstavenstva spoločnosti Editis a mandatára súčasne, a to od 9. februára 2004, čiže dátumu vymenovania kancelárie S., až do 25. marca 2004, teda dátumu zmeny právnej formy spoločnosti Editis na zjednodušenú akciovú spoločnosť. V súlade s odsekom 32 záväzkov spoločnosti Lagardère bola totiž spoločnosť Editis aj naďalej riadená svojimi súčasnými orgánmi spoločnosti, a to od prijatia rozhodnutia zo 7. januára do 25. marca 2004, dátumu zmeny právnej formy spoločnosti Editis na zjednodušenú akciovú spoločnosť. V odpovedi na otázku Všeobecného súdu Komisia uviedla, že pán B. vykonával funkciu člena predstavenstva spoločnosti Investima 10/Editis v súlade s francúzskym obchodným zákonníkom uplatniteľným v predmetnej veci a že plnenie úloh zverených dotknutej osobe ako nezávislej tretej osobe v rámci tohto predstavenstva vôbec nevylučovalo, aby dotknutá osoba plnila zákonom stanovené úlohy, ktoré členom predstavenstva obchodnej spoločnosti podľa textu uvedeného predpisu prináležia. Podľa článku L 225-64 prvého pododseku prvej vety tohto zákonníku sú pritom „predstavenstvu… zverené najširšie právomoci, aby mohlo za všetkých okolností konať menom spoločnosti“. Predtým, ako bola kancelária S., zastupovaná pánom B., jej predsedom, vymenovaná za mandatára, bol teda pán B. členom riadiaceho orgánu spoločnosti Editis a ostal ním viac než jeden mesiac po tomto vymenovaní. Keďže bol pán B. v deň vymenovania kancelárie S., ktorej bol predsedom, mandatárom a súčasne členom predstavenstva spoločnosti Investima 10, z ktorej sa medzitým stala spoločnosť Editis, a keďže potom vykonával funkciu člena predstavenstva súčasne s úlohou mandatára, ktorou ho poverila kancelária S., pán B. sa nachádzal vo vzťahu závislosti od spoločnosti Editis, ktorý by mohol vzbudiť pochybnosť o neutralite, ktorú mal v rámci výkonu tejto funkcie preukázať. Je potrebné dodať, že ako mandatár, ktorý je podľa odseku 21 písm. g) záväzkov spoločnosti Lagardère poverený dohľadom nad uspokojivým plnením záväzku prevodu spätne prevádzaných aktív zo strany tejto spoločnosti a ktorého v tomto postavení odmeňuje spoločnosť Lagardère, bola kancelária S. prostredníctvom osoby svojho predsedu, pána B., povinná dbať na to, aby spätne prevádzané aktíva spoločnosť Lagardère previedla v súlade so spätnými prevodmi uvedenými v odseku 1 záväzkov spoločnosti Lagardère. Podľa samotnej Komisie spočívala táto operácia v „osobitne citlivom ohraničení aktív pred ich prevedením spoločnosťou Lagardère na tretiu osobu“. Mandatár mal osobitne povinnosť podľa odseku 21 písm. d) záväzkov spoločnosti Lagardère „uistiť sa o tom, že reštrukturalizačné opatrenia sú uskutočňované v súlade so záväzkami“ spoločnosti Lagardère a mal byť informovaný o prebiehajúcich rokovaniach medzi spoločnosťami Lagardère a Editis o konkretizáciách, a v prípade potreby sa týchto rokovaní zúčastniť“. Podľa odseku 24 týchto záväzkov mal mandatár „v prípade sporu medzi spoločnosťami Lagardère a Editis o [nevyhnutných] reštrukturalizačných opatreniach“ navrhnúť odporúčanie „po vypočutí strán v súlade so zásadou kontradiktórnosti o rozsahu nevyhnutných reštrukturalizačných opatrení“ a zaslať Komisii správu, v ktorej ju informuje o svojom odporúčaní. Zo spisu vyplýva, že k takýmto sporom medzi spoločnosťami Lagardère a Editis skutočne došlo. Komisia totiž vo svojej duplike tvrdila, že bola pravidelne informovaná o napätí, ktoré niekoľkokrát vyvolala spoločnosť Lagardère, ktorá mala záujem na tom, aby boli aktíva spoločnosti Editis, ktorých uchovanie jej bolo povolené rozhodnutím zo 7. januára 2004, vymedzené čo najširším spôsobom. Komisia v duplike tiež uviedla, že sa mandatár niekoľkokrát po predchádzajúcej konzultácii s Komisiou postavil proti spoločnosti Lagardère, aby chránil záujmy spojené so spätne prevádzanými aktívami. Výkon funkcie člena predstavenstva spoločnosti, ktorá drží všetky aktíva spoločnosti Editis, zo strany pána B. pritom mohol ovplyvniť nezávislosť, ktorú mala dotknutá osoba preukázať pri vypracovaní odporúčaní týkajúcich sa nevyhnutných reštrukturalizačných opatrení a správy informujúcej Komisiu o týchto odporúčaniach. Podľa článku 2 ods. 2 prvého pododseku zmluvy uzavretej medzi spoločnosťou Ecrinvest 4 a kanceláriou S. 19. decembra 2002 totiž pán B. od 20. decembra 2002 konal „ako mandatár spoločnosti… v záujme spoločnosti Investima 10 a aktív, a konkrétnejšie v záujme zachovania ich rentability, ich ekonomickej hodnoty a ich konkurencieschopnosti“. Okrem toho bol pán B. podľa článku 2 ods. 2 druhého pododseku tejto zmluvy povinný dodržiavať a uistiť sa o tom, že predstavenstvo spoločnosti Investima 10 dodržiava ustanovenia uvedené v článku 4 zmluvy o prevode týkajúce sa „zásad správy [cieľových aktív] so starostlivosťou riadneho hospodára“, ktorých dodržiavanie sa vyžadovalo od predstavenstva s cieľom „zachovať rozsah aktív a ich hodnotu“. Z bodu 92 vyššie vyplýva, že okrem osobitnej úlohy, ktorá bola pánovi B. zverená v rámci predstavenstva a spočívala vo výkone právomocí, ktorými mohlo byť podľa zmluvy o prevode poverené vo vzťahu ku Komisii a akémukoľvek inému orgánu pre hospodársku súťaž predstavenstvo, bol pán B. ako člen predstavenstva spoločnosti Investima 10 a potom spoločnosti Editis nevyhnutne spojený s výkonom všetkých zákonom stanovených právomocí člena predstavenstva obchodnej spoločnosti vo vzťahu k všetkým cieľovým aktívam držaným postupne oboma týmito spoločnosťami. Z toho vyplýva, že skutočnosť, že pán B. vykonával funkciu člena predstavenstva spoločnosti Investima 10, z ktorej sa stala spoločnosť Editis, v záujme ktorých sa ako mandatár spoločnosti zaviazal konať v súlade so „zásadami správy so starostlivosťou riadneho hospodára“ v období od 20. decembra 2002 do 25. marca 2004, mu už neumožňovala úplne nezávisle zaisťovať výkon právomocí nezávislého mandatára uvedeného v odseku 15 záväzkov spoločnosti Lagardère. Komisia teda nemôže účinne tvrdiť, že cieľom výkonu funkcie nezávislej tretej osoby, člena predstavenstva spoločnosti Editis, a neskôr nezávislého mandatára pánom B. bolo zabrániť spoločnosti Lagardère, aby vykonávala vplyv na správu dotknutých aktív, a že mandatárovi nemožno vytýkať, že mal záujem konať v prospech spoločnosti Editis, lebo takýto záujem predstavoval nevyhnutnú podmienku na úplné splnenie záväzkov spoločnosti Lagardère a udržanie efektívnej hospodárskej súťaže. Vzhľadom na to, že spoločnosti Lagardère bolo rozhodnutím zo 7. januára 2004 povolené zachovať si cieľové aktíva taxatívne vymenované v odseku 1 jej záväzkov, bolo naopak povinnosťou mandatára úplne nezávisle dbať na to, aby spoločnosť Lagardère v súlade s týmto ustanovením si plnila len záväzky spočívajúce v spätných prevodoch aktív, ktoré samotná Komisia považovala za dostatočné, pri rešpektovaní zmluvnej slobody strán koncentrácie, aby bola udržaná efektívna hospodárska súťaž, a v dôsledku toho zaistiť, aby bolo uvedené spojenie podnikov zlučiteľné so spoločným trhom. V dôsledku toho bola správa, ktorá hodnotila ponuku spoločnosti Wendel na odkúpenie spätne prevádzaných aktív, s ohľadom na ktorú bolo prijaté rozhodnutie z 30. júla 2004, vypracovaná mandatárom, ktorý nespĺňal podmienku nezávislosti od spoločnosti Editis požadovanú v odseku 15 záväzkov spoločnosti Lagardère vymedzených v prílohe II rozhodnutia zo 7. januára 2004. Pokiaľ ide o vplyv správy na obsah rozhodnutia z 30. júla 2004, je potrebné pripomenúť, že ako vyplýva z bodu 5 tohto rozhodnutia, kancelária S. bola ako mandatár požiadaná o to, aby Komisii predložila správu hodnotiacu ponuku spoločnosti Wendel ako nadobúdateľa spätne prevádzaných aktív z hľadiska schvaľovacích kritérií stanovených v odseku 10 záväzkov spoločnosti Lagardère pripojených k rozhodnutiu zo 7. januára 2004. Okrem toho z bodu 6 rozhodnutia z 30. júla 2004 vyplýva, že toto rozhodnutie je založené práve na správe mandatára. Hoci je pravda, že rozhodnutie z 30. júla 2004 nie je založené výlučne na tejto správe, zdá sa, že tento dokument mal na uvedené rozhodnutie rozhodujúci vplyv. Z porovnania správy mandatára a rozhodnutia z 30. júla 2004 totiž vyplýva, že toto rozhodnutie je podstatným spôsobom založené na uvedenej správe. Na účely preukázania schopnosti spoločnosti Wendel udržať a rozvíjať spoločnosť Nouvel Editis tak kancelária, ktorá bola ustanovená mandatárom, vo svojej správe a Komisia v rozhodnutí z 30. júla 2004 zdôrazňujú „obmedzený rozsah“ spoločnosti Nouvel Editis a potrebu, aby spoločnosť Wendel zachovala „riadiace, vydavateľské a podporné zdroje“ nutné pre spoločnosť Nouvel Editis. Obidva dokumenty rovnakým spôsobom uvádzajú, že vyhodnotenie investície spoločnosti Wendel predpokladá „opätovné vytvorenie a rozvoj funkcie distribučného centra Interforum“. Tak kancelária, ktorá bola určená za mandatára, ako aj Komisia odkazujú na väčšinové alebo hlavné rozdelenie základného imania spoločnosti Wendel a na jej „majetkový“ prístup, ktorý sa líši od prístupu tradičných investičných fondov, lebo umožňuje splácať záväzok spoločnosti Wendel v spoločnosti Editis dlhšie než krátkodobé hľadiska uvedených fondov. Zatiaľ čo kancelária, ktorá bola určená mandatárom, sa domnieva, že spoločnosť Wendel je uchádzačom o prevzatie, ktorý je spôsobilý bez odkladu vykonávať záväzky spoločnosti Lagardère, Komisia dospela k záveru, že nadobudnutie aktív spätne prevádzaných spoločnosťou Lagardère spoločnosťou Wendel nie je spôsobilé vyvolať nové právne problémy z hľadiska hospodárskej súťaže, ktoré by mohli oneskoriť vykonávanie týchto záväzkov. Napokon rovnako ako mandatár, ktorý odhaduje trvanie investície spoločnosti Wendel na zhruba päť až sedem rokov, ktoré považuje za nevyhnutné na účely „konsolidácie“ podniku, Komisia sa domnieva, že „odchod“ spoločnosti Wendel po krátkej dobe z kapitálovej účasti na spoločnosti Nouvel Editis je nepravdepodobný a že to sa zdá ako dostatočné na to, aby sa umožnilo „podnik stabilizovať“. Komisia sa okrem toho sama niekoľkokrát odvolávala na závery správy kancelárie, ktorá bola určená mandatárom, aby v reakcii na štvrtý žalobný dôvod smerujúci k zrušeniu rozhodnutia spochybnila, že sa dopustila zjavne nesprávneho posúdenia súladu ponuky spoločnosti Wendel so schvaľovacími podmienkami vymedzenými v odseku 10 písm. b) záväzkov spoločnosti Lagardère. Zistená nezákonnosť je teda spôsobilá porušiť zákonnosť rozhodnutia z 30. júla 2004. Toto rozhodnutie teda možno zrušiť bez toho, aby bolo potrebné preskúmať ostatné žalobné dôvody uplatnené žalobkyňou na podporu svojich návrhov smerujúcich k zrušeniu. O žiadosti o prerušenie zasadania Vzhľadom na všetky predchádzajúce úvahy sa zdá, že Všeobecný súd mohol účinne rozhodnúť o žalobe na základe návrhov, dôvodov a tvrdení, ktoré účastníci konania uplatnili v rámci písomnej, ako aj ústnej časti konania. Žiadosť žalobkyne smerujúcu k prerušeniu zasadania treba zamietnuť. O trovách Podľa článku 87 ods. 2 rokovacieho poriadku účastník konania, ktorý vo veci nemal úspech, je povinný nahradiť trovy konania, ak to bolo v tomto zmysle navrhnuté. Keďže žalobkyňa navrhla zaviazať Komisiu a spoločnosť Lagardère na náhradu trov konania a tieto nemali úspech vo svojich dôvodoch, je opodstatnené zaviazať ich na znášanie svojich vlastných trov konania, ako aj náhradu trov konania žalobkyne. Keďže žalobkyňa nenavrhla zaviazať na náhradu trov konania spoločnosť Wendel, táto spoločnosť znáša len svoje vlastné trovy konania. Z týchto dôvodov VŠEOBECNÝ SÚD (šiesta komora) rozhodol a vyhlásil: 1. Rozhodnutie Komisie (2004)D/203365 z 30. júla 2004 týkajúce sa schválenia Wendel Investissement SA ako nadobúdateľa prevedených aktív v súlade s rozhodnutím Komisie 2004/422/EHS zo 7. januára 2004, ktorým sa koncentrácia vyhlásila za zlučiteľnú so spoločným trhom a s Dohodou o Európskom hospodárskom priestore (vec COMP/M.2978 – Lagardère/Natexis/VUP), sa zrušuje. 2. Európska komisia a Lagardère SCA znášajú vlastné trovy konania a trovy konania vynaložené spoločnosťou Éditions Odile Jacob SAS. 3. Wendel Investissement znáša vlastné trovy konania. Meij Vadapalas Truchot Rozsudok bol vyhlásený na verejnom pojednávaní v Luxemburgu 13. septembra 2010. Podpisy * Jazyk konania: francúzština.

62009CJ0515

es

Incumplimiento de Estado — No adopción, dentro del plazo señalado, de todas las disposiciones necesarias para atenerse a la Directiva 2006/21/CE del Parlamento Europeo y del Consejo, de 15 de marzo de 2006, sobre la gestión de los residuos de industrias extractivas y por la que se modifica la Directiva 2004/35/CE (DO L 102, p. 15). Fallo 1) Declarar que la República de Estonia ha incumplido las obligaciones que le incumben en virtud de la Directiva 2006/21/CE del Parlamento Europeo y del Consejo, de 15 de marzo de 2006, sobre la gestión de los residuos de industrias extractivas y por la que se modifica la Directiva 2004/35/CE, al no haber adoptado, dentro del plazo señalado, las disposiciones legales, reglamentarias y administrativas necesarias para atenerse a dicha Directiva. 2) Condenar en costas a la República de Estonia.

61988CJ0265

sv

1 Genom beslut av den 14 september 1988, som inkom till domstolen den 28 september 1988, har Pretura di Volterra, i enlighet med artikel 177 i EEG-fördraget, ställt en fråga om tolkningen av artiklarna 3 c och 56.1 i fördraget som rör fri rörlighet för personer. 2 Denna fråga har uppkommit inom ramen för ett brottmålsförfarande mot den tyske medborgaren Lothar Messner, som anklagas för att inte inom tre dagar efter sin inresa till det italienska territoriet ha gjort anmälan om uppehåll i enlighet med italiensk lagstiftning. Vad gäller medborgare från medlemsstaterna omfattar denna skyldighet arbetstagare och de som tillhandahåller eller mottar tjänster och som inte har för avsikt att stanna mer än högst tre månader i Italien. Underlåtenhet att uppfylla denna skyldighet är förenad med påföljden fängelse i högst tre månader eller böter på högst 400 000 lire. 3 Eftersom den nationella domstolen är tveksam om denna lagstiftning överensstämmer med gemenskapsrätten så har den förklarat målet vilande och ställt följande tolkningsfråga till domstolen: "Kan bestämmelserna i artiklarna 3 c och 56.1 i fördraget tolkas så att Italien har rätt att ålägga medborgare från en annan medlemsstat inom gemenskapen skyldigheten att göra en anmälan om uppehåll inom tre dagar efter inresan till territoriet och att låta underlåtenheten att uppfylla denna skyldighet leda till en straffrättslig påföljd, mot bakgrund av att detta krav inte är motiverat av någon konkret hänsyn till allmän ordning, säkerhet eller hälsa och då det är ett föråldrat krav som är klart stötande och främlingsfientligt?" 4 För en utförligare redogörelse för omständigheterna, rättegångens förlopp och de till domstolen ingivna yttrandena hänvisas till förhandlingsrapporten. Handlingarna i målet i dessa delar återges i det följande endast i den mån domstolens argumentation kräver det. 5 Den fråga som den nationella domstolen har ställt syftar huvudsakligen till att utröna huruvida det är förenligt med gemenskapsrättens bestämmelser om fri rörlighet för personer att en medlemsstat ålägger medborgare från andra medlemsstater som utövar sin rätt till fri rörlighet skyldigheten att göra en anmälan om uppehåll inom tre dagar efter inresan till territoriet och förenar underlåtenheten att uppfylla denna skyldighet med en straffrättslig påföljd. 6 I sin dom av den 7 juli 1976 i mål 118/75 Watson och Belmann (Rec. s. 1185) har domstolen redan fastslagit att gemenskapsrätten, genom att införa fri rörlighet för personer och genom att ge alla de som omfattas av dess tillämpningsområde rätt att resa in till medlemsstaternas territorium i de syften som föreskrivs i fördraget, inte har fråntagit medlemsstaterna deras behörighet att vidta åtgärder som gör det möjligt för dem att skaffa sig exakta uppgifter om befolkningens rörelser inom deras territorium. 7 Domstolen erinrade därvid om att enligt artikel 8.2 i rådets direktiv 68/360/EEG av den 15 oktober 1968 om avskaffande av restriktioner för rörlighet och bosättning inom gemenskapen för medlemsstaternas arbetstagare och deras familjer (EGT L 257, s. 13, fransk version; svensk specialutgåva, del 05, volym 01) och enligt artikel 4.2 i rådets direktiv 73/148/EEG av den 21 maj 1973 om avskaffande av restriktioner för rörlighet och bosättning inom gemenskapen för medborgare i medlemsstaterna i fråga om etablering och tillhandahållande av tjänster (EGT L 172, s. 14, fransk version; svensk specialutgåva, del 06, volym 01) får de behöriga myndigheterna i medlemsstaterna kräva att medborgare från andra medlemsstater anmäler sin närvaro till myndigheterna i den berörda staten. 8 Domstolen har mot denna bakgrund fastslagit att en sådan skyldighet inte i sig kan anses strida mot bestämmelserna om fri rörlighet för personer. Den har dock påpekat att en överträdelse däremot kan uppstå om de föreskrivna formaliteterna är sådana att de begränsar den fria rörlighet för personer som följer av fördraget eller den rätt som följer av fördraget för medborgarna i en medlemsstat att resa in till en annan medlemsstats territorium och att uppehålla sig där i de syften som anges i gemenskapsrätten (punkt 18 i ovan nämnda dom av den 7 juli 1976). 9 Det framgår av samma dom att en sådan överträdelse bland annat föreligger om den tidsfrist inom vilken utlänningars ankomst skall anmälas inte är rimlig eller om de påföljder som följer av underlåtenheten att uppfylla denna skyldighet inte står i proportion till överträdelsens svårighetsgrad. 10 Det skall i detta sammanhang påpekas att den tidsfrist på tre dagar som anges i den fråga som den nationella domstolen har ställt måste anses som alltför kort eftersom de berörda personerna behöver ha tillräcklig tid för att ta sig från gränsen till vistelseorten och för att där informera sig om vilken myndighet de skall vända sig till och vilka administrativa formaliteter som skall uppfyllas. 11 Att föreskriva krav på en så kort tidsfrist är inte nödvändigt för att tillgodose värdlandets intresse av att erhålla exakt kännedom om befolkningens rörelser inom dess territorium. Det saknas nämligen anledning att antaga att detta intresse inte kan tillgodoses om en längre tidsfrist fastställs. Denna bedömning får även stöd av det faktum att flertalet av gemenskapens medlemsstater som föreskriver en liknande skyldighet ger de berörda personerna betydligt längre tidsfrister. 12 Härav följer att en tidsfrist på tre dagar inte kan anses vara rimlig. 13 Vad gäller påföljderna fängelse eller böter, som föreskrivs vid underlåtenhet att iaktta ifrågavarande lagstiftning, så skall det påpekas att inte någon påföljd är tillåten när den tidsfrist som föreskrivs för att göra en anmälan om uppehåll inte är rimlig. 14 Det skall även i övrigt tilläggas, vilket domstolen redan har fastslagit i sin dom av den 3 juli 1980 i mål 157/79 Pieck, punkt 19 i domskälen, (Rec. s. 2171), vad gäller underlåtenheten att iaktta de formaliteter som en arbetstagare som skyddas av gemenskapsrätten skall uppfylla som bevis för rätten till uppehåll, att de nationella myndigheterna visserligen kan straffa underlåtenheten att iaktta sådana bestämmelser med påföljder som är jämförbara med sådana som tillämpas vid mindre allvarliga överträdelser som begås av de egna medborgarna, men att det inte är berättigat att föreskriva en påföljd som är så oproportionerlig att den blir ett hinder för den fria rörligheten för arbetstagare. Detta skulle särskilt vara fallet om en sådan påföljd inbegrep fängelse. 15 Härav följer att den fråga som den nationella domstolen har ställt skall besvaras enligt följande. Det är inte i överensstämmelse med gemenskapsrättens bestämmelser om fri rörlighet för personer att en medlemsstat ålägger medborgare från andra medlemsstater som utövar sin rätt till fri rörlighet skyldigheten att göra en anmälan om uppehåll inom tre dagar från inresan till territoriet och förenar underlåtenheten att uppfylla denna skyldighet med en straffrättslig påföljd. Beslut om rättegångskostnader 16 De kostnader som har förorsakats den italienska regeringen och Europeiska gemenskapernas kommission, som har inkommit med yttrande till domstolen, är inte ersättningsgilla. Eftersom förfarandet i förhållande till parterna i målet vid den nationella domstolen utgör ett led i beredningen av samma mål, ankommer det på den domstolen att besluta om rättegångskostnaderna. Domslut På dessa grunder beslutar DOMSTOLEN (första avdelningen) -angående de frågor som genom beslut av den 14 september 1988 förts vidare av Pretura di Volterra - följande dom: Det är inte i överensstämmelse med gemenskapsrättens bestämmelser om fri rörlighet för personer att en medlemsstat ålägger medborgare från andra medlemsstater som utövar sin rätt till fri rörlighet skyldigheten att göra en anmälan om uppehåll inom tre dagar från inresan till territoriet och förenar underlåtenheten att uppfylla denna skyldighet med en straffrättslig påföljd

62010TJ0107

fi

Kanne SMHV:n toisen valituslautakunnan 23.11.2009 tekemästä päätöksestä (asia R 1558/2008‑2), joka koskee Procter & Gamble Manufacturing Cologne GmbH:n ja Natura Cosméticos, SA:n välistä väitemenettelyä Ratkaisu 1) Kanne hylätään. 2) Procter & Gamble Manufacturing Cologne GmbH velvoitetaan korvaamaan oikeudenkäyntikulut.

61996CJ0197

sv

Domskäl 1 Europeiska gemenskapernas kommission har genom ansökan, som inkom till domstolens kansli den 10 juni 1996, med stöd av artikel 169 i EG-fördraget väckt talan om fastställelse av att Republiken Frankrike har åsidosatt sina skyldigheter enligt artikel 5.1 i rådets direktiv 76/207/EEG av den 9 februari 1976 om genomförandet av principen om likabehandling av kvinnor och män i fråga om tillgång till anställning, yrkesutbildning och befordran samt arbetsvillkor (EGT L 39, s. 40, nedan kallat direktivet) genom att i artikel L 213-1 i Code du travail bibehålla ett förbud för kvinnor att inneha nattarbete inom industrin, då däremot ett sådant förbud inte gäller för män. 2 Enligt artikel 5 (punkt 1) i direktivet innebär tillämpningen av likabehandlingsprincipen i fråga om arbetsvillkor att kvinnor och män skall vara garanterade samma villkor utan diskriminering på grund av kön. För detta ändamål skall medlemsstaterna vidta nödvändiga åtgärder för att säkerställa att alla lagar och andra författningar som strider mot likabehandlingsprincipen avskaffas (punkt 2 a) eller omarbetas när det behov av skydd som ursprungligen gav upphov till dem inte längre är välgrundat (punkt 2 c). Enligt artikel 2.3 påverkar inte direktivet bestämmelser om skydd för kvinnor, särskilt vid graviditet och moderskap. 3 I enlighet med artikel 9.1 i direktivet skulle medlemsstaterna sätta i kraft de lagar och andra författningar som var nödvändiga för att följa direktivet inom 30 månader efter dagen för anmälan och beträffande artikel 5.2 c inom fyra år, det vill säga före den 14 februari 1980. 4 Domstolen har i det avseendet i sin dom av den 25 juli 1991 i mål C-345/89, Stoeckel (Rec. 1991, s. I-4047) förklarat att artikel 5 i direktivet är tillräckligt precis för att ålägga medlemsstaterna skyldigheten att inte fastslå ett principiellt förbud i sin lagstiftning mot nattarbete för kvinnor, samtidigt som det inte finns något förbud mot nattarbete för män. Den har dessutom vid ett flertal tillfällen fastställt att denna princip är tillräckligt precis och ovillkorlig för att kunna åberopas av enskilda vid de nationella domstolarna i syfte att undgå tillämpning av varje nationell bestämmelse som inte överensstämmer med sagda artikel 5.1 i vilken principen om likabehandling i fråga om arbetsvillkor stadgas (dom i målet Stoeckel, ovan, punkt 12, samt av den 26 februari 1986 i mål 152/84, Marshall, Rec. 1986, s. 723, punkt 55). 5 I artikel L 213-1 i Code du travail föreskrivs att kvinnor inte får anställas för någon form av nattarbete, bland annat i fabriker eller verkstäder oavsett art. I samma artikel anges emellertid ett antal undantag som avser exempelvis arbetsledande befattningar eller befattningar av teknisk karaktär som medför ansvar samt de särskilt allvarliga situationer då det nationella intresset kräver att förbudet mot nattarbete för anställda som arbetar i skift upphävs enligt de villkor och det förfarande som föreskrivs i lagen. Överträdelse av dessa regler kan bestraffas med böter. 6 Bestämmelserna antogs för att genomföra Internationella arbetsorganisationens (nedan kallad ILO) konvention nr 89 av den 9 juli 1948 om nattarbete för kvinnor inom industrin som ratificerades av Frankrike genom lag nr 53-603 av den 7 juli 1953. Ratifikationen registrerades av generaldirektören för Bureau international du travail den 21 september 1953. 7 Till följd av domen i målet Stoeckel frånträdde Republiken Frankrike ILO:s konvention nr 89 den 26 september 1992. Frånträdandet trädde i kraft den 26 februari 1993. 8 Kommissionen ansåg med beaktande av den ovan nämnda domen i målet Stoeckel och av att Republiken Frankrike hade frånträtt ILO:s konvention nr 89 att den franska lagstiftningen var oförenlig med artikel 5 i direktivet och att Republiken Frankrike var skyldig att åtgärda denna oförenlighet. Därför anmodade kommissionen med tillämpning av artikel 169 första stycket i fördraget genom en skrivelse av den 2 mars 1994 den franska regeringen att inkomma med ett yttrande inom två månader. 9 Eftersom kommissionen inte lät sig nöja med det svar som den franska regeringen avgav den 10 maj 1994, sändes den 8 november 1994 ett motiverat yttrande med en uppmaning till denna att inom två månader anpassa sin lagstiftning så att den blev förenlig med artikel 5 i direktivet. 10 Då den franska regeringen inte hade rättat sig efter sagda yttrande inom den utsatta fristen väckte kommissionen föreliggande talan. 11 Den franska regeringen har till sitt försvar anfört att det i Frankrike numera inte föreligger någon diskriminering, varken rättslig eller faktisk, i fråga om nattarbete för kvinnor och män. Som en följd av att Frankrike har frånträtt ILO:s konvention nr 89 är artikel L 213-1 i Code du travail nämligen inte längre tillämplig i detta land, eftersom artikel 5 i direktivet har direkt effekt och enskilda således har rätt att åberopa den vid medlemsstaternas domstolar för att få den omtvistade bestämmelsen åsidosatt. 12 I det avseendet hänför regeringen sig dels till det interpellationssvar som publicerades i Journal officiel de la République française den 13 december 1993 (s. 4517 och 4518), i vilket det tydligt redogörs för innebörden av gemenskapens rättspraxis angående artikel L 213-1 i Code du travail samt för de nationella domstolarnas skyldighet att inte tillämpa denna bestämmelse om en tvist skulle uppstå, dels till att det förekommer avtal om hur nattarbete för kvinnor skall organiseras inom de branscher där det är vanligast förekommande. Dessa avtal har slutits av ett flertal yrkeskategorier som hade uppmanats av den franska regeringen att själva förhandla fram garantier och ersättningar. Hur som helst skulle praxis på området bekräfta att artikel L 213-1 i Code du travail i praktiken inte längre tillämpas. 13 Det är ostridigt att den franska lagstiftningen är oförenlig med artikel 5 i direktivet till följd av att Republiken Frankrike har frånträtt ILO:s konvention nr 89. 14 Enligt en fast rättspraxis kan bristande överensstämmelse med bestämmelserna i fördraget - även direkt tillämpliga sådana - slutgiltigt avhjälpas endast genom tvingande nationella bestämmelser med samma rättsliga status som de bestämmelser som skall ändras. Enbart förvaltningspraxis, som kan ändras av myndigheten efter eget gottfinnande och som inte offentliggörs i tillräcklig utsträckning, kan inte anses utgöra ett giltigt genomförande av de skyldigheter som följer av fördraget (se dom av den 7 mars 1996 i mål C-334/94, kommissionen mot Frankrike, REG 1996, s. I-1307, punkt 30). 15 Således skall bestämmelser i ett direktiv genomföras med obestridligt bindande verkan samt på ett sådant tillräckligt tydligt, precist och klart sätt att kravet på rättssäkerhet uppfylls, vilket innebär att om direktivet syftar till att skapa rättigheter för enskilda skall mottagarna vara i stånd att känna till den fulla räckvidden av sina rättigheter (dom av den 30 maj 1991 i mål C-361/88, kommissionen mot Tyskland, Rec. 1991, s. I-2567, punkterna 15 och 24). 16 Det finns i föreliggande fall skäl att påpeka att eftersom artikel L 213-1 i Code du travail har bibehållits, befinner sig de som omfattas av lagen i en situation som präglas av osäkerhet vad beträffar deras rättsliga ställning och riskerar att utsättas för oberättigade åtal. Varken interpellationssvaret eller den nationella domstolens skyldighet att säkerställa att artikel 5 i direktivet får full verkan genom att man avstår från att tillämpa varje nationell bestämmelse som strider mot denna kan nämligen få till följd att en lagtext ändras. 17 Det bör således fastställas att Republiken Frankrike har åsidosatt sina skyldigheter enligt artikel 5.1 i direktivet genom att i artikel L 213-1 i Code du travail bibehålla ett förbud för kvinnor att inneha nattarbete inom industrin, då däremot ett sådant förbud inte gäller för män. Beslut om rättegångskostnader Rättegångskostnader 18 Enligt artikel 69.2 i rättegångsreglerna skall tappande part förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna. Eftersom Republiken Frankrike har tappat målet, skall denna ersätta rättegångskostnaderna. Domslut På dessa grunder beslutar DOMSTOLEN (femte avdelningen) följande dom: 19 Republiken Frankrike har åsidosatt sina skyldigheter enligt artikel 5.1 i rådets direktiv 76/207/EEG av den 9 februari 1976 om genomförandet av principen om likabehandling av kvinnor och män i fråga om tillgång till anställning, yrkesutbildning och befordran samt arbetsvillkor genom att i artikel L 213-1 i Code du travail bibehålla ett förbud för kvinnor att inneha nattarbete inom industrin, då däremot ett sådant förbud inte gäller för män. 20 Republiken Frankrike förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna.

62019CJ0927

fi

Ennakkoratkaisupyyntö koskee seuraavien säännösten tulkintaa: julkisista hankinnoista ja direktiivin 2004/18/EY kumoamisesta 26.2.2014 annetun Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivin 2014/24/EU ( EUVL 2014, L 94, s. 65 ) 21 ja 42 artikla, 57 artiklan 4 kohdan h alakohta, 58 artiklan 3 ja 4 kohta ja 70 artikla; julkisia tavaranhankintoja ja rakennusurakoita koskeviin sopimuksiin liittyvien muutoksenhakumenettelyjen soveltamista koskevien lakien, asetusten ja hallinnollisten määräysten yhteensovittamisesta 21.12.1989 annetun neuvoston direktiivin 89/665/ETY ( EYVL 1989, L 395, s. 33 ), sellaisena kuin se on muutettuna 26.2.2014 annetulla Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivillä 2014/23/EU ( EUVL 2014, L 94, s. 1 ) (jäljempänä direktiivi 89/665), 1 ja 2 artikla; julkistamattoman taitotiedon ja liiketoimintatiedon (liikesalaisuuksien) suojaamisesta laittomalta hankinnalta, käytöltä ja ilmaisemiselta 8.6.2016 annetun Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivin (EU) 2016/943 ( EUVL 2016, L 157, s. 1 ) 9 artiklan 2 kohta. Nyt käsiteltävä ennakkoratkaisupyyntö on esitetty asiassa, jossa asianosaisina ovat ”Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras” UAB (alueellinen jätehuoltokeskus, Klaipėdan alue, Liettua) (jäljempänä hankintaviranomainen) ja ”Ecoservice Klaipėda” UAB (jäljempänä Ecoservice) ja joka liittyy ”Klaipėdos autobusų parkas” UAB:n, ”Parsekas” UAB:n ja ”Klaipėdos transportas” UAB:n muodostaman talouden toimijoiden ryhmittymän (jäljempänä ryhmittymä) valintaan yhdyskuntajätteen keräystä ja kuljetusta koskevan julkista hankintaa koskevan sopimuksen sopimuspuoleksi. Asiaa koskevat oikeussäännöt Unionin oikeus Direktiivi 2014/24 Direktiivin 2014/24 johdanto-osan 51 perustelukappaleessa todetaan seuraavaa: ”Olisi selvennettävä, että luottamuksellisten tietojen suojelua koskevat säännökset eivät estä tehtyihin hankintasopimuksiin sisältyvien muiden kuin luottamuksellisten tietojen julkaisemista, sopimuksiin mahdollisesti myöhemmin tehtävät muutokset mukaan luettuina.” Direktiivin 18 artiklan, jonka otsikkona on ”Hankintaperiaatteet”, 1 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Hankintaviranomaisten on kohdeltava talouden toimijoita yhdenvertaisesti ja syrjimättä sekä noudatettava avointa ja oikeasuhteista toimintatapaa. – –” Kyseisen direktiivin 21 artiklassa, jonka otsikkona on ”Luottamuksellisuus”, säädetään seuraavaa: ”1.   Jollei tämän direktiivin säännöksistä tai hankintaviranomaiseen sovellettavasta kansallisesta laista, erityisesti tiedonsaantia koskevasta lainsäädännöstä, muuta johdu, hankintaviranomainen ei saa paljastaa talouden toimijoiden sille toimittamia tietoja, jotka nämä ovat määritelleet luottamuksellisiksi, mukaan lukien muttei yksinomaan tekniset tai liikesalaisuudet ja tarjouksiin liittyvät luottamukselliset näkökohdat, sanotun kuitenkaan rajoittamatta velvollisuuksia, jotka liittyvät 50 artiklassa säädettyihin jälki-ilmoituksiin ja 55 artiklassa säädettyyn ehdokkaille ja tarjoajille ilmoittamiseen. 2.   Hankintaviranomaiset voivat asettaa talouden toimijoille vaatimuksia, joiden tarkoituksena on suojata niiden tietojen luottamuksellisuutta, jotka hankintaviranomaiset asettavat saataville hankintamenettelyn kuluessa.” Saman direktiivin 42 artiklassa, jonka otsikkona on ”Tekniset eritelmät”, säädetään seuraavaa: ”1.   Liitteessä VII olevassa 1 kohdassa määritellyt tekniset eritelmät on esitettävä hankinta-asiakirjoissa. Teknisessä eritelmässä on vahvistettava rakennusurakoilta, palveluilta tai tavaroilta vaadittavat ominaisuudet. Näissä ominaisuuksissa voidaan viitata myös tiettyyn rakennusurakoiden, tavaroiden tai palvelujen tuotantoprosessiin tai ‑menetelmään tai tiettyyn prosessiin tai menetelmään rakennusurakoiden, tavaroiden tai palvelujen suorittamisessa taikka tiettyyn prosessiin niiden elinkaaren jossakin muussa vaiheessa silloinkin, kun kyseiset tekijät eivät kuulu niihin fyysisenä osana edellyttäen, että ne liittyvät hankinnan kohteeseen ja ovat oikeasuhteisia sopimuksen arvoon ja tavoitteisiin nähden. Teknisissä eritelmissä voidaan myös mainita, edellytetäänkö teollis- ja tekijänoikeuksien siirtoa. – – 3.   Rajoittamatta pakollisten kansallisten teknisten sääntöjen soveltamista, sikäli kuin ne ovat unionin oikeuden mukaisia, tekniset eritelmät on laadittava jollakin seuraavista tavoista: a) suorituskykyä koskevien tai toiminnallisten vaatimusten perusteella, mukaan lukien ympäristövaatimukset, edellyttäen että parametrit ovat riittävän tarkat, jotta tarjoajat pystyvät määrittämään hankinnan kohteen ja hankintaviranomaiset pystyvät tekemään hankintasopimuksen; b) viittaamalla teknisiin eritelmiin sekä seuraavassa tärkeysjärjestyksessä: kansallisiin standardeihin, joilla saatetaan voimaan eurooppalaisia standardeja, eurooppalaisiin teknisiin arviointeihin, yhteisiin teknisiin eritelmiin, kansainvälisiin standardeihin, muihin eurooppalaisten standardointielinten laatimiin teknisiin viitejärjestelmiin tai, jos näitä ei ole, kansallisiin standardeihin, kansallisiin teknisiin hyväksyntöihin tai kansallisiin rakennusurakoiden suunnitteluun, laskentaan ja toteuttamiseen sekä tavaroiden käyttöön liittyviin teknisiin eritelmiin. Jokaiseen viittaukseen on liitettävä ilmaus ”tai vastaava”; c) a alakohdassa tarkoitettujen suorituskykyä koskevien tai toiminnallisten vaatimusten perusteella ja viittaamalla suorituskykyä koskevien tai toiminnallisten vaatimusten mukaisuutta koskevana olettamana b alakohdassa tarkoitettuihin teknisiin eritelmiin; d) viittaamalla b alakohdassa tarkoitettuihin teknisiin eritelmiin tiettyjen ominaisuuksien osalta ja a alakohdassa tarkoitettuihin suorituskykyä koskeviin tai toiminnallisiin vaatimuksiin muiden ominaisuuksien osalta. – –” Direktiivin 2014/24 liite VII koskee tiettyjen teknisten eritelmien määritelmiä. Saman direktiivin 50 artiklan, jonka otsikkona on ”Jälki-ilmoitukset”, 4 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Tietyt hankintasopimuksen tai puitejärjestelyn tekemistä koskevat tiedot voidaan jättää julkaisematta, jos julkaiseminen olisi esteenä lain soveltamisen varmistamiselle tai olisi muulla tavoin yleisen edun vastaista, haittaisi tietyn julkisen tai yksityisen talouden toimijan oikeutettuja kaupallisia etuja taikka voisi haitata talouden toimijoiden välistä tervettä kilpailua.” Kyseisen direktiivin 55 artiklassa, jonka otsikkona on ”Ehdokkaille ja tarjoajille tiedottaminen”, säädetään seuraavaa: ”1.   Hankintaviranomaisten on annettava kullekin ehdokkaalle ja tarjoajalle mahdollisimman pian tiedoksi päätökset, jotka koskevat puitejärjestelyn tai hankintasopimuksen tekemistä tai dynaamiseen hankintajärjestelmään hyväksymistä, mukaan lukien perustelut mahdollisille päätöksille olla tekemättä puitejärjestelyä tai tarjouskilpailun kohteena ollutta hankintasopimusta, aloittaa menettely uudelleen tai olla toteuttamatta dynaamista hankintajärjestelmää. 2.   Hankintaviranomaisen on asianomaisen ehdokkaan tai tarjoajan pyynnöstä mahdollisimman pian ja joka tapauksessa 15 päivän kuluessa kirjallisen pyynnön vastaanottamisesta ilmoitettava a) kaikille hylätyille ehdokkaille syyt, joiden vuoksi ehdokkaan osallistumishakemus on hylätty; b) kaikille hylätyille tarjoajille syyt, joiden vuoksi tarjous on hylätty, sekä 42 artiklan 5 ja 6 kohdassa tarkoitetuissa tapauksissa syyt, joiden vuoksi hankintaviranomainen on päättänyt, ettei vastaavuutta ole tai etteivät rakennusurakat, tavarat tai palvelut täytä suorituskykyä koskevia tai toiminnallisia vaatimuksia; c) kaikille hyväksyttävän tarjouksen tehneille tarjoajille valitun tarjouksen ominaisuudet ja suhteelliset edut sekä valitun tarjoajan nimi tai puitejärjestelyn osapuolet; d) kaikille hyväksyttävän tarjouksen tehneille tarjoajille tarjoajien kanssa käytävistä neuvotteluista ja vuoropuhelusta sekä niiden etenemisestä. 3.   Hankintaviranomaiset voivat päättää, ettei tiettyjä hankintasopimuksen tai puitejärjestelyn tekemistä tai dynaamiseen hankintajärjestelmään hyväksymistä koskevia 1 ja 2 kohdassa tarkoitettuja tietoja anneta, jos niiden paljastaminen olisi esteenä lain soveltamisen varmistamiselle tai olisi muulla tavoin yleisen edun vastaista, vahingoittaisi tietyn julkisen tai yksityisen talouden toimijan oikeutettuja kaupallisia etuja taikka voisi haitata talouden toimijoiden välistä tervettä kilpailua.” Saman direktiivin 56 artiklan, jonka otsikkona on ”Yleiset periaatteet”, 3 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Jos talouden toimijoilta edellytettävät tiedot tai asiakirjat ovat epätäydellisiä tai virheellisiä tai vaikuttavat sellaisilta taikka jos jotkut asiakirjat puuttuvat, hankintaviranomaiset voivat – ellei kansallisessa lainsäädännössä, jolla tämä direktiivi pannaan täytäntöön, toisin säädetä – pyytää asianomaisia talouden toimijoita toimittamaan, lisäämään, selventämään tai täydentämään asiaankuuluvia tietoja tai asiakirjoja asianmukaisessa määräajassa, edellyttäen että pyyntöjen esittämisessä noudatetaan täysin yhdenvertaisen kohtelun ja avoimuuden periaatteita.” Direktiivin 2014/24 57 artiklan, jonka otsikkona on ”Poissulkemisperusteet”, 4 ja 6 kohdassa säädetään seuraavaa: ”4.   Hankintaviranomaiset voivat sulkea talouden toimijan pois hankintamenettelystä tai jäsenvaltiot voivat vaatia sen poissulkemista jossakin seuraavista tilanteista: – – h) talouden toimija on vakavalla tavalla syyllistynyt väärien tietojen antamiseen toimittaessaan vaaditut tiedot sen tarkistamiseksi, että poissulkemisperusteita ei ole tai että valintaperusteet täyttyvät, se on salannut tällaisia tietoja tai jättänyt toimittamatta 59 artiklan nojalla vaaditut täydentävät asiakirjat; tai – – 6.   Talouden toimija, joka on jossakin 1 ja 4 kohdassa tarkoitetuista tilanteista, voi esittää näyttöä, jonka perusteella talouden toimijan toteuttamat toimenpiteet ovat riittäviä osoittamaan sen luotettavuuden siitä huolimatta, että asianmukainen poissulkemisperuste on olemassa. Jos näyttö katsotaan riittäväksi, asianomaista talouden toimijaa ei saa sulkea pois hankintamenettelystä. Tätä varten talouden toimijan on esitettävä näyttö siitä, että se on maksanut tai sitoutunut maksamaan korvauksen kaikista vahingoista, joita rangaistavasta teosta tai virheestä on aiheutunut, selvittänyt tosiasiat ja olosuhteet kattavasti toimimalla aktiivisesti yhteistyössä tutkintaviranomaisten kanssa ja toteuttanut konkreettiset tekniset sekä organisaatioon ja henkilöstöön liittyvät toimenpiteet, joilla voidaan tarkoituksenmukaisesti estää uudet rangaistavat teot tai virheet. Talouden toimijoiden toteuttamat toimenpiteet on arvioitava ottaen huomioon rangaistavan teon tai rikkomuksen vakavuus ja niihin liittyvät erityiset olosuhteet. Jos toimenpiteitä pidetään riittämättöminä, talouden toimijan on saatava kyseisen päätöksen perustelut. Talouden toimijalla, joka on lainvoimaisella tuomiolla suljettu pois hankintamenettelyistä tai käyttöoikeussopimuksen tekomenettelyistä, ei saa olla oikeutta käyttää tämän kohdan mukaista mahdollisuutta kyseisestä tuomiosta johtuvan poissulkemisen keston aikana jäsenvaltioissa, joissa tuomio on lainvoimainen. Saman direktiivin 58 artiklassa, jonka otsikkona on ”Valintaperusteet”, säädetään seuraavaa: ”1.   Valintaperusteet voivat liittyä a) kelpoisuuteen harjoittaa ammattitoimintaa; b) taloudelliseen ja rahoitukselliseen tilanteeseen; c) tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen. Hankintaviranomaiset voivat asettaa talouden toimijoille osallistumisvaatimuksiksi ainoastaan 2, 3 ja 4 kohdassa tarkoitettuja perusteita. Niiden on rajoitettava vaatimukset ainoastaan niihin, joilla voidaan asianmukaisesti varmistaa, että ehdokas tai tarjoaja on oikeustoimikelpoinen ja että hänellä on riittävät rahoitusta koskevat voimavarat sekä tekniset ja ammatilliset valmiudet toteuttaa tehtävänä oleva hankintasopimus. Kaikkien vaatimusten on liityttävä hankinnan kohteeseen ja oltava oikeassa suhteessa siihen. 2.   Ammattitoiminnan harjoittamiskelpoisuuden osalta hankintaviranomaiset voivat vaatia, että talouden toimijat on merkitty johonkin niiden sijoittautumisjäsenvaltiossa pidettävään ammatti- tai kaupparekisteriin liitteessä XI kuvatun mukaisesti tai että ne täyttävät kaikki muut mainitussa liitteessä vahvistetut vaatimukset. Jos talouden toimijoilla on palveluja koskevissa hankintamenettelyissä oltava erityinen lupa tai jos niiden on oltava tietyn organisaation jäseniä voidakseen suorittaa kyseistä palvelua alkuperämaassaan, hankintaviranomainen voi vaatia niitä osoittamaan, että niillä on kyseinen lupa tai jäsenyys. 3.   Taloudellisen ja rahoituksellisen tilanteen osalta hankintaviranomaiset voivat asettaa vaatimuksia, joilla varmistetaan, että talouden toimijoilla on hankintasopimuksen toteuttamiseen tarvittavat taloudelliset ja rahoitusta koskevat voimavarat. Tätä varten hankintaviranomaiset voivat vaatia erityisesti, että talouden toimijoilla on tietty vuotuinen vähimmäisliikevaihto, johon kuuluu tietty vähimmäisliikevaihto hankintasopimuksen kattamalla alalla. Lisäksi hankintaviranomaiset voivat vaatia, että talouden toimijat esittävät tiedot tilinpäätöksestään, josta käy ilmi esimerkiksi varojen ja velkojen väliset suhteet. Ne voivat vaatia myös asianmukaista ammatinharjoittajan vastuuvakuutuksen tasoa. – – 4.   Teknisen ja ammatillisen pätevyyden osalta hankintaviranomaiset voivat asettaa vaatimuksia, joilla varmistetaan, että talouden toimijoilla on tarvittavat henkilöstö- ja tekniset voimavarat ja kokemusta hankintasopimuksen toteuttamiseksi asianmukaisia laatuvaatimuksia noudattaen. Hankintaviranomaiset voivat vaatia erityisesti, että talouden toimijoilla on riittävästi kokemusta, mikä on osoitettava viittaamalla tarpeen mukaan aikaisemmin toteutettuihin sopimuksiin. Hankintaviranomainen voi olettaa, että talouden toimijalla ei ole vaadittua ammatillista pätevyyttä, jos hankintaviranomainen on todennut, että talouden toimijalla on eturistiriitoja, jotka voivat vaikuttaa kielteisesti hankintasopimuksen toteuttamiseen. Hankintamenettelyissä, joiden kohteena on kokoonpano- tai asennustoimia edellyttäviä tavaroita, palveluja tai rakennusurakoita, talouden toimijoiden ammatillinen pätevyys palvelujen suorittamiseksi taikka asennustoimien tai rakennusurakan toteuttamiseksi voidaan arvioida niiden ammattitaidon, tehokkuuden, kokemuksen ja luotettavuuden osalta. – –” Kyseisen direktiivin 60 artiklan, jonka otsikko on ”Todistuskeinot”, 3 ja 4 kohdassa säädetään seuraavaa: ”3.   Näyttö talouden toimijan taloudellisesta tilanteesta ja rahoitusasemasta voidaan yleensä antaa yhdellä tai useammalla liitteessä XII olevassa I osassa luetellulla asiakirjalla. Jos talouden toimija ei hyväksyttävästä syystä voi toimittaa hankintaviranomaiselle sen pyytämiä asiakirjoja, se saa osoittaa taloudellisen tilanteensa ja rahoitusasemansa jollakin muulla hankintaviranomaisen hyväksymällä asiakirjalla. 4.   Talouden toimijoiden teknisestä pätevyydestä voidaan antaa näyttö yhdellä tai useammalla liitteessä XII olevassa II osassa luetelluista tavoista rakennusurakoiden, tavaroiden tai palvelujen luonteen, määrän tai laajuuden ja käyttötarkoituksen mukaan.” Saman direktiivin liitteessä XII, jonka otsikkona on ”Valintaperusteiden täyttämisen todistuskeinot”, säädetään seuraavaa: ”I osa: Taloudellinen tilanne ja rahoitusasema Osoituksena talouden toimijan taloudellisesta tilanteesta ja rahoitusasemasta voidaan yleensä käyttää yhtä tai useampaa seuraavista asiakirjoista: a) pankkien antamat asianmukaiset lausunnot tai tarvittaessa todiste asianmukaisesta ammatinharjoittajan vastuuvakuutuksesta; b) tilinpäätökset tai otteet niistä, jos sen valtion lainsäädännössä, johon talouden toimija on sijoittautunut, edellytetään tilinpäätöksen julkistamista; c) todistus yrityksen kokonaisliikevaihdosta ja tarvittaessa liikevaihdosta hankintasopimuksen kohteena olevalla toimialalla enintään kolmelta viimeiseltä kuluneelta tilikaudelta sen mukaan, milloin yritys on perustettu tai aloittanut toimintansa, jos liikevaihtoa koskevat tiedot ovat saatavilla. II osa: Tekninen suorituskyky Keinot, joilla voidaan todistaa talouden toimijoiden 58 artiklassa tarkoitettu tekninen suorituskyky: a) seuraavat luettelot: i) luettelo toteutetuista rakennusurakoista enintään viimeksi kuluneiden viiden vuoden ajalta ja sen tueksi todistukset merkittävimpien rakennusurakoiden asianmukaisesta toteuttamisesta ja lopputuloksesta; jos se on tarpeen riittävän kilpailun varmistamiseksi, hankintaviranomaiset voivat ilmoittaa, että huomioon otetaan todisteet merkityksellisistä rakennusurakoista, jotka on toteutettu yli viisi vuotta sitten; ii) luettelo merkittävimmistä suoritetuista tavarantoimituksista tai palveluista enintään viimeksi kuluneiden kolmen vuoden ajalta ja tiedot niiden arvosta, ajankohdasta sekä julkisesta tai yksityisestä vastaanottajasta. Jos se on tarpeen riittävän kilpailun varmistamiseksi, hankintaviranomaiset voivat ilmoittaa, että huomioon otetaan todisteet merkityksellisistä tavarantoimituksista tai palvelusuorituksista, jotka on tehty yli kolme vuotta sitten; b) selvitys asianomaisista talouden toimijan yritykseen suoraan kuuluvista tai kuulumattomista teknisistä asiantuntijoista tai teknisistä laitoksista, erityisesti niistä, jotka vastaavat laadunvalvonnasta, ja, jos kyseessä ovat rakennusurakkasopimukset, niistä, jotka ovat urakoitsijan käytettävissä urakan toteuttamista varten; c) kuvaus talouden toimijan laadunvarmistukseen käyttämistä teknisistä välineistä ja toimenpiteistä sekä yrityksen tutkimus- ja kehitysjärjestelmistä; d) selvitys toimitusketjun hallinnoinnista ja seurantajärjestelmistä, joita talouden toimija voi soveltaa hankintasopimuksen toteuttamisen yhteydessä; e) jos toimitettavat tuotteet tai palvelut ovat monimutkaisia tai niitä tarvitaan poikkeuksellisesti vain tiettyä tarkoitusta varten, tarkastus, jonka suorittaa hankintaviranomainen tai tämän puolesta suostumuksellaan sen maan toimivaltainen virallinen laitos, johon tavarantoimittaja tai palvelujen tarjoaja on sijoittautunut; tarkastus koskee tavarantoimittajan tuotantokapasiteettia tai palvelujen tarjoajan teknistä suorituskykyä ja tarvittaessa tämän käytössä olevia tutkimus- ja kehitysjärjestelmiä sekä laadunvalvontatoimenpiteitä; f) palvelujen tarjoajan tai urakoitsijan taikka yrityksen johtohenkilöiden koulutus ja ammatillinen pätevyys, edellyttäen että niitä ei arvioida sopimuksen tekoperusteena; g) selvitys ympäristönhallinnan toimenpiteistä, jotka talouden toimija toteuttaa hankintasopimuksen toteuttamisen yhteydessä; h) ilmoitus palvelujen suorittajan tai urakoitsijan työvoiman vuotuisesta keskimäärästä ja johtohenkilöiden lukumäärästä kolmelta viimeksi kuluneelta vuodelta; i) selvitys työvälineistä, kalustosta tai teknisistä laitteista, jotka ovat palvelujen suorittajan tai urakoitsijan käytettävissä hankintasopimuksen toteuttamiseksi; j) ilmoitus hankintasopimuksen osasta, jonka talouden toimija aikoo mahdollisesti antaa alihankkijoille; k) toimitettavien tuotteiden osalta i) näytteet, kuvaukset tai valokuvat, joiden aitous on voitava hankintaviranomaisen pyynnöstä todistaa; ii) virallisten laadunvalvontaelinten tai toimivaltaisiksi tunnustettujen laitosten laatimat todistukset, joissa viittauksilla teknisiin eritelmiin tai standardeihin osoitetaan selkeästi määriteltyjen tavaroiden olevan vaatimustenmukaisia.” Direktiivin 2014/24 63 artiklan, jonka otsikkona on ”Muiden yksiköiden voimavarojen hyväksi käyttäminen”, 1 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Niiden perusteiden osalta, jotka liittyvät 58 artiklan 3 kohdan mukaisesti vahvistettuun taloudelliseen tilanteeseen ja rahoitusasemaan ja 58 artiklan 4 kohdan mukaisesti vahvistettuun tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen, talouden toimija voi tarkoituksenmukaisissa tapauksissa yksittäistä sopimusta varten käyttää hyväksi muiden yksiköiden voimavaroja riippumatta sen ja näiden yksiköiden välisten yhteyksien oikeudellisesta luonteesta. Niiden perusteiden osalta, jotka liittyvät liitteessä XII olevan II osan f alakohdassa vahvistettuun koulutukseen ja ammatilliseen pätevyyteen tai asiaankuuluvaan ammatilliseen kokemukseen, talouden toimijat voivat kuitenkin käyttää hyväksi muiden yksiköiden voimavaroja vain, jos kyseiset yksiköt suorittavat rakennusurakoita tai palveluja, joissa tällaisia voimavaroja vaaditaan. Jos talouden toimija haluaa käyttää hyväksi muiden yksiköiden voimavaroja, sen on osoitettava hankintaviranomaiselle, että sillä on käytettävissään tarvittavat voimavarat, esittämällä esimerkiksi näiden yksiköiden asiasta antama sitoumus. Hankintaviranomaisen on 59, 60 ja 61 artiklan mukaisesti tarkistettava, täyttävätkö yksiköt, joiden voimavaroja talouden toimija aikoo käyttää, asiaankuuluvat valintaperusteet, ja onko olemassa perusteita 57 artiklan mukaiselle poissulkemiselle. Hankintaviranomaisen on vaadittava, että talouden toimija korvaa yksikön, joka ei täytä asiaankuuluvia valintaperusteita tai jonka osalta on olemassa pakollisia poissulkemisperusteita. Hankintaviranomainen voi vaatia tai jäsenvaltio voi vaatia sitä vaatimaan, että talouden toimija korvaa yksikön, jonka osalta on olemassa muita kuin pakollisia poissulkemisperusteita. Jos talouden toimija käyttää hyväksi muiden yksiköiden voimavaroja taloudellista tilannetta ja rahoitusasemaa koskevien perusteiden täyttämiseksi, hankintaviranomainen voi vaatia, että talouden toimija ja kyseiset muut yksiköt ovat yhdessä vastuussa hankintasopimuksen toteuttamisesta. Edellä 19 artiklan 2 kohdassa tarkoitettu talouden toimijoiden ryhmittymä voi samoin edellytyksin käyttää hyväksi ryhmittymään osallistuvien toimijoiden tai muiden yksiköiden voimavaroja.” Kyseisen direktiivin 70 artiklassa, jonka otsikkona on ”Hankintasopimusten toteuttamisen ehdot”, säädetään seuraavaa: ”Hankintaviranomaiset voivat vahvistaa hankintasopimuksen toteuttamista koskevia erityisehtoja, jos ne liittyvät hankinnan kohteeseen 67 artiklan 3 kohdassa tarkoitetulla tavalla ja jos niistä ilmoitetaan tarjouskilpailukutsussa tai hankinta-asiakirjoissa. Näihin ehtoihin voi kuulua taloudellisia tai sosiaalisia taikka innovointiin, ympäristöön tai työllisyyteen liittyviä näkökohtia.” Direktiivi 89/665 Direktiivin 89/665 1 artiklassa, jonka otsikkona on ”Muutoksenhakumenettelyjen soveltamisala ja käytettävyys”, säädetään seuraavaa: ”1.   Tätä direktiiviä sovelletaan Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivissä 2014/24/EU tarkoitettuihin sopimuksiin, jos tällaisia sopimuksia ei ole rajattu mainitun direktiivin 7, 8, 9, 10, 11, 12, 15, 16, 17 ja 37 artiklan mukaisesti sen soveltamisalan ulkopuolelle. – – Jäsenvaltioiden on toteutettava tarvittavat toimenpiteet sen varmistamiseksi, että direktiivin 2014/24/EU tai direktiivin 2014/23/EU soveltamisalaan kuuluviin hankintasopimuksiin liittyviin hankintaviranomaisten päätöksiin voidaan hakea muutosta tehokkaasti ja varsinkin mahdollisimman nopeasti tämän direktiivin 2–2 f artiklassa säädettyjen edellytysten mukaisesti sillä perusteella, että nämä päätökset ovat vastoin julkisia hankintoja koskevaa unionin oikeutta tai vastoin kansallisia säännöksiä, jotka on annettu kyseisen oikeuden saattamiseksi osaksi kansallista lainsäädäntöä. – – 3.   Jäsenvaltioiden on varmistettava, että muutoksenhakumenettelyt, joiden yksityiskohtaisista säännöistä kukin jäsenvaltio voi itse päättää, ovat ainakin niiden käytettävissä, jotka ovat tai ovat olleet tavoittelemassa tiettyä sopimusta ja joiden etua väitetty virheellinen menettely on loukannut tai saattaa loukata. – – 5.   Jäsenvaltiot voivat vaatia, että asianomainen henkilö hakee muutosta ensin hankintaviranomaiselta. Tässä tapauksessa jäsenvaltioiden on varmistettava, että muutoksenhaku keskeyttää välittömästi sopimuksen tekemismahdollisuuden. – – Ensimmäisessä alakohdassa tarkoitetun keskeyttämisen vaikutus ei lakkaa ennen kuin vähintään 10 kalenteripäivää on kulunut sitä päivää seuraavasta päivästä, jona hankintaviranomainen on lähettänyt vastauksen faksina tai sähköisessä muodossa tai, kun käytetään muita viestintätapoja, ennen kuin vähintään 15 kalenteripäivää on kulunut sitä päivää seuraavasta päivästä, jona hankintaviranomainen on lähettänyt vastauksen. Jälkimmäisessä tapauksessa jäsenvaltiot voivat myös säätää, että keskeyttämisen vaikutus ei lakkaa ennen kuin vähintään 10 kalenteripäivää on kulunut sitä päivää seuraavasta päivästä, jona vastaus on vastaanotettu.” Kyseisen direktiivin 2 artiklan, jonka otsikkona on ”Muutoksenhakumenettelyjä koskevat vaatimukset”, 1 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Jäsenvaltioiden on varmistettava, että 1 artiklassa säädettyjä muutoksenhakumenettelyjä koskeviin toimenpiteisiin sisältyvät valtuudet: a) ryhtyä mahdollisimman pian väliaikaisiin toimenpiteisiin, joiden tarkoituksena on oikaista väitetty virheellinen menettely tai estää asianomaisiin etuihin kohdistuvat lisävahingot, mukaan lukien toimenpiteet julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettelyn taikka hankintaviranomaisen tekemän päätöksen täytäntöönpanon keskeyttämiseksi tai keskeyttämisen varmistamiseksi; b) kumota lainvastaisesti tehdyt päätökset tai varmistaa niiden kumoaminen, mukaan lukien tarjouspyynnössä, sopimusasiakirjoissa tai muussa sopimuksentekomenettelyyn liittyvässä asiakirjassa olevien syrjintää aiheuttavien teknisten, taloudellisten tai rahoitusta koskevien eritelmien poistaminen; c) määrätä virheellisestä menettelystä kärsineelle vahingonkorvausta.” Direktiivin 89/665 alkuperäistä versiota, joka edelsi siihen direktiivillä 2014/23 tehtyjä muutoksia, muutettiin 11.12.2007 annetulla Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivillä 2007/66/EY ( EUVL 2007, L 335, s. 31 ) julkisia hankintoja koskeviin sopimuksiin liittyvien muutoksenhakumenettelyjen tehokkuuden parantamiseksi. Direktiivin 2007/66 johdanto-osan 36 perustelukappaleessa todetaan, että direktiivissä kunnioitetaan perusoikeuksia ja otetaan huomioon erityisesti Euroopan unionin perusoikeuskirjassa (jäljempänä perusoikeuskirja) tunnustetut periaatteet unionin oikeuden yleisinä periaatteina sekä että sen tarkoituksena on erityisesti varmistaa, että oikeutta tehokkaisiin oikeussuojakeinoihin ja puolueettomaan tuomioistuimeen täysin kunnioitetaan perusoikeuskirjan 47 artiklan ensimmäisen ja toisen kohdan mukaisesti. Direktiivi 2016/943 Direktiivin 2016/943 johdanto-osan 4 ja 18 perustelukappaleessa todetaan seuraavaa: ”(4) Innovatiiviset yritykset altistuvat yhä enemmän joko unionista tai sen ulkopuolelta lähtöisin oleville epärehellisille käytännöille, kuten varkauksille, luvattomalle kopioinnille, teollisuusvakoilulle tai salassapitovaatimusten rikkomiselle, joiden tarkoituksena on liikesalaisuuksien väärinkäyttö. Viimeaikainen kehitys, kuten globalisaatio, ulkoistamisen lisääntyminen, pitemmät toimitusketjut sekä tieto- ja viestintäteknologian käytön yleistyminen, kasvattaa omalta osaltaan kyseisiin käytäntöihin liittyvää riskiä. Liikesalaisuuden laiton hankinta, käyttö tai ilmaiseminen vaarantaa liikesalaisuuden laillisten haltijoiden mahdollisuuden saada ensimmäiselle toimijalle kuuluvaa etua innovointiin liittyvistä panostuksistaan. Liikesalaisuuksien suojaamisen koko unionissa mahdollistavien tehokkaiden ja vertailukelpoisten oikeudellisten keinojen puuttuminen heikentää kannustimia, jotka on suunnattu innovointiin liittyvään valtioiden rajat ylittävään toimintaan sisämarkkinoilla, ja estää liikesalaisuuksien optimaalisen käytön talouskasvun vauhdittamiseen ja työpaikkojen luomiseen. Tämä laimentaa innovointi- ja luomisintoa sekä vähentää investointeja, mikä haittaa sisämarkkinoiden moitteetonta toimintaa ja heikentää näiden markkinoiden kasvua lisääviä mahdollisuuksia. – – (18) Lisäksi lakisääteinen tai laissa sallittu liikesalaisuuksien hankinta, käyttö tai ilmaiseminen olisi katsottava lailliseksi tätä direktiiviä sovellettaessa. Tämä koskee erityisesti liikesalaisuuksien hankintaa ja ilmaisemista käytettäessä työntekijöiden edustajien tiedonsaanti-, kuulemis- ja osallistumisoikeuksia unionin oikeuden sekä kansallisten lakien ja käytäntöjen mukaisesti ja turvattaessa kollektiivisesti työntekijöiden ja työnantajien etuja, yhteistoiminta työpaikalla mukaan lukien, sekä liikesalaisuuden hankintaa tai ilmaisemista unionin oikeuden tai kansallisen lain mukaisesti suoritettujen lakisääteisten tilintarkastusten yhteydessä. Tällainen liikesalaisuuden hankinnan katsominen lailliseksi ei saisi kuitenkaan vaikuttaa liikesalaisuutta koskeviin salassapitovelvoitteisiin tai liikesalaisuuden käyttöä koskeviin rajoituksiin, joita unionin oikeudessa tai kansallisessa laissa asetetaan tietojen vastaanottajalle tai hankkijalle. Tässä direktiivissä ei etenkään pitäisi vapauttaa viranomaisia salassapitovelvoitteista, joita niiden on noudatettava liikesalaisuuksien haltijoiden toimittamiin tietoihin nähden, riippumatta siitä, onko velvoitteista säädetty unionin oikeudessa vai kansallisessa laissa. Tällaisiin salassapitovelvoitteisiin kuuluvat muun muassa velvoitteet, joita sovelletaan hankintaviranomaisille hankintamenettelyjen yhteydessä toimitettuihin tietoihin esimerkiksi Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivissä 2014/23/EU – – säädetyn mukaisesti.” Kyseisen direktiivin 1 artiklassa, jonka otsikkona on ”Kohde ja soveltamisala”, säädetään seuraavaa: ”1.   Tässä direktiivissä vahvistetaan säännöt liikesalaisuuksien suojaamisesta laittomalta hankinnalta, käytöltä ja ilmaisemiselta. – – 2.   Tämä direktiivi ei vaikuta – – b) sellaisten unionin tai kansallisten sääntöjen soveltamiseen, joissa liikesalaisuuksien haltijat velvoitetaan yleistä etua koskevista syistä ilmaisemaan tietoja, liikesalaisuudet mukaan lukien, yleisölle taikka hallinto- tai oikeusviranomaisille näiden viranomaisten tehtävien hoitamiseksi; c) sellaisten unionin tai kansallisten sääntöjen soveltamiseen, joissa unionin toimielimet ja elimet tai kansalliset viranomaiset velvoitetaan ilmaisemaan tai joissa niiden sallitaan ilmaista yritysten toimittamia tietoja, joita nämä toimielimet, elimet tai viranomaiset pitävät hallussaan unionin oikeudessa tai kansallisessa laissa vahvistettujen velvollisuuksien ja oikeuksien nojalla ja mukaisesti; – –” Saman direktiivin 3 artiklan, jonka otsikkona on ”Liikesalaisuuksien laillinen hankinta, käyttö ja ilmaiseminen”, 2 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Liikesalaisuuden hankintaa, käyttöä tai ilmaisemista on pidettävä laillisena, siltä osin kuin tällaista hankintaa, käyttöä tai ilmaisemista edellytetään tai se sallitaan unionin oikeudessa tai kansallisessa laissa.” Saman direktiivin 4 artiklan, jonka otsikkona on ”Liikesalaisuuksien laiton hankinta, käyttö ja ilmaiseminen”, 2 kohdan a alakohdassa säädetään seuraavaa: ”Liikesalaisuuden hankintaa ilman liikesalaisuuden haltijan suostumusta on pidettävä laittomana aina, kun se tapahtuu seuraavin keinoin: a) luvaton pääsy sellaisiin liikesalaisuuden haltijan laillisessa määräysvallassa oleviin asiakirjoihin, esineisiin, materiaaleihin, aineisiin tai sähköisiin tiedostoihin, jotka sisältävät liikesalaisuuden tai joista liikesalaisuus voidaan johtaa, taikka niiden anastus tai kopioiminen.” Direktiivin 2016/943 9 artiklan, jonka otsikkona on ”Liikesalaisuuksien luottamuksellisuuden säilyttäminen oikeudenkäynnin aikana”, 2 kohdassa säädetään seuraavaa: ”Jäsenvaltioiden on myös varmistettava, että toimivaltaiset oikeusviranomaiset voivat asianosaisen perustellusta pyynnöstä määrätä erityisiä toimenpiteitä, jotka ovat tarpeen liikesalaisuuden luvattomaan hankintaan, käyttöön tai ilmaisemiseen liittyvän oikeudenkäynnin aikana esille tuodun tai mainitun liikesalaisuuden tai väitetyn liikesalaisuuden luottamuksellisuuden säilyttämiseksi. Jäsenvaltiot voivat myös sallia, että toimivaltaiset oikeusviranomaiset määräävät tällaisia toimenpiteitä omasta aloitteestaan. Ensimmäisessä alakohdassa tarkoitettuihin toimenpiteisiin on sisällytettävä ainakin mahdollisuus a) rajoittaa kokonaan tai osittain oikeutta tutustua asianosaisten tai kolmansien osapuolten toimittamiin asiakirjoihin, jotka sisältävät liikesalaisuuksia tai väitettyjä liikesalaisuuksia, koskemaan rajoitettua määrää henkilöitä; b) rajoittaa pääsy suulliseen käsittelyyn, jossa saatetaan ilmaista liikesalaisuuksia tai väitettyjä liikesalaisuuksia, sekä oikeus tutustua näiden käsittelyjen pöytäkirjoihin tai litteroituun tekstiin koskemaan rajoitettua määrää henkilöitä; c) asettaa muiden kuin a ja b alakohdassa tarkoitettuun rajoitettuun määrään henkilöitä kuuluvien henkilöiden saataville kaikista tuomioistuimen ratkaisuista julkinen toisinto, josta on poistettu kaikki liikesalaisuuksia sisältävät kohdat tai jossa tällaisia kohtia on muutettu. Toisen alakohdan a ja b alakohdassa tarkoitettujen henkilöiden määrä ei saa olla suurempi, kuin mikä on tarpeen sen varmistamiseksi, että noudatetaan oikeudenkäynnin asianosaisten oikeutta tehokkaisiin oikeussuojakeinoihin ja oikeudenmukaiseen oikeudenkäyntiin, ja tähän määrään on sisällyttävä kunkin asianosaisen osalta vähintään yksi luonnollinen henkilö sekä asianosaisten asianajajat tai muut edustajat.” Liettuan oikeus Laki julkisista hankinnoista Julkisista hankinnoista annetun Liettuan tasavallan lain (Lietuvos Respublikos viešųjų pirkimų įstatymas), sellaisena kuin sitä sovelletaan pääasiaan, 20 §:ssä, jonka otsikkona on ”Luottamuksellisuus”, säädetään seuraavaa: ”1.   Hankintaviranomainen, hankintalautakunta, sen jäsenet ja asiantuntijat tai muut henkilöt eivät saa paljastaa kolmansille osapuolille sellaisia elinkeinonharjoittajan antamia tietoja, jotka tämä on määritellyt luottamuksellisiksi. 2.   Elinkeinonharjoittajan tarjousta tai osallistumishakemusta ei voida määrittää kokonaisuudessaan luottamukselliseksi, mutta elinkeinonharjoittaja voi ilmoittaa, että tietyt sen tarjouksessa esitetyt tiedot ovat luottamuksellisia. Luottamuksellisiin tietoihin voivat sisältyä muun muassa (tuotantoa koskevat) liikesalaisuudet ja tarjouksen luottamukselliset näkökohdat. Tietoja ei voida määritellä luottamuksellisiksi, jos 1) tällä rikotaan tiedonantovelvollisuutta tai tiedonsaantioikeutta koskevia lakeja ja näiden lakien soveltamisasetuksia 2) tällä laiminlyödään jäljempänä tämän lain 33 ja 58 §:ssä säädettyjä velvollisuuksia, jotka koskevat tehdyistä sopimuksista ilmoittamista ja ehdokkaille ja tarjoajille tiedottamista, mukaan lukien tiedottamista hankintamenettelyssä tarjotuista toimitusten, palvelujen tai urakoiden hinnoista, lukuun ottamatta hinnan osatekijöitä 3) nämä tiedot esitetään asiakirjoissa, joilla todistetaan, että elinkeinonharjoittajaa ei koske mikään poissulkemisperuste ja että se täyttää suorituskykyä koskevat vaatimukset sekä laadunvarmistusstandardit ja ympäristöasioiden hallintaa koskevat standardit, lukuun ottamatta tietoja, joiden paljastamisella rikottaisiin henkilötietojen suojasta annettua Liettuan tasavallan lakia tai laiminlyötäisiin kolmansien osapuolten kanssa tehtyihin sopimuksiin perustuvia elinkeinonharjoittajan velvollisuuksia 4) nämä tiedot koskevat talouden toimijoita ja alihankkijoita, joiden voimavaroja elinkeinonharjoittajan käyttää hyväksi, lukuun ottamatta tietoja, joiden paljastamisella rikottaisiin henkilötietojen suojasta annettua lakia. 3.   Jos hankintaviranomainen epäilee elinkeinonharjoittajan tarjoukseen sisältyvien tietojen luottamuksellisuutta, sen on pyydettävä tätä perustelemaan, miksi kyseiset tiedot ovat luottamuksellisia. – – 4.   Tarjoajat voivat halutessaan viimeistään kuuden kuukauden kuluessa sopimuksen tekemisestä pyytää hankintaviranomaista antamaan sopimuspuoleksi valitun tarjoajan tarjouksen tai osallistumishakemuksen (tai ehdokkaat niiden muiden elinkeinonharjoittajien hakemukset, joita on pyydetty tekemään tarjous tai osallistumaan neuvottelumenettelyyn) niiden tutustuttavaksi, mutta hankintaviranomainen ei voi tämän pykälän 2 momenttia rikkomatta paljastaa tietoja, jotka ehdokkaat tai tarjoajat ovat määritelleet luottamuksellisiksi. – –” Kyseisen lain 45 §:n, jonka otsikkona on ”Elinkeinonharjoittajan ja sen esittämän osallistumishakemuksen ja tarjouksen arvioinnin yleiset periaatteet”, 3 momentissa säädetään seuraavaa: ”Jos ehdokas tai tarjoaja on toimittanut virheellisiä, epätäydellisiä tai väärennettyjä asiakirjoja tai tietoja, jotka koskevat hankinta-asiakirjojen määräystenmukaisuutta, tai jos se ei ole toimittanut tällaisia asiakirjoja tai tietoja lainkaan, hankintaviranomaisen on yhdenvertaisen kohtelun periaatetta ja avoimuusperiaatetta loukkaamatta pyydettävä ehdokasta tai tarjoajaa korjaamaan, täydentämään tai tarkentamaan niitä kohtuullisessa määräajassa, jonka hankintaviranomainen vahvistaa. Vain seuraavia seikkoja koskevia asiakirjoja tai tietoja voidaan oikaista, täydentää, tarkentaa tai toimittaa lisäksi: elinkeinonharjoittajan poissulkemisperusteiden puuttuminen, taloudellista ja rahoituksellista tilannetta sekä teknistä ja ammatillista pätevyyttä koskevien vaatimusten sekä laadunhallinta- ja ympäristöperusteiden täyttäminen, osallistumishakemuksen tai tarjouksen allekirjoittamista koskeva, elinkeinonharjoittajan antama valtakirja, yhteistä toimintaa koskeva sopimus, tarjouksen pätevyyden todistava asiakirja sekä asiakirjat, jotka eivät liity hankintasopimuksen kohteeseen, sen teknisiin ominaisuuksiin, hankintasopimuksen toteuttamisen ehtoihin tai tarjouksen hintaan. Muita elinkeinonharjoittajan tarjouksen asiakirjoja voidaan oikaista, täydentää tai tarkentaa tämän lain 55 §:n 9 momentin mukaisesti.” Kyseisen lain 46 §:n, jonka otsikkona on ”Elinkeinonharjoittajien poissulkemisperusteet”, 4 momentissa säädetään seuraavaa: ”Hankintaviranomainen sulkee elinkeinonharjoittajan pois hankintamenettelystä, jos – – 4) kyseinen elinkeinonharjoittaja on hankintamenettelyn kuluessa salannut tietoja tai esittänyt vääriä tietoja tämän lain tässä pykälässä ja 47 §:ssä säädettyjen vaatimusten noudattamisesta ja hankintaviranomainen kykenee osoittamaan tämän millä tahansa lain mukaisella keinolla, tai jos elinkeinonharjoittaja ei väärien tietojen esittämisen vuoksi kykene toimittamaan tämän lain 50 §:n mukaisesti vaadittavia täydentäviä asiakirjoja. – –” Julkisista hankinnoista annetun lain 52 §:ssä, jonka otsikkona on ”Tietojen salaaminen tai väärien tietojen toimittaminen taikka asiakirjojen toimittamatta jättäminen”, säädetään seuraavaa: ”1.   Hankintaviranomainen julkaisee [Liettuan] julkisten hankintojen keskusportaalissa (Centrinė viešųjų pirkimų informacinė sistema) julkisista hankinnoista vastaavan viraston (Viešųjų pirkimų tarnyba) asettamien sääntöjen mukaisesti viimeistään 10 päivän kuluessa tiedot elinkeinonharjoittajasta, joka on hankintamenettelyn kuluessa salannut tietoja tai esittänyt vääriä tietoja tämän lain 46 ja 47 §:ssä säädettyjen vaatimusten noudattamisesta tai ei väärien tietojen esittämisen vuoksi ole toimittanut tämän lain 50 §:n mukaisesti vaadittavia täydentäviä asiakirjoja, kun 1) kyseinen elinkeinonharjoittaja on suljettu pois hankintamenettelystä 2) asiasta on annettu oikeuden päätös. – –” Julkisista hankinnoista annetun lain 55 §:n, jonka otsikkona on ”Tarjousten arviointi ja vertailu”, 9 momentissa säädetään seuraavaa: ”Hankintaviranomainen voi tämän lain 45 §:n 3 momentin mukaisesti pyytää tarjoajia oikaisemaan, täydentämään tai tarkentamaan tarjouksiaan, mutta se ei voi pyytää niitä muuttamaan avoimessa tai rajoitetussa menettelyssä esitetyn tarjouksen, kilpailullisessa neuvottelumenettelyssä tai neuvottelumenettelyssä, johon liittyy tai ei liity hankintailmoituksen julkaiseminen, tai innovaatiokumppanuudessa esitetyn lopullisen tarjouksen olennaisia osia, toisin sanoen muuttamaan hintaa tai tekemään muita muutoksia, jotka tekisivät hankinta-asiakirjojen mukaiseksi tarjouksen, joka ei sitä ollut, taikka ehdottaa tai sallia niille, että ne tekevät tällaisia muutoksia. Jos hankintaviranomainen havaitsee tarjouksia tarkastellessaan virheitä hinta- tai kustannuslaskelmissa, sen on kehotettava kyseistä tarjoajaa korjaamaan nämä laskuvirheet määräajassa, jonka se vahvistaa, muuttamatta hintaa tai kustannuksia, jotka tarjous sisälsi hankintaviranomaisen saadessa siitä tiedon. Kun tarjoaja korjaa tarjouksessaan havaitut laskuvirheet, se voi korjata hinta- tai kustannustekijöitä, mutta se ei voi jättää niitä pois eikä lisätä uusia hinta- tai kustannustekijöitä.” Kyseisen lain 58 §:n, jonka otsikkona on ”Hankintamenettelyjen tulosten ilmoittaminen”, 3 momentissa säädetään seuraavaa: ”Tämän pykälän 1 ja 2 momentissa tarkoitetuissa tapauksissa hankintaviranomainen ei voi luovuttaa tietoja, joiden paljastaminen rikkoisi tietosuojaa koskevia sääntöjä tai olisi yleisen edun vastaista, vahingoittaisi tietyn elinkeinonharjoittajan oikeutettuja kaupallisia etuja tai vaikuttaisi elinkeinonharjoittajien väliseen kilpailuun.” Liettuan tasavallan siviiliprosessikoodeksi Liettuan tasavallan siviiliprosessikoodeksin (Lietuvos Respublikos civilinio proceso kodeksas) 10 §:ssä, jonka otsikkona on ”Liikesalaisuuksien suojaa koskevat erityissäännökset”, säädetään seuraavaa: ”1.   Tämä pykälä sisältää erityisiä säännöksiä, jotka koskevat liikesalaisuuksien suojaa liikesalaisuuksien laitonta hankintaa, käyttöä ja ilmaisemista koskevissa asioissa ja muissa siviiliasioissa. 2.   Kun on perusteltuja syitä katsoa, että liikesalaisuus saattaa paljastua, tuomioistuin nimeää asianosaisten asianmukaisesti perustellusta pyynnöstä tai viran puolesta antamallaan perustellulla määräyksellä henkilöt, jotka voivat 1) tutustua asiakirja-aineiston niihin osiin, joissa on tietoja, jotka ovat tai voivat olla liikesalaisuuksia, ja tehdä ja hankkia niistä otteita, kopioita ja (digitaalisia) jäljennöksiä 2) osallistua suljetuin ovin pidettäviin istuntoihin, joissa voi paljastua tietoja, jotka ovat tai voivat olla liikesalaisuuksia, ja tutustua näiden istuntojen pöytäkirjoihin 3) hankkia oikeaksi todistetun jäljennöksen (digitaalisen jäljennöksen) tuomiosta tai määräyksestä, jossa on tietoja, jotka ovat tai voivat olla liikesalaisuuksia. 3.   Tämän pykälän 2 momentissa tarkoitettujen henkilöiden määrä ei saa ylittää sitä, mikä on tarpeen tehokkaita oikeussuojakeinoja ja oikeudenmukaista oikeudenkäyntiä koskevien oikeuksien takaamiseksi. Näihin henkilöihin kuuluvat ainakin seuraavat: 1) jos asianosainen on luonnollinen henkilö: hän itse ja hänen edustajansa 2) jos asianosainen on oikeushenkilö: vähintään yksi luonnollinen henkilö, joka hoitaa asiaa oikeushenkilön puolesta sekä oikeushenkilön edustaja. 4.   Soveltaessaan edellä tämän pykälän 2 momentissa säädettyjä rajoituksia tuomioistuimen on otettava huomioon tarve taata oikeus tehokkaisiin oikeussuojakeinoihin ja oikeudenmukaiseen oikeudenkäyntiin, asianosaisten ja menettelyn muiden osapuolten oikeutetut edut sekä vahinko, joka tällaisten rajoitusten määräämisestä tai määräämättä jättämisestä voi aiheutua. – –” Pääasia ja ennakkoratkaisukysymykset Hankintaviranomainen käynnisti 27.9.2018 julkaistulla tarjouspyyntöilmoituksella avoimen kansainvälisen hankintamenettelyn julkista palveluhankintaa koskevan sopimuksen tekemiseksi Neringan (Liettua) kunnan yhdyskuntajätteen keruusta ja kuljetuksesta Klaipėdan (Liettua) alueelliseen jätteidenkäsittelylaitokseen. Hankintaviranomaisen ilmoitus sisälsi tekniset eritelmät. Niissä määrättiin erityisesti, että palveluntarjoajan on käytettävä yhdyskuntajätteen kuljettamiseksi ajoneuvoja, jotka vastaavat vähintään Euro 5 ‑päästöluokkaa ja joissa on kiinteästi asennettu jatkuvatoiminen paikannusjärjestelmä (GPS), jonka avulla hankintaviranomainen voi määrittää ajoneuvojen tarkan sijainnin ja reitin. Ilmoitus sisälsi myös kuvaukset tarjoajien ammatillisesta ja teknisestä pätevyydestä, joka on tarpeen hankintasopimuksen toteuttamiseksi, ja tarjoajien rahoituksellisesta ja taloudellisesta tilanteesta. Viimeksi mainitun osalta ilmoituksessa täsmennettiin, että jokaisen tarjoajan on annettava vapaamuotoinen vakuutus siitä, että sen sekalaisen yhdyskuntajätteen keräystä ja kuljetusta koskeva vuotuinen vähimmäisliikevaihto viimeisiltä kolmelta varainhoitovuodelta tai – jos se on harjoittanut kyseistä toimintaa vähemmän kuin kolme varainhoitovuotta – rekisteröintipäivän jälkeiseltä ajalta on vähintään 200000 euroa ilman arvonlisäveroa. Hankintaviranomainen sai kolme tarjousta, muun muassa Ecoservicen ja ryhmittymän tarjoukset. Hankintaviranomainen ilmoitti 29.11.2018 tarjoajille tarjousten arvioinnista ja niiden lopullisesta paremmuusjärjestyksestä. Sopimuspuoleksi valittiin ryhmittymä tarjouksen alemman hinnan vuoksi, ja Ecoservice sijoittui toiselle sijalle. Ecoservice pyysi 4.12.2018 julkisia hankintoja koskevan lain 20 §:n 4 momentin nojalla hankintaviranomaiselta saada tutustua tietoihin, joiden perusteella tämä oli asettanut tarjoukset paremmuusjärjestyksen, ja erityisesti ryhmittymän tarjoukseen. Ecoservice sai 6.12.2018 tutustua kyseisen tarjouksen niihin tietoihin, jotka eivät olleet luottamuksellisia. Ecoservice teki 10.12.2018 hankintaviranomaiselle oikaisuvaatimuksen, jossa se riitautti tarjouspyyntömenettelyn tulokset, koska se katsoi, ettei ryhmittymä täyttänyt asetettuja pätevyysedellytyksiä. Ecoservice väitti ensinnäkin, ettei ryhmittymän mikään jäsen ollut voinut toteuttaa sekalaisen yhdyskuntajätteen keruu- ja kuljetussopimuksia 200000 euron arvosta edeltävien kolmen vuoden aikana. Se katsoi, että koska Parsekas ei suorittanut sekalaisen yhdyskuntajätteen huoltopalveluja, hankintaviranomaisen olisi pitänyt pyytää sitä tarkentamaan vakuutusta, jonka mukaan se oli toteuttanut sekajätteen huoltopalvelusopimuksia 235510,79 euron arvosta. Toiseksi Ecoservice väitti, ettei ryhmittymällä ollut vaadittua teknistä pätevyyttä. Hankintaviranomainen hylkäsi tämän oikaisuvaatimuksen 17.12.2018 todeten ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan lyhyesti, että ryhmittymä oli täyttänyt Ecoservicen riitauttamat kaksi pätevyysedellytystä. Ecoservice nosti 27.12.2018 Klaipėdos apygardos teismasissa (alueellinen tuomioistuin, Klaipėda, Liettua) tästä päätöksestä kanteen, jossa vaadittiin, että hankintaviranomainen määrätään esittämään ryhmittymän tarjous sekä ryhmittymän ja hankintaviranomaisen välinen kirjeenvaihto. Ecoservice väitti, että kaikki todisteet on esitettävä tuomioistuimelle riippumatta siitä, ovatko ne luottamuksellisia vai eivät, ja totesi tarvitsevansa nämä asiakirjat, joista osa ei ollut luottamuksellisia, voidakseen täsmentää omat vaatimuksensa. Kyseinen tuomioistuin määräsi 3.1.2019 antamallaan päätöksellä, että hankintaviranomaisen on toimitettava Ecoservicelle kaikki sen pyytämät asiakirjat. Hankintaviranomainen totesi tämän määräyksen jälkeen 11.1.2019 toimittamassaan vastineessa ensinnäkin, että se oli oikaisuvaatimusta tutkiessaan pyytänyt ryhmittymää toimittamaan lisätietoja jätehuoltopalvelusopimuksista, joita se oli tehnyt. Hankintaviranomaisen mukaan ryhmittymä oli toimittanut pyydetyt tiedot painottaen, että suuri osa toimitetuista tiedoista oli luottamuksellisia eikä niitä saanut paljastaa ulkopuolisille. Myös hankintaviranomainen katsoi, että tiedoilla oli ryhmittymälle kaupallista arvoa ja että niiden paljastaminen kilpailijoille voisi aiheuttaa sille vahinkoa, eikä siksi toimittanut niitä tuomioistuimelle ollakseen rikkomatta julkisia hankintoja koskevan lain 20 §:ää. Näin ollen se toimitti vain sellaiset ryhmittymän tarjoukseen sisältyvät tiedot, jotka eivät olleet luottamuksellisia, mutta ilmoitti toimittavansa tuomioistuimelle luottamukselliset tiedot, jos se pyytäisi niitä uudelleen. Toiseksi hankintaviranomainen vaati kanteen hylkäämistä sillä perusteella, että saatuaan ryhmittymältä lisätietoja ja vierailtuaan sen tiloissa se oli voinut varmistua siitä, että kyseinen tarjous oli arvioitu oikein. Klaipėdos apygardos teismas rajoitti 15.1.2019 antamallaan määräyksellä asiakirjojen toimittamisvelvoitteen ryhmittymän tarjoukseen ja sen liitteisiin ja määräsi, että ne oli toimitettava 25.1.2019 mennessä. Hankintaviranomainen toimitti 25.1.2019 kyseiselle tuomioistuimelle pyydetyt asiakirjat jaoteltuina luottamuksellisia tietoja sisältäviin ja sisältämättömiin asiakirjoihin. Tiedot, joiden ryhmittymä väitti olevan luottamuksellisia hankintaviranomaisen sitä kiistämättä, oli tarkoitettu vain kyseisen tuomioistuimen nähtäviksi. Hankintaviranomainen oli lisäksi pyytänyt tuomioistuimelta, ettei tämä sallisi Ecoservicen tutustua ryhmittymän tarjouksen sisältämiin luottamuksellisiin tietoihin ja että se määrittelisi nämä tiedot ei-julkiseksi osaksi asiakirja-aineistoa. Ensimmäisen oikeusasteen tuomioistuin hyväksyi 30.1.2019 antamallaan määräyksellä hankintaviranomaisen vaatimuksen, jonka mukaan tuomioistuimelle toimitettuja ryhmittymän tarjouksen sisältämiä tietoja olisi pidettävä luottamuksellisina eikä niitä saisi paljastaa. Tämä tuomioistuin hylkäsi 14.2.2019 antamallaan määräyksellä, johon ei voinut hakea muutosta, Ecoservicen 11.2.2019 esittämän pyynnön saada tutustua asiakirja-aineiston kaikkiin tietoihin. Sama tuomioistuin hylkäsi 21.2.2019 antamallaan määräyksellä, johon ei voinut hakea muutosta, Ecoservicen 12.2.2019 esittämän vaatimuksen, jonka mukaan Parsekas olisi määrättävä esittämään tiedot tekemistään jätehuoltosopimuksista. Klaipėdos apygardos teismas hylkäsi 15.3.2019 antamallaan tuomiolla Ecoservicen kanteen sillä perusteella, että ryhmittymä täytti asetetut pätevyysvaatimukset. Ecoservicen tekemää valitusta käsitellyt Lietuvos apeliacinis teismas (Liettuan ylioikeus) kumosi 30.5.2019 antamallaan tuomiolla sekä ensimmäisen oikeusasteen tuomion että hankintaviranomaisen päätöksen, jolla tarjoukset asetettiin paremmuusjärjestykseen. Lisäksi muutoksenhakutuomioistuin määräsi hankintaviranomaisen arvioimaan tarjoukset uudelleen. Hankintaviranomainen teki kassaatiovalituksen Lietuvos Aukščiausiasis Teismasiin (ylin tuomioistuin, Liettua). Ennen kuin Ecoservice toimitti vastineensa kassaatiovalitukseen, se pyysi 26.7.2019 Lietuvos Aukščiausiasis Teismasilta saada tutustua hankintaviranomaisen ensimmäisessä oikeusasteessa esittämiin luottamuksellisiin asiakirjoihin siten, että kaupallisesti arkaluonteiset tiedot on peitetty. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin toteaa ensinnäkin, että tiettyjä tarjouspyyntöilmoituksessa mainittuja tarjoajien pätevyysvaatimuksia voidaan pitää sekä talouden toimijan rahoituksellista ja taloudellista tilannetta että sen teknistä ja ammatillista pätevyyttä koskevina ehtoina, mutta myös teknisinä eritelminä tai jopa hankintasopimuksen toteuttamisen ehtoina. On kuitenkin tärkeää määrittää näiden vaatimusten luonne, koska julkisia hankintoja koskevan lain 45 §:n 3 momentin ja 55 §:n 9 momentin mukaan velvollisuus tai mahdollisuus oikaista tarjoajan ilmoitusta vaihtelee sen mukaan, koskeeko riidanalainen tieto tarjoajan pätevyyttä vai sen esittämää tarjousta. Toiseksi ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan nousee esille kysymys yhden tarjoajan esittämien luottamuksellisten tietojen suojan ja muiden tarjoajien puolustautumisoikeuksien tehokkuuden keskinäisestä suhteesta. Ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan Ecoservice oli käsiteltävässä asiassa turhaan yrittänyt saada tutustua ryhmittymän tarjoukseen. Hankintaviranomainen oli itse puolustanut erittäin aktiivisesti ryhmittymän oikeutta luottamuksellisten tietojensa suojaan. Ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan tästä Liettuassa yleisestä käytännöstä seuraa, että tarjoajien oikeudet on suojattu vain osittain. Julkisia hankintoja koskevissa oikeusriidoissa hylätyillä tarjoajilla on nimittäin käytettävissään vähemmän tietoa kuin oikeusriidan muilla osapuolilla. Lisäksi niiden oikeuksien tehokas suoja riippuu siitä, päättääkö tuomioistuin määrätä luottamuksellisiksi niiden pyytämät tiedot. Päätös, jolla tuomioistuin hylkää tällaisten tietojen luovuttamispyynnön, voi pienentää hylätyn tarjoajan mahdollisuuksia siihen, että kanne, jonka se on nostanut sopimuspuolen valintapäätöksestä, hyväksytään. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin mainitsee ensinnäkin katsoneensa julkisten hankintojen alalla erityisesti, että julkisia hankintoja koskevan lain 20 §:ssä säädetty tarjoajien oikeus tarjouksessa esitettyjen luottamuksellisten tietojen suojaan kattaa ainoastaan tiedot, jotka on luokiteltava Liettuan tasavallan siviilikoodeksin (Lietuvos Respublikos civilinio kodekso) 1.116 §:n 1 momentissa, joka vastaa olennaisilta osiltaan direktiivin 2016/943 säännöksiä, tarkoitetuiksi liike- tai yrityssalaisuuksiksi. Toiseksi ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin katsoo, että tarjoajan oikeutta tutustua toisen tarjoajan tarjoukseen on pidettävä erottamattomana osana mahdollisesti loukattujen oikeuksien suojaa. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin on kuitenkin epävarma siitä, mitä hankintaviranomaisten velvollisuus suojata tarjoajien niille toimittamien tietojen luottamuksellisuutta tarkkaan ottaen sisältää, sekä tämän velvollisuuden suhteesta hankintaviranomaisten velvollisuuteen varmistaa muutosta hakeneiden talouden toimijoiden oikeussuojan tehokkuus. Se katsoo, että vaikka unionin tuomioistuin on 14.2.2008 antamassaan tuomiossa Varec ( C‑450/06 , EU:C:2008:91 ) korostanut julkisia hankintoja koskevien sopimusten tekomenettelyjen perustuvan talouden toimijoiden ja hankintaviranomaisten väliseen luottamussuhteeseen, kyseisen tuomion antamisen jälkeen annetun direktiivin 2016/943 9 artiklan 2 kohdan kolmannessa alakohdassa säädetään, että oikeudenkäynnin asianosaisilla on joka tapauksessa oltava käytettävissään samat tiedot, sillä muutoin loukattaisiin oikeutta tehokkaisiin oikeussuojakeinoihin ja oikeudenmukaiseen oikeudenkäyntiin. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin täsmentää, että koska tuomioistuimet velvoitetaan tällä säännöksellä takaamaan talouden toimijoiden oikeus saada tietoonsa oikeusriidan asianosaisen liikesalaisuuksia, voisi myös olla aiheellista sallia talouden toimijoille tämän oikeuden käyttäminen ennen oikeudenkäyntiä varsinkin, jotta talouden toimijat voisivat tehdä asian täysin tuntien päätöksen kanteen nostamisesta. Ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan on kuitenkin olemassa riski, että jotkin talouden toimijat käyttäisivät tätä oikeutta väärin vaatimalla hankintaviranomaiselta tietoja yksinomaan saadakseen tietoja kilpailijoistaan, eivät oikeuksiensa puolustamiseksi. Tällaiset toimijat saisivat kuitenkin joka tapauksessa haluamansa tiedot panemalla asian vireille tuomioistuimessa. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin toteaa, että direktiiviin 2016/943 ei sisälly johdanto-osan 18 perustelukappaletta lukuun ottamatta julkisia hankintoja koskevia menettelyjä koskevaa nimenomaista säännöstä. Se korostaa, että vaikka hankintaviranomaiset eivät ole muutoksenhakuelimiä, kansallisessa oikeudessa pakolliseksi säädetty oikeudenkäyntiä edeltävä riitojenratkaisujärjestelmä antaa niille laajat valtuudet tehdä yhteistyötä sekä muutosta hakijana että sen vastapuolina olevien talouden toimijoiden kanssa. Koska hankintaviranomaisten tavoitteena on taata näiden toimijoiden oikeuksien tehokas suojelu, niillä on ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen mukaan myös velvollisuus toteuttaa toimivaltansa ja käytettävissään olevien keinojen puitteissa toimenpiteet sen varmistamiseksi, että talouden toimijoilla on aito mahdollisuus puolustaa etuja, joita on saatettu loukata. Voikin olla niin, että direktiivin 2014/24 21 artiklaa ja direktiivin 89/665 vastaavia säännöksiä olisi tulkittava siten, että tarjoajat voivat saada muita tarjoajia koskevia, liikesalaisuuksina pidettäviä tietoja paitsi tuomioistuinmenettelyn, myös sitä edeltävän hallinnollisen muutoksenhaun kautta. Kolmanneksi ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin aikoo ottaa omasta aloitteestaan esille ryhmittymän toimien arvioimisen direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdan h alakohdan kannalta, toisin sanoen sen arvioimisen, onko ryhmittymä – tai ainakin osa sen jäsenistä – toimittanut hankintaviranomaiselle vääriä tietoja siitä, vastaavatko niiden voimavarat tarjouspyynnössä asetettuja vaatimuksia. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin päättelee unionin tuomioistuimen oikeuskäytännön perusteella, että Parsekas on voinut syyllistyä huolimattomuuteen tietoja toimittaessaan, mikä on vaikuttanut hankintamenettelyn tuloksiin. Se katsoo tästä, ettei Parsekasin olisi pitänyt ilmoittaa sellaisten sopimusten perusteella saamiaan tuloja, jotka se oli tehnyt ja toteuttanut sellaisten muiden talouden toimijoiden kanssa, jotka tarjosivat sekajätteen huoltoon liittyvien palvelujen osan, tai sellaisten sopimusten perusteella, jotka se oli itse toteuttanut mutta joissa sekajätteen huolto koski vain hyvin pientä osaa kyseessä olleista jätteistä. Lisäksi ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin, joka toteaa, että direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohtaan liittyvä unionin tuomioistuimen oikeuskäytäntö perustuu hankintaviranomaisen ja asianomaisen elinkeinonharjoittajan väliseen keskinäiseen luottamukseen perustuvaan erityiseen suhteeseen, on epävarma siitä, voiko kansallinen tuomioistuin poiketa hankintaviranomaisen arvioinnista, joka koskee sitä, ovatko sille hankintamenettelyn kuluessa toimitetut tiedot vääriä tai harhaanjohtavia. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin pohtii vielä, onko mahdollisesti vääriä tietoja toimittaneen, yhteistä toimintaa koskevan sopimuksen osapuolena olevan talouden toimijan kumppanitkin, joiden kanssa se on esittänyt yhteisen tarjouksen, merkittävä luetteloon vääriä tietoja toimittaneista elinkeinonharjoittajista julkisia hankintoja koskevan lain 46 §:n 4 momentin 4 kohdan ja 52 §:n mukaisesti, mistä seuraisi, että niille asetetaan vuoden ajaksi kielto osallistua muiden hankintaviranomaisten tarjouspyyntömenettelyihin. Tämä ratkaisu, joka voisi perustua kaikkien kumppaneina olevien toimijoiden yhteisvastuuseen ja yhteisiin etuihin, vaikuttaa kuitenkin olevan vastoin kyseisten toimijoiden henkilökohtaisen vastuun periaatetta, jonka mukaan seuraamuksia voidaan määrätä vain vääriä tietoja toimittaneelle talouden toimijalle. Tässä tilanteessa Lietuvos Aukščiausiasis Teismas päätti lykätä asian käsittelyä ja esittää unionin tuomioistuimelle seuraavat ennakkoratkaisukysymykset: ”1) Kuuluuko tarjousehto, jonka mukaan elinkeinonharjoittajien on osoitettava saavansa tietty keskimääräinen vuotuinen liikevaihto ainoastaan tiettyihin palveluihin (sekalaisen yhdyskuntajätteen huolto) liittyvästä toiminnasta, direktiivin [2014/24] 58 artiklan 3 vai 4 kohdan soveltamisalaan? 2) Vaikuttaako ensimmäiseen kysymykseen annettava vastaus unionin tuomioistuimen 4.5.2017 antamassa tuomiossa Esaprojekt ( C‑387/14 , EU:C:2017:338 ) määritettyyn elinkeinonharjoittajan voimavarojen arviointimenetelmään? 3) Kuuluuko tarjousehto, jonka mukaan elinkeinonharjoittajien on osoitettava, että [jätehuolto]palvelujen tarjoamisessa tarvittavat ajoneuvot vastaavat tarkkoja teknisiä määräyksiä, jotka koskevat muun muassa päästöjä (Euro 5 ‑päästöluokka), GPS-lähetintä ja asianmukaista varastointikapasiteettia, direktiivin 2014/24 58 artiklan 4 kohdan, kyseisen direktiivin 42 artiklan, luettuna yhdessä direktiivin liitteen VII kanssa, ja/tai saman direktiivin 70 artiklan soveltamisalaan? 4) Onko direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan [neljättä] alakohtaa, jossa vahvistetaan muutoksenhakumenettelyjen tehokkuuden periaate, saman artiklan 3 ja 5 kohtaa, direktiivin 2014/24 21 artiklaa ja direktiiviä 2016/943, erityisesti sen johdanto-osan 18 perustelukappaletta ja 9 artiklan 2 kohdan kolmatta alakohtaa, (yhdessä tai erikseen, mutta siihen rajoittumatta) tulkittava siten, että jos julkisia hankintoja koskevissa kansallisissa säännöksissä säädetään pakollisesta oikeudenkäyntiä edeltävästä riitojenratkaisumenettelystä, a) hankintaviranomaisen on annettava muutoksenhakumenettelyn aloittaneelle elinkeinonharjoittajalle kaikki toisen elinkeinonharjoittajan tarjouksen tiedot (niiden luottamuksellisuudesta riippumatta), jos kyseinen menettely koskee erityisesti toisen elinkeinonharjoittajan tarjouksen arvioinnin lainmukaisuutta ja menettelyn aloittanut elinkeinonharjoittaja oli nimenomaisesti pyytänyt hankintaviranomaiselta tätä ennen kyseisiä tietoja; b) edelliseen kysymykseen annettavasta vastauksesta riippumatta hankintaviranomaisen on, kun se hylkää elinkeinonharjoittajan väitteen, joka koskee sen kilpailijan tarjouksen arvioinnin lainmukaisuutta, joka tapauksessa annettava selkeä, kattava ja täsmällinen vastaus sille toimitettua tarjousta koskevien luottamuksellisten tietojen ilmaisemista koskevasta riskistä huolimatta? 5) Onko direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan [neljättä] alakohtaa, saman artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä 2 artiklan 1 kohdan b alakohtaa, direktiivin 2014/24 21 artiklaa ja direktiiviä 2016/943, erityisesti sen johdanto-osan 18 perustelukappaletta, (yhdessä tai erikseen, mutta siihen rajoittumatta) tulkittava siten, että hankintaviranomaisen päätös olla antamatta toisen osallistujan tarjouksen luottamuksellisia tietoja elinkeinonharjoittajalle on päätös, joka voidaan riitauttaa erikseen tuomioistuimissa? 6) Jos edelliseen kysymykseen vastataan myöntävästi, onko direktiivin 89/665 1 artiklan 5 kohtaa tulkittava siten, että elinkeinonharjoittajan on haettava hankintaviranomaiselta oikaisua sen tällaiseen päätökseen ja tarvittaessa nostettava kanne tuomioistuimessa? 7) Jos edelliseen kysymykseen vastataan myöntävästi, onko direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan [neljättä] alakohtaa ja 2 artiklan 1 kohdan b alakohtaa tulkittava siten, että toisen elinkeinonharjoittajan tarjouksen sisällöstä käytettävissä olevien tietojen laajuudesta riippuen elinkeinonharjoittaja voi nostaa tuomioistuimissa kanteen, joka koskee yksinomaan kieltäytymistä antamasta sille näitä tietoja, riitauttamatta myös hankintaviranomaisen muiden päätösten lainmukaisuutta? 8) Edellisiin kysymyksiin annettavista vastauksista riippumatta, onko direktiivin 2016/943 9 artiklan 2 kohdan kolmatta alakohtaa tulkittava siten, että kun kantaja on pyytänyt, että oikeusriidan toinen osapuoli määrätään esittämään hallussaan oleva näyttö ja että tuomioistuin asettaa tämän näytön kantajan saataville, tuomioistuimen on hyväksyttävä tällainen pyyntö hankintaviranomaisen hankinta- tai muutoksenhakumenettelyjen kuluessa toteuttamista toimista riippumatta? 9) Onko direktiivin 2016/943 9 artiklan 2 kohdan kolmatta alakohtaa tulkittava siten, että hylättyään kantajan vaatimuksen oikeusriidan toisen osapuolen luottamuksellisten tietojen ilmaisemisesta tuomioistuimen olisi omasta aloitteestaan arvioitava niiden tietojen merkitystä, joiden ilmaisemista pyydetään, ja tietojen vaikutuksia hankintamenettelyn lainmukaisuuteen? 10) Voidaanko direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdan h alakohdassa säädettyä elinkeinonharjoittajien poissulkemisperustetta, kun otetaan huomioon unionin tuomioistuimen 3.10.2019 antama tuomio Delta Antrepriză de Construcții și Montaj 93 ( C‑267/18 , EU:C:2019:826 ), soveltaa siten, että tutkiessaan elinkeinonharjoittajan ja hankintaviranomaisen välistä oikeusriitaa tuomioistuin voi päättää omasta aloitteestaan – hankintaviranomaisen arvioinnista riippumatta –, että kyseinen elinkeinonharjoittaja, joka toimi tahallisesti tai tuottamuksellisesti, toimitti hankintaviranomaiselle harhaanjohtavia, tosiseikkojen osalta virheellisiä tietoja ja olisi näin ollen suljettava pois hankintamenettelyistä? 11) Onko direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdan h alakohdan säännöksiä, luettuina yhdessä kyseisen direktiivin 18 artiklan 1 kohdassa vahvistetun suhteellisuusperiaatteen kanssa, tulkittava ja sovellettava siten, että jos kansallisessa lainsäädännössä säädetään lisäseuraamuksista (hankintamenettelystä poissulkemisen lisäksi) väärien tietojen toimittamisesta, näitä seuraamuksia voidaan soveltaa ainoastaan henkilökohtaisen vastuun perusteella, etenkin jos tosiseikkojen osalta virheellisiä tietoja toimittaa vain osa hankintamenettelyyn yhdessä osallistuneista [toimijoista] (esimerkiksi yksi useista kumppaneista)?” Ennakkoratkaisukysymykset Ensimmäinen kysymys Ensimmäisellä kysymyksellään ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee lähinnä, onko direktiivin 2014/24 58 artiklaa tulkittava siten, että talouden toimijoiden velvollisuus osoittaa saavansa tietty keskimääräinen vuotuinen liikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla toimialalla on valintaperuste, joka liittyy niiden taloudelliseen ja rahoitukselliseen tilanteeseen, jota tarkoitetaan kyseisen säännöksen 3 kohdassa, vai liittyykö se niiden tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen, jota tarkoitetaan saman säännöksen 4 kohdassa. Tältä osin on huomautettava, että kyseisen direktiivin 58 artiklan 1 kohdassa esitetään kolme valintaperustetyyppiä, jotka hankintaviranomaiset voivat asettaa ehdoksi talouden toimijoiden menettelyyn osallistumiselle. Näitä valintaperusteita, jotka liittyvät kelpoisuuteen harjoittaa asianomaista ammattitoimintaa, taloudelliseen ja rahoitukselliseen tilanteeseen sekä tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen, täsmennetään kyseisen artiklan 2–4 kohdassa. Lisäksi kyseisen direktiivin 58 artiklan 3 kohdasta ilmenee, että hankintaviranomaiset voivat vaatia erityisesti, että talouden toimijoilla on tietty vuotuinen vähimmäisliikevaihto, johon kuuluu tietty vähimmäisliikevaihto hankintasopimuksen kattamalla alalla, sen varmistamiseksi, että niillä on hankintasopimuksen toteuttamiseen tarvittavat taloudelliset ja rahoitusta koskevat voimavarat. Tästä seuraa, että vaatimus, jonka mukaan talouden toimijoiden on osoitettava saavansa tietty keskimääräinen vuotuinen liikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla toimialalla, vastaa täsmälleen talouden toimijoiden taloudellista ja rahoituksellista tilannetta koskevan valintaperusteen, josta säädetään direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohdassa, määritelmää, ja kuuluu näin ollen tämän säännöksen soveltamisalaan. Lisäksi kyseisen direktiivin liitteestä XII, joka koskee valintaperusteiden täyttämisen todistuskeinoja, ja tarkemmin siinä olevasta I osasta, johon kyseisen direktiivin 60 artiklan 3 kohdassa viitataan, ilmenee, että ohjeellinen luettelo todisteista, joilla voidaan osoittaa talouden toimijan taloudellinen tilanne ja rahoitusasema, sisältää todistuksen yrityksen ”liikevaihdosta hankintasopimuksen kohteena olevalla toimialalla”, mikä vahvistaa tämän tulkinnan. Edellä esitetyn perusteella ensimmäiseen kysymykseen on vastattava, että direktiivin 2014/24 58 artiklaa on tulkittava siten, että talouden toimijoiden velvollisuus osoittaa saavansa tietty keskimääräinen vuotuinen liikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla toimialalla on valintaperuste, joka liittyy kyseisten toimijoiden taloudelliseen ja rahoitukselliseen tilanteeseen, jota tarkoitetaan kyseisen säännöksen 3 kohdassa. Toinen kysymys Toisella kysymyksellään ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee lähinnä, onko direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohtaa ja 60 artiklan 3 kohtaa yhdessä luettuina tulkittava siten, että tilanteessa, jossa hankintaviranomainen on edellyttänyt talouden toimijoilta, että niille on kertynyt tietty vähimmäisliikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla alalla, talouden toimija voi esittääkseen näyttöä taloudellisesta ja rahoituksellisesta tilanteestaan vedota sellaisen tilapäisen yritysryhmittymän, johon se on kuulunut, saamiin tuloihin ainoastaan, jos se on tosiasiassa osallistunut tietyn hankintasopimuksen yhteydessä tämän ryhmittymän sellaisen toiminnan suorittamiseen, joka vastaa sen hankintasopimuksen kohdetta, jota varten mainittu toimija pyrkii osoittamaan taloudellisen ja rahoituksellisen tilanteensa. Näyttönä direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohdassa tarkoitetusta taloudellisesta ja rahoituksellisesta tilanteestaan talouden toimija voi kyseisen direktiivin 60 artiklan 3 kohdan ensimmäisen alakohdan mukaan yleensä esittää hankintaviranomaiselle yhden tai useamman kyseisen direktiivin liitteessä XII olevassa I osassa luetelluista asiakirjoista. Direktiivin 60 artiklan 3 kohdan toisessa alakohdassa säädetään jopa, että jos talouden toimija ei hyväksyttävästä syystä voi toimittaa hankintaviranomaiselle sen pyytämiä asiakirjoja, se saa osoittaa taloudellisen tilanteensa ja rahoitusasemansa jollakin muulla hankintaviranomaisen hyväksymällä asiakirjalla. Kuten direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohdasta ilmenee, hankintaviranomaiset voivat vaatia erityisesti, että talouden toimijoilla on tietty vuotuinen vähimmäisliikevaihto, johon kuuluu tietty vähimmäisliikevaihto hankintasopimuksen kattamalla alalla. Tästä säännöksestä ilmenee näin ollen, että kun hankintaviranomaiset asettavat vaatimukset, joilla varmistetaan, että talouden toimijoilla on hankintasopimuksen toteuttamiseen tarvittavat taloudelliset ja rahoitusta koskevat voimavarat, ne voivat päättää vaatia, että talouden toimijoilla on tietty vuotuinen vähimmäisliikevaihto tai tietty vähimmäisliikevaihto hankintasopimuksen kattamalla alalla, tai ne voivat yhdistää nämä kaksi vaatimusta. Jos hankintaviranomainen on asettanut yksinomaan tiettyä vuotuista vähimmäisliikevaihtoa koskevan vaatimuksen vaatimatta, että tämä vähimmäisliikevaihto olisi saatu hankintasopimuksen kattamalla alalla, mikään ei estä talouden toimijaa vetoamasta sellaisen tilapäisen yritysryhmittymän, johon se on kuulunut, saamiin tuloihin, vaikka se ei olisi tosiasiassa osallistunut tietyn hankintasopimuksen yhteydessä tämän ryhmittymän sellaisen toiminnan suorittamiseen, joka vastaa sen hankintasopimuksen kohdetta, jota varten mainittu toimija pyrkii osoittamaan taloudelliset ja rahoitusta koskevat voimavaransa. Jos hankintaviranomainen on sen sijaan vaatinut, että kyseinen vähimmäisliikevaihto on saatu hankintasopimuksen kattamalta alalta, vaatimukseen on kaksi syytä. Sen tarkoituksena on nimittäin sekä määrittää talouden toimijoiden taloudelliset ja rahoitukselliset voimavarat että osaltaan osoittaa niiden tekninen ja ammatillinen pätevyys. Tällöin toimijan taloudelliset ja rahoitukselliset voimavarat, samoin kuin sen tekninen ja ammatillinen pätevyys, kuuluvat vain ja yksinomaan talouden toimijalle luonnollisena henkilönä tai oikeushenkilönä. Tästä seuraa, että tässä viimeksi mainitussa tilanteessa talouden toimija voi esittääkseen hankintamenettelyn yhteydessä näyttöä taloudellisista ja rahoitusta koskevista voimavaroistaan vedota sellaisen tilapäisen yritysryhmittymän, johon se on kuulunut, saamiin tuloihin ainoastaan, jos se on tosiasiassa osallistunut tietyn hankintasopimuksen yhteydessä tämän ryhmittymän sellaisen toiminnan suorittamiseen, joka vastaa sen hankintasopimuksen kohdetta, jota varten mainittu toimija pyrkii osoittamaan taloudelliset ja rahoitusta koskevat voimavaransa. On nimittäin niin, että kun taloudellinen toimija turvautuu sellaisen yritysryhmittymän taloudellisiin ja rahoitusta koskeviin voimavaroihin, jonka osa se on ollut, näitä voimavaroja on arvioitava tämän toimijan konkreettiseen osallistumiseen nähden ja siis siihen nähden, mikä sen tosiasiallinen panos on ollut kyseiseltä ryhmittymältä tietyn hankintasopimuksen yhteydessä vaaditun toiminnan harjoittamisessa (ks. analogisesti tuomio 4.5.2017, Esaprojekt, C‑387/14 , EU:C:2017:338 , kohta). Näin ollen direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohdan yhteydessä liikevaihto, johon tämän säännöksen perusteella voidaan vedota, on tämän tuomion 78 kohdassa mainitussa tilanteessa rajoitettava liikevaihtoon, joka vastaa kyseisen toimijan tosiasiallista panosta toiminnassa, jota ryhmittymältä on edellytetty jonkin aiemman hankintasopimuksen yhteydessä. Toiseen kysymykseen on siis vastattava, että direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohtaa ja 60 artiklan 3 kohtaa yhdessä luettuina on tulkittava siten, että tilanteessa, jossa hankintaviranomainen on edellyttänyt, että talouden toimijoille on kertynyt tietty vähimmäisliikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla alalla, talouden toimija voi esittääkseen näyttöä taloudellisesta ja rahoituksellisesta tilanteestaan vedota sellaisen tilapäisen yritysryhmittymän, johon se on kuulunut, saamiin tuloihin ainoastaan, jos se on tosiasiassa osallistunut tietyn hankintasopimuksen yhteydessä tämän ryhmittymän sellaisen toiminnan suorittamiseen, joka vastaa sen hankintasopimuksen kohdetta, jota varten mainittu toimija pyrkii osoittamaan taloudellisen ja rahoituksellisen tilanteensa. Kolmas kysymys Kolmannella ennakkoratkaisukysymyksellään kansallinen tuomioistuin tiedustelee lähinnä, onko direktiivin 2014/24 58 artiklan 4 kohtaa sekä 42 ja 70 artiklaa tulkittava siten, että niitä voidaan soveltaa samanaikaisesti tarjouspyyntöön sisältyvään tekniseen määräykseen. Tältä osin on katsottava, että direktiivissä 2014/24 ei suljeta pois sitä, että teknisiä määräyksiä voitaisiin samanaikaisesti pitää kyseisen direktiivin 58 artiklan 4 kohdan mukaisina tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyvinä valintaperusteina, 42 artiklan mukaisina teknisinä eritelminä ja/tai 70 artiklan mukaisina hankintasopimusten toteuttamisen ehtoina. Direktiivin 2014/24 58 artiklan 4 kohdassa tarkoitetuista talouden toimijoiden tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyvistä valintaperusteista on todettava, että kyseisen direktiivin liitteessä XII olevassa II osassa lueteltujen keinojen, joilla nämä pätevyydet voidaan todistaa, joukossa ovat ”selvitys ympäristönhallinnan toimenpiteistä, jotka talouden toimija toteuttaa hankintasopimuksen toteuttamisen yhteydessä” (g alakohta) ja ”selvitys työvälineistä, kalustosta tai teknisistä laitteista, jotka ovat palvelujen suorittajan tai urakoitsijan käytettävissä hankintasopimuksen toteuttamiseksi” (i alakohta). Koska tällaisilla keinoilla voidaan todistaa talouden toimijoiden tekninen ja ammatillinen pätevyys, vaikuttaa siltä, että tekniset määräykset, jotka koskevat esimerkiksi ajoneuvojen epäpuhtauspäästöjä (Euro 5 ‑päästöluokka) tai ajoneuvojen pakollisia GPS-lähettimiä, joista on kyse käsiteltävässä asiassa, saattavat liittyä talouden toimijoiden teknisiin resursseihin, jolloin niitä voidaan pitää 58 artiklan 4 kohdassa tarkoitettuihin talouden toimijoiden tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyvinä valintaperusteina sillä edellytyksellä, että tarjouspyyntöasiakirjoista ilmenee, että niitä edellytetään nimenomaan pätevyyksinä, joiden osalta tarjoajien on osoitettava, että niillä on ne tai että niillä tulee olemaan ne hyvissä ajoin hankintasopimuksen toteuttamiseksi, mikä ennakkoratkaisua pyytäneen tuomioistuimen on tarkistettava. Direktiivin 2014/24 42 artiklassa tarkoitetuissa teknisissä eritelmissä on kyseisen artiklan 3 kohdan mukaisesti vahvistettava tiettyyn hankintaan sisältyviltä palveluilta vaadittavat ominaisuudet, ja ne on laadittava suorituskykyä koskevien tai toiminnallisten vaatimusten perusteella, mukaan lukien ympäristövaatimukset, tai viittaamalla teknisiin standardeihin. Lisäksi saman artiklan 1 kohdassa viitataan kyseisen direktiivin liitteeseen VII, jonka 1 kohdan b alakohdassa täsmennetään, että teknisellä eritelmällä tarkoitetaan tavara- tai palveluhankintasopimuksissa ”eritelmää asiakirjassa, jossa määritellään tuotteelta tai palvelulta edellytetyt ominaisuudet, esimerkiksi – – ympäristö- ja ilmastomyötäisyyden taso – –”. Näin ollen myös teknisten eritelmien käsite saattaa kattaa pääasiassa kyseessä olevat tekniset määräykset, jotka tosiasiassa on laadittu suorituskykyä koskevien tai toiminnallisten vaatimusten perusteella ja joissa viitataan erityisesti ajoneuvojen epäpuhtauspäästöjä koskevaan Euro 5 ‑päästöluokkaan. Vielä on todettava, että koska kyseisissä määräyksissä, joissa otetaan huomioon innovointiin ja ympäristöön liittyviä seikkoja, asetetaan hankintasopimuksen toteuttamista koskevia erityisehtoja ja koska määräykset näyttävät liittyvän sopimuksen kohteeseen ja sisältyvät tarjouskilpailukutsuun tai hankinta-asiakirjoihin, ne voivat myös kuulua direktiivin 2014/24 70 artiklassa tarkoitettuun hankintasopimusten toteuttamisen ehtojen käsitteeseen sillä edellytyksellä, että tarjouspyyntöasiakirjoista ilmenee, että määräykset on asetettu ehdoiksi, jotka sopimuspuoleksi valitun on täytettävä hankintasopimuksen toteuttamisvaiheessa, mikä ennakkoratkaisupyynnön esittäneen tuomioistuimen on tarkistettava. Tässä yhteydessä on täsmennettävä, että hankintasopimuksen toteuttamisen ehtojen täyttymistä ei pidä arvioida sopimuspuolta valittaessa. Tästä seuraa, että jos pääasiassa kyseessä oleva määräys olisi määritelty toteuttamisen ehdoksi ja jos sopimuspuoleksi valittu ei olisi täyttänyt sitä, kun se valittiin sopimuspuoleksi, ehdon täyttymättä jääminen ei vaikuttaisi siihen, oliko se, että ryhmittymä valittiin sopimuspuoleksi, direktiivin 2014/24 säännösten mukaista. Näin ollen on yhtäältä niin, että pääasiassa kyseessä olevan määräyksen kaltaista tarjouspyyntöön sisältyvää vaatimusta voidaan pitää tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyvänä valintaperusteena, teknisenä eritelmänä tai jopa hankintasopimuksen toteuttamisen ehtona. Toisaalta, koska ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee erityisesti, ovatko pääasiassa kyseessä olevat määräykset unionin oikeuden mukaisia, on lisättävä, että direktiivin 2014/24 42 ja 70 artiklaa on tulkittava siten, etteivät ne lähtökohtaisesti estä sitä, että määräykset, joissa täsmennetään tiettyyn hankintaan sisältyvien palvelujen suorittamisessa käytettäviltä ajoneuvoilta edellytetyt tekniset ominaisuudet, asetetaan kyseistä hankintaa koskevassa tarjouspyynnössä, kunhan noudatetaan kyseisen direktiivin 18 artiklan 1 kohdassa säädettyjä julkisia hankintoja koskevia perusperiaatteita. On korostettava, että ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee kolmannella kysymyksellään myös, voiko kyseisten määräysten luokittelu vaikuttaa mahdollisuuksiin oikaista tai korjata jätettyjä tarjouksia. On todettava direktiivin 2014/24 56 artiklan 3 kohdassa säädettävän, että jos talouden toimijoilta edellytettävät tiedot tai asiakirjat ovat epätäydellisiä tai virheellisiä tai vaikuttavat sellaisilta taikka jos jotkut asiakirjat puuttuvat, hankintaviranomaiset voivat – ellei kansallisessa lainsäädännössä, jolla tämä direktiivi pannaan täytäntöön, toisin säädetä – pyytää asianomaisia talouden toimijoita toimittamaan, lisäämään, selventämään tai täydentämään kyseisiä tietoja tai asiakirjoja asianmukaisessa määräajassa edellyttäen, että pyyntöjen esittämisessä noudatetaan täysin yhdenvertaisen kohtelun ja avoimuuden periaatteita. Julkisia rakennusurakoita sekä julkisia tavara- ja palveluhankintoja koskevien sopimusten tekomenettelyjen yhteensovittamisesta 31.3.2004 annetun Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivin 2004/18/EY ( EUVL 2004, L 134, s. 114 ) säännösten tulkintaa koskevasta vakiintuneesta oikeuskäytännöstä, joka perustuu erityisesti yhdenvertaisen kohtelun periaatteeseen ja jota on vastaavasti sovellettava kyseisen 56 artiklan 3 kohdan yhteydessä, johtuu, ettei talouden toimijalle tämän säännöksen mukaisesti esitetyllä selvennyspyynnöllä kuitenkaan voida korjata sellaisen asiakirjan tai tiedon puuttumista, jota on vaadittu hankinta-asiakirjoissa, sillä hankintaviranomaisen on noudatettava tarkasti perusteita, jotka se on itse vahvistanut. Tällainen pyyntö ei myöskään voi johtaa siihen, että asianomainen tarjoaja esittää tosiasiallisesti uuden tarjouksen (ks. analogisesti tuomio 29.3.2012, SAG ELV Slovensko ym., C‑599/10 , EU:C:2012:191 , kohta; tuomio 10.10.2013, Manova, C‑336/12 , EU:C:2013:647 , ja kohta ja tuomio 28.2.2018, MA.T.I. SUD ja Duemme SGR, C‑523/16 ja C‑536/16 , EU:C:2018:122 , ja kohta). Edellä esitetystä seuraa, että se, kuinka laaja oikeus hankintaviranomaisella on sallia sopimuspuoleksi valitulle myöhemmin täydentää tai selventää alkuperäistä tarjoustaan, riippuu direktiivin 2014/24 56 artiklan 3 kohdan säännösten noudattamisesta, kun otetaan erityisesti huomioon yhdenvertaisen kohtelun periaatteen vaatimukset, eikä sinänsä siitä, luokitellaanko pääasiassa kyseessä olevat määräykset kyseisen direktiivin 58 artiklan 4 kohdassa tarkoitetuiksi talouden toimijoiden tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyviksi valintaperusteiksi, sen 42 artiklassa tarkoitetuiksi teknisiksi eritelmiksi vai sen 70 artiklan mukaisiksi sopimuksen toteuttamisen ehdoiksi. Kolmanteen kysymykseen on siis vastattava, että direktiivin 2014/24 58 artiklan 4 kohtaa sekä 42 ja 70 artiklaa on tulkittava siten, että niitä voidaan soveltaa samanaikaisesti tarjouspyyntöön sisältyvään tekniseen määräykseen. Neljäs, viides, kuudes, seitsemäs, kahdeksas ja yhdeksäs kysymys Alustavat toteamukset Koska neljäs, viides, kahdeksas ja yhdeksäs kysymys koskevat direktiivin 2016/943 säännösten tulkintaa, on aluksi selvitettävä, sovelletaanko tätä direktiiviä yhtäältä tilanteeseen, jossa tarjoaja pyytää hankintaviranomaista toimittamaan kilpailijan tarjoukseen sisältyviä luottamuksellisina pidettäviä tietoja ja tekee mahdollisesti oikaisuvaatimuksen päätöksestä, jolla tämä pyyntö on hylätty pakollisessa oikeudenkäyntiä edeltävässä riitojenratkaisumenettelyssä, ja toisaalta tilanteeseen, jossa tuomioistuimelta haetaan muutosta hankintaviranomaisen päätökseen, jolla kyseinen oikaisuvaatimus on hylätty. Kun otetaan huomioon direktiivin 2016/943 tarkoitus, sellaisena kuin se ilmaistaan kyseisen direktiivin 1 artiklan 1 kohdassa luettuna yhdessä saman direktiivin johdanto-osan neljännen perustelukappaleen kanssa, kyseinen direktiivi liittyy vain liikesalaisuuden laittomaan hankintaan, käyttöön tai ilmaisemiseen, eikä kyseisessä direktiivissä säädetä toimenpiteistä liikesalaisuuksien luottamuksellisuuden suojaamiseksi muun tyyppisissä, esimerkiksi julkisiin hankintoihin liittyvissä tuomioistuinmenettelyissä. Lisäksi kyseisen direktiivin 4 artiklan 2 kohdan a alakohdassa säädetään, että liikesalaisuuden hankintaa ilman liikesalaisuuden haltijan suostumusta on pidettävä laittomana, kun siinä käytetään luvatonta pääsyä sellaisiin liikesalaisuuden haltijan laillisessa määräysvallassa oleviin asiakirjoihin, esineisiin, materiaaleihin, aineisiin tai sähköisiin tiedostoihin, jotka sisältävät liikesalaisuuden tai joista liikesalaisuus voidaan johtaa, taikka niiden anastusta tai kopioimista. Lisäksi kyseisen direktiivin 1 artiklan 2 kohdan c alakohdan mukaan direktiivi ei vaikuta sellaisten unionin tai kansallisten sääntöjen soveltamiseen, joissa unionin toimielimet ja elimet tai kansalliset viranomaiset velvoitetaan ilmaisemaan tai joissa niiden sallitaan ilmaista yritysten toimittamia tietoja, joita nämä toimielimet, elimet tai viranomaiset pitävät hallussaan unionin oikeudessa tai kansallisessa laissa vahvistettujen velvollisuuksien ja oikeuksien nojalla ja mukaisesti. Saman direktiivin johdanto-osan 18 perustelukappaleessa, jonka perusteella kyseistä säännöstä on tulkittava, puolestaan täsmennetään, ettei direktiivissä 2016/943 pitäisi vapauttaa viranomaisia salassapitovelvoitteista, joita niiden on noudatettava liikesalaisuuksien haltijoiden toimittamiin tietoihin nähden, riippumatta siitä, onko velvoitteista säädetty unionin oikeudessa vai kansallisessa laissa. Näin ollen on katsottava, ettei direktiivissä 2016/943 vapauteta viranomaisia salassapitovelvoitteista, joita direktiivistä 2014/24 voi johtua. Direktiivin 2016/943 3 artiklan 2 kohdassa säädetään vielä, että liikesalaisuuden hankintaa, käyttöä tai ilmaisemista on pidettävä laillisena siltä osin kuin tällaista hankintaa, käyttöä tai ilmaisemista edellytetään tai se sallitaan unionin oikeudessa tai kansallisessa laissa. Tässä yhteydessä on todettava, että direktiivin 2014/24 21 artiklassa, luettuna yhdessä saman direktiivin johdanto-osan 51 perustelukappaleen kanssa, säädetään, ettei hankintaviranomainen lähtökohtaisesti saa paljastaa talouden toimijoiden sille toimittamia tietoja, jotka nämä ovat määritelleet luottamuksellisiksi, ja että se voi asettaa talouden toimijoille vaatimuksia, joiden tarkoituksena on suojata niiden tietojen luottamuksellisuutta, jotka hankintaviranomaiset asettavat saataville hankintamenettelyn kuluessa. Voidakseen antaa ennakkoratkaisua pyytäneelle tuomioistuimelle hyödyllisen vastauksen unionin tuomioistuin tulkitsee näin ollen seuraavaksi direktiivien 2014/24 ja 89/665 asiaa koskevia säännöksiä, joissa esitetään etenkin hankintaviranomaisiin ja kansallisiin tuomioistuimiin sovellettavat erityissäännöt, jotka koskevat niille julkisten hankintamenettelyjen yhteydessä toimitettujen asiakirjojen luottamuksellisuuden suojaamista. Viides, kuudes ja seitsemäs kysymys Viidennellä, kuudennella ja seitsemännellä kysymyksellään ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee lähinnä, onko direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa, 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa ja 2 artiklan 1 kohdan b alakohtaa tulkittava siten, että hankintaviranomaisen päätös, jolla kieltäydytään toimittamasta talouden toimijalle toisen talouden toimijan hakemusasiakirjoissa tai tarjouksessa olevia luottamuksellisina pidettäviä tietoja, on toimi, joka voi olla muutoksenhaun kohteena, ja että silloin kun jäsenvaltio, jonka alueella kyseessä olevaa julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettely käydään, on hankintaviranomaisten päätösten osalta säätänyt pakollisesta oikeudenkäyntiä edeltävästä riitojenratkaisumenettelystä, tästä päätöksestä on ennen kanteen nostamista tehtävä tällainen hallinnollinen muutoksenhaku. Direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljännestä alakohdasta ilmenee, että jäsenvaltioiden on toteutettava tarvittavat toimenpiteet sen varmistamiseksi, että etenkin direktiivin 2014/24 soveltamisalaan kuuluviin hankintasopimuksiin liittyviin hankintaviranomaisten päätöksiin voidaan hakea muutosta tehokkaasti ja varsinkin mahdollisimman nopeasti direktiivin 89/665 2–2 f artiklassa säädettyjen edellytysten mukaisesti sillä perusteella, että nämä päätökset ovat vastoin julkisia hankintoja koskevaa unionin oikeutta tai vastoin kansallisia säännöksiä, jotka on annettu kyseisen oikeuden saattamiseksi osaksi kansallista lainsäädäntöä. Kyseisen direktiivin 1 artiklan 3 kohdan mukaan näiden muutoksenhakumenettelyjen, joiden yksityiskohtaisista säännöistä kukin jäsenvaltio voi itse päättää, on oltava ainakin niiden käytettävissä, jotka ovat tai ovat olleet tavoittelemassa tiettyä sopimusta ja joiden etua väitetty virheellinen menettely on loukannut tai saattaa loukata. Lisäksi unionin tuomioistuimen oikeuskäytännöstä ilmenee, että käsitettä ”hankintaviranomaisten päätökset” on tulkittava laajasti. On nimittäin niin, että kun direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljännessä alakohdassa käytetään ilmausta ”hankintasopimuksiin liittyviin”, kyseinen sanamuoto antaa olettaa, että kaikki sellaiset hankintaviranomaisen päätökset, jotka kuuluvat julkisia hankintoja koskevien unionin sääntöjen soveltamisalaan ja jotka voivat olla niiden vastaisia, voidaan saattaa saman direktiivin 2–2 f artiklassa tarkoitetun tuomioistuinvalvonnan piiriin. Kyseisellä sanamuodolla viitataan näin ollen yleisesti hankintaviranomaisten päätöksiin erottelematta niitä niiden sisällön tai tekemisajankohdan perusteella, eikä se sisällä mitään rajoitusta siltä osin kuin kyse on siinä tarkoitettujen päätösten luonteesta tai sisällöstä (ks. vastaavasti tuomio 5.4.2017, Marina del Mediterráneo ym., C‑391/15 , EU:C:2017:268 , ja kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Tätä käsitteen ”päätökset, joihin voidaan hakea muutosta” laajaa tulkintaa, jonka perusteella unionin tuomioistuin on erityisesti katsonut, että hankintaviranomaisen päätös talouden toimijan hankintamenettelyyn osallistumisen hyväksymisestä on direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljännessä alakohdassa tarkoitettu päätös (tuomio 5.4.2017, Marina del Mediterráneo ym., C‑391/15 , EU:C:2017:268 , kohta, ja ks. vastaavasti kyseisen säännöksen 3 kohdasta määräys 14.2.2019, Cooperativa Animazione Valdocco, C‑54/18 , EU:C:2019:118 , kohta), on sovellettava myös päätökseen, jolla hankintaviranomainen kieltäytyy toimittamasta talouden toimijalle ehdokkaan tai tarjoajan esittämiä luottamuksellisina pidettäviä tietoja. Siltä osin kuin ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee seitsemännellä kysymyksellään lähinnä, voiko hylätty tarjoaja nostaa tuomioistuimessa kanteen, joka koskee yksinomaan kieltäytymistä antamasta sille luottamuksellisina pidettäviä tietoja, riitauttamatta myös hankintaviranomaisen muiden päätösten lainmukaisuutta, on riittävää ensinnäkin todeta, ettei direktiivissä 89/665 ole säännöstä, joka estäisi hylättyä tarjoajaa nostamasta kannetta hankintaviranomaisen sellaisesta päätöksestä, jolla on kieltäydytty toimittamasta sille tällaisia tietoja, riippumatta päätöksen sisällöstä tai laajuudesta. Lisäksi, kuten julkisasiamies on ratkaisuehdotuksensa 77 ja 78 kohdassa lähinnä todennut, tätä toteamusta tukevat nopeuden ja tehokkuuden tavoitteet, joihin kyseisen direktiivin 1 artiklan 1 kohdan neljännessä alakohdassa viitataan. Siitä, onko hankintaviranomaisen päätökseen, jolla kieltäydytään toimittamasta talouden toimijalle ehdokkaan tai tarjoajan toimittamia luottamuksellisina pidettäviä tietoja, kohdistuvaa kannetta edellettävä hallinnollinen muutoksenhaku silloin, kun jäsenvaltio, jonka alueella kyseessä olevaa julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettely käydään, on säätänyt pakollisesta oikeudenkäyntiä edeltävästä riitojenratkaisumenettelystä, on vielä todettava, että vaikka direktiivin 89/665 1 artiklan 5 kohdan mukaan jäsenvaltiot voivat vaatia, että asianomainen henkilö hakee muutosta hankintaviranomaiselta ennen kanteen nostamista, tässä säännöksessä ei sen sijaan säädetä tästä muutoksenhakumenettelystä tai sitä koskevista yksityiskohtaisista säännöistä. Kun jäsenvaltio, jonka alueella kyseessä olevaa julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettely käydään, on kyseisen direktiivin 1 artiklan 5 kohdan nojalla säätänyt, että jokaisen, joka haluaa riitauttaa hankintaviranomaisen päätöksen, on ennen asian saattamista tuomioistuimen käsiteltäväksi haettava siihen hallinnollista muutosta, kyseinen jäsenvaltio voi – edellyttäen, että vastaavuus- ja tehokkuusperiaatteita noudatetaan – näin ollen myös säätää, että ennen kanteen nostamista sellaisesta hankintaviranomaisen päätöksestä, jolla kieltäydytään toimittamasta talouden toimijalle toisen talouden toimijan hakemusasiakirjoissa tai tarjouksessa olevia luottamuksellisina pidettäviä tietoja, tähän päätökseen on haettava hallinnollista muutosta kyseiseltä hankintaviranomaiselta. Edellä esitetystä seuraa, että viidenteen, kuudenteen ja seitsemänteen kysymykseen on vastattava, että direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa, 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa ja 2 artiklan 1 kohdan b alakohtaa on tulkittava siten, että hankintaviranomaisen päätös, jolla kieltäydytään toimittamasta talouden toimijalle toisen talouden toimijan hakemusasiakirjoissa tai tarjouksessa olevia luottamuksellisina pidettäviä tietoja, on toimi, joka voi olla muutoksenhaun kohteena, ja että silloin kun jäsenvaltio, jonka alueella kyseessä olevaa julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettely käydään, on säätänyt, että jokaisen, joka haluaa riitauttaa hankintaviranomaisen päätöksen, on ennen asian saattamista tuomioistuimen käsiteltäväksi haettava siihen hallinnollista muutosta, kyseinen jäsenvaltio voi myös säätää, että ennen kanteen nostamista tuomioistuimessa tästä päätöksestä, jolla evättiin oikeus tutustua tietoihin, siihen on kohdistettava tällainen hallinnollinen muutoksenhaku. Neljäs, kahdeksas ja yhdeksäs kysymys Neljännellä, kahdeksannella ja yhdeksännellä kysymyksellään ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee lähinnä, onko direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa ja 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä direktiivin 2014/24 21 artiklaa tulkittava siten, että sekä hankintaviranomaisen että tilanteen mukaan toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on toimitettava talouden toimijalle, joka on tätä pyytänyt, kaikki kyseisen toimijan kilpailijan toimittamiin asiakirjoihin sisältyvät tiedot, mukaan lukien niihin sisältyvät luottamukselliset tiedot. Kyseinen tuomioistuin haluaa myös tietää, onko hankintaviranomaisen, joka kieltäytyy toimittamasta tietoja niiden luottamuksellisuuteen vedoten, perusteltava luottamuksellisuutta koskeva kantansa. – Hankintaviranomaisella olevan luottamuksellisten tietojen suojeluvelvollisuuden laajuus sekä perusteluvelvollisuus Direktiivin 2014/24 21 artiklan 1 kohdassa säädetään, että jollei kyseisen direktiivin säännöksistä tai hankintaviranomaiseen sovellettavasta kansallisesta laista, erityisesti tiedonsaantia koskevasta lainsäädännöstä, muuta johdu, hankintaviranomainen ei saa paljastaa talouden toimijoiden sille toimittamia tietoja, jotka nämä ovat määritelleet luottamuksellisiksi, mukaan lukien muttei yksinomaan tekniset tai liikesalaisuudet ja tarjouksiin liittyvät luottamukselliset näkökohdat, sanotun kuitenkaan rajoittamatta velvollisuuksia, jotka liittyvät kyseisen direktiivin 50 artiklassa säädettyihin jälki-ilmoituksiin ja 55 artiklassa säädettyyn ehdokkaille ja tarjoajille ilmoittamiseen. Kyseisen direktiivin 21 artiklan 2 kohdan mukaan hankintaviranomaiset voivat asettaa talouden toimijoille vaatimuksia, joiden tarkoituksena on suojata niiden tietojen luottamuksellisuutta, jotka hankintaviranomaiset asettavat saataville hankintamenettelyn kuluessa. Lisäksi on totta, että direktiivin 2014/24 55 artiklan 2 kohdan c alakohdassa säädetään nimenomaisesti, että kaikilla hyväksyttävän tarjouksen tehneillä tarjoajilla on oikeus pyytää hankintaviranomaista mahdollisimman pian ja joka tapauksessa 15 päivän kuluessa kirjallisen pyynnön vastaanottamisesta ilmoittamaan valitun tarjouksen ominaisuudet ja suhteelliset edut sekä valitun tarjoajan nimi. Kyseisen direktiivin 50 artiklan 4 kohdassa ja 55 artiklan 3 kohdassa säädetään kuitenkin, että hankintaviranomainen voi päättää jättää, ettei tiettyjä hankintasopimuksen tekemistä koskevia tietoja anneta, etenkin, jos niiden paljastaminen olisi yleisen edun vastaista, vahingoittaisi tietyn julkisen tai yksityisen talouden toimijan oikeutettuja kaupallisia etuja taikka voisi haitata talouden toimijoiden välistä tervettä kilpailua. Tältä osin on huomautettava, että julkisia hankintoja koskevien unionin sääntöjen päätavoite on hankintojen avaaminen vääristymättömälle kilpailulle kaikissa jäsenvaltioissa ja että tämän tavoitteen saavuttamiseksi on tärkeää, että hankintaviranomaiset eivät paljasta julkisia hankintoja koskevia sopimusten tekomenettelyjä koskevia tietoja, joiden sisältöä voitaisiin käyttää kilpailun vääristämiseen joko meneillään olevassa sopimuksentekomenettelyssä tai myöhemmissä sopimuksentekomenettelyissä. Lisäksi velvollisuus perustella päätös, jolla hylätään tarjoajan julkista hankintaa koskevassa sopimuksentekomenettelyssä tekemä tarjous, ei merkitse sitä, että tällä tarjoajalla pitäisi olla käytettävissään täydelliset tiedot hankintaviranomaisen hyväksymän tarjouksen ominaisuuksista. On nimittäin niin, että koska julkisia hankintoja koskevat sopimusten tekomenettelyt perustuvat hankintaviranomaisen ja talouden toimijoiden väliseen luottamussuhteeseen, viimeksi mainittujen on voitava toimittaa hankintaviranomaisille kaikki hyödylliset tiedot sopimuksentekomenettelyn yhteydessä pelkäämättä, että nämä toimittavat kolmansille tietoja, joiden ilmaiseminen voisi olla mainituille toimijoille vahingollista (ks. vastaavasti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , – kohta ja tuomio 15.7.2021, komissio v. Landesbank Baden-Württemberg ja SRB, C‑584/20 P ja C‑621/20 P , EU:C:2021:601 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Tämän tuomion 113 ja 114 kohdassa mainituista direktiivin 2014/24 säännöksistä ja tämän tuomion 115 kohdassa mainitusta oikeuskäytännöstä johtuu, että hankintaviranomaisen, jolta talouden toimija on pyytänyt sopimuspuoleksi valitun kilpailijansa tarjoukseen sisältyviä luottamuksellisina pidettäviä tietoja, ei lähtökohtaisesti pidä toimittaa näitä tietoja. Kuten julkisasiamies on ratkaisuehdotuksensa 40 ja 41 kohdassa lähinnä todennut, pelkästään sen, että talouden toimija väittää toimittamiensa tietojen olevan luottamuksellisia, ei kuitenkaan pidä sitoa hankintaviranomaista. Tällaisen talouden toimijan on nimittäin todistettava, että tiedot, joiden ilmaisemista se vastustaa, todella ovat luottamuksellisia, esimerkiksi osoittamalla, että ne sisältävät teknisiä tai kaupallisia salaisuuksia, että niiden sisältöä voitaisiin käyttää kilpailun vääristämiseen tai että niiden ilmaiseminen voisi aiheuttaa sille vahinkoa. Hankintaviranomaisen, joka epäilee kyseisen toimijan toimittamien tietojen luottamuksellisuutta, on näin ollen jo ennen kuin se tekee päätöksen, jolla se sallii tietoja pyytävän tutustua näihin tietoihin, annettava kyseiselle toimijalle mahdollisuus esittää lisänäyttöä, jotta varmistetaan sen puolustautumisoikeuksien kunnioittaminen. Kun otetaan huomioon vahinko, joka tiettyjen tietojen epäasianmukaisesta antamisesta kilpailijalle voisi aiheutua, hankintaviranomaisen on ennen tietojen antamista oikeusriidan asianosaiselle annettava asianomaiselle talouden toimijalle mahdollisuus vedota siihen, että ne ovat luottamuksellisia tai liikesalaisuuksia (ks. analogisesti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , kohta). Hankintaviranomaisen on lisäksi varmistettava, että päätös, jonka se aikoo tehdä talouden toimijan pyynnöstä saada tietoja, jotka sisältyvät kilpailijan toimittamiin asiakirjoihin, on direktiivissä 2014/24 säädettyjen julkisia hankintamenettelyjä koskevien sääntöjen ja etenkin tämän tuomion 113 ja 114 kohdassa mainittujen luottamuksellisten tietojen suojaa koskevien sääntöjen mukainen. Hankintaviranomaisella on sama velvollisuus silloin, kun sen sijaintijäsenvaltio on direktiivin 89/665 1 artiklan 5 kohdan nojalla käyttänyt mahdollisuutta säätää, että ennen kuin hankintaviranomaisen päätöksestä voidaan nostaa kanne tuomioistuimessa, siihen on haettava hallinnollista muutosta kyseiseltä viranomaiselta. Lisäksi on täsmennettävä, että hankintaviranomaisen on silloin, kun se kieltäytyy toimittamasta talouden toimijaa koskevia luottamuksellisia tietoja jollekin tämän kilpailijalle tai kun siltä haetaan pakollisen oikeudenkäyntiä edeltävän riitojenratkaisumenettelyn yhteydessä hallinnollista muutosta päätökseen, joka koskee tällaisten tietojen ilmaisematta jättämistä, myös noudatettava hyvää hallintoa koskevaa unionin oikeuden yleistä periaatetta, josta johtuu vaatimuksia, joita jäsenvaltioiden on noudatettava pannessaan täytäntöön unionin oikeutta (tuomio 9.11.2017, LS Customs Services, C‑46/16 , EU:C:2017:839 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Näihin vaatimuksiin kuuluva kansallisten viranomaisten velvollisuus perustella päätöksensä on erityisen tärkeä, koska sen ansiosta näiden päätösten adressaatit voivat puolustaa oikeuksiaan ja päättää kaikista asiaan vaikuttavista seikoista tietoisena, onko kyseisistä päätöksistä syytä nostaa kanne. Tämä velvollisuus on tarpeen myös, jotta tuomioistuimet voivat valvoa kyseisten päätösten lainmukaisuutta, ja se on siten yksi perusoikeuskirjan 47 artiklassa taatun tuomioistuinvalvonnan tehokkuuden edellytyksistä (ks. vastaavasti tuomio 15.10.1987, Heylens ym., 222/86 , EU:C:1987:442 , kohta; tuomio 9.11.2017, LS Customs Services, C‑46/16 , EU:C:2017:839 , kohta ja tuomio 15.7.2021, komissio v. Landesbank Baden-Württemberg ja SRB, C‑584/20 P ja C‑621/20 P , EU:C:2021:601 , kohta). Lisäksi luottamuksellisten tietojen ja liikesalaisuuksien suoja on toteutettava siten, että se sovitetaan yhteen tehokasta oikeussuojaa koskevien vaatimusten ja oikeusriidan asianosaisten puolustautumisoikeuksien kunnioittamisen kanssa (tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , ja kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Jotta voidaan vertailla keskenään direktiivin 2014/24 21 artiklan 1 kohdassa ilmaistua kieltoa paljastaa talouden toimijoiden toimittamia luottamuksellisia tietoja ja hyvää hallintoa koskevaa unionin oikeuden yleistä periaatetta, josta perusteluvelvollisuus johtuu, hankintaviranomaisen on ilmaistava selvästi syyt, joiden vuoksi se katsoo, että pyydetyt tiedot tai ainakin jotkin niistä ovat luottamuksellisia. Tämän vertailun yhteydessä on myös otettava huomioon se, että jollei hylätyllä tarjoajalla ole riittävästi tietoja sen tarkistamiseksi, onko hankintaviranomaisen päätös toisen toimijan valinnasta kyseisen hankintasopimuksen sopimuspuoleksi mahdollisesti virheellinen tai lainvastainen, se ei käytännössä voi käyttää direktiivin 89/665 1 artiklan 1 ja 3 kohdassa tarkoitettua oikeuttaan tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin tällaista päätöstä vastaan hakemalla muutosta hankintaviranomaiselta saman artiklan 5 kohdassa tarkoitetulla tavalla tai nostamalla kanteen tuomioistuimessa. Jottei hankintaviranomainen loukkaisi tätä oikeutta, sen on näin ollen paitsi perusteltava päätöksensä katsoa tietyt tiedot luottamuksellisiksi, myös toimitettava neutraalilla tavalla – mahdollisimman laajasti ja sikäli kuin se kykenee näin tehdessään suojaamaan kyseisten tietojen niitä osia, jotka on luottamuksellisuutensa vuoksi suojattava – näiden tietojen ja erityisesti päätöksensä ja valitun tarjouksen ratkaisevia seikkoja koskevien tietojen keskeinen sisältö niitä pyytäneelle tällaiselle tarjoajalle. Hankintaviranomaisen velvollisuutta suojata sen talouden toimijan luottamuksellisina pidettäviä tietoja, joka on valittu hankintasopimuksen sopimuspuoleksi, ei nimittäin voida tulkita niin laajasti, että sillä poistettaisiin perusteluvelvollisuuden olennainen sisältö (ks. vastaavasti tuomio 15.7.2021, komissio v. Landesbank Baden-Württemberg ja SRB, C‑584/20 P ja C‑621/20 P , EU:C:2021:601 , kohta) ja direktiivin 89/665 1 artiklan 1 ja 3 kohdan, jossa säädetään erityisesti jäsenvaltioiden velvollisuudesta säätää tehokkaista muutoksenhakukeinoista, tehokas vaikutus. Tätä varten hankintaviranomainen voi erityisesti – ja sikäli kuin kansallinen lainsäädäntö, jonka alaisuuteen se kuuluu, ei sitä estä – toimittaa yhteenvetona tiettyjä hakemusta tai tarjousta koskevia tietoja ja tämän hakemuksen tai tarjouksen tekniset ominaisuudet, jotta luottamuksellisia tietoja ei voida yksilöidä. Lisäksi on syytä muistaa, että direktiivin 2014/24 21 artiklan 2 kohdan mukaan hankintaviranomaiset voivat asettaa talouden toimijoille vaatimuksia, joiden tarkoituksena on suojata niiden tietojen luottamuksellisuutta, jotka hankintaviranomaiset asettavat saataville hankintamenettelyn kuluessa. Olettaen, että tiedot, jotka eivät ole luottamuksellisia, riittävät tähän tarkoitukseen, hankintaviranomainen voi myös käyttää tätä oikeutta varmistaakseen, että hylätyn tarjoajan oikeutta tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin kunnioitetaan, pyytämällä toimijaa, jonka tarjous on hyväksytty, toimittamaan sille luottamuksellisia tietoja sisältävistä asiakirjoista version, joka ei ole luottamuksellinen. Lopuksi on täsmennettävä, että hankintaviranomaisen on joka tapauksessa ilmoitettava kyseiselle talouden toimijalle päätöksestään toimittaa tämän jollekin kilpailijalle tietoja, joiden kyseinen talouden toimija väittää olevan luottamuksellisia, hyvissä ajoin ennen kyseisen päätöksen täytäntöönpanoa, jotta kyseinen talouden toimija voi pyytää kansallista viranomaista tai toimivaltaista tuomioistuinta ryhtymään direktiivin 89/665 2 artiklan 1 kohdan a alakohdassa tarkoitettujen kaltaisiin väliaikaisiin toimenpiteisiin ja näin estää korvaamattomien vahinkojen aiheutumisen itselleen. – Toimivaltaisella kansallisella tuomioistuimella olevan luottamuksellisten tietojen suojeluvelvollisuuden laajuus Siltä osin kyse on toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen velvollisuuksista sen käsitellessä kannetta, joka on nostettu hankintaviranomaisen päätöksestä, jolla hylätään kokonaan tai osittain pyyntö saada tutustua sen toimijan toimittamiin tietoihin, jonka tarjous on hyväksytty, on myös huomautettava, että direktiivin 89/665 1 artiklan 1 ja 3 kohdalla, joilla on tarkoitus suojata talouden toimijoita hankintaviranomaisen mielivallalta, pyritään varmistamaan, että kaikissa jäsenvaltioissa on tehokkaita muutoksenhakukeinoja, jotta taataan julkisia hankintoja koskevien unionin sääntöjen tehokas soveltaminen, erityisesti siinä vaiheessa, jona rikkomiset voidaan vielä korjata (ks. vastaavasti tuomio 15.9.2016, Star Storage ym., C‑439/14 ja C‑488/14 , EU:C:2016:688 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Jäsenvaltioiden onkin annettava yksityiskohtaiset menettelysäännöt, jotka koskevat sellaisia tuomioistuimessa toteutettavia muutoksenhakukeinoja, joilla pyritään varmistamaan niiden oikeuksien turvaaminen, joita unionin oikeudessa myönnetään ehdokkaille ja tarjoajille, joiden etuja hankintaviranomaisten päätökset loukkaavat, jotta varmistetaan, ettei direktiivin 89/665 tehokkuutta eikä unionin oikeudessa yksityisille myönnettyjä oikeuksia vahingoiteta. Lisäksi, kuten direktiivin 2007/66 johdanto-osan 36 perustelukappaleesta ilmenee, direktiivin 2007/66 ja siten direktiivin 89/665, jota sillä on muutettu ja täydennetty, tarkoituksena on varmistaa, että perusoikeuskirjan 47 artiklan ensimmäisessä ja toisessa kohdassa vahvistettua oikeutta tehokkaisiin oikeussuojakeinoihin ja puolueettomaan tuomioistuimeen täysin kunnioitetaan (ks. vastaavasti tuomio 15.9.2016, Star Storage ym., C‑439/14 ja C‑488/14 , EU:C:2016:688 , – kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Jäsenvaltioiden on näin ollen taattava tämän oikeuden toteutuminen määritellessään yksityiskohtaisia menettelysääntöjä, jotka koskevat tuomioistuimessa toteutettavia muutoksenhakukeinoja. Siitä huolimatta, että unionin oikeudessa ei ole yksityiskohtaisia sääntöjä, jotka koskevat kanteita kansallisissa tuomioistuimissa, ja unionin oikeuden toimen nojalla tehtyjen kansallisten päätösten tuomioistuinvalvonnan intensiivisyyden määrittämiseksi on otettava huomioon toimen tarkoitus ja varmistettava, ettei sen tehokkuutta vaaranneta (tuomio 26.6.2019, Craeynest ym., C‑723/17 , EU:C:2019:533 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettelyä koskevassa muutoksenhakumenettelyssä kontradiktorinen periaate ei kuitenkaan merkitse sitä, että asianosaisilla on rajoittamaton ja ehdoton oikeus saada tietoonsa kaikki kyseistä sopimuksentekomenettelyä koskevat tiedot, jotka on toimitettu muutoksenhakuelimelle (ks. vastaavasti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , kohta). Kuten tämän tuomion 121 kohdassa on lähinnä todettu hankintaviranomaisten tätä koskevien velvollisuuksien yhteydessä, velvollisuutta toimittaa hylätylle tarjoajalle riittävät tiedot sen tehokkaita muutoksenhakukeinoja koskevan oikeuden turvaamiseksi on päin vastoin verrattava muiden talouden toimijoiden oikeuteen siihen, että niiden luottamukselliset tiedot ja liikesalaisuudet suojataan. Toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on näin ollen tarkistettava, että hankintaviranomainen on oikeutetusti katsonut, että tiedot, joiden toimittamisesta niitä pyytäneelle se on kieltäytynyt, ovat luottamuksellisia, ja näin tehdessään otettava täysimääräisesti huomioon tarve sekä turvata yleinen etu, joka liittyy rehellisen kilpailun säilyttämiseen julkisia hankintoja koskevien sopimusten tekomenettelyissä, että suojata aidosti luottamukselliset tiedot ja erityisesti tarjouspyyntömenettelyyn osallistuneiden liikesalaisuudet. Tätä varten toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on tarkasteltava kattavasti kaikkia merkityksellisiä tosiseikkoja ja oikeudellisia seikkoja. Sillä onkin välttämättä oltava käytettävissään tiedot, jotka ovat tarpeen, jotta se voi asian täysin tuntien ratkaista sen, mukaan lukien luottamukselliset tiedot ja liikesalaisuudet (ks. vastaavasti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , kohta). Mikäli kyseinen tuomioistuin päätyy myös siihen, että kyseiset tiedot ovat luonteeltaan luottamuksellisia eikä niitä siksi voida paljastaa kyseisen toimijan kilpailijoille, on tärkeää pitää mielessä, että, kuten unionin tuomioistuin on jo todennut, vaikka kontradiktorinen periaate merkitsee yleisesti oikeudenkäynnin asianosaisten oikeutta saada tietoonsa tuomioistuimelle esitetyt todisteet ja huomautukset ja keskustella niistä, voi joissakin tapauksissa olla tarpeen olla antamatta tiettyjä tietoja asianosaisille kolmannen perusoikeuksien suojaamiseksi tai tärkeän yleisen edun turvaamiseksi (tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , kohta). Tällä tavoin suojeltavien perusoikeuksien joukkoon kuuluu oikeus yksityiselämän ja viestien kunnioittamiseen, joka on vahvistettu perusoikeuskirjan 7 artiklassa, ja oikeus liikesalaisuuksien suojaan, jonka unionin tuomioistuin on tunnustanut unionin oikeuden yleiseksi periaatteeksi (ks. vastaavasti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , ja kohta). Tästä seuraa, että, kun otetaan huomioon muun muassa tämän tuomion 131 ja 132 kohdassa todettu luottamuksellisten tietojen suojan tärkeys, muutoksenhausta julkisia hankintoja koskevassa menettelyssä vastaavan elimen on voitava tarvittaessa päättää, että sen käytettävissä olevaan asiakirja-aineistoon sisältyviä tiettyjä tietoja ei ole toimitettava asianosaisille eikä heidän asianajajilleen (ks. vastaavasti tuomio 14.2.2008, Varec, C‑450/06 , EU:C:2008:91 , kohta). On lisäksi täsmennettävä, että jos toimivaltainen kansallinen tuomioistuin katsoo hankintaviranomaisen oikeutetusti ja riittävän perustellusti päättäneen, ettei pyydettyjä tietoja voinut toimittaa niiden luottamuksellisuuden vuoksi, kyseisen hankintaviranomaisen tässä suhteessa harjoittamaa toimintaa ei pidä moittia siitä, että sillä olisi liiallisesti suojeltu sen talouden toimijan etuja, jonka luottamuksellisia tietoja on pyydetty, kun otetaan huomioon kyseisen hankintaviranomaisen velvollisuudet, jotka liittyvät tehokkaaseen oikeussuojaan ja jotka on mainittu tämän tuomion 121–123 kohdassa. Toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on myös tarkistettava, onko päätös, jolla hankintaviranomainen on kieltäytynyt ilmaisemasta luottamuksellisia tietoja, tai päätös, jolla se on hylännyt aiempaa kieltäytymispäätöstä koskevan hallinnollisen muutoksenhaun, riittävästi perusteltu, jotta – tämän tuomion 120 kohdassa mainitun oikeuskäytännön mukaisesti – yhtäältä tietoja pyytänyt voi puolustaa oikeuksiaan ja päättää kaikista asiaan vaikuttavista seikoista tietoisena, onko kyseisestä päätöksestä syytä nostaa kanne, ja toisaalta tuomioistuimet voivat tutkia kyseisen päätöksen lainmukaisuuden. Kun otetaan huomioon vahinko, joka tiettyjen tietojen epäasianmukaisesta luovuttamisesta kilpailijalle voi aiheutua talouden toimijalle, toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on lisäksi sovitettava yhteen tietoja pyytäneen perusoikeuskirjan 47 artiklan mukainen oikeus tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin ja kyseisen toimijan oikeus luottamuksellisten tietojen suojaan. Lopuksi on todettava, että toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen on voitava kumota kieltäytymispäätös tai hallinnollisen muutoksenhaun hylkäävä päätös, jos ne ovat lainvastaisia, ja tarvittaessa palauttaa asia hankintaviranomaisen käsiteltäväksi tai jopa antaa itse uusi päätös, mikäli tämä sallitaan sille kansallisessa oikeudessa. Siltä osin kuin ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee yhdeksännen kysymyksensä yhteydessä, onko tuomioistuimen, jolle on esitetty vaatimus luottamuksellisten tietojen ilmaisemisesta, itse arvioitava paitsi kyseisten tietojen merkitystä, myös niiden vaikutuksia hankintamenettelyn lainmukaisuuteen, on riittävää todeta, että direktiivin 89/665 1 artiklan 3 kohdan mukaan jäsenvaltiot voivat itse päättää niitä muutoksenhakumenettelyjä, joissa hankintaviranomaisten päätökset voidaan riitauttaa, koskevista yksityiskohtaisista säännöistä. Edellä esitetyn perusteella neljänteen, kahdeksanteen ja yhdeksänteen kysymykseen on vastattava seuraavasti: – Direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa ja 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä direktiivin 2014/24 21 artiklaa, luettuna hyvää hallintoa koskevan unionin oikeuden yleisen periaatteen valossa, on tulkittava siten, ettei hankintaviranomaisella, jolta talouden toimija on pyytänyt sopimuspuoleksi valitun kilpailijan tarjoukseen sisältyvien luottamuksellisina pidettävien tietojen toimittamista, ole velvollisuutta toimittaa näitä tietoja silloin, kun niiden toimittaminen johtaisi luottamuksellisten tietojen suojaa koskevien unionin oikeussääntöjen rikkomiseen, ja näin on myös silloin, kun talouden toimijan pyyntö on esitetty tämän saman toimijan sellaisen muutoksenhaun yhteydessä, joka koskee hankintaviranomaisen kilpailijan tarjouksesta tekemän arvioinnin laillisuutta. Kun hankintaviranomainen kieltäytyy toimittamasta tällaisia tietoja tai kun se hylkää talouden toimijan kyseisen kilpailijan tarjouksen arvioinnin laillisuudesta tekemän hallinnollisen muutoksenhaun ja kieltäytyy toimittamasta näitä tietoja, sen on vertailtava keskenään tietoja pyytäneen oikeutta hyvään hallintoon ja kilpailijan oikeutta luottamuksellisten tietojensa suojaan niin, että sen kieltäytymis- tai hylkäyspäätös on perusteltu eikä hylätyn tarjoajan oikeus tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin menetä tehokasta vaikutustaan. – Direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa ja 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä direktiivin 2014/24 21 artiklaa, luettuina perusoikeuskirjan 47 artiklan valossa, on tulkittava siten, että toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen, jonka käsiteltäväksi on saatettu kanne hankintaviranomaisen päätöksestä kieltäytyä toimittamasta talouden toimijalle sopimuspuoleksi valitun kilpailijan toimittamaan aineistoon sisältyviä luottamuksellisina pidettäviä tietoja taikka kanne hankintaviranomaisen päätöksestä hylätä hallinnollinen muutoksenhaku, joka on tehty tällaisesta kieltäytymispäätöksestä, on vertailtava keskenään tietoja pyytäneen oikeutta tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin ja tämän kilpailijan oikeutta luottamuksellisten tietojensa sekä liikesalaisuuksiensa suojaan. Kyseisen tuomioistuimen, jolla on välttämättä oltava käytettävissään vaadittavat tiedot, mukaan lukien luottamukselliset tiedot ja liikesalaisuudet, jotta se voi lausua asian täysin tuntien siitä, voidaanko mainitut tiedot toimittaa, on tätä varten tarkasteltava kaikkia merkityksellisiä tosiseikkoja ja oikeudellisia seikkoja. Sen on myös voitava kumota kieltäytymispäätös tai hallinnollisen muutoksenhaun hylkäävä päätös, jos ne ovat lainvastaisia, ja tarvittaessa palauttaa asia hankintaviranomaisen käsiteltäväksi tai jopa antaa itse uusi päätös, mikäli tämä sallitaan sille sen kansallisessa oikeudessa. Kymmenes kysymys Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee kymmenennellä kysymyksellään lähinnä, onko direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohtaa tulkittava siten, että kansallinen tuomioistuin, jonka käsiteltäväksi on saatettu sopimuspuolen valinnassa hylätyn talouden toimijan ja hankintaviranomaisen välinen oikeusriita, voi yhtäältä poiketa hankintaviranomaisen arvioinnista, joka koskee sopimuspuoleksi valitun talouden toimijan toimien lainmukaisuutta, ja tehdä sen perusteella kaikki tarpeelliset johtopäätökset ratkaisussaan ja toisaalta tutkia omasta aloitteestaan perusteen, jonka mukaan hankintaviranomainen on tehnyt arviointivirheen. Direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdan mukaan hankintaviranomaiset voivat sulkea sellaisen talouden toimijan pois hankintamenettelystä tai jäsenvaltiot voivat vaatia sen poissulkemista jossakin tässä säännöksessä tarkoitetuista tilanteista. Aluksi on todettava siltä osin kuin ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin on kymmenennessä kysymyksessään viitannut nimenomaisesti tuomioon 3.10.2019, Delta Antrepriză de Construcții și Montaj 93 ( C‑267/18 , EU:C:2019:826 ), että tämä tuomio liittyy hankintaviranomaisen itsensä toimivaltaan tehdä oma arvionsa jostakin direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdan mukaisesta vapaaehtoisesta poissulkemisperusteesta eikä sillä siksi ole varsinaista merkitystä sen vastauksen kannalta, joka on annettava nyt kyseessä olevaan kysymykseen, joka koskee sellaisen tuomioistuimen toimivaltaa, jonka käsiteltäväksi on saatettu hylätyn tarjoajan ja hankintaviranomaisen välinen oikeusriita. Unionin tuomioistuin on tosin todennut tuomion 19.6.2019, Meca ( C‑41/18 , EU:C:2019:507 ) 28 ja 34 kohdassa kyseisen säännöksen sanamuodosta seuraavan, että sen arvioiminen tarjoajien valintavaiheessa, onko talouden toimija suljettava pois hankintamenettelystä, on annettu yksinomaan hankintaviranomaisen eikä näin ollen kansallisen tuomioistuimen tehtäväksi. Tämä tulkinta on kuitenkin tehty sen asian asiayhteydessä, joka johti kyseiseen tuomioon ja jossa unionin tuomioistuimen tehtävänä on ollut lausua sellaisesta kansallisesta lainsäädännöstä, jonka mukaan kanteen nostaminen hankintaviranomaisen päätöksestä purkaa julkista hankintaa koskeva sopimus siitä syystä, että sopimuksen toteuttamisessa on esiintynyt merkittäviä puutteita, estää hankintaviranomaista, joka on käynnistänyt uuden tarjouspyyntömenettelyn, tekemästä tarjoajien valintavaiheessa minkäänlaista arviota sen toimijan luotettavuudesta, jota kyseinen purkaminen koskee (tuomio 19.6.2019, Meca, C‑41/18 , EU:C:2019:507 , kohta). Jottei loukattaisi oikeutta tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin sellaisena kuin se taataan julkisten hankintojen yhteydessä direktiivin 89/665 1 artiklan 1 kohdan neljännessä alakohdassa ja 1 artiklan 3 kohdassa sekä perusoikeuskirjan 47 artiklassa, kaikkien, jotka ovat tai ovat olleet tavoittelemassa tiettyä sopimusta ja joiden etua direktiivin 57 artiklan 4 kohdan rikkominen on loukannut tai saattaa loukata, on välttämättä voitava hakea muutosta päätökseen, jolla hankintaviranomainen on kieltäytynyt – vaikkakin vain epäsuorasti – sulkemasta talouden toimijaa pois hankintamenettelystä jollakin kyseisessä 4 kohdassa säädetyistä vapaaehtoisista poissulkemisperusteista. Tästä seuraa, että kansallinen tuomioistuin voi sellaisen oikeusriidan yhteydessä, jossa ovat vastakkain sopimuspuolen valinnassa hylätty ehdokas tai tarjoaja ja hankintaviranomainen, tutkia hankintaviranomaisen arvion siitä, täyttyivätkö sopimuspuoleksi valitun talouden toimijan kohdalla edellytykset soveltaa jotakin direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohdassa tarkoitetuista vapaaehtoisista poissulkemisperusteista, ja näin ollen poiketa kyseisestä arviosta. Tuomioistuin voi näin ollen tapauksen mukaan joko itse ratkaista asian aineellisesti tai palauttaa asian kyseisen hankintaviranomaisen tai toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen ratkaistavaksi. Unionin oikeus ei kuitenkaan velvoita kansallisia tuomioistuimia ottamaan viran puolesta huomioon unionin oikeussääntöjen rikkomista koskevaa perustetta, jos tuomioistuinten olisi tutkiakseen tällaisen perusteen ylitettävä niille asetetut rajat ja erityisesti asianosaisten määrittämän oikeusriidan rajat ja nojauduttava muihin tosiseikkoihin ja olosuhteisiin kuin niihin, joihin asianosainen, jonka edun mukaista on soveltaa sanottuja oikeussääntöjä, on perustanut vaatimuksensa (ks. vastaavasti tuomio 14.12.1995, van Schijndel ja van Veen, C‑430/93 ja C‑431/93 , EU:C:1995:441 , ja kohta ja tuomio 19.12.2018, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust ja Coopservice, C‑216/17 , EU:C:2018:1034 , kohta). On nimittäin niin, että vakiintuneen oikeuskäytännön mukaan silloin, kun unioni ei ole antanut asiaa koskevia säännöksiä, kunkin jäsenvaltion asiana on jäsenvaltioiden menettelyllisen itsemääräämisoikeuden nojalla antaa hallinnollisen menettelyn ja tuomioistuinmenettelyn säännöt, joilla pyritään turvaamaan unionin oikeuteen perustuvat yksityisten oikeudet. Nämä menettelysäännöt eivät saa kuitenkaan olla epäedullisempia kuin ne, jotka koskevat samankaltaisia oikeussuojakeinoja jäsenvaltion sisäiseen oikeusjärjestykseen perustuvien oikeuksien suojaamiseksi vastaavuusperiaatteen mukaisesti (tuomio 6.10.2015, Orizzonte Salute, C‑61/14 , EU:C:2015:655 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Kansallinen tuomioistuin voi näin ollen tutkia viran puolesta perusteen, joka koskee sitä, että talouden toimija on rikkonut direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohtaa, vain, jos sillä on siihen oikeus kansallisen oikeuden perusteella (ks. vastaavasti tuomio 14.12.1995, van Schijndel ja van Veen, C‑430/93 ja C‑431/93 , EU:C:1995:441 , ja kohta). Edellä esitetyn perusteella kymmenenteen ennakkoratkaisukysymykseen on vastattava, että direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohtaa on tulkittava siten, että kansallinen tuomioistuin, jonka käsiteltäväksi on saatettu sopimuspuolen valinnassa hylätyn talouden toimijan ja hankintaviranomaisen välinen oikeusriita, voi poiketa hankintaviranomaisen arvioinnista, joka koskee sopimuspuoleksi valitun talouden toimijan toimien lainmukaisuutta, ja täten tehdä sen perusteella kaikki tarpeelliset johtopäätökset ratkaisussaan. Sen sijaan tällainen tuomioistuin voi vastaavuusperiaatteen mukaisesti ottaa viran puolesta huomioon hankintaviranomaisen tekemää arviointivirhettä koskevan perusteen ainoastaan, mikäli tämä sallitaan kansallisessa oikeudessa. Yhdestoista kysymys Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin tiedustelee yhdennellätoista kysymyksellään lähinnä, onko direktiivin 2014/24 63 artiklan 1 kohdan toista alakohtaa, luettuna yhdessä tämän direktiivin 57 artiklan 4 ja 6 kohdan kanssa, tulkittava siten, että se on esteenä kansalliselle säännöstölle, jonka mukaan silloin, kun talouden toimija, joka on talouden toimijoiden ryhmittymän jäsen, on syyllistynyt väärän ilmoituksen tekemiseen toimittamalla tietoja, jotka vaaditaan sen tarkistamiseksi, ettei perusteita ryhmittymän poissulkemiseksi ole tai että ryhmittymä täyttää valintaperusteet, ilman että toimijan kumppanit tiesivät tästä väärästä ilmoituksesta, tämän ryhmittymän kaikki jäsenet voidaan sulkea pois kaikista hankintasopimusten tekomenettelyistä. Tästä on huomautettava, että direktiivin 2014/24 63 artiklan 1 kohdan ensimmäisessä alakohdassa säädetään talouden toimijan oikeudesta käyttää yksittäistä sopimusta varten hyväksi muiden yksiköiden voimavaroja riippumatta sen ja näiden yksiköiden välisten yhteyksien oikeudellisesta luonteesta sekä mainitun direktiivin 58 artiklan 3 kohdassa vahvistettujen taloudelliseen tilanteeseen ja rahoitusasemaan että 58 artiklan 4 kohdassa vahvistettujen tekniseen ja ammatilliseen pätevyyteen liittyvien perusteiden täyttämiseksi (tuomio 3.6.2021, Rad Service ym., C‑210/20 , EU:C:2021:445 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Talouden toimijan, joka aikoo vedota tähän oikeuteen, on direktiivin 2014/24 59 artiklan 1 kohdan toisen ja kolmannen alakohdan mukaan toimitettava osallistumishakemuksensa tai tarjouksensa esittämisen yhteydessä hankintaviranomaiselle yhteinen eurooppalainen hankinta-asiakirja, jossa se vakuuttaa, ettei se itse eivätkä muut yksiköt, joiden voimavaroja se aikoo käyttää, ole missään kyseisen direktiivin 57 artiklassa tarkoitetuista tilanteista, joiden vuoksi talouden toimija on suljettava tai voidaan sulkea pois hankintamenettelystä, ja/tai että kyseinen valintaperuste täyttyy. Tällöin hankintaviranomaisen on direktiivin 2014/24 63 artiklan 1 kohdan toisen alakohdan mukaan erityisesti tarkistettava, onko olemassa kyseistä talouden toimijaa tai jotain näistä yksiköistä koskevia, kyseisen direktiivin 57 artiklassa tarkoitettuja poissulkemisperusteita. Jos näin on, hankintaviranomainen voi vaatia tai jäsenvaltio, jonka alaisuuteen se kuuluu, voi vaatia sitä vaatimaan, että kyseinen talouden toimija korvaa yksikön, jonka voimavaroja talouden toimija aikoo käyttää mutta jonka osalta on olemassa muita kuin pakollisia poissulkemisperusteita. On kuitenkin täsmennettävä direktiivin 2014/24 63 artiklassa edellytettävän, että jo ennen kuin hankintaviranomainen vaatii tarjoajaa korvaamaan yksikön, jonka voimavaroja se aikoo käyttää, koska kyseinen yksikkö on jossakin kyseisen direktiivin 57 artiklan 1 ja 4 kohdassa tarkoitetuista tilanteista, sen on annettava kyseiselle tarjoajalle ja/tai yksikölle mahdollisuus esittää hankintaviranomaiselle todetun sääntöjenvastaisuuden korjaamiseksi mahdollisesti toteuttamansa korjaavat toimenpiteet ja näin ollen osoittaa, että kyseistä yksikköä voidaan jälleen pitää luotettavana yksikkönä (ks. vastaavasti tuomio 3.10.2019, Delta Antrepriză de Construcții și Montaj 93, C‑267/18 , EU:C:2019:826 , kohta ja tuomio 3.6.2021, Rad Service ym., C‑210/20 , EU:C:2021:445 , kohta). Tämä kyseisen direktiivin 63 artiklan 1 kohdan toisen alakohdan tulkinta on omiaan takaamaan saman direktiivin 57 artiklan 6 kohdan ensimmäisen alakohdan tehokkaan vaikutuksen; kyseisessä säännöksessä taataan lähtökohtaisesti jokaiselle talouden toimijalle, joka on jossakin kyseisen artiklan 1 ja 4 kohdassa tarkoitetuista tilanteista, oikeus esittää näyttöä, jonka perusteella sen toteuttamat toimenpiteet ovat riittäviä osoittamaan sen luotettavuuden siitä huolimatta, että asianmukainen poissulkemisperuste on olemassa (ks. vastaavasti tuomio 3.6.2021, Rad Service ym., C‑210/20 , EU:C:2021:445 , kohta). Kyseinen tulkinta takaa osaltaan myös sen, että hankintaviranomaiset noudattavat suhteellisuusperiaatetta kyseisen direktiivin 18 artiklan 1 kohdan ensimmäisen alakohdan mukaisesti. Tästä periaatteesta, joka on unionin oikeuden yleinen periaate, nimittäin johtuu, että jäsenvaltioiden tai hankintaviranomaisten kyseisen direktiivin säännösten täytäntöönpanon yhteydessä vahvistamilla säännöillä ei saada ylittää sitä, mikä on tarpeen tässä samassa direktiivissä tavoiteltujen päämäärien saavuttamiseksi (ks. vastaavasti tuomio 16.12.2008, Michaniki, C‑213/07 , EU:C:2008:731 , kohta ja tuomio 30.1.2020, Tim, C‑395/18 , EU:C:2020:58 , kohta). Tässä yhteydessä on huomautettava, että hankintaviranomaisten on vapaaehtoisia poissulkemisperusteita soveltaessaan kiinnitettävä erityistä huomiota tähän periaatteeseen. Huomiota on kuitenkin kiinnitettävä vielä enemmän silloin, kun kansallisessa säännöstössä säädetty poissulkeminen koskee tarjoajaa sellaisen rikkomisen perusteella, jonka on toteuttanut yksikkö, jonka voimavaroja tarjoaja aikoo käyttää ja jonka suhteen sillä ei ole mitään määräysvaltaa, eikä sellaisen rikkomisen perusteella, joka voidaan lukea tarjoajan syyksi (ks. vastaavasti tuomio 30.1.2020, Tim, C‑395/18 , EU:C:2020:58 , kohta ja tuomio 3.6.2021, Rad Service ym., C‑210/20 , EU:C:2021:445 , kohta). Suhteellisuusperiaate nimittäin velvoittaa hankintaviranomaisen arvioimaan konkreettisesti ja yksilöllisesti asianomaisen yksikön asennetta. Tällöin hankintaviranomaisen on otettava huomioon keinot, jotka olivat tarjoajan käytettävissä rikkomisen olemassaolon tarkistamiseksi sen yksikön osalta, jonka voimavaroja se aikoi käyttää (tuomio 3.6.2021, Rad Service ym., C‑210/20 , EU:C:2021:445 , kohta). Yhdenteentoista kysymykseen on näin ollen vastattava, että direktiivin 2014/24 63 artiklan 1 kohdan toista alakohtaa, luettuna yhdessä tämän direktiivin 57 artiklan 4 ja 6 kohdan kanssa, on tulkittava siten, että se on esteenä kansalliselle säännöstölle, jonka mukaan silloin, kun talouden toimija, joka on talouden toimijoiden ryhmittymän jäsen, on syyllistynyt väärän ilmoituksen tekemiseen toimittamalla tietoja, jotka vaaditaan sen tarkistamiseksi, ettei perusteita ryhmittymän poissulkemiseksi ole tai että ryhmittymä täyttää valintaperusteet, ilman että toimijan kumppanit tiesivät tästä väärästä ilmoituksesta, tämän ryhmittymän kaikki jäsenet voidaan sulkea pois kaikista hankintasopimusten tekomenettelyistä. Oikeudenkäyntikulut Pääasian asianosaisten osalta asian käsittely unionin tuomioistuimessa on välivaihe kansallisessa tuomioistuimessa vireillä olevan asian käsittelyssä, minkä vuoksi kansallisen tuomioistuimen asiana on päättää oikeudenkäyntikulujen korvaamisesta. Oikeudenkäyntikuluja, jotka ovat aiheutuneet muille kuin näille asianosaisille huomautusten esittämisestä unionin tuomioistuimelle, ei voida määrätä korvattaviksi. Näillä perusteilla unionin tuomioistuin (suuri jaosto) on ratkaissut asian seuraavasti: 1) Julkisista hankinnoista ja direktiivin 2004/18/EY kumoamisesta 26.2.2014 annetun Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivin 2014/24/EU 58 artiklaa on tulkittava siten, että talouden toimijoiden velvollisuus osoittaa saavansa tietty keskimääräinen vuotuinen liikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla toimialalla on valintaperuste, joka liittyy kyseisten toimijoiden taloudelliseen ja rahoitukselliseen tilanteeseen, jota tarkoitetaan kyseisen säännöksen 3 kohdassa. 2) Direktiivin 2014/24 58 artiklan 3 kohtaa ja 60 artiklan 3 kohtaa yhdessä luettuina on tulkittava siten, että tilanteessa, jossa hankintaviranomainen on edellyttänyt, että talouden toimijoille on kertynyt tietty vähimmäisliikevaihto kyseessä olevan hankintasopimuksen kattamalla alalla, talouden toimija voi esittääkseen näyttöä taloudellisesta ja rahoituksellisesta tilanteestaan vedota sellaisen tilapäisen yritysryhmittymän, johon se on kuulunut, saamiin tuloihin ainoastaan, jos se on tosiasiassa osallistunut tietyn hankintasopimuksen yhteydessä tämän ryhmittymän sellaisen toiminnan suorittamiseen, joka vastaa sen hankintasopimuksen kohdetta, jota varten mainittu toimija pyrkii osoittamaan taloudellisen ja rahoituksellisen tilanteensa. 3) Direktiivin 2014/24 58 artiklan 4 kohtaa sekä 42 ja 70 artiklaa on tulkittava siten, että niitä voidaan soveltaa samanaikaisesti tarjouspyyntöön sisältyvään tekniseen määräykseen. 4) Julkisia tavaranhankintoja ja rakennusurakoita koskeviin sopimuksiin liittyvien muutoksenhakumenettelyjen soveltamista koskevien lakien, asetusten ja hallinnollisten määräysten yhteensovittamisesta 21.12.1989 annetun neuvoston direktiivin 89/665/ETY, sellaisena kuin se on muutettuna 26.2.2014 annetulla Euroopan parlamentin ja neuvoston direktiivillä 2014/23/EU, 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa, 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa ja 2 artiklan 1 kohdan b alakohtaa on tulkittava siten, että hankintaviranomaisen päätös, jolla kieltäydytään toimittamasta talouden toimijalle toisen talouden toimijan hakemusasiakirjoissa tai tarjouksessa olevia luottamuksellisina pidettäviä tietoja, on toimi, joka voi olla muutoksenhaun kohteena, ja että silloin kun jäsenvaltio, jonka alueella kyseessä olevaa julkista hankintaa koskevan sopimuksen tekomenettely käydään, on säätänyt, että jokaisen, joka haluaa riitauttaa hankintaviranomaisen päätöksen, on ennen asian saattamista tuomioistuimen käsiteltäväksi haettava siihen hallinnollista muutosta, kyseinen jäsenvaltio voi myös säätää, että ennen kanteen nostamista tuomioistuimessa tästä päätöksestä, jolla evättiin oikeus tutustua tietoihin, siihen on kohdistettava tällainen hallinnollinen muutoksenhaku. 5) Direktiivin 89/665, sellaisena kuin se on muutettuna direktiivillä 2014/23, 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa ja 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä direktiivin 2014/24 21 artiklaa, luettuna hyvää hallintoa koskevan unionin oikeuden yleisen periaatteen valossa, on tulkittava siten, ettei hankintaviranomaisella, jolta talouden toimija on pyytänyt sopimuspuoleksi valitun kilpailijan tarjoukseen sisältyvien luottamuksellisina pidettävien tietojen toimittamista, ole velvollisuutta toimittaa näitä tietoja silloin, kun niiden toimittaminen johtaisi luottamuksellisten tietojen suojaa koskevien unionin oikeussääntöjen rikkomiseen, ja näin on myös silloin, kun talouden toimijan pyyntö on esitetty tämän saman toimijan sellaisen muutoksenhaun yhteydessä, joka koskee hankintaviranomaisen kilpailijan tarjouksesta tekemän arvioinnin laillisuutta. Kun hankintaviranomainen kieltäytyy toimittamasta tällaisia tietoja tai kun se hylkää talouden toimijan kyseisen kilpailijan tarjouksen arvioinnin laillisuudesta tekemän hallinnollisen muutoksenhaun ja kieltäytyy toimittamasta näitä tietoja, sen on vertailtava keskenään tietoja pyytäneen oikeutta hyvään hallintoon ja kilpailijan oikeutta luottamuksellisten tietojensa suojaan niin, että sen kieltäytymis- tai hylkäyspäätös on perusteltu eikä hylätyn tarjoajan oikeus tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin menetä tehokasta vaikutustaan. 6) Direktiivin 89/665, sellaisena kuin se on muutettuna direktiivillä 2014/23, 1 artiklan 1 kohdan neljättä alakohtaa ja 1 artiklan 3 ja 5 kohtaa sekä direktiivin 2014/24 21 artiklaa, luettuina Euroopan unionin perusoikeuskirjan 47 artiklan valossa, on tulkittava siten, että toimivaltaisen kansallisen tuomioistuimen, jonka käsiteltäväksi on saatettu kanne hankintaviranomaisen päätöksestä kieltäytyä toimittamasta talouden toimijalle sopimuspuoleksi valitun kilpailijan toimittamaan aineistoon sisältyviä luottamuksellisina pidettäviä tietoja taikka kanne hankintaviranomaisen päätöksestä hylätä muutoksenhaku, joka on tehty tällaisesta kieltäytymispäätöksestä, on vertailtava keskenään tietoja pyytäneen oikeutta tehokkaisiin muutoksenhakukeinoihin ja tämän kilpailijan oikeutta luottamuksellisten tietojensa sekä liikesalaisuuksiensa suojaan. Kyseisen tuomioistuimen, jolla on välttämättä oltava käytettävissään vaadittavat tiedot, mukaan lukien luottamukselliset tiedot ja liikesalaisuudet, jotta se voi lausua asian täysin tuntien siitä, voidaanko mainitut tiedot toimittaa, on tätä varten tarkasteltava kaikkia merkityksellisiä tosiseikkoja ja oikeudellisia seikkoja. Sen on myös voitava kumota kieltäytymispäätös tai hallinnollisen muutoksenhaun hylkäävä päätös, jos ne ovat lainvastaisia, ja tarvittaessa palauttaa asia hankintaviranomaisen käsiteltäväksi tai jopa antaa itse uusi päätös, mikäli tämä sallitaan sille sen kansallisessa oikeudessa. 7) Direktiivin 2014/24 57 artiklan 4 kohtaa on tulkittava siten, että kansallinen tuomioistuin, jonka käsiteltäväksi on saatettu sopimuspuolen valinnassa hylätyn talouden toimijan ja hankintaviranomaisen välinen oikeusriita, voi poiketa hankintaviranomaisen arvioinnista, joka koskee sopimuspuoleksi valitun talouden toimijan toimien lainmukaisuutta, ja täten tehdä sen perusteella kaikki tarpeelliset johtopäätökset ratkaisussaan. Sen sijaan tällainen tuomioistuin voi vastaavuusperiaatteen mukaisesti ottaa viran puolesta huomioon hankintaviranomaisen tekemää arviointivirhettä koskevan perusteen ainoastaan, mikäli tämä sallitaan kansallisessa oikeudessa. 8) Direktiivin 2014/24 63 artiklan 1 kohdan toista alakohtaa, luettuna yhdessä tämän direktiivin 57 artiklan 4 ja 6 kohdan kanssa, on tulkittava siten, että se on esteenä kansalliselle säännöstölle, jonka mukaan silloin, kun talouden toimija, joka on talouden toimijoiden ryhmittymän jäsen, on syyllistynyt väärän ilmoituksen tekemiseen toimittamalla tietoja, jotka vaaditaan sen tarkistamiseksi, ettei perusteita ryhmittymän poissulkemiseksi ole tai että ryhmittymä täyttää valintaperusteet, ilman että toimijan kumppanit tiesivät tästä väärästä ilmoituksesta, tämän ryhmittymän kaikki jäsenet voidaan sulkea pois kaikista hankintasopimusten tekomenettelyistä. Allekirjoitukset ( *1 ) Oikeudenkäyntikieli: liettua

62010CJ0497

mt

It-talba għal deċiżjoni preliminari tirrigwarda l-interpretazzjoni tar-Regolament tal-Kunsill (KE) Nru 2201/2003, tas-27 ta’ Novembru 2003, dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi fi kwistjonijiet matrimonjali u kwistjonijiet ta’ responsabbilltà tal-ġenituri, u li jirrevoka r-Regolament (KE) Nru 1347/2000 (Edizzjoni Speċjali bil-Malti, Kapitolu 19, Vol. 6, p. 243, iktar ’il quddiem ir-“Regolament”). Din it-talba ġiet ippreżentata fil-kuntest ta’ kawża bejn R. Chaffe, missier ta’ tifla, u B. Mercredi, omm tat-tifla, liema kawża għandha bħala suġġett id-dritt ta’ kustodja tat-tifla li bħalissa tinsab ma’ ommha fil-gżira ta’ Réunion (Franza). Il-kuntest ġuridiku Il-konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980 L-Artikolu 1 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag, tal-25 ta’ Ottubru 1980, dwar l‑Aspetti Ċivili dwar il-Ħtif Internazzjonali tal-Minuri (iktar ’il quddiem il‑“Konvenzjoni ta’ Den Haag”), jipprovdi: “Din il-Konvenzjoni għandha l-għan li: a)      tiżgura r-ritorn malajr ta’ minuri li jkunu tneħħew jew inżammu illegalment f’xi Stat Kontraenti; [...]” L‑Artikolu 13 ta’ din il‑konvenzjoni jipprovdi: “Minkejja d-dispożizzjonijiet tal-artikolu ta’ qabel, l-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva tal-Istat rikjest ma hijiex marbuta li tordna r-ritorn tal-minuri jekk il-persuna, istituzzjoni jew enti oħra li topponi r-ritorn iġġib prova li: a)      il-persuna, l-istituzzjoni jew l-enti oħra li jkunu vestiti bil-kura tal-persuna tal-minuri ma kinux attwalment qegħdin jeżerċitaw id-dritt ta’ kustodja fiż-żmien meta jkun tneħħa jew inżamm il-minuri jew li taw il-kunsens tagħhom jew sussegwentement baqgħu siekta għat-tneħħija jew iż-żamma tal-minuri; [...]” Skont l-Artikolu 19 ta’ din il-konvenzjoni: “Deċiżjoni dwar ir-ritorn tal-minuri mogħtija fil-kuntest tal-[Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980] ma taffettwax il-mertu tad-dritt ta’ kustodja.” [traduzzjoni mhux uffiċjali] Id-dritt tal-Unjoni L-Artikolu 2 tar-Regolament jipprovdi: “Għall-għanijiet ta’ dan ir-Regolament: 1)      ll-kelma ‘qorti’ għandha tkopri l-awtoritajiet kollha fl-Istati Membri bil ġurisdizzjoni fi kwistjonijiet li jaqgħu taħt u li huma nkluzi fil‑kompetenza ta’ dan ir-Regolament skond l-Artikolu 1; [...] 7)      il-kliem ‘responsabbilità ta’ l-ġenituri’ għandhom ifissru d-drittijiet u r‑responsabbilitajiet kollha dwar il-persuna jew il-proprjetà ta’ l-minuri li huma moghtija lil persuna jew persuna legali b’sentenza, bl-operazzjoni ta’ l-liġi jew b’xi fteħim li għandu effetti legali. Il-kliem se jinkludu d-drittijiet ta’ kustodja u d-drittijiet ta’ l-aċċess; [...] 9)      il-kliem ‘drittijiet ta’ kustodja’ għandhom jinkludu drittijiet u responsabbilitajiet dwar il-kura ta’ l-persuna ta’ l-minuri, u partikolarment id-drittijiet li jiddeterminaw il-post ta’ residenza ta’ l-minuri; 10)       il-kliem ‘drittijiet ta’ aċċess’ għandhom jinkludu partikolarment id-dritt li tieħu l-minuri f’post ‘l barra minn dak li huwa l-post residenzali proprju, għal perjodu ta’ żmien limitat; 11)       il-kliem ‘tneħħija nġusta jew iż-żamma’ għandhom ifissru t-tneħħija tal-minuri jew iż-żamma fejn; (a) hemm ksur ta’ liġi tad-drittijiet ta’ kustodja akkwistati permezz ta’ sentenza jew b’operat ta’ liġi jew b’xi fteħim li għandu effett legali taħt il-liġi ta’ l-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma; u (b)       iżda, f’dak iż-żmien tat-tneħħija jew iż-żamma, id-drittijiet ta’ kustodja kienu attwalment eżerċitati, konġuntament jew unikament, jew kieku kienu ikunu hekk eżerċitati minħabba t-tneħħija jew iż-żamma. Il-kustodja se tiġi kkunsidrata biex tiġi eżerċitata konġuntament meta, skond sentenza jew b’operat ta’ liġi, wieħed mill-ġenituri li għandu jew għandha r-responsabbilità ma tistax tiddeċiedi dwar il-post ta’ residenza ta’ l-minuri mingħajr il-kunsens ta’ persuna oħra li għandha r-responsabbilità ta’ l-ġenitur.” L-Artikolu 8 tar-Regolament huwa fformulat kif ġej: “1.      Il-qrati ta’ Stat Membru għandu jkollhom il-ġurisdizzjoni fi kwistjonijiet ta’ responsabbilità ta’ l-ġenituri dwar minuri li huma abitwalment residenti f’dak l-Istat Membru fiż-żmien li l-qorti tkun ħadet il-pussess [ħadet konjizzjoni tal-kawża]. 2.      Il-Paragrafu 1 għandu jkun bla ħsara għad-disposizzjonijiet ta’ l-Artikoli 9, 10 u 12.” L-Artikolu 10 tar-Regolament jipprovdi: “F’każ ta’ tneħħija jew żamma nġusta ta’ minuri, il-qrati tal-Istat Membru fejn il‑minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż‑żamma nġusta għandhom iżommu l-ġurisdizzjoni sakemm il-minuri jakkwistaw residenza abitwali fi Stat Membru ieħor u: a)      kull persuna, istituzzjoni jew xi korp ieħor li għandhom drittijiet ta’ kustodja taw il-kunsens tagħhom għat-tneħħija jew żamma jew b)      il-minuri kellhom residenza f’dak l-Istat Membru l-ieħor għall-perjodu ta’ mill-inqas sena wara li l-persuna, istituzzjoni jew xi korp ieħor li għandhom drittijiet ta’ kustodja kellhom jew setgħaw kellhom informazzjoni fejn qegħdin il-minuri u l-minuri ġew issistemati fl-ambjent ġdid tagħhom u mill-inqas waħda mill kondizzjonijiet segwenti ġiet milqugħa: i)      Fi żmien sena wara li l-pussessur tad-drittijiet ta’ kustodja kellu/ha jew seta’ kellu/ha nformazzjoni dwar fejn kienu l-minuri, ma saret l‑ebda talba għar-ritorn ppreżentat quddiem l-awtoritajiet kompetenti fl-Istat Membru fejn il-minuri ġew imneħħija jew miżmuma; [...] iii)      każ quddiem qorti fl-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta ġiet magħluq skond l-Artikolu 11(7); iv)      sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax li t-talba tar-ritorn tal-minuri tkun inħarġet mill-qrati tal-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija nġusta jew iż‑żamma.” L-Artikolu 11(8) tar-Regolament jaqra kif ġej: “Minkejja sentenza biex ma jsirx ir-ritorn skond l-Artikolu 13 tal-Konvenzjoni ta’ l-Aja ta’ l-1980, kwalunkwe sentenza li tiġi wara li tirrekjedi r-ritorn tal-minuri maħruġa minn qorti li għandha l-ġurisdizzjoni taħt dan ir-Regolament għandha tkun infurzabbli skond it-Taqsima 4 tal-Kapitolu III li tinstab aktar l-isfel ħalli jiġi tassigurat ir-ritorn tal-minuri.” L-Artikolu 13(1) tar-Regolament jistipula: “Fejn ir-residenza abitwali ta’ l-minuri ma tistax tiġi stabbilita […] il-qrati ta’ l-Istat Membru fejn il-minuri huma preżenti għandu jkollhom il-ġurisdizzjoni.” Skont l-Artikolu 16 tar-Regolament, “[q]orti għandha tiġi kkunsidrata li hija fil-pussess a)      fiż-żmien li d-dokument li istitwixxa l-proċedimenti jew dokument ekwivalenti jiġu ppreżentati l-qorti, dement li l-applikant ma naqasx/sitx sussegwentement milli jieħu/tieħu l-passi neċessarji li kienu dovuti li sabiex issir in-notifika fuq il-konvenut; [...]” L-Artikolu 19 tar-Regolament jipprevedi: “[...] 2.       Fejn il-proċedimenti dwar ir-responsabbilità ta’ l-ġenituri dwar l-istess minuri [suġġett] u li tinkludi l-istess kawża [bażi ġuridika] se jidħru quddiem qrati fi Stati Membri differenti, it-tieni qorti li ħadet il-pussess għandha b’mozzjoni tagħha stess żżomm il-proċedimenti sakemm il-ġurisdizzjoni ta’ l-ewwel qorti tiġi stabbilita. 3.       Fejn il-ġurisdizzjoni ta’ l-ewwel qorti li ħadet il-pussess tiġi stabbilita, it‑tieni qorti bil-pussess għandha iċċedi l-ġurisdizzjoni favur dik il-qorti. F’dak il-każ, il-parti li tkun ġabet il-kawza relevanti quddiem il-qorti li ħadet il-ta’ l-pussess wara, tista’ ġġib dik il-kawza quddiem il-qorti li ħadet ita’ l-pussess l‑ewwel.” Skont l-Artikolu 60(e) tar-Regolament, fir-relazzjonijiet bejn l-Istati Membri, dan tal-aħħar għandu jipprevali fuq il-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980 sa fejn huwa jirrigwarda l-materji rregolati minn dan ir-regolament. L-Artikolu 3 ta’ din il-Konvenzjoni jikkorrispondi, sostanzjalment, mal-Artikolu 2(11) tar-Regolament, l-Artikolu 5(a) tiegħu jikkorrispondi mal-Artikolu 2(9) tar‑Regolament, u l-Artikolu 5(b) tal-imsemmija konvenzjoni jikkorrispondi mal‑Artikolu 2(10) tar-Regolament. L-Artikolu 62 tar-Regolament jipprovdi: “1.      Il-ftehim u l-konvenzjonijiet imsemmija fl-Artikoli 59(1), 60 u 61 għandhom ikomplu jkunu effettivi fir-rigward ta’ kwistjonijiet li m’humiex irregolati minn dan ir-Regolament. 2.      Il-Konvenzjonijiet imsemmija fl-Artikolu 60, u partikolarment il‑Konvenzjoni ta’ l-Aja [Den Haag] ta’ l-1980, ikomplu jipproduċu l-effetti bejn l-Istati Membri li huma parti fihom, skond l-Artikolu 60.” Id-dritt nazzjonali Mid-deċiżjoni tar-rinviju jirriżulta li, bis-saħħa tad-dritt applikabbli fl-Ingilterra u f’Wales, il-missier naturali ta’ wild ma għandux id-dritt sħiħ ta’ responsabbiltà tal‑ġenituri. Madankollu, bis-saħħa tat-Taqsima 4 tal-liġi dwar il-protezzjoni tat-tfal tal-1989 (Children Act 1989), il-missier jista’ jikseb ir-responsabbiltà tal-ġenituri, kemm permezz ta’ indikazzjoni f’dan is-sens fl-att tat-twelid tal-wild, jew bil‑konklużjoni ta’ ftehim dwar din ir-responsabbiltà mal-omm, kif ukoll permezz ta’ digriet li jagħtih ir-responsabbiltà tal-ġenituri (“parental responsability order”). Barra minn hekk, fil-proċeduri ta’ dritt privat dwar it-tfal fl-Ingilterra u f’Wales, il-qrati jistgħu jagħtu digrieti bis-saħħa tat-Taqsima 8 tal-imsemmija liġi, fir‑rigward tal-High Court of Justice (England & Wales), fil-kuntest tal‑kompetenzi tagħha fil-qasam tal-protezzjoni tat-tfal. Dawn id-digrieti jippermettu li tingħata deċiżjoni dwar ir-residenza (“residence order”) u d-dritt ta’ aċċess (“contact order”), li jiġu pprojbiti ċerti atti (“prohibited steps order”) u li tinstab soluzzjoni għal diffikultajiet speċifiċi (“specific issue order”). Ir-rinviju preliminari jirreferi għall-ġurisprudenza nazzjonali, li tgħid li l-qrati tal‑Ingilterra u ta’ Wales, meta jintalbu jagħtu digriet fil-qasam tad-dritt ta’ kustodja, jistgħu jżommu dan id-dritt, anki jekk min jitlob dan ma jkunx kiseb id‑dritt ta’ kustodja. Il-kawża prinċipali u d-domandi preliminari Iċ-ċirkustanzi fattwali li wasslu għall-kawża prinċipali Mill-proċess mibgħut lill-Qorti tal-Ġustizzja jirriżulta li r-rikorrenti fil-kawża prinċipali, B. Mercredi, li twieldet fil-gżira ta’ Réunion u li għandha nazzjonalità Franċiża, marret tgħix l-Ingilterra fl-2000 fejn ħadmet bħala membru tal-ekwipaġġ għal kumpannija tal-ajru. Għal numru ta’ snin, hija għexet ma R. Chaffe, ċittadin Britanniku, u kienu koppja mhux miżżewġa. Minn din ir-relazzjoni twieldet tifla fil-11 ta’ Awwissu 2009, Chloé, ta’ nazzjonalità Franċiża. Fil-ġimgħa li segwiet it-twelid ta’ din it-tifla, B. Mercredi u R. Chaffe sseparaw, peress li r-relazzjoni tagħhom għal xi żmien ma kinitx iktar stabbli u, billi R. Chaffe kien telaq ir-residenza komuni, ma kinux qed jgħixu iktar flimkien. Fis-7 ta’ Ottubru 2009, meta Chloé kellha xahrejn, B. Mercredi u t-tifla tagħha telqu mill-Ingilterra u marru l-gżira ta’ Réunion, fejn waslu l-ġurnata ta’ wara. Il-missier tat-tifla ma kienx ġie informat minn qabel bit-tluq tal-omm u tat-tifla imma rċieva, fl-10 ta’ Ottubru 2009, ittra li fiha B. Mercredi spjegat ir-raġunijiet tat-tluq tagħha. Huwa paċifiku li r-residenza abitwali tat-tifla, qabel it-tluq tagħha fis-7 ta’ Ottubru 2009, kienet fl-Ingliterra. Huwa wkoll paċifiku li t-tluq ta’ Chloé lejn il-gżira ta’ Réunion kien legali, peress li B. Mercredi kienet, fil-mument li seħħ, l-unika persuna li kellha “dritt ta’ kustodja” fis-sens tal-Artikolu 2(9) tar-Regolament. Il-proċedura mibdija mill-missier fir-Renju Unit matul is-sena 2009 Meta sar jaf, nhar il-Ġimgħa 9 ta’ Ottubru 2009, li l-abitazzjoni ta’ B. Mercredi kienet ġiet abbandunata, R. Chaffe ressaq, dakinhar stess, telefonikament, azzjoni quddiem l-Imħallef Holman, Duty High Court Judge. Dan tal-aħħar ta digriet li bih talab il-komunikazzjoni ta’ informazzjoni dwar fejn tinsab it-tifla (“location order”) u ordna li din il-kawża titressaq quddiemu fit-12 ta’ Ottubru 2009. Fit-12 ta’ Ottubru 2009, R. Chaffe ppreżenta t-talbiet tiegħu b’mod partikolari sabiex jingħata r-responsabbiltà tal-ġenituri, sabiex tingħata residenza alternattiva u sabiex ikollu dritt ta’ aċċess. Dakinhar stess, mingħajr ma B. Mercredi kienet taf bl-azzjoni mibdija mill-persuna kkonċernata u mingħajr ma kienet preżenti jew ma kienet irrappreżentata legalment, l-Imħallef Holman ta digriet li bih ordna lil B. Mercredi tieħu lil Chloé l-Ingilterra. Dan id-digriet jippreċiża, sabiex jevita kull ambigwità, li huwa ma jimplikax ir-ritorn tat-tifla lill-missier jew li jingħata xi forma ta’ aċċess lilu, peress li deċiżjonijiet f’dan is-sens ġew irriżervati għal seduta ulterjuri. Għandu jiġi rrilevat li l-qorti tar-rinviju tibda mill-premessa li ntalbet tieħu “pussess”, fis-sens tal-Artikolu 16 tar-Regolament, mhux qabel it-12 ta’ Ottubru 2009. Jekk ikun il-każ, dan il-fatt għandu jiġi kkonfermat minnha. F’kull każ, hija l-Qorti tal-Ġustizzja li għandha tiddeċiedi fid-dawl tal-kunsiderazzjonijiet ta’ punti ta’ fatt u ta’ dritt li huma esposti fid-deċiżjoni tar-rinviju. Il-proċdeuri mibdija mill-omm u mill-missier fi Franza Fit-28 ta’ Ottubru 2009, B. Mercredi ppreżentat talba lit-Tribunal de grande instance de Saint-Denis (Franza) sabiex tikseb ir-responsabbiltà tal-ġenituri esklużiva u sabiex l-indirizz preżenti ta’ Chloé jiġi stabbilit bħala d-domiċilju tagħha. Fit-18 ta’ Diċembru 2009, R. Chaffe ppreżenta lil din l-istess qorti talba intiża li jingħata ordni għar-ritorn ta’ Chloé fl-Ingilterra bis-saħħa tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. B’sentenza tal-15 ta’ Marzu 2010, din it-talba ġiet miċħuda, għar‑raġuni li R. Chaffe ma kellux “dritt ta’ kustodja” ta’ Chloé meta din tal-aħħar kienet telqet ir-Renju Unit. Din is-sentenza ma ġietx appellata. Fit-23 ta’ Ġunju 2010, it-Tribunal de grande instance de Saint-Denis ta s-sentenza tiegħu li fiha attribwixxa r-responsabbiltà tal-ġenituri esklużiva fir-rigward ta’ Chloé lil B. Mercredi u stabbilixxa r-residenza abitwali tat-tifla fl-indirizz tal‑omm. Mill-osservazzjonijiet ippreżentati minn R. Chaffe, kif ukoll mill-Gvern Franċiż fis-seduta, jirriżulta li din is-sentenza għadha ma saritx definittiva. Is-segwitu tal-proċedura mibdija mill-missier fir-Renju Unit matul l-2009 Fil-15 ta’ April 2010, il-kawża mressqa minn R. Chaffe fix-xahar ta’ Ottubru 2009 waslet quddiem l-Imħallef McFarlane. Skont R. Chaffe, il-High Court of Justice (England & Wales) kellha ġursdizzjoni, fid-9 ta’ Ottubru 2009, sabiex jiddeċiedi dwar is-sitwazzjoni tat-tifla tiegħu, peress li Chloé ma kinitx tilfet, f’din id-data, ir-residenza abitwali tagħha fl-Ingilterra. Barra minn hekk, kien ġiet stabbilit, bis‑saħħa tal-liġi applikabbli fl-Ingilterra u f’Wales, li talba sabiex jingħata digriet fil-qasam tad-dritt ta’ kustodja jista’ jagħti “dritt ta’ kustodja” lil qorti. R. Chaffe jżid li, peress li l-qrati Ingliżi kienu ntalbu jieħdu konjizzjoni ta’ talba fil-qasam tar-responsabbiltà tal-ġenituri, it-Tribunal de grande instance de Saint-Denis kellu jissospendi d-deċiżjoni bis-saħħa tal-Artikolu 19 tar-Regolament, sakemm il‑ġurisdizzjoni tal-qorti Ingliża tiġi stabbilita. Skont B. Mercredi, il-qrati Ingliżi ma kellhomx ġurisdizzjoni jiddeċiedu dwar is‑sitwazzjoni ta’ Chloé peress li, mill-ġurnata li fiha din tal-aħħar telqet il-gżira ta’ Réunion, ir-residenza abitwali tagħha ma baqgħetx iktar fir-Renju Unit, imma fi Franza. L-Imħallef McFarlane qies li: –        il-konjizzjoni tal-qorti Ingliża fil-kawża li tirrigwarda Chloé kienet seħħet fil-mument li l-missier kien kellem lill-Imħallef Holman bit-telefon; –        minn dak il-mument, il-qorti Ingliża kellha dritt ta’ kustodja ta’ Chloé; –        minħabba l-fatt li d-digrieti kienu ngħataw favurih, il-missier kellu wkoll dritt ta’ kustodja minn dan il-mument; –        Chloé dejjem kellha r-residenza abitwali fl-Ingilterra “[...] fil-mument li fih il-qorti Ingliża u l-missier kisbu dritt ta’ kustodja ta’ [it-tifla] u li fih il-qorti Ingliża kienet ordnat li Chloé toqgħod fil-ġurisdizzjoni tagħha jew li tirritorna fiha”, u li, –        konsegwentement, fid-9 ta’ Ottubru 2009, il-qrati Ingliżi kellhom il‑ġurisdizzjoni sabiex jiddeċiedu dwar is-sitwazzjoni ta’ Chloé. Il-proċedura mibdija mill-omm fir-Renju Unit Fit-12 ta’ Lulju 2010, B. Mercredi appellat mid-deċiżjonijiet tal-High Court of Justice (England & Wales) quddiem il-qorti tar-rinviju. Fit-talba għal deċiżjoni preliminari tagħha, din il-qorti tirrileva li, sabiex tkun tista’ tidentifika l-qorti li għandha ġurisdizzjoni, bis-saħħa tad-dritt tal-Unjoni, fil‑qasam tar-responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ Chloé, huwa neċessarju li jkun hemm kjarifika tal-kriterji li għandhom jiġu applikati sabiex tiġi ddeterminata r-residenza abitwali tat-tifla għall-finijiet tal-Artikoli 8 u 10 tar‑Regolament. Il-qorti tar-rinviju tqis, barra minn hekk, li r-risposta għall-kwistjoni li jsir magħruf jekk il-High Court of Justice (England & Wales) kisbitx dritt ta’ kustodja ta’ Chloé b’konsegwenza tat-talbiet magħmula mill-missier tiddependi mill-kunċett ta’ “istituzzjoni jew xi korp ieħor” fis-sens tar-Regolament, li l-interpretazzjoni tiegħu taqa’ taħt il-ġurisdizzjoni tal-Qorti tal-Ġustizzja. Barra minn hekk, din il‑qorti tixtieq tirċievi kjarifika dwar l-evalwazzjoni tal-ġurisdizzjoni konkorrenti tal-qrati tar-Renju Unit u tal-qrati Franċiżi li qed jiddeċiedu fuq it-talbiet rispettivi tal-missier u tal-omm ta’ Chloé. F’dawn iċ-ċirkustanzi, il-Court of Appeal (England and Wales) (Civil Division) iddeċidiet li tissospendi l-proċedimenti u li tagħmel id-domandi preliminari segwenti lill-Qorti tal-Ġustizzja: “1)      Liema huwa t-test adegwat sabiex tiġi ddeterminata r-residenza abitwali ta’ minuri għall-finijiet tal-: –        Artikolu 8 tar-Regolament […] Nru 2201/2003; –        Artikolu 10 tar-Regolament […] Nru 2201/2003? 2)      Qorti hija “istituzzjoni jew xi korp ieħor” li tista’ tingħata drittijiet ta’ kustodja għall-finijiet tad-dispożizzjonijiet tar-Regolament […] Nru 2201/2003? 3)      L-Artikolu 10 jibqa’ applikabbli wara li l-qrati tal-Istat Membru mitlub ikunu ċaħdu talba għar-ritorn tal-minuri taħt il-[Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980] għar-raġuni li l-Artikoli 3 u 5 ma jkunux sodisfatti? B’mod partikolari, kif għandu jiġi riżolt kunflitt bejn determinazzjoni magħmula mill-Istat mitlub li r-rekwiżiti tal-Artikoli 3 u 5 tal-[Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980] mhumiex sodisfatti u determinazzjoni mill-Istat li jagħmel it-talba li r-rekwiżiti tal-Artikoli 3 u 5 huma sodisfatti?” Fuq il-proċedura b’urġenza Il-qorti tar-rinviju talbet li dan ir-rinviju għal deċiżjoni preliminari jkun suġġett għall-proċedura b’urġenza msemmija fl-Artikolu 104b tar-Regoli tal-Proċedura tal-Qorti tal-Ġustizzja. Hija motivat din it-talba billi sostniet li sakemm il-qorti li għandha ġurisdizzjoni, bis-saħħa tad-dritt tal-Unjoni, fil-qasam tar-responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ Chloé ma tiġix identifikata, it-talbiet magħmula mill-missier tagħha għall‑finijiet li jikseb digriet li jippermettilu jkollu relazzjoni mat-tifla tiegħu ma jkunux jistgħu jiġu kkunsidrati. F’dan ir-rigward, għandu jiġi osservat li mid-deċiżjoni tar-rinviju jirriżulta li din il-kawża tirrigwarda tifla, ta’ sena u erba’ xhur, li ilha separata minn missierha għal iktar minn sena. Peress li t-tifla kkonċernata tinsab f’età delikata għall‑iżvilupp tagħha, it-titwil tas-sitwazzjoni attwali, ikkaratterizzata barra minn hekk mid-distanza kbira li tissepara r-residenza tal-missier minn dik tat-tifla, jista’ tkun ta’ ħsara kbira għar-relazzjoni futura tagħha ma’ missierha. F’dawn iċ-ċirkustanzi, l-Ewwel Awla tal-Qorti tal-Ġustizzja ddeċidiet, fil-28 ta’ Ottubru 2010, fuq proposta tal-Imħallef Relatur, wara li semgħet lill-Avukat Ġenerali, li tilqa’ t-talba tal-qorti tar-rinviju intiża sabiex ir-rinviju għal deċiżjoni preliminari jinstema’ bil-proċedura b’urġenza. Fuq id-domandi preliminari Fuq l-ewwel domanda Bl-ewwel domanda tagħha, il-qorti tar-rinviju tistaqsi lilha nnifisha, sostanzjalment, dwar l-interpretazzjoni li għandha tingħata lill-kunċett ta’ “residenza abitwali”, fis-sens tal-Artikoli 8 u 10 tar-Regolament, sabiex tiġi ddeterminata l-qorti li għandha l-ġurisdizzjoni biex tiddeċiedi dwar il-kwistjonijiet tad-dritt ta’ kustodja, b’mod partikolari meta, bħal fil-kawża prinċipali, hemm fin‑nofs sitwazzjoni ta’ tarbija li ġiet imċaqalqa legalment minn ommha lejn Stat Membru ieħor barra l-Istat tar-residenza abitwali tagħha u tirrisjedi hemm wara ftit jiem biss fil-mument li l-qorti tal-Istat li fih tasal intalbet tieħu konjizzjoni tal‑każ. F’dan ir-rigward, hemm lok li jiġi kkonstatat, preliminarjament, li skont l-Artikolu 8(1) tar-Regolament, il-ġurisdizzjoni tal-qorti ta’ Stat Membru fil-qasam tar‑responsabbiltà tal-ġenituri ta’ wild li jiġi mċaqlaq legalment fi Stat Membru ieħor tiġi ddeterminata fuq il-bażi tal-kriterju tar-residenza abitwali ta’ dan il-wild fil-mument meta l-imsemmija qorti tintalab tieħu konjizzjoni tal-kawża. Bis-saħħa tal-Artikolu 16 tar-Regolament, qorti titqies li ħadet konjizzjoni biss meta jiġi ppreżentat rikors promotur jew att ekwivalenti quddiem din il-qorti. Hekk kif ġie rrilevat fil-punt 24 ta’ din is-sentenza, R. Chaffe għamel it-talba, fid‑9 ta’ Ottubru 2009, lill-qorti kkonċernata fil-persuna tal-Imħallef Holman, Duty High Court Judge, biss permezz tat-telefon. Għaldaqstant kien biss fit-12 ta’ Ottubru 2009, bla ħsara, hekk kif ġie ppreċiżat fil-punt 26 ta’ din is-sentenza, għall-istħarriġ tal-qorti tar-rinviju dwar jekk ir-rikorrent ikunx naqas milli jieħu l‑miżuri sussegwenti li kellu jieħu sabiex l-att jiġi nnotifikat lill-konvenuta, li l‑High Court of Justice (England & Wales) hija meqjusa li ħadet konjizzjoni. F’din id-data, Chloé, li kienet waslet fil-gżira ta’ Réunion fit-8 ta’ Ottubru 2009, kienet ilha tirrisjedi f’dan ir-reġjun Franċiż erbat ijiem. F’dan ir-rigward, hemm lok li jiġi kkonstatat, preliminarjament, li r-Regolament ma jagħti l-ebda tifsira tal-kunċett ta’ “residenza abitwali”. L-użu tal-aġġettiv “abitwali” jippermetti sempliċement li wieħed jiddeduċi li r-residenza għandha jkollha ċerta natura ta’ stabbiltà jew ta’ regolarità. Skont ġurisprudenza stabbilita, mill‑eżiġenzi kemm tal‑applikazzjoni uniformi tad‑dritt tal‑Unjoni kif ukoll mill‑prinċipju ta’ ugwaljanza jirriżulta li l-kliem ta’ dispożizzjoni tad‑dritt tal‑Unjoni Ewropea li ma tinkludi l‑ebda riferiment espress għad‑dritt tal‑Istati Membri sabiex jiġu ddeterminati s‑sens u l‑portata tagħha għandhom normalment, fl‑Unjoni Ewropea kollha, jiġu interpretati b’mod awtonomu u uniformi fejn din l‑interpretazzjoni tkun waħda studjata fid‑dawl tal‑kuntest tad‑dispożizzjoni u tal‑għan imfittex mil‑leġiżlazzjoni inkwistjoni (ara, b’mod partikolari, is‑sentenzi tat‑18 ta’ Jannar 1984, Ekro, 327/82, Ġabra p. 107, punt 11; tas-6 ta’ Marzu 2008, Nordania Finans u BG factoring, C-98/07, Ġabra p. I-1281, punt 17, kif ukoll tat-2 ta’ April 2009, A, C-523/07, Ġabra p. I-2805, punt 34). Peress li l-artikoli tar-Regolament li jivokaw il-kunċett ta’ “residenza abitwali” ma jagħmlu l-ebda riferiment espress għal-liġi tal-Istati Membri sabiex jiġu ddeterminati s-sens u l-portata tal-imsemmija kunċett, din id-determinazzjoni għandha titwettaq fid-dawl tal-kuntest li fih jinsabu d-dispożizzjonijiet tar‑Regolament u tal-għan imfittex minnu, b’mod partikolari dak li jirriżulta mill‑premessa 12 tar-Regolament, li tgħid li r-regoli ta’ ġurisdizzjoni stabbiliti huma fformati fid-dawl tal-aqwa interessi tal-wild, u, b’mod partikolari, fid-dawl tal-kriterju ta’ qrubija. Sabiex dawn l-aqwa interessi tal-wild jiġu osservati bl-aħjar mod, il-Qorti tal‑Ġustizzja diġà ddeċidiet li l-kunċett ta’ “residenza abitwali”, fis-sens tal‑Artikolu 8(1) tar-Regolament, jikkorrispondi għall-post li jirrifletti ċerta integrazzjoni tal-wild f’ambjent soċjali u familjari. Dan il-post għandu jiġi stabbilit mill-qorti nazzjonali billi tieħu inkunsiderazzjoni ċ-ċirkustanzi kollha ta’ fatt speċifiċi ta’ kull każ (ara s-sentenza A, iċċitata iktar ’il fuq, punt 44). Fost il-kriterji li fid-dawl tagħhom il-qorti nazzjonali għandha tistabbilixxi l-post tar-residenza abitwali ta’ wild, għandhom jiġu rrilevati b’mod partikolari l‑kundizzjonijiet u r-raġunijiet tas-soġġorn tal-wild fit-territorju ta’ Stat Membru, kif ukoll in-nazzjonalità tiegħu (ara s-sentenza A, iċċitata iktar ’il fuq, punt 44). Hekk kif il-Qorti tal-Ġustizzja ppreċiżat, barra minn hekk, fil-punt 38 tas-sentenza A, iċċitata iktar ’il fuq, sabiex tiġi ddeterminata r-residenza abitwali ta’ wild, barra mill-preżenza fiżika tiegħu fi Stat Membru, hemm fatturi oħra supplimentari li għandhom juru li din il-preżenza ma hija bl-ebda mod ta’ natura temporanja jew okkażjonali. F’dan il-kuntest, il-Qorti tal Ġustizzja enfasizzat li l-intenzjoni tal-ġenitur responsabbli li jistabbilixxi ruħu mal-wild fi Stat Membru ieħor, permezz ta’ miżuri tanġibbli, bħall-akkwist jew il-kirja ta’ residenza fl-Istat Membru tat‑trasferiment, tista’ tindika l-intenzjoni ta’ trasferiment tar-residenza abitwali (ara s-sentenza A, iċċitata iktar ’il fuq, punt 40). F’dan ir-rigward, hemm lok li jiġi enfasizzat, sabiex wieħed jiddistingwi r‑residenza abitwali minn sempliċi preżenza temporanja, li hija għandha bħala regola tkun ta’ ċertu tul sabiex tirrifletti stabbiltà suffiċjenti. Fil-fatt, għat‑trasferiment tar-residenza abitwali fl-Istat Membru tat-trasferiment, tiswa’ fuq kollox ir-rieda tal-persuna kkonċernata li tistabbilixxi, bl-intenzjoni li tagħtih natura stabbli, iċ-ċentru permanenti jew abitwali tal-interessi tagħha. B’hekk, it-tul ta’ soġġorn għandu jservi biss ta’ indikazzjoni fil-kuntest tal-evalwazzjoni tal-istabbiltà tar-residenza, peress li din l-evalwazzjoni għandha titwettaq fid-dawl taċ-ċirkustanzi kollha ta’ fatt speċifiċi ta’ dan il-każ. Fil-kawża prinċipali, l-età tat-tifla tista’, barra minn hekk, ikollha importanza partikolari. Fil-fatt, l-ambjent soċjali u familjari tal-wild, li huwa essenzjali sabiex jiġi ddeterminat il-post tar-residenza abitwali tiegħu, huwa kompost minn diversi fatturi li jvarjaw skont l-età tal-wild. B’hekk, il-fatturi li għandhom jittieħdu inkunsiderazzjoni fil-każ ta’ tfal ta’ età tal-iskola huma differenti minn dawk li wieħed għandu jikkunsidra fil-każ ta’ minuri li spiċċa l-istudji tiegħu, jew ukoll minn dawk li jikkonċernaw tarbija. Bħala regola ġenerali, l-ambjent ta’ wild ta’ età żgħira huwa essenzjalment ambjent familjari, iddeterminat mill-persuna jew mill-persuni ta’ riferiment li magħhom jgħix il-wild, li effettivament irabbuh u jieħdu ħsiebu. Din tiġi vverifikata a fortiori meta l-wild ikun tarbija. Hija taqsam neċessarjament l-ambjent soċjali u familjari tal-persuni ta’ madwarha li tiddependi minnhom. Konsegwentement, meta, bħal fil-kawża prinċipali, it-tarbija qed titrabba effettivament minn ommha, hemm lok li wieħed jevalwa l-integrazzjoni tagħha fl‑ambjent soċjali u familjari tagħha. F’dan ir-rigward, il-kriterji indikati mill‑ġurisprudenza tal-Qorti tal-ġustizzja, bħar-raġunijiet ta’ ċaqliq tal-omm fi Stat Membru ieħor, il-konoxxenzi lingwistiċi ta’ din tal-aħħar jew ukoll l-oriġini ġeografiċi u familjari tagħha jistgħu jittieħdu inkunsiderazzjoni. Minn dak kollu li ntqal jirriżulta li għandha tingħata r-risposta għall-ewwel domanda li l-kunċett ta’ “residenza abitwali”, fis-sens tal-Artikoli 8 u 10 tar‑Regolament, għandu jiġi interpretat fis-sens li din ir-residenza tikkorrispondi għall-post li jirrifletti ċerta integrazzjoni tal-wild f’ambjent soċjali u familjari. Għal dan il-għan, u meta tqum il-kwistjoni li tirrigwarda tarbija li tgħix ma ommha wara biss xi ftit jiem fi Stat Membru, barra dak tar-residenza abitwali preċedenti tagħha, li ġiet imċaqalqa fih, għandhom jittieħdu inkunsiderazzjoni b’mod partikolari, minn naħa, it-tul, ir-regolarità, il-kundizzjonijiet u r-raġunijiet tas-soġġorn fit-territorju ta’ dan l-Istat Membru u taċ-ċaqliq tal-omm lejn l‑imsemmi Stat, u, min-naħa l-oħra, minħabba b’mod partikolari l-età tal-wild, l‑oriġini ġeografiċi u familjari tal-omm kif ukoll ir-relazzjonijiet familjari u soċjali li hija u l-wild kellhom f’dan l-istess Stat Membru. Hija l‑qorti nazzjonali li għandha tistabbilixxi r‑residenza abitwali tal‑wild billi tieħu inkunsiderazzjoni ċ‑ċirkustanzi fattwali kollha li huma partikolari għal kull każ. Jekk l-applikazzjoni tal-kriterji twassal, fil-kawża prinċipali, għall-konklużjoni li r-residenza abitwali tal-wild ma tistax tiġi stabbilita, id-determinazzjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni għandha tiġi stabbilita fuq il-bażi tal-kriterju ta’ “fejn il-minuri huma preżenti” fis-sens tal-Artikolu 13 tar-Regolament. Fuq it-tieni domanda Bit-tieni domanda tagħha, il-qorti tar-rinviju tistaqsi jekk il-kunċett ta’ “istituzzjoni jew xi korp ieħor” li lilha jista’ jiġi fdat dritt ta’ kustodja għall-finijiet tad-dispożizzjonijiet tar-Regolament għandux jiġi interpretat fis-sens li huwa jinkludi l-kunċett ta’ “qorti”, fis-sens tal-Artikolu 2(1) tal-imsemmi regolament. F’dan ir-rigward, hemm lok li jiġi rrilevat li l-qorti tar-rinviju ma indikatx id‑dispożizzjonijiet tar-Regolament li tagħhom hija tixtieq tirċievi kjarifika fir‑rigward tal-interpretazzjoni li għandha tagħti lil dan il-kunċett u lanqas ir‑raġunijiet għaliex din l-interpretazzjoni kienet neċessarja għaliha sabiex tagħti s-sentenza tagħha. Jidher madankollu li dan il-kunċett jinsab fil-formulazzjoni tal‑Artikoli 10 u 11 tar-Regolament. Dawn id-dispożizzjonijiet jirrigwardaw il‑ġurisdizzjoni fil-każ ta’ tneħħija ta’ wild u konsegwentement isibu l‑applikazzjoni tagħhom fil-każ ta’ tneħħija jew nuqqas ta’ ritorn illegali ta’ wild, peress li l-Artikolu 9 tal-imsemmi regolament huwa ddedikat għaċ-ċaqliq legali ta’ wild minn Stat Membru għal ieħor. Hekk kif ġie kkonstatat fil-punt 23 ta’ din is-sentenza, huwa paċifiku li t-tneħħija ta’ Chloé lejn il-gżira ta’ Réunion kienet legali. Isegwi li l-Artikolu 10 tar-Regolament ma huwiex applikabbli. Konsegwentement, ma hemmx għalfejn tingħata risposta għat‑tieni domanda. Fuq it-tielet domanda Bit-tielet domanda tagħha, il-qorti tar-rinviju tistaqsi lilha nnifisha, sostanzjalment, hekk kif jirriżulta b’mod partikolari mill-punti 1.4 u 4.6 tad‑deċiżjoni tar-rinviju, dwar il-kwistjoni li jsir magħruf jekk id-deċiżjonijiet ta’ qorti ta’ Stat Membru li jiċħdu, bis-saħħa tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, talba għar-ritorn immedjat ta’ wild fil-ġurisdizzjoni ta’ qorti ta’ Stat Membru ieħor, u li jirrigwardaw ir-responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ dan il-wild, jaffettwawx id-deċiżjonijiet li għandhom jingħataw f’dan l-Istat l-ieħor, fuq l‑azzjonijiet dwar ir-responsabbiltà tal-ġenituri li jkunu tressqu sadanittant u li jkunu għadhom pendenti. Is-sentenza tat-Tribunal de grande instance de Saint-Denis tal-15 ta’ Marzu 2010 Hekk kif ġie rrilevat fil-punt 28 ta’ din is-sentenza, it-talba indirizzata mill-missier ta’ Chloé lit-Tribunal de grande instance de Saint-Denis kienet ibbażata fuq id‑dispożizzjonijiet tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. Din il-konvenzjoni, skont l-Artikolu 1 tagħha, għandha bħala għan li tiżgura r-ritorn immedjat tal‑ulied li jkunu tneħħew jew inżammu illegalment f’kull Stat kontraenti. It-Tribunal de grande instance de Saint-Denis ċaħad ir-rikors li bih il-missier ta’ Chloé talab ir-ritorn ta’ din tal-aħħar fir-Renju Unit “peress li [ma] ġietx prodotta l-prova li fil-mument tat-tneħħija taż-żgħira Chloé Mercredi, Richard Chaffe kien qed jibbenefika minn dritt ta’ kustodja, eżerċitat effettivament, jew li kien ikun qed jeżerċitah kieku t-tneħħija ma seħħitx”. F’dan ir-rigward, għandu jiġi kkonstatat li, skont l-Artikolu 19 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, is-sentenza tal-imsemmi tribunal tal-15 ta’ Marzu 2010 ma taffettwax il-mertu tad-dritt ta’ kustodja, anki jekk tkun saret definittiva, hekk kif ġie kkonstatat fil-punt 28 ta’ din is-sentenza. Isegwi li, fil-każ li l-qorti tar-rinviju tiddeċiedi, b’applikazzjoni tal-kriterji indikati fir-risposta għall-ewwel domanda, li hija għandha l-ġurisdizzjoni, bis-saħħa tal‑Artikolu 8 tar-Regolament, f’dak li jirrigwarda r-responsabbiltà tal-ġenituri fir‑rigward ta’ Chloé, is-sentenza tat-Tribunal de grande instance de Saint-Denis tal-15 ta’ Marzu 2010 ma taffettwax id-deċiżjoni li l-qorti tar-rinviju tkun sejra tagħti. Is-sentenza tat-Tribunal de grande instance de Saint-Denis tat-23 ta’ Ġunju 2010 F’dak li jirrigwarda s-sentenza tat-Tribunal de grande instance de Saint-Denis tat‑23 ta’ Ġunju 2010, li, hekk kif ġie ppreċiżat fil-punt 29 ta’ din is-sentenza, għadha ma saritx definittiva, għandu l-ewwel nett jiġi rrilevat li l-qorti tar-rinviju ser issib ruħha quddiem, jekk ikun il-każ, il-fatt li l-imsemmi tribunal ikun ibbaża s‑sentenza tiegħu mhux fuq il-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, imma wkoll fuq ir-Regolament. Fil-każ ta’ kunflitt bħal dan bejn żewġt iqrati ta’ Stati Membri differenti, li quddiemhom ikunu tressqu, fuq il-bażi tar-Regolament, azzjonijiet dwar ir‑responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ wild, li għandhom l-istess suġġett u l‑istess bażi ġuridika, l-Artikolu 19(2) tar-Regolament għandu jkun applikabbli. Bis-saħħa ta’ dan l-artikolu, il-qorti li tintalab it-tieni għandha tissospendi d‑deċiżjoni tagħha sakemm il-ġurisdizzjoni tal-qorti, li tkun intalbet l‑ewwel tiġi stabbilita. B’hekk, peress li quddiem il-High Court of Justice (England & Wales) tressqet, fit-12 ta’ Ottubru 2009, mill-missier tal-wild, azzjoni sabiex b’mod partikolari tiġi assenjata r-responsabbiltà tal-ġenituri lilu, it-Tribunal de grande instance de Saint-Denis, li saritilha talba mill-omm tal-wild fit-28 ta’ Ottubru 2009, ma setgħetx tagħti deċiżjoni dwar it-talba ppreżentata minn din tal-aħħar. Minn dak li ntqal jirriżulta li, fil-każ li l-qorti tar-rinviju tiddeċiedi, b’applikazzjoni tal-kriterji indikati fir-risposta għall-ewwel domanda, li hija għandha l-ġurisdizzjoni, bis-saħħa tal-Artikolu 8 tar-Regolament, f’dak li jirrigwarda r-responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ Chloé, la s-sentenza tat‑Tribunal de grande instance de Saint-Denis tal-15 ta’ Marzu 2010 u lanqas dik tat-23 ta’ Ġunju 2010 ma jaffettwaw id-deċiżjoni li jkollha tingħata mill-qorti tar‑rinviju. Konsegwentement, għandha tingħata risposta lit-tielet domanda li d-deċiżjonijiet ta’ qorti ta’ Stat Membru li jiċħdu, bis-saħħa tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal‑1980, talba għar-ritorn immedjat ta’ wild fil-ġurisdizzjoni ta’ qorti ta’ Stat Membru ieħor, u li jirrigwardaw ir-responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ dan il-wild, ma jaffettwawx id-deċiżjonijiet li għandhom jingħataw f’dan l-Istat l-ieħor fuq l-azzjonijiet dwar ir-responsabbiltà tal-ġenituri li sadanittant ikunu tressqu u li jkunu għadhom pendenti. Fuq l-ispejjeż Peress li l-proċedura għandha, fir-rigward tal-partijiet fil-kawża prinċipali, in‑natura ta’ kwistjoni mqajma quddiem il-qorti tar-rinviju, hija din il-qorti li tiddeċiedi fuq l-ispejjeż. L-ispejjeż sostnuti għas-sottomissjoni tal‑osservazzjonijiet lill-Qorti tal-Ġustizzja, barra dawk tal-imsemmija partijiet, ma jistgħux jitħallsu lura. Għal dawn il-motivi, Il-Qorti tal-Ġustizzja (L-Ewwel Awla) taqta’ u tiddeċiedi: 1) Il-kunċett ta’ “residenza abitwali”, fis-sens tal-Artikoli 8 u 10 tar‑Regolament tal-Kunsill (KE) Nru 2201/2003, tas-27 ta’ Novembru 2003, dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi fi kwistjonijiet matrimonjali u kwistjonijiet ta’ responsabbiltà tal‑ġenituri, u li jirrevoka r-Regolament (KE) Nru 1347/2000, għandu jiġi interpretat fis-sens li din ir-residenza tikkorrispondi għall-post li jirrifletti ċerta integrazzjoni tal-wild f’ambjent soċjali u familjari. Għal dan il‑għan, u meta tqum il-kwistjoni li tirrigwarda tarbija li tgħix ma ommha wara biss xi ftit jiem fi Stat Membru barra dak tar-residenza abitwali tagħha, li ġiet imċaqalqa fih, għandhom jittieħdu inkunsiderazzjoni b’mod partikolari, minn naħa, it-tul, ir-regolarità, il‑kundizzjonijiet u r-raġunijiet tas-soġġorn fit-territorju ta’ dan l-Istat Membru u taċ-ċaqliq tal-omm lejn l-imsemmi Stat, u, min-naħa l-oħra, minħabba b’mod partikolari l-età tal-wild, l-oriġini ġeografiċi u familjari tal-omm kif ukoll ir-relazzjonijiet familjari u soċjali li hija u l‑wild kellhom f’dan l-istess Stat Membru. Hija l-qorti nazzjonali li għandha tistabbilixxi r-residenza abitwali tal-wild billi tieħu inkunsiderazzjoni ċ-ċirkustanzi fattwali kollha li huma partikolari għal kull każ. Fil-każ li l-applikazzjoni tal-kriterji msemmija twassal, fil-kawża prinċipali, għall-konklużjoni li r-residenza abitwali tal-wild ma tistax tiġi stabbilita, id-determinazzjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni għandha tiġi stabbilita fuq il-bażi tal-kriterju ta’ “fejn il-minuri huma preżenti” fis-sens tal-Artikolu 13 tar-Regolament. 2) Id-deċiżjonijiet ta’ qorti ta’ Stat Membru li jiċħdu, bis-saħħa tal‑Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, dwar l-Aspetti Ċivili dwar il‑Ħtif Internazzjonali tal-Minuri, talba għar-ritorn immedjat ta’ wild fil-ġurisdizzjoni ta’ qorti ta’ Stat Membru ieħor, u li jirrigwardaw ir‑responsabbiltà tal-ġenituri fir-rigward ta’ dan il-wild, ma jaffettwawx id-deċiżjonijiet li għandhom jingħataw f’dan l-Istat l-ieħor fuq l-azzjonijiet dwar ir-responsabbiltà tal-ġenituri li sadanittant ikunu tressqu u li jkunu għadhom pendenti. Firem * Lingwa tal-kawża: l-Ingliż.

62016CJ0283

pt

O pedido de decisão prejudicial tem por objeto a interpretação do Regulamento (CE) n. o 4/2009 do Conselho, de 18 de dezembro de 2008, relativo à competência, à lei aplicável, ao reconhecimento e à execução das decisões e à cooperação em matéria de obrigações alimentares ( JO 2009, L 7, p. 1 ). Este pedido foi apresentado no âmbito de um litígio que opõe M. S., residente na Alemanha, a P. S., residente no Reino Unido, a propósito de prestações de alimentos. Quadro jurídico Regulamento n. o 4/2009 Os considerandos 9, 27, 31 e 32 Regulamento n. o 4/2009 enunciam: «(9) Um credor de alimentos deverá poder obter facilmente, num Estado‑Membro, uma decisão que terá automaticamente força executória noutro Estado‑Membro sem quaisquer outras formalidades. […] (27) É igualmente conveniente limitar tanto quanto possível as formalidades de execução que possam aumentar as despesas a cargo do credor de alimentos. […] […] (31) A fim de facilitar a cobrança transfronteiriça de prestações de alimentos, é conveniente instituir um regime de cooperação entre as autoridades centrais designadas pelos Estados‑Membros. Essas autoridades deverão prestar assistência aos credores e aos devedores de alimentos para poderem invocar os seus direitos noutro Estado‑Membro mediante a apresentação de pedidos de reconhecimento, de declaração da força executória e de execução de decisões existentes, de alteração dessas decisões ou de obtenção de uma decisão. Deverão igualmente trocar entre si informações a fim de localizar os devedores e os credores e identificar os seus rendimentos e ativos, na medida do necessário. […] (32) […] O critério para determinar o direito de uma pessoa a pedir assistência junto de uma autoridade central deverá ser menos estrito que o critério de conexão de ‘residência habitual’ utilizado noutras partes do presente regulamento. Todavia, o critério de "residência" deverá excluir a simples presença.» O capítulo IV deste regulamento, sob a epígrafe «Reconhecimento, força executória e execução das decisões», inclui os artigos 16.° a 43.° Sob a epígrafe «Supressão do exequatur », o artigo 17. o do referido regulamento, que figura na secção 1 deste capítulo IV, relativo às «[d]ecisões proferidas num Estado‑Membro vinculado pelo Protocolo da Haia de 2007» prevê, no seu n. o 1: «As decisões proferidas num Estado‑Membro vinculado pelo Protocolo da Haia de 2007 são reconhecidas noutro Estado‑Membro sem necessidade de recurso a qualquer processo e sem que seja possível contestar o seu reconhecimento.» A secção 1 do referido capítulo IV inclui também o artigo 20. o do regulamento. Este artigo, sob a epígrafe «Documentos para efeitos de execução», precisa, no seu n. o 1, os documentos que o requerente apresenta às «autoridades de execução competentes». O artigo 41. o do Regulamento n. o 4/2009, sob a epígrafe «Processo e condições de execução», dispõe no seu n. o 1: «Sob reserva das disposições do presente regulamento, o processo de execução das decisões proferidas noutro Estado‑Membro é regido pelo direito do Estado‑Membro de execução. Uma decisão proferida num Estado‑Membro que seja executória no Estado‑Membro de execução deve ser neste executada nas mesmas condições que uma decisão proferida nesse Estado‑Membro de execução.» Com o título «Acesso à justiça», o capítulo V do Regulamento n. o 4/2009 inclui os artigos 44.° a 47.° O artigo 45. o deste regulamento, sob a epígrafe «Conteúdo do apoio judiciário», prevê: «O apoio judiciário concedido ao abrigo do presente capítulo designa a assistência necessária para permitir que as partes conheçam e invoquem os seus direitos e para garantir que os seus pedidos, apresentados por intermédio das autoridades centrais ou diretamente às autoridades competentes, sejam tratados de modo completo e eficaz. […] […]» Os artigos 49.° a 63.° do mesmo regulamento figuram no capítulo VII, sob a epígrafe «Cooperação entre autoridades centrais». O artigo 49. o do Regulamento n. o 4/2009, sob a epígrafe «Designação das autoridades centrais», prevê, no seu n. o 1: «Cada Estado‑Membro designa uma autoridade central encarregada de cumprir as obrigações decorrentes do presente regulamento.» O artigo 51. o do Regulamento n. o 4/2009, sob a epígrafe «Funções específicas das autoridades centrais», prevê no seu n. o 1: «As autoridades centrais prestam assistência no que respeita aos pedidos previstos no artigo 56. o , nomeadamente: a) Transmitem e recebem esses pedidos; b) Iniciam ou facilitam a introdução da instância em relação a esses pedidos.» Nos termos do artigo 55. o deste regulamento, sob a epígrafe «Apresentação do pedido através das autoridades centrais»: «Os pedidos previstos no presente capítulo são apresentados através da autoridade central do Estado‑Membro de residência do requerente à autoridade central do Estado‑Membro requerido.» O artigo 56. o do referido regulamento, sob a epígrafe «Pedidos disponíveis», dispõe: «1.   O credor que pretenda cobrar a prestação de alimentos no âmbito do presente regulamento pode apresentar os seguintes pedidos: […] b) A execução de uma decisão proferida ou reconhecida no Estado‑Membro requerido; […] 4.   Salvo disposição em contrário do presente regulamento, os pedidos referidos nos n. os 1 e 2 são tratados nos termos do direito do Estado‑Membro requerido e estão sujeitos às regras de competência aplicáveis nesse Estado‑Membro.» O artigo 76. o do mesmo regulamento, sob a epígrafe «Entrada em vigor», prevê: «O presente regulamento entra em vigor no vigésimo dia seguinte ao da sua publicação no Jornal Oficial da União Europeia . […] O presente regulamento é aplicável, com exceção das disposições referidas no segundo parágrafo a partir de 18 de junho de 2011, sob reserva de o Protocolo da Haia de 2007 ser aplicável na Comunidade nessa data. Se assim não for, o presente regulamento é aplicável a partir da data de aplicação do referido protocolo na Comunidade. […]» Direito do Reino Unido Em conformidade com o artigo 4. o do anexo 1 das Civil Jurisdiction and Judgments (Maintenance) Regulations 2011 [Regulamento de 2011 relativo às sentenças e à competência em matéria civil (obrigações alimentares)], «1.   Sem prejuízo do disposto no n. o 2, quando uma decisão que reconhece o direito a alimentos deva ser executada no Reino Unido ao abrigo da secção 1 do capítulo IV do Regulamento [n. o 4/2009], o pedido de execução deve ser apresentado: a) em Inglaterra e no País de Gales, à Family Court, […] 2.   O pedido de execução será reencaminhado para a Family Court […] (‘órgão jurisdicional de execução’) a) em Inglaterra e no País de Gales pelo Lord Chancellor, […] 4.   Para efeitos de execução de uma decisão sobre prestação de alimentos, a) a decisão deve ter a mesma força jurídica e produzir os mesmos efeitos, b) o órgão jurisdicional de execução deve ter as mesmas competências, e c) pode ser seguido o mesmo procedimento de execução ou relativo à execução, como se a decisão tivesse sido originalmente proferida pelo órgão jurisdicional de execução.» O órgão jurisdicional de reenvio precisa que a autoridade central designada pela Inglaterra e o País de Gales, em conformidade com o artigo 49. o do Regulamento n. o 4/2009, é o Lord Chancellor (Lorde Chanceler, Reino Unido), o qual, por seu turno, delegou a sua função de execução na Reciprocal Enforcement of Maintenance Orders Unit (Unidade de execução recíproca de decisões sobre prestação de alimentos; a seguir «REMO»). Factos do litígio no processo principal e questões prejudiciais M. S. e P. S. casaram‑se em 2005 e separaram‑se em 2012. Têm dois filhos com 9 e 5 anos na data do pedido de decisão prejudicial. O divórcio de ambos foi decretado pelo Amtsgericht Walsrode (Tribunal Distrital de Walsrode, Alemanha), que estabeleceu medidas quanto ao direito a alimentos destes dois menores por despacho de 7 de agosto de 2014 (a seguir «despacho do órgão jurisdicional alemão»). Depois do divórcio, M. S. e os filhos continuaram a viver na Alemanha. P. S. vive e trabalha no Reino Unido. Este recusa‑se a pagar as prestações de alimentos previstas no despacho do órgão jurisdicional alemão porque, em seu entender, M. S. impede o seu contacto com os menores. O órgão jurisdicional de reenvio, a High Court of Justice (England and Wales), Family Division [Tribunal Superior de Justiça (Inglaterra e País de Gales), Secção da Família, Reino Unido], foi chamado a pronunciar‑se sobre um pedido de M. S., fundado nas disposições do Regulamento n. o 4/2009, tendente à execução do despacho do órgão jurisdicional alemão. Este órgão jurisdicional refere que tem que determinar, a título preliminar, se um pedido de execução de um despacho que regula obrigações alimentares, como o que está em causa no processo principal, pode ser apresentado diretamente ao órgão jurisdicional competente em matéria de obrigações alimentares, neste caso o Family Court (Tribunal de Família, Reino Unido), ou se deve, em todos os casos, ser previamente apresentado à autoridade central prevista no artigo 49. o do Regulamento n. o 4/2009, no caso em apreço, o Lord Chancellor (Lorde Chanceler) que o reencaminhará para o Family Court (Tribunal de Família) por intermédio da REMO. O órgão jurisdicional de reenvio constata existirem abordagens diferentes por parte dos tribunais nacionais e cita dois processos, a este respeito. No primeiro processo, o órgão jurisdicional competente considerou que o requerente podia apresentar o seu pedido de execução da decisão diretamente no Family Court (Tribunal de Família) e que devia existir um erro nas regras nacionais que impõem a necessidade de passar pela autoridade central. No segundo processo, que não dizia respeito à execução de uma decisão mas à sua alteração, o órgão jurisdicional competente manifestou reservas relativamente à decisão no primeiro processo e considerou que o requerente devia obrigatoriamente apresentar o seu pedido por intermédio da autoridade central. O órgão jurisdicional de reenvio acrescenta que, ouvida no âmbito do processo principal, a REMO defendeu, por seu lado, que a legislação nacional não continha nenhum erro ao prever o recurso obrigatório à autoridade central e que as disposições nacionais foram intencionalmente redigidas nesse sentido. No entender do órgão jurisdicional de reenvio, tendo em conta quer a redação das disposições do capítulo IV do Regulamento n. o 4/2009, incluindo as que figuram na sua secção 1, aplicáveis à República Federal da Alemanha, quer a finalidade do referido regulamento, deve ser possível apresentar um pedido de execução de uma decisão em matéria de obrigações alimentares diretamente à Family Court (Tribunal de Família), como sucede no caso de uma situação meramente interna. O órgão jurisdicional de reenvio alega que subsistem, contudo, dúvidas a este respeito e que a questão se coloca atualmente no âmbito de vários processos no Reino Unido. Nestas condições, a High Court of Justice (England and Wales), Family Division [Tribunal Superior de Justiça (Inglaterra e País de Gales), Secção da Família], decidiu suspender a instância e submeter ao Tribunal de Justiça as seguintes questões prejudiciais: «1) No caso de um credor de alimentos pretender executar num Estado‑Membro uma decisão proferida noutro Estado‑Membro, [as disposições constantes do] capítulo IV do [Regulamento n. o 4/2009] confere[m]‑lhe o direito de apresentar diretamente o pedido de execução à autoridade competente do Estado requerido? 2) Em caso de resposta afirmativa à [primeira questão], [devem as disposições constantes do] capítulo IV do Regulamento sobre Obrigações Alimentares ser interpretad[as] no sentido de que impõe[m] a cada Estado‑Membro a obrigação de instituir um procedimento ou um mecanismo que permita o reconhecimento desse direito?» Tramitação no Tribunal de Justiça No seu pedido de decisão prejudicial, o órgão jurisdicional de reenvio pediu a aplicação do processo acelerado previsto no artigo 105. o , n. o 1, do Regulamento de Processo do Tribunal de Justiça. Esse pedido foi indeferido por despacho do presidente do Tribunal de Justiça de 27 de junho de 2016, S. ( C‑283/16 , não publicado, EU:C:2016:482 ). Por decisão de 6 de junho de 2016, o presidente do Tribunal de Justiça concedeu tratamento prioritário ao presente processo. Quanto às questões prejudiciais Quanto à primeira questão Com a sua primeira questão, o órgão jurisdicional de reenvio pergunta, em substância, se as disposições do capítulo IV do Regulamento n. o 4/2009 devem ser interpretadas no sentido de que um credor de alimentos que obteve uma decisão favorável num Estado‑Membro e que pretenda obter a sua execução noutro Estado‑Membro, pode apresentar o seu pedido diretamente à autoridade competente deste último Estado‑Membro, neste caso um órgão jurisdicional especializado, ou se pode ser obrigado a apresentar o seu pedido a este último, por intermédio da autoridade central do Estado‑Membro de execução. A resposta a esta questão exige a interpretação do artigo 41. o , n. o 1, do Regulamento n. o 4/2009 relativo ao processo e às condições de execução num Estado‑Membro de uma decisão em matéria de obrigações alimentares proferida noutro Estado‑Membro. Esta disposição prevê, no seu primeiro período, que, sob reserva das disposições do Regulamento n. o 4/2009, o processo de execução das decisões proferidas noutro Estado‑Membro é regido pelo «direito do Estado‑Membro de execução» e, no seu segundo período, que essa decisão deve ser executada «nas mesmas condições» que uma decisão proferida nesse Estado‑Membro de execução. Ao remeter para a aplicação do direito do Estado‑Membro de execução, o primeiro período da referida disposição poderia, à primeira vista, ser interpretado no sentido de que um Estado‑Membro de execução pode incluir, nas suas regras processuais de execução, o recurso obrigatório à autoridade central do Estado requerido. No entanto, tendo em conta a redação do segundo período da mesma disposição, segundo a qual a decisão deve ser executada «nas mesmas condições» que uma decisão proferida no Estado‑Membro de execução, poder‑se‑ia considerar que o referido artigo 41. o , n. o 1, se opõe a um recurso obrigatório à autoridade central quando este não está previsto para os processos meramente internos, como acontece no Estado‑Membro a que pertence o órgão jurisdicional de reenvio. Por conseguinte, há que analisar o alcance do conceito de «mesmas condições», para verificar se uma legislação nacional, como o artigo 4. o , n. o 4, alíneas a), b) e c), do anexo 1 do Regulamento de 2011 relativo às sentenças e à competência em matéria civil (obrigações alimentares) respeita o artigo 41. o , n. o 1, do Regulamento n. o 4/2009, mesmo que um credor de alimentos, como M. S., não possa, contrariamente a um credor no âmbito de pedidos meramente internos, submeter o pedido diretamente ao órgão jurisdicional competente. A este respeito, há que ter em conta a finalidade do Regulamento n. o 4/2009 e do sistema em que se inscreve o seu artigo 41. o , n. o 1. Quanto à finalidade deste regulamento, resulta dos trabalhos preparatórios, e nomeadamente do Livro Verde da Comissão, de 15 de abril de 2004, sobre as obrigações de alimentos [COM(2004) 254 final] que o legislador da União Europeia decidiu substituir as disposições em matéria de obrigações de alimentos que figuram no Regulamento (CE) n. o 44/2001 do Conselho, de 22 de dezembro de 2000, relativo à competência judiciária, ao reconhecimento e à execução de decisões em matéria civil e comercial ( JO 2001, L 12, p. 1 ) por disposições que, tendo em conta a urgência particular associada à regulação das prestações de alimentos, simplificam o processo perante o juiz de execução e o tornam mais célere. O Tribunal de Justiça recordou, no mesmo sentido, que o objetivo prosseguido pelo Regulamento n. o 4/2009 é facilitar o mais possível a cobrança de prestações de alimentos internacionais (acórdão de 18 de dezembro de 2014, Sanders e Huber, C‑400/13 e C‑408/13 , EU:C:2014:2461 , n. o 41). Estes objetivos de simplicidade e de celeridade resultam igualmente dos considerandos 9 e 27 do Regulamento n. o 4/2009. O considerando 9 frisa que o credor de alimentos deverá poder obter facilmente, num Estado‑Membro, uma decisão que terá automaticamente força executória noutro Estado‑Membro sem quaisquer outras formalidades. Segundo o considerando 27, um dos objetivos do Regulamento n. o 4/2009 consiste em limitar tanto quanto possível as formalidades de execução que possam aumentar as despesas a cargo do credor de alimentos. Além disso, importa mencionar os considerandos 31 e 32 do Regulamento n. o 4/2009. O considerando 31 deste regulamento sublinha a intenção de o legislador da União instituir uma cooperação entre as autoridades centrais a fim de facilitar a cobrança transfronteiriça de prestações de alimentos e de prestar assistência aos credores de alimentos para poderem invocar o seu direito noutro Estado‑Membro. O considerando 32 do referido regulamento qualifica o recurso a esta assistência de «direito». O sistema no qual se inscreve o artigo 41. o , n. o 1, do Regulamento n. o 4/2009 reflete os referidos objetivos de simplicidade e de celeridade no capítulo IV deste regulamento e prevê a possibilidade de recorrer à ajuda das autoridades centrais no seu capítulo VII. Assim, nenhuma disposição do capítulo IV, sob a epígrafe «Reconhecimento, força executória e execução das decisões», ao qual pertence o referido artigo 41. o , n. o 1, prevê um processo especial a acrescer aos processos aplicáveis no âmbito de pedidos meramente internos nem, designadamente, um recurso obrigatório às autoridades centrais dos Estados‑Membros. A não obrigação de recorrer a essas autoridades centrais é ainda reforçada no que respeita às decisões proferidas num Estado‑Membro vinculado pelo Protocolo de Haia sobre a lei aplicável às obrigações alimentares, celebrado em 23 de novembro de 2007, como é o caso da República Federal da Alemanha. Sob a epígrafe «Supressão do exequatur », o artigo 17. o do Regulamento n. o 4/2009, que figura no seu capítulo IV, especifica, no seu n. o 1, que essas decisões são reconhecidas noutro Estado‑Membro sem necessidade de recurso a qualquer processo. O artigo 20. o , n. o 1, do referido regulamento, inserido no mesmo capítulo IV, precisa os documentos que o requerente apresenta «às autoridades de execução competentes», redação esta que dá a entender que a entrega dos documentos é feita diretamente às autoridades competentes. O recurso às autoridades centrais está previsto nas disposições que figuram no capítulo VII do Regulamento n. o 4/2009, relativo à cooperação entre autoridades centrais. Nos termos do artigo 51. o , n. o 1, deste regulamento, estas autoridades prestam assistência no que respeita aos pedidos previstos no artigo 56. o , nomeadamente transmitindo e recebendo esses pedidos. Por força deste último artigo, o credor que pretenda cobrar a prestação de alimentos «pode» apresentar um pedido, designadamente para efeitos da execução de uma decisão proferida ou reconhecida no Estado‑Membro requerido. Neste caso, em conformidade com o artigo 55. o do referido regulamento, deve apresentar o pedido à autoridade central do Estado‑Membro da sua residência, a qual o transmitirá à autoridade central do Estado‑Membro requerido. Resulta dos artigos 51.° e 56.° do Regulamento n. o 4/2009, conjugados com os seus considerandos 31 e 32, que o pedido de assistência às autoridades centrais, ao abrigo das disposições que figuram no capítulo VII deste regulamento, constitui um direito e não uma obrigação. Esse pedido é, por conseguinte, facultativo e só se aplica se o credor de alimentos pretender utilizá‑lo, por exemplo para ultrapassar determinadas dificuldades particulares, como é o caso da localização do devedor de alimentos. Afigura‑se assim que o Regulamento n. o 4/2009 prevê duas formas alternativas de recurso aos órgãos jurisdicionais competentes, uma direta, nos termos das disposições que figuram no capítulo IV deste regulamento, e a outra por intermédio das autoridades centrais, se o credor de alimentos pedir a assistência da autoridade central do seu Estado‑Membro de residência, nos termos das disposições que figuram no capítulo VII do referido regulamento. Esta análise é corroborada pela redação do artigo 45. o do Regulamento n. o 4/2009, que faz parte do seu capítulo V. Este artigo, que é relativo ao apoio judiciário, distingue expressamente duas vias alternativas que permitem ao credor de alimentos apresentar um pedido de execução, a saber, por intermédio das autoridades centrais «ou» diretamente às autoridades competentes. Nestas circunstâncias, há que considerar que a obrigação que é imposta ao credor de alimentos pela legislação nacional, como a que está em causa no processo principal, de recorrer à autoridade central do Estado‑Membro requerido ainda que pretenda dirigir‑se diretamente às autoridades competentes com fundamento no capítulo IV do Regulamento n. o 4/2009 e que, segundo o órgão jurisdicional de reenvio, origina prazos suplementares, é contrária ao artigo 41. o , n. o 1, deste regulamento, lido à luz da finalidade do referido regulamento e do sistema em que esta disposição se inscreve. Por conseguinte, há que responder à primeira questão que as disposições do capítulo IV do Regulamento n. o 4/2009, em particular o artigo 41. o , n. o 1, deste regulamento, devem ser interpretadas no sentido de que um credor de alimentos que obteve uma decisão favorável num Estado‑Membro e que pretenda obter a sua execução noutro Estado‑Membro, pode apresentar o seu pedido diretamente à autoridade competente deste último Estado‑Membro, neste caso um órgão jurisdicional especializado, e não pode ser obrigado a apresentar o seu pedido a este último por intermédio da autoridade central do Estado‑Membro de execução. Quanto à segunda questão A segunda questão prende‑se com as consequências para o Estado‑Membro de execução de uma resposta afirmativa à primeira questão e visa saber, em especial, se existe a obrigação de instituir um procedimento ou um mecanismo que permita recorrer diretamente à autoridade competente do Estado‑Membro de execução. Para dar uma resposta útil ao órgão jurisdicional de reenvio, há não só que indicar se os Estados‑Membros estão obrigados a instituir esse procedimento ou esse mecanismo, como também clarificar, num caso como o do processo principal, a obrigação que incumbe ao juiz nacional. Quanto à aplicação de um regulamento, há que recordar que, segundo o artigo 288. o , segundo parágrafo, TFUE, esse ato da União é obrigatório em todos os seus elementos e diretamente aplicável em todos os Estados‑Membros. A aplicabilidade direta de um regulamento exige que a sua entrada em vigor e a sua aplicação a favor ou contra sujeitos de direito se realizem sem qualquer medida de receção no direito nacional, salvo se o regulamento em causa deixar aos Estados‑Membros a iniciativa de tomarem, eles próprios, as medidas legislativas, regulamentares, administrativas e financeiras necessárias para que as disposições do referido regulamento possam ser efetivamente aplicadas (acórdão de 14 de junho de 2012, Association nationale d’assistance aux frontières pour les étrangers, C‑606/10 , EU:C:2012:348 , n. o 72). No caso em apreço, o Regulamento n. o 4/2009, que se tornou aplicável a partir de 18 de junho de 2011, prevê, no seu artigo 76. o , a aplicação diferida das suas disposições relativamente à data da sua entrada em vigor, em 20 de janeiro de 2009. Entre estas duas datas, incumbia aos Estados‑Membros alterar, se necessário, o seu direito nacional adaptando as suas normas processuais de forma a evitar qualquer desconformidade com o Regulamento n. o 4/2009 e, em especial, permitir aos credores de alimentos, como M. S., exercer o seu direito de recorrer diretamente à autoridade competente do Estado‑Membro de execução, nos termos previstos no referido regulamento. Em todo o caso, resulta de jurisprudência constante do Tribunal de Justiça que o juiz nacional encarregado de aplicar, no âmbito da sua competência, as disposições do direito da União tem a obrigação de garantir a plena eficácia dessas normas, afastando, se for necessário, no exercício da sua própria autoridade, a aplicação de qualquer disposição contrária da legislação nacional, mesmo posterior, sem ter de pedir ou esperar a sua revogação prévia por via legislativa ou por qualquer outro procedimento constitucional (v., designadamente, neste sentido, acórdãos de 9 de março de 1978, Simmenthal, 106/77 , EU:C:1978:49 , n. os 21 e 24; de 22 de junho de 2010, Melki e Abdeli, C‑188/10 e C‑189/10 , EU:C:2010:363 , n. o 43; e de 4 de junho de 2015, Kernkrafwerke Lippe‑Ems, C‑5/14 , EU:C:2015:354 , n. o 32). Atendendo às considerações precedentes, há que responder à segunda questão que os Estados‑Membros devem assegurar a plena eficácia do direito previsto no artigo 41. o , n. o 1, do Regulamento n. o 4/2009, alterando, se necessário, as suas regras processuais. Em todo o caso, cabe ao juiz nacional aplicar as disposições deste artigo 41. o , n. o 1, deixando de aplicar, se necessário, as disposições contrárias do direito nacional e permitindo, por conseguinte, a um credor de alimentos apresentar o seu pedido diretamente à autoridade competente do Estado‑Membro de execução, mesmo que o direito nacional não o preveja. Quanto às despesas Revestindo o processo, quanto às partes na causa principal, a natureza de incidente suscitado perante o órgão jurisdicional de reenvio, compete a este decidir quanto às despesas. As despesas efetuadas pelas outras partes para a apresentação de observações ao Tribunal de Justiça não são reembolsáveis. Pelos fundamentos expostos, o Tribunal de Justiça (Sexta Secção) declara: 1) As disposições do capítulo IV do Regulamento (CE) n. o 4/2009 do Conselho, de 18 de dezembro de 2008, relativo à competência, à lei aplicável, ao reconhecimento e à execução das decisões e à cooperação em matéria de obrigações alimentares, em particular o artigo 41. o , n. o 1, deste regulamento, devem ser interpretadas no sentido de que um credor de alimentos que obteve uma decisão favorável num Estado‑Membro e que pretenda obter a sua execução noutro Estado‑Membro, pode apresentar o seu pedido diretamente à autoridade competente deste último Estado‑Membro, neste caso um órgão jurisdicional especializado, e não pode ser obrigado a apresentar o seu pedido a este último por intermédio da autoridade central do Estado‑Membro de execução. 2) Os Estados‑Membros devem assegurar a plena eficácia do direito previsto no artigo 41. o , n. o 1, do Regulamento n. o 4/2009, alterando, se necessário, as suas regras processuais. Em todo o caso, cabe ao juiz nacional aplicar as disposições deste artigo 41. o , n. o 1, deixando de aplicar, se necessário, as disposições contrárias do direito nacional e permitindo, por conseguinte, a um credor de alimentos apresentar o seu pedido diretamente à autoridade competente do Estado‑Membro de execução, mesmo que o direito nacional não o preveja. Assinaturas ( ) Língua do processo: inglês.

62014TJ0441

sl

I. Dejansko stanje A. Tožeči stranki in zadevni sektor Tožeči stranki, družba Kabelwerke Brugg AG Holding in njena podružnica v popolni lasti, družba Brugg Kabel AG, sta švicarski družbi, dejavni v sektorju proizvodnje in dobave podzemnih električnih kablov. Podmorski in podzemni električni kabli se uporabljajo za prenos in distribucijo električne energije pod vodo oziroma pod zemljo. Razvrščeni so v tri kategorije: kabli za nizke napetosti, kabli za srednje napetosti ter kabli za visoke in zelo visoke napetosti. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se večinoma prodajajo v okviru projektov. Pri teh projektih gre za kombinacijo električnih kablov ter dodatne potrebne opreme, naprav in storitev. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se prodajajo po vsem svetu velikim operaterjem nacionalnih omrežij in drugim elektroenergetskim podjetjem, večinoma v okviru javnih naročil. B. Upravni postopek Švedska družba ABB AB je z dopisom z dne 17. oktobra 2008 Komisiji Evropskih skupnosti predložila več izjav in dokumentov v zvezi z omejevalnimi trgovinskimi praksami v sektorju proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov. Te izjave in dokumenti so bili predloženi v okviru prošnje za imuniteto na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah ( UL 2006, C 298, str. 17 , v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti). Komisija je po izjavah družbe ABB med 28. januarjem in 3. februarjem 2009 opravila preglede v prostorih družb Prysmian SpA in Prysmian Cavi e Sistemi Energia Srl ter v prostorih drugih zadevnih evropskih družb, in sicer Nexans SA in Nexans France SAS. Japonske družbe Sumitomo Electric Industries Ltd, Hitachi Cable Ltd in J‑Power Systems Corp. so 2. februarja 2009 vložile skupno prošnjo za imuniteto pred globo v skladu s točko 14 obvestila o prizanesljivosti ali, podredno, za znižanje njenega zneska v skladu s točko 27 tega obvestila. Nato so Komisiji posredovale druge ustne izjave in dokumente. Komisija je med preiskavo podjetjem iz sektorja proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov poslala več zahtev po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in točke 12 obvestila o prizanesljivosti. Komisija je 30. junija 2011 začela postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper te pravne subjekte: Nexans France, Nexans, Pirelli & C. SpA, Prysmian Cavi e Sistemi Energia, Prysmian, The Goldman Sachs Group, Inc., Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J‑Power Systems, Furukawa Electric Co. Ltd, Fujikura Ltd, Viscas Corp., SWCC Showa Holdings Co. Ltd, Mitsubishi Cable Industries Ltd, Exsym Corp., ABB, ABB Ltd, nkt cables GmbH, NKT Holding A/S, Silec Cable SAS, Grupo General Cable Sistemas, SA, Safran SA, General Cable Corp., LS Cable & System Ltd, Taihan Electric Wire Co. Ltd in tožeče stranke. Vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah razen družbe Furukawa Electric so se od 11. do 18. junija 2012 udeležili upravnega zaslišanja pred Komisijo. Splošno sodišče je s sodbama z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija ( T‑135/09 , EU:T:2012:596 ), in z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija ( T‑140/09 , neobjavljena, EU:T:2012:597 ), odločbi o pregledu, na eni strani naslovljeni na družbi Nexans in Nexans France ter na drugi na družbi Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia, razglasilo za nični v delu, v katerem se nanašata na električne kable, razen na podmorske in podzemne električne kable za visoke napetosti ter na material, povezan z zadevnimi drugimi kabli, v preostalem pa tožbo zavrnilo. Družbi Nexans in Nexans France sta 24. januarja 2013 vložili pritožbo zoper prvonavedeno sodbo. Sodišče je s sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija ( C‑37/13 P , EU:C:2014:2030 ), to pritožbo zavrnilo. Komisija je 2. aprila 2014 sprejela Sklep C(2014) 2139 final v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). C. Izpodbijani sklep 1. Zadevna kršitev V členu 1 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je več podjetij v različnih obdobjih sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101 PDEU v „sektorju podmorskih in/ali podzemnih električnih kablov za (zelo) visoke napetosti“. Komisija je v bistvu ugotovila, da so glavni evropski, japonski in južnokorejski proizvajalci podmorskih in podzemnih električnih kablov od februarja 1999 do konca januarja 2009 sodelovali v mreži večstranskih in dvostranskih srečanj ter vzpostavili stike, katerih cilj je bil omejevati konkurenco za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so si razdelili trge in stranke ter s tem izkrivljali običajni konkurenčni proces (točke od 10 do 13 in 66 obrazložitve navedenega sklepa). Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je imel kartel dve glavni konfiguraciji, ki sta tvorili enoto. Natančneje, po njenem mnenju je bil kartel sestavljen iz dveh delov, in sicer: – na eni strani je bila „konfiguracija kartela A/R“, ki je združevala evropske proizvajalce, običajno poimenovane „člani R“, japonske proizvajalce, poimenovane „člani A“, in nazadnje južnokorejske proizvajalce, poimenovane „člani K“. Navedena konfiguracija je omogočala uresničevanje cilja dodeljevanja ozemelj in strank evropskim, japonskim in južnokorejskim proizvajalcem. To dodeljevanje se je izvajalo na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonski in južnokorejski proizvajalci zavezali, da evropskim proizvajalcem ne bodo konkurirali za projekte, ki potekajo na njihovem „nacionalnem ozemlju“, zadnjenavedeni pa so se zavezali, da ne bodo vstopili na trga Japonske in Južne Koreje. Prav tako so si dodeljevali projekte na „izvoznih ozemljih“, to je drugod po svetu, razen v Združenih državah, pri čemer so določeno obdobje spoštovali „kvoto 60/40“, kar pomeni, da je bilo 60 % projektov pridržanih za evropske proizvajalce, preostalih 40 % pa za azijske; – na drugi strani je bila „evropska konfiguracija kartela“, v okviru katere so si evropski proizvajalci razdelili ozemlja in stranke za projekte, ki so se izvajali znotraj evropskega „nacionalnega ozemlja“, ali projekte, dodeljene evropskim proizvajalcem (glej točko 3.3 izpodbijanega sklepa ter zlasti točki 73 in 74 obrazložitve navedenega sklepa). Komisija je ugotovila, da so udeleženci kartela določili obveznosti sporočanja podatkov, da bi se zagotovilo spremljanje dogovorov o razdelitvi (točke od 94 do 106 in od 111 do 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je udeležence kartela ob upoštevanju vloge, ki so jo imeli razni udeleženci kartela pri njegovem izvajanju, razvrstila v tri skupine. Najprej je opredelila jedro kartela, ki so mu na eni strani pripadala evropska podjetja, in sicer podjetje Nexans France, odvisna podjetja družbe Pirelli & C., nekdanje Pirelli SpA, ki je bila zaporedoma udeležena v kartelu, in podjetje Prysmian Cavi e Sistemi Energia, na drugi strani pa japonska podjetja, in sicer podjetji Furukawa Electric Co. in Fujikura ter njuno skupno podjetje Viscas ter podjetji Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable ter njuno skupno podjetje J‑Power Systems (točke od 545 do 561 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nato je opredelila skupino podjetij, ki niso spadala v jedro, ki pa jih vseeno ni bilo mogoče šteti za obrobne akterje kartela, ter v to skupino uvrstila podjetja ABB, Exsym, Brugg Kabel in subjekt, ki so ga ustanovile družbe Sagem SA, Safran in Silec Cable (točke od 562 do 575 obrazložitve navedenega sklepa). Nazadnje je ugotovila, da so bila podjetja Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables obrobni akterji kartela (točke od 576 do 594 obrazložitve tega sklepa). 2. Odgovornost tožečih strank Zaradi neposrednega sodelovanja družbe Brugg Kabel pri kršitvi od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 je bila ugotovljena njena odgovornost. Družba Kabelwerke Brugg je bila spoznana za odgovorno za kršitev kot matična družba družbe Brugg Kabel v istem obdobju (točke od 859 do 861 obrazložitve izpodbijanega sklepa). 3. Naložena globa V skladu s členom 2(b) izpodbijanega sklepa se tožečima strankama „skupno in nerazdelno“ naloži globa v višini 8.490.000 EUR. Komisija je za izračun globe uporabila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu z [navedenim členom] ( UL 2006, C 210, str. 2 , v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006). Komisija je na prvem mestu glede osnovnega zneska glob po ugotovitvi vrednosti upoštevne prodaje v skladu s točko 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke od 963 do 994 obrazložitve izpodbijanega sklepa) določila delež te vrednosti prodaje, ki odraža težo kršitve v skladu s točkama 22 in 23 navedenih smernic. V zvezi s tem je menila, da kršitev zaradi svoje narave pomeni eno najtežjih omejitev konkurence, zaradi česar je upravičena stopnja teže v višini 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotni koeficient teže kršitve za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila projekte električnih kablov v okviru „evropske konfiguracije kartela“. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 % (točke od 997 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je glede množilnega količnika v zvezi s trajanjem kršitve za tožeči stranki za obdobje od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 uporabila količnik 4,91. Poleg tega je v osnovni znesek globe vključila dodatni znesek, in sicer vstopno pristojbino, ki ustreza 19 % vrednosti prodaje. Tako določen znesek je bil 8.937.000 EUR (točke od 1011 do 1016 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija na drugem mestu glede prilagoditev osnovnega zneska glob ni ugotovila obteževalnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na osnovni znesek globe, ugotovljen za posamezne udeležence kartela, razen za družbo ABB. Kar zadeva olajševalne okoliščine, je odločila, da se bo v znesku globe odražala vloga različnih podjetij pri izvajanju kartela. Tako je za 10 % znižala osnovni znesek globe, ki se naloži obrobnim akterjem kartela, in za 5 % osnovni znesek globe, ki se naloži podjetjem s srednjo stopnjo vpletenosti v kartel. Dalje, odobrila je dodatno 1‑odstotno znižanje družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti za te vidike. Nikakršno znižanje osnovnega zneska globe pa ni bilo odobreno podjetjem, ki spadajo v jedro kartela (točke od 1017 do 1020 in 1033 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je poleg tega na podlagi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 odobrila dodatno 3‑odstotno znižanje zneska globe, naložene družbi Mitsubishi Cable Industries zaradi njenega dejanskega sodelovanja zunaj okvira obvestila o prizanesljivosti (točka 1041 obrazložitve navedenega sklepa). Komisija je poleg tega odločila, da družbi ABB odobri imuniteto pred globami ter da za 45 % zniža znesek globe, naložene družbam J‑Power Systems, Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable, da bi upoštevala sodelovanje teh podjetij v okviru obvestila o prizanesljivosti. II. Postopek in predlogi strank Tožeči stranki sta 16. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo. Splošno sodišče je 28. septembra 2016 v okviru ukrepa procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika Komisiji predložilo vprašanja in jo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, zlasti nezaupne različice odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Sestava senatov Splošnega sodišča je bila spremenjena na podlagi člena 27(5) Poslovnika, pri čemer je bila sodnica poročevalka razporejena v osmi senat (nova sestava), ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva. Komisija je z dopisom z dne 31. oktobra 2016 odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča in predložila zahtevane dokumente, razen nezaupnih različic odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družb Nexans France, Nexans, The Goldman Sachs Group, Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J‑Power Systems, Furukawa Electric, Fujikura, Mitsubishi Cable Industries, Exsym, nkt cables, NKT Holding, Silec Cable, Grupo General Cable Sistemas, Safran, General Cable, LS Cable & System, ABB, Pirelli & C., Prysmian, Prysmian Cavi e Sistemi Energia, SWCC Showa Holdings, Taihan Electric Wire in Viscas. Pojasnila je, da navedene družbe kljub njeni prošnji v zvezi s tem še niso pripravile nezaupne različice svojih odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo opravilo ustni del postopka. Stranke so na obravnavi 1. junija 2017 ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj: – razglasi ničnost člena 1, točka 2, člena 2(b) in člena 3 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem jima je „skupno in nerazdelno“ naloženo plačilo globe v višini 8.490.000 EUR zaradi njune odgovornosti pri povzročitvi enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006; – razglasi delno ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem sta tudi spoznani za odgovorni za zatrjevano sodelovanje pri različnih sporazumih in usklajenih ravnanjih, ki pomenijo enotno in trajajočo kršitev, ter posamični kršitvi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP; – podredno, zniža znesek globe, ki jima je bila naložena in ki je določena v členu 2(b) izpodbijanega sklepa; – Komisiji naloži plačilo stroškov. Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj: – tožbo zavrne; – tožečima strankama naloži plačilo stroškov. III. Pravo Tožeči stranki v okviru tožbe predlagata razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa in znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena. A. Predlogi za razglasitev ničnosti Tožeči stranki v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navajata šest tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja. Drugi se nanaša na nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP. Tretji se nanaša na napako pri presoji ter na kršitvi obveznosti obrazložitve in pravice do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in člena 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi s členom 6(2) in (3) PEU, ker naj bi bila tožečima strankama napačno pripisana odgovornost za zatrjevano sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi. Četrti se nanaša na neizpolnitev dolžnosti preučitve zaradi dejanskih napak in izkrivljanja dokazov v zvezi z zatrjevano udeležbo tožečih strank v kartelu ter na kršitev obveznosti obrazložitve. Peti tožbeni razlog se nanaša na „kršitev materialnega prava“ zaradi napačne uporabe člena 101 PDEU oziroma člena 53 Sporazuma EGP. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, na napačno obrazložitev, na več napak pri presoji in na zlorabo pooblastil, kar zadeva izračun osnovnega zneska globe, naložene tožečima strankama. 1. Prvi tožbeni razlog: kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja Prvi tožbeni razlog ima dva dela. Prvi del se nanaša na kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je Komisija tožečima strankama zavrnila vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v nemščini. Drugi del se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ker Komisija tožečima strankama ni odobrila dostopa do odgovorov drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki lahko vsebujejo razbremenilne informacije. a) Vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila njuno pravico do poštenega sojenja in njuno pravico do obrambe s tem, da jima je zahteve po informacijah in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vročila izključno v angleščini, čeprav je družba Brugg Kabel večkrat prosila za njihovo vročitev v nemščini. Tožeči stranki trdita, da mora Komisija v skladu s pravico do poštenega sojenja, načelom spoštovanja pravice do obrambe in členom 6(3)(a) EKČP, če je njen naslovnik družba s sedežem na ozemlju države, ki ni del EGS, uporabiti uradni jezik te države, če je ta jezik eden od uradnih jezikov Evropske unije in poleg tega eden od delovnih jezikov Komisije. Zato naj bi morala Komisija, kot naj bi to bilo med drugim pojasnjeno v dokumentu Komisije, naslovljenem „Antitrust Manual of Procedures“, v primeru družbe, kakršna je Brugg Kabel in ki ima sedež v kantonu Aargau (Švica), kjer je uradni jezik nemščina, uporabiti ta jezik ali od navedene družbe dobiti dovoljenje o njegovi neuporabi, in sicer najpozneje pred vročitvijo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Toda v obravnavanem primeru naj bi, potem ko je Komisija najprej družbi Brugg Kabel navedene dokumente vročila v angleščini, eden od uradnikov Generalnega direktorata Komisije za konkurenco predstavnikom navedene družbe med telefonskim pogovorom 23. oktobra 2009 dejal, da Komisija ne more odobriti njihove prošnje za vročitev zahteve po informacijah z dne 20. oktobra 2009 v nemščini, ker naj ta družba ne bi imela sedeža v državi članici Unije. Po navedbah tožečih strank so predstavniki navedene družbe prosili za samo delni prevod navedene zahteve po informacijah šele po tej zavrnitvi, kot je razvidno iz dopisa, poslanega Komisiji 27. oktobra 2009. V nasprotju s trditvami Komisije naj torej zadevna družba ne bi čakala na zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje, da bi zahtevala, da ji Komisija vroča dokumente v nemščini. Poleg tega naj bi bila želja zadevne družbe, da se kot jezik postopka uporablja nemščina, jasno razvidna iz dejstva, da je na vse zahteve po informacijah in na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila v tem jeziku. Zaradi zavrnitve Komisije, da družbi Brugg Kabel zahteve po informacijah in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vroči v nemščini, naj bi bil potreben čas za prevod iz angleščine v nemščino, kar naj bi skrajšalo čas, ki bi bil po navadi predviden za njeno obrambo. Tožeči stranki v zvezi s tem navajata, da v nasprotju s trditvami Komisije poznavanje angleščine v navedeni družbi ni izpolnjevalo zahtev iz člena 6(3)(a) EKČP. Nasprotno, vsakodnevno delo in srečanja nadzornikov upravljanja naj bi redno potekala v nemščini. Poleg tega je nemščina po navedbah tožečih strank jezik, v katerem naj bi potekalo interno dopisovanje te družbe in v katerem naj bi bili pripravljeni interni dokumenti, kot so letna poročila ali priročnik o vodenju, ki naj bi jih pozneje v angleščino prevedel zunanji ponudnik storitev. Nazadnje, nepomembno naj bi bilo, da so sporni stiki med družbo Brugg Kabel in drugimi proizvajalci električnih kablov potekali pretežno v angleščini, saj naj bi šlo le za tehnično razpravo enega od sodelavcev v strokovnem jeziku proizvajalcev električnih kablov, medtem ko naj bi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovalo kompleksne očitke, ki naj bi jih morala zadevna družba za njihovo tehnično in pravno preučitev imeti možnost v celoti razumeti. Tožeči stranki poleg tega trdita, da je Komisija kršila tudi njuno pravico do obrambe pred Splošnim sodiščem s tem, da je v odgovoru na tožbo uporabila navedbe v angleščini in francoščini brez njihovega prevoda, kot ga določa člen 35(3) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991. Navajata, da te nenavedbe prevoda na stopnji duplike ni bilo mogoče odpraviti, saj naj ta popravek ne bi bil dopusten, ker naj bi že v tožbi navedli očitek v zvezi s kršitvijo jezika postopka. Iz tega naj bi izhajalo, da je treba vse dele odgovora na tožbo, ki vsebujejo take navedbe, zavreči kot nedopustne. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba spomniti, da EKČP sicer ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije, saj Unija k tej konvenciji ni pristopila, vendar člen 6(3) PEU določa, da so temeljne pravice, priznane z navedeno konvencijo, del prava Unije kot splošna načela in da člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z navedeno konvencijo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P , EU:C:2013:522 , točka in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba spomniti, da ima v skladu s členom 6(3)(a) EKČP vsak obtoženec pravico, da ga takoj in nadrobno v jeziku, ki ga razume, seznanijo z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni. Spomniti je treba tudi, da Komisije v skladu s sodno prakso ni mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 6 EKČP (glej sodbo z dne 10. marca 1992, Shell/Komisija, T‑11/89 , EU:T:1992:33 , točka in navedena sodna praksa). Poleg tega upoštevanje člena 6 EKČP ne izključuje, da v upravnem postopku „kazen“ naloži najprej upravni organ, ki sam ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 6(1) EKČP, če pozneje nadzor opravi sodni organ, ki ima neomejeno pristojnost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P , EU:C:2013:522 , točka ). Iz navedenega sledi, da se tožeči stranki zoper Komisijo ne moreta sklicevati na kršitev člena 6 EKČP. Vendar je treba tudi spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso pravico do obrambe, v zvezi s katero je člen 41 Listine sestavni del pravice do dobrega upravljanja, spoštovati v vseh okoliščinah, zlasti v vsakem postopku, ki bi lahko pripeljal do sankcij, čeprav gre za upravni postopek. Na podlagi tega načela se zato zahteva, da je zadevnim podjetjem in združenjem podjetij v fazi upravnega postopka omogočeno, da primerno sporočijo svoje stališče o resničnosti in ustreznosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06 , EU:T:2012:478 , točki in ter navedena sodna praksa). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija spoštovati pravico do obrambe zadevnih podjetij, zoper katera je uveden upravni postopek, v katerem bi lahko bile izrečene sankcije, saj je pomembno preprečiti nepopravljive posege v te pravice v postopkih predhodne preiskave, zlasti med pregledi, ki so lahko odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanj podjetij in so podlaga za ugotavljanje njihove odgovornosti (sodba z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija, T‑135/09 , EU:T:2012:596 , točka ). Prav z vidika načel, navedenih zgoraj v točkah od 38 do 42, je treba preveriti, ali je vročitev zahtev po informacijah tožečima strankama in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini posegla v njuno pravico do obrambe. Prvič, kar zadeva vročitev zahtev po informacijah v angleščini, je treba poudariti, da je namen obveznosti Komisije – kot je bilo navedeno zgoraj v točki 42 – da spoštuje pravico do obrambe med predhodnimi preiskavami pred dejansko uvedbo postopka v zvezi z omejevalnimi sporazumi, preprečiti nepopravljive posege v te pravice med zadevnimi preiskavami. Iz tega razloga mora Komisija spoštovati pravico do obrambe, med drugim med pregledi, ker so ti lahko odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanja podjetij, za katero lahko odgovarjajo. Upoštevati je treba, da se taka logika lahko uporabi tudi za zahteve po informacijah, ki jih je Komisija naslovila na zadevna podjetja med predhodno preiskavo, saj lahko Komisija odgovore na te zahteve, tako kot v obravnavanem primeru, uporabi za zagotovitev dokaza nezakonitosti ravnanja teh podjetij. Vendar je treba ugotoviti, da čeprav so bile zahteve po informacijah z dne 7. aprila 2009, 20. oktobra 2009, 31. marca 2010 in 29. novembra 2010, ki jih je Komisija naslovila na družbo Brugg Kabel, v angleščini, iz spisa izhaja, da sta tožeči stranki lahko dovolj razumeli zadevne zahteve, da sta lahko odgovorili na vsako med njimi. Poleg tega je treba poudariti, da je družba Brugg Kabel zahtevala prevod le nekaterih delov zahteve Komisije z dne 20. oktobra 2009 in da je družba Brugg Kabel, potem ko je Komisija predložila zadevne prevode, odgovorila na to zahtevo po informacijah. Pomembno je tudi poudariti, da Komisija od družbe Brugg Kabel ni nikoli zahtevala, naj na zahteve po informacijah odgovori v angleščini. Zato je treba ugotoviti, da je družba Brugg Kabel lahko primerno sporočila svoje stališče o informacijah, ki jih je zahtevala Komisija. Če je poleg tega mogoče argumentacijo tožečih strank razlagati tako, da zavrnitev Komisije, da zahteve po informacijah družbi Brugg Kabel vroči v nemščini, kot je bilo navedeno v njunem dopisu z dne 27. oktobra 2009, pomeni kršitev člena 41(4) Listine, ta argumentacija ni prepričljiva. S to določbo je namreč priznana pravica vsakogar, da institucije naslovi v jeziku Pogodb in da prejme odgovor v tem jeziku. Vendar je treba ugotoviti, da je v obravnavanem primeru Komisija tista, ki je naslovila družbo Brugg Kabel s tem, da je zahtevala njen odgovor, in ne obratno. Drugič, kar zadeva vročitev obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini, je treba spomniti, da če mora Komisija pravico do obrambe spoštovati v okviru predhodne preiskave, jo mora a fortiori spoštovati tudi po formalni uvedbi upravnega postopka, v katerem bi lahko bile zoper zadevna podjetja izrečene sankcije, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 42. Vendar je treba v obravnavanem primeru ne glede na natančno raven razumevanja angleščine, ki bi jo lahko imelo osebje in vodstvo tožečih strank, ugotoviti – kot izhaja iz dopisa, ki ga je družba Brugg Kabel naslovila na Komisijo 1. septembra 2011 – da ti niso prosili za dodaten rok za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zaradi prevoda, temveč da bi imeli na voljo dodaten čas za podrobno preučitev vseh listin spisa in številnih navedb v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ter zaradi omejenih virov, ki so jih za to nalogo lahko uporabili. Vendar je težko verjeti, da tožeči stranki teh okoliščin, če sta imeli težave pri razumevanju angleške različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali sta potrebovali več časa za njegov prevod, ne bi omenili pri obrazložitvi svoje zahteve za podaljšanje roka za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ugotoviti je treba tudi, da sta bili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zmožni odgovoriti, tudi če je bil njun odgovor v nemščini, kar dodatno dokazuje, da sta imeli tožeči stranki zadostno znanje angleščine, da sta lahko razumeli naravo in vzrok obtožb zoper njiju ter da sta v zvezi s tem lahko primerno sporočili svoje stališče. Glede na predhodne ugotovitve je treba argumentacijo tožečih strank v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe v upravnem postopku, izhajajočo iz vročitve zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini, zavrniti kot neutemeljeno. Poleg tega je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice tožečih strank do obrambe v okviru tega sodnega postopka pomembno že na začetku poudariti, da je ni mogoče zavreči kot neupoštevno, ker je navedena v utemeljitev tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe družbe Brugg Babel v okviru upravnega postopka. Poleg tega ni mogoče sprejeti argumentacije tožečih strank, s katero želijo kot nedopustne izključiti dele iz odgovora na tožbo, ker naj bi zaradi nespoštovanja jezika postopka posegali v njuno pravico do obrambe. V zvezi s tem ni sporno, da je jezik postopka v obravnavani zadevi nemščina. Poleg tega iz člena 35(3), prvi in drugi pododstavek, Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal na datum vložitve odgovora na tožbo, izhaja, da se jezik postopka uporablja med drugim za pisne vloge in ustne navedbe strank ter da mora biti vsem priloženim listinam, sestavljenim v drugem jeziku, kot je jezik postopka, priložen prevod v jezik postopka. Iz navedenega izhaja, da je morala Komisija predložiti prevod v jezik postopka za dele, navedene v drugem jeziku, kot je jezik v odgovoru na tožbo. Komisija se ne more izogniti tem obveznostim zgolj iz razloga, da je obstajal prevod nekaterih od teh delov v izpodbijanem sklepu, priloženem tožbi, ali da so bili iz prilog k tožbi povzeti drugi deli, ali pa da je šlo za izjave enega od zaposlenih pri tožečih strankah. Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija to formalno napako odpravila s tem, da je predložila prevod zadevnih delov v prilogah k dupliki. Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank okoliščina, da sta v tožbi že navedli očitek, ki izhaja iz nespoštovanja jezika postopka, temu popravku ne bi nasprotovala. Zadostuje namreč poudariti, da se je zadevni očitek nanašal na jezik, ki ga je Komisija uporabljala v upravnem postopku, ki pa nima vpliva na jezik postopka v okviru sodnega postopka. Iz navedenega izhaja, da delov odgovora na tožbo, navedenih v drugem jeziku, kot je jezik postopka, ni mogoče šteti za nedopustne. Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. b) Zavrnitev Komisije, da omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Tožeči stranki Komisiji očitata, da je kršila njuno pravico do obrambe s tem, da je njima oziroma njunemu odvetniku zavrnila dostop do nezaupne različice odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, razen zelo omejenega dostopa do odgovorov družb ABB in J‑Power Systems, čeprav so ti lahko vsebovali razbremenilne dokaze, zlasti v zvezi z namenom srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu (Francija), ki naj bi ga Komisija zmotno štela za začetek sodelovanja družbe Brugg Kabel pri kršitvi, in v zvezi s prekinitvijo njenega sodelovanja pri kršitvi leta 2005. Tožeči stranki trdita, da je razkritje odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah toliko bolj upravičeno, ker naj Komisija po eni strani in kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija ( C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P , EU:C:2004:6 ), ne bi bila pristojna za samostojno odločanje, kateri so upoštevni elementi za njuno obrambo, česar naj poleg tega ne bi bila zmožna, ter, po drugi strani, ker se jima očita, da sta sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi, zaradi česar naj bi bili obravnavani kot odgovorni za ravnanja drugih podjetij, pri katerih naj ne bi sodelovali in s katerimi naj po potrebi ne bi bili niti seznanjeni. Po navedbah tožečih strank in v nasprotju s trditvami Komisije to, da se jima omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v obravnavanem primeru ne bi povzročilo neskončnega odlašanja odločitve o končanju upravnega postopka, ker naj bi Komisija tak dostop že omogočila drugim naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeči stranki poleg tega trdita, da od njiju ni mogoče zahtevati, da za dokaz, da so bili za njuno obrambo uporabljeni dokumenti z morebitnimi razbremenilnimi informacijami, predložita natančne navedbe v zvezi z vsebino navedenih dokumentov, do katerih po definiciji nista imeli dostopa. Namen zahteve po dokazih prima facie v zvezi s tem, kot izhaja iz sodbe z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija ( T‑343/06 , EU:T:2012:478 ), ki jo je navedla Komisija, naj bi bil olajšati dokazno breme podjetij, ki jim je Komisija zavrnila dostop do razbremenilnega dokumenta, ter naj je ne bi bilo treba razlagati tako, da tega dokaza ni mogoče predložiti. Tožeči stranki menita, da bi v obravnavanem primeru zadostovalo – kot naj bi storili sami – da so lahko odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah potrdili, da se nobeden od zatrjevanih udeležencev kartela na srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu ni nanašal kot na „srečanje R“, med katerim naj bi bila družba Brugg Kabel udeležena pri izvajanju kartela. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem, na prvem mestu, kar zadeva trditev tožečih strank, da jima je Komisija morala omogočiti dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker naj ne bi bila pristojna za samostojno odločanje o upoštevnosti dokumentov, zbranih v okviru postopka za njuno obrambo, je treba ugotoviti, da je ni mogoče sprejeti. Spomniti je namreč treba, da v skladu s členom 27, prvi odstavek, Uredbe št. 1/2003 pred izdajo odločb po členih 7, 8, 23 ali členu 24(2) navedene uredbe Komisija podjetjem ali podjetniškim združenjem, podrejenim postopkom, ki jih vodi Komisija, da priložnost za zaslišanje v zvezi z zadevami, proti katerim Komisija ugovarja. V tej določbi je poleg tega navedeno, da „[o]dločbe Komisije temeljijo samo na ugovorih, h katerim so zadevne stranke imele priložnost dati pojasnila“ in da so „[p]ritožniki […] v tesni povezavi s postopki“. Tako je v zadevah, ki se nanašajo na konkurenco, namen vpogleda v spis zlasti naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti, da se seznanijo z dokazi iz spisa Komisije, da bi lahko na podlagi teh dokazov učinkovito izrazili stališča o sklepih Komisije v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodba z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P , EU:C:2003:531 , točka ). Vpogled v spis tako spada med procesna jamstva, katerih namen je zagotoviti varstvo pravice do obrambe in zlasti učinkovito izvajanje pravice do izjave. V skladu s sodno prakso pravica do vpogleda v spis pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi bili lahko pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (sodba z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P , EU:C:2004:6 , točka in navedena sodna praksa). Vendar je zadevno podjetje šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeno o vseh bistvenih podatkih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, in o tem, da ima to podjetje pravico do vpogleda v spis, da se zagotovi učinkovito izvajanje njegove pravice do obrambe. Zato odgovor drugih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah načeloma ni vključen v celoto dokumentov preiskovalnega spisa, s katerimi se stranke lahko seznanijo (sodbe z dne 30. septembra 2009, Hoechst/Komisija, T‑161/05 , EU:T:2009:366 , točka ; z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07 , EU:T:2011:343 , točka , in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07 , EU:T:2011:345 , točka ). Vendar če se Komisija namerava opreti na del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen k takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku izvajanja člena 101(1) PDEU ali člena 53(1) Sporazuma EGP, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se glede takega dokaznega sredstva opredelijo. V takih okoliščinah namreč zadevni odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, dejansko pomeni obremenilni dokaz zoper različna podjetja, ki naj bi bila udeležena pri kršitvi (sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07 , EU:T:2011:343 , točka , in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07 , EU:T:2011:345 , točka ). Če je lahko odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, upošteven za obrambo podjetja, ker mu omogoča uveljavljanje dokazov, ki niso v skladu s sklepi Komisije na tej stopnji, se po analogiji ta odlomek šteje za razbremenilni dokaz. V tem primeru je treba zadevnemu podjetju omogočiti, da preuči zadevni odlomek ali dokument in se glede njega izreče (sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07 , EU:T:2011:343 , točka , in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07 , EU:T:2011:345 , točka ). Poleg tega je treba spomniti, da je v odstavku 8 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 101 in 102 PDEU, členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 ( UL 2005, C 325, str. 7 ) določeno, da „spis Komisije“ v preiskavi na področju konkurence sestavljajo vsi dokumenti, ki jih je med preiskavo pridobil, predložil ali zbral Generalni direktorat za konkurenco pri Komisiji. V odstavku 27 navedenega obvestila je pojasnjeno naslednje: „Vpogled v spis bo odobren na zahtevo in navadno samo enkrat, in sicer po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, s čimer se zagotovi načelo enakopravnosti strank v postopku in se zavarujejo pravice strank do obrambe. Splošno pravilo je, da se vpogled v odgovore drugih strank na obvestilo Komisije ne dovoli. Stranki se kljub temu odobri vpogled v dokumente, ki prispejo po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v poznejših stopnjah upravnega postopka, kadar takšni dokumenti lahko sestavljajo novo dokazno gradivo v zvezi z navedbami zoper zadevno stranko, ki jih vsebuje obvestilo Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah. To se zgodi predvsem v primerih, ko se Komisija namerava sklicevati na novo dokazno gradivo.“ Iz navedenega sledi, da je v nasprotju s trditvami tožečih strank Komisija tista, ki mora dati prvo presojo morebitne razbremenilne narave informacij, vsebovanih v dokumentih, prejetih po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, če zadevno podjetje prosi za dostop do teh dokumentov. V zvezi s tem se tožeči stranki ne moreta sklicevati na sodno prakso, po kateri se Komisija, ki sporoči ugotovitve o možnih kršitvah in sprejme odločbo o naložitvi sankcije, ne more sama odločiti, kateri dokumenti so koristni za obrambo zadevnega podjetja, ker ta ugotovitev, ki se nanaša na dokumente iz spisa Komisije, ne velja za odgovore drugih zadevnih strank na možne ugotovitve, o katerih jih je ta obvestila (sodba z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06 , EU:T:2012:478 , točka ). Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev tožečih strank, da okoliščina, da se jima očita sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi, upravičuje, da se jima omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi lahko v teh odgovorih sami razbrali razbremenilne dokaze. Dovolj je namreč poudariti, da je bilo v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija ( T‑133/07 , EU:T:2011:345 ), in z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija ( T‑343/06 , EU:T:2012:478 ), tožečim strankam očitano tudi sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi. Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da ni mogoče sprejeti niti trditve tožečih strank, da je Komisija v bistvu kršila njuno pravico do obrambe s tem, da jima je na podlagi napačne presoje upoštevnosti informacij v odgovorih drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zavrnila dostop do nezaupne različice navedenih odgovorov. Spomniti je treba, da če se dokument, ki ga ima Komisija in ki ga je mogoče opredeliti kot razbremenilni dokaz, ker se lahko na njegovi podlagi oprosti odgovornosti podjetje, ki se mu očita udeležba v kartelu, ne vroči temu podjetju, je njegova pravica do obrambe kršena, če dokaže, da bi bil lahko zadevni dokaz koristen za njegovo obrambo (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P , neobjavljena, EU:C:2013:866 , točka ). Ob predložitvi tega dokaza se lahko dokaže, da je lahko nerazkritje v škodo zadevnega podjetja vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije ali da je lahko škodilo obrambi interesov tega podjetja med upravnim postopkom ali jo otežilo (sodba z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P , neobjavljena, EU:C:2013:866 , točka ). Možnost, da bi lahko nerazkriti dokument vplival na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, je mogoče dokazati le po začasni presoji določenih dokaznih sredstev, iz katerih izhaja, da bi lahko imeli nerazkriti dokumenti – glede na ta dokazna sredstva – pomen, ki se ne bi smel zanemariti (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08 , EU:T:2013:129 , točka ). V zvezi s tem od tožečih strank, ki so se sklicevale na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo njihove pravice do obrambe, ni mogoče zahtevati, da v tožbi navedejo obširno utemeljitev ali podrobno predstavijo sklop indicev, da bi dokazale, da bi bil izid upravnega postopka drugačen, če bi imele vpogled v nekatere dokumente, ki jim nikoli niso bili predloženi. Tak pristop bi namreč od njih zahteval probatio diabolica (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08 , EU:T:2013:129 , točka ). Vendar mora prvi indic glede koristnosti nepredloženih dokumentov za svojo obrambo zagotoviti tožeča stranka (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08 , EU:T:2013:129 , točka ). V obravnavanem primeru je torej treba preveriti, ali je iz trditev tožečih strank za njuno obrambo mogoče razbrati prvi indic za koristnost odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeči stranki trdita, da bi jima dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočil dokazati negativno dejstvo, in sicer, da niti družba Pirelli niti družba Nexans France nista navedli, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ki po mnenju Komisije pomeni začetek udeležbe tožečih strank v kartelu, srečanje R. Navajata, da bi se lahko v primeru dostopa do teh odgovorov tudi potrdilo, da so drugi člani kartela vedeli, da sta leta 2005 svojo udeležbo v kartelu prekinili. Prvič, kar zadeva srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami Komisije okoliščina, da je bilo to srečanje omenjeno v njeni zahtevi po informacijah z dne 31. marca 2010 in da sta imeli tožeči stranki dostop do odgovorov drugih naslovnikov te zahteve po informacijah, ne odvzame pomembnosti njuni prošnji za dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vsebina odgovorov družb Nexans France in Pirelli na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010, v katerih ta udeleženca kartela nista predložila stališča glede svoje udeležbe na srečanju z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu in predmeta tega srečanja, ne omogoča poseganja v njuno stališče v zvezi s tem v njunem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vendar je treba poudariti, da zgolj z okoliščino, da drugi udeleženci kartela v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso predložili stališča glede narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ob predpostavki, da je dokazano, ni mogoče podpreti obrambe tožečih strank. Ni namreč sporno, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da je bilo 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu organizirano srečanje ter da so se tega srečanja vsekakor udeležile družba Nexans France, ki jo je zastopala oseba J, družba Sagem, ki jo je zastopala oseba V, in družba Brugg Kabel, ki jo je zastopala oseba N. Toda dejstvo, da niti družba Nexans France niti družba Sagem nista poskušali po potrebi izpodbijati narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, bi bolj dokazovalo to, da priznavata dejanja, ki jima jih v zvezi s tem očita Komisija. Poleg tega, če se argumentacija tožečih strank nanaša tudi na zatrjevano nepredložitev stališč družbe Pirelli o naravi srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ker sta tožeči stranki v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznali udeležbo družbe Pirelli na navedenem sestanku (glej točko 156 v nadaljevanju), je treba ugotoviti, da je treba to argumentacijo zavrniti. Ker namreč Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah družbe Pirelli ni obdolžila, da se je udeležila navedenega srečanja, njene nepredložitve stališča glede narave tega srečanja nikakor ni mogoče razlagati kot potrditve v zvezi s tem, ali je to srečanje imelo protikonkurenčno naravo ali ne. Drugič, kar zadeva argumentacijo tožečih strank, da so odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nedvomno vsebovali elemente, na podlagi katerih je bilo mogoče dokazati, da sta udeležbo v kartelu leta 2005 prekinili, je treba poudariti, da ta argumentacija ni natančna. Tožeči stranki namreč nista navedli, katera dejstva naj bi dokazovali odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali katere posebne trditve Komisije v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z njuno udeležbo v kartelu leta 2005 bi lahko ti odgovori omajali. Poleg tega tožeči stranki ne pojasnita, zakaj menita, da je mogoče v odgovorih vseh naslovnikov najti razbremenilne dokaze v zvezi z njuno udeležbo v kartelu leta 2005. V obravnavanem primeru je torej treba preveriti, ali je iz trditev tožečih strank za njuno obrambo mogoče razbrati prvi indic za koristnost odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Glede na sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 73, je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi trditev tožečih strank na obravnavi, da dejstvo, da Komisija ni pripravila nezaupne različice odgovorov vseh naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – kar po potrebi omogoča predložitev razbremenilnih dokazov, ki bi jih ti lahko vsebovali v zvezi z zadevnim podjetjem – dokazuje, da Komisija v obravnavanem primeru ni spoštovala načela enakosti orožij. Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga in s tem ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen. 2. Drugi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP Tožeči stranki trdita, da Komisija ni bila pristojna za uporabo člena 101 PDEU za ravnanja, povzročena zunaj EGS in za načrtovane projekte zunaj EGS, ker naj ta ne bi imela vpliva v EGS. Ker naj ne bi bilo dokaza, da so imela ravnanja v zvezi s temi posameznimi projekti neposredne, bistvene in predvidljive učinke v EGS, v smislu sodne prakse, naj jih Komisija za utemeljitev svoje ekstrateritorialne pristojnosti ne bi mogla preprosto povezati z enotno in trajajočo kršitvijo, razen če se tej pristojnosti ne želi pripisati neomejenost. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem, kar zadeva ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS, je treba spomniti, da pravilo Unije o konkurenci, navedeno v členu 101 PDEU, prepoveduje sporazume in ravnanje, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „na notranjem trgu“. Poleg tega je treba poudariti, da so lahko pogoji za ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU izpolnjeni v dveh primerih. Prvič, uporaba člena 101 PDEU je utemeljena, če se ravnanja, na katera se nanaša, izvajajo na ozemlju notranjega trga, in to ne glede na kraj začetka njihovega izvajanja. Če bi bila namreč uporaba prepovedi, določenih v konkurenčnem pravu, odvisna od kraja sklenitve omejevalnega sporazuma, bi bilo to za podjetja očitno sredstvo, s katerim bi se zlahka izognila navedenim prepovedim (sodba z dne 27. septembra 1988, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85 , EU:C:1988:447 , točka ). Drugič, kot je Sodišče že razsodilo, je uporaba člena 101 PDEU upravičena tudi takrat, kadar je mogoče predvideti, da bodo imela ravnanja, na katera se nanaša, neposreden in bistven učinek na notranjem trgu (sodba z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71 , EU:C:1971:113 , točka ). V zvezi s tem je pomembno poudariti, da ima ta pristop enak cilj, kot je tisti, ki se nanaša na izvajanje sporazuma na ozemlju Unije, in sicer sankcionirati ravnanja, ki se niso začela izvajati na tem ozemlju, vendar se lahko njihovi protikonkurenčni učinki čutijo na trgu Unije. Poleg tega je treba poudariti, da so pogoji za uporabo člena 101 PDEU, navedeni v točkah 96 in 97, alternativni in ne kumulativni načini za ugotavljanje pristojnosti Komisije, da bi se ugotovila in kaznovala kršitev te določbe. Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da sta bila tako pogoj za izvajanje kartela v EGS kot tudi pogoj v zvezi z njegovimi opredeljenimi učinki v EGS izpolnjena (točke od 467 do 469 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar tožeči stranki menita, da bi morala Komisija dokazati, da ima vsak načrtovani projekt zunaj EGS zadosten vpliv v Uniji, da bi bilo mogoče v skladu s sodno prakso za ta del zadevne kršitve upravičiti ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU. Take argumentacije ni mogoče sprejeti. Kar zadeva izvajanje ravnanj kartela v zvezi z načrtovanimi projekti zunaj EGS, je treba poudariti, da se je sporazum o „izvoznih ozemljih“, na podlagi katerega so si evropski in azijski proizvajalci razdelili načrtovane projekte na navedenih ozemljih, izvajal na ozemlju EGS. Tako iz točke 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa in njegove točke 247 obrazložitve, na katero napotuje točka 468 izpodbijanega sklepa, izhaja, da Grčija ni bila del „evropskega nacionalnega ozemlja“ v smislu sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ in da so bili projekti, ki so se izvajali v Grčiji, med projekti, dodeljenimi v skladu s „kvoto 60/40“ na podlagi sporazuma o „izvoznih ozemljih“. Poleg tega iz točk 81 in 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so člani A kartela menili, da bi bilo treba za projekte, ki vežejo posamezno državo članico na posamezno tretjo državo, določiti kvoto 60 %, dodeljenih članom R kartela, kot je to pri projektu, ki veže Španijo na Maroko in ki je naveden v točki 232 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nasprotno, pomembno je tudi poudariti, da se ravnanje evropskih podjetij, pri katerem na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ niso konkurirali za načrtovane projekte na „nacionalnem ozemlju“ azijskih podjetij, po definiciji ni izvajalo na ozemlju EGS. Vendar v nasprotju s trditvami strank to ne pomeni, da bi Komisija morala predložiti dokaz, da je vsak projekt, ki naj bi se na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ izvedel zunaj EGS, imel zadosten vpliv v Uniji za upravičenje ozemeljske uporabe člena 101 PDEU. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 97, je lahko Komisija upravičila možnost uporabe člena 101 PDEU za enotno in trajajočo kršitev, kakršna je bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu v zvezi s predvidljivimi, neposrednimi in bistvenimi učinki teh kršitev na notranjem trgu. V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se lahko člen 101 PDEU uporablja za ravnanja in sporazume, ki imajo isti protikonkurenčni cilj, če je mogoče predvideti, da imajo ta ravnanja in sporazumi, če se obravnavajo kot celota, neposreden in bistven učinek na notranjem trgu. Podjetjem namreč ne more biti dovoljeno, da se uporabi pravil Unije o konkurenci izognejo s kombinacijo več ravnanj z istim ciljem, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ne more imeti neposrednega in bistvenega učinka v Uniji, lahko pa imajo ta ravnanja tak učinek, če se obravnavajo kot celota. Poudariti je treba, da je bil enotni cilj kartela omejiti konkurenco za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so bili razdeljeni trgi in stranke ter se je s tem izkrivljal običajni konkurenčni proces v EGS. Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v nasprotju s trditvami tožečih strank vprašanje, ali se je v obravnavanem primeru uporabljal člen 101 PDEU, presojati glede na kot celota obravnavane učinke različnih ravnanj, opisanih v točki 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vključno s tistimi, ki se nanašajo na načrtovane projekte zunaj EGS. Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je v točki 469 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so bili učinki ravnanj in sporazumov, pri katerih izvajanju so sodelovali člani kartela, na konkurenco v EGS, vključno z notranjim trgom, predvidljivi, bistveni in neposredni. V zvezi s tem je dovolj upoštevati verjetne učinke ravnanja na konkurenco, da bi bil izpolnjen pogoj glede zahteve po predvidljivosti. V zvezi z neposrednim učinkom zadevnih ravnanj na ozemlju Unije je treba ugotoviti, da so ta nujno imela neposreden učinek na dobavo električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti na navedenem ozemlju, saj je bil to cilj različnih srečanj udeležencev kartela in stikov med njimi (točka 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je imela razdelitev med udeleženci kartela tako neposredno na tem ozemlju kot tudi zunaj njega predvidljive učinke na konkurenco na navedenem ozemlju, kot je Komisija upravičeno poudarila. Kar zadeva bistvenost učinkov v Uniji, je treba izpostaviti število in pomembnost proizvajalcev, udeleženih v kartelu, ki so predstavljali skoraj celoten trg, široko paleto proizvodov, na katere so se nanašali različni sporazumi, in težo zadevnih ravnanj. Poudariti je treba tudi dolgotrajnost enotne in trajajoče kršitve, ki je trajala deset let. Vsi navedeni elementi, obravnavani kot celota, skupaj dokazujejo bistvenost učinkov zadevnih ravnanj na ozemlju Unije (točke 66, 492, 493 in 620 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je treba ugotoviti, da je enotna in trajajoča kršitev, kot jo je opredelila Komisija v izpodbijanem sklepu, spadala na področje uporabe člena 101 PDEU in da je bila Komisija pristojna za njeno sankcioniranje. V teh okoliščinah Komisiji ni bilo treba dejansko dokazati, da so bili za vsak načrtovani projekt zunaj EGS izpolnjeni pogoji, zahtevani za uporabo člena 101 PDEU. Poleg tega, kar zadeva očitek tožečih strank, da je Komisija zaobšla neobstoj učinkov sporazuma o „izvoznih ozemljih“ v EGS tako, da naj bi ga z uporabo člena 101 PDEU umetno vključila v enotno in trajajočo kršitev, je treba poudariti, da je treba v resnici izpodbijati obstoj enotne in trajajoče kršitve, kakor jo je opisala Komisija v izpodbijanem sklepu, in ne možnosti uporabe člena 101 PDEU za navedeno kršitev. Poleg tega je treba poudariti, da tožeči stranki ne navajata nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče podkrepiti ta očitek, zato ga je treba zavrniti kot navadno trditev. Glede na zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen. 3. Tretji in četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji, kršitev pravice do domneve nedolžnosti, dejanske napake, izkrivljanje dokazov in kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z zatrjevanim sodelovanjem tožečih strank pri enotni in trajajoči kršitvi Tožeči stranki v utemeljitev tretjega in četrtega tožbenega razloga, ki ju je treba preučiti ločeno, navajata več argumentov. Prvič, Komisiji očitata, da je uporabila pojem enotne in trajajoče kršitve za opredelitev različnih elementov kartela. Drugič, trdita, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve v zvezi s prekinjenostjo njunega sodelovanja pri kršitvi ter da poleg tega ni predložila zadostnih dokazov glede začetka njunega sodelovanja pri kršitvi in njenega neprekinjenega trajanja. Tretjič, Komisiji očitata, da jima je pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev, čeprav naj ne bi nameravali prispevati k uresničevanju vseh ciljev kartela in naj ne bi bili seznanjeni z nekaterimi protipravnimi ravnanji. Četrtič, trdita, da bi Komisija morala dokazati, da sta bili seznanjeni s sporazumi za vsak projekt ali da sta jih lahko predvideli vsaj za nacionalne trge ali projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Petič, Komisiji očitata, da ni navedla projektov, ki naj bi bili predmet sporazuma, temveč naj bi uporabila samo okrajšave ali splošna imena ter naj bi zaradi majhnih razlik v imenu isti projekt predstavila kot več ločenih projektov. a) Uvodne ugotovitve Iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje. Natančneje, v zvezi z dokazovanjem kršitve člena 101(1) PDEU mora Komisija predložiti dokaz o kršitvah, ki jih ugotovi, in zbrati ustrezne dokaze, zato da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev. V dvomu mora sodišče odločiti v korist podjetja, ki je naslovnik sklepa, s katerim je ugotovljena kršitev. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti ali spremembo odločbe, s katero je naložena globa. V tem položaju je namreč treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki je del temeljnih pravic, varovanih v pravnem redu Unije, in ki je določeno v členu 48(1) Listine. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni. Tako mora Komisija predložiti natančne in verodostojne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09 , EU:T:2013:259 , točka in navedena sodna praksa). Vendar je iz ustaljene sodne prakse razvidno tudi, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09 , EU:T:2013:259 , točka in navedena sodna praksa). Običajno je, da so dejavnosti protikonkurenčnih sporazumov tajne, da so srečanja tajna in da je dokumentacije v zvezi s tem zelo malo. Torej, tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in razdrobljena dokazila, tako da je treba do nekaterih posameznih podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. Zato je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbe z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P , EU:C:2004:6 , točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija, C‑403/04 P in C‑405/04 P , EU:C:2007:52 , točka ). Poleg tega mora Komisija v skladu s sodno prakso, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je mogoče na njihovi podlagi razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med natančno določenima datumoma (sodba z dne 7. julija 1994, Dunlop Slazenger/Komisija, T‑43/92 , EU:T:1994:79 , točka ; glej tudi sodbo z dne 16. novembra 2006, Peróxidos Orgánicos/Komisija, T‑120/04 , EU:T:2006:350 , točka in navedena sodna praksa). b) Enotnost kršitve Tožeči stranki v bistvu trdita, da ravnanja, ki jih je ugotovila Komisija, ne izpolnjujejo meril za enotno in trajajočo kršitev, določenih s sodno prakso. Trdita zlasti, da ne obstaja istovetnost blaga in storitev, saj naj bi podmorski električni kabli in podzemni električni kabli predstavljali ločena trga, da obstaja le delna istovetnost podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in sicer Silec Cable, Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables, ki naj ne bi proizvajala podmorskih električnih kablov, da obstaja le delna istovetnost fizičnih oseb, udeleženih pri različnih elementih kartela, saj naj bi družbe Pirelli ali Prysmian, nkt cables in ABB na srečanja v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in srečanja v zvezi s podzemnimi električnimi kabli pošiljale vedno različne predstavnike, ter da ne obstaja istovetnost podrobnih pravil za izvajanje sporazumov, saj naj bi se o projektih v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli vedno razpravljalo ločeno, projektni poli na podlagi „kvote 60/40“ pa naj bi bili določeni glede na vrsto električnih kablov. Navajata tudi, da Komisija ni ugotovila obstoja medsebojnega dopolnjevanja različnih ravnanj. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev člena 101(1) PDEU lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenili kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „enoten načrt“, lahko torej Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (sodbi z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P , EU:C:2012:778 , točka , in z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P , EU:C:2017:52 , točka ). V sodni praksi je bilo določenih več ustreznih meril za presojo, ali je kršitev enotna, in sicer istovetnost ciljev zadevnih ravnanj, istovetnost zadevnih proizvodov in storitev, istovetnost podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in istovetnost podrobnih pravil za njeno izvajanje. Poleg tega sta dejstvi, da gre za iste fizične osebe, ki zastopajo podjetja, in da se zadevna ravnanja izvajajo na istem ozemlju, prav tako elementa, ki ju je mogoče upoštevati pri tej presoji (sodba z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09 , EU:T:2013:259 , točka ). V obravnavanem primeru se je izvajal sporazum o „nacionalnem ozemlju“, istočasno pa je bil dodeljen projekt v zvezi z električnimi kabli v okviru evropske konfiguracije kartela, pri čemer sta se oba nanašala na podmorske električne kable za visoke napetosti in podzemne električne kable za visoke napetosti ter vključevala iste evropske proizvajalce, kar zadeva navedeni sporazum in sporazum o „izvoznih ozemljih“, pa na iste južnokorejske in japonske proizvajalce. Poleg tega so bile v nasprotju s trditvami tožečih strank pri različnih elementih kartela vpletene fizične osebe za račun podjetij, razen pri družbi Pirelli. Prav tako so različni ukrepi prispevali k istemu skupnemu cilju, in sicer uvedbi sistema razdelitve svetovnega trga projektov električnih kablov za visoke napetosti, razen Združenih držav. Te presoje z argumenti tožečih strank ni mogoče izpodbiti. Namreč, v zvezi s trditvijo, da kršitve ni mogoče opredeliti kot enotne kršitve, ker so podzemni električni kabli za visoke napetosti in podmorski električni kabli za visoke napetosti različni proizvodi za različne namene, in, nazadnje, za različne trge, je najprej treba poudariti, da v sporazumu o „nacionalnem ozemlju“ ni bilo razločevanja med različnimi vrstami električnih kablov. Drugič, v nasprotju s trditvami tožečih strank iz primerov, ki jih je predložila Komisija glede delovanja mehanizmov nadzora „evropske konfiguracije kartela“ (točke od 333 do 338 ter 399 in 400 izpodbijanega sklepa) in „konfiguracije A/R kartela“ (točka 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa), izhaja, da so se lahko v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti in podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti izplačevala nadomestila, tako da z vidika podjetij, udeleženih v kartelu, v zvezi s tem očitno ni bilo razlike. To ponazarja izmenjava elektronskih dopisov, katerih vsebina je omenjena v točki 399 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerih je oseba A, zaposlena pri družbi Prysmian, osebi R, zaposleni pri družbi Nexans France, navedla, da ne bo plačala nadomestila za uslugo dodelitve kopenskega dela projekta v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti družbi Prysmian v okviru drugega projekta, temveč da bi raje sklenila podizvajalsko pogodbo v skladu z načeli o dodelitvi projekta v Uniji, pri čemer ni razlikovala med projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti. Okoliščina, da nekatera podjetja, udeležena v kartelu, kot sta tožeči stranki, niso imela možnosti ali želje, da bi dobila projekte v zvezi z električnimi kabli, v zvezi s tem nima vpliva. Kar zadeva trditev tožečih strank, da so bili med srečanji A/R projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli predmet ločenih srečanj, je dovolj poudariti, da so bili na nekaterih od teh srečanj projekti sicer obravnavani ločeno glede na vrsto zadevnih električnih kablov, kot je to razvidno iz vabil na srečanji z dne 11. septembra 2003 in z dne 28. januarja 2004, vendar navedeno trditev omaje dejstvo, da se je ob drugih priložnostih o projektih v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projektih v zvezi s podzemnimi električnimi kabli razpravljalo na istem srečanju. Komisija je v odgovoru na eno od vprašanj Splošnega sodišča predložila izvleček Priloge I k izpodbijanemu sklepu, ki je vseboval nekatera srečanja, za katera ni dvoma, da so se nanašala tako na podzemne električne kable kot tudi na podmorske električne kable na skupnem sestanku. Komisija je pojasnila, da ta izvleček ni vseboval nobene informacije o srečanjih, na katerih bi potekali ločeni sestanki v zaporednih dnevih, ali srečanjih, iz katerih izvedbe je bilo jasno razvidno, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli obravnavani na različnih sestankih. Vseeno je pripomnila, da so bili celo med tovrstnimi srečanji predstavniki podjetij isti pri razpravah, ki so se na eni strani nanašale na podzemne električne kable in podmorske električne kable na drugi. Poleg tega je priložila dokaze, navedene v opombah navedene priloge, na katere se opira pri trditvi, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti obravnavani na navedenih srečanjih med skupnimi sestanki. Tožeči stranki sta na poziv Splošnega sodišča k predložitvi svojih stališč na obravnavi navedli le, da se nista udeležili srečanj in da zato ne moreta komentirati dogajanja na njih. Vendar iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, izhaja, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti predmet razprav med skupnimi sestanki na najmanj trinajstih srečanjih A/R, ki so potekala od 22. februarja 2001 do 27. marca 2003. Ta ugotovitev zadostuje za zavrnitev argumenta tožečih strank, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli na navedenih srečanjih predmet ločenih sestankov. Kar zadeva argument tožečih strank, da so bili na srečanjih članov R kartela projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli na navedenih srečanjih tudi predmet ločenih razprav, je treba poudariti, da v utemeljitev tega argumenta ne navajata nobenega dokaza. V zvezi s tem iz točk 114, 249 in 534 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so se po mnenju Komisije srečanja R, pred katerimi je bila predhodni večer prirejena večerja, ki so se je udeležili vsi navzoči člani, začela s splošnim delom, na katerem so udeleženci razpravljali o splošnem položaju na trgu in v svojih podjetjih. V opisu, podanem v tem sklepu, je bilo poleg tega navedeno, da sta v tem splošnem delu družbi Nexans France in Pirelli/Prysmian tudi manjše evropske proizvajalce, kot sta tožeči stranki, obvestili o dogodkih v okviru srečanj A/R, pri čemer so udeleženci tedaj razpravljali o projektih v EGS in na „izvoznih ozemljih“ ter navedli, kateri proizvajalec je zahteval ali dobil „prednost“ ali „korist“ pri določenem projektu. Ta opis poteka sestankov R daje vtis, da so udeleženci razpravljali o vseh projektih, brez razlikovanja med projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Vendar iz odgovora tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da so na srečanju R 18. in 19. novembra 2003 potekali ločeni sestanki za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli. Za razjasnitev te točke je bila Komisija z ukrepom procesnega vodstva pozvana, naj Splošnemu sodišču pojasni, koliko je lahko na podlagi dokazov, zbranih med upravnim postopkom, sklepala, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli predmet skupnih razprav na srečanjih R. Komisija je v odgovor na ta poziv predložila zapisnike srečanja A/R z dne 27. marca 2003 v Tokiu (Japonska) ter srečanj R z dne 23. aprila 2003 in 12. maja 2005 ter izvleček odgovora družbe J‑Power Systems na eno od zahtev Komisije po informacijah. Tožeči stranki sta na poziv Splošnega sodišča k predložitvi stališč v zvezi s temi dokumenti na obravnavi navedli, ne da bi se posebej nanašali na katero od srečanj R iz točke 134 zgoraj, da so navedena srečanja res potekala na isti dan, vendar naj bi bila razdeljena na dva sestanka. Tako naj bi prvi sestanek, namenjen podmorskim električnim kablom, potekal zjutraj, drugi sestanek v zvezi s podzemnimi električnimi kabli pa popoldne. Pojasnili sta tudi, da včasih oba sestanka nista potekala na isti dan, temveč v dveh zaporednih dneh. Poleg tega sta navedli, da so bili na različnih sestankih udeleženci deloma nujno različni, ker naj se družbe, ki jih zanimajo samo podzemni električni kabli, med katerimi naj bi bili tudi sami tožeči stranki, niti enkrat ne bi udeležile srečanja v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Navajata, da kolikor sta seznanjeni, ni zapisnika navedenih srečanj, iz katerih bi bilo razvidno skupno srečanje. Vendar je treba takoj na začetku poudariti, da iz zapisnika srečanja R z dne 23. aprila 2003 izhaja, da so bili udeleženci tega srečanja, med njimi predstavniki družbe Brugg Kabel, seznanjeni z razpravami, ki so potekale 27. marca 2003 na srečanju A/R. Vendar je iz zapisnika tega srečanja razvidno, da so na njem potekale razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti. Dalje, ugotoviti je treba, da iz Priloge I k izpodbijanemu sklepu, česar tožeči stranki ne izpodbijata, izhaja, da se je družba Brugg Kabel udeležila srečanja R, ki je potekalo 30. junija in 1. julija 2004. Vendar iz zapisnika tega srečanja ni razvidno, da so na njem razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in v zvezi s podzemnimi električnimi kabli potekale ločeno, saj v zvezi s projekti, o katerih naj bi se razpravljalo, o tem ni bilo nobene navedbe. Poleg tega je iz dela tega zapisnika, naslovljenega „Ongoing projects“ (tekoči projekti), razvidno, da se je ob tej priložnosti razpravljalo o projektih „Italy Sardigna“ in „Sarco“. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz izvlečka odgovora družbe J‑Power Systems na eno od zahtev Komisije po informacijah res ni jasno razvidno, da je šlo pri teh projektih za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, saj ti niso izrecno navedeni v razpredelnici družbe J‑Power Systems. Vendar iz zapisnika srečanja R z dne 30. junija in 1. julija 2004 izhaja, da je projekt „Sarco“ povzročil težave francoskemu in italijanskemu upravljavcu električnega omrežja, kar potrjuje trditev Komisije, da se je ta projekt nanašal na povezavo med Sardinijo in Korziko ter da je pri tem šlo za projekt v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Nazadnje iz zapisnika srečanja R z dne 12. maja 2005 izhaja, da sta bila na tem zadnjem srečanju omenjena projekta „Irska 220 kV“ in „GCC“. Toda ta projekta sta izrecno omenjena kot projekta v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti v izvlečku odgovora družbe J‑Power Systems na navedeno zahtevo po informacijah. Poleg tega je okoliščina, da udeleženci sestankov v okviru srečanj R, namenjenih podzemnim električnim kablom, niso bili popolnoma isti kot udeleženci sestankov v okviru navedenih srečanj, namenjenih podmorskim električnim kablom, zgolj posledica tega, da nekateri člani kartela niso proizvajali podmorskih električnih kablov in so lahko imeli manjši interes za udeležbo na sestankih, namenjenih tovrstnim električnim kablom. Vendar glede na vse druge značilnosti kartela iz te okoliščine ne more izhajati, da bi bilo treba za ta kartel šteti, da ga sestavljata dva ločena kartela – eden v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in drugi v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Iz tega izhaja, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti vsekakor predmet istočasnih razprav med srečanji R, in to čeprav so bili včasih organizirani ločeni sestanki, kot je to bilo med srečanjem navedenih članov 18. in 19. novembra 2003. V zvezi z argumentom tožečih strank, da sta bili za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekte v zvezi s podzemnimi električnimi kabli v okviru „konfiguracije kartela A/R“ pripravljeni ločeni projektni poli, je treba poudariti, da imata ti projektni poli – kot izhaja iz točke 99 obrazložitve izpodbijanega sklepa – enako formalno strukturo in temeljita na enaki razdelitvi, to je „kvota 60/40“. Čeprav to ni izrecno navedeno v tem sklepu, je verjetno, da je potreba po pripravi različnih projektnih pol izhajala iz tega, da se ne bi škodovalo podjetjem, ki niso proizvajala ene od vrst električnih kablov, kar bi veljalo za tožeči stranki, če bi bil delež „kvote 60/40“, dodeljen članom R kartela, sestavljen le iz projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Kar zadeva argument tožečih strank, da bi morala Komisija upoštevati, da se različni elementi kartela medsebojno ne dopolnjujejo, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve ni treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k nastanku vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. Pogoj, ki se nanaša na pojem enotnega cilja, pa, nasprotno, pomeni, da je treba preveriti, ali ne obstajajo elementi, ki označujejo različna ravnanja, ki so del kršitve in bi lahko kazala na to, da ravnanja, ki jih dejansko izvajajo druga udeležena podjetja, nimajo enakega cilja ali protikonkurenčnega učinka in se zato ne uvrščajo v „celovit načrt“ zaradi svojega enakega cilja izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P , EU:C:2017:52 , točka in navedena sodna praksa). Vendar je treba spomniti, da je pogoj v zvezi z obstojem enotne in trajajoče kršitve – kot izhaja iz ugotovitve, navedene zgoraj v točki 126 – v obravnavanem primeru izpolnjen. Glede na predhodne preudarke je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da so različni elementi kartela sestavljali enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU. c) Trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi Tožeči stranki izpodbijata ugotovitev Komisije, da je datum 14. december 2001 datum začetka njune udeležbe v kartelu, in neprekinjenost te udeležbe. 1) Začetek udeležbe tožečih strank v kartelu Tožeči stranki trdita, da Komisija ni dokazala, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu srečanje R, kakršna so bila tista, opredeljena v izpodbijanem sklepu, ali srečanje, na katerem so sodelovale pri dejavnosti, ki bi bila v nasprotju s konkurenčnim pravom. Po njunih navedbah z dokazi, ki jih je predložila Komisija, ni mogoče dokazati niti tega, da sta se kartelu pridružili med 14. decembrom 2001 in 3. julijem 2002. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba preučiti trditev tožečih strank, da Komisija ni predložila dokaza za protikonkurenčnost srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, preden se po potrebi preuči vprašanje, ali so bili dokazi, ki jih je zbrala Komisija, zadostni za dokaz, da sta se tožeči stranki pridružili kartelu pred 3. julijem 2002. Iz spisa izhaja, da je bilo vprašanje št. 4 zahteve Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 oblikovano tako: „Komisija ima na voljo informacije, iz katerih je razvidno, da sta med konkurenti, katerih seznam je naveden spodaj v točki (d), potekali vrsta srečanj pa tudi komunikacija z drugimi sredstvi (faks, elektronski dopisi, telefonski klici itd.). Natančneje, […] da so se teh srečanj udeležile/bile v to komunikacijo vpletene: [osebe N, P in K] V zvezi s srečanji, naštetimi spodaj v točki (d), in vsemi drugimi srečanji enake narave prosimo, da predložite ali navedete: – potrditev datuma srečanja; – kdo je dal pobudo za srečanje; – kdo je srečanje organiziral in ga izvedel; – natančen kraj srečanja; – imena vseh udeležencev srečanja, njihovo funkcijo in imena podjetij, ki so jih zastopali; – teme na dnevnem redu; – kdo je določil teme na dnevnem redu; – zapisnik srečanja; – natančno geografsko območje srečanja. Prosimo, da predložite kopije vseh razpoložljivih dokumentov, ne glede na to, ali so napisani ročno, natipkani, digitalni ali v katerem koli drugem formatu, ki se nanašajo na vsa morebitna spodaj našteta srečanja med konkurenti. Prosimo, da navedete ime in funkcije vseh drugih predstavnikov vašega podjetja, ki so se udeležili spodaj v točki (d) naštetih srečanj in vseh drugih srečanj podobne narave, ki so morebiti potekala med konkurenti.“ Tožeči stranki sta v odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 potrdili, da je 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu potekalo srečanje, ki naj bi se ga udeležila oseba N. Poleg tega sta predložili izpisek prometa na kreditni kartici te osebe z istim datumom ter izpisek iz njene beležnice, na katerem so bili navedeni datum in kraj srečanja ter njegova udeleženca, in sicer družbi Nexans France in Pirelli. Poleg tega ni nobeden od naslovnikov obvestila Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 31. marca 2010 v svojih odgovorih na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 potrdil, da se je 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležil srečanja s konkurenti. V točki 292 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija namreč navedla, da je bilo 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu organizirano srečanje ter da so se tega srečanja vsekakor udeležile družba Nexans France, ki jo je zastopala oseba J, družba Sagem, ki jo je zastopala oseba V, in družba Brugg Kabel, ki jo je zastopala oseba N. Komisija je pojasnila, da je navzočnost oseb J in V izhajala iz elektronskega dopisa, ki ga je pozneje prvonavedena oseba poslala drugonavedeni in ki se je nanašal na prejšnje srečanje, ki sta se ga udeležili obe osebi. Navzočnost osebe N je izhajala iz odgovora tožečih strank na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010. Tožeči stranki sta v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpodbijali protikonkurenčno naravo srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu s tem, da sta navedli, da je bilo to „le navaden poskus družbe Nexans [Francija] in družbe Prysmian, da [družbo Brugg Kabel] prepričata, naj se udeležuje razprav z drugimi proizvajalci električnih kablov“, ter da „[je] [družba Brugg Kabel] vseeno zavrnila sodelovanje pri izvajanju sporazumov ter da [bodo] drugi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah še naprej nanjo gledali kot na izobčenko in jo tako obravnavali“. V točki 197 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla: „Na podlagi tega, kar je bilo dogovorjeno na srečanju A/R z dne 13. novembra 2001, je bilo mesec pozneje, 14. decembra 2001, v [Divonne-les-Bainsu], Franciji, organizirano srečanje R. Med udeleženci tega srečanja sta bili vsekakor [oseba J] (Nexans) in [oseba N] (Brugg [Kabel]) in zelo verjetno je, da sta bila navzoča tudi [oseba V] iz družbe Sagem in eden od predstavnikov družbe Pirelli . Poleg tega naj bi bilo več srečanj R organiziranih v gradu v [Divonne-les-Bainsu].“ V opombi 261 pod točko 197 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega pojasnila: „Sodelovanje [oseb J in V] je razvidno iz elektronskega dopisa, ki ga je 18. februarja 2002 poslala [oseba J] [osebi V] in v katerem se je izrecno nanašala na prejšnje srečanje v [Divonne-les-Bainsu], ki sta se ga udeležili obe osebi, glej ID 318/128, pregled pri družbi Nexans [Francija]. Družba Brugg [Kabel] je potrdila udeležbo [osebe N], glej ID 1492/4, odgovor družbe Brugg [Kabel] z dne 7. maja 2010 na zahtevo [Komisije] po informacijah z dne 31. marca 2010. V prilogah, ki jih je predložila [družba Brugg Kabel], je navedena tudi družba Pirelli; ID 1492/20, odgovor družbe Brugg [Kabel] z dne 7. maja 2010 na [navedeno zahtevo po informacijah].“ V točkah 921 in 922 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega navedla: „(921) [Družba Brugg Kabel] se je pridružila kartelu 14. decembra 2001. Na ta dan se je [oseba N] (družba Brugg [Kabel]) udeležila srečanja R v [Divonne-les-Bainsu] (glej točko 197 obrazložitve). Družba Kabelwerke Brugg AG Holding je kot matična družba odgovorna za ravnanje [družbe Brugg Kabel] tudi od 14. decembra 2001. [Družba Brugg Kabel] zavrača ta datum začetka udeležbe v kartelu, saj naj srečanje z dne 14. decembra 2001 ne bi imelo protikonkurenčne narave in naj bi [družba Brugg Kabel] na ta datum zavrnila sodelovanje. (922) Obstaja več indicev, ki dokazujejo, da je [družba Brugg Kabel] sodelovala pri sporazumih kartela že pred tem dogodkom (točke 161, 167 in 186 obrazložitve). Čeprav je bil lahko cilj tega srečanja prepričati [družbo Brugg Kabel], da se pridruži kartelu, to nič ne zmanjša njegove protikonkurenčne narave. Družbi Nexans in Prysmian sta na srečanju A/R z dne 13. novembra 2001 napovedali, da bosta organizirali redna srečanja R, in to obljubo sta tudi izpolnili z organizacijo srečanja z dne 14. decembra 2001 (točka 188 obrazložitve). Evropski udeleženci kartela so na srečanjih R razdelili projekte v EGS in po „izvoznih ozemljih“ (glej na primer točko 315 obrazložitve). Nič ne dokazuje, da je [družba Brugg Kabel] na tem srečanju napovedala, da se ne bo pridružila kartelu. Nasprotno, obstajajo dokazi, da sta družbi Nexans [Francija] in Prysmian dosegli cilj, saj sta družbi Nexans [Francija] in Pirelli na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002 druge udeležence obvestili, da „[sta bili] [družba Brugg Kabel] in družba Sagem povabljeni na srečanje“ [„Brugg and Sagem [were] invited to the meeting“] ter „bosta nadaljevali“ [„will continue“] (točka 206 obrazložitve). V beležkah je navedeno, da se je na srečanju A/R 5. aprila 2002„sodelovanje z [družbo Brugg Kabel], družbo Sagem in družbo nkt postopoma izboljšalo“ [„gradually growing cooperative atmosphere with [Brugg Kabel], Sagem and nkt“] (točka 212 obrazložitve). Nato je aprila 2002 družba Brugg [Kabel] nameravala sama organizirati srečanje R. To srečanje je bilo odpovedano, vendar je [družba Brugg Kabel] 3. julija 2002 organizirala drugo srečanje (točka 217 obrazložitve). Zelo malo verjetno je, da bi [družba Brugg Kabel] nameravala organizirati srečanje v okviru kartela aprila 2002, čeprav naj še ne bi bila njegova članica.“ Iz točk 197, 921 in 922 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da obstajajo neposredni dokazi za udeležbo tožečih strank, ki ju je zastopala oseba N, na srečanju s konkurenti, organiziranem v Divonne-les-Bainsu 14. decembra 2001, ter zadosten skupek posrednih dokazov v zvezi z udeležbo na tem srečanju, tudi če se ga ni udeležila družba Sagem, temveč vsaj družbi Nexans France in Pirelli, ter da je to srečanje pomenilo srečanje R, to pomeni srečanje članov „evropske konfiguracije kartela“. Prvič, v zvezi z udeležbo tožečih strank, ki ju je zastopala oseba N, na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je dovolj poudariti, da ta ni sporna. Drugič, v zvezi z udeležbo drugih evropskih proizvajalcev električnih kablov na navedenem srečanju je treba poudariti – kot izhaja iz izpodbijanega sklepa – da sta navzočnost predstavnikov družb Nexans France in Pirelli na tem srečanju tožeči stranki sami navedli v svojem odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010. Poleg tega je treba poudariti, da je v elektronskem dopisu, ki ga je oseba J 18. februarja 2002 naslovila na osebo V, jasno navedeno srečanje, ki je potekalo v Divonne-les-Bainsu. Tudi okoliščina, da so se tega srečanja poleg oseb J in V udeležile tudi druge osebe, je precej jasno razvidna iz naslednjega odlomka: „Ker se po našem srečanju v [Divonne-les-Bainsu] srečanja na predvidena datuma 6. in 7. marca nekateri med nami ne bomo mogli udeležiti, vam na koncu predlagam, da bi naslednje srečanje organizirali v Parizu, 28. februarja popoldne (lokacija vam bo sporočena naknadno).“ Dejstvo, da družba Safran v svojem odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 ni potrdila navzočnosti predstavnika družbe Sagem, osebe V, na srečanju, ki je konec leta 2001 potekalo v Divonne-les-Bainsu, v zvezi s tem ni pomembno, saj družba Safran, kot izhaja iz navedenega odgovora, te informacije iz objektivnih razlogov ni mogla izpodbiti ali potrditi. Vendar pa, kot trdita tožeči stranki, elektronski dopis osebe J z dne 18. februarja 2002 ne vsebuje nobene navedbe v zvezi z datumom srečanja, na katero se nanaša, udeležbo tožečih strank na tem srečanju ali predmetom tega srečanja, tako da je na njegovi podlagi mogoče ugotoviti le, da sta se osebi J in V v nedoločenem trenutku, vendar vsekakor pred datumom tega elektronskega dopisa udeležili srečanja v Divonne-les-Bainsu z drugimi osebami, katerih identiteta je prav tako nedoločena. Iz navedenega sledi, da iz tega elektronskega dopisa ni mogoče dokazati navzočnosti družbe Sagem, ki jo je zastopala oseba V, na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu. Dokazi, preučeni zgoraj v točkah od 156 do 159, zadostujejo za dokaz, da so predstavnik tožečih strank, oseba N, ter predstavnika družb Nexans France in Pirelli sodelovali na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu. Nasprotno pa s temi dokazi ni mogoče zanesljivo dokazati, da se je predstavnik družbe Sagem, to je oseba V, udeležil tega srečanja. Tretjič, v zvezi z naravo srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je treba po eni strani poudariti, da so v navedenem mestu redno potekala srečanja članov R kartela, na katerih so si udeleženci – potem ko so predstavniki družb Nexans France in Pirelli ter nato družbe Prysmian druge evropske proizvajalce seznanili z razpravami na prejšnjem srečanju A/R – razdelili načrtovane projekte na evropskem „nacionalnem ozemlju“ in načrtovane projekte na „izvoznih ozemljih“, ki so bili dodeljeni članom R kartela (točka 315 obrazložitve in Priloga I k izpodbijanemu sklepu). To, da je bila organizacija tovrstnih srečanj v Divonne-les-Bainsu nekaj običajnega, ponazarja dejstvo, da so nekateri udeleženci teh srečanj včasih govorili celo o potrebi po „divoniranju“ („divonner“) (glej točko 364 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po drugi strani je treba poudariti, da dokazi, ki jih Komisija navaja v izpodbijani odločbi, dokazujejo, da je srečanje R kartela dejansko potekalo v Divonne-les-Bainsu 14. decembra 2001. Tako iz beležk enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami, ki so potekale 13. novembra 2001 med srečanjem A/R in ki so navedene v točki 188 obrazložitve izpodbijane pogodbe, izhaja, da sta družbi Nexans France in Pirelli ob tej priložnosti navedli, da bodo v prihodnje člani R kartela razpravljali enkrat mesečno. Toda v beležkah enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems je v zvezi z razpravami, ki so potekale 30. januarja 2002 in ki so navedene v točki 206 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v delu, naslovljenem „Organizacija – stran R“, navedeno: „Družbi Brugg Kabel in Sagem povabljeni na srečanje. Nadaljevali bosta. Družba ABB se ni nikoli želela pridružiti. Družba Nkt je lahko potrebna, ker je bolj dejavna na izvoznem trgu.“ Po navedbah tožečih strank beležke enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami, ki so potekale na srečanju A/R 30. januarja 2002, kažejo le dejstvo, da so ju drugi udeleženci na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu še naprej brez uspeha prepričevali, naj se udeležita srečanj in razprav kartela. Trdita, da če bi na navedenem srečanju pristali na udeležbo na razpravah po letih vztrajnega zavračanja, bi bilo to nedvomno razglašeno na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002 kot pomembna novica. Tako poudarjata, da je oseba J po srečanju R z dne 3. julija 2002, ki sta se ga udeležili, v elektronskem dopisu z dne 4. septembra 2002 osebi O, zaposleni pri družbi J‑Power Systems, v zvezi s srečanjem A/R, predvidenim za 6. in 7. septembra 2002, navedla, da „so zdaj vzpostavljeni redni stiki z [družbo Brugg Kabel]“. Tožeči stranki poleg tega trdita, da je povsem verjetno, da je bil cilj srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu nadaljevati pogajanja v zvezi s podizvajalsko pogodbo z družbo Nexans France glede načrtovanega projekta v Abu Dabiju (Združeni arabski emirati), ki so se začela na srečanju 21. novembra 2001 v Parizu (Francija). Vendar je treba podobno kot Komisija upoštevati, da beležke enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi razpravami, ki so potekale na srečanju A/R 30. januarja 2002, nasprotno, dokazujejo, da je bil predmet srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ki sta se ga tožeči stranki, kot priznavata, udeležili prek osebe N, vsekakor predmet srečanja članov R kartela. Odlomek iz beležk enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002, naveden zgoraj v točki 164, se namreč nanaša na stanje udeležbe evropskih proizvajalcev električnih kablov na srečanju „evropske konfiguracije kartela“ in ne na zavrnitev nadaljnjih vabil k udeležbi na takem srečanju. To v zvezi z družbama Brugg Kabel in Sagem izhaja iz uporabe izraza „povabljeni na srečanje“ in iz neobstoja navedbe kakršne koli njune zavrnitve v zvezi s tem. To izhaja tudi iz navedbe, da je družba ABB dolgo zavračala sodelovanje pri večstranskih stikih, iz stavka: „Družba ABB se ni nikoli želela pridružiti,“ ki upravičuje njeno neudeležbo na srečanju R, pa tudi iz stavka, da bi lahko bila udeležba družbe nkt cables potrebna, saj je bolj dejavna na izvoznih trgih. Tako je mogoče iz tega odlomka sklepati, da sta se družbi Brugg Kabel in Sagem udeležili srečanja R ter da se bosta takih srečanj še udeleževali. Te razlage z različnimi argumenti tožečih strank ni mogoče izpodbiti. Najprej, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, elektronski dopis, ki ga je 4. septembra 2002 naslovila oseba J, zaposlena pri družbi Nexans France, na osebo O, zaposleno pri družbi J‑Power Systems, ne vsebuje posebne napovedi v zvezi z družbo Brugg Kabel. Oseba J v njem navaja samo, da je pri članih A kartela pomembno zagotoviti udeležbo družbe Exsym v kartelu, ker so odslej stiki vzpostavljeni z družbami nkt cables, Sagem pa tudi Brugg Kabel: „Zdaj imamo redne stike z družbami nkt cables, S[agem], Brugg Kabel, toda če v svoji posadki nimamo družbe Exsym, to nima smisla.“ Dalje, zdi se malo verjetno, da bi določeno podjetje pristalo na udeležbo na srečanju s konkurenti, katerega cilj je to podjetje prepričati, da začne ravnati protikonkurenčno, če namerava tak predlog vsekakor zavrniti. Če tožeči stranki nista želeli sodelovati na protikonkurenčnem srečanju, bi lahko udeležbo na njem preprosto zavrnili. Nazadnje, alternativna razlaga, ki sta jo dali tožeči stranki in v skladu s katero je lahko srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu vsekakor pomenilo srečanje v zvezi s podjemno pogodbo z družbo Nexans France v zvezi z načrtovanim projektom v Abu Dabiju, ki je bil predmet prejšnjega srečanja z dne 21. novembra 2001 v Parizu, je težko združljiva s trditvijo tožečih strank, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu le poskus družb Nexans France in Pirelli, da ju prepriča, da se pridružita kartelu. Poleg tega je ta trditev dokaj neverodostojna, saj je, po eni strani, iz beležk osebe N, ki sta jih predložili tožeči stranki kot odgovor na zahtevo Komisije po informacijah, razvidno, da bi se morala ta 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu sestati ne le z družbo Nexans France, temveč tudi z družbo Pirelli. Toda težko si je predstavljati, zakaj bi se morala družba Pirelli udeležiti srečanja, katerega namen je izključno sklenitev podizvajalske pogodbe med tožečima strankama in družbo Nexans France. Po drugi strani je treba poudariti, da tožeči stranki nista navedli nobenega dokaza glede predmeta srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, čeprav sta take dokaze predložili v zvezi s srečanjem z dne 21. novembra 2001 v Parizu. V zvezi s slednjim je treba poudariti, da imata tožeči stranki sicer pravico predložiti drugačno razlago dejstev kot Komisija, da bi omajali njene ugotovitve glede narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, vendar je Splošno sodišče pristojno za presojo verodostojnosti njune razlage, zlasti v zvezi s predloženimi ali nepredloženimi dokazi tožečih strank. Toda, kot poudarja Komisija, iz dokumentov, ki sta jih predložili tožeči stranki v prilogah k repliki, izhaja, da je bila med izmenjavo dopisov v okviru priprave na srečanje, ki je potekalo 21. novembra 2001 v Parizu, tema tega srečanja jasno navedena. V elektronskem dopisu, ki ga je oseba C, zaposlena pri družbi Nexans France, naslovila na osebo N, zaposleno pri družbi Brugg Kabel, je namreč med drugim navedeno: „obravnavane teme: podizvajalska pogodba z družbo Brugg za distribucijsko verigo B projekta“. Če je bil predmet srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu tudi sklenitev zadevne podizvajalske pogodbe, je bila verjetno tema tega srečanja navedena v dopisih, izmenjanih v okviru priprave na organizacijo tega srečanja. Toda tožeče stranke v obravnavanem primeru niso predložile takih dokazov. Poleg tega je treba poudariti, da ima elektronski dopis, ki ga je oseba N isti dan poslala osebi C, rubriko „Agenda“, v kateri je navedeno „pogodba, pogajanje in podpis“, zato je predpostavka o podaljšanju tega pogajanja med navedenim srečanjem malo verodostojna, ker za to ni dokaza. Glede na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 145 do 174, je treba šteti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da sta se tožeči stranki, ki ju je zastopala oseba N, 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležili srečanja članov R kartela, tako da je Komisija ta datum upravičeno določila kot datum začetka udeležbe tožečih strank v kartelu. 2) Neprekinjenost sodelovanja tožečih strank pri kršitvi Tožeči stranki trdita, da ravnanja, ki se jima očitajo – kot je Komisija večkrat priznala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – pomenijo enotne in ponavljajoče se kršitve, kar naj bi pomenilo prekinitev navedenih ravnanj. Posledično naj bi obstajalo nasprotje med členom 1 izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je tožečima strankama pripisana odgovornost za sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi, ter obrazložitvijo, ki to podpira. Poleg tega tožeči stranki trdita, da je šel kartel leta 2005 skozi krizo, zato naj se jima ne bi bilo treba od njega oddaljiti javno, da bi dokazali, da sta prekinili svojo udeležbo, kar naj bi veljalo za obdobje od 12. maja 2005, to je datum odhoda enega od njunih zaposlenih, osebe P, do 8. decembra 2005. Po njunih navedbah je ta prekinitev izhajala iz želje njunega novega poslovodstva, da se spoštuje nova švicarska zakonodaja v zvezi s prepovedjo kartelov. Menita, da to izhaja iz korespondence med osebo N in koordinatorjem članov R kartela, osebo J, pa tudi korespondence med slednjim in več udeleženci kartela, ki so se pritoževali nad njuno konkurenco pri različnih projektih. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem, prvič, glede zatrjevanega protislovja med obrazložitvijo in izrekom izpodbijanega sklepa, kar zadeva ponavljajočo se ali neprekinjeno naravo kršitve, pripisane tožečima strankama, je treba poudariti, da je Komisija v nemški različici izpodbijanega sklepa za opredelitev kršitve uporabila izraza „einheitliche und fortgesetzte“ in „einzige und fortdauernde“. Toda v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, iz tega ne izhaja, da bi Komisija s tem priznala kakršno koli prekinitev njunega sodelovanja pri kršitvi, saj imata navedena izraza podobno semantično vsebino in izražata idejo istega ravnanja, ki traja brez prekinitve. Poleg tega je v točki 620 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da „[s]o udeleženci, kot je mogoče razbrati iz dokazov, brez prekinitve, od 18. februarja 1999 do 29. januarja 2009, uresničevali enoten cilj kartela“. Poleg tega je iz razpredelnice 8, naslovljene „Koeficienti, povezani s trajanjem“, ki so bili navedeni v točki 1012 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razvidno, da Komisija ni navedla prekinitve med začetkom sodelovanja tožečih strank pri kršitvi, 14. decembrom 2001, in koncem tega sodelovanja, 16. novembrom 2006. Zato ni mogoče šteti, da obstaja protislovje med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in njegovim izrekom, kar zadeva enotno in trajajočo naravo kršitve. Drugič, kar zadeva zatrjevano prekinitev udeležbe tožečih strank v kartelu v obdobju od 12. maja 2005 do 8. decembra 2005, je treba takoj poudariti, da v nasprotju s tem, kar je mogoče razbrati iz trditev tožečih strank, Komisija v izpodbijanem sklepu tega, da ni želela upoštevati prekinitve njunega sodelovanja pri kršitvi leta 2005, ni utemeljila s tem, da se od kartela nista javno oddaljili, temveč z dokazi, da sta sodelovali še naprej. Tožeči stranki izpostavljata nekatere odlomke korespondence med osebama N in J, da bi dokazali, da sta po mnenju teh oseb prekinili udeležbo v kartelu. Tožeči stranki tako navajata elektronski dopis osebe N z dne 10. maja 2005, v katerem je ta navedla, da se ne želi udeležiti srečanja R 11. in 12. maja 2005, pri čemer naj bi kot razlog navedla odhod osebe P iz podjetja konec maja 2005 in spremembo v vodstvu. Tožeči stranki navajata tudi elektronski dopis osebe J z dne 26. oktobra 2005, v katerem se ta osebi N pritožuje nad njuno agresivno konkurenco, pri čemer je navedla: „Imamo vtis, da postajate precej agresivni v zvezi z zgornjim projektom. Menimo, da bi bilo treba ta projekt prihraniti za našega prijatelja, [osebo RC], in mislimo, da ni razumno biti agresiven v zvezi s tovrstnim projektom v državi, v kateri se izvaja.“ Tožeči stranki navajata, da je bila prekinitev njune udeležbe izrecno potrjena v elektronskem dopisu z dne 9. decembra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in v njem napisala: „Od tedaj [osebe P] ni več, vi pa se niste udeleževali ‚seminarjev‘“. Poudarjata, da je oseba J v istem elektronskem dopisu poleg tega od osebe N želela izvedeti, ali se ponovno udeležuje sestankov, in prosila za potrditev s temi besedami: „Ali se uradno ponovno udeležujete seminarjev? Iskreno upamo, da lahko potrdite, da je to tako.“ Vendar je treba poudariti, da je bilo v elektronskem dopisu osebe N z dne 10. maja 2005 navedeno: „Glede na sedanje napetosti, povezane z razvojem zadeve Al Aweer, ter s sedanjo spremembo v vodstvu [družbe Brugg Kabel]/, bo [oseba P] do konca maja 2005 odšla od tu/z obžalovanjem vam sporočamo, da [družba Brugg Kabel] ne bo sodelovala na tem seminarju. Upamo, da se bo zadeva AWEER razvijala, kot je bilo navedeno prej, kar bo omogočilo nadaljnjo udeležbo. […]“ Iz navedenega izhaja, da so bili, po eni strani, razlogi za neudeležbo na srečanju R 11. in 12. maja 2005 nedvomno odhod osebe P in sprememba vodstva pri družbi Brugg Kabel, pa tudi napetosti, povezane z razvojem projekta „Al Aweer“, po drugi strani pa se je ta odločitev nanašala samo na to srečanje. Kot poleg tega izhaja iz elektronskega dopisa osebe N z dne 10. maja 2005, ta ni izključila, da se ne bo udeležila nadaljnjih srečanj, če se navedeni projekt razvija v skladu z razpravami, ki so potekale pred tem. Iz navedenega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, tega elektronskega dopisa ni mogoče obravnavati kot napovedi prekinitve njune udeležbe v kartelu. Poleg tega je treba poudariti, da je oseba N v elektronskem dopisu z dne 14. junija 2005, ki ga je naslovila na osebo J., napisala naslednje v zvezi z razpisom v Kuvajtu: „Seznanitev z odsotnostjo [osebe R iz družbe Nexans France] na srečanju v zvezi s predoddajo ponudbe. Vendar namera, da se ne [odda ponudba], potrjuje, da je to ‚politično sprejemljivo‘. V primeru [oddaje ponudbe] bom zahtevala preiskavo. Seznanitev z vašo pripombo v zvezi z nesrečo s kablom in moje strinjanje […])“ Pomembno je poudariti, da se pripomba v zvezi z nesrečo s kablom nanaša na prejšnjo elektronsko pošto osebe J z dne 14. junija 2005, v kateri je ta navedla: „Upoštevajte, da boste lahko pozvani k odpravi okvare kabla in posledic nesreče, do katere je pred kratkim prišlo zaradi te okvare v navedeni državi. V tem primeru nas, prosim, o tem obvestite (prejeli bomo navodila in to nam bo pomagalo ponovno vzpostaviti stike).“ Iz izmenjave elektronskih dopisov med osebama J in N z dne 14. junija 2005 izhaja, da sta imeli tožeči stranki na ta datum še vedno stike z osebo J, koordinatorjem članov R kartela, katerih cilj je bil izvajati navedeni kartel. To izhaja tudi iz elektronskega dopisa z dne 21. oktobra 2005, ki ga je oseba N prav tako naslovila na osebo J in v katerem je oseba N med drugim navedla: „Po našem kooperativnem pristopu ob zaključku MEW/60: 18‑09‑2005 za 92 km XPLE 132 kv, ki omogoča skupini TEC, da zaščiti svoj prvi kabel XLPE v [Kuvajtu], ne razumemo dobro njihovega ravnanja v […] Ko smo potrdili sodel[ovanje] za MEW/60, sem vam omenil ta projekt in sem bil prepričan, da je bilo to sporočilo preneseno skupini TEC. [Družba Brugg Kabel] kaže veliko zanimanje in jo ravnanje skupine TEC, ki še ni bila predizbrana, samo ovira. Raven cene odslej presega […] 100. […] Naj še pripomnim, da [družba Brugg Kabel] vedno znova zahteva to sodelovanje, med tem ko številni trpijo za ‚alzheimerjem‘).“ Sodelovanje tožečih strank pri kršitvi leta 2005 je poleg tega potrjeno z elektronskima dopisoma, ki ju je oseba N decembra 2005 in januarja 2006 poslala osebi J. Tako je oseba N v enem od dopisov z dne 12. decembra 2005 napisala: „Novo (mlado) vodstvo [družbe Brugg Kabel] se boji, ker imamo v Švici nov [protikartelni] zakon in navodila upravnega odbora, naj se ta spoštuje. Veste, da sem kljub temu leta 2005 deloval, kot da […] (na primer [Kuvajt]) Ostali smo na nivoju! Vsi udeleženci ‚seminarjev‘ si lahko čestitajo za odlično leto 2005 […] in vsi so v odličnem položaju. […]“ Podobno je oseba N v dopisu z dne 24. januarja 2006 v zvezi z načrtovanim projektom v Kuvajtu osebi J napisala: „Znova ugotavljam veliko razhajanje v naših pogledih na položaj. Čeprav so vaše knjige naročil polne, polne, neprestano zahtevate več in več. Težko bi vedel, kakšna preživetvena politika vam ustreza! Bil sem naiven, da sem to dolgo verjel, čeprav […], zato sem leta deloval v smeri sodelovanja z velikimi […] […] je bilo leta 2005 veliko poslov (skoraj vse smo prepustili vam) na primer konfiguracija ‚A‘ MEW 101 (kar v veliki meri nadomesti 082) konfiguracija ‚K‘ MEW/60 92 km XLPE 132 kV ‚[Pirelli]‘ ME/EW/66‑2005/06 konfiguracija ‚A‘ MEW/52/2006‑06 Prav je, da omenimo sodelovanje konfiguracije ‚A‘ majhnega obsega, za katero sem prosil prek tebe v Katarju: otepajo se nas, se pretvarjajo, da ni mogoče ničesar več narediti itd. itd. Hkrati [družba Nexans] + družba ABB vzameta GTC/22/04 s 102 km 132 kV 1 × 2000 mm2 […]“ Oseba N poleg tega v elektronskem dopisu z dne 24. januarja 2006 pojasnjuje, da je bila kršitev kartela, za katero naj bi tožeči stranki postali odgovorni v zvezi z 082, storjena „brez zbijanja cen!“. Iz korespondence med osebo J, koordinatorjem članov R kartela in osebo N je mogoče razbrati, da tožeči stranki nista sodelovali na srečanjih zaradi bojazni, ki jih je izrazilo njuno novo vodstvo, vendar sami po sebi ne bi prekinili udeležbe v kartelu in bi prevzeli celo dejavno vlogo pri doseganju uspeha kartela. V nasprotju s trditvami tožečih strank iz dopisov, izmenjanih med osebo J in več udeleženci kartela, je poleg tega iz elektronskih dopisov med osebo J in več udeleženci kartela razvidno, da sta bili tožeči stranki po njihovem mnenju udeleženi v kartelu tudi v drugem delu leta 2005. Res je, da elektronski dopisi, katerih vsebino sta tožeči stranki navedli v tožbi, pričajo o razburjenju, ki so ga izrazili nekateri udeleženci kartela v zvezi z njunim ravnanjem pri izvajanju kartela. Tako je oseba RC, zaposlena pri družbi Prysmian, v elektronskem dopisu z dne 14. septembra 2005, naslovljenem na osebo J, navedla: „Prepričajte se, da [družba Brugg Kabel] ne predstavlja težave.“ Nezadovoljstvo oseb J in RC v zvezi s pristopom družbe Brugg Kabel je razvidno tudi iz elektronskega dopisa z dne 26. oktobra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in katere vsebina je povzeta zgoraj v točki 185. Oseba RC je v elektronskem dopisu z dne 28. oktobra 2005, naslovljenem na osebo J, ponovno omenila pristop družbe Brugg Kabel, pri čemer je navedla: „Pravkar sem izvedel, da družba Brugg Kabel krepi svoja prizadevanja in postaja še agresivnejša. Samo toliko, da ti povem, če se kar koli zaplete, bomo [družbi Brugg Kabel] oteževali položaj pri vsakem projektu (povsod), da bo zanesljivo izgubila trge ali da bo vsekakor izgubila čim več denarja, s katerim bi lahko dobila trge. […] Veš, da mi to ni všeč, ampak kar je preveč, je preveč. Mika me, da bi to zadevo ‚personaliziral‘.“ Prav tako je v zvezi s pristopom tožečih strank v elektronskem dopisu z dne 9. novembra 2005, naslovljenem na osebo J, oseba RC poročala, da sta se tožeči stranki borili za projekt „E‑Plus“ s temi besedami: „Družba [Brugg Kabel] je očitno potrdila svoj interes, da se bori (oseba K] je to potrdila).“ Oseba RC je poleg tega nato osebi J v elektronskem dopisu z dne 3. januarja 2006 potrdila, da je izgubila projekt „E‑plus“, ki naj bi ga dobili tožeči stranki. Nezadovoljstvo osebe RC v zvezi s pristopom tožečih strank je razvidno tudi iz elektronskega dopisa z dne 16. novembra 2005, v katerem je osebi J napisala: „[…] Vaši dragi prijatelji iz [družbe Brugg Kabel] so zelo agresivni na drugem trgu 380 kV tukaj […]. Ali vaša indiferentnost glede na vse te agresivne napade pomeni, da ta teren izgubljate in da vam je torej vseeno za aroganco [družbe Brugg Kabel]?“ Vendar je treba ugotoviti, kot izhaja iz elektronskega dopisa osebe RC z dne 16. novembra 2005, da je ta menila, da sta bili tožeči stranki še vedno zavezani pravilom kartela, saj jima je očitala prav njuno kršitev teh pravil. Če to ne bi držalo, namreč oseba RC ne bi imela razloga, da se koordinatorju članov R kartela, osebi J, pritožuje nad ravnanjem tožečih strank. Poleg tega je treba poudariti – podobno kot Komisija v točki 346 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da drugi člani kartela tožečih strank zaradi zatrjevane kršitve pravil kartela v drugi polovici leta 2005 niso obravnavali kot „izobčenki“. Tako nista bili predmet usklajenih ukrepov, določenih na srečanju v Divonne-les-Bainsu 15. marca 2005, ki sta se ga udeležili. Poleg tega s seznama naštetih podjetij, udeleženih v kartelu, ki ga je 24. junija 2005 izdelala oseba J, navedena v točki 353 izpodbijanega sklepa, izhaja, da sta bili tožeči stranki še vedno navedeni med srednjimi člani („medium ones“) kartela. Nikjer ni bil omenjen odhod. Podobno, kot upravičeno poudarja Komisija, iz elektronskega dopisa z dne 26. avgusta 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo MI, zaposleno pri družbi Exsym, ter osebo RC, zaposleno pri družbi Prysmian in navedeno v točki 358 izpodbijanega sklepa, izhaja, da sta bili tožeči stranki na ta datum še vedno obravnavani kot članici kartela. V njem gre za potrebo po tem, da se v kartelu ohranijo nekateri udeleženci. pri čemer je bilo navedeno: „Če rečete, da sta [družbi Taihan in LS Cable] zunaj konfiguracije ‚A‘, čeprav [40‑odstotna stopnja] ne velja več in jo je treba glede na bilanco zadnjih let zmanjšati na 20. Km je za [osebo C od Pirellija] nedvomno negativen. [Družbi Taihan in LS Cable] sta torej bodisi zunaj konfiguracije ‚A‘ in je treba naslednja dva [projekta kablov za nafto] dodeliti [osebi C iz Pirellija], da se uravnoteži položaj, kot ste se že dogovorili, bodisi [sta] znotraj [konfiguracije ‚A‘] in je treba uporabiti sistem rotacije. Razumemo, da težko nadzirate [družbi Taihan in LS Cable], tako kot mi težko nadziramo [družbo ABB], [družbo Brugg Kabel] in [družbo Sagem] ali [družbo nkt cables], toda to [ne pomeni], da jih je treba izključiti [iz kartela]. To je preprosto dejstvo, ki se mu je treba prilagoditi (kot je to bilo za […], ali Filipine, ali […]) Naj znova poudarim, da je naš splošni interes ohraniti […], saj bo dodelitev projekta EDC [družbi Taihan] ali [družbi LS Cable] pomagala vsem nam.“ Vendar je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso pri presoji, ali se je zadevno podjetje hotelo distancirati od nezakonitega dogovora, vsekakor odločilno, kako drugi udeleženci omejevalnega sporazuma razumejo namen tega podjetja (sodba z dne 19. marca 2009, Archer Daniels Midland/Komisija, C‑510/06 P , EU:C:2009:166 , točka ). Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z elektronskim dopisom z dne 9. decembra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in v njem napisala: „Od tedaj [osebe P] ni več, vi pa se niste udeleževali ‚seminarjev‘,“ in vprašala osebo N, ali se je znova uradno udeleževala srečanj: „Se uradno znova udeležujete seminarjev? Iskreno upamo, da lahko potrdite, da je to tako.“ Kot je bilo namreč izpostavljeno zgoraj v točkah od 183 do 210, kljub odsotnosti osebe N na sestankih R kartela sta bili tožeči stranki v navedenem obdobju še naprej udeleženi v kartelu. Zavrniti je treba tudi argument, ki ga poskušata tožeči stranki izpeljati iz izmenjave elektronskih dopisov med osebama RC in J z dne 9. januarja 2006, iz katerih naj bi izhajalo, da se tožeči stranki nista odzvali na zahteve družbe Nexans France po stiku, saj sta tožeči stranki sami priznali, da sta bili na ta datum ponovno udeleženi v kartelu. Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je na podlagi dokazov, ki jih je zbrala, menila, da sta bili tožeči stranki brez prekinitve od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 udeleženi v kartelu. d) Namen tožečih strank, da prispevata k uresničevanju vseh ciljev kartela, in njuna seznanjenost z nekaterimi protipravnimi ravnanji Tožeči stranki trdita, da Komisija ni zadostno dokazala, da sta s svojim ravnanjem nameravali prispevati k uresničevanju vseh skupnih ciljev kartela. Po njunih navedbah ni predložila dokazov glede dodelitve projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, „razdelitve nacionalnih trgov“ in razdelitve obsežnih trgov. Izpodbijana odločba naj poleg tega ne bi vsebovala natančnih dokazov za to, da sta bili seznanjeni s protipravnimi ravnanji drugih udeležencev kartela v zvezi z razdelitvijo trgov podmorskih električnih kablov. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba spomniti, da je podjetje, ki je sodelovalo pri taki enotni in kompleksni kršitvi s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU, ter ki naj bi pripomoglo k uresničitvi kršitve v celoti, tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. Za tak primer gre, če se ugotovi, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je vedelo za protipravna ravnanja, ki so jih druga podjetja nameravala izvajati ali izvajala pri izpolnjevanju enakih ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P , EU:C:2017:52 , točka in navedena sodna praksa). Tako je lahko podjetje neposredno sodelovalo pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, zato je v takem primeru Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost za vsa ta ravnanja in s tem za navedeno kršitev v celoti. Prav tako je lahko podjetje sodelovalo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, pri tem pa je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma nameravali izvajati ali izvajali pri izpolnjevanju enakih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. V takem primeru je Komisija ravno tako upravičena temu podjetju pripisati odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P , EU:C:2017:52 , točka in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba, prvič, v zvezi z neobstojem želje tožečih strank, da bi prispevale k uresničitvi skupnih ciljev kartela, spomniti, da je bilo zgoraj v točki 126 ugotovljeno, da so imeli ukrepi, ki so jih sprejeli udeleženci kartela, skupen cilj, to je uvedba sistema razdelitve svetovnega trga projektov električnih kablov za visoke napetosti, razen Združenih držav. Poleg tega je treba spomniti, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 128, da se je ta sistem razdelitve trgov projektov podmorskih električnih kablov za visoke napetosti nanašal na projekte, za katere so bili potrebni podmorski električni kabli, in tudi projekte, za katere so bili potrebni podzemni električni kabli. Vendar v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, okoliščina, da se nista udeležili razdelitve projektov podmorskih električnih kablov, ne dokazuje, da nista nameravali k uresničevanju skupnega cilja kartela, navedenega zgoraj v točki 218, prispevati s svojim ravnanjem, saj je ta neudeležba, kot sta sami priznali, izhajala iz nezadostne zmogljivosti za proizvodnjo takih električnih kablov in ne iz jasno izražene želje, da pri razdelitvi navedenih projektov ne bosta sodelovali. Kot je to poleg tega razvidno iz točke 324 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem Komisija navaja, da sta tožeči stranki zahtevali prednost pri enem od projektov, povezanih s polaganjem podzemnih električnih kablov v plitve vode, čeprav ne moreta proizvajati podmorskih električnih kablov v pravem pomenu, sta tožeči stranki želeli, kolikor je bilo to tehnično izvedljivo, sodelovati pri razdelitvi projektov, pri katerih bi bilo načeloma treba položiti podmorske električne kable. Nič bolj prepričljiva ni argumentacija tožečih strank, da njuno nesodelovanje pri razdelitvi obsežnih projektov dokazuje, da s svojim ravnanjem nista nameravali prispevati k uresničevanju skupnega cilja kartela. Najprej je namreč treba navesti, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pri mehanizmih kartela, naj gre za obveznosti zagotavljanja informacij, pravila razdelitve ali mehanizme nadomestila, ni razlikovanja glede na obseg zadevnih projektov (izguba velikega projekta se lahko nadomesti z dodelitvijo več manjših projektov in obratno). Dalje, poudariti je treba, da zatrjevana neudeležba tožečih strank pri obsežnih projektih, kot sami podrobno pojasnjujeta, izhaja iz njune nezmožnosti, da zadostita potrebam svojih strank pri teh projektih. Nazadnje, iz elektronskega dopisa, ki ga je oseba J naslovila na osebo I, izhaja, da sta tožeči stranki brez omahovanja oddali ponudbe za obsežne projekte, pri čemer sta navedli, da bosta za odpravo svoje težave glede nezadostne zmogljivosti po potrebi najeli podizvajalce. Zavrniti je treba tudi argument tožečih strank, da nista nameravali spoštovati „razdelitve nacionalnih trgov“. Ugotoviti je namreč treba, kot izhaja iz točke 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je Komisija potrdila, da so med razdelitvijo projektov v zvezi z električnimi kabli med člane R kartela obstajali dokazi, da se je nekaterim med njimi dodelil „nacionalni trg“ (na primer Italija družbama Nexans France in Prysmian, Nizozemska družbi Prysmian), na katerem so ti uživali prednost. Tožeči stranki navajata, kot izhaja iz več dokazov, da sta večkrat zavrnili upoštevanje razdelitve nacionalnih trgov z oddajo ponudb na ozemljih, ki veljajo za nacionalni trg drugih udeležencev kartela. Vendar je treba ugotoviti, da tožeči stranki pri tem samo navajata, da nista vedno upoštevali pravil razdelitve projektov med člane R kartela, kar samo po sebi ne dokazuje, da nista nameravali prispevati k uresničevanju skupnega cilja kartela. Poleg tega je treba poudariti, kot priznavata tožeči stranki, da težave ne vidita v sami „razdelitvi nacionalnih trgov“, temveč v okoliščini, da naj jima drugi udeleženci kartela ne bi dodelili nobenega od takih ozemelj, zato naj od njega ne bi mogli imeti konkretne koristi. Drugič, kar zadeva neseznanjenost s protipravnimi ravnanji v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, je treba poudariti, kot je bilo to navedeno zgoraj v točki 134, da so se srečanja R, ki se jih je udeleževala oseba N, začenjala s splošnim delom, v katerem so predstavniki družb Nexans France in Pirelli druge člane R navedenega kartela seznanili z razpravami, ki so potekale na prejšnjem srečanju A/R. Toda, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah od 130 do 132, sta srečanji A/R zadevali razdelitev projektov v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli na „izvoznih ozemljih“ med člane R navedenega kartela, na eni strani, ter člane A in K zadevnega kartela, na drugi strani. Iz tega izhaja, da sta bili tožeči stranki vsekakor seznanjeni z dejstvom, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli razdeljeni med člane A in R kartela. Kar zadeva seznanjenost tožečih strank z razdelitvijo projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli med člane R kartela, je treba poudariti, da če se domneva, da so, podobno kot na srečanju R z dne 18. in 19. novembra 2003, razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in podzemnimi električnimi kabli vedno potekale ločeno ter da se predstavniki družbe Brugg Kabel nikoli niso udeležili srečanj R, na katerih so bili predmet skupnih razprav projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in podmorskimi električnimi kabli – kar pa močno omajejo dokazi, ki jih je predložila Komisija v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče (glej točke od 134 do 138 zgoraj) – okoliščina, da sta bili tožeči stranki glede na pripravljalne dokumente na srečanja zadevnih članov seznanjeni s tem, da so potekale razprave o podmorskih električnih kablih, zadostno dokazuje, da sta vedeli za to razdelitev ali sta morali sumiti o njej. Poleg tega je iz elektronskega dopisa, ki ga je oseba J 23. januarja 2006 poslala osebi N ter ki je bilo predstavljeno v točkah 377 in 378 izpodbijanega sklepa in se nanaša na razdelitev na „izvoznih ozemljih“, razvidno, da sta tožeči stranki vedeli, da je bilo v sporazumih predvideno usklajevanje za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. V tem elektronskem dopisu je namreč navedeno: „Oseba A ne zaupa več in ne želi več sodelovati pri [projektu Kuvajt] (in torej zavrača to dodelitev), če se [oseba C iz družbe Pirelli] in ti ne zavežeta, da bosta spoštovala prihodnje sporazume v zvezi s to državo. [Oseba C iz družbe Pirelli] je potrdila, da se bodo v prihodnje držali sporazumov in je dala verodostojno razlago za njihovo ravnanje (pri projektu v zvezi s podvodnimi kabli).“ Glede na prejšnje preudarke je treba upoštevati, da Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 216 in 217, ni storila napake s tem, da je menila, da sta nameravali tožeči stranki s svojim ravnanjem prispevati k izvajanju kršitve kot celote ter da sta vedeli za protipravna ravnanja drugih članov kartela. e) Dokaz, da sta bili tožeči stranki seznanjeni s sporazumi o različnih projektih v zvezi z električnimi kabli Tožeči stranki trdita, da bi Komisija morala dokazati, da sta bili seznanjeni s sporazumi za vsak projekt ali da sta jih lahko predvideli vsaj za nacionalne trge ali projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba poudariti – kot je navedla tudi Komisija – da se je splošna ureditev obveznosti zagotavljanja informacij in kvot nanašala na vse projekte, ki so bili predmet kartela, ter da se je dokazna zahteva nanašala na to značilnost celovitega načrta. Ker so morali člani R kartela prav sami aktivno pokazati zanimanje za posamezne projekte, če so želeli, da so upoštevani pri njihovi razdelitvi, je razumljivo, da manjši proizvajalec, kot sta tožeči stranki, ni izrecno naveden pri vseh projektih. Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da sta, na splošno gledano, upoštevali sprejeta podrobna pravila in da sta – kot je prikazala Komisija – vedeli za splošen način delovanja kartela. f) Obrazložitev izpodbijanega sklepa glede istovetnosti zadevnih projektov v zvezi z električnimi kabli Tožeči stranki Komisiji očitata, da v izpodbijanem sklepu ni navedla projektov, ki naj bi bili predmet sporazuma, temveč naj bi uporabila samo okrajšave ali splošna imena ter naj bi isti projekt zaradi majhnih razlik v imenu predstavila kot več ločenih projektov. Komisija izpodbija argumente tožečih strank. V zvezi s tem je treba poudariti, da iz točk 234 in 372 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih so številni izvlečki dopisov med člani kartela, izhaja, da so se dosledno nanašali na zadevne projekte v zvezi z električnimi kabli v obliki okrajšav ali kodiranih namigov, pri čemer je bil očiten namen tega prikrivanje. V teh okoliščinah obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija na podlagi člena 296 PDEU, ne more pomeniti, da se od nje zahteva, da natančno opredeli vsak projekt, ki so ga udeleženci kartela navedli v svojih dopisih. Glede na zgornje preudarke je treba tretji in četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena. 4. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS Tožeči stranki navajata, da uporaba pojma enotne in trajajoče kršitve v obravnavanem primeru pomeni kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS. Tožeči stranki v utemeljitev tega tožbenega razloga navajata samo argumente, ki sta jih že predstavili v okviru tretjega in četrtega tožbenega razloga, da bi dokazali, da zadevna kršitev ne pomeni enotne in trajajoče kršitve. Natančneje, navajata argumente v zvezi z začetkom svoje udeležbe v kartelu od 14. decembra 2001, neprekinjenostjo svoje udeležbe, seznanjenostjo s sporazumi o podmorskih električnih kablih ali obveznostjo, da se z njimi seznanita, ter s svojim sodelovanjem pri sporazumih v zvezi z nacionalnimi trgi in pri obsežnih projektih. Ker so bili ti argumenti že zavrnjeni kot neutemeljeni v okviru preučitve tretjega in četrtega razloga, poleg tega pa ni samostojne argumentacije, se lahko peti tožbeni razlog samo zavrne kot povsem neutemeljen. Glede na zavrnitev drugega, tretjega, četrtega in petega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da je Komisija tožečima strankama upravičeno pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101(1) PDEU v obdobju od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006. 5. Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in ne bis in idem, kršitev obveznosti obrazložitve, več napak pri presoji in zloraba pooblastil, kar zadeva izračun zneska globe, naložene tožečima strankama Šesti tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov. V prvem delu tožeči stranki očitata Komisiji, da je storila napako in kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je leto 2004 izbrala kot referenčno leto za vrednost prodaje, kar naj ne bi predstavljalo njune ekonomske moči in prispevka h kartelu. V drugem delu očitata Komisiji, da je kršila obveznost obrazložitve in načelo ne bis in idem ter da je storila napako pri presoji glede teže kršitve. V tretjem delu Komisiji očitata, da je za trajanje kršitve določila koeficient 4,91. V četrtem delu trdita, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve glede določitve „vstopne pristojbine“. V petem delu Komisiji očitata, da je storila napako pri presoji ter da je pri presoji olajševalnih okoliščin kršila načelo enakega obravnavanja in načelo sorazmernosti. a) Izbira leta 2004 kot referenčnega leta za vrednost prodaje pri izračunu osnovnega zneska globe Tožeči stranki navajata, da se je Komisija z izbiro leta 2004 kot referenčnega leta namesto celotnega zadnjega leta njune udeležbe v kartelu brez primerne utemeljitve oddaljila od pravila, določenega v točki 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006. Zaradi te izbire naj bi bili tožeči stranki obravnavani diskriminatorno, saj naj bi bila njuna prodaja, zabeležena v letu 2004 in povezana s projekti v zvezi z električnimi kabli, izjemno visoka. Tožeči stranki navajata, da bi morala Komisija za preprečitev te diskriminatorne obravnave kot referenčno leto določiti celotno zadnje leto njune udeležbe v kartelu, to je leto 2005, ali pa uporabiti srednjo vrednost na podlagi obdobja od 2003 do 2005. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba spomniti, da v zvezi z izračunom globe v primeru kartela, ki deluje v svetovnem merilu, točka 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določa: „Kadar geografski obseg kršitve presega ozemlje [EGP] (na primer pri svetovnih kartelih), zadevna prodaja podjetja znotraj EGP ne more ustrezno prikazati teže vsakega podjetja pri kršitvi. To se lahko zgodi zlasti pri svetovnih sporazumih o razdelitvi trga. V takih okoliščinah lahko Komisija, da bi se upoštevali skupna razsežnost zadevne prodaje v EGP in sorazmerna teža vsakega podjetja pri kršitvi, oceni skupno vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju (obsežnejšem od EGP), določi delež prodaje vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, na tem trgu in uporabi ta delež glede na skupno vrednost prodaje teh podjetij znotraj EGP. Rezultat se bo uporabil kot vrednost prodaje za določitev osnovnega zneska globe.“ V zvezi s tem je treba tudi navesti, da je treba v skladu s sodno prakso – če je treba za določitev razmerja med globami, ki se bodo naložile, uporabiti podatek o prometu podjetij, ki so bila udeležena pri isti kršitvi – obdobje, ki se bo upoštevalo, omejiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim bolj primerljivi (glej sodbo z dne 30. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, T‑175/05 , neobjavljena, EU:T:2009:369 , točka in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba spomniti, da v zvezi z obdobjem, ki ga je treba upoštevati za določitev vrednosti prodaje, uporabljene za izračun globe, točka 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določa: „Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi.“ Vendar je treba poudariti, da uporaba navedbe, „bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi“, v točki 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ne izključuje možnosti, da Komisija uporabi drugo referenčno obdobje, če to – v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 238 zgoraj – omogoča pridobiti čim bolj primerljive podatke. V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija za izračun osnovnega zneska globe, naložene tožečima strankama, uporabila metodo, določeno v točki 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke 966 ter od 968 do 994 obrazložitve navedenega sklepa). Iz navedenega sklepa poleg tega izhaja, da se za uporabo te metode ni oprla na prodajo v celotnem zadnjem letu sodelovanja pri kršitvi, temveč na podatke o prodaji za leto 2004 (točke 966 in od 968 do 994 navedenega sklepa). Komisija je to izbiro utemeljila, prvič, z okoliščino, da se je prodaja električnih kablov na ravni EGS od leta 2006 občutno povečala, zato naj izbira celotnega zadnjega leta sodelovanja pri kršitvi ne bi zadostno odražala obdobja kršitve pri podjetjih, ki so po letu 2006 popolnoma prenehala sodelovati pri kršitvi. Po njenih navedbah to, da se je oprla na prodajo, ki so jo opravila vsa podjetja leta 2004, omogoča natančnejšo oceno gospodarske pomembnosti kršitve med njenim celotnim trajanjem in tudi sorazmerne teže zadevnih podjetij pri kršitvi. Drugič, ocenila je, da bi se z izbiro leta 2004 lahko izognila diskriminatornemu razlikovanju med podjetji, ki so prej prenehala (neposredno) sodelovati, in podjetji, ki so sodelovala še naprej. V izpodbijanem sklepu je poleg tega poudarila, da ji je točka 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 v takem položaju omogočila, da se ni oprla na podatke o prodaji za zadnje leto sodelovanja pri kršitvi (točka 965 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dodala je, da je izbira enega samega referenčnega leta, v katerem so vsi udeleženci sodelovali pri kršitvi, boljša za uporabo točke 18 navedenih smernic, da bi se ustrezno odsevala teža vsakega podjetja pri kršitvi (točka 966 obrazložitve navedenega sklepa). V zvezi z argumentom tožečih strank, da je izbira skupnega referenčnega leta nujno samovoljna, ker naj bi različno vplivala na udeležence kartela glede na promet, ustvarjen v tem letu, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso uporaba skupnega referenčnega leta za vsa podjetja, ki so sodelovala pri isti kršitvi, načeloma omogoča enotno določitev glob ob upoštevanju načela enakosti, hkrati pa se z njo upošteva obseg storjene kršitve glede na gospodarsko stvarnost, kakršna je obstajala v upoštevnem obdobju (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 2003, Aristrain/Komisija, C‑196/99 P , EU:C:2003:529 , točka , in z dne 16. novembra 2011, ASPLA/Komisija, T‑76/06 , neobjavljena, EU:T:2011:672 , točka ). Poleg tega je treba spomniti, da lahko v skladu s sodno prakso podjetje zahteva, da Komisija glede njega uporabi drugo obdobje, kot ga je uporabila na splošno, le če dokaže, da promet, ki ga je ustvarilo v tem zadnjenavedenem obdobju, iz razlogov, značilnih za to podjetje, ne odseva njegove dejanske velikosti in gospodarske moči niti obsega kršitve, ki jo je storilo (sodba z dne 14. maja 1998, Fiskeby Board/Komisija, T‑319/94 , EU:T:1998:95 , točka ). V obravnavanem primeru tožeči stranki trdita, da sta leta 2004 na področju električnih kablov ustvarili izjemen promet, ker naj bi se zaključila projekt „BASF“ v vrednosti 4.700.000 švicarskih frankov (CHF) in projekt „Espagne 9“ v vrednosti 3.200.000 CHF, kar naj ne bi odražalo njunega prometa med njunim sodelovanjem pri kršitvi. Vendar v utemeljitev te trditve ne navajata nobenega dokaza, zato Splošno sodišče razen resničnega stanja in strukture prometa za leto 2004 ne more oceniti obsega nihanja tega prometa glede na promet leta 2003 in promet leta 2005. Poleg tega iz letnega načrta družbe Brugg Kabel za leto 2005 izhaja, da je bil začetek leta sicer težak, vendar je prodaja v tem letu dosegla raven, primerljivo s preteklim letom, saj je ta družba v drugi polovici navedenega leta prejela številna naročila na področju električnih kablov za visoke napetosti. V teh okoliščinah je treba šteti, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija storila napako pri določitvi referenčnega leta za določitev zneska prodaje, ki naj bi se upošteval pri izračunu osnovnega zneska globe. Iz tega sledi, da je treba prvi del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. b) Presoja teže kaznivega dejanja Tožeči stranki Komisiji očitata, da je kršila svojo obveznost obrazložitve in da je storila napako pri presoji, kar zadeva 19‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki je bil upoštevan zanju za določitev teže enotne in trajajoče kršitve. 1) Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo deleža prodaje, upoštevanega za določitev teže kršitve Tožeči stranki navajata, da je Komisija izpodbijani sklep obrazložila protislovno s tem, da naj bi, po eni strani, v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pojasnila, da je za določitev deleža vrednosti prodaje, ki je bil uporabljen za določitev teže kršitve, upoštevala eno samo enotno in trajajočo kršitev, katere težo je ocenila na 15 %, medtem ko naj bi, po drugi strani, v točki 999 navedenega sklepa pri podjetjih, ki naj bi bila udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“ – v okviru katerega so bili po razdelitvi projektov v okviru „konfiguracije A/R“ navedenega kartela projekti dodatno razdeljeni – selektivno povečala delež vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval, za 2 %. Komisija naj bi s tem zašla v protislovje s predpostavko, ki naj bi jo sama dokazala in v skladu s katero naj bi bila mehanizma razdelitve konfiguracije A/R in „evropske konfiguracije“ sestavni del enotne in trajajoče kršitve. Tožeči stranki menita, da je bil tako zanju uporabljen prvi odstotek teže 15 %, ker naj bi njuno sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi zajemalo obe konfiguraciji kartela, nato pa še dodaten odstotek teže 2 %, in sicer prav tako zaradi njune udeležbe v „evropski konfiguraciji kartela“. Logika, ki jo je uporabila Komisija, naj bi tako povzročila kršitev načela ne bis in idem . Tožeči stranki poleg tega trdita, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve s tem, da je v točkah 1003 in 1004 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je zvišanje stopnje teže upravičeno zaradi skupnega tržnega deleža podjetij, udeleženih v kartelu, pa tudi zaradi njegovega geografskega obsega, pri čemer naj ne bi navedla niti zneska niti sestave tega zvišanja. Poudarjata, da je zadevni znesek mogoče izračunati s sklepanjem šele po „ugotovitvah“ v zvezi s težo v točki 1010 obrazložitve navedenega sklepa. Komisija nasprotuje vsem argumentom tožečih strank. V zvezi s tem, prvič, kar zadeva zvišanje stopnje teže zaradi skupnega deleža podjetij, udeleženih v kartelu, in geografski obseg kartela, je treba poudariti, da je znesek navedenega zvišanja, ki znaša 2 %, naveden v točki 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot med drugim priznavata tožeči stranki. Kar zadeva neobstoj navedbe v navedenem sklepu glede posameznega prispevanja k temu povečanju dveh dejavnikov, na katerih to zvišanje temelji, in sicer skupni tržni delež in geografski obseg kartela, taka navedba v obravnavanem primeru ni bila potrebna, saj je bila obrazložitev v zvezi s tem v skladu z naravo zadevnega akta, poleg tega pa je bilo iz njega jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Komisije, kar tožečima strankama omogoča seznanitev z utemeljitvami glede sprejetega ukrepa in Splošnemu sodišču izvajanje nadzora. Drugič, kar zadeva domnevno protislovnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, je treba ugotoviti, da ta izhaja iz napačne razlage izpodbijanega sklepa. Tožeči stranki v bistvu navajata, da je Komisija pri prvi presoji ravnanja udeležencev v enotni in trajajoči kršitvi določila delež vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, na 15 %, nato pa naj bi pri drugi presoji istega ravnanja določila dodatnih 2 % za podjetja, udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“ in v „konfiguraciji A/R“ navedenega kartela. Vendar je treba poudariti, da je Komisija v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS, pri kateri so sodelovali naslovniki izpodbijanega sklepa, izhajala iz razdelitve strank in trgov. Pojasnila je, da taka kršitev po svoji naravi pomeni eno od najtežjih omejitev konkurence, saj naj bi izkrivljala glavne parametre konkurence. Opozorila je, da se v skladu s točko 23 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, ta ravnanja strogo kaznujejo in da je stopnja teže navadno v zgornjem delu razpona. Pojasnila je, da je mogoče na podlagi tega elementa zaradi teže dejanj upravičiti določitev 15 %. Komisija je nato v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da so bili poleg mehanizmov razdelitve „konfiguracije A/R kartela“ nekateri projekti v zvezi z EGS dodatno razdeljeni med evropske proizvajalce v okviru „evropske konfiguracije“ navedenega kartela ter da so ta ravnanja izključno evropskih proizvajalcev okrepila poseganje v konkurenco, ki naj bi ga že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in južnokorejske proizvajalce, in s tem stopnjo teže kršitve. Nato je navedla, da je dodatno izkrivljanje, nastalo zaradi evropske konfiguracije, upravičevalo zvišanje stopnje teže kršitve za 2 % pri podjetjih, udeleženih v tem vidiku kartela. Iz točk 998 in 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija ocenila, da je minimalni delež prodaje, ki ga je treba upoštevati pri vseh podjetjih, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za enotno in trajajočo kršitev, 15 %, ne glede na njihovo stopnjo udeležbe v kartelu, da pa je treba upoštevati dodatna 2 % pri podjetjih, udeleženih v „konfiguraciji A/R kartela“ in v „evropski konfiguraciji“ navedenega kartela, ker so bili protikonkurenčni učinki prvega od obeh kartelov okrepljeni s protikonkurenčnimi učinki drugega. Tožeči stranki torej zmotno trdita, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s težo kršitve v zvezi s tem protislovna. Prav tako se tožeči stranki neupravičeno sklicujeta na kršitev načela ne bis in idem , saj razlogovanje Komisije v točkah 998 in 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne povzroči dvojnega sankcioniranja istih dejanj. 2) Zatrjevana napaka, nastala pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, ker naj se ne bi upoštevalo, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov Tožeči stranki navajata, da je morala Komisija v skladu s sodno prakso pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, upoštevati, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov. Po njunih navedbah se Komisija ni mogla preprosto izogniti tej obveznosti z navedbo, da je bila ta okoliščina že upoštevana pri izračunu globe s tem, da prodaja podmorskih električnih kablov ni bila všteta v vrednost prodaje. Trdita, da enako velja za okoliščino, da nista upoštevali pravila nacionalnega trga in nista bili udeleženi pri razdelitvi obsežnih projektov. Komisija izpodbija argumente tožečih strank. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v točki 1000 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da pri določitvi deleža prodaje, ki naj bi se upošteval pri tožečih strankah za določitev teže kršitve, v bistvu ni bilo treba upoštevati dejstva, da v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov, ker naj bi se to upoštevalo že pri določitvi vrednosti njihove prodaje. Kot poleg tega upravičeno poudarja Komisija, edina sodna praksa, na katero sta se sklicevali tožeči stranki za izpodbijanje te presoje, v obravnavanem primeru ni upoštevna. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. novembra 2011, Quinn Barlo in drugi/Komisija ( T‑208/06 , EU:T:2011:701 ), je namreč Splošno sodišče razsodilo, da tožeča stranka ni vedela oziroma ni nujno vedela za dogovore v zvezi z drugimi proizvodi. Toda, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 222, sta tožeči stranki v obravnavanem primeru vedeli za obstoj sporazumov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Podobno so se v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. septembra 2013, Zucchetti Rubinetteria/Komisija ( T‑396/10 , EU:T:2013:446 ), dogovori nanašali na različne skupine proizvodov in različne proizvajalce. Niti v tem primeru udeležena podjetja niso vedela za vse vrste sporazumov in udeležba tožečega podjetja je bila omejena na nacionalni trg. V zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 30. novembra 2011, Quinn Barlo in drugi/Komisija ( T‑208/06 , EU:T:2011:701 ), in z dne 16. septembra 2013, Zucchetti Rubinetteria/Komisija ( T‑396/10 , EU:T:2013:446 ), tožečim strankam ni bilo mogoče pripisati odgovornosti za ravnanje drugih udeležencev kartela, ker zanj niso vedele. V obravnavanem primeru pa, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 223, sta bili tožeči stranki v celoti seznanjeni z obsegom sporazumov in ju je bilo torej mogoče upravičeno šteti za odgovorni za celotno kršitev. Iz navedenega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija storila napako s tem, da pri določitvi deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval zanju za določitev teže kršitve, ni upoštevala okoliščine, da v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov. 3) Zatrjevana kršitev načela enakega obravnavanja Tožeči stranki očitata Komisiji presojo, da je njuna udeležba v „evropski konfiguraciji kartela“ in s tem na drugi „ravni razdelitve“ navedenega kartela pomenila višjo stopnjo teže ter da je bilo zato treba vrednost prodaje, ki naj bi se upoštevala zanju za določitev teže kršitve, povečati za 2 %. Navajata, da jima je bila iz tega razloga – zaradi domneve, da sta vedeli za izide razprav v okviru „konfiguracije A/R“ navedenega kartela – naložena tako visoka kazen kot podjetjem, ki naj bi bila aktivno udeležena v teh konfiguracijah ter so zasnovala, oblikovala in uveljavljala celoten kartel in imela največje koristi od teh sporazumov. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljive okoliščine ne obravnavajo različno in da se različne okoliščine ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbi z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10 , EU:T:2012:325 , točka in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12 , EU:T:2016:17 , točka in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je Komisija v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa zvišanje deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve pri nekaterih podjetjih, sodelujočih pri kršitvi, za 2 % utemeljila z dejstvom, da so bila ta podjetja udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“, kar naj bi okrepilo poseganje v konkurenco, ki naj bi ga že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in južnokorejske proizvajalce. Iz navedenega sledi, da je bilo merilo, ki ga je Komisija upoštevala za utemeljitev tega zvišanja, povezano le z udeležbo v „evropski konfiguraciji kartela“ in ne z bolj ali manj aktivno naravo te udeležbe. Ker je Komisija, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 233, tožečima strankama upravičeno pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi tudi v okviru „evropske konfiguracije kartela“, ni mogoče sprejeti njune trditve, da sta bili obravnavani manj ugodno od drugih evropskih podjetij, ki so bila udeležena v isti konfiguraciji in za katera je bilo izvedeno isto zvišanje. Poleg tega je pomembno poudariti, da je bila v fazi presoje olajševalnih okoliščin upoštevana bolj ali manj aktivna narava sodelovanja pri kršitvi različnih podjetij, na katera je bil naslovljen izpodbijani sklep. Tožeči stranki sta bili tako uvrščeni v skupino vmesnih udeležencev, podjetja z vodilno vlogo v „evropski konfiguraciji kartela“ in „konfiguracij A/R“ navedenega kartela, to so družbe Nexans France, Pirelli in Prysmian, pa so bile uvrščene v jedro kartela. Komisija je zaradi te različne uvrstitve tožečima strankama znižala znesek globe za 5 %, česar pri družbah Nexans France, Pirelli in Prysmian ni storila. Iz navedenega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da jima je naložila isto 2‑odstotno zvišanje deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, kot družbam Nexans France, Pirelli in Prysmian. Glede na zgornje preudarke je treba drugi del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. c) Določitev koeficienta 4,91 za trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi Tožeči stranki Komisiji očitata, da je za trajanje njunega sodelovanja pri kršitvi uporabila koeficient 4,91, pri katerem naj se ne bi upoštevalo, da ni dokazala začetka njunega sodelovanja pri kršitvi pred 3. julijem 2002, niti to, da je bilo njuno sodelovanje pri kršitvi prekinjeno, in sicer med 12. majem 2005 in 8. decembrom 2005. Po njunem mnenju bi Komisija zato morala uporabiti koeficient 3,79. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je dovolj spomniti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 213, da je Komisija kot začetek sodelovanja tožečih strank pri kršitvi pravilno določila 14. december 2001 in da ni storila napake s tem, da je menila, da sta neprekinjeno sodelovali do 16. novembra 2006. Zato je treba tretji del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. d) Višina izhodiščnega zneska Tožeči stranki Komisiji očitata, da ni navedla samostojnega razloga v zvezi z vstopno pristojbino iz točke 1013 obrazložitve izpodbijanega sklepa in da se je samo sklicevala na točke od 998 do 1010 obrazložitve navedenega sklepa v zvezi z izračunom osnovnega zneska. Po njunih navedbah bi morala Komisija na podlagi točk 22 in 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 upoštevati njuno objektivno sodelovanje pri vseh elementih kršitve ali subjektivno seznanjenost z njimi, tudi če gre samo za del teh elementov. Vstopna pristojbina bi morala zato po navedbah tožečih strank odražati dejstvo, da ju ni bilo mogoče obravnavati kot odgovorni za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, nacionalnimi trgi in obsežnimi projekti. Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje. V zvezi s tem je pomembno spomniti, da je v točki 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določeno, da: „[…] bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje, kot je opredeljena v oddelku A zgoraj z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje. Komisija lahko tako povečanje zneska uporabi tudi v primeru drugih kršitev. Pri odločitvi, kolikšen delež vrednosti prodaje naj se upošteva v posameznem primeru, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, zlasti tiste iz točke 22.“ V točki 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 je določeno: „Pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.“ Komisija je ob izrecnem sklicevanju na točko 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, v točki 1013 izpodbijanega sklepa navedla, da so bili pri določitvi posebnega odstotka, ki naj se uporabi, upoštevani elementi, navedeni v točkah od 998 do 1010 obrazložitve navedenega sklepa. Vendar je treba poudariti, da so točke od 998 do 1002 obrazložitve izpodbijanega sklepa povezane z naravo kršitve, točka 1003 obrazložitve navedenega sklepa se nanaša na skupni tržni delež udeležencev v kršitvi, točka 1004 obrazložitve navedenega sklepa se nanaša na geografski obseg kršitve, točke od 1005 do 1009 obrazložitve navedenega sklepa pa se nanašajo na njegovo izvajanje. Pomembno je poudariti, da je Komisija v točki 1008 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla – kot je izhajalo iz točke 4.3.3 zadevnega sklepa – da so vsa podjetja vedela za vsa druga protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela načrtovali ali izvajali ali pa so lahko ta ravnanja razumno predvidela in bila pripravljena sprejeti tveganje, ki iz tega izhaja. Komisija je poleg tega v točki 1014 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da je bilo treba za dodatni znesek pri družbah Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, Furukawa Electric, Fujikura, SWCC Showa Holdings, Mitsubishi Cable Industries, LS Cable & System in Taihan Electric Wire uporabiti 17 %, pri družbah Nexans France, Prysmian, ABB, Brugg Kabel, Safran, Silec Cable, nkt cables in podjetjih, ki se štejejo za „skupno in nerazdelno“ odgovorna s katero med njimi, pa 19 %. Če se torej tožeči stranki s svojo argumentacijo sklicujeta na neobrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z vstopno pristojbino, je treba ugotoviti, da ta nima dejanske podlage, saj tožeči stranki lahko razumeta razloge, iz katerih se je Komisija odločila, da zanju uporabi vstopno pristojbino v višini 19 % vrednosti prodaje, Splošno sodišče pa lahko preveri zakonitost izpodbijanega sklepa v zvezi s tem. Če tožeči stranki poleg tega očitata Komisiji, da je storila napako s tem, da pri določitvi vstopne pristojbine ni upoštevala okoliščine, da jima ni mogoče pripisati odgovornosti za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli na nacionalnih trgih in pri obsežnih projektih, je dovolj spomniti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 233, da Komisija ni storila napake s tem, da je tožečima strankama pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi. Zato je treba četrti del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. e) Olajševalne okoliščine Tožeči stranki očitata Komisiji, prvič, da je storila napako s tem, da ju je uvrstila med vmesne udeležence kartela in zato znesek njune globe znižala za 5 %, čeprav naj bi njuna pasivna vloga v kartelu, dokazana s tem, da sta bili moteč dejavnik in da so ju poskušali disciplinirati, upravičevala njuno uvrstitev med stranske udeležence kartela, zaradi česar naj bi bilo treba znesek njune globe znižati za 10 %. Drugič, trdita, da ta položaj pomeni kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, saj naj bi bila njuna vloga primerljiva z vlogo družbe nkt cables, ki jo je Komisija uvrstila med stranske udeležence kartela in ki ji je Komisija zato znižala znesek globe za 10 %. Tretjič, navajata, da je Komisija storila napako s tem, da v zvezi z olajševalnimi okoliščinami ni upoštevala, da se zadevnemu podjetju v primeru enotne in trajajoče kršitve poleg njegovega ravnanja pripišejo protipravna ravnanja, ki jih ni storilo. Po njunih navedbah je treba v primeru enotne in trajajoče kršitve dejanja, ki so prispevala h kršitvi, upoštevati zlasti pri prilagoditvi osnovnega zneska globe. Četrtič, navajata, da bi jima bilo poleg tega treba odobriti dodatno 1‑odstotno znižanje, podobno kot družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings, za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym, ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti, zlasti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in obsežnimi projekti. Komisija izpodbija vse argumente tožečih strank. V zvezi s tem, prvič, kar zadeva uvrstitev tožečih strank med vmesne udeležence kartela, je treba poudariti, da tožeči stranki zaman uveljavljata trditev, da sta imeli v kartelu pasivno vlogo. Pomembno je namreč spomniti – kot upravičeno izhaja iz točke 572 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da tožeči stranki sicer nista bili vpleteni v ustanovitev kartela in se nista udeležili nobenega srečanja A/R, vendar pa sta se udeležili najmanj 17 protikonkurenčnih srečanj s člani R navedenega kartela od decembra 2001 do novembra 2006. Poleg tega je treba spomniti, da je bilo že zgoraj v točki 175 ugotovljeno, da so bili dokazi, ki jih je zbrala Komisija, v nasprotju s trditvami tožečih strank zadostni za ugotovitev, da sta se 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležili prvega srečanja članov R kartela. Poleg tega iz dokazov, ki jih je zbrala Komisija, izhaja, da sta tožeči stranki aprila 2002 poskušali organizirati srečanje R. V dopisu z dne 9. aprila 2002, naslovljenem „Meeting in the area of BRUGG“ (srečanje v regiji Brugg), je oseba N navedla: „S tem potrjujemo vabilo v Brugg za naslednje srečanje. Naredili smo rezervacijo za srečanje in kosilo v zasebnem prostoru v bližini […] za četrtek 25. aprila 2002. Največ 20 oseb […] Prosim, da me obvestite o tem, kdo bo prišel zvečer pred srečanjem in koliko bo takih oseb. Prosim, da vabilo posredujete drugim udeležencev in ponovno potrdite datum srečanja […]“ Vendar je treba navesti, da je elektronski dopis z dne 9. aprila 2002 oseba N naslovila na osebo J, ki jo je prosila za posredovanje informacije drugim udeležencem srečanja, namesto da bi to storila sama. Podobno je oseba N prosila osebo J, naj ji potrdi število oseb, ki bodo prišle zvečer pred srečanjem. Zdi se torej, da se oseba N obrača na osebo J kot koordinatorja srečanja. Pri tem ni sporno, da je imela prav oseba J vlogo koordinatorja članov R kartela. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki v svojih pisanjih ne izpodbijata trditev Komisije v zvezi z vsebino tega elektronskega dopisa. Poleg tega tožeči stranki v svojih pisanjih sami priznavata, da sta prevzeli fizično organizacijo srečanja članov R kartela 3. junija 2002. Res je, kot trdita, da dejstvo, da sta fizično organizirali navedena srečanja, samo po sebi ne kaže na to, da sta imeli podobno vlogo kot koordinator kartela. Poleg tega ni sporno, da je to vlogo, ki je vključevala na primer sklicevanje srečanj, predlaganje dnevnega reda ali razdeljevanje pripravljalnih dokumentov, v obravnavanem primeru prevzela oseba J Vendar je treba poudariti, da fizična organizacija srečanja R nujno vključuje sodelovanje tistega, ki pokaže željo, da bi dejavno prispeval k delovanju kartela. Poleg tega tožeči stranki neupravičeno trdita, da njuno pasivno vlogo pri kršitvi dokazuje njuno pogosto nedisciplinirano vedenje v kartelu. Glede na zelo številne nesporne primere izvajanja kartela tožečih strank, navedene v točki 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa, okoliščina, da tožeči stranki v nekaterih primerih nista upoštevali pravil delovanja kartela s tem, da nista upoštevali pravil nacionalnega trga v okviru evropske konfiguracije ali vnaprej določene prednosti v zvezi z načrtovanimi projekti na „izvoznih ozemljih“, ne zadostuje za izpodbitje ugotovitve, da sta tožeči stranki izvajali sporazume. Kot upravičeno poudarja Komisija, to toliko bolj drži, ker je za samo naravo kartelov značilna določena nestabilnost, zato sta občasen izstop nekaterih članov in posledičnih povračilnih ukrepov v okviru „evropske konfiguracije kartela“ značilna za tako razdelitev trga. Tožeči stranki sta v pripisanem obdobju kršitve načeloma stalno upoštevali dogovorjena podrobna pravila, kar je oseba N potrdila v elektronskem dopisu z dne 24. januarja 2006, ki ga je naslovila na osebo J in ki je naveden zgoraj v točkah 195 in 196. Zato dokaznih elementov, ki sta jih navedli tožeči stranki in ki se nanašajo na morebitne disciplinske ukrepe proti njima, ni mogoče uporabiti kot dokaz, da sta imeli pasivno vlogo. Ugotoviti je torej treba, da Komisija ni storila napake s tem, da je tožeči stranki uvrstila med vmesne udeležence kršitve. Zato je treba argument tožečih strank, da sta bili v zvezi z udeležbo v kartelu v enakem položaju kot družba nkt cables, zavreči kot brezpredmeten. Če se domneva, da je ta argument utemeljen, bi bilo namreč mogoče z njim upravičiti zvišanje zneska globe, določeno za družbo nkt cables. Nasprotno taka okoliščina ni upoštevna, kar zadeva odobritev znižanja zneska globe, naložene tožečima strankama na podlagi olajševalnih okoliščin, ker z načelom enakega obravnavanja ni mogoče utemeljiti pravice do nediskriminatorne obravnave nezakonite obravnave (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2002, Pfizer Animal Health/Svet, T‑13/99 , EU:T:2002:209 , točka ). Drugič, kar zadeva zatrjevano kršitev načela enakega obravnavanja v zvezi z dodatnim znižanjem zneska globe za 1 %, je dovolj ugotoviti, da trditev tožečih strank, da bi jima bilo treba odobriti tako znižanje, ker naj ne bi vedeli za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in ker naj ne bi mogli sodelovati pri razdelitvi obsežnih projektov, temelji, kot je že bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 219, 220 in 222, na napačni predpostavki. Tretjič, kar zadeva očitek, da bi morala Komisija pri presoji olajševalnih okoliščin upoštevati enotno in trajajočo naravo kršitve, je treba podobno kot Komisija poudariti, da pojem enotne in trajajoče kršitve sam po sebi ne nalaga znižanja zneska globe. Kot je že bilo ugotovljeno zgoraj v točki 297, je Komisija glede na dejanske okoliščine, v katere je imela vpogled, pravilno presodila prispevek tožečih strank k izvajanju kartela s tem, da ju je, po eni strani, uvrstila v vmesno kategorijo. Po drugi strani je iz vrednosti prodaje razvidna gospodarska pomembnost tožečih strank, pri čemer pa so upoštevani le električni kabli, ki jih proizvajata. Upoštevanje ravnanj drugih udeležencev kartela ne more upravičiti dodatnega znižanja zneska globe, saj je ta odmerjen glede na način organizacije kartela, ki so ga razvili udeleženci in ki temelji na delitvi dela ter je pod nenehnim in strogim nadzorom. Iz navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je tožeči stranki uvrstila med vmesne udeležence kartela in jima zato odobrila 5‑odstotno znižanje zneska globe, ni kršila načela enakega obravnavanja niti ni storila napake pri presoji. Glede na zgornje preudarke je treba peti del šestega tožbenega razloga in s tem šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena. Ker pri preučitvi tožbenih razlogov tožečih strank v zvezi z izpodbijanim sklepom ni bila ugotovljena nobena nezakonitost, je treba predloge za razglasitev njegove ničnosti v celoti zavrniti. B. Predlog za znižanje zneska naložene globe Pred preučitvijo predlogov tožečih strank za znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena, je treba opozoriti, da je nadzor zakonitosti v skladu s členom 261 PDEU dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni nadzora po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodiščema Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijani sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑389/10 P , EU:C:2011:816 , točki in ). Tožeči stranki predlagata znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena, iz razlogov, navedenih v okviru šestega tožbenega razloga. Toda po eni strani je bil šesti tožbeni razlog, ki sta ga tožeči stranki navedli v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti, zavrnjen, po drugi strani pa ni dokazov, s katerimi bi bilo mogoče v obravnavanem primeru upravičiti znižanje zneska te globe. Iz tega sledi, da je treba predloge za znižanje navedenega zneska zavrniti. Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti. IV. Stroški V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov. Iz teh razlogov je SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat) razsodilo: 1. Tožba se zavrne. 2. Družbama Brugg Kabel AG in Kabelwerke Brugg AG Holding se naloži plačilo stroškov. Collins Kancheva Barents Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2018. Podpisi Kazalo I. Dejansko stanje A. Tožeči stranki in zadevni sektor B. Upravni postopek C. Izpodbijani sklep 1. Zadevna kršitev 2. Odgovornost tožečih strank 3. Naložena globa II. Postopek in predlogi strank III. Pravo A. Predlogi za razglasitev ničnosti 1. Prvi tožbeni razlog: kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja a) Vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini b) Zavrnitev Komisije, da omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah 2. Drugi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP 3. Tretji in četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji, kršitev pravice do domneve nedolžnosti, dejanske napake, izkrivljanje dokazov in kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z zatrjevanim sodelovanjem tožečih strank pri enotni in trajajoči kršitvi a) Uvodne ugotovitve b) Enotnost kršitve c) Trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi 1) Začetek udeležbe tožečih strank v kartelu 2) Neprekinjenost sodelovanja tožečih strank pri kršitvi d) Namen tožečih strank, da prispevata k uresničevanju vseh ciljev kartela, in njuna seznanjenost z nekaterimi protipravnimi ravnanji e) Dokaz, da sta bili tožeči stranki seznanjeni s sporazumi o različnih projektih v zvezi z električnimi kabli f) Obrazložitev izpodbijanega sklepa glede istovetnosti zadevnih projektov v zvezi z električnimi kabli 4. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS 5. Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in ne bis in idem, kršitev obveznosti obrazložitve, več napak pri presoji in zloraba pooblastil, kar zadeva izračun zneska globe, naložene tožečima strankama a) Izbira leta 2004 kot referenčnega leta za vrednost prodaje pri izračunu osnovnega zneska globe b) Presoja teže kaznivega dejanja 1) Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo deleža prodaje, upoštevanega za določitev teže kršitve 2) Zatrjevana napaka, nastala pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, ker naj se ne bi upoštevalo, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov 3) Zatrjevana kršitev načela enakega obravnavanja c) Določitev koeficienta 4,91 za trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi d) Višina izhodiščnega zneska e) Olajševalne okoliščine B. Predlog za znižanje zneska naložene globe IV. Stroški ( *1 ) Jezik postopka: nemščina.

61999TJ0003

da

Dommens præmisser Relevante retsregler 1 Rådets forordning (EØF) nr. 404/93 af 13. februar 1993 om den fælles markedsordning for bananer (EFT L 47, s. 1) har i afsnit IV erstattet de forskellige nationale ordninger med en fælles ordning for samhandel med tredjelande. 2 Forordningens artikel 15, som er blevet til artikel 15a efter udstedelsen af Rådets forordning (EF) nr. 3290/94 af 22. december 1994 om de tilpasninger og overgangsforanstaltninger, der er nødvendige i landbrugssektoren for gennemførelsen af de aftaler, som er indgået under de multilaterale handelsforhandlinger i Uruguay-rundens regi (EFT L 349, s. 105), indeholdt bl.a. en sondring mellem: - »traditionel indførsel fra AVS-stater [i Afrika, Caribien og Stillehavet (AVS)]«, som svarede til de mængde bananer, der blev udført fra hver AVS-stat, der traditionelt udfører bananer til fællesskabet, således som fastsat i bilaget til forordning nr. 404/93 (herefter »traditionelle AVS-bananer«) - »ikke traditionel indførsel fra AVS-stater«, der svarede til den mængde bananer, der udførtes fra AVS-stater, og som overskred de mængder, der var fastsat for traditionelle AVS-bananer (herefter »ikke-traditionelle AVS bananer«) - »indførsel fra andre tredjelande end AVS-stater«, som svarede til den mængde bananer, der udførtes fra andre tredjelande (herefter »tredjelands- bananer«). 3 I bilaget til forordning nr. 404/93 var de traditionelle mængder AVS-bananer fastsat for hver af de pågældende stater og androg i alt 857 700 tons (nettovægt). Efter den fjerde Lomékonvention blev disse mængder anset for at svare til det bedste resultat, som hver af disse stater opnåede for udførslerne til Fællesskabet før 1991. 4 Artikel 18, stk. 1, i forordning nr. 404/93, som ændret ved forordning nr. 3290/94 bestemte, at der åbnedes et toldkontingent på 2,1 mio. tons (nettovægt) for 1994 og på 2,2 mio. tons (nettovægt) for de følgende år for tredjelandsbananer og ikke-traditionelle AVS-bananer. Inden for rammerne af dette kontingent var indførsler af tredjelandsbananer pålagt en told på 75 ECU pr. ton og indførsler af ikke-traditionelle AVS-bananer en nultold. De ikke-traditionelle AVS-bananer, der blev indført ud over dette kontingent, var pålagt told efter den fælles toldtarif, nedsat med 100 ECU. 5 De traditionelle AVS-bananer var helt fritaget for told. 6 I artikel 19, stk. 1, i forordning nr. 404/93 fordeltes toldkontingentet, der blev åbnet, med 66,5% til erhvervsdrivende, der havde markedsført tredjelandsbananer og/eller ikke-traditionelle AVS-bananer (kategori A), 30% til erhvervsdrivende, der havde markedsført EF-bananer og/eller traditionelle AVS-bananer (kategori B), og 3,5% til erhvervsdrivende, der var etableret i Fællesskabet, og som siden 1992 var begyndt at markedsføre andre bananer end EF- og/eller traditionelle AVS-bananer (kategori C). 7 Artikel 19, stk. 2, første punktum i forordning nr. 404/93 var affattet således: »På baggrund af beregninger, der foretages særskilt for hver af de kategorier erhvervsdrivende, som er nævnt i stk. 1 [...], vil hver enkelt erhvervsdrivende få udstedt importlicens på grundlag af de gennemsnitlig mængde bananer, som han har solgt i de seneste tre år, for hvilke der foreligger oplysninger.« 8 Den 10. juni 1993 vedtog Kommissionen forordning (EØF) nr. 1442/93 om gennemførelsesbestemmelser for Fællesskabets importordning for bananer (EFT L 142, s. 6). 9 Denne importordning har været genstand for en tvistbilæggelsesprocedure inden for rammerne af verdenshandelsorganisationen (WTO), efter at nogle tredjelande havde indgivet klager. 10 Denne procedure gav anledning til beretninger fra WTO's panel af 22. maj 1997 og til en beretning af 9. september 1997 fra WTO's Stående Appelinstans, som blev vedtaget af Instansen til Bilæggelse af Tvister ved afgørelse af 25. september 1997. Ved denne afgørelse erklærede Instansen til Bilæggelse af Tvister flere aspekter af Fællesskabets importordning for bananer for uforenelige med WTO's regler. 11 Efter denne afgørelse vedtog Rådet den 20. juli 1998 forordning (EF) nr. 1637/98 om ændring af forordning nr. 404/93 (EFT L 210, s. 28) Ved forordning nr. 1637/98 blev bl.a. bilaget til forordning nr. 404/93 erstattet af et nyt bilag, som på ny fastsatte den samlede mængde traditionelle AVS-bananer til 857 700 tons, men som ikke længere fordelte denne mængde mellem de berørte AVS-stater. 12 Efter begæring fra et af de klagende tredjelande undersøgte WTO's panel, om forordning nr. 1637/98 var forenelig med WTO's regler og afgav en beretning den 12. april 1999. I denne beretning udtalte panelet bl.a., kort sammenfattet, at Fællesskabet ikke kunne bemyndige nogle AVS-stater, der var traditionelle leverandører, til at overskride det højeste tal for deres individuelle udførsler fra før 1991 inden for den samlede mængde på 857 700 tons, der blev tildelt samtlige disse stater. Faktiske omstændigheder og retsforhandlinger 13 Sagsøgeren er en virksomhed, som siden den 1. januar 1995 har importeret og forhandlet bananer med oprindelse i Equador i Tyskland. Sagsøgeren var erhvervsdrivende i kategori C. Sagsøgeren har anført, at selskabet har måttet erhverve importlicencer hos andre erhvervsdrivende og betale importafgifter for at kunne forhandle disse bananer. 14 Ved stævning registreret på Rettens Justitskontor den 4. januar 1999 har sagsøgeren anlagt nærværende erstatningssøgsmål. Sagsøgeren har bl.a. påberåbt sig tilsidesættelse af en række bestemmelser i den almindelige overenskomst om told og udenrigshandel (GATT) 1994, således som den fremgår af bilag 1 A til overenskomsten om oprettelse af Verdenshandelsorganisationen (herefter »WTO-overenskomsten«), som er godkendt ved Rådets afgørelse 94/800/EF af 22. december 1994 om indgåelse på Det Europæiske Fællesskabs vegne af de aftaler, der er resultatet af de multilaterale forhandlinger i Uruguay-rundens regi (1986-1994), for så vidt angår de områder, der hører under Fællesskabets kompetence (EFT L 336 s. 1). 15 Ved kendelse af 10. september 1999 har formanden for Rettens Femte Afdeling tilladt Kommissionen og Den Franske Republik at intervenere til støtte for Rådets påstande i nærværende sag. Intervenienterne har afgivet indlæg henholdsvis den 18. oktober og den 2. november 1999. 16 I dommen af 23. november 1999 i sag C-149/96, Portugal mod Rådet (Sml. I, s. 8395, præmis 47), fastslog Domstolen følgende: »[Samtlige de aftaler, der findes i bilag 1-4 til WTO-overenskomsten,, udgør] efter deres art og opbygning ikke [...] regler, hvis overholdelse i fællesskabsinstitutionernes retsakter er genstand for efterprøvelse ved Domstolen.« 17 Ved skrivelse af 16. december 1999 er parterne blevet opfordret til at afgive indlæg om de eventuelle konsekvenser af denne dom. Kommissionen, sagsøgeren, Den Franske Republik og Rådet har afgivet indlæg henholdsvis den 6., 10., 18. og 19. januar 2000. 18 På grundlag af den refererende dommers rapport har Retten (Femte Afdeling) dels besluttet at indlede den mundtlige forhandling, og dels som led i foranstaltningerne med henblik på sagens tilrettelæggelse i henhold til procesreglements artikel 64 at anmode sagsøgeren om at besvare nogle spørgsmål. Sagsøgeren er navnlig blevet opfordret til at præcisere, om selskabet frafaldt sine argumenter om den angivelige direkte virkning af GATT-reglerne af 1994, og til at give visse forklaringer mundtligt under retsmødet. Den 2. august 2000 besvarede sagsøgeren de spørgsmål, som selskabet var blevet anmodet om at besvare skriftligt. 19 Parterne har afgivet mundtlige indlæg og besvaret Rettens spørgsmål under det offentlige retsmøde den 3. oktober 2000. Parternes påstande 20 Sagsøgeren har nedlagt følgende påstande: - Principalt: - Rådet tilpligtes at erstatte det tab, som sagsøgeren har lidt fra den 21. januar 1996 ved at have måttet købe importlicencer fra erhvervsdrivende i kategori A, B og C, for at kunne markedsføre bananer fra Equador i Tyskland. - Rådet tilpligtes at erstatte det tab, som sagsøgeren har lidt siden den 21. januar 1996 ved at have måttet betale importtold for bananer fra Equador, som sagsøgeren har markedsført i Tyskland. - Rådet tilpligtes at erstatte det tab, som sagsøgeren har lidt siden den 21. januar 1996, fordi selskabet ikke på en rentebærende konto har kunnet indsætte de beløb, som det har anvendt til erhvervelse af importlicenser og betaling af importafgifter. - Sagsøgerens erstatningskrav forrentes med 4% fra sagens anlæg. - Rådet tilpligtes at betale sagens omkostninger. - Subsidiært, Rådet tilpligtes at erstatte de ovennævnte tab fra den 8. september 1997. - Mere subsidiært, Rådet tilpligtes at erstatte de ovennævnte tab fra den 25. september 1997. 21 I replikken har sagsøgeren erklæret, at selskabet frafalder det fjerde punkt i den principale påstand. 22 Med hensyn til den subsidiære og mere subsidiære påstand har sagsøgeren under retsmødet erklæret, at de deri nævnte datoer erstattes med datoen den 1. januar 1999. 23 Rådet har nedlagt følgende påstande: - Frifindelse. - Sagsøgeren tilpligtes at betale sagens omkostninger. 24 I duplikken har Rådet desuden nedlagt påstand om, at sagsøgeren under alle omstændigheder tilpligtes at betale omkostningerne i forbindelse med det fjerde punkt i den principale påstand. 25 Kommissionen og Den Franske Republik har nedlagt påstand om, at Rådet frifindes. Spørgsmålet, om ændringerne i nogle punkter i påstandene kan antages til realitetsbehandling Parternes argumenter 26 Under retsmødet har sagsøgeren forklaret, at den omstændighed, at datoerne den 8. og den 25. september 1997 i den subsidiære og mere subsidiære påstand erstattes med datoen den 1. januar 1999, blev nødvendiggjort af afsigelsen af dommen i sagen Portugal mod Rådet. Sagsøgeren har nærmere henvist til den undtagelse fra den manglende direkte virkning af GATT-reglerne af 1994, som er indført ved denne dom (jf. nedenfor, præmis 38). 27 Rådet har heroverfor anført, at denne ændring må afvises. Rettens bemærkninger 28 Det bemærkes, at i henhold til artikel 44, stk. 1, i Rettens procesreglement, har sagsøgeren pligt til at fastlægge søgsmålets genstand og at fremstille søgsmålsgrundene i stævningen. Selv om samme reglements artikel 48, stk. 2, åbner mulighed for under visse omstændigheder at fremsætte nye anbringender under sagen, kan denne bestemmelse i intet tilfælde fortolkes således, at den skulle åbne mulighed for, at sagsøgeren kan fremsætte nye påstande for Retten og således ændre sagens genstand (Domstolens domme af 25. september 1979, sag 232/78, Kommissionen mod Frankrig, Sml. s. 2729, præmis 3, og Rettens dom af 18. september 1992, sag T-28/90, Asia Motor France m.fl. mod Kommissionen, Sml. II, s. 2285, præmis 43). 29 Sagsøgerens begæring om, at datoerne henholdsvis den 8. og den 25. september 1997 erstattes af datoen den 1. januar 1999 i den subsidiære og mere subsidiære påstand, må afvises. Denne ændring ville nemlig, da den kun begrundes med et nyt anbringende, som selv må afvises (jf. nedenfor, præmis 46-50), have til følge, at der blev nedlagt nye påstande for Retten, og at sagens genstand således blev ændret. Realiteten 30 Det bemærkes, at Fællesskabets ansvar uden for kontraktforhold i medfør af EF-traktatens artikel 215, stk. 2 (nu artikel 288, stk. 2, EF), efter fast retspraksis forudsætter opfyldelse af en række betingelser vedrørende retsstridigheden af den adfærd, som institutionerne hævdes at have udvist, og eksistensen af en skade samt årsagsforbindelsen mellem denne adfærd og den påberåbte skade (jf. Domstolens domme af 7.5.1992, forenede sager C-258/90 og C-259/90, Pesquerias De Bermeo og Naviera Laida mod Kommissionen, Sml. I, s. 2901, præmis 42, og Rettens dom af 29.1.1998, sag T-113/96, Dubois et Fils mod Rådet og Kommissionen, Sml. II, s. 125, præmis 54). 31 Sagsøgeren har anført, at Rådet har gjort sig skyldig i ulovlig adfærd ved for det første at tilsidesætte en række bestemmelser i GATT 1994 og for det andet ved at tilsidesætte EF-traktatens artikel 234, stk. 1 (efter ændring nu artikel 307, stk. 1, EF). 32 Sagsøgeren har i denne forbindelse anført, at de mængder traditionelle AVS-bananer, der nævnes i bilaget til forordning nr. 404/93, anses for at repræsentere de højeste tal for udførslerne før 1991 til Fællesskabet fra de AVS-stater, der er traditionelle leverandører. Sagsøgeren har påpeget, at der i dette bilag nævnes en samlet mængde på 857 700 tons, mens der ifølge statistikkerne fra De Europæiske Fællesskabers Statistiske Kontor (Eurostat) kun skulle have været 622 000 tons. Det fremgår af WTO's Stående Appelinstans' konstateringer i dens beretning af 9. september 1997 og af Instansen til Bilæggelse af Tvisters konstateringer i dennes afgørelse af 25. september 1997, at forskellen mellem disse to tal, nemlig 235 700 tons, er uforenelig med artikel I, stk. 1, og artikel XIII i GATT 1994. Den toldpræference, som Fællesskabet således giver de AVS-stater, der er traditionelle leverandører, skulle i henhold til mestbegunstigelses-klausulen i artikel I, stk. 1, i GATT 1994 have været udvidet til at omfatte hvert af de øvrige producentlande, som deltager i denne overenskomst, op til det sidstnævnte tal, hvilket ville have gjort det muligt for sagsøgeren at indføre sine bananer til Tyskland fra Equador med toldfritagelse. I replikken har sagsøgeren dog anført, at Fællesskabet skulle have ladet det sidstnævnte land være omfattet af præferencetoldordningen, ikke længere indtil 235 700 tons, men indtil de overskydende mængder, som Belize, Cameroun og Côte d'Ivoire ulovligt har haft fordele af. Under retsmødet har sagsøgeren fremført en tredje argumentation, hvorefter denne ordning skulle have omfattet bananer med oprindelse i hvert af de producentlande, der er deltager i GATT, ud over de 12 AVS-stater, der er traditionelle leverandører, indtil 857 700 tons. Sagsøgerens betragtninger vedrørende de mængder, der ligger ud over de største tal for disse staters udførsler før 1991, er derfor kun subsidiære. Den angivelige tilsidesættelse af en række bestemmelser i GATT 1994 Parternes argumenter 33 Sagsøgeren har anført, at artikel I, stk. 1, og artikel XIII i GATT 1994 har direkte virkning i fællesskabsretsordenen. 34 Dels er disse bestemmelser klare, præcise og ubetingede. 35 Dels er der ifølge sagsøgeren væsentlige forskelle mellem WTO-overenskomsten med dens bilag og GATT 1947. Til forskel fra sidstnævnte udgør de en egentlig retsorden med eget domstolssystem. De nye WTO-retsregler kan ikke forhandles, men indeholder strenge forbud, som kun kan begrænses eller midlertidigt ophæves ved WTO-retsakter og ikke ved ensidig foranstaltninger fra et medlemsland. 36 Endelig har de kontraherende parter i WTO-overenskomsten ikke udelukket dennes umiddelbare anvendelighed. De modstående ensidige erklæringer fra Fællesskabet og USA har ingen retsstiftende virkning i folkeretten. 37 Med hensyn til de eventuelle konsekvenser, der må drages af den nævnte dom i sagen Portugal mod Rådet (jf. præmis 16 ovenfor), har sagsøgeren som svar på det af Retten stillede spørgsmål erkendt, at Domstolen havde fastslået, at WTO-reglerne ikke havde »almindelig direkte virkning« i fællesskabretsordenen. I skrivelsen af 2. august 2000 (jf. præmis 18 ovenfor) og under retsmødet har sagsøgeren udtrykkeligt erklæret, at selskabet derfor frafaldt de to argumenter, som det havde fremført i denne forbindelse. 38 Under retsmødet har sagsøgeren gjort gældende, at Domstolen i denne dom havde udtalt, at det imidlertid tilkom Fællesskabets retsinstanser at efterprøve lovligheden af den pågældende fælleskabsretsakt i forhold til WTO's regler, når følgende tre kumulative betingelser var opfyldt: for det første, at WTO's organer har konstateret en overtrædelse af disse regler, for det andet, at Fællesskabet har forpligtet sig til at gennemføre de konsekutive henstillinger og kendelser fra Instansen til Bilæggelse af Tvister i overensstemmelse med artikel 21, stk. 3, i forståelsen vedrørende reglerne og procedurerne for tvistbilæggelse i bilag 2 til WTO-overenskomsten, for det tredje, at Fællesskabet ikke har truffet foranstaltninger til at efterkomme disse henstillinger og kendelser inden for den fastsatte frist. I det foreliggende tilfælde var disse tre betingelser ifølge sagsøgeren opfyldt den 1. januar 1999, den dato, fra hvilken forordning nr. 1637/98 skulle anvendes. 39 Rådet har anført, at WTO's regler, herunder artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT 1994, ikke har direkte virkning i fællesskabsretten og følgelig ikke kan påberåbes for domstolene af borgerne. 40 Det bemærkes, at Domstolen har fastslået, at GATT 1947 ikke havde direkte virkning, og denne overenskomst blev virkeliggjort ved gensidigt fordelagtige aftaler og er karakteriseret ved stor smidighed i sine bestemmelser (Domstolens dom af 5.10.1994, sag C-280/93, Tyskland mod Rådet, Sml. I, s. 4973). Efter Rådets opfattelse gælder denne retspraksis også for WTO-overenskomsten og dens bilag, da disse retsakter har samme karakteristika. 41 Som svar på et spørgsmål stillet af Retten om de eventuelle konsekvenser, der skal drages af dommen i sagen Portugal mod Rådet, har Rådet hævdet, at denne dom bekræftede dets opfattelse. Ifølge Rådet følger det af denne dom, at WTO-overenskomstens bestemmelser og dens bilag ikke er et kriterium for vurderingen af den afledte fællesskabsrets lovlighed. 42 Kommissionen og Den Franske Republik har i det væsentlige tilsluttet sig Rådets argumentation. Rettens bemærkninger 43 Det bemærkes, at det fremgår af fast retspraksis, at WTO-overenskomsten og dens bilag efter deres karakter og opbygning principielt ikke hører til de regler, hvis overholdelse i fællesskabsinstitutionernes retsakter er genstand for efterprøvelse ved Domstolen (dommen i sagen Portugal mod Rådet, præmis 47, og dom af 14.12.2000, forenede sager C-300/98 og C-392/98, Dior, Sml. I, s. 4307, præmis 43). Disse retsakter skaber efter deres karakter ingen rettigheder for borgerne, som disse i medfør af fællesskabsretten kan påberåbe sig direkte for de nationale domstole (Dior-dommen, præmis 44). 44 I øvrigt bemærkes, at sagsøgeren udtrykkeligt har frafaldet de argumenter, som selskabet havde påberåbt sig til støtte for sin opfattelse om, at artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT 1994 skulle have direkte virkning (jf. præmis 17, 18 og 37 ovenfor). 45 Under disse omstændigheder kan nærværende søgsmål ikke støttes på den angivelige tilsidesættelse af disse artikler. 46 Sagsøgerens argumentation, hvorefter det tilkommer Fællesskabets retsinstanser at prøve lovligheden af fællesskabsretsakter på grundlag af WTO's regler, når tre kumulative betingelser er opfyldt (jf. præmis 38 ovenfor), er blevet fremført for første gang under retsmødet. 47 Imidlertid bemærkes, at i henhold til procesreglementets artikel 48, stk. 2, må nye anbringender ikke fremsættes under sagens behandling, medmindre de støttes på retlige eller faktiske omstændigheder, som er kommet frem under retsforhandlingerne. 48 I det foreliggende tilfælde er der ikke fremkommet nogen ny omstændighed under retsforhandlingerne, der kan berettige, at denne argumentation fremføres med forsinkelse. De tre pågældende betingelser var således efter sagsøgerens egen opfattelse opfyldt på det tidspunkt, fra hvilket forordning nr. 1637/98 fandt anvendelse, nemlig den 1. januar 1999. Da forordningen blev udstedt den 20 juli 1998 og offentliggjort i De Europæiske Fællesskabers Tidende den 28. juli 1998, kan det ikke tiltrædes, at den pågældende argumentation er baseret på en omstændighed, som er kommet frem under retsforhandlingerne. 49 Såfremt den nævnte argumentation skal forstås således, at den er baseret på præmis 49 i dommen i sagen Portugal mod Rådet, hvor Domstolen udtalte, at »kun såfremt Fællesskabet har ønsket at opfylde en særlig inden for rammerne af WTO påtaget forpligtelse, eller når den pågældende fællesskabsretsakt udtrykkeligt henviser til bestemte bestemmelser i WTO-aftalerne, tilkommer det Domstolen at prøve den pågældende fællesskabsretsakts lovlighed efter WTO-bestemmelserne«, må det fastslås, at disse to undtagelser er genstand for en fast retspraksis (jf. Domstolens dom af 22.6.1989, sag 70/87, Fediol mod Kommissionen, Sml. s. 1781, præmis 19-22, og af 7.5.1991, sag C-69/89, Nakajima mod Rådet, Sml. I, s. 2069, præmis 31, samt dommen i sagen Tyskland mod Rådet, præmis 111). Det fremgår imidlertid af retspraksis, at en dom, der alene har bekræftet en retstilstand, som en sagsøger i princippet måtte være bekendt med på tidspunktet for sagens anlæg, ikke kan anses for en ny omstændighed, der kan begrunde, at et nyt anbringende fremsættes (Domstolens dom af 1.4.1982, sag 11/81, Dürbeck mod Kommissionen, Sml. s. 1251, præmis 17, og Rettens dom af 27.2.1997, sag T-106/95, FFSA m.fl. mod Kommissionen, Sml. II, s. 229, præmis 57). Sagsøgeren kan derfor ikke med rette henvise til dommen i sagen Portugal mod Rådet som en ny retlig eller faktisk omstændighed som omhandlet i procesreglementets artikel 48, stk. 2. Skønt den sidstnævnte dom ganske vist vedrører GATT 1994, mens den førnævnte faste retspraksis vedrører GATT 1947, står det dog fast, at da spørgsmålet, om GATT 1994 eventuelt har direkte virkning, var meget omdiskuteret på det pågældende tidspunkt, kunne sagsøgeren have sikret sig mod ikke at få medhold i, at der er en sådan virkning, ved at påberåbe sig den pågældende argumentation i stævningen. 50 Det følger af det foregående, at denne argumentation må afvises. Den angivelige tilsidesættelse af traktatens artikel 234, stk. 1 Parternes argumenter 51 Sagsøgeren har anført, at traktatens artikel 234, stk. 1, fastslår, at internationale konventioner, der er indgået før EF-traktatens ikrafttrædelsesdato, har forrang for bestemmelser i fællesskabsretten, der er uforenelige med disse. Dette princip giver ifølge sagsøgeren grundlag for at udelukke anvendelse af bestemmelser i forordning nr. 404/93, der er i strid med artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT. Såfremt fællesskabsinstitutionerne alligevel anvender disse bestemmelser, er de forpligtet til at erstatte det tab, som private lider som følge heraf. 52 Ifølge sagsøgeren er betingelserne for at anvende traktatens artikel 234, stk. 1, opfyldt i dette tilfælde. 53 For det første fremgår det ifølge sagsøgeren af Domstolens dom af 10. marts 1998 i de forenede sager C-364/95 og C-365/95, T. Port (Sml. I, s. 1023) at for at en international konvention kan have forrang for den afledte fællesskabsret i henhold til traktatens artikel 234, stk. 1, er det tilstrækkeligt, at den er indgået før EF-traktaten. Skønt Equador ikke har været deltager i GATT 1947 og først har tiltrådt WTO den 21. januar 1996, har denne stat imidlertid ret til under henvisning til den nævnte artikel at kræve GATT's regler overholdt fra den sidstnævnte dato. 54 For det andet er artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT bestemmelser, der bestod før EF-traktaten. GATT 1994 gengiver nemlig blot de materielle bestemmelser i GATT 1947. De ændringer, der er sket inden for rammerne af WTO, vedrørte kun GATT's »mekanisme«, der var blevet forældet. I øvrigt har deltagerne i GATT 1994 aldrig besluttet at bringe GATT 1947 til ophør med virkning fra den 31. december 1995, men har kun indført overgangsbestemmelser om den midlertidige anvendelse af procedurereglerne i den sidstnævnte overenskomst. 55 For det tredje har sagsøgeren anført, at de forpligtelser, der følger af GATT 1947, er blevet overført til Fællesskabet på grund af dettes kompetence på området for den fælles handelspolitik. 56 På Rettens opfordring som led i foranstaltningerne med henblik på sagens tilrettelæggelse (jf. præmis 18 ovenfor), til under retsmødet klart at redegøre for den argumentation, som sagsøgeren udleder af traktatens artikel 234, stk. 1, har sagsøgeren gjort gældende, at Rådet havde tilsidesat den regel om grænsen mellem Fællesskabets kompetence på den ene side og medlemsstaternes kompetence på den anden side, som denne bestemmelse indeholder, da det udstedte bestemmelserne i afsnit IV i forordning nr. 404/93. Sagsøgeren har navnlig hævdet, at denne forordnings artikel 18, stk. 1, var i strid med bestemmelserne i GATT 1947, som har været gældende for Forbundsrepublikken Tyskland fra 1952. 57 Det er Rådets opfattelse, at traktatens artikel 234, stk. 1, ikke kan give artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT forrang for bestemmelserne i forordning nr. 404/93. 58 Det har anført, at ifølge fast retspraksis har traktatens artikel 234, stk. 1, alene til formål i overensstemmelse med folkerettens principper at fastslå, at anvendelsen af EF-traktaten ikke berører den pågældende medlemsstats forpligtelse til at respektere tredjestaters rettigheder, som følger af ældre konventioner, og til at overholde sine tilsvarende forpligtelser (Domstolens dom af 14.10.1980, sag 812/79, Burgoa, Sml. s. 2787, præmis 8, og T. Port-dommen, præmis 60). Denne bestemmelse omhandler altså det tilfælde, at der består en konflikt mellem på den ene side en forpligtelse, der følger for en medlemsstat af en ældre konvention, og på den anden side den forpligtelse, som påhviler dem til at anvende fællesskabslovgivningen. En sådan konflikt foreligger imidlertid ikke her. 59 For det første var GATT 1947 ifølge Rådet ikke længere i kraft på tidspunktet for de pågældende indførsler, og de forpligtelser, der følger af GATT 1994, er blevet indgået efter traktatens ikrafttræden. Det har henvist til, at GATT 1994, som det bekræftes af WTO-overenskomstens artikel II, stk. 4, skaber nye, juridisk selvstændige forpligtelser. Rådet har forklaret, at det blev aftalt at ophæve GATT 1947 og erstatte det med en ny overenskomst, GATT 1994, for at undgå, at de kontraherende parter i GATT 1947, som ikke ønskede at tiltræde WTO-overenskomsten og dens bilag, alligevel kunne drage fordel deraf ved at påberåbe sig mestbegunstigelses-klausulen i GATT 1947. Rådet har ligeledes anført, at Equador først har tiltrådt WTO den 21. januar 1996. 60 For det andet har Rådet anført, at GATT 1994 ikke skaber forpligtelser for medlemsstaterne, men kun for Fællesskabet, da det alene er dette, der i henhold til EF-traktatens artikel 113 (efter ændring nu artikel 133 EF) var kompetent til at indgå denne overenskomst. Rådet har tilføjet, at Fællesskabet har haft enekompetence på området for GATT 1947 siden den 1. juli 1968, da den fælles toldtarif trådte i kraft. 61 Desuden har Rådet anført, at det ikke kan udledes af Domstolen udtalelser i T. Port-dommen, at traktatens artikel 234, stk. 1, finder anvendelse i sager om import af bananer fra et tredjeland, som var medlem af GATT 1994 på tidspunktet for de pågældende indførsler, når denne internationale overenskomst ikke var indgået, hverken af medlemsstaterne eller før EF-traktatens ikrafttræden. 62 Endelig er Rådet af den opfattelse, at traktatens artikel 234, stk. 1, ikke kan give grundlag for, at WTO's regler bliver umiddelbart anvendelige. 63 Kommissionen har gjort gældende, at traktatens artikel 234 ikke fastslår, at folkeretlige forpligtelser har forrang for fællesskabsretten, men snarere det modsatte. Den har anført, at denne bestemmelses stk. 2 bestemmer, at de pågældende medlemsstater skal bringe alle egnede midler i anvendelse for at fjerne de konstaterede uoverensstemmelser, hvilket kan omfatte opsigelse af den pågældende folkeretlige forpligtelse. 64 Ifølge Kommissionen kan der heller ikke af denne artikel udledes nogen som helst generel norm for afgørelse af konflikter mellem folkeretten og fællesskabsretten. Denne bestemmelses stk. 1 kan derfor ifølge Kommissionen ikke give grundlag for under en erstatningssag at fastslå, at Fællesskabet har overtrådt de gældende højere retsregler i WTO-overenskomsten og dens bilag, der har til formål at beskytte private. 65 Kommissionen har tilføjet, at betingelserne for at anvende traktatens artikel 234, stk. 1, under alle omstændigheder ikke er opfyldt i dette tilfælde. 66 Den Franske Republik har anført, at traktatens artikel 234 ikke kan finde anvendelse i dette tilfælde, og har særligt fremhævet, at GATT 1947 ikke var i kraft på tidspunktet for de pågældende indførsler. Rettens bemærkninger 67 Indledningsvis bemærkes, at det, som Rådet og Kommissionen med rette har anført under retsmødet, ikke fremgår klart på baggrund af sagsøgerens argumenter, om denne påberåber sig en angivelig tilsidesættelse af traktatens artikel 234, stk. 1, som direkte og selvstændigt grundlag for sit søgsmål, eller om sagsøgeren blot påberåber sig denne bestemmelse for at søge at fastslå, at private har ret til at påberåbe sig en tilsidesættelse af bestemmelserne i GATT 1994 for domstolene. 68 Uanset hvilken hypotese der antages, kan sagsøgeren ikke med rette påberåbe sig traktatens artikel 234, stk. 1, da betingelserne for at anvende denne bestemmelse ikke er opfyldt i dette tilfælde. 69 Ifølge denne bestemmelse i den version, der var gældende på datoen for sagens anlæg, berøres »de rettigheder og forpligtelser, der følger af konventioner, som før denne traktats ikrafttræden er indgået mellem på den ene side en eller flere medlemsstater og på den anden side et eller flere tredjelande, [...] ikke af bestemmelserne i denne traktat«. 70 Ifølge fast retspraksis (jf. bl.a. T. Port-dommen, præmis 60) har traktatens artikel 234, stk. 1, til formål i overensstemmelse med folkerettens principper at fastslå, at anvendelsen af traktaten ikke berører den pågældende medlemsstats forpligtelse til at respektere tredjelandes rettigheder, som følger af en ældre konvention, og til at overholde sine tilsvarende forpligtelser. Ved afgørelsen af, om en fællesskabsregel skal vige for en ældre international konvention, må det derfor undersøges, om konventionen pålægger den pågældende medlemsstat forpligtelser, som de tredjelande, der har indgået konventionen, stadig kan kræve opfyldt. 71 Hvis en fællesskabsbestemmelse derfor skal vige for en international konvention, er det på den dobbelte betingelse, at der er tale om en konvention, der er indgået, før EF-traktaten trådte i kraft, og at den tillægger det pågældende tredjeland rettigheder, som det kan kræve overholdt af den pågældende medlemsstat (T. Port-dommen, præmis 61). 72 For det første fremgår det imidlertid af sagen, at de indførsler af bananer, som er genstand for nærværende sag, fandt sted i 1996 og 1998, altså på et tidspunkt, da GATT 1994 stadig var i kraft og havde erstattet GATT 1947. Desuden var Equador ikke deltager i GATT 1947 og blev først medlem af WTO og dermed af GATT 1994 den 21. januar 1996. Da GATT 1994 er indgået efter EF-traktatens ikrafttræden, er den første af de ovennævnte betingelser ikke opfyldt. 73 Det bemærkes, at sagsøgeren i sine skriftlige indlæg ikke bestrider, at den overenskomst, der var gældende på tidspunktet for de omtvistede indførsler, var GATT 1994. I de rapporter og afgørelser fra WTO's forskellige organer, som sagsøgeren har henvist til under sagen, udtaler disse sig i øvrigt om den pågældende fællesskabslovgivnings forenelighed med artikel 1, stk. 1, og artikel XIII i GATT 1994. Sagsøgerens argumentation er imidlertid ensbetydende med at hævde, at GATT 1994 ikke kan anses for en overenskomst, der er senere end EF-traktaten, fordi den gentager de materielle bestemmelser i GATT 1947, som er tidligere end indgåelsen af den nævnte traktat. Dette argument kan ikke tiltrædes. 74 Dels bestemmer WTO-overenskomstens artikel II, stk. 4, nemlig udtrykkeligt, at »den almindelige overenskomst om told og udenrigshandel 1994, som den fremgår af bilag I A, [...] er juridisk adskilt fra den almindelige overenskomst om told og udenrigshandel af 30. oktober 1947, [...] som senere rettet og ændret«. 75 Dels blev GATT 1947 ophævet den 31. december 1995 efter beslutning truffet den 8. december 1994 af Komitéen til Forberedelse af WTO og deltagerne i GATT 1947 om den midlertidige samtidige beståen af GATT 1947 og WTO-overenskomsten. 76 For det andet påhviler de forpligtelser, der følger af GATT 1994, ikke medlemsstaterne, men Fællesskabet. Dette var nemlig enekompetent i henhold til traktatens artikel 113 til at indgå denne overenskomst (Domstolens udtalelse 1/94 af 15.11.1994, Sml. I, s. 5267, præmis 34). I det nævnte forslag til afgørelse i T. Port-sagen (Sml. I, s. 1026, punkt 16) har generaladvokat Elmer således fremhævet, at »krav i henhold til GATT 1994 kan derfor kun rettes mod Fællesskabet og ikke mod de enkelte medlemsstater«. 77 På baggrund af de foregående betragtninger må de konklusioner, som sagsøgeren har draget af T. Port-dommen (jf. præmis 53 ovenfor), forkastes. 78 For det tilfælde, at sagsøgeren direkte begrunder søgsmålet med den angivelige tilsidesættelse af traktatens artikel 234, stk. 1, må det i øvrigt fastslås, at denne bestemmelse ikke har til formål at tillægge borgerne rettigheder. I dom af 4. juli 2000 i sagen Bergaderm og Goupil mod Kommissionen (sag C-352/98 P, Sml. I, s. 5291, præmis 41 og 42) har Domstolen imidlertid fastslået, at en ret til erstatning bl.a. forudsætter, at den tilsidesatte retsregel har et sådant formål. 79 Af samme grund må den argumentation, som sagsøgeren første gang har fremført under retsmødet (jf. præmis 56 ovenfor) ved at gøre gældende, at Rådet har tilsidesat en regel i traktatens artikel 234, stk. 1, om afgrænsningen mellem henholdsvis Fællesskabets og medlemsstaternes kompetencer, forkastes, uanset spørgsmålet, om den kan admitteres (jf. præmis 47 ovenfor). 80 Endelig bemærkes, at såfremt henvisningen til traktatens artikel 234, stk. 1, skal forstås således, at sagsøgeren er af den opfattelse, at denne bestemmelse giver borgerne mulighed for at påberåbe sig en tilsidesættelse af bestemmelserne i GATT 1994 under en retssag, må det nødvendigvis fastslås, at en sådan argumentation er fuldstændig uforenelig med sagsøgerens udtrykkelige erkendelse af, at disse bestemmelser ikke har direkte virkning i Fællesskabets retsorden, og at den ikke har støtte i retspraksis, hvorefter WTO-overenskomsten og dens bilag principielt ikke hører til de regler, hvis overholdelse i fællesskabsinstitutionernes retsakter er genstand for efterprøvelse ved Domstolen (jf. præmis 43 ovenfor). 81 Det følger af det foregående i sin helhed, at betingelsen om, at den pågældende fællesskabsinstitutions angivelige adfærd skal være retsstridig, ikke er opfyldt i dette tilfælde. Følgelig må sagsøgte frifindes i det hele, uden at det er nødvendigt at undersøge betingelserne om, at der skal foreligge et reelt tab, og om årsagsforbindelse. Afgørelse om sagsomkostninger Sagens omkostninger 82 Ifølge procesreglementets artikel 87, stk. 2, pålægges det den tabende part at betale sagens omkostninger, hvis der er nedlagt påstand herom. Sagsøgeren har tabt sagen og bør derfor pålægges at betale sagens omkostninger, i overensstemmelse med Rådets påstand herom. 83 I henhold til samme reglements artikel 87, stk. 4, bærer medlemsstater og institutioner, der er indtrådt i en sag, deres egne omkostninger. Derfor skal Kommissionen og Den Franske Republik bære deres egne omkostninger. Afgørelse På grundlag af disse præmisser udtaler og bestemmer RETTEN (Femte Afdeling) 1) Rådet for Den Europæiske Union frifindes. 2) Sagsøgeren betaler sagens omkostninger. 3) Kommissionen for De Europæiske Fællesskaber og Den Franske Republik bærer deres egne omkostninger.

62008CJ0255

lv

Valsts pienākumu neizpilde – Padomes 1985. gada 27. jūnija Direktīvas 85/337/EEK par dažu sabiedrisku un privātu projektu ietekmes uz vidi novērtējumu, kas grozīta ar Direktīvu 97/11/EK un Direktīvu 2003/35/EK (OV L 175, 40. lpp.), 4. panta 2. un 3. punkta, aplūkojot tos kopsakarā ar II un III pielikumu, nepareiza transponēšana Rezolutīvā daļa: 1) nepieņemot visus nepieciešamos tiesību aktus, lai projektiem, kuriem var būt būtiska ietekme uz vidi, atbilstoši Padomes 1985. gada 27. jūnija Direktīvas 85/337/EEK par dažu sabiedrisku un privātu projektu ietekmes uz vidi novērtējumu, kas grozīta ar Padomes 1997. gada 3. marta Direktīvu 97/11/EK un Eiropas Parlamenta un Padomes 2003. gada 26. maija Direktīvu 2003/35/EK, 4. panta 2. un 3. punktam, aplūkojot šo pantu kopsakarā ar šīs direktīvas II un III pielikumu, tiktu piemērota saskaņošanas procedūra un šīs ietekmes novērtējums, Nīderlandes Karaliste nav izpildījusi minētajā direktīvā paredzētos pienākumus; 2) Nīderlandes Karaliste atlīdzina tiesāšanās izdevumus.

61999CJ0069

es

Motivación de la sentencia 1 Mediante escrito presentado en la Secretaría del Tribunal de Justicia el 26 de febrero de 1999, la Comisión de las Comunidades Europeas interpuso un recurso, con arreglo al artículo 169 del Tratado CE (actualmente artículo 226 CE), con el fin de que se declare que el Reino Unido ha incumplido las obligaciones que le incumben en virtud del Tratado CE y de la Directiva 91/676/CEE del Consejo, de 12 de diciembre de 1991, relativa a la protección de las aguas contra la contaminación producida por nitratos utilizados en la agricultura (DO L 375, p. 1; en lo sucesivo, «Directiva»), al no haber adoptado todas las disposiciones necesarias para cumplir las obligaciones establecidas en los artículos 3, apartados 1 y 2, y 5 de dicha Directiva. 2 Según su artículo 1, la Directiva tiene por objetivo reducir la contaminación de las aguas causada o provocada por los nitratos de origen agrario, y actuar preventivamente contra nuevas contaminaciones de dicha clase. 3 Según el artículo 2, letra j), de la Directiva, se entenderá por «contaminación», «la introducción de compuestos nitrogenados de origen agrario en el medio acuático, directa o indirectamente, que tenga consecuencias que puedan poner en peligro la salud humana, perjudicar los recursos vivos y el ecosistema acuático, causar daños a los lugares de recreo u ocasionar molestias para otras utilizaciones legítimas de las aguas». 4 El artículo 3, apartados 1 y 2, de la Directiva dispone: «1. Los Estados miembros determinarán, con arreglo a los criterios definidos en el Anexo I, las aguas afectadas por la contaminación y las aguas que podrían verse afectadas por la contaminación si no se toman medidas de conformidad con lo dispuesto en el artículo 5. 2. Los Estados miembros designarán, en un plazo de dos años a partir de la notificación de la presente Directiva, como zonas vulnerables todas las superficies conocidas de su territorio cuya escorrentía fluya hacia las aguas contempladas en el apartado 1 y que contribuyan a la contaminación. Notificarán esta designación inicial a la Comisión en el plazo de seis meses.» 5 Según el artículo 5, apartado 1, de la Directiva, «en un plazo de dos años a partir de la designación inicial a que se refiere el apartado 2 del artículo 3, o de un año a partir de cada designación complementaria con arreglo al apartado 4 del artículo 3, y con objeto de cumplir los objetivos especificados en el artículo 1, los Estados miembros establecerán programas de acción respecto de las zonas vulnerables designadas». 6 Según el artículo 12, apartado 1, de la Directiva, los Estados miembros pondrán en vigor las disposiciones legales, reglamentarias y administrativas necesarias para dar cumplimiento a la presente Directiva en un plazo de dos años a partir de su notificación. 7 Una nota a dicho artículo 12, apartado 1, señala que la Directiva fue notificada a los Estados miembros el 19 de diciembre de 1991. 8 El Anexo I, parte A, puntos 1 y 2, de la Directiva dispone que las aguas contempladas en el artículo 3, apartado 1, se identificarán utilizando, entre otros criterios, los que consisten en determinar si las aguas dulces superficiales, en particular las que se utilicen o vayan a utilizarse para la extracción de agua potable, presentan o pueden llegar a presentar, si no se adoptan las medidas previstas en el artículo 5, una concentración de nitratos superior a la fijada de conformidad con lo dispuesto en la Directiva 75/440/CEE del Consejo, de 16 de junio de 1975, relativa a la calidad requerida para las aguas superficiales destinadas a la producción de agua potable en los Estados miembros (DO L 194, p. 26; EE 15/01, p. 123), y, si las aguas subterráneas contienen más de 50 miligramos por litro de nitratos, o pueden llegar a contenerlos si no se adoptan las medidas previstas en el artículo 5. 9 Tras haber recibido notificación de las medidas adoptadas por el Reino Unido con arreglo a la Directiva, la Comisión le dirigió, el 21 de octubre de 1996, un escrito de requerimiento con el objeto de obtener informaciones complementarias acerca de la aplicación por dicho Estado miembro de los artículos 3, apartados 1 a 4, 4, apartado 1, letra a), y 5, apartado 4, letra b), de la mencionada Directiva. 10 A consecuencia del intercambio de correspondencia relativa a las medidas adoptadas por el Reino Unido, la Comisión, no satisfecha de las respuestas dadas, emitió, el 9 de junio de 1998, un dictamen motivado en el que estimó que este Estado miembro había incumplido lo dispuesto en los artículos 3, apartados 1 y 2, y 5 de la Directiva y le instó a atenerse a dicho dictamen motivado en un plazo de dos meses a partir de su notificación. 11 En sus respuestas comunicadas mediante escritos de 14 de octubre, 23 de noviembre y 7 de diciembre de 1998, así como de 11 de enero de 1999, el Reino Unido reconoció que estaban fundadas las críticas expuestas por la Comisión y se comprometió a adaptar su legislación nacional a la Directiva. 12 En estas circunstancias, la Comisión interpuso el presente recurso. 13 La Comisión sostiene en primer lugar que el Reino Unido no ha cumplido las obligaciones que derivan del artículo 3, apartado 1, de la Directiva. Este motivo se articula en dos partes. 14 Por un lado, afirma que, en el Reino Unido, sólo las aguas superficiales destinadas a la extracción de agua potable han sido definidas de conformidad con el artículo 3, apartado 1, de la Directiva, cuando ésta exige que las aguas dulces superficiales que no estén previstas o no sean utilizadas para la extracción de agua potable y que presenten o vayan a presentar concentraciones excesivas de nitratos sean igualmente identificadas. 15 La Comisión llega a la conclusión de que la definición dada por el Gobierno del Reino Unido de las aguas superficiales, como se prevé en el artículo 3, apartado 1, de la Directiva, no cumple los requisitos ni los criterios establecidos por la Directiva, en concreto, en su Anexo I, parte A, puntos 1 y 2. 16 Por otro lado, la Comisión afirma que sólo las aguas subterráneas destinadas al consumo humano han sido definidas de conformidad con dicho artículo 3, apartado 1, cuando la Directiva exige que sea identificada la totalidad de las aguas subterráneas que contengan o puedan contener más de 50 miligramos de nitratos por litro si no se adoptan las medidas de conformidad con su artículo 5. 17 Por lo tanto, la Comisión también llega a la conclusión de que el Gobierno del Reino Unido ha incumplido las obligaciones que le incumben en virtud del artículo 3, apartado 1, de la Directiva, puesto que su definición de las aguas subterráneas no tiene en cuenta la totalidad de estas aguas como establece el Anexo I, parte A, punto 2, de la misma. 18 Seguidamente, la Comisión reprocha al Gobierno del Reino Unido el incumplimiento de sus obligaciones derivadas del artículo 3, apartado 2, de la Directiva, por cuanto no ha designado, con arreglo a dicha disposición, las zonas vulnerables en Irlanda del Norte. Alega que el 18 de diciembre de 1997 aún no se había designado ninguna zona vulnerable, si bien se había identificado, con arreglo al artículo 3, apartado 1, de la Directiva, al menos una zona que contiene aguas afectadas por la contaminación o que puede contenerlas. Esta lista debería haberse elaborado a más tardar el 20 de diciembre de 1995. Añade que, aunque el 11 de enero de 1999 se habían designado tres zonas para Irlanda del Norte, dicha designación, como la relativa a la totalidad del territorio del Reino Unido, se basa en una definición incorrecta de dichas aguas, como se denuncia en el primer motivo de recurso, y, por tanto, implica necesariamente el riesgo de que la designación de las zonas vulnerables impuesta por el artículo 3, apartado 2, de la Directiva sea incorrecta. 19 Por último, la Comisión afirma que el 31 de enero de 1997 el Gobierno del Reino Unido aún no había elaborado los programas de acción relativos a las zonas vulnerables designadas con arreglo al artículo 3 de la Directiva, vulnerando las exigencias de su artículo 5. Esta obligación debía haberse cumplido en los cuatro años siguientes a la notificación de la Directiva, es decir, a más tardar el 20 de diciembre de 1995. 20 El Gobierno del Reino Unido reconoce que, en el caso de autos, los motivos de la Comisión están fundados y que procede que el Tribunal de Justicia los estime. No obstante, alega que había inicialmente interpretado de forma diferente el alcance de la Directiva respecto de la definición de «aguas afectadas por la contaminación», con arreglo al artículo 3, apartado 1, de ésta, y que la adaptación del ordenamiento jurídico interno a la Directiva se basaba en esta interpretación. Por otra parte, dicho Gobierno señala las medidas de adaptación que ha adoptado o que están en curso de adopción para cumplir sus obligaciones derivadas de la Directiva. 21 Conforme al artículo 189, párrafo tercero, del Tratado CE (actualmente artículo 249 CE, párrafo tercero), la Directiva obligará a todo Estado miembro destinatario en cuanto al resultado que deba conseguirse. Esta obligación implica el cumplimiento de los plazos fijados por las directivas (véase la sentencia de 22 de septiembre de 1976, Comisión/Italia, 10/76, Rec. p. 1359, apartado 12). 22 Además, resulta de jurisprudencia reiterada del Tribunal de Justicia que la existencia de un incumplimiento debe ser apreciada en función de la situación del Estado miembro tal como ésta se presentaba al final del plazo fijado en el dictamen motivado. Los cambios ocurridos posteriormente no pueden ser tomados en cuenta por el Tribunal de Justicia (véase la sentencia de 27 de octubre de 1998, Comisión/Irlanda, C-364/97, Rec. p. I-6593, apartado 8). 23 En el presente asunto, se desprende del tenor literal de los artículos 3, apartados 1 y 2, y 5 de la Directiva, en relación con el Anexo I, parte A, puntos 1 y 2, de ésta, que los Estados miembros debían cumplir las obligaciones siguientes: - identificar las aguas afectadas por la contaminación o las que podrían verse afectadas por ella, si no se toman las medidas establecidas en el artículo 5 de la Directiva, no únicamente las aguas destinadas al consumo humano, sino también la totalidad de las aguas dulces superficiales y las aguas subterráneas que contengan o puedan llegar a contener una concentración de nitratos superior a 50 miligramos por litro (artículo 3, apartado 1); - designar, a más tardar el 20 de diciembre de 1993, como zonas vulnerables todas las zonas conocidas de su territorio cuya escorrentía fluya hacia las aguas así identificadas como afectadas por la contaminación con arreglo al artículo 3, apartado 1 (artículo 3, apartado 2), y - elaborar, a más tardar el 20 de diciembre de 1995, los programas de acción destinados a reducir la contaminación de las aguas causada por nitratos y a mejorar la calidad de éstas en las zonas vulnerables designadas con arreglo al artículo 3, apartado 2, de la Directiva o a reducir dichos problemas (artículo 5). 24 Se desprende de los autos que, al vencer el plazo fijado en el dictamen motivado, el Reino Unido no había cumplido estas obligaciones, como él mismo lo reconoce. 25 En estas circunstancias, procede considerar fundado el recurso interpuesto por la Comisión. 26 Por consiguiente, procede declarar que el Reino Unido ha incumplido las obligaciones que le incumben en virtud de la Directiva, al no haber adoptado todas las disposiciones legales, reglamentarias y administrativas necesarias para cumplir las obligaciones establecidas en los artículos 3, apartados 1 y 2, y 5 de dicha Directiva. Decisión sobre las costas Costas 27 A tenor del artículo 69, apartado 2, del Reglamento de Procedimiento, la parte que pierda el proceso será condenada en costas, si así lo hubiera solicitado la otra parte. La Comisión ha pedido que se condene en costas al Reino Unido y, por haber sido desestimados los motivos formulados por éste, procede condenarlo en costas. Parte dispositiva En virtud de todo lo expuesto, EL TRIBUNAL DE JUSTICIA (Sala Tercera) decide: 1) Declarar que el Reino Unido de Gran Bretaña e Irlanda del Norte ha incumplido las obligaciones que le incumben en virtud de la Directiva 91/676/CEE del Consejo, de 12 de diciembre de 1991, relativa a la protección de las aguas contra la contaminación producida por nitratos utilizados en la agricultura, al no haber adoptado todas las disposiciones legales, reglamentarias y administrativas necesarias para cumplir las obligaciones establecidas en los artículos 3, apartados 1 y 2, y 5 de dicha Directiva. 2) Condenar en costas al Reino Unido de Gran Bretaña e Irlanda del Norte.

62019CJ0373

fr

La demande de décision préjudicielle porte sur l’interprétation de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112/CE du Conseil, du 28 novembre 2006, relative au système commun de taxe sur la valeur ajoutée ( JO 2006, L 347, p. 1 ). Cette demande a été présentée dans le cadre d’un litige opposant le Finanzamt München Abteilung III (centre des impôts de Munich III, Allemagne) (ci-après le « centre des impôts ») à Dubrovin & Tröger – Aquatics (ci-après « Dubrovin & Tröger ») au sujet du refus du centre des impôts d’exonérer de la taxe sur la valeur ajoutée (TVA) les prestations d’enseignement de la natation fournies par Dubrovin & Tröger. Le cadre juridique Le droit de l’Union Le titre IX de la directive 2006/112, intitulé « Exonérations », comprend, notamment, un chapitre 2, relatif aux « [e]xonérations en faveur de certaines activités d’intérêt général », dans lequel figure l’article 132 de cette directive, dont le paragraphe 1 est libellé comme suit : « Les États membres exonèrent de l’impôt les opérations suivantes : [...] i) l’éducation de l’enfance ou de la jeunesse, l’enseignement scolaire ou universitaire, la formation ou le recyclage professionnel, ainsi que les prestations de services et les livraisons de biens qui leur sont étroitement liées, effectués par des organismes de droit public de même objet ou par d’autres organismes reconnus comme ayant des fins comparables par l’État membre concerné ; j) les leçons données, à titre personnel, par des enseignants et portant sur l’enseignement scolaire ou universitaire ; [...] » Le droit allemand Aux termes de l’article 1 er , paragraphe 1, de l’Umsatzsteuergesetz (loi relative à la taxe sur le chiffre d’affaires), du 21 février 2005 (BGBl. 2005 I, p. 386), dans sa version applicable au litige au principal (ci-après l’« UStG ») : « Les opérations suivantes sont soumises à la taxe sur la valeur ajoutée : 1. les livraisons et autres prestations effectuées à titre onéreux à l’intérieur du pays par un entrepreneur agissant dans le cadre de son entreprise. [...] [...] » L’article 4 de l’UStG, intitulé « Exonérations de livraisons et autres prestations », dispose : « Sont exonérées, parmi les opérations relevant de l’article 1 er , paragraphe 1, point 1, de la présente loi : [...] 21. a) les prestations poursuivant directement un objectif scolaire ou éducatif, qui sont fournies par des écoles privées et d’autres établissements de formation générale ou professionnelle, aa) s’ils sont agréés par l’État en vertu de l’article 7, paragraphe 4, du Grundgesetz (loi fondamentale) ou autorisés en vertu du droit du Land, ou bb) si l’autorité compétente du Land atteste qu’ils préparent régulièrement à une profession ou à un examen que fait passer une personne morale de droit public, b) les prestations d’enseignement poursuivant directement un objectif scolaire ou éducatif qui sont fournies par des enseignants indépendants aa) dans des établissements d’enseignement supérieur au sens des articles 1 er et 70 de l’Hochschulrahmengesetz (loi-cadre relative aux établissements d’enseignement supérieur) et dans des écoles publiques de formation générale ou professionnelle, ou bb) dans des écoles privées et autres établissements de formation générale ou professionnelle, dans la mesure où ils remplissent les conditions indiquées sous a) ; 22. a) les conférences, cours et autres manifestations, à caractère scientifique ou éducatif, organisés par des personnes morales de droit public, des écoles supérieures d’administration et d’économie, des universités populaires ou des organismes qui poursuivent des objectifs d’utilité publique ou ceux d’une organisation professionnelle, si la majeure partie des recettes sert à couvrir les charges, b) d’autres manifestations culturelles et sportives organisées par les opérateurs visés sous a), lorsque la rétribution consiste en des frais de participation ; [...] » Le litige au principal et les questions préjudicielles Dubrovin & Tröger exploite une école de natation sous la forme d’une société civile de droit commun. Dans le cadre de son activité, elle dispense, essentiellement à des enfants, des cours de niveaux différents portant sur l’apprentissage des bases et des techniques de la natation. À ce titre, elle considère que ces prestations doivent être exonérées de la TVA. Estimant, à l’issue d’un contrôle fiscal portant sur les années 2007 à 2011, que lesdites prestations ne relevaient pas des exonérations de la TVA prévues à l’article 4, points 21 et 22, de l’UStG, le centre des impôts a émis, les 22 novembre 2011, 3 septembre 2012 et 12 août 2013, des avis annuels de taxation à la TVA portant sur ces années. Dubrovin & Tröger a contesté ces avis par une réclamation puis, après le rejet de celle-ci, par un recours introduit devant le Finanzgericht (tribunal des finances, Allemagne). Alors que ce recours était pendant, le centre des impôts a émis, le 21 décembre 2017, des avis annuels modifiés dans lesquels celui-ci, tout en maintenant la qualification d’opérations imposables des prestations en cause au principal, a pris en compte et déduit la TVA acquittée en amont. Conformément aux règles de procédure fiscale applicables, ces avis annuels modifiés sont devenus l’objet de la procédure devant le Finanzgericht (tribunal des finances). Cette juridiction a fait droit audit recours en soulignant que, si les prestations en cause au principal n’étaient pas exonérées en droit national, elles devaient l’être en vertu de l’article 132, paragraphe 1, sous j), de la directive 2006/112, tel qu’interprété par la Cour et le Bundesfinanzhof (Cour fédérale des finances, Allemagne). En effet, le Finanzgericht (tribunal des finances) a considéré que l’enseignement des techniques de base de la natation constitue un enseignement scolaire et que, en outre, une société civile peut se prévaloir, au même titre qu’un entrepreneur individuel, de l’article 132, paragraphe 1, sous j), de la directive 2006/112. Le centre des impôts a introduit un pourvoi en Revision contre la décision du Finanzgericht (tribunal des finances) devant la juridiction de renvoi, le Bundesfinanzhof (Cour fédérale des finances). Il a fait valoir, notamment, que les prestations en cause au principal ne relèvent, pas plus en droit de l’Union qu’en droit national, des exonérations de TVA, au motif que Dubrovin & Tröger n’a pas la qualité d’enseignant donnant des leçons à titre personnel, au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous j), de la directive 2006/112. À cet égard, la juridiction de renvoi estime, en premier lieu, que les prestations fournies par Dubrovin & Tröger constituent un enseignement, au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112, puisqu’il existe un intérêt général caractérisé à l’apprentissage de cette compétence de base élémentaire qu’est la natation, compétence que tout être humain devrait posséder, notamment pour pouvoir faire face à des situations de détresse en milieu aquatique. Cette juridiction ajoute que la présente affaire se distingue de l’affaire ayant donné lieu à l’arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie ( C‑449/17 , EU:C:2019:202 ), par lequel la Cour a considéré que la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112, ne recouvre pas l’enseignement de la conduite automobile dispensé par une auto-école. En effet, outre que ce dernier constituerait un enseignement spécialisé, alors que les différents cours de natation auraient vocation à s’imbriquer les uns avec les autres, il ne présenterait pas un caractère d’intérêt général. En deuxième lieu, la juridiction de renvoi s’interroge sur les critères déterminants pour qu’un organisme puisse être reconnu comme « ayant des fins comparables » à celles des organismes de droit public ayant pour objet l’éducation de l’enfance ou de la jeunesse, l’enseignement scolaire ou universitaire ou la formation ou le recyclage professionnel, au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i), de la directive 2006/112. Cette juridiction tend à considérer que les critères énoncés dans l’arrêt du 15 novembre 2012, Zimmermann ( C‑174/11 , EU:C:2012:716 ), relatifs à la reconnaissance du « caractère social » d’un organisme au regard de l’article 132, paragraphe 1, sous g), de la directive 2006/112, doivent s’appliquer par analogie à la reconnaissance d’un organisme comme « ayant des fins comparables » dans le cadre de l’article 132, paragraphe 1, sous i), de cette directive. Ainsi, la reconnaissance de Dubrovin & Tröger en tant qu’organisme reconnu « comme ayant des fins comparables » pourrait découler de l’intérêt général qui s’attache à l’apprentissage de cette compétence de base élémentaire qu’est la natation. En troisième lieu, la juridiction de renvoi s’interroge sur les exigences applicables en ce qui concerne la qualité d’« enseignant donnant des leçons à titre personnel » que l’opérateur doit posséder pour pouvoir bénéficier de l’exonération prévue à l’article 132, paragraphe 1, sous j), de la directive 2006/112. À cet égard, le principe de neutralité fiscale pourrait s’opposer à ce que des opérateurs économiques qui effectuent les mêmes opérations soient traités différemment en matière de TVA, selon qu’ils ont la qualité d’entrepreneur individuel ou celle de société civile de droit commun. En outre, la Cour aurait déjà jugé que le fait que l’enseignant dispense les leçons à plusieurs personnes à la fois ne fait pas obstacle à sa qualification d’enseignant donnant des leçons à titre personnel (arrêt du 14 juin 2007, Haderer, C‑445/05 , EU:C:2007:344 , points et ). Dans ces conditions, le Bundesfinanzhof (Cour fédérale des finances) a décidé de surseoir à statuer et de poser à la Cour les questions préjudicielles suivantes : « 1) L’enseignement de la natation relève-t-il également de la notion d’enseignement scolaire ou universitaire au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive [2006/112] ? 2) La reconnaissance, au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i), de la directive 2006/112, d’un organisme comme organisme ayant des fins comparables à celles d’organismes de droit public d’éducation de l’enfance ou de la jeunesse, d’enseignement scolaire ou universitaire ou de formation ou recyclage professionnel, peut-elle résulter du fait que l’enseignement dispensé par cet organisme a pour objet l’apprentissage d’une compétence de base élémentaire (en l’occurrence, la natation) ? 3) En cas de réponse négative à la deuxième question : pour pouvoir bénéficier de l’exonération prévue à l’article 132, paragraphe 1, sous j), de la directive 2006/112, l’assujetti doit-il être un entrepreneur individuel ? » Sur les questions préjudicielles Sur la première question Par sa première question, la juridiction de renvoi demande, en substance, si la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112, doit être interprétée en ce sens qu’elle recouvre l’enseignement de la natation dispensé par une école de natation. L’article 132 de la directive 2006/112 prévoit des exonérations qui, ainsi que l’indique l’intitulé du chapitre dont relève cet article, ont pour objectif de favoriser certaines activités d’intérêt général. Toutefois, ces exonérations concernent non pas toutes les activités d’intérêt général, mais uniquement celles qui y sont énumérées et décrites de manière détaillée (arrêts du 4 mai 2017, Brockenhurst College, C‑699/15 , EU:C:2017:344 , point et jurisprudence citée, ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). Selon la jurisprudence de la Cour, lesdites exonérations constituent des notions autonomes du droit de l’Union ayant pour objet d’éviter des divergences dans l’application du régime de la TVA d’un État membre à l’autre (arrêts du 26 octobre 2017, The English Bridge Union, C‑90/16 , EU:C:2017:814 , point et jurisprudence citée, ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). La Cour a déjà jugé que les termes employés pour désigner les exonérations visées à l’article 132 de la directive 2006/112 sont d’interprétation stricte, étant donné que celles-ci constituent des dérogations au principe général, résultant de l’article 2 de cette directive, selon lequel la TVA est perçue sur chaque prestation effectuée à titre onéreux par un assujetti. Toutefois, cette règle d’interprétation stricte ne signifie pas que les termes utilisés pour définir les exonérations visées à cet article 132 doivent être interprétés d’une manière qui priverait celles-ci de leurs effets (arrêts du 4 mai 2017, Brockenhurst College, C‑699/15 , EU:C:2017:344 , point et jurisprudence citée, ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). Il convient de relever que l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112 ne comporte aucune définition de la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire ». Cela étant, la Cour a considéré, d’une part, que la transmission de connaissances et de compétences entre un enseignant et des étudiants est un élément particulièrement important de l’activité d’enseignement (arrêts du 14 juin 2007, Horizon College, C‑434/05 , EU:C:2007:343 , point , ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). D’autre part, la Cour a précisé que la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de la directive 2006/112, ne se limite pas aux seuls enseignements qui conduisent à des examens en vue de l’obtention d’une qualification ou qui permettent d’acquérir une formation en vue de l’exercice d’une activité professionnelle, mais comprend d’autres activités dans lesquelles l’instruction est donnée dans des écoles ou des universités en vue de développer les connaissances et les aptitudes des élèves ou des étudiants, pourvu que ces activités ne revêtent pas un caractère purement récréatif (arrêts du 28 janvier 2010, Eulitz, C‑473/08 , EU:C:2010:47 , point et jurisprudence citée, ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , points et ). Ainsi, la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112, recouvre des activités qui se caractérisent tant par leur nature propre qu’en raison du cadre dans lequel s’effectue leur exercice (voir, en ce sens, arrêts du 14 juin 2007, Horizon College, C‑434/05 , EU:C:2007:343 , point , ainsi que du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). Il en ressort que, par cette notion, le législateur de l’Union a entendu viser un certain type de système d’enseignement qui est commun à l’ensemble des États membres, indépendamment des caractéristiques propres à chaque système national (arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). Partant, la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », aux fins du régime de la TVA, renvoie, en général, à un système intégré de transmission de connaissances et de compétences portant sur un ensemble large et diversifié de matières, ainsi qu’à l’approfondissement et au développement de ces connaissances et de ces compétences par les élèves et les étudiants au fur et à mesure de leur progression et de leur spécialisation au sein des différents degrés constitutifs de ce système (arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point ). C’est à la lumière de ces considérations qu’il convient d’examiner si l’enseignement de la natation dispensé par une école de natation, telle que celle en cause au principal, est susceptible de relever de la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112. En l’occurrence, la juridiction de renvoi souligne qu’il existe un intérêt général caractérisé à l’enseignement de la natation et que cette circonstance permet, aux fins de l’exonération prévue à l’article 132, paragraphe 1, de la directive 2006/112, de distinguer cet enseignement d’autres apprentissages, tels que l’enseignement de la conduite automobile dispensé par une auto-école, en cause dans l’affaire ayant donné lieu à l’arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie ( C‑449/17 , EU:C:2019:202 ). Toutefois, il convient de faire observer que, si l’enseignement de la natation dispensé par une école de natation, tel que celui en cause au principal, revêt une importance certaine et poursuit un objectif d’intérêt général, il n’en constitue pas moins un enseignement spécialisé et dispensé de manière ponctuelle, qui n’équivaut pas, à lui seul, à la transmission de connaissances et de compétences portant sur un ensemble large et diversifié de matières, ainsi qu’à leur approfondissement et à leur développement, qui est caractéristique de l’enseignement scolaire ou universitaire (voir, par analogie, arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie, C‑449/17 , EU:C:2019:202 , point , ainsi que ordonnance du 7 octobre 2019, Finanzamt Hamburg-Barmbek-Uhlenhorst, C‑47/19 , non publiée, EU:C:2019:840 , point ). Du reste, et alors que ne saurait être niée l’importance des connaissances transmises dans le cadre de l’enseignement de la conduite automobile et de celui de la voile, notamment pour faire face à des situations de détresse et, plus généralement, pour assurer la sécurité et l’intégrité physique des personnes, la Cour n’en a pas moins jugé, respectivement dans l’arrêt du 14 mars 2019, A & G Fahrschul-Akademie ( C 449/17 , EU:C:2019:202 ), et l’ordonnance du 7 octobre 2019, Finanzamt Hamburg-Barmbek-Uhlenhorst ( C 47/19 , non publiée, EU:C:2019:840 ), que ces enseignements ne relèvent pas de la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, points i) et j), de la directive 2006/112. Eu égard à ce qui précède, il convient de répondre à la première question que la notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112, doit être interprétée en ce sens qu’elle ne recouvre pas l’enseignement de la natation dispensé par une école de natation. Sur les deuxième et troisième questions Compte tenu de la réponse apportée à la première question, il n’y a pas lieu de répondre aux deuxième et troisième questions. Sur les dépens La procédure revêtant, à l’égard des parties au principal, le caractère d’un incident soulevé devant la juridiction de renvoi, il appartient à celle-ci de statuer sur les dépens. Les frais exposés pour soumettre des observations à la Cour, autres que ceux desdites parties, ne peuvent faire l’objet d’un remboursement. Par ces motifs, la Cour (neuvième chambre) dit pour droit : La notion d’« enseignement scolaire ou universitaire », au sens de l’article 132, paragraphe 1, sous i) et j), de la directive 2006/112/CE du Conseil, du 28 novembre 2006, relative au système commun de taxe sur la valeur ajoutée, doit être interprétée en ce sens qu’elle ne recouvre pas l’enseignement de la natation dispensé par une école de natation. Signatures ( *1 ) Langue de procédure : l’allemand.

62004CJ0264

sl

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 10(c) in 12 Direktive Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala ( UL L 249, str. 25 ) v različici, ki izhaja iz Direktive Sveta 85/303/EGS z dne 10. junija 1985 ( UL L 156, str. 23 , v nadaljevanju: Direktiva). Ta predlog je bil vložen v okviru spora med zadrugo Badischer Winzerkeller eG (v nadaljevanju: Badischer Winzerkeller) in Land Baden-Württemberg (zvezna dežela Baden-Württemberg) zaradi obračuna takse za poočitev v zemljiški knjigi. Pravni okvir Skupnostna ureditev Člen 4(1) in (2) Direktive našteva transakcije, ki so zavezane in so lahko še naprej zavezane dajatvi na kapital. Člen 10 Direktive določa: „Razen dajatve na kapital države članice družbam, združenjem ali pravnim osebam, ki poslujejo zaradi pridobivanja dobička, ne obračunajo nobenih drugih davkov: (a) v zvezi s transakcijami iz člena 4; (b) v zvezi z vložki, posojili ali opravljanjem storitev, ki so del transakcij iz člena 4; (c) v zvezi z registracijo ali katero koli drugo formalnostjo, ki ji je družba, združenje ali pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike.“ Člen 12(1)(b) Direktive določa, da države članice ne glede na člena 10 in 11 te direktive lahko obračunajo dajatve na prenos, vključno z davki na registracijo nepremičnin, na prenos poslovanja ali nepremičnin na svojem ozemlju družbi, združenju ali pravni osebi, ki posluje zaradi pridobivanja dobička. V skladu s členom 12(2) Direktive dajatve in davki iz odstavka 1(b) tega člena ne morejo presegati tistih, ki se uporabljajo za podobne transakcije v državi članici, ki jih obračunava. Nacionalna ureditev Člen 82 zakona o vodenju zemljiške knjige in o registraciji nepremičnin (Grundbuchordnung) z dne 26. maja 1994 (BGBl. 1994 I, str. 1114) določa: „Če zaradi prenosa pravic, ki ni bil izveden v zemljiški knjigi, vpis lastnika ni več pravilen, mora Grundbuchamt [zemljiškoknjižno sodišče] lastniku ali izvršitelju oporoke, ki je zadolžen za upravljanje z nepremičnino, naložiti, naj predlaga poočitev v zemljiški knjigi in predloži listine, ki so za to potrebne.“ Člen 60, od (1) do (4), zveznega zakona o stroških postopka v nepravdnih zadevah (Gesetz über die Kosten in Angelegenheiten der freiwilligen Gerichtsbarkeit) z dne 26. julija 1957 (BGBl. 1957 I, str. 960, v nadaljevanju: Kostenordnung) določa: „(1)   Za vpis lastnika ali solastnikov se taksa obračuna v celoti. (2)   Za vpis zakonca, zunajzakonskega partnerja ali potomcev vpisanega lastnika se plača taksa, zmanjšana za polovico, tudi kadar do tega vpisa pride zaradi določitve deležev na skupnem premoženju ali delitve dediščine ali kadar so te osebe naknadno vpisane kot solastniki nepremičnin, ki spadajo v skupno premoženje; na vpis na podlagi delitve dediščine ali določitve deležev na skupnem premoženju ne vpliva dejstvo, ali so bili dediči ali osebe, ki uveljavljajo pravice na skupnem premoženju, medtem že vpisani v zemljiško knjigo. (3)   Če so takse hkrati obračunane na podlagi odstavkov 1 in 2, se taksa najprej obračuna v celoti, na podlagi celotne vrednosti; tako obračunan znesek se zmanjša za polovico pri osebah, ki so za vpis na podlagi odstavka 2 dolžne plačati takso, zmanjšano za polovico. (4)   Za vpis dedičev vpisanega lastnika se ne plača taksa iz odstavkov od 1 do 3, če je bil predlog za vpis v zemljiško knjigo vložen v dveh letih po smrti.“ Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje Amtsgericht Breisach navaja, da je bila združitev s pripojitvijo zadruge Weinbau- und Vertriebsgenossenschaft Baden eG, s sedežem v Breisach am Rheinu, (v nadaljevanju: Weinbau) k zadrugi Badischer Winzerkeller 3. avgusta 1995 vpisana v register zadrug Amtsgericht Freiburg. Amtsgericht Breisach je poudarilo, da je bila zadruga Weinbau v zemljiško knjigo v Breisachu vpisana kot lastnica več nepremičnin. Grundbuchamt naj bi 10. junija 1997 poočitilo spremembo imena lastnice, ki je postala zadruga Badischer Winzerkeller. Za to poočitev naj bi v skladu s členi 19, 20 in 60(1) Kostenordnung zahtevalo plačilo zneska okrog 5100 EUR na podlagi vrednosti nepremičnine okrog 3.400.000 EUR. Zadruga Badischer Winzerkeller je z dopisom z dne 19. marca 2001 vložila ugovor zoper odločbo o odmeri takse, ki ga je v znatnem delu utemeljila z Direktivo. Amtsgericht Breisach meni, da za takso, obračunano na podlagi člena 60 Kostenordnung, načeloma velja prepoved iz člena 10(c) Direktive, in sicer kot za formalnost, ki ji je pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike. Po mnenju Amtsgericht Breisach bi bilo treba preučiti, ali ta taksa, tako kot menijo nekatera nemška sodišča, pomeni dajatev na prenos, ki jo dovoljuje člen 12(1)(b) ali (c) te direktive. Amtsgericht Breisach opozarja na to, da bi Sodišče, če bi menilo, da za takso, kot je ta iz člena 60 Kostenordnung, velja izjema iz člena 12(1) Direktive, moralo v skladu s členom 12(2) te direktive preveriti tudi, da ta taksa ne presega dajatev ali davkov, ki se uporabljajo za podobne transakcije v zadevni državi članici. V zvezi s tem Amtsgericht Breisach opozarja, da člen 60 Kostenordnung za poočitev v zemljiški knjigi na podlagi dedovanja ne določa plačila takse, če je bil predlog za poočitev vložen v dveh letih po smrti. Na podlagi teh ugotovitev je Amtsgericht Breisach prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja: „1. Ali je treba Direktivo Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala, v različici, ki izhaja iz Direktive Sveta 73/79/EGS z dne 9. aprila 1973, o spremembi okvira uporabe zmanjšane stopnje dajatve na kapital, določene za nekatera reorganizacijska dejanja družbe s členom 7(1)(b) direktive o posrednih davkih na zbiranje kapitala, Direktive Sveta 73/80/EGS z dne 9. aprila 1973 o določitvi skupnih stopenj za dajatev na kapital, Direktive Sveta 74/553/EGS z dne 7. novembra 1974 o spremembi člena 5(2) Direktive 69/335 in Direktive Sveta 85/303/EGS z dne 10. junija 1985 o spremembi Direktive 69/335 (v nadaljevanju: Direktiva) razlagati tako, da za vse transakcije iz člena 10(c) Direktive velja prepoved, ki jo določa ta člen, ne glede na pogoje iz člena 4? 2. Ali pri uporabi Direktive ni treba razlikovati med davki in taksami, obračunanimi za storitve državnih organov, tako da bi bilo te ‚takse‘ v smislu Kostenordnung mogoče enačiti z dajatvami na prenos? 3. Če je odgovor Sodišča na drugo vprašanje pritrdilen, mu sledi vprašanje: ali je treba člen 12(2), zadnji stavek, Direktive razlagati tako, da je dovoljena izjema, ki temelji na tem, da na primer člen 60 Kostenordnung […] za poočitev v zemljiški knjigi na podlagi dedovanja ne določa plačila takse, če je bil predlog za poočitev vložen v dveh letih po smrti?“ Vprašanja za predhodno odločanje Prvo vprašanje S prvim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali za takso, ki se obračuna za poočitev v zemljiški knjigi v primeru združitve dveh pravnih oseb, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, lahko velja prepoved iz člena 10(c) Direktive. Opozoriti je treba, da ta določba državam članicam prepoveduje obračunavanje davkov, razen dajatve na kapital, v zvezi z registracijo ali katero koli drugo formalnostjo, ki ji je pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike. Sodišče je že poudarilo, da je prepoved iz člena 10(c) Direktive dodana prepovedim iz člena 10(a) in (b) te direktive, ki se sklicuje na primere, opisane v členu 4 Direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 1998 v zadevi AGAS, C-152/97, Recueil, str. I-6553 , točka 21). To prepoved upravičuje dejstvo, da so, čeprav obravnavni davki niso obračunani na vložke kapitala kot take, kljub temu obračunani zaradi formalnosti v zvezi s pravno obliko družbe, torej zaradi sredstva, ki se uporabi za zbiranje kapitala, tako da bi njihovo obdržanje lahko tudi ogrozilo cilje, ki jih zasleduje Direktiva (sodbi z dne 11. junija 1996 v zadevi Denkavit Internationaal in drugi, C-2/94, Recueil, str. I-2827 , točka 23, in zgoraj navedena sodba AGAS, točka 21). Za ugotovitev, ali za takso, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, velja prepoved iz člena 10(c) Direktive, je torej treba preučiti, ali so pogoji, ki so določeni s to določbo, izpolnjeni. Iz predložitvene odločbe izhaja, da je zadruga Badischer Winzerkeller pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička v smislu člena 3(2) Direktive. Člen 10(c) te direktive se torej zanjo uporablja. Preučiti je treba še, ali se taksa, ki je sporna v postopku v glavni stvari, obračunava v zvezi z registracijo ali katero koli drugo formalnostjo, ki ji je taka pravna oseba lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike. Kar zadeva vprašanje, ali je razlog za poočitev v zemljiški knjigi, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, pravna oblika zadruge Badischer Winzerkeller, je treba ugotoviti, da ta poočitev potrjuje prenos nepremičnin z zadruge Weinbau na zadrugo Badischer Winzerkeller, ki je neposredna posledica njune združitve. Poočitev je torej formalnost, ki ji je družba zavezana zaradi svoje pravne oblike. Nasprotno pa se ne zdi, da bi bila poočitev v zemljiški knjigi v ožjem pomenu formalnost pred začetkom poslovanja pravne osebe, kot je zadruga Badischer Winzerkeller. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba določiti, ali poočitev v zemljiški knjigi, ne da bi uradno pomenila formalnost pred začetkom poslovanja zadevne pravne osebe, kljub temu pogojuje nadaljevanje tega poslovanja (glej, kar zadeva vpis povečanja kapitala, sodbi z dne 2. decembra 1997 v zadevi Fantask in drugi, C-188/95, Recueil, str. I-6783 , točka 22, in z dne 29. septembra 1999 v zadevi Modelo, tako imenovana „Modelo I“, C-56/98, Recueil, str. I-6427 , točka 25). V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče že večkrat ugotovilo, da je, kadar je treba za transakcijo, ki jo opravi pravna oseba, kot je na primer povečanje kapitala ali sprememba statuta, po nacionalnem pravu obvezno opraviti določeno pravno formalnost, ta formalnost pogoj za nadaljevanje poslovanja te pravne osebe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Modelo I, točka 26; sodbe z dne 21. septembra 2000 v zadevi Modelo, tako imenovana „Modelo II“, C-19/99, Recueil, str. I-7213 , točka 26; z dne 26. septembra 2000 v zadevi IGI, C-134/99, Recueil, str. I-7717 , točka 24; z dne 21. junija 2001 v zadevi SONAE, C-206/99, Recueil, str. I-4679 , točka 30, in z dne 19. marca 2002 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-426/98, Recueil, str. I-2793 , točka 30). Do enakih ugotovitev je treba priti glede transakcije, kot je ta, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, in sicer ko pravna oseba pridobi nepremičnine s pomočjo združitve s pripojitvijo, ki mora biti po nemškem pravu obvezno poočitena v zemljiški knjigi. Iz tega izhaja, da taksa, ki se obračuna za poočitev v zemljiški knjigi, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, pomeni davek, obračunan za formalnost, ki ji je pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, lahko zavezana pred začetkom poslovanja zaradi svoje pravne oblike. Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da za takso, ki se obračuna za poočitev v zemljiški knjigi, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, načeloma velja prepoved iz člena 10(c) Direktive. Drugo in tretje vprašanje Z drugim in tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je takso, ki se obračuna za poočitev v zemljiški knjigi, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, ne glede na člen 10(c) Direktive, pod določenimi pogoji mogoče šteti za dajatev na prenos, ki jo dovoljuje člen 12 te direktive. V zvezi s tem je treba navesti, da člen 12(1) Direktive taksativno določa davke in dajatve, ki niso dajatev na kapital, in s katerimi se ne glede na člena 10 in 11 te direktive lahko obdavči kapitalske družbe pri transakcijah, ki so določene v teh dveh členih (glej v tem smislu sodbi z dne 2. februarja 1988 v zadevi Dansk Sparinvest, 36/86, Recueil, str. 409 , točka 9, in z dne 20. aprila 1993 v združenih zadevah Ponente Carni in Cispadana Costruzioni, C-71/91 in C-178/91, Recueil, str. I-1915 , točka 24). Dajatve na prenos iz člena 12(1)(b) Direktive je treba šteti za dajatve na vpis, ki se jih obračuna ob nekaterih transakcijah prenosa nepremičnin ali poslovanja, na podlagi splošnih in objektivnih meril (sodba z dne 11. decembra 1997 v zadevi Immobiliare SIF, C-42/96, Recueil, str. I-7089 , točka 34). Ta določba ne razlikuje med dajatvami na prenos, ki jih lahko obračunajo države članice. Državam članicam na splošno omogoča, da razen dajatve na kapital obračunajo dajatve, katerih obdavčljivi dogodek je objektivno vezan na prenos lastninske pravice na nepremičninah ali poslovanja (glej zgoraj navedeno sodbo Immobiliare SIF, točka 35). V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je taksa, ki je sporna v postopku v glavni stvari in ki se obračuna na podlagi splošnih in objektivnih meril, in sicer, v skladu s predložitveno odločbo, na podlagi vrednosti predmeta transakcije, objektivno povezana s prenosom lastninske pravice na nepremičninah z zadruge Weinbau na zadrugo Badischer Winzerkeller s pomočjo združitve s pripojitvijo prve k drugi. Zdi se torej, da obračunavanje takse, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, pomeni dajatev na prenos v smislu člena 12(1)(b) Direktive. Kljub temu pa je ta taksa dejansko lahko dovoljena le, če v skladu s členom 12(2) Direktive ne presega davkov ali dajatev, ki se uporabljajo za podobne transakcije v državi članici, ki jih obračunava. V zvezi s tem je predložitveno sodišče navedlo, da nacionalna ureditev pod določenimi pogoji za poočitev v zemljiški knjigi na podlagi dedovanja ne določa plačila takse, če je predlog za poočitev vložen v dveh letih po smrti. Za določitev, ali je mogoče šteti, da je dedovanje podobno transakciji, kot je ta, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, je treba upoštevati tako njene cilje kot njene učinke. Ugotoviti je treba, da prenosa nepremičnin, ki izhaja iz dedovanja, glede ciljev in učinkov ni mogoče enačiti s transakcijo, kot je ta, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, ki zadeva prenos nepremičnin, ki je posledica združitve dveh gospodarskih subjektov. Poleg tega dejstvo, da nacionalna ureditev ne nalaga takse ali za nekatere transakcije, kot je dedovanje, določa zmanjšano takso, ne pomeni nujno, da je taksa, ki se uporablja za transakcijo, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, v nasprotju s členom 12(2) Direktive. Do takega sklepa je mogoče priti le s pomočjo splošne preučitve dajatev in davkov, ki se uporabljajo za transakcije, ki so glede njihovih ciljev in učinkov podobne transakciji, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, in sicer prenosu nepremičnin z ene zadruge na drugo, ki je posledica njune združitve. To preučitev je treba opraviti ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki so predmet obravnave v postopku v glavni stvari, in zahteva razlago nacionalnega prava. Glede tega je treba opozoriti, da sta v okviru postopka iz člena 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, razlaga nacionalnega prava ter presoja zadevnih dejstev v pristojnosti nacionalnega sodišča (glej zlasti sodbe z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio, C-295/97, Recueil, str. I-3735 , točka 29; z dne 5. oktobra 1999 v združenih zadevah Lirussi in Bizzaro, C-175/98 in C-177/98, Recueil, str. I-6881 , točka 37, in z dne 15. maja 2003 v zadevi RAR, C-282/00, Recueil, str. I-4741 , točka 46). Nacionalno sodišče mora torej preveriti, ali taksa, ki je sporna v postopku v glavni stvari, presega tiste, ki se uporabljajo za podobne transakcije v državi članici obdavčitve. Upoštevajoč zgoraj navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je takso, kakršna je ta, sporna v postopku v glavni stvari, ne glede na člen 10(c) Direktive mogoče šteti za dajatev na prenos, dovoljeno s členom 12(1)(b) Direktive, pod pogojem, da ne presega tistih, ki se uporabljajo za podobne transakcije v državi članici obdavčitve. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ta taksa v skladu z določbami člena 12(2) Direktive. Stroški Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: 1. Za takso, ki se obračuna za poočitev v zemljiški knjigi, kakršna je ta, sporna v postopku v glavni stvari, načeloma velja prepoved iz člena 10(c) Direktive Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala, v različici, ki izhaja iz Direktive Sveta 85/303/EGS z dne 10. junija 1985. 2. Takso, kakršna je ta, sporna v postopku v glavni stvari, je ne glede na člen 10(c) Direktive 69/335, v različici, ki izhaja iz Direktive 85/303, mogoče šteti za dajatev na prenos, dovoljeno s členom 12(1)(b) Direktive 69/335, v različici, ki izhaja iz Direktive 85/303, pod pogojem, da ne presega tistih, ki se uporabljajo za podobne transakcije v državi članici obdavčitve. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ta taksa v skladu z določbami člena 12(2) Direktive 69/33,5 v različici, ki izhaja iz Direktive 85/303. Podpisi ( *1 ) Jezik postopka: nemščina.

62014TJ0386

ro

Istoricul cauzei Contextul general Una dintre cele două reclamante, FIH Erhvervsbank A/S (denumită în continuare „FIH”), este o societate cu răspundere limitată constituită în conformitate cu legislația daneză privind serviciile bancare și aflată sub supravegherea autorităților bancare daneze. FIH și filialele sale sunt deținute integral de cealaltă reclamantă, FIH Holding A/S (denumită în continuare „FIH Holding”). Ca și alte bănci, FIH a beneficiat de anumite măsuri adoptate de Regatul Danemarcei în vederea stabilizării sectorului său bancar. În luna iunie 2009, FIH a primit un aport în capital hibrid de 1,9 miliarde de coroane daneze (DKK) (aproximativ 225 de milioane de euro), în temeiul legii daneze privind aporturile în capital finanțate de stat. Această lege a fost aprobată de Comisia Europeană, cu titlu de schemă de ajutoare compatibilă cu piața internă, prin Decizia C(2009) 776 final din 3 februarie 2009 privind schema de ajutor de stat N31a/2009 – Danemarca. Potrivit acestei decizii, schema de ajutoare era deschisă instituțiilor bancare în esență solide și solvabile. În luna iulie 2009, Regatul Danemarcei a acordat FIH o garanție de stat în cuantum de 50 de miliarde DKK (aproximativ 6,31 miliarde de euro), în temeiul legii daneze privind stabilitatea financiară. Și această lege fusese aprobată prin Decizia C(2009) 776 final, cu titlu de schemă de ajutoare compatibilă cu piața internă. FIH a utilizat integral această garanție pentru emiterea de obligațiuni. La 31 decembrie 2011, valoarea obligațiunilor emise de FIH și garantate de statul danez se ridica la 41,7 miliarde DKK (aproximativ 5,56 miliarde de euro), și anume 49,94 % din bilanțul FIH. Aceste obligațiuni erau scadente în anii 2012 și 2013. Între anii 2009 și 2011, agenția de notare Moody’s a coborât ratingul FIH de la A2 la B1, cu perspectivă negativă. Pentru depășirea problemelor de lichiditate create de structura scadențelor obligațiilor, a apărut necesitatea reducerii sensibile a bilanțului FIH. Prin urmare, la 6 martie 2012, Regatul Danemarcei a notificat Comisiei un pachet de măsuri. Au fost avute în vedere două etape. În cursul primei etape, activele cele mai problematice (în special creditele imobiliare și instrumentele financiare derivate) ar fi fost transferate către o nouă filială a FIH, NewCo. Datoriile inițiale ale NewCo erau constituite din două împrumuturi care îi fuseseră acordate de FIH și din fonduri proprii în valoare de 2 miliarde DKK (aproximativ 268 de milioane de euro). În acest context, Financial Stability Company (denumită în continuare „FSC”), entitate publică înființată de autoritățile daneze în contextul crizei financiare, a acordat de asemenea NewCo o finanțare corespunzătoare sumelor necesare pentru refinanțarea activelor sale (și anume 13 miliarde DKK) pentru ca FIH să ramburseze împrumuturile sale garantate de stat. În cursul celei de a doua etape, FSC urma să cumpere acțiunile NewCo, care ulterior era lichidată ordonat. FIH Holding și FSC au încheiat mai multe acorduri conexe referitoare la situația NewCo în cursul procesului de lichidare. Mai precis, FIH Holding a acordat FSC o garanție nelimitată împotriva pierderilor, asigurându‑i acesteia din urmă acoperirea tuturor sumelor pe care le plătea și a aporturilor în capital pe care le acorda NewCo. FSC a acceptat finanțarea și recapitalizarea NewCo în cursul lichidării acesteia, dacă era necesar. Prin Decizia C(2012) 4427 final din 29 iunie 2012 privind ajutorul de stat SA.34445 (12/C) (ex 2012/N) – Danemarca, Comisia a considerat că măsurile notificate constituiau un ajutor de stat în favoarea NewCo și a grupului FIH. Cu toate acestea, din motive de stabilitate financiară, Comisia a aprobat provizoriu pachetul de măsuri pe o perioadă de șase luni sau, dacă Regatul Danemarcei prezenta în acest interval un plan de restructurare, până la adoptarea de către Comisie a unei decizii finale cu privire la acest aspect. Prin aceeași decizie, Comisia a inițiat o procedură oficială de investigare cu privire la aceste măsuri. În special, Comisia și‑a exprimat îndoielile privind proporționalitatea măsurilor și limitarea acestora la minimul necesar. De asemenea, Comisia și‑a pus problema dacă contribuția proprie a grupului FIH era adecvată și dacă denaturările concurenței erau suficient de limitate. La 2 iulie 2012, FIH a rambursat Regatului Danemarcei fondurile proprii hibride de categoria 1 în cuantum de 1,9 miliarde DKK (aproximativ 225 de milioane de euro) pe care le primise în anul 2009. În consecință, FSC a fost în măsură să finanțeze cvasitotalitatea sumei de 2 miliarde DKK, necesară achiziționării NewCo ca urmare a rambursării anticipate a acestor fonduri. La 4 ianuarie 2013, Regatul Danemarcei a prezentat un plan de restructurare a FIH, a cărui versiune finală este datată 24 iunie 2013. La 3 octombrie 2013, Regatul Danemarcei a transmis un ansamblu de propuneri de angajamente, a căror versiune finală este datată 3 februarie 2014, pentru a răspunde la preocupările exprimate de Comisie în cadrul procedurii de investigare. Decizia atacată La 12 martie 2014, Comisia a notificat Regatului Danemarcei Decizia 2014/884/UE din 11 martie 2014 privind ajutorul de stat SA.34445 (12/C) implementat de Danemarca pentru transferul unor active de patrimoniu de la FIH către [FSC] ( JO 2014, L 357, p. 89 , denumită în continuare „decizia atacată”). Ajutorul în cauză a fost declarat compatibil cu piața internă în temeiul articolului 107 alineatul (3) litera (b) TFUE, fiind avute în vedere planul de restructurare și angajamentele prezentate. Potrivit deciziei atacate, măsurile în favoarea FIH constituiau un ajutor de stat, în sensul articolului 107 alineatul (1) TFUE. În primul rând, Comisia a arătat că măsurile în discuție recurgeau la resurse de stat, deoarece erau finanțate de FSC, întreprindere publică ce utiliza resurse publice. Primo , FSC efectuase un aport în numerar de 2 miliarde DKK (aproximativ 268 de milioane de euro) pentru cumpărarea de acțiuni ale NewCo. Secundo , FSC se angajase să finanțeze activele NewCo, în timp ce FIH rambursa împrumuturile garantate de stat (a se vedea punctul 6 de mai sus). Tertio , FSC renunțase la o parte din dobânzile datorate pentru plata garanției primite de la FIH Holding împotriva pierderilor suportate de NewCo (a se vedea punctul 8 de mai sus). În al doilea rând, Comisia a apreciat că măsurile ofereau un avantaj în favoarea grupului FIH. Aceasta a considerat, contrar celor susținute de autoritățile daneze, că măsurile în discuție nu respectau principiul operatorului privat în economia de piață. În această privință, decizia atacată menționează într‑un grafic valoarea actualizată netă („VAN” sau „net present value”) a acordului de cumpărare de acțiuni pentru diferite valori de lichidare ale activelor NewCo, cuprinsă între 5,1 miliarde DKK și 28,3 miliarde DKK. Probabilitatea ca fiecare scenariu să aibă loc este indicată de linia punctată, de la 0,1 % până la 7,5 %. Potrivit Comisiei, în scenariile cele mai probabile, rentabilitatea este ușor negativă. Potrivit deciziei atacate, rentabilitatea preconizată („expected return”) a măsurilor în cauză depinde de fluxul viitor de venituri provenite din fluxurile de numerar, care trebuie actualizat la momentul prezent, și anume VAN, prin utilizarea unei rate de actualizare („discount rate”) corespunzătoare. Graficul 1 Valoare actualizată netă a măsurii pentru [FSC] În consecință, în decizia atacată se concluzionează că VAN medie a acordului de cumpărare de acțiuni, ponderată în funcție de probabilitate, se ridică, potrivit calculului expertului extern al Comisiei, la 726 de milioane DKK. Prin urmare, în privința FSC, acordul de cumpărare de acțiuni generează mai degrabă pierderi decât profit. În plus, un operator privat în economia de piață ar fi solicitat o remunerație pentru fondurile proprii de cel puțin 10 % pe an pentru o investiție similară de 2 miliarde DKK (aproximativ 268 de milioane de euro), ceea ce ar fi generat aproximativ 1,33 miliarde DKK pe durata celor șapte ani de existență ai societății Newco. În al treilea rând, Comisia a arătat că măsurile priveau exclusiv grupul FIH și NewCo și, pentru acest motiv, erau selective. În al patrulea rând, Comisia a apreciat că măsurile erau susceptibile să creeze denaturări ale concurenței și să aibă efecte asupra comerțului dintre statele membre. Potrivit calculelor efectuate de Comisie, întemeiate pe rapoarte întocmite de experți externi, cuantumul ajutorului se ridica la aproximativ 2,25 miliarde DKK (respectiv aproximativ 300 de milioane de euro). Pentru a cuantifica valoarea ajutorului, Comisia a luat în considerare următoarele elemente: — beneficiul legat de formula acordului de cumpărare de acțiuni (0,73 miliarde DKK), ca urmare a unei participări de doar 25 % din orice creștere de capital pe o perioadă de investiții de șapte ani (în opinia Comisiei, o investiție de capital simplă ar implica o participare de 100 % din rentabilitatea capitalurilor proprii); — renunțarea la o remunerație anuală pentru fondurile proprii pe o perioadă de investiții de șapte ani (1,33 miliarde DKK); — plata efectuată de Newco către FIH a unor dobânzi excedentare pentru primul împrumut acordat și pentru finanțarea sa inițială (0,33 miliarde DKK); — plata către FIH a unor comisioane de administrare excedentare pentru gestionarea activelor și acoperirea riscurilor (0,14 miliarde DKK). Ca factor atenuant, Comisia a considerat că anularea anticipată a garanțiilor de stat în valoare de 0,28 miliarde DKK trebuia să fie dedusă din valoarea totală a ajutorului. În ceea ce privește compatibilitatea ajutorului, Comisia a examinat măsura în temeiul articolului 107 alineatul (3) litera (b) TFUE și în lumina Comunicării privind tratarea activelor depreciate în sectorul bancar comunitar ( JO 2009, C 72, p. 1 , denumită în continuare „Comunicarea privind activele depreciate”), precum și a Comunicării privind aplicarea, începând cu 1 ianuarie 2012, a normelor privind ajutoarele de stat în cazul măsurilor de sprijin în favoarea băncilor, în contextul crizei financiare ( JO 2011, C 356, p. 7 , denumită în continuare „Comunicarea privind restructurarea”). În această privință, Comisia a arătat că remunerarea solicitată pentru fondurile proprii depindea de efectul real net al măsurilor, în termeni de asistență de capital. Comisia a evaluat efectul brut al măsurilor, în termeni de asistență de capital, la 375 de milioane DKK și valoarea transferului echivalent la 254 de milioane DKK peste valoarea economică reală, sumă care trebuia să fie remunerată și recuperată. În plus, trebuiau să fie recuperate comisioanele excedentare, în valoare de 143,2 milioane DKK. În opinia Comisiei, o plată în avans a sumei de 254 de milioane DKK (la valoarea din 1 martie 2012) a redus efectul net al asistenței de capital de la 375 de milioane DKK la 121 de milioane DKK. Prin urmare, plata unei prime unice de 310,25 milioane DKK la valoarea din 30 septembrie 2013, plata anuală a 12,1 milioane DKK (corespunzătoare unei remunerații anuale de 10 % din asistența de capital) și recuperarea unor comisioane excedentare ar face ca măsurile să fie conforme cu Comunicarea privind activele depreciate. Având în vedere aceste diferite elemente, Comisia a considerat că măsurile erau proporționale, se limitau la minimul necesar și garantau o contribuție proprie suficientă din partea FIH, în conformitate cu Comunicarea privind activele depreciate. În continuare, Comisia a verificat compatibilitatea măsurilor cu Comunicarea privind restructurarea. Astfel, Comisia a apreciat că fusese transmis un plan de restructurare complet, în care se demonstra că FIH își restabilea viabilitatea pe termen lung fără ajutor de stat. Pe de altă parte, potrivit Comisiei, planul de restructurare asigura o partajare adecvată a sarcinii, precum și o atenuare suficientă a denaturării concurenței. În lumina celor de mai sus, prin decizia atacată, ajutorul a fost declarat compatibil cu piața internă. Procedura și concluziile părților Prin cererea introductivă depusă la grefa Tribunalului la 24 mai 2014, reclamantele au introdus prezenta acțiune. Reclamantele solicită Tribunalului: — anularea deciziei atacate; — obligarea Comisiei la plata cheltuielilor de judecată. Comisia solicită Tribunalului: — respingerea acțiunii ca fiind în parte inadmisibilă și în parte nefondată; — obligarea reclamantelor la plata cheltuielilor de judecată. La propunerea judecătorului raportor, Tribunalul a decis deschiderea fazei orale a procedurii și, în cadrul măsurilor de organizare a procedurii prevăzute la articolul 89 alineatul (3) litera (a) din Regulamentul de procedură al Tribunalului, a invitat părțile să răspundă la anumite întrebări scrise. Părțile au răspuns la aceste întrebări în termenele stabilite. Pledoariile părților și răspunsurile acestora la întrebările orale adresate de Tribunal au fost ascultate în ședința din 25 februarie 2016. În drept În susținerea acțiunii, reclamantele invocă trei motive, întemeiate, primul, pe încălcarea articolului 107 alineatul (1) TFUE, întrucât decizia atacată nu ar fi aplicat în mod corect principiul operatorului privat în economia de piață, al doilea, pe erori în calculul cuantumului ajutorului de stat și al ajutorului incompatibil și, al treilea, pe încălcarea obligației de motivare. Cu privire la primul motiv, întemeiat pe aplicarea eronată a principiului operatorului privat în economia de piață Argumentele părților Prin intermediul primului motiv, reclamantele susțin că decizia atacată încalcă articolul 107 alineatul (1) TFUE, în măsura în care Comisia a concluzionat că măsurile nu erau conforme cu principiul operatorului privat în economia de piață. În opinia reclamantelor, Comisia a considerat în mod eronat că transferul de active constituia un ajutor de stat întrucât niciun operator în economia de piață nu ar fi realizat o investiție în condiții echivalente. În această privință, Comisia ar fi omis să ia în considerare riscul preexistent ca Regatul Danemarcei să suporte prejudicii foarte mari în ceea ce privește aportul în capital hibrid de categoria 1 în cuantum de 1,9 miliarde DKK (aproximativ 225 de milioane de euro) și cele 42 de miliarde DKK constând în obligațiuni în circulație emise de FIH și garantate de stat. În opinia reclamantelor, se prezuma că transferul de active elimina riscul ca FIH să se confrunte cu problemele de lichiditate sau ca FIH însăși să fie lichidată. Reclamantele arată că, potrivit estimărilor efectuate în anul 2012 de un consultant extern, în cazul în care FIH înceta plățile, Regatul Danemarcei risca să suporte o pierdere netă de 3,8 miliarde DKK, în privința obligațiunilor garantate, și de 1,9 miliarde DKK, în privința capitalului hibrid de categoria 1. Prin urmare, pierderea netă estimată ar face ca valoarea ajutorului de stat, calculată de Comisie ca fiind de 225 de milioane de euro, să pară derizorie. Reclamantele adaugă că, la momentul transferului de active, Regatul Danemarcei trebuia să se confrunte cu două scenarii de risc. În primul rând, riscul legat de obligațiunile garantate de stat și de aportul în capital hibrid, în cadrul unei eventuale încetări a plăților de către FIH. În al doilea rând, riscul legat de transferul de active propriu‑zis, care decurgea din posibilitatea ca portofoliul de active să dea rezultate mai slabe decât cele prevăzute. Totuși, conform convenției de transfer, orice pierdere survenită în acest context ar fi suportată de FIH. Reclamantele impută Comisiei că nu a examinat în decizia atacată dacă transferul de active redusese în mod sensibil (sau chiar eliminase) primul risc, și anume riscul ca FIH să înceteze plățile. În opinia reclamantelor, în loc să analizeze dacă în împrejurări analoge un operator privat ar fi acordat aceeași finanțare, Comisia ar fi trebuit să ia în considerare comportamentul unui operator privat care se confrunta cu aceleași riscuri ca Regatul Danemarcei. În realitate, un creditor privat nu s‑ar afla în aceeași situație ca un investitor privat care acționează în condițiile normale ale unei economii de piață (denumit în continuare „investitor privat”), în sensul că ar fi posibil ca acel creditor privat să fie nevoit să accepte o tranzacție care generează pierderi dacă este vorba despre o modalitate de a evita pierderi mai mari. Reclamantele susțin că, având în vedere riscul de a suferi pierderile identificate la punctul 38 de mai sus (și anume 5,7 miliarde DKK), în cazul FIH, condițiile transferului de active nu erau mai favorabile decât cele pe care le‑ar fi acceptat un operator avizat în economia de piață (și anume un creditor privat). Reclamantele evidențiază, în ceea ce privește expunerea la risc a statului, că aportul în capital hibrid de categoria 1 în valoare de 1,9 miliarde DKK (aproximativ 225 de milioane de euro) acordat FIH a fost înlocuit printr‑o investiție de capital de 2 miliarde DKK (aproximativ 268 de milioane de euro) efectuată în NewCo. Mai mult, FIH Holding ar fi acordat o garanție nelimitată asupra pierderilor. Pe de altă parte, deși capitalul hibrid de categoria 1 nu era acoperit în cazul falimentului FIH, investiția de capital în NewCo ar fi fost acoperită printr‑o garanție reală mobiliară și prin garantarea pierderilor de către FIH Holding. Reclamantele adaugă că FIH avea obligația să utilizeze suma de 2 miliarde DKK obținută de la FSC pentru rambursarea obligațiunilor garantate de stat, reducând și mai mult riscul suportat de acesta. În sfârșit, reclamantele arată că, în cazul unei încetări a plăților, FIH trebuia să distribuie un dividend estimat la nu mai puțin de 90 %. Reclamantele susțin că un creditor privat ar fi încercat în același mod să își reducă expunerea față de un debitor care avea dificultăți financiare. În lumina celor de mai sus, reclamantele apreciază că transferul de active nu presupunea un ajutor de stat și că, prin urmare, decizia atacată trebuie să fie anulată pentru încălcarea articolului 107 alineatul (1) TFUE. Comisia contestă argumentele reclamantelor. Potrivit Comisiei, reclamantele nu iau în considerare distincția, stabilită în jurisprudență, dintre aplicabilitatea principiului operatorului privat în economia de piață și aplicarea sa efectivă. Comisia susține că acest principiu trebuie să fie aplicat dacă statul membru în cauză a acționat în calitate de operator pe piață, iar nu în calitate de putere publică. În ceea ce privește aplicarea acestui principiu, ar trebui luate în considerare doar beneficiile și obligațiile legate de situația statului în calitate de acționar sau de investitor, cu excepția celor legate de calitatea sa de putere publică. Prin urmare, teza reclamantelor referitoare la luarea în considerare a unor pierderi eventuale legate de datorii preexistente rezultate din aportul în capital și din garanții ar fi contrară jurisprudenței. Reclamantele ar ignora faptul că aceste măsuri constituiau un ajutor de stat în favoarea FIH și, prin urmare, rezultau din acțiunea statului în calitate de putere publică. În consecință, Comisia nu ar fi putut să acorde o importanță minoră riscului legat de aceste pierderi. Pentru aceleași motive, Comisia consideră că reclamantele afirmă în mod eronat că a săvârșit o eroare prin faptul că a comparat comportamentul statului membru cu cel al unui investitor, în loc să îl compare cu comportamentul unui creditor. Comisia evidențiază că reclamantele nu menționează alte datorii preexistente pe care FIH ar fi trebuit să le plătească statului în calitate de operator pe piață. În ceea ce privește scenariul de risc legat de probabilitatea incapacității de plată a FIH Holding, Comisia arată că beneficiază de o largă putere discreționară atunci când trebuie să efectueze o apreciere economică complexă precum în speță. Aceasta adaugă că, în cadrul garanției nelimitate împotriva pierderilor, acordată de FIH Holding, riscul relevant era acela ca pierderile eventual suferite de FSC pe durata lichidării NewCo (în special dacă aceasta trebuia să fie recapitalizată) să depășească capacitatea FIH Holding de a le suporta. Cu cât valoarea de lichidare a NewCo ar fi mai mică (și, așadar, cu cât pierderile suportate de FSC ar fi mai mari), cu atât ar fi mai puțin probabil ca FIH Holding să fie în măsură să execute toate obligațiile în temeiul acestei garanții. Comisia a apreciat că era previzibilă o pierdere de 16 % din întreaga valoare de lichidare, ceea ce corespunde ratei de incapacitate de plată a unei instituții financiare notate de Moody’s cu B1 (cu alte cuvinte, nota acordată FIH la momentul aprobării măsurilor). În concluzie, Comisia apreciază că a evaluat în mod corect riscul de incapacitate de plată a FIH Holding legat de garanția nelimitată împotriva pierderilor pe care a acordat‑o FSC. În duplică, Comisia precizează că, întrucât a decis că era aplicabil principiul investitorului privat, a recurs la acesta în decizia atacată. Aprecierea Tribunalului Potrivit articolului 107 alineatul (1) TFUE, cu excepția derogărilor prevăzute de tratate, sunt incompatibile cu piața internă ajutoarele acordate de state sau prin intermediul resurselor de stat, sub orice formă, care denaturează sau amenință să denatureze concurența prin favorizarea anumitor întreprinderi sau a producerii anumitor bunuri, în măsura în care acestea afectează schimburile comerciale dintre statele membre. Calificarea ca ajutor în sensul articolului 107 alineatul (1) TFUE impune îndeplinirea tuturor condițiilor prevăzute de această dispoziție. În primul rând, trebuie să fie vorba despre o intervenție a statului sau prin intermediul resurselor de stat. În al doilea rând, această intervenție trebuie să fie susceptibilă să afecteze schimburile dintre statele membre. În al treilea rând, aceasta trebuie să acorde un avantaj beneficiarului său prin favorizarea anumitor întreprinderi sau a producerii anumitor bunuri. În al patrulea rând, aceasta trebuie să denatureze sau să amenințe să denatureze concurența (Hotărârea din 17 mai 2011, Buczek Automotive/Comisia, T‑1/08 , EU:T:2011:216 , punctul ). Mai precis, în ceea ce privește condiția referitoare la avantaj, trebuie amintit că noțiunea de ajutor este mai generală decât cea de subvenție, dat fiind că aceasta include nu numai prestații pozitive, precum subvențiile propriu‑zise, ci și intervenții de stat care, sub diverse forme, reduc sarcinile care grevează în mod normal bugetul unei întreprinderi și care, din acest motiv, fără să fie subvenții în sensul strict al termenului, au aceeași natură și efecte identice (Hotărârea din 17 mai 2011, Buczek Automotive/Comisia, T‑1/08 , EU:T:2011:216 , punctul ). Tot potrivit unei jurisprudențe constante, articolul 107 TFUE nu face distincție în funcție de cauzele sau de obiectivele intervențiilor statului, ci le definește în funcție de efectele lor (Hotărârea din 17 mai 2011, Buczek Automotive/Comisia, T‑1/08 , EU:T:2011:216 , punctul ). S‑a statuat de asemenea că, pentru a determina dacă o măsură de stat reprezintă un ajutor de stat în sensul articolului 107 TFUE, trebuie să se stabilească dacă întreprinderea beneficiară obține un avantaj economic pe care nu l‑ar fi obținut în condiții normale de piață (Hotărârea din 17 mai 2011, Buczek Automotive/Comisia, T‑1/08 , EU:T:2011:216 , punctul ). Trebuie amintit că intervenția autorităților publice în capitalul unei întreprinderi, sub orice formă, poate constitui un ajutor de stat atunci când sunt îndeplinite condițiile prevăzute la articolul 107 TFUE (Hotărârea din 6 martie 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale și Land Nordrhein‑Westfalen/Comisia, T‑228/99 și T‑233/99 , EU:T:2003:57 , punctul ). Pentru a se stabili dacă o asemenea intervenție prezintă caracterul unui ajutor de stat, trebuie să se analizeze dacă, în împrejurări similare, un investitor privat având o dimensiune care poate fi comparată cu cea a organismelor care administrează sectorul public ar fi putut fi determinat să ia măsura în discuție. În special, este relevant să se ridice problema dacă un investitor privat ar fi efectuat operațiunea în cauză în aceleași condiții și, în cazul unui răspuns negativ, să se examineze care erau condițiile în care acesta ar fi putut să o realizeze. Comparația dintre comportamentele investitorului public și investitorului privat trebuie stabilită în raport cu atitudinea pe care ar fi avut‑o un investitor privat la momentul operațiunii în cauză, având în vedere informațiile disponibile și evoluțiile previzibile la acel moment (Hotărârea din 6 martie 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale și Land Nordrhein‑Westfalen/Comisia, T‑228/99 și T‑233/99 , EU:T:2003:57 , punctele și ). Cu toate acestea, trebuie să se precizeze că, atunci când este vorba despre recuperarea unor creanțe publice, nu este necesar să se examineze dacă organismele publice în discuție s‑au comportat ca investitori publici a căror intervenție ar trebui comparată cu comportamentul unui investitor privat care urmărea o politică structurală, globală sau sectorială și orientată de perspective de rentabilitate pe termen lung a capitalurilor investite. În realitate, aceste organisme publice trebuie comparate cu un creditor privat care urmărește să obțină plata sumelor pe care i le datorează un debitor care are dificultăți financiare (Hotărârea din 29 iunie 1999, DM Transport, C‑256/97 , EU:C:1999:332 , punctele și , Hotărârea din 24 ianuarie 2013, Frucona Košice/Comisia, C‑73/11 P , EU:C:2013:32 , punctul , Hotărârea din 11 iulie 2002, HAMSA/Comisia, T‑152/99 , EU:T:2002:188 , punctul , și Hotărârea din 17 mai 2011, Buczek Automotive/Comisia, T‑1/08 , EU:T:2011:216 , punctul ). Atunci când o întreprindere care se confruntă cu o deteriorare importantă a situației sale financiare propune creditorilor săi un acord sau o serie de acorduri de renegociere a datoriei sale pentru a‑și redresa situația și pentru a evita intrarea sa în lichidare, fiecare creditor este nevoit să facă o alegere între cuantumul care i se oferă în cadrul acordului propus, pe de o parte, și cuantumul pe care consideră că îl poate recupera în urma lichidării eventuale a întreprinderii, pe de altă parte. Alegerea acestuia este influențată de o serie de factori, cum ar fi calitatea sa de creditor ipotecar, privilegiat sau ordinar, natura și conținutul eventualelor garanții de care dispune, aprecierea sa cu privire la posibilitățile de redresare a întreprinderii, precum și beneficiul care i‑ar reveni în cazul lichidării. De exemplu, dacă se dovedește că, în cazul lichidării unei întreprinderi, valoarea obținută din activele sale nu permite decât acoperirea ipotecilor și a creanțelor preferențiale, creanțele ordinare nu ar avea nicio valoare. Într‑o asemenea situație, faptul că un creditor obișnuit acceptă să renunțe la o parte importantă a creanței sale nu ar constitui o pierdere reală (Hotărârea din 11 iulie 2002, HAMSA/Comisia, T‑152/99 , EU:T:2002:188 , punctul ). Trebuie să se amintească de asemenea că simplul fapt că o întreprindere publică a efectuat deja aporturi în capital, calificate drept ajutoare, la una dintre filialele sale nu exclude a priori ca un aport ulterior în capital să poată fi calificat drept investiție care îndeplinește criteriul operatorului privat în economia de piață (Hotărârea din 15 septembrie 1998, BP Chemicals/Comisia, T‑11/95 , EU:T:1998:199 , punctul ). În sfârșit, criteriul operatorului privat în economia de piață nu constituie o excepție care se aplică numai la cererea unui stat membru. Atunci când este aplicabil, acest criteriu se numără printre elementele pe care Comisia trebuie să le ia în considerare pentru a demonstra existența unui ajutor (Hotărârea din 5 iunie 2012, Comisia/EDF, C‑124/10 P , EU:C:2012:318 , punctul ). În consecință, atunci când reiese că criteriul investitorului privat ar putea fi aplicabil, revine Comisiei sarcina de a solicita statului membru în cauză să îi furnizeze toate informațiile relevante care să îi permită să verifice dacă sunt îndeplinite condițiile pentru aplicabilitatea și pentru aplicarea acestui criteriu (Hotărârea din 5 iunie 2012, Comisia/EDF, C‑124/10 P , EU:C:2012:318 , punctul , și Hotărârea din 3 aprilie 2014, Comisia/Țările de Jos și ING Groep, C‑224/12 P , EU:C:2014:213 , punctul ). În lumina acestor principii trebuie analizat primul motiv, prin intermediul căruia se pune problema dacă, pentru a aprecia în speță existența unui ajutor, Comisia a aplicat testul adecvat. În opinia reclamantelor, în esență, Comisia ar fi trebuit să aplice principiul creditorului în economia de piață în cazul comportamentului Regatului Danemarcei, astfel încât să țină seama de riscul unor pierderi financiare în lipsa măsurilor în discuție. În schimb, Comisia susține că a aplicat testul corect, și anume principiul investitorului privat. Aceasta combate argumentele reclamantelor susținând că nu pot fi luate în considerare eventualele datorii preexistente față de Regatul Danemarcei, rezultate din aportul în capital și din garanții, deoarece acesta a acționat în calitate de autoritate publică adoptând măsurile respective care constituiau ajutoare. În această privință, trebuie să se arate că, deși decizia atacată nu menționează motivele care au determinat Comisia să nu ia în considerare măsurile adoptate în anul 2009 în cadrul analizei pe care a efectuat‑o cu privire la măsurile notificate în anul 2012, Comisia precizează în înscrisurile sale că motivul era determinat de faptul că măsurile din anul 2009 constituiau ajutoare de stat. Prin urmare, Tribunalul trebuie să stabilească dacă, în cadrul examinării măsurilor notificate în anul 2012, Comisia avea obligația să ia în considerare faptul că, în anul 2012, Regatul Danemarcei trebuia să facă față unor riscuri rezultate din aportul în capital și din garanțiile acordate în anul 2009, astfel cum susțin reclamantele, sau dacă, astfel cum afirmă Comisia, aceasta putea să nu ia în considerare împrejurarea respectivă. Este logic să se considere că un operator economic rațional ar fi luat în considerare expunerea sa rezultată dintr‑un aport în capital și dintr‑o garanție acordate unei societăți care ar avea ulterior dificultăți financiare pentru a stabili dacă ar fi fost rezonabil să nu acționeze și să admită eventual ca riscul să se materializeze sau dacă, dimpotrivă, ar fi prudent să adopte anumite măsuri pentru a evita materializarea acestui risc. O asemenea decizie ar fi luată având în vedere informațiile disponibile și evoluțiile previzibile la acel moment. Această alegere ar fi influențată de o serie de factori, ca gradul de expunere (și anume valoarea aportului în capital și suma acoperită de garanție), probabilitatea materializării riscului, șansele de recuperare a fondurilor în cazul lichidării societății, durata procedurilor de lichidare, precum și costul și riscurile inerente adoptării măsurilor preconizate și șansele de redresare a societății. După cum reclamantele afirmă în mod întemeiat, un operator economic aflat într‑o situație precum cea din speță, în care societății în cauză i se acordă în prealabil un aport în capital și o garanție, prezintă puncte comune mai curând cu un creditor privat care urmărește să reducă la minimum riscurile decât cu un investitor privat care urmărește să rentabilizeze la maximum fondurile pe care le poate investi unde dorește. Astfel, în timp ce simpla inacțiune a unui creditor privat poate produce consecințe financiare asupra sa, decizia unui investitor privat de a investi pentru prima dată într‑o societate mai degrabă decât în alta este orientată în esență de perspectivele sale de a obține profit. Poate fi rezonabil ca un operator economic care deține participații la capitalul unei societăți căreia i‑a acordat și o garanție să adopte măsuri care presupun un anumit cost atunci când acestea permit reducerea considerabilă sau chiar eliminarea riscului de pierdere a capitalului și de executare a garanției. Mai precis, în cazul Regatului Danemarcei, poate fi rezonabil din punct de vedere economic să accepte măsuri ca transferul de active depreciate, în măsura în care acestea au un cost limitat și implică riscuri reduse și în măsura în care, în lipsa lor, ar fi foarte probabil să fie obligat să suporte pierderi având o valoare mai mare decât acest cost. Astfel, având în vedere obiectivul normelor privind controlul ajutoarelor de stat, ar fi ilogic ca, pentru respectarea acestora, un stat membru să fie obligat să efectueze un transfer de fonduri considerabil care foarte probabil se realizează în beneficiul unei întreprinderi, dacă se demonstrează că poate evita acest cost prin adoptarea unor măsuri cu un cost mai mic, ceea ce ar reprezenta un comportament economic rezonabil. În speță, în decizia atacată nu este analizat costul care ar rezulta din neadoptarea de către Regatul Danemarcei în anul 2012 a unor măsuri care ar decurge din aportul în capital hibrid de categoria 1 în valoare de 1,9 miliarde DKK (aproximativ 225 de milioane de euro) și din garanția de stat în valoare de 50 de miliarde DKK (aproximativ 6,31 miliarde de euro), adoptate în temeiul Deciziei C(2009) 776 final. În această privință, trebuie să se constate că în decizia atacată a fost aplicat un test juridic incorect, și anume principiul investitorului privat în economia de piață, în loc ca aceste măsuri să fi fost examinate în lumina principiului creditorului privat în economia de piață, independent de rezultatul la care ar fi condus această analiză. Într‑adevăr, atunci când a adoptat măsurile în discuție în anul 2012, comportamentul Regatului Danemarcei nu trebuia să fie comparat cu cel al unui investitor care urmărește să își maximizeze profitul, ci cu comportamentul unui creditor care urmărește să reducă pierderile la care s‑ar expune în cazul unei inacțiuni. În aceste împrejurări, trebuie să se constate că în decizia atacată a fost utilizat un cadru de referință incorect pentru analiza pe care o conține. Trebuie să se adauge că, în cadrul prezentului litigiu, Tribunalul nu are competența să se pronunțe cu privire la rezultatul la care ar fi condus aplicarea de către Comisie în speță a testului creditorului privat. Prin urmare, Comisiei îi revine sarcina să ajungă la concluziile relevante, în temeiul testului juridic corect, rezultate din împrejurarea că măsurile din anul 2009 constituiau ajutoare de stat declarate compatibile cu piața internă, stabilind eventual, la capătul acestei analize, dacă echivalentul‑ajutor era egal cu cuantumul total aferent măsurilor sau numai cu o parte a acestuia. Astfel, din jurisprudență rezultă că, atunci când statul acordă o garanție pentru un împrumut bancar unei societăți aflate în dificultate și în lipsa unei contrapartide adecvate, garanțiile trebuie să fie considerate ajutoare care au o valoare egală cu împrumutul garantat. În aceste împrejurări, ajutoarele respective nu pot fi integrate în calculul costului suportat de stat pentru lichidarea societății în discuție (a se vedea în acest sens Hotărârea din 28 ianuarie 2003, Germania/Comisia, C‑344/99 , EU:C:2003:55 , punctul ). În acest context, este util să se arate că din decizia din anul 2009 rezultă că schema de ajutoare era destinată instituțiilor bancare în esență solide și solvabile și că garanția putea fi acordată numai în schimbul unei prime orientate de piață. Având în vedere cele de mai sus, trebuie să se concluzioneze că, prin aplicarea unui test juridic incorect, Comisia a săvârșit o eroare de drept. Argumentele deduse de Comisie din jurisprudență nu pot infirma această concluzie. În primul rând, trebuie să se precizeze că în Hotărârea din 3 aprilie 2014, Comisia/Țările de Jos și ING Groep ( C‑224/12 P , EU:C:2014:213 ), pronunțată la doar câteva săptămâni după adoptarea deciziei atacate, s‑a statuat, la punctele 31-37, că Comisia nu putea să refuze aplicarea principiului operatorului privat în economia de piață în ceea ce privește modificarea condițiilor de rambursare a unui aport în capital numai pentru motivul că aportul inițial în capital constituia un ajutor de stat (a se vedea de asemenea Hotărârea din 2 martie 2012, Țările de Jos/Comisia, T‑29/10 și T‑33/10 , EU:T:2012:98 , punctele - ). Desigur, astfel cum afirmă Comisia, cauza în care s‑a pronunțat Hotărârea din 3 aprilie 2014, Comisia/Țările de Jos și ING Groep ( C‑224/12 P , EU:C:2014:213 ), are în vedere mai degrabă aplicabilitatea principiului operatorului privat în economia de piață (pe care Comisia nu l‑a aplicat în ceea ce privește modificarea condițiilor de rambursare) decât aplicarea sa concretă. Aceasta arată însă că, pentru a analiza existența unui ajutor în cadrul unei măsuri ulterioare, împrejurarea că o măsură prealabilă conține un element de ajutor nu este suficientă pentru a refuza luarea în considerare a efectului măsurii respective. Dacă argumentul Comisiei ar fi corect, nu ar fi necesară niciodată aplicarea principiului operatorului privat în economia de piață în ceea ce privește modificarea ulterioară a unei măsuri care ar conține inițial un element de ajutor. Prin urmare, nu ar fi fost necesară anularea deciziei sale, astfel cum a procedat instanța Uniunii în cauza menționată. Pe de altă parte, așa cum Curtea a arătat în hotărârea respectivă, pentru analiza măsurii ulterioare este determinant dacă comportamentul statului se conformează unui criteriu de raționalitate economică (Hotărârea din 3 aprilie 2014, Comisia/Țările de Jos și ING Groep, C‑224/12 P , EU:C:2014:213 , punctul ). Trebuie să se constate că, în speță, Comisia nu a analizat dacă, prin adoptarea măsurilor din anul 2012, în loc să permită materializarea riscului de pierdere a aportului în capital și de executare a garanției, Regatul Danemarcei adoptase un comportament care se conforma criteriului de raționalitate economică. În al doilea rând, Comisia face trimitere la Hotărârea din 5 iunie 2012, Comisia/EDF ( C‑124/10 P , EU:C:2012:318 ), în care, la punctul 79, Curtea a statuat în drept că, în cadrul aplicării principiului investitorului privat în economia de piață, trebuie avute în vedere numai beneficiile și obligațiile referitoare la situația statului în calitate de acționar, cu excluderea celor care se referă la calitatea sa de putere publică. Întemeindu‑se pe această hotărâre, Comisia susține că, întrucât acordarea unui ajutor de stat se referea în mod vădit la Regatul Danemarcei în calitate de putere publică, la analiza existenței unui ajutor în cadrul măsurilor în discuție nu este necesară luarea în considerare a aportului în capital și a garanției. Trebuie să se precizeze că această cauză menționată mai sus privea o decizie a Comisiei prin care a fost refuzată aplicarea principiului investitorului privat în economia de piață în cadrul examinării reconversiei unei datorii fiscale într‑un aport de capital în beneficiul unei societăți deținute integral de stat. În prima instanță, Tribunalul s‑a pronunțat, fără a fi criticat de Curte, că, pentru a exclude aplicarea criteriului operatorului privat în economia de piață, Comisia nu se putea întemeia numai pe criterii pur formale precum natura fiscală a creanței sau recurgerea la o lege pentru renunțarea la creanță. Dimpotrivă, Comisia avea obligația să examineze temeinicia argumentației potrivit căreia renunțarea la creanța fiscală în cadrul unei restructurări a bilanțului și al unei majorări de capital putea îndeplini acest criteriu. Mai precis, din hotărârea menționată rezultă că un avantaj economic trebuie să fie apreciat prin raportare la criteriul investitorului privat dacă din aprecierea globală eventual necesară reiese că statul membru în cauză, deși a utilizat astfel de mijloace proprii puterii publice, a acordat totuși avantajul respectiv în calitatea sa de acționar (Hotărârea din 5 iunie 2012, Comisia/EDF, C‑124/10 P , EU:C:2012:318 , punctul ). Trebuie să se arate că în Hotărârea din 5 iunie 2012, Comisia/EDF ( C‑124/10 P , EU:C:2012:318 ), Curtea a declarat că, pentru a analiza o majorare de capital sub forma unei renunțări la o creanță fiscală, Comisia avea obligația să ia în considerare calitatea statului de acționar și de creditor al unei întreprinderi. Mai mult, din hotărârea menționată rezultă că utilizarea unor mijloace de putere publică este lipsită de relevanță în privința posibilității ca statul să fie considerat că acționează în calitate de operator economic rațional. Prin urmare, contrar celor arătate de Comisie, această hotărâre nu poate fi invocată în susținerea poziției sale în speță. Pe de altă parte, trebuie să se arate că în Hotărârea din 24 ianuarie 2013, Frucona Košice/Comisia ( C‑73/11 P , EU:C:2013:32 ), se confirmă că originea fiscală a datoriei, care decurge, așadar, din calitatea de putere publică a statului, nu este determinantă pentru a exclude aplicarea principiului creditorului privat. În al treilea rând, Hotărârea din 24 octombrie 2013, Land Burgenland și alții/Comisia ( C‑214/12 P, C‑215/12 P și C‑223/12 P , EU:C:2013:682 ), citată de Comisie, a avut în vedere privatizarea unei bănci, care fusese realizată la un preț net inferior celui oferit de alt ofertant. Prin decizia adoptată, Comisia a respins argumentul potrivit căruia ofertantul declarat câștigător ar oferi perspective mai bune prin faptul că nu a recurs la garanția legală acordată de land („Ausfallhaftung”) în cazul încetării de plăți de către bancă. Curtea a statuat că Comisia refuzase în mod întemeiat să ia în considerare garanția legală în discuție, deoarece, prin acordarea sa, statul urmărea alte obiective decât rentabilitatea și exercita prerogative de putere publică (Hotărârea din 24 octombrie 2013, Land Burgenland și alții/Comisia, C‑214/12 P, C‑215/12 P și C‑223/12 P , EU:C:2013:682 , punctele - ). Din aceste considerații rezultă că hotărârea menționată privea aplicarea concretă a ceea ce era apreciat ca fiind testul corect, și anume principiul vânzătorului privat, precum și elementele care trebuiau să fie luate în considerare în cadrul acestei aplicări. Prin urmare, cauza amintită este diferită de prezenta cauză, în care Comisia a aplicat un test juridic incorect. În cadrul aplicării testului juridic corect, Comisiei îi revine sarcina să acționeze eventual în conformitate cu Hotărârea Land Burgenland, în care garanția în discuție nu a fost limitată nici în timp, nici în ceea ce privește suma acoperită și nu a fost acordată în schimbul plății unei prime sau prin intermediul unui mecanism de piață (a se vedea în acest sens Hotărârea din 24 octombrie 2013, Land Burgenland și alții/Comisia, C‑214/12 P, C‑215/12 P și C‑223/12 P , EU:C:2013:682 , punctul ). Având în vedere cele de mai sus, trebuie să se concluzioneze că Comisia ar fi trebuit să analizeze măsurile în discuție în funcție de natura, de obiectul și de obiectivul lor, cu luarea în considerare a contextului în care se înscriau, și anume reducerea expunerii Regatului Danemarcei rezultată din aportul în capital și din garanția acordate, în loc să aplice principiul investitorului privat independent de rezultatul acestei analize. Din moment ce, precum în speță, statul, care deține o parte a capitalului unei bănci aflată în dificultate și care garantează o parte a obligațiilor acesteia, intervine într‑un transfer de active depreciate, nu i se poate exclude a priori posibilitatea de a acționa într‑un scop comparabil cu cel pe care l‑ar fi urmărit un creditor privat pentru a‑și reduce expunerea. În aceste împrejurări, prezentul motiv trebuie admis. Cu privire la al doilea motiv, întemeiat pe unele erori în calculul cuantumului ajutorului de stat și al ajutorului incompatibil Prin intermediul celui de al doilea motiv, reclamantele invocă săvârșirea de către Comisie a mai multor erori în calculul ajutorului de stat și al ajutorului incompatibil. Reclamantele invocă cinci erori de apreciere pretins săvârșite de Comisie în această privință, și anume erori care privesc calculul valorii activelor transferate, riscul de insolvență a FSC, remunerarea FSC pentru investiția sa de capital, dobânzile care trebuie plătite FSC pentru finanțarea pe care a acordat‑o NewCo și valoarea reducerii cerințelor privind fondurile proprii ce rezultă din transferul de active. Astfel cum reiese din examinarea primului motiv, decizia atacată a utilizat un cadru de referință incorect pentru analiza efectuată, iar în cadrul prezentului litigiu Tribunalului nu îi revine sarcina să statueze cu privire la rezultatul la care ar fi condus aplicarea în speță (punctele 69 și 70 de mai sus). Prin urmare, Tribunalul nu are obligația să examineze al doilea motiv, întemeiat pe erori de calcul pretins săvârșite de Comisie, nemaifiind necesară nici pronunțarea cu privire la admisibilitatea celei de a cincea critici cuprinse în prezentul motiv, care a fost invocată de Comisie. Cu privire la al treilea motiv, întemeiat pe încălcarea obligației de motivare Argumentele părților Prin intermediul celui de al treilea motiv, reclamantele susțin că decizia atacată este viciată de nemotivare, fiind încălcate articolul 296 al doilea paragraf TFUE și articolul 41 alineatul (2) din Carta drepturilor fundamentale a Uniunii Europene. În special, reclamantele arată că, pe baza deciziei atacate, celelalte state membre și terții interesați nu vor putea să înțeleagă modul în care Comisia a ajuns la valorile cifrice menționate în considerentele (97), (103), (116) și (117) ale acestei decizii. Decizia atacată nu ar cuprinde nicio mențiune privind valoarea de piață și nici valoarea economică reală a portofoliului de împrumuturi, aceste valori fiind calculate de expertul extern consultat de Comisie. Mai mult, Comisia nu ar expune considerațiile esențiale care au determinat‑o să aleagă valorile cifrice și prezumțiile pe care le‑a utilizat pentru calcularea valorii de piață și a valorii economice reale a portofoliului de credite. Reclamantele impută Comisiei și faptul că a făcut o descriere foarte generală a metodei utilizate pentru calcularea valorilor menționate în considerentele (93), (113) și (116) ale deciziei atacate. În opinia reclamantelor, Comisia ar fi trebuit să le pună la dispoziție integral cele două rapoarte întocmite de expertul extern. Nota tehnică și rezumatul celui de al doilea raport de expertiză care le‑au fost comunicate ar fi insuficiente pentru explicarea deciziei. Mai mult, refuzul Comisiei de a acorda acces la anumite informații ar constitui, în sine, o încălcare a normelor fundamentale de procedură. Chiar dacă reclamantele admit că Comisia își poate motiva deciziile făcând trimitere la o expertiză, aceasta ar presupune ca expertiza să fie disponibilă tuturor părților direct interesate. Reclamantele adaugă că decizia atacată nu explică motivele pentru care Comisia nu a acceptat suma de 275 de milioane DKK, a reținut o dată anterioară celei în care a fost finalizată tranzacția, la 2 iulie 2012, și nu a analizat problema dacă transferul de active se conforma principiului operatorului privat în economia de piață. Comisia consideră că al treilea motiv trebuie respins ca nefondat. Aprecierea Tribunalului În temeiul articolului 296 al doilea paragraf TFUE, actele juridice se motivează. În plus, în temeiul articolului 41 alineatul (2) litera (c) din Carta drepturilor fundamentale, dreptul la bună administrare include obligația administrației de a‑și motiva deciziile. Potrivit unei jurisprudențe constante, conținutul obligației de motivare depinde de natura actului în cauză și de contextul în care acesta a fost adoptat. Motivarea trebuie să menționeze în mod clar și neechivoc raționamentul instituției care a emis actul, astfel încât, pe de o parte, să dea posibilitatea instanței Uniunii să își exercite controlul de legalitate, iar pe de altă parte, să dea posibilitatea persoanelor interesate să ia cunoștință de justificările măsurii luate pentru a‑și putea apăra drepturile și pentru a verifica dacă decizia este sau nu este întemeiată (Hotărârea din 6 martie 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale și Land Nordrhein‑Westfalen/Comisia, T‑228/99 și T‑233/99 , EU:T:2003:57 , punctul ). Nu este obligatoriu ca motivarea să specifice toate elementele de fapt și de drept pertinente, având în vedere că problema dacă motivarea unui act respectă condițiile impuse de articolul 296 al doilea paragraf TFUE trebuie să fie apreciată nu numai prin prisma modului de redactare a acestuia, ci și în raport cu contextul său, precum și cu ansamblul normelor juridice care reglementează materia respectivă (a se vedea Hotărârea din 6 martie 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale și Land Nordrhein‑Westfalen/Comisia, T‑228/99 și T‑233/99 , EU:T:2003:57 , punctul ). În special, Comisia nu este obligată să adopte o poziție cu privire la toate argumentele invocate în fața sa de persoanele interesate, ci este suficient ca aceasta să expună situația de fapt și considerațiile juridice care prezintă o importanță esențială în economia deciziei (Hotărârea din 6 martie 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale și Land Nordrhein‑Westfalen/Comisia, T‑228/99 și T‑233/99 , EU:T:2003:57 , punctul ). Criticile formulate de reclamante trebuie examinate în lumina acestor observații. În primul rând, în ceea ce privește critica întemeiată pe pretinsa imposibilitate a celorlalte state membre și a terților interesați să înțeleagă modul în care Comisia a calculat valoarea de piață și valoarea economică reală a portofoliului de credite și modul în care a ajuns la valorile cifrice menționate în considerentele (97), (103), (116) și (117) ale deciziei atacate, trebuie să se observe că reclamantele nu pot invoca o pretinsă nemotivare în privința unui terț. De altfel, ele admit că pe parcursul procedurii administrative Comisia le‑a furnizat informații pertinente în această privință. Trebuie să se rețină că, astfel cum arată Comisia, decizia atacată oferă o descriere succintă a metodei utilizate pentru calcularea valorii de piață a activelor NewCo [considerentele (91)-(93)] și a metodei utilizate pentru calcularea valorii reale [considerentul (116)]. Prin urmare, contrar susținerilor reclamantelor, decizia atacată expune considerațiile esențiale care au stat la baza raționamentului Comisiei privind calculul valorii de piață și al valorii economice reale. Mai mult, trebuie să se constate că în cadrul celui de al doilea motiv reclamantele au putut să prezinte numeroase argumente referitoare la contestarea temeiniciei acestor calcule, ceea ce denotă că erau în măsură să le înțeleagă. În al doilea rând, în ceea ce privește criticile referitoare la expertiza independentă, cu titlu introductiv trebuie să se precizeze că recurgerea la experți independenți îi este permisă Comisiei dacă apreciază că este oportun, astfel cum a procedat în numeroase rânduri în materia ajutoarelor de stat. Prin urmare, în speță, decizia atacată nu poate fi criticată pentru faptul că s‑a întemeiat pe un raport de expertiză din 7 iunie 2012. Pe de altă parte, după cum s‑a arătat mai sus, decizia atacată nu s‑a limitat să facă trimitere în general la expertiza independentă, ci a expus considerațiile esențiale ale raționamentului Comisiei. În acest context, trebuie respins argumentul referitor la refuzul de punere integrală la dispoziția reclamantelor a celor două rapoarte de expertiză. Astfel cum Comisia a evidențiat în mod întemeiat, procedura de control al ajutoarelor de stat este o procedură deschisă împotriva statului membru răspunzător pentru acordarea ajutorului. Întrucât această procedură nu este deschisă împotriva beneficiarului ajutorului, acesta nu poate invoca dreptul la apărare (Hotărârea din 24 septembrie 2002, Falck și Acciaierie di Bolzano/Comisia, C‑74/00 P și C‑75/00 P , EU:C:2002:524 , punctele și ). Persoanele interesate dispun doar de dreptul de a fi asociate la procedura administrativă într‑o măsură adecvată, ținând seama de circumstanțele cauzei (Hotărârea din 25 iunie 1998, British Airways și alții/Comisia, T‑371/94 și T‑394/94 , EU:T:1998:140 , punctul ). În sfârșit, trebuie să se arate că necomunicarea de către Comisie a unui raport de expertiză către o parte interesată este irelevantă pentru demonstrarea unei eventuale încălcări a obligației de motivare (Hotărârea din 15 iunie 2005, Corsica Ferries France/Comisia, T‑349/03 , EU:T:2005:221 , punctul ). În al treilea rând, în ceea ce privește pretinsa nemotivare referitoare la efectul brut al măsurilor, în termeni de asistență de capital în valoare de 375 de milioane DKK, în loc de 275 de milioane DKK, trebuie să se arate că în considerentul (116) al deciziei atacate se menționează că Comisia a ajuns la acest rezultat pe baza datelor furnizate de autoritatea daneză de supraveghere financiară, în temeiul Comunicării privind activele depreciate. Mai mult, în cadrul celei de a cincea critici cuprinse în al doilea motiv, reclamantele au invocat mai multe argumente pentru a contesta temeinicia acestui calcul, ceea ce denotă că erau în măsură să înțeleagă acel calcul. Mai precis, din cuprinsul punctului 146 din cererea introductivă și al punctului 73 din replică reiese că reclamantele au înțeles că valoarea reducerii cerințelor de fonduri proprii rezulta dintr‑o reducere a valorii de protecție împotriva riscului de lichidități, de 275 de milioane DKK, și dintr‑o reducere a valorii de protecție împotriva altor riscuri, în special riscul de credit, de 100 de milioane DKK. Or, obligația de motivare trebuie să fie diferențiată de chestiunea temeiniciei motivelor, aceasta din urmă ținând de legalitatea pe fond a actului în litigiu (Hotărârea din 5 octombrie 2012, Evropaïki Dynamiki/Comisia, T‑591/08 , nepublicată, EU:T:2012:522 , punctul ). Prin urmare, această critică nu poate fi reținută. În al patrulea rând, în ceea ce privește pretinsa nemotivare referitoare la data de referință pentru evaluarea portofoliului de credite, rezultă din decizia atacată, în special din considerentele (27), (29), (94), precum și din notele de subsol 30 și 72, că portofoliul de credite a fost evaluat pe baza conținutului său la 31 decembrie 2011, fiind luată în considerare evoluția calității sale până la 2 iulie 2012, și anume data finalizării tranzacției. Rezultă în special din raportul de expertiză din 16 decembrie 2013, la care se face trimitere în decizia atacată, că această metodă a fost adoptată de Comisie din cauza faptului că, în pofida datei de finalizare ulterioare, tranzacția era destinată să aibă efecte retroactive la 31 decembrie 2011. În această privință, trebuie amintit că, potrivit jurisprudenței, un act cauzator de prejudicii este suficient motivat atunci când a intervenit într‑un context cunoscut de persoana interesată, care îi permite să înțeleagă semnificația măsurii adoptate în privința sa (Hotărârea din 28 noiembrie 2013, Consiliul/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P , EU:C:2013:776 , punctul , și Hotărârea din 6 octombrie 2015, Technion și Technion Research & Development Foundation/Comisia, T‑216/12 , EU:T:2015:746 , punctul ). Întrucât raportul de expertiză din 16 septembrie 2013 a fost transmis de Comisie reclamantelor pe parcursul procedurii administrative și a fost anexat la cererea introductivă, făcea parte din contextul cunoscut de reclamante. În consecință, această critică trebuie respinsă. În al cincilea rând, în ceea ce privește critica întemeiată pe nemotivarea referitoare la refuzul Comisiei de a aplica principiul creditorului privat în economia de piață, este cert că decizia atacată este motivată prin aplicarea principiului investitorului privat. Potrivit jurisprudenței, motivarea unei decizii cauzatoare de prejudicii trebuie să permită instanței Uniunii să exercite controlul legalității și să ofere persoanei interesate informațiile necesare pentru a aprecia dacă decizia este întemeiată (Hotărârea din 11 iulie 1985, Remia și alții/Comisia, 42/84 , EU:C:1985:327 , punctul ). Trebuie să se constate că, în speță, Comisia a expus considerațiile juridice care prezintă o importanță esențială în economia deciziei. Astfel, din decizia atacată rezultă că aceasta a fost întemeiată pe aplicarea principiului investitorului privat, dând astfel posibilitatea reclamantelor să conteste temeinicia deciziei, iar Tribunalului să își exercite controlul de legalitate în cadrul primului motiv. În aceste condiții, independent de temeinicia deciziei atacate cu privire la acest aspect, trebuie respinsă critica întemeiată pe motivarea insuficientă. Având în vedere cele de mai sus, al treilea motiv trebuie respins ca nefondat. Cu privire la cheltuielile de judecată Potrivit articolului 134 alineatul (1) din Regulamentul de procedură, partea care cade în pretenții este obligată, la cerere, la plata cheltuielilor de judecată. Întrucât Comisia a căzut în pretenții, se impune obligarea acesteia la suportarea propriilor cheltuieli de judecată, precum și a celor efectuate de reclamante, conform concluziilor acestora din urmă. Pentru aceste motive, TRIBUNALUL (Camera a șasea) declară și hotărăște: 1) Anulează Decizia 2014/884/UE a Comisiei din 11 martie 2014 privind ajutorul de stat SA.34445 (12/C) implementat de Danemarca pentru transferul unor active de patrimoniu de la FIH către [FSC]. 2) Obligă Comisia Europeană la plata cheltuielilor de judecată. Frimodt Nielsen Dehousse Collins Pronunțată astfel în ședință publică la Luxemburg, la 15 septembrie 2016. Semnături ( *1 ) Limba de procedură: engleza.

61983CJ0016

nl

1 BIJ BESCHIKKING VAN 12 JANUARI 1983 , INGEKOMEN OP 28 JANUARI 1983 , HEEFT HET LANDGERICHT MUNCHEN II HET HOF KRACHTENS ARTIKEL 177 VAN HET VERDRAG TWEE PREJUDICIELE VRAGEN GESTELD BETREFFENDE DE UITLEGGING VAN DE ARTIKELEN 30 EN 36 VAN HET VERDRAG , DOOR WELKE UITLEGGING HET LANDGERICHT IN STAAT WENST TE WORDEN GESTELD TE BEOORDELEN OF ARTIKEL 17 VAN DE ' ' VERORDENING UBER WEIN , LIKORWEIN UND WEINHALTIGE GETRANKE ' ' VAN 15 JULI 1971 ( BUNDESGESETZBLAD 1971 , I , BLZ . 926 , HIERNA TE NOEMEN : ' ' WEIN-VERORDNUNG ' ' ), ZICH MET HET GEMEENSCHAPSRECHT VERDRAAGT . 2 DE VRAGEN ZIJN GEREZEN IN DE STRAFZAAK TEGEN DE ITALIAANSE DRANKHANDELAAR PRANTL , DIE TUSSEN 3 DECEMBER 1980 EN 10 DECEMBER 1981 , MET BEWEERDELIJK WEDERRECHTELIJKE GEBRUIKMAKING VAN ' ' BOCKSBEUTEL ' ' -FLESSEN , GEREGELD ITALIAANSE RODE WIJN UIT DE KELDERS VAN MARTINI TE GUIRLAN ( PROVINCIE BOLZANO , TRENTINO ALTO ADIGE ) ZOU HEBBEN INGEVOERD , IN VOORRAAD GEHAD EN VERKOCHT . 3 DE BOCKSBEUTEL IS EEN TYPISCHE BUIKFLES , EN DE V.Q.P.R.D . ( ' ' VINS DE QUALITE PRODUITS DANS DES REGIONS DETERMINEES ) VAN BADENS FRANKEN EN VIER GEMEENTEN IN MIDDEN-BADEN , WORDEN IN ZULKE FLESSEN VERHANDELD . IN FRANKEN GAAT HET GEBRUIK VAN DE BOCKSBEUTEL OP EEN EEUWENOUDE TRADITIE TERUG . 4 OOK IN ITALIE , EN WEL IN DE PROVINCIE BOLZANO , IS DE BOCKSBEUTEL AL MEER DAN EEN EEUW IN ZWANG ; DE IN ITALIE GANGBARE BOCKSBEUTEL IS IETS RONDER DAN DE FRANKENSE BOCKSBEUTEL EN HEEFT EEN IETS KORTERE HALS . 5 IN ARTIKEL 17 VAN DE ' ' VERORDNUNG UBER WEIN , LIKORWEIN UND WEINHALTIGE GETRANKE ' ' , IN DE VERSIE WAARIN ZIJ VOOR DE IN HET HOOFDGEDING OMSTREDEN FEITEN GOLD , IS HET VOLGENDE BEPAALD : ' ' IN BOCKSBEUTELFLESSEN VAN HET TRADITIONELE TYPE MAG ENKEL IN BEPAALDE GEBIEDEN VOORTGEBRACHTE KWALITEITSWIJN UIT FRANKEN , UIT HET TAUBERTAL , UIT BADEN EN SCHUPFERGRUND , ALSMEDE UIT DE GEMEENTEN NEUWEIER , STEINBACH , UMWEG EN VARNHALT IN DE HANDEL WORDEN GEBRACHT ' ' , TERWIJL VOLGENS ARTIKEL 23 , PARAGRAAF 2 , DER VERORDENING ' ' OVEREENKOMSTIG PARAGRAAF 67 , ALINEA 5 , SUB 2 , VAN HET WEINGESETZ WORDT BESTRAFT DEGENE DIE IN STRIJD MET PARAGRAAF 17 ANDERE DAN DE DAAR GENOEMDE PRODUKTEN IN BOCKSBEUTELFLESSEN IN DE HANDEL BRENGT . ' ' 6 VERWEERDER IN HET HOOFDGEDING WERD OP 6 JULI 1982 DOOR HET AMTSGERICHT MIESBACH VRIJGESPROKEN OP GROND VAN DE OVERWEGING DAT HIJ WELISWAAR GEBRUIK GEMAAKT HAD VAN TRADITIONELE BOCKSBEUTEL IN DE ZIN VAN ARTIKEL 17 VAN DE ' ' WEIN-VERORDNUNG ' ' , MAAR BEDOELD ARTIKEL KON VOLGENS HET AMBTSGERICHT OP GROND VAN DE ARTIKELEN 30 EN 36 NIET WORDEN TOEGEPAST . 7 HET OPENBAAR MINISTERIE KWAM VAN DE UITSPRAAK VAN HET LANDGERICHT MUNCHEN II IN HOGER BEROEP , ENERZIJDS STELLENDE DAT ARTIKEL 17 VAN DE ' ' WEIN-VERORDNUNG ' ' NIET ALS EEN MET ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG STRIJDIGE KWANTITATIEVE INVOERBEPERKING IS TE BESCHOUWEN , ANDERSZIJDS DAT HET ARTIKEL IN HET BELANG VAN DE CONSUMENT EN IN DE BESCHERMING VAN DE EERLIJKHEID VAN HET HANDELSVERKEER EEN RECHTVAARDIGING VINDT . 8 HET LANDGERICHT OVERWOOG DAT DE DOOR PRANTLS BEDRIJF GEBRUIKTE FLESSEN NAAR DE VORM VEEL GELIJKENIS VERTONEN MET DE FRANKISCHE BOCKSBEUTEL EN TRADITIONELE BOCKSBEUTEL ZIJN IN DE ZIN VAN ARTIKEL 17 VAN DE WEIN-VERORDNUNG ; HET LANDGERICHT VROEG ZICH EVENWEL AF OF HET ARTIKEL , IN GEVAL VAN INVOER VAN WIJNEN VAN HERKOMST UIT EEN ANDERE LID-STAAT , TE VERENIGEN IS MET DE ARTIKELEN 30 EN 36 VAN HET VERDRAG . 9 HET LANDGERICHT MUNCHEN II HEEFT DAN OOK GEMEEND OM , ALVORENS IN DE STRAFZAAK UITSPRAAK TE DOEN , AAN HET HOF DE NAVOLGENDE PREJUDICIELE VRAGEN TE MOETEN VOORLEGGEN : ' ' 1 . IS ARTIKEL 17 VAN DE VERORDNUNG UBER WEIN , LIKORWEIN UND WEINHALTIGE GETRANKE VAN 15 JULI 1971 ( WEIN-VERORDNUNG ) WEGENS ZIJN WERKING TE BESCHOUWEN ALS EEN KRACHTENS ARTIKEL 30 EEG-VERDRAG VERBODEN KWANTITATIEVE INVOERBEPERKING? 2.KAN ARTIKEL 17 VAN DE WEIN-VERORDNUNG IN DE BIJZONDERE OMSTANDIGHEDEN VAN HET ONDERHAVIGE GEVAL WORDEN TOEGEPAST TER BESCHERMING VAN DE IN ARTIKEL 36 EEG-VERDRAG GENOEMDE RECHTSGOEDEREN? ' ' 10 DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND HEEFT ER TERECHT OP GEWEZEN DAT HET HOF , IN HET KADER VAN ARTIKEL 117 VAN HET VERDRAG UITSPRAAK DOENDE , ZICH NIET OVER DE UITLEGGING EN DE GELDIGHEID VAN NATIONALE WETTELIJKE OF BESTUURSRECHTELIJKE MAATREGELEN HEEFT UIT TE SPREKEN . EVENWEL KAN HET HOF , NAAR HET REEDS VELE MALEN HEEFT OVERWOGEN , DE NATIONALE RECHTER MET BETREKKING TOT DE UITLEGGING VAN HET GEMEENSCHAPSRECHT DE GEGEVENS VERSCHAFFEN WELKE DIE RECHTER TOT OPLOSSING VAN HET HEM VOORGELEGDE PROBLEEM IN STAAT STELLEN . 11 ZO GELEZEN , KOMEN DE VRAGEN EROP NEER OF DE ARTIKELEN 30 EN 36 VAN HET VERDRAG MOETEN WORDEN GEACHT AAN BEPALINGEN ALS IN DE HIERBEDOELDE NATIONALE REGELING BESLOTEN LIGGEN , IN DE WEG TE STAAN . DE TOEPASSELIJKHEID VAN DE COMMUNAUTAIRE REGELING TOT ORDENING VAN DE WIJNMARKT 12 EERST DIENT EEN ONDERZOEK TE WORDEN INGESTELD NAAR DE PRIMAIR DOOR DE COMMISSIE VOORGEDRAGEN OPMERKINGEN , VOLGENS WELKE ER , WAT DE GEMEENSCHAPPELIJKE ORDENING VAN DE WIJNMARKT BETREFT , EEN UITPUTTENDE COMMUNAUTAIRE REGELING BESTAAT , MET DE NODIGE BEPALINGEN BETREFFENDE DE AANBIEDINGSVORM DER WIJNEN EN HET GEBRUIK VAN BEPAALDE RECIPIENTEN DIE HET MOGELIJK MAKEN DE WIJNEN NAAR KWALITEIT EN OORSPRONG TE ONDERSCHEIDEN . DE COMMISSIE VERBINDT DAARAAN DE GEVOLGTREKKING DAT ER THANS COMMUNAUTAIRE RECHTSVOORSCHRIFTEN VAN HOGERE ORDE BESTAAN EN DAT DE LID-STATEN TEN DEZE , SEDERT DE INWERKINGTREDING VAN BEDOELDE REGELING , GEEN NATIONAALRECHTELIJKE MAATREGELEN MEER MOGEN NEMEN OF HANDHAVEN . 13 HET IS JUIST DAT DE LID-STATEN , ZODRA EEN VERORDENING HOUDENDE EEN GEMEENSCHAPPELIJKE MARKTORDENING , ALS EEN SLUITEND SYSTEEM IS TE BESCHOUWEN , IN ZOVERRE HUN BEVOEGDHEDEN VERLIEZEN , TENZIJ MET ZOVEEL WOORDEN HET TEGENDEEL MOCHT ZIJN BEPAALD . 14 HET IS EVENZEER WAAR DAT DE GEMEENSCHAPSRECHTELIJKE VOORSCHRIFTEN BETREFFENDE DE GEMEENSCHAPPELIJKE ORDENING VAN DE WIJNMARKT , EN WEL MET NAME ' S RAADS VERORDENING NR . 337/79 VAN 5 FEBRUARI 1979 HOUDENDE EEN GEMEENSCHAPPELIJKE ORDENING VAN DE WIJNMARKT - PB L 54 , BLZ . 1 ; ' S RAADS VERORDENING NR . 355/79 VAN 5 FEBRUARI 1979 HOUDENDE VASTSTELLING VAN DE ALGEMENE VOORSCHRIFTEN VOOR DE OMSCHRIJVING EN DE AANBIEDINGSVORM VAN WIJN EN DRUIVEMOST - PB L 54 , BLZ . 99 ; VERORDENING NR . 2164/80 VAN DE COMMISSIE VAN 8 OKTOBER 1980 , TOT ZEVENDE WIJZIGING VAN VERORDENING NR . 1608/76 HOU DENDE UITVOERINGSBEPALINGEN VOOR DE OMSCHRIJVING EN DE AANBIEDINGSVORM VAN WIJN EN DRUIVEMOST , PB L 214 , BLZ . 1 , ALSOOK VERORDENING NR . 997/81 VAN DE COMMISSIE VAN 26 MAART 1981 HOUDENDE UITVOERINGSBEPALINGEN VOOR DE OMSCHRIJVING EN DE AANBIEDINGSVORM VAN WIJN EN DRUIVEMOST , PB L 106 , BLZ . 1 , TEN TIJDE VAN DE DOOR DE NATIONALE RECHTER TE BEOORDELEN FEITEN ALS EEN SLUITEND SYSTEEM WAREN TE BESCHOUWEN , HETGEEN MET NAME GELDT VOOR DE PRIJZEN , DE INTERVENTIES , DE REGELING VAN HET HANDELSVERKEER MET DERDE LANDEN , DE VOORSCHRIFTEN BETREFFENDE DE PRODUKTIE EN BEPAALDE OENOLOGISCHE PRAKTIJKEN , ALSOOK VOOR DE VOORWAARDEN WAARAAN DE OMSCHRIJVING EN ETIKETTERING DER WIJNEN MOETEN VOLDOEN . 15 OPMERKING VERDIENT EVENWEL DAT ARTIKEL 54 , LID 1 , VAN VERORDENING NR . 337 BIJZONDERE BEPALINGEN GEEFT , VOLGENS WELKE DE RAAD ' ' OP VOORSTEL VAN DE COMMISSIE MET GEKWALIFICEERDE MEERDERHEID VAN STEMMEN , ZO NODIG , DE VOORSCHRIFTEN VAST ( STELT ) MET BETREKKING TOT DE OMSCHRIJVING EN DE AANBIEDINGSVORM VAN DE IN ARTIKEL 1 OPGESOMDE PRODUKTEN . TOTDAT DE IN DE EERSTE ALINEA BEDOELDE VOORSCHRIFTEN VAN TOEPASSING WORDEN , GELDEN TERZAKE DE DOOR DE LID-STATEN VASTGESTELDE VOORSCHRIFTEN . ' ' EN IN DE ARTIKELEN 40 ONDERSCHEIDENLIJK 43 VAN VERORDENING NR . 355/79 WORDT ALLEEN MAAR GEZEGD DAT HET GEBRUIK VAN DE RECIPIENTEN KAN WORDEN ONDERWORPEN AAN BEPAALDE NADER VAST TE STELLEN VOORWAARDEN , WAARDOOR MET NAME GEWAARBORGD WORDT DAT DE PRODUKTEN NAAR KWALITEIT EN OORSPRONG KUNNEN WORDEN ONDERSCHEIDEN ; DAT DE OMSCHRIJVING EN DE AANBIEDINGSVORM DER WIJNEN GEEN AANLEIDING MOGEN KUNNEN GEVEN TOT VERWARRING OVER DE AARD , DE OORSPRONG EN DE SAMENSTELLING VAN HET PRODUKT . WAT DE AAN BEPAALDE BIJZONDERE FLESSEN TE VERLENEN BESCHERMING BETREFT : IN ARTIKEL 18 VAN VERORDENING NR . 997/81 WORDEN ALLEEN FLESSEN VAN HET TYPE ' ' FLUTE D ' ALSACE ' ' BESCHERMD . 16 VOOR DE VORM DER FLESSEN EN DE BESCHERMING WELKE DAARIN KAN ZIJN GELEGEN - WELKE BESCHERMING , DE FUNDAMENTELE BEGINSELEN VAN DE GEMEENSCHAPPELIJKE MARKTORDENING IN AANMERKING GENOMEN , ALS ACCESSOIR IS TE BESCHOUWEN - MAG UIT DE BEPALINGEN WAARIN AAN DE ' ' FLUTE D ' ALSACE ' ' BESCHERMING WORDT GEBODEN , NIET WORDEN AFGELEID DAT DE WETGEVER VAN DE GEMEENSCHAP VAN DE HEM IN VOORMELD ARTIKEL 54 VERLEENDE BEVOEGDHEID EEN UITPUTTEND GEBRUIK HEEFT GEMAAKT . EN IN DIT VERBAND ZIJ VOORTS GERELEVEERD DAT ER OP COMMUNAUTAIR NIVEAU SINDS JAREN ONDERHANDELINGEN WORDEN GEVOERD TENEINDE TE KOMEN TOT DE INVOERING VAN EEN REGELING TER BESCHERMING VAN DE BOCKSBEUTEL EN DAT ER VOOR EEN AANTAL ONTWERP-VERORDENINGEN GEEN SUCCES WAS WEGGELEGD . DE WETGEVER VAN DE GEMEENSCHAP SCHIJNT DUS NIET UITSLUITEND DE ' ' FLUTE D ' ALSACE ' ' TE HEBBEN WILLEN BESCHERMEN . VOLGENS GENOEMD ARTIKEL 54 , LID 1 , VAN VERORDENING NR . 337/79 MOGEN DAN OOK DE TEN DEZE DOOR DE LID-STATEN VASTGESTELDE VOORSCHRIFTEN WORDEN GEHANDHAAFD , VOOR ZOVER DAARIN DE ARTIKELEN 30 E.V . VAN HET VERDRAG NIET WORDEN MISKEND . 17 DE PRIMAIR DOOR DE COMMISSIE GEMAAKTE OPMERKINGEN KUNNEN DAN OOK NIET WORDEN AANVAARD , ZODAT DE DOOR DE NATIONALE RECHTER GESTELDE VRAGEN NAAR DE UITLEGGING VAN DE ARTIKELEN 30 EN 36 VAN HET VERDRAG DIENEN TE WORDEN BEANTWOORD . ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG ( EERSTE VRAAG ) 18 DE NATIONALE RECHTER WENST TE WETEN OF ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG IN DIE ZIN IS TE VERSTAAN DAT HET ALS EEN MAATREGEL VAN GELIJKE WERKING ALS EEN KWANTITATIEVE BEPERKING IS TE BESCHOUWEN , WANNEER EEN LID-STAAT OP DE INVOER VAN WIJN VAN OORSPRONG UIT EEN ANDERE LID-STAAT EEN REGELING TOEPAST WAARIN HET GEBRUIK VAN EEN BEPAALDE FLES AAN BEPAALDE NATIONALE PRODUCENTEN WORDT VOORBEHOUDEN EN HET GEBRUIK VAN EEN SOORTGELIJKE FLES VOOR ALLE ANDEREN STRAFBAAR GESTELD WORDT . 19 DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND BETOOGT DAT HET OMSTREDEN VOORSCHRIFT VAN DE WEIN-VERORDNUNG NIET ONDER ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG VALT , IMMERS : - NIET IS TE BESCHOUWEN ALS EEN NATIONALE MAATREGEL WELKE AAN HET HANDELSVERKEER BINNEN DE GEMEENSCHAP MERKBAAR AFBREUK KAN DOEN ; - ZONDER ONDERSCHEID OP NATIONALE EN INGEVOERDE PRODUKTEN VAN TOEPASSING IS ; - UITSLUITEND HET GEBRUIK VAN DE OORSPRONKELIJKE BOCKSBEUTEL STRAFBAAR STELT EN DUS IN DEN REGEL NIET GELDT VOOR DE IMPORTEURS DIE VAN SOORTGELIJKE FLESSEN GEBRUIK MAKEN , I.E . ZOLANG ZIJ MAAR ENIGSZINS VAN DE ORIGINELE FLESSEN VERSCHILLEN ; - EEN RECHTVAARDIGING VINDT IN DE BESCHERMING VAN DE CONSUMENT EN DE EERLIJKHEID VAN HET HANDELSVERKEER , MOETENDE DE ORIGINELE BOCKSBEUTEL ALS EEN INDIRECTE AANDUIDING VAN GEOGRAFISCHE HERKOMST WORDEN BESCHOUWD . 20 ER ZIJ IN DE EERSTE PLAATS AAN HERINNERD DAT IN ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG , IN HET HANDELSVERKEER TUSSEN LID-STATEN , ALLE MAATREGELEN VAN GELIJKE WERKING ALS EEN KWANTITATIEVE BEPERKING WORDEN VERBODEN . DIT VERBOD GELDT ZODRA DE BETROKKEN MAATREGELEN HET HANDELSVERKEER TUSSEN DE LID-STATEN , AL DAN NIET RECHTSTREEKS , DAADWERKELIJK OF POTENTIEEL , KUNNEN BELEMMEREN , ZONDER DAT ER AAN HET HANDELSVERKEER IN DE GEMEENSCHAP MERKBAAR AFBREUK BEHOEFT TE ZIJN GEDAAN . 21 IN DE TWEEDE PLAATS ZIJ OPGEMERKT DAT , NAAR REEDS MEERMALEN WERD OVERWOGEN , EEN NATIONALE REGELING INZAKE DE VERHANDELING VAN EEN PRODUKT , OOK AL GELDT ZIJ ZONDER ONDERSCHEID VOOR NATIONALE EN INGEVOERDE PRODUKTEN , AAN HET VERBOD VAN ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG NIET ONTKOMT , WANNEER ZIJ IN FEITE PROTECTIONISTISCH WERKT IN DIE ZIN DAT EEN TYPISCH NATIONALE PRODUKTIE ERVAN PROFITEERT EN BEPAALDE CATEGORIEEN VAN PRODUKTEN UIT ANDERE LID-STATEN IN DEZELFDE MATE WORDEN BENADEELD . 22 EEN REGELING ALS IN ARTIKEL 17 VAN DE WEIN-VERORDNUNG BESLOTEN LIGT , EN WAARIN HET GEBRUIK VAN EEN BEPAALDE FLES AAN BEPAALDE PRODUCENTEN VAN NATIONALE WIJNEN WORDT VOORBEHOUDEN , WERKT DAN OOK PROTECTIONISTISCH , IMMERS BEZORGT ZULKE PRODUCENTEN EEN VOORDEEL TEN OPZICHTE VAN PRODUCENTEN IN ANDERE LID-STATEN DIE VANOUDS VAN DEZELFDE OF NAGENOEG DEZELFDE FLESSEN GEBRUIK MAKEN . 23 WENSEN DE PRODUCENTEN IN DE LID-STAAT VAN UITVOER HUN WIJN TE VERHANDELEN IN DE LID-STAAT WAAR DE IN HET HOOFDGEDING OMSTREDEN VERORDENING WERD VASTGESTELD , DAN ZIEN ZIJ ZICH VERPLICHT HUN WIJN VOOR EEN BEPAALDE MARKT OP ANDERE FLESSEN TE DOEN DAN WAARVAN ZIJ VANOUDS , ZOWEL IN HUN LAND VAN OORSPRONG ALS OP DE MARKT VAN DE ANDERE LID-STATEN , GEBRUIK MAKEN . DIT MAAKT DE VERHANDELING VAN DE WIJNEN MOEILIJKER EN DUURDER , WAARBIJ MET NAME TE DENKEN VALT AAN DE MEERDERE KOSTEN DIE MOETEN WORDEN GEMAAKT OM DE PRODUKTEN , QUA OPMAAK , TE LATEN VOLDOEN AAN DE EISEN GESTELD OP DE MARKT WAARVOOR ZE BESTEMD ZIJN . BEDOELDE PRODUCENTEN ZIEN ZICH VOORTS VERSTOKEN VAN HET HANDELSVOORDEEL DAT VOOR HEN - OP DE MARKT WAAR DE OMSTREDEN REGELING GELDT - HAD KUNNEN ZIJN GELEGEN IN GEBRUIKMAKING VAN DE OPMAAK DIE IN DE STAAT OF HET GEBIED VAN OORSPRONG VANOUDS IN ZWANG IS . 24 OFSCHOON ZONDER ONDERSCHEID OP NATIONALE EN INGEVOERDE PRODUKTEN VAN TOEPASSING , BLIJKT ZULK EEN REGELING DUS PROTECTIONISTISCH TE WERKEN , ZODAT ZIJ AAN HET IN ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG OMSCHREVEN VERBOD NIET ONTKOMT . 25 HET IS IN DE DERDE PLAATS , NAAR REEDS MEERMALEN WERD UITGESPROKEN , JUIST DAT DE BELEMMERINGEN VAN HET VRIJE VERKEER BINNEN DE GEMEENSCHAP WAARTOE DE DISPARITEITEN DER NATIONALE REGELINGEN LEIDDEN , BIJ GEBREKE VAN EEN UITPUTTENDE COMMUNAUTAIRE REGELING BETREFFENDE DE OPMAAK VAN DE BETROKKEN PRODUKTEN , MOETEN WORDEN AANVAARD VOOR ZOVER ZULK EEN ZONDER ONDERSCHEID VOOR NATIONALE EN INGEVOERDE PRODUKTEN GELDENDE REGELING HAAR RECHTVAARDIGING KAN VINDEN IN DE OMSTANDIGHEID DAT DWINGENDE BEHOEFTEN , MET DE BESCHERMING VAN DE CONSUMENT EN DE EERLIJKHEID VAN HET HANDELSVERKEER VERBAND HOUDENDE , ER OM VRAGEN . 26 ONTEGENZEGGELIJK ZIJN WETTELIJKE OF BESTUURSRECHTELIJKE MAATREGELEN , BEDOELD OM BIJ DE CONSUMENT VERWARRING TUSSEN WIJNEN VAN VERSCHILLENDE OORSPRONG EN KWALITEIT TE VOORKOMEN , IN BEGINSEL GERECHTVAARDIGD . ZULK EEN BEDOELING VERDIENT INZONDERHEID RESPECT WANNEER BIJ BEPAALDE WIJNEN DE TRADITIE OF SPECIFIEKE KENMERKEN EEN BELANGRIJKE ROL SPELEN . IN DE TWEEDE OVERWEGING VAN DE CONSIDERANS VAN VERORDENING NR . 355/79 WORDT TROUWENS GEZEGD DAT ' ' HET DOEL VAN ELKE OMSCHRIJVING EN AANBIEDINGSVORM MOETEN ZIJN DE EVENTUELE KOPER , ALSMEDE DE OPENBARE INSTANTIES DIE BELAST ZIJN MET HET BEHEER EN DE CONTROLE VAN DE HANDEL IN DE BETROKKEN PRODUKTEN , ZO JUIST EN ZO NAUWKEURIG VOOR TE LICHTEN ALS NODIG IS OM DIE PRODUKTEN TE KUNNEN BEOORDELEN ; DAT HET DERHALVE DIENSTIG IS VOORSCHRIFTEN VAST TE STELLEN WAARDOOR DAT DOEL KAN WORDEN BEREIKT ' ' , TERWIJL HET VOLGENS DE DERDE OVERWEGING VAN DE CONSIDERANS ' ' WENSELIJK IS EEN OPTIMALE VOORLICHTING VAN DE BETROKKENEN NA TE STREVEN , REKENING HOUDEND MET DE VERSCHILLENDE GEBRUIKEN EN TRADITIES IN DE LID- STATEN EN IN DERDE LANDEN EN MET DE ONTWIKKELING VAN HET COMMUNAUTAIRE RECHT . ' ' 27 VOOR ZOVER HET ER ECHTER OM GAAT OF MEN IN EEN NATIONALE REGELING , TER BESCHERMING VAN EEN INDIRECTE AANDUIDING VAN GEOGRAFISCHE HERKOMST - EN DAARMEDE VAN DE CONSUMENT - DE VERHANDELING MAG VERBIEDEN VAN WIJNEN DIE IN EEN BEPAALD SOORT FLES WORDEN INGEVOERD , ZIJ EROP GEWEZEN DAT VOOR DE VERDEDIGING VAN DE CONSUMENT EN VOOR DE BIJ DE AANBIEDING VAN WIJNEN TE BETRACHTEN EERLIJKHEID VAN HET HANDELSVERKEER DIENT TE WORDEN GEZORGD MET WEDERZIJDSE EERBIEDIGING VAN DE BONAFIDE PRAKTIJKEN DIE IN DE VERSCHILLENDE LID-STATEN VANOUDS WORDEN TOEGEPAST . 28 BLIJKENS DE TEN DEZE VOOR HET HOF GEVOERDE DEBATTEN DIENEN FLESSEN VAN HET TYPE BOCKSBEUTEL C.Q . FLESSEN DIE DAARVAN DOOR DE CONSUMENT NIET TE ZIJN ONDERSCHEIDEN , VANOUDS VOOR DE VERHANDELING VAN WIJNEN DIE UIT BEPAALDE GEBIEDEN VAN ITALIE AFKOMSTIG ZIJN . HET EXCLUSIEF GEBRUIK VAN EEN BEPAALDE FLES , ZOALS DIE IN EEN LID-STAAT DOOR EEN BINNENLANDSE REGELING WORDT VERZEKERD , MAG DUS NIET WORDEN GEBEZIGD ALS ARGUMENT OM DE INVOER TEGEN TE GAAN VAN WIJNEN VAN OORSPRONG UIT EEN ANDERE LID-STAAT IN DEZELFDE OF GELIJKSOORTIGE FLESSEN DIE ALDAAR VANOUDS TE GOEDER TROUW WORDEN GEBRUIKT . 29 VOOR ZOVER DE DUITSE REGERING BETOOGT DAT DE VERHANDELING VAN WIJN VAN VERSCHILLENDE HERKOMST IN EENZELFDE SOORT FLESSEN DE CONSUMENT IN DWALING KAN BRENGEN , ZIJ EROP GEWEZEN DAT DE COMMUNAUTAIRE VOORSCHRIFTEN BETREF FENDE DE ETIKETTERING VAN WIJNEN , EN WEL MET NAME DE ARTIKELEN 12-18 VAN VERORDENING NR . 355/79 BETREFFENDE DE ETIKETTERING VAN IN BEPAALDE STREKEN VOORTGEBRACHTE KWALITEITSWIJNEN , ALS EEN SPECIALE REGELING TER VOORKOMING VAN DE GEVREESDE VERWARRING ZIJN TE BESCHOUWEN . 30 OP DE EERSTE VRAAG DIENT DERHALVE TE WORDEN GEANTWOORD DAT HET ALS EEN MAATREGEL VAN GELIJKE WERKING ALS EEN KWANTITATIEVE BEPERKING IS TE BESCHOUWEN WANNEER EEN LID-STAAT OP DE INVOER VAN WIJN VAN OORSPRONG UIT EEN ANDERE LID-STAAT EEN NATIONALE WETTELIJKE REGELING TOEPAST WAARIN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM WORDT VOORBEHOUDEN AAN BEPAALDE NATIONALE PRODUCENTEN EN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN DIE OF VAN EEN SOORTGELIJKE VORM IN DE LID-STAAT VAN OORSPRONG AAN EEN BONAFIDE , TRADITIONELE PRAKTIJK BEANTWOORDT . ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG ( TWEEDE VRAAG ) 31 DE NATIONALE RECHTER WENST TE WETEN OF EEN VAN DE UITZONDERINGEN WELKE IN ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG WORDEN GEMAAKT OP HET GRONDBEGINSEL VAN HET VRIJE VERKEER VAN GOEDEREN , DE TOEPASSING VERMAG TE RECHTVAARDIGEN VAN EEN REGELING WAARIN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM AAN EEN CATEGORIE VAN NATIONALE WIJNPRODUCENTEN WORDT VOORBEHOUDEN . 32 DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND HEEFT TEN DEZE IN DE EERSTE PLAATS BETOOGD DAT ARTIKEL 17 VAN DE WEIN-VERORDNUNG ZIJN RECHTVAARDIGING ZOU VINDEN IN REDENEN VAN OPENBARE ORDE ALS BEDOELD IN ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG , IMMERS OP OVERTREDING VAN DE ALDAAR GEGEVEN VOORSCHRIFTEN IS STRAF GESTELD . 33 OPGEMERKT ZIJ DAT DE OPENBARE ORDE , IN DE ZIN VAN ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG , NIET REEDS MAG WORDEN INGEROEPEN WANNEER IN EEN REGELING STRAFSANCTIES ZIJN VOORZIEN . 34 DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND HEEFT IN DE TWEEDE PLAATS BETOOGD DAT DE AANBIEDING VAN WIJN UIT FRANKEN EN BADEN IN DE OORSPRONKELIJKE BOCKSBEUTEL ALS EEN INDIRECTE AANDUIDING VAN GEOGRAFISCHE HERKOMST EN , EO IPSO , VOOR DE PRODUCENTEN GEVESTIGD IN DE BEPAALDE STREEK WAARAAN IN DE OMSTREDEN VERORDENING RECHTMATIG BESCHERMING WERD GEBODEN , ALS EEN RECHT VAN INDUSTRIELE EN COMMERCIELE EIGENDOM IS TE BESCHOUWEN . 35 ZONDER DAT OP DE DOOR DEZE STELLING OPGEWORPEN RECHTSVRAGEN BEHOEFT TE WORDEN INGEGAAN , KAN WORDEN OPGEMERKT DAT DE PRODUCENTEN DIE VANOUDS FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM GEBRUIKEN , IN IEDER GEVAL NIET EEN RECHT VAN INDUSTRIELE OF COMMERCIELE EIGENDOM MOGEN INROEPEN OM DE INVOER TEGEN TE GAAN VAN WIJNEN VAN OORSPRONG UIT EEN ANDERE LID-STAAT IN DEZELFDE OF GELIJKSOORTIGE FLESSEN DIE IN DIE LID-STAAT VANOUDS TE GOEDER TROUW WORDEN GEBRUIKT . 36 DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND HEEFT ER TENSLOTTE OP GEWEZEN DAT EEN DUITSE VERENIGING , GENAAMD ' ' FRANKENWEIN-FRANKENLAND E . V . ' ' , DIE ZICH MET NAME TEN DOEL STELT HET EXCLUSIEF RECHT TOT GEBRUIK VAN DE BOCKSBEUTEL VOOR HET BOTTELEN VAN FRANKISCHE WIJN TE BESCHERMEN , OP 4 JUNI 1978 EEN ' ' VERBANDSZEICHEN ' ' HEEFT GEDEPONEERD , WAAROP EEN ORIGINELE BOCKSBEUTEL - MET EEN ETIKET IN FIGURATIEVE VORM - IS AFGEBEELD . DE REGERING LEIDT HIERUIT AF DAT DE VERENIGING AANSPRAAK KAN MAKEN OP EEN RECHT VAN INDUSTRIELE EN COMMERCIELE EIGENDOM EN MEENT DAT HET ALDUS GEDEPONEERDE VERBANDSZEICHEN AAN WAARDE ZOU INBOETEN , INDIEN DE ORIGINELE BOCKSBEUTEL VOOR WIJNEN VAN ANDERE HERKOMST ZOU KUNNEN WORDEN GEBRUIKT . 37 IN ZOVERRE ZIJ OPGEMERKT DAT AAN HET FEIT DAT EEN VERENIGING VAN PRODUCENTEN EEN ' ' VERBANDSZEICHEN ' ' HEEFT GEDEPONEERD WAAROP EEN FLES VAN EEN BEPAALDE VORM IS AFGEBEELD - MET EEN ETIKET IN FIGURATIEVE VORM - EN AAN DE DAARIN GELEGEN BESCHERMING GEEN ENKELE CONSEQUENTIE KAN WORDEN VERBONDEN VOOR DE VRAAG OF EEN NATIONALE REGELING WAARIN HET GEBRUIK VAN EEN FLES VAN DIE VORM AAN DE PRODUCENTEN VAN WIJNEN VAN BEPAALDE GEBIEDEN WORDT VOORBEHOUDEN , DE TOETS VAN ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG KAN DOORSTAAN . 38 IN ANTWOORD OP DE TWEEDE VRAAG VAN DE NATIONALE RECHTER DIENT DERHALVE TE WORDEN UITGESPROKEN DAT ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG IN DIE ZIN MOET WORDEN UITGELEGD DAT MAATREGELEN VAN GELIJKE WERKING ALS KWANTITATIEVE INVOERBEPERKINGEN , VOORTVLOEIENDE UIT EEN NATIONALE WETTELIJKE REGELING WAARIN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM WORDT VOORBEHOUDEN AAN BEPAALDE NATIONALE PRODUCENTEN OF HANDELAREN , GEEN RECHTVAARDIGING KUNNEN VINDEN IN : - REDENEN VAN OPENBARE ORDE , OM HET EVEN OF DE REGELING STRAFBEPALINGEN BEVAT ; - REDENEN VERBAND HOUDENDE MET DE BESCHERMING VAN DE INDUSTRIELE EN COMMERCIELE EIGENDOM , INGEROEPEN OP GROND DAT HET GEBRUIK VAN ZULKE FLESSEN DOOR DE NATIONALE PRODUCENTEN OP EEN TRADITIE BERUST , WANNEER DEZELFDE OF SOORTGELIJKE FLESSEN VOLGENS BONAFIDE TRADITIONELE PRAKTIJKEN IN EEN ANDERE LID-STAAT VOOR DE VERHANDELING VAN WIJNEN VAN HERKOMST UIT DIE STAAT WORDEN GEBRUIKT . Beslissing inzake de kosten KOSTEN 39 DE KOSTEN , DOOR DE REGERING VAN DE BONDSREPUBLIEK DUITSLAND , DE REGERING VAN DE ITALIAANSE REPUBLIEK EN DE COMMISSIE VAN DE EUROPESE GEMEENSCHAPPEN WEGENS INDIENING VAN HUN OPMERKINGEN BIJ HET HOF GEMAAKT , KOMEN NIET VOOR VERGOEDING IN AANMERKING . AANGEZIEN DE PROCEDURE TEN AANZIEN VAN PARTIJEN IN HET HOOFDGEDING ALS EEN VOOR DE NATIONALE RECHTER GEREZEN INCIDENT IS TE BESCHOUWEN , HEEFT DEZE OVER DE KOSTEN TE BESLISSEN . Dictum HET HOF VAN JUSTITIE , UITSPRAAK DOENDE OP DE VRAGEN , DOOR HET LANDGERICHT MUNCHEN II BIJ BESCHIKKING VAN 28 JANUARI 1983 GESTELD , VERKLAART VOOR RECHT : 1 . ARTIKEL 30 VAN HET VERDRAG IS IN DIE ZIN TE VERSTAAN DAT HET ALS EEN MAATREGEL VAN GELIJKE WERKING ALS EEN KWANTITATIEVE BEPERKING IS TE BESCHOUWEN WANNEER EEN LID-STAAT OP DE INVOER VAN WIJN VAN OORSPRONG UIT EEN ANDERE LID-STAAT EEN NATIONALE WETTELIJKE REGELING TOEPAST WAARIN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM WORDT VOORBEHOUDEN AAN BEPAALDE NATIONALE PRODUCENTEN EN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN DIE OF VAN EEN SOORTGELIJKE VORM IN DE LID-STAAT VAN OORSPRONG AAN EEN BONAFIDE , TRADITIONELE PRAKTIJK BEANTWOORDT . 2.ARTIKEL 36 VAN HET VERDRAG IS IN DIE ZIN TE VERSTAAN DAT MAATREGELEN VAN GELIJKE WERKING ALS KWANTITATIEVE INVOERBEPERKINGEN , VOORTVLOEIENDE UIT EEN NATIONALE WETTELIJKE REGELING WAARIN HET GEBRUIK VAN FLESSEN VAN EEN BEPAALDE VORM WORDT VOORBEHOUDEN AAN BEPAALDE NATIONALE PRODUCENTEN EN HANDELAREN , GEEN RECHTVAARDIGING KUNNEN VINDEN IN : - REDENEN VAN OPENBARE ORDE , OM HET EVEN OF DE REGELING STRAFBEPALINGEN BEVAT ; - REDENEN VERBAND HOUDENDE MET DE BESCHERMING VAN DE INDUSTRIELE EN COMMERCIELE EIGENDOM , INGEROEPEN OP GROND DAT HET GEBRUIK VAN ZULKE FLESSEN DOOR DE NATIONALE PRODUCENTEN OP EEN TRADITIE BERUST , WANNEER DEZELFDE OF SOORTGELIJKE FLESSEN VOLGENS BONAFIDE TRADITIONELE PRAKTIJKEN IN EEN ANDERE LID-STAAT VOOR DE VERHANDELING VAN WIJNEN VAN HERKOMST UIT DIE STAAT WORDEN GEBRUIKT .

62006CJ0417

lv

Apelācija par Pirmās instances tiesas (ceturtā palāta) 2006. gada 13. jūlija spriedumu lietā T‑225/04 Itālija/Komisija, ar kuru Pirmās instances tiesa noraidījusi prasību atcelt Komisijas 2003. gada 26. novembra Lēmumu C(2003) 3971, galīgā redakcija, ar ko nosaka saistību apropriāciju indikatīvo sadalījumu starp dalībvalstīm saskaņā ar Kopienas iniciatīvām laika posmam no 1994. līdz 1999. gadam, kā arī visus saistītos iepriekšējos aktus Rezolutīvā daļa: apelācijas sūdzību noraidīt; Itālijas Republika sedz savus, kā arī atlīdzina Eiropas Kopienu Komisijas tiesāšanās izdevumus.

62005TJ0328

pl

Skarga na decyzję Czwartej Izby Odwoławczej OHIM z dnia 27 kwietnia 2005 r. (sprawa R 416/2004‑4) dotyczącą postępowania w sprawie sprzeciwu między TKS-Teknosoft SA a Apple Computer, Inc. Informacje dotyczące sprawy Zgłaszający wspólnotowy znak towarowy: Apple Computer, Inc. Zgłoszony wspólnotowy znak towarowy: Słowny znak towarowy QUARTZ dla towarów z klasy 9 – zgłoszenie nr 1421130 Właściciel znaku towarowego lub oznaczenia, na które powołano się w sprzeciwie: TKS-Teknosoft SA Znak towarowy lub oznaczenie, na które powołano się w sprzeciwie: Graficzny wspólnotowy znak towarowy QUARTZ dla towarów z klas 9 i 42 Decyzja Wydziału Sprzeciwów: Uwzględnienie sprzeciwu w stosunku do wszystkich spornych towarów Decyzja Izby Odwoławczej: Oddalenie odwołania Sentencja 1) Skarga zostaje oddalona. 2) Apple Computer, Inc. zostaje obciążona kosztami postępowania.

62013CJ0065

sl

Evropski parlament s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije z dne 26. novembra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta glede uravnoteženja ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih ter postavitve mreže EURES na nove temelje (2012/733/EU) ( UL L 328, str. 21 , v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Pravni okvir Uredba št. 492/2011 V uvodnih izjavah 8 in 9 Uredbe št. 492/2011 je navedeno: „(8) Mehanizmi za popolnitev prostih delovnih mest, predvsem preko neposrednega sodelovanja med centralnimi zavodi za zaposlovanje in tudi med regionalnimi službami, kakor tudi z usklajevanjem izmenjave informacij, na splošni ravni zagotavlja bolj jasno podobo trga dela. Delavci, ki se želijo preseliti, bi morali biti redno obveščeni o življenjskih in delovnih pogojih. (9) Med prostim pretokom delavcev, zaposlovanjem in poklicnim usposabljanjem obstajajo tesne povezave, predvsem kadar je poklicno usposabljanje namenjeno temu, da se delavcem omogoči, da lahko sprejmejo ponudbe za zaposlitev iz drugih regij Unije. Takšne povezave zahtevajo, da problemov, ki zaradi njih nastanejo, ne proučujemo več ločeno, ampak je treba nanje gledati v njihovi soodvisnosti ob hkratnem upoštevanju problemov zaposlovanja na regionalni ravni. Zaradi vseh teh razlogov so potrebna neposredna prizadevanja držav članic za uskladitev njihovih politik zaposlovanja.“ Člen 11 navedene uredbe določa: „1.   […] Centralni zavodi za zaposlovanje držav članic tesno sodelujejo med seboj in s Komisijo, da bi delovali skupaj pri popolnitvi prostih delovnih mest in prijavah za zaposlitev v Uniji in pri zaposlovanju, ki je rezultat tega sodelovanja. 2.   V ta namen države članice določijo strokovne službe, ki so zadolžene za organizacijo dela na področjih, navedenih v drugem pododstavku odstavka 1, in za medsebojno sodelovanje ter za sodelovanje s službami Komisije. […]“ Člen 12 iste uredbe določa: „1.   Države članice Komisiji pošljejo informacije o problemih, ki se pojavijo v zvezi s prostim gibanjem in z zaposlovanjem delavcev, ter informacije o stanju in razvoju zaposlenosti. 2.   Komisija ob kar največjem upoštevanju mnenja Strokovnega odbora iz člena 29 (v nadaljevanju: Strokovni odbor) določi način zbiranja informacij iz odstavka 1 tega člena. 3.   V skladu s postopkom, ki ga Komisija določi ob kar največjem upoštevanju mnenja Strokovnega odbora, strokovna služba vsake države članice pošlje strokovnim službam drugih držav članic in Evropskemu uradu za usklajevanje [popolnitve prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev, v nadaljevanju: Evropski urad za usklajevanje] iz člena 18 informacije glede življenjskih in delovnih pogojev in glede stanja na trgu dela, ki so takšne narave, da se delavci drugih držav članic po njih lahko ravnajo. Te informacije se redno posodabljajo. […]“ Člen 13 Uredbe št. 492/2011 določa: „1.   Strokovna služba vsake države članice redno pošilja strokovnim službam drugih držav članic in Evropskemu uradu za usklajevanje iz člena 18: (a) podatke o prostih delovnih mestih, ki bi jih lahko zasedli državljani drugih držav članic; (b) podatke o prostih delovnih mestih, o katerih so obveščene tretje države; (c) podatke o prijavah za zaposlitev, ki so jih vložile osebe, ki so formalno izrazile željo, da želijo delati v drugi državi članici; (d) informacije po regijah in panogah dejavnosti o prosilcih zaposlitve, ki so izjavili, da so dejansko pripravljeni sprejeti zaposlitev v drugi državi. Strokovna služba vsake države članice te informacije čim prej pošlje ustreznim zavodom in agencijam za zaposlovanje. 2.   Podatke o prostih delovnih mestih in o prijavah za zaposlitev iz odstavka 1 se razširja v skladu z enotnim sistemom, ki ga ustanovi Evropski urad za usklajevanje iz člena 18 v sodelovanju s Strokovnim odborom. Ta sistem se lahko ustrezno prilagodi, če je to potrebno.“ Člen 17 Uredbe št. 492/2011, ki je edini člen oddelka 3 te uredbe in je naslovljen „Ukrepi za nadzorovanje ravnovesja na trgu dela“, določa: „1.   Na podlagi poročila Komisije, ki se pripravi na podlagi informacij, ki jih sporočijo države članice, države članice in Komisija vsaj enkrat letno skupaj analizirajo rezultate ureditev Skupnosti v zvezi s prostimi delovnimi mesti in prijavami za zaposlitev. 2.   Države članice skupaj s Komisijo proučijo vse možnosti za prednostno zasedanje razpoložljivih delovnih mest s strani državljanov držav članic, da bi dosegle ravnovesje med prostimi delovnimi mesti in prijavami za zaposlitev na trgu dela v Uniji. V ta namen sprejmejo vse potrebne ukrepe. […]“ Člen 18 Uredbe št. 492/2011 določa: „Splošna naloga Evropskega urada za usklajevanje […], ustanovljenega znotraj Komisije, je spodbujanje popolnitve prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev na ravni Unije. Zadolžen je predvsem za vse tehnične naloge na tem področju, ki so na podlagi te uredbe dodeljene Komisiji in zlasti za pomoč državnim zavodom za zaposlovanje. Evropski urad za usklajevanje povzema informacije iz členov 12 in 13 ter podatke iz študij in raziskav, izvedenih na podlagi člena 11, na način, ki prikazuje koristna dejstva v zvezi s predvidljivimi razvojnimi trendi na trgu dela v Uniji […]“ Člen 19(1) navedene uredbe določa: „Evropski urad za usklajevanje je zadolžen zlasti: (a) za koordinacijo konkretnih ukrepov, ki so na ravni Unije potrebni za popolnitev prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev ter za analizo gibanj delavcev, ki iz tega sledijo; […]“ Člen 20 iste uredbe določa: „Komisija lahko v dogovoru s pristojnim organom vsake države članice in v skladu s pogoji in postopki, ki jih določi na podlagi mnenja Strokovnega odbora, organizira obiske in napotitve uradnikov drugih držav članic ter programe dodatnega izobraževanja za strokovne kadre.“ S členom 21 Uredbe št. 492/2011 je ustanovljen Svetovalni odbor, ki je zadolžen za pomoč Komisiji pri preučevanju vprašanj, ki lahko nastanejo pri izvrševanju Pogodbe DEU in sprejemanju ukrepov v zvezi s tem na področju prostega gibanja in zaposlovanja delavcev. S členom 29 navedene uredbe je ustanovljen Strokovni odbor, ki je zadolžen za pomoč Komisiji pri pripravljanju, uveljavljanju in spremljanju vseh tehničnih opravil in ukrepov za uporabo te uredbe in morebitnih dopolnilnih ukrepov. Člen 38 navedene uredbe določa: „Komisija sprejme v skladu s to uredbo ukrepe za njeno izvajanje. V ta namen tesno sodeluje z osrednjimi javnimi organi držav članic.“ Izpodbijani sklep V uvodnih izjavah 4 in 7 izpodbijanega sklepa je navedeno: „(4) EURES bi moral spodbujati boljše delovanje trgov dela in zadovoljevanje gospodarskih potreb z olajševanjem nadnacionalne in čezmejne geografske mobilnosti delavcev, hkrati pa zagotavljati mobilnost pod poštenimi pogoji in spoštovanje veljavnih delovnih standardov. Prizadevati bi si moral za še večjo preglednost trgov dela z zagotavljanjem izmenjave in obdelave ponudb in prijav za zaposlitev (t. j. ‚uravnoteženja ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih‘ ali ‚uravnavanja ponudbe in povpraševanja‘ v smislu Uredbe) in podpiranjem dejavnosti na področju zaposlovanja, svetovanja in usmerjanja na nacionalni in čezmejni ravni, s čimer bo prispeval k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020. (7) Ukinitev monopolov je skupaj z drugim razvojem privedla do pojava številnih ponudnikov storitev zaposlovanja na trgu dela. Da bi dosegel svoj polni potencial, bi bilo treba EURES odpreti za udeležbo teh izvajalcev, ki si prizadevajo za polno upoštevanje veljavnih delovnih standardov in pravnih zahtev ter drugih standardov kakovosti EURES.“ Člen 1 izpodbijanega sklepa določa: „Za izpolnitev obveznosti iz poglavja II Uredbe (EU) št. 492/2011 Komisija in države članice vzpostavijo in upravljajo Evropsko mrežo zavodov za zaposlovanje, imenovano EURES.“ Člen 2 izpodbijanega sklepa določa: „V korist iskalcev zaposlitve, delavcev in delodajalcev EURES spodbuja, če je primerno, v sodelovanju z drugimi evropskimi službami ali mrežami: […] (b) uravnoteženje ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih ter posredovanje delovnih mest na nadnacionalni, medregionalni in čezmejni ravni prek izmenjave prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev ter sodelovanje v ciljnih dejavnostih mobilnosti na ravni EU; […] (d) razvoj ukrepov za spodbujanje in olajšanje mobilnost mladih delavcev; […]“ V skladu s členom 3 izpodbijanega sklepa EURES poleg Evropskega urada za usklajevanje in članov EURES (strokovne službe, ki jih določijo države članice, in sicer nacionalni koordinacijski uradi) obsega tudi: „[…] (c) partnerji EURES v skladu s členom 15(1) Uredbe (EU) št. 492/2011; partnerje EURES določijo posamezni člani EURES in lahko vključujejo javne ali zasebne ponudnike storitev, ki so dejavni na ustreznem področju posredovanja delovnih mest in zaposlovanja, ter sindikate in organizacije delodajalcev. Kandidati za status partnerjev EURES se morajo obvezati, da bodo izpolnjevali naloge in pristojnosti iz člena 7; (d) pridruženi partnerji EURES, ki v skladu s členom 6 zagotavljajo omejene storitve pod nadzorom in odgovornostjo partnerja EURES ali Evropskega koordinacijskega urada.“ Evropski urad za usklajevanje v skladu s členom 4(3) izpodbijanega sklepa: „Zlasti skrbi za: […] (b) analizo geografske in poklicne mobilnosti z vidika doseganja ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem ter pripravo splošnega pristopa k mobilnosti v skladu z evropsko strategijo zaposlovanja; […]“ Člen 7 izpodbijanega sklepa določa: „1.   Celotna paleta storitev EURES obsega zaposlovanje, usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela ter posredovanje delovnih mest in zajema vse faze posredovanja delovnih mest od priprave pred zaposlitvijo do pomoči po zaposlitvi, vključno s povezanimi informacijami in svetovanjem. 2.   Storitve se podrobneje določijo v katalogu storitev EURES, ki je del statuta EURES, kakor je določen v členu 10, in jih sestavljajo univerzalne storitve, ki jih zagotavljajo vsi partnerji EURES, in dopolnilne storitve. 3.   Univerzalne storitve so storitve, določene v poglavju II Uredbe (EU) št. 492/2011, zlasti v členu 12(3) in členu 13. Dopolnilne storitve niso obvezne v smislu poglavja II Uredbe (EU) št. 492/2011, vendar zapolnjujejo pomembne potrebe trga dela. […]“ Člen 8 izpodbijanega sklepa določa: „1.   Upravni odbor EURES pomaga Komisiji, Evropskemu koordinacijskemu uradu in nacionalnim koordinacijskim uradom pri pospeševanju in nadziranju razvoja EURES. […] 7.   Komisija se posvetuje z upravnim odborom EURES glede vprašanj, ki se nanašajo na strateško načrtovanje, razvoj, izvajanje, spremljanje ter ocenjevanje storitev in dejavnosti iz tega sklepa, vključno s: (a) statutom EURES v skladu s členom 10; (b) strategijami, operativnimi cilji in delovnimi programi za mrežo EURES; (c) poročili Komisije v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 492/2011.“ Člen 10 izpodbijanega sklepa določa: „1.   Komisija sprejme statut EURES v skladu s postopki iz člena 12(2), člena 13(2), člena 19(1) in člena 20 Uredbe (EU) št. 492/2011 po posvetovanju z upravnim odborom EURES, ustanovljenim v skladu s členom 8 tega sklepa. 2.   Ob upoštevanju načela, da morajo biti vsa prosta delovna mesta in prijave za zaposlitev, ki jih objavi kateri koli član EURES, dostopni na celotnem ozemlju Unije, statut EURES vsebuje zlasti: (a) katalog storitev EURES z opisom univerzalnih in dopolnilnih storitev, ki jih zagotavljajo člani in partnerji EURES, vključno s storitvami za usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela, kot je individualno svetovanje strankam, t. j. iskalcem zaposlitve, delavcem ali delodajalcem; […] (d) operativne cilje mreže EURES, standarde kakovosti, ki jih je treba uporabljati, ter obveznosti članov in partnerjev EURES, kar vključuje: […] (ii) vrsto informacij, na primer o trgih dela, življenjskih razmerah in delovnih pogojih, ponudbah in povpraševanju za zaposlitev, pripravništvih in vajeništvih, ukrepih za spodbujanje mobilnosti mladih, pridobivanju spretnosti ter ovirah za mobilnost, ki jih morajo zagotoviti svojim strankam in preostalemu delu mreže, v sodelovanju z drugimi zadevnimi evropskimi službami ali mrežami; (iii) opise nalog in merila za imenovanje nacionalnih koordinatorjev, svetovalcev EURES in drugega ključnega osebja na nacionalni ravni; (iv) izobrazbo in kvalifikacije, zahtevane za osebje EURES, ter pogoje in postopke za organizacijo obiskov in službenih potovanj uradnikov in specializiranega osebja; […]“ Predlogi strank Parlament Sodišču predlaga, naj: — izpodbijani sklep razglasi za ničen in — Komisiji naloži plačilo stroškov. Komisija Sodišču predlaga, naj: — tožbo zavrne in — Parlamentu naloži plačilo stroškov. Komisija podredno predlaga, naj se, če bo Sodišče v celoti ali delno ugodilo tožbi, ohranijo učinki izpodbijanega sklepa ali njegovih določb, razglašenih za nične, dokler ne začne v razumnem roku veljati nov sklep, s katerim bo nadomeščen izpodbijani sklep. Tožba Trditve strank Parlament v utemeljitev tožbe navaja le en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 38 Uredbe št. 492/2011 in zlorabo izvedbenih pooblastil, ki jih je zakonodajalec podelil Komisiji na podlagi tega člena. Parlament najprej opozarja, da daje člen 38 Uredbe št. 492/2011 Komisiji pooblastila za sprejetje ukrepov „za […] izvajanje“ te uredbe. Zakonodajalec Unije naj bi tako izvedbena pooblastila želel kar najbolj omejiti. Zato naj Komisiji z izvedbenimi akti ne bi bilo treba izpopolniti okvira, določenega z navedeno uredbo. V normativni strukturi Pogodbe naj bi bil namreč izvedbeni akt iz člena 291 PDEU namenjen le izvedbi obstoječih pravil osnovnega akta, ne pa tudi njegovi dopolnitvi. Parlament nato navaja šest členov izpodbijanega sklepa, ki po njegovem mnenju dopolnjujejo nekatere elemente Uredbe št. 492/2011 in zato presegajo izvedbena pooblastila, ki jih Komisiji daje člen 38 Uredbe št. 492/2011. Prvič, Parlament meni, da cilji, našteti v členu 2(b) in (d) izpodbijanega sklepa, odražajo politične odločitve, tako da omogočajo koncentracijo dejavnosti EURES z določitvijo nekaterih kategorij delavcev v okviru delovanja mehanizma uravnoteženja, ki je uveden z Uredbo št. 492/2011, za prednostne. Podpore dejavnostim mobilnosti in priprave ukrepov za spodbujanje in omogočanje mobilnosti mladih delavcev naj navedena uredba ne bi urejala, saj naj ta ne bi dajala prednosti nobeni posamezni skupini. Drugič, Parlament izpodbija pooblastila Komisije za odprtje mreže EURES zasebnim subjektom, kot je določeno v členu 3(c) izpodbijanega sklepa. Tako odprtje naj bi namreč spremenilo okvir, predhodno določen z Uredbo št. 492/2011. Parlament meni, da se ta uredba nanaša le na javni sektor v okviru mehanizma uravnoteženja, uvedenega z navedeno uredbo. Tretjič, Parlament trdi, da naloga, ki je s členom 4(3)(b) izpodbijanega sklepa naložena Evropskemu uradu za usklajevanje, da pripravi „splošni pristop k mobilnosti“, močno presega izvedbena pooblastila, ki jih Komisiji daje Uredba št. 492/2011. Na podlagi členov 18 in 19 Uredbe št. 492/2011, ki sta določbi, ki razlikujeta med Komisijo in Evropskim uradom za usklajevanje, ustanovljenem v Komisiji, naj bi bile namreč naloge, naložene tej instituciji, jasno določene in naj bi bile le tehnične ali administrativne. Navedena uredba št. 492/2011 naj za Evropski urad za usklajevanje ne bi določala nobenega konkretnega ukrepa načrtovanja. Četrtič, Parlament meni, da je Komisija s tem, da je v člen 7(2) in (3) izpodbijanega sklepa uvedla pojem „dopolnilne storitve“, nadomestila zakonodajalca Unije. Iz opredelitve a contrario „univerzalnih storitev“ v prvem stavku člena 7(3) izpodbijanega sklepa naj bi izhajalo, da se Uredba št. 492/2011 na dopolnilne storitve ne nanaša. Če pa bi bile te s to uredbo zajete, bi bilo treba ugotoviti, da ta ne razlikuje med različnimi storitvami, glede na to, ali so obvezne ali neobvezne. Parlament tudi poudarja, da dopolnilne storitve, čeprav niso obvezne, pravno učinkujejo. V zvezi s tem se sklicuje na člen 6(5) izpodbijanega sklepa. Petič, Parlament trdi, da je Komisija s členom 8(7) izpodbijanega sklepa, ki določa, da se Komisija glede več vprašanj posvetuje z upravnim odborom EURES, ustvarila kvazikomitološko strukturo za izvajanje Uredbe št. 492/2011, čeprav člen 38 te uredbe določa, da Komisija tesno sodeluje z osrednjimi javnimi organi držav članic. Parlament se sprašuje, ali lahko izvedbeni akt na splošno ustvari tak institucionalni okvir, ki pogojuje postopek, ki ga je treba izvesti za sprejetje drugih aktov, tudi če bi ti bili strogo izvedbeni, to je natančni in povsem tehnični. Vsekakor naj bi se del vprašanj, o katerih se je treba posvetovati z upravnim odborom EURES, kot je strateško načrtovanje ali sprejetje statuta EURES, nanašal na elemente, ki niso ne natančni ne zgolj tehnični, temveč naj bi dopolnjevali Uredbo št. 492/2011. Tudi če bi domnevali, da statut mreže EURES vključuje ukrepe, ki pomenijo izvedbene akte, ki bi jih Komisija lahko sprejela v skladu s členom 38 Uredbe št. 492/2011 – quod non – naj bi člen 10(1) izpodbijanega sklepa s tem, da določa posvetovanje z upravnim odborom EURES, dodal nov procesni pogoj za sprejetje takih ukrepov, ki ne izhaja iz člena 38 navedene uredbe. Poleg tega je po mnenju Parlamenta zakonodajalec Unije že ustanovil organe, ki morajo Komisiji pomagati pri izvajanju politike, ki spada v okvir Uredbe št. 492/2011. Svetovalni odbor in strokovni odbor, ki sta omenjena v členih 21 in 29 te uredbe, naj bi namreč imela tako nalogo. Iz tega naj bi izhajalo morebitno prekrivanje med pristojnostmi navedenega svetovalnega in strokovnega odbora na eni strani in pristojnostmi upravnega odbora EURES, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, na drugi. Komisija naj brez delovanja zakonodajalca Unije ne bi bila pooblaščena za dopolnitev tega institucionalnega okvira, kot izhaja iz Uredbe št. 492/2011. Šestič, glede statuta EURES, katerega sprejetje določa člen 10 izpodbijanega sklepa, Parlament navaja, da odstavek 1 tega člena določa, da ga sprejme Komisija v skladu s postopki, določenimi v členih 12, 13, 19 in 20 Uredbe št. 492/2011. Komisija naj bi si tako vzela izvedbena pooblastila in določila postopek, ki se uporabi za sprejetje navedenega statuta, čeprav naj bi dodelitev teh izvedbenih pooblastil in določitev tega postopka spadala v pristojnost zakonodajalca Unije. Člen 10 izpodbijanega sklepa naj bi namreč z vrinjenjem med Uredbo št. 492/2011 in bodočim statutom EURES izgubil vsakršno izvedbeno naravo v smislu člena 291 PDEU. Parlament meni, da bo statut EURES predmet ločenega akta, ki prav tako temelji na členu 38 navedene uredbe. Člen 10 izpodbijanega sklepa naj bi vključeval elemente, ki določajo obseg členov 12, 13, 19 in 20 Uredbe št. 492/2011. Iz navedenega člena 10(2)(d) izhaja, da statut EURES vsebuje pravne obveznosti za člane in partnerje EURES. Medtem ko člen 12(3) Uredbe št. 492/2011 določa, da je treba „informacije glede življenjskih in delovnih pogojev in glede stanja na trgu dela, ki so takšne narave, da se delavci drugih držav članic po njih lahko ravnajo“ predložiti „[v] skladu s postopkom, ki ga Komisija določi“, člen 10(2)(d)(ii) izpodbijanega sklepa natančno določa vsebino teh informacij, ki presega splošno formulacijo Uredbe št. 492/2011. Poleg tega naj bi bila ta podobno dopolnjena z odstavkom 2(d)(iii) in (iv) člena 10 izpodbijanega sklepa glede meril določitve ali usposabljanja in kvalifikacij, zahtevanih za osebje EURES. Komisija odgovarja, da je izpodbijani sklep povsem v skladu s členom 291 PDEU in ne presega izvedbenih pooblastil, določenih in razmejenih z Uredbo št. 492/2011. Presoja Sodišča Uvodne ugotovitve Člen 291(2) PDEU določa, da če so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, se s temi akti na Komisijo ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 PEU in 26 PEU na Svet prenesejo izvedbena pooblastila. Člen 38 Uredbe št. 492/2011 Komisiji podeljuje izvedbena pooblastila v smislu člena 291(2) PDEU. Navedeni člen 38 namreč določa, da Komisija sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe. Izpodbijani sklep temelji na členu 38 Uredbe št. 492/2011 in v skladu s členom 291(4) PDEU v naslovu vsebuje izraz „izvedbeni“. Nasprotno kot tožba, na podlagi katere je bila izdana sodba Komisija/Parlament in Svet (C‑427/12, EU:C:2014:170 ), se ta tožba ne nanaša na zakonitost izbire, ki jo opravi zakonodajalec Unije, kadar Komisiji podeli izvedbena pooblastila v smislu člena 291(2) PDEU, namesto da bi ji podelil pooblastilo v smislu člena 290(1) PDEU. Ta tožba se nanaša na zakonitost izvedbenega akta, namreč izpodbijanega sklepa, ki temelji na členu 38 Uredbe št. 492/2011, ker naj bi Komisija prekoračila izvedbena pooblastila, ki ji jih dajeta zadnjenavedena določba in člen 291 PDEU. V zvezi s tem je treba najprej navesti, da so izvedbena pooblastila, podeljena Komisiji, hkrati razmejena s členom 291(2) PDEU in določbami Uredbe št. 492/2011. Sodišče je namreč razsodilo, da mora Komisija, kadar so ji na podlagi člena 291(2) PDEU podeljena izvedbena pooblastila, natančno določiti vsebino zakonodajnega akta, da bi zagotovila njegovo izvedbo pod enotnimi pogoji v vseh državah članicah (sodba Komisija/Parlament in Svet, EU:C:2014:170 , točka 39). Dalje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko Komisija v okviru svojih izvedbenih pooblastil, katerih meje so določene zlasti glede na temeljne splošne cilje zadevnega zakonodajnega akta, sprejme vse potrebne oziroma primerne ukrepe za izvajanje tega akta, če niso v nasprotju z njim (sodbe Nizozemska/Komisija, C‑478/93, EU:C:1995:324 , točki 30 in 31; Portugalska/Komisija, C‑159/96, EU:C:1998:550 , točki 40 in 41; Parlament/Komisija, C‑403/05, EU:C:2007:624 , točka 51, in Parlament in Danska/Komisija, C‑14/06 in C‑295/06, EU:C:2008:176 , točka 52). Poleg tega iz člena 290(1) PDEU v povezavi s členom 291(2) PDEU izhaja, da Komisija pri izvajanju izvedbenih pooblastil ne sme niti spremeniti niti dopolniti zakonodajnega akta, tudi v njegovih nebistvenih elementih ne. Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da Komisija pojasni zakonodajni akt v smislu sodne prakse, navedene v točki 43 te sodbe, če določbe izvedbenega akta, ki ga Komisija sprejme, spoštujejo bistvene splošne cilje zakonodajnega akta in so potrebne oziroma primerne za njegovo izvedbo, ne da bi ga dopolnjevale ali spreminjale. Edini tožbeni razlog, ki ga navaja Parlament v utemeljitev tožbe, je treba preučiti glede na ta načela. Vprašanje, ali določbe izpodbijanega sklepa spoštujejo bistvene splošne cilje Uredbe št. 492/2011 Člen 1 izpodbijanega sklepa določa, da Komisija in države članice za izpolnitev obveznosti iz poglavja II Uredbe (EU) št. 492/2011 vzpostavijo in upravljajo Evropsko mrežo zavodov za zaposlovanje, imenovano EURES. Preučiti je torej treba, ali izpodbijani sklep spoštuje bistvene splošne cilje poglavja II navedene uredbe, naslovljenega „Popolnitev prostih delovnih mest in prijave za zaposlitev“. Kot izhaja iz uvodnih izjav 8 in 9 Uredbe št. 492/2011, je bistveni splošni cilj poglavja II te uredbe, „da se delavcem omogoči, da lahko sprejmejo ponudbe za zaposlitev iz drugih regij Unije“, tako da se „na splošni ravni zagotavlja bolj jasno podobo trga dela“. To jasno podobo je treba, kot je navedeno v uvodni izjavi 8, doseči z „[m]ehanizmi za popolnitev prostih delovnih mest, predvsem preko neposrednega sodelovanja med centralnimi zavodi za zaposlovanje in tudi med regionalnimi službami, kakor tudi z usklajevanjem izmenjave informacij“. Člen 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 492/2011 to sodelovanje opredeli tako, da določa, da „[c]entralni zavodi za zaposlovanje držav članic tesno sodelujejo med seboj in s Komisijo, da bi delovali skupaj pri popolnitvi prostih delovnih mest in prijavah za zaposlitev v Uniji in pri zaposlovanju, ki je rezultat tega sodelovanja“. Iz uvodne izjave 4 in člena 2 izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se ta tako kot Uredba št. 492/2011 nanaša na spodbujanje nadnacionalne in čezmejne geografske mobilnosti delavcev s prizadevanjem v okviru skupnega delovanja, in sicer EURES, za preglednost evropskih trgov dela z zagotavljanjem izmenjave informacij. Cilj izpodbijanega sklepa torej ustreza bistvenemu splošnemu cilju Uredbe št. 492/2011, navedenemu v točki 50 te sodbe. Res je, da sta v členu 2(b) in (d) izpodbijanega sklepa med ukrepi, ki naj bi jih spodbujal EURES, navedena „sodelovanje v ciljnih dejavnostih mobilnosti“ in „razvoj ukrepov za spodbujanje in olajšanje mobilnost mladih delavcev“, čeprav taki ukrepi z Uredbo št. 492/2011 niso izrecno določeni. Vendar pa taki ukrepi očitno spadajo v bistveni splošni cilj te uredbe, ki je spodbujati čezmejno geografsko mobilnost delavcev. Poleg tega nobena od drugih določb izpodbijanega sklepa, ki jih je Parlament navedel v tožbi in ki se nanašajo na sestavo in delovanje EURES, ne omogoča ugotovitve, da je navedeni sklep glede na bistvene splošne cilje Uredbe št. 492/2011 v nasprotju s to uredbo. Možnost za zasebne subjekte, da se določijo za partnerje EURES, ki je določena v členu 3(c) izpodbijanega sklepa, je, kot izhaja iz uvodne izjave 7 tega sklepa, povezana s „pojav[om] številnih ponudnikov storitev zaposlovanja na trgu dela“ po odpravi monopola javnih zavodov za zaposlovanje in je namenjena temu, da EURES doseže „svoj polni potencial“. Ta določba spada v cilj izpodbijanega sklepa, kot je pojasnjen v točki 52 te sodbe, ki ustreza bistvenemu splošnemu cilju Uredbe št. 492/2011. Enako velja za nalogo, ki je s členom 4(3)(b) izpodbijanega sklepa naložena Evropskemu uradu za usklajevanje, da „priprav[i] splošn[i] pristop[…] k mobilnosti“ in „dopolnilne storitve“, ki jih zagotovi EURES v skladu s členom 7(2) in (3) tega sklepa in ki, kot izhaja iz navedenega odstavka 3, zapolnjujejo „pomembne potrebe trga dela“. Nazadnje, ustanovitev upravnega odbora EURES, določena v členu 8 izpodbijanega sklepa, in dodelitev posvetovalne vloge temu odboru z odstavkom 7 tega člena ter sprejetje statuta EURES s strani Komisije, kakor določa člen 10 tega sklepa, se nanašajo na izboljšanje delovanja EURES in tako spodbujajo uravnoteženje ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih v Uniji. Glede na navedeno je torej treba ugotoviti, da izpodbijani sklep spoštuje bistvene splošne cilje poglavja II Uredbe št. 492/2011. Vprašanje, ali so izpodbijane določbe potrebne oziroma primerne za izvajanje Uredbe št. 492/2011, ne da bi jo dopolnjevale ali spreminjale Parlament na splošno meni, da je zakonodajalec Unije s tem, da se je v členu 38 Uredbe št. 492/2011 skliceval na „ukrepe za njeno izvajanje“, izvedbena pooblastila Komisije želel omejiti na minimum. Take trditve ni mogoče sprejeti. Člen 38 Uredbe št. 492/2011 je namreč treba razlagati glede na člen 291 PDEU. V teh okoliščinah se sklicevanje na ukrepe v členu 38 Uredbe št. 492/2011 nanaša na potrebo po zagotovitvi izvedbe te uredbe pod enotnimi pogoji v vseh državah članicah (glej sodbo Komisija/Parlament in Svet, EU:C:2014:170 , točka 39), ne da bi se posegalo v obseg izvedbenih pooblastil, ki jih ima Komisija v okviru, določenem v poglavju II te uredbe. Ker se primernost izpodbijanih določb za izvedbo poglavja II Uredbe št. 492/2011 ne izpodbija, za presojo, ali te spoštujejo meje izvedbenih pooblastil, priznanih Komisiji, zadostuje preučiti, ali dopolnjujejo oziroma spreminjajo navedeni zakonodajni akt. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 11(1), drugi pododstavek, ki je v poglavju II Uredbe št. 492/2011, določa tesno sodelovanje med zavodi držav članic za zaposlovanje in Komisijo, „da bi delovali skupaj pri popolnitvi prostih delovnih mest in prijavah za zaposlitev v Uniji in pri zaposlovanju, ki je rezultat tega sodelovanja“. Za tako skupno delovanje, ki, kot izhaja iz uvodne izjave 9 Uredbe št. 492/2011, pomeni določeno usklajevanje politik zaposlovanja držav članic, je značilna izmenjava informacij o problemih, ki se pojavljajo v zvezi s prostim gibanjem in z zaposlovanjem delavcev, kot je določeno v členu 12 te uredbe, in vzpostavitev mehanizma uravnoteženja ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih, kot je določeno v členih od 13 do 16 navedene uredbe, pri čemer ta mehanizem vključuje tudi izmenjavo informacij med strokovnimi službami držav članic ter med temi in Komisijo. Vendar je treba ugotoviti, da je bila, ker EURES ni bil ustanovljen s to uredbo, Komisija zadolžena ne le za vzpostavitev takega „skupnega delovanja“, ampak tudi za pripravo pravil o tem delovanju ob spoštovanju usmeritev, ki jih v zvezi s tem vsebuje Uredba št. 492/2011. Ob upoštevanju splošnega okvira, določenega z Uredbo št. 492/2011, o skupnem delovanju, ki je v njej določeno, je treba preučiti, ali je Komisija s sprejetjem izpodbijanega sklepa, zlasti z določbami, navedenimi v tožbi, prekoračila izvedbena pooblastila pri izvedbi te uredbe. Parlament meni, prvič, da je Komisija s tem, da je v členu 2(b) in (d) izpodbijanega sklepa določila, da EURES spodbuja sodelovanje v ciljnih dejavnostih mobilnosti in pripravi ukrepe za spodbujanje in olajšanje mobilnosti mladih delavcev, prekoračila izvedbena pooblastila. To trditev je treba zavrniti. Določbe, ki jih navaja Parlament, spadajo namreč na področje sodelovanja med Komisijo in državami članicami iz člena 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 492/2011, ne da bi dopolnjevale oziroma spreminjale okvir, določen v zvezi s tem z zakonodajnim aktom. Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 51 in 53 sklepnih predlogov, navedene določbe urejajo skupno delovanje iz zadnjenavedene določbe tako, da izpostavljajo posebne ukrepe, ki jih že izvajajo države članice na nacionalni ravni in za katere člen 2(b) in (d) izpodbijanega sklepa zagotavlja le uskladitev. Drugič, Parlament meni, da odprtje EURES za zasebne subjekte, določeno v členu 3(c) izpodbijanega sklepa, vsebuje spremembo Uredbe št. 492/2011 in presega izvedbena pooblastila, ki jih ta daje Komisiji. Komisija bi res, kot izhaja iz točke 45 te sodbe, prekoračila meje izvedbenih pooblastil, ki ji jih daje Uredba št. 492/2011, če bi spremenila elemente te uredbe. Vendar člen 3(c) izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene spremembe okvira, določenega z navedeno uredbo. V zvezi s tem je treba opozoriti, da države članice v skladu s členom 11(2) Uredbe št. 492/2011 določijo strokovne službe, ki so zadolžene za medsebojno sodelovanje ter za sodelovanje s službami Komisije na področjih uravnoteženja ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih v Uniji in zaposlovanja, ki izhaja iz tega. Nobena določba navedene uredbe tega sodelovanja ne pridržuje javnim subjektom. Sklicevanje na zasebne ponudnike v izpodbijanem sklepu je tako natančna določitev okvira, postavljenega z Uredbo št. 492/2011, ki upošteva, kot izhaja iz uvodne izjave 7 izpodbijanega sklepa, odpravo monopola javnih zavodov za zaposlovanje v državah članicah. Trditev Parlamenta glede člena 3(c) izpodbijanega sklepa je torej prav tako treba zavrniti. Tretjič, Parlament trdi, da je Komisija s tem, da je v členu 4(3)(b) izpodbijanega sklepa določila, da Evropski urad za usklajevanje skrbi za „pripravo splošnega pristopa k mobilnosti“, prekoračila izvedbena pooblastila, ki so ji podeljena z Uredbo št. 492/2011. Te trditve prav tako ni mogoče sprejeti. Opozoriti je namreč treba, da Uredba št. 492/2011 Evropskemu uradu za usklajevanje podeljuje ključno vlogo v mehanizmu uravnoteženja ponudbe in povpraševanja po prostih delovnih mestih, ki je v njej določena. Tako je v skladu s členom 18, prvi odstavek, Uredbe št. 492/2011 naloga Evropskega urada za usklajevanje „spodbujanje popolnitve prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev na ravni Unije“. Čeprav ta določba navedenemu uradu nalaga „predvsem“ tehnične naloge, je treba ugotoviti, da Uredba št. 492/2011 temu uradu nalaga tudi pomembne naloge podpore delovanju Komisije in držav članic. V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 18, drugi odstavek, Uredbe št. 492/2011 Evropski urad za usklajevanje povzema informacije iz členov 12 in 13 te uredbe ter podatke iz študij in raziskav, izvedenih na podlagi člena 11 navedene uredbe, na način, ki prikazuje koristna dejstva v zvezi s predvidljivimi razvojnimi trendi na trgu dela v Uniji. Poleg tega je navedeni urad na podlagi člena 19(1)(a) iste uredbe zadolžen za „analizo gibanj delavcev“. Podpora Evropskega urada za usklajevanje mora tako državam članicam in Komisiji omogočiti, da ob upoštevanju vseh upoštevnih informacij sprejmejo potrebne regulativne ukrepe za ravnovesje na trgu dela, določene v členu 17 Uredbe št. 492/2011, poleg tega pa spada v cilj, ki je „prizadevanj[e] držav članic za uskladitev njihovih politik zaposlovanja“. V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da je Komisija prekoračila meje izvedbenih pooblastil s tem, da je v členu 4(3)(b) izpodbijanega sklepa Evropskemu uradu za usklajevanje naložila „pripravo splošnega pristopa k mobilnosti v skladu z evropsko strategijo zaposlovanja“, saj se ta splošni pristop lahko nanaša le na pripravo za sprejetje regulativnih ukrepov iz člena 17 Uredbe št. 492/2011 in podpiranje prizadevanja držav članic za uskladitev njihovih politik zaposlovanja v skladu z uvodno izjavo 9 te uredbe, ne da bi pri tem dopolnil oziroma spremenil naravo podpore navedenega urada, določene z navedeno uredbo. Četrtič, Parlament meni, da je Komisija s tem, da je v člen 7(2) in (3) izpodbijanega sklepa uvedla pojem „dopolnilne storitve“, nadomestila zakonodajalca Unije. To trditev je prav tako treba zavrniti. Opozoriti je treba, da člen 7 izpodbijanega sklepa opredeljuje več storitev EURES. Člen 7(3) tega sklepa določa možnost za EURES, da zagotavlja dopolnilne storitve. Na podlagi te določbe te niso obvezne v smislu poglavja II Uredbe (EU) št. 492/2011, vendar zapolnjujejo pomembne potrebe trga dela. Ker pa zavodi za zaposlovanje držav članic na splošno ne ponujajo le storitev, ki obvezno izhajajo iz Uredbe št. 492/2011, je Komisija lahko, ne da bi dopolnila oziroma spremenila okvir, določen z navedeno uredbo, menila, da morajo biti morebitne „dopolnilne storitve“, ki se tako ponujajo, vključene v okvir izvajanja sodelovanja med Komisijo in zavodi za zaposlovanje držav članic, določenega v členu 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 492/2011. Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 89 sklepnih predlogov, je namreč zato, da se bolje uresniči cilj seznanitve s ponudbo in povpraševanjem po prostih delovnih mestih in njunega uravnoteženja, ki mu sledijo določbe poglavja II Uredbe št. 492/2011, nujno, da EURES pridobi vse informacije, ki jih imajo različne nacionalne službe, vključno s tistimi, ki izhajajo iz dopolnilnih storitev. Petič, Parlament trdi, da člen 8(7) izpodbijanega sklepa prav tako dokazuje, da je Komisija presegla svojo nalogo izvedbe Uredbe št. 492/2011. Iz člena 8(1) izpodbijanega sklepa izhaja, da upravni odbor EURES pomaga Komisiji, Evropskemu koordinacijskemu uradu in nacionalnim koordinacijskim uradom pri pospeševanju in nadziranju razvoja EURES. V skladu s členom 8(7) izpodbijanega sklepa se Komisija posvetuje z upravnim odborom EURES glede vprašanj, ki se nanašajo na strateško načrtovanje, razvoj, izvajanje, spremljanje ter ocenjevanje storitev in dejavnosti iz tega sklepa. Toda Komisija s tem, da je ustanovila upravni odbor EURES in mu dodelila posvetovalno vlogo, ni prekoračila izvedbenih pooblastil. V zvezi s tem je treba opozoriti, ker EURES ni bil ustanovljen z Uredbo št. 492/2011, ta uredba, zlasti njen člen 11(1), drugi pododstavek, Komisiji daje pooblastilo za pripravo pravil za skupno delovanje Komisije in držav članic na področju popolnitve prostih delovnih mest in prijav za zaposlitev v Uniji ter pri zaposlovanju, ki je rezultat tega sodelovanja. Ustanovitev upravnega odbora EURES in dodelitev posvetovalne vloge temu odboru z določbo, ki jo Parlament izpodbija, ne dopolnjuje niti ne spreminja okvira, določenega z Uredbo št. 492/2011, saj se nanaša le na zagotovitev učinkovitega skupnega delovanja, ki ga določa ta uredba, ne da bi se, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 108 sklepnih predlogov, poseglo v pristojnosti svetovalnega in strokovnega odbora, ki sta bila ustanovljena s členoma 21 in 29 navedene uredbe. Trditve v zvezi s členom 8(7) izpodbijanega sklepa torej prav tako ni mogoče sprejeti. Nazadnje, Parlament meni, da je Komisija s tem, da je sprejela člen 10 izpodbijanega sklepa, prekoračila izvedbena pooblastila. Tudi to zadnjo trditev je treba zavrniti. Člen 10 izpodbijanega sklepa le določa, da Komisija sprejme statut EURES. Sprejetje navedenega statuta je izvedbeni akt v smislu člena 291(2) PDEU, katerega zakonitost je mogoče po potrebi presojati v okviru poznejše ničnostne tožbe ob upoštevanju meja izvedbenih pooblastil, priznanih Komisiji. Ni pa mogoče sprejeti tega, da je Komisija z določitvijo sprejetja prihodnjega statuta EURES prekoračila izvedbena pooblastila. Člen 10 izpodbijanega sklepa namreč niti ne dopolnjuje niti ne spreminja okvira, določenega z Uredbo št. 492/2011, saj se navedena določba in v njej določeno ukrepanje nanašata le na olajšanje izmenjave informacij v okviru EURES, kot je določeno v členu 12 in 13 te uredbe, in na spodbujanje njegovega učinkovitega delovanja. Iz navedenega izhaja, da edinega tožbenega razloga, ki ga je Parlament navedel v utemeljitev tožbe, ni mogoče sprejeti. Tožbo je zato treba zavrniti. Stroški V skladu s členom 138(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Parlamentu naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov. Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: 1. Tožba se zavrne. 2. Evropskemu parlamentu se naloži plačilo stroškov. Podpisi ( *1 ) Jezik postopka: francoščina.

62005TJ0323

fr

Recours formé contre la décision de la deuxième chambre de recours de l’OHMI du 15 juin 2005 (affaire R 855/2004-2) concernant une demande d’enregistrement du signe verbal THE COFFEE STORE comme marque communautaire. Données relatives à l'affaire Demandeur de la marque communautaire : The Coffee Store GmbH Marque communautaire concernée : Marque verbale THE COFFEE STORE pour les produits et services des classes 30, 32 et 43 Décision de l’examinateur : Refus de l’enregistrement Décision de la chambre de recours : Rejet du recours Dispositif 1) Le recours est rejeté. 2) The Coffee Store GmbH est condamnée aux dépens.

62016CJ0268

lv

Apelācijas sūdzībā Binca Seafoods GmbH (turpmāk tekstā – “ Binca ”) lūdz atcelt Eiropas Savienības Vispārējās tiesas 2016. gada 11. marta rīkojumu lietā Binca Seafoods /Komisija (T‑94/15, nav publicēts, turpmāk tekstā – “pārsūdzētais rīkojums”, EU:T:2016:164 ), ar kuru šī tiesa ir noraidījusi tās prasību atcelt Komisijas 2014. gada 18. decembra Īstenošanas regulu (ES) Nr. 1358/2014, ar kuru groza Regulu (EK) Nr. 889/2008, ar ko paredz sīki izstrādātus noteikumus, lai īstenotu Padomes Regulu (EK) Nr. 834/2007 attiecībā uz bioloģiskās akvakultūras dzīvnieku izcelsmi, akvakultūras dzīvnieku turēšanas praksi, bioloģiskās akvakultūras dzīvnieku barību un produktiem un vielām, kuras atļauts izmantot bioloģiskajā akvakultūrā ( OV 2014, L 365, 97. lpp. ; turpmāk tekstā – “strīdīgā regula”). Atbilstošās tiesību normas Pamatregula Padomes 2007. gada 28. jūnija Regulas (EK) Nr. 834/2007 par bioloģisko ražošanu un bioloģisko produktu marķēšanu un par Regulas (EEK) Nr. 2092/91 atcelšanu ( OV 2007, L 189, 1. lpp. ; turpmāk tekstā – “Pamatregula”) 1. pantā ir noteikts: “1.   Ar šo regulu nosaka pamatu bioloģiskās ražošanas ilgtspējīgai attīstībai, vienlaikus nodrošinot iekšējā tirgus efektīvu darbību, garantējot godīgu konkurenci, nodrošinot patērētāju uzticību un aizsargājot patērētāju intereses. Tajā ir noteikti kopēji mērķi un principi, kas ir pamatā noteikumiem, kurus atbilstīgi šai regulai pieņem attiecībā uz: a) visiem bioloģisko produktu ražošanas, gatavošanas un izplatīšanas posmiem un to kontroli; [..] 2.   Šī regula attiecas uz turpmāk norādītajiem lauksaimniecības, tostarp akvakultūras, produktiem, ja tie ir laisti tirgū vai paredzēti laišanai tirgū: a) dzīvi vai nepārstrādāti lauksaimniecības produkti; b) pārstrādāti lauksaimniecības produkti, kurus lieto pārtikā; c) barība; d) veģetatīvās pavairošanas materiālam un sēklām ražošanas vajadzībām. Nomedītu un nozvejotu savvaļas dzīvnieku produktus neuzskata par bioloģiskajiem produktiem. [..]” Pamatregulas 2. pantā ir noteikts: “Šajā regulā piemēro šādas definīcijas: a) “bioloģiskā ražošana” ir šajā regulā paredzētajiem noteikumiem atbilstīgas ražošanas metodes izmantošana visos ražošanas, gatavošanas un izplatīšanas posmos; [..] d) “uzņēmējs” ir fiziska vai juridiska persona, kas ir atbildīga par šīs regulas prasību izpildi bioloģiskās ražošanas uzņēmumā, par ko tā ir atbildīga; [..].” Pamatregulas 15. pants, kurā ir paredzēti ražošanas noteikumi attiecībā uz akvakultūras dzīvniekiem, ir formulēts šādi: “1.   Papildus 11. pantā paredzētajiem vispārējiem ražošanas noteikumiem lauku saimniecībā attiecībā uz akvakultūras dzīvnieku audzēšanu piemēro šādus noteikumus: a) attiecībā uz akvakultūras dzīvnieku izcelsmi: i) bioloģiskās akvakultūras pamatā ir tādu jaunu dzīvnieku audzēšana, kuru izcelsme ir bioloģiskie vaislinieki un bioloģiskās saimniecības; ii) ja nav pieejami tādi jauni dzīvnieki, kuru izcelsme ir bioloģiski vaislinieki un bioloģiskas saimniecības, saskaņā ar īpašiem nosacījumiem saimniecībā drīkst ievest ārpus bioloģiskām saimniecībām audzētus dzīvniekus; [..] c) attiecībā uz reprodukciju: [..] iii) katrai sugai izveido piemērotus apstākļus ikru apsaimniekošanai, reprodukcijai un mazuļu audzēšanai; [..].” Pamatregulas 38. pantā Eiropas Komisijai ir piešķirtas tiesības pieņemt minētās regulas piemērošanas noteikumus. Pamatregula saskaņā ar tās 42. pantu ir piemērojama no 2009. gada 1. janvāra. Īstenošanas regula Komisijas 2008. gada 5. septembra Regula (EK) Nr. 889/2008, ar ko paredz sīki izstrādātus bioloģiskās ražošanas, marķēšanas un kontroles noteikumus, lai īstenotu Padomes Regulu (EK) Nr. 834/2007 par bioloģisko ražošanu un bioloģisko produktu marķēšanu ( OV 2008, L 250, 1. lpp. ; turpmāk tekstā – “Īstenošanas regula”), kas saskaņā ar tās 97. pantu ir piemērojama no 2009. gada 1. janvāra, 1. panta 2. punkta a) apakšpunktā – tā sākotnējā redakcijā – no šīs regulas piemērošanas jomas tika izslēgti produkti, kuriem ir akvakultūras izcelsme. Pirmā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula Ar Komisijas 2009. gada 5. augusta Regulu (EK) Nr. 710/2009 ( OV 2009, L 204, 15. lpp. ; turpmāk tekstā – “Pirmā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula”) Īstenošanas regulas piemērošanas joma tika paplašināta, šo regulu attiecinot uz noteiktiem akvakultūras dzīvniekiem, un Īstenošanas regulā tika iekļauti īpaši ražošanas noteikumi produktiem, kuriem ir akvakultūras izcelsme. Ar Pirmo regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, Īstenošanas regulas II sadaļā tika iekļauta 2.a nodaļa “Akvakultūras dzīvnieku ražošana”. Minētās nodaļas 2. iedaļā par akvakultūras dzīvnieku izcelsmi 25.e pantā tika paredzēti nosacījumi, ar kādiem nebioloģiskās akvakultūras dzīvnieki var tikt ievesti saimniecībā. Sākotnējā redakcijā, kas izriet no Pirmās regulas, ar ko grozīta Īstenošanas regula, 25.e pantā bija noteikts: “1.   Pavairošanas nolūkos vai ģenētisko krājumu uzlabošanai un tad, ja bioloģiskās akvakultūras dzīvnieki nav pieejami, saimniecībā drīkst ievietot savvaļā notvertus vai nebioloģiskās akvakultūras dzīvniekus. Pirms izmantot šādus dzīvniekus pavairošanas vajadzībām, tie vismaz trīs mēnešus jātur saskaņā ar bioloģiskās pārvaldības noteikumiem. 2.   Tirgus izmēra akvakultūras dzīvnieku ražošanā un, ja nav pieejami bioloģiskās akvakultūras dzīvnieku mazuļi, saimniecībā drīkst ievietot nebioloģiskās akvakultūras dzīvnieku mazuļus. Ražošanas ciklu vismaz pēdējās divās trešdaļās pārvalda saskaņā ar bioloģiskās pārvaldības noteikumiem. 3.   Saimniecībā ievietoto nebioloģiskās akvakultūras dzīvnieku mazuļu maksimālais procentuālais daudzums ir šāds: 80 % no 2011. gada 31. decembra [līdz 2011. gada 31. decembrim], 50 % no 2013. gada 31. decembra [līdz 2013. gada 31. decembrim] un 0 % no 2015. gada 31. decembra [līdz 2015. gada 31. decembrim]. 4.   Tirgus izmēra akvakultūras dzīvnieku ražošanai paredzētu akvakultūras dzīvnieku mazuļu ievākšana savvaļā ir atļauta tikai šādos gadījumos: a) ja, piepildot dīķus, akvakultūras dzīvnieku turēšanas sistēmas un iežogojumus, tajos dabīgā veidā iepeld zivju vai vēžveidīgo kāpuri un mazuļi; b) kad ievāc Eiropas zuša mazuļus, ja konkrētajā vietā ir spēkā apstiprināts zušu pārvaldības plāns un zušu mākslīga pavairošana joprojām ir neatrisināta problēma.” 25.i pantā “Hormonu izmantošanas aizliegums”, kurš ar Pirmo regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, ir iekļauts Īstenošanas regulas II sadaļas 2.a nodaļas 4. iedaļā par pavairošanu, ir noteikts: “Hormonu un hormonu atvasinājumu izmantošana ir aizliegta.” 25.k pants “Īpaši noteikumi par barību akvakultūras dzīvniekiem, kas ir gaļēdāji”, kurš Īstenošanas regulā tika ieviests ar Pirmo regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, redakcijā, kas izriet no Komisijas 2012. gada 14. jūnija Īstenošanas regulas (ES) Nr. 505/2012, ar kuru groza un labo Regulu (EK) Nr. 889/2008 ( OV 2012, L 154, 12. lpp. ), ir formulēts šādi: “1.   Gādājot barību akvakultūras dzīvniekiem, kas ir gaļēdāji, ievēro šādas prioritātes: a) akvakultūras izcelsmes bioloģiski barības līdzekļi; b) zivju milti un zivju eļļa no bioloģiskās akvakultūras ražošanas blakusproduktiem; c) zivju milti un zivju eļļa un zivju izcelsmes sastāvdaļas, kas iegūtas ilgtspējīgā zivsaimniecībā no lietošanai pārtikā derīgām zivīm; d) bioloģiski ražotas augu vai dzīvnieku izcelsmes barības sastāvdaļas. [..] 3.   Barības deva drīkst saturēt ne vairāk kā 60 % augu izcelsmes bioloģisko produktu. 4.   Lašu un foreļu fizioloģisko vajadzību robežās barības devā drīkst iekļaut astaksantīnu, kuram jābūt iegūtam galvenokārt no bioloģiskiem avotiem, piemēram, no bioloģiski audzētu vēžveidīgo čaulām. Ja nav pieejami bioloģiski avoti, drīkst izmantot dabīgos astaksantīna avotus (piemēram, Phaffia raugu).” Saskaņā ar Pirmās regulas, ar ko grozīta Īstenošanas regula, 2. pantu šī regula ir piemērojama no 2010. gada 1. jūlija. Tomēr Īstenošanas regulas 95. pantā ar Pirmo regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, tika pievienots šāds punkts: “11.   Kompetentā iestāde uz laiku, kura beigu termiņš ir 2013. gada 1. jūlijs, tādām akvakultūras dzīvnieku un jūras aļģu ražošanas vienībām, kuras, kamēr šī regula vēl nav stājusies spēkā, jau ir izveidotas un darbojas atbilstīgi dalībvalsts atzītiem bioloģiskās ražošanas noteikumiem, var atļaut saglabāt bioloģiskā ražotāja statusu tik ilgi, kamēr turpinās pāreja uz šīs regulas noteikumiem un ja nenotiek neattaisnota ūdens piesārņošana ar bioloģiskajā ražošanā neatļautām vielām. Šo pasākumu izmantojošie uzņēmēji paziņo kompetentajai iestādei, kuras ir attiecīgās iekārtas, zivju dīķi, sprosti vai jūras aļģu partijas.” Pirmās regulas, ar ko grozīta Īstenošanas regula, 2. panta pēdējā daļā bija noteikts: “Pamatojoties uz attiecīgiem dalībvalstu priekšlikumiem, kuriem pievienots pienācīgs pamatojums, šo regulu var pārskatīt, lai no 2013. gada 1. jūlija izdarītu tajā grozījumus.” Otrā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula Ar Komisijas 2013. gada 24. oktobra Īstenošanas regulu (ES) Nr. 1030/2013 ( OV 2013, L 283, 15. lpp. ; turpmāk tekstā – “Otrā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula”) pārejas perioda, kurā Pirmā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula, nevarēja tikt pārskatīta (turpmāk tekstā – “pārejas periods”), beigu datums, kurš atbilstoši Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktam bija 2013. gada 1. jūlijs, tika aizstāts ar 2015. gada 1. janvāra datumu. Trešā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula Komisijas 2013. gada 17. decembra Īstenošanas regulā (ES) Nr. 1364/2013, ar ko groza [Īstenošanas regulu] attiecībā uz nebioloģiskās akvakultūras dzīvnieku mazuļu un divvāku gliemju nebioloģiskās sēklas izmantošanu bioloģiskā akvakultūrā ( OV 2013, L 343, 29. lpp. ; turpmāk tekstā – “Trešā regula, ar ko grozīta Īstenošanas regula”), tika grozīts Īstenošanas regulas 25.e panta 3. punkts. Laikposms, kurā saimniecībā ievietoto nebioloģiskās akvakultūras dzīvnieku mazuļu maksimālais procentuālais daudzums ir 50 %, tika pagarināts līdz 2014. gada 31. decembrim. Datums, līdz kuram ir jāsasniedz 0 % maksimālais procentuālais daudzums, 2015. gada 31. decembris, netika mainīts. Strīdīgā regula Strīdīgās regulas 1. panta 1. punktā Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punkts tika aizstāts ar šādu: “4.   Tirgus izmēra akvakultūras dzīvnieku ražošanai paredzētu akvakultūras dzīvnieku mazuļu ievākšana savvaļā ir atļauta tikai šādos gadījumos: a) ja, piepildot dīķus, akvakultūras dzīvnieku turēšanas sistēmas un iežogojumus, tajos dabīgā veidā iepeld zivju vai vēžveidīgo kāpuri un mazuļi; b) kad ievāc Eiropas zuša mazuļus, ja konkrētajā vietā ir spēkā apstiprināts zušu pārvaldības plāns un zušu mākslīga pavairošana joprojām ir neatrisināta problēma; c) izņemot Eiropas zuti – ja savvaļas zivju mazuļus ievāc, lai tirgus izmēra akvakultūras dzīvniekus ražotu tradicionālās ekstensīvās akvakultūras saimniecībās, kuras atrodas mitrājos, piemēram, iesāļūdens tilpēs, plūdmaiņu apgabalos un piekrastes lagūnās, ko no jūras atdala ūdens sanesta zemes strēle vai arī sēklis, ar nosacījumu, ka: i) ielaiduma atjaunošana ir saskaņā ar pārvaldības pasākumiem, kurus apstiprinājušas par attiecīgo zivju krājumu pārvaldību atbildīgās iestādes un kuru mērķis ir nodrošināt attiecīgās sugas izmantošanas ilgtspējību; un ii) zivis baro tikai ar tādu barību, kas ir dabīgi pieejama konkrētajā vidē.” Šīs regulas preambulas 3. un 4. apsvērumā Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punkta papildinājumi tika pamatoti šādi: “(3) Saskaņā ar [Pamatregulas] 15. panta 1. punkta a) apakšpunkta ii) punktu, ja nav pieejami tādi jauni dzīvnieki, kuru izcelsme ir bioloģiski vaislinieki un bioloģiskas saimniecības, saskaņā ar īpašiem nosacījumiem saimniecībā drīkst ievest ārpus bioloģiskām saimniecībām audzētus dzīvniekus. [Īstenošanas regulā] ir noteikti konkrēti ierobežojumi attiecībā uz savvaļā notvertiem akvakultūras dzīvniekiem, tostarp par akvakultūras dzīvnieku mazuļu vākšanu savvaļā. Dažas tradicionālās ekstensīvas zivaudzēšanas prakses mitrājos, piemēram, iesāļūdens tilpēs, plūdmaiņu apgabalos un piekrastes lagūnās, ko no jūras atdala sanesu zemes strēle vai sēklis, pastāv jau gadsimtiem ilgi un ir vērtīgas kultūras mantojuma, bioloģiskās daudzveidības saglabāšanas un vietējo kopienu saimniecisko perspektīvu ziņā. Noteiktos apstākļos šīs prakses neietekmē attiecīgo sugu krājumu stāvokli. (4) Tāpēc tirgus izmēra akvakultūras dzīvnieku ražošanai paredzētu mazuļu ievākšana savvaļā, ja to veic atbilstoši šīm tradicionālajām akvakultūras praksēm, tiek uzskatīta par saskanīgu ar bioloģiskās akvakultūras ražošanas mērķiem, kritērijiem un principiem ar nosacījumu, ka attiecīgo sugu ilgtspējīgas izmantošanas labad ir ieviesti pārvaldības pasākumi, kurus apstiprinājusi kompetentā iestāde, kas atbild par attiecīgo zivju krājumu pārvaldību, un ka ielaiduma atjaunošana ir saskaņā ar šiem pasākumiem, un ka zivis baro tikai ar tādu barību, kas ir dabīgi pieejama konkrētajā vidē.” Strīdīgās regulas 1. panta 3. punktā Īstenošanas regulas 25.k panta 1. punkts tika papildināts šādi: “e) barības produkti iegūti no nesadalītām zivīm, kas nozvejotas zvejniecībās, kuru ilgtspējība sertificēta saskaņā ar shēmu, kuru kompetentā iestāde atzinusi saskaņā ar Eiropas Parlamenta un Eiropas Parlamenta un Padomes [2013. gada 11. decembra] Regulā (ES) Nr. 1380/2013 [par kopējo zivsaimniecības politiku un ar ko groza Padomes Regulas (EK) Nr. 1954/2003 un (EK) Nr. 1224/2009 un atceļ Padomes Regulas (EK) Nr. 2371/2002 un (EK) Nr. 639/2004 un Padomes Lēmumu 2004/585/EK ( OV 2013, L 354, 22. lpp. )] noteiktajiem principiem.” Ar strīdīgās regulas 1. panta 5. punktu Īstenošanas regulas 25.k pantā tika ieviests arī jauns punkts šādā redakcijā: “5.   Ja 1. punktā uzskaitītajos barības avotos histidīna saturs nav pietiekams lašveidīgo zivju uztura vajadzību apmierināšanai un kataraktas profilaksei, šo zivju barības devā drīkst iekļaut fermentējot iegūtu histidīnu.” Tiesvedības priekšvēsture Binca , atbilstoši Vācijas tiesībām reģistrēta ekosertificēta sabiedrība, Vācijā importē zivis “pangasijas”, kas tiek ražotas Vjetnamā akvakultūras saimniecībā ar nosaukumu “Binca Organic Farm” bioloģiskās lauksaimniecības ietvaros, un tad tās pārdod tirdzniecības partneriem Vācijā, Austrijā un Skandināvijas valstīs. Binca pangasijas iegādājas saldētā veidā ar Vjetnamā reģistrēta uzņēmuma starpniecību (turpmāk tekstā – “starpnieks”), kas arī ir kotēts un ekosertificēts, kurš pārstrādā un sasaldē akvakultūras zivis un izsniedz rēķinus par precēm, kas tiek piegādātas Binca , kura rīkojas kā eksportētāja. Binca pati iegādājas barību zivīm, kuras tā piegādā starpniekam, un atskaita attiecīgo summu no cenas, kas tam samaksāta. Komisijai adresētā 2014. gada septembra vēstulē Binca iesniedza priekšlikumus Īstenošanas regulas grozījumiem, tostarp 25.e panta 3. punktā, redakcijā ar grozījumiem, kas izdarīti ar Trešo regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, lai iespēja ievietot saimniecībā nebioloģiskas akvakultūras dzīvnieku mazuļus tiktu pagarināta līdz 2021. gadam. 2014. gada 15. oktobra vēstulē Komisija informēja Binca , ka ir uzsākts Īstenošanas regulas grozīšanas process un ka dalībvalstu un visu ieinteresēto personu nostājas tiks ņemtas vērā. Strīdīgā regula tika pieņemta 2014. gada 18. decembrī. 2015. gada 18. februāra vēstulē Binca , pamatojoties uz LESD 265. pantu, lūdza Komisiju attiecībā uz Vjetnamā ražotām pangasijām pagarināt Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktā paredzēto pārejas periodu līdz 2018. gada 1. janvārim. Tiesvedība Vispārējā tiesā un pārsūdzētais rīkojums Ar prasības pieteikumu, kas Vispārējās tiesas kancelejā iesniegts 2015. gada 19. februārī, Binca cēla prasību atcelt strīdīgo regulu. Tā apgalvoja, ka ir tikusi diskriminēta, jo strīdīgajā regulā Komisija paredzēja pārejas pasākumus un īpašus atkāpes noteikumus attiecībā uz citām, nevis uz tās bioloģiskām akvakultūrām. Tādējādi šī regula esot bijusi labvēlīga tās konkurentiem, bet neesot ticis paredzēts neviens pārejas pasākums vai atkāpe, kas tai varētu būt labvēlīga. Atbilstoši Binca norādītajam šādi pārejas pasākumi un atkāpes it īpaši attiecas uz dzīvnieku mazuļu izcelsmi. Binca norādīja, ka citi uzņēmēji varēja turpināt izmantot marķējumu “bio” ar dažiem nosacījumiem, kas tai gan nebija pieejami. Šajā ziņā tā īpaši norādīja savā prasībā nevienlīdzīgu attieksmi pret zivju ražošanu Mekongas deltā (Vjetnama) un Eiropas iesāļūdens zonās. Ar atsevišķu dokumentu, kas Vispārējās tiesas kancelejā iesniegts 2015. gada 21. maijā, Komisija saskaņā ar 1991. gada 2. maija Vispārējās tiesas Reglamenta 114. pantu cēla iebildi par nepieņemamību. Ar pārsūdzēto rīkojumu Vispārējā tiesa noraidīja Binca prasību kā nepieņemamu, jo tai neesot bijusi interese celt prasību par strīdīgās regulas atcelšanu. Lietas dalībnieku prasījumi Tiesā Apelācijas sūdzībā Binca prasījumi Tiesai ir šādi: – atcelt apstrīdēto rīkojumu un – atcelt strīdīgo regulu. Komisijas prasījumi Tiesai ir šādi: – noraidīt apelācijas sūdzību un – piespriest Binca atlīdzināt tiesāšanās izdevumus. Par apelācijas sūdzību Apelācijas sūdzības pamatojumam Binca būtībā izvirza piecus pamatus, pirmkārt, par to, ka neesot ņemti vērā argumenti par konkurences aizsardzību un neesot konstatēts vienlīdzīgas attieksmes principa pārkāpums, otrkārt, par tiesību uz efektīvu tiesību aizsardzību pārkāpumu, treškārt, par tiesību tikt vienlīdzīgi uzklausītam pārkāpumu un pienākuma norādīt pamatojumu neizpildi, ceturtkārt, par tiesību uz atklātu tiesas sēdi pārkāpumu un, piektkārt, par uzņēmējdarbības brīvības pārkāpumu. Lietas dalībnieku argumenti Ar pirmo pamatu Binca pārmet Vispārējai tiesai, ka tā ir veikusi vērtējumu, kura beigās tā esot kļūdaini pārkvalificējusi tās prasību. Lai arī tā esot paziņojusi par diskrimināciju salīdzinājumā ar konkurentiem, kuri varējuši saglabāt marķējumu “bio” tādēļ, ka patvaļīgi un selektīvi ticis pagarināts pārejas periods, Vispārējā tiesa šo prasību esot izskatījusi kā tādu, kas ir vērsta tikai uz to, lai panāktu pārejas perioda pagarinājumu. Komisija apgalvo, ka apstrīdētā rīkojuma pamatojums galvenokārt un pamatoti esot balstīts uz Binca interesi lūgt atcelt strīdīgo regulu, lai varētu turpināt tirgot pangasijas ar marķējumu “bio”, jo tās prasības pieteikumā kā prasības mērķis esot skaidri definēta Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktā paredzētā pārejas perioda pagarināšana. Šis mērķis esot bijis arī darbībām, ko ārpus tiesvedības ir veikusi Binca un kas ir minētas apstrīdētajā rīkojumā. Turklāt Komisija uzskata, ka Binca nav tādi paši konkurences apstākļi kā strīdīgās regulas adresātiem, kas ir akvakultūras saimniecību saimnieki, jo tās darbība ir pangasiju kā bioloģiskas preces importēšana. Komisija piebilst, ka Binca nav iesniegusi nekādu pārliecinošu informāciju, lai pamatotu konkurences attiecību esamību starp to un citām zivju ražošanas bioloģiskās akvakultūras saimniecībām. Līdz ar to Vispārējā tiesa neesot pieļāvusi kļūdu tiesību piemērošanā tādēļ, ka neizskatīja sīkāk Binca argumentus par konkurences aizsardzību. Tiesas vērtējums Ievadā ir jākonstatē, ka Vispārējā tiesa tajā celtās prasības pieņemamības izvērtēšanas posmā šo prasību izskatīja kā tādu, kas attiecas tikai uz Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktā paredzētā pārejas perioda pagarināšanu Binca labā. Ņemot vērā, ka strīdīgajā regulā netika grozīts šis pārejas periods, Vispārējā tiesa pārsūdzētajā rīkojumā uzskatīja, ka tās atcelšana nemainītu piemērojamās tiesību normas. Neizvērtējot citus prasības pieņemamības nosacījumus, Vispārējā tiesa pārsūdzētā rīkojuma 73. punktā tādēļ secināja, ka Binca nebija intereses celt prasību par strīdīgās regulas atcelšanu un ka tādējādi tās prasība bija nepieņemama. Apelācijas sūdzībā Binca apgalvo, ka, izvērtējot tās prasības Vispārējā tiesā pieņemamību, šai tiesai esot bijis jākonstatē, ka šajā prasībā ir paziņota nevienlīdzīga attieksme, kas radusies strīdīgās regulas dēļ, kuras piemērošanas rezultātā esot tikusi izkropļota konkurence. Ir jāatgādina, ka saskaņā ar Tiesas pastāvīgo judikatūru prasība atcelt tiesību aktu, ko ir cēlusi fiziska vai juridiska persona, ir pieņemama tikai tad, ja šai personai ir interese, lai apstrīdētais akts tiktu atcelts. Šāda interese nozīmē, ka pārsūdzētā akta atcelšanai pašai par sevi var būt tiesiskas sekas un tādējādi prasības rezultātā var rasties priekšrocības lietas dalībniekam, kurš to ir cēlis (spriedumi,2015. gada 4. jūnijs, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P , nav publicēts, EU:C:2015:356 , 25. punkts; 2015. gada 17. septembris, Mory u.c./Komisija, C‑33/14 P , EU:C:2015:609 , 55. punkts, kā arī rīkojums, 2017. gada 6. aprīlis, Proforec/Komisija, C‑176/16 P , nav publicēts, EU:C:2017:290 , 32. punkts). Atbilstoši šai judikatūrai prasītājam ir jāpierāda sava interese celt prasību, kas ir pamatnosacījums un pirmais nosacījums prasības celšanai tiesā (šajā nozīmē skat. spriedumu, 2015. gada 17. septembris, Mory u.c./Komisija, C‑33/14 P , EU:C:2015:609 , 58. punkts). Konkrētāk, lai prasība atcelt tiesību aktu, ko ir cēlusi fiziska vai juridiska persona, būtu pieņemama, prasītājam ir atbilstoši jāpamato sava interese par šī akta atcelšanu (spriedums, 2015. gada 4. jūnijs, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P , nav publicēts, EU:C:2015:356 , 26. – 28. punkts, un rīkojums, 2017. gada 6. aprīlis, Proforec/Komisija, C‑176/16 P , nav publicēts, EU:C:2017:290 , 33. un 34. punkts). Šajā lietā no pārsūdzētā rīkojuma 60. un 62. punkta izriet, ka Binca Vispārējā tiesā apgalvojusi, ka strīdīgā regula dažiem no tās konkurentiem, bet ne pašai ir ļāvusi turpināt tirgot savus produktus ar marķējumu “bio” un ka, tā kā Binca vairs nevarēja pārdot pangasijas ar šādu marķējumu, patērētāji mainītu savu izvēli par labu citām bioloģiskās akvakultūras zivju sugām. Tādējādi Binca apgalvoja, ka strīdīgās regulas atcelšanas gadījumā tā varētu saglabāt savus klientus, jo tās konkurentiem tāpat vairs nebūtu ļauts izmantot marķējumu “bio”. Tāpat no pārsūdzētā rīkojuma 70. punkta izriet, ka Vispārējā tiesā Binca apgalvojusi, ka ar savu prasību atcelt tiesību aktu tai šķitis iespējams panākt taisnīgus un ar citiem bioloģiskās akvakultūras zivju ražotājiem vienlīdzīgus nosacījumus, jo pēdējie minētie – tāpat kā Binca – vairs nevarētu tirgū izmantot marķējumu “bio”. Līdz ar to Binca Vispārējā tiesā apgalvoja, ka tai ir interese lūgt atcelt strīdīgo regulu, jo šāda atcelšana labotu nevienlīdzīgu attieksmi, kas esot radīta ar šo regulu starp šo sabiedrību un citiem bioloģiskās akvakultūras zivju ražotājiem, nevis tikai tādēļ, ka strīdīgajā regulā netika pagarināts Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktā paredzētais pārejas periods. Turklāt, kā izriet no pārsūdzētā rīkojuma 69. punkta, Binca Vispārējā tiesā atzina, ka, ceļot prasību, tā nevarēja panākt Īstenošanas regulas 95. panta 11. punktā – ar grozījumiem, kas izdarīti ar Otro regulu, ar ko grozīta Īstenošanas regula, paredzētā pārejas perioda pagarinājumu, tomēr apgalvojot, ka būtu iespējams izbeigt diskrimināciju, ko tā esot cietusi, liedzot citiem bioloģiskās akvakultūras zivju ražotājiem iespēju izmantot marķējumu “bio”. Šādos apstākļos Vispārējā tiesa, kļūdaini uzskatīdama, ka tajā celtā Binca prasība ir vērsta uz to, lai strīdīgā regula tiktu atcelta tikai tādēļ, ka tajā nav ticis pagarināts pārejas periods, kļūdaini pārkvalificējot prasību, ir pieļāvusi kļūdu tiesību piemērošanā. Līdz ar to pārsūdzētais rīkojums ir jāatceļ, nevērtējot pārējos Binca izvirzītos pamatus. Par prasību Vispārējā tiesā Atbilstoši Eiropas Savienības Tiesas statūtu 61. panta pirmās daļas otrajam teikumam Vispārējās tiesas nolēmuma atcelšanas gadījumā Tiesa pati var pieņemt galīgo spriedumu šajā lietā, ja to ļauj tiesvedības stadija. Šajā lietā Tiesai ir visa vajadzīgā informācija, lai pieņemtu galīgo lēmumu par to, vai Binca bija interese celt prasību. Šajā saistībā uzreiz ir jānorāda, ka Binca pieteikumā par lietas ierosināšanu pirmajā instancē apgalvoja, ka strīdīgā regula būtu jāatceļ tādēļ, ka esot patvaļīgi īstenota nevienlīdzīga attieksme pret dažādām bioloģiskām akvakultūrām un ka šī atcelšana ļautu izbeigt diskrimināciju un liktu Komisijai pieņemt nediskriminējošu lēmumu par pārejas pasākumiem. Šajā prasības pieteikumā Binca attiecībā uz dzīvnieku mazuļu izcelsmi precizēja, ka grozījumi Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punktā, kas izdarīti ar strīdīgās regulas 1. panta 1. punktu, radot nevienlīdzīgu attieksmi starp akvakultūru, kas praktizēta Mekongas deltā, un to, kas praktizēta Eiropas iesāļūdens zonās. Apsvērumos par iebildi par nepieņemamību, ko izvirzījusi Komisija Vispārējā tiesā, Binca vēl precizēja, ka uz bioloģisko lašu un foreļu ražotājiem attiecas divas atkāpes, pirmā – atbilstoši Īstenošanas regulas 25.k panta 1. punkta e) apakšpunktam, kas ieviests ar strīdīgās regulas 1. panta 3. punktu, un otrā – atbilstoši Īstenošanas regulas 25.k panta 5. punktam, kas ieviests ar strīdīgās regulas 1. panta 5. punktu, un šīs atkāpes attiecīgi ļauj lietot veselas zivis gaļēdāju dzīvnieku barībai un pievienot histidīnu lašveidīgo zivju uztura vajadzību apmierināšanai. Kā secinājumu 69.–73. punktā ir norādījis ģenerāladvokāts, tā kā Binca savā prasības pieteikumā pirmajā instancē neizvirzīja argumentus, kas konkrēti attiecas uz strīdīgās regulas 1. panta 3. un 5. punktu, ar kuriem attiecīgi ir ieviests Īstenošanas regulas 25.k panta 1. punkta e) apakšpunkts un 25.k panta 5. punkts, tie nevar tikt ņemti vērā, pārbaudot, vai Binca bija interese lūgt atcelt strīdīgo regulu. Proti, no Eiropas Savienības Tiesas statūtu 21. panta un 1991. gada 2. maija Vispārējās tiesas Reglamenta 44. panta 1. punkta (kļuvis par 2015. gada 23. aprīļa Vispārējās tiesas Reglamenta 76. pantu) noteikumiem izriet, ka prasības pieteikumā, kas iesniegts pirmajā instancē, tostarp ir jānorāda strīda priekšmets un kopsavilkums par izvirzītajiem pamatiem. Turpretī, runājot par to, vai Binca bija interese celt prasību atcelt strīdīgās regulas 1. panta 1. punktu, ar ko grozīts Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punkts, Komisija norāda, pirmkārt, ka šī sabiedrība, kas ir tikai zivju importētāja, nekonkurē ar ražotājiem, kuriem, kā apgalvots, ar strīdīgo regulu esot piešķirtas priekšrocības, un, otrkārt, ka pangasijas nekonkurē ar citām zivju sugām, kurām atbilstoši Binca uzskatam ar strīdīgo regulu ir piešķirtas privilēģijas. Tomēr pirmām kārtām, kā izriet no šā sprieduma 25. un 26. punkta, Binca loma Vjetnamas izcelsmes bioloģisko pangasiju piegādes ķēdē ir plašāka un sarežģītāka nekā klasiskam importētājam. Katrā ziņā, ņemot vērā, ka prasības bioloģiskās marķēšanas jomā, kam ir pakļauti bioloģiskās akvakultūras produktu importētāji, iekļauj ražošanas prasības, kas ir noteiktas strīdīgajā regulā, ko tiesas sēdē Tiesā atzinusi Komisija, nevar uzskatīt, ka šajā gadījumā tikai zivju ražotājiem var būt interese par strīdīgās regulas atcelšanu. Otrām kārtām Tiesai, izvērtējot pieņemamību, ir jāpieņem galīgs nolēmums par to, vai pastāv konkurences attiecības starp Binca un tiem zivju ražotājiem, kuriem, kā apgalvots, ar strīdīgo regulu esot piešķirtas priekšrocības, vai starp bioloģiskām pangasijām un citām bioloģiskās akvakultūras zivīm, lai noteiktu, vai Binca ir interese celt prasību (pēc analoģijas skat. spriedumu, 1986. gada 28. janvāris, Cofaz u.c./Komisija, 169/84 , EU:C:1986:42 , 28. punkts). Šajā lietā pietiek pārbaudīt, vai Binca ir atbilstoši pamatojusi savu interesi par strīdīgās regulas atcelšanu. Šajā saistībā Binca ne tikai ir apgalvojusi Vispārējā tiesā, ka gūs labumu no strīdīgās regulas 1. panta 1. punkta, ar ko grozīts Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punkts, atcelšanas, bet arī paskaidroja, kādā veidā šis grozījums, kas izdarīts ar strīdīgo regulu, piešķir priekšrocības dažiem citiem bioloģiskās akvakultūras zivju ražotājiem un tai rada negatīvas tirdzniecības sekas. Šīs argumentācijas ietvaros Binca arī skaidroja, ka akvakultūras dzīvnieku ražošana Mekongas deltā dabisku īpašu apstākļu dēļ atšķirībā no Eiropas ūdeņos esošajām saimniecībām, kas veic piegādes sabiedrībai Binca , nevar gūt labumu no Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punkta c) apakšpunkta, redakcijā ar strīdīgās regulas 1. panta 1. punkta grozījumiem. Šajā saistībā – kā izriet no ģenerāladvokāta secinājumu 87. punkta – ir jānorāda, ka atbilstoši strīdīgās regulas preambulas 3. un 4. apsvērumam izņēmumi Īstenošanas regulas 25.e panta 4. punktā ir paredzēti, lai atvieglotu norisošo bioloģisko zivju ražošanu, kas pretējā gadījumā tiktu pārtraukta. Binca lūgtās atcelšanas dēļ tātad šie izņēmumi tiktu atcelti un citiem ražotājiem tiktu apgrūtināta vai pat padarīta neiespējama atsevišķu zivju bioloģiskā ražošana Pamatregulas, Īstenošanas regulas un regulu, ar kurām tika grozīta Īstenošanas regula, izpratnē. Līdz ar to ir jāuzskata, ka Binca , atbilstoši norādot Vispārējā tiesā negatīvās sekas, ko tai rada strīdīgās regulas noteikumi, kas minēti tās prasībā atcelt tiesību aktu, kā arī labumu, ko tā var gūt, ja šie noteikumi tiktu atcelti, juridiski ir pietiekami pamatojusi savu interesi celt prasību. Vispārējā tiesā celtās prasības pieņemamības izvērtēšanas posmā šis labums ir jāatzīst neatkarīgi no tā, vai Vispārējā tiesa izskatāmās tiesvedības beigās atcels vai neatcels apstrīdēto noteikumu. Līdz ar to Binca bija interese celt prasību. Tomēr ir jānorāda, ka Tiesai nav pietiekamas informācijas, lai lemtu par pārējiem argumentiem, kas izklāstīti Komisijas iebildē par Binca prasības atcelt tiesību aktu nepieņemamību, kā arī par strīdu pēc būtības. Tādēļ lieta ir jānodod atpakaļ Vispārējai tiesai un lēmuma par tiesāšanās izdevumiem pieņemšana ir jāatliek. Ar šādu pamatojumu Tiesa (ceturtā palāta) nospriež: 1) atcelt Eiropas Savienības Vispārējās tiesas 2016. gada 11. marta rīkojumu Binca Seafoods/Komisija ( T‑94/15 , nav publicēts, EU:T:2016:164 ); 2) nodot lietu atpakaļ Eiropas Savienības Vispārējai tiesai; 3) lēmuma par tiesāšanās izdevumiem pieņemšanu atlikt. [Paraksti] ( *1 ) Tiesvedības valoda – vācu.

62003CJ0183

fr

Annulation de la décision 2003/102/CE de la Commission, du 14 février 2003, écartant du financement communautaire certaines dépenses effectuées par les États membres au titre du Fonds européen d'orientation et de garantie agricole (FEOGA), section "Garantie" [notifiée sous le numéro C(2003) 500] (JO L 42, p. 47) - Contrôles dans le secteur des cultures arables - Cas du Land Brandenburg Dispositif : 1) Le recours est rejeté. 2) La République fédérale d’Allemagne est condamnée aux dépens.

62011CJ0077

el

Με την προσφυγή του, το Συμβούλιο της Ευρωπαϊκής Ένωσης ζητεί την ακύρωση της πράξεως 2011/125/ΕΕ, Ευρατόμ του Προέδρου του Ευρωπαϊκού Κοινοβουλίου, της 15ης Δεκεμβρίου 2010, με την οποία ο τελευταίος διαπίστωσε την περάτωση της κινηθείσας κατ’ εφαρμογήν του άρθρου 314 ΣΛΕΕ διαδικασίας και την οριστική έκδοση του γενικού προϋπολογισμού της Ευρωπαϊκής Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011 ( ΕΕ 2011, L 68, σ. 1 , στο εξής: προσβαλλόμενη πράξη). Το νομικό πλαίσιο Κατά το άρθρο 14, παράγραφος 1, ΣΕΕ, «[τ]ο Ευρωπαϊκό Κοινοβούλιο ασκεί, από κοινού με το Συμβούλιο, νομοθετικά και δημοσιονομικά καθήκοντα [...]». Αντιστοίχως, το άρθρο 16, παράγραφος 1, ΣΕΕ ορίζει ότι «[τ]ο Συμβούλιο ασκεί, από κοινού με το Ευρωπαϊκό Κοινοβούλιο, νομοθετικά και δημοσιονομικά καθήκοντα [...]». Το άρθρο 314 ΣΛΕΕ καθορίζει τα στάδια και τις προθεσμίες που πρέπει να τηρούνται κατά τη δημοσιονομικού χαρακτήρα διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού. Το Κοινοβούλιο διαθέτει πλέον τις ίδιες εξουσίες με το Συμβούλιο για το σύνολο των δαπανών του προϋπολογισμού. Επιπλέον, το Συμβούλιο δεν μπορεί να επιβάλει έναν προϋπολογισμό όταν δεν υφίσταται συμφωνία του Κοινοβουλίου. Αντιθέτως, όπως προκύπτει από το άρθρο 314, παράγραφος 7, ΣΛΕΕ, το Κοινοβούλιο, σε ορισμένες περιπτώσεις, ήτοι με σημαντικούς περιορισμούς όσον αφορά τις σχετικές ψηφοφορίες, μπορεί να έχει τον τελευταίο λόγο και να περατώνει τη διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού χωρίς τη συμφωνία του Συμβουλίου. Οι διατάξεις του άρθρου 314 ΣΛΕΕ που συνδέονται στενότερα με την υπό κρίση προσφυγή είναι το πρώτο εδάφιο και η παράγραφος 9 του άρθρου αυτού. Κατά το άρθρο 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ, «[τ]ο [...] Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο, αποφασίζοντας σύμφωνα με ειδική νομοθετική διαδικασία, θεσπίζουν τον ετήσιο προϋπολογισμό της Ένωσης [...]». Το άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ ορίζει ότι, «[ό]ταν περατωθεί η διαδικασία που προβλέπεται στο παρόν άρθρο, ο [Π]ρόεδρος του […] Κοινοβουλίου διαπιστώνει ότι ο προϋπολογισμός έχει οριστικώς εκδοθεί». Το ιστορικό της διαφοράς και η προσβαλλόμενη πράξη Στις 15 Δεκεμβρίου 2009 το Συμβούλιο υπενθύμισε στο Κοινοβούλιο το προνόμιό του δυνάμει της Συνθήκης ΛΕΕ ως συναρμόδιο όργανο για την έκδοση της νομοθετικής πράξεως περί εγκρίσεως του προϋπολογισμού, προτείνοντας να υπογράψει την πράξη εγκρίσεως του προϋπολογισμού από κοινού με τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου. Ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου, παρά το αίτημα του Συμβουλίου, προέβη στις 17 Δεκεμβρίου 2009 μόνος στην έκδοση και στην υπογραφή του ετήσιου προϋπολογισμού της Ένωσης για το οικονομικό έτος 2010. Στις 12 Νοεμβρίου 2010, στο πλαίσιο της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011, ο Πρόεδρος του Συμβουλίου απηύθυνε στον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου έγγραφο με το οποίο εξέθεσε ότι, κατόπιν της ενάρξεως της ισχύος της Συνθήκης της Λισσαβώνας, ο Πρόεδρος του Συμβουλίου και ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου πρέπει να συνυπογράφουν την πράξη εγκρίσεως του ετήσιου προϋπολογισμού της Ένωσης, καθόσον τα δύο αυτά θεσμικά όργανα είναι συναρμόδια για την έκδοση της ως άνω πράξεως. Η εν λόγω πράξη πρέπει να διακρίνεται από την πράξη του Προέδρου του Κοινοβουλίου που διαπιστώνει, σύμφωνα με το άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ, την οριστική έκδοση του προϋπολογισμού. Στις 10 Δεκεμβρίου 2010 το Συμβούλιο έλαβε τη θέση του επί του σχεδίου προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011. Επισύναψε σε παράρτημα της θέσεως αυτής σχέδιο αποφάσεως του Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου περί θεσπίσεως του γενικού προϋπολογισμού της Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011. Με έγγραφο της 14ης Δεκεμβρίου 2010, το οποίο περιήλθε στο Συμβούλιο στις 17 Δεκεμβρίου 2010, ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου επισήμανε ότι δεν συμμεριζόταν την άποψη του Συμβουλίου ότι η πράξη εγκρίσεως του προϋπολογισμού της Ένωσης έπρεπε να υπογράφεται από τους προέδρους των δύο αυτών θεσμικών οργάνων. Στις 15 Δεκεμβρίου 2010, κατόπιν της ψηφίσεως του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011 από την ολομέλεια του Κοινοβουλίου, ο Πρόεδρος του Συμβουλίου δήλωσε ότι «το Κοινοβούλιο […] εγκρίνει τη θέση του Συμβουλίου σχετικά με το σχέδιο γενικού προϋπολογισμού 2011 χωρίς καμία τροποποίηση. Σαφώς, δεν μπορώ παρά να δηλώσω εξ ονόματος του Συμβουλίου ότι είμαι ικανοποιημένος με την κοινή μας συμφωνία επί του προϋπολογισμού για το 2011». Την ίδια ημέρα, ο Πρόεδρος του Συμβουλίου απηύθυνε στον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου επιστολή με την οποία εξέφραζε την ικανοποίησή του για την εκ μέρους του Κοινοβουλίου υπερψήφιση του σχεδίου προϋπολογισμού 2011, υπενθυμίζοντας παράλληλα ότι η Συνθήκη ΛΕΕ ορίζει ότι ο προϋπολογισμός θεσπίζεται από το Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο. Επισύναψε στην εν λόγω επιστολή σχέδιο αποφάσεως του Ευρωπαϊκού Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου για τη θέσπιση του γενικού προϋπολογισμού της Ευρωπαϊκής Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011, υπογεγραμμένο από τον ίδιο, το οποίο διαβιβαζόταν στον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου προκειμένου αυτός να το συνυπογράψει. Επίσης στις 15 Δεκεμβρίου 2010 εκδόθηκε η προσβαλλόμενη πράξη. Το μοναδικό άρθρο της πράξεως αυτής, υπογραφόμενης μόνον από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου, ορίζει ότι «[η] διαδικασία που προβλέπεται στο άρθρο 314 ΣΛΕΕ περατώθηκε και ο γενικός προϋπολογισμός της […] Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011 εγκρίθηκε οριστικά». Αιτήματα των διαδίκων και διαδικασία ενώπιον του Δικαστηρίου Το Συμβούλιο ζητεί από το Δικαστήριο: — να ακυρώσει την προσβαλλομένη πράξη· — να κρίνει ως οριστικά τα αποτελέσματα του προϋπολογισμού της Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011 μέχρι τη θέσπιση του προϋπολογισμού αυτού με νομοθετική πράξη σύμφωνη με τις Συνθήκες, και — να καταδικάσει το Κοινοβούλιο στα δικαστικά έξοδα. Το Κοινοβούλιο ζητεί από το Δικαστήριο: — να απορρίψει την προσφυγή του Συμβουλίου, και — να καταδικάσει το Συμβούλιο στα δικαστικά έξοδα. Με διάταξη του Προέδρου του Δικαστηρίου της 29ης Ιουνίου 2011 επετράπη στο Βασίλειο της Ισπανίας να παρέμβει υπέρ του Συμβουλίου. Επί της προσφυγής Επιχειρήματα των διαδίκων Προς στήριξη της προσφυγής του το Συμβούλιο υποστηρίζει ότι η Συνθήκη της Λισσαβώνας τροποποίησε σημαντικά τη διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού, καθιστώντας το Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο ισότιμους εταίρους, ιδίως με την κατάργηση της διακρίσεως μεταξύ υποχρεωτικών και μη υποχρεωτικών δαπανών και με τον περιορισμό σε μία μόνο ανάγνωση του σχεδίου του προϋπολογισμού από τα δύο εμπλεκόμενα θεσμικά όργανα. Κατά την άποψη του Συμβουλίου, η κύρια αλλαγή συνίσταται στο άρθρο 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ. Η διάταξη αυτή, ερμηνευόμενη σε συνδυασμό με άλλες διατάξεις των Συνθηκών, επιτάσσει έκτοτε, στο τέλος της διαδικασίας, την κοινή έκδοση νομοθετικής πράξεως φέρουσας την υπογραφή των προέδρων των δύο ως άνω οργάνων. Ως εκ τούτου, παύει πλέον η ισχύουσα υπό το κράτος της Συνθήκης περί ιδρύσεως της Ευρωπαϊκής Κοινότητας πρακτική κατά την οποία ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου διαπιστώνει μόνος το πέρας της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού. Η προσφυγή του Συμβουλίου περιλαμβάνει τέσσερις λόγους ακυρώσεως. Ο πρώτος λόγος στηρίζεται σε ανυπαρξία νομοθετικής πράξεως εγκρίνουσας τον ετήσιο προϋπολογισμό της Ένωσης συνυπογραφόμενης από τους προέδρους των δύο αρμοδίων οργάνων κατά παράβαση των άρθρων 288 ΣΛΕΕ, 289 ΣΛΕΕ, 296 ΣΛΕΕ και 314 ΣΛΕΕ. Ο δεύτερος λόγος στηρίζεται σε μη τήρηση της αρχής της θεσμικής ισορροπίας που καθιερώνει το άρθρο 314 ΣΛΕΕ. Ο τρίτος λόγος στηρίζεται σε παραβίαση της αρχής της κατανομής των εξουσιών και σε παράβαση του καθήκοντος καλόπιστης συνεργασίας που καθιερώνει το άρθρο 13, παράγραφος 2, ΣΕΕ. Ο τέταρτος λόγος, που προβάλλεται επικουρικώς, στηρίζεται σε παράβαση ουσιώδους τύπου. Πρώτον, το Συμβούλιο φρονεί ότι, κατ’ εφαρμογήν της μεταρρυθμίσεως που προκύπτει από τη Συνθήκη της Λισσαβώνας, ο ετήσιος προϋπολογισμός της Ένωσης καθώς και οι διορθωτικοί προϋπολογισμοί πρέπει πλέον να θεσπίζονται με κοινή νομοθετική πράξη. Ως εκ τούτου, το Συμβούλιο εκτιμά ότι είναι παρωχημένη η νομολογία που προκύπτει από την απόφαση της 3ης Ιουλίου 1986, 34/86, Συμβούλιο κατά Κοινοβουλίου (Συλλογή 1986, σ. 2155) , και ειδικότερα από τη σκέψη 8 της αποφάσεως αυτής, όπου το Δικαστήριο έκρινε ότι ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου είναι εκείνος ο οποίος διαπιστώνει τυπικά ότι έχει ολοκληρωθεί η διαδικασία του προϋπολογισμού με την οριστική έγκριση του προϋπολογισμού και προσδίδει με τον τρόπο αυτόν υποχρεωτική ισχύ στον προϋπολογισμό, τόσο έναντι των οργάνων όσο και έναντι των κρατών μελών. Κατά το Συμβούλιο, από το άρθρο 314 ΣΛΕΕ προκύπτει σαφώς ότι το Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο, θεσπίζοντας τον προϋπολογισμό, αποφασίζουν πλέον «με ειδική νομοθετική διαδικασία». Η διαδικασία αυτή πρέπει να καταλήγει, κατά το άρθρο 289, παράγραφος 3, ΣΛΕΕ, στην έκδοση νομοθετικής πράξεως. Η πράξη αυτή πρέπει να λαμβάνει τη μορφή κανονισμού, οδηγίας ή ακόμα αποφάσεως, σύμφωνα με τα άρθρα 288 ΣΛΕΕ και 289, παράγραφος 2, ΣΛΕΕ. Επιπλέον, το Συμβούλιο συνάγει από την ισότητα των εξουσιών που αναγνωρίζονται στα δύο θεσμικά όργανα ότι πρόκειται για μια ειδική νομοθετική διαδικασία ιδιαίτερου είδους, καθόσον περιλαμβάνει δύο κύρια αρμόδια όργανα. Το Συμβούλιο υπενθυμίζει ότι, όπως και η συνήθης νομοθετική διαδικασία που εκτίθεται στο άρθρο 294 ΣΛΕΕ, το άρθρο 314 ΣΛΕΕ προβλέπει ρητώς για τον ετήσιο προϋπολογισμό της Ένωσης τη συμφωνία των δύο οργάνων επί ενός κοινού κειμένου συντασσομένου στο πλαίσιο της επιτροπής συνδιαλλαγής. Κατ’ εφαρμογήν του άρθρου 297, παράγραφος 1, δεύτερο εδάφιο, ΣΛΕΕ, οι νομοθετικές πράξεις που εκδίδονται με ειδική νομοθετική διαδικασία υπογράφονται, καταρχήν, από τον πρόεδρο του θεσμικού οργάνου που τις εκδίδει. Επομένως, δεδομένου ότι ο ετήσιος προϋπολογισμός της Ένωσης είναι μια κοινή νομοθετική πράξη, η τελική πράξη πρέπει κατ’ ανάγκη να φέρει την υπογραφή των προέδρων των δύο αρμοδίων οργάνων. Εξ αυτού προκύπτει ότι η πράξη του Προέδρου του Κοινοβουλίου που διαπιστώνει την οριστική έκδοση του ετήσιου προϋπολογισμού της Ένωσης δεν μπορεί να συνιστά νομοθετική πράξη επί τη βάσει της Συνθήκης ΛΕΕ. Δεύτερον, το Συμβούλιο εκτιμά ότι ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου, υπογράφοντας μόνος τον προϋπολογισμό για το οικονομικό έτος 2011, ανέτρεψε τη νέα θεσμική ισορροπία που δημιούργησε το άρθρο 314 ΣΛΕΕ. Επομένως, ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου ενήργησε καθ’ υπέρβαση εξουσίας. Τρίτον, το Συμβούλιο υπενθυμίζει τις προσπάθειες που κατέβαλε προς εύρεση μιας αμοιβαίως αποδεκτής λύσεως. Ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου, παραλείποντας να λάβει υπόψη τις προσπάθειες αυτές, παρέβη το καθήκον της καλόπιστης συνεργασίας που πρέπει να πρυτανεύει στις σχέσεις μεταξύ των θεσμικών οργάνων σύμφωνα με το άρθρο 13, παράγραφος 2, ΣΕΕ. Τέταρτον, το Συμβούλιο φρονεί ότι η προσβαλλόμενη πράξη πρέπει να ακυρωθεί λόγω παραβάσεως ουσιώδους τύπου. Συγκεκριμένα, το Συμβούλιο υποστηρίζει ότι η πράξη αυτή εκδόθηκε χωρίς να υπάρχει συμφωνία επί του είδους της πράξεως που θα διαπιστώνει την οριστική έκδοση του ετήσιου προϋπολογισμού της Ένωσης. Εν πάση περιπτώσει και μέχρις άρσεως της διαπιστωνόμενης παρανομίας, το Συμβούλιο ζητεί από το Δικαστήριο να διατηρήσει τα αποτελέσματα του προϋπολογισμού του έτους 2011 για το υπ’ όψη έτος, σύμφωνα με το άρθρο 264, δεύτερο εδάφιο, ΣΛΕΕ. Το Βασίλειο της Ισπανίας συμμερίζεται ανεπιφύλακτα τα επιχειρήματα του Συμβουλίου. Το Κοινοβούλιο αναγνωρίζει ότι κατά τη διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού το Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο ενεργούν από κοινού με σκοπό την επίτευξη συμφωνίας. Τούτο συνέβη στην περίπτωση του ετήσιου προϋπολογισμού της Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011. Η εν λόγω συνεργασία δεν κατέληξε, ωστόσο, όπως μια συνήθης νομοθετική διαδικασία, σε αυτοτελή πράξη έχουσα τη μορφή κανονισμού, οδηγίας ή αποφάσεως. Το Κοινοβούλιο υπενθυμίζει ότι το ίδιο το Συμβούλιο παραδέχεται ότι η συμφωνία επί του σχεδίου προϋπολογισμού μεταξύ των δύο αρμοδίων οργάνων δεν μπορεί να παραγάγει μόνη της έννομα αποτελέσματα. Συγκεκριμένα, για να μπορέσει ο προϋπολογισμός να παραγάγει έννομα αποτελέσματα έναντι τόσο των οργάνων όσο και των κρατών μελών, απαιτείται παρέμβαση του Προέδρου του Κοινοβουλίου, όπως προκύπτει από το άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ. Η εν λόγω παρέμβαση συνιστά μια συμπληρωματική πράξη, όπως υπενθύμισε ο γενικός εισαγγελέας G. F. Mancini με τις προτάσεις του στην υπόθεση επί της οποίας εκδόθηκε η προαναφερθείσα απόφαση Συμβούλιο κατά Κοινοβουλίου. Κατά το Κοινοβούλιο, η πράξη του Προέδρου του στηρίζεται σε ίδια εξουσία του Προέδρου του θεσμικού αυτού οργάνου. Στηρίζεται στον έλεγχο του νομότυπου της περατούμενης διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού. Πρόκειται λοιπόν για αυτοτελή πράξη, η οποία δεν αποτελεί την έκφραση μιας κοινοβουλευτικής πλειοψηφίας και μπορεί να εξομοιωθεί προς έλεγχο από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου της συμφωνίας της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού προς τη Συνθήκη ΣΛΕΕ. Λαμβανομένων υπόψη των ανωτέρω σκέψεων, το Κοινοβούλιο αποκρούει το επιχείρημα του Συμβουλίου ότι το άρθρο 314 ΣΛΕΕ συνεπάγεται την έκδοση μιας κοινής νομοθετικής πράξεως στο τέλος της σχετικής διαδικασίας ώστε να προσδοθεί υποχρεωτική ισχύ στον ετήσιο προϋπολογισμό της Ένωσης. Εάν βούληση των συντακτών της Συνθήκης της Λισσαβώνας ήταν η μεταρρύθμιση των εξουσιών του Προέδρου του Κοινοβουλίου στο τέλος της διαδικασίας, δεν θα είχαν διατηρήσει στο άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ διάταξη ανάλογη προς αυτήν του άρθρου 272, παράγραφος 7, ΕΚ. Κατά το Κοινοβούλιο, η ιδιαιτερότητα του προϋπολογισμού οφείλεται στη φύση του ως πράξεως καθαρά λογιστικού χαρακτήρα, η οποία περιέχει αποκλειστικώς προβλέψεις εσόδων και πιστώσεων που απαιτούν, σε δεδομένη χρονική στιγμή, την έκδοση μιας βασικής πράξεως προκειμένου να καταστούν εγκρίσεις δαπανών. Λαμβανομένης υπόψη της ιδιαιτερότητας αυτής, το Κοινοβούλιο εκτιμά ότι ο ετήσιος προϋπολογισμός της Ένωσης θεσπίζεται με μια διαδικασία sui generis που λαμβάνει υπόψη την ανάγκη επισημοποιήσεως της εγκρίσεώς του πριν από το τέλος του έτους, προκειμένου να αποφεύγεται το σύστημα των «προσωρινών δωδεκατημορίων». Βάσει των στοιχείων αυτών, η Συνθήκη ΣΛΕΕ δεν προβλέπει να υπογράφεται η πράξη εγκρίσεως του προϋπολογισμού από τους προέδρους των δύο αρμοδίων οργάνων. Υπενθυμίζοντας την ιδιαιτερότητα της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού σε σχέση με τη συνήθη νομοθετική διαδικασία, το Κοινοβούλιο αρνείται την άποψη ότι κανένα θεσμικό όργανο δεν έχει συναφώς τον τελευταίο λόγο σε σχέση με το άλλο, καθόσον το προς έγκριση σχέδιο πρέπει να αποτελέσει το αντικείμενο συναποφάσεως. Επ’ αυτού, το Κοινοβούλιο υπενθυμίζει το άρθρο 314, παράγραφος 7, ΣΛΕΕ, που προβλέπει την περίπτωση όπου ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου διαπιστώνει ότι ο ετήσιος προϋπολογισμός της Ένωσης εκδίδεται μολονότι το Συμβούλιο έχει απορρίψει το κοινό σχέδιο, καταρτισθέν κατόπιν διαπραγματεύσεων στο πλαίσιο της επιτροπής συνδιαλλαγής. Πεπεισμένο ότι ενήργησε σύμφωνα με το γράμμα και το πνεύμα της Συνθήκης ΣΛΕΕ, το Κοινοβούλιο φρονεί ότι ουδόλως παραβίασε την αρχή της κατανομής των εξουσιών. Αυτό θα συνέβαινε, αντιθέτως, αν είχε αποδεχθεί τη θέση του Συμβουλίου να περατώσει τη διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού με έκδοση αυτοτελούς νομοθετικής πράξεως, πράγμα που είναι ίδιον της συνήθους νομοθετικής διαδικασίας. Τέλος, το Κοινοβούλιο αρνείται το επιχείρημα ότι δεν τήρησε το καθήκον της καλόπιστης συνεργασίας που προβλέπει το άρθρο 13, παράγραφος 2, ΣΕΕ, λαμβανομένου υπόψη του γεγονότος ότι ο πρόεδρος του θεσμικού αυτού οργάνου είχε ενημερώσει το Συμβούλιο σχετικά με τη θέση του στις 14 Δεκεμβρίου 2010, προηγουμένη της ψηφίσεως του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011 στο Κοινοβούλιο. Ομοίως, το Κοινοβούλιο, πεπεισμένο ότι τήρησε, από τη στιγμή της συντάξεως του κοινού σχεδίου, τους όρους του άρθρου 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ αρνείται τη μομφή που του προσάπτει το Συμβούλιο σχετικά με παράβαση ουσιώδους τύπου. Εκτίμηση του Δικαστηρίου Πρέπει να υπομνησθεί, καταρχάς, ότι η διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού της Ένωσης διέπεται από τις διατάξεις του άρθρου 314 ΣΛΕΕ. Το άρθρο 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ ορίζει ότι ο προϋπολογισμός εγκρίνεται με ειδική νομοθετική διαδικασία. Η επιχειρηματολογία του Συμβουλίου που αποτελεί τη βάση των τριών πρώτων λόγων, με την οποία εξομοιώνεται η διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού προς τη συνήθη νομοθετική διαδικασία, που προβλέπεται στο άρθρο 294 ΣΛΕΕ, πρέπει να απορριφθεί εκ προοιμίου. Πράγματι, οι διάφορες διατάξεις του άρθρου 314 ΣΛΕΕ προβλέπουν μιαν ειδική νομοθετική διαδικασία για την έγκριση του προϋπολογισμού της Ένωσης, προσαρμοσμένη στην ιδιαιτερότητα του τελευταίου, η οποία περατώνεται με την πράξη περί της οποίας γίνεται λόγος στην παράγραφο 9 του άρθρου αυτού. Δυνάμει της διατάξεως αυτής, «[ό]ταν περατωθεί η διαδικασία [εγκρίσεως του προϋπολογισμού της Ένωσης], ο [Π]ρόεδρος του Ευρωπαϊκού Κοινοβουλίου διαπιστώνει ότι ο προϋπολογισμός έχει οριστικώς εκδοθεί». Επιβάλλεται η διαπίστωση, στη συνέχεια, ότι η προσβαλλόμενη πράξη στηρίζεται στο άρθρο 314 ΣΛΕΕ, ιδίως στην παράγραφο 9 του άρθρου αυτού. Προκύπτει, όμως, από το γράμμα του άρθρου 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ ότι η στηριζόμενη στη διάταξη αυτή πράξη περατώνει τη διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού της Ένωσης και υπογράφεται μόνον από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου. Επομένως, αντιθέτως προς όσα υποστηρίζουν το Συμβούλιο και το Βασίλειο της Ισπανίας, η διαδικασία εγκρίσεως του προϋπολογισμού που προβλέπεται στο άρθρο 314 ΣΛΕΕ δεν περατώνεται με πράξη την οποία υπογράφουν από κοινού οι Πρόεδροι του Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου. Μόνο με την πράξη που στηρίζεται στο άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ, με την οποία ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου διαπιστώνει την οριστική έγκριση του προϋπολογισμού, μετά από έλεγχο της ορθής διεξαγωγής της διαδικασίας, ολοκληρώνεται το ύστατο στάδιο της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού της Ένωσης και προσδίδεται σε αυτόν υποχρεωτική ισχύς. Το Δικαστήριο έχει κρίνει συναφώς ότι η πράξη που στηρίζεται στο άρθρο 203, παράγραφος 7, της Συνθήκης ΕΟΚ, το γράμμα του οποίου αντιστοιχεί προς εκείνο του άρθρου 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ, αφενός, λαμβάνεται από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου, υπό την ιδιότητά του ως εκτελεστικού οργάνου του Κοινοβουλίου, οπότε η ως άνω πράξη προέρχεται από αυτό, και, αφετέρου, προσδίδει υποχρεωτική ισχύ στον προϋπολογισμό, τόσο έναντι των θεσμικών οργάνων όσο και έναντι των κρατών μελών (βλ. προαναφερθείσα απόφαση Συμβούλιο κατά Κοινοβουλίου, σκέψη 8). Το Συμβούλιο και το Βασίλειο της Ισπανίας υποστηρίζουν ωστόσο ότι η προσθήκη, με τη Συνθήκη της Λισσαβώνας, της διατάξεως που περιλαμβάνεται στο άρθρο 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ, κατά την οποία «[τ]ο Ευρωπαϊκό Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο, αποφασίζοντας σύμφωνα με ειδική νομοθετική διαδικασία, θεσπίζουν τον ετήσιο προϋπολογισμό της Ένωσης», επηρεάζει τα έννομα αποτελέσματα τα οποία αναγνώρισε η προαναφερθείσα απόφαση Συμβούλιο κατά Κοινοβουλίου στην πράξη του Προέδρου του Κοινοβουλίου που διαπιστώνει την οριστική έκδοση του προϋπολογισμού. Δυνάμει της εν λόγω διατάξεως, ο προϋπολογισμός εγκρίνεται οριστικώς με πράξη του Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου, συνυπογραφόμενη από τους προέδρους των ως άνω θεσμικών οργάνων. Η πράξη που εκδίδεται βάσει του άρθρου 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ είναι απλώς μια διαπιστωτική πράξη εκδιδόμενη από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου. Η επιχειρηματολογία αυτή δεν μπορεί να γίνει δεκτή. Η διάταξη του άρθρου 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ, που ορίζει ότι το Κοινοβούλιο και το Συμβούλιο θεσπίζουν τον προϋπολογισμό της Ένωσης, υπενθυμίζει ότι, κατά τα άρθρα 14, παράγραφος 1, ΣΕΕ και 16, παράγραφος 1, ΣΕΕ, το δημοσιονομικό καθήκον της θεσπίσεως του προϋπολογισμού ασκείται από κοινού από τα δύο αυτά θεσμικά όργανα. Εντούτοις, το άρθρο 314, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ ορίζει περαιτέρω ότι ο προϋπολογισμός θεσπίζεται «σύμφωνα με τις κατωτέρω διατάξεις». Πάντως, καμία διάταξη του άρθρου 314 ΣΛΕΕ δεν προβλέπει έκδοση, στο τέλος της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού, πράξεως συνυπογραφόμενης από τους προέδρους του Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου. Έτσι, ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου είναι ακριβώς εκείνος ο οποίος, υπό την ιδιότητά του ως εκτελεστικό όργανο του Ευρωπαϊκού Κοινοβουλίου, με την έκδοση της στηριζόμενης στο άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ, πράξεως προσδίδει υποχρεωτική ισχύ στον προϋπολογισμό της Ένωσης, μετά το πέρας μιας διαδικασίας της οποίας χαρακτηριστικό είναι η κοινή δράση του Κοινοβουλίου και του Συμβουλίου (βλ. προαναφερθείσα απόφαση Συμβούλιο κατά Κοινοβουλίου, σκέψη 8). Το Συμβούλιο και το Βασίλειο της Ισπανίας παρατηρούν επιπλέον ότι η προσβαλλόμενη πράξη, που εκδόθηκε με ειδική νομοθετική διαδικασία, είναι παράνομη, καθόσον δεν έχει τη μορφή κανονισμού, οδηγίας ή αποφάσεως, αντιθέτως προς όσα προβλέπουν τα άρθρα 288 ΣΛΕΕ και 289, παράγραφος 2, ΣΛΕΕ. Το επιχείρημα αυτό είναι επίσης απορριπτέο. Πράγματι, πρέπει να υπομνησθεί ότι το άρθρο 314 ΣΛΕΕ προβλέπει μιαν ειδική νομοθετική διαδικασία προσαρμοσμένη στη φύση του προϋπολογισμού, ο οποίος είναι ένα κυρίως λογιστικού χαρακτήρα έγγραφο, περιλαμβάνον τις προβλέψεις, όσον αφορά την Ένωση, όλων των εσόδων και των δαπανών που πρόκειται να πραγματοποιηθούν κατά τη διάρκεια ορισμένης περιόδου. Το έγγραφο αυτό επισυνάπτεται, κατόπιν ελέγχου εκ μέρους του Προέδρου του Κοινοβουλίου του σύμφωνου με τη Συνθήκη ΛΕΕ χαρακτήρα της διαδικασίας, στην πράξη με την οποία ο τελευταίος διαπιστώνει την οριστική έγκριση του προϋπολογισμού δυνάμει του άρθρου 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ. Έστω και αν η στηριζόμενη στο άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ πράξη προκύπτει από ειδική νομοθετική διαδικασία, λόγω της φύσεως του προϋπολογισμού η πράξη αυτή δεν λαμβάνει τη μορφή κυρίως ειπείν νομοθετικής πράξεως, υπό την έννοια των άρθρων 288 ΣΛΕΕ και 289, παράγραφος 2, ΣΛΕΕ, αλλά αποτελεί, εν πάση περιπτώσει, πράξη δεκτική προσφυγής υπό την έννοια του άρθρου 263 ΣΛΕΕ, καθόσον προσδίδει υποχρεωτική ισχύ στον προϋπολογισμό της Ένωσης. Το Συμβούλιο διατείνεται ακόμη ότι η προσβαλλόμενη πράξη παραβιάζει τα προνόμια τα οποία του παρέχει το άρθρο 296, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ. Η διάταξη αυτή ορίζει ότι, «[ό]ταν δεν προβλέπεται στις Συνθήκες ο τύπος της προς έκδοση πράξης, τα θεσμικά όργανα επιλέγουν τον τύπο της πράξης αυτής κατά περίπτωση, τηρώντας τις εφαρμοστέες διαδικασίες και την αρχή της αναλογικότητας». Υποστηρίζει, συναφώς, ότι, ελλείψει διευκρινίσεων στο άρθρο 314 ΣΛΕΕ σχετικά με το είδος της πράξεως με την οποία θεσπίζεται ο προϋπολογισμός της Ένωσης, το Κοινοβούλιο όφειλε να διαβουλευτεί επ’ αυτού με το Συμβούλιο. Οι παράμετροι που ορίζει το άρθρο 296, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ οδηγούν στο συμπέρασμα ότι η πράξη εγκρίσεως του προϋπολογισμού πρέπει να είναι μια πράξη η οποία συνυπογράφεται από τους προέδρους των δύο εμπλεκομένων οργάνων. Ούτε το επιχείρημα αυτό μπορεί να γίνει δεκτό. Πράγματι, το άρθρο 296, πρώτο εδάφιο, ΣΛΕΕ δεν έχει εφαρμογή στο πλαίσιο της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού την οποία προβλέπει το άρθρο 314 ΣΛΕΕ, διότι το τελευταίο αυτό άρθρο, ιδίως η παράγραφος 9 αυτού, προβλέπει ρητώς ότι η εν λόγω διαδικασία περατώνεται με την έκδοση πράξεως του Κοινοβουλίου, υπογραφόμενης από τον πρόεδρο του θεσμικού αυτού οργάνου. Εξάλλου, το Συμβούλιο υποστηρίζει ότι ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου, εκδίδοντας την προσβαλλόμενη πράξη, παρέβη το καθήκον της καλόπιστης συνεργασίας που πρέπει να διέπει τις σχέσεις μεταξύ των οργάνων. Προσάπτει, ειδικότερα, στον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου ότι δεν ανταποκρίθηκε στις προσπάθειές του για την εξεύρεση μιας σύμφωνης με τις Συνθήκες και αμοιβαίως αποδεκτής λύσεως η οποία θα σεβόταν τόσο τις εξουσίες των θεσμικών οργάνων όσο και τα προνόμια του Προέδρου του Κοινοβουλίου. Προσάπτει επίσης στον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου την παράλειψη ενημερώσεως του Προέδρου του Συμβουλίου, την ημέρα ψηφίσεως του προϋπολογισμού στην ολομέλεια, ήτοι τη 15η Δεκεμβρίου 2010, ενώ ο ίδιος ήταν παρών στην ψηφοφορία, για το περιεχόμενο της από 14 Δεκεμβρίου 2010 επιστολής του. Ούτε αυτή η επιχειρηματολογία μπορεί να ευδοκιμήσει. Πράγματι, από τα έγγραφα της δικογραφίας, ιδίως από τη δήλωση που παρατίθεται στη σκέψη 12 της παρούσας αποφάσεως, προκύπτει σαφώς ότι, στις 15 Δεκεμβρίου 2010, επήλθε συμφωνία μεταξύ Κοινοβουλίου και Συμβουλίου σχετικά με το περιεχόμενο του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011. Το γεγονός ότι τα δύο αυτά όργανα διαφωνούσαν επί του τρόπου επισημοποιήσεως της εν λόγω συμφωνίας δεν εμπόδιζε τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου να διαπιστώσει, στις 15 Δεκεμβρίου 2010, την περάτωση της κινηθείσας κατ’ εφαρμογήν του άρθρου 314 ΣΛΕΕ διαδικασίας και την οριστική έγκριση του γενικού προϋπολογισμού της Ένωσης για το οικονομικό έτος 2011. Καθόσον, κατά το άρθρο 314, παράγραφος 9, ΣΛΕΕ, ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου είναι μόνος αρμόδιος να υπογράψει την προσβαλλόμενη πράξη, δεν τίθεται ζήτημα παραβάσεως του καθήκοντος καλόπιστης συνεργασίας από τον Πρόεδρο του Κοινοβουλίου. Από το σύνολο των ανωτέρω σκέψεων προκύπτει ότι οι τρεις πρώτοι λόγοι πρέπει να απορριφθούν. Τέλος, το Συμβούλιο και το Βασίλειο της Ισπανίας υποστηρίζουν, επικουρικώς, ότι η προσβαλλόμενη πράξη πρέπει να ακυρωθεί λόγω παραβάσεως ουσιώδους τύπου, επειδή, από τη χρονική στιγμή κατά την οποία ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου έλαβε γνώση περί της ελλείψεως συμφωνίας μεταξύ Κοινοβουλίου και Συμβουλίου επί του είδους της πράξεως με την οποία εγκρίνεται ο προϋπολογισμός, ο Πρόεδρος αυτός δεν μπορούσε να διαπιστώσει την περάτωση της διαδικασίας εγκρίσεως του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011. Εντούτοις, καθόσον στις 15 Δεκεμβρίου 2010 επήλθε συμφωνία μεταξύ Κοινοβουλίου και Συμβουλίου σχετικά με το περιεχόμενο του προϋπολογισμού για το οικονομικό έτος 2011, ο Πρόεδρος του Κοινοβουλίου, ενεργών σε πλήρη συμφωνία με τις διατάξεις του άρθρου 314 ΣΛΕΕ, μπορούσε να προβεί, την ίδια ημέρα, στην έκδοση της προσβαλλομένης πράξεως. Κατά συνέπεια, ούτε ο τελευταίος αυτός λόγος μπορεί να γίνει δεκτός. Από το σύνολο των ανωτέρω σκέψεων προκύπτει ότι η προσφυγή πρέπει να απορριφθεί. Επί των δικαστικών εξόδων Κατά το άρθρο 138, παράγραφος 1, του Κανονισμού Διαδικασίας του Δικαστηρίου, ο ηττηθείς διάδικος καταδικάζεται στα δικαστικά έξοδα εφόσον υπάρχει σχετικό αίτημα του νικήσαντος διαδίκου. Εφόσον το Συμβούλιο ηττήθηκε και το Κοινοβούλιο ζήτησε την καταδίκη του στα δικαστικά έξοδα, αυτό πρέπει να καταδικαστεί στα δικαστικά έξοδα. Κατ’ εφαρμογήν του άρθρου 140, παράγραφος 1, του Κανονισμού Διαδικασίας, το Βασίλειο της Ισπανίας, το οποίο παρενέβη στη διαφορά, θα φέρει τα δικαστικά έξοδά του. Για τους λόγους αυτούς, το Δικαστήριο (τμήμα μείζονος συνθέσεως) αποφασίζει: 1) Απορρίπτει την προσφυγή. 2) Καταδικάζει το Συμβούλιο της Ευρωπαϊκής Ένωσης στα δικαστικά έξοδα. 3) Το Βασίλειο της Ισπανίας φέρει τα δικαστικά του έξοδα. (υπογραφές) ( *1 ) Γλώσσα διαδικασίας: η γαλλική.

62011TJ0444

hr

Pravni okvir Članak 2. točka (d) Uredbe Vijeća (EZ) br. 597/2009 od 11. lipnja 2009. o zaštiti od subvencioniranog izvoza iz zemalja koje nisu članice Europske zajednice (u daljnjem tekstu: temeljna uredba), propisuje da „pojam ‚šteta’ znači, ako nije drukčije navedeno, materijalna šteta industriji Zajednice, prijetnja materijalne štete industriji Zajednice ili materijalno zaostajanje u razvoju proizvodnje […]„. Članak 4. temeljne uredbe pod nazivom „Subvencije protiv kojih se ne mogu uvesti kompenzacijske mjere“ navodi kako slijedi: „1.   Samo se na specifične subvencije mogu primijeniti kompenzacijske mjere, a kako je definirano stavcima 2., 3. i 4. 2.   Kako bi se utvrdilo je li neka subvencija specifična za poduzeće ili proizvodnju ili grupu poduzeća ili proizvodnje (dalje u tekstu: određena poduzeća) u okviru nadležnosti tijela koje dodjeljuje subvenciju, primjenjuju se sljedeća načela: (a) ako tijelo nadležno za dodjelu subvencija, ili propisi prema kojemu tijelo za dodjelu subvencija djeluje, izričito ograničava pristup subvenciji određenim poduzećima, takva je subvencija specifična; (b) ako tijelo nadležno za dodjelu subvencija, ili propisi prema kojima tijelo za dodjelu subvencija djeluje, uspostavi objektivne kriterije ili uvjete za prihvatljivost i iznos subvencije, ne postoji specifičnost pod uvjetom da je prihvatljivost automatska i da se ti kriteriji i uvjeti strogo poštuju; (c) ako, bez obzira na prividnu nespecifičnost koja proizlazi iz primjene načela utvrđenih točkama (a) i (b), postoje razlozi za vjerovanje da bi subvencija u stvarnosti mogla biti specifična, mogu se razmotriti i drugi čimbenici. Ti čimbenici su: samo ograničeni broj određenih poduzeća koristi program subvencija; prevladavajuće korištenje određenih poduzeća; dodjela nerazmjerno velikog iznosa subvencije određenim poduzećima; i način na koji je tijelo za dodjelu subvencije koristilo svoju slobodu u odlučivanju o dodjeli subvencije. U tom pogledu uzimaju se u obzir podaci o učestalosti odbijanja ili odobravanja zahtjeva za subvencijama i posebno razlozi takvih odluka. U smislu točke (b) „objektivni kriteriji ili uvjeti” znači neutralni kriteriji ili uvjeti koji ne daju prednost određenim poduzećima pred drugima i koji su ekonomski po svojoj prirodi i horizontalni po primjeni, kao što su broj zaposlenih ili veličina poduzeća. Kriteriji ili uvjeti moraju biti jasno utvrđeni zakonom, propisom ili drugim službenim dokumentom tako da ih se može provjeriti. U primjeni točke (c) prvog podstavka vodi se računa o stupnju diversifikacije gospodarskih aktivnosti u okviru nadležnosti tijela za dodjelu subvencija kao i razdoblja tijekom kojeg je program subvencija u primjeni. 3.   Specifična subvencija je ona koja je ograničena na određena poduzeća smještena unutar određenog zemljopisnog područja u okviru nadležnosti tijela za dodjelu subvencije. U smislu ove uredbe specifičnom se subvencijom ne smatra određivanje ili izmjena općenito primjenjivih poreznih stopa od strane za to nadležnih vladinih tijela na svim razinama. 4.   Bez obzira na stavke 2. i 3. specifičnim se smatraju sljedeće subvencije: (a) subvencije zavisne o, de jure ili de facto , bilo isključivo ili kao jedan od nekoliko drugih uvjeta, realizaciji izvoza, uključujući uvjete iz oglednog popisa iz Priloga I; (b) subvencije zavisne o, bilo isključivo ili kao jedan od nekoliko drugih uvjeta, korištenju više domaće robe nego uvozne. U smislu točke (a), subvencije se stvarno smatraju zavisnima od realizacije izvoza ako činjenice dokazuju da je dodjela subvencija, bez da je pravno zavisna od realizacije izvoza, stvarno vezana za stvarni ili predviđeni izvoz ili prihod od izvoza. Sama činjenica da se neka subvencija dodjeljuje izvoznim poduzećima ne smatra se, samo iz tog razloga, izvoznom subvencijom u smislu ove odredbe. 5.   Svako utvrđivanje specifičnosti prema odredbama ovog članka treba jasno potkrijepiti na temelju pozitivnih dokaza.“ Članak 6. temeljne uredbe, pod nazivom „Izračun koristi za primatelja“, navodi kako slijedi: „U odnosu na izračun koristi za primatelja, primjenjuju se sljedeća pravila: (a) dodjela temeljnog kapitala od strane vlade ne smatra se dodjelom koristi, osim ako se ulaganja može smatrati neusklađenim s uobičajenom praksom ulaganja, uključujući i dodjelu rizičnog kapitala privatnih ulagača na državnom području zemlje podrijetla i/ili izvoza; (b) zajam od strane vlade ne smatra se dodjelom koristi, osim ako postoji razlika između iznosa koji poduzeće primatelj zajma plaća na zajam vlade i iznosa koji bi poduzeće platilo za usporedivi komercijalni zajam kojeg bi poduzeće stvarno moglo dobiti na tržištu. U tom slučaju korist je razlika između dvaju iznosa; (c) kreditno jamstvo vlade ne smatra se dodjelom koristi, osim ako postoji razlika između iznosa kojeg poduzeće koje prima jamstvo vlade i iznos kojeg bi poduzeće platilo za usporedivi komercijalni zajam u slučaju da nema jamstva vlade. U tom slučaju korist je razlika između dvaju iznosa usklađena za razlike u naknadama; (d) prodaja roba ili usluga ili kupnja roba od strane vlade ne smatra se dodjelom koristi, osim ako se prodaje za manju naknadu od primjerene ili se kupuje za višu naknadu od primjerene. Primjerenost naknade utvrđuje se u odnosu na prevladavajuće uvjete na tržištu za dotični proizvod ili uslugu u zemlji prodaje ili kupovine, uključujući cijenu, kvalitetu, raspoloživost, utrživost, prijevoz i druge kupoprodajne uvjete. Ako ne postoje prevladavajuće tržišne odredbe i uvjeti za dotični proizvod ili uslugu u zemlji prodaje ili kupovine, a koji se mogu koristiti kao odgovarajuća referentna vrijednost, primjenjuju se sljedeća pravila: i. prevladavajuće odredbe i pravila u dotičnoj zemlji se prilagođavaju na temelju stvarnih troškova, cijena i drugih čimbenika dostupnih za tu zemlju odgovarajućim iznosom koji odražava uobičajene tržišne odredbe i uvjete; ii. ako je primjenjivo, koriste se prevladavajuće odredbe i uvjeti na tržištu neke druge zemlje ili na svjetskom tržištu.“ Članak 7. stavak 3. temeljne uredbe, pod naslovom „Opće odredbe o izračunu“, navodi: „Ako se subvencija može povezati s kupnjom ili budućom kupnjom dugotrajne imovine, iznos subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere izračunava se raspoređivanjem subvencije kroz razdoblje koje odražava uobičajenu amortizaciju dugotrajne imovine u dotičnoj proizvodnji. Na taj način izračunani iznos, koji se odnosi na razdoblje ispitnog postupka, uključujući ona koji proizlazi iz dugotrajne imovine stečene prije tog razdoblja, raspodjeljuje se kako je opisano u stavku 2. Ako se imovina ne amortizira, subvencija se vrednuje kao kredit bez kamata i tretira se sukladno članku 6. točki (b).“ Članak 8. temeljne uredbe, pod naslovom „Utvrđivanje štete“, propisuje: „1.   Utvrđivanje štete temelji se na pozitivnim dokazima i uključuje objektivno ispitivanje: (a) obujma subvencioniranog uvoza i učinka subvencioniranog uvoza na cijene istovjetnih proizvoda na tržištu Zajednice; (b) posljedica učinka tih uvoza na industriju Zajednice. 2.   U pogledu obujma subvencioniranog uvoza, razmatra se je li došlo do značajnog rasta subvencioniranog uvoza, bilo u apsolutnom iznosu ili relativno u odnosu na proizvodnju ili potrošnju u Zajednici. U pogledu učinka subvencioniranog uvoza na cijene, razmatra se je li subvencionirani uvoz doveo do značajnog sniženja cijena u usporedbi s cijenom istovjetnog proizvoda industrije Zajednice, ili je li učinak uvoza općenito značajno sniženje cijena, ili sprečavanje rasta cijena do kojeg bi inače došlo. Niti jedan od ovih čimbenika pojedinačno niti više njih ne mora nužno predstavljati odlučujuću smjernicu. 3.   Ako se nad uvozom proizvoda iz više od jedne zemlje istovremeno provodi ispitni postupak za kompenzacijsku pristojbu, učinak uvoza se kumulativno ocjenjuje samo ako se utvrdi da: (a) subvencije protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere utvrđene u odnosu na uvoz iz svake od zemalja iznosi više od potpore male vrijednosti, a kako je definirana člankom 14. stavkom 5., i da obujam uvoza iz svake od zemalja nije zanemariv; (b) kumulativna procjena učinaka uvoza primjerena je u svjetlu uvjeta konkurencije uvoznih proizvoda i uvjeta konkurencije između uvoznih proizvoda i istovjetnih proizvoda Zajednice. 4.   Ispitivanje utjecaja subvencioniranog uvoza na dotičnu industriju Zajednice uključuje i procjenu svih relevantnih gospodarskih čimbenika i pokazatelja koji utječu na stanje proizvodnje, uključujući: činjenicu da je proizvodnja još uvijek u postupku oporavka od učinaka prethodnog subvencioniranja ili dampinga; veličinu iznosa subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere; stvarni ili mogući pad prodaje, dobiti, proizvodnje, tržišnog udjela, produktivnosti, povrata od ulaganja, iskorištenosti kapaciteta; čimbenike koju utječu na cijene u Zajednici; stvarne ili moguće negativne učinke tijekova novca, zaliha, zaposlenosti, plaća, rasta, sposobnosti povećanja kapitala ili ulaganja i, u slučaju poljoprivrede, je li došlo do većeg opterećenja programa državnih potpora. Ovaj popis nije sveobuhvatan, niti može jedan ili više ovih čimbenika nužno biti odlučujuća smjernica. 5.   Potrebno je dokazati, iz svih relevantnih dokaza predstavljenih u odnosu na stavak 1., da je subvencionirani uvoz uzrok štete. To posebno podrazumijeva dokazivanje da su obujam i/ili razine cijena utvrđeni u skladu sa stavkom 2. odgovorni za utjecaj na industriju Zajednice, a kako je utvrđeno u stavku 4., i da taj utjecaj postoji u mjeri u kojoj može biti klasificiran kao materijalni. 6.   Poznati čimbenici, osim subvencioniranog uvoza koji šteti industriji Zajednice u isto vrijeme, ispituju se kako bi se osiguralo da se štete koju uzrokuju drugi čimbenici ne pripisuje subvencioniranom uvozu u skladu sa stavkom 5. Čimbenici koji se mogu u tom smislu razmatrati uključuju obujam i cijene uvoza koji nije subvencioniran, smanjenu potražnju ili promjene u načinima potrošnje, restriktivne trgovinske prakse i konkurenciju između proizvođača treće zemlje i Zajednice, razvitak tehnologije i realizaciju izvoza i produktivnost industrije Zajednice. 7.   Učinak subvencioniranog uvoza ocjenjuje se u odnosu na industriju Zajednice istovjetnih proizvoda kada raspoloživi podaci omogućuju zasebno utvrđivanje te proizvodnje na temelju kriterija kao što su proizvodni proces, dobit i prodaja proizvođača. Ako nije moguće zasebno utvrđivanje te proizvodnje učinci subvencioniranog uvoza ocjenjuju se ispitivanjem proizvoda najbliže grupe ili asortimana proizvoda uključujući istovjetni proizvod, za koji se mogu dobiti potrebni podaci. 8.   Utvrđivanje prijetnje materijalne štete temelji se na činjenicama, a ne na običnom navodu, pretpostavci ili dalekoj mogućnosti. Promjena okolnosti koje bi mogle dovesti do situacije u kojoj bi subvencija predstavljala štetu mora biti jasno predviđena i neminovna. Kod utvrđivanja prijetnje materijalne štete, potrebno je razmotriti, između ostalog, čimbenike kao što su: (a) priroda subvencije ili subvencija i njihovi vjerojatni učinci na trgovinu; (b) značajna stopa rasta subvencioniranog uvoza na tržištu Zajednice koji pokazuje vjerojatnost bitno povećanog uvoza; (c) dovoljno slobodno raspoložive kapacitete izvoznika ili očekivani bitan rast kapaciteta koji ukazuje na vjerojatnost značajno povećanog subvencioniranog izvoza u Zajednicu, uzimajući u obzir raspoloživost drugih izvoznih tržišta koja bi mogla apsorbirati dodatni izvoz; (d) ulazi li uvoz po cijenama koje bi u znatnoj mjeri snizile cijene ili spriječile rast cijena do kojega bi inače došlo, te bi vjerojatno povećale potražnju za daljnjim uvozom, (e) zalihe proizvoda u ispitnom postupku. Niti jedan od ovih nabrojanih čimbenika ne može sam neminovno dati odlučujuće smjernice, ali ukupnost razmatranih čimbenika mora dovesti do zaključka da je neminovan daljnji subvencionirani uvoz i da će nastati materijalna šteta, ako se ne poduzmu zaštitne mjere.“ Članak 9. stavak 1. temeljne uredbe, pod naslovom „Definicija industrije Zajednice“, propisuje: „1.   Za potrebe ove Uredbe pojam ,proizvodnja Zajednice’ tumači se tako da se odnosi na proizvođače Zajednice u cjelini istovjetnih proizvoda ili na one od njih čija ukupna proizvodnja proizvoda predstavlja većinski dio ukupne proizvodnje Zajednice tih proizvoda, a kako je definirano člankom 10. stavkom 6., osim: (a) ako su proizvođači povezani s izvoznicima ili uvoznicima, ili su sami uvoznici navodno subvencioniranog proizvoda, pojam „industrija Zajednice” može se tumačiti tako da se odnosi na preostale proizvođače; (b) u iznimnim okolnostima područje Zajednice može se, za potrebe dotične proizvodnje, podijeliti na dva ili više konkurentna tržišta, a proizvođači unutar svakog tržišta mogu se promatrati kao zasebna proizvodnja ako: i. proizvođači unutar tog tržišta prodaju sveukupnu ili gotovo sveukupnu proizvodnju svojih dotičnih proizvoda na tom tržištu; i ii. potražnju na tom tržištu u značajnoj mjeri ne podmiruju proizvođači dotičnog proizvoda smješteni drugdje u Zajednici. U ovim okolnostima može se utvrditi postojanje štete čak i ako većinski dio ukupne industrije Zajednice nije oštećen pod uvjetom da postoji koncentracija subvencioniranog uvoza na izolirano tržište i nadalje, po uvjetom da je subvencionirani uvoz uzrok štete proizvođačima ili gotovo cijeloj proizvodnji unutar tog tržišta.“ Članak 10. stavak 6. temeljne uredbe, pod nazivom „Pokretanje postupka“, propisuje: „Ispitni postupak prema stavku 1. ne pokreće se ukoliko se ne utvrdi, na temelju ispitivanja stupnja potpore ili protivljenja zahtjevu proizvođača istovjetnog proizvoda proizvodnje Zajednice, da zahtjev nije podnesen od strane Zajednice ili u ime industrije Zajednice. Smatra se da je zahtjev podnijela Zajednica ili da je podnesen u ime industrije Zajednice ako ga podupiru oni proizvođači Zajednice čija ukupna proizvodnja čini više od 50% ukupne proizvodnje istovjetnog proizvoda, kojeg proizvodi taj dio industrije Zajednice koji bilo podupire ili se protivi zahtjevu. Međutim, ispitni postupak se ne pokreće ako na proizvođače Zajednice koji podržavaju zahtjev otpada manje od 25% ukupne proizvodnje istovjetnog proizvoda proizvedenog od strane industrije Zajednice.“ Članak 14. stavak 2. temeljne uredbe, pod naslovom „Prekid bez uvođenja mjera“, propisuje: „Ako su zaštitne mjere nepotrebne, nakon provedenih konzultacija, i ako nije podnesen prigovor u okviru Savjetodavnog odbora, ispitni postupak ili postupak se prekida. U svim drugim slučajevima, Komisija odmah podnosi izvješće Vijeću o rezultatima provedenih konzultacija zajedno s prijedlogom za prekid postupka. Smatra se da je postupak prekinut ako, u roku od jednog mjeseca, Vijeće nije, kvalificiranom većinom, donijelo drukčiju odluku.“ Članak 15. stavak 9. temeljne uredbe, pod naslovom „Uvođenje konačnih pristojbi“, propisuje: „Ako činjenice, kako su konačno utvrđene, dokazuju postojanje subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere i nastalu štetu, i ako je potrebno djelovati kako bi se zaštitili interesi Zajednice u skladu s člankom 31., Vijeće, postupajući na temelju prijedloga Komisije, a nakon konzultacija sa Savjetodavnim odborom, uvodi konačnu kompenzacijsku pristojbu. Vijeće donosi prijedlog, osim ako ne odluči, običnom većinom, odbiti prijedlog, u roku od mjesec dana od podnošenja prijedloga Komisije. Ako su na snazi privremene pristojbe, prijedlog o uvođenju končane mjere podnosi se u roku od najviše mjesec dana prije isteka tih pristojbi. Ako se subvencija ili subvencije povuku ili se dokaže da subvencije više ne donose korist dotičnim izvoznicima, mjere se ne uvode. Iznos kompenzacijske pristojbe ne prelazi utvrđeni iznos subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere, a manji je od ukupnog iznosa subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere ako je taj manji iznos dostatan za uklanjanje štete za industriju Zajednice.“ Članak 28. temeljne uredbe, pod naslovom „Nesuradnja“, navodi kako slijedi: „1.   U slučajevima u kojima zainteresirana stranka odbija pristup ili na neki drugi način ne pruža potrebne podatke u rokovima iz ove Uredbe, ili ako znatno ometa ispitni postupak, privremeni ili konačni nalazi, pozitivni ili negativni, mogu se donijeti na temelju raspoloživih podataka. Ako se utvrdi da je zainteresirana stranka dostavila lažne ili obmanjujuće podatke, podaci se ne uzimaju u obzir, a mogu se koristiti raspoloživi podaci. Zainteresiranim strankama trebaju biti stavljene na znanje posljedice nesuradnje. 2.   Uskraćivanje odgovora u elektroničkom obliku ne smatra se nesuradnjom, pod uvjetom da zainteresirana stranka pokaže da bi dostavljanje odgovora u traženom obliku predstavljalo dodatno opterećenje ili neopravdani dodatni trošak. 3.   Ako podaci koje dostavi zainteresirana stranka nisu idealni u svim pogledima, oni se ipak ne smiju zanemariti, pod uvjetom da nedostaci nisu takvi da uzrokuju nepotrebne teškoće u donošenju razumno točnog nalaza, kao i da su pravovaljano i odgovarajuće dostavljeni i da se mogu provjeriti, a da je stranka djelovala najbolje što je mogla. 4.   Ako se dokazi ili podaci ne prihvate, o razlozima neprihvaćanja odmah se obavješćuje stranka koja ih je dostavila, te joj se daje mogućnost dostavljanja daljnjih obrazloženja u navedenim rokovima. Ako se obrazloženja smatraju nezadovoljavajućima, razlozi odbijanja tih dokaza ili podataka se objavljuju i daju kod objavljivanja nalaza. 5.   Ako se razmatranja, uključujući ona o iznosu subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere, temelje na odredbama stavka 1., uključujući podatke dostavljene u zahtjevu, oni se, ako je primjereno i obzirom na rokove ispitnog postupka, provjeravaju usporedbom s raspoloživim podacima iz drugih neovisnih izvora, kao što su na primjer, cjenici, službene statistike o uvozu i carinskim povratima, kao i podaci primljeni od drugih zainteresiranih stranaka tijekom ispitnog postupka. Podaci mogu uključivati relevantne podatke vezane uz svjetsko tržište ili druga reprezentativna tržišta, ako je potrebno. 6.   Ako zainteresirana stranka ne surađuje, ili surađuje samo djelomično tako da se time relevantni podaci uskraćuju, rezultati mogu biti manje povoljni za stranku nego da je surađivala.“ Svojom informacijom 98/C 394/04 ( SL 1998, C 394, str. 6 ) Komisija je objavila smjernice koje se odnose na izračun iznosa subvencija u okviru antisubvencijskog ispitnog postupka (u daljnjem tekstu: smjernice). Smjernice u poglavlju „F. Razdoblje ispitnog postupka za izračun subvencije: trošak naspram raspodjele“ osobito predviđaju: „b) Zajednički nazivnik koji se koristi za raspodjelu iznosa subvencije Jednom kada je utvrđen, iznos subvencije koji tereti razdoblje ispitivanja raspodjeljuje se prema zajedničkom nazivniku koji može biti opseg prodanih ili izvezenih dotičnih proizvoda u svrhu postizanja iznosa po jedinici. […]“ Okolnosti spora Tužitelji Gold East Paper (Jiangsu) Co. Ltd (u daljnjem tekstu: GE) i Gold Huasheng Paper (Suzhou Industrial Park) Co. Ltd (u daljnjem tekstu: GHS) jesu društva povezana s grupom Asia Pulp and Paper China (u daljnjem tekstu: grupa APP), koja u Kini proizvode fini premazani papir koji izvoze u Europsku uniju. Ispitni postupak Fini premazani papir bio je predmet dvaju različitih ispitnih postupaka koji su vođeni paralelno. Prvo je antidampinški ispitni postupak doveo do usvajanja Provedbene uredbe Vijeća (EU) br. 452/2011 od 6. svibnja 2011. o uvođenju konačne antidampinške pristojbe i konačnoj naplati privremene pristojbe na uvoz premazanog finog papira podrijetlom iz Narodne Republike Kine ( SL L 128, str. 1 ., u daljnjem tekstu: uredba kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba) (SL, posebno izdanje na hrvatskom jeziku, poglavlje 11., svezak 79., str. 162.). Drugo, antisubvencijski ispitni postupak doveo je do usvajanja Provedbene uredbe Vijeća (EU) br. 452/2011 od 6. svibnja 2011. o uvođenju konačne antisubvencijske pristojbe na uvoz premazanog finog papira podrijetlom iz Narodne Republike Kine ( SL L 128, str. 18 ., u daljnjem tekstu: pobijana uredba) (SL, posebno izdanje na hrvatskom jeziku, poglavlje 11., svezak 79., str. 179.). Dana 17. travnja 2010. mišljenje Komisije o pokretanju antisubvencijskog postupka o uvozu premazanog finog papira podrijetlom iz Narodne Republike Kine objavljeno je u Službenom listu Europske unije ( SL C 99, str. 30 .). Dana 8. srpnja 2010. tužitelji su dostavili odgovore na antisubvencijski upitnik koji im je uputila Komisija. Komisija je između 15. i 21. rujna 2010. u prostorijama tužitelja na licu mjesta provjerila navedene odgovore. Dana 3. veljače 2011. Komisija je tužiteljima uputila dokument s detaljnim informacijama o bitnim činjenicama i razmatranjima zbog kojih predlažu Vijeću Europske unije uvođenje konačne kompenzacijske pristojbe na tužiteljev izvoz u Uniju. Podneskom od 3. ožujka 2011. tužitelji su dostavili svoja očitovanja na konačni dokument o informacijama. Dana 10. ožujka 2011. tužitelji su sudjelovali na sastanku s voditeljima postupka u prostorijama Komisije, uz prisutnost službenika za saslušanje. Dana 16. ožujka 2011. Komisija je uputila dopis tužiteljima u kojem pojašnjava određene točke svojih nalaza. Dana 25. ožujka 2011. Komisija je održala raspravu kojoj su nazočili tužitelji, uz prisutnost službenika za raspravu. Dana 28. ožujka 2011. tužitelji su uputili dopis u kojem su saželi zahtjeve koje su iznijeli tijekom rasprave od 25. ožujka 2011. te odgovorili na očitovanje Komisije i pitanja koja je postavila tijekom rasprave. Dana 29. ožujka 2011. tužitelji su uputili dopis službeniku za raspravu u kojem su saželi navode istaknute tijekom rasprave od 25. ožujka 2011., posebno u pogledu njihova prava na obranu. Pobijana uredba Dana 6. svibnja 2011. Vijeće je donijelo pobijanu uredbu. Članak 1. stavci 1. i 2. uvode konačnu kompenzacijsku pristojbu od 12% na uvoz u Uniju premazanog finog papira od strane tužitelja. Postupak i zahtjevi stranaka Tužitelji su 8. kolovoza 2011. podnijeli ovu tužbu Tajništvu Općeg suda. Aktom podnesenim tajništvu Općeg suda 10. studenog 2011. Komisija je u ovom predmetu zatražila intervenciju u potporu zaključaka Vijeća. Aktom podnesenim tajništvu Općeg suda 1. prosinca 2011., Cepifine AISBL, europsko udruženje proizvođača finog papira, Sappi Europe SA, Burgo Group SA i Lecta SA (dalje u tekstu, zajednički: privatni intervenijenti) zatražili su u ovom postupku intervenciju u potporu zaključaka Vijeća. U svojem očitovanju koje je dostavljeno 24. siječnja 2012., Vijeće nije istaknulo prigovore protiv te intervencije. Rješenjem od 23. siječnja 2012. predsjednik trećeg vijeća Općeg suda dopustio je intervenciju Komisije. Komisija je dostavila svoj podnesak u propisanom roku. Tužitelji su 8. veljače 2012. zatražili povjerljivo postupanje s određenim elementima sadržanim u njihovim podnescima i prilozima u pogledu privatnih intervenijenata. Dostavili su verziju različitih postupovnih akata koja nije povjerljiva. Rješenjem od 8. ožujka 2012. predsjednik trećeg vijeća dopustio je privatnim intervenijentima da na raspravi interveniraju u potporu zaključaka Vijeća. Istim rješenjem, predsjednik trećeg vijeća odlučio je naknadno donijeti, s jedne strane, odluku o tome hoće li tužiteljima biti dostavljen izvještaj za raspravu kako bi identificirali dijelove koje bi trebalo smatrati povjerljivima, i s druge strane, odluku o tome hoće li privatnim intervenijentima biti dostavljena privremena verzija koja nije povjerljiva kako bi mogli dostaviti svoja eventualna očitovanja o zahtjevu za povjerljivim postupanjem. Opći sud (treće vijeće) je na temelju izvještaja suca izvjestitelja odlučio otvoriti usmeni dio postupka. Opći sud je na raspravi od 12. studenog 2013. saslušao usmena izlaganja glavnih stranaka u sporu i intervenijenata te odgovore na pitanja koja im je postavio. Tužitelji od Općeg suda zahtijevaju da: — poništi pobijanu uredbu u dijelu u kojem se odnosi na tužitelje; — naloži Vijeću snošenje troškova postupka. Vijeće od Općeg suda traži da: — odbije tužbu; — naloži tužiteljima snošenje troškova. Komisija od Općeg suda zahtijeva da: — odbije tužbu; — naloži tužiteljima snošenje troškova. Privatni intervenijenti podržavaju zahtjeve Vijeća. Pravo U potporu svojoj tužbi, tužitelji ističu, u biti, deset tužbenih razloga: — prvi tužbeni razlog temelji se na povredi članka 15. stavka 1. temeljne uredbe; — drugi, na povredi članka 6. točke (d) i članka 28. temeljne uredbe, kao i članka 4. iste uredbe; — treći, na povredi članka 4. temeljne uredbe; — četvrti, na povredi članka 7. stavka 3. temeljne uredbe; — peti, na povredi članka 6. točke (b) temeljne uredbe; — šesti, na povredi članka 14. stavka 2. temeljne uredbe; — sedmi, na povredi članka 8. stavka 1. temeljne uredbe; — osmi, na povredi članka 2. točka (d) i članka 15. temeljne uredbe; — deveti, na povredi članka 8., članka 9. stavka 1. i članka 10 stavka 6. temeljne uredbe; — deseti, na povredi članka 8. stavaka 1. i 6. temeljne uredbe. Prvi tužbeni razlog, kojim se navodi povreda članka 15. stavka 1. temeljne uredbe Iz naslova ovog tužbenog razloga proizlazi da se tužitelji pozivaju na povredu članka 15. stavka 1. temeljne uredbe. Treba, međutim, zaključiti da, u biti, oni jednako ističu povredu članka 7. stavaka 1. i 2. temeljne uredbe. Dakle, prema ustaljenoj sudskoj praksi, treba tumačiti tužbene razloge tužitelja prema njihoj biti više nego prema njihovoj kvalifikaciji (presuda Suda od 15. prosinca 1961., Fives Lille Cail i dr./Visoko tijelo, 19/60, 21/60, 2/61 i 3/61, Zb., str. 559. ). Stoga treba ispitati ne samo tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 15. stavka 1. temeljne uredbe, već i tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 7. stavaka 1. i 2. iste uredbe. Opći sud ocjenjuje korisnim ispitati, prvo, tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 7. stavaka 1. i 2. temeljne uredbe u smislu da pobijana uredba sadrži upotrebu neodgovarajućeg nazivnika za izračun iznosa subvencije i, nadalje, tužbeni razlog zbog povrede članka 15. stavka 1. temeljne uredbe koji se odnosi na učinak metodologije koju institucije primjenjuju na postotak subvencije. Tužitelji ističu, na prvom mjestu, da su članak 7., stavci 1. i 2. temeljne uredbe povrijeđeni zbog toga što je Vijeće koristilo neodgovarajući nazivnik. Vijeće je pogrešno koristilo ukupni promet koji predstavlja cjelokupnu prodaju poduzeća kao nazivnik za izračun iznosa subvencije. Tužitelji tvrde da su ukupne subvencije koje su primili iskazane na pogrešan način kao postotak od ukupnog prometa, a ne kao rezultat izračuna subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere primljene po jedinici dotičnog proizvoda i slijedom toga pretvorene u postotak izvozne cijene CIF (cijena, osiguranje i vozarina) proizvoda prodanih u Uniji. Potrebno je, u prvome redu, podsjetiti da članak 7. stavak 2. temeljne uredbe propisuje: „Ako subvencija nije odobrena upućivanjem na proizvedene, prerađene, izvezene ili transportirane količine, iznos subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere utvrđuje se odgovarajućom raspodjelom vrijednosti ukupne subvencije na razinu proizvodnje, prodaje ili izvoza dotičnog proizvoda tijekom razdoblja ispitnog postupka za subvenciju“. Iz odredaba pod naslovom „(b) Zajednički nazivnik koji se koristi za raspodjelu iznosa subvencije“koji se sam nalazi u poglavlju pod nazivom „F. Razdoblje ispitnog postupka za izračun subvencije: trošak naspram raspodjele“ smjernica proizlazi da „[j]ednom kada je utvrđen, iznos subvencije koji tereti razdoblje ispitivanja raspodjeljuje se prema zajedničkom nazivniku koji može biti opseg prodanih ili izvezenih dotičnih proizvoda u svrhu postizanja iznosa po jedinici“. U pogledu prethodno iznesenog, treba ispitati prigovore tužitelja. U uvodnoj izjavi br. 369. pobijane uredbe Vijeće je odbilo prigovor koji su tužitelji istaknuli navodeći kako slijedi: „[Naglašava se,] osim za jedan program subvencija za koji je utvrđeno da se protiv njega mogu uvesti kompenzacijske mjere, da ni za jedan drugi program nije utvrđeno da zavisi o realizaciji izvoza te nije odobren s obzirom na proizvedene, prerađene, izvezene ili transportirane količine. Stoga se iznos subvencije dodjeljivao prema ukupnom prometu trgovačkih društava APP skupine u skladu s člankom 7. stavkom 2. Osnovne uredbe koji navodi: „Ako subvencija nije odobrena upućivanjem na proizvedene, prerađene, izvezene ili transportirane količine, iznos subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere utvrđuje se odgovarajućom raspodjelom vrijednosti ukupne subvencije na razinu proizvodnje, prodaje ili izvoza dotičnog proizvoda tijekom razdoblja ispitnog postupka za subvenciju”. Budući da ova subvencija nije povezana s proizvodnjom bilo kakvog konkretnog proizvoda ili izvozom, ukupni promet trgovačkog društva najprikladniji je nazivnik. U tom smislu treba naglasiti da je odgovarajući promet utvrđen na osnovi koja osigurava da on što bolje odrazi vrijednost prodaje proizvoda koje je prodavalo trgovačko društvo primatelj.“ Iz navedene uvodne izjave proizlazi da je Vijeće uzelo u obzir jedno od rješenja koja predviđa članak 7. stavak 2. temeljne uredbe, odnosno razinu prodaje dotičnog proizvoda, te je opravdalo razlog zbog kojeg je raspodjela iznosa subvencije na ukupni promet poduzeća, a ne na jedan proizvod bila najprikladnija u okolnostima slučaja. Navodeći kako je bilo neprikladno raspodijeliti vrijednost subvencije na ukupni promet poduzeća, tužitelji stvarno ističu da je Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni. Što se tiče navodne obveze izračuna iznosa subvencije po jedinici, temeljem članka 7. stavka 1. temeljne uredbe, treba istaknuti, kao što to pravilno čini Vijeće, da, prvo, niti jedna subvencija protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere nije odobrena za jedinicu. Drugo, niti jedna od subvencija nije bila ograničena na određeni proizvod. Treće, samo je jedna od subvencija, koja se odnosila na GHS, ovisila o razultatima izvoza, u ovom slučaju nagradom za održavanje rasta, uz maržu subvencije od 0,05%. Stoga treba zaključiti da izračun po jedinici nije bio prikladan u ovom slučaju, protivno navodima tužitelja. Što se tiče tvrdnje tužitelja prema kojoj se ad valorem stopa pristojbe treba računati uz primjenu CIF vrijednosti izvoza dotičnih proizvoda kao nazivnika, treba istaknuti, u prvome redu, da su odnosne subvencije bile odobrene društvu kao cjelini i nisu usmjerene izvozu u Uniju, nadalje da su svi proizvodi koje društvo proizvodi bili jednako subvencionirani i, konačno, da tužitelji ne tvrde da su subvencije protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere ovisile o rezultatima izvoza ili bile ograničene na dotični proizvod. Proizlazi da CIF vrijednost izvoza dotičnog proizvoda nije bila prikladan nazivnik u ovom slučaju, protivno tvrdnjama tužitelja. Što se tiče korištenja ukupnog prihoda, tužitelji tvrde, prvo, kako se ne radi o prikladnom nazivniku, s obzirom na to da je taj prihod u načelu niži od CIF vrijednosti jer ne uključuje sve troškove vozarine i osiguranja koji su sadržani u vrijednosti CIF. Tužitelji dodaju i da je njihov prihod koji se odnosi na prodaju iz izvoza vrlo nizak [ povjerljivo ] ( ). Podneskom od 16. ožujka 2011. Komisija je obrazložila da nije koristila prihod koji se odnosi na prodaju iz izvoza tužitelja, kako je učinjeno u njihovim poslovnim knjigama već sav ukupan prihod tužitelja, uključujući prilagodbe ukupnog izvoznog prihoda „kako bi osigurali da ukupan promet reflektira ukupnu vrijednost prodaje dotičnog proizvoda (a ne iznos troškova rada po narudžbi)“. Stoga ovaj prigovor treba odbiti. Tužitelji nadalje tvrde da je metodologija koju je primijenila Komisija dovela do umjetnog napuhavanja postotka subvencije, zato što je stvarni ukupni promet tužitelja [ povjerljivo ] niži od CIF vrijednosti izvezenih proizvoda. Prema tužiteljima, radi se o povredi članka 15. stavka 1. temeljne uredbe. Prema članku 15. stavku 1. temeljne uredbe iznos kompenzacijske pristojbe ne prelazi utvrđeni iznos subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere, a manji je od ukupnog iznosa subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere ako je taj manji iznos dostatan za uklanjanje štete za industriju Zajednice, što odgovara takozvanom pravilu „niže pristojbe“. Tužitelji su tijekom ispitnog postupka predložili vlastitu metodologiju. Tijekom postupka pred Općim sudom ponovili su svoju argumentaciju u tom pogledu. Iz uvodne izjave br. 369. pobijane uredbe proizlazi da se za „predloženu metodologiju smatra da nije reprezentativna jer miješa promet i proizvedene jedinice samo za dotični proizvod, a zanemaruje jedinice ostalih proizvedenih proizvoda“. Treba zaključiti da, u ovom slučaju, tužitelji ne odgovaraju na argumente Vijeća. Prvo, treba u tom pogledu istaknuti da se tužitelji nisu osvrnuli na argument Vijeća prema kojem njihova metoda miješa podatke koji se odnose na promet i proizvedene jedinice. Drugo, oni ne osporavaju da njihova metoda miješa stvarne prodajne cijene (prodaja na unutarnjem tržištu) i [ povjerljivo ] (prodaja iz izvoza) kada se izračunava dio ukupnog prihoda koji se odnosi na dotični proizvod. Treće, nisu se osvrnuli na argument Vijeća prema kojem predložena metoda implicira, u stadiju svog petog koraka, alokaciju umjetno smanjenog iznosa subvencije za izvoznu prodaju dotičnog proizvoda [povjerljivo], ali na CIF cijenu koju to društvo fakturira za prodaju Uniji. Četvrto, nisu se osvrnuli na argument prema kojem subvencije trebaju biti raspodijeljene na ukupnu prodaju, a ne samo na prodaju dotičnog proizvoda, kako tužitelji tvrde, kako bi ih pravedno raspodijelili na svoje prodaje, s obzirom na to da subvencije nisu bile ograničene na dotični proizvod. Slijedom navedenog, treba zaključiti da tužitelji nisu uspjeli predočiti dovoljno dokaza kako bi osporili utemeljenost ocjene činjenica iz pobijane uredbe koje se odnose na nazivnik. Međutim, takav je dokaz nužan kako bi se utvrdilo da je Unija počinila očitu pogrešku u ocjeni koja bi opravdavala poništenje akta (vidjeti, po analogiji, presudu Općeg suda od 10. ožujka 2009. Aker Warnow Werft i Kvaerner/Komisija, T-68/05, Zb., str. II-355. , točka 42., i navedena sudska praksa). S obzirom da tužitelji nisu dokazali da je Vijeće pogriješilo u izračunu iznosa subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere, prigovor koji se odnosi na povredu članka 15. stavka 1. temeljne uredbe slijedom toga, treba odbiti. Iz svega prethodno navedenog proizlazi da ovi prigovori nisu osnovani i da prvi tužbeni razlog treba u cijelosti odbiti. Drugi tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 6. točke (d) i članka 4. temeljne uredbe Ovaj tužbeni razlog ima dva dijela. Prvi se dio odnosi na povredu članka 6. točke (d) i članka 28. temeljne uredbe zbog toga što je Komisija koristila Taiwan kao referentnu vrijednost za uvrđivanje je li dodjela prava na korištenje zemljišta od strane Kine davala tužiteljima korist. Drugi se dio odnosi na povredu članka 4. temeljne uredbe jer su institucije Unije trebale zaključiti da nema ni najmanjeg dokaza koji bi dokazali specifičnost stjecanja prava tužitelja koja se odnose na korištenje zemljišta. Prvi dio, koji se odnosi na korištenje Taiwana kao odgovarajuće referentne vrijednosti Iz uvodnih izjava 260. do 262. pobijane uredbe proizlazi da je Komisija morala koristiti vanjsku referentnu vrijednost, primjenjujući članak 6. točku (d) podtočku ii) temeljne uredbe, s obzirom da u Kini ne postoji stvarno tržište zemljištem niti je bilo koja druga privatna referentna vrijednost bila dostupna kako bi se mogli utvrditi uvjeti koji normalno prevladaju na tržištu vezano uz prava korištenja odnosnog zemljišta. U prvome redu, treba primijetiti da tužitelji ne osporavaju više u ovom slučaju korištenje vanjske referentne vrijednosti od strane EU institucija radi utvrđivanja daje li dodjela prava koja se odnose na korištenje zemljišta korist tužiteljima. U svojim očitovanjima o konačnom dokumentu s informacijama Komisije od 3. veljače 2011. (u daljnjem tekstu: konačni dokument s informacijama), kineska vlada i tužitelji i dalje smatraju da je postojalo tržište zemljištem u Kini i da su kineske cijene zemljišta u novim distriktima Zhenjiang i Suzhou (Kina) predstavljale odgovarajuću referentnu vrijednost. Pitanje koje se postavlja jest je li Komisija, zadržavajući Taiwan kao referentnu vrijednost, očito pogrešno odabrala. Treba istaknuti da u području mjera zaštite trgovine europske institucije raspolažu širokom ovlasti ocjene iz razloga složenosti ekonomske, političke i pravne situacije koje trebaju ispitivati (presude Općeg suda od 5. lipnja 1996. NMB France i dr./Komisija, T-162/94, Zb., str. II-427. , točka 72.; od 29. siječnja 1998., Sinochem/Vijeće, T-97/95, Zb., str. II-85. , točka 51., i od 17. srpnja 1998., Thai Bicycle/Vijeće, T-118/96, Zb., str. II-2991. , točka 32.). Izbor države za referentnu vrijednost ulazi u okvir ovlasti ocjene kojom institucije raspolažu u analizi složenih ekonomskih situacija. Provedba te ovlasti nije, ipak, izuzeta od sudskog nadzora. Naime, prema ustaljenoj sudskoj praksi, sudac Unije, u okviru toga nadzora, provjerava poštovanje pravila postupka, materijalnu točnost činjenica na kojima se temelji izbor, izostanak očite pogreške u ocjeni činjenica ili zlouporabe ovlasti (presuda Suda od 7. svibnja 1987. NTN Toyo Bearing i dr./Vijeće, 240/84, Zb.,, str. 1809. , točka 19.; vidjeti presudu Thai Bicycle/Vijeće, točka 71. supra , točka 33., i navedena sudska praksa). Kada se radi posebno o izboru države za referentnu vrijednost, potrebno je provjeriti jesu li institucije Unije propustile uzeti u obzir bitne elemente u svrhu utvrđivanja odgovarajućeg karaktera odabrane države te jesu li dokazi u spisu bili ispitani sa svom potrebnom pozornošću. U ovom slučaju, tužitelji ističu, na prvom mjestu, da institucije nisu koristile najbolju referentnu točku kojom su raspolagale, što je cijena zemljišta u indijskoj državi Maharashrtra, već cijenu kupnje zemljišta u punom vlasništvu na Taiwanu (vidjeti uvodne izjave br. 356. i 357. pobijane uredbe), koja je neprikladna što se tiče cijene prava na korištenje zemljišta u provinciji Jiangsu tijekom razdoblja od 1995. do 2000. godine, razdoblja tijekom kojega je BDP u provinciji Jiangsu bio jednak onomu u subsaharskoj Africi i Taiwan je bio otvoreno gospodarstvo. Vijeće smatra da je činjenica da Taiwan ima otvoreno tržište, u ovom slučaju, manje važna u odnosu na mjeru kojom Komisija treba odabrati referenciju koja ogleda normalne uvjete tržišta i, kako je naznačeno u uvodnoj izjavi br. 356. pobijane uredbe, „jer je uobičajeno za netržišno gospodarstvo da zaostaje za tržišnim gospodarstvom koje dobro funkcionira u odnosu na BDP“. Drugo, tužitelji ističu da Komisija nije jamčila usporedivost između provincije Jiangsu i Taiwana izabranog kao referentna vrijednost jer se na temelju aktualne situacije ocijenilo da su Taiwan i provincija Jiangsu bili slični, dok je država Maharshtra bila manje razvijena. Oni u tom pogledu ističu da Komisija nije ispitala argument tužitelja prema kojem primjerena referentna vrijednost koju bi tužitelji trebali platiti za pravo na korištenje zemljišta treba uzeti u obzir uvjete na tržištu u vrijeme kada im je dodijeljeno to pravo, a ne aktualne uvjete na tržištu, osobito one koji se odnose na infrastrukturu i gustoću urbane populacije. U potporu svojoj argumentaciji, tužitelji se pozivaju na izvješće prizivnog tijela WTO‑a od 18. svibnja 2011. u predmetu „Europske zajednice i određene države članice – mjere koje utječu na trgovinu velikim civilnim zrakoplovima“ (WT/DS316/AB/R) (u daljnjem tekstu: predmet EZ‑Airbus). Vijeće navodi da su institucije Unije ocijenile dva kriterija na koja se pozivaju tužitelji kako bi predložili korištenje države Maharashtra kao referentnu vrijednost, zbog gustoće naseljenosti i BDP‑a, ali proizlazi da država Maharshtra nije usporediva s provincijom Jiangsu. Vijeće ocjenjuje da je tvrdnja tužitelja prema kojoj Komisija nije uzela u obzir uvjete na tržištu u trenutku kada je subvencija bila dodijeljena tijekom ispitnog postupka lišena svakog temelja jer je Komisija koristila Taiwan kao vanjsku referentnu vrijednost. Vijeće ističe, u prvome redu, da se Komisija nije mogla osloniti samo na financijske podatke, nadalje, da BDP i gustoća naseljenosti nisu bili jedini odlučujući čimbenici, i, konačno, da su drugi čimbenici, kao što su udaljenost i nedostatak zajedničkih značajki između Indije i Kine, uzeti u obzir. Uvodne izjave pobijane uredbe koje se odnose na Taiwan navode kako slijedi: „(356) […] Komisija smatra Tajvan (19) prikladnom referentnom vrijednošću na temelju svih podataka u spisu, tj. i. razine gospodarskog razvoja i prevladavajuće gospodarske strukture u Tajvanu i relevantnim kineskim provincijama gdje proizvođači izvoznici koji surađuju imaju poslovni nastan, ii. prostorne blizine tih dviju kineskih provincija i Tajvana, iii. visokog stupnja infrastrukture kojeg imaju Tajvan i te dvije kineske provincije, iv. jakih gospodarskih veza i prekogranične trgovine između Tajvana i NRK‑a, v. slične gustoće naseljenosti u dotičnim kineskim provincijama i u Tajvanu, vi. sličnosti između vrste zemljišta i transakcija koje se koriste za izračun referentnih vrijednosti u Tajvanu i NRK‑u i vii. zajedničkih demografskih, jezičnih i kulturnih obilježja Tajvana i NRK‑a. Nadalje, provincije Jiangsu i Shandong smatraju se provincijama koje najviše proizvode u NRK‑u (20). Iako BDP po stanovniku u Tajvanu i dvjema kineskim provincijama nije jednak, BDP tih dviju kineskih provincija brzo je rastao u posljednjim godinama, tj. one dostižu Tajvan. Uz to, posljednji podaci upućuju na to da i NRK i Tajvan imaju slične realne stope rasta BDP‑a.[…]. Međutim, važno je naglasiti da točna usporedba između BDP‑a netržišnoga gospodarstva (NRK) i BDP‑a dobro uspostavljenog tržišnoga gospodarstva (Tajvan) nije presudna jer je uobičajeno za netržišno gospodarstvo da zaostaje za tržišnim gospodarstvom koje dobro funkcionira u odnosu na BDP. Uz to, mnogi drugi čimbenici, npr. pravila planiranja, okolišna politika, mogu utjecati na ponudu i potražnju za industrijskim zemljištem. Pravo pitanje je kakvi bi bili „prevladavajući tržišni uvjeti” u odnosu na prava korištenja zemljišta u NRK‑u kada bi NRK bio tržišno gospodarstvo koje dobro funkcionira, a na temelju svih dokaza oni bi bili vrlo slični onima u Tajvanu. (357) Na temelju svih gore navedenih podataka smatra se da je odabrana referentna vrijednost u skladu sa zahtjevima Prizivnog tijela u sporu SAD – Softwood Lumber IV. (stavak 103.) koje je zaključilo da se „odabrana referentna vrijednost mora svejedno odnositi na prevladavajuće tržišne uvjete u toj zemlji ili biti povezana s njima i mora odražavati cijenu, kvalitetu, dostupnost, utrživost, prijevoz i ostale uvjete kupnje ili prodaje, kako to zahtijeva članak 14. točka (d)”. Doista, svi uvjeti u Tajvanu odnose se na prevladavajuće tržišne uvjete u tim dvjema kineskim provincijama. Zemljište je dostupno u podjednako gusto naseljenim područjima, prostorna blizina područja osigurava da je kvaliteta zemljišta slična, a činjenice da i Tajvan i dvije kineske provincije dijele isti jezik i kulturu te da imaju izvozno usmjerena gospodarstva i važne proizvođačke sektore potvrđuju da su cijena, utrživost i ostali uvjeti kupnje ili prodaje zemljišta usko povezane.“ Treba primijetiti, u tom pogledu, da tužitelji ne osporavaju ni osnovanost ni točnost dodatnih čimbenika na koje su se pozivale institucije u uvodnoj izjavi 356. pobijane uredbe, kako bi utvrdile da je Taiwan odgovarajuća referentna vrijednost. Uvodna izjava pobijane uredbe koja se odnosi na Indiju navodi kako slijedi: „(361) Kako je već opisano gore u uvodnoj izjavi 359., ne postoji tržište zemljišta u Kini koje dobro funkcionira. Stoga nije prikladno kao referentnu vrijednost koristiti današnje kineske cijene prava korištenja zemljišta. Proizvođači izvoznici temeljili su svoju tvrdnju da bi se cijene zemljišta u Maharaštri mogle koristiti kao referentna vrijednost na usporedbi indijske države Maharaštre u pogledu BDP‑a po stanovniku i gustoće naseljenosti u vrijeme kupnje prava korištenja zemljišta. Kako je objašnjeno gore, Komisija je mišljenja da BDP po stanovniku i gustoća naseljenosti ne mogu biti jedini odlučujući čimbenici prilikom odabira zemlje/regije za potrebe primjene vanjske referentne vrijednosti. U svakom slučaju, metodologija koju su predložili proizvođači izvoznici koji surađuju nije u skladu s njihovim tvrdnjama. U RIP‑u, Mumbai, glavni grad Maharaštre i daleko najrazvijenije područje države, imao je dohodak po stanovniku od 2675 američkih dolara (128000 rupija), što je zapravo manje od kineskog nacionalnog prosjeka od 3529 američkih dolara (22), a pogotovo od BDP‑a po stanovniku u visoko razvijenim regijama Shandong i Jiangsu (5255 i 6550 američkih dolara). U pogledu gustoće naseljenosti, ona također sama po sebi nije presudni čimbenik, ali za informaciju, gustoća naseljenosti je 314/km2 u Maharaštri, 736/km2 u Jiangsu i 600/km2 u Shandongu, tj. nisu na istoj razini. Nadalje, drugi čimbenici, poput nedostatka prostorne blizine i zajedničkih značajki između Indije i Kine, dovode do zaključka da se Maharaštra kao referentna vrijednost ne odnosi na prevladavajuće tržišne uvjete u Kini niti je s njima povezana. Zbog razloga objašnjenih u uvodnoj izjavi 357. Komisija ostaje pri mišljenju da su cijene zemljišta u Tajvanu puno prikladnija vanjska referentna vrijednost.“ Iz prethodne uvodne izjave proizlazi da su institucije Unije poduzele detaljno ispitivanje alternativnih prijedloga Taiwanu kao državi referentne vrijednosti. Naime, institucije Unije ispitale su BDP kao i gustoću naseljenosti u Indiji, kao što su to predlagali tužitelji. Nadalje, institucije Unije na uvjerljiv su način izložile razloge zbog kojih Indija nije uzeta kao država referentne vrijednosti. Međutim, treba podsjetiti na tu temu da su tužitelji istaknuli da Komisija nije ispitala njihov argument prema kojem je referentna vrijednost za cijenu koju su tužitelji trebali platiti za njihova prava na korištenje zemljišta trebala uzeti u obzir uvjete tržišta u trenutku kada im je odobravanja, a ne prema aktualnim uvjetima na tržištu. U potporu svojoj argumentaciji tužitelji se pozivaju na izvješće prizivnog tijela WTO‑a u predmetu EZ‑Airbus. U prvome redu, argument tužitelja koji se odnosi na primjenu rješenja iz predmeta EZ‑Airbus u ovom slučaju ne može uspjeti. Treba primijetiti, kao što to pravilno čini Vijeće, da se taj predmet ne odnosi na izbor primjerene vanjske referentne vrijednosti za utvrđivanje iznosa dodijeljene koristi. Drugo, potrebno je primijetiti da tužitelji ne tvrde da ih činjenica da Komisija nije ispitala njihov argument onemogućuje u iznošenju njihovog stava i time povređuje njihova prava obrane. Treće, tvrdnja prema kojoj je Komisija trebala uzeti u obzir uvjete tržišta u referentnim zemljama u trenutku dodjele prava na korištenje zemljišta, u ovom slučaju u razdoblju od 1995. do 2000. godine, a ne aktualne uvjete, ne može se prihvatiti. Treba zaključiti da tužitelji osporavaju, u biti, način na koji institucije Unije tumače pojmove „postojeći uvjeti“ iz članka 6. točke (d) temeljne uredbe. Prema članku 6. točki (d) temeljne uredbe: „[…]Primjerenost naknade utvrđuje se u odnosu na prevladavajuće uvjete na tržištu za dotični proizvod ili uslugu u zemlji prodaje ili kupovine, uključujući cijenu, kvalitetu, raspoloživost, utrživost, prijevoz i druge kupoprodajne uvjete. Ako ne postoje prevladavajuće tržišne odredbe i uvjeti za dotični proizvod ili uslugu u zemlji prodaje ili kupovine, a koji se mogu koristiti kao odgovarajuća referentna vrijednost, primjenjuju se sljedeća pravila: […] ii. ako je primjenjivo, koriste se prevladavajuće odredbe i uvjeti na tržištu neke druge zemlje ili na svjetskom tržištu.“ Iz pojmova u ovom članku proizlazi da je Komisija imala obvezu uzeti u obzir uvjete na tržištu u državi referentne vrijednosti u trenutku dodjele prava na korištenje zemljišta više nego aktualne uvjete. Slijedom navedenog, iz svega što prethodi proizlazi da prigovor koji se odnosi na povredu članka 6. točke (d) temeljne uredbe treba odbiti. Kada se radi o navodnoj povredi članka 28. temeljne uredbe pod nazivom „Nesuradnja“, treba zaključiti da taj prigovor očito nije osnovan. U točki 45. tužbe tužitelji jednostavno navode da „izborom Taiwana u ispitnom postupku kao najbolje postojeće referentne vrijednosti, Komisija nije jamčila usporedivost […] povrjeđujući time članak 28. (primjena najboljih dostupnih podataka)“. Treba podsjetiti da na temelju članka 21. Statuta Suda Europske unije i članka 44. stavka 1. Poslovnika Općeg suda tužba kojom se započinje postupak treba sadržavati sažeti prikaz tužbenih razloga. Ova naznaka mora biti dovoljno jasna i precizna kako bi se omogućilo tuženiku da pripremi svoj odgovor na tužbu i Općem sudu da odluči o tužbi, u ovom slučaju bez dodatnih informacija. Tužba bi trebala, prema tome, precizirati od čega se sastoje tužbeni razlozi na kojima je utemeljena, time da samo sažeta izjava ne odgovara zahtjevima Poslovnika (presude Općeg suda od 12. siječnja 1995, Viho/Komisija, T-102/92, Zb., str. II-17 , točka 68.; od 14. svibnja 1998., Mo och Domsjö/Komisija, T-352/94, Zb., str. II-1989 , točka 333., i od 12. listopada 2011., Association belge des consommateurs test‑achats/Komisija, T-224/10, Zb., str. II-7177 , točka 71.). Kako tužitelji nisu ni na koji način precizirali svoj prigovor u odnosu na povredu članka 28. temeljne uredbe, taj prigovor treba proglasiti nedopuštenim. Cjelovitosti radi, članak 28. temeljne uredbe ovlašćuje institucije da koriste raspoložive podatke a da ih ne obvezuje na to da koriste najbolje raspoložive podatke. Stoga treba odbiti prvi dio drugog tužbenog razloga. Drugi dio, koji se odnosi na navodni izostanak dokaza specifičnosti Tužitelji smatraju, u biti, da ne postoji niti jedan dokaz specifičnosti u njihovom stjecanju prava na korištenje zemljišta, čime su institucije počinile očitu pogrešku u ocjeni činjenica u postupku te su donoseći drukčiji zaključak povrijedile članak 4. temeljne uredbe. Uvodne izjave pobijane uredbe, koje se odnose na specifičnost subvencije na području prava korištenja zemljišta, navode kako slijedi: „(252) Od kineske vlade je zatražena dostava podataka o kriterijima prihvatljivosti za dobivanje subvencije i o korištenju subvencije, kako bi se odredila mjera u kojoj je pristup subvenciji ograničen na određena poduzeća te je li specifična u skladu s člankom 4. Osnovne uredbe. Kineska vlada nije dostavila takve podatke. Komisija je stoga, ne zaboravljajući zahtjeve članka 4. stavka 5. Osnovne uredbe da bilo koje utvrđivanje specifičnosti mora biti „jasno potkrijepljeno” na temelju pozitivnih dokaza, morala temeljiti svoje nalaze na dostupnim podacima u skladu s člankom 28. Osnovne uredbe. Naglašava se da članak 28. stavak 6. navodi da „ako zainteresirana stranka ne surađuje, ili surađuje samo djelomično tako da se time relevantni podaci uskraćuju, rezultati mogu biti manje povoljni za stranku nego da je surađivala.” Razmotrene činjenice uključivale su sljedeće: (253) Dokaz o specifičnosti koji su podnijeli podnositelji pritužbe; (254) Nalazi (vidjeti uvodne izjave 77. i 78.) da se specifične subvencije usmjeravaju u industriju proizvodnje papira kroz poseban sektorski plan, tj. Plan proizvodnje papira. U tom smislu naglašava se da članci 7. do 11. prethodno navedenog plana određuju posebna pravila o organizaciji industrije navodeći koje se vrste industrija proizvodnje papira uspostavljaju u raznim zemljopisnim regijama zemlje; (255) Dokaz (vidjeti uvodnu izjavu 76.) da je industrija proizvodnje papira „poticana industrija” (Odluka br. 40); (256) Nalazi (vidjeti uvodne izjave 260. do 262.) da nema tržišta zemljišta u Kini koje dobro funkcionira; (257) Nalazi proizvođača izvoznika koji surađuju, što je potvrđeno u istovremenom antidampinškom ispitnom postupku, da im je zemljište dodijeljeno s obzirom na njihove projekte proizvodnje papira […]; (258) U svjetlu gore navedenog te u nedostatku bilo kakve suradnje kineske vlade dostupni dokazi ukazuju na to da subvencije odobrene trgovačkim društvima u industriji papira nisu općenito dostupne te su stoga specifične u smislu članka 4. stavka 2. točke (a) Osnovne uredbe. U svjetlu nesuradnje kineske vlade, ništa ne ukazuje na to da se prihvatljivost za dobivanje subvencija temelji na objektivnim kriterijima i uvjetima u skladu s člankom 4. stavkom 2. točkom (b) Osnovne uredbe. (259) Posljedično, ova se subvencija treba smatrati subvencijom protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere.“ U tom pogledu treba primijetiti da tužitelji ne osporavaju zaključke iz uvodnih izjava 252. do 259. pobijane uredbe koji su doveli institucije Unije do zaključka da su prava na korištenje zemljišta koja je dodijelila kineska vlada bila specifična. Tužitelji su dali jednostavnu primjedbu da su prava na korištenje zemljišta „dostupna svim društvima u Kini bez razlike, dok prodaja tih prava ne cilja, po propisima ili praksi, na dodijeljivanje koristi nekom poduzeću, industriji ili skupini poduzeća ili industrija“i da se „prava uvijek prodaju najvišem ponuditelju, a kada su ponude preniske ne provodi se prodaja“. Te primjedbe nisu takve prirode da bi dovodile u pitanje zaključke institucija Unije. Tužitelji ostaju pri tvrdnji da dokazi koje su dostavili Komisiji tijekom ispitnog postupka pokazuju da „u Kini postoji jedinstveni i unificirani sustav kojim se uređuje prodaja i kupovina prava na korištenje zemljišta na cijelom kineskom državnom području i da se sve prodaje realiziraju prema nediskriminirajućem postupcima poziva na dostavu ponuda, prodajom na držabama ili uvrštavanjem na popis“. Nadalje, tužitelji smatraju da su pružili sve dokaze koji se odnose na kupnju i prodaju prava na korištenje zemljišta u Kini, odnosno na mehanizme kojima se uređuju prava na korištenje zemljišta i pravila koja se odnose utvrđivanje vrijednosti prodaje. Ti argumenti, s obzirom da se tužitelji samo izjašnjavaju kroz dodatke, moraju biti proglašeni nedopuštenima primjenom članka 44. stavka 1. točke (c) Poslovnika. Naime, u tom pogledu treba podsjetiti da, ako glavni dio tužbe može biti podržan i nadopunjen, u specifičnim točkama, upućivanjem na izvatke iz dokumenata koji su u prilogu, općenito upućivanje na druge dokumente, čak i ako su u prilogu tužbe, ne može nadoknaditi izostanak bitnih elemenata pravne argumentacije koji moraju biti navedeni u tužbi (rješenje Općeg suda od 21. svibnja 1999., Asia Motor France i dr./Komisija, T-154/98, Zb., str. II-1703. , točka 49.). Tužitelji ističu da obrazlaganje Vijeća o specifičnosti subvencije ne zadovoljava važeće standarde ispitivanja i obrazloženja s obzirom na to da Komisija svoju ocjenu temelji na razlogu da kineska vlada nije dostavila podatke o kriterijima prihvatljivosti za dobivanje subvencije i za korištenje subvencije (vidjeti uvodnu izjavu 252. pobijane uredbe), međutim, bez prepoznavanja vrste podataka koja nije dostavljena. Taj se argument ne može prihvatiti jer uvodna izjava 248. pobijane uredbe, koja ponavlja točku 226. konačnog dokumenta s podacima, opisuje dokaze koje je Komisija neuspješno pokušavala ishoditi od Kine. Naime, iz navedene uvodne izjave proizlazi: “U pritužbi je bila tvrdnja da je kineska vlada dodijelila prava korištenja zemljišta izvoznicima koji surađuju za manju naknadu od primjerene. Kao odgovor na to, kineska vlada je dostavila Zakon o upravljanju zemljištem i Odredbe o dodjeli prava na korištenje građevinskog zemljišta u državnom vlasništvu kroz poziv na ponudu, dražbu i ponudu, br. 39, od 28. rujna 2007. Kineska vlada je odbila dostaviti bilo kakve podatke u pogledu stvarnih cijena prava korištenja zemljišta, mjerila za najniže cijene zemljišta za koja tvrde da postoje, način procjene mjerila za najnižu cijenu zemljišta, kao i metodologiju koja se koristi kada država izvlašćuje zemljište od bivših korisnika.“ Uvodna izjava 252. pobijane uredbe ima vrijednost zaključka u pogledu odredaba pobijane uredbe pod nazivom „Dodjela prava korištenja zemljišta“, na način da nema potrebe, slijedom toga, sadržavati opis vrste podataka koje kineska vlada nije dostavila. Tužitelji tvrde da se u ispitnom postupku nije moglo dokazati da je situacija u novoj provinciji Zhenjiang i u industrijskom parku Suzhou bila drukčija od one izvan tih područja što se tiče dodjeljivanja i troškova prava koja se odnose na korištenje zemljišta. Treba primijetiti, kao što to pravilno čini Vijeće, da su očitovanja o regionalnim specifičnostima bez značaja, s obzirom na to da institucije Unije nisu zaključile da je dodjela prava na korištenje zemljišta bila specifična za te regije. Iz svega prethodno navedenog proizlazi da je drugi dio ovog tužbenog razloga potrebno odbiti. Stoga je drugi tužbeni razlog potrebno u cijelosti odbiti kao neosnovan. Treći tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 4. temeljne uredbe Vijeće je u uvodnoj izjavi 125. pobijane uredbe zaključilo: „Program izuzeća dividenda između kvalificiranih rezidentnih poduzeća se odnosi na poduzeća rezidente u Kini koja imaju udjele u drugim poduzećima rezidentima u Kini. Prvo navedena imaju pravo na izuzeće od poreza na dohodak od određenih dividendi koje plaćaju drugo navedena poduzeća.“ Iz uvodne izjave 127. pobijane uredbe proizlazi da „[o]vaj program daje povlasticu svim trgovačkim društvima rezidentima koji imaju udjele u drugim trgovačkim društvima rezidentima u Kini“. Prema uvodnoj izjavi 129. pobijane uredbe: „Na prijavi poreza na dohodak proizvođača izvoznika koji surađuju postoji iznos koji je izuzet od poreza na dohodak. Ovaj iznos navodi se kao dividende, bonusi i drugi prihod od kapitalnih ulaganja prihvatljivih rezidenata i poduzeća u skladu s uvjetima u Dodatku 5. Povrata poreza na dohodak (Godišnja prijava poreznih povlastica). Dotična trgovačka društva nisu platila porez na dohodak na te iznose.“ Vijeće je smatralo, ponajprije, da je taj program bio specifičan u smislu članka 4. stavka 2. točke 2. temeljne uredbe „s obzirom na to da je samo zakonodavstvo, prema kojem postupa tijelo koje odobrava program, ograničilo pristup tom programu samo trgovačkim društvima rezidentima u Kini koja imaju prihod od dividenda od drugih poduzeća rezidenata u Kini, nasuprot onim poduzećima koja ulažu u strana poduzeća“ (vidjeti uvodnu izjavu 132. pobijane uredbe). Drugo, u uvodnoj izjavi 133. pobijane uredbe Vijeće je zaključilo: „Uz to, budući da su svi gornji porezni programi po poglavlju 4. Zakona NRK‑a o porezu na dohodak poduzeća rezervirani isključivo za važne industrije i projekte koje podržava ili potiče država kako je navedeno u članku 25., također, ovaj program je specifičan jer je rezerviran samo za određena poduzeća i industrije koje su klasificirane kao poticane, poput industrije premazanog papira. Doista, prema Komisijinom shvaćanju, Državno vijeće u svojoj Odluci br. 40 (članku 14.) i Katalogu o smjernicama za industrijsko restrukturiranje daje načela i klasifikaciju po kojima se poduzeće smatra poticanim. Nadalje, u tom slučaju nema objektivnih kriterija za ograničavanje prihvatljivosti niti uvjerljivih dokaza iz kojih se može zaključiti da je prihvatljivost automatska u skladu s člankom 4. stavkom 2. točkom (b) Osnovne uredbe. Doista, iako su prikupljena neka administrativna pravila tijekom posjeta proizvođaču izvozniku, nedostatak suradnje kineske vlade ne omogućuje procjenu postojanja takvih objektivnih kriterija.“ U ovom slučaju, tužitelji tvrde, prvo, da je Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni smatrajući da je kineski porezni program u ovom slučaju bio specifičan jer je nadležno tijelo ograničilo dodjelu koristi samo na poduzeća koja su rezidentna u Kini i koja primaju dividendu od drugih poduzeća koja su rezidentna u Kini, naspram poduzeća koja ulažu u strana poduzeća. Treba zaključiti da su tužitelji mišljenja da su institucije počinile očitu pogrešku u ocjeni u okviru primjene članka 4. stavka 2. točke (a) temeljne uredbe prema kojem „ako tijelo nadležno za dodjelu subvencija, ili propisi prema kojemu tijelo za dodjelu subvencija djeluje, izričito ograničava pristup subvenciji određenim poduzećima, takva je subvencija specifična“. Prema tome, tužitelji ističu da porezni program dopušta izbjegavanje dvostrukog oporezivanja u Kini time da se dividende koje prima poduzeće rezidentno u Kini, ako ih isplaćuje drugo rezidentno poduzeće koje također podliježe poreznoj nadležnosti Kine, mogu odbiti od oporezivog prihoda. S druge strane, ako dividende potječu od stranih investicija koje ne potpadaju pod kinesku poreznu nadležnost, te se dividende ne mogu odbiti od oporezivih prihoda. Informacije radi, treba podsjetiti da je Vijeće naznačilo, u uvodnoj izjavi 338. pobijane uredbe da „[u] pogledu tvrdnje da ovaj poticaj ima za cilj izbjegavanje dvostrukog oporezivanja, naglašava se da iako je SCM sporazum priznao da WTO članice nisu ograničene u mjerama za izbjegavanje dvostrukog oporezivanja (vidjeti SCM sporazum, Prilog I, bilješka 59.), ta odredba je „potvrđujuća obrana” i nisu dostavljeni konkretni dokazi za potkrepljenje tvrdnje da se npr. dividende od rezidentnih i nerezidentnih poduzeća tretiraju različito zbog pravnih obveza koje je NRK preuzeo odgovarajućim dvostranim sporazumima o dvostrukom oporezivanju s trećim zemljama“. U ovom slučaju treba primijetiti, kao što to pravilno čini Vijeće, da tužitelji nisu dostavili, u okviru ove tužbe, ni jedan pisani dokaz ili komentar koji bi mogao poduprijeti njihov navod prema kojem „je cilj poreznog programa [u ovom slučaju] izbjeći dvostruko oporezivanje u Kini“. Ovaj navod stoga se mora proglasiti nedopuštenim primjenjujući članak 44. stavak 1. točku (c) Poslovnika. Opširnije, treba istaknuti članak 26. kineskog zakona o porezu na dohodak [( loi chinoise relative à l’impôt sur les bénéfices ), u daljnjem tekstu: LRIB] koji ulazi u 4. poglavlje toga zakona koje se odnosi na povlašteni porezni tretman. Ako je, kao što to ističu tužitelji, porezni program u ovom slučaju stvarno usmjeren na „izbjegavanje dvostrukog oporezivanja“, ipak je zanimljivo primijetiti da članak 26. LRIB‑a nema nikakvu ulogu niti u jednom drugom poglavlju zakona. Drugo, tužitelji tvrde da Vijeće nije dostavilo nikakvo obrazloženje što se tiče razloga zbog kojih je zaključilo da su svi programi koji proizlaze iz poglavlja 4. LRIB‑a bili rezervirani za industrije koje treba poticati. Oni također dodaju i da članak 26. LRIB ne isključuje stvarno bilo koju industriju od izuzeća u ovom slučaju i da članak 25. navedenog zakona nema nikakvo značenje za ovaj slučaj. Vijeće uz potporu Komisije ističe da tužitelji nisu dostavili nikakvo objašnjenje u svojoj tužbi, u odnosu na razlog zbog kojega članak 26. LRIB‑a ne treba čitati u smislu članka 25. LRIB‑a, već jednostavno upućuju na objašnjenja koja je Komisija dala tijekom ispitnog postupka. U tom pogledu, treba zaključiti da tužitelji ocjenjuju, u svojoj replici, da su institucije počinile povredu tumačenja članaka 25. i 26. LRIB‑a. Prema tužiteljima, činjenica da su ta dva članka u istom poglavlju, i to poglavlju 4., pod naslovom „Povlašteni porezni tretman“, ne znači da se ograničenja koja se primjenjuju na povlašteni tretman poreza na dohodak temeljem članka 25. LRIB‑a jednako primjenjuju na izuzeća predviđena člankom 26. navedenog zakona. Tijekom rasprave tužitelji su naveli da članak 25. LRIB‑a ne služi kao krovni članak navedenog poglavlja 4. te da se, slijedom toga, članci 25. i 26. trebaju čitati odvojeno. Protivno navodima Vijeća, tužitelji tvrde da se ne radi o novom argumentu, već o proširenju postojećeg argumenta. Treba zaključiti da tužitelji samo upućuju na objašnjenja koja je Komisija dala tijekom ispitnog postupka i ne dostavljaju nikakav dokaz u potporu svojoj argumentaciji. U svojoj replici tužitelji jednako ističu da uvodna izjava 133. pobijane uredbe sadrži objašnjenje članka 26. LRIB‑a koje se temelji samo na tvrdnji prema kojoj kineske vlasti nisu surađivale (posljednja rečenica uvodne izjave 133.). U pogledu prethodnih navoda treba ispitati analizu veze između članka 25. i 26. LRIB‑a koju su provele institucije Unije, kako bi se utvrdilo jesu li one zadržale pogrešno objašnjenje članka 26. LRIB‑a koje potiče od navodnog nedostatka suradnje s kineskim vlastima. Članak 25. LRIB‑a propisuje da se „povlašteni porez na dohodak odobrava važnim industrijama i projektima čiji razvoj podupire i potiče država“. Članak 26. LRIB‑a glasi: „Sljedeći dohodci su izuzeti od oporezivanja: […] 2) Dividende, bonusi i drugi prihodi koji proizlaze iz kapitalnih ulaganja u prihvatljivim rezidentnim društvima.“ Iz točke 111. konačnog dokumenta s informacijama, potvrđene uvodnom izjavom 133. pobijane uredbe, da je Komisija izložila svoju analizu veze između članaka 25. i 26. LRIB‑a kako slijedi: „Uz to, budući da su svi gornji porezni programi po poglavlju 4. Zakona NRK‑a o porezu na dohodak poduzeća rezervirani isključivo za važne industrije i projekte koje podržava ili potiče država, kako je navedeno u članku 25., također, ovaj je program specifičan jer je rezerviran samo za određena poduzeća i industrije koje su klasificirane kao poticane, poput industrije premazanog papira. Doista, prema Komisijinom shvaćanju, Državno vijeće u svojoj Odluci br. 40 (članku 14.) i Katalogu o smjernicama za industrijsko restrukturiranje daje načela i klasifikaciju po kojima se poduzeće smatra poticanim. Nadalje, u tom slučaju nema objektivnih kriterija za ograničavanje prihvatljivosti niti uvjerljivih dokaza iz kojih se može zaključiti da je prihvatljivost automatska u skladu s člankom 4. stavkom 2. točkom (b) Osnovne uredbe. Doista, iako su prikupljena neka administrativna pravila tijekom posjeta proizvođaču izvozniku, nedostatak suradnje kineske vlade ne omogućuje procjenu postojanja takvih objektivnih kriterija.“ Iz točke 109. konačnog dokumenta s informacijama, potvrđene uvodnom izjavom 131. pobijane uredbe, o tome da kineska vlada nije priopćila podatke o objektivnim kriterijima prihvatljivosti: „Od kineske vlade je zatražena dostava podataka o kriterijima prihvatljivosti za dobivanje te subvencije i o korištenju subvencije, kako bi se odredila mjera u kojoj je pristup subvenciji ograničen na određena poduzeća te je li specifična u skladu s člankom 4. Osnovne uredbe. Kineska vlada nije dostavila takve podatke. Komisija je stoga, ne zaboravljajući zahtjeve članka 4. stavka 5. Osnovne uredbe da bilo koje utvrđivanje specifičnosti mora biti „jasno potkrijepljeno” na temelju pozitivnih dokaza, morala temeljiti svoje nalaze na dostupnim podacima, u skladu s člankom 28. Osnovne uredbe.“ Očitovanja kineske vlade od 3. ožujka 2011. o konačnom dokumentu s informacijama potvrđena su uvodnom izjavom 339. pobijane uredbe: „Također se tvrdilo da je program nevažan za poduzeća i industrije koje su određene kao poticane, nego se po definiciji primjenjuje na sva rezidentna trgovačka društva. Kineska vlada također je tvrdila da članak 2. stavak 2. SCM sporazuma predviđa da se određivanje opće primjenjivih poreznih stopa ne smatra specifičnom subvencijom. Tvrdilo se tako da su kriteriji prihvatljivosti za ovaj program objektivni i detaljno definirani i da je prihvatljivost automatska pa se stoga program ne može smatrati specifičnim u skladu s odredbama članka 2. stavka 1. točke (b) SCM sporazuma i članka 4. stavka 2. točke (b) Osnovne uredbe“. U izostanku pozitivnog dokaza u potporu njihovim navodima iz njihovih očitovanja od 3. ožujka 2011., institucije su Unije dokinule, u uvodnoj izjavi 340. pobijane uredbe, pitanje koje se odnosi na specifični karakter sustava subvencija: „Te je tvrdnje trebalo odbaciti. U tom smislu podsjeća se da su pravne odredbe koje propisuju ovaj program obuhvaćene Poglavljem 4. „Povlašteni porezni tretmani” Zakona o porezu na dohodak poduzeća koji predviđa posebne porezne poticaje za važne industrije i projekte koje podupire i potiče država. Kako je objašnjeno gore, po tim uvjetima su koristi iz ovog programa specifične po članku 4. stavku 2. točki (a) Osnovne uredbe. Ispitni postupak nije pronašao nikakve objektivne kriterije za ograničenje prihvatljivosti i uvjerljive dokaze iz kojih se može zaključiti da je prihvatljivost automatska. U odnosu na tvrdnju o odredbama članka 2. stavka 2. SCM sporazuma, naglašava se da se ovaj program ne odnosi na određivanje opće primjenjive porezne stope, nego na postojanje izuzeća od poreza na određenu vrstu prihoda koji ostvaruju određene vrste trgovačkih društava.“ Treba podsjetiti da je na tužiteljima da dostave dokaze o protivnom. Međutim, iz njihovih očitovanja o konačnom dokumentu s podacima proizlazi da tužitelji nisu bili u mogućnosti dostaviti dokaze koji bi doveli u pitanje vjerodostojnost ocjene činjenica iz pobijane uredbe. Tužitelji su u točki 2.3. svojeg očitovanja na konačni dokument s podacima, istaknuli sljedeće elemente: „Ne postoji ni jedan […] ‚konkretan i nepobitan dokaz’ veze između odnosnog programa oporezivanja i članka 25. prema kojem bi neoporezivanje dividendi koje distribuiraju rezidentna poduzeća bilo isključivo dodijeljeno programima poticanja. Baš suprotno, iz teksta prethodno navedenih odredaba zakona koji se odnosi na porez na dohodak proizlazi da se odnosni program primjenjuje na općeniti način i bez razlike u cijeloj Kini na temelju objektivnih kriterija, koji su porijeklo dividendi. Stoga je Komisija pogriješila okarakteriziravši ovaj program kao specifičan.“ U pogledu prethodno navedenog, očito je da tužitelji nisu uspjeli podnijeti dokaze dostatne kako bi se dovela u pitanje vjerodostojnost ocjene činjenica iz pobijane uredbe što se tiče veze između članaka 25. i 26. LRIB‑a. Stoga institucije Unije nisu počinile pogrešku u ocjeni u pogledu ocjene članka 4. temeljne uredbe te ovaj prigovor treba odbiti. Iz svega prethodno navedenog proizlazi da treći tužbeni razlog treba u cijelosti odbiti. Četvrti tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 7. stavka 3. temeljne uredbe Tužitelji tvrde da su, u pogledu njihovog tumačenja članka 7. stavka 3. temeljne uredbe, institucije Unije, u biti, počinile očitu pogrešku u ocjeni držeći da je uobičajeno trajanje amortizacije u dotičnoj industriji 15 godina, s obzirom na to da nisu koristile vrijeme amortizacije dugotrajne imovine navedeno u poslovnim knjigama tužitelja te nisu imale razloga tražiti druge izvore za utvrđivanje trajanja amortizacije pozivajući se na trajanje amortizacije koje je na snazi za industrije u Uniji. U tom pogledu, tužitelji primjećuju da je ustaljena praksa Komisije izračunavanje trajanja amortizacije dugotrajne imovine u dotičnoj industriji na temelju trajanja amortizacije koje koriste odnosni izvoznici, ali bez referiranja na praksu drugih zainteresiranih osoba. Također, tužitelji ističu da je normalno trajanje amortizacije dugotrajne imovine u dotičnoj industriji trebalo biti određeno na [ povjerljivo ] godina, prema aritmetičkom prosjeku, i na [ povjerljivo ] godina prema ponderiranom prosjeku. Tužitelji osporavaju određivanje prosjeka između trajanja amortizacije u Kini i trajanja amortizacije na snazi kod proizvođača u Uniji ili u industriji Unije. Nadalje, tužitelji tvrde je u svom odgovoru na tužbu Vijeće dalo drukčije obrazloženje nego što ga je tijekom ispitnog postupka dala Komisija te je kao posljedica bilo teško utvrditi koja je referencija uzeta u obzir kako bi se izračunalo trajanje amortizacije. Vijeće tvrdi da je, kako bi se izračunalo vrijeme amortizacije dugotrajne imovine primjenjivo u industriji papira, Komisija pribjegla aritmetičkom prosjeku trajanja amortizacije kako su je uputili proizvođači koji surađuju i proizvođači iz Unije, što je rezultiralo prosječnim trajanjem od 15 godina (vidjeti uvodnu izjavu 344. pobijane uredbe). Vijeće ističe da su tužitelji samo ponovili argumente iznesene tijekom ispitnog postupka te da nisu upozorili na trajanje amortizacije od [ povjerljivo ] godina, već na raspon od [ povjerljivo ] godina do [ povjerljivo ] godina i da ne pokazuju ustaljenu praksu institucija Unije tijekom prethodnih razdoblja, koja, osim toga, ne stvara pravnu obvezu ocjenjivanja svih budućih slučajeva na isti način. Treba podsjetiti da tužitelji osporavaju temelj izračuna trajanja amortizacije dugotrajne imovine, s jedne strane, i rezultat izračuna, s druge strane. Prvo, što se tiče temelja izračuna trajanja amortizacije, treba podsjetiti da članak 7. stavak 3. temeljne uredbe propisuje: „Ako se subvencija može povezati s kupnjom ili budućom kupnjom dugotrajne imovine, iznos subvencije protiv koje se mogu uvesti kompenzacijske mjere izračunava se raspoređivanjem subvencije kroz razdoblje koje odražava uobičajenu amortizaciju dugotrajne imovine u dotičnoj proizvodnji.“ Iz te odredbe proizlazi da se trajanje amortizacije dobara određuje u dotičnoj industriji, to jest industriji finog premazanog papira, koju mogu predstavljati samo tužitelji. Kao što to proizlazi iz uvodne izjave 344. pobijane uredbe: „Vrijeme amortizacije koje je naveo APP određeno je za računovodstvene i financijske potrebe. Drugi proizvođači izvoznici koji surađuju i industrija Unije naveli su drukčija vremena amortizacije. Stoga je Komisija, u skladu sa svojom uobičajenom praksom, te u skladu s člankom 7. stavkom 3. Osnovne uredbe, upotrijebila razdoblje od 15 godina kao korisni vijek trajanja strojeva za potrebe svojeg izračuna, što dotična industrija smatra „uobičajenim” vremenom amortizacije“. U tom pogledu, okolnost da su institucije uzele u obzir industriju Unije kao i proizvođače izvoznike koji su surađivali ne može se okvalificirati kao očita pogreška u ocjeni od strane institucija Unije. Treba smatrati da su institucije Unije izračunavale normalno trajanje amortizacije samo na temelju računovodstvenih ili financijskih informacija tužitelja, što bi rezultiralo trajanjem dužim nego što je u stvarnosti, te bi kao posljedicu imalo smanjenje iznosa subvencije. Što se tiče prakse donošenja odluka Komisije, na koju se tužitelji pozivaju u potporu svojoj arguemntaciji, treba istaknuti da ona ne služi pravnom okviru za određivanje normalnog trajanja amortizacije, s obzirom na to da Komisija raspolaže, u području mjera zaštite trgovine, širokom slobodom ocjene u provedbi, te nije vezana ranije provedenim ocjenama. Međutim, treba istaknuti da Komisija mora poštovati opća načela prava, kojima pripada i jednakost postupanja, što znači da ona ne može u usporedivim situacijama postupati na različit način ili u različitim situacijama na istovjetan način, osim ako je takva razlika u postupanju objektivno opravdana (vidjeti, po analogiji, presudu Suda od 28. lipnja 1990., Hoche, C-174/89, Zb., str. I-2681. , točka 25., i navedenu sudsku praksu). Iz ispitivanja primjera koje su dostavili tužitelji proizlazi da je Komisija mogla izračunati normalno trajanje amortizacije na različite načine. U predmetu koji je prouzročio donošenje Uredbe Vijeća (EZ) br. 1599/1999 od 12. srpnja 1999., kojom se uvodi konačna kompenzacijska pristojba i naplaćuje privremena pristojba na žice od nehrđajućeg čelika promjera od jednog ili više milimetara podrijetlom iz Indije iz završnog postupka koji se odnosi na uvoz žice od nehrđajućeg čelika promjera od jednog ili više milimetara podrijetlom iz Republike Koreje ( SL L 189, str. 1 .) Komisija je izračunala trajanje uobičajene amortizacije na temelju svih indijskih proizvođača izvoznika koji su surađivali (uvodna izjava 25.) U predmetu iz kojeg je proizašla Odluka Komisije br. 842/2002/EZUČ od 21. svibnja 2002. kojom se uvodi konačna kompenzacijska pristojba na uvoz određenih valjanih proizvoda od željeza ili nelegiranog čelika, širine 600 mm ili više, nepozlaćenih niti obloženih, u kolutima, jednostavno toplo valjani, podrijetlom, među ostalim, iz Indije i uz prihvaćanje angažmana ( SL L 134, str. 18 .), Komisija je izračunala trajanje prosječne amortizacije temeljem industrije odnosnih proizvoda (uvodna izjava 23.). Konačno, u predmetu koji je doveo do Uredbe Vijeća (EZ) br. 713/2005 od 10. svibnja 2005. kojom se uvodi konačna kompenzacijska pristojba za uvoz antibiotika širokog spektra podrijetlom iz Indije ( SL L 121, str. 1 .), trajanje prosječne amortizacije izračunato je temeljem sektora antibiotika (uvodna izjava 105.). U Odluci Komisije 90/266/EEZ od 13. lipnja 1990. kojom se prihvaća nalog koji je dala tajlandska vlada u vezi s antisubvencijskim postupkom koji se odnosi na uvoz kugličnih ležajeva čiji vanjski promjer ne prelazi 30 milimetara, podrijetlom iz Tajlanda ( SL L 152, str. 59 .), na kojeg je primjera radi upozorilo Vijeće, Komisija je odbila trajanje amortizacije koje su naznačili tajlandski izvoznici te je radije odlučila pozvati se na trajanje amortizacije na koje su upozorili proizvođači iz Unije (uvodna izjava 43.). Iz prethodno navedenog proizlazi, u stvarnosti, da se praksa Komisije sastojala od izračunavanja trajanja normalne amortizacije dobara na temelju više referencija, a ne samo na temelju elemenata koje su dostavili tužitelji. U tim okolnostima, institucije Unije nisu počinile očitu pogrešku u ocjeni uzimajući u obzir industriju Unije. Drugo, što se tiče rezultata izračuna odnosnog trajanja amortizacije dobara, iz uvodne izjave 344. pobijane uredbe proizlazi da se trajanje normalne amortizacije određuje na 15 godina. Dakle, treba zaključiti da tužitelji nisu dostavili nikakve dokaze u potporu svom argumentu prema kojem je Komisija počinila očitu pogrešku u ocjeni u izračunavanju trajanja prosječne amortizacije dobara u ovom slučaju. Naime, tužitelji samo navode da su institucije Unije počinile očitu pogrešku u ocjeni kada su odredile trajanje prosječne amortizacije od 15 godina. U svakom slučaju, treba zaključiti, ponajprije, da taj argument počiva na pogrešnoj premisi s obzirom na to da je Komisija uzela u obzir druge proizvođače izvoznike koji su surađivali kao i industriju Unije prilikom izračuna trajanja amortizacije odnosnih dobara, a to su strojevi i oprema. Nadalje, treba podsjetiti da je Komisija raspolagala širokom marginom prosudbe što se tiče utvrđivanja načina izračuna kako bi se odredilo trajanje normalne amortizacije od 15 godina, što u ovom slučaju odgovara aritmetičkom prosjeku. Treba istaknuti da se aritmetički prosjek izračunava na temelju broja jedinica pomnoženih s trajanjem amortizacije, što se sve dijeli s ukupnim brojem jedinica. Kao što to navodi Vijeće, za njihove strojeve i opremu tužitelji su naveli trajanje amortizacije od [ povjerljivo ] godina i od [ povjerljivo ] godina za GHS i od [ povjerljivo ] godina za GE. Usporedbe radi, drugi proivođač izvoznik koji je surađivao u ispitnom postupku naveo je trajanje amortizacije od 10 i od 20 godina. Vijeće jednako pravilno ističe da je industrija Unije navela trajanje amortizacije od 10 do 20 godina što se tiče strojeva. Stoga iz prethodno navedenog proizlazi da Komisija nije počinila očitu pogrešku u ocjeni utvrđujući trajanje prosječne amortizacije od 15 godina, što je više od aritmetičkog prosjeka. Konačno, argument tužitelja prema kojem prosječno trajanje prosječne amortizacije treba biti određeno na [ povjerljivo ] godina prema aritmetičkom prosjeku, i na [ povjerljivo ] godina, prema ponderiranom prosjeku, jest pogrešan. Naime, trajanje amortizacije ne može doseći [ povjerljivo ] godina ili [ povjerljivo ] godina jer su, s jedne strane, institucije EU‑a uzele u obzir industriju Unije koja je, temeljem podataka prenesenih tijekom ispitnog postupka, navela trajanje prosječne amortizacije od 10 do 20 godina, i s druge strane, zbroj amortizacijskih razdoblja za strojeve i opremu koju su tužitelji proizveli manji je od trajanja razdbolja koji oni pokušavaju istaknuti, bilo da je izračunat temeljem aritmetičkog prosjeka ili ponderiranog prosjeka. Slijedom navedenog, institucije nisu počinile očitu pogrešku u ocjeni smatrajući da trajanje prosječne amortizacije treba biti 15 godina. Stoga proizlazi da četvrti tužbeni razlog valja odbiti u cijelosti. Peti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 6. točke (b) temeljne uredbe Tužitelji tvrde da su institucije Unije povrijedile članak 6. točku (b) temeljne uredbe te počinile očitu pogrešku u ocjeni smatrajući da su tužitelji ostvarili korist od povlaštenih zajmova s obzirom na to da su trebali usporediti kamatnu stopu koju primjenjuju državne banke s onom koju su tužitelji trebali dobiti na tržištu. S obzirom na navedeno, tužitelji smatraju da institucije Unije nisu ispitale jesu li oni bili korisnici kakvog državnog jamstva ili potpore pod povoljnijim ujvetima od onih na tržištu. Tužitelji ističu da su im institucije Unije dale ocjenu BB, pomoću indeksa agencije za kreditni rejting Bloomberg, radije nego ocjenu A1 koju im je dodijelila agencija Moody's. U tom pogledu tužitelji tvrde da im činjenica da imaju izvrsnu solventnost omogućuje financiranje po povoljnim kamatnim stopama kod kineskih banaka. Vijeće tvrdi da je većina velikih kineskih banaka u državnom vlasništvu i ne mogu slobodno određivati kamatnu stopu koju primjenjuju te zbog toga banke ne provode sistemske analize rizika i kamatna stopa koju izvoznici mogu ugovoriti na kineskom tržištu ne predstavlja valjanu referentnu stopu za izračunavanje iznosa subvencija koje se dodijeljuju proizvođačima izvoznicima putem povlaštenih zajmova. Vijeće primjećuje da su institucije Unije ocijenile razumnim stvaranje primjerene referentne stope primjenjujući prilagođene kineske stope, ali nisu pribjegle toj metodi zbog nedostatka komunikacije o podacima koje se odnose na politiku zajmova kineskih banaka i modalitete davanja zajmova proizvođačima izvoznicima. Vijeće je istaknulo da su institucije Unije primijenile indeks agencije Bloomberg koja je uzela u obzir kamatnu stopu koja je tužiteljima mogla biti dodijeljena bez povlaštenog tretmana, dok je agencija Moody's dala svoju ocjenu uzevši u obzir političku podršku javnih vlasti. Na početku, treba podsjetiti da članak 6. točka (b) propisuje: „U odnosu na izračun koristi za primatelja, primjenjuju se sljedeća pravila: […] (b) zajam od strane vlade ne smatra se dodjelom koristi, osim ako postoji razlika između iznosa koji poduzeće primatelj zajma plaća na zajam vlade i iznosa koji bi poduzeće platilo za usporedivi komercijalni zajam kojeg bi poduzeće stvarno moglo dobiti na tržištu. U tom slučaju korist je razlika između dvaju iznosa. Člankom 28. stavkom 1. prvim podstavkom temeljne uredbe određeno je: „U slučajevima u kojima zainteresirana stranka odbija pristup ili na neki drugi način ne pruža potrebne podatke u rokovima iz ove Uredbe, ili ako znatno ometa ispitni postupak, privremeni ili konačni nalazi, pozitivni ili negativni, mogu se donijeti na temelju raspoloživih podataka.“ U tom pogledu, treba zaključiti da je kineska vlada dostavila ograničene informacije o udjelima/vlasništvu u bankama u Kini, dok je financijsko tržište u Kini obilježeno državnim upletanjem jer je većina velikih banaka u državnom vlasništvu (vidjeti uvodnu izjavu 84. pobijane uredbe). Naime, kineska vlada samo je uputila na godišnja izvješća kineskih banaka, koja nisu dovoljno detaljna za potrebe ispitnog postupka Komisije. Treba podsjetiti, u tom pogledu, da slijedom zahtjeva Komisije kineska vlada nije dostavila nikakve podatke o strukturi nadzora koji državne vlasti provode nad bankama u Kini (banke za provedbu državne politike ili druge banke) i provedbe vladinih politika ili interesa u odnosu na industriju proizvodnje papira (vidjeti uvodnu izjavu 85. prvi i treći podstavak pobijane uredbe). Jednako treba zaključiti da, slijedom zahtjeva Komisije, kineska vlada nije dostavila nikakvo objašnjenje ili opravdanje za zajmove koje su dale poslovne banke kada se radi o povlaštenim zajmovima ili drugim specifičnim zajmovima (vidjeti uvodnu izjavu 87. drugi podstavak pobijane uredbe). Treba naznačiti da kineska vlada nije komunicirala nikakve podatke o kineskom bankarskom sustavu (vidjeti uvodnu izjavu 88. pobijane uredbe). Nadalje, treba istaknuti da ni kineska vlada kao ni proizvođači izvoznici koji surađuju nisu dostavili podatke koji se odnose na politiku zajmova kineskih banaka kao ni o modalitetima dodjele zajmova proizvođačima izvoznicima (vidjeti uvodnu izjavu 99. pobijane uredbe). Treba zaključiti da tužitelji ne osporavaju prethodne navode. Tužitelji ne osporavaju činjenicu da kineske banke ne mogu ni slobodno određivati kamatnu stopu niti provode sistemske analize rizika na njihovom financijskom tržištu. Naime, oni samo ističu da su institucije počinile očitu pogrešku u ocjeni jer nisu usporedile stopu koju primjenjuju banke u državnom vlasništvu s onom koju tužitelji mogu ostvariti na tržištu. Dakle, iz prethodno navedenog proizlazi da je tijekom ispitnog postupka Komisija temeljila svoju ocjenu na dostupnim podacima, odnosno na godišnjim izvješćima kineskih banaka, istraživanju koje je Deutsche Bank provela 2006. o kineskom bankarskom sektoru te određenim podacima koje su proslijedili kineska vlada, kineske banke ili proizvođači izvoznici koji surađuju. Također, treba zaključiti da institucije Unije nisu počinile očitu pogrešku u ocjeni što se tiče postojanja koristi u slučaju zajmova koje daju kineske banke, s obzirom na to da te banke nadzire država te provodi prerogative javnih ovlasti (vidjeti uvodnu izjavu 85. pobijane uredbe), kao i da kineska vlada ima posebna pravila koja uređuju način na koji se mijenjaju kamatne stope (vidjeti uvodu izjavu 87. temeljne uredbe). Iz uvodne izjave 89. pobijane uredbe proizlazi: „[K]omisija zaključuje da vladino uplitanje iskrivljuje financijsko tržište u Kini i za kamatne stopa koje naplaćuju nevladine banke i druge financijske institucije vjerojatno je da se usklađuju s vladinim stopama. Stoga se kamatne stope koje naplaćuju nevladine banke i druge financijske institucije ne mogu smatrati prikladnim poslovnim mjerilima prilikom utvrđivanja dodjeljuju li vladini zajmovi koristi.“ Nadalje, treba zaključiti da tužitelji nisu proizveli nikakav dokaz ili argument, već samo navode da zajmovi koje daju kineske banke ne predstavljaju korist. Treba smatrati da Komisija, na temelju dostupnih činjenica, nije počinila očitu pogrešku u ocjeni kada se pozvala na ocjenu BB rejtinga agencije Bloomberg, koja odgovara obvezama špekulativnog karaktera. Naime, iz uvodne izjave 324. pobijane uredbe proizlazi da “podaci u tim dokumentima zapravo potvrđuju Komisijine nalaze da je izvoznikovo trenutačno financijsko stanje uspostavljeno u poremećenom tržištu pa se stoga kreditna sposobnost kineskih izvoznika ne bi mogla uzeti po nominalnoj vrijednosti“. Potrebno je zaključiti da, u potporu svojem tužbenom razlogu, tužitelji ne pokušavaju dokazati da bi bez neporemećnog tržišta zadržali svoju aktualnu financijsku situaciju. Stoga treba odbiti peti tužbeni razlog. Šesti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 14. stavka 2. temeljne uredbe U okviru šestog tužbenog razloga tužitelji ističu, u biti, da uvođenje kompenzacijskih mjera nije bilo nužno s obzirom na to da su subvencije već bile kompenzirane odbijanjem njihovog zahtjeva u korist društvu koje djeluje u uvjetima tržišnoga gospodarstva u okviru uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba. Prema tome, ispitni postupak trebao je biti prekinut sukladno članku 14. stavku 2. temeljne uredbe. U tom pogledu, tužitelji ističu, s jedne strane, čak da protiv njih nije uvedena nijedna kompenzacijska pristojba, globalna bi razina pristojbi ostala ista, postizajući najvišu razinu marže štete, i s druge strane, prema članku 15. stavku 1. temeljne uredbe, odnosno na pravilo niže pristojbe, iznos pristojbe od 20% uvedene temeljem uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba mora ostati isti, bile kompenzacijske pristojbe uvedene ili ne. Također, Komisija je imala obvezu predložiti Vijeću prekid antisubvencijskog ispitnog postupka. Vijeće tvrdi da članak 14. stavak 2. temeljne uredbe ne obvezuje institucije da biraju između antidampinških i antisubvencijskih mjera te ne propisuje nikakvo pravilo što se tiče načina na koji se ta dva postupka mogu kombinirati na primjeren način, ako te mjere ne prelaze ukupan iznos utvrđenog dampinga i subvencija. U tom pogledu, Vijeće ističe da tužitelji prepoznaju da nema rizika da bi paralelni antidampinški i antisubvencijski ispitni postupci nepošteno djelovali na njih. Prvo, što se tiče navodne nedopuštenosti ovog tužbenog razloga na koju upućuje Vijeće, treba istaknuti da su tužitelji naveli, kako u predmetu tužbe tako i u zahtjevu za poništenje, da se ograničavaju na osporavanje zakonitosti konačne antusubvencijske pristojbe u dijelu koji se na njih odnosi. U tim okolnostima, ovu tužbu treba tumačiti u smislu da se njome traži samo djelomično poništenje pobijane uredbe, u mjeri u kojoj nameće konačnu antisubvencijsku pristojbu tužiteljima. U svjetlu prethodno navedenog treba ispitati šesti tužbeni razlog. Iz uvodne izjave 6. pobijane uredbe proizlazi: „Analize štete provedene u ovom antisubvencijskom i istovremenom antidampinškom postupku su jednake, budući da su definicija industrije Unije, reprezentativni proizvođači u Uniji i razdoblje ispitnog postupka isti u oba ispitna postupka. Zbog toga su komentari o aspektima štete izneseni u oba ova ispitna postupka uzeti u obzir u oba ispitna postupka.“ U tom pogledu treba navesti da se dva ispitna postupka odnose na isti proizvod, odnosno premazani fini papir podrijetlom iz Kine. U okviru pobijane uredbe, Vijeće je uvelo antisubvencijske mjere (uvodna izjava 490. pobijane uredbe), za koje su u obzir uzete utvrđene subvencijske marže i iznos pristojbe potreban za uklanjanje štete koju su pretrpjeli proizvođači iz Unije (uvodna izjava 491. pobijane uredbe), radi pokrivanja troškova proizvodnje i ostvarivanja dobiti prije oporezivanja koju industrija ove vrste u sektoru može razumno ostvariti u uobičajenim uvjetima tržišnog natjecanja (uvodna izjava 492. pobijane uredbe). Vijeće je smatralo da bi ciljna dobit trebala odražavati visoka prethodna ulaganja i rizike uključene u tu kapitalno intenzivnu industriju i da bi se profitna marža od 8% prometa mogla smatrati primjerenim minimumom za koji bi proizvođači iz Unije mogli očekivati da će ostvariti u izostanku štetnog subvencioniranja (uvodna izjava 494. pobijane uredbe) i da bi na tom temelju bila izračunata neštetna cijena dotičnog proizvoda za proizvođače Unije. Neštetna cijena dobivena je zbrojem gore navedene profitne marže od 8% i troška proizvodnje (uvodna izjava 495. pobijane uredbe). Također, Vijeće je smatralo da treba uvesti konačnu kompenzacijsku pristojbu na uvoz dotičnog proizvoda podrijetlom iz NRK‑a na razini marže subvencije ili štete, ovisno koja je niža, u skladu s pravilom niže pristojbe. U ovom slučaju stopu pristojbe treba u skladu s time odrediti na razini utvrđenih marža subvencije, odnosno na 12% sukladno članku 15. stavku 1. temeljne uredbe (uvodna izjava 498. pobijane uredbe). Vijeće je jednako ocijenilo da se u pogledu ostalih programa subvencija, s obzirom na pravilo niže pristojbe u istodobnom antidampinškom ispitnom postupku te iznosa subvencioniranja utvrđenog u ovom ispitnom postupku, nije smatralo potrebnim dodatno ispitati jesu li i u kojoj mjeri iste subvencije kompenzirane dvaput kada se antidampinške i kompenzacijske pristojbe istodobno uvedu na isti uvezeni proizvod (uvodna izjava 500. pobijane uredbe). U okviru uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba, Vijeće je smatralo da bi trošak ulaganja trebao posebno biti uzet u obzir te da bi ciljna dobit određena na potonjoj osnovi trebala odražavati visoka prethodna ulaganja i rizike uključene u tu kapitalno intenzivnu industriju u izostanku dampinškog i/ili subvencioniranog uvoza. Stoga se ciljna dobit od 8% smatrala razinom koju bi industrija mogla dosegnuti u izostanku dampinškog uvoza (uvodna izjava 158. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba). Vijeće je zaključilo da konačna pristojba treba biti uvedena na uvoz […] na nižoj razini utvrđenoj u skladu s pravilom niže pristojbe, a u ovom slučaju stopu pristojbe treba na odgovarajući način odrediti na razini utvrđene štete (uvodna izjava 160. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba). Vijeće podsjeća da se, sukladno članku 9. stavku 2. Uredbe Vijeća (EZ) br. 1225/2009 od 30. studenog 2009. o zaštiti od dampinškog uvoza iz zemalja koje nisu članice Europske zajednice ( SL L 343, str. 51 ., ispravak SL 2010, L 7, str. 22 ., u daljnjem tekstu: temeljna antidampinška uredba) (SL, posebno izdanje na hrvatskom jeziku, poglavlje 11., svezak 30., str. 202.) smatralo neophodnim utvrditi proizlaze li, i u kojoj mjeri, iznosi poticaja i dampinške marže iz iste situacije (uvodna izjava 161. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba). Vijeće smatra da je razina uklanjanja štete niža od konačne dampinške marže, ali viša od konačnih marža subvencije. Vijeće je stoga smatralo primjerenim uvesti konačnu kompenzacijsku pristojbu na razini utvrđenih konačnih marža subvencije, a potom uvesti konačnu antidampinšku pristojbu do odgovarajuće razine uklanjanja štete (uvodna izjava 164. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba). Tijekom ispitivanja na raspravi o razlozima zbog kojih su se institucije Unije odlučile usredotočiti prvo na subvenciju, a potom na damping, Vijeće je navelo da subvencije mogu biti čimbenik dampinga, no obratno od toga damping ne dovodi do subvencije. Vijeće smatra da se sukladno članku 14. stavku 1. temeljne antidampinške uredbe antidampinška pristojba neće uvesti do mjere potrebne za usklađenje s pravilom najniže pristojbe (uvodna izjava 165. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba). Članak 2. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba propisuje da je stopa pristojbe 20%. Članak 3. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba propisuje da se ista u iznosu od 12% neće naplatiti tužiteljima ako se odgovarajući iznos naplati sukladno pobijanoj uredbi. Članak 4. uredbe kojom se uvodi konačna antidampinška pristojba propisuje da je stopa antidampinške pristojbe 8%. Prvo, iz prethodno navedenog proizlazi da članak 14. stavak 2. temeljne uredbe ne obvezuje institucije da izaberu između antidampinških i antisubvencijskih mjera i ne propisuje nikakvo pravilo što se tiče načina prema kojima se ta dva tipa mjera mogu kombinirati na primjeren način, kao što to pravilno navodi Vijeće uz podršku Komisije. Međutim, mjere ne smiju prelaziti ukupni utvrđeni iznos dumpinga i subvencije ili maržu štete, temeljem članka 15. stavka 1. temeljne uredbe ili članka 9. stavka 4. temeljne antidampinške uredbe. Nadalje, nije na Komisiji da predlaže Vijeću prekid ispitnog postupka zbog toga što je uvođenje kompenzacijske pristojbe postalo nevažno jer je marža štete ostala nepromijenjena. Drugo, budući da je ukupna marža utvrđena tužiteljima bila 12%, za ukupnu dampinšku maržu od 43,5% i da su kompenzacijska pristojba (12%) i konačne antidampinške pristojbe (8%) najviše određene na razinu zajedničke marže štete od 20%, treba zaključiti da uvedene mjere ne prelaze razinu subvencija, dampinga ili utvrđene štete slijedom ispitnog postupka. Treće, razlika između dampinške marže i subvencije (31,5%) veća je od antidampinške pristojbe, pa se ne postavlja pitanje preklapanja kompenzacijske i antidampinške pristojbe, suprotno od onoga što tvrde tužitelji. Stoga je šesti tužbeni razlog potrebno odbiti kao neosnovan. Sedmi tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 8. stavka 1. temeljne uredbe Sedmi tužbeni razlog sadrži dva dijela. Prvi dio odnosi se na povredu članka 3. stavka 2. temeljne antidampinške uredbe i članka 8. stavka 1. temeljne uredbe jer je Komisija iz procjene štete bez objašnjenja isključila jednog od pet proizvođača iz Unije koji su surađivali u ispitnom postupku. Drugi dio odnosi se na povredu članka 3. stavka 2. temeljne antidampinške uredbe i članka 8. stavka 1. temeljne uredbe jer se Komisija prilikom ocjene tzv. mikroekonomskih pokazatelja pozvala na podatke koje su joj dostavila četiri reprezentativna proizvođača, a ne na podatke koji se odnose na cijelokupnu industriju Unije. Na početku, treba podsjetiti da, na temelju članka 8. stavka 1. temeljne uredbe: „[u]tvrđivanje štete temelji [se] na pozitivnim dokazima i uključuje objektivno ispitivanje, [s jedne strane] obujma subvencioniranog uvoza i učinka subvencioniranog uvoza na cijene istovjetnih proizvoda na tržištu Zajednice i [s druge strane] posljedica učinka tih uvoza na industriju Zajednice“. Treba podsjetiti da prema ustaljenoj sudskoj praksi u području zajedničke trgovinske politike, i posebno mjera trgovinske zaštite, institucije Unije raspolažu širokom ovlasti ocjene iz razloga složenosti ekonomske, političke i pravne situacije koje trebaju ispitati (vidjeti u tom smislu presude Suda od 4. listopada 1983. Fediol/Komisija, 191/82, Zb., str. 2913. , točka 26.; od 27. rujna 2007., Ikea Wholesale, C-351/04, Zb., str. I-7723. , točka 40.; od 3. rujna 2009., Moser Baer India/Vijeće, C-535/06 P, Zb. str. I-7051. , točka 85., i Općeg suda od 18. rujna 2012., Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, T‑156/11, još neobjavljena u Zborniku, točka 134.). Prema ustaljenoj sudskoj praksi, utvrđivanje štete pretpostavlja ocjenu složenih ekonomskih pitanja. Za obavljanje te zadaće, institucije raspolažu širokom ovlasti ocjene (presuda Suda od 7. svibnja 1991., Nakajima/Vijeće, C-69/89, Zb., str. I-2069. , točka 86.; presude Općeg suda od 28. rujna 1995, Ferchimex/Vijeće, T-164/94, Zb., str. II-2681. , točka 131., i od 14. ožujka 2007., Aluminium Silicon Mill Products/Vijeće, T-107/04, Zb., str. II-669. , točka 43., i Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, točka 225. supra , točka 135.). Sudac Unije treba ograničiti svoj nadzor nad provjerom poštovanja pravila postupka, materijalnu točnost činjenica na kojima se osporavani izbor temelji, nedostatak očite pogreške u ocjeni tih činjenica i izostanak zlouporabe ovlasti (presude Općeg suda Ferchimex/Conseil, točka 226. supra , točka 67.; od 28. listopada 1999., EFMA/Vijeće, T-210/95, Zb., str. II-3291. , točka 57.; Aluminium Silicon Mill Products/Vijeće, točka 226. supra , točka 43., i Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, točka 225. supra , točka 136.). Nadalje, na tužiteljima je da predoče dokaze koji bi omogućili Općem sudu da utvrdi da je Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni prilikom procjene štete (vidjeti u tom smislu presude Općeg suda od 28. listopada 2004. Shanghai Teraoka Electronic/Vijeće, T-35/01, Zb., str. II-3663. , točka 119., i od 4. listopada 2006., Moser Baer India/Vijeće, T-300/03, Zb., str. II-3911. , točka 140. i navedena sudska praksa; presuda Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, točka 225. supra , točka 137.). Prvi dio, koji se odnosi na navodni izostanak opravdanja za izuzeće finskog proizvođača iz procjene štete Prvo, tužitelji tvrde da je Komisija, iako nije proveden odabir uzorka, ograničila analizu više pokazatelja štete koji su kategorizirani kao mikroekonomski, time da su samo četiri žalitelja bila nadzirana i smatrana predstavnicima industrije Unije. Stoga Komisija nije opravdala izuzeće finskog proizvođača. Tužitelji ističu da Komisija, s tim što pri ocjeni štete nije uzela u obzir jednog od proizvođača iz Unije s pozitivnim trendom i što je za reprezentativne proizvođače uzela samo četiri žalitelja, nije „objektivno ispitala“ činjenice koje su joj bile predočene u smislu koji opisuje žalbeno tijelo WTO‑a. Vijeće tvrdi da Komisija nije zanemarila suradnju finskog proizvođača u pitanju zato što taj proizvođač, što se tiče indikatora mikroekonomske štete, nije nikada dostavio potrebne podatke i što su, što se tiče indikatora makroekonomske štete, podaci koji se odnose na navedenog proizvođača već bili obuhvaćeni podacima koje je dostavio Cepifine. Vijeće je navelo da proizvodnja toga finskog prozivođača ne predstavlja više od 1,4% proizvodnje industrije Unije, te da dostavljeni brojčani podaci, iako predstavljaju određeni pozitivan trend, nisu mogli proturječiti analizi štete u pogledu svih proizvođača Unije. Vijeće ističe činjenicu da se odabir uzorka može provesti samo ako su poduzeća koja su odlučila surađivati tako brojna da nije moguće ispitati svako od njih pojedinačno. U svakom slučaju, poduzeća koja su surađivala bila su predstavnici industrije Unije. U smislu svega prethodno navedenog, treba utvrditi je li točno da Komisija, kao što to tvrde tužitelji, nije stvarno provela ispitivanje procjene štete na temelju objektivnih dokaza jer je isključila finskog proizvođača iz industrije Unije koji je pokazivao pozitivan trend. U tom pogledu, tužitelji su predočili dopis upućen 18. ožujka 2010., kojim je Komisija zatražila od navedenog finskog proizvođača da iznese svoja očitovanja, a na koji je isti odgovorio dopisom od 30. travnja 2010., a iz kojeg proizlazi da nije pretrpio nikakvu štetu. Temeljem toga tužitelji tvrde da Komisija nije mogla zanemariti bez razumnog obrazloženja suradnju s tim proizvođačem. Treba podsjetiti da, u okviru antisubvencijskih predmeta, Vijeće i Komisija ovise o dobrovoljnoj suradnji stranaka koje im pružaju potrebne informacije u propisanim rokovima (vidjeti, po analogiji, presudu Općeg suda EFMA/Vijeće, točka 227. supra , točka 71.). Kao što to navode tužitelji, u uvodnoj izjavi 13 pobijane uredbe spominje se da su „[o]dgovori na upitnike i ostali podnesci dobiveni [su] od dviju skupina kineskih proizvođača izvoznika, CEPIFINE, četiri proizvođača podnositelja pritužbe iz Unije i još jednog proizvođača iz Unije, 13 nepovezanih uvoznika i trgovaca, 5 korisnika i jednog udruženja iz tiskarske industrije“. Međutim, iz uvodne izjave 53. pobijane uredbe proizlazi da su se samo četiri proizvođača Unije javila u rokovima određenim u obavijesti o pokretanju postupka. Iz uvodne izjave 389. pobijane uredbe proizlazi da je „[u] ovom ispitnom postupku industrija Unije definirana na razini proizvođača iz Unije koji čine ukupnu proizvodnju u Uniji, bez obzira na to jesu li proizvođači podržali pritužbu ili surađivali u ispitnom postupku“. Iz uvodne izjave 372. proizlazi da je „tijekom razdoblja ispitivanja, sličan proizvod proizvodilo [je] 14 poznatih i još nekoliko vrlo malih proizvođača iz Unije“i da „podaci koje je dostavio Cepifine obuhvaćaju, prema procjeni, 98% proizvodnje proizvođača iz Unije“. U pogledu svega prethodno navedenog situacija navedenog finskog proizvođača uzeta je u obzir što se tiče makroekonomskih pokazatelja s obzirom na to da podaci koje je dostavio Cepifine predstavljaju 98% proizvođača izvoznika Unije. Međutim, što se tiče mikroekonomskih pokazatelja, koji se ne mogu ocjenjivati bez podataka dostavljenih od pojedinačnih poduzeća, treba zaključiti da finski proizvođač u pitanju nije odgovorio u roku određenom u obavijesti o pokretanju postupka. Okolnost da finski proizvođač nije odgovorio stoga ne predstavlja propust u okviru konkretnog ispitivanja utemeljenog na objektivnim dokazima za procjenu štete. Stoga je ovaj prigovor potrebno odbiti. Usto, tužitelji ističu da institucije nisu zadovoljile obvezu obrazloženja iz članka 296. UFEU‑a i članka 41. Povelje o temeljnim pravima. Vijeće smatra da tužitelji nisu podnijeli nikakav dokaz što se tiče izostanka obrazloženja u pobijanoj uredbi. U pogledu djelotvornog ispitivanja u okviru prvog prigovora u prvom dijelu, treba zaključiti da nije došlo do povrede ni članka 296. UFEU‑a ni članka 41. Povelje o temeljnim pravima Europske unije. Stoga je ovaj prigovor potrebno odbiti. Slijedom navedenog, prvi dio ovog tužbenog razloga treba odbiti. Drugi dio, koji se odnosi na načine navodne ocjene mikroekonomskih pokazatelja štete utemeljene na četiri reprezentativna proizvođača Unije. Prvo, tužitelji tvrde da je Vijeće definiralo industriju Unije kao da se sastoji od samo četrnaest članova Cepifinea, dok je u okviru ispitnog postupka Komisijina analiza bila ograničena na četiri reprezentativna prozvođača što se tiče određenih pokazatelja štete. Tužitelji ističu da se određeni indikatori štete, odnosno mikroekonomski indikatori, tiču ograničenog broja proizvođača, to jest četiriju žalitelja i finskog prozvođača, koji su jedini ispunili upitnik. Prema tužiteljima, ta je metodologija stvorila pogrešnu sliku o šteti koja ne odgovara ni situaciji u podskupini proizvođača, ni situaciji četrnaestero članova Cepifinea. Naime, Komisija ne može provesti ocjenu štete koju je industrija pretrpjela što se tiče određenih indikatora, s jedne strane, i ograničiti se na ocjenu štete koju je pretrpjela samo jedna strana reprezentativnih proizvođača što se tiče ostalih indikatora, s druge strane. Tužitelji smatraju da kriteriji koje je koristila Komisija za razvrstavanje indikatora štete na makroekonomske i mikroekonomske nisu logični. Nadalje, oni ističu da pobijana uredba ne pruža nikakvo obrazloženje ni objašnjenje u tom pogledu. Vijeće tvrdi da je indsutrija Unije definirana kao skup svih proizvođača u Uniji koji predstavljaju ukupnu proizvodnju Unije, među kojima i četrnaest članova Cepifinea. Vijeće ističe da članak 8. stavak 1. temeljne uredbe ne zabranjuje analizu različitih pokazatelja štete u pogledu različitih podskupina proizvođača Unije. Vijeće smatra da analiza zadovoljava kriterije iz članka 8. stavka 1. temeljne uredbe što se tiče pokazatelja mikroekonomske štete kao i što se tiče pokazatelja makroekonomske štete. Vijeće ocjenjuje da je razlika stvorena između makroekonomskih i mikroekonomskih kriterija štete logična i počiva na praktičnim zahtjevima, osobito dostupnosti podataka. Treba istaknuti da u okviru ovog tužbenog razloga tužitelji ne osporavaju ni relevantnost ekonomskih čimbenika i pokazatelja kojima su se institucije koristile u procjeni štete koju je industrija Unije pretrpjela, ni analizu koju je Komisija provela, a rezultirala je uvodnim izjavama 389. i 390. pobijane uredbe. Treba podsjetiti da tužitelji osporavaju klasifikaciju pokazatelja i metodologiju kojom se koristila Komisija. Članak 8. stavak 4. temeljne uredbe predviđa: „Ispitivanje utjecaja subvencioniranog uvoza na dotičnu industriju Zajednice uključuje i procjenu svih relevantnih gospodarskih čimbenika i pokazatelja koji utječu na stanje proizvodnje, uključujući: činjenicu da je proizvodnja još uvijek u postupku oporavka od učinaka prethodnog subvencioniranja ili dampinga; veličinu iznosa subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere; stvarni ili mogući pad prodaje, dobiti, proizvodnje, tržišnog udjela, produktivnosti, povrata od ulaganja, iskorištenosti kapaciteta; čimbenike koju utječu na cijene u Zajednici; stvarne ili moguće negativne učinke tijekova novca, zaliha, zaposlenosti, plaća, rasta, sposobnosti povećanja kapitala ili ulaganja i, u slučaju poljoprivrede, je li došlo do većeg opterećenja programa državnih potpora. Ovaj popis nije sveobuhvatan, niti može jedan ili više ovih čimbenika nužno biti odlučujuća smjernica.“ U odnosu na makroekonomske čimbenike, iz uvodne izjave 389. pobijane uredbe proizlazi da je „praksa Komisije ocijeniti makroekonomske čimbenike kako bi se odredila šteta koja je pretrpljena na razini industrije Unije kao cjeline […], industrija Unije definirana je na razini proizvođača iz Unije koji čine ukupnu proizvodnju u Uniji […], bez obzira na to jesu li proizvođači podržali pritužbu ili surađivali u ispitnom postupku“. U tom pogledu, iz uvodne izjave 385. pobijane uredbe proizlazi da su „[m]akroekonomski elementi (proizvodnja, kapacitet, iskorištenost kapaciteta, obujam prodaje, tržišni udio, rast i visina subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere) ocijenjeni na razini cijele industrije Unije, na temelju podataka koje je dostavio Cepifine. Što se tiče makroekonomskih čimbenika, iz uvodne izjave 390. proizlazi da su ti čimbenici „analizirani na razini reprezentativnih proizvođača iz Unije, bez obzira na to podržavaju li oni pritužbu ili ne.“ U tom pogledu, iz uvodne izjave 386. pobijane uredbe proizlazi da je „[a]naliza mikroekonomskih elemenata provedena na razini proizvođača iz Unije (prosječne cijene jedinice, zaposlenost, plaće, produktivnost, zalihe, profitabilnost, novčani tok, ulaganja, povrat ulaganja, sposobnost prikupljanja kapitala) na temelju njihovih podataka koji su bili na odgovarajući način provjereni“. Treba napomenuti da u okviru antisubvencijskih predmeta Vijeće i Komisija ovise o dobrovoljnoj suradnji stranaka koje im pružaju potrebne informacije u propisanim rokovima (vidjeti točku 236. ove presude). Iz prethodno navedenog proizlazi da je sukladno članku 8. stavku 4. temeljne uredbe Komisija provela analizu različitih kriterija u pogledu industrije Unije, što se tiče makroekonomskih pokazatelja, i u pogledu pojedinačnih poduzeća, što se tiče mikroekonomskih pokazatelja. Naime, makroekonomski pokazatelji bili su ocijenjeni na temelju podataka koje je dostavio Cepifine, koji pokriva 98% proizvodnje proizvođača Unije. Nadalje, mikroekonomski pokazatelji, koji se temelje na dostupnosti podataka koje su dostavila pojedinačna poduzeća, ocijenjeni su na osnovi podataka koje su dostavila četiri reprezentativna proizvođača žalitelja, uz iznimku navedenog finskog proizvođača koji se nije očitovao u zadanim rokovima. U okviru njihove ovlasti ocjene, iz temeljne uredbe ne proizlazi nikakva obveza koja bi nametala institucijama Unije klasifikaciju makroekonomskih i mikroekonomskih kriterija ili zabranu stvaranja podskupina proizvođača, ako je Komisija provela objektivno ispitivanje utemeljeno na objektivnim dokazima, kao što je u ovom slučaju i provela. Stoga treba zaključiti da tužitelji nisu predočili, u potporu svojoj pritužbi, niti jedan dokaz kojim bi dokazali da razvrstavanje pokazatelja štete i metodologija kojom se koristila Komisija nisu omogućili provedbu ispitivanja utemeljenog na objektivnim dokazima. Stoga taj prigovor treba odbiti. Kao drugo, tužitelji ističu da je Komisija trebala prredvidjeti odabir uzorka. Iz uvodne izjave 28. temeljne uredbe proizlazi da je „[b]itno predvidjeti odabir uzorka u slučajevima u kojima se radi o velikom broju stranaka ili transakcija, a kako bi se omogućio završetak ispitnog postupka u propisanim rokovima.“ Međutim, kao što navodi Vijeće, Komisija se u ovom slučaju nije morala uteći metodi odabira uzorka (vidjeti točku 233. gore). Naime, na temelju margine prosudbe institucija Unije, kako je priznaje sudska praksa, Komisija nije počinila očitu pogrešku u ocjeni zbog toga što su samo četiri reprezentativna proizvođača pridonijela ispitnom postupku. Stoga prigovor treba odbiti. Kao treće, treba zaključiti da se tužitelji samo pozivaju na činjenicu da pobijanoj uredbi nedostaje obrazloženje bez prilaganja bilo kakvog dokaza koji bi upućivao na navodnu povredu članka 296. UFEU‑a. Stoga taj prigovor treba odbiti. Stoga drugi dio tužbenog razloga treba odbiti. Slijedom navedenog, sedmi tužbeni razlog u cijelosti je potrebno odbiti kao neosnovan. Osmi tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 2. točke (d) i članka 15. temeljne uredbe Kao prvo, tužitelji upozoravaju Opći sud na to kako „su tek vrlo kasno tijekom ispitnog postupka saznali za metodologiju koju je Komisija primijenila za izračun ciljne dobiti od 8%“. Ako je riječ o argumentu, tužitelji nisu uspjeli dokazati da im je to navodno kašnjenje nanijelo štetu u korisnom izražavanju njihovih stajališta i dovelo u pitanje njihovo pravo na obranu. Stoga, i zbog toga što se tužitelji, u biti, pozivaju samo na povredu svojih prava na obranu, treba odbiti taj prigovor. Kao drugo, tužitelji tvrde da je Komisija povrijedila članak 2. točku (d) i članak 15. temeljne uredbe jer je primijenila ciljnu dobit u visini od 8%. Treba podsjetiti da članak 2. točka (d) temeljne uredbe podrazumijeva da „šteta”, ako nije drukčije navedeno, znači materijalna šteta industriji Zajednice, prijetnja materijalne štete industriji Zajednice ili materijalno zaostajanje u razvoju proizvodnje Zajednice“. Članak 15. stavak 1. temeljne uredbe propisuje da „iznos kompenzacijske pristojbe ne prelazi utvrđeni iznos subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere, a manji je od ukupnog iznosa subvencija protiv kojih se mogu uvesti kompenzacijske mjere ako je taj manji iznos dostatan za uklanjanje štete za industriju [Unije]“. Iz teksta navedenog članka proizlazi da ciljna dobit koju je Vijeće primijenilo radi izračunavanja indikativne cijene koja bi uklonila štetu u ovom slučaju treba biti ograničena na profitnu maržu koju bi proizvođači Unije mogli razumno očekivati u normalnim uvjetima tržišnog natjecanja u izostanku subvencioniranog uvoza (uvodna izjava 494. pobijane uredbe). Ne bi bilo u skladu s člankom 2. točkom (d) i člankom 15. stavkom 1. temeljne uredbe određivanje profitne marže koja se ne bi mogla očekivati u izostanku subvencija (vidjeti, po analogiji, presudu EFMA/Vijeće, točka 227. supra , točka 60.). Tužitelji ističu da je indikativna dobit izračunata na temelju onoga što se smatralo primjerenim povratom (uloženog) kapitala za industriju papira u Uniji više nego na osnovi marže koju se stvarno može postići kada izostane subvencionirani uvoz, koji se mora ograničiti na ciljnu dobit koju industrija Unije može razumno računati u normalnim uvjetima tržišnog natjecanja. Nije upitno je li ciljna marža od 8% dostatna za pokrivanje investicija i nastalih rizika, već je li takva ciljna dobit ostvariva kada nema subvencioniranog uvoza. Ovaj argument treba shvatiti tako kao da se odnosi na očitu pogrešku u ocjeni prilikom izračunavanja ciljne dobiti. Vijeće tvrdi da postoji veza između primjerenog povrata kapitala u pojedinoj industriji i dobiti koja se može ostvariti u uvjetima normalnog, a ne lažnog tržišta, u industrijskim sektorima jakog intenziteta kapitala koji zahtijevaju visoka početna ulaganja, do kojih ne dolazi ako se ne može računati na dovoljan povrat. Stoga, kao što proizlazi iz ustaljene sudske prakse, kada se radi o ocjeni složene ekonomske situacije, Vijeće ima široku ovlast ocjene u utvrđivanju primjerene ciljne dobiti. Sudac Unije mora ograničiti nadzor nad provjerom poštovanja pravila postupka, materijalnu točnost činjenica na kojima se osporavani izbor temelji, nepostojanje očite pogreške u ocjeni tih činjenica i izostanak zlouporabe ovlasti (presude EFMA/Vijeće, točka 227., supra , točka 57., i Ferchimex/Vijeće, točka 226. supra , točka 67.). U pogledu prethodno navedenog, treba ispitati je li Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni prilikom izračuna ciljne dobiti. Treba istaknuti da je na tužiteljima predočavanje dokaza koji bi omogućili Općem sudu utvrđivanje je li Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni u smislu sudske prakse (vidjeti u tom smislu presude Općeg suda Shanghai Teraoka Electronic/Vijeće, točka 228. supra , točka 119., i Moser Baer India/Vijeće, točka 228. supra , točka 140., i navedena sudska praksa; presudu Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, točka 225. supra , točka 137.). Iz uvodne izjave 494. pobijane uredbe proizlazi: „Ciljna dobit kako je predložio podnositelj pritužbe i naknadni zahtjev podnositelja pritužbe razmotreni su na temelju odgovora na upitnik i posjeta radi provjere kod reprezentativnih proizvođača iz Unije. Smatralo se da bi ciljna dobit trebala odražavati visoka prethodna ulaganja i rizike uključene u tu kapitalno intenzivnu industriju u nedostatku dampinškog ili subvencioniranog uvoza. Također je uzet u obzir i trošak ulaganja u strojeve. Smatralo se da bi se profitna marža od 8% prometa mogla smatrati primjerenim minimumom za koji bi proizvođači iz Unije mogli očekivati da će ostvariti u izostanku štetnog subvencioniranja.“ Treba zaključiti da tužitelji prigovaraju samo zbog činjenice da je prilikom izračunavanja profitne marže Komisija uzela u obzir razmatranja koja se odnose na pokrivanje troškova ulaganja i uključene rizike. Treba istaknuti da institucije, kada na osnovi temeljne uredbe primjenjuju marginu prosudbe, nemaju obvezu detaljno i unaprijed obrazlagati kriterije koje namjeravaju primijeniti u svakoj situaciji, čak i u slučaju kada stvaraju nove načelne mogućnosti (presuda Thai Bicycle/Vijeće, točka 71. supra , točka 68.; vidjeti, u tom smislu i po analogiji, presude Suda od 5. listopada 1988., Brother Industries/Vijeće, 250/85, Zb., str. 5683. , točke 28. i 29., i Nakajima/Vijeće, točka 226. supra , točka 118.). U ovom slučaju treba istaknuti da je Komisija uzela u obzir više kriterija kao što su odgovori na upitnik, trošak ulaganja, uključeni rizici, okolnost da je industrija kapitalno intenzivna i isključenje izvozne prodaje društva koje je dio proizvođača izvoznika koji je surađivao. Stoga, kao što navodi Vijeće, tužitelji „ne tvrde da […] je bilo koji od tih čimbenika bio pogrešan ili nepouzdan“. Treba istaknuti da tužitelji ne osporavaju tvrdnju Vijeća prema kojoj „postoje čvrsti dokazi o vezi između primjerenog povrata kapitala u pojedinoj industriji i dobiti koja se može ostvariti u uvjetima normalnog, a ne lažnog tržišta“. Međutim, oni ističu da cilj uvođenja antisubvencijske pristojbe nije vraćanje cijene na normalnu i stvarnu razinu, nego vraćanje cijene na razinu koju bi bila postigla bez subvencioniranog uvoza. Niti jedan dokaz ne dovodi do zaključka da je Komisija slijedila cilj uvođenja kompenzacijskih pristojbi kako bi vratila cijenu na normalnu i stvarnu razinu. Tužitelji ističu da je u točki 356. antisubvencijske pritužbe Cepifine naveo kako bi europski proizvođači u sklopu organizacije mogli ostvariti dobit od 5% da nije bilo subvencioniranog uvoza. Iz te pritužbe ne proizlazi ni da je Komisija uvela kompenzacijske pristojbe s ciljem vraćanja cijene na normalnu i stvarnu razinu. U okviru svoje ovlasti ocjene, institucije su Unije smatrale da se iznos profitne marže, u visini od 8%, mogao postići da nije bilo subvencioniranog uvoza. Stoga treba smatrati da je Komisija jasno utvrdila da se ciljna dobit od 8% smatrala razinom koju je industrija mogla postići da nije bilo subvencioniranog uvoza (vidjeti točku 294. ove presude). U svakom slučaju, treba zaključiti da tužitelji samo upućuju na dokaze iz upravnog spisa predmeta i ne dostavljaju nikakav dokaz koji bi pokazao određenu očitu pogrešku u ocjeni od strane institucija Unije zbog uvođenja kompenzacijskih pristojbi isključivo u cilju vraćanja cijena na normalnu i stvarnu razinu. Stoga taj prigovor treba odbiti. Kao treće, u potporu svojoj argumentaciji, tužitelji ističu da je tijekom 2005. godine, prije razdoblja ispitnog postupka, prosječna profitna marža iznosila 2%, dok je marža za izračun ciljne dobiti iznosila 2,88% u 2009., odnosno tijekom razdoblja ispitnog postupka. Vijeće ističe da se institucije Unije nisu mogle osloniti na profit koji je industrija Unije ostvarila tijekom razmatranog razdoblja jer je dotični sektor bilježio iznimne gubitke koji se mogu pripisati strukturnim problemima. Iz spisa proizlazi da tužitelji nisu osporavali ta razmatranja. Uvodna izjava 416. pobijane uredbe navodi: „Četiri reprezentativna proizvođača iz Unije pretrpjela su gubitke između 2006. i 2008., a financijska situacija postala je pozitivna tek u 2009. kad se svjetska cijena papirne mase tj. glavne sirovine iznimno smanjila kao posljedica ekonomskog pada. Pad cijene papirne mase (20%) smatrao se neuobičajeno velikim padom koji je izravno pridonio poboljšanju financijske situacije u [razdoblju ispitnog postupka]. Treba naglasiti da su se od [razdoblja ispitnog postupka] cijene papirne mase vratile na svoje razine prije [razdbolja ispitnog postupka].“ Uvodna izjava 457. pobijane uredbe navodi: „Međutim, ispitni postupak je pokazao da je industrija Unije ostvarila gubitke tijekom razmatranog razdoblja, posebno u 2008., unatoč restrukturiranju proizvođača jer, kako je prikazano gore u uvodnim izjavama 435. do 444., industrija Unije još uvijek nije mogla povećati svoje cijene na razine iznad troškova. Stanje je uglavnom prouzročio pritisak na cijene zbog subvencioniranog uvoza koji je snizio cijene industrije Unije.“ Iz uvodne izjave 444. pobijane uredbe proizlazi da je „bilo zaključeno da je val jeftinog subvencioniranog uvoza iz NRK‑a imao krajnje negativan utjecaj na gospodarsko stanje industrije Unije.“ U pogledu prethodno navedenog, treba smatrati da iznos prosječne profitne marže žalitelja tijekom 2005. godine, na koju upozoravaju tužitelji, sam po sebi nije dovoljan kako bi se utvrdilo da je Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni prilikom utvrđivanja profitne marže uz izostanak subvencioniranog uvoza prije razdoblja ispitnog postupka (vidjeti u tom smislu presudu EFMA/Vijeće, točka 227. supra , točka 89.). Stoga taj prigovor treba odbiti. Iz svega prethodno navedenog proizlazi da osmi tužbeni razlog treba odbiti. Deveti tužbeni razlog, koji se odnosi na povredu članka 8., članka 9. stavka 1. i članka 10. temeljne uredbe U prvome redu, treba istaknuti da tužitelji ne osporavaju da premazani fini papir koji koriste strojevi za tisak iz arka nije zamjenjiv svitcima koji se koriste za tisak iz role. Treba jednako istaknuti da tužitelji ne osporavaju da svitci koje koriste strojevi za tisak iz role nisu zamjenjivi svitcima koje koriste strojevi za tisak iz arka. Tužitelji ne osporavaju ni to da se svitci koje koriste strojevi za tisak iz role mogu koristiti za strojeve za tisak iz arka koji koriste CutStar tehnologiju. Tužitelji osporavaju definiciju dotičnog proizvoda jer su institucije isključile svitke koje koriste strojevi za tisak iz role zaključivši da oni nisu zamjenjivi svitcima za rezanje. Vijeće tvrdi da svitci za strojeve za tisak iz role trebaju biti isključeni iz definicije dotičnog proizvoda, s obzirom na to da različite vrste papira imaju različite fizičke karakteristike. Vijeće ističe da različite vrste papira nisu zamjenjive i da su institucije Unije definirale dotične proizvode kao papir za strojeve koji koriste arke, kada se radi o arcima papira ili rolama koje se koriste za stroj CutStar. Također, treba ispitati, radi određivanja zamjenjivosti proizvoda, mogu li se svitci za strojeve za tisak iz role koristiti i za strojeve za tisak iz arka opremljene CutStar tehnologijom i mogu li se svitci za strojeve za tisak iz arka koristiti za strojeve za tisak iz role. Iz uvodne izjave 19. pobijane uredbe proizlazi da tužitelji ističu da „svitci za tisak iz role i oni uključeni u opseg trenutačnog ispitnog postupka (svitci za rezanje i listovi) imaju jednaka osnovna tehnička i fizička svojstva te da se međusobno ne razlikuju“. U tom pogledu, tužitelji tvrde da su u prilogu tužbe dostavili „odlučujuće dokaze iz kojih proizlazi da strojevi za tisak opremljeni sustavom CutStar mogu koristiti obje vrste svitaka“. U skladu s uvodnom izjavom 17. pobijane uredbe: „[premazani fini papir] je papir i karton visoke kvalitete koji se općenito koristi za tisak materijala za čitanje poput časopisa, kataloga, godišnjih izvješća ili godišnjaka. Dotični proizvod uključuje i listove i svitke pogodne za korištenje u strojevima za tisak iz arka (konfiguracija „CutStar”). Svitci pogodni za korištenje u strojevima za tisak iz arka (svitci za rezanje) izrađeni su tako da ih prije tiska treba izrezati u dijelove, zbog čega se smatra da mogu zamijeniti listove i izravno im konkurirati.“ Uvodna izjava 18. pobijane uredbe navodi da se svitci za strojeve za tisak iz role, izuzev dotičnih proizvoda, “obično umeću izravno u strojeve za tisak, bez prethodnog rezanja u dijelove“. Dakle, treba zaključiti da tužitelji samo tvrde da su institucije Unije počinile očitu pogrešku u ocjeni u definiciji dotičnog proizvoda a da nisu dostavile bilo kakav dokaz u potporu svojoj argumentaciji. Naime, tužitelji ne prilažu nikakav dokaz kojim bi dokazali da se fini premazani papir u svitcima može koristiti za strojeve za tisak iz role, bilo zbog fizičkih ili tehničkih karakteristika, kao što je otpornost na trganje, ili zbog zamjenjivosti s ekonomskog stajališta. Prema ustaljenoj sudskoj praksi, definicija dotičnog proizvoda u okviru antisubvencijskog ispitnog postupka ima za cilj pomoći utvrđivanju popisa proizvoda koji, u ovom slučaju, čine predmet uvođenja kompenzacijskih pristojbi. U tu svrhu institucije Unije mogu uzeti u obzir više čimbenika, kao što su, osobito, fizička, tehnička i kemijska svojstva proizvoda, njihova upotreba, zamjenjivost, percepcija kod potrošača, distribucijski kanali, postupak izrade, troškovi proizvodnje i kvaliteta (vidjeti, po analogiji, presude Općeg suda od 13. rujna 2010., Whirlpool Europe/Vijeće, T-314/06, Zb., str. II-5005. , točka 138.; od 17. prosinca 2010., EWRIA i dr./Komisija, T-369/08, Zb., str. II-6283. , točka 82., i od 10. listopada 2012., Gem‑Year i Jinn‑Well Auto‑Parts (Zhejiang)/Vijeće, T‑172/09, točka 59.). U skladu s uvodnom izjavom 20. pobijane uredbe: „[…]ispitni postupak potvrdio je da uistinu postoje razlike u tehničkim i fizičkim svojstvima poput vlažnosti i krutosti između papira koji se koristi za tisak iz role i papira koji se koristi za tisak iz arka. Ispitni je postupak potvrdio i da su tehnička svojstva navedena gore u uvodnoj izjavi 18. jedinstvena za svitke prigodne za korištenje u strojevima za tisak iz role. Zbog tih razlika papir koji se koristi u tisku iz role i papir koji se koristi u tisku iz arka nisu pogodni za istu vrstu tiskarskog stroja te zbog toga nisu međusobno zamjenjivi. Naglašava se da su se sve stranke suglasile da su te dvije vrste papira razlikuju prema površinskoj i vlačnoj čvrstoći.“ Dakle, iz uvodne izjave 35. pobijane uredbe proizlazi da „uvodne izjave 18. i 20. gore određuju dodatne kriterije koje dotični proizvođač izvoznik nije osporio“. Treba istaknuti da određivanje sličnih proizvoda nije bilo osporavano. Slijedom navedenog, odredbe temeljne uredbe koje se odnose na definiciju dotičnog proizvoda nisu povrijeđene pa stoga ovaj prigovor treba odbiti. Što se tiče definicije industrije Unije i sposobnosti za vođenje antisubvencijskog postupka, tužitelji ističu da je pogrešna definicija dotičnog proizvoda korištena u cilju definiranja da industrija Unije proizvodi sličan proizvod i da bi se procijenila šteta koju je ta industrija pretrpjela. U skladu s uvodnom izjavom 374. pobijane uredbe: „Kako je navedeno gore u uvodnoj izjavi 19., jedna je zainteresirana stranka tvrdila da je [premazani fini papir] koji se koristi za tisak iz role trebao biti uključen u opseg trenutačnog ispitnog postupka. Na temelju toga ista je stranka tvrdila da podnositelj pritužbe, industrija Unije, ne bi imala pravni temelj u trenutačnom postupku. Međutim, na temelju zaključaka navedenih gore u uvodnim izjavama 22. i 25., tj. da su [premazani fini papir] koji se koristi za tisak iz role i [premazani fini papir] koji se koristi za tisak iz arka dva različita proizvoda, tu je tvrdnju trebalo odbaciti.“ Kao što to navodi Vijeće, tužbeni razlog ne treba ispitivati ako definicija proizvoda nije bila pogrešna. Međutim, iz prethodno navedenog proizlazi da institucije Unije nisu počinile očitu pogrešku u ocjeni u definiciji dotičnog proizvoda. Stoga pretpostavka za taj tužbeni razlog nije ispunjena. Osim toga, potrebno je zaključiti da tužitelji samo tvrde da su institucije počinile povredu članka 9. stavka 1., članka 10. i članka 6. stavka 4. temeljne uredbe, ali nisu dostavili dokaze u potporu svojoj argumentaciji. Stoga ovaj prigovor treba odbiti. Što se tiče povrede članka 296. UFEU, tužitelji ističu da institucije Unije nisu ispunile svoju obvezu obrazloženja pobijane uredbe jer je šutnja tih institucija o zamjenjivosti dvaju dotičnih proizvoda, koji se koriste za strojeve koji koriste CutStar opremu, onemogućila tužiteljima da djelotvorno pred Općim sudom zastupaju svoje argumente tužbe prema kojima sustav CutStar čini svitke za strojeve koji tiskaju iz role i svitke za rezanje međusobno zamjenjivim i osporavaju važnu odluku koja je imala značajan utjecaj na sposobnost postupanja i procjenu štete kao i na rezultat ispitnog postupka. U vezi s osnovanošću tog tužbenog razloga, valja podsjetiti na to da iz ustaljene sudske prakse proizlazi da obrazloženje nekog akta mora odgovarati njegovoj naravi i da mora na jasan i nedvosmislen način odražavati zaključke institucije koja je donijela akt, kako bi se zainteresiranim osobama omogućilo upoznavanje s razlozima poduzimanja mjere, kao i nadležnom sudu izvršavanje njegove nadzorne ovlasti (presuda Suda od 29. rujna 2011., Elf Aquitaine/Komisija, C-521/09 P, Zb., str. I-8947. , t. 147.). U tom smislu, valja uzeti u obzir da obveza obrazlaganja predviđena člankom 253. UEZ‑a predstavlja bitnu postupovnu pretpostavku koju treba razlikovati od pitanja osnovanosti obrazloženja koja čini dio materijalne zakonitosti spornog akta (presuda od 29. rujna 2011., Elf Aquitaine protiv Komisije, C‑521/09 P, još neobjavljena u Zborniku, točka 146. i navedena sudska praksa). U slučaju obrazloženja, pogotovo pojedinačnih odluka, obveza obrazloženja istih ima za cilj, osim omogućavanja sudskog nadzora, također pružiti zainteresiranim osobama dovoljnu količinu informacija kako bi mogle ustanoviti sadrži li odluka eventualno neku pogrešku koja bi dopustila da joj se osporava valjanost (presuda Elf Aquitaine protiv Komisije, gore navedena, točke 342. i 148. kao i navedena sudska praksa). Treba zaključiti da pritužba koja se temelji na okolnosti prema kojoj pobijana uredba nije obrazložena ili nije dostatno obrazložena zbog eventualne šutnje institucija Unije o zamjenjivosti dotičnih proizvoda nije osnovana. Naime, institucije Unije ispitale su okolnosti prema kojima fini premazani papir u arcima ili svitcima za strojeve za tisak na arke i svitci za strojeve za tisak na role čine različite skupine i nisu zamjenjivi (uvodna izjava 20. pobijane uredbe), kako zbog fizičkih i tehničkih karakteristika (uvodna izjava 20. kojom se potvrđuje uvodna izjava 18. pobijane uredbe), osobito što se tiče otpornosti na trganje kao i krutosti kao najvažnije razlikovne kriterije (uvodne izjave 18., 35. i 40. pobijane uredbe), tako i ekonomskog gledišta (uvodna izjava 22. pobijane uredbe). Prema tome, institucije Unije nisu povrijedile članak 296. UFEU‑a u mjeri u kojoj tužitelji mogu jasno prepoznati dokaze uzete u obzir u pobijanoj uredbi na temelju kojih je odlučeno o nemogućnosti zamjene svitaka za rezanje za strojeve na arke i svitaka za strojeve na role. Stoga prigovor treba odbiti. Slijedom toga, iz prethodno navedenog proizlazi da deveti tužbeni razlog treba odbiti. Deseti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 8. stavaka 1. i 6. temeljne uredbe Prvo, tužitelji ističu da je prema načelu nepripisivanja, pobijana uredba nevaljana zbog nedostatka obrazloženja jer institucije Unije nisu pružile bitna objašnjenja niti dostatno obrazloženje što se tiče činjenice da neštetna cijena ne prelazi ono što je nužno za otklanjanje štete koju uzrokuje subvencionirani uvoz. Međutim, treba istaknuti da su institucije Unije jasno obrazložile rezultate testa nepripisivanja s obzirom na to da su provele procjenu utjecaja drugih čimbenika na subvencionirani uvoz, kao što je razvoj potrošnje na tržištu Unije (uvodne izjave 445. do 448. pobijane uredbe), cijene sirovina (uvodne izjave 449. do 451. pobijane uredbe), realizaciju izvoza reprezentativnih proizvođača Unije (uvodne izjave 452. i 453. pobijane uredbe), uvoz iz ostalih trećih zemalja (uvodne izjave 454. do 456. pobijane uredbe), kao i prekomjerni stručni kapacitet (uvodne izjave 457. i 458. pobijane uredbe). Prema tome, treba zaključiti da su institucije Unije jasno obrazložile činjenicu da se drugi čimbenici ne mogu smatrati odgovornima za štetu koju su prouzročili subvencionirani uvoz i/ili damping i što je, slijedom toga, neštetna cijena utvrđena na način da ne prelazi ono što je nužno za otklanjanje štete koju je prouzročio taj uvoz. Tužitelji također navode da institucije Unije nisu osigurale da šteta koja se može pripisati drugim čimbenicima različitim od dampinga ili subvencija ne bude uzeta u obzir prilikom utvrđivanja visine pristojbe koja je uvedena za borbu protiv tog uvoza, iako je na navedenim institucijama bio teret dokaza da su provele analizu nepripisivanja. Treba zaključiti da tužitelji samo napominju da je visina uvedene pristojbe 20% i da je neštetna cijena na temelju koje je izračunata ta stopa dobivena dodavanjem profitne marže od 8% troškovima proizvodnje. Kao što to navodi Vijeće, tužitelji ne osporavaju u načelu pristup koji su institucije Unije usvojile što se tiče ciljne dobiti i ne osporavaju da bi ciljna dobit trebala biti određena prema razini koju bi industrija Unije mogla postići kad ne bi bilo subvencioniranog uvoza. U tom pogledu, treba podsjetiti da tužitelji ne osporavaju pouzdanost tih elemenata. Stoga treba istaknuti da tužitelji ne osporavaju visinu uvedenih pristojbi, već samo upozoravaju na izračun marže uklanjanja štete kako se navodi u uvodnoj izjavi 499. pobijane uredbe. U svakom slučaju treba istaknuti da su institucije Unije, sukladno članku 8. stavku 6. temeljne uredbe, ispitale utjecaj drugih poznatih čimbenika koji su mogli prouzročiti štetu industrijama Unije te su zaključile da ni jedan od njih nije bio takve naravi da bi mogao prekinuti uzročnu vezu koja je utvrđena između dampinških uvoza iz Kine i štete koju trpi indsutrija Unije (uvodne izjave 445. i 458. pobijane uredbe). Također, institucije Unije zadovoljile su nužne uvjete za poduzimanje odnosnih mjera. Stoga prigovor treba odbiti. Drugo, tužitelji tvrde da su institucije Unije jednostavno odbile sve razloge za štetu koji su im bili podneseni tijekom ispitnog postupka i ostale osim subvencioniranog uvoza. U tom pogledu, tužitelji samo navode kao primjer da se pretrpljena šteta ne može u cijelosti pripisati uvozu iz Kine, s obzirom na to da se uz gubitak dijela tržišta od 5% tijekom razdoblja ispitnog postupka uvoz iz Kine nije povećao više od 3%, što znači da je drugi konkurent stekao dio tržišta u iznosu od 2% koji je izgubila industrija Unije. Prema tome, tužitelji nisu jedini odgovorni za gubitak dijela tržišta i štetu koja je zbog toga nastala. Kada je riječ o argumentu tužitelja, treba podsjetiti da prema sudskoj praksi Vijeće i Komisija imaju obvezu ispitati potječe li šteta na koju se pozivaju stvarno od subvencioniranog uvoza uz isključenje svih šteta koje potječu od drugih čimbenika (vidjeti, po analogiji, presudu Suda od 11. lipnja 1992., Extramet Industrie/Vijeće, C-358/89, Zb., str. I-3813. , točka 16., i presudu Općeg suda od 25. listopada 2011., CHEMK i KF/Conseil, T-190/08, Zb., str. II-7359. , točka 188.). Također treba podsjetiti da pitanje jesu li šteti koju je pretrpjela industrja Unije pridonijeli i drugi čimbenici osim subvencioniranog uvoza pretpostavlja ocjenu složenih ekonomskih pitanja za koju institucije Unije raspolažu širokom ovlasti ocjene, što znači da sudac Unije ima samo ograničeni nadzor nad tom ocjenom (vidjeti, po analogiji, presudu CHEMK i KF/Vijeće, točka 363. supra , točka 189.). Nadalje, na tužiteljima je da dostave dokaze koji će Općem sudu omogućiti utvrđivanje da je Vijeće počinilo očitu pogrešku u ocjeni prilikom procjene štete [vidjeti presude Shanghai Teraoka Electronic/Vijeće, točka 228. supra , točka 119.; Moser Baer India/Vijeće, točka 228. supra , točka 140., i navedena sudska praksa, i Since Hardware (Guangzhou)/Vijeće, točka 225. supra , točka 137.]. Iz navedene sudske prakse može se zaključiti da procjena štete uzima u obzir sve uvjete utvrđivanja navedene štete, uključujući uzročnu vezu. Međutim, tužitelji se ograničavaju samo na navode koji imaju značaj primjera. Stoga treba zaključiti da tužitelji nisu dostavili nikakve dokaze u potporu svojih argumenata koji bi pokazali da su institucije Unije počinile očitu pogrešku u ocjeni prilikom utvrđivanja uzročne veze. Štoviše, kao što ističe i Vijeće, treba zaključiti da tužitelji ne osporavaju zaključke iz uvodnih izjava 454. i 455. pobijane uredbe prema kojima uvoz iz ostalih trećih zemalja nije znatnije pridonio šteti koju je pretrpjela industrija Unije. Treće, što se tiče pogoršanja izvoznih rezultata industrije Unije, tužitelji osporavaju tvrdnje institucija Unije prema kojima to pogoršanje nije glavni uzrok štete koju su pretrpjeli proizvođači i, slijedom toga, ne prekida uzročnu vezu. Kao što to ističe Vijeće, izvozni rezultati industrije Unije ublažili su štetne učinke subvencijskog uvoza. Naime, uvodna izjava 452. pobijane uredbe osobito navodi: „S obzirom na to da izvoz ima važnu ulogu u očuvanju visoke iskorištenosti kapaciteta kako bi se pokrili visoki fiksni troškovi ulaganja u strojeve, smatralo se da je unatoč pogoršanju realizacije izvoza ukupno imao pozitivan učinak. U skladu s tim, smatra se da, čak i ako je smanjenje izvoznih aktivnosti moglo doprinijeti ukupnom pogoršanju stanja industrije Unije, one su s druge strane ipak ublažile gubitke pretrpljene na tržištu Unije i stoga kao takve nisu mogle prekinuti uzročno‑posljedičnu vezu utvrđenu između subvencioniranog uvoza iz NRK‑a i štete koju je pretrpjela industrija Unije.“ U tom pogledu, treba zaključiti da tužitelji nisu dostaviti dovoljno dokaza pomoću kojih bi mogli dokazati da su institucije Unije počinile očitu pogrešku u ocjeni prilikom utvrđivanja uzročne veze. Uzimajući u obzir cjelokupna prethodna razmatranja, treba u cijelosti odbiti deseti tužbeni razlog. Slijedom navedenog, tužbu treba u cijelosti odbiti. Troškovi Sukladno odredbama članka 87. stavka 2. Poslovnika, stranka koja ne uspije u postupku snosi troškove, ako je takav zahtjev postavljen. Tužitelji nisu uspjeli u postupku i stoga, osim vlastitih, snose i troškove Vijeća, Cepifinea, Sappi Europe, Burgo Group i Lecte, sukladno njihovim zahtjevima. Komisija snosi vlastite troškove, sukladno članku 87. stavku 4. prvom podstavku Poslovnika. Slijedom navedenoga, OPĆI SUD (treće vijeće) proglašava i presuđuje: 1. Tužba se odbija. 2. Gold East Paper (Jiangsu) Co. Ltd i Gold Huasheng Paper (Suzhou Industrial Park) Co. Ltd snose, osim vlastitih troškova, i troškove kojima su bili izloženi Vijeće Europske unije, Cepifine AISBL, Sappi Europe SA, Burgo Group SpA i Lecta SA. 3. Europska komisija snosi vlastite troškove. Czúcz Labucka Gratsias Objavljeno na javnoj raspravi u Luxembourgu 11. rujna 2014. Potpisi Sadržaj Pravni okvir2 Okolnosti spora10 Ispitni postupak10 Pobijana uredba11 Postupak i zahtjevi stranaka11 Pravo12 Prvi tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 15. stavka 1. temeljne uredbe13 Drugi tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 6. točke (d) i članka 4. temeljne uredbe17 Prvi dio, koji se odnosi na korištenje Taiwana kao odgovarajuće referentne vrijednosti17 Drugi dio, koji se odnosi na navodni izostanak dokaza specifičnosti22 Treći tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 4. temeljne uredbe25 Četvrti tužbeni razlog kojim se navodi povreda članka 7. stavka 3. temeljne uredbe30 Peti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 6. točke (b) temeljne uredbe33 Šesti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 14. stavka 2. temeljne uredbe36 Sedmi tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 8. stavka 1. temeljne uredbe39 Prvi dio, koji se odnosi na navodni izostanak opravdanja za izuzeće finskog proizvođača iz procjene štete41 Drugi dio, koji se odnosi na načine navodne ocjene mikroekonomskih pokazatelja štete utemeljene na četiri reprezentativna proizvođača Unije.43 Osmi tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 2. točke (d) i članka 15. temeljne uredbe46 Deveti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 8., članka 9., stavka 1. i članka 10. temeljne uredbe49 Deseti tužbeni razlog koji se odnosi na povredu članka 8. stavaka 1. i 6. temeljne uredbe53 Troškovi56 ( *1 ) Jezik postupka: engleski ( ) Povjerljivi podaci uklonjeni.

62015TJ0374

lt

) I. Ginčo aplinkybės 2009 m. gruodžio 18 d. ieškovė V M Vermögens‑Management GmbH pagal 2009 m. vasario 26 d. Tarybos reglamentą (EB) Nr. 207/2009 dėl Europos Sąjungos prekių ženklo ( OL L 78, 2009, p. 1 ) pateikė Europos Sąjungos intelektinės nuosavybės tarnybai (EUIPO) paraišką įregistruoti Europos Sąjungos prekių ženklą. Prekių ženklas, kurį buvo prašyta įregistruoti, yra žodinis žymuo „Vermögensmanufaktur“. Paslaugos, kurioms prašoma įregistruoti prekių ženklą, priklauso peržiūrėtos ir iš dalies pakeistos 1957 m. birželio 15 d. Nicos sutarties dėl tarptautinės prekių ir paslaugų klasifikacijos ženklams registruoti 35 ir 36 klasėms ir pagal kiekvieną iš jų atitinka šį aprašymą: – 35 klasė: „Reklama; verslo vadyba; verslo administravimas; įstaigų veikla“, – 36 klasė: „Draudimas; finansinės operacijos; piniginės operacijos; portfelio valdymas; finansinės konsultacijos; nekilnojamojo turto operacijos“. Europos Sąjungos prekių ženklo paraiška buvo paskelbta 2011 m. vasario 8 d. Bendrijos prekių ženklų biuletenyje Nr. 26/2011. Prašomas prekių ženklas 2011 m. gegužės 18 d. buvo įregistruotas numeriu 8770042. 2012 m. liepos 30 d. įstojusi į bylą šalis DAT Vermögensmanagement GmbH pateikė prašymą EUIPO pripažinti ginčijamo prekių ženklo registraciją negaliojančia dėl visų paslaugų, kurioms jis įregistruotas. Grįsdama prašymą įstojusi į bylą šalis pateikė 1–6 priedus; šie priedai nurodyti 2015 m. balandžio 29 d. sprendimo, kuriuo EUIPO penktoji apeliacinė taryba patenkino jos apeliaciją (toliau – ginčijamas sprendimas), 3 punkte. Grindžiant šį prašymą nurodytas negaliojimo pagrindas – Reglamento Nr. 207/2009 52 straipsnio 1 dalies a punkte, siejamame su šio reglamento 7 straipsnio 1 dalies b ir c punktais, nurodytas pagrindas. 2013 m. sausio 15 d. ieškovė pateikė pastabas, kurių data nurodyta 2013 m. sausio 9 d., ir pareikalavo atmesti visą prašymą dėl prekių ženklo registracijos pripažinimo negaliojančia. Šiuo tikslu ji pateikė 1–17 priedus; šie priedai minimi ginčijamo sprendimo 5 punkte. 2013 m. birželio 7 d. įstojusi į bylą šalis pateikė pastabas dėl ieškovės 2013 m. sausio 15 d. pastabų (toliau – 2013 m. birželio 7 d. pastabos) ir pateikė 7–25 priedus; šie priedai minimi ginčijamo sprendimo 3 punkte. Ji taip pat paprašė pratęsti terminą, kad galėtų pateikti papildomų įrodymų; su jais ji prašė leisti susipažinti Deutsches Patent‑ und Markenamt (Vokietijos patentų ir prekių ženklų tarnyba), tačiau jų dar negavo. (Praleista) 2013 m. rugpjūčio 23 d. įstojusi į bylą šalis pateikė naujas pastabas (toliau – 2013 m. rugpjūčio 23 d. pastabos), prie kurių pridėti 26–30 priedai; šie priedai minimi ginčijamo sprendimo 3 punkte. Šias įstojusios į bylą šalies pastabas Anuliavimo skyrius klaidingai palaikė ieškovės pastabomis ir apie jas kaip tokias pranešė įstojusiai į bylą šaliai 2013 m. rugsėjo 2 d. Jis taip pat informavo abi šalis, kad rungimosi principu grindžiama procedūros dalis baigta. Tą pačią dieną, aptikęs savo klaidą, Anuliavimo skyrius panaikino savo ankstesnį tos pačios dienos pranešimą ieškovei. 2013 m. spalio 14 d. EUIPO pranešė ieškovei apie įstojusios į bylą šalies 2013 m. birželio 7 d. pateikto prašymo pratęsti terminą atmetimą dėl to, kad pastaroji jo nemotyvavo, ir apie neatsižvelgimą į 2013 m. rugpjūčio 23 d. pastabas. EUIPO jai nurodė, kad 2013 m. rugpjūčio 23 d. įstojusios į bylą šalies laiško kopija jai perduota tik susipažinti. (Praleista) 2013 m. gruodžio 10 d. Anuliavimo skyrius atmetė prašymą pripažinti prekių ženklo registraciją negaliojančia. Savo sprendimą jis iš esmės grindė tuo, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ negali turėti konkrečios reikšmės kalbant apie atitinkamas paslaugas dėl jų nematerialaus pobūdžio. Todėl, jo nuomone, vokiečių kalbos žodžio „Vermögen“ ir vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ derinys ginčijamo prekių ženklo paraiškos padavimo dieną (toliau – reikšminga data) turėjo skiriamąjį požymį ir paslaugų neapibūdino. 2014 m. vasario 5 d. įstojusi į bylą šalis, remdamasi Reglamento Nr. 207/2009 58–64 straipsniais, pateikė EUIPO apeliaciją dėl Protestų skyriaus sprendimo. 2014 m. balandžio 10 d. ji pateikė rašytinį pareiškimą, kuriame išdėstė apeliacijos pagrindus ir pateikė ginčijamo sprendimo 8 punkte minimus dokumentus. 2014 m. birželio 25 d. ji pateikė rašytinį pareiškimą, kuriame išdėstė apeliacijos pagrindus, ir pateikė ginčijamo sprendimo 9 punkte minimus dokumentus. Ginčijamu sprendimu EUIPO penktoji apeliacinė taryba patenkino įstojusios į bylą šalies apeliaciją. Pirma, ji nusprendė, kad ieškovės ir įstojusios į bylą šalies jai pateikti dokumentai tebuvo įrodymai, kuriais papildomi ir sukonkretinami jau pateikti įrodymai, todėl juos priimdama ji naudojosi turimais vertinimo įgaliojimais. Antra, ji nusprendė, kad ginčijamas prekių ženklas yra apibūdinamasis ir neturi skiriamojo požymio. Todėl ji panaikino Anuliavimo skyriaus sprendimą ir pripažino ginčijamo prekių ženklo registraciją negaliojančia. (Praleista) III. Šalių reikalavimai Ieškovė Bendrojo Teismo prašo: – panaikinti ginčijamą sprendimą, – priteisti iš EUIPO bylinėjimosi išlaidas. (Praleista) EUIPO Bendrojo Teismo prašo: – atmesti ieškinį, – priteisti iš ieškovės bylinėjimosi išlaidas. Įstojusi į bylą šalis atsakyme į ieškinį formaliai nepateikė reikalavimų. II. Dėl teisės A. Dėl reikalavimų dėl ginčijamo sprendimo panaikinimo (Praleista) 1. Dėl trečiojo pagrindo, susijusio su Reglamento Nr. 207/2009 7 straipsnio 1 dalies c punkto pažeidimu Ieškovė iš esmės tvirtina, jog Apeliacinė taryba klaidingai nusprendė, kad ginčijamas prekių ženklas apibūdina nurodytas paslaugas, kaip tai suprantama pagal Reglamento Nr. 207/2009 7 straipsnio 1 dalies c punktą. Jos argumentai susiję, pirma, su apibrėžiant atitinkamą visuomenę padaryta klaida ir, antra, su vertinant ginčijamą prekių ženklą – tiek bendrai, tiek dėl atskirų jos elementų – padaryta klaida. EUIPO ir įstojusi į bylą šalis ginčija ieškovės argumentus. (Praleista) b) Dėl ginčijamo prekių ženklo vertinimo (Praleista) 2) Dėl vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ reikšmės Ginčijamo sprendimo 25 punkte Apeliacinė taryba iš esmės nurodė, remdamasi internetine vokiečių kalbos žodyno Duden versija, tačiau praleisdama dėl akivaizdžios korektūros klaidos žodį „aukštą“, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ kilęs iš lotynų kalbos žodžių „manus“ (ranka) ir „facere“ (daryti) ir reiškia „nedidelę pramonės ar komercinę įmonę, kurioje rankomis visi ar iš dalies gaminami labai specializuoti gaminiai, o tai lemia aukštą jų kokybę“. Nors neginčijama, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ reiškia gaminių gamybos vietą, ieškovė nesutinka, kad reikšmingą datą jis galėjo, viena vertus, taip pat nurodyti įmonę, teikiančią paslaugas, ir, antra vertus, reikšti individualizuotas ir aukštos kokybės paslaugas. Pirma, kalbant apie vokiečių kalbos žodį „Manufaktur“, pažymėtina, kad, atsižvelgiant į paslaugas, matyti, jog ginčijamo sprendimo 27 punkte Apeliacinė taryba nusprendė, kad įstojusi į bylą šalis įtikinamai įrodė, kad reikšmingą datą toks vartojimas, be kita ko, finansinėms paslaugoms buvo galimas. Tuo tikslu ji nurodė vokiečių kalbos leksinius junginius „Finanzmanufaktur“ ir „Kreditmanufaktur“ (toliau atitinkamai – junginys „Finanzmanufaktur“ ir junginys „Kreditmanufaktur“). Pažymėtina, kad įstojusi į bylą šalis prie 2013 m. birželio 7 d. pastabų pridėjo įvairių įrodymų, kurie minimi ginčijamo sprendimo 3 punkte, kad reikšmingą datą vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ buvo vartojamas kalbant apie paslaugas, ypač finansines. Ji pateikė 10, 11 ir 18–21 priedus, iš kurių matyti, kad junginys „Finanzmanufaktur“ ir junginys „Kreditmanufaktur“ buvo vartojami dar iki šios datos. Vis dėlto ieškovė nurodo, kad reikia atsižvelgti į tai, jog atitinkamą visuomenę sudaro plačioji visuomenė, tačiau 2013 m. birželio 7 d. pastabų 10, 11 ir 20 priedai paimti iš specializuotos finansų srities spaudos, o 18 ir 19 priedai – iš specializuotų į vokiečių kalbą išverstų leidinių anglų kalba. Šiuo klausimu, viena vertus, reikia manyti, jog tai, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ vartojamas specializuotoje spaudoje, dar nereiškia, kad atitinkama visuomenė negalės pastebėti šio žodžio ir paslaugų sąsajos. Iš tiesų, atsižvelgiant į nurodytas 35 ir 36 klasių paslaugas, matyti, kad atitinkama visuomenė, net jei ją iš dalies sudaro plačioji visuomenė (žr. šio sprendimo 36 ir 37 punktus), gali skaityti specializuotą, ypač finansų srities, spaudą. Antra vertus, iš 2013 m. birželio 7 d. pastabų 18 ir 19 priedų nematyti, kad tai yra vertimai. Bet kuriuo atveju šiuose vokiečių kalba surašytuose dokumentuose žodis „Manufaktur“ vartojamas siejant jį su paslaugomis. Be to, ieškovės argumentas, jog junginys „Finanzmanufaktur“ buvo vartojamas 2013 m. birželio 7 d. pastabų 11 ir 17 prieduose išskirtas kabutėmis arba kaip įmonės pavadinimas ir tai neleidžia įrodyti jo apibūdinamojo pobūdžio, yra nereikšmingas. Klausimas iš tiesų yra šis: ar reikšmingą datą vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ galėjo būti vartojamas kalbant apie paslaugas. Iš minėtų priedų matyti, kad jis buvo taip vartojamas, be to, kalbant ir apie finansines paslaugas. Dėl tos pačios priežasties argumentas, jog nurodytuose pavyzdžiuose nėra žodžių junginio vokiečių kalba „Vermögensmanufaktur“ (toliau – junginys „Vermögensmanufaktur“), ir argumentas, jog vokiečių kalbos terminų „Finanz“ ir „Kredit“, vartojamų su vokiečių kalbos žodžiu „Manufaktur“, reikšmė yra konkretesnė nei vokiečių kalbos žodžio „Vermögen“, vartojamo su pastaruoju terminu, yra nereikšmingi. Vadinasi, reikia nuspręsti, kad ginčijamo sprendimo 27 punkte Apeliacinė taryba galėjo pagrįstai nuspręsti, jog reikšmingą datą vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ galėjo būti siejamas su paslaugomis. Antra, dėl vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“, kaip reiškiančio individualizuotas ir aukštos kokybės paslaugas, vartojimo Apeliacinė taryba ginčijamo sprendimo 27 punkte nusprendė, kad įstojusi į bylą šalis įtikinamai įrodė, jog reikšmingą datą šis žodis buvo taip vartojamas. Ieškovė mano, jog neįrodyta, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ reikštų individualizuotų ir aukštos kokybės gaminių pažadą. Vis dėlto šiuos argumentus reikia atmesti. Iš tiesų, pirma, dėl ginčijamo sprendimo 25 punkte nurodytos aukštos kokybės Apeliacinė taryba iš esmės pažymėjo, remdamasi internetine vokiečių kalbos žodyno Duden versija, kad vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ reiškia „nedidelę <…> įmonę, kurioje rankomis visi ar iš dalies gaminami labai specializuoti gaminiai, o tai lemia aukštą jų kokybę“ (žr. šio sprendimo 40 punktą). Pažymėtina, kad ieškovė neginčija šios minėto žodyno pateikiamos apibrėžties. Nors Apeliacinė taryba nenurodė, kad reikšmingą datą ši apibrėžtis egzistavo, reikia pažymėti, kad tiek ieškovė, tiek įstojusi į bylą šalis pateikė 2012 m. vokiečių kalbos žodyno Duden internetinės versijos ištraukas, kuriose pateikta vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ apibrėžtis identiška nurodytai Apeliacinės tarybos su žodžiu „aukštą“. Be to, palyginus vokiečių kalbos žodyno Duden popierinės versijos šeštąjį ir septintąjį leidimus, atitinkamai 2006 ir 2011 m., matyti, kad pastarajame leidime buvo pridėta nuoroda į aukštą kokybę. Vadinasi, atsižvelgiant, kaip ir EUIPO, į aplinkybę, kad termino reikšmė kinta bėgant laikui ir kad naujo žodyno leidimo parengimas ir redagavimas trunka tam tikrą laiką, manytina, kad vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ reikšmė pakito tikrai dar iki 2011 m. Antra, dėl nurodomų individualizuotų gaminių pasakytina, jog neginčijama, kad reikšmingą datą vokiečių kalbos žodis „Manufaktur“ buvo siejamas su rankų darbu, taigi, jis išreiškė mintį, kad gamyba buvo labiau individualizuota negu gamyklos ar gamybos grandinės atveju. Be to, 2013 m. birželio 7 d. pastabų 10 priede, kuriame yra pateiktas 2009 m. birželio 15 d. spaudos straipsnis, vokiečių kalbos leksinis junginys „Finanzmanufakturen“ vartojamas su konotacija, kuria pabrėžiamas skirtumas tarp, viena vertus, gamybos gamykloje ir grandinėje ir, kita vertus, gamybos manufaktūroje. Be to, mintis, jog gamyba manufaktūroje evoliucionavo į gamybą gamykloje ir atitinkamai į gamybos grandinę, taigi į mažiau individualizuotą gamybą, taip pat matyti iš 2013 m. birželio 7 d. pastabų 21 priedo, kuriame nurodyta 2007 m. data ir kuriame minimi vokiečių kalbos posakiai „Industrialisierung der Kreditprozesse“ (kreditavimo proceso industrializacija), „Die „Kreditmanufaktur als Ausgangbasis“ (kredito manufaktūra kaip išeities taškas) ir „Von der Kreditmanufaktur zur Kreditfabrik“ (nuo kredito manufaktūros iki kredito fabriko). Galiausiai, bankų siūlomos labiau individualizuotos gamybos idėja matyti iš 2013 m. birželio 7 d. pastabų 18 ir 19 priedų, kuriuose pateikta 1927 ir 1981 m. informacija, kuria remiantis iš esmės bankai turi būti ne finansinio tarpininkavimo centrai, o kredito manufaktūros. Atsižvelgiant į tai, kas išdėstyta, reikia nuspręsti, kad egzistuoja ankstesnių už reikšmingą datą duomenų, taip pat už šią datą vėlesnių duomenų, kurie patvirtina ginčijamame sprendime pasirinktą vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ apibrėžtį. Šiuo klausimu primintina, kad Teisingumo Teismas yra ne kartą nusprendęs, jog galima atsižvelgti į įrodymus, kurie, nors ir vėlesni nei paraiškos padavimo momentas, leidžia daryti išvadas apie tuo momentu buvusią padėtį (žr. 2014 m. kovo 6 d. Sprendimo Pi‑Design ir kt. / Yoshida Metal Industry, C‑337/12 P–C‑340/12 P , nepaskelbtas Rink., EU:C:2014:129 , punktą ir nurodytą teismo praktiką; šiuo klausimu taip pat žr. 2004 m. spalio 5 d. Nutarties Alcon / VRDT, C‑192/03 P , EU:C:2004:587 , punktą). Taigi Apeliacinė taryba nepadarė vertinimo klaidos, kai iš esmės nusprendė, kad nors pradinė vokiečių kalbos žodžio „Manufaktur“ reikšmė buvo įmonė, kurioje gaminiai gaminami rankomis, reikšmingą datą jis taip pat reiškė individualizuotos ir aukštos kokybės gamybos idėją ir galėjo būti vartojamas kalbant apie paslaugas. (Praleista) Remdamasis šiais motyvais, BENDRASIS TEISMAS (šeštoji kolegija) nusprendžia: 1. Atmesti ieškinį. 2. VM Vermögens ‑ Management GmbH padengia savo pačios ir Europos Sąjungos intelektinės nuosavybės tarnybos (EUIPO) bylinėjimosi išlaidas . 3. DAT Vermögensmanagement GmbH padengia savo pačios bylinėjimosi išlaidas. Berardis Papasavvas Spineanu‑Matei Paskelbta 2017 m. rugsėjo 7 d. viešame posėdyje Liuksemburge. Parašai. ( *1 ) Proceso kalba: vokiečių. ( ) Pateikiami tik tie šio sprendimo punktai, kuriuos Bendrasis Teismas mano tikslinga paskelbti.

61998CJ0022

nl

Overwegingen van het arrest 1 Bij arrest van 15 januari 1998, ingekomen bij het Hof op 28 januari daaraanvolgend, heeft het Hof van Beroep te Gent krachtens artikel 177 EG-Verdrag (thans artikel 234 EG) twee prejudiciële vragen gesteld over de uitlegging van artikel 90, leden 1 en 2, EG-Verdrag (thans artikel 86, leden 1 en 2, EG), junctis de artikelen 6 EG-Verdrag (thans, na wijziging, artikel 12 EG), 85 en 86 EG-Verdrag (thans de artikelen 81 EG en 82 EG). 2 Deze vragen zijn gerezen in strafzaken tegen J. C. Becu en A. Verweire, alsook tegen de vennootschappen NV Smeg (hierna: "Smeg") en NV Adia Interim (hierna: "Adia Interim"), waarvan zij respectievelijk directeur en beheerder zijn, die er allen van worden verdacht, met schending van het bepaalde in de wet van 8 juni 1972 betreffende de havenarbeid (Belgisch Staatsblad van 10 augustus 1972, blz. 8826; hierna: "wet van 1972"), in het Gentse havengebied havenarbeid te hebben laten verrichten door niet-erkende havenarbeiders. De nationale regeling 3 Artikel 1 van de wet van 1972 bepaalt: "Niemand mag in de havengebieden, havenarbeid laten verrichten door andere werknemers dan erkende havenarbeiders." Volgens artikel 4 van die wet worden de werkgever, zijn aangestelden of lasthebbers, die arbeid doen of laten verrichten in strijd met de bepalingen van de wet of de uitvoeringsbesluiten ervan, met een boete gestraft. 4 Voor de omschrijving van "havengebieden" en "havenarbeid" verwijst artikel 2 van de wet van 1972 naar de koninklijke besluiten ter uitvoering van de wet van 5 december 1968 betreffende de collectieve arbeidsovereenkomsten en de paritaire comités (Belgisch Staatsblad van 15 januari 1969, blz. 267; hierna: "wet van 1968"). De artikelen 35 en 37 van de wet van 1968 voorzien in de oprichting, door de Koning, van paritaire comités van werkgevers en werknemers en, op verzoek van die comités, van paritaire subcomités. De paritaire comités en subcomités zijn samengesteld uit een voorzitter en een ondervoorzitter, een gelijk aantal vertegenwoordigers van werkgeversorganisaties en van werknemersorganisaties, en twee of meer secretarissen (artikel 39). Zij hebben onder meer als opdracht, collectieve arbeidsovereenkomsten door de vertegenwoordigde organisaties tot stand te doen komen (artikel 38). 5 Ingevolge artikel 6 van de wet van 1968 kunnen collectieve overeenkomsten in een paritair comité of subcomité worden aangegaan. Voor dat geval bepalen de artikelen 24 en 28 van genoemde wet, dat zij moeten worden aangegaan door alle organisaties die erin vertegenwoordigd zijn, en dat zij, op verzoek van een van hen, of van het orgaan waarin zij zijn gesloten, door de Koning algemeen verbindend kunnen worden verklaard. Volgens artikel 31 van de wet van 1968 is een algemeen verbindend verklaarde overeenkomst bindend voor alle werkgevers en werknemers die behoren tot het ressort van het betrokken paritair orgaan, en voor zover zij vallen onder de werkingssfeer zoals deze in de overeenkomst is bepaald. 6 Artikel 1 van het koninklijk besluit van 12 januari 1973 tot oprichting en tot vaststelling van de benaming en van de bevoegdheid van het paritair comité van het havenbedrijf (Belgisch Staatsblad van 23 januari 1973, blz. 877), zoals onder meer gewijzigd bij het koninklijk besluit van 8 april 1989 (Belgisch Staatsblad van 20 april 1989, blz. 6599; hierna: "koninklijk besluit van 1973"), definieert "havenarbeid" als volgt: "alle behandelingen van goederen welke per zee- of binnenschepen, spoorwagens of vrachtwagens aan- of afgevoerd worden, en de met deze goederen in verband staande bijkomende diensten, ongeacht deze activiteiten geschieden in de dokken, op bevaarbare waterwegen, op de kaden of in de instellingen welke gericht zijn op invoer, uitvoer en doorvoer van goederen, alsook alle behandelingen van goederen, welke per zee- of binnenschepen aan- of afgevoerd worden op de kaden van nijverheidsinstellingen". 7 Volgens datzelfde artikel 1 van het koninklijk besluit van 1973 moet onder "behandelingen" worden verstaan: "laden, lossen, stuwen, ontstuwen, omstuwen, storten, trimmen, klasseren, sorteren, calibreren, stapelen, ontstapelen, alsmede samenstellen en ontbinden van eenheidsladingen". 8 Het koninklijk besluit van 1973 bepaalt ook de geografische grenzen van verschillende "havengebieden", waaronder dat van Gent. 9 De definities van "havenarbeid" en "havengebieden" worden herhaald in artikel 2 van het koninklijk besluit van 12 augustus 1974 tot oprichting en tot vaststelling van de benaming en van de bevoegdheid van paritaire subcomités voor het havenbedrijf en tot vaststelling van het aantal leden ervan (Belgisch Staatsblad van 10 september 1974, blz. 11020; hierna: "koninklijk besluit van 1974"), dat op verzoek van het paritair comité voor het havenbedrijf verschillende paritaire subcomités heeft opgericht, waaronder een voor de haven van Gent. Deze subcomités zijn bevoegd voor alle werknemers en hun werkgevers die, in de betrokken havengebieden, als hoofd- of nevenactiviteit havenarbeid verrichten. 10 Volgens artikel 3 van de wet van 1972 "bepaalt de Koning de voorwaarden en de modaliteiten van de erkenning van de havenarbeiders op advies van het voor het betrokken havengebied bevoegd paritair comité". 11 Voor de haven van Gent zijn die voorwaarden en modaliteiten vastgesteld bij het koninklijk besluit van 21 april 1977 betreffende de voorwaarden en modaliteiten van de erkenning van havenarbeiders in het Gentse havengebied (Belgisch Staatsblad van 10 juni 1977, blz. 7760; hierna: "koninklijk besluit van 1977"), uitgevaardigd op advies van het bevoegde paritair subcomité. 12 Dat koninklijk besluit bepaalt in artikel 3, § 1: "Voor erkenning als havenarbeider komt in aanmerking de werknemer die aan volgende voorwaarden voldoet: 1_ van goed gedrag en zeden zijn; 2_ door de arbeidsgeneeskundige dienst voor havenarbeid medisch geschikt verklaard zijn; 3_ minimum 21 jaar en maximum 45 jaar zijn; 4_ voldoende professionele taalkennis bezitten om alle bevelen en onderrichtingen in verband met het uit te voeren werk te kunnen verstaan; 5_ de voorbereidingslessen tot veilig werken hebben gevolgd; 6_ de nodige technische bekwaamheid bezitten om het werk te kunnen uitvoeren; 7_ in het verleden niet het voorwerp zijn geweest van een maatregel van intrekking van erkenning van havenarbeider (...)" 13 Overeenkomstig artikel 3, § 2, van het koninklijk besluit van 1977 "beslist het paritair subcomité over de erkenning, rekening gehouden met de behoefte aan arbeidskrachten". Het hoofdgeding 14 Smeg is een vennootschap naar Belgisch recht, die in het Gentse havengebied, zoals omschreven in de koninklijke besluiten van 1973 en 1974, een graanopslagplaats exploiteert. Haar activiteiten bestaan enerzijds in het laden en lossen van graanschepen, en anderzijds in het opslaan van graan voor rekening van derden. De goederen worden aan- en afgevoerd per schip, spoor of vrachtwagen. 15 Voor het werk op de kaaien, dat wil zeggen de specifieke havenarbeid, zoals het laden en lossen van graanschepen, doet Smeg een beroep op erkende havenarbeiders. Voor het overige werk, dat wordt verricht wanneer het graan zich in de silo bevindt, te weten het laden en lossen in het magazijn, het wegen, het verplaatsen, het onderhoud van de installaties, de activiteiten in de silo's, op de weegbrug, het laden en lossen van treinen en vrachtwagens, doet zij geen beroep op erkende havenarbeiders, maar op arbeiders die zij zelf tewerkstelt, of op tijdelijke werkkrachten die haar door Adia Interim, een uitzendbureau naar Belgisch recht, ter beschikking worden gesteld. 16 Het Openbaar ministerie dagvaardde Smeg en haar directeur J. C. Becu, alsook Adia Interim en haar beheerder A. Verweire, voor de Correctionele Rechtbank te Gent, ter zake dat zij, met schending van het bepaalde in de wet van 1972, in het Gentse havengebied havenarbeid hadden laten verrichten door niet-erkende havenarbeiders. 17 Bij vonnis van 20 november 1995 sprak de Correctionele Rechtbank te Gent de verdachten vrij, op grond dat de wet van 1972 en de koninklijke besluiten van 1973 en 1974 inderdaad onverenigbaar waren met artikel 90, lid 1, juncto artikel 86 EG-Verdrag. Zij beschouwde het verschil tussen het uurloon van de werknemers bij Smeg (667 BFR) en dat van de erkende havenarbeiders (minimum 1 335 BFR) als onbillijk in de zin van artikel 86, tweede alinea, sub a, van het Verdrag, voor zover volgens de bepalingen van de wet van 1972 ook de gewone onderhoudswerkzaamheden op de terreinen van Smeg door laatstgenoemden zouden moeten worden verricht. 18 Het Openbaar ministerie stelde tegen het vonnis in eerste aanleg hoger beroep in bij het Hof van Beroep te Gent. Dit stelde vast, dat de feiten van de bij hem aanhangige zaak ongeveer dezelfde waren als die welke aanleiding hadden gegeven tot het arrest van het Hof van 10 december 1991, Merci convenzionali porto di Genova (C-179/90, Jurispr. blz. I-5889; hierna: "arrest Merci"). Het wees er echter op, dat er tussen beide zaken een essentieel verschil is. Anders dan de Italiaanse wettelijke regeling die in de zaak Merci in het geding was, regelt de Belgische wettelijke regeling enkel de erkenning van het beroep van de havenarbeiders, de enige arbeiders die bepaalde activiteiten in een welbepaald gebied mogen verrichten, en verleent het geenszins een monopolie aan ondernemingen of corporaties. 19 In die omstandigheden heeft het Hof van Beroep te Gent besloten, de behandeling van de zaak te schorsen en het Hof de volgende twee vragen te stellen: "1) Kunnen gemeenschapsonderdanen, weze het fysieke personen of rechtspersonen, bij de huidige stand van het gemeenschapsrecht, aan artikel 90, lid 1, EG-Verdrag, junctis de artikelen 7, 85 en 86 van dat Verdrag rechten ontlenen die de lidstaten in acht moeten nemen, wanneer in havengebieden het laden en lossen in het bijzonder van goederen die uit de ene lidstaat over zee in het grondgebied van een andere lidstaat worden ingevoerd en de havenarbeid in het algemeen, exclusief wordt voorbehouden aan $erkende havenarbeiders', waarvan de voorwaarden en de modaliteiten tot erkenning op advies van het voor het betrokken havengebied bevoegd paritair comité worden bepaald door de Koning, waarbij opgelegde tarieven moeten toegepast worden, ook al kunnen die verrichtingen door gewone (d.w.z. niet erkende haven-) arbeiders worden verricht? 2) Moeten erkende havenarbeiders, zoals bedoeld in artikel 1 van de wet van 8 juni 1972 en die het uitsluitende recht hebben havenarbeid te verrichten in de havengebieden zoals nader in de wettelijke bepalingen ter zake omschreven, aangezien worden als belast met het beheer van diensten van algemeen economisch belang in de zin van artikel 90, lid 2, EG-Verdrag, die hun bijzondere taak niet langer meer zouden kunnen vervullen indien artikel 90, lid 1, en de verbodsbepalingen van de artikelen 7, 85 en 86 EG-Verdrag op hen zouden worden toegepast?" De eerste vraag 20 Met zijn eerste vraag wenst de nationale rechter in wezen te vernemen, of artikel 90, lid 1, junctis de artikelen 6, eerste alinea, 85 en 86 van het Verdrag, aldus moet worden uitgelegd, dat het particulieren het recht verleent zich te verzetten tegen de toepassing van een regeling van een lidstaat, die hen verplicht voor havenarbeid uitsluitend een beroep te doen op erkende havenarbeiders, zoals die bedoeld in de wet van 1972, en aan dezen een beloning te betalen die het loon van hun eigen werknemers of het loon dat zij aan andere werknemers betalen, ver overschrijdt. 21 Dienaangaande zij er eerst op gewezen, dat volgens de rechtspraak van het Hof de bepalingen van het Verdrag die, zoals de artikelen 6, eerste alinea, 85 en 86, rechtstreekse werking hebben, ook in het kader van artikel 90 EG die werking behouden en voor de justitiabelen rechten in het leven roepen die de nationale rechter dient te beschermen (zie, onder meer, arrest Merci, punt 23, en arrest van 17 juli 1997, GT-Link, C-242/95, Jurispr. blz. I-4449, punt 57). 22 Vervolgens moet eraan worden herinnerd, dat artikel 90, lid 1, van het Verdrag bepaalt: "De lidstaten nemen of handhaven met betrekking tot de openbare bedrijven en de ondernemingen waaraan zij bijzondere of uitsluitende rechten verlenen, geen enkele maatregel welke in strijd is met de regels van dit Verdrag, met name die bedoeld in de artikelen 6 en 85 tot en met 94." 23 Ten slotte moet worden erkend, dat de nationale regeling die in het hoofdgeding aan de orde is, door het verrichten van bepaalde werkzaamheden in welbepaalde gebieden aan een bepaalde categorie personen voor te behouden, aan die personen bijzondere of uitsluitende rechten in de zin van bovengenoemde bepaling verleent. Dat is te meer het geval nu de door het Gentse paritair subcomité op grond van het koninklijk besluit van 1977 verleende erkenningen enkel gelden voor het Gentse havengebied en niet automatisch worden toegekend aan alle havenarbeiders die voldoen aan de voorwaarden om er aanspraak op te maken, maar worden afgegeven volgens de behoefte aan arbeidskrachten. 24 Het verbod van artikel 90, lid 1, van het Verdrag, een bepaling die behoort tot het derde deel, titel V (thans, na wijziging, titel VI EG), hoofdstuk 1, betreffende de mededingingsregels, eerste afdeling, getiteld "Regels voor de ondernemingen", van het EG-Verdrag, is echter enkel van toepassing indien de daarin bedoelde maatregelen "ondernemingen" betreffen. 25 Vaststaat evenwel, dat de arbeids- en salarisvoorwaarden, met name die van de erkende havenarbeiders van het Gentse havengebied, worden geregeld door collectieve arbeidsovereenkomsten, gesloten op grond van de wet van 1968 en krachtens die wet algemeen verbindend verklaard bij koninklijk besluit [zie, voor de haven van Gent, het koninklijk besluit van 11 mei 1979 (Belgisch Staatsblad van 28 juni 1979, blz. 7378)]. Bovendien betoogt de Belgische regering onweersproken, dat de verschillende ondernemingen die havenarbeid laten verrichten, de erkende havenarbeiders daadwerkelijk aanwerven op grond van arbeidsovereenkomsten voor bepaalde tijd, voor een meestal korte periode en met het oog op het vervullen van welbepaalde taken. 26 In die omstandigheden moet worden geconcludeerd, dat de erkende havenarbeiders zich ten opzichte van de ondernemingen waarvoor zij havenarbeid verrichten, bevinden in een arbeidsverhouding die wordt gekenmerkt door de omstandigheid dat zij de betrokken arbeid verrichten voor en onder het gezag van elk van die ondernemingen, zodat zij moeten worden beschouwd als "werknemers" in de zin van artikel 48 EG-Verdrag (thans, na wijziging, artikel 39 EG), zoals uitgelegd in de rechtspraak van het Hof (zie voor de definitie van het begrip werknemer het arrest Merci, punt 13). Aangezien de havenarbeiders tijdens de duur van die verhouding in die ondernemingen zijn geïntegreerd en met elk daarvan een economische eenheid vormen, zijn zij dus zelf geen "ondernemingen" in de zin van het communautaire mededingingsrecht. 27 Daaraan moet worden toegevoegd, dat de erkende havenarbeiders van een havengebied ook in hun gezamenlijkheid niet kunnen worden geacht een onderneming te vormen. 28 In de eerste plaats volgt immers uit de rechtspraak van het Hof, dat aan iemands hoedanigheid van werknemer niet wordt afgedaan door het feit dat hij, hoewel ten opzichte van een onderneming in een verhouding van ondergeschiktheid verkerend, met de overige werknemers van de onderneming in een vereniging is verbonden (zie, in die zin, arrest Merci, punt 13). 29 In de tweede plaats zijn er, zoals de advocaat-generaal in de punten 58 tot en met 60 van zijn conclusie heeft opgemerkt, in het verwijzingsarrest noch in de antwoorden op de vragen die het Hof daaromtrent heeft gesteld, aanwijzingen te vinden, dat de erkende havenarbeiders van het Gentse havengebied in een vereniging of in andere organisatievormen zijn verbonden, waaruit zou kunnen worden afgeleid, dat zij op de markt van de havenarbeid als een eenheid of als werknemers van een dergelijke eenheid optreden. 30 Uit het voorgaande volgt, dat een regeling als die welke in het hoofdgeding aan de orde is, niet valt onder het verbod van artikel 90, lid 1, van het Verdrag, dat enkel op ondernemingen van toepassing is, gelezen in samenhang met welke andere bepaling van dat Verdrag ook. 31 Een dergelijke regeling valt evenmin onder het verbod van de artikelen 85 en 86 van het Verdrag afzonderlijk beschouwd, die als zodanig slechts betrekking hebben op de gedragingen van ondernemingen en niet op wettelijke of bestuursrechtelijke bepalingen van de lidstaten (zie, onder meer, arrest van 18 juni 1998, Corsica Ferries France, C-266/96, Jurispr. blz. I-3949, punt 35). 32 Aangaande artikel 6, eerste alinea, van het Verdrag, waarin het algemene beginsel van non-discriminatie op grond van nationaliteit is neergelegd, volgt uit vaste rechtspraak, dat het slechts autonoom toepassing kan vinden in situaties waarvoor het gemeenschapsrecht wel geldt, maar waarvoor het Verdrag geen bijzondere discriminatieverboden bevat (zie, in die zin, arresten van 17 mei 1994, Corsica Ferries, C-18/93, Jurispr. blz. I-1783, punt 19, en 12 mei 1998, Gilly, C-336/96, Jurispr. blz. I-2793, punt 37). Dat beginsel is met betrekking tot werknemers toegepast en geconcretiseerd in artikel 48 van het Verdrag, en met betrekking tot het vrij verrichten van diensten in artikel 59 van het Verdrag (thans, na wijziging, artikel 49 EG). 33 Dienaangaande moet worden vastgesteld, dat uit de bepalingen van de nationale regeling als zodanig, noch uit het verwijzingsarrest, noch ook uit de bij het Hof ingediende opmerkingen blijkt van feiten of omstandigheden waaruit het bestaan van enige discriminatie op grond van nationaliteit, hetzij bij de toegang tot de werkzaamheid van erkend havenarbeider hetzij bij het verrichten van die werkzaamheid, zou kunnen worden afgeleid. 34 Voor het overige is het Hof niet in staat zich uit te laten over de vraag, of de verplichting om voor havenarbeid gebruik te maken van de diensten van erkende arbeiders, zoals die bedoeld in het koninklijk besluit van 1977, voor andere erkende havenarbeiders en/of werknemers die voldoen aan de voorwaarden om te worden erkend, een beperking in de zin van de artikelen 48 en/of 59 van het Verdrag kan opleveren, aangezien in de verwijzingsbeschikking elk gegeven desbetreffend ontbreekt. In voorkomend geval zal de nationale rechter moeten beoordelen, of dat het geval is. 35 Daarbij zou hij eventueel moeten nagaan, of de nationale regeling die in het hoofdgeding aan de orde is, door te bepalen dat voor havenarbeid een beroep moet worden gedaan op erkende havenarbeiders die de hoedanigheid van "werknemer" bezitten, de rechtsvorm van de arbeidsovereenkomst tussen de partijen dwingend voorschrijft, en dus in beginsel onder genoemde verbodsbepaling valt. 36 Uit het arrest van 5 juni 1997, SETTG (C-398/95, Jurispr. blz. I-3091), volgt immers, dat een nationale regeling die de rechtsvorm van een arbeidsovereenkomst tussen de partijen dwingend voorschrijft en daardoor uit een lidstaat afkomstige economische subjecten belet, hun werkzaamheden in een andere lidstaat als zelfstandige te verrichten in het kader van een overeenkomst tot het verrichten van enkele diensten, een beperking vormt die onder het verbod van artikel 59 van het Verdrag kan vallen. 37 Mitsdien moet op de eerste vraag worden geantwoord, dat artikel 90, lid 1, junctis de artikelen 6, eerste alinea, 85 en 86 van het Verdrag, aldus moet worden uitgelegd, dat het particulieren niet het recht verleent zich te verzetten tegen de toepassing van een regeling van een lidstaat, die hen verplicht voor havenarbeid uitsluitend een beroep te doen op erkende havenarbeiders, zoals die bedoeld in de wet van 1972, en aan dezen een beloning te betalen die het loon van hun eigen werknemers of het loon dat zij aan andere werknemers betalen, ver overschrijdt. De tweede vraag 38 Gezien het antwoord op de eerste vraag, behoeft de tweede vraag, die enkel was gesteld voor het geval dat een nationale regeling als bedoeld in de eerste vraag in strijd zou zijn met artikel 90, lid 1, van het Verdrag, gelezen in samenhang met een andere bepaling van het Verdrag, niet te worden beantwoord. Beslissing inzake de kosten Kosten 39 De kosten door de Belgische, de Italiaanse en de Nederlandse regering, alsmede door de Commissie wegens indiening van hun opmerkingen bij het Hof gemaakt, kunnen niet voor vergoeding in aanmerking komen. Ten aanzien van de partijen in het hoofdgeding is de procedure als een aldaar gerezen incident te beschouwen, zodat de nationale rechterlijke instantie over de kosten heeft te beslissen. Dictum HET HOF VAN JUSTITIE (Zesde kamer), uitspraak doende op de door het Hof van Beroep te Gent bij arrest van 15 januari 1998 gestelde vragen, verklaart voor recht: Artikel 90, lid 1, EG-Verdrag (thans artikel 86, lid 1, EG), junctis de artikelen 6, eerste alinea, EG-Verdrag (thans, na wijziging, artikel 12, eerste alinea, EG), 85 en 86 EG-Verdrag (thans de artikelen 81 EG en 82 EG), moet aldus worden uitgelegd, dat het particulieren niet het recht verleent zich te verzetten tegen de toepassing van een regeling van een lidstaat, die hen verplicht voor havenarbeid uitsluitend een beroep te doen op erkende havenarbeiders, zoals die bedoeld in de Belgische wet van 8 juni 1972 betreffende de havenarbeid, en aan dezen een beloning te betalen die het loon van hun eigen werknemers of het loon dat zij aan andere werknemers betalen, ver overschrijdt.

62012CJ0190

sl

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 49 PDEU, 63 PDEU in 65 PDEU. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med investicijskim skladom Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company s sedežem v Združenih državah in Dyrektor Izba Skarbowej w Bydgoszczy (direktor davčne uprave v Bydgoszczu, v nadaljevanju: Dyrektor), ker je zadnji zavrnil ugotovitev in vračilo preplačila akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2005 in 2006, plačanega iz naslova obdavčenja dividend, ki so jih tožeči stranki v postopku v glavni stvari izplačale kapitalske družbe s sedežem na poljskem ozemlju. Pravni okvir Poljsko pravo Člen 6(1) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ustawy o podatku dochodowym od osób prawnych) z dne 15. februarja 1992 (Dz. U. št. 54, postavka 654) je v različici, ki se uporabi za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, torej med letoma 2005 in 2006 (v nadaljevanju: zakon o davku od dohodkov pravnih oseb), določal: „Davka so oproščeni: […] (10) investicijski skladi, ki delujejo na podlagi določb [zakona o investicijskih skladih (ustawy o funduszach inwestycyjnych) z dne 27. maja 2004 (Dz. U. št. 146, postavka 1546, v nadaljevanju: zakon o investicijskih skladih)].“ Člen 6(1) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je bil spremenjen z zakonom o spremembah zakona o dohodnini, zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in zakona o akontaciji davka od nekaterih dohodkov fizičnih oseb (ustawa – Zmiana ustawy o podatku dochodowym od osób fizycznych, ustawy o podatku dochodowym od osób prawnych oraz ustawy o zryczałtowanym podatku dochodowym od niektórych przychodów osiąganych przez osoby fizyczne) z dne 25. novembra 2010 (Dz. U. iz leta 2010, št. 226, postavka 1478). Ta določba, ki je začela veljati 1. januarja 2011, določa: „Davka so oproščeni: […] (10) investicijski skladi, ki delujejo na podlagi določb zakona [o investicijskih skladih]; (10a) kolektivni naložbeni podjemi s sedežem v državi članici Evropske unije, ki ni Republika Poljska, ali v drugi državi članici Evropskega gospodarskega prostora [EGP], če kumulativno izpolnjujejo te pogoje: a) v državi članici, v kateri imajo sedež, so zavezani za plačilo davka od celote njihovih dohodkov, ne glede na njihov izvor, b) edini namen njihove dejavnosti je kolektivno vlaganje finančnih sredstev, zbranih z uporabo javnega ali nejavnega poziva za nakup njihovih vrednostnih papirjev, v prenosljive vrednostne papirje, instrumente denarnega trga in v druge premoženjske pravice, c) dejavnost opravljajo na podlagi dovoljenja organov, ki so pristojni za nadzor finančnega trga v državi članici njihovega sedeža […], d) njihovo dejavnost neposredno nadzirajo organi, ki so pristojni za nadzor finančnega trga v državi članici sedeža teh podjemov, e) so imenovali depozitarja za hrambo svojih sredstev, f) upravljajo jih subjekti, ki imajo za opravljanje svoje dejavnosti dovoljenje organov, ki so pristojni za nadzor finančnega trga v državi članici, v katerih je sedež teh podjemov.“ Člen 22 zakona o davku od dohodkov pravnih oseb določa: „1.   Dividende in drugi dohodki na podlagi udeležbe v dobičku pravnih oseb s sedežem na ozemlju […] Poljske so brez poseganja v odstavek 2 obdavčeni po stopnji 19 % izplačanih dohodkov. 2.   Obdavčenje dohodkov v smislu odstavka 1 oseb, navedenih v členu 3(2), se določi na 19 % dohodkov, razen če je v konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjeni z državo, v kateri je sedež ali uprava davčnega zavezanca, določeno drugače.“ Člen 1 zakona o investicijskih skladih, kakor je bil spremenjen, določa: „Ta zakon določa pravila za ustanavljanje in delovanje investicijskih skladov s sedežem na ozemlju Republike Poljske ter pravila za delovanje tujih skladov in družb za upravljanje na ozemlju Republike Poljske.“ Člen 2, točki 7 in 9, tega zakona določa: „V tem zakonu: […] (7) država članica pomeni državo, ki ni [Republika] Poljska in je članica Evropske unije; […] (9) tuji sklad pomeni odprti investicijski sklad ali investicijsko družbo s sedežem v državi članici, ki opravlja svojo dejavnost v skladu z določbami prava Skupnosti, ki urejajo kolektivne naložbe v vrednostne papirje; […]“ Člen 3(1) tega zakona določa: „Investicijski sklad je pravna oseba, katere dejavnost je namenjena izključno kolektivnemu vlaganju finančnih sredstev, zbranih z uporabo javnega ali nejavnega poziva za nakup njihovih vrednostnih papirjev, v prenosljive vrednostne papirje, instrumente denarnega trga in v druge premoženjske pravice, opredeljene z zakonom.“ Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja Člen 11 konvencije med vladama [Republike Poljske] in Združenih držav Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj (Umowy miedzy Rządem [Polskiej] Rzeczypospolitej Ludowej a Rządem Stanów Zjednoczonych Ameryki o uniknięciu podwójnego opodatkowania i zapobieżeniu uchylaniu się od opodatkowania w zakresie podatków od dochodu), ki je bila podpisana 8. oktobra 1974 v Washingtonu (Dz. U. iz leta 1976, št. 31, postavka 178, v nadaljevanju: konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja), določa: „1.   Dividende, ki izvirajo iz države pogodbenice in ki se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, se obdavčijo v tej drugi državi. 2.   Te dividende so lahko obdavčene tudi v državi pogodbenici, na ozemlju katere ima družba sedež, po pravu te države, vendar davek ne sme presegati: a) 5 % bruto zneska dividend, če je prejemnik pravna oseba, ki ima vsaj 10 % delnic z glasovalno pravico družbe, ki izplačuje dividende; b) 15 % bruto zneska dividend v vseh drugih primerih. Ta odstavek se ne nanaša na obdavčitev pravnih oseb v zvezi z dobičkom, iz katerega se izplačujejo dividende. […]“ Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je investicijski sklad s sedežem v Združenih državah Amerike in katere dejavnost je med drugim vlaganje v delnice poljskih družb, je decembra 2010 zaprosila poljsko davčno upravo, naj ji vrne preplačilo akontacije davka od dohodkov pravnih oseb, odmerjenega po 15‑odstotni stopnji od dividend, ki so ji jih izplačale te družbe s sedežem na Poljskem. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je menila, da je bila upravičena do vračila na podlagi člena 22(1) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v povezavi s členom 11(2)(b) konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Ta zahtevek je bil zavrnjen z odločbo z dne 2. maja 2011 z obrazložitvijo, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot investicijski sklad s sedežem v Združenih državah Amerike ne izpolnjuje pogojev za oprostitev iz člena 6(1), točka 10, zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Dyrektor je 6. oktobra 2011 izdal odločbo, s katero je potrdil navedeno odločbo, zato je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri predložitvenem sodišču vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri je zatrjevala, da določbe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb uvajajo diskriminacijo med investicijskimi skladi s sedežem v tretjih državah in investicijskimi skladi s sedežem na Poljskem. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba glede na posebno naravo davčne oprostitve, ki jo določa zakon o davku od dohodkov pravnih oseb in ki naj bi pomenila popolno osebno oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za investicijske sklade, ki izpolnjujejo zahteve iz zakona o investicijskih skladih, in glede na tesno povezanost določb zadnjenavedenega zakona in navedene oprostitve to določbo poljskega prava preučiti ne z vidika načel prostega pretoka kapitala, ampak z vidika načela svobode ustanavljanja. Če je treba to preučitev izvesti glede na načelo prostega pretoka kapitala, se predložitveno sodišče sprašuje, ali zadevna zakonodaja iz postopka v glavni stvari pomeni neupravičeno omejitev te svoboščine. Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali to, da sta način opravljanja dejavnosti in področje delovanja podobna, zadostuje za ugotovitev, da je investicijski sklad s sedežem na Poljskem primerljiv z investicijskim skladom s sedežem v Združenih državah, čeprav se zahteve, ki jih pravo Unije določa glede ustanavljanja in delovanja teh skladov, razlikujejo od tistih, ki jih določa pravo tretje države, in se v tej državi ne uporabljajo. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da bi bila lahko morebitna omejitev upravičena z nujnostjo zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora zaradi osebne narave oprostitve in da bi bila tudi sorazmerna. V teh okoliščinah je Wojewódzki Sąd Administracyjny w Bydgoszczy prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji: „1. Ali se člen [63 PDEU] uporabi pri preizkusu, ali sme država članica uporabljati določbe nacionalnega prava, ki pravni položaj davčnih zavezancev razlikujejo tako, da v okviru splošne osebne oprostitve investicijskim skladom s sedežem v državi članici [Unije] priznavajo oprostitev plačila akontacije davka od dohodkov pravnih oseb od prejetih dividend, vendar take oprostitve ne določajo za investicijske sklade, ki so davčni rezidenti [Združenih držav]? 2. Ali je mogoče šteti, da je različno obravnavanje skladov s sedežem v tretji državi in skladov s sedežem v državi članici Unije, ki je v nacionalnem pravu določeno v zvezi z osebno oprostitvijo plačila davka od dohodkov pravnih oseb, pravno utemeljeno glede na člen [65(1)(a) PDEU v povezavi s členom 65(3) PDEU]?“ Predlog za ponovno odprtje ustnega postopka Ustni postopek je bil končan 6. novembra 2013 po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je z dopisom z dne 6. decembra 2013, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel 9. decembra 2013, s sklicevanjem na člen 83 Poslovnika Sodišča v bistvu predlagala ponovno odprtje ustnega postopka, pri čemer je navajala novo dejstvo, ki naj bi bilo odločilno za odločitev Sodišča. Ta stranka je navedla, da so jo davčni organi Združenih držav obvestili, da so poljski davčni organi začeli postopek izmenjave informacij v zvezi z zadevo, ki se nanaša nanjo in katere predmet je enak kot v zadevi iz postopka v glavni stvari. Glede tega je treba opozoriti, da lahko Sodišče na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča (glej sodbo z dne 18. julija 2013 v združenih zadevah Vodafone Omnitel in drugi, od C‑228/12 do C‑232/12 in od C‑254/12 do C‑258/12, točka 26). Sodišče v obravnavani zadevi po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in da novo dejstvo, ki ga je navedla tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ni odločilno za odločitev Sodišča. Zato se predlogu tožeče stranke iz postopka v glavni stvari za ponovno odprtje ustnega postopka ne ugodi. Vprašanji za predhodno odločanje Prvo vprašanje Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali se člen 63 PDEU uporabi v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem na podlagi davčne zakonodaje države članice dividende, ki jih družbe s sedežem v navedeni državi članici izplačajo investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi, niso predmet davčne oprostitve, medtem ko so investicijski skladi s sedežem v navedeni državi članici upravičeni do te oprostitve. Samo poljska vlada meni, da je treba to nacionalno ureditev presojati ne z vidika prostega pretoka kapitala, ampak z vidika svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Po mnenju te vlade namen osebne oprostitve iz postopka v glavni stvari, ki se uporablja za celoto dohodkov nekaterih gospodarskih subjektov ne glede na vrsto opravljenih poslov, ni uvesti razlikovalno merilo, ki bi temeljilo na kraju sedeža ali stalnega prebivališča, ampak spodbuditi potrošnike k uporabi storitev investicijskih skladov, ki svojo dejavnost opravljajo v natančno določenem pravnem okviru. Poleg tega naj bi dejavnost investicijskih skladov pomenila storitev finančnega posredništva ali upravljanja portfelja sredstev v smislu členov 49 PDEU ali 56 PDEU. Glede tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da za davčno obravnavo dividend lahko veljata člen 49 PDEU o svobodi ustanavljanja in člen 63 PDEU o prostem pretoku kapitala in da je treba za ugotovitev, ali se za neko nacionalno zakonodajo uporablja ena ali druga svoboščina o prostem pretoku, upoštevati predmet zadevne zakonodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2012 v zadevi Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, točki 89 in 90 ter navedena sodna praksa). Natančneje, na področje uporabe svobode ustanavljanja spada nacionalna zakonodaja, ki se uporablja samo za udeležbo, ki omogoča odločilno vplivanje na odločitve družbe in odločanje o njenih dejavnostih (glej zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 91 in navedena sodna praksa). Zato se glede dividend, ki izvirajo iz tretje države, kadar je iz predmeta take nacionalne zakonodaje razvidno, da se ta uporablja samo za udeležbe, ki omogočajo odločilno vplivanje na odločitve zadevne družbe in določanje njene dejavnosti, ni mogoče sklicevati niti na člen 49 PDEU niti na člen 63 PDEU (glej zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 98). Nasprotno pa je treba nacionalne določbe, ki se uporabljajo za udeležbo, opravljeno izključno kot denarno naložbo brez namena vplivati na upravljanje in nadzor podjetja, preučiti izključno glede na prosti pretok kapitala (glej zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 92). V okoliščinah, ki se nanašajo na davčno obravnavanje dividend, ki izvirajo iz tretje države, je treba šteti, da preučitev predmeta nacionalne zakonodaje zadostuje za presojo, ali davčno obravnavanje dividend, ki izvirajo iz tretje države, spada na področje določb Pogodbe DEU o prostem pretoku kapitala (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 96). Glede tega je Sodišče pojasnilo, da je treba nacionalno ureditev v zvezi z davčnim obravnavanjem dividend iz tretjih držav, ki se ne uporablja izključno za položaje, v katerih obvladujoča družba izvršuje odločilen vpliv nad družbo, ki razdeljuje dividende, preučiti glede na člen 63 PDEU. Družba s sedežem v državi članici se lahko torej ne glede na obseg udeležbe, ki jo ima v družbi razdeljevalki dividend, ustanovljeni v tretji državi, sklicuje na to določbo, da bi izpodbijala zakonitost te ureditve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 99). Vendar je treba preprečiti, da bi razlaga člena 63(1) PDEU v zvezi z odnosi s tretjimi državami omogočala, da bi jo izkoristili gospodarski subjekti, ki ne spadajo v krajevno področje uporabe svobode ustanavljanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, točka 100). Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 21 sklepnih predlogov, pa je to presojo glede davčnega obravnavanja dividend, ki jih izplača družba iz tretje države osebi, ki ima sedež ali stalno prebivališče v državi članici, mogoče uporabiti tudi za položaj, v katerem dividende izplača družba s sedežem v državi članici svojemu delničarju, ki ima sedež ali stalno prebivališče v tretji državi, kot je to v postopku v glavni stvari. Po eni strani namreč oprostitev iz postopka v glavni stvari, ki je določena v členu 6(1) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ne uvaja razlikovanja glede na vrsto udeležbe, ki je podlaga za dividende, izplačane investicijskemu skladu. Po drugi strani nevarnost, da bi to oprostitev izkoristil gospodarski subjekt, ki ne spada v krajevno področje uporabe svobode ustanavljanja, ne obstaja, ker se davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari nanaša na davčno obravnavanje dividend in ne zadeva pogojev za dostop subjektov iz tretjih držav na nacionalni trg. Te ugotovitve ne omajejo trditve, ki jih je podala zlasti poljska vlada in na katere je opozorjeno v točki 24 te sodbe, ker za ugotovitev, ali ta zakonodaja spada na področje uporabe člena 63 PDEU, ni treba preučiti niti narave oprostitve, ki je določena v navedeni zakonodaji, niti vrste dejavnosti investicijskih skladov, ampak obliko udeležbe investicijskih skladov v družbah rezidentkah. Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se člen 63 PDEU o prostem pretoku kapitala uporabi v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem na podlagi nacionalne davčne zakonodaje dividende, ki jih družbe s sedežem v državi članici izplačajo investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi, niso predmet davčne oprostitve, medtem ko so investicijski skladi s sedežem v navedeni državi članici upravičeni do te oprostitve. Drugo vprašanje Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člena 63 PDEU in 65 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta davčni zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere dividende, ki jih družbe s sedežem v navedeni državi članici izplačajo investicijskemu skladu v tretji državi, niso upravičene do davčne oprostitve. Natančneje, v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb, ki se uporabi za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, in sicer v različici, veljavni v letih 2005 in 2006 ter do januarja 2011, so bile dividende, ki jih je družba rezidentka izplačala investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi, obremenjene z davčnim odtegljajem, načelno po stopnji 19 %, razen če se je uporabila druga stopnja na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, medtem ko so bile take dividende oproščene, kadar so bile izplačane investicijskemu skladu rezidentu, če je tak sklad tudi izpolnjeval pogoje, določene v zakonu o investicijskih skladih. Obstoj omejitve prostega pretoka kapitala Najprej je treba opozoriti, da čeprav sodijo neposredni davki v pristojnost držav članic, jo morajo te izvrševati ob spoštovanju prava Unije (sodba z dne 10. maja 2012 v združenih zadevah Santander Asset Management SGIIC in drugi, od C‑338/11 do C‑347/11, točka 14 in navedena sodna praksa). Glede tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da ukrepi, ki so s členom 63(1) PDEU prepovedani, ker omejujejo pretok kapitala, obsegajo vse take ukrepe, ki bi lahko odvračali nerezidente od naložb v državi članici ali bi lahko odvračali rezidente te države članice od naložb v drugih državah (sodbi z dne 18. decembra 2007 v zadevi A, C-101/05, ZOdl., str. I-11531 , točka 40, in z dne 10. februarja 2011 v združenih zadevah Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, C-436/08 in C-437/08, ZOdl., str. I-305 , točka 50, ter zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 15). V obravnavani zadevi je bila davčna oprostitev, ki je določena v davčni zakonodaji iz postopka v glavni stvari, odobrena samo investicijskim skladom, ki opravljajo dejavnost v skladu z določbami zakona o investicijskih skladih. Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da so v skladu z nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari investicijski skladi do oprostitve upravičeni le, če je njihov sedež na poljskem ozemlju. Zato za dividende, ki so izplačane investicijskim skladom nerezidentom, samo zaradi kraja sedeža teh skladov ne more veljati oprostitev davčnega odtegljaja, tudi če bi bile te dividende eventualno lahko obdavčene po znižani stopnji na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Taka razlika pri davčnem obravnavanju dividend med investicijskimi skladi rezidenti in investicijskimi skladi nerezidenti pa bi lahko odvrnila, prvič, investicijske sklade s sedežem v tretji državi od naložb v družbe s sedežem na Poljskem in, drugič, vlagatelje rezidente v tej državi članici od nakupa enot premoženja v investicijskih skladih nerezidentih (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 17). Zato nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, lahko povzroči omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma prepovedana s členom 63 PDEU. Kljub temu je treba preučiti, ali je ta omejitev glede na določbe Pogodbe lahko upravičena. Uporaba člena 64(1) PDEU V skladu s členom 64(1) PDEU člen 63 PDEU ne posega v uporabo tistih omejitev za tretje države, ki so veljale po nacionalnem pravu ali pravu Unije na dan 31. decembra 1993 in so bile sprejete glede pretoka kapitala v tretje države ali iz njih, nanašajo pa se na neposredne naložbe, tudi naložbe v nepremičnine, ustanavljanje, opravljanje finančnih storitev ali na sprejem vrednostnih papirjev na trge kapitala. Glede tega sta poljska in nemška vlada v stališčih in na obravnavi zatrjevali, prvič, da je nacionalna določba iz postopka v glavni stvari, ki določa obdavčenje dividend, ki jih poljske družbe izplačajo investicijskim skladom nerezidentom, veljala že pred 31. decembrom 1993, pri čemer pogoji tega obdavčenja niso bili naknadno spremenjeni, in drugič, da ker se je to obdavčevanje uporabljalo brez razlik, torej ne glede na število delnic v poljskih družbah, pretok kapitala iz postopka v glavni stvari prav tako lahko spada pod pojem „neposredne naložbe“, kot je pojasnjen v sodni praksi Sodišča. Zadevna omejitev naj bi se vsekakor nanašala na opravljanje finančnih storitev. V zvezi s časovnim merilom, določenim v členu 64(1) PDEU, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav je načeloma naloga nacionalnega sodišča, da opredeli vsebino zakonodaje, ki je veljala na dan, ki ga določa akt Unije, je naloga Sodišča, da poda elemente za razlago pojma prava Unije, na katerega se je mogoče sklicevati pri uporabi odstopanja, določenega v tem pravu, glede nacionalne zakonodaje, ki je „veljala“ na določen dan (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2006 v zadevi Test Claimants in the FII Group Litigation, C-446/04, ZOdl., str. I-11753 , točka 191). V tem okviru je Sodišče že razsodilo, da vsak nacionalni ukrep, ki je bil sprejet po tako določenem datumu, ni samo zaradi tega samodejno izključen iz odstopanja, ki je bilo uvedeno z zadevnim aktom Unije. Za določbo, ki je v bistvu enaka kot v prejšnji zakonodaji ali ki samo zmanjšuje ali odstranjuje oviro za izvrševanje pravic in svoboščin po pravu Unije, ki je bila določena v prejšnji zakonodaji, namreč odstopanje velja. Nasprotno pa zakonodaje, ki temelji na drugačni logiki od prejšnje in uvaja nove postopke, ni mogoče izenačiti z zakonodajo, ki je veljala na dan, določen v zadevnem aktu Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation z dne 12. decembra 2006, točka 192, in sodbo z dne 24. maja 2007 v zadevi Holböck, C-157/05, ZOdl., str. I-4051 , točka 41). Glede tega je iz stališč Komisije razvidno, česar poljska vlada ne izpodbija, da je bila davčna oprostitev iz člena 6(1), točka 10, zakona o davku od dohodkov pravnih oseb uvedena z zakonom z dne 28. avgusta 1997. Zato, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 57 sklepnih predlogov, pred 31. decembrom 1993 ni veljala omejitev v smislu določb Pogodbe o prostem pretoku kapitala, ki bi bila ohranjena po tem datumu. Na dan 31. decembra 1993 se je namreč za dividende, ki so jih poljske družbe izplačale nerezidenčnim subjektom, bodisi uporabil enak davčni odtegljaj kot za dividende, ki so bile izplačane subjektom s sedežem na Poljskem, bodisi so bile obdavčene po nižji stopnji na podlagi katere od konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Poljsko in zadevno državo. Omejitev je bila prvič uvedena z zakonom z dne 28. avgusta 1997, omenjenim v točki 49 te sodbe, ker je bilo z njim določeno različno obravnavanje med investicijskimi skladi rezidenti in investicijskimi skladi nerezidenti, tako da so bili prvi oproščeni davčnega odtegljaja in upravnih postopkov v zvezi s plačilom akontacije davka od prejetih dividend. Zato nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari ni mogoče obravnavati kot omejitev, ki je veljala na dan 31. decembra 1993, saj je bil konstitutivni element omejitve prostega pretoka kapitala, torej davčna oprostitev iz člena 6(1), točka 10, zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, uveden naknadno, s čimer se je v smislu sodne prakse, navedene v točki 48 te sodbe, odstopilo od logike prejšnje zakonodaje in uvedlo nov postopek. Ker časovno merilo ni izpolnjeno in ker morata biti obe merili iz člena 64(1) PDEU, časovno in vsebinsko, izpolnjeni kumulativno, se ta člen za zadevo iz postopka v glavni stvari ne uporabi, ne da bi bilo treba preučiti, ali je izpolnjeno vsebinsko merilo. Upravičenost omejitve V skladu s členom 65(1)(a) PDEU določbe člena 63 PDEU ne posegajo v pravice držav članic, da uporabljajo ustrezne predpise svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na prebivališče ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital. To določbo je glede na to, da pomeni izjemo od temeljnega načela prostega pretoka kapitala, treba razlagati ozko. Zato je ni mogoče razlagati tako, da bi bila vsaka davčna zakonodaja, ki različno obravnava davčne zavezance glede na kraj prebivališča ali glede na državo članico, v katero vlagajo svoj kapital, avtomatično v skladu s Pogodbo (glej sodbi z dne 11. septembra 2008 v zadevi Eckelkamp in drugi, C-11/07, ZOdl., str. I-6845 , točka 57, in z dne 22. aprila 2010 v zadevi Mattner, C-510/08, ZOdl., str. I-3553 , točka 32, ter zgoraj navedeno sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 56). Izjema iz te določbe je namreč omejena s členom 65(3) PDEU, ki določa, da nacionalne določbe iz odstavka 1 tega člena „ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil iz člena 63“ (glej zgoraj navedeno sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 57). Razlike v obravnavanju, ki so dovoljene s členom 65(1)(a) PDEU, je torej treba razlikovati od diskriminacije, prepovedane z odstavkom 3 tega člena. Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da je za to, da bi bilo nacionalno davčno ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, mogoče šteti za združljivo z določbami Pogodbe o prostem pretoku kapitala, potrebno, da se različno obravnavanje, ki ga določa, nanaša na položaje, ki objektivno niso primerljivi, ali pa mora biti upravičeno z nujnim razlogom v splošnem interesu (glej zgoraj navedeno sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 58 in navedena sodna praksa). Objektivna primerljivost položajev V zvezi z vprašanjem primerljivosti je treba na prvem mestu pojasniti, da je z vidika davčnega pravila, kot je to iz postopka v glavni stvari, katerega namen je neobdavčenje dobičkov, ki jih izplačajo družbe rezidentke, položaj investicijskega sklada, ki je upravičen do teh dobičkov in je rezident, primerljiv s položajem investicijskega sklada, ki je upravičen do teh dobičkov in ni rezident, ker je v obeh primerih ustvarjeni dobiček načeloma lahko predmet ekonomskega dvojnega obdavčevanja ali verižnega obdavčevanja (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Test Claimants in the FII Group Litigation z dne 12. decembra 2006, točka 62, in Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 113; sodbo z dne 20. oktobra 2011 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-284/09, ZOdl., str. I-9879 , točka 56, in zgoraj navedeno sodbo Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 42 in navedena sodna praksa). Ker pa že samo izvajanje davčne pristojnosti zadevne države članice neodvisno od kakršnega koli obdavčevanja v tretji državi povzroči nevarnost verižnega obdavčevanja ali ekonomskega dvojnega obdavčevanja, člen 63 PDEU državi, ki določi davčno oprostitev za dividende, ki jih gospodarskim subjektom rezidentom izplačajo družbe rezidentke, nalaga, naj enakovredno obravnava dividende, ki so izplačane gospodarskim subjektom s sedežem v tretji državi (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Test Claimants in the FII Group Litigation z dne 12. decembra 2006, točka 72; Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 60, in Komisija proti Nemčiji, točka 57). Toda nacionalna davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne določa take enakovredne obravnave. Namreč, čeprav je s to zakonodajo preprečeno ekonomsko dvojno obdavčevanje dividend nacionalnega izvora, ki jih prejmejo investicijski skladi rezidenti, s tem da se položaj udeležencev v teh skladih izenači s položajem posameznih vlagateljev, se z njo ne odpravlja ali vsaj omili dvojno obdavčevanje, katerega predmet je lahko investicijski sklad nerezident, ko so mu izplačane te dividende. Na drugem mestu je treba opozoriti, da je treba pri presoji, ali so položaji, ki se obravnavajo različno, objektivno primerljivi, upoštevati samo razlikovalna merila za obdavčenje razdeljenih dobičkov, ki so določena z nacionalno davčno zakonodajo iz postopka v glavni stvari (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 28). Glede tega ni sporno, da edino razlikovalno merilo v davčni zakonodaji iz postopka v glavni stvari temelji na kraju sedeža investicijskih skladov, saj lahko zgolj za investicijske sklade, ki imajo sedež na Poljskem, velja oprostitev davčnega odtegljaja glede dividend, ki so jim izplačane. Davčna oprostitev, do katere so upravičeni investicijski skladi rezidenti, namreč ni pogojena z obdavčitvijo dobička, ki se razdeli imetnikom enot premoženja. Glede na to razlikovalno merilo je treba presojo primerljivosti položajev izvršiti le na ravni nosilcev naložb, ker zadevna zakonodaja ne upošteva davčnega položaja imetnikov enot premoženja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Santander Asset Management SGIIC in drugi, točke 32, 39 in 41). Zato trditve nemške vlade, da se lahko učinki omejitve na splošno nevtralizirajo, kadar lahko vlagatelj v državi stalnega prebivališča od osebnega davčnega dolga odbije davek, ki ga mora pri viru plačati investicijski sklad nerezident, ali ta davek odšteje pri določanju davčne osnove v državi stalnega prebivališča, ni mogoče sprejeti. Na tretjem mestu, iz predložitvene odločbe, stališč poljske, nemške, španske, francoske, italijanske in finske vlade ter stališč Komisije je razvidno, da položaj investicijskih skladov s sedežem v tretji državi ni primerljiv s položajem investicijskih skladov s sedežem na Poljskem, za katere velja zakon o investicijskih skladih, ali celo s položajem investicijskih skladov s sedežem v drugi državi članici. Natančneje, razlika med investicijskimi skladi s sedežem v Združenih državah in investicijskimi skladi s sedežem v državah članicah Unije naj bi bila v bistvu ta, da za zadnjenavedene sklade velja enotna ureditev glede ustanovitve in delovanja evropskih investicijskih skladov, in sicer Direktiva Sveta z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (85/611/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 139), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263, v nadaljevanju: Direktiva KNPVP), katere zahteve naj bi bile v bistvu povzete v zakonu o investicijskih skladih. Ker naj bi bili do oprostitve iz zakona o davku od dohodkov pravnih oseb lahko upravičeni samo investicijski skladi, ki spoštujejo te zahteve, naj bi bili investicijski skladi nerezidenti, za katere ne velja Direktiva KNPVP, posledično v položaju, ki je pravno in dejansko bistveno drugačen od položaja investicijskih skladov s sedežem v državah članicah Unije. Vendar s samo okoliščino, da investicijski skladi nerezidenti niso del enotnega regulativnega okvira Unije, uvedenega z Direktivo KNPVP o ureditvi pogojev ustanavljanja in delovanja investicijskih skladov znotraj Unije, kakor je bila prenesena v nacionalno pravo s poljskim zakonom o investicijskih skladih, ni mogoče dokazati, da sta položaja teh skladov različna. Ker se namreč Direktiva KNPVP ne uporablja za investicijske sklade s sedežem v tretjih državah, saj so ti skladi zunaj področja uporabe prava Unije, bi zahteva, da so ti urejeni enako kot investicijski skladi rezidenti, prostemu pretoku kapitala odvzela ves smisel. Vsekakor, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 37 in 38 sklepnih predlogov in kot je že bilo ugotovljeno v točki 62 te sodbe, ker glavno merilo v nacionalni davčni zakonodaji iz postopka v glavni stvari temelji na kraju sedeža investicijskih skladov, saj davčna oprostitev velja zgolj za investicijske sklade, ki imajo sedež na Poljskem, bi bila v zadevi iz postopka v glavni stvari primerjava med regulativnim okvirom za ureditev skladov s sedežem v tretji državi in enotnim regulativnim okvirom, ki se uporablja znotraj Unije, neupoštevna, ker ni del ureditve, ki se uporabi in ki je sporna v tej zadevi. Ob upoštevanju navedenega so investicijski skladi nerezidenti glede davčne zakonodaje države članice, kot je zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, v katerem se kot glavno razlikovalno merilo uporablja kraj sedeža investicijskih skladov, zaradi česar se od dividend, ki jih tem skladom izplačajo poljske družbe, odtegne davčni odtegljaj ali pa ne, v objektivno primerljivem položaju kot investicijski skladi s sedežem na poljskem ozemlju. Po tej ugotovitvi je treba preveriti še, ali je omejitev iz nacionalne ureditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu (glej zgoraj navedeno sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 63 in navedena sodna praksa). Obstoj nujnega razloga v splošnem interesu – Nujnost zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da je nujnost zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora nujen razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči omejitev izvrševanja s Pogodbo zagotovljenih temeljnih svoboščin (sodba z dne 6. oktobra 2011 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-493/09, ZOdl., str. I-9247 , točka 42 in navedena sodna praksa). Glede tega je treba ugotoviti, da – kot je razvidno iz predložitvene odločbe in kot so v okviru stališč, ki so bila predložena Sodišču, trdile vse vlade in Komisija – ob neobstoju skupnega pravnega okvira na področju upravnega sodelovanja s tretjimi državami, kakršen je znotraj Unije Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 63), poljska davčna uprava ne bi mogla preveriti, ali neki investicijski sklad nerezident izpolnjuje posebne pogoje, ki so določeni s poljsko zakonodajo, ter preučiti obsega in učinkovitosti nadzora nad tem skladom glede na mehanizme okrepljenega sodelovanja, ki so znotraj Unije določeni z Direktivo KNPVP. Vendar je treba v zvezi s trditvijo glede neobstoja pravnega instrumenta, na podlagi katerega bi lahko poljski davčni organi preverili dokaze in informacije, ki bi jih predložili investicijski skladi s sedežem v Združenih državah zaradi dokazovanja, da je njihova narava primerljiva z investicijskimi skladi s sedežem na Poljskem ali v drugi državi članici, v uvodu pojasniti, da je mehanizem izmenjave informacij med državami članicami, uveden z Direktivo KNPVP, del sistema sodelovanja, ki je bil uveden med njihovimi organi, pristojnimi za izdajo dovoljenj in nadzor nad investicijskimi skladi, zaradi zagotovitve izpolnjevanja njihove naloge, katere obseg je pojasnjen v členu 50(5) te direktive. V skladu z zgoraj navedenim členom pristojni organi, ki prejmejo zaupne podatke, te lahko uporabijo le pri izvrševanju svojih dolžnosti, in sicer bodisi za preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji, ki urejajo začetek KNPVP ali podjetij, ki prispevajo k poslovni dejavnosti, in omogočijo spremljanje izvajanja tega poslovanja, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranjega nadzora, bodisi pri izrekanju kazni, bodisi v okviru upravnih pritožb proti odločbam pristojnih organov, bodisi v sodnih postopkih, uvedenih po členu 51(2) Direktive KNPVP. Poleg tega je v drugih določbah Direktive KNPVP, ki se nanašajo na ta sistem izmenjave informacij, poudarjena nujnost varovanja poklicne skrivnosti v tem okviru. Iz člena 50(5) Direktive KNPVP in iz njene splošne sistematike izhaja, da je ta sistem izmenjave informacij del sistema nadzora, ki je bil uveden s to direktivo. Zato se ta oblika sodelovanja, ki je določena med državami članicami, ne nanaša na davčno področje, ampak samo na dejavnost investicijskih skladov na področju KNPVP. Direktiva KNPVP zato poljski davčni upravi ne more podeliti pristojnosti, da uvede nadzor ali zahteva njegovo uvedbo zaradi preverjanja, ali investicijski skladi izpolnjujejo zahteve, ki so določene zanje v zakonu o investicijskih skladih, saj je ta pristojnost pridržana organom nadzora, ki jih za to pooblašča navedena direktiva. Na podlagi Direktive KNPVP prav tako organ nadzora v eni državi članici z organom nadzora v državi članici obdavčitve ne more izmenjevati informacij, ki so pridobljene po opravljenem nadzoru s strani prvega organa nad investicijskimi skladi s sedežem na njegovem ozemlju, da bi omogočil organu nadzora v državi članici obdavčitve, da te informacije posreduje nacionalnim davčnim organom. Na podlagi zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da to, da sistema izmenjave informacij, ki je bil uveden z Direktivo KNPVP, ni mogoče uporabiti za investicijske sklade nerezidente, ne more upravičiti omejitve iz postopka v glavni stvari. Poleg tega, z izključitvijo investicijskih skladov nerezidentov iz davčne oprostitve zgolj zato, ker imajo sedež v tretji državi, nacionalna davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari tem davčnim zavezancem ne omogoča, da dokažejo, da izpolnjujejo zahteve, ki so enakovredne zahtevam iz zakona o investicijskih skladih. V skladu s sodno prakso Sodišča res velja, da v odnosih med državami članicami Unije ni mogoče a priori izključiti možnosti, da davčni zavezanec predloži primerna dokazila, na podlagi katerih bi davčni organi države članice obdavčitve lahko jasno in natančno preverili, ali v državi, katere rezident je, izpolnjuje zahteve, ki so enakovredne zahtevam, določenim v zadevni nacionalni zakonodaji (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi A, točka 59, in Komisija proti Portugalski, točka 46). Vendar te sodne prakse ni mogoče v celoti prenesti na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državami, saj se tak pretok dogaja v drugačnih pravnih okoliščinah (zgoraj navedena sodba A, točka 60; sodba z dne 19. novembra 2009 v zadevi Komisija proti Italiji, C-540/07, ZOdl., str. I-10983 , točka 69; sodba z dne 28. oktobra 2010 v zadevi Établissements Rimbaud, C-72/09, ZOdl., str. I-10659 , točka 40, in zgoraj navedena sodba Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 65). Treba je namreč navesti, da okvir sodelovanja med pristojnimi organi držav članic, ki je bil določen z Direktivo 77/799, ne obstaja med njimi in pristojnimi organi tretjih držav, če te niso sklenile dogovora o medsebojni pomoči (zgoraj navedene sodbe Komisija proti Italiji, točka 70; Établissements Rimbaud, točka 41, in Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 66). Na podlagi zgornjih preudarkov je utemeljitev, ki se nanaša na nujnost zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora, mogoče sprejeti samo, če je dodelitev davčne ugodnosti v ureditvi države članice odvisna od pogojev, katerih izpolnjevanje se lahko preveri le s pridobitvijo podatkov od pristojnih organov tretje države, in če se pridobitev podatkov iz te države izkaže za nemogočo, ker za to tretjo državo ne obstaja pogodbena obveznost, da mora predložiti podatke (zgoraj navedena sodba Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 67 in navedena sodna praksa). Vendar drugače kot v zadevah, v katerih so bile izdane zgoraj v točki 82 omenjene sodbe, v okviru katerih ni obstajala pogodbena obveznost zadevnih tretjih držav za predložitev informacij, tako da je Sodišče izključilo možnost, da bi davčni zavezanec sam predložil potrebna dokazila za pravilno določitev zadevnih davkov, v obravnavani zadevi obstaja regulativni okvir medsebojne upravne pomoči med Republiko Poljsko in Združenimi državami Amerike, na podlagi katerega je mogoča izmenjava informacij, ki so potrebne za uporabo davčne zakonodaje. Natančneje, ta okvir sodelovanja izhaja iz člena 23 konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in iz člena 4 Konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Sveta Evrope o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah, podpisane 25. januarja 1988 v Strasbourgu. Zato ob upoštevanju obstoja teh pogodbenih obveznosti med Republiko Poljsko in Združenimi državami Amerike, s katerimi je bil uveden skupni pravni okvir sodelovanja in so bili določeni mehanizmi izmenjave informacij med zadevnimi nacionalnimi organi, ni mogoče a priori izključiti tega, da so investicijski skladi s sedežem v Združenih državah Amerike lahko zavezani predložiti primerna dokazila, na podlagi katerih bodo poljski davčni organi ob sodelovanju pristojnih organov v Združenih državah Amerike lahko preverili, ali dejavnost opravljajo pod pogoji, ki so enakovredni pogojem, ki se uporabljajo za investicijske sklade s sedežem na ozemlju Unije. Vendar mora predložitveno sodišče preučiti, ali pogodbene obveznosti med Republiko Poljsko in Združenimi državami Amerike, s katerimi je bil uveden skupni pravni okvir sodelovanja in so bili določeni mehanizmi izmenjave informacij med zadevnimi nacionalnimi organi, dejansko lahko omogočijo poljskim davčnim organom, da po potrebi preverijo informacije, ki jih predložijo investicijski skladi s sedežem v Združenih državah Amerike ter ki se nanašajo na pogoje ustanovitve in opravljanja dejavnosti teh skladov, da bi ugotovili, ali delujejo v regulativnem okviru, ki je enakovreden regulativnemu okviru Unije. – Nujnost ohranitve koherentnosti davčnega sistema Poljska vlada v utemeljitev trditve, da je omejitev, ki jo pomeni nacionalna davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, upravičena z nujnostjo ohranitve koherentnosti davčnega sistema, navaja, da je v tej zakonodaji določena oprostitev tesno povezana z obdavčenjem izplačil skladov svojim udeležencem. Zaradi koherentnosti davčnega sistema naj bi bilo potrebno zagotoviti enotno in učinkovito obdavčenje dohodkov določenega davčnega zavezanca – ne glede na državo članico, v kateri so bili prejeti – pri katerem bi se upošteval znesek davkov, plačanih v drugih državah članicah. Poleg tega, nemška vlada trdi, da bi bilo treba v položajih, ki vključujejo tretje države, zlasti kadar gre za investicijske sklade, pojem davčne koherentnosti razširiti in različne faze obdavčenja presojati skupaj ob predpostavki, da se dividende izplačajo imetnikom enot premoženja s sedežem ali stalnim prebivališčem v tujini. Opozoriti je treba, da je Sodišče že razsodilo, da nujnost ohranitve te koherentnosti lahko upraviči ureditev, ki omejuje temeljne svoboščine (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 50 in navedena sodna praksa). Vendar pa je treba, da bi bilo mogoče sprejeti trditev, ki temelji na takem razlogu, v skladu z ustaljeno sodno prakso dokazati obstoj neposredne povezave med zadevno davčno ugodnostjo in izravnavo te ugodnosti z določeno davčno dajatvijo, pri čemer je treba neposrednost te povezave presojati glede na cilj zadevne ureditve (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 51 in navedena sodna praksa). Kot pa je že bilo navedeno v točki 62 te sodbe, oprostitev davčnega odtegljaja glede dividend iz postopka v glavni stvari ni pogojena s tem, da investicijski sklad dividende, ki so mu izplačane, dalje razdeli, in s tem, da obdavčenje teh dividend pri imetnikih enot premoženja v teh skladih omogoča izravnavo oprostitve davčnega odtegljaja. Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 113 sklepnih predlogov, razširjena razlaga pojma koherentnosti davčnega sistema, ki jo predlaga nemška vlada, temelji na nedokazani predpostavki, da so imetniki enot premoženja investicijskih skladov s sedežem v tretjih državah tudi sami rezidenti teh držav ali vsaj niso rezidenti na nacionalnem ozemlju. Vendar je razlog koherentnosti davčnega sistema načeloma treba preizkusiti z vidika enega samega davčnega sistema. Zato nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari zaradi neobstoja neposredne povezave v smislu sodne prakse, ki je navedena v točki 92 te sodbe, med oprostitvijo davčnega odtegljaja za dividende nacionalnega izvora, ki so izplačane investicijskemu skladu rezidentu, in obdavčenjem teh dividend kot dohodkov imetnikov enot premoženja teh skladov ne more biti upravičena z nujnostjo ohranitve koherentnosti davčnega sistema. – Porazdelitev davčne pristojnosti in zaščita davčnih prihodkov Nemška vlada se je sklicevala tudi na nujnost ohranitve porazdelitve davčne pristojnosti med Republiko Poljsko in Združenimi državami Amerike ter na zaščito davčnih prihodkov kot na razloga za utemeljitev zadevne omejitve, ki ju je treba zaradi podobnosti trditev v zvezi z njima preizkusiti skupaj. Prvič, glede porazdelitve davčne pristojnosti nemška vlada trdi, da se sodna praksa, ki se nanaša na to utemeljitev, lahko uporabi samo za položaje znotraj Unije, ker se v primerih pretoka kapitala v tretje države in iz njih zadevne osebe ne morejo sklicevati na pravila notranjega trga, saj omejitev davčne suverenosti države članice zaradi prostega pretoka kapitala neposredno privede do prenosa davčne osnove v tretjo državo. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je nujnost ohranjanja uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami mogoče sprejeti zlasti takrat, kadar se želi z zadevno ureditvijo preprečiti ravnanje, ki lahko ogroža pravico države članice do izvajanja davčnih pristojnosti glede dejavnosti, ki se opravljajo na njenem ozemlju (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 47 in navedena sodna praksa). Vendar se država članica, če se je odločila, da investicijskih skladov, ki so rezidenti in so upravičeni do dividend, ki izvirajo iz domače države, ne bo obdavčila, ne more sklicevati na nujnost zagotovitve uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, da bi s tem upravičila obdavčitev investicijskih skladov, ki niso rezidenti in so upravičeni do takih dohodkov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 48 in navedena sodna praksa). Glede tega ni mogoče utemeljeno zatrjevati, da se ta sodna praksa ne uporabi za odnose med državami članicami in tretjimi državami, ker neobstoj vzajemnosti v okviru teh odnosov, na katerega se sklicuje nemška vlada, ne more upravičiti omejitve pretoka kapitala med državami članicami in navedenimi tretjimi državami (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 128). Drugič, v zvezi z zaščito nacionalnih davčnih prihodkov nemška vlada trdi, da države članice zaradi prostega pretoka kapitala ne bi smele biti prisiljene odpovedati se davčnim prihodkom v korist tretjih držav. Namen notranjega trga naj bi bil namreč zagotoviti učinkovito razporejanje sredstev v Uniji ob hkratnem ohranjanju davčne nevtralnosti na navedenem trgu. Tretje države, ki niso del tega trga, pa naj posledično ne bi bile dolžne sprejeti primerljive izgube davčnih prihodkov v razmerju do držav članic. Glede tega zadošča opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zmanjšanja davčnih prihodkov ne morejo šteti za nujen razlog v splošnem interesu, na katerega se je mogoče sklicevati za utemeljevanje ukrepa, ki načeloma nasprotuje temeljni svoboščini (zgoraj navedena sodba Haribo Lakritzen Hans Riegel in Österreichische Salinen, točka 126). Ta sodna praksa se uporabi tako v primeru, da se zadevna država članica odpove davčnim prihodkom v korist druge države članice, kot v primeru, da je ta odpoved v korist tretji državi. Vsekakor, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 127 sklepnih predlogov, se za poljske družbe še naprej uporablja davek od dobička in pravo Unije zadevni državi članici ne preprečuje, da se lahko dolgoročnejše odpove izogibanju dvojnega obdavčevanja, tako da bi ji bila naložena obveznost sprejetja ali ohranitve ukrepov za preprečevanje položajev takega obdavčevanja. Na podlagi zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da omejitev na podlagi nacionalne davčne zakonodaje, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ni upravičena z nujnostjo ohranitve uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti niti z zaščito davčnih prihodkov zadevne države članice. Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 63 PDEU in 65 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta davčni zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere dividende, ki jih družbe s sedežem v navedeni državi članici izplačajo investicijskemu skladu v tretji državi, niso upravičene do davčne oprostitve, če med to državo članico in zadevno tretjo državo obstaja pogodbena obveznost glede medsebojne upravne pomoči, na podlagi katere nacionalni davčni organi lahko preverijo informacije, ki jih eventualno predloži investicijski sklad. Predložitveno sodišče je pristojno, da v okviru zadeve iz postopka v glavni stvari preuči, ali mehanizem izmenjave informacij, ki je določen s tem okvirom za sodelovanje, dejansko lahko omogoči poljskim davčnim organom, da po potrebi preverijo informacije, ki jih predložijo investicijski skladi s sedežem v Združenih državah Amerike ter ki se nanašajo na pogoje ustanovitve in opravljanja dejavnosti teh skladov, da bi ugotovili, ali delujejo v regulativnem okviru, ki je enakovreden regulativnemu okviru Unije. Časovni učinki te sodbe Poljska vlada je v pisnih stališčih Sodišču predlagala, naj časovno omeji učinke sodbe v primeru ugotovitve, da člena 63 PDEU in 65 PDEU nasprotujeta davčni zakonodaji iz postopka v glavni stvari. Navedena vlada je za utemeljitev svojega predloga po eni strani Sodišče opozorila na nevarnost resnih finančnih težav, ki bi jih povzročila sodba s tako ugotovitvijo, ob upoštevanju velikega števila primerov, v katerih je bil uporabljen člen 22(1) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Poljska vlada navaja, da je Republika Poljska v dobri veri menila, da so določbe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb skladne s pravom Unije, saj Komisija teh določb ni izpodbijala glede na prosti pretok kapitala s tretjimi državami, ampak zgolj z vidika drugih držav članic Unije in EGP. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka svoje veljavnosti. Iz tega izhaja, da sodišče tako razlagano pravilo sme in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o predlogu za razlago, če so tudi sicer pogoji za predložitev spora o uporabi navedenega pravila pristojnemu sodišču izpolnjeni (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 58 in navedena sodna praksa). Sodišče sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je neločljivo povezano s pravnim redom Unije, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je samo razložilo, za izpodbijanje pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih težav (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 59 in navedena sodna praksa). Natančneje, Sodišče je to rešitev uporabilo le v natančno določenih okoliščinah, ko je obstajalo tveganje hudih gospodarskih posledic zlasti zaradi velikega števila pravnih razmerij, vzpostavljenih v dobri veri na podlagi ureditve, za katero se je štelo, da se veljavno uporablja, ter ko so bili posamezniki in nacionalni organi zaradi objektivne in precejšnje negotovosti glede obsega določb prava Unije spodbujeni k ravnanju, ki ni bilo v skladu s pravom Unije, pri čemer je k tej negotovosti morda prispevalo tudi ravnanje drugih držav članic ali Komisije (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 60 in navedena sodna praksa). V zvezi s trditvijo poljske vlade glede resnih posledic, ki bi jih ta sodba lahko imela za proračun poljske države, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da finančne posledice, ki bi v državi članici lahko nastale zaradi sodbe, izdane v postopku predhodnega odločanja, same po sebi ne upravičujejo časovne omejitve učinkov te sodbe (zgoraj navedena sodba Santander Asset Management SGIIC in drugi, točka 62 in navedena sodna praksa). Poljska vlada pa niti v pisnih stališčih niti na obravnavi ni navedla podatkov, na podlagi katerih bi Sodišče lahko presodilo, ali za to državo članico dejansko obstaja nevarnost hudih gospodarskih posledic zaradi učinkov te sodbe. Zato in ne da bi bilo treba preizkusiti, ali je Republika Poljska v dobri veri menila, da so določbe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb skladne s pravom Unije, ni mogoče ugoditi predlogu te države članice za časovno omejitev učinkov te sodbe, ker ta predlog ne vsebuje nobenega elementa, ki bi lahko utemeljil njeno razlogovanje, da bi ta sodba lahko, če njeni učinki ne bi bili časovno omejeni, povzročila resne finančne težave. Stroški Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: 1. Člen 63 PDEU o prostem pretoku kapitala se uporabi v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem na podlagi nacionalne davčne zakonodaje dividende, ki jih družbe s sedežem v državi članici izplačajo investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi, niso predmet davčne oprostitve, medtem ko so investicijski skladi s sedežem v navedeni državi članici upravičeni do te oprostitve. 2. Člena 63 PDEU in 65 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta davčni zakonodaji države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere dividende, ki jih družbe s sedežem v navedeni državi članici izplačajo investicijskemu skladu v tretji državi, niso upravičene do davčne oprostitve, če med to državo članico in zadevno tretjo državo obstaja pogodbena obveznost glede medsebojne upravne pomoči, na podlagi katere nacionalni davčni organi lahko preverijo informacije, ki jih eventualno predloži investicijski sklad. Predložitveno sodišče je pristojno, da v okviru zadeve iz postopka v glavni stvari preuči, ali mehanizem izmenjave informacij, ki je določen s tem okvirom za sodelovanje, dejansko lahko omogoči poljskim davčnim organom, da po potrebi preverijo informacije, ki jih predložijo investicijski skladi s sedežem v Združenih državah Amerike ter ki se nanašajo na pogoje ustanovitve in opravljanja dejavnosti teh skladov, da bi ugotovili, ali delujejo v regulativnem okviru, ki je enakovreden regulativnemu okviru Unije. Podpisi ( *1 ) Jezik postopka: poljščina.

61996CJ0051

pt

Fundamentação jurídica do acórdão 1 Por despacho de 16 de Fevereiro de 1996 (C-51/96), entrado no Tribunal de Justiça em 21 de Fevereiro de 1996, e por decisão de 14 de Maio de 1997 (C-191/97), entrada no Tribunal de Justiça em 20 de Maio de 1997, o Tribunal de première instance de Namur (Bélgica) decidindo, respectivamente, em processo de medidas provisórias e quanto ao mérito, submeter, ao abrigo do artigo 177._ do Tratado CE (actual artigo 234._ CE), duas questões prejudiciais relativas à interpretação dos artigos 59._ do Tratado CE (que passou, após alteração, a artigo 49._ CE), 60._, 66._, 85._ e 86._ do Tratado CE (actuais artigos 50._ CE, 55._ CE, 81._ CE e 82._ CE). 2 Estas questões foram suscitadas no âmbito de litígios que opõem C. Deliège à Ligue francophone de judo et disciplines associées ASBL (a seguir «LFJ»), à Ligue belge de judo ASBL (a seguir «LBJ») e ao presidente desta, F. Pacquée, acerca da recusa de a seleccionarem para participar no torneio internacional de judo de Paris, na categoria de menos de 52 kg. As regras de organização e de selecção do judo 3 O judo, desporto de combate individual, é organizado à escala mundial pela Federação Internacional de Judo (a seguir «FIJ»). A nível europeu, existe uma federação denominada União Europeia de Judo (a seguir «UEJ»), que agrupa as diferentes federações nacionais. A federação belga é a LBJ, que se ocupa essencialmente das competições internacionais e faz a selecção dos atletas com vista à sua participação nos torneios internacionais. A LBJ é composta por duas ligas regionais, a Vlaamse Judofederatie (a seguir «VJF») e a LFJ. Os membros da LBJ são as duas ligas regionais, bem como os clubes que fazem parte destas últimas. Os judocas são filiados num clube que é, ele mesmo, membro da liga regional, a qual passa aos filiados a licença necessária para participar em cursos ou em competições. O detentor de uma licença é obrigado a cumprir todas as obrigações impostas pela liga regional com base nos seus estatutos e nos seus regulamentos. 4 Tradicionalmente, os atletas são classificados em função do seu sexo e de sete categorias de peso, ou seja, um total de catorze categorias diferentes. Na sua assembleia técnica e desportiva de Amesterdão, em 5 de Fevereiro de 1994, e no seu congresso ordinário de Nicósia, em 9 de Abril de 1994, o comité director da UEJ adoptou regras relativas à participação nos torneios europeus ditos de categoria A. Os referidos torneios, tal como os campeonatos da Europa de Maio de 1996, permitiam obter pontos para a classificação nas listas europeias que podiam determinar as qualificações para os jogos olímpicos de Atlanta de 1996. Estava previsto que apenas as federações nacionais podiam inscrever os seus atletas e que, por cada federação europeia, podiam ser inscritos nas referidas listas sete judocas de cada sexo, ou seja, em princípio, um judoca por categoria. Todavia, se nenhum atleta fosse designado numa categoria, era possível inscrever dois judocas noutra categoria, sem nunca exceder o limite de sete homens e sete mulheres. Tal como foi exposto pela LFJ na audiência do Tribunal de Justiça, a nacionalidade do judoca não tinha qualquer incidência neste contexto, apenas sendo tida em consideração a sua filiação na federação nacional. 5 Em conformidade com os critérios de selecção para os jogos olímpicos de Atlanta, adoptados pela FIJ em 19 de Outubro de 1993, em Madrid, eram designadamente qualificados para estes jogos, em cada categoria, os oito primeiros judocas dos últimos campeonatos do mundo, bem como um certo número de judocas por cada continente (para a Europa, nove homens e cinco mulheres em cada categoria), a determinar com base nos resultados obtidos por cada judoca no decurso de um certo número de torneios durante o período pré-olímpico. Para este efeito, a UEJ precisou, na assembleia de Amesterdão e no congresso de Nicósia já referidos, que seriam tidos em consideração os três melhores resultados obtidos em torneios da categoria A e em campeonatos da Europa seniores, durante o período compreendido entre os campeonatos do mundo de 1995 e os campeonatos da Europa de 1996. Previu igualmente que seriam qualificadas as federações e não os judocas pessoalmente. Os litígios nos processos principais e as questões prejudiciais 6 C. Deliège pratica judo desde 1983 e, desde 1987, tem obtido excelentes resultados na categoria de menos 52 kg, entre os quais diversos títulos de campeã da Bélgica, um título de campeã da Europa e um título de campeã do mundo de atletas com menos de 19 anos, bem como vitórias e classificações prestigiosas em torneios internacionais. Subsiste entre as partes no processo principal um desacordo quanto ao estatuto de C. Deliège, pois esta última pretende que exerce o judo a título profissional ou semiprofissional, ao passo que a LBJ e a LFJ alegam que o judo é um desporto que, na Europa e, em especial, na Bélgica, é praticado por amadores. 7 C. Deliège alega que, desde 1992, os responsáveis da LFJ e da LBJ entravaram de modo abusivo o desenrolar da sua carreira. Queixa-se, nomeadamente, de ter sido impedida de participar nos jogos olímpicos de Barcelona de 1992, e de não ter sido seleccionada para os campeonatos do mundo de 1993 nem para os campeonatos da Europa de 1994. Em Março de 1995, C. Deliège foi informada de que não tinha sido pré-seleccionada para os jogos olímpicos de Atlanta. Em Abril de 1995, quando se preparava para participar nos campeonatos da Europa que deviam decorrer em Maio, foi excluída da equipa belga a favor de uma atleta filiada na VJF. Em Dezembro de 1995, foi impedida de participar no torneio internacional de categoria A de Basileia. 8 A LFJ alega que C. Deliège entrou, por diversas vezes, em conflito com os treinadores, seleccionadores ou responsáveis da LFJ e da LBJ e que é pouco disciplinada, tendo, nomeadamente, sido objecto de uma sanção de suspensão temporária de todas as actividades federativas. Além disso, teve dificuldades de ordem desportiva, pois a Bélgica dispunha de, pelo menos, quatro judocas de alto nível na categoria de menos de 52 kg A LBJ indica que as decisões relativas à selecção dos atletas com vista à participação nos diferentes torneios e campeonatos são tomadas pela comissão desportiva nacional, órgão constituído paritariamente por membros da VJF e da LFJ. 9 Os factos que se encontram directamente na origem dos processos principais dizem respeito à participação no torneio internacional de categoria A de Paris, de 10 e 11 de Fevereiro de 1996. Tendo a LBJ seleccionado dois outros atletas que, segundo C. Deliège, tinham obtido resultados desportivos menos brilhantes que os seus, esta última intentou, em 26 de Janeiro de 1996, um processo de medidas provisórias no Tribunal de première instance de Namur. Processo C-51/96 10 C. Deliège pediu ao Tribunal de première instance de Namur, em processo de medidas provisórias, que fosse ordenado à LFJ e à LBJ que cumprissem todas as formalidades necessárias para a sua participação no torneio de Paris e que fosse reenviada ao Tribunal de Justiça uma questão prejudicial relativa ao carácter ilícito das regras adoptadas pela UEJ quanto ao número limitado de atletas por federação nacional e quanto às autorizações federais para a participação em torneios individuais de categoria A à luz dos artigos 59._, 60._, 66._, 85._ e 86._ do Tratado. Por citação de 9 de Fevereiro de 1996, C. Deliège chamou à acção, como garante, a UEJ e pediu ao juiz das medidas provisórias a quem foi submetido o litígio que ordenasse a todos os organizadores de torneios de categoria A que aceitassem, a título provisório, qualquer inscrição sua, quer ela tivesse sido seleccionada ou não pela sua federação nacional. 11 Por despacho de 6 de Fevereiro de 1996, o juiz das medidas provisórias do Tribunal de première instance de Namur indeferiu o pedido formulado por C. Deliège, no que concerne à sua participação no torneio de Paris, mas proibiu a LBJ e a LFJ de tomarem qualquer decisão que implicasse a não selecção da recorrente para qualquer competição futura, até que as partes fossem de novo ouvidas sobre os outros pedidos em litígio. 12 Por despacho de 16 de Fevereiro de 1996, o mesmo juiz julgou, em primeiro lugar, inadmissível o pedido de intervenção provocada apresentado relativamente à UEJ. 13 Seguidamente, o juiz de reenvio indicou que, em conformidade com a jurisprudência do Tribunal de Justiça, o exercício de um desporto é abrangido pelo direito comunitário na medida em que possa constituir uma actividade económica na acepção do artigo 2._ do Tratado CE (que passou, após alteração, a artigo 2._ CE). Devido à evolução recente da prática desportiva, a distinção entre um amador e um atleta profissional atenuou-se. Os desportistas de alto nível podem receber, para além de bolsas ou de outros auxílios, rendimentos mais elevados devido à notoriedade de que gozam, pelo que fornecem prestações de carácter económico. 14 Segundo o juiz de reenvio, C. Deliège pretende ter uma aparência de direito bastante para ser considerada como uma prestadora de serviços na acepção dos artigos 59._, 60._ e 66._ do Tratado. A exigência sistemática de uma quota e de uma selecção a nível nacional parece constituir um entrave ao livre exercício de uma prestação de carácter económico. De resto, não pode razoavelmente sustentar-se que o acesso às competições reivindicado por C. Deliège leve a permitir a qualquer pessoa participar em qualquer torneio, pois a competição pode ser aberta a toda e qualquer desportista que preencha critérios objectivos de aptidão, como demonstra a experiência de outros desportos comparáveis. 15 Tendo, nomeadamente, em conta a proximidade dos jogos olímpicos de Atlanta e da relativa brevidade de uma carreira desportista de alto nível, o juiz nacional considerou, portanto, que o pedido de C. Deliège de que ele submetesse uma questão prejudicial ao Tribunal de Justiça tinha uma «aparente pertinência». O facto de nenhuma acção quanto ao mérito da questão ter sido proposta não constituía obstáculo a que tal questão fosse reenviada. Esta questão poderia ser concebida como um elemento de solução do litígio no processo de medidas provisórias ou como uma medida de instrução adequada para acelerar um processo quanto ao mérito, cuja propositura parecia estar nas intenções da recorrente. 16 Por conseguinte, o juiz das medidas provisórias do Tribunal de première instance de Namur submeteu ao Tribunal de Justiça a questão prejudicial seguinte: «Um regulamento que exige que um atleta profissional, semiprofissional ou candidato a esse estatuto, tenha uma autorização ou seja seleccionado pela sua federação nacional para poder entrar numa competição internacional e que prevê quotas nacionais de inscrição ou competições daquele tipo, é ou não contrário ao Tratado de Roma, nomeadamente aos artigos 59._ a 66._, bem como aos artigos 85._ e 86._?» 17 Finalmente, quanto a providências para uma situação de espera, o juiz de reenvio verificou que os pedidos feitos por C. Deliège contra a LBJ e a LFJ não podiam ser deferidos. No entanto, considerou que era conveniente assegurar à recorrente uma protecção contra um prejuízo grave, através de providências para uma situação de espera que não prejudicasse os interesses dos outros desportistas. 18 Enquanto se esperava a propositura de uma acção quanto ao mérito da questão, proibiu, portanto, a LBJ e a LFJ de praticarem qualquer acto tendente a restringir ou a impedir a livre prática pela recorrente da sua actividade de judoca, nomeadamente em competições nacionais ou internacionais, que não fosse objectivamente justificada, quer pela avaliação da sua aptidão física ou do seu comportamento, quer pela apreciação relativa do seu mérito em relação ao de outros atletas concorrentes. Esta medida devia deixar de produzir efeitos um mês após a prolação do despacho, se não fosse intentada por C. Deliège uma acção quanto ao mérito da questão. Processo C-191/97 19 Por citações de 27 de Fevereiro e de 1 de Março de 1996, C. Deliège propôs uma acção quanto ao mérito da questão contra a LFJ, a LBJ e F. Pacquée no Tribunal de première instance de Namur. Nesta acção, pedia-se que este último, em primeiro lugar, declarasse que o sistema de selecção dos judocas para os torneios internacionais, tal como está organizado pelos regulamentos das duas federações já referidas, é ilegal, por conferir a estas um poder susceptível de entravar o direito dos judocas à livre prestação de serviços e à liberdade profissional destes desportistas, em segundo lugar, que reenviasse ao Tribunal de Justiça uma questão prejudicial, em terceiro lugar, que decretasse providências para uma situação de espera no caso de essa questão ser reenviada e, em último lugar, que condenasse a LFJ e a LPJ a pagarem-lhe o montante de 30 milhões de BEF a título de indemnização por prejuízos. 20 Na sua decisão, o órgão jurisdicional de reenvio considerou que existia um risco evidente de ver o Tribunal de Justiça declarar inadmissível a questão reenviada no processo C-51/96, pelo facto de o juiz das medidas provisórias ter esvaziado inteiramente o reenvio. Decidiu, portanto, que não havia que esperar o acórdão do Tribunal de Justiça neste primeiro processo e que, sendo incerta a resposta à questão colocada no processo que tinha que decidir, lhe competia reenviar ao Tribunal de Justiça um pedido de decisão a título prejudicial. 21 Quanto ao pedido de C. Deliège de que fosse organizada uma situação de espera, pareceu-lhe muito difícil, ou mesmo impossível, organizar na prática uma tal situação respeitando o interesse de todas as partes, não tendo a interessada proposto qualquer medida concreta a este respeito. 22 Foi nestas condições que o Tribunal de première instance de Namur suspendeu a instância e reenviou ao Tribunal de Justiça a questão prejudicial seguinte: «O facto de impor a um atleta profissional ou semiprofissional, ou candidato a uma actividade profissional ou semiprofissional que tenha uma autorização da sua federação para poder alinhar numa competição internacional que não opõe equipas nacionais, é ou não contrário ao Tratado de Roma, designadamente aos artigos 59._, 85._ e 86._ desse Tratado?» Quanto à competência do Tribunal de Justiça para responder às questões prejudiciais e quanto à admissibilidade destas 23 A LFJ, a LBJ, F. Pacquée, os Governos belga, helénico e italiano e a Comissão contestaram, por razões diversas, a competência do Tribunal de Justiça para responder à questão submetida no processo C-151/96 e a admissibilidade desta questão no todo ou em parte. 24 Em primeiro lugar, o órgão jurisdicional de reenvio deu resposta a todos os pedidos da recorrente e, deste modo, decidiu o litígio. Estando o processo principal terminado na data em que foi reenviada a questão para o Tribunal de Justiça, a resposta a esta já não tem interesse para o órgão jurisdicional de reenvio. Nestas circunstâncias, resulta dos acórdãos de 21 de Abril de 1988, Fratelli Pardini (338/85, Colect., p. 2041), e de 4 de Outubro de 1995, Society for the Protection of Unborn Children Ireland (C-159/90, Colect., p. I-4685), que o Tribunal não é competente para lhe dar resposta. 25 Seguidamente, a questão tem um carácter hipotético e diz respeito a uma matéria - o desporto amador - que não é abrangida pelo direito comunitário. 26 Finalmente, o juiz nacional não definiu de modo suficiente o quadro factual e regulamentar em que a questão se suscita, exigência que se impõe muito particularmente no domínio da concorrência, que é caracterizado por situações de facto e de direito complexas (acórdão de 26 de Janeiro de 1993, Telemarsicabruzzo e o., C-320/90 a C-322/90, Colect., p. I-393). 27 A competência do Tribunal de Justiça para dar resposta a toda ou a parte da questão prejudicial submetida no processo C-191/97 e a admissibilidade desta questão são também contestadas pela LFJ, a LBJ e F. Pacquée, bem como pelo Governo helénico e pela Comissão. Estes alegaram, nomeadamente, que o juiz de reenvio não forneceu indicações bastantes quanto ao quadro factual e regulamentar, que a questão diz respeito a uma matéria alheia ao direito comunitário, que os direitos de defesa da UEJ e da FIJ foram ignorados, e que a questão submetida tem um carácter hipotético, por se referir a encontros que não os que decorrem entre equipas nacionais. 28 Em primeiro lugar, há que salientar que o problema de saber se as questões submetidas pelo órgão jurisdicional nacional dizem respeito a uma matéria alheia ao direito comunitário, quer por o desporto amador estar fora do âmbito de aplicação do Tratado, quer por os encontros visados pelo referido órgão jurisdicional oporem equipas nacionais, faz parte do mérito das questões submetidas e não da admissibilidade destas. 29 Em segundo lugar, quanto à alegada violação dos direitos de defesa da FIJ e da UFJ, não compete ao Tribunal de Justiça verificar se a decisão de reenvio foi tomada em conformidade com as regras nacionais de organização e de processo judiciais (v., nomeadamente, acórdãos de 11 de Julho de 1996, SFEI e o., C-39/94, Colect., p. I-3547, n._ 24, e de 5 de Junho de 1997, Celestini, C-105/94, Colect., p. I-2971, n._ 20). Segue-se que o Tribunal de Justiça não tem que se pronunciar sobre a questão de saber se a FIJ e a UEJ deveriam ter sido chamadas à demanda nos processos principais. 30 Em terceiro lugar, deve recordar-se que, em conformidade com uma jurisprudência constante, a necessidade de chegar a uma interpretação do direito comunitário que seja útil para o juiz nacional exige que este defina o quadro factual e regulamentar em que se inserem as questões que coloca ou que, pelo menos, explique as hipóteses factuais em que se baseiam essas questões. Estas exigências são particularmente válidas em certos domínios, como o da concorrência, caracterizados por situações de facto e de direito complexas (v., nomeadamente, acórdãos Telemarsicabruzzo e o., já referido, n.os 6 e 7; de 21 de Setembro de 1999, Albany, C-67/96, Colect., p. I-5751, n._ 39, e Brentjens', C-115/97 a C-117/97, Colect., p. I-6025, n._ 38). 31 As informações fornecidas nas decisões de reenvio devem não apenas permitir ao Tribunal de Justiça dar respostas úteis, mas também dar aos Governos dos Estados-Membros e às outras partes interessadas a possibilidade de apresentarem observações em conformidade com o artigo 20._ do Estatuto (CE) do Tribunal de Justiça. Incumbe ao Tribunal de Justiça velar por que esta possibilidade seja salvaguardada, tendo em conta o facto de, por força da disposição referida, apenas serem notificadas às partes interessadas as decisões de reenvio (v., nomeadamente, despachos de 23 de Março de 1995, Saddik, C-458/93, Colect., p. I-511, n._ 13; acórdãos já referidos, Albany, n._ 40, e Brentjens', n._ 39). 32 No que concerne ao processo C-191/97, que é conveniente examinar em primeiro lugar, resulta, por um lado, das observações apresentadas pelas partes no processo principal, pelos Governos dos Estados-Membros, pelo Governo norueguês e pela Comissão, em conformidade com a referida disposição do Estatuto (CE) do Tribunal de Justiça, que as informações contidas na decisão de reenvio lhe permitiram tomar utilmente posição sobre a questão submetida ao Tribunal de Justiça, na medida em que esta diz respeito às regras do Tratado relativas à livre prestação de serviços. 33 Além disso, mesmo que os Governos helénico, espanhol e italiano tenham podido considerar as informações fornecidas pelo órgão jurisdicional de reenvio não lhes permitiam tomar posição sobre a questão de saber se a recorrente no processo principal exerce uma actividade económica na acepção do Tratado, importa sublinhar que estes governos e as outras partes interessadas estavam em condições de apresentar observações com base nas descrições factuais do referido órgão jurisdicional. 34 De resto, as informações contidas na decisão de reenvio foram completadas pelos elementos resultantes dos autos enviados pelo órgão jurisdicional nacional e das observações escritas apresentadas ao Tribunal de Justiça. O conjunto destes elementos, retomado no relatório para audiência, foi levado ao conhecimento dos Governos dos Estados-Membros e das outras partes interessadas com vista à audiência no decurso da qual puderam, eventualmente, completar as suas observações (v. também, neste sentido, acórdãos já referidos Albany, n._ 43, e Brentjens', n._ 42). 35 Por outro lado, as informações fornecidas pelo órgão jurisdicional nacional, completadas, na medida do necessário, pelos elementos referidos, dão ao Tribunal de Justiça um conhecimento suficiente do quadro factual e regulamentar do litígio no processo principal para poder interpretar as regras do Tratado relativas à livre prestação de serviços à luz da situação que constitui objecto deste litígio. 36 Em contrapartida, na medida em que a questão submetida incide sobre as regras de concorrência aplicáveis às empresas, o Tribunal não se considera suficientemente esclarecido para dar indicações quanto à definição do ou dos mercados em causa no processo principal. A decisão de reenvio também não mostra mais claramente quais são a natureza e o número das empresas que exercem a sua actividade no ou nos mercados. Além disso, as informações fornecidas pelo órgão jurisdicional de reenvio não permitem ao Tribunal pronunciar-se utilmente quanto à existência e à importância das trocas entre Estados-Membros ou quanto à possibilidade de estas serem afectadas pelas regras de selecção dos judocas. 37 É forçoso, portanto, declarar que a decisão de reenvio não contém indicações suficientes para cumprir as exigências recordadas nos n.os 30 e 31 do presente acórdão quanto às regras da concorrência. 38 No que concerne à questão suscitada no processo C-51/96, o despacho de reenvio também não contém indicações suficientes para permitir ao Tribunal de Justiça pronunciar-se utilmente sobre a interpretação das regras de concorrência aplicáveis às empresas. Em contrapartida, as informações fornecidas pelo referido despacho, eventualmente completadas pelos elementos contidos nas observações escritas apresentadas nos termos do artigo 20._ do Estatuto (CE) do Tribunal de Justiça e retomadas no relatório para audiência, bem como as indicações resultantes da decisão de reenvio no processo C-191/97, permitiram às partes interessadas tomar posição sobre a interpretação das regras relativas à livre prestação de serviços e ao Tribunal de Justiça ter um conhecimento suficiente do quadro factual e regulamentar para poder utilmente pronunciar-se a este respeito. 39 Não obstante a sua formulação ligeiramente diferente, as questões suscitadas nos dois processos principais são, em substância, idênticas e, nestas condições, não é necessário examinar mais os argumentos que põem em causa de modo específico a admissibilidade da questão do processo C-51/96. 40 Resulta do que precede que o Tribunal deve responder às questões suscitadas na medida em que incidam sobre a interpretação das regras do Tratado relativas à livre prestação de serviços. Em contrapartida, as referidas questões são inadmissíveis na medida em que digam respeito à interpretação das regras de concorrência aplicáveis às empresas. Quanto à interpretação do artigo 59._ do Tratado 41 A título preliminar, há que recordar que, tendo presentes os objectivos da Comunidade, a prática de desportos só é abrangida pelo direito comunitário na medida em que constitua uma actividade económica na acepção do artigo 2._ do Tratado (v. acórdãos de 12 de Dezembro de 1974, Walrave e Koch, 36/74, Colect., p. 595, n._ 4, e de 15 de Dezembro de 1995, Bosman, C-415/93, Colect., p. I-4921, n._ 73). De resto, o Tribunal de Justiça reconheceu que a actividade desportiva se reveste de uma importância social considerável na Comunidade (v. acórdão Bosman, já referido, n._ 106). 42 Esta jurisprudência é ainda confortada pela declaração n._ 29 relativa ao desporto, que consta em anexo ao acto final da conferência que adoptou o texto do Tratado de Amsterdão, que salienta o significado social do desporto e convida, nomeadamente, as instituições da União Europeia a terem muito especialmente em conta as características particulares do desporto amador. Em especial, esta declaração é coerente com a referida jurisprudência, na medida em que diz respeito a situações em que o exercício do desporto constitui uma actividade económica. 43 Cabe recordar que as disposições do Tratado em matéria de livre circulação de pessoas não se opõem a regulamentações ou práticas que excluam os jogadores estrangeiros da participação em determinados encontros, por razões que não sejam económicas mas inerentes à natureza e ao contexto específicos destes encontros e que interessam unicamente ao desporto como tal, como acontece com os encontros entre equipas nacionais de diferentes países. O Tribunal de Justiça salientou, no entanto, que esta restrição do âmbito de aplicação do Tratado deve ser mantida dentro dos limites do seu próprio objecto e não pode ser invocada para deles excluir toda actividade desportiva (acórdãos de 14 de Julho de 1976, Donà, 13/76, Colect., p. 545, n.os 14 e 15, e Bosman, já referido, n.os 76 e 127). 44 Ora, as regras de selecção em causa no processo principal não se referem a encontros que oponham equipas ou selecções nacionais de diferentes países, incluindo apenas nacionais do Estado de que a federação que os seleccionou depende, tais como jogos olímpicos ou certos campeonatos do mundo ou da Europa, antes reservam a participação, por federação nacional, em certos outros encontros internacionais de alto nível aos atletas filiados na federação em causa, independentemente da sua nacionalidade. A simples circunstância de as classificações obtidas pelos atletas nestas competições serem tomadas em conta para determinar os países que poderão inscrever representantes nos jogos olímpicos não pode justificar a equiparação destes a encontros entre equipas nacionais que podem escapar ao âmbito de aplicação do direito comunitário. 45 A LFJ sustentou, nomeadamente, que as associações e federações desportivas têm o direito de determinar livremente as condições de acesso a competições que dizem respeito apenas a desportistas amadores. 46 A este respeito, importa salientar que a simples circunstância de uma associação ou federação desportiva qualificar unilateralmente como amadores os atletas que delas são membros não é, por si só, susceptível de excluir que estes exerçam actividades económicas na acepção do artigo 2._ do Tratado. 47 Quanto à natureza das regras em litígio, resulta dos acórdãos já referidos, Walrave e Koch (n.os 17 e 18) e Bosman (n.os 82 e 83) que as disposições comunitárias em matéria de livre circulação das pessoas e de serviços não regulam apenas a acção das autoridades públicas, antes se estendem também às regulamentações de outra natureza destinadas a disciplinar, de modo colectivo, o trabalho assalariado e as prestações de serviços. Com efeito, a abolição dos obstáculos à livre circulação de pessoas e à livre prestação de serviços entre os Estados-Membros seria comprometida se a abolição das barreiras de origem estatal pudesse ser neutralizada por obstáculos resultantes do exercício da sua autonomia jurídica por associações ou organismos que não são abrangidos pelo direito público. 48 Segue-se que o Tratado, nomeadamente os seus artigos 59._, 60._ e 66._, é susceptível de ser aplicado às actividades desportivas e às regras adoptadas pelas associações desportivas, tais como as que estão em causa no processo principal. 49 Tendo em conta o que precede e os debates que decorreram perante o Tribunal de Justiça, importa verificar se uma actividade como a exercida por C. Deliège é susceptível de constituir uma actividade económica na acepção do artigo 2._ do Tratado e, mais especialmente, uma prestação de serviços na acepção do artigo 59._ do mesmo Tratado. 50 No quadro da cooperação instituída pelo processo prejudicial entre o juiz nacional e o Tribunal, cabe ao primeiro determinar e apreciar os factos do processo (v., nomeadamente, acórdão de 3 de Junho de 1986, Kempf, 139/85, Colect., p. 1741, n._ 12) e ao Tribunal de Justiça fornecer ao órgão jurisdicional nacional os elementos de interpretação necessários para lhe permitir decidir o litígio (acórdão de 22 de Maio de 1990, Alimenta, C-332/88, Colect., p. I-2077, n._ 9). 51 A este respeito, importa declarar, antes de mais, que a decisão de reenvio no processo C-191/97 evoca, nomeadamente, bolsas pagas em função dos resultados desportivos anteriores e contratos de patrocínio directamente ligados aos resultados obtidos pelo atleta. De resto, C. Deliège alegou perante o Tribunal, apresentando certos documentos em apoio das suas afirmações, que tinha recebido, devido às suas prestações desportivas, bolsas da Comunidade Francesa da Bélgica e do Comité Olímpico e Interfederal Belga e que tinha sido patrocinada por uma instituição bancária e por um construtor de automóveis. 52 Seguidamente, quanto às noções de actividade económica e de prestação de serviços na acepção dos artigos 2._ e 59._, respectivamente, do Tratado, há que salientar que elas definem o âmbito de aplicação de uma das liberdades fundamentais garantidas pelo Tratado e, a este título, não podem ser interpretadas restritivamente (v., neste sentido, acórdão de 23 de Março de 1982, Levin, 53/81, Recueil, p. 1035, n._ 13). 53 No que diz mais especialmente respeito à primeira destas noções, resulta de uma jurisprudência constante (acórdãos Donà, já referido, n._ 12, e de 5 de Outubro de 1988, Steymann, 196/87, Colect., p. 6159, n._ 10) que uma prestação de trabalho assalariado ou uma prestação de serviços remunerados deve ser encarada como uma actividade económica na acepção do artigo 2._ do Tratado. 54 Todavia, tal como o Tribunal decidiu nomeadamente nos acórdãos já referidos Levin (n._ 17) e Steymann (n._ 13), as actividades exercidas devem ser reais e efectivas e não de natureza tal que se possam considerar como puramente marginais e acessórias. 55 Quanto à prestação de serviços, resulta do artigo 60._, primeiro parágrafo, do Tratado que, na acepção desta disposição, consideram-se como serviços as prestações realizadas normalmente mediante remuneração, na medida em que não sejam reguladas pelas disposições relativas à livre circulação de mercadorias, de capitais e de pessoas. 56 A este respeito, deve dizer-se que as actividades desportivas e, nomeadamente, a participação de um atleta de alto nível numa competição internacional são susceptíveis de implicar a prestação de diversos serviços distintos, embora estreitamente interligados, que podem ser abrangidos pelo artigo 59._ do Tratado, mesmo que alguns destes serviços não sejam pagos por quem deles beneficia (v. acórdão de 26 de Abril de 1988, Bond van Adverteerders e o., 352/85, Colect., p. 2085, n._ 16). 57 A título de exemplo, o organizador dessa competição oferece ao atleta a possibilidade de exercer a sua actividade desportiva comparando-se com outros competidores e, correlativamente, os atletas, através da sua participação na competição, permitem ao organizador apresentar um espectáculo desportivo a que o público pode assistir, que emissores de programas de televisivos podem retransmitir e que podem interessar a anunciantes publicitários e patrocinadores. Além disso, o atleta fornece aos seus próprios patrocinadores uma prestação publicitária que encontra o seu suporte na própria actividade desportiva. 58 Finalmente, no que respeita às objecções feitas nas observações apresentadas ao Tribunal de Justiça segundo as quais, por um lado, os processos principais dizem respeito a uma situação puramente interna e, por outro, que certas manifestações internacionais escapam ao âmbito de aplicação territorial do Tratado, deve recordar-se que as disposições do Tratado relativas à livre prestação de serviços não são aplicáveis a actividades em que todos os elementos se circunscrevem ao território de um único Estado-Membro (v., em último lugar, acórdãos de 9 de Setembro de 1999, RI.SAN., C-108/98, Colect., p. I-5219, n._ 23, e de 21 de Outubro de 1999, Jägerskiöld, C-97/98, Colect., p. I-7319, n._ 42). Todavia, um elemento de estraneidade pode nomeadamente resultar da circunstância de um atleta participar numa competição num Estado-Membro que não aquele onde ele se encontra estabelecido. 59 Cabe ao juiz nacional apreciar, com base nestes elementos de interpretação, se as actividades desportivas de C. Deliège, nomeadamente a sua participação entre torneios internacionais, constituem uma actividade económica na acepção do artigo 2._ do Tratado e, mais especialmente, uma prestação de serviços na acepção do artigo 59._ do mesmo Tratado. 60 Supondo que a actividade de C. Deliège possa ser qualificada como prestação de serviços, é conveniente examinar se as regras de selecção em causa no processo principal constituem uma restrição à livre prestação de serviços, na acepção do artigo 59._ do Tratado. 61 A este respeito, deve salientar-se que, diferentemente das regras aplicáveis no processo Bosman, já referido, as regras de selecção em causa no processo principal não determinam as condições de acesso ao mercado do trabalho de desportistas profissionais e não incluem cláusulas de nacionalidade que limitem o número de nacionais de outros Estados-Membros que podem participar numa competição. 62 C. Deliège, de nacionalidade belga, não pretende, de resto, que a escolha feita pela LBJ, que não a seleccionou para participar no torneio, tenha sido feita em função da sua nacionalidade. 63 Além disso, tal como se salientou no n._ 44 do presente acórdão, tais regras de selecção não dizem respeito a um torneio cujo objecto seja confrontar equipas nacionais, mas um torneio em que, uma vez seleccionados, os atletas concorrem por sua própria conta. 64 Neste contexto, basta dizer que, embora regras de selecção como as que estão em causa no processo principal tenham inevitavelmente por efeito limitar o número de participantes num torneio, tal limitação é inerente ao decurso de uma competição desportiva internacional de alto nível, que implica forçosamente a adopção de certas regras ou de certos critérios de selecção. Tais regras não podem, portanto, ser consideradas em si mesmas como constitutivas de uma restrição à livre prestação de serviços proibida pelo artigo 59._ do Tratado. 65 De resto, a adopção, para fins de um torneio desportivo internacional, de um sistema de escolha dos participantes em relação a outro deve basear-se num grande número de considerações estranhas à situação pessoal de um qualquer atleta, tais como a natureza, a organização e o financiamento do desporto em causa. 66 Embora um sistema de escolha possa mostrar-se mais favorável para com uma categoria de atletas do que para outra, não pode, desse simples facto, deduzir-se que a adopção de tal sistema constitua uma restrição à livre prestação de serviços. 67 Por conseguinte, compete naturalmente às entidades em causa, tais como os organizadores dos torneios, as federações desportivas ou ainda as associações de atletas profissionais, adoptar as regras adequadas e efectuar a selecção em virtude destas. 68 A este respeito, é conveniente admitir que a atribuição dessa missão às federações nacionais, no seio das quais se encontram normalmente reunidos os conhecimentos e a experiência necessários, constitui o reflexo da organização escolhida na maior parte das disciplinas desportivas, que repousa, em princípio, na existência de uma federação em cada país. Além disso, deve salientar-se que as regras de selecção em causa no processo principal se aplicam tanto às competições organizadas no interior da Comunidade como aos torneios que decorrem no exterior desta e dizem respeito simultaneamente a nacionais dos Estados-Membros e a nacionais de países terceiros. 69 Há, portanto, que responder às questões submetidas que uma regra que exige a um atleta profissional ou semiprofissional, ou um candidato a uma actividade profissional ou semiprofissional, que possua uma autorização da sua federação para poder participar numa competição internacional de alto nível que não opõe equipas nacionais, desde que resulte de uma necessidade inerente à organização dessa competição, não constitui em si própria uma restrição à livre prestação de serviços proibida pelo artigo 59._ do Tratado. Decisão sobre as despesas Quanto às despesas 70 As despesas efectuadas pelos Governos belga, dinamarquês, alemão, helénico, espanhol, francês, italiano, neerlandês, austríaco, finlandês, sueco e norueguês, e da Comissão, que apresentaram observações ao Tribunal, não são reembolsáveis. Revestindo o processo, quanto às partes na causa principal, a natureza de incidente suscitado perante o órgão jurisdicional nacional, compete a este decidir quanto às despesas. Parte decisória Pelos fundamentos expostos, O TRIBUNAL DE JUSTIÇA, pronunciando-se sobre as questões submetidas pelo Tribunal de première instance de Namur, por despacho de 16 de Fevereiro de 1996 e por decisão de 14 de Maio de 1997, declara: Uma regra que exige a um atleta profissional ou semiprofissional, ou um candidato a uma actividade profissional ou semiprofissional, que possua uma autorização da sua federação para poder participar numa competição internacional de alto nível que não opõe equipas nacionais, desde que resulte de uma necessidade inerente à organização dessa competição, não constitui em si própria uma restrição à livre prestação de serviços proibida pelo artigo 59._ do Tratado CE (que passou, após alteração, a artigo 49._ CE).

62002TJ0097

pt

1. Funcionários – Promoção – Análise comparativa dos méritos – Tomada em consideração dos relatórios de notação – Processo individual incompleto – Consequências (Estatuto dos Funcionários, artigo 45.°, n.° 1) 2. Funcionários – Promoção – Análise comparativa dos méritos – Tomada em consideração dos relatórios de notação – Obrigação da autoridade investida do poder de nomeação de adiar a sua decisão em caso de indisponibilidade do último ou do antepenúltimo relatório de notação de um dos funcionários com vocação para promoção – Inexistência (Estatuto dos Funcionários, artigo 45.°, n.° 1) 3. Funcionários – Promoção – Análise comparativa dos méritos – Modalidades – Poder de apreciação da administração – Exame prévio das candidaturas no seio de cada Direcção‑Geral – Admissibilidade (Estatuto dos Funcionários, artigo 45.°) 1.     O relatório de notação constitui um momento indispensável sempre que a carreira de um funcionário é tida em consideração para efeitos da adopção de uma decisão respeitante à sua promoção. A isto acresce que um procedimento de promoção está viciado por ilegalidade quando a autoridade investida do poder de nomeação não pôde proceder à análise comparativa dos méritos dos candidatos por os relatórios de notação de um ou vários de entre eles terem sido estabelecidos, por facto imputável à administração, com significativo atraso. Além disso, esta irregularidade não dá lugar a sanção em dois casos. Por um lado, em circunstâncias excepcionais, a ausência do relatório de notação pode ser compensada pela existência de outras informações quanto aos méritos do funcionário. Por outro lado, não é suficiente, para efeitos de anulação das promoções, que o processo pessoal do candidato esteja irregular ou incompleto, sendo também necessário que se prove que essa circunstância foi susceptível de ter incidência decisiva no procedimento de promoção. (cf. n. os 49‑51) Ver: Tribunal de Justiça, 18 de Dezembro de 1980,Gratreau/Comissão (156/79 e 51/80, Colect., p. 3943, n. os 22 e 24); Tribunal de Justiça, 10 de Junho de 1987, Vincent/Parlamento (7/86, Colect., p. 2473, n. os 16 e 17), Tribunal de Justiça, 17 de Dezembro de 1992, Moritz/Comissão (C‑68/91 P, Colect., p. I‑ 6849, n.° 16), Tribunal de Primeira Instância, 16 de Dezembro de 1993, Moat/Comissão (T‑58/92, Colect., p., II‑1443, n.° 59), Tribunal de Primeira Instância, 19 de Setembro de 1996, Allo/Comissão (T‑386/94, ColectFP, pp. I‑A‑393 e II‑1161, n.° 28), Tribunal de Primeira Instância, 24 de Fevereiro de 2000, Jacobs/Comissão (T‑82/98, ColectFP, pp. I‑A‑39 e II‑169, n.° 34), Tribunal de Primeira Instância, 5 de Outubro de 2000, Rappe/Comissão (T‑202/99, ColectFP, pp. I‑A‑201 e II‑911, n. os 38 e 40), Tribunal de Primeira Instância, 20 de Julho de 2001, Brumter/Comissão (T‑351/99, ColectFP, pp. I‑A‑165 e II‑757, n.° 83), Tribunal de Primeira Instância, 12 de Dezembro de 2002, Morello/Comissão (T‑135/99, ColectFP, pp. I‑A‑265 e II‑1313, n.° 84) 2.     Não estando excluído que a autoridade investida do poder de nomeação, no momento de adoptar uma decisão de promoção, possa tomar em conta, para a análise comparativa dos méritos, o conjunto dos relatórios de notação de que tenha sido alvo cada um dos funcionários com vocação para promoção, o artigo 45.°, n.° 1, do Estatuto não a obriga, contudo, a adiar a sua decisão quando o último relatório definitivo de notação de um ou outro dos candidatos não esteja disponível. Não se pode chegar a conclusão diferente no que toca à ausência do antepenúltimo relatório de notação de um funcionário quando está assente que o relatório definitivo de notação mais recente estava disponível, para efeitos da análise comparativa dos méritos, no momento da adopção da decisão impugnada. (cf. n.° 60) Ver: Tribunal de Justiça, 27 de Janeiro de 1983, List/Comissão (263/81, Colect., p. 103, n.° 25); Moritz/Comissão, já referido, n. os 16 a 18, Rappe/Comissão, já referido, n.° 39, Tribunal de Primeira Instância, 15 de Novembro de 2001, Sebastiani/Comissão (T‑194/99, Colect., II‑991, n.° 44) 3.     A autoridade investida do poder de nomeação dispõe do poder estatutário de efectuar a análise comparativa dos méritos dos funcionários com vocação para promoção, segundo o procedimento ou método que considerar mais adequado. No âmbito da sua análise, a referida autoridade deve dispor de todos elementos de apreciação dos méritos respectivos dos candidatos. Para este efeito, é assistida pelos serviços administrativos nos diversos escalões da via hierárquica. Um exame prévio das candidaturas dos funcionários com vocação para promoção no seio de cada Direcção‑Geral da Comissão em que estejam colocados não pode pôr em causa a apropriada análise comparativa dos méritos dos candidatos, como prevista no artigo 45.° do Estatuto, e, pelo contrário, decorre da aplicação do princípio da boa administração. Além disso, a intervenção do Director geral no processo de promoção é necessária por duas razões, ou seja, por um lado, permitir uma tomada em consideração dos elementos específicos da sua Direcção‑Geral de que tem conhecimento através da consulta dos vários superiores hierárquicos e, por outro, para dar uma opinião uniforme sobre os relatórios de classificação dos diferentes funcionários promovíveis, os quais são elaborados por diferentes classificadores. (cf. n. os 75 a 77) Ver: Tribunal de Primeira Instância, 10 de Julho de 1992, Mergen/Comissão (T‑53/91, Colect., II‑2041, n.° 36), Tribunal de Primeira Instância, 30 de Novembro de 1993, Tsirimokos/Parlamento (T‑76/92, Colect., II‑1281, n.° 17), Tribunal de Primeira Instância, 13 de Julho de 1995, Rasmussen/Comissão (T‑557/93, ColectFP, pp. I‑A‑195 e II‑603, n.° 20), Tribunal de Primeira Instância, 29 de Fevereiro de 1996, Lopes/Tribunal de Justiça (T‑547/93, ColectFP, pp. I‑A‑63 e II‑185, n.° 71), Allo/ Comissão, já referido, n.° 29, Tribunal de Primeira Instância, 16 de Setembro de 1998, Rasmussen/Comissão (T‑234/97, ColectFP, pp. I‑A‑507 e II‑1533, n.° 21), Tribunal de Primeira Instância, 3 de Outubro de 2000, Cubero Vermurie/Comissão (T‑187/98, ColectFP, pp. I‑A‑195 e II‑885, n.° 60)

61990CJ0364

pt

Fundamentação jurídica do acórdão 1 Por petição apresentada em 11 de Dezembro de 1990, o Governo italiano pediu, nos termos do artigo 173. , primeiro parágrafo, do Tratado CEE, a anulação dos artigos 1. , 2. , 3. e 4. da Decisão 91/175/CEE da Comissão, de 25 de Julho de 1990, relativa aos auxílios instituídos pela Lei italiana n. 120/87 a favor de algumas zonas do Mezzogiorno atingidas por desastres naturais (JO 1991, L 86, p. 23, a seguir "decisão impugnada"). 2 Nessa decisão, a Comissão declarou ilegais e incompatíveis com o mercado comum, na acepção do n. 1 do artigo 92. do Tratado, certas medidas de auxílios que haviam sido instituídas a favor de regiões do Sul da Itália, vítimas de desastres naturais, pela Lei italiana n. 120 de 27 de Março de 1987 (a seguir "Lei n. 120/87") conjugada com o Decreto-Lei n. 474, de 20 de Novembro de 1987, convertido na Lei n. 12 de 21 de Janeiro de 1988 (a seguir "Decreto n. 474/87"). 3 Na sequência de importantes terramotos que abalaram o Sul da Itália em Novembro de 1980 e em Fevereiro de 1981, as autoridades italianas adoptaram a Lei n. 219 de 14 de Maio de 1981 (a seguir "Lei n. 219/81"), a qual prevê, no artigo 32. , a concessão de auxílios à reconstrução e ao desenvolvimento. Estes auxílios deviam beneficiar os projectos de investimento cujo custo não ultrapassasse os 20 000 milhões de LIT a realizar em vinte zonas situadas na Basilicata, na Campânia e na Puglia. O respectivo limite máximo de intensidade tinha sido fixado em 75% do custo dos investimentos. O prazo imposto às empresas para apresentarem os pedidos relativos a esses auxílios expirava em 31 de Dezembro de 1982. 4 Pela Lei n. 64 de 1 de Março de 1986 (a seguir "Lei n. 64/86"), a Itália instituiu posteriormente um regime geral de intervenções extraordinárias a favor do Mezzogiorno. Através da Decisão 88/318/CEE, de 2 de Março de 1988, relativa à Lei n. 64 de 1 de Março de 1986 (JO L 143, p. 37), a Comissão aprovou várias componentes desse regime de auxílios. Admitiu, em especial, limites de intensidade compreendidos entre 28,07% e 73,78% de "equivalente-subvenção líquido". 5 Antes de decorrido um ano, a Itália, pelo Decreto-Lei n. 8 de 26 de Janeiro de 1987, convertido na Lei n. 120/87, procedeu à reabertura dos prazos para a obtenção dos auxílios previstos na Lei n. 219/81 até 31 de Junho de 1987. Conjugada com o Decreto-Lei n. 474/87, a Lei n. 120/87 introduziu, no entanto, certas alterações às regras anteriormente previstas. 6 Em primeiro lugar, o âmbito de aplicação territorial do regime de auxílios previsto no artigo 32. da Lei n. 219/87 foi estendido para além das vinte zonas a que se aplicava inicialmente (n. 7 do artigo 8. da Lei n. 120/87 e n. 3 do artigo 10. do Decreto-Lei n. 474/87). 7 Em segundo lugar, o limite máximo de investimentos incialmente fixado em 20 000 milhões de LIT, aumentado posteriormente para 32 000 milhões pela Lei n. 187 de 29 de Abril de 1982, foi elevado para 50 000 milhões de LIT (n.os 2A e 2B do artigo 8. da Lei n. 120/87). 8 Em terceiro lugar, a percentagem máxima de um projecto de investimento susceptível de ser financiada, que, no âmbito do regime geral previsto pela Lei n. 64/86, estava compreendida entre 28,07% e 73,78%, foi aumentada para 75% para os projectos de investimento relativos à comuna de Senise (n. 5 do artigo 3. da Lei n. 120/87) e para os projectos de investimento apresentados por pequenas e médias empresas situadas nas zonas atingidas por sismos entre 1980 e 1986 (n. 14B do artigo 6. da Lei n. 120/87). 9 Por cartas de 2 de Maio e de 15 de Novembro de 1988, a Comissão solicitou ao Governo italiano que lhe fornecesse informações sobre a reposição em vigor do regime de auxílios previsto na Lei n. 219/81. O Governo italiano respondeu por cartas de 19 de Julho de 1988 e 6 de Janeiro de 1989. 10 Depois de ter considerado que as medidas em causa eram prima facie incompatíveis com o mercado comum e de ter dado início, em 18 de Outubro de 1989, ao processo previsto no n. 2 do artigo 93. do Tratado, a Comissão adoptou a decisão impugnada. 11 Nessa decisão, a Comissão considerou que as medidas previstas na Lei n. 120/87 e no Decreto-Lei n. 474/87 eram ilegais e incompatíveis com o mercado comum nos termos do n. 1 do artigo 92. do Tratado, na medida em que: ° aumentavam até 75% o limite de intensidade previsto na Lei n. 64/86 (artigo 1. da decisão impugnada); ° estendiam o âmbito de aplicação do artigo 32. da Lei n. 219/81 para além das vinte zonas de desenvolvimento industrial inicialmente previstas (artigo 2. da decisão impugnada); ° previam a concessão de auxílios para partes de investimentos superiores a 32 000 milhões de LIT (artigo 3. da decisão impugnada). 12 Em consequência, nos termos do artigo 4. da decisão impugnada, a Comissão pediu o reembolso dos auxílios declarados incompatíveis no prazo de dois meses a partir da data da notificação da referida decisão. 13 Através do presente recurso, o Governo italiano pede a anulação dos artigos 1. , 2. , 3. e 4. da decisão impugnada. Quanto ao artigo 1. da decisão 14 Recorde-se que o artigo 1. da decisão impugnada considera ilegais e incompatíveis com o mercado comum o n. 5 do artigo 3. e o n. 14B do artigo 6. da Lei n. 120/87, que aumentam até 75% as subvenções previstas no artigo 9. da Lei geral italiana n. 64/86, para os projectos de investimento relativos à comuna de Senise e para os apresentados por pequenas e médias empresas situadas nas regiões vítimas de sismos entre 1980 e 1986, respectivamente. 15 Na opinião da Comissão, os auxílios autorizados no âmbito da Lei n. 64/86 constituem auxílios com finalidade regional na acepção da alínea a) do n. 3 do artigo 92. do Tratado. Esses auxílios devem, por conseguinte, poder ser aumentados se se provar que as regiões que deles beneficiam sofreram catástrofes naturais que provocaram uma deterioração grave da respectiva situação socioeconómica. 16 Na decisão impugnada, a Comissão considerou, porém, que esta condição não estava preenchida no caso vertente. Os terramotos que ocorreram entre 1980 e 1986, bem como a aluvião que se abateu sobre a comuna de Senise, não tiveram as dimensões das calamidades que devastaram a Irpinia em Novembro de 1980 e em Fevereiro de 1981 e, contrariamente a estas últimas, não afectaram gravemente a situação socioeconómica das regiões em causa. 17 O Governo italiano não contesta nem a qualificação conferida pela Comissão aos auxílios controvertidos, nem a regra segundo a qual o aumento do nível dos auxílios concedidos às zonas atingidas pelas calamidades naturais só pode justificar-se se estas últimas alterarem profundamente a respectiva situação socioeconómica, mas sustenta, num primeiro argumento, que a Comissão cometeu um erro de apreciação ao recusar reconhecer a gravidade das catástrofes ocorridas nas zonas em questão entre 1980 e 1986. Acrescenta que a Comissão deveria ter efectuado um estudo aprofundado sobre a natureza dessas calamidades, bem como sobre as suas consequências económicas e sociais e que a decisão está insuficientemente fundamentada neste aspecto. 18 Em segundo lugar, o Governo italiano acusa a Comissão de não ter tido em conta o facto de o aumento do limite de intensidade previsto no n. 14B do artigo 6. da Lei n. 120/87 se referiu a pequenas e médias empresas, as quais, segundo as orientações gerais definidas pela própria Comissão no âmbito do artigo 92. , devem beneficiar de um tratamento mais favorável. 19 Em terceiro lugar, o Governo italiano alega que o aumento para 75% do nível máximo das subvenções era insignificante, dado que, no quadro da Decisão 88/318 que aprova o regime geral dos auxílios concedidos ao Mezzogiorno, instituído pela Lei n. 64/86, a Comissão já havia autorizado limites de intensidade de 73,78%. 20 Para responder ao primeiro argumento, há que recordar que o Estado-membro que solicita autorização para conceder auxílios em derrogação das regras do Tratado fica obrigado a um dever de colaboração com a Comissão. Por força deste dever, compete-lhe, nomeadamente, fornecer todos os elementos susceptíveis de permitir a esta instituição verificar se as condições da derrogação solicitada estão preenchidas. 21 No caso vertente, resulta dos autos que, durante o processo administrativo, o Governo italiano remeteu à Comissão quatrocentas páginas de documentos e relatórios supostamente contendo todas as informações necessárias à sua apreciação. Estes documentos foram anexados à réplica. Tendo sido instado pelo Tribunal de Justiça a indicar os extractos que lhe pareciam mais significativos, o Governo italiano respondeu que "os documentos apresentados... à Comissão na pendência do processo não (contêm) elementos específicos para a apreciação do agravamento das condições socioeconómicas das zonas sinistradas". 22 Tendo em conta esta resposta, há que considerar que o Governo italiano não respeitou o dever de colaboração atrás mencionado. Dada a escassez da informação de que dispunha, a Comissão não pode ser criticada por ter cometido um erro de apreciação das consequências das calamidades naturais, nem por não ter fundamentado suficientemente a sua decisão. 23 Em relação ao segundo argumento, convém retorquir que, como sublinha a Comissão, os limites de intensidade aplicáveis aos auxílios previstos no artigo 9. da Lei 64/86 e aprovados pela Comissão através da Decisão 88/318 de 2 de Março de 1988 variam em função da importância dos investimentos projectados e são de molde a favorecer as pequenas e médias empresas. 24 Há que salientar, por outro lado, que, em qualquer hipótese, os interesses desta categoria de empresas permitem à Comissão uma maior flexibilidade na apreciação da compatibilidade dos auxílios com o Tratado, mas não a obrigam a aprovar sistematicamente todos os regimes de auxílios de que estas empresas podem beneficiar. 25 Finalmente, em relação ao terceiro argumento, há que observar que, contrariamente ao que sustenta o Governo italiano, o aumento do limite de intensidade previsto nas disposições italianas controvertidas está longe de poder ser sempre considerado insignificante. Dado que os limites de intensidade autorizados no âmbito da Lei n. 64/86 oscilam entre 28,07% e 73,78%, o aumento pode, com efeito, atingir, em certos casos, 46,93%. 26 Tendo em conta o que precede, há que considerar improcedentes os fundamentos relativos ao artigo 1. da decisão. Quanto ao artigo 2. da decisão 27 Tal como foi exposto, o artigo 2. da decisão declara ilegal e incompatível com o mercado comum a extensão do âmbito de aplicação territorial do artigo 32. da Lei n. 219/81 para além das vinte zonas inicialmente previstas. Esta extensão foi realizada pelo n. 7 do artigo 8. da Lei n. 120/87 e pelo n. 3 do artigo 10. do Decreto-Lei n. 474/87. 28 A primeira destas disposições prevê que a zona industrial de Calaggio, até então limitada à Campânia, deve ser ampliada em direcção da Puglia e que a região da Puglia determinará a extensão da nova zona nos limites das comunas contíguas à zona existente. 29 O n. 3 do artigo 10. do Decreto-Lei n. 474/87 dispõe que os projectos de investimentos mencionados no artigo 32. da Lei n. 219/81, considerados admissíveis para efeitos da concessão dos auxílios, mas não realizáveis na medida em que excediam os limites das zonas contempladas nesse artigo, podem ser estendidos às comunas afectadas pelos desastres naturais, à comuna de Senise e às colectividades da montanha em que se situam as comunas sinistradas, segundo um programa de localização a definir pelas regiões da Campânia e da Basilicata, no prazo de cento e vinte dias a contar da data da entrada em vigor da lei que converte o decreto-lei em lei. 30 O Governo italiano critica a decisão de incompatibilidade adoptada pela Comissão por duas razões essenciais. 31 Por um lado, a Comissão não teve em conta o facto de as novas zonas que deveriam beneficiar dos auxílios previstos no artigo 32. da Lei n. 219/81 terem sido atingidas por calamidades naturais, que provocaram uma deterioração grave da sua situação socioeconómica. 32 Por outro lado, o Governo italiano sublinha que, no momento em que a Comissão adoptou a sua decisão, as regiões beneficiárias das medidas controvertidas ainda não tinham sido definidas pelas autoridades italianas competentes. Nessas circunstâncias, a Comissão não estava em condições de fazer uma apreciação sobre a compatibilidade desses auxílios com o Tratado e devia ter adiado a sua decisão final até que tivessem sido tomadas pelas autoridades italianas medidas executórias específicas. 33 Para decidir sobre este ponto, há que salientar que o Governo italiano afirmou, na petição, estar em condições de demonstrar que, na fase de aplicação, a extensão territorial em causa era limitada e objectivamente justificada, ao passo que a Comissão sublinhou, na tréplica, que, nesse momento, as zonas suplementares que deveriam beneficiar dos auxílios controvertidos ainda não tinham sido definidas. 34 Por carta de 14 de Outubro de 1992, o Tribunal de Justiça solicitou ao Governo italiano que indicasse as regiões abrangidas por essas medidas. Em carta de 16 de Novembro seguinte, o governo recorrente não forneceu uma resposta precisa a esta questão. 35 Por conseguinte, convém observar qua o Governo italiano não respeitou, uma vez mais, o dever de colaboração atrás invocado, o qual, no caso em apreço, lhe impunha, nomeadamente, que especificasse as regiões que seriam beneficiárias dos auxílios e as calamidades naturais de que haviam sido vítimas, não tendo feito prova de que as regiões que deles beneficiaram sofreram efectivamente essas calamidades. 36 Nestes termos, há que, relativamente a este ponto, rejeitar os fundamentos apresentados pelo Governo italiano. Quanto ao artigo 3. da decisão 37 O artigo 3. da decisão declara ilegais e incompatíveis com o mercado comum os auxílios concedidos nos termos dos n.os 2A e 2B do artigo 8. da Lei n. 120/87 na parte dos investimentos que ultrapassa os 32 000 milhões de LIT. 38 O Governo italiano contesta esta parte da decisão alegando que o aumento do limite dos investimentos de 32 000 para 50 000 milhões de LIT reflecte simplesmente a desvalorização da lira ocorrida entre 1982 e 1987. Para apoiar a sua afirmação, o Governo italiano anexou à petição um documento proveniente do Istituto nazionale di statistica. 39 A Comissão pede ao Tribunal de Justiça que declare inadmissível este fundamento. Com efeito, não tendo sido invocado durante a fase pré-contenciosa, tal fundamento é novo, o que impede que seja tomado em consideração no âmbito do presente recurso. Para além disso, a Comissão sublinha que o documento do Istituto nazionale di statistica tem a data de 10 de Dezembro de 1990, isto é, uma data posterior à sua decisão. 40 Quanto ao mais, a Comissão observa que, se a justificação apresentada pelo Governo italiano para explicar o aumento do limite dos investimentos fosse acolhida, isso significaria que em cinco anos a moeda italiana teria sofrido uma desvalorização de 56%. 41 Em resposta a esta argumentação, convém desde já salientar que a decisão impugnada menciona que, durante a fase administrativa, as autoridades italianas haviam declarado à Comissão que "passados cinco anos, o legislador considerou dever actualizar (aggiornare) o limite do investimento inicialmente previsto, elevando-o para 50 000 milhões de LIT na perspectiva de garantir um carácter primordialmente incentivador aos auxílios previstos no artigo 32. da Lei n. 219/81...". 42 Visto que esta redacção, e especialmente a utilização da expressão "actualizar", exprime de maneira suficientemente clara a ideia de que o regime de auxílios foi alterado de modo a ter em conta a inflação ocorrida entre 1982 e 1987, o fundamento não pode ser qualificado de novo. 43 Do mesmo modo, a Comissão não pode contrapor que o documento anexado à petição e proveniente do Istituto nazionale di statistica apresenta uma data posterior à decisão. Com efeito, este documento contém informações que fazem parte do domínio público e que estavam sem dúvida disponíveis quando foi adoptada a decisão impugnada. 44 Em contrapartida, é forçoso concluir que a Comissão não explicou claramente na sua decisão as razões que a levaram a rejeitar o argumento apresentado pelo Governo italiano. Com efeito, na fundamentação, a Comissão limita-se a declarar que "medidas posteriores, como o incremento do limite dos investimentos do valor actual de 32 000 milhões de LIT para 50 000 milhões de LIT constituiriam uma nova derrogação ao regime geral de auxílios instituído pela Lei n. 64/86 e atribuiriam novas vantagens não justificadas às empresas situadas nas referidas zonas". 45 Nestas circunstâncias, há que concluir que a decisão não obedece à obrigação de fundamentação enunciada no artigo 190. do Tratado, sendo, pois, de anular o artigo 3. da decisão na medida em que declara incompatíveis com o mercado comum as medidas previstas nos n.os 2A e 2B do artigo 8. da Lei n. 120/87. Quanto ao artigo 4. da decisão 46 O artigo 4. da decisão exige o reembolso dos auxílios declarados incompatíveis nos artigos 1. , 2. e 3. no prazo de dois meses a partir da data da notificação da referida decisão. 47 O Governo italiano considera que esta disposição não tem objecto, visto ter informado a Comissão, durante o processo administrativo, que as medidas controvertidas não tinham ainda sido aplicadas. Este facto foi afirmado na própria fundamentação da decisão. 48 Esta argumentação não é convincente. Com efeito, a diligência que consistiu em informar a Comissão, durante o processo administrativo, que os auxílios litigiosos ainda não tinham sido pagos aos respectivos beneficiários, em nada garante que tais pagamentos não foram efectuados posteriormente, em especial durante o período que medeia entre o momento em que esta informação foi dada e o da notificação da decisão impugnada. 49 Em qualquer caso, não se pode criticar a Comissão por ter enunciado claramente, numa preocupação de fazer prevalecer uma maior segurança jurídica, as consequências concretas da sua decisão. 50 Do que precede, resulta que o fundamento invocado pelo Governo italiano deve ser rejeitado. No entanto, devendo o artigo 3. da decisão ser anulado na medida em que declara as medidas em causa incompatíveis com o mercado comum, convém declarar inválido o artigo 4. na parte em que diz respeito a essa disposição. Decisão sobre as despesas Quanto às despesas 51 Nos termos do n. 2 do artigo 69. do Regulamento de Processo, a parte vencida é condenada nas despesas se a parte vencedora o tiver requerido. No entanto, nos termos do n. 3 do artigo 69. , o Tribunal de Justiça pode repartir as despesas se cada parte obtiver vencimento parcial. 52 No caso vertente, convém, tendo em conta o anteriormente decidido, ordenar que o Governo italiano suporte três quartos das despesas e a Comissão um quarto. Parte decisória Pelos fundamentos expostos, O TRIBUNAL DE JUSTIÇA decide: 1) O artigo 3. da Decisão 91/175/CEE da Comissão, de 25 de Julho de 1990, relativa aos auxílios instituídos pela Lei italiana n. 120/87 a favor de algumas zonas do Mezzogiorno atingidas por desastres naturais, é anulado na medida em que declara os auxílios em causa incompatíveis com o mercado comum nos termos do n. 1 do artigo 92. do Tratado. 2) O artigo 4. da decisão atrás referida é anulado na parte em que diz respeito ao citado artigo 3. 3) O recurso é julgado improcedente quanto ao restante. 4) As despesas devem ser suportadas em três quartos pelo Governo italiano e num quarto pela Comissão.

62021CJ0596

hr

Zahtjev za prethodnu odluku odnosi se na tumačenje članaka 167., 168. i 178. Direktive Vijeća 2006/112/EZ od 28. studenoga 2006. o zajedničkom sustavu poreza na dodanu vrijednost ( SL 2006., L 347, str. 1 .) (SL, posebno izdanje na hrvatskom jeziku, poglavlje 9., svezak 1., str. 120.), kako je izmijenjena Direktivom Vijeća 2010/45/EU od 13. srpnja 2010. ( SL 2010., L 189, str. 1 .) (SL, posebno izdanje na hrvatskom jeziku, poglavlje 9., svezak 1., str. 335.; u daljnjem tekstu: Direktiva 2006/112). Zahtjev je upućen u okviru spora između osobe A i Finanzamta M (Porezna uprava u M‑u, Njemačka) (u daljnjem tekstu: porezna uprava) u vezi s uskraćivanjem prava na odbitak pretporeza na temelju stjecanja vozila izvršenog tijekom financijske godine 2011. Pravni okvir Pravo Unije U skladu s člankom 14. stavkom 2. točkom (c) Direktive 2006/112, koji se nalazi u poglavlju 1., naslovljenom „Isporuka robe”, iz njezine glave IV., naslovljene „Oporezive transakcije”, prijenos robe slijedom ugovora prema kojem se plaća provizija na prodaju ili kupnju smatra se isporukom robe. Člankom 167. te direktive, koji se nalazi u poglavlju 1., naslovljenom „Porijeklo i opseg prava na odbitak”, iz njezine glave X., naslovljene „Odbici”, određuje se: „Pravo na odbitak nastaje u trenutku kad nastaje obveza obračuna poreza koji se može odbiti.” Članak 168. navedene direktive, koji se nalazi u tom poglavlju 1., propisuje: „Ako se roba i usluge koriste u svrhu oporezovanih transakcija poreznog obveznika, porezni obveznik ima pravo, u državi članici u kojoj provodi predmetne transakcije, odbiti sljedeće od PDV‑a koji je dužan platiti: (a) PDV koji se mora platiti ili koji je plaćen u toj državi članici za isporuku robe ili usluga koje je za njega izvršio ili će ih izvršiti drugi porezni obveznik; […]” U skladu s člankom 178. iste direktive, koji se nalazi u poglavlju 4., naslovljenom „Pravila za korištenje prava na odbitak”, iz navedene glave X.: „Da bi ostvari[o] pravo na odbitak, porezni obveznik mora zadovoljiti sljedeće uvjete: (a) za potrebe odbitaka sukladno članku 168. točki (a), u vezi s isporukama robe ili usluga, mora imati račun koji je sastavljen u skladu s odjeljcima od 3. do 6. poglavlja 3. iz glave XI.; […]” Člankom 203. Direktive 2006/112, koji se nalazi u poglavlju 1., naslovljenom „Obveza plaćanja”, iz glave XI. te direktive, koja je pak naslovljena „Obveze poreznih obveznika i određenih osoba koje nisu porezni obveznici”, navodi se: „PDV je dužna platiti svaka osoba koja iskaže PDV na računu.” Članak 273. navedene direktive, koji se nalazi u poglavlju 7., naslovljenom „Razne odredbe”, iz glave XI. iste direktive, glasi: „Države članice mogu propisati i druge obveze koje smatraju potrebnima da bi osigurale pravilnu naplatu PDV‑a, te da bi spriječile utaju, uz poštivanje jednakog postupanja s domaćim transakcijama i transakcijama koje obavljaju porezni obveznici između država članica, te pod uvjetom da te obveze u trgovini između država članica ne uzrokuju formalnosti povezane s prelaskom preko granice. Mogućnost predviđena prvim stavkom ne može se upotrebljavati za određivanje dodatnih obveza izdavanja računa, koje su veće od onih propisanih u poglavlju 3.” Njemačko pravo Članak 3. stavak 3. Umsatzsteuergesetza (Zakon o porezu na promet, u daljnjem tekstu: UStG) određuje: „U slučaju komisijskog posla (članak 383. Handelsgesetzbucha (Trgovački zakonik)) isporuka postoji između komitenta i komisionara. U slučaju komisijske prodaje kupcem se smatra komisionar, a u slučaju komisijske kupnje komitent.” Članak 15. stavak 1. UStG‑a, u verziji primjenjivoj u trenutku nastanka činjenica o kojima je riječ u glavnom postupku, predviđa: „Poduzetnik može kao pretporez odbiti: (1) porez koji se duguje na temelju zakona za isporuke i druge usluge koje je izvršio drugi poduzetnik za potrebe svojeg poslovanja. Odbitak pretporeza podliježe uvjetu da poduzetnik posjeduje račun izdan u skladu s člancima 14. i 14.a. […]” Glavni postupak i prethodna pitanja Osoba A, trgovac i tužitelj iz glavnog postupka, kupila je tijekom 2011. od osobe C, koja se izdavala za osobu W, rabljeni automobil za potrebe svojeg poslovanja (u daljnjem tekstu: sporni automobil). Osoba W znala je da se osoba C predstavila kao ona i bila je s time suglasna. Osoba C uputila je osobi W račun u iznosu od 52100,84 eura, uvećanom za 9899,16 eura PDV‑a za isporuku spornog automobila, dok je osoba W zatim tužitelju iz glavnog postupka uputila račun u iznosu od 64705,88 eura, uvećanom za 12294,12 eura na ime PDV‑a. Osoba W podnijela je taj račun osobi C, koja ga je pak proslijedila tužitelju iz glavnog postupka. Osoba A isplatila je osobi C ukupan iznos od 77000 eura, koji se sastojao od 64705,88 eura na ime vrijednosti robe i 12294,12 eura na ime pripadajućeg PDV‑a. Osoba C zadržala je te iznose u cijelosti za sebe. U svojem računovodstvu i poreznim prijavama osoba C upisala je prodajnu cijenu u iznosu od 52100,84 eura, uvećanom za 9899,16 eura PDV‑a, kako je bila navedena na računu koji je izdala osobi W. Osoba C se stoga ograničila na plaćanje prikupljenog poreza koji se odnosi na taj iznos, odnosno 9899,16 eura. Osoba W pak nije evidentirala transakciju ni u svojem računovodstvu ni u svojim poreznim prijavama te, dakle, nije platila porez po toj osnovi. Osoba A zahtijeva, na temelju kupnje spornog automobila, odbijanje iznosa od 12294,12 eura na ime plaćenog pretporeza. Porezna uprava pak smatra da osoba A ne može ostvariti pravo na odbitak ni za jedan iznos plaćen kao pretporez jer nije mogla ne znati za utaju poreza koju je počinila osoba C. Sud koji je uputio zahtjev smatra da je, s obzirom na nastanak više događaja koje smatra „neuobičajenima”, osoba A morala provjeriti identitet svojeg suugovaratelja. Ta bi joj provjera omogućila da utvrdi, s jedne strane, da je osoba C namjerno prikrila svoj identitet, što je za cilj moglo imati samo počinjenje utaje PDV‑a koji se duguje na temelju prodaje spornog automobila i, s druge strane, da osoba W nije imala namjeru ispuniti svoje porezne obveze. Prema mišljenju suda koji je uputio zahtjev, uvjeti predviđeni člankom 15. stavkom 1. prvom rečenicom točkom 1. UStG‑a, koji se odnose na odbitak pretporeza, ispunjeni su u pogledu iznosa od 12294,12 eura koji je, na ime PDV‑a, naveden na računu koji je osoba W uputila osobi A. Pristanak osobe W na postupanja osobe C znači da ta dva aktera povezuje provizija za atipičnu prodaju, u smislu da je komitent, odnosno osoba C, također agent osobe W, koja je komisionar. Stoga treba smatrati da je najprije osoba C isporučila sporno vozilo osobi W, a potom je osoba W to vozilo isporučila osobi A. Sud koji je uputio zahtjev primjećuje da se, u skladu sa sudskom praksom Bundesfinanzhofa (Savezni financijski sud, Njemačka), osobi A može uskratiti odbitak iznosa od 12294,12 eura, iako je, kao prvo, iznos utaje PDV‑a koju je počinila osoba C bio samo 2394,96 eura i, kao drugo, razlika između stvarno plaćenog poreza i poreza koji bi se dugovao da su transakcije bile pravilno izvršene jednaka upravo tom iznosu. Međutim, sud koji je uputio zahtjev smatra da odbitak pretporeza treba uskratiti samo u dijelu u kojem se pokaže nužnim kako bi se nadoknadio gubitak poreznih prihoda uzrokovan prijevarnim postupanjem. S obzirom na navedeno, sud koji je uputio zahtjev također primjećuje da, u skladu s rješenjem od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf ( C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 35. ), uskraćivanje prava na odbitak pretporeza ne ovisi o tome je li osoba koja je sudjelovala u poreznoj utaji time stekla poreznu ili ekonomsku pogodnost, nego se njime nastoje spriječiti prijevarne transakcije time što se onemogućava stavljanje na tržište robe i usluga koje su bile predmet transakcije povezane s utajom. U tim je okolnostima sud koji je uputio zahtjev sklon ograničenju uskraćivanja prava na odbitak pretporeza na poreznu štetu koju je pretrpjela država. Tu bi štetu trebalo izračunati usporedbom iznosa poreza koji se na temelju zakona duguje na ime svih usluga s iznosom stvarno plaćenog poreza. U skladu s tim pristupom osoba A imala bi pravo odbiti iznos od 9899,16 eura na ime plaćenog pretporeza. Trebalo bi joj uskratiti samo odbitak koji se odnosi na ostatak, odnosno iznos od 2394,96 eura, koji odgovara poreznoj šteti koju je pretrpjela država. U tim je okolnostima Finanzgericht Nürnberg (Financijski sud u Nürnbergu, Njemačka) odlučio prekinuti postupak i uputiti Sudu sljedeća prethodna pitanja: „1. Može li se drugom stjecatelju robe uskratiti pravo na odbitak pretporeza s osnove stjecanja zato što je morao znati da je prvotni prodavatelj pri prvoj prodaji utajio PDV iako je i prvi stjecatelj znao da je prvotni prodavatelj pri prvoj prodaji utajio porez na dodanu vrijednost? 2. U slučaju potvrdnog odgovora na prvo pitanje: je li uskraćivanje prava na odbitak pretporeza drugom stjecatelju ograničeno na iznos porezne štete nastale utajom? 3. U slučaju potvrdnog odgovora na drugo pitanje: obračunava li se porezna šteta koju je pretrpjela država a. usporedbom poreza koji se u lancu usluga dugovao prema zakonu i stvarno utvrđenog poreza, b. usporedbom poreza koji se u lancu pruženih usluga dugovao prema zakonu i stvarno plaćenog poreza ili c. na neki drugi način?” O prethodnim pitanjima Uvodne napomene Iako u tekstu svojih triju pitanja sud koji je uputio zahtjev nije uputio ni na jednu posebnu odredbu Direktive 2006/112, ni na jedno opće načelo prava, iz njegova zahtjeva ipak proizlazi da se upiti tog suda odnose na tumačenje članaka 167. i 168. te direktive, u vezi s načelom zabrane prijevare, koje je opće načelo prava Unije (vidjeti u tom smislu presudu od 29. travnja 2021., Granarolo, C‑617/19 , EU:C:2021:338 , t. 63. ). U tom pogledu prije svega valja podsjetiti na to da je pravo poreznih obveznika da od PDV‑a koji su dužni platiti odbiju pretporez koji se duguje ili je plaćen za robu koju su stekli i usluge koje su primili temeljno načelo zajedničkog sustava PDV‑a. Pravo na odbitak predviđeno člankom 167. i sljedećima Direktive 2006/112 sastavni je dio mehanizma PDV‑a i načelno ne može biti ograničeno kada su porezni obveznici koji žele ostvariti to pravo poštovali materijalne i formalne zahtjeve i uvjete kojima je to pravo podvrgnuto (vidjeti u tom smislu presudu od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 31. ). Konkretno, svrha sustava odbitaka je u cijelosti rasteretiti poduzetnika tereta PDV‑a dugovanog ili plaćenog u okviru svih njegovih gospodarskih djelatnosti. Stoga zajednički sustav PDV‑a jamči neutralnost oporezivanja svih gospodarskih djelatnosti, ma kakvi bili njihovi ciljevi ili rezultati, pod uvjetom da su one u načelu podvrgnute PDV‑u (presuda od 21. lipnja 2012., Mahagében i Dávid, C‑80/11 i C‑142/11 , EU:C:2012:373 , t. 39. ). Usto, pitanje je li PDV koji se duguje na ranije ili kasnije prodajne transakcije koje se odnose na robu o kojoj je riječ uplaćen u državni proračun nema utjecaja na pravo poreznog obveznika na odbitak pretporeza. Naime, PDV se primjenjuje na svaku transakciju proizvodnje ili distribucije, uz odbitak poreza koji je izravno teretio pojedine troškovne sastavnice cijene (presuda od 21. lipnja 2012., Mahagében i Dávid, C‑80/11 i C‑142/11 , EU:C:2012:373 , t. 40. ). Međutim, borba protiv eventualne utaje, izbjegavanja plaćanja poreza i zlouporabe cilj je koji Direktiva 2006/112 prepoznaje i potiče, tako da se stranke ne mogu pozivati na odredbe prava Unije u svrhu utaje ili zlouporabe. Stoga je na nacionalnim tijelima i sudovima da uskrate ostvarivanje prava na odbitak ako se na temelju objektivnih dokaza utvrdi da se na to pravo poziva u svrhu utaje ili zlouporabe (rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 21. i presuda od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 45. i navedena sudska praksa). Ostvarivanje prava na odbitak treba se uskratiti ne samo kad porez utaji sâm porezni obveznik nego i ako se utvrdi da je porezni obveznik kojem su bile isporučene ili pružene roba ili usluge koje mu služe kao temelj za ostvarivanje prava na odbitak znao ili morao znati da je stjecanjem tih roba ili usluga sudjelovao u transakciji povezanoj s utajom PDV‑a, ili ju je barem olakšao. Naime, u pogledu takvog poreznog obveznika, za potrebe Direktive 2006/112, mora se smatrati da sudjeluje u toj utaji ili je olakšava, neovisno o tome izvlači li ili ne izvlači korist iz ponovne prodaje robe ili iz korištenja usluga u okviru svojih oporezovanih izlaznih transakcija (vidjeti u tom smislu rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 22. i 23. te presudu od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 46. i 47. i navedenu sudsku praksu). Nasuprot tomu, uskraćivanje prava na odbitak predviđenog Direktivom 2006/112 poreznom obvezniku koji nije znao niti je mogao znati da je predmetna transakcija bila dio utaje koju je počinio dobavljač ili da je PDV utajen za drugu transakciju koja je dio lanca isporuka, a koja prethodi onoj koju je obavio navedeni porezni obveznik ili je kasnija u odnosu na nju, nije u skladu sa sustavom navedenog prava na odbitak. Uvođenje sustava odgovornosti bez krivnje prekoračuje ono što je nužno za očuvanje prava državnog proračuna (rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 25. i presuda od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 49. ). Na temelju članka 273. Direktive 2006/112 države članice mogu donijeti mjere kako bi osigurale pravilnu naplatu PDV‑a i spriječile utaju. Konkretno, u slučaju nepostojanja odredaba prava Unije o tom pitanju države članice ovlaštene su odabrati sankcije koje im se čine primjerenima u slučaju nepoštovanja uvjeta propisanih zakonodavstvom Unije za izvršavanje prava na odbitak PDV‑a (presuda od 15. travnja 2021., Grupa Warzywna, C‑935/19 , EU:C:2021:287 , t. 25. ). Na različita pitanja suda koji je uputio zahtjev treba odgovoriti s obzirom na ta razmatranja. Prvo pitanje Svojim prvim pitanjem sud koji je uputio zahtjev u biti pita treba li članke 167. i 168. Direktive 2006/112, u vezi s načelom zabrane prijevare, tumačiti na način da se drugom stjecatelju robe može uskratiti pravo na odbitak pretporeza ako je znao ili morao znati da je to stjecanje bilo povezano s utajom PDV‑a koju je počinio prvotni prodavatelj prilikom prve prodaje, čak i ako je i prvi stjecatelj znao za tu utaju. Kao što to proizlazi iz točke 26. ove presude, sama činjenica da je porezni obveznik stekao robu ili usluge iako je znao ili morao znati da tim stjecanjem sudjeluje u transakciji povezanoj s utajom PDV‑a počinjenom u ranijoj fazi u lancu isporuka ili usluga, za potrebe Direktive 2006/112, smatra se sudjelovanjem u toj utaji. Jedini pozitivni čin koji je odlučujući za uskraćivanje prava na odbitak u takvoj situaciji jest stjecanje te robe ili usluga. To stjecanje olakšava utaju omogućavajući stavljanje dotičnih proizvoda na tržište, što je dovoljno da dovede do uskraćivanja prava na odbitak plaćenog PDV‑a (vidjeti u tom smislu rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 26. i 34. ). Iz toga slijedi da, kada je propisno utvrđeno da je drugi stjecatelj znao ili morao znati da postoji utaja PDV‑a koju je počinio prvotni prodavatelj, a što je na sudu koji je uputio zahtjev da provjeri u predmetu o kojem je riječ u glavnom postupku, činjenica da je prvi stjecatelj robe također znao za postojanje i olakšao utaju koju je počinio prvotni prodavatelj ne sprečava da se drugom stjecatelju uskrati pravo na odbitak PDV‑a plaćenog povodom transakcije obuhvaćene tom utajom ili transakcije do koje je došlo nakon nje. Stoga na prvo pitanje valja odgovoriti tako da članke 167. i 168. Direktive 2006/112, u vezi s načelom zabrane prijevare, treba tumačiti na način da se drugom stjecatelju robe može uskratiti pravo na odbitak pretporeza jer je znao ili morao znati za postojanje utaje PDV‑a koju je počinio prvotni prodavatelj prilikom prve prodaje, čak i ako je i prvi stjecatelj znao za tu utaju. Drugo pitanje Svojim drugim pitanjem sud koji je uputio zahtjev u biti pita treba li članke 167. i 168. Direktive 2006/112, u vezi s načelom zabrane prijevare, tumačiti na način da se drugom stjecatelju robe – koja je, u fazi koja je prethodila tom stjecanju, bila predmet prijevarne transakcije koja se odnosila samo na dio PDV‑a koji država ima pravo naplatiti – njegovo pravo na odbitak PDV‑a plaćenog na ime te transakcije može uskratiti u cijelosti ili samo do iznosa koji je bio predmet počinjene utaje koja je dovela do porezne štete ako je on znao ili morao znati da je to stjecanje povezano s utajom. U tom pogledu valja, s jedne strane, podsjetiti na to da borba protiv eventualne utaje, izbjegavanja plaćanja poreza i zloporabe predstavlja cilj koji se priznaje i potiče Direktivom 2006/112, tako da se stranke ne mogu pozivati na odredbe prava Unije u svrhu utaje ili zlouporabe. Stoga je na nacionalnim tijelima i sudovima da uskrate ostvarivanje prava na odbitak ako se na temelju objektivnih dokaza utvrdi da se na to pravo poziva u svrhu utaje ili zlouporabe (rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 21. i presuda od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 45. i navedena sudska praksa). Kad je riječ o utaji, u skladu s ustaljenom sudskom praksom ostvarivanje prava na odbitak treba se uskratiti ne samo kad porez utaji sâm porezni obveznik nego i ako se utvrdi da je porezni obveznik kojem su bile isporučene ili pružene roba ili usluge koje mu služe kao temelj za ostvarivanje prava na odbitak znao ili morao znati da je stjecanjem tih roba ili usluga sudjelovao u transakciji koja je uključena u utaju PDV‑a. Naime, takav se porezni obveznik za potrebe Direktive 2006/112 mora smatrati sudionikom u utaji, neovisno o tome izvlači li ili ne izvlači korist iz ponovne prodaje robe ili iz korištenja usluga u okviru svojih oporezovanih izlaznih transakcija, pri čemu taj porezni obveznik u takvoj situaciji pomaže počiniteljima te utaje i postaje sudionik u njoj (rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 22. i 23. i presuda od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 46. i 47. i navedena sudska praksa). S druge strane, valja istaknuti da uskraćivanje prava na odbitak pretporeza koji je platio tužitelj iz glavnog postupka treba razmatrati odvojeno od sankcija koje država članica može predvidjeti u skladu s člankom 273. Direktive 2006/112. Ipak, točno je da utaje treba sankcionirati u okviru primjene sankcija koje su države članice odredile u svrhu odvraćanja od nezakonitih poreznih ponašanja (vidjeti u tom smislu presudu od 1. srpnja 2021., Tribunal Económico Administrativo Regional de Galicia, C‑521/19 , EU:C:2021:527 , t. 26. i 38. ). Međutim, u skladu s usklađenim sustavom PDV‑a, na nacionalnim tijelima i sudovima je da uskrate korištenje pravom na odbitak ako se na temelju objektivnih elemenata utvrdi da se na to pravo poziva u svrhu utaje ili da je porezni obveznik kojem su roba ili usluge na kojima se temelji pravo na odbitak isporučene odnosno pružene – da je proveo provjeru koja se razumno može zahtijevati od svakog gospodarskog subjekta – znao ili morao znati da je transakcija u kojoj sudjeluje povezana s utajom (vidjeti u tom smislu osobito presudu od 21. lipnja 2012., Mahagében i Dávid, C‑80/11 i C‑142/11 , EU:C:2012:373 , t. 53. , 54. i 59. ). Budući da neznanje za postojanje utaje kojom je zahvaćena oporezovana transakcija koja daje pravo na odbitak, unatoč provedbi provjera koje se razumno mogu zahtijevati od svakog gospodarskog subjekta, čini implicitni materijalni uvjet za pravo na odbitak, poreznom obvezniku koji ne ispunjava taj uvjet stoga treba uskratiti ostvarivanje njegova prava na odbitak u cijelosti (vidjeti u tom smislu rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 24. , 31. i 33. ). Taj zaključak potvrđuju ciljevi koji se nastoje postići obvezom nacionalnih tijela i sudova da uskrate pravo na odbitak kada je porezni obveznik znao ili morao znati da je transakcija bila povezana s utajom. Naime, kao što to proizlazi iz sudske prakse Suda, cilj je tog zahtjeva, među ostalim, obvezati porezne obveznike da provedu provjere koje se razumno mogu zahtijevati tijekom svake gospodarske transakcije, kako bi se uvjerili da ih transakcije koje poduzimaju neće dovesti do sudjelovanja u poreznoj utaji (vidjeti u tom smislu rješenje od 14. travnja 2021., Finanzamt Wilmersdorf, C‑108/20 , EU:C:2021:266 , t. 28. i navedenu sudsku praksu). Međutim, takav se cilj ne bi mogao učinkovito ostvariti ako bi uskraćivanje prava na odbitak bilo ograničeno samo na razmjerni dio iznosa plaćenih na ime dugovanog PDV‑a, koji odgovara iznosu koji je predmet utaje, s obzirom na to da bi porezni obveznici time bili potaknuti samo na to da poduzmu odgovarajuće mjere kako bi ograničili posljedice eventualne utaje, ali ne nužno one mjere kojima se mogu uvjeriti da ih transakcije koje poduzimaju neće dovesti do toga da sudjeluju u poreznoj utaji ili da je olakšaju. Usto, Sud je već imao prilike utvrditi da je činjenica da je porezni obveznik stekao robu ili usluge, iako je znao ili morao znati da je stjecanjem tih roba ili usluga sudjelovao u transakciji koja je uključena u utaju počinjenu u ranijoj fazi, dovoljna da bi se smatralo da je taj porezni obveznik sudjelovao u toj utaji i da bi mu se uskratilo pravo na odbitak, a da pritom čak nije potrebno utvrditi opasnost od gubitka poreznih prihoda (presuda od 11. studenoga 2021., Ferimet, C‑281/20 , EU:C:2021:910 , t. 56. ). Stoga na drugo pitanje valja odgovoriti tako da članke 167. i 168. Direktive 2006/112, u vezi s načelom zabrane prijevare, treba tumačiti na način da se drugom stjecatelju robe – koja je, u fazi koja je prethodila tom stjecanju, bila predmet prijevarne transakcije koja se odnosila samo na dio PDV‑a koji država ima pravo naplatiti – njegovo pravo na odbitak pretporeza mora uskratiti u cijelosti ako je on znao ili morao znati da je to stjecanje povezano s utajom. Treće pitanje S obzirom na odgovor na prvo pitanje, na treće pitanje nije potrebno odgovoriti. Troškovi Budući da ovaj postupak ima značaj prethodnog pitanja za stranke glavnog postupka pred sudom koji je uputio zahtjev, na tom je sudu da odluči o troškovima postupka. Troškovi podnošenja očitovanja Sudu, koji nisu troškovi spomenutih stranaka, ne nadoknađuju se. Slijedom navedenog, Sud (peto vijeće) odlučuje: 1. Članke 167. i 168. Direktive Vijeća 2006/112/EZ od 28. studenoga 2006. o zajedničkom sustavu poreza na dodanu vrijednost, kako je izmijenjena Direktivom Vijeća 2010/45/EU od 13. srpnja 2010., u vezi s načelom zabrane prijevare, treba tumačiti na način da se: drugom stjecatelju robe može uskratiti pravo na odbitak pretporeza jer je znao ili morao znati za postojanje utaje PDV‑a koju je počinio prvotni prodavatelj prilikom prve prodaje, čak i ako je i prvi stjecatelj znao za tu utaju. 2. Članke 167. i 168. Direktive 2006/112/EZ, kako je izmijenjena Direktivom 2010/45/EU, u vezi s načelom zabrane prijevare, treba tumačiti na način da se: drugom stjecatelju robe – koja je, u fazi koja je prethodila tom stjecanju, bila predmet prijevarne transakcije koja se odnosila samo na dio poreza na dodanu vrijednost (PDV) koji država ima pravo naplatiti – njegovo pravo na odbitak pretporeza mora uskratiti u cijelosti ako je on znao ili morao znati da je to stjecanje povezano s utajom. Potpisi ( *1 ) Jezik postupka: njemački

62018CJ0681

ro

Cererea de decizie preliminară privește interpretarea articolului 5 alineatul (5) din Directiva 2008/104/CE a Parlamentului European și a Consiliului din 19 noiembrie 2008 privind munca prin agent de muncă temporară ( JO 2008, L 327, p. 9 ). Această cerere a fost formulată în cadrul unui litigiu între JH, pe de o parte, și KG, pe de altă parte, cu privire la cererea formulată de JH, lucrător temporar pus la dispoziția societății KG, de a i se recunoaște calitatea de salariat pe durată nedeterminată al acesteia din urmă în special ca urmare a depășirii numărului maxim de prelungiri ale contractelor de muncă temporară autorizate de reglementarea națională. Cadrul juridic Dreptul Uniunii Considerentele (10)-(12) și (15) ale Directivei 2008/104 au următorul cuprins: „(10) Există diferențe considerabile la nivelul utilizării muncii temporare și la nivelul situației juridice, al statutului și al condițiilor de muncă pentru lucrătorii prin agent de muncă temporară (denumiți în continuare «lucrători temporari») în cadrul Uniunii Europene. (11) Munca temporară răspunde nu numai necesităților în materie de flexibilitate ale întreprinderilor, dar și necesității lucrătorilor de a‑și armoniza viața profesională cu cea privată. Astfel, munca temporară contribuie la crearea de locuri de muncă și la participarea și integrarea pe piața muncii. (12) Prezenta directivă stabilește un cadru de protecție pentru lucrătorii temporari, care este nediscriminatoriu, transparent și proporțional și respectă diversitatea piețelor muncii și ale relațiilor între partenerii sociali. […] (15) Contractele de muncă pe durată nedeterminată reprezintă forma generală de raport de muncă. În cazul lucrătorilor care au încheiat un contract pe durată nedeterminată cu agentul de muncă temporară, având în vedere protecția specială pe care o oferă acest tip de contract, ar trebui să se introducă o dispoziție care să permită excepții de la regulile aplicabile în întreprinderea utilizatoare.” Articolul 1 din această directivă, referitor la domeniul de aplicare al acesteia, prevede la alineatul (1): „Prezenta directivă se aplică lucrătorilor care au încheiat un contract de muncă sau se află într‑un raport de muncă cu un agent de muncă temporară și care sunt puși la dispoziția unor întreprinderi utilizatoare pentru a lucra temporar sub supravegherea și conducerea acestora.” Articolul 2 din directiva menționată, intitulat „Obiectivul”, prevede: „Obiectivul prezentei directive este acela de a asigura protecția lucrătorilor temporari și de a îmbunătăți calitatea muncii prin agent de muncă temporară prin asigurarea aplicării principiului egalității de tratament, astfel cum este prevăzut la articolul 5, lucrătorilor temporari și prin recunoașterea agenților de muncă temporară în calitate de angajatori, ținând seama în același timp de necesitatea de a stabili un cadru corespunzător pentru utilizarea muncii temporare în vederea contribuirii în mod efectiv la crearea de locuri de muncă și la dezvoltarea unor forme de muncă flexibile.” Articolul 3 din aceeași directivă, intitulat „Definiții”, prevede la alineatul (1): „În sensul prezentei directive: […] (b) «agent de muncă temporară» înseamnă orice persoană fizică sau juridică ce, în conformitate cu legislația națională, încheie contracte de muncă sau raporturi de muncă cu lucrători temporari pentru a‑i pune la dispoziția unor întreprinderi utilizatoare, pentru a lucra cu titlu temporar sub supravegherea și conducerea acestora; (c) «lucrător temporar» înseamnă un lucrător care a încheiat un contract de muncă sau se află într‑un raport de muncă cu un agent de muncă temporară în vederea punerii sale la dispoziția unei întreprinderi utilizatoare pentru a lucra temporar sub supravegherea și conducerea acesteia; (d) «întreprindere utilizatoare» înseamnă orice persoană fizică sau juridică pentru care și sub supravegherea și conducerea căreia muncește temporar un lucrător temporar; (e) «misiune de muncă temporară» înseamnă perioada în care lucrătorul temporar este pus la dispoziția întreprinderii utilizatoare pentru a lucra temporar sub supravegherea și conducerea acesteia; (f) «condiții de bază de muncă și de angajare» înseamnă condițiile de muncă și de angajare stabilite prin legislație, reglementări, dispoziții administrative, convenții colective și/sau alte dispoziții generale obligatorii în vigoare în întreprinderea utilizatoare cu privire la: (i) durata timpului de lucru, orele suplimentare, pauzele, perioadele de repaus, munca pe timp de noapte, concediile și sărbătorile legale; (ii) remunerație.” Articolul 4 din Directiva 2008/104, intitulat „Revizuirea interdicțiilor și a restricțiilor”, prevede la alineatul (1): „Interdicțiile și restricțiile privind utilizarea muncii temporare se justifică numai pe motive de interes general privind, în special, protecția lucrătorilor temporari, cerințele privind siguranța și sănătatea la locul de muncă sau necesitatea de a asigura funcționarea corespunzătoare a pieței muncii și prevenirea abuzurilor.” Articolul 5 din această directivă, intitulat „Principiul egalității de tratament”, figurează în capitolul II din aceasta, consacrat condițiilor de muncă. Acest articol are următorul cuprins: „(1)   Condițiile de bază de angajare și de muncă aplicabile lucrătorilor temporari sunt, pe durata misiunii de muncă temporară în cadrul unei întreprinderi utilizatoare, cel puțin acelea care s‑ar aplica lucrătorilor în cazul în care aceștia ar fi fost recrutați direct de întreprinderea utilizatoare respectivă pentru a ocupa același loc de muncă. În scopul aplicării paragrafului de mai sus, normele în vigoare în întreprinderea utilizatoare cu privire la: (a) protecția femeilor însărcinate și a mamelor care alăptează și protecția copiilor și a tinerilor; precum și (b) egalitatea de tratament între femei și bărbați și orice acțiune de combatere a discriminării pe considerente de sex, rasă sau origine etnică, religie, convingeri, handicap, vârstă sau orientare sexuală, trebuie respectate în conformitate cu legislația, reglementările, dispozițiile administrative, convențiile colective și/sau orice alte dispoziții generale. (2)   În ceea ce privește remunerațiile, statele membre, în urma consultării partenerilor sociali, pot stabili că se poate face o excepție de la principiul stabilit la alineatul (1) atunci când lucrătorii temporari care au încheiat un contract de muncă pe durată nedeterminată cu un agent de muncă temporară continuă să fie remunerați în perioadele dintre misiunile de muncă temporară. (3)   După consultarea partenerilor sociali, statele membre le pot acorda acestora, la un nivel corespunzător și în conformitate cu condițiile stabilite de statele membre, posibilitatea de a rămâne sau de a deveni parte la convenții colective care pot cuprinde dispoziții privind condițiile de muncă și angajare ale lucrătorilor temporari care pot fi diferite de cele menționate la alineatul (1), respectând în același timp protecția generală de care se bucură lucrătorii temporari. (4)   Atât timp cât se oferă un nivel corespunzător de protecție lucrătorilor temporari, statele membre în care nu există un sistem prevăzut de lege care să confere convențiilor colective un caracter general aplicabil sau un sistem prevăzut de lege sau aplicat în practică prin care să fie extinse dispozițiile respectivelor convenții la toate întreprinderile similare dintr‑un anumit sector sau dintr‑o anumită zonă geografică pot, după consultarea partenerilor sociali la nivel național și pe baza unui acord încheiat de aceștia, să stabilească reglementări privind condițiile de muncă și de angajare de bază care derogă de la principiul stabilit la alineatul (1). Aceste reglementări pot prevedea o perioadă de tranziție până la aplicarea egalității de tratament. Reglementările menționate în acest alineat trebuie să fie în conformitate cu legislația [Uniunii] și să fie suficient de precise și de accesibile pentru a permite sectoarelor și întreprinderilor în cauză să își identifice și să își respecte obligațiile. În special, statele membre indică, în aplicarea articolului 3 alineatul (2), dacă regimurile profesionale de securitate socială, inclusiv regimurile de pensii, de concediu medical plătit sau de participare financiară sunt incluse în condițiile de muncă și de angajare de bază menționate la alineatul (1). Aceste reglementări nu trebuie să aducă atingere acordurilor încheiate la nivel național, regional, local sau sectorial care nu sunt mai puțin favorabile lucrătorilor. (5)   Statele membre iau măsuri corespunzătoare, în conformitate cu legislația și/sau practicile naționale, în vederea prevenirii abuzurilor în aplicarea prezentului articol și în special în vederea prevenirii unor misiuni de muncă temporară succesive concepute pentru a eluda dispozițiile prezentei directive. Statele membre informează Comisia cu privire la astfel de măsuri.” Articolul 6 din directiva menționată, intitulat „Accesul la un loc de muncă, la beneficii colective și la formare profesională”, prevede la alineatele (1) și (2): „(1)   Lucrătorii temporari sunt informați cu privire la existența oricărui loc de muncă vacant în întreprinderea utilizatoare, pentru a li se acorda aceeași oportunitate de a ocupa un loc de muncă permanent ca și celorlalți lucrători din întreprinderea utilizatoare respectivă. Aceste informații pot fi oferite printr‑un anunț general plasat într‑un loc adecvat în întreprinderea în cadrul căreia și sub supravegherea căreia își desfășoară misiunea lucrătorii temporari. (2)   Statele membre iau toate măsurile necesare pentru a se asigura că orice clauză care interzice sau poate împiedica încheierea unui contract de muncă sau stabilirea unui raport de muncă între întreprinderea utilizatoare și lucrătorul temporar, după încheierea misiunii acestuia, este nulă și neavenită sau poate fi declarată nulă și neavenită.” Articolul 9 din aceeași directivă, intitulat „Cerințe minime”, prevede: „(1)   Prezenta directivă nu aduce atingere dreptului statelor membre de a aplica sau de a adopta acte cu putere de lege sau acte administrative mai favorabile pentru lucrători sau de a promova ori de a permite convenții colective încheiate între partenerii sociali mai favorabile lucrătorilor. (2)   Punerea în aplicare a prezentei directive nu constituie în nicio situație temei suficient pentru a justifica o reducere a nivelului general de protecție a lucrătorilor din domeniile reglementate de prezenta directivă. Aceasta nu aduce atingere drepturilor statelor membre și/sau ale partenerilor sociali de a adopta, în funcție de evoluția împrejurărilor, acte cu putere de lege, acte administrative sau de natură contractuală diferite de cele aflate în vigoare, la data adoptării prezentei directive, cu condiția de a fi respectate întotdeauna cerințele minime cuprinse în prezenta directivă.” Dreptul italian Decretul legislativ nr. 276/2003 Articolul 20, intitulat „Condiții de legalitate”, din decreto legislativo n. 276 – Attuazione delle deleghe in materia di occuzione e mercato del lavoro, di cui alla legge 14 febbraio 2003, n. 30 (Decretul legislativ nr. 276 privind punerea în aplicare a autorizațiilor în materie de ocupare a forței de muncă și de piață a muncii, prevăzute de Legea nr. 30 din 14 februarie 2003) din 10 septembrie 2003 (supliment ordinar nr. 159 la GURI nr. 235 din 9 octombrie 2003), astfel cum a fost modificat prin decreto‑legge n. 34 – Disposizioni urgenti per favorire il rilancio dell’occupazione e per la semplificazione degli adempimenti a carico delle imprese (Decretul‑lege nr. 34 privind dispoziții urgente având ca obiect stimularea creării de locuri de muncă și simplificarea formalităților pentru întreprinderi) din 20 martie 2014 (GURI nr. 66 din 20 martie 2014), transformat în lege, cu modificări, prin Legea nr. 78/2014 (GURI nr. 114 din 19 mai 2014) (denumit în continuare „Decretul legislativ nr. 276/2003”), prevede în esență la alineatul 3 că un contract de punere la dispoziție de forță de muncă poate fi încheiat pe durată determinată sau pe durată nedeterminată, punerea la dispoziție de forță de muncă pe durată nedeterminată nefiind admisă decât pentru anumite tipuri de profesii și de activități enumerate în această dispoziție. Articolul 20 alineatul 4 din Decretul legislativ nr. 276/2003 prevede: „Stabilirea, chiar în mod neuniform, a unor limite cantitative de utilizare a punerii la dispoziție a forței de muncă pe durată determinată este încredințată convențiilor colective naționale încheiate de sindicatele comparativ cele mai reprezentative, în conformitate cu dispozițiile articolului 10 din [decreto legislativo n. 368 – Attuazione della direttiva 1999/70/CE relativa all’accordo quadro sul lavoro a tempo determinato concluso dall’UNICE, dal CEEP e dal CES (Decretul legislativ nr. 368 de transpunere a Directivei 1999/70/CE privind acordul‑cadru cu privire la munca pe durată determinată, încheiat între CES, UNICE și CEEP) din 6 septembrie 2001 (GURI nr. 235 din 9 octombrie 2001)].” Articolul 21 din Decretul legislativ nr. 276/2003, intitulat „Forma contractului de punere la dispoziție de forță de muncă”, prevede la alineatul 1: „Contractul de punere la dispoziție de forță de muncă se încheie în formă scrisă și conține următoarele elemente: […] c) cazurile și motivele cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire prevăzute la articolul 20 alineatul 3; […]” Articolul 22 din acest decret legislativ, intitulat „Regimul aplicabil raporturilor de muncă”, are următorul cuprins: „1.   În cazul punerii la dispoziție de forță de muncă pe durată nedeterminată, raporturile de muncă dintre furnizor și lucrători sunt supuse dreptului comun al raporturilor de muncă prevăzut de Codul civil și de legile speciale. 2.   În cazul punerii la dispoziție de forță de muncă pe durată determinată, raportul de muncă dintre furnizor și lucrător este supus dispozițiilor Decretului legislativ nr. 368 din 6 septembrie 2001, cu condiția să fie compatibile, și, în orice caz, cu excluderea dispozițiilor articolului 5 alineatul 3 și a următoarelor. Termenul inițial al contractului de muncă poate fi în orice caz prelungit, cu acordul lucrătorului și în scris, în situațiile și pe durata prevăzută de contractul colectiv aplicabil furnizorului. […]” Articolul 27 din decretul legislativ menționat, intitulat „Punerea la dispoziție de forță de muncă ilegală”, prevede la alineatele 1 și 3: „1.   Atunci când punerea la dispoziție de forță de muncă are loc în afara limitelor și condițiilor prevăzute la articolul 20 și la articolul 21 alineatul 1 literele a), b), c), d) și e), lucrătorul poate solicita, printr‑o acțiune în justiție formulată în temeiul articolului 414 din Codul de procedură civilă, notificată fie și numai persoanei care a utilizat prestația, instituirea unui raport de muncă în calitate de salariat al acesteia din urmă, cu efect de la începutul punerii la dispoziție. […] 3.   În vederea evaluării motivelor menționate la articolul 20 alineatele 3 și 4, care permit punerea la dispoziție de forță de muncă, controlul jurisdicțional se limitează, în conformitate cu principiile generale de drept, exclusiv la constatarea existenței motivelor care o justifică și nu poate fi extins până la aprecierea pe fond a evaluărilor și alegerilor tehnice, organizatorice sau legate de producție care îi revin utilizatorului.” Articolul 28 din același decret legislativ, intitulat „Punerea la dispoziție de forță de muncă frauduloasă”, prevede la alineatul 1: „Fără a aduce atingere sancțiunilor prevăzute la articolul 18, în cazul în care punerea la dispoziție de forță de muncă este efectuată cu scopul specific de a eluda dispozițiile imperative ale legii sau ale unei convenții colective aplicate lucrătorului, furnizorul și utilizatorul se pedepsesc cu o amendă de 20 de euro pentru fiecare lucrător implicat și pentru fiecare zi de punere la dispoziție.” Decretul legislativ nr. 368/2001 Articolul 1 din Decretul legislativ nr. 368 din 6 septembrie 2001, în versiunea aplicabilă litigiului principal (denumit în continuare „Decretul legislativ nr. 368/2001”), prevede: „01.   Contractul de muncă salariată pe durată nedeterminată constituie forma obișnuită a raportului de muncă. 1.   Contractul de muncă salariată încheiat între un angajator și un lucrător în scopul executării oricărui tip de funcții, atât sub forma unui contract pe durată determinată, cât și în cadrul unui contract de punere la dispoziție de forță de muncă pe durată determinată, în sensul articolului 20 alineatul 4 din Decretul legislativ [nr. 276/2003], poate cuprinde o dată de încetare în cazul în care nu depășește durata de 36 de luni, inclusiv eventualele prelungiri. […]” Articolul 4 din Decretul legislativ nr. 368/2001 prevede la alineatul 1: „Termenul contractului pe durată determinată poate fi prelungit, cu consimțământul lucrătorului, numai în cazul în care durata inițială a contractului este mai mică de trei ani. În aceste cazuri, prelungirile nu sunt admise decât cel mult de cinci ori în total în cursul celor 36 de luni, indiferent de numărul reînnoirilor, cu condiția ca acestea să se raporteze la aceeași activitate profesională pentru care a fost încheiat contractul pentru o durată determinată. Numai în această ipoteză, durata totală a raportului pe durată determinată nu va putea depăși trei ani.” Articolul 5 din acest decret legislativ, intitulat „Ajungerea la termen și sancțiuni – Contracte succesive”, prevede la alineatele 3-4 bis: „3.   Atunci când lucrătorul este reangajat pe o durată determinată în aplicarea articolului 1, într‑un termen de zece zile de la data expirării unui contract a cărui durată este mai mică sau egală cu șase luni sau de 20 de zile de la data expirării unui contract a cărui durată este mai mare de șase luni, cel de al doilea contract este considerat încheiat pe durată nedeterminată. […] 4.   În cazul a două angajări succesive pe durată determinată, adică efectuate fără întrerupere, raportul de muncă este considerat pe durată nedeterminată de la data încheierii primului contract. 4-bis.   Fără a aduce atingere regimului contractelor succesive, prevăzut la alineatele precedente, și fără a aduce atingere diferitor prevederi cuprinse în contractele colective, în cazul în care, ca efect al succesiunii contractelor pe durată determinată pentru exercitarea unor funcții echivalente, raportul de muncă dintre același angajator și același lucrător depășește global perioada de 36 de luni, inclusiv prelungirile și reînnoirile, indiferent de perioadele de întrerupere dintre contracte, raportul de muncă este considerat încheiat pe durată nedeterminată […].” Convenția colectivă Articolul 47 din Contratto collettivo nazionale di lavoro per la categoria delle Agenzie di somministrazione di lavoro (Contractul colectiv la nivel național pentru categoria agențiilor de punere la dispoziție de forță de muncă), în versiunea aplicabilă litigiului principal (denumit în continuare „contractul colectiv”), prevede că prelungirile contractului sunt reglementate exclusiv de acesta din urmă. Conform acestuia, contractele pe durată determinată pot fi prelungite de șase ori în temeiul articolului 22 alineatul 2 din Decretul legislativ nr. 276/2003. Fiecare contract, inclusiv prelungirile, nu poate depăși 36 de luni. Codul civil Conform articolelor 1344 și 1421 din Codul civil, contractele încheiate în scopul eludării aplicării unor norme imperative sunt lovite de nulitate. Litigiul principal și întrebarea preliminară JH, lucrător salariat angajat de un agent de muncă temporară, a fost repartizat ca lucrător temporar la întreprinderea utilizatoare KG între 3 martie 2014 și 30 noiembrie 2016, pe baza mai multor contracte de muncă temporară succesive (în total opt) și a diferitor prelungiri ale acestora (în total șaptesprezece). În luna februarie 2017, JH a sesizat instanța de trimitere, Tribunale ordinario di Brescia (Tribunalul din Brescia, Italia), pentru a i se recunoaște existența unui raport de muncă pe durată nedeterminată între acesta și KG ca urmare a nelegalității recurgerii la misiuni de muncă temporară succesive și neîntrerupte între luna martie 2014 și luna noiembrie 2016. În plus, el solicită acestei instanțe să constate și să declare nelegalitatea și/sau neregularitatea și/sau nulitatea contractelor de muncă temporară în temeiul cărora a fost pus la dispoziția societății KG. În această privință, JH ar susține că dispozițiile naționale în materie de muncă temporară aplicabile litigiului principal, care nu prevăd nicio limitare privind misiunile de muncă temporară succesive ale lucrătorilor puși la dispoziția aceluiași utilizator, sunt contrare Directivei 2008/104. În special, pe de o parte, din considerentul (15) al acestei directive ar reieși că, în general, raporturile de muncă ar trebui să ia forma unui contract pe durată nedeterminată și, pe de altă parte, articolul 5 alineatul (5) prima teză din directiva menționată ar impune statelor membre să ia măsuri corespunzătoare în vederea prevenirii unor misiuni de muncă temporară succesive concepute pentru a eluda dispozițiile acesteia. În plus, JH ar susține că contractele de muncă temporară succesive pe baza cărora a fost pus la dispoziția societății KG erau de asemenea ilegale în temeiul, pe de o parte, al articolului 1344 din Codul civil, întrucât aceste contracte încalcă norme de drept atât interne, cât și ale Uniunii, și, pe de altă parte, al articolului 1421 din acest cod, contractele menționate urmând să fie lovite de nulitate pentru încălcarea interdicției de punere la dispoziție frauduloasă a lucrătorilor, în sensul articolului 28 din Decretul legislativ nr. 276/2003. Instanța de trimitere arată de la bun început că aplicarea Decretului legislativ nr. 276/2003 în litigiul cu care este sesizată ar trebui în principiu să o determine să respingă acțiunea formulată de JH. Astfel, prin efectul modificării sale prin Decretul‑lege nr. 34/2014, articolul 20 alineatul 4 din Decretul legislativ nr. 276/2003 nu ar mai prevedea, cum era cazul anterior, nici că punerea la dispoziție de mână de lucru pe durată determinată este autorizată doar din motive cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire, chiar dacă țin de activitatea normală a utilizatorului, nici necesitatea de a indica în contract motivele respective. Astfel, Decretul legislativ nr. 276/2003 nu ar limita numărul autorizat de misiuni de muncă temporară succesive ale lucrătorului temporar la aceeași întreprindere utilizatoare, articolul 22 din acesta excluzând aplicabilitatea articolului 5 alineatul 3 și următoarele din Decretul legislativ nr. 368/2001, care, în materia contractelor pe durată determinată, ar limita posibilitatea de a încheia mai multe contracte pe durată determinată succesive și ar stabili, în orice caz, un plafon maxim de 36 de luni de activitate. Instanța de trimitere precizează de asemenea că regimul contractului colectiv nu este aplicabil raportului de muncă dintre JH și KG, dat fiind că este vorba despre o reglementare aplicabilă numai raporturilor dintre lucrători și agențiile de muncă temporară. În orice caz, acest contract colectiv nu ar prevedea nici că contractul trebuie să precizeze motivele recurgerii la punerea la dispoziție de forță de muncă și nu ar interzice încheierea, fără întrerupere, a unui nou contract imediat după încetarea celei de a șasea prelungiri a contractului precedent. Instanța de trimitere apreciază că această legislație națională este contrară Directivei 2008/104, în special articolului 5 alineatul (5) din aceasta din urmă coroborat cu considerentul (15), întrucât nu permite niciun control jurisdicțional al motivelor de utilizare de muncă temporară și nu stabilește o limită pentru misiunile de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător în cadrul aceleiași întreprinderi utilizatoare. În aceste condiții, Tribunale ordinario di Brescia (Tribunalul din Brescia) a hotărât să suspende judecarea cauzei și să adreseze Curții următoarea întrebare preliminară: „Articolul 5 alineatul (5) din Directiva 2008/104 trebuie interpretat în sensul că se opune aplicării [Decretului legislativ nr. 276/2003], care: (a) nu prevede limite pentru misiunile de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător în cadrul aceleiași întreprinderi utilizatoare; (b) nu condiționează legalitatea recurgerii la punerea la dispoziție de forță de muncă pe durată determinată de indicarea motivelor cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire ale recurgerii la punerea la dispoziție respectivă și (c) nu prevede, drept condiție de legalitate a recurgerii la o astfel de formă a contractului de muncă, cerința ca necesitatea în materie de producție a întreprinderii utilizatoare să aibă caracter temporar?” Cu privire la întrebarea preliminară Cu privire la admisibilitate Guvernul italian contestă admisibilitatea cererii de decizie preliminară și arată în această privință, pe de o parte, că instanța de trimitere nu oferă nicio indicație cu privire la natura contractului de muncă dintre JH și agentul de muncă temporară, mai precis dacă este vorba despre un contract pe durată determinată sau pe durată nedeterminată, în timp ce legislația vizată de instanța de trimitere nu se aplică decât raporturilor de muncă pe durată determinată. Pe de altă parte, litigiul principal ar fi un litigiu între particulari, iar Directiva 2008/104 nu ar avea efect direct orizontal. Prin urmare, răspunsul la întrebarea adresată nu ar avea nicio incidență asupra soluționării acestui litigiu. Singurul rezultat pozitiv posibil pentru JH ar fi acela de a obține o despăgubire din partea Republicii Italiene dacă transpunerea Directivei 2008/104 de către acest stat membru ar trebui considerată incompletă sau imperfectă. În această privință trebuie amintit că revine doar instanței naționale sesizate cu soluționarea litigiului și care trebuie să își asume răspunderea pentru hotărârea judecătorească ce urmează a fi pronunțată competența să aprecieze, în raport cu particularitățile cauzei, atât necesitatea unei hotărâri preliminare pentru a fi în măsură să pronunțe propria hotărâre, cât și pertinența întrebărilor pe care le adresează Curții. În consecință, în cazul în care întrebările adresate au ca obiect interpretarea dreptului Uniunii, Curtea este, în principiu, obligată să se pronunțe (Hotărârea din 8 mai 2019, Praxair MRC, C‑486/18 , EU:C:2019:379 , punctul și jurisprudența citată). Rezultă că întrebările privind dreptul Uniunii beneficiază de o prezumție de pertinență. Curtea poate refuza să se pronunțe asupra unei întrebări preliminare adresate de o instanță națională numai dacă este evident că interpretarea solicitată a unei norme de drept al Uniunii solicitată nu are nicio legătură cu realitatea sau cu obiectul litigiului principal, atunci când problema este de natură ipotetică sau atunci când Curtea nu dispune de elementele de fapt și de drept necesare pentru a răspunde în mod util la întrebările care i‑au fost adresate (Hotărârea din 8 mai 2019, Praxair MRC, C‑486/18 , EU:C:2019:379 , punctul și jurisprudența citată). În speță trebuie constatat că prezenta cauză nu corespunde niciuneia dintre situațiile în care Curtea poate refuza să răspundă la întrebări preliminare. Instanța de trimitere solicită Curții interpretarea articolului 5 alineatul (5) din Directiva 2008/104, dispoziție care, astfel cum reiese din cadrul factual și juridic prezentat de această instanță, este pertinentă în raport cu litigiul principal. Aceasta din urmă precizează, în plus, după cum reiese din cuprinsul punctelor 26-29 din prezenta hotărâre, motivele pentru care consideră necesară această interpretare. Prin urmare, trebuie să se constate că expunerea de către instanța menționată atât a împrejurărilor de fapt din litigiul principal, cât și a chestiunilor de drept pe care acesta le induce este suficientă pentru a permite Curții să dea un răspuns util la întrebarea adresată. Trebuie amintit de asemenea că reiese din jurisprudența Curții că aceasta este competentă să se pronunțe, cu titlu preliminar, asupra interpretării dispozițiilor de drept al Uniunii, indiferent dacă au efect direct sau nu între părțile la litigiul subiacent (Hotărârea din 8 mai 2019, Praxair MRC, C‑486/18 , EU:C:2019:379 , punctul și jurisprudența citată). Prin urmare, argumentele pe care guvernul italian le deduce din imposibilitatea de a aplica în mod direct dispozițiile Directivei 2008/104 în cazul unui litigiu între particulari sunt lipsite de pertinență. În aceste condiții, cererea de decizie preliminară este admisibilă. Cu privire la fond Prin intermediul întrebării formulate, instanța de trimitere solicită în esență să se stabilească dacă articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 trebuie interpretat în sensul că se opune unei legislații naționale care nu limitează numărul de misiuni de muncă temporară succesive pe care același lucrător temporar le poate îndeplini la aceeași întreprindere utilizatoare și nu condiționează legalitatea recurgerii la munca temporară de indicarea motivelor cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire care să justifice această recurgere la munca temporară. În această privință trebuie amintit că Directiva 2008/104 a fost adoptată pentru a completa cadrul de reglementare stabilit prin Directiva 97/81/CE a Consiliului din 15 decembrie 1997 privind acordul‑cadru cu privire la munca pe fracțiune de normă, încheiat de UCIPE, CEIP și CES ( JO 1998, L 14, p. 9 , Ediție specială, 05/vol. 5, p. 35) și prin Directiva 1999/70/CE a Consiliului din 28 iunie 1999 privind acordul‑cadru cu privire la munca pe durată determinată, încheiat între CES, UNICE și CEEP ( JO 1999, L 175, p. 43 , Ediție specială, 05/vol. 5, p. 129), în temeiul articolului 137 alineatele (1) și (2) CE, care abilita instituțiile să stabilească, prin intermediul directivelor, cerințe minime aplicabile progresiv în special condițiilor de muncă. Din considerentele (10) și (12) ale Directivei 2008/104 reiese că, întrucât există diferențe considerabile la nivelul situației juridice, al statutului și al condițiilor de muncă pentru lucrătorii prin agent de muncă temporară în cadrul Uniunii, directiva menționată urmărește să stabilească un cadru de protecție pentru respectivii lucrători, care să fie nediscriminatoriu, transparent și proporțional și să respecte diversitatea piețelor muncii și a relațiilor dintre partenerii sociali. Astfel, conform articolului 2 din aceeași directivă, obiectivul ei este acela de a asigura protecția lucrătorilor temporari și de a îmbunătăți calitatea muncii prin agent de muncă temporară prin asigurarea aplicării principiului egalității de tratament în privința acestor lucrători și prin recunoașterea agenților de muncă temporară în calitate de angajatori, ținând seama în același timp de necesitatea de a stabili un cadru corespunzător pentru utilizarea respectivului tip de muncă în vederea contribuirii în mod efectiv la crearea de locuri de muncă și la dezvoltarea unor forme de muncă flexibile. În acest scop, Directiva 2008/104 nu prevede, astfel cum rezultă din temeiul său juridic, amintit la punctul 39 din prezenta hotărâre, și din articolul 9 din aceasta, decât introducerea unor cerințe minime care urmăresc, pe de o parte, să asigure respectarea principiului egalității de tratament a lucrătorilor temporari, consacrat la articolul 5 din respectiva directivă, și, pe de altă parte, să reexamineze interdicțiile, precum și restricțiile aplicabile muncii temporare prevăzute de statele membre pentru a le păstra numai pe cele care sunt justificate de motive de interes general și legate de protecția lucrătorilor, astfel cum prevede articolul 4 din directiva menționată. Or, articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104, care figurează printre aceste cerințe minime, prevede că statele membre iau măsuri corespunzătoare, în conformitate cu legislația și/sau practicile naționale, în vederea prevenirii abuzurilor în aplicarea acestui articol și în special în vederea prevenirii unor misiuni de muncă temporară succesive concepute pentru a eluda dispozițiile acestei directive. Această dispoziție nu impune, așadar, statelor membre să limiteze numărul de misiuni de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător la aceeași întreprindere utilizatoare sau să condiționeze recurgerea la această formă de muncă pe durată determinată de indicarea motivelor cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire. În plus, nici această dispoziție și de altfel nicio altă dispoziție a directivei menționate nu prevăd nicio măsură specifică pe care statele membre ar trebui să o adopte în acest scop. Această constatare este confirmată de articolul 4 alineatul (1) din Directiva 2008/104, care stipulează că, atunci când statele membre au prevăzut în legislația lor interdicții sau restricții privind utilizarea muncii temporare, acestea trebuie justificate de motive de interes general, privind în special protecția lucrătorilor temporari, cerințele privind siguranța și sănătatea la locul de muncă sau necesitatea de a asigura funcționarea corespunzătoare a pieței muncii și prevenirea abuzurilor. Astfel, din jurisprudența Curții rezultă că această dispoziție trebuie înțeleasă în sensul că delimitează cadrul în care trebuie să se deruleze activitatea de reglementare a statelor membre în materie de interdicții sau de restricții privind utilizarea lucrătorilor temporari, iar nu în sensul că impune adoptarea unei anumite reglementări în materie, inclusiv în scopul împiedicării abuzurilor (a se vedea în acest sens Hotărârea din 17 martie 2015, AKT, C‑533/13 , EU:C:2015:173 , punctul ). În sfârșit, contrar celor susținute de JH în observațiile sale scrise, concluzia care se desprinde din Hotărârea din 25 octombrie 2018, Sciotto ( C‑331/17 , EU:C:2018:859 ), care privește interpretarea clauzei 5 din Acordul‑cadru privind munca pe durată determinată, încheiat la 18 martie 1999, care figurează în anexa la Directiva 1999/70, nu poate fi transpusă în prezenta cauză. Astfel, în timp ce clauza 5 din acordul‑cadru menționat prevede obligații specifice pentru a preveni abuzurile care rezultă din folosirea contractelor de muncă pe durată determinată succesive, nu aceasta este situația articolului 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104. Din considerațiile care precedă rezultă că nu se poate deduce din articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 că această dispoziție obligă statele membre să prevadă în reglementările lor naționale respective, în întregime sau în parte, măsurile specifice vizate de întrebarea adresată. Cu toate acestea, trebuie să se ia în considerare faptul că, astfel cum reiese din cuprinsul punctului 29 din prezenta hotărâre, instanța de trimitere ridică în sens mai larg în cererea sa de decizie preliminară problema dacă legislația națională în discuție în litigiul principal ar putea fi considerată contrară Directivei 2008/104, în special articolului 5 alineatul (5) prima teză din această directivă interpretat în lumina considerentului (15) al acesteia, în măsura în care, prin faptul că nu prevede astfel de măsuri, ea ar putea permite atribuirea unor misiuni de muncă temporară succesive aceluiași lucrător, în cadrul aceleiași întreprinderi utilizatoare, pentru a eluda dispozițiile acestei directive și în special natura temporară a muncii prin agent de muncă temporară. Instanța de trimitere solicită să se stabilească dacă această neconformitate cu dreptul Uniunii ar putea fi de asemenea dedusă, pe de o parte, din articolul 1 alineatul (1) din directiva menționată, care presupune caracterul temporar al repartizării lucrătorului la întreprinderea utilizatoare, și, pe de altă parte, din articolul 3 alineatul (1) din aceeași directivă, ale cărui litere (b)-(e) definesc noțiunile „agent de muncă temporară”, „lucrător temporar”, „întreprindere utilizatoare” și „misiune de muncă temporară” în termeni care lasă să se înțeleagă că acest tip de raport de muncă are în esență un caracter temporar. Astfel, instanța de trimitere ridică de asemenea problema dacă, prin adoptarea Directivei 2008/104, obiectivul urmărit de legiuitorul Uniunii, astfel cum reiese în special din articolul 5 alineatul (5) prima teză din aceasta, nu este să impună statelor membre să mențină natura temporară a muncii prin agent de muncă temporară, interzicând reînnoirile nelimitate ale unor misiuni de muncă temporară care acoperă în realitate nevoi de personal permanente ale întreprinderii utilizatoare respective, eludând astfel dispozițiile acestei directive. Or, conform unei jurisprudențe constante, nimic nu împiedică Curtea să dea un răspuns util instanței de trimitere, furnizându‑i acesteia elementele de interpretare proprii dreptului Uniunii care îi vor permite să se pronunțe ea însăși asupra compatibilității dreptului intern cu dreptul Uniunii (Hotărârea din 16 februarie 2012, Varzim Sol, C‑25/11 , EU:C:2012:94 , punctul și jurisprudența citată, precum și Ordonanța din 16 ianuarie 2014, Baradics și alții, C‑430/13 , EU:C:2014:32 , punctul ). În acest scop trebuie precizat, în primul rând, că considerentul (11) al Directivei 2008/104 arată că aceasta urmărește să răspundă nu numai necesităților de flexibilitate ale întreprinderilor, dar și necesității lucrătorilor de a‑și armoniza viața profesională cu cea privată și contribuie astfel la crearea de locuri de muncă și la participarea și integrarea pe piața muncii. Această directivă urmărește, prin urmare, să concilieze obiectivul de flexibilitate urmărit de întreprinderi cu obiectivul de securitate care corespunde protecției lucrătorilor. Acest dublu obiectiv răspunde astfel voinței legiuitorului Uniunii de a apropia condițiile de muncă temporară de raporturile de muncă „normale”, cu atât mai mult cu cât în considerentul (15) al Directivei 2008/104 legiuitorul menționat a precizat în mod explicit că forma generală de muncă este contractul pe durată nedeterminată. În consecință, directiva urmărește de asemenea să încurajeze accesul lucrătorilor temporari la un loc de muncă permanent în întreprinderea utilizatoare, obiectiv care este reflectat în special la articolul 6 alineatele (1) și (2) din aceasta. Principiul egalității de tratament, astfel cum este prevăzut la articolul 5 alineatul (1) din Directiva 2008/104, se înscrie în același obiectiv. Potrivit acestei dispoziții, într‑adevăr, condițiile de bază de angajare și de muncă aplicabile lucrătorilor temporari sunt, pe durata misiunii de muncă temporară în cadrul unei întreprinderi utilizatoare, cel puțin acelea care s‑ar aplica lucrătorilor în cazul în care aceștia ar fi fost recrutați direct de întreprinderea utilizatoare respectivă pentru a ocupa același loc de muncă. În al doilea rând, noțiunea de „condiții de bază de muncă și de angajare”, care determină sfera principiului egalității de tratament ce trebuie aplicat lucrătorilor temporari, este definită la articolul 3 alineatul (1) litera (f) din Directiva 2008/104 și se referă la durata timpului de lucru, la orele suplimentare, la pauze, la perioadele de repaus, la munca pe timp de noapte, la concedii, la zilele de sărbătoare legală, precum și la remunerație. Cu toate acestea, astfel cum a arătat doamna avocată generală la punctul 44 din concluzii, din considerentul (1) al directivei menționate reiese că aceasta urmărește să asigure respectarea deplină a articolului 31 din Carta drepturilor fundamentale a Uniunii Europene, care, în conformitate cu alineatul (1) al acestui articol, consacră, în general, dreptul oricărui lucrător la condiții de muncă care să respecte sănătatea, securitatea și demnitatea sa. Explicațiile cu privire la Carta drepturilor fundamentale ( JO 2007, C 303, p. 17 ) indică în această privință că expresia „condiții de muncă” trebuie înțeleasă în sensul articolului 156 TFUE. Această din urmă dispoziție nu face însă decât să vizeze „condițiile de muncă”, fără a le defini mai înainte, ca fiind unul dintre domeniile politicii sociale a Uniunii în care Comisia poate interveni pentru a încuraja cooperarea dintre statele membre și pentru a facilita coordonarea acțiunii acestora. Având în vedere finalitatea de protecție a drepturilor lucrătorului temporar urmărite de Directiva 2008/104, această lipsă de precizie pledează în favoarea unei interpretări largi a noțiunii de „condiții de muncă”. În al treilea rând, în același sens, articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 impune statelor membre două obligații distincte, și anume să ia măsuri corespunzătoare în vederea prevenirii, pe de o parte, a recurgerii abuzive la derogările de la principiul egalității de tratament autorizate chiar de acest articol 5 și, pe de altă parte, a unor misiuni de muncă temporară succesive concepute pentru a eluda dispozițiile Directivei 2008/104 în ansamblul său. În această privință trebuie constatat că, astfel cum a arătat doamna avocată generală la punctul 46 din concluzii, termenii „și în special” utilizați la articolul 5 alineatul (5) prima teză din această directivă pentru stabilirea unei legături între cele două obligații nu pot fi interpretați, contrar celor susținute de Comisie în observațiile sale scrise, în sensul că cea de a doua obligație ar fi în mod automat și pe deplin subordonată primei, astfel încât dispoziția menționată s‑ar aplica exclusiv recurgerii abuzive la derogările autorizate de la principiul egalității de tratament, al cărui conținut concret în sensul directivei menționate este precizat la articolul 5 alineatele (1)-(4) din aceasta. Cele două obligații impuse statelor membre au două conținuturi foarte diferite. Prima le impune să ia măsuri corespunzătoare pentru prevenirea numai a recurgerii abuzive la derogările autorizate în temeiul articolului 5 alineatele (2)-(4) din Directiva 2008/104. În schimb, cea de a doua obligație este enunțată mai larg și urmărește ca aceleași state să ia măsuri corespunzătoare pentru prevenirea în special a unor misiuni de muncă temporară succesive concepute pentru a eluda dispozițiile acestei directive în ansamblul său. Interpretarea restrictivă a articolului 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 susținută de Comisie contravine nu numai modului de redactare însuși al acestei dispoziții, care prevede în mod explicit două obligații în sarcina statelor membre, cea de a doua vizând Directiva 2008/104 în mod general, ci și finalitatea explicită a acestei directive, care constă în protejarea lucrătorilor temporari și în îmbunătățirea condițiilor de muncă temporară. Rezultă că obligația, pe care articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 o impune statelor membre, constând în a lua măsuri corespunzătoare în vederea prevenirii unor misiuni de muncă succesive pentru a eluda dispozițiile acestei directive trebuie înțeleasă, având în vedere economia și finalitatea sa, în sensul că privește toate dispozițiile directivei menționate. În al patrulea rând, este necesar să se constate că Directiva 2008/104 urmărește de asemenea ca statele membre să se asigure că munca temporară în aceeași întreprindere utilizatoare nu devine o situație permanentă pentru un lucrător temporar. În această privință trebuie amintit că articolul 3 alineatul (1) literele (b)-(e) din această directivă definește noțiunile „agent de muncă temporară”, „lucrător temporar”, „întreprindere utilizatoare” și „misiune de muncă temporară” și că din aceste definiții reiese că raportul de muncă cu o întreprindere utilizatoare are, prin natura sa, un caracter temporar. În plus, deși, desigur, directiva menționată are în vedere raporturi de muncă temporare, tranzitorii sau limitate în timp, iar nu raporturi de muncă permanente, ea precizează totuși, în cuprinsul considerentului (15), precum și la articolul 6 alineatele (1) și (2), că „contractele de muncă pe durată nedeterminată”, cu alte cuvinte, raporturile de muncă permanente, sunt forma generală a raporturilor de muncă, iar lucrătorii temporari trebuie să fie informați cu privire la locurile de muncă vacante din întreprinderea utilizatoare pentru a li se acorda aceeași oportunitate de a ocupa un loc de muncă permanent ca și celorlalți lucrători din întreprinderea utilizatoare respectivă. În sfârșit, trebuie constatat că articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 obligă statele membre, în termeni clari, preciși și necondiționați, să ia măsuri corespunzătoare pentru a împiedica abuzurile constând în succedarea misiunilor de muncă temporară pentru a eluda dispozițiile acestei directive. Rezultă că această dispoziție trebuie interpretată în sensul că se opune ca un stat membru să nu ia nicio măsură pentru a menține natura temporară a muncii prin agent de muncă temporară. În această privință, dintr‑o jurisprudență constantă a Curții reiese că obligația statelor membre, care rezultă dintr‑o directivă, de a atinge rezultatul prevăzut de aceasta, precum și îndatorirea acestora, în temeiul articolului 4 alineatul (3) TUE și al articolului 288 TFUE, de a lua toate măsurile generale sau speciale necesare pentru a asigura îndeplinirea acestei obligații revin tuturor autorităților statelor membre, inclusiv, în cadrul competențelor acestora, autorităților judiciare (a se vedea în special Hotărârea din 19 septembrie 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18 , EU:C:2019:765 , punctul și jurisprudența citată). În vederea executării acestei obligații, principiul interpretării conforme impune ca autoritățile naționale să facă tot ce ține de competența lor, luând în considerare ansamblul dreptului intern și aplicând metodele de interpretare recunoscute de acesta, pentru a garanta efectivitatea deplină a dreptului Uniunii și pentru a identifica o soluție conformă cu finalitatea urmărită de acesta (Hotărârea din 19 septembrie 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18 , EU:C:2019:765 , punctul și jurisprudența citată). Totuși, acest principiu al interpretării conforme a dreptului național cunoaște anumite limite. Astfel, obligația instanței naționale de a se referi la conținutul dreptului Uniunii atunci când interpretează și aplică normele relevante ale dreptului intern este limitată de principiile generale ale dreptului și nu poate fi utilizată ca temei pentru o interpretare contra legem a dreptului național (Hotărârea din 19 septembrie 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18 , EU:C:2019:765 , punctul și jurisprudența citată). În speță, în lumina considerațiilor care precedă, revine instanței de trimitere sarcina de a controla calificarea juridică a raportului de muncă în discuție în litigiul principal, atât în raport cu Directiva 2008/104 însăși, cât și cu dreptul național care transpune această directivă în ordinea juridică italiană, astfel încât să verifice dacă, astfel cum susține JH, este vorba despre un raport de muncă pe durată nedeterminată căruia i‑a fost atribuită în mod artificial forma contractelor de muncă temporară succesive în vederea eludării obiectivelor Directivei 2008/104, în special a naturii temporare a muncii prin agent de muncă temporară. În vederea acestei aprecieri, instanța de trimitere va putea să țină seama de următoarele considerații. Dacă misiunile de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător temporar în cadrul aceleiași întreprinderi utilizatoare conduc la o durată a activității în cadrul acestei întreprinderi care este mai lungă decât ceea ce se poate califica în mod rezonabil drept „temporar”, aceasta ar putea constitui indiciul unei recurgeri abuzive la misiuni de muncă temporară succesive, în sensul articolului 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104. De asemenea, misiuni de muncă temporară succesive atribuite aceluiași lucrător temporar la aceeași întreprindere utilizatoare, astfel cum a menționat doamna avocată generală la punctul 57 din concluzii, eludează însăși esența dispozițiilor Directivei 2008/104 și constituie un abuz de această formă de raport de muncă, în măsura în care aduc atingere echilibrului realizat de această directivă între flexibilitate pentru angajatori și securitate pentru lucrători, sabotând‑o pe aceasta din urmă. În sfârșit, în situația în care, într‑un caz concret, nu se oferă nicio explicație obiectivă pentru faptul că întreprinderea utilizatoare în cauză recurge la o succesiune de contracte de muncă temporară succesive, revine instanței naționale sarcina de a examina, în contextul cadrului normativ național și ținând seama de circumstanțele fiecărui caz, dacă vreuna dintre dispozițiile Directivei 2008/104 este eludată, cu atât mai mult atunci când același lucrător temporar este repartizat în cadrul întreprinderii utilizatoare prin seriile de contracte în cauză. Din ansamblul considerațiilor care precedă rezultă că articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 trebuie interpretat în sensul că nu se opune unei legislații naționale care nu limitează numărul de misiuni de muncă temporară succesive pe care același lucrător temporar le poate îndeplini la aceeași întreprindere utilizatoare și care nu condiționează legalitatea recurgerii la munca temporară de indicarea motivelor cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire care să justifice recurgerea la munca temporară. În schimb, această dispoziție trebuie interpretată în sensul că se opune ca un stat membru să nu ia nicio măsură pentru a menține natura temporară a muncii prin agent de muncă temporară, precum și unei reglementări naționale care nu prevede nicio măsură pentru prevenirea unor misiuni de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător temporar la aceeași întreprindere utilizatoare în scopul eludării dispozițiilor Directivei 2008/104 în ansamblul său. Cu privire la cheltuielile de judecată Întrucât, în privința părților din litigiul principal, procedura are caracterul unui incident survenit la instanța de trimitere, este de competența acesteia să se pronunțe cu privire la cheltuielile de judecată. Cheltuielile efectuate pentru a prezenta observații Curții, altele decât cele ale părților menționate, nu pot face obiectul unei rambursări. Pentru aceste motive, Curtea (Camera a doua) declară: Articolul 5 alineatul (5) prima teză din Directiva 2008/104 a Parlamentului European și a Consiliului din 19 noiembrie 2008 privind munca prin agent de muncă temporară trebuie interpretat în sensul că nu se opune unei legislații naționale care nu limitează numărul de misiuni de muncă temporară succesive pe care același lucrător temporar le poate îndeplini la aceeași întreprindere utilizatoare și care nu condiționează legalitatea recurgerii la munca temporară de indicarea motivelor cu caracter tehnic sau legate de cerințe de producție, de organizare sau de înlocuire care să justifice recurgerea la munca temporară. În schimb, această dispoziție trebuie interpretată în sensul că se opune ca un stat membru să nu ia nicio măsură pentru a menține natura temporară a muncii prin agent de muncă temporară, precum și unei reglementări naționale care nu prevede nicio măsură pentru prevenirea unor misiuni de muncă temporară succesive ale aceluiași lucrător temporar la aceeași întreprindere utilizatoare în scopul eludării dispozițiilor Directivei 2008/104 în ansamblul său. Semnături ( *1 ) Limba de procedură: italiana.

62010CJ0355

hu

Az Európai Parlament a keresetében a külső tengeri határoknak az Európai Unió Tagállamai Külső Határain Való Operatív Együttműködési Igazgatásért Felelős Európai Ügynökség által koordinált operatív együttműködés keretében történő őrizete tekintetében a Schengeni Határ ellenőrzési Kódex kiegészítéséről szóló, 2010. április 26-i 2010/252/EU tanácsi határozat ( HL L 111., 20. o. ; a továbbiakban: megtámadott határozat) megsemmisítését kéri. A Parlament a keresetének alátámasztása végett különösen azzal érvel, hogy e határozat túllépi a 2008. március 11-i 296/2008/EK európai parlamenti és tanácsi rendelettel ( HL L 97., 60. o. ) módosított, a személyek határátlépésére irányadó szabályok közösségi kódexének (Schengeni határ-ellenőrzési kódex) létrehozásáról szóló, 2006. március 15-i 562/2006/EK európai parlamenti és tanácsi rendelet ( HL L 105., 1. o. ; a továbbiakban: CFS) 12. cikkének (5) bekezdésében előírt végrehajtási hatáskörök korlátait. A Parlament álláspontja szerint a megtámadott határozat rendelkezéseit a rendes jogalkotási eljárás alkalmazásával kellett volna elfogadni, és nem az említett 12. cikk (5) bekezdésén alapuló komitológiai eljárás keretében. I – Jogi háttér A – Az 1999/468/EK határozat A 2006. július 17-i 2006/512/EK tanácsi határozattal ( HL L 200., 11. o. ) módosított, a Bizottságra ruházott végrehajtási hatáskörök gyakorlására vonatkozó eljárások megállapításáról szóló, 1999. június 28-i 1999/468/EK tanácsi határozatot ( HL L 184., 23. o. ; magyar nyelvű különkiadás 1. fejezet, 3. kötet, 124. o.; a továbbiakban: második komitológiai határozat) az EK 202. cikk alapján fogadták el. Az ellenőrzéssel történő szabályozási eljárást illetően a második komitológiai határozat (7a) preambulumbekezdése a következőket tartalmazza: „Azon általános hatályú intézkedések esetében, amelyek a[z EK-]Szerződés 251. cikkében meghatározott eljárás alapján elfogadott jogi aktus nem alapvető fontosságú elemeinek módosítását szolgálják, beleértve néhány ilyen elem törlését vagy a jogi aktus új, nem alapvető fontosságú elemek beillesztésével történő kiegészítését is, ellenőrzéssel történő szabályozási bizottsági eljáráshoz kell folyamodni. Ezen eljárásnak lehetővé kell tennie a jogalkotási hatóság két ága számára, hogy az ilyen intézkedések elfogadása előtt előzetes ellenőrzést végezzenek. Egy jogalkotási aktus alapvető fontosságú elemeit kizárólag maga a jogalkotó módosíthatja a Szerződés alapján.” A második komitológiai határozat 2. cikkének (2) bekezdése a következőképpen rendelkezik: „Amennyiben egy – a Szerződés 251. cikkében foglalt eljárás szerint elfogadott – alap-jogiaktus olyan általános hatályú intézkedések elfogadásáról rendelkezik, amelyek e jogi aktus nem alapvető fontosságú elemeinek módosítását szolgálják, beleértve néhány ilyen elem törlését, vagy a jogi aktus új, nem alapvető fontosságú elemek beillesztésével történő kiegészítését is, ezen intézkedéseket az ellenőrzéssel történő szabályozási bizottsági eljárás szerint kell elfogadni.” Az ellenőrzéssel történő szabályozási eljárás folyamatát a második komitológiai határozat 5. cikke szabályozza. Ezen eljárás keretében egy ellenőrzéssel történő szabályozási bizottság (a továbbiakban: bizottság) is részt vesz, amely a tagállamok képviselőiből áll, amelynek elnöke az Európai Bizottság képviselője, és amely véleményezi a meghozandó intézkedések tervezetét. Az eljárás eltérő abban az esetben, ha egyrészről a tervezett intézkedések összhangban vannak a bizottság véleményével, illetve ha másrészről azok nincsenek összhangban a bizottság véleményével, vagy a bizottság nem nyilvánított véleményt. Arra az esetre, ha a tervezett intézkedések nincsenek összhangban a bizottság véleményével, vagy a bizottság nem nyilvánított véleményt, a második komitológiai határozat 5a. cikkének (4) bekezdése a következő eljárás alkalmazását írja elő: „a) a Bizottság a meghozandó intézkedésekről haladéktalanul javaslatot terjeszt a Tanács elé, és azt egyidejűleg továbbítja az Európai Parlament részére; b) a Tanács e javaslatról minősített többséggel határoz a javaslatnak a Tanács elé terjesztésétől számított két hónapon belül; c) ha e határidőn belül a Tanács minősített többséggel ellenzi a javasolt intézkedéseket, az intézkedéseket nem fogadják el. Ebben az esetben a Bizottság a Tanácsnak módosított javaslatot nyújthat be, vagy a Szerződés alapján jogalkotási javaslatot terjeszthet elő; d) ha a Tanács el kívánja fogadni a javasolt intézkedéseket, azokat haladéktalanul benyújtja az Európai Parlamentnek. Ha a Tanács az említett két hónapon belül nem határoz, a Bizottság az intézkedéseket haladéktalanul benyújtja az Európai Parlamentnek; e) képviselőinek többségével az Európai Parlament a javaslat a) pontnak megfelelő továbbításától számított négy hónapon belül ellenezheti a kérdéses intézkedések elfogadását, megindokolva tiltakozását annak jelzésével, hogy a javasolt intézkedések túllépik az alap-jogiaktusban meghatározott végrehajtási hatásköröket, vagy ezek az intézkedések nem egyeztethetők össze az alap-jogiaktus céljával vagy tartalmával, vagy pedig nem tartják tiszteletben a szubszidiaritás és az arányosság elvét; f) ha e határidőn belül az Európai Parlament ellenzi a javasolt intézkedéseket, az intézkedéseket nem fogadják el. Ebben az esetben a Bizottság benyújthatja az intézkedések módosított tervezetét a bizottságnak, vagy – a Szerződés alapján – jogalkotási javaslatot terjeszthet elő; g) ha az említett határidőn belül az Európai Parlament nem ellenezte a javasolt intézkedéseket, az intézkedéseket a Tanács, illetve a Bizottság elfogadja.” B – A CFS A CFS, amint annak 1. cikkének második bekezdéséből kitűnik, meghatározza az Európai Unió tagállamainak külső határait átlépő személyek ellenőrzésére irányadó szabályokat. A CFS (6) preambulumbekezdése értelmében az említett ellenőrzés célja, hogy „[elősegítse] az illegális bevándorlás és az emberkereskedelem elleni küzdelmet, és [megelőzze] a tagállamok belső biztonságát, közrendjét, közegészségügyét és nemzetközi kapcsolatait fenyegető veszélyeket”. A CFS (17) preambulumbekezdése szerint „[r]endelkezni kell olyan eljárásról, amely lehetővé teszi a Bizottság számára, hogy kiigazítson egyes, a határellenőrzésre irányadó részletes gyakorlati szabályt [helyesen: szabályokat]. Az ilyen esetekben [a CFS] végrehajtásához szükséges intézkedéseket a […] 1999/468/EK […] határozat szerint kell meghozni”. A CFS 2. cikkének 9. pontjának meghatározása szerint a „határellenőrzés” határforgalom-ellenőrzésből és határőrizetből áll, és „a határon – [a CFS-nek] megfelelően és annak alkalmazásában – […] kizárólag a határ átlépésére irányuló szándék vagy az átlépés esetén, minden más októl függetlenül [végzett tevékenység].” A határőrizet a CFS 2. cikke 11. pontjának meghatározása szerint „a határok őrizete a határátkelőhelyek között, valamint a határátkelőhelyeknek a hivatalos nyitvatartási időn túli őrizete, a határforgalom-ellenőrzés megkerülésének megakadályozása érdekében”. A CFS a 6–11. cikkében a külső határokon történő ellenőrzésére vonatkozó szabályokat ír elő. A CFS 12. cikke a határőrizet tekintetében a következőképpen rendelkezik: „(1)   A határőrizet fő célja a jogellenes határátlépések megakadályozása, a határokon átnyúló bűnözés elleni küzdelem, valamint a határt illegálisan átlépő személyek elleni intézkedések meghozatala. (2)   A határőrök a határőrizet ellátására álló vagy mozgó egységeket alkalmaznak. Ezt az őrizetet oly módon kell végrehajtani, hogy az megakadályozza a személyeket a határátkelőhelyeken történő ellenőrzés megkerülésében, és visszatartsa őket ettől. (3)   A határátkelőhelyek közötti őrizetet a fennálló vagy várható kockázatoknak és veszélyeknek megfelelő létszámban és módszerekkel szolgálatot teljesítő határőrök végzik. Az őrizet végrehajtásának időszakát gyakran és váratlanul kell változtatni, hogy jogellenes határátlépés esetén állandó jelleggel fennálljon a tettenérés kockázata. (4)   Az őrizetet álló és mozgó egységek hajtják végre, akik feladataikat járőrözéssel, illetve az ismert vagy valószínűsített kockázatot jelentő helyen elhelyezkedve látják el azzal a céllal, hogy a határt jogellenesen átlépőket elfogják. A határőrizet technikai, azon belül elektronikai eszközök alkalmazásával is végrehajtható. (5)   A határőrizetre további irányadó szabályokat lehet elfogadni. Ezeket az intézkedéseket, amelyek e rendelet nem alapvető fontosságú elemeinek kiegészítéssel történő módosítására irányulnak, a 33. cikk (2) bekezdésében említett, ellenőrzéssel történő szabályozási bizottsági eljárással összhangban kell elfogadni.” A tagállam területére való belépésnek a harmadik országok állampolgáraival szemben való megtagadására indokolt határozatban kerülhet sor, amelyet a CFS 13. cikkének (2) bekezdése értelmében az e kódex V. mellékletének B. részében megállapított formanyomtatványon kell közölni. A CFS 33. cikkének (2) bekezdése a következőképpen rendelkezik: „Az e bekezdésre történő hivatkozáskor az 1999/468/EK határozat 5a. cikkének (1)–(4) bekezdéseit, valamint 7. cikkét kell alkalmazni, 8. cikkének rendelkezéseire is figyelemmel”. C – A 2007/2004/EK rendelet A 2007. július 11-i 863/2007/EK európai parlamenti és tanácsi irányelvvel ( HL L 199., 30. o. ) módosított, az Európai Unió Tagállamai Külső Határain Való Operatív Együttműködési Igazgatásért Felelős Európai Ügynökség felállításáról szóló, 2004. október 26-i 2007/2004/EK tanácsi rendelet ( HL L 349., 1. o. ; a továbbiakban: Frontex-rendelet) különösen ezen Európai Ügynökség (a továbbiakban: Ügynökség) feladatait határozza meg. A Frontex-rendelet 2. cikkének (1) bekezdése értelmében az Ügynökség főként a következő feladatokat látja el: „a) a külső határok igazgatása terén a tagállamok közötti operatív együttműködés összehangolása; […] e) a külső határokon fokozottabb technikai és operatív segítségnyújtást szükségessé tevő körülményekkel szembesülő tagállamok segítése; […] g) a gyorsreagálású határvédelmi csapatok tagállamokba történő kiküldése […]” Amennyiben az Ügynökség ügyvezető igazgatója a tagállam kérelmére egy vagy több gyorsreagálású határvédelmi csapat kiküldéséről dönt, úgy az Ügynökség és a kérelmező tagállam az említett rendelet 8d. cikkének (5) bekezdése értelmében operatív tervet készít. A Frontex-rendeletnek az „Operatív terv” című 8e. cikke a következőképpen rendelkezik: „(1)   Az ügyvezető igazgató és a kérelmező tagállam operatív tervet fogad el, amely részletesen meghatározza a csapatok kiküldetésének pontos feltételeit. Az operatív tervet [helyesen: operatív terv] tartalmazza az alábbiakat: a) a helyzet leírása, a kiküldetés eljárási módjával és céljaival együtt, a műveleti célt is beleértve; b) a csapatok kiküldetésének előrelátható időtartama; c) a kérelmező tagállam hatáskörébe [helyesen: fennhatósága alá] tartozó földrajzi területek meghatározása, ahol a csapatokat bevetik; d) a feladatok és a különleges utasítások leírása a csapatok tagjai számára, ideértve a fogadó tagállamban az adatbázisokba való engedélyezhető betekintésre és a viselhető, illetve tartható, engedélyezhető szolgálati fegyverekre, lőszerekre és felszerelésekre vonatkozókat is; e) a csapatok összetétele; f) a fogadó állam azon határőreinek neve és rendfokozata, akik a csapatokkal való együttműködésért felelnek, különösen azon határőröké, akik a kiküldetés időtartama alatt a csapatok parancsnoki tisztét betöltik, valamint a csapatok helye a parancsnoklási rendben; g) a csapatokkal együtt a 8. cikkel összhangban kiküldendő technikai felszerelés. (2)   Az operatív terv bármilyen módosítását vagy kiigazítását az ügyvezető igazgatónak és a kérelmező tagállamnak egyaránt jóvá kell hagynia. A módosított vagy kiigazított operatív terv egy másolatát az ügynökség haladéktalanul megküldi a részt vevő tagállamoknak.” Az operatív terv végrehajtását érintően a Frontex-rendelet 8g. cikkének (2) bekezdése a következőket írja elő: „A koordinátor a csapatok kiküldetésének valamennyi vonatkozásában az Ügynökség nevében jár el. A koordinátor különösen […] c) figyelemmel kíséri az operatív terv helyes végrehajtását; […].” D – A megtámadott határozat A megtámadott határozatot a CFS 12. cikkének (5) bekezdése alapján, a második komitológiai határozat 5a. cikkében előírt, ellenőrzéssel történő szabályozási eljárás keretében fogadták el. Mivel a bizottság a Bizottság kezdeti javaslatára vonatkozóan nem nyilvánított véleményt, a Bizottság az 5a. cikk (4) bekezdése alapján a meghozandó intézkedésekre vonatkozó javaslatot terjesztett a Tanács elé, és azt egyidejűleg továbbította a Parlament részére. Mivel a Parlament e javaslatot nem ellenezte, a Tanács elfogadta a megtámadott határozatot. A megtámadott határozat (9) preambulumbekezdése szerint: „Az ilyen helyzetek tekintetében a műveletben részt vevő tagállamok közötti jobb koordináció biztosítása és az ilyen műveletek lefolytatásának megkönnyítése érdekében e határozatnak nem kötelező erejű útmutatásokat kell tartalmaznia. E határozat nem érinti a kutatási-mentési szolgálatok feladatait, beleértve a koordináció és együttműködés olyan módon történő lefolytatásának a biztosítását, hogy a megmentett személyek biztonságos helyre legyenek szállíthatók”. A megtámadott határozat 1. cikke a következőképpen rendelkezik: „Az [Ügynökség] által koordinált, tagállamok közötti operatív együttműködés keretében folytatott külső tengeri határőrizeti tevékenységre a melléklet I. részében megállapított szabályok irányadók. Ezen szabályok és a melléklet II. részében megállapított, nem kötelező erejű iránymutatások az Ügynökség által koordinált minden egyes művelet tekintetében kidolgozandó műveleti terv részét képezik.” A megtámadott határozat mellékletének I. része az 1. pontjában előírja az Ügynökség által koordinált tengeri határőrizeti műveletek általános elveit, és 2. pontjában az ilyen műveletek során meghozandó konkrét intézkedéseket meghatározó szabályokat. Ezen I. rész 2.1, 2.2 és 2.3 pontja megállapítja az észlelt hajók megközelítése és figyelemmel kísérése céljából tanúsítandó magatartást, valamint előírja az e hajókra vonatkozó információknak az illetékes hatóságokkal való közlését. Ugyanezen résznek a 2.4 pontja azon intézkedésekre vonatkozik, amelyeket az észlelt hajókkal és azok azok fedélzetén levő személyekkel szemben kell meghozni, az I. rész 2.5 pontja pedig az ezen intézkedések végrehajtása során betartandó feltételeket sorolja fel. E feltételek eltérőek abban az esetben, ha az intézkedéseket egyrészről a parti tengeren és a csatlakozó övezetben, vagy másrészről a nyílt tengeren kell meghozni. Az észlelt hajókkal vagy a fedélzeten levő személyekkel szemben meghozandó intézkedéseket illetően az említett I. rész 2.4 pontja a következőket írja elő: „A határőrizeti művelet során többek között a következő intézkedések hozhatók azon hajókkal szemben, amelyekről alapos okkal feltételezhető, hogy a határforgalom-ellenőrzést megkerülni szándékozó személyeket szállítanak: a) felszólítás a hajó tulajdonosára, lajstromozására, az utazással kapcsolatos részletekre, valamint a fedélzeten tartózkodó személyek személyazonosságára, állampolgárságára és egyéb releváns adataira vonatkozó információk és dokumentumok átadására; b) a hajó megállítása, fedélzetre szállás, a hajó, a rakomány és a fedélzeten tartózkodók átkutatása, a fedélzeten tartózkodó személyek kikérdezése; c) a fedélzeten tartózkodó személyek tájékoztatása arról, hogy nem jogosultak határátlépésre, és hogy a hajót irányító személyek az utazás elősegítése miatt büntetéssel sújthatók; d) a hajó lefoglalása és a fedélzeten tartózkodók őrizetbe vétele; e) utasítás a hajó útvonalának a felségvizeken vagy a csatlakozó övezeten kívüli célállomás irányába történő módosítására, a hajó kísérete vagy a közelében hajózás mindaddig, amíg erre az útvonalra beáll; f) a hajó vagy a fedélzeten tartózkodó személyek harmadik országba való irányítása, illetve a hajó vagy a fedélzeten tartózkodó személyek harmadik országok hatóságai részére történő átadása; g) a hajó vagy a fedélzeten tartózkodó személyek irányítása a fogadó tagállamba vagy a műveletben részt vevő egyéb tagállamba.” A megtámadott határozat II. részének a címe „Iránymutatások az Ügynökség által koordinált tengeri határőrizeti műveletek keretében a kutatási és mentési helyzetekhez és partra szállításhoz”. Az említett II. rész az 1.1 pontjában többek közt azt írja elő, hogy a tagállamok „eleget tesznek […] a tengeren bajba jutott személyeknek való segítségnyújtás kötelezettségének”, és „a részt vevő egységek minden tengeren bajba jutott hajónak vagy személynek segítséget nyújtanak”. Ezen rész 1.2–1.5 pontja a helyzetértékelésre, az ezen értékelésnek és egyéb információknak a mentési koordinációs központtal való közlésére, valamint az érintett személyek biztonságának garantálására alkalmas vagy ahhoz szükséges intézkedések elfogadására vonatkozik. Ugyanezen II. rész 1.6 pontja szerint a műveletet bizonyos feltételek mellett a megtámadott határozat mellékletének I. részével összhangban kell folytatni. Ezenfelül a megtámadott határozat II. része a 2.1 pontja első bekezdésének első mondatában többek közt előírja, hogy „[a] feltartóztatott vagy megmentett személyek partra szállításának a nemzetközi jog előírásainak és a vonatkozó kétoldalú megállapodásoknak megfelelő módozatait a műveleti terv részletezi.” Ugyanezen bekezdés második mondata szerint e műveleti terv „nem ró kötelezettségeket a műveletben részt nem vevő tagállamokra”. A 2.1 pont második bekezdése azt írja elő, hogy amennyiben a műveleti terv nem rendelkezik másként, „elsőbbséget kell biztosítani az [e személyeknek az] abban a harmadik országban történő partra szállítás[á]nak, ahonnan a személyeket szállító hajó elindult, vagy amelynek felségvizein [helyesen: parti tengerén] vagy kutatási-mentési régióján keresztül a hajó áthaladt”. II – A felek kérelmei és a Bíróság előtti eljárás A Parlament azt kéri, hogy a Bíróság: — semmisítse meg a megtámadott határozatot; — rendelje el a megtámadott határozat joghatásainak az annak helyébe lépő határozat elfogadásáig történő fenntartását, és — a Tanácsot kötelezze a költségek viselésére. A Tanács azt kéri, hogy a Bíróság: — elsődlegesen elfogadhatatlanság miatt utasítsa el a Parlament keresetét; — másodlagosan megalapozatlanság miatt utasítsa el az említett keresetet, és — a Parlamentet kötelezze a költségek viselésére. A Bíróság elnöke a 2010. november 30-i végzésében engedélyezte, hogy a Bizottság a Tanács kérelmeinek támogatása végett az eljárásba beavatkozzon, és a Bizottság a beavatkozási beadványában a Parlament keresetének az elutasítását, és a parlamentnek a költségek viselésére való kötelezését kéri. III – A keresetről A – A kereset elfogadhatóságáról 1. A felek érvei A Tanács elsődlegesen a Parlament keresetének elfogadhatatlanságára hivatkozik. Véleménye szerint a Parlamentnek nem áll fenn az eljáráshoz fűződő érdeke, és nem jogosult a megtámadott határozat vitatására, mivel nem gyakorolta az említett határozat elfogadásának a komitológiai határozat 5a. cikke (4) bekezdésének e) pontjában felsorolt indokok megsértése miatti ellenzésére vonatkozó jogát. Ha a Parlamentnek kételyei merültek fel a megtámadott határozat jogszerűségét illetően, azt az ellenőrzéssel történő szabályozási eljárásnak megfelelően elleneznie kellett volna, és így a megtámadott határozat elfogadására nem kerülhetett volna sor. A jelen ügyben fennálló helyzet eltér a C-166/78. sz., Olaszország kontra Tanács ügyben 1979. július 12-én hozott ítélet [EBHT 1979., 2575. o.] alapjául szolgáló helyzettől, amely utóbbiban a Bíróság elfogadhatónak nyilvánított egy olyan tagállam által előterjesztett keresetet, amely a Tanácson belül a megtámadott jogi aktus mellett szavazott. A Parlament által annak meghatározása céljából gyakorolt ellenőrzés ugyanis, hogy a javasolt intézkedés túllépi-e az alap-jogiaktus által előírt végrehajtási jogköröket, a kérdéses jogi aktus elfogadására vonatkozó eljárás formális eljárási szakasza, és nem politikai értékelést követel meg, hanem a jogszerűségi feltételek teljesülésének az ellenőrzését. A Parlament érvelése szerint az EUMSZ 263. cikk második bekezdése, valamint a Bíróság állandó ítélkezési gyakorlata (lásd a 45/86. sz., Bizottság kontra Tanács ügyben 1987. március 26-án hozott ítélet [EBHT 1987., 1493. o.] 3. pontját) szerint nem köteles bizonyítani az eljáráshoz fűződő érdekét. Még ha e bizonyítás szükséges is lenne, a jelen ügyben ez az érdek vitathatatlanul fennáll, mivel kötelező erejű uniós jogi aktus jogszerűségét vitatják, és a jogi aktusnak a jogalkotási eljárás helyett végrehajtási eljárás keretében történő elfogadása kétségbe vonja a Parlament prerogatíváit (a C-303/94. sz., Parlament kontra Tanács ügyben 1996. június 18-án hozott ítélet [EBHT 1996., I-2943. o.] 19. és 20. pontja). A javasolt végrehajtási intézkedésnek a Parlament általi, a második komitológiai határozat 5a. cikke (4) bekezdésének e) pontjában előírt ellenőrzése nem jár azzal a következménnyel, hogy korlátozza ezen intézménynek azt a jogát, hogy keresetet indíthasson az ilyen intézkedés bírósági felülvizsgálata iránt. Ezenfelül a Parlament álláspontja szerint nem köteles a vétójogát gyakorolni, ha kételyei merülnek fel a javasolt végrehajtási intézkedés jogszerűségét illetően. 2. A Bíróság álláspontja A Bíróság állandó ítélkezési gyakorlata szerint a jogorvoslathoz való, az EUMSZ 263. cikk (2) bekezdésében előírt jognak a tagállamok, a Parlament, a Tanács és a Bizottság általi gyakorlása nem függ az eljáráshoz fűződő érdek fennállásának bizonyításától (lásd ebben az értelemben a fent hivatkozott Olaszország kontra Tanács ügyben hozott ítélet 6. pontját; a C-378/00. sz., Bizottság kontra Parlament és Tanács ügyben 2003. január 21-én hozott ítélet (EBHT 2003., I-937. o.) 28. pontját; a C-370/07. sz., Bizottság kontra Tanács ügyben 2009. október 1-jén hozott ítélet [EBHT 2009., 8917. o.] 16. pontját, valamint a C-463/10. P. és C-475/10. P. sz., Deutsche Post és Németország kontra Bizottság egyesített ügyekben 2011. október 13-án hozott ítélet [EBHT 2011., I-9639. o.] 36. pontját). Ezenfelül a Bíróság állandó ítélkezési gyakorlatából következik az is, hogy e jog gyakorlása nem függ a kérdéses jogi aktus elfogadására irányuló eljárás során a keresetet benyújtó intézmény vagy tagállam által elfogadott állásponttól sem (lásd ebben az értelemben a fent hivatkozott Olaszország kontra Bizottság ügyben hozott ítélet 6. pontját, valamint a fent hivatkozott Bizottság kontra Parlament és Tanács ügyben hozott ítélet 28. pontját). Az, hogy a Parlamentnek a második komitológiai határozat 5a. cikke (4) bekezdésének e) pontja alapján lehetősége volt arra, hogy a képviselőinek többségével ellenezze a megtámadott határozat elfogadását, nem zárhatja ki ezen intézménynek a jogorvoslati jogát, amint arra a főtanácsnok az indítványának a 20. és 22. pontjában rámutatott. Bár az ellenőrzéssel történő szabályozási eljárás a második komitológiai határozat (7a) preambulumbekezdése szerint a Parlament számára lehetővé teszi, hogy az intézkedés elfogadása tekintetében előzetes ellenőrzést gyakoroljon, ez az eljárás nem helyettesítheti a bírósági felülvizsgálatot. Az tehát, hogy a Parlament e jogi aktus elfogadását az ilyen eljárás keretében nem ellenezte, nem vonhatja maga után az ily módon elfogadott jogi aktus jogszerűségét vitató, megsemmisítés iránti kereset elfogadhatatlanságát. A fentiekből következően a megsemmisítés iránti kereset elfogadható. B – Az ügy érdeméről 1. A felek érvei A felek közötti vita lényegében egyrészt a végrehajtási hatáskörökre irányadó elveket, másrészt pedig annak a kérdését érinti, hogy a megtámadott határozatot a végrehajtási hatáskörök keretében el lehetett-e fogadni. a) A végrehajtási hatáskörökre irányadó elvekről A Parlament érvelése szerint az ellenőrzéssel történő szabályozási eljárás tárgya az alap-jogiaktus nem alapvető fontosságú elemeinek a módosítása vagy törlése, vagy annak nem alapvető fontosságú elemek beillesztésével történő kiegészítése lehet, de az ilyen jogi aktus alapvető fontosságú elemeinek a módosítása nem. A Parlament álláspontja szerint a végrehajtási hatáskörök mindenfajta gyakorlása során tiszteletben kell tartania az alap-jogiaktus tartalmának alapvető fontosságú elemeit. A Parlament ezenfelül úgy véli, hogy a Bizottság nem jogosult arra, hogy olyan tevékenységeket szabályozzon, amelyek nem tartoznak a jogalkotási alap-jogiaktus tárgyi hatálya alá. Az „alapvető fontosságú elemek” fogalma a Parlament álláspontja szerint kiterjed az alapszabályozásban foglalt, az ezen jogi aktus tárgyi hatályának a körülhatárolására szolgáló fogalommeghatározásokra, és e fogalom kijelöli azt a keretet, amelyen belül e szabályozás alkalmazandó, mely új, nem alapvető fontosságú elemek beillesztése útján kiegészíthető. A végrehajtási hatáskörök korlátainak meghatározása tekintetében a Parlament álláspontja szerint különösen ezen hatáskörök azon tárgyi korlátait kell figyelembe venni, amelyek az alap-jogiaktus lényeges elemeiből, valamint az EK-Szerződés rendelkezéseiből és az alapvető jogok tiszteletben tartásának a kötelezettségéből következnek. A Tanács ezzel szemben azzal érvel, hogy az uniós jogalkotó maga határozhatja meg a hatáskör-átruházás korlátait, maga határozhatja meg az alapszabályozás alapvető céljait, és maga állapíthatja meg, melyek azok az alapvető fontosságú elemek, amelyek tekintetében a hatáskör nem ruházható át a Bizottságra. A végrehajtási hatáskörök átruházásának a terjedelme főként a jogalkotó által a Bizottságra ruházott mérlegelési jogkörtől függ, és e tekintetben a Bíróság elismerte, a végrehajtási hatásköröket ezen intézmény számára széles körben lehet átruházni. A Bizottság álláspontja szerint az „alapvető fontosságú elemek” fogalmát illetően a Bíróság ítélkezési gyakorlatát kell alapul venni, amely szerint ilyen elemeknek tekintendők azok a szabályok, amelyek a szabályozási tárgykör szempontjából alapvető jelentőségűek (a 25/70. sz., Köster és Berodt & Co. ügyben 1970. december 17-én hozott ítélet (EBHT 1970., 1161. o.) 6. pontja, és a C-240/90. sz., Németország kontra Bizottság ügyben 1992. október 27-én hozott ítélet [EBHT 1992., I-5383. o.] 36. pontja). Az „új, nem alapvető fontosságú elemek beillesztésével” kifejezésnek a második komitológiai határozat 2. cikkének (2) bekezdésében történő használata lehetővé teszi azt, hogy a Bizottság számára átruházzák az azon alapvető fontosságú elemek konkretizálására vonatkozó hatáskört, amelyeket a jogalkotásban részt vevők részletesen nem soroltak fel. A Bizottság jogosult ezen elemek kiegészítésére, valamint a szabályozási tárgykörbe és annak alapvető szabályainak az alkalmazási körébe tartozó új tevékenységek szabályozására. b) A megtámadott határozatról Ami a megtámadott határozatot illeti, a Parlament nem vitatja annak céljait, de úgy véli, hogy annak tartalmát jogalkotási aktus keretében, és nem végrehajtási jogi aktus keretében kellett volna elfogadni. Ez a határozat nem tartozik a CFS 12. cikkének (5) bekezdésében említett végrehajtási hatáskörök hatálya alá, mivel e kódexbe új, alapvető fontosságú elemeket vezet be, és módosítja annak alapvető fontosságú elemeit, valamint a Frontex-rendelet tartalmát. i) Az új, alapvető fontosságú elemeknek a CFS-be való bevezetéséről Az új, alapvető fontosságú elemeknek a CFS-be való bevezetése tekintetében a Parlament azzal érvel, hogy a megtámadott határozat mellékletének az I. és II. része olyan intézkedéseket ír elő, amelyek nem tekinthetők a kódexben előírt határőrizet hatálya alá tartozónak vagy annak nem alapvető fontosságú elemének. Így e melléklet I. részének 2.4 pontja – a CFS 12. cikkének (5) bekezdésével vagy (17) preambulumbekezdésével ellentétben – nem a határőrizet puszta gyakorlati részletszabályait tartalmazza, hanem a határőrökre igen kiterjedt jogköröket ruház. A CFS hallgat arról, hogy a személyekkel vagy a hajókkal szemben milyen intézkedések alkalmazhatók. A megtámadott határozat azonban tág hatályú kényszerintézkedéseket ír elő, de a nyílt tengeren feltartóztatott személyek számára nem biztosítja azt a lehetőséget, hogy menedékjogra vagy ehhez kapcsolódó jogokra hivatkozzanak, jóllehet a CFS 13. cikk értelmében az érintett személyeknek az azon országba való visszaküldése, ahonnan jöttek, csupán a beléptetés formális megtagadása esetén lehetséges. Ezenfelül a megtámadott határozat mellékletének a II. részében szereplő, olyan tevékenységekre vonatkozó szabályok, mint a kutatás, a mentés és a partra szállítás, a Parlament álláspontja szerint nem tartoznak az őrizet fogalmába. Még ha e II. rész a címében tartalmazza is az iránymutatások” kifejezést, az kötelező erejű, és joghatásokat vált ki az Ügynökség által koordinált műveletben részt vevő tagállamok vonatkozásában, tekintettel mind a szövegére, mind pedig arra a tényre, hogy az jogilag kötelező jogi aktusban szerepel, és a Frontex-rendelet által előírt műveleti terv részét képezi. A megtámadott határozat tehát a CFS alapvető fontosságú elemeit tartalmazza, és következésképpen az nem képezheti végrehajtási intézkedés tárgyát. A Parlament továbbá úgy véli, hogy a megtámadott határozat túllépi a CFS területi hatályát. A CFS 2. cikkének 11. pontja szerint az őrizet a határoknak a határátkelőhelyek közötti, valamint a határátkelőhelyeknek a hivatalos nyitvatartási időn túli őrizetére korlátozódik, míg e határozat a melléklete I. részének 2.5 pontja értelmében nemcsak a parti tengeren alkalmazandó, hanem a csatlakozó övezetben és a nyílt tengeren is. A Tanács álláspontja szerint az uniós jogalkotó úgy vélte, hogy a határforgalom-ellenőrzés a határellenőrzésnek alapvető fontosságú eleme, amelyet kimerítő módon szabályoztak. A határőrizetet illetően a Tanács azzal érvel, hogy a jogalkotó ezzel ellentétben úgy vélte, hogy elég meghatározni az általános célokat és az alapvető módszereket, és emellett a Bizottságnak felhatalmazást adott arra, hogy szükség esetén az őrizetre alkalmazandó kiegészítő intézkedéseket fogadjon el, valamint kiterjedt végrehajtási hatásköröket biztosított a Bizottság számára. A Tanács álláspontja szerint az említett I. rész 2.4 pontjában felsorolt intézkedések nem ellentétesek a határőrizetnek a CFS 12. cikkében meghatározott céljaival. Az ugyanezen I. rész 2.5 cikkében említett, az együttesen végrehajtott műveletek során alkalmazott őrizeti műveletek koordinációjára alkalmazandó szabályok a műveletek lebonyolításának a megkönnyítését szolgálják. A CFS területi hatályának az állítólagos kiterjesztésére alapított érv a Tanács álláspontja szerint megalapozatlan, mivel e kódex nem határozza meg a tengeri határ fogalmát, és azt úgy kell érteni, mint amely a csatlakozó övezetben és a nyílt tengeren biztosított határőrizetet is magában foglalja. Ami a megtámadott határozat mellékletének a II.részét illeti, nemcsak annak (7), (8) és (9) preambulumbekezdésének a szövege, hanem a melléklet két része címének a különböző megfogalmazása, valamint az iránymutatások megfogalmazási módja is azt támasztja alá, hogy e határozat szerzőjének a szándéka nem irányult arra, hogy e részt kötelező erővel ruházza fel. Igaz, hogy a bajba jutott hajóknak történő segítségnyújtás nem szigorú értelemben vett őrizeti intézkedés. Ha azonban az Ügynökség által koordinált őrizet során ilyen helyzet adódik, elengedhetetlennek tűnik az, hogy előzetesen koordinálják azt a módot, ahogyan a kutatást és a mentést a különböző részt vevő tagállamok vezetik. E körülmények között a Tanács úgy véli, hogy a megtámadott határozat nem vezet be új elemeket a CFS-be. A Bizottság álláspontja szerint a határőrizet a CFS alapvető fontosságú eleme, de az erre irányadó alapvető szabályokat a CFS 12. cikke foglalja magában, amely előírja az őrizet tartalmára, tárgyára és céljára vonatkozó rendelkezéseket, anélkül hogy azt kiterjedten és kimerítő módon kívánná szabályozni. A jogalkotásban részt vevők a Bizottságra ruházták az ezen alapvető fontosságú elemek kiegészítésére vonatkozó hatáskört. Az új tevékenységek szabályozására vonatkozó hatáskör a Bizottság számára lehetővé teszi a határőrizet taralmának a meghatározását, valamint annak a megállapítását, hogy e tevékenység mit foglal magában. A Bizottság álláspontja szerint a megtámadott határozat nem vezet be új alapvető fontosságú elemeket a CFS-be. Az őrizetnek a céljára tekintettel nemcsak az Unió területére való jogellenes belépés kísérleteire kell kiterjednie, hanem olyan konkrét intézkedésekre is, mint az olyan hajók feltartóztatása, amelyekkel kapcsolatban feltételezhető, hogy az Unió területére a határellenőrzés megkerülésével próbálnak belépni. A CFS 12. cikkének (4) bekezdése kifejezetten utal rá, hogy a határőrizet egyik célja az egyének elfogása. Annak megállapításához, hogy a „kutatás és a mentés” az őrizet fogalmába tartozik-e, azokat a ténykörülményeket kell figyelembe venni, amelyek között a jogellenes belépés kísérlete megvalósul. Az őrizeti művelet számos esetben kutatási és mentési műveleteket indít meg, anélkül hogy világosan meg lehetne különböztetni e két típusú műveletet. Az a kérdés, hogy az iránymutatások kötelezőek-e, nem merül fel, mivel az azok által előírt intézkedések az őrizet fogalmába tartoznak. ii) A CFS alapvető fontosságú elemeinek a módosításáról Ami a CFS alapvető fontosságú elemeinek a módosítását illeti, a parlament főként azzal érvel, hogy a megtámadott határozat módosítja e kódex 13. cikkét. Mivel e cikk a feltartóztatás valamennyi esetére vonatkozik, a parti tengerre és a csatlakozó övezetbe jogellenesen belépő személyek nem foghatók el, és nem küldhetők vissza a 13. cikk alapján elfogadott határozat meghozatala nélkül. A megtámadott határozat melléklete I. részének 2.4 pontja ezzel szemben a határőrökre olyan hatáskört ruház, amelynek keretében a hajókat az útvonaluknak a parti tengeren kívüli célállomás irányába történő módosítására utasíthatják anélkül, hogy sor került volna az említett 13. cikk szerinti határozat elfogadására, és anélkül, hogy az érintett személyeknek lehetőségük lett volna arra, hogy a beléptetés megtagadásával szemben jogorvoslattal éljenek. E tekintetben a Tanács és a Bizottság azzal érvel, hogy a CFS 13. cikke nem vonatkozik a határőrizeti tevékenységekre, így a határozat e cikket nem módosíthatja. iii) A Frontex-rendelet módosításáról A Frontex-rendelet módosítását illetően a Parlament azzal érvel, hogy a CFS 12. cikkének (5) bekezdése nem ruház a Bizottságra az azon szabályok megállapítására vonatkozó hatáskört, amelyek módosítják a Frontex-rendeletben az Ügynökség által koordinált műveletek tekintetében megállapított hatásköröket és kötelezettségeket. A megtámadott határozat nem megfelelő jogi eszköz az ilyen műveletekre vonatkozó kötelezettségek létrehozására vagy a Frontex-rendelet rendelkezéseinek a módosítására. Az említett határozat azonban csak az Ügynökség által koordinált műveletek keretében alkalmazható, és kötelező azokra, valamint a tagállamokra, mivel a melléklete részét képezi a minden egyes műveletre vonatkozóan kidolgozott műveleti tervnek, noha a Frontex-rendelet 8e. cikke határozza meg e terv fő elemeit. A megtámadott határozat mellékletében meghatározott szabályoknak és iránymutatásoknak a műveleti tervbe való kötelező jellegű felvétele jelentős mértékben módosítja az említett terv végrehajtásához szükséges olyan elemek listáját, mint a határőrök, a részt vevő egységek, valamint a mentési koordinációs központ szerepe. E tekintetben a Tanács azzal érvel, hogy még ha e határozat I. melléklete a műveleti terv részét képezi is, a megtámadott határozat nem módosítja az Ügynökség feladatait. A határőrizet részletszabályai a műveleti tervnek a Frontex-rendelet 8e. cikkében felsorolt szükséges elemei közé tartoznak. Még ha e határozat új, nem alapvető fontosságú elemekkel egészíti is ki az említett 8e. cikk rendelkezéseit, ez ugyanakkor nem vonja maga után e rendelet jogellenességét. A CFS és végrehajtási intézkedései egyrészről, valamint a Frontex-rendelet másrészről egymást kiegészítő jellegűek. E két alap-jogiaktus olyan jogi eszköznek minősül, amelyeknek a célja az EUMSZ 77. cikkében meghatározott, határellenőrzésre vonatkozó politika végrehajtása, és a Frontex-rendelet által végrehajtott rendszerrel való koordinációt a CFS szabályozza. Következésképpen a megtámadott határozat által beillesztett új, nem alapvető fontosságú elemek összeegyeztethetőek a Frontex-rendelettel és a CFS-sel. A Bizottság álláspontja szerint a megtámadott határozat nincs hatással a Frontex-rendelet működésére. Az ezen határozat 1. cikkében foglalt követelmény, amely szerint a határozat mellékletének két része a műveleti terv részét kell, hogy képezze, nem az Ügynökség, hanem a tagállamok tekintetében kötelező, amelyek a határozat címzettjei, és amelyek biztosítani kötelesek, hogy e melléklet a terv részét képezze. E körülmények között a megtámadott határozat nem módosítja a Frontex-rendeletet. 2. A Bíróság álláspontja Meg kell állapítani, hogy a jelen ügyben vitatott felhatalmazó rendelkezés – azaz a CFS 12. cikkének (5) bekezdése – azt írja elő, hogy „[a] határőrizetre további irányadó szabályokat lehet elfogadni […], amelyek [a CFS] nem alapvető fontosságú elemeinek kiegészítéssel történő módosítására irányulnak”. E rendelkezés a CFS 33. cikkének (2) bekezdésével összefüggésben értelmezve a követendő eljárás tekintetében a második komitológiai határozatra hivatkozik, amely utóbbi ugyanakkor az EK 202. cikk harmadik francia bekezdésén alapul. Az állandó ítélkezési gyakorlat szerint az érintett tárgykör alapvető fontosságú elemeire vonatkozó szabályozás elfogadása az uniós jogalkotó hatáskörébe tartozik (lásd ebben az értelemben a fent hivatkozott Németország kontra Bizottság ügyben hozott ítélet 36. pontját, a C-104/97. P. sz., Atlanta kontra Európai Közösség ügyben 1999. október 14-én hozott ítélet [EBHT 1999., I-6983. o.] 76. pontját és a C-356/97. sz. Molkereigenossenschaft Wiedergeltingen ügyben 2000. július 6-án hozott ítélet [EBHT 2000., I-5461. o.] 21. pontját). Az érintett tárgykör alapvető szabályait az alapszabályozásban kell elfogadni, és azt nem képezheti hatáskör-átruházás tárgyát (lásd ebben az értelemben a C-156/93. sz., Parlament kontra Bizottság ügyben 1995. július 13-án hozott ítélet [EBHT 1995., I-2019. o.] 18. pontját, a C-48/98. sz. Söhl & Söhlke ügyben 1999. november 11-én hozott ítélet [EBHT 1999., I-7877. o.] 34. pontját, valamint a C-133/06. sz., Parlament kontra Bizottság ügyben 2008. május 6-án hozott ítélet [EBHT 2008., I-3189. o.] 45. pontját). Nem képezhetik tehát ilyen hatáskör-átruházás tárgyát olyan rendelkezések, amelyeknek az elfogadásához az uniós jogalkotó saját felelősségi körébe tartozó politikai döntések szükségesek. Ebből következően a végrehajtási intézkedések nem módosíthatják az alapszabályozás alapvető fontosságú elemeit, és azt nem is egészíthetik ki új alapvető fontosságú elemekkel. Az a kérdés, hogy valamely tárgykörnek melyek azok az elemei, amelyeket alapvetőnek kell minősíteni, a Tanács és a Bizottság állításaival ellentétben nem az uniós jogalkotó kizárólagos mérlegelésének a tárgya, hanem annak olyan objektív elemeken kell alapulnia, amelyek bírósági felülvizsgálat tárgyát képezhetik. E tekintetben figyelembe kell venni az érintett terület jellemzőit és sajátosságait. Azt a kérdést illetően, hogy a Tanács jogosult volt-e arra, hogy a megtámadott határozatot a CFS határőrizetre vonatkozó 12. cikkét végrehajtó intézkedésként e cikk (5) bekezdése alapján elfogadja, először is az említett cikk tartalmát kell értékelni. A CFS 12. cikkének (1) és (4) bekezdése előírja, hogy a határőrizet célja a jogellenes határátlépések megakadályozása, a határokon átnyúló bűnözés elleni küzdelem, valamint a határt illegálisan átlépő személyek elleni intézkedések meghozatala, illetve e személyek elfogása. A CFS (6) preambulumbekezdése szerint továbbá a határellenőrzés célja, hogy elősegítse „az illegális bevándorlás és az emberkereskedelem elleni küzdelmet, és [megelőzze] a tagállamok belső biztonságát, közrendjét, közegészségügyét és nemzetközi kapcsolatait fenyegető veszélyeket”. A határőrizeti műveleteket illetően a CFS 12. cikke a (2), (3) és (4) bekezdésében a határőrizeti műveletek működésének egyes vonatkozásait érintő rendelkezéseket tartalmaz, melyek a határőrök feladatának az absztrakt módon történő leírására korlátozódnak. E cikk (2) bekezdésének második albekezdése előírja, hogy az őrizetet „oly módon kell végrehajtani, hogy az megakadályozza a személyeket a határátkelőhelyeken történő ellenőrzés megkerülésében, és visszatartsa őket ettől”. Ugyanígy ezen 12. cikk (3) bekezdése az első mondatában előírja, hogy „[a] határátkelőhelyek közötti őrizetet a fennálló vagy várható kockázatoknak és veszélyeknek megfelelő létszámban és módszerekkel szolgálatot teljesítő határőrök végzik”. Az érintett intézmény arra való felhatalmazását illetően, hogy a határőrizethez kapcsolódó végrehajtási intézkedéseket fogadjon el, a CFS 12. cikkének (5) bekezdése – a jelen ítélet 64. cikkében hivatkozott ítélkezési gyakorlattal összhangban – előírja, hogy „a határőrizetre további irányadó szabályokat lehet elfogadni […], amelyek [a CFS] nem alapvető fontosságú elemeinek kiegészítéssel történő módosítására irányulnak”. Egyébiránt a CFS (17) preambulumbekezdése és a 296/2008 rendelet (4) preambulumbekezdése szerint a végrehajtási hatáskör átruházása csupán egyes, a határellenőrzésre irányadó részletes gyakorlati szabályokra vonatkozik. Márpedig, bár a CFS, amely az adott tárgykör alapszabályozása, a 12. cikkének a (4) bekezdésében azt említi, hogy az őrizet célja a határt jogellenesen átlépő személyek elfogása, nem tartalmaz szabályokat a személyek vagy a hajók ellen az elfogásuk során, illetve azt követően a határőrök által végrehajtható intézkedésekre vonatkozóan, mint például a kényszerintézkedések alkalmazása, a fegyverek bevetése, az elfogott személyek meghatározott helyre való visszaküldése vagy az emberkereskedelemben részt vevő személyek tekintetében alkalmazandó intézkedések. Erre tekintettel a megtámadott határozat melléklete az I. részének a 2.4 pontjában előírja azokat az intézkedéseket, amelyeket a határőrök az észlelt hajókkal és az azok fedélzetén tartózkodó személyekkel szemben alkalmazhatnak. E tekintetben e 2.4 pont b), d), f) és g) pontja többek között lehetővé teszi a hajó megállítását, a fedélzetére szállást, a hajó átkutatását, lefoglalását, a fedélzeten tartózkodók átkutatását és őrizetbe vételét, valamint a hajónak vagy e személyeknek a valamely harmadik országba való irányítását, illetve az azon személyekkel vagy hajókkal szembeni kényszerintézkedések alkalmazását, akik vagy amelyek a lobogó szerinti állam szuverenitása alá tartozhatnak. Ezenfelül az említett melléklet a II. részének 1.1 pontjában többek közt előírja az Ügynökség által koordinált tengeri határőrizeti műveletekben részt vevő egységek arra vonatkozó kötelezettségét, hogy minden tengeren bajba jutott hajónak vagy személynek segítséget nyújtsanak. Ugyanezen II. rész a 2. pontjában előírja a feltartóztatott vagy megmentett személyek partra szállításának szabályait, a 2.1 pont második bekezdése pedig úgy rendelkezik, hogy elsőbbséget kell biztosítani az abban a harmadik országban történő partra szállításnak, ahonnan az adott személyeket szállító hajó elindult. Egyrészt a jelen ítélet előző két pontjában említett, a határőrök számára a kényszerítő eszközök alkalmazásának hatáskörét biztosító szabályok elfogadása az uniós jogalkotó saját felelősségi körébe tartozó politikai döntéseket tesz szükségessé, mivel az a különböző érintett érdekeknek a többszörös értékelés alapján történő mérlegelését feltételezi. A határőrök hatásköre az ilyen szabályok elfogadásának alapjául szolgáló politikai döntésektől függően jelentős mértékben változhat, mivel azok gyakorlása akár engedélyezés, akár kötelezettség, akár tilalom tárgya is lehet, mint például a kényszerintézkedések alkalmazása, a fegyverek bevetése vagy az elfogott személyek meghatározott helyre való visszaküldése esetében. Egyébiránt mivel e hatáskörök hajókkal szembeni intézkedések meghozatalát érintik, e hatáskörök gyakorlása azok terjedelmétől függően beavatkozást jelenthet harmadik országok szuverén jogaiba attól függően, hogy az érintett hajók milyen lobogó alatt közlekednek. Az ilyen szabályok elfogadása ezért a CFS rendszerén belül jelentős mértékű fejleményt jelent. Másrészt hangsúlyozni kell, hogy az olyan közhatalmi jogosítványoknak a biztosítására vonatkozó rendelkezések, mint amelyeket a megtámadott határozat a határőrök számára biztosított, amelyek között szerepel az elfogott személyek őrizetbe vétele, a hajók lefoglalása és az elfogott személyeknek a meghatározott helyre való visszaküldése, az érintett személyek olyan fontosságú alapvető jogaiba jelenthet beavatkozást, hogy ez szükségessé teszi az uniós jogalkotó intézkedését. A megtámadott határozat melléklete I. részének a 2.4 pontjában, valamint a II. részének az 1.1 és a 2.1 pontjában előírtakhoz hasonló rendelkezések elfogadása tehát a jelen ítélet előző két pontja értelmében vett politikai döntéseket tesz szükségessé, így az meghaladja a CFS 12. cikkének (5) bekezdése értelmében vett kiegészítő intézkedések kereteit, és az uniós intézményrendszer keretében az uniós jogalkotó felelősségi körébe tartozik. E körülmények között meg kell állapítani, hogy a megtámadott határozat mellékletének I. és II. része, amint azt a főtanácsnok az indítványának a 61. és 66. pontjában szintén megállapította, a külső tengeri határok őrizetének alapvető fontosságú elemeit tartalmazza. Önmagában az a körülmény, hogy a megtámadott határozat melléklete II. részének a címe az „iránymutatások” kifejezést tartalmazza, és e határozat 1. cikkének második mondata előírja, hogy az említett részben foglalt szabályok és iránymutatások „nem kötelező erejű[ek]”, nem teheti kétségessé azoknak az alapvető fontosságú elemként való minősítését. Ezen melléklet II. része ugyanis az e határozat 1. cikkének második mondata szerint az Ügynökség által koordinált minden egyes művelet tekintetében kidolgozandó műveleti terv részét képezi. Márpedig a Frontex-rendelet 8e. cikke értelmében e terv „részletesen meghatározza a csapatok kiküldetésének pontos feltételeit”, és e terv „helyes végrehajtásá[nak]” az ellenőrzése ugyanezen rendelet 8g. cikke értelmében a koordinátor feladata. Mivel tehát az e tervben előírt feltételeket tiszteletben kell tartani, ebből szükségszerűen az következik, hogy a megtámadott határozat melléklete II. részének 1.1 és 2.1 pontjában foglalt szabályoknak kötelező joghatást kell kiváltaniuk. Végezetül még ha a megtámadott határozat tartalmaz is olyan rendelkezéseket is, amelyek a határőrizet gyakorlati részletszabályaira vonatkoznak, meg kell állapítani, hogy az e határozat mellékletének I., illetve II. részében előírt szabályok összessége egymással összefügg, mivel az őrizeti művelet, illetve a mentési művelet elvégzésére vonatkoznak. E körülmények között a megtámadott határozatot teljes egészében meg kell semmisíteni, mivel a tagállamok külső tengeri határainak az őrizetére vonatkozó alapvető fontosságú elemeket tartalmaznak, amelyek túllépik a CFS 12. cikkének (5) bekezdése értelmében vett kiegészítő intézkedések keretét, és mivel ilyen határozatot csak az uniós jogalkotó fogadhatott volna el. Ebből következően nem szükséges megvizsgálni a Parlament azon érveit, amelyek szerint a megtámadott határozat a CFS és a Frontex-rendelet alapvető fontosságú elemeit módosítja. IV – A megtámadott határozat joghatásainak fenntartására irányuló kérelemről A Parlament azt kéri, hogy a Bíróság – amennyiben úgy határoz, hogy a megtámadott határozatot semmisnek nyilvánítja – az új jogi aktus elfogadásáig az EUMSZ 264. cikk második bekezdése alapján tartsa fenn annak joghatásait. A Parlament álláspontja szerint e határozat joghatásainak a fenntartása a határellenőrzési műveletekre vonatkozó uniós politika keretében javasolt intézkedések céljainak a fontosságára tekintettel szükséges. Az EUMSZ 264. cikk második bekezdése értelmében a Bíróság, ha azt szükségesnek ítéli, megjelöli a semmisnek nyilvánított jogi aktusoknak azokat a joghatásait, amelyek továbbra is fennmaradnak. A megtámadott határozat anélkül történő megsemmisítése, hogy a joghatásai átmenetileg fennmaradnának, veszélyeztethetné az Ügynökség által koordinált, folyamatban levő vagy jövőbeni műveleteknek a megfelelő elvégzését, és következésképpen a tagállam külső tengeri határainak az őrzését. E körülmények között jelentős jogbiztonsági indokok igazolják, hogy a Bíróság az EUMSZ 264. cikk második bekezdésében biztosított hatáskörét gyakorolja. A jelen ügyben a megtámadott határozat joghatásait fenn kell tartani addig, amíg ésszerű határidőn belül hatályba nem lép az új szabályozás, amelynek a megtámadott és a jelen ítéletben semmisnek nyilvánított határozat helyébe kell lépnie. V – A költségekről Az eljárási szabályzat 69. cikkének 2. §-a alapján a Bíróság a pervesztes felet kötelezi a költségek viselésére, ha a pernyertes fél ezt kérte. A Tanácsot, mivel pervesztes lett, a Parlament kérelmének megfelelően kötelezni kell a költségek viselésére. Ugyanezen cikk 4. §-a első bekezdésének értelmében az eljárásba a Tanács kérelmének támogatása végett beavatkozó Bizottság maga viseli saját költségeit. A fenti indokok alapján a Bíróság (nagytanács) a következőképpen határozott: 1) A Bíróság a külső tengeri határoknak az Európai Unió Tagállamai Külső Határain Való Operatív Együttműködési Igazgatásért Felelős Európai Ügynökség által koordinált operatív együttműködés keretében történő őrizete tekintetében a Schengeni Határ ellenőrzési Kódex kiegészítéséről szóló, 2010. április 26-i 2010/252/EU tanácsi határozatot megsemmisíti. 2) A 2010/252 határozat joghatásai fennmaradnak az új szabályozásnak az ésszerű határidőn belül történő hatálybalépéséig. 3) A Bíróság az Európai Unió Tanácsát kötelezi a költségek viselésére. 4) Az Európai Bizottság maga viseli a saját költségeit. Aláírások ( *1 ) Az eljárás nyelve: angol.

62014TJ0111

sk

Okolnosti predchádzajúce sporu a napadnuté nariadenie Žalobkyňa, Unitec Bio SA, je argentínsky výrobca bionafty. Bionafta, alternatívne palivo podobné bežnej nafte, sa vyrába v Európskej únii, ale tiež sa vo veľkom množstve dováža do Únie. V Argentíne sa vyrába hlavne zo sóje a sójového oleja (ďalej spoločne len „hlavné suroviny“). V nadväznosti na sťažnosť, ktorú 17. júla 2012 podalo zoskupenie European Biodiesel Board (EBB) v mene výrobcov predstavujúcich viac ako 60 % celkovej výroby bionafty v Únii, Európska komisia v súlade s článkom 5 nariadenia Rady (ES) č. 1225/2009 z 30. novembra 2009 o ochrane pred dumpingovými dovozmi z krajín, ktoré nie sú členmi Európskeho spoločenstva ( Ú. v. EÚ L 343 , 2009, s. 51, ďalej len „základné nariadenie“), 29. augusta 2012 uverejnila oznámenie o začatí antidumpingového konania týkajúceho sa dovozu bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii ( Ú. v. EÚ C 260, 2012, s. 8 ). Prešetrovanie týkajúce sa dumpingu a ujmy sa vzťahovalo na obdobie od 1. júla 2011 do 30. júna 2012 (ďalej len „obdobie prešetrovania“). Preskúmanie trendov, ktoré sú dôležité z hľadiska posúdenia ujmy, sa vzťahovalo na obdobie od 1. januára 2009 do konca obdobia prešetrovania. Vzhľadom na veľké množstvo argentínskych vyvážajúcich výrobcov Komisia v rámci predmetného prešetrovania vybrala ako vzorku troch z nich alebo zo skupín týchto vyvážajúcich výrobcov založenú na najvyššom objeme predstavujúcom dotknutý vývoz výrobkov do Únie. Žalobkyňa medzi ne nepatrila. Dňa 27. mája 2013 prijala Komisia nariadenie (EÚ) č. 490/2013, ktorým sa ukladá dočasné antidumpingové clo na dovoz bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii ( Ú. v. EÚ L 141 , 2013, s. 6, ďalej len „dočasné nariadenie“). V tomto nariadení predovšetkým dospela k záveru, že dovoz bionafty s pôvodom v Argentíne je predmetom dumpingu, čo výrobnému odvetviu Únie spôsobilo ujmu, a usúdila, že prijatie antidumpingového cla proti uvedenému dovozu bolo v záujme Únie. Čo sa týka výpočtu dumpingového rozpätia a konkrétne stanovenia normálnej hodnoty podobného výrobku, pokiaľ ide o Argentínu, Komisia konštatovala, že k predaju na domácom trhu nedošlo za normálnych obchodných transakcií, pretože argentínsky trh s bionaftou je prísne riadený štátom. Rozhodla sa preto pre uplatnenie článku 2 ods. 3 základného nariadenia, podľa ktorého, ak nedošlo k predaju uvedeného výrobku v bežnom obchode, normálna hodnota tohto výrobku sa teda vypočíta na základe výrobných nákladov v krajine pôvodu, ktoré sa zvýšia o primeranú sumu na predajné, všeobecné a administratívne náklady a zisk alebo na základe vývozných cien v bežnom obchode do vhodnej tretej krajiny za predpokladu, že tieto ceny sú reprezentatívne. Pokiaľ ide o výrobné náklady nafty s pôvodom v Argentíne, Komisia uviedla, že EBB tvrdilo, že výrobné náklady, ktoré boli uvedené v účtovných záznamoch skúmaných vyvážajúcich výrobcov, neodrážali primerane výrobné náklady na bionaftu. Toto tvrdenie poukazovalo na argentínsky systém rozdielnej vývoznej dane (ďalej len „systém RVD“), ktorý podľa žalobcov vyvolal rozdiely v cenách hlavných surovín. Keďže Komisia usúdila, že v tomto štádiu ešte nedisponovala dostatočnými informáciami, aby čo najvhodnejším spôsobom rozhodla o uvedenom tvrdení, rozhodla, že normálna hodnota bionafty sa vypočíta na základe výrobných nákladov nachádzajúcich sa v účtovných záznamoch, pričom uviedla, že táto otázka bude dôkladnejšie preskúmaná v záverečnom štádiu prešetrovania. Dňa 19. novembra 2013 Rada Európskej únie prijala nariadenie (EÚ) č. 1194/2013, ktorým sa ukladá konečné antidumpingové clo a s konečnou platnosťou vyberá dočasné clo uložené na dovoz bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii ( Ú. v. EÚ L 315 , 2013, s. 2, ďalej len „napadnuté nariadenie“). Po prvé, pokiaľ ide o normálnu hodnotu podobného výrobku v prípade Argentíny, Rada potvrdila záver dočasného nariadenia, podľa ktorého by sa táto hodnota mala vypočítať v súlade s článkom 2 ods. 3 základného nariadenia, keďže argentínsky trh s bionaftou do veľkej miery reguluje štát (odôvodnenie 28 napadnutého nariadenia). Pokiaľ ide o výrobné náklady, Rada súhlasila s návrhom Komisie, aby bol záver dočasného nariadenia zmenený a aby sa nezohľadnili ceny hlavných surovín uvedené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov podľa článku 2 ods. 5 základného nariadenia. Podľa Rady tieto údaje neodrážali primerane náklady súvisiace s výrobou bionafty v Argentíne preto, lebo systém RVD viedol k rozdielnym cenám hlavných surovín na argentínskom domácom trhu. Nahradila ich priemerom referenčných cien sóje uverejnených argentínskym ministerstvom pre poľnohospodárstvo pre vývoz, tzv. free en board (FOB) počas obdobia prešetrovania (ďalej len „referenčná cena“) (odôvodnenia 35 až 40 napadnutého nariadenia). Po druhé Rada potvrdila viacero odôvodnení uvedených v dočasnom nariadení, pričom konštatovala, že výrobnému odvetviu Únie bola spôsobená vážna ujma v zmysle článku 3 ods. 6 základného nariadenia (odôvodnenia 105 až 142 napadnutého nariadenia) a že táto ujma bola spôsobená dovozom bionafty s pôvodom v Argentíne, ktorý je predmetom dumpingu (odôvodnenie 144 až 157 napadnutého nariadenia). V tomto kontexte konštatovala, že ďalšie faktory, z ktorých predovšetkým dovoz uskutočnený výrobným odvetvím Únie (odôvodnenia 151 až 160 napadnutého nariadenia), nízke využívanie kapacity výrobného odvetvia Únie (odôvodnenia 161 až 171 napadnutého nariadenia) a systém dvojitého započítania bionafty vyrobenej z odpadových olejov, ktorý existuje v niektorých členských štátoch (odôvodnenia 173 až 179 napadnutého nariadenia), nemohli vyvrátiť túto príčinnú súvislosť. Po tretie Rada potvrdila, že prijatie predmetných antidumpingových opatrení zostáva v záujme Únie (odôvodnenia 190 až 201 napadnutého nariadenia). Vzhľadom na vytýkané dumpingové rozpätie a výšku ujmy spôsobenej výrobnému odvetviu Únie, Rada hlavne rozhodla, že by sa sumy zabezpečené prostredníctvom dočasného antidumpingového cla, ktoré bolo uložené na základe dočasného nariadenia, mali s konečnou platnosťou vybrať (odôvodnenie 228 a článok 2 napadnutého nariadenia) a že by malo byť uložené konečné antidumpingové clo na dovoz bionafty s pôvodom v Argentíne (článok 1 ods. 1 napadnutého nariadenia). V článku 1 ods. 2 napadnutého nariadenia sú sadzby konečného antidumpingového cla uplatniteľného na daný výrobok, pokiaľ ide o dovoz z Argentíny, stanovené takto: Spoločnosť Colná sadzba v EUR na netto tonu Doplnkový kód TARIC Aceitera General Deheza SA, General Deheza, Rosario; Bunge Argentina SA, Buenos Aires 216,64 B782 LDC Argentina SA, Buenos Aires 239,35 B783 Molinos Río de la Plata SA, Buenos Aires; Oleaginosa Moreno Hermanos SAFICI y A, Bahia Blanca; Vicentin SAIC, Avellaneda 245,67 B784 Ostatné spolupracujúce spoločnosti: Cargill SACI, Buenos Aires; Unitec Bio, Buenos Aires; Viluco SA, Tucuman 237,05 B785 Všetky ostatné spoločnosti 245,67 B999 Po tom, čo EBB podalo ďalšiu sťažnosť, Komisia viedla súčasne s antidumpingovým konaním aj antisubvenčné konanie týkajúce sa dovozu bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii do Únie. Po tom, čo bola sťažnosť vzatá 7. októbra 2013 späť, bolo toto konanie ukončené uložením konečného cla, a to nariadením Komisie (EÚ) č. 1198/2013 z 25. novembra 2013, ktorým sa ukončuje antisubvenčné konanie týkajúce sa dovozu bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii a zrušuje nariadenie (EÚ) č. 330/2013, ktorým sa na takýto dovoz uplatňuje registrácia ( Ú. v. EÚ L 315, 2013, s. 67 ). Konanie a návrhy účastníkov konania Návrhom predloženým do kancelárie Všeobecného súdu 17. februára 2014 podala žalobkyňa túto žalobu. Rada predložila vyjadrenie k žalobe 2. júna 2014. Žalobkyňa predložila repliku 6. augusta 2014 a Rada dupliku 21. októbra 2014. Podaniami doručenými do kancelárie Všeobecného súdu 13. mája a 2. júna 2014 Komisia a EBB predložili návrhy na vstup do tohto konania ako vedľajší účastníci na podporu návrhov Rady. Uzneseniami zo 17. júla a z 22. septembra 2014 predseda piatej komory Všeobecného súdu vyhovel týmto návrhom na vedľajšie účastníctvo. Vedľajší účastníci konania podali svoje vyjadrenia a ostatní účastníci konania predložili svoje pripomienky k týmto vyjadreniam v stanovených lehotách. Na základe správy sudcu spravodajcu Všeobecný súd (deviata komora) rozhodol o začatí ústnej časti konania. Uznesením z 30. septembra 2015 táto vec a veci T‑112/14, Molinos Río de la Plata/Rada, T‑113/14, Oleaginosa Moreno Hermanos/Rada, T‑114/14, Vicentin/Rada, T‑115/14, Aceitera General Deheza/Rada, T‑116/14, Bunge Argentina/Rada, T‑117/14, Cargill/Rada, T‑118/14, LDC Argentina/Rada, ako aj T‑119/14, Carbio/Rada boli spojené na účely ústnej časti konania. Prednesy účastníkov konania a ich odpovede na otázky, ktoré im Všeobecný súd položil, boli vypočuté na pojednávaní 28. októbra 2015. Všeobecný súd (deviata komora) v rámci opatrení na zabezpečenie priebehu konania požiadal účastníkov konania o poskytnutie informácií a vyzval ich, aby predložili svoje pripomienky k odpovediam ostatných účastníkov konania. Žalobkyňa navrhuje, aby Všeobecný súd: — zrušil napadnuté nariadenie v rozsahu, v akom sa jej týka, — uložil Rade povinnosť nahradiť trovy konania, Rada, ktorú v konaní podporuje Komisia a EBB, navrhuje, aby Všeobecný súd: — zamietol žalobu ako neprípustnú a subsidiárne ako nedôvodnú, — uložil povinnosť nahradiť trovy konania. O prípustnosti Rada síce formálne nevzniesla námietku neprípustnosti na základe článku 114 Rokovacieho poriadku Všeobecného súdu z 2. mája 1991, ale namieta proti prípustnosti žaloby. V podstate tvrdí, že žalobkyňa nemá aktívnu legitimáciu na podanie žaloby o neplatnosť v zmysle článku 263 štvrtého odseku ZFEÚ. Keďže žalobkyňa nebola súčasťou vybranej vzorky (pozri bod 5 vyššie), nebola ani dostatočne identifikovaná v napadnutom nariadení, pretože bola v ňom uvedená len medzi „ďalšími spoločnosťami, ktoré spolupracovali“, a výpočet dumpingu nebol stanovený na základe údajov súvisiacich s jej obchodnou činnosťou. Účasť žalobkyne v správnom konaní bola len nepriama a sama osebe nebola dostatočná na to, aby tým podporila svoj osobný záujem. Žalobkyňa navyše nepreukázala, že napadnuté nariadenie sa jej osobne dotýka z dôvodu určitých osobitostí, ktoré sú pre ňu špecifické a ktoré ju charakterizujú v porovnaní s akoukoľvek inou osobou. V tejto súvislosti treba na úvod pripomenúť, že podľa článku 263 štvrtého odseku ZFEÚ akákoľvek fyzická alebo právnická osoba môže za podmienok stanovených v prvom a druhom odseku podať žalobu proti aktom, ktoré sú jej určené alebo ktoré sa jej priamo a osobne týkajú, ako aj voči regulačným aktom, ktoré sa jej priamo týkajú a nevyžadujú vykonávacie opatrenia. V prejednávanej veci Všeobecný súd považuje za potrebné najprv preskúmať, či sa napadnuté nariadenie žalobkyne priamo a osobne dotýka v zmysle článku 263 štvrtého odseku ZFEÚ. Rada nespochybňuje priamu dotknutosť týchto spoločností napadnutým nariadením. Colné orgány členských štátov bez toho, aby disponovali určitou mierou voľnej úvahy, sú totiž povinné vyberať clá rozšírené podľa napadnutého nariadenia. Pokiaľ ide o osobnú dotknutosť žalobkyne, možno pripomenúť, že z judikatúry vyplýva, že fyzická alebo právnická osoba môže tvrdiť, že je osobne dotknutá, len ak sa jej predmetný akt dotýka z dôvodu určitých jej osobitných vlastností alebo z dôvodu skutkových okolností, ktoré ju charakterizujú vo vzťahu k akejkoľvek inej osobe (rozsudok z 15. júla 1963, Plaumann/Komisia, 25/62 , EU:C:1963:17 , s. 197, 223). V tomto kontexte treba uviesť, že článok 1 napadnutého nariadenia ukladá žalobkyni konečné individuálne antidumpingové clo vo výške 237,05 eura za tonu, pričom ju výslovne uvádza. V rozpore s tým, čo uvádza Rada, táto skutočnosť sama osebe postačuje na konštatovanie osobnej dotknutosti žalobkyne (pozri v tomto zmysle rozsudok z 15. februára 2001, Nachi Europe, C‑239/99 , EU:C:2001:101 , bod ). Vzhľadom na skutočnosť, že napadnuté nariadenie sa žalobkyne priamo a osobne dotýka, výhradu Rady v otázke neprípustnosti treba zamietnuť. O veci samej Žalobkyňa na podporu svojej žaloby uvádza tri žalobné dôvody. Svojím prvým a druhým žalobným dôvodom spochybňuje postup Rady, pri ktorom Rada nezohľadnila náklady na hlavné suroviny uvedené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov, z dôvodu rozdielnych cien uvedených surovín, ktoré spôsobil systém RVD, a nahradila ich referenčnou cenou. V rámci prvého žalobného dôvodu žalobkyňa tvrdí, že takýto postup je v rozpore s článkom 2 ods. 5 prvým a druhým pododsekom základného nariadenia. V rámci druhého žalobného dôvodu tvrdí, že tento postup nie je v súlade s Dohodou o uplatňovaní článku VI Všeobecnej dohody o clách a obchode (GATT) ( Ú. v. ES L 336, 1994, s. 103 ; Mim. vyd. 11/021, s. 189). Tretí žalobný dôvod sa zakladá na tvrdení, že Rada tým, že konštatovala, že existuje príčinná súvislosť medzi dovozom bionafty s pôvodom v Argentíne, ktorý je predmetom prešetrovania, a ujmou spôsobenou výrobnému odvetviu Únie, porušila článok 3 ods. 7 základného nariadenia. V rámci prvého žalobného dôvodu žalobkyňa uvádza, že Rada porušila článok 2 ods. 5 základného nariadenia, keď nezohľadnila náklady súvisiace s hlavnými surovinami, ktoré dotknutí argentínski výrobcovia skutočne vynaložili, z dôvodu, že ceny za dané suroviny uvedené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov boli umelo znížené. V Argentíne ceny hlavných surovín nie sú regulované. Sú voľne stanovené výrobcami a nie sú nižšie, než sú ceny surovín predávaných na vývoz. Postup prijatý Radou a Komisiou (ďalej len „inštitúcie“) na účely určenia ceny týchto surovín spočíva v tom, že k argentínskym cenám uvedeným v týchto záznamoch sa priráta vývozná daň. V každom prípade aj za predpokladu, že by boli ceny týchto surovín na domácom trhu skreslené systémom RVD, inštitúcie nepreukázali, že tieto záznamy primerane neodrážajú ich náklady, a teda že ich bolo možné vylúčiť podľa článku 2 ods. 5 základného nariadenia. Rada, ktorú podporuje Komisia a EBB, tvrdí, že v prejednávanej veci sa uplatnenie článku 2 ods. 5 základného nariadenia opiera o skutočnosť, že k predaju hlavných surovín na argentínskom trhu nedošlo pri bežnom obchodovaní. Systém RVD údajne spôsobil skreslenie výrobných nákladov argentínskych výrobcov bionafty, čo sa preukázalo vážnym rozdielom medzi domácou cenou a medzinárodnou cenou, v dôsledku čoho sa museli tieto ceny upraviť. Účtovné záznamy skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov by neboli nezohľadnené ako základ výpočtu normálnej hodnoty, ak by neboli výrobné náklady výrobku, ktorý je predmetom prešetrovania, primerane vyjadrené v týchto záznamoch. Skutočnosť, že ceny sú regulované, by predstavovala len jeden z dôvodov, ktorým bolo možné na účely prešetrovania odôvodniť, že náklady nie sú primerane vyjadrené v týchto záznamoch. Údaje použité inštitúciami, t. j. referenčné ceny sóje počas obdobia prešetrovania a odrážajúce úroveň medzinárodných cien, predstavujú hodnoverný zdroj. V prejednávanej veci treba zdôrazniť, že v napadnutom nariadení inštitúcie v rámci určovania normálnej hodnoty podobného výrobku nevypočítali výrobné náklady súvisiace s hlavnými surovinami s prihliadnutím na ich ceny vyjadrené v účtovných záznamoch skúmaných spoločností, ale ako vyplýva predovšetkým z odôvodnenia 29 a nasl. uvedeného nariadenia, vylúčili tieto ceny a nahradili ich referenčnou cenou na základe článku 2 ods. 5 základného nariadenia. V tejto súvislosti treba pripomenúť, že podľa článku 2 ods. 3 základného nariadenia ak neexistuje predaj podobného výrobku v bežnom obchode alebo takýto predaj je nedostatočný, alebo ak z dôvodu osobitnej situácie na trhu takýto predaj neumožňuje náležité porovnanie, normálna hodnota podobného výrobku sa vypočíta na základe výrobných nákladov v krajine pôvodu, ktoré sa zvýšia o primeranú sumu na predajné, všeobecné a administratívne náklady a zisk alebo na základe vývozných cien v bežnom obchode do vhodnej tretej krajiny za predpokladu, že tieto ceny sú reprezentatívne. Toto isté ustanovenie spresňuje, že osobitná situácia na trhu pre príslušný výrobok v zmysle prvej vety sa môže považovať za existujúcu okrem iného vtedy, keď sú ceny umelo nízke, keď dochádza k výraznému výmennému obchodu alebo v prípade, ak ide o režim spracovania na neobchodné účely. Okrem toho z článku 2 ods. 5 prvého pododseku základného nariadenia vyplýva, že ak je normálna hodnota podobného výrobku vypočítaná v súlade s článkom 2 ods. 3 uvedeného nariadenia, výrobné náklady sa spravidla vypočítajú na základe účtovných záznamov strany, ktorá čelí prešetrovaniu, za predpokladu, že tieto záznamy sú v súlade so všeobecne akceptovanými účtovnými zásadami príslušnej krajiny a primerane odrážajú náklady spojené s výrobou a predajom posudzovaného výrobku. Podľa článku 2 ods. 5 druhého pododseku základného nariadenia ak nie sú náklady, ktoré súvisia s výrobou a predajom príslušného výrobku primerane vyjadrené v záznamoch príslušnej strany, upravia alebo stanovia sa na základe nákladov iných výrobcov alebo vývozcov v tej istej krajine, alebo ak tieto informácie nie sú k dispozícii alebo sa nemôžu použiť, na akomkoľvek inom rozumnom základe, vrátane informácií z iných reprezentatívnych trhov. Cieľom článku 2 ods. 5 prvého a druhého pododseku základného nariadenia je, aby náklady súvisiace s výrobou a predajom podobného výrobku a zohľadnené pri výpočte normálnej hodnoty uvedeného výrobku odrážali náklady, ktoré by výrobca vynaložil na domácom trhu krajiny vývozcu. Okrem toho zo znenia článku 2 ods. 5 prvého pododseku základného nariadenia vyplýva, že účtovné záznamy strany, ktorá čelí prešetrovaniu, sú prednostným zdrojom informácií na účely stanovenia výrobných nákladov na podobný výrobok a že použitie údajov uvedených v týchto záznamoch je zásadou a ich úprava alebo nahradenie iným primeraným základom len výnimkou. S prihliadnutím na zásadu, podľa ktorej odchýlka alebo výnimka zo všeobecného pravidla sa má vykladať doslovne (pozri rozsudok z 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Rada, C‑15/12 P , EU:C:2013:572 , bod a citovanú judikatúru), treba konštatovať, podobne ako to urobila žalobkyňa, že systém výnimky, ktorá vyplýva z článku 2 ods. 5 základného nariadenia sa má vykladať reštriktívne. Hoci žalobkyňa v prejednávanej veci nespochybnila dôvody, ktoré viedli inštitúcie k tomu, aby uplatnili výpočet normálnej hodnoty podobného výrobku v súlade s článkom 2 ods. 3 základného nariadenia, namieta proti uplatneniu článku 2 ods. 5 uvedeného nariadenia, na základe ktorého v rámci uvedeného výpočtu inštitúcie nevychádzali z cien hlavných surovín vyjadrených v účtovných záznamoch skúmaných spoločností. V napadnutom nariadení inštitúcie netvrdia, že účtovné záznamy skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov neboli v súlade s účtovnými zásadami, ktoré sú vo všeobecnosti akceptované v Argentíne. Uviedli však, že uvedené záznamy primerane neodrážajú náklady súvisiace s hlavnými surovinami. Ako totiž vyplýva z odôvodnení 29 až 42 napadnutého nariadenia, inštitúcie konštatovali, že systém RVD vzhľadom na to, že zahŕňal rozdielne vývozné dane na hlavné suroviny a bionaftu, spôsobil skreslenie cien uvedených surovín tak, že stlačil ich ceny na argentínskom trhu na umelo nízku úroveň. S odvolaním sa na rozsudok zo 7. februára 2013, Acron a Dorogobuž/Rada ( T‑235/08 , neuverejnený, EU:T:2013:65 ), inštitúcie v odôvodnení 31 napadnutého nariadenia uviedli, že ak sa ceny hlavných surovín regulujú tak, že tieto ceny sú na domácom trhu umelo nízke, možno sa domnievať, že výrobné náklady na príslušný výrobok boli skreslené. Za týchto podmienok údaje uvedené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov nemožno považovať za primerané, a preto je možné ich upraviť. V tejto súvislosti treba pripomenúť, že Všeobecný súd v bode 44 rozsudku zo 7. februára 2013, Acron a Dorogobuž/Rada ( T‑235/08 , neuverejnený, EU:T:2013:65 ), konštatoval, že vzhľadom na skutočnosť, že zemný plyn bol príslušným vyvážajúcim výrobcom povinne poskytovaný za veľmi nízku cenu podľa ruskej právnej úpravy, výrobná cena daného výrobku vo veci, v ktorej bol vyhlásený tento rozsudok, bola ovplyvnená skreslením ruského domáceho trhu v súvislosti s cenou zemného plynu, pričom táto cena nebola výsledkom trhových síl. Všeobecný súd preto dospel k záveru, že inštitúcie z právneho hľadiska mohli konštatovať, že jeden z prvkov uvedených v účtovných záznamoch žalobkýň vo veci, v ktorej bol vyhlásený uvedený rozsudok, nemožno považovať za primeraný a v dôsledku toho je potrebné ho upraviť s prihliadnutím na iné zdroje vyplývajúce z trhov, ktoré považovali za najreprezentatívnejšie. Ako však správne tvrdí žalobkyňa, na rozdiel od situácie, ktorá bola predmetom veci, v ktorej bol vyhlásený rozsudok zo 7. februára 2013, Acron a Dorogobuž/Rada ( T‑235/08 , neuverejnený, EU:T:2013:65 ), zo spisu nevyplýva, že ceny hlavných surovín boli v Argentíne priamo regulované. Systém RVD, ktorý skúmali inštitúcie, totiž len stanovuje vývoznú daň s rozdielnymi sadzbami v súvislosti s hlavnými surovinami a bionaftou. Skutočnosť, že systém RVD nereguluje priamo ceny hlavných surovín v Argentíne, však sama osebe nevylučuje uplatnenie odchýlky uvedenej v článku 2 ods. 5 základného nariadenia. Treba totiž pripomenúť, podobne ako uviedli inštitúcie, že ustanovenie zodpovedajúce článku 2 ods. 5 druhému pododseku základného nariadenia bolo vložené do skoršieho základného nariadenia, a to nariadenia Rady (ES) č. 384/96 z 22. decembra 1995 o ochrane pred dumpingovými dovozmi z krajín, ktoré nie sú členmi Európskeho spoločenstva ( Ú. v. ES L 56 , 1996, s. 1; Mim. vyd. 11/010, s. 45), nariadením Rady (ES) č. 1972/2002 z 5. novembra 2002, ktorým sa mení a dopĺňa nariadenie (ES) č. 384/96 ( Ú. v. ES L 305, 2002, s. 1 ; Mim. vyd. 11/010, s. 132). Z odôvodnenia 4 nariadenia č. 1972/2002 pritom vyplýva, že vloženie ustanovenia zodpovedajúceho článku 2 ods. 5 nariadenia druhému pododseku základného nariadenia malo za cieľ poskytnúť usmernenia objasňujúce postup, ak záznamy primerane nevyjadrujú náklady súvisiace s výrobou a predajom príslušného výrobku, a to predovšetkým za okolností, keď z dôvodu mimoriadnej situácie na trhu predaj podobného výrobku neumožňuje náležité porovnanie. V takýchto prípadoch sa podľa toho istého odôvodnenia musia získať príslušné údaje zo zdrojov, ktoré nie sú ovplyvnené „touto deformáciou [týmto skreslením – neoficiálny preklad ]“. Odôvodnenie 4 nariadenia č. 1972/2002 teda stanovuje možnosť uplatniť článok 2 ods. 5 základného nariadenia najmä v prípade, ak predaj podobného výrobku neumožňuje náležité porovnanie z dôvodu skreslenia. Vyplýva z toho tiež, že k takejto situácii môže dôjsť najmä vtedy, keď nastane mimoriadna situácia na trhu, ako je uvedené v článku 2 ods. 3 druhom pododseku základného nariadenia, v súvislosti s umelo zníženými cenami príslušného výrobku, pričom tento druh situácie nie je potrebné obmedziť na prípady, v ktorých existuje priama právna úprava cien podobného výrobku alebo hlavných surovín tohto výrobku štátom vývozcu. Nemožno sa však odôvodnene domnievať, že akékoľvek opatrenie verejnej moci štátu vývozcu, ktoré môže mať vplyv na ceny hlavných surovín, a v dôsledku toho na ceny príslušného výrobku, by mohlo byť dôvodom skreslenia, ktoré umožňuje odchýliť sa pri výpočte normálnej hodnoty podobného výrobku od cien uvedených v účtovných záznamoch strany, ktorá čelí prešetrovaniu. Ako totiž žalobkyňa správne uvádza, ak by bolo možné zohľadniť každé opatrenie prijaté verejnou mocou vývoznej krajiny, ktoré môže mať vplyv, hoci len minimálny, na ceny surovín, zásade zakotvenej v článku 2 ods. 5 prvom pododseku základného nariadenia, podľa ktorej sú záznamy prednostným zdrojom na stanovenie výrobných nákladov na podobný výrobok, by hrozilo, že stratí akýkoľvek potrebný účinok. Akékoľvek opatrenie orgánov verejnej moci vývoznej krajiny preto nemôže viesť inštitúcie k tomu, aby pri výpočte normálnej hodnoty podobného výrobku vylúčili ceny surovín uvedených v účtovných záznamoch strán, ktoré čelia prešetrovaniu, len vtedy, ak takéto opatrenie citeľne skresľuje ceny uvedených surovín. Odlišný výklad systému výnimky stanoveného v článku 2 ods. 5 základného nariadenia, ktorý ako v prejednávanej veci umožňuje nahradiť tieto údaje sumou nákladov založenou na inom rozumnom základe, by totiž mohol neprimerane narušiť zásadu, podľa ktorej sú uvedené záznamy prednostným zdrojom informácií na stanovenie výrobných nákladov uvedeného výrobku. Navyše, pokiaľ ide o dôkazné bremeno pri preukázaní existencie skutočností, ktoré odôvodňujú uplatnenie článku 2 ods. 5 prvého pododseku základného nariadenia, treba konštatovať, že inštitúcie sa v prípade, že považujú za potrebné vylúčiť výrobné náklady obsiahnuté v účtovných záznamoch strany, ktorá čelí prešetrovaniu, aby ich nahradili inou cenou, ktorú považujú za primeranú, musia opierať o dôkazy alebo prinajmenšom o skutočnosti, ktoré umožňujú preukázať existenciu faktora, na základe ktorého došlo k úprave (pozri analogicky rozsudok z 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube a Interpipe NTRP/Rada, T‑249/06 , EU:T:2009:62 , bod a citovanú judikatúru). Preto vzhľadom na skutočnosť, že postup, ktorý pri výpočte normálnej hodnoty podobného výrobku nezohľadňuje výrobné náklady uvedeného výrobku obsiahnuté v účtovných záznamoch strany, ktorá čelí prešetrovaniu, vyplýva zo systému výnimiek (pozri bod 44 vyššie), ak skreslenie, na ktoré poukážu inštitúcie, nie je priamym dôsledkom opatrenia štátu, ktoré toto skreslenie spôsobilo, ako vo veci, v ktorej bol vyhlásený rozsudok zo 7. februára 2013, Acron a Dorogobuž/Rada ( T‑235/08 , neuverejnený, EU:T:2013:65 ), ale účinkov, ktoré uvedené opatrenie môže vyvolať na trhu, inštitúcie musia náležite objasniť fungovanie dotknutého trhu a preukázať účinky tohto opatrenia na daný trh, pričom sa nemôžu v tejto súvislosti opierať o jednoduché odhady. S prihliadnutím na tieto úvahy preto treba preskúmať, či inštitúcie z právneho hľadiska dostatočne preukázali, že boli splnené podmienky na odchýlenie sa od cien hlavných surovín uvedených v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov pri výpočte normálnej hodnoty podobného výrobku. Po prvé, pokiaľ ide o opatrenie argentínskych štátnych orgánov, ktoré boli identifikované ako zdroj skreslenia cien hlavných surovín, ako je to uvedené v odôvodnení 29 napadnutého nariadenia, ide o systém RVD, keďže zahŕňa dve úrovne rozdielnych daní uložených v prípade hlavných surovín a bionafty. Z odôvodnenia 35 uvedeného nariadenia vyplýva, že počas obdobia prešetrovania predstavovala vývozná daň na bionaftu nominálnu sadzbu 20 %, so skutočnou sadzbou vo výške 14,58 %, zatiaľ čo v tom istom období colná sadzba na vývoz sójového bôbu bola 35 % a sójového oleja 32 %. Po druhé, čo sa týka účinkov systému RVD, Rada v odôvodnení 30 napadnutého nariadenia predovšetkým uviedla, že ďalšie prešetrovanie preukázalo, že uvedený systém stlačil domáce ceny hlavných surovín na argentínskom trhu na umelo nízku úroveň. Hoci Rada v tomto kontexte v odôvodnení 68 napadnutého nariadenia uviedla, že pokiaľ ide o účinky systému RVD uplatňovaného v Indonézii, uvedený systém obmedzil vývozné možnosti hlavných surovín, lebo uvedené suroviny boli dostupné vo väčšom množstve na domácom trhu a tlačili nadol ich ceny na uvedenom trhu, treba uviesť, že Rada v uvedenom nariadení nepreukázala, do akej miery tento systém v rozsahu, v akom sa týkal vývoznej dane s rozdielnou sadzbou na hlavné suroviny a bionaftu, vyvolal citeľné skreslenie cien týchto surovín na argentínskom trhu. V odôvodnení 37 napadnutého nariadenia Rada konštatovala, že domáce ceny a medzinárodné ceny hlavných surovín sú ovplyvnené rovnakým vývojom a že rozdiel medzi týmito cenami tvorí vývozná daň uložená na tieto suroviny. V odôvodnení 38 uvedeného nariadenia uviedla, že domáce ceny hlavných surovín, ktoré používajú výrobcovia bionafty v Argentíne, boli umelo držané nižšie ako medzinárodné ceny z dôvodu skreslenia, ku ktorému došlo v rámci systému RVD. Keďže Rada len uviedla, že rozdiel medzi domácimi cenami a medzinárodnými cenami hlavných surovín v podstate zodpovedá vývozným daniam za tieto suroviny, nepreukázala účinky, ktoré mohol mať rozdiel sám osebe medzi sadzbou daní na tieto suroviny a sadzbou dane na bionaftu na ceny uvedených surovín na argentínskom trhu. Konštatovanie uvedené v odôvodnení 37 tohto nariadenia totiž umožňuje o to viac vyvodiť záver, pokiaľ ide o niektoré účinky, ktoré mohlo mať zavedenie vývoznej dane na ceny hlavných surovín, ale neumožňuje vyvodiť záver o účinkoch, ktoré mohol mať rozdiel medzi sadzbou daní na tieto suroviny a sadzbou dane na bionaftu na cenu uvedených surovín na uvedenom trhu. Údaje Rady uvedené v odôvodneniach 39 a 42 napadnutého nariadenia, podľa ktorých ceny hlavných surovín uvedené v účtovných záznamoch príslušných spoločností boli nahradené cenou, za ktorú ich tieto spoločnosti údajne kúpili na domácom trhu bez skreslenia, t. j. referenčnou cenou, tiež neumožňujú vyvodiť záver, pokiaľ ide o účinky, ktoré mohol mať rozdiel medzi sadzbou vývoznej dane na tieto suroviny a sadzbou vývoznej dane na bionaftu na cenu uvedených surovín na uvedenom trhu. Ak by sa tieto úvahy mali chápať ako konštatovanie Rady, podľa ktorého ak by neexistovala rozdielna sadzba, ceny hlavných surovín na tomto trhu by boli totožné s referenčnou cenou, stačí uviesť, že táto skutočnosť nebola preukázaná ani v napadnutom nariadení, ani v rámci konania na Všeobecnom súde. Pokiaľ ide o ekonomické štúdie, na ktoré poukázali inštitúcie v rámci konania na Všeobecnom súde, treba uviesť, že istotne z nich možno vyvodiť, že vývozné dane vedú k zvýšeniu vývoznej ceny zdaneného výrobku v porovnaní s jeho cenou na domácom trhu, k zníženiu objemu vývozu uvedeného výrobku, ako aj k stlačeniu cien nadol tohto výrobku na domácom trhu. Možno z nich tiež vyvodiť, že systém vývozných daní, ktorý zdaňuje hlavné suroviny na vyššej úrovni než výrobky na odberateľskom trhu, chráni a uprednostňuje druhotný domáci priemysel tak, že mu v dostatočnom množstve poskytuje hlavné suroviny za výhodné ceny. Treba však konštatovať, že tieto štúdie analyzujú len účinky vývozných daní na ceny hlavných surovín a nie účinky rozdielnych sadzieb uplatňovaných na vývozné dane na hlavné suroviny a bionaftu. Inštitúcie teda len vysvetlili vzťah medzi medzinárodnými cenami a domácimi cenami hlavných surovín a poskytli informácie o vplyve vývoznej dane na dostupnosť uvedených hlavných surovín na domácom trhu a na ich ceny, pričom presne nepreukázali účinky, ktoré systém RVD ako taký mohol mať na domáce ceny hlavných surovín a do akej miery sú tieto účinky odlišné od účinkov daňového systému, ktorý neobsahuje rozdielnu sadzbu pre vývozné dane na hlavné suroviny a bionaftu. Treba preto konštatovať, že inštitúcie z právneho hľadiska nepreukázali dostatočne existenciu citeľného skreslenia cien hlavných surovín v Argentíne v dôsledku systému RVD, ktorý uplatňoval rozdielne sadzby na vývozné dane na uvedené suroviny a bionaftu. Vzhľadom teda na skutočnosť, že inštitúcie konštatovali, že ceny týchto surovín neboli primerane vyjadrené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov, a preto ich vylúčili, porušili článok 2 ods. 5 základného nariadenia. V rozpore s tým, čo uvádzajú inštitúcie, tomuto záveru neodporuje ani skutočnosť, že v oblasti spoločnej obchodnej politiky disponujú širokou mierou voľnej úvahy, najmä pokiaľ ide o zložité ekonomické posúdenia v oblasti opatrení na ochranu obchodu, a že v tejto súvislosti súd Únie musí obmedziť svoje skúmanie na overenie toho, či boli dodržané procesné pravidlá, či skutočnosti, na ktorých je založená voľba, boli správne zistené a či nedošlo k zjavne nesprávnemu posúdeniu uvedených skutočností alebo k zneužitiu právomoci [pozri v tomto zmysle rozsudok z 18. septembra 2002, Since Hardware (Guangzhou)/Rada, T‑156/11 , EU:T:2012:431 , body až a citovanú judikatúru]. Preskúmanie Všeobecným súdom, ktoré sa obmedzuje len na zistenie toho, či dôkazy, na ktorých inštitúcie zakladajú svoje konštatovania, svojou povahou môžu podložiť závery, ktoré z nich vyvodia, totiž nemá vplyv na ich širokú mieru voľnej úvahy v oblasti obchodnej politiky (pozri v tomto zmysle rozsudok Rada a Komisia/Interpipe Niko Tube a Interpipe NTRP, C‑191/09 P a C‑200/09 P , EU:C:2012:78 , bod ). V prejednávanej veci Všeobecný súd pritom len preskúmal, či inštitúcie preukázali, že boli splnené podmienky na to, aby sa pri výpočte normálnej hodnoty podobného výrobku nezohľadnili náklady súvisiace s výrobou a predajom uvedeného výrobku, ako sú vyjadrené v účtovných záznamoch skúmaných argentínskych vyvážajúcich výrobcov, podľa pravidla stanoveného v článku 2 ods. 5 základného nariadenia. Vyplýva z toho, že prvému žalobnému dôvodu treba vyhovieť. Je potrebné ešte preskúmať, v akej miere konštatované pochybenie odôvodňuje zrušenie napadnutého nariadenia v rozsahu, v akom sa týka žalobkyne. V rozpore s tým, čo uvádza Rada, za okolností, o aké ide v prejednávanej veci, nemožno vykonať čiastočné zrušenie článku 1 napadnutého nariadenia len v súvislosti s konštatovaným pochybením týkajúcim sa metódy výpočtu sadzby antidumpingového cla. Podľa judikatúry je totiž čiastočné zrušenie právneho aktu Únie možné len vtedy, ak sú časti, ktorých zrušenie sa navrhuje, oddeliteľné od zvyšku aktu. Táto požiadavka oddeliteľnosti nie je splnená, ak by čiastočné zrušenie malo za následok zmenu podstaty tohto aktu (rozsudok z 10. decembra 2002, Parlament/Rada, C‑29/99 , EU:C:2002:734 , body a ). Ako bolo uvedené v rámci skúmania prvého žalobného dôvodu, výpočet normálnej hodnoty podobného výrobku, ktorý urobili inštitúcie, sa zakladá na nesprávnych úvahách. Keďže normálna hodnota je podstatnou podmienkou na určenie sadzby uplatneného antidumpingového cla, článok 1 napadnutého nariadenia nemôže byť zachovaný v rozsahu, v akom žalobkyni ukladá individuálne antidumpingové clo. Vzhľadom na prepojenosť medzi konečným antidumpingovým clom a dočasným antidumpingovým clom stanoveným článkom 10 ods. 2 a 3 základného nariadenia článok 2 napadnutého nariadenia sa tiež musí zrušiť v rozsahu, v akom sa týka žalobkyne, keďže stanovuje, že sumy zabezpečené prostredníctvom dočasného antidumpingového cla sa vyberú s konečnou platnosťou. Napadnuté nariadenie sa preto musí zrušiť v rozsahu, v akom sa týka žalobkyne, pričom nie je potrebné preskúmať druhý a tretí žalobný dôvod. O trovách Podľa článku 134 ods. 1 Rokovacieho poriadku Všeobecného súdu účastník konania, ktorý nemal vo veci úspech, je povinný nahradiť trovy konania, ak to bolo v tomto zmysle navrhnuté. Keďže Rada nemala úspech vo veci, je opodstatnené ju okrem jej vlastných trov konania zaviazať na náhradu trov konania žalobkyne v súlade s jej návrhmi. Komisia a EBB znášajú svoje vlastné trovy konania v súlade s článkom 138 ods. 1 a 3 rokovacieho poriadku. Z týchto dôvodov VŠEOBECNÝ SÚD (deviata komora) rozhodol a vyhlásil: 1. Články 1 a 2 vykonávacieho nariadenia Rady (EÚ) č. 1194/2013 z 19. novembra 2013, ktorým sa ukladá konečné antidumpingové clo a s konečnou platnosťou vyberá dočasné clo uložené na dovoz bionafty s pôvodom v Argentíne a Indonézii, sa v rozsahu, v akom sa týkajú Unitec Bio SA, zrušujú. 2. Rada Európskej únie znáša svoje vlastné trovy konania a je povinná nahradiť trovy konania, ktoré vznikli spoločnosti Unitec Bio. 3. Európska komisia a European Biodiesel Board (EBB) znášajú svoje vlastné trovy konania. Berardis Czúcz Popescu Rozsudok bol vyhlásený na verejnom pojednávaní v Luxemburgu 15. septembra 2016. Podpisy ( *1 ) Jazyk konania: angličtina.

62008CJ0382

sl

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 49 ES in naslednjih. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Neukirchingerjem in Bezirkshauptmannschaft Grieskirchen (uprava kantona Grieskirchen) glede odločbe te uprave, s katero je bila tožeči stranki v postopku v glavni stvari naložena upravna globa zaradi nespoštovanja predpisov o opravljanju poletov z balonom. Pravni okvir Ureditev Unije V prvih treh uvodnih izjavah Uredbe Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (UL L 240, str. 1) je navedeno: „[…] pomembno [je], da se vzpostavi politika zračnega prometa za notranji trg v obdobju, ki se izteče 31. decembra 1992, kot je določeno v členu 8(a) Pogodbe; […] notranji trg zajema območje brez notranjih meja, v katerem so zagotovljeni prost pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala; […] pri uporabi načela o svobodi zagotavljanja storitev v sektorju zračnega prometa [je treba] upoštevati posebne značilnosti tega sektorja“. Člen 1 Uredbe št. 2407/92 določa: „1.      Ta uredba se nanaša na zahteve za izdajanje in podaljšanje operativnih licenc, ki jih države članice izdajajo letalskim prevoznikom[,] ustanovljenim v Skupnosti. 2.      Ta uredba se ne uporablja za zračne prevoze potnikov, pošte in/ali tovora z zrakoplovi brez motorja in/ali ultralahkimi zrakoplovi z motorjem, niti za lokalne prevoze, ki ne vključujejo prevoza med različnimi letališči. Za takšne prevoze se uporablja nacionalna zakonodaja o operativnih licencah, če obstaja, ter zakonodaja Skupnosti in nacionalna zakonodaja, ki se nanaša na spričevalo letalskega prevoznika (AOC).“ Uredba št. 2407/92 je bila razveljavljena z Uredbo (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (prenovitev) (UL L 293, str. 3). Ta uredba je v skladu s členom 28, naslovljenim „Začetek veljavnosti“, začela veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije , objavljena pa je bila 31. oktobra 2008. Nacionalna ureditev Člen 11(1) zakona o zračnem prevozu z dne 2. decembra 1957 (Luftfahrtgesetz, BGBl. 253/1957), kakor je bil spremenjen z zakonom, objavljenim 26. junija 2008 (BGBl. I, 83/2008 (v nadaljevanju: LFG)) določa: „Zrakoplovi so vozila za prevoz oseb ali predmetov po zraku brez mehaničnega stika s tlemi, ki so bodisi težja od zraka (na primer: letala, jadralna letala, motorna padala ali zmaji, ornitopterji, helikopterji, avtožiri in padala) bodisi lažja od zraka (na primer: zračne ladje in baloni).“ Člen 102(1) LFG določa: „Podjetja, ki želijo z zrakoplovi brez motorja ali ultralahkimi zrakoplovi z motorjem v komercialnem zračnem prometu prevažati potnike, pošto in/ali tovor oziroma zgolj opravljati krožne polete, ki ne vključujejo prevoza med različnimi letališči, morajo pri zveznem ministrstvu za promet, inovacije in tehnologijo ali pri organu, ki so mu bile na podlagi člena 140b podeljene pristojnosti, zaprositi za dovoljenje za prevoz v smislu člena 104 in naslednjih ter dovoljenje za operativno licenco v smislu člena 108.“ Člen 104 LFG določa: „1.      Iz prošnje za izdajo dovoljenja za prevoz mora biti prepričljivo razvidna razpoložljivost finančnih sredstev za ustanovitev in obratovanje podjetja. 2.      V prošnji morajo biti navedeni tudi: a)      priimek in ime (firma), prebivališče (sedež) in kraj obratovanja podjetja, b)      priimek, prebivališče in državljanstvo zastopnikov podjetja, c)      predvidene dejavnosti, na primer: krožni poleti, d)      […] e)      predviden zračni prostor, tj. ozemlje, na katerem podjetje opravlja dejavnost, f)      število in vrsta predvidenih zrakoplovov, g)      predvidena organizacija obratovanja podjetja. […]“ Člen 106 LFG določa: „1.      Dovoljenje za prevoz se izda: a)      če je prosilec državljan ene od pogodbenic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 1)], prebiva v Avstriji ter je zanesljiv in ustrezno usposobljen, b)      če je zagotovljena varnost delovanja in je ugotovljena finančna sposobnost podjetja ter c)      če so bila sklenjena zavarovanja iz člena 164 ali iz Uredbe (ES) št. 785/2004. 2.      Če podjetnik ni fizična oseba, mora imeti podjetje sedež v Avstriji, njegov osnovni kapital pa mora biti v večinski lasti državljanov ene od pogodbenic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.“ Člen 108 LFG določa: „1.      Obratovanje podjetja za zračni prevoz je dovoljeno le na podlagi licence, ki jo na predlog imetnika dovoljenja za prevoz izda zvezno ministrstvo za promet, inovacije in tehnologijo ali organ, ki so mu bile podeljene pristojnosti v smislu člena 140b (operativna licenca). 2.      Obratovanje mora biti dovoljeno, kadar so izpolnjeni pogoji, določeni v dovoljenju za prevoz, in je zagotovljena varnost v prometu. Licenca mora biti izdana pisno, sicer je nična.“ V skladu s členom 169(1), četrti pododstavek, LFG se opravljanje komercialnega zračnega prevoza potnikov brez licence in dovoljenja, ki sta predvidena v členu 102 navedenega zakona, kaznuje z denarno kaznijo vsaj 3630 EUR. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Bezirkshauptmannschaft Grieskirchen z upravnokazensko odločbo z dne 22. januarja 2008 M. Neukirchingerju naložilo globo 3630 EUR oziroma 181 dni nadomestne zaporne kazni, če globe ne bi bilo mogoče izterjati. M. Neukirchingerju se je očitalo, da je 19. junija 2007 s travnika v kraju Wies v Kallhamu v deželi Oberösterreich v nasprotju z določbami iz členov 104 in naslednjih ter 108 LFG opravil komercialni zračni prevoz potnikov z balonom na topli zrak brez ustreznih dovoljenja za prevoz in operativne licence. M. Neukirchinger, ki je imetnik operativne licence za komercialni zračni prevoz potnikov in tovora z balonom, izdane v Nemčiji, je pri predložitvenem sodišču vložil tožbo zoper to upravno odločbo, v kateri je med drugim trdil, da prosti pretok organizatorju poletov, ki je imetnik licence v Nemčiji, omogoča opravljanje dejavnosti v Avstriji. Glede na to, da je bil M. Neukirchinger pri opravljanju storitve začasno v drugi državi članici, dejansko stanje postopka v glavni stvari po mnenju predložitvenega sodišča a priori spada v okvir svobode opravljanja storitev. Predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da je M. Neukirchingerju Landeshauptmann (guverner) dežele Oberösterreich kot letalski organ s prvostopenjsko pristojnostjo na področju zadevnih dejavnosti za leto 2008 izdal splošno dovoljenje za vzletanje v smislu člena 9 LFG, veljavno za vse ozemlje navedene dežele. Izdaja takega dovoljenja poleg tega pomeni, da ta organ priznava veljavnost licence, ki je bila M. Neukirchingerju izdana v Nemčiji. Ker je Unabhängiger Verwaltungssenat des Landes Oberösterreich menilo, da je za rešitev spora, o katerem odloča, nujna razlaga člena 49 ES in naslednjih, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja: „1.      Ali je treba člen 49 [ES] in naslednje razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu predpisu, v skladu s katerim mora za opravljanje komercialnih poletov z balonom v Avstriji imeti oseba, ki ima sedež v drugi državi članici, in sicer v Nemčiji, in ki ima v tej drugi državi članici dovoljenje za opravljanje komercialnih poletov z balonom, izdano v skladu s pravnim redom te države članice, sedež ali prebivališče v Avstriji (člen 106 [LFG])? 2.      Ali je treba člen 49 [ES] in naslednje razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu predpisu, v skladu s katerim mora imetnik dovoljenja za opravljanje komercialnih letov z balonom, ki ima sedež v drugi državi članici od tiste, v kateri velja zadevno pravilo, in ki mu je bilo dovoljenje izdano v skladu s pravnim redom države članice, v kateri ima sedež, za opravljanje te dejavnosti v drugi državi članici pridobiti novo dovoljenje, ki se izda pod pogoji, ki so vsebinsko enaki tem, na podlagi katerih mu je bilo dovoljenje izdano v državi izvora, in imeti poleg tega prebivališče ali sedež na ozemlju države, v kateri opravlja polete, v tem primeru v Avstriji? 3.      Ali so določbe člena 102 v povezavi s členoma 104 in 106 [LFG] v nasprotju s členom 49 [ES], če se imetniku dovoljenja, ki ima sedež v Nemčiji, zaradi opravljanja dejavnosti, za katero ima dovoljenje, v Avstriji naloži upravna sankcija in se mu s tem preprečuje dostop do trga, ter če v skladu s členom 106(1) [LFG] takega dovoljenja oziroma operativne licence ni mogoče pridobiti, če se prej ne ustanovi ločena podružnica in/ali prijavi prebivališče in v Avstriji znova registrira balon na topli zrak, ki je bil prej že registriran v Nemčiji?“ Ustni postopek se je ponovno začel s sklepom z dne 21. aprila 2010 in zadevne stranke iz člena 23 Statuta Sodišča so bile pozvane, naj izrazijo stališča glede vprašanja, katero pravilo primarnega ali sekundarnega prava Unije bi se ob upoštevanju člena 51(1) ES lahko, če bi bilo treba, uporabljalo za svobodo opravljanja storitve komercialnega zračnega prevoza potnikov z balonom na topli zrak. Vprašanja za predhodno odločanje Uvodne ugotovitve Kot ugotavlja generalni pravobranilec v točkah od 25 do 30 sklepnih predlogov, spada storitev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na področje prevoza in, natančneje, zračnega prometa iz člena 80(2) ES. Če ni drugače določeno v Pogodbi ES, je namreč treba pojem zračnega prometa v smislu navedene določbe razlagati tako, da zajema tudi prevoz, ki ga predložitveno sodišče opredeljuje kot komercialni zračni prevoz potnikov z balonom na topli zrak. Kot poudarja generalni pravobranilec v točki 26 sklepnih predlogov, tudi Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisana v Čikagu 7. decembra 1944, balone na topli zrak vključuje v svoje področje uporabe. Čeprav je v skladu s členom 80(2) ES pomorski in zračni promet, vse dokler zakonodajalec Skupnosti ne odloči drugače, izvzet iz pravil iz naslova V tretjega dela Pogodbe o skupni politiki v zvezi s prevozom, pa zanj iz istih razlogov kot za druge načine prevoza veljajo splošna pravila Pogodbe (sodbi z dne 4. aprila 1974 v zadevi Komisija proti Franciji, 167/73, Recueil, str. 359, točka 32, in z dne 30. aprila 1986 v združenih zadevah Asjes in drugi, od 209/84 do 213/84, Recueil, str. 1425, točka 45). Toda glede na svobodo opravljanja storitev se člen 49 ES kot tak v skladu s členom 51(1) ES ne uporablja na področju zračnega prometa (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 1989 v zadevi Corsica Ferries (Francija), C‑49/89, Recueil, str. 4441, točka 10 in navedena sodna praksa, in z dne 5. novembra 2002 v zadevi Komisija proti Danski, imenovano „Odprto nebo“, C‑467/98, Recueil, str. I‑9519, točka 123). Opozoriti je treba, da je zakonodajalec Skupnosti glede komercialnega zračnega prevoza potnikov z balonom na topli zrak, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi člena 80(2) ES sprejel več ukrepov, ki – kot ugotavlja Evropska komisija – utegnejo zadevati to obliko zračnega prevoza. To v času dejanskega stanja spora o glavni stvari velja za Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1592/2002 z dne 15. julija 2002 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu (UL L 240, str. 1) ter za Uredbo Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva (UL L 373, str. 4), spremenjeno z Uredbo (ES) št. 1900/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 (UL L 377, str. 176). Glede, natančneje, licenciranja zračnih prevoznikov je bil člen 84(2) Pogodbe EGS (postal člen 84(2) Pogodbe ES, ki je po spremembi postal člen 80(2) ES) izveden s sprejetjem Uredbe št. 2407/92, ki je veljala v času dejanskega stanja postopka v glavni stvari. Ni dvoma, da je Svet na podlagi člena 1(2) Uredbe št. 2407/92 s področja uporabe navedene uredbe izvzel licenciranje zračnih prevoznikov, zlasti če se zračni prevoz potnikov opravlja z zrakoplovi brez motorja, ki tako vključujejo balone na topli zrak. Glede takega prevoza je Svet v navedeni določbi izrecno pojasnil, da se za operativne licence uporablja zgolj nacionalna zakonodaja, za spričevalo letalskega prevoznika pa se uporabljata zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja. Toda kot je razvidno iz prvih dveh uvodnih izjav Uredbe št. 2407/92, je bil cilj Sveta pri sprejetju navedene uredbe do 31. decembra 1992 vzpostaviti politiko zračnega prometa za postopno uvedbo notranjega trga, ki zajema prostor brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb in kapitala. Obveznost Skupnosti, da do takrat uvede notranji trg tudi na področju prevoza, je bila določena v členu 8a Pogodbe EGP (po spremembi postal člen 7a Pogodbe, ki je po spremembi postal člen 14 ES). Ta široki cilj pa a priori vključuje tudi komercialni zračni prevoz potnikov z balonom na topli zrak, kakršen je ta v postopku v glavni stvari. Čeprav je torej izvzetje, določeno v členu 1(2) Uredbe št. 2407/92, očitno mogoče pojasniti z dejstvom, da posebnosti sektorja zračnega prevoza ne upravičujejo tega, da bi za komercialni zračni prevoz potnikov z balonom na topli zrak, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, veljala pravila iz navedene uredbe, pa to ne pomeni, da je nameraval zakonodajalec Skupnosti s tem izvzetjem tak način prevoza popolnoma izključiti s področja uporabe Pogodbe. Iz vsega navedenega je razvidno, da komercialni zračni prevoz potnikov z balonom na topli zrak, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Pogodbe ES in torej zanj velja splošno pravilo iz te pogodbe, kot je člen 12 ES. Da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, je zato treba predložena vprašanja obravnavati z vidika člena 12 ES, ki določa splošno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva (glej zlasti sodbi z dne 11. januarja 2007 v zadevi Lyyski, C‑40/05, ZOdl., str. I‑99, točka 33, in z dne 5. marca 2009 v zadevi UTECA, C‑222/07, ZOdl., str. I‑1407, točka 37). Prvo, drugo in tretje vprašanje S prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 12 ES nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za opravljanje poletov z balonom v tej državi članici pod grožnjo upravnih sankcij, če se ta ureditev ne spoštuje, –        zahteva, da ima oseba s prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, ki ima v tej drugi državi članici dovoljenje za opravljanje komercialnih poletov z balonom, prebivališče ali sedež v prvi državi članici, in –        tej osebi nalaga, naj pridobi novo dovoljenje, ne da bi se ustrezno upoštevalo to, da so pogoji za izdajo tega dovoljenja vsebinsko enaki tistim, na podlagi katerih ji je bilo že izdano dovoljenje v drugi državi članici. V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da pravila enakega obravnavanja državljanov in nedržavljanov ne prepovedujejo le očitne diskriminacije, ki temelji na državljanstvu oziroma sedežu, kar zadeva družbe, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki imajo z uporabo drugih meril razlikovanja enake posledice (sodba z dne 27. oktobra 2009 v zadevi ČEZ, C‑115/08, ZOdl., str. I‑10265, točka 92 in navedena sodna praksa). Na prvem mestu, v delu, v katerem ureditev države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, za opravljanje komercialnih poletov z balonom v državi članici zahteva obstoj prebivališča ali sedeža v tej državi članici, ta ureditev uvaja merilo razlikovanja, ki za fizične osebe temelji na kraju njihovega prebivališča, za družbe pa na kraju njihovega sedeža. Prvič, merilo razlikovanja, ki temelji na prebivališču, ima dejansko enake posledice kot diskriminacija na podlagi državljanstva, saj škoduje predvsem državljanom drugih držav članic, ker osebe, ki nimajo prebivališča na nacionalnem ozemlju, najpogosteje niso državljani te države (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 29. aprila 1999 v zadevi Ciola, C‑224/97, Recueil, str. I‑2517, točka 14; z dne 16. januarja 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑388/01, Recueil, str. I‑721, točka 14, in z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar, C‑209/03, ZOdl., str. I‑2119, točka 53). Tako različno obravnavanje je utemeljeno le, če temelji na objektivnih ugotovitvah, ki niso odvisne od državljanstva zadevnih oseb, in je sorazmerno glede na legitimen cilj nacionalnega prava (zgoraj navedena sodba Bidar, točka 54 in navedena sodna praksa). Vendar iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi za ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, obstajala taka utemeljitev. Drugič, merilo razlikovanja, ki temelji na kraju sedeža, načeloma pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 32 te sodbe. Na drugem mestu, ureditev države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, osebo s prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, ki ima v tej drugi državi članici dovoljenje za opravljanje komercialnih poletov z balonom, zavezuje, da v prvi državi članici pridobi novo dovoljenje, ne da bi se ustrezno upoštevalo to, da so pogoji za izdajo tega dovoljenja vsebinsko enaki tistim, na podlagi katerih ji je bilo že izdano dovoljenje v drugi državi članici. Taka ureditev tako uvaja merilo razlikovanja, ki ima dejansko enake posledice kot merilo, ki temelji na državljanstvu. Taka ureditev namreč z neupoštevanjem dovoljenja, izdanega v drugi državi članici, zadevni osebi – če ta želi opravljati komercialne polete z balonom na ozemlju prve države članice – nalaga obveznost, da znova opravi vse potrebno za pridobitev dovoljenja. Toda obveznost, ki jo nalaga ta država, v praksi zadeva državljane drugih držav članic ali družbe s sedežem v drugih državah članicah. Avstrijska vlada trdi, da je obveznost pridobitve dovoljenja, ki ga izdajo avstrijski organi, upravičena z interesi varovanja življenja in zdravja potnikov ter varnosti zračnega prometa. Poleg tega zavrača ugotovitev predložitvenega sodišča, da so pogoji za izdajo dovoljenja, izdanega M. Neukirchingerju v Nemčiji, in pogoji, ki se zahtevajo v Avstriji, v bistvu enaki. V zvezi s to ugotovitvijo je treba opozoriti, da je naloga Sodišča, da v okviru razdelitve pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči upošteva dejansko stanje in pravni okvir, znotraj katerih je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, kot je oblikovano v predložitveni odločbi (sodbi z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ambulanz Glöckner, C‑475/99, Recueil, str. I‑8089, točka 10, in z dne 13. novembra 2003 v zadevi Neri, C‑153/02, Recueil, str. I‑13555, točka 35). Sodišče torej ni pristojno za odločanje o presoji, kakršna je presoja predložitvenega sodišča o podobnosti ureditve zadevnih držav članic glede pogojev izdaje zadevnih dovoljenja in licence iz postopka v glavni stvari. Glede varstva interesov, na katere se sklicuje avstrijska vlada, ni dvoma, da so ti interesi legitimni cilji. Toda kot pravilno ugotavljata poljska vlada in Komisija, to, da država članica osebi, kot je M. Neukirchinger, nalaga, naj pridobi novo dovoljenje, ne da bi se ustrezno upoštevalo to, da so pogoji za izdajo tega dovoljenja vsebinsko enaki tistim, na podlagi katerih ji je bilo že izdano dovoljenje v drugi državi članici, ni sorazmerno s sledenimi legitimnimi cilji. Ker so namreč pogoji za izdajo dovoljenj za prevoz v obeh državah vsebinsko enaki, je treba ugotoviti, da so bili interesi, na katere se sklicuje avstrijska vlada, že upoštevani pri izdaji prvega dovoljenja v Nemčiji. Iz navedenega je razvidno, da ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, dejansko pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva, okrepljeno z upravnimi sankcijami, ki se naložijo ob nespoštovanju take ureditve. Na predložena vprašanja je zato treba odgovoriti, da člen 12 ES nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za opravljanje poletov z balonom v tej državi članici pod grožnjo upravnih sankcij, če se ta ureditev ne spoštuje, –        zahteva, da ima oseba s prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, ki ima v tej drugi državi članici dovoljenje za opravljanje komercialnih poletov z balonom, prebivališče ali sedež v prvi državi članici, in –        tej osebi nalaga, naj pridobi novo dovoljenje, ne da bi se ustrezno upoštevalo to, da so pogoji za izdajo tega dovoljenja vsebinsko enaki tistim, na podlagi katerih ji je bilo že izdano dovoljenje v drugi državi članici. Stroški Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: Člen 12 ES nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za opravljanje poletov z balonom v tej državi članici pod grožnjo upravnih sankcij, če se ta ureditev ne spoštuje, – zahteva, da ima oseba s prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, ki ima v tej drugi državi članici dovoljenje za opravljanje komercialnih poletov z balonom, prebivališče ali sedež v prvi državi članici, in – tej osebi nalaga, naj pridobi novo dovoljenje, ne da bi se ustrezno upoštevalo to, da so pogoji za izdajo tega dovoljenja vsebinsko enaki tistim, na podlagi katerih ji je bilo že izdano dovoljenje v drugi državi članici. Podpisi * Jezik postopka: nemščina.

62007FJ0143

et

1. Ametnikud – Lähetus teenistuse huvides (Personalieeskirjad, artikli 37 esimene lõik punkt a, teine taane) 2. Ametnikud – Hagi – Põhjendatud huvi – Hagi, mis on esitatud komisjoni esinduse juhi ametikohale esitatud kandidatuuri tagasilükkamise peale – Eelvaliku voorus kandidatuuri tagasilükkamine – Vastuvõetavus 1. Komisjoni esinduste juhtide täidetavate ülesannete „poliitiline ja tundlik iseloom” ei õigusta iseenesest ametnikule lähetuses oleva ametniku seisundi omistamist. Sellise tõlgenduse andmine personalieeskirjade artikli 37 esimese lõigu punkti a teisele taandele viiks selleni, et võimaldataks vastavate volinike juures lähetust kõigile ametnikele, kes täidavad institutsioonis „poliitilisi ja tundlikke” ülesandeid, mis muidu kuuluvad keskastme juhtide vastutuse alla; see aga kahjustaks hierarhilisi seoseid, hägustades sedasama Euroopa avaliku teenistuse struktuuri ennast, mis on kehtestatud personalieeskirjade artikliga 35. Lisaks eeldab lähetus eesmärgiga „abistada isikut, kes töötab asutamislepingutega ettenähtud ametikohal”, intuitu personae usaldussuhet nimetatud isiku ja lähetuses oleva ametniku vahel, mis tähendab, et lähtuvalt vastava liikme ja kogu tema kabineti töömeetoditest võivad asjaomased isikud omavahel alaliselt sõlmida otsesed ja tihedad seosed. Sellised asjaolud nagu esinduse juhi koostatud aruannete adresseerimine otse vastutavale volinikule, esinduse juhi ja voliniku või tema kabineti liikmete vaheliste telefonikõnede pidamine, elektronkirjade vahetamine või koosolekute pidamine või samuti see, et sellise suhtluse sisu on konfidentsiaalne, ei anna iseenesest alust selle tuvastamiseks, et voliniku ja esinduse juhi vaheline töösuhe on intuitu personae . Personalieeskirjade artikli 37 esimese lõigu punkti a teise taande kohaldamine sõltub üksnes selles sättes toodud tingimustest, mitte aga tagajärgedest, mida selle sätte kohaldamine halduse jaoks kaasa toob. Teistsugune tõlgendamine võimaldaks artiklile 37 tugineda muudel eesmärkidel kui see, mille jaoks see säte on ette nähtud, ning see seadustaks menetluse kuritarvitamise. (vt punktid 64, 67, 69 ja 71) 2. Asjaolu, et hageja kandidatuur komisjoni esinduse juhi kohale jäeti kõrvale eelvaliku voorus, ei jäta teda ilma huvist vaidlustada järgnenud menetluse nõuetekohasust, kui eelvalikurühmade hinnang ei saanud ametisse nimetava isiku lõplikku otsust ette kindlaks määrata. Lisaks säilib sellisel hagejal põhjendatud huvi ka selleks, et selline õigusvastasus ei korduks mõnes analoogses valikumenetluses. (vt punkt 75) Viited: Euroopa Kohus: 7. juuni 2007, kohtuasi C‑362/05 P: Wunenburger vs. komisjon (EKL 2007, lk I‑4333, punkt 50). Esimese Astme Kohus: 5. juuli 2005, kohtuasi T‑370/03: Wunenburger vs. komisjon (EKL AT 2005, lk I‑A‑189 ja II‑853, punkt 20).

62009TJ0127

it

Fatti e procedimento anteriore al rinvio Il 21 ottobre 2008, il nome del ricorrente, sig. Abdulbasit Abdulrahim, è stato aggiunto nell’elenco redatto dal comitato per le sanzioni istituito dalla risoluzione n. 1267 (1999) del Consiglio di sicurezza delle Nazioni Unite, del 15 ottobre 1999, sulla situazione in Afghanistan (in prosieguo, rispettivamente: l’«elenco del comitato per le sanzioni» e il «comitato per le sanzioni»). Quest’aggiunta è stata oggetto del comunicato stampa SC/9481 del comitato per le sanzioni, pubblicato il 23 ottobre 2008. Con il regolamento (CE) n. 1330/2008 della Commissione, del 22 dicembre 2008, recante centotreesima modifica del regolamento (CE) n. 881/2002 del Consiglio che impone specifiche misure restrittive nei confronti di determinate persone ed entità associate a Osama bin Laden, alla rete Al-Qaeda e ai Talibani ( GU L 345, pag. 60 ), il nome del sig. Abdulrahim è stato quindi aggiunto all’elenco delle persone ed entità i cui fondi e altre risorse economiche devono essere congelati in forza del regolamento (CE) n. 881/2002 del Consiglio, del 27 maggio 2002, che impone specifiche misure restrittive nei confronti di determinate persone ed entità associate a Osama bin Laden, alla rete Al-Qaeda e ai Talibani e abroga il regolamento (CE) n. 467/2001 [del Consiglio] che vieta l’esportazione di talune merci e servizi in Afghanistan, inasprisce il divieto dei voli e estende il congelamento dei capitali e delle altre risorse finanziarie nei confronti dei Talibani dell’Afghanistan ( GU L 139, pag. 9 ) (in prosieguo: l’«elenco controverso»). Nel punto 1 dell’allegato al regolamento n. 1330/2008, tale aggiunta è stata motivata nel modo seguente: «(…) Altre informazioni: a) (…); b) coinvolto nella raccolta di fondi per conto del Gruppo combattente islamico libico (Libyan Islamic Fighting Group); c) ha ricoperto alte cariche nel [Libyan Islamic Fighting Group] nel Regno Unito; d) associato ai direttori della SANABEL Relief Agency, Ghuma Abd’rabbah, Taher Nasuf e Abdulbaqi Mohammed Khaled e ai membri del [Libyan Islamic Fighting Group] nel Regno Unito tra cui Ismail Kamoka, alto membro del [Libyan Islamic Fighting Group] nel Regno Unito che è stato riconosciuto colpevole di finanziamento terroristico e condannato nel Regno Unito nel giugno 2007». Il considerando 5 del regolamento n. 1330/2008 specifica che, «poiché l’elenco [del comitato per le sanzioni] non contiene gli indirizzi attuali delle persone fisiche interessate, occorre pubblicare un avviso sulla Gazzetta ufficiale affinché le persone interessate possano mettersi in contatto con la Commissione [delle Comunità europee] e la Commissione possa successivamente informare le persone fisiche interessate dei motivi su cui si basa il presente regolamento, dare loro la possibilità di fare osservazioni in proposito e riesaminare il presente regolamento in funzione delle osservazioni e delle eventuali informazioni supplementari disponibili». L’avviso in questione è stato pubblicato sulla Gazzetta ufficiale del 30 dicembre 2008 (C 330, pag. 106). Con atto introduttivo il cui originale sottoscritto è pervenuto presso la cancelleria del Tribunale il 15 aprile 2009, il sig. Abdulrahim ha proposto un ricorso contro il Consiglio dell’Unione europea e la Commissione delle Comunità europee, avente sostanzialmente ad oggetto, da un lato, una domanda di annullamento del regolamento n. 881/2002, come modificato dal regolamento n. 1330/2008, oppure di quest’ultimo regolamento, nella parte in cui tali atti lo riguardano, e, dall’altro, una domanda di risarcimento del danno asseritamente causato da questi atti. Tale ricorso è stato registrato con il numero di ruolo T‑127/09. Essendo venuta a conoscenza dell’indirizzo del sig. Abdulrahim a seguito della notifica del ricorso, la Commissione ha comunicato a quest’ultimo i motivi del suo inserimento nell’elenco controverso con lettera datata 3 luglio 2009. L’allegato a tale lettera, intitolato «Motivi dell’inserimento» (in prosieguo: la «motivazione»), è così formulato: «Adbulbasit Abdulrahim (...) è stato inserito [nell’elenco del comitato per le sanzioni ] il 21 ottobre 2008, in applicazione dei paragrafi 1 e 2 della risoluzione n. 1822 (2008) [del Consiglio di sicurezza delle Nazioni Unite] come associato al Libyan Islamic Fighting Group (LIFG) per aver partecipato al finanziamento, all’organizzazione, alla facilitazione, alla preparazione o all’esecuzione di atti o attività per, in associazione con, in nome o per conto di questa entità o per sostenerla. Altre informazioni Il Libyan Islamic Fighting Group (LIFG (...)) è un gruppo estremista islamista costituito nel 1990. Lo scopo iniziale del [Libyan Islamic Fighting Group] era quello di sostituire il regime del colonnello Gheddafi con uno Stato islamico rigoroso. Negli anni ’90, il [Libyan Islamic Fighting Group] ha organizzato diverse operazioni all’interno della Libia, ivi compreso il tentativo di assassinare il colonnello Gheddafi nel 1996. In seguito all’azione del governo libico, che ha portato alla morte o all’arresto di un certo numero di membri del [Libyan Islamic Fighting Group], numerosi membri del [Libyan Islamic Fighting Group] hanno abbandonato la Libia. Il 3 novembre 2007, il [Libyan Islamic Fighting Group] si è ufficialmente fuso con Al-Qaeda. La fusione è stata annunciata tramite un sito web jihadista aderente ad Al-Qaeda (il gruppo media Al-Saheb). La fusione è stata annunciata con due videomessaggi; il primo dal comandante in seconda di Al-Qaeda, Ayman Al-Zawahiri, il secondo da Abu Laith Al Libi, che all’epoca era un membro importante del [Libyan Islamic Fighting Group], e un importante dirigente mujahidin e istruttore per Al-Qaeda in Afghanistan, ucciso da un attacco missilistico US nel gennaio 2008. Il [Libyan Islamic Fighting Group] fa parte del movimento Al-Qaeda che continua a minacciare la pace e la sicurezza globali. Di conseguenza, il 6 ottobre 2001, le Nazioni Unite hanno aggiunto il [Libyan Islamic Fighting Group] al loro elenco aggiornato delle entità associate ad Al-Qaeda. Il [Libyan Islamic Fighting Group] è stato bandito dal Regno Unito come organizzazione terrorista in forza del Terrorism Act 2000, con effetti a partire dal 14 ottobre 2005. A causa del suo coinvolgimento consapevole in un’entità che si è associata ad Al-Qaeda e alle sue attività terroristiche, [il sig. Abdulrahim] soddisfa i criteri per essere individuato dal [comitato per le sanzioni]. Secondo le informazioni di cui dispone il governo del Regno Unito, Abdulbasit Abdulrahim è considerato un estremista islamista coinvolto in attività in rapporto con il terrorismo. Egli ha occupato in precedenza posti di alto livello in seno al Libyan Islamic Fighting Group e resta in stretto contatto con i massimi responsabili del [Libyan Islamic Fighting Group] nel Regno Unito. Egli è uno stretto collaboratore dei direttori dell’agenzia di soccorso Sanabel – un’organizzazione caritativa libica indicata dalle Nazioni Unite come finanziatore del [Libyan Islamic Fighting Group] (...). Egli è anche strettamente legato a Ghuma Abd’rabbah, Tahir Nassuf e Abdulbaqi Mohammed Khaled, i quali sono tutti oggetto di schedature in corso delle Nazioni Unite (...). Gli stretti collaboratori del sig. Abdulrahim comprendono Ismail Kamoka, un dirigente del [Libyan Islamic Fighting Group] nel Regno Unito. L’11 giugno 2007, il sig. Kamoka si è dichiarato colpevole nel Regno Unito in risposta a un’accusa di “concludere un accordo o essere implicato in un accordo allo scopo di mettere a disposizione di terzi beni in violazione della sezione 17 del Terrorism Act 2000”. I dettagli del reato erano che il sig. Kamoka, insieme ad altri due individui, “il 3 ottobre 2005 o in precedenza avevano concluso un accordo o erano stati implicati in un accordo a seguito del quale determinati beni erano stati o dovevano essere messi a disposizione di terzi, nella consapevolezza o avendo ragionevoli motivi di sospettare che questi beni sarebbero stati o potevano essere utilizzati a scopi di terrorismo”. Il sig. Kamoka è stato condannato a una pena detentiva di tre anni e nove mesi. (…)». La motivazione così comunicata dalla Commissione corrisponde alla «motivazione sintetica» allegata alla lettera inviata al sig. Abdulrahim dal Ministero degli Affari Esteri e del Commonwealth del Regno Unito di Gran Bretagna e Irlanda del Nord (UK Foreign and Commonwealth Office; in prosieguo: il «FCO») il 5 novembre 2008 e il 23 febbraio 2009. Essa corrisponde parimenti alla «motivazione sintetica» che ha accompagnato l’iscrizione del sig. Abdulrahim sull’elenco del comitato per le sanzioni, quale pubblicato il 9 marzo 2009. Con atto separato, depositato presso la cancelleria del Tribunale il 30 luglio 2009, la Commissione ha sollevato un’eccezione di irricevibilità a titolo dell’articolo 114 del regolamento di procedura del Tribunale. Il sig. Abdulrahim ha risposto alla lettera della Commissione del 3 luglio 2009 con una lettera dei suoi legali del 19 agosto 2009, corredata di una serie di allegati destinati a confutare le asserzioni della Commissione. Con ordinanza del Tribunale (Settima Sezione) del 17 dicembre 2009, l’eccezione d’irricevibilità è stata unita al merito e le spese sono state riservate. Con ordinanza del presidente della Settima Sezione del Tribunale del 26 ottobre 2009, al sig. Abdulrahim è stato concesso il beneficio del gratuito patrocinio e il sig. J. Jones e la sig.ra M. Arani sono stati designati quali suoi rappresentanti. Con ordinanza del presidente della Settima Sezione del Tribunale del 14 aprile 2010, detta ordinanza del 26 ottobre 2009 è stata modificata nella parte in cui designava il sig. Jones e la sig.ra Arani come avvocati del sig. Abdulrahim. Ai sensi del punto 2 del dispositivo di questa nuova ordinanza, i sigg. H. Miller ed E. Grieves sono stati designati come avvocati incaricati di rappresentare il sig. Abdulrahim, con effetti a partire dall’11 marzo 2010. Con decisione del 3 marzo 2010, il presidente della Settima Sezione del Tribunale ha negato il versamento agli atti di un «controricorso supplementare» del Consiglio, pervenuto presso la cancelleria del Tribunale il 5 febbraio 2010. Il Consiglio si è opposto a tale decisione con lettera del 16 marzo 2010. Poiché la composizione delle sezioni del Tribunale è stata modificata a partire dal nuovo anno giudiziario, il giudice relatore è stato assegnato alla Seconda Sezione, alla quale, di conseguenza, è stata attribuita la causa. Il 22 dicembre 2010, il comitato per le sanzioni ha deciso di cancellare il nome del sig. Abdulrahim dal suo elenco. Il 6 gennaio 2011 gli avvocati del sig. Abdulrahim hanno scritto alla Commissione per chiedere la cancellazione del suo nome dall’elenco controverso. Con il regolamento (UE) n. 36/2011 della Commissione, del 18 gennaio 2011, recante centoquarantatreesima modifica del regolamento n. 881/2002 ( GU L 14, pag. 11 ), il nome del sig. Abdulrahim è stato espunto dall’elenco controverso. Con atto pervenuto presso la cancelleria del Tribunale il 9 marzo 2011, il sig. Abdulrahim ha inoltrato una domanda di gratuito patrocinio complementare a titolo dell’articolo 94 del regolamento di procedura, al fine di proseguire il ricorso. Con ordinanza del presidente della Seconda Sezione del Tribunale del 10 giugno 2011 tale domanda è stata parzialmente accolta. Con lettera pervenuta presso la cancelleria del Tribunale il 27 luglio 2011, la Commissione ha trasmesso a quest’ultimo una copia del regolamento n. 36/2011. Con lettera della cancelleria del Tribunale del 17 novembre 2011, le parti sono state invitate a pronunciarsi per iscritto sulle conseguenze da trarre, con particolare riguardo all’oggetto del ricorso, dall’adozione del regolamento n. 36/2011. Le parti hanno ottemperato a tali domande nei termini impartiti. Con ordinanza del 28 febbraio 2012 (in prosieguo: l’«ordinanza di non luogo»), il Tribunale (Seconda Sezione) ha deciso che non occorreva più statuire sulla domanda di annullamento, senza che fosse necessario di conseguenza pronunciarsi preventivamente sulla sua ricevibilità. Per quanto riguarda la domanda di risarcimento, il Tribunale l’ha respinta in quanto, in ogni caso, manifestamente infondata. Il Tribunale inoltre, da un lato, ha ripartito l’onere delle spese relative alla domanda di annullamento e, dall’altro, ha condannato il sig. Abdulrahim all’integralità delle spese relative alla domanda di risarcimento. Con atto introduttivo depositato presso la cancelleria della Corte il 13 maggio 2012, il sig. Abdulrahim ha proposto un’impugnazione avverso l’ordinanza di non luogo. Con sentenza del 28 maggio 2013, Abdulrahim/Consiglio e Commissione (C‑239/12 P, in prosieguo: la «sentenza di rinvio»), la Corte ha annullato l’ordinanza di non luogo, nella parte in cui essa decideva che non occorresse più statuire sul ricorso di annullamento, e ha rinviato la causa dinanzi al Tribunale affinché esso si pronunci di nuovo sul ricorso di annullamento del sig. Abdulrahim, riservando la pronuncia sulle spese. In sostanza, la Corte ha giudicato che il Tribunale aveva commesso un errore di diritto concludendo che il sig. Abdulrahim aveva perso il suo interesse all’azione di annullamento, a seguito dell’adozione del regolamento n. 36/2011. Procedimento e conclusioni delle parti a seguito del rinvio La causa è stata assegnata alla Seconda Sezione del Tribunale. Poiché con l’inizio del nuovo anno giudiziario la composizione delle sezioni del Tribunale è stata modificata, il giudice relatore è stato assegnato alla Terza Sezione alla quale, di conseguenza, la causa è stata riattribuita. Conformemente all’articolo 119, paragrafo 1, del regolamento di procedura, le parti hanno depositato memorie sotto forma di osservazioni scritte. Nelle sue osservazioni, depositate presso la cancelleria del Tribunale il 13 agosto 2013, il sig. Abdulrahim chiede che il Tribunale voglia: — annullare il regolamento n. 1330/2008 nella parte in cui esso lo riguarda; — concedergli il rimborso delle spese relative al procedimento dinanzi al Tribunale, sia prima che dopo il rinvio da parte della Corte, e, in ogni caso, al procedimento dinanzi alla Corte. Nelle sue osservazioni depositate presso la cancelleria del Tribunale il 30 settembre 2013, il Consiglio chiede che il Tribunale voglia respingere il ricorso di annullamento in quanto irricevibile e condannare il sig. Abdulrahim alle spese di causa. Nelle sue osservazioni depositate presso la cancelleria del Tribunale il 27 settembre 2013, la Commissione chiede che il Tribunale voglia dichiarare il ricorso di annullamento irricevibile e condannare il sig. Abdulrahim alle spese. Su relazione del giudice relatore, il Tribunale (Terza Sezione) ha deciso di avviare la fase orale e, nell’ambito delle misure di organizzazione del procedimento previste nell’articolo 64 del regolamento di procedura, ha invitato i convenuti a produrre, se del caso, tutte le informazioni e tutti gli elementi di prova, riservati o meno, eventualmente in possesso di dette istituzioni in merito ai fatti esposti nella motivazione del comitato per le sanzioni e che essi giudichino rilevanti ai fini del sindacato giurisdizionale che il Tribunale deve esercitare alle condizioni e nei limiti stabiliti dalla Corte nella sentenza del 18 luglio 2013, Commissione e a./Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P e C‑595/10 P, in prosieguo: la «sentenza Kadi II»). Le parti hanno risposto a tale richiesta entro i termini fissati. Le parti hanno esposto le loro difese orali e hanno risposto ai quesiti del Tribunale durante l’udienza del 4 febbraio 2014, in esito alla quale la fase orale è stata chiusa e la causa è passata in decisione. In fatto Il sig. Abdulrahim espone di essere un cittadino britannico nato in Libia e di essere stato iscritto, in un primo tempo, nell’elenco del comitato per le sanzioni, dopo sull’elenco controverso, in qualità di persona sospettata di sostenere il terrorismo, su domanda del Regno Unito. Quest’iscrizione era stata inizialmente motivata, in una lettera del FCO datata 5 novembre 2008, con la circostanza che egli era membro del Libyan Islamic Fighting Group (in prosieguo: il «LIFG»), che questa entità era collegata ad Al-Qaeda e che essa soddisfaceva quindi i criteri di designazione da parte del comitato per le sanzioni. Tuttavia, a partire dal 4 novembre 2009, il FCO si sarebbe attivato per ottenere la cancellazione del suo nome dall’elenco del comitato per le sanzioni. Il sig. Abdulrahim sostiene peraltro di non essere mai stato oggetto di nessun procedimento nel Regno Unito o altrove, collegato al suo presunto coinvolgimento nella rete Al-Qaeda o nel terrorismo. Pertanto, egli non sarebbe mai stato in condizione di dimostrare la sua innocenza. In diritto Sulla portata del presente ricorso a seguito del rinvio da parte della Corte Come giustamente rilevato dal Consiglio, la decisione del Tribunale sulla domanda di risarcimento e sulle spese sostenute a titolo di tale domanda, contenuta nell’ordinanza di non luogo, non è stata colpita dall’impugnazione e, di conseguenza, ha acquisito forza di giudicato. Pertanto, occorre pronunciarsi solo sulla domanda di annullamento. Sulla ricevibilità del ricorso Nel caso di specie, è pacifico che il termine di ricorso di due mesi previsto dall’articolo 230, quinto comma, CE, quale calcolato dalle parti a decorrere dalla fine del quattordicesimo giorno successivo alla pubblicazione del regolamento n. 1330/2008 sulla Gazzetta ufficiale, conformemente all’articolo 102, paragrafo 1, del regolamento di procedura, e aumentato del termine forfettario in ragione della distanza di dieci giorni previsto dall’articolo 102, paragrafo 2, di detto regolamento, scadeva il 16 marzo 2009. È parimenti pacifico che una copia del ricorso sottoscritta e dei suoi allegati è pervenuta mediante telefax alla cancelleria del Tribunale il 16 marzo 2009, che le copie autenticate di questo ricorso sono giunte in cancelleria il 26 marzo 2009, così come un esemplare di quest’ultimo recante una nuova firma, diversa dalla firma apposta sulla copia ricevuta mediante telefax, e che l’originale sottoscritto del ricorso è pervenuto alla cancelleria del Tribunale solo il 15 aprile 2009, ossia dopo la scadenza del termine di dieci giorni successivi all’invio mediante telefax, stabilito dall’articolo 43, paragrafo 6, del regolamento di procedura. Da ciò discende che il ricorso è stato presentato oltre il termine stabilito da dette disposizioni. Il ricorso risulta parimenti proposto oltre i termini se, invece di calcolare questi ultimi a partire dalla pubblicazione del regolamento n. 1330/2008 sulla Gazzetta ufficiale, il 23 dicembre 2008, come fatto dalle parti nelle loro memorie, essi siano calcolati a partire dalla data della comunicazione pubblicata all’attenzione degli interessati sulla Gazzetta ufficiale il 30 dicembre 2008 (v. precedente punto 4), come prescritto dalla Corte nella sentenza del 23 aprile 2013, Gbagbo e a./Consiglio (da C‑478/11 P a C‑482/11 P, punti da 53 a 59). Tuttavia, dalla documentazione agli atti e dalle spiegazioni del sig. Abdulrahim contenute, in particolare, in una lettera indirizzata alla cancelleria del Tribunale l’8 maggio 2009, suffragate dalla documentazione alla stessa allegata, si evince che gli avvocati di quest’ultimo si sono rivolti a un servizio postale dipendente dall’operatore postale storico presso il Regno Unito (in prosieguo: il «servizio postale») il 16 marzo 2009 intorno alle ore 17.00, allo scopo di far pervenire l’originale sottoscritto del ricorso e le sue copie autenticate alla cancelleria del Tribunale a Lussemburgo. L’indirizzo postale della cancelleria risulta correttamente indicato sulla busta del servizio postale utilizzata in tal occasione, e il prezzo del servizio, pari a 37,29 lire sterline (GBP), è stato debitamente corrisposto. Il 25 marzo 2009, avvertiti telefonicamente dalla cancelleria del Tribunale del fatto che quest’ultimo non aveva ancora ricevuto i documenti in tal modo affidati al servizio postale, gli avvocati del sig. Abdulrahim hanno inviato allora alla cancelleria nuove copie autenticate del ricorso, il giorno stesso, tramite il servizio di posta internazionale DHL. Nella stessa occasione, essi hanno inviato alla cancelleria del Tribunale un esemplare del ricorso recante una nuova firma originale, diversa però dalla firma apposta sull’originale. Questi documenti sono pervenuti presso la cancelleria del Tribunale il 26 marzo 2009. Successivamente è risultato che, per un motivo rimasto inspiegato, il servizio postale non aveva inoltrato i documenti in questione, che sono stati restituiti agli avvocati del sig. Abdulrahim, senza nessuna spiegazione, il 14 aprile 2009. Il giorno stesso, questi ultimi si sono allora rivolti di nuovo alla DHL, la quale ha fatto pervenire l’originale firmato del ricorso, alla cancelleria del Tribunale, già il giorno dopo. Nella sua citata ordinanza di gratuito patrocinio del 26 ottobre 2009 il presidente della Settima Sezione del Tribunale ha giudicato che non si può escludere che questi elementi e spiegazioni dimostrino l’esistenza di un caso fortuito di forza maggiore, ai sensi dell’articolo 45 dello statuto della Corte di giustizia, o di un errore scusabile che ha impedito al sig. Abdulrahim di depositare l’originale firmato del ricorso nella cancelleria del Tribunale nel termine di dieci giorni successivi all’invio della copia di detto originale mediante telefax, stabilito dall’articolo 43, paragrafo 6, del regolamento di procedura. Ciò nondimeno, il Consiglio e la Commissione ribadiscono che le circostanze allegate dal sig. Abdulrahim non possono essere considerate circostanze eccezionali, di caso fortuito o di forza maggiore, ai sensi dell’articolo 45, secondo comma, dello statuto della Corte e di una giurisprudenza consolidata. In primo luogo, il sig. Abdulrahim avrebbe scelto di utilizzare il servizio meno affidabile offerto dal servizio postale, per quanto concerne i termini di consegna e le possibilità di sorveglianza dell’invio. La ricevuta allegata alla lettera dei suoi avvocati dell’8 maggio 2009 rivelerebbe in effetti che il servizio scelto era un servizio senza sorveglianza. Secondo il sito internet del servizio postale, inoltre, questo servizio presenterebbe termini di consegna di almeno quattro giorni, mentre gli altri due servizi proposti da questa società proporrebbero una sorveglianza e beneficierebbero di termini di consegna da uno a tre giorni. In secondo luogo, il sig. Abdulrahim non avrebbe verificato presso la cancelleria del Tribunale se l’originale del ricorso fosse stato depositato prima della scadenza. Egli avrebbe reagito solo dopo aver ricevuto una telefonata dalla cancelleria. Ebbene, in tale momento, ossia alla vigilia della scadenza del termine, sarebbe già stato troppo tardi per recuperare l’originale del ricorso presso il servizio postale e rinviarlo al Tribunale entro i termini. Alla luce di ciò, secondo la Commissione il sig. Abdulrahim non potrebbe basarsi sul cattivo funzionamento o sull’inadeguatezza del servizio postale per evitare gli effetti della decadenza dei termini del suo ricorso. A questo proposito occorre ricordare che, secondo una giurisprudenza consolidata, l’articolo 45 dello statuto della Corte si applica in caso di difficoltà anormali, indipendenti dalla volontà della persona e che appaiono inevitabili a dispetto di tutte le precauzioni adottate (sentenze della Corte del 9 febbraio 1984, Acciaierie e Ferriere Busseni/Commissione, 284/82, Racc. pag. 557 , punto 11; del 26 novembre 1985, Cockerill-Sambre/Commissione, 42/85, Racc. pag. 3749 , punto 10, e ordinanza della Corte dell’8 novembre 2007, Belgio/Commissione, C-242/07 P, Racc. pag. I-9757 , punti 16 e 17). La Corte ha ricordato recentemente che spetta all’interessato dimostrare, da un lato, che circostanze anormali, imprevedibili e a lui estranee hanno avuto come conseguenza l’impossibilità per lui di osservare i termini di ricorso previsti dall’articolo 263, sesto comma, TFUE e, dall’altro, che egli non poteva premunirsi contro le conseguenze di dette circostanze adottando le misure idonee senza sobbarcarsi a sacrifici eccessivi (sentenza Gbagbo e a./Consiglio, cit., punto 72). In particolare, l’operatore deve seguire attentamente lo svolgimento della procedura in corso e, segnatamente, dar prova di diligenza al fine di rispettare i termini impartiti (v. sentenza della Corte del 22 settembre 2011, Bell & Ross/UAMI, C-426/10 P, Racc. pag. I-8849 , punto 48, e giurisprudenza ivi citata). Nel caso di specie, dai fatti e dalle circostanze riferiti nei precedenti punti da 37 a 39 nonché dalla documentazione agli atti si evince che gli avvocati del sig. Abdulrahim hanno dato prova di tutta la diligenza richiesta e che essi, in particolare, si sono puntualmente uniformati al punto 7 delle istruzioni pratiche alle parti, ai sensi del quale l’originale sottoscritto del ricorso dev’essere spedito «senza indugio, subito dopo l’invio della copia [mediante telefax]». Infatti, l’originale sottoscritto del ricorso è stato trasmesso al servizio postale il 16 marzo 2009, ossia il giorno stesso dell’invio della copia mediante telefax. Il Tribunale ritiene peraltro che detti avvocati potevano ragionevolmente aspettarsi che detto originale sottoscritto giungesse in cancelleria in un termine inferiore a quello di dieci giorni di cui essi disponevano a tale scopo, a decorrere dal 16 marzo 2009. Infatti, essi si erano indirizzati a tal fine a un servizio considerato affidabile, dipendente dall’operatore postale storico nel Regno Unito. Del resto, il servizio postale afferma, sul proprio sito internet, che esso garantisce normalmente la consegna di un plico destinato a Lussemburgo, nell’ambito del suo servizio ordinario, ossia quello al quale hanno fatto ricorso gli avvocati del sig. Abdulrahim, in un termine oscillante tra i quattro e i sei giorni, ossia ampiamente inferiore ai dieci giorni di cui questi ultimi disponevano, e che lasciava loro un confortevole margine di sicurezza. Certamente, come rilevano la Commissione e il Consiglio, il servizio postale propone altri due servizi di posta internazionale, notevolmente più costosi, che garantiscono normalmente la consegna di un plico siffatto in un termine che varia da due a tre giorni e che consentono, per di più, la sorveglianza sull’invio (tracking). Tuttavia, non si può pretendere da un ricorrente, a fortiori quando quest’ultimo gode, come nel caso di specie, del gratuito patrocinio, che egli scelga il servizio postale internazionale più costoso fra quelli proposti da un operatore postale, quando il servizio meno caro proposto dallo stesso operatore sembra idoneo, in linea di principio, a garantire la consegna dell’originale sottoscritto del ricorso alla cancelleria del Tribunale nel termine prescritto. Quanto alla circostanza che gli avvocati del sig. Abdulrahim non si sono assicurati, prendendo contatto con la cancelleria del Tribunale, dell’effettivo ricevimento da parte di quest’ultima dell’originale sottoscritto del ricorso, essa non è determinante alla luce della giurisprudenza, la quale non pretende specificamente il compimento di un simile atto, tanto più che i termini sono fatti, in linea di principio, per essere sfruttati (sentenza della Corte del 19 aprile 1988, Inter-Kom, 71/87, Racc. pag. 1979 , punto 20, e sentenza del Tribunale del 20 giugno 2006, Grecia/Commissione, T‑251/04, non pubblicata nella Raccolta, punto 53). Ad ogni modo, non c’era più nulla che gli avvocati del sig. Abdulrahim potessero fare per porre rimedio alle carenze del servizio postale, una volta trasmesso a detto servizio l’originale sottoscritto del ricorso, poiché, proprio a causa di tali carenze, l’originale in questione era andato «smarrito» e pertanto non poteva più essere recuperato da loro, a prescindere dalla loro diligenza e dai loro sforzi, per poterlo consegnare con altri mezzi alla cancelleria del Tribunale. In particolare, alla data del 25 marzo 2009 così come nei giorni immediatamente precedenti, se non avessero voluto limitarsi ad aspettare sperando nel contempo che il servizio postale ritrovasse e consegnasse in tempo utile l’originale smarrito, gli avvocati del sig. Abdulrahim disponevano in realtà di un solo «espediente» per tentare di rimediare alle mancanze del servizio postale, ossia inviare direttamente alla cancelleria del Tribunale un esemplare del ricorso munito di una nuova firma originale, destinato a sostituire il vecchio originale smarrito. È proprio questo il comportamento che essi hanno adottato, come illustrato durante l’udienza. Alla luce di ciò, il Tribunale ritiene che gli avvocati del sig. Abdulrahim hanno dato prova di piena diligenza nel tentativo di rimediare allo smarrimento fortuito dell’originale firmato del ricorso e di rispettare in tal modo i termini stabiliti. Le circostanze integranti, in base alla giurisprudenza, l’ipotesi del caso fortuito sono pertanto soddisfatte nel caso di specie, dato che il superamento dei termini di ricorso è interamente ed esclusivamente imputabile al cattivo funzionamento o alle mancanze, rimaste inspiegate, del servizio postale, che non erano normalmente prevedibili, alle quali si è tentato di porre rimedio con la massima diligenza. Dal complesso delle precedenti considerazioni si evince che l’eccezione di irricevibilità sollevata dalla Commissione e sostenuta dal Consiglio dev’essere respinta. Sulla ricevibilità delle osservazioni scritte depositate dal sig. Abdulrahim dopo il rinvio Il Consiglio fa osservare che le osservazioni del sig. Abdulrahim sul proseguimento del procedimento sono state inviate al Tribunale mediante posta elettronica del 26 luglio 2013 laddove, a suo parere, l’originale sottoscritto di tali osservazioni è stato depositato dopo la scadenza del termine di dieci giorni stabilito dall’articolo 43, paragrafo 6, del regolamento di procedura. Di conseguenza, la data da considerare come quella di deposito di tali osservazioni sarebbe il 13 agosto 2013. Pertanto, il Consiglio reputa queste osservazioni irricevibili, in quanto depositate dopo la scadenza del termine di due mesi previsto dall’articolo 119, paragrafo 1, lettera a), del regolamento di procedura. A questo riguardo, il Consiglio parte dalla premessa che detto termine di due mesi decorrente dalla notifica fatta all’interessato della sentenza di rinvio, aumentato del termine forfettario in ragione della distanza di dieci giorni, era già scaduto alla data del 13 agosto 2013. Ebbene, dagli elementi figuranti agli atti del procedimento risulta che questo termine scadeva in realtà quello stesso giorno, il 13 agosto 2013. Infatti, la notifica al sig. Abdulrahim della sentenza di rinvio è stata effettuata mediante consegna a quest’ultimo di detta sentenza, mediante invio raccomandato per posta di cui egli ha accusato ricevuta il 3 giugno 2013. Pertanto, il termine di cui all’articolo 119, paragrafo 1, lettera a), del regolamento di procedura, aumentato del termine forfettario in ragione della distanza di dieci giorni, è scaduto il 13 agosto 2013. Di conseguenza, le osservazioni scritte del sig. Abdulrahim sono state effettivamente depositate presso la cancelleria del Tribunale l’ultimo giorno compreso in detto termine, e non le si deve respingere come irricevibili. Nel merito del ricorso di annullamento Formalmente, il sig. Abdulrahim invoca quattro motivi a sostegno del suo ricorso di annullamento. Il primo verte su una violazione del diritto di essere sentiti. Il secondo è basato sulla violazione del suo diritto a un controllo giurisdizionale effettivo e/o del suo diritto a un equo processo, quali tutelati dagli articoli 6 e 13 della Convenzione europea per la salvaguardia dei diritti dell’uomo e delle libertà fondamentali, firmata a Roma il 4 novembre 1950, e proclamati dall’articolo 47 della Carta dei diritti fondamentali dell’Unione europea. Il terzo è basato su una violazione del suo diritto al pacifico godimento dei propri beni e della sua proprietà. Il quarto è basato su una violazione del suo diritto al rispetto della vita privata e familiare. Sostanzialmente, la Corte ha anche rilevato, nel punto 75 della sentenza di rinvio, che il sig. Abdulrahim non aveva soltanto invocato motivi basati sulla violazione dei diritti della difesa, ma che egli «negava (…) di essere legato ad Al-Qaeda» e «sosteneva che la sua iscrizione nell’elenco controverso era avvenuta soltanto in quanto faceva parte di una comunità di rifugiati libici, alcuni dei quali, secondo le autorità del Regno Unito, sarebbero stati implicati in attività terroristiche». Ebbene, per quanto concerne il procedimento giudiziario, la Corte ha dichiarato, nella sua sentenza Kadi II (punto 119), che, in caso di contestazione da parte dell’interessato della legittimità della decisione di iscrivere o di mantenere il suo nome sull’elenco controverso, il giudice dell’Unione deve assicurarsi segnatamente, a titolo del controllo giurisdizionale sulla legittimità della motivazione su cui si basa una siffatta decisione, che quest’ultima poggi su un fondamento materiale sufficientemente solido. Ciò implica una verifica dei fatti addotti nella motivazione sottesa a tale decisione, cosicché il controllo giurisdizionale non si limita alla valutazione dell’astratta verosimiglianza della motivazione dedotta, ma consiste invece nell’accertare che la motivazione, o per lo meno uno dei suoi elementi, considerato di per sé sufficiente a suffragare la decisione medesima, siano fondati. A tal fine, è compito del giudice dell’Unione procedere a detto esame chiedendo eventualmente all’autorità competente dell’Unione di produrre informazioni o elementi di prova, riservati o meno, rilevanti ai fini di un esame siffatto (sentenza Kadi II, punto 120; v. anche, per analogia, sentenza della Corte del 4 giugno 2013, ZZ, C‑300/11, punto 59). È proprio allo scopo di conformarsi, nel caso di specie, a queste modalità che la Corte ha stabilito per il controllo giurisdizionale spettante al giudice dell’Unione che il Tribunale ha adottato la misura di organizzazione del procedimento descritta nel precedente punto 28. Infatti, in caso di contestazione, è all’autorità competente dell’Unione che incombe il compito di dimostrare la fondatezza della motivazione posta a carico dell’interessato, e non già a quest’ultimo di produrre la prova negativa dell’infondatezza di tale motivazione (sentenza Kadi II, punto 121). A questo fine, non è richiesto che detta autorità produca dinanzi al giudice dell’Unione tutte le informazioni e gli elementi probatori attinenti alla motivazione fornita dal comitato per le sanzioni. Tuttavia è importante che le informazioni o gli elementi prodotti suffraghino la motivazione contestata all’interessato (sentenza Kadi II, punto 122). Se l’autorità competente dell’Unione si trova nell’impossibilità di esaudire la richiesta del giudice dell’Unione, quest’ultimo deve allora fondarsi sui soli elementi comunicatigli, ossia, nel caso di specie, le indicazioni contenute nella motivazione fornita dal comitato per le sanzioni, le osservazioni e gli elementi a discarico prodotti dall’interessato, nonché la risposta dell’autorità competente dell’Unione a tali osservazioni. Qualora detti elementi non consentano di accertare la fondatezza di un motivo, il giudice dell’Unione espunge tale motivo da quelli posti a fondamento della decisione di iscrizione o di mantenimento dell’iscrizione in oggetto (sentenza Kadi II, punto 123). Se viceversa l’autorità competente dell’Unione fornisce informazioni o elementi di prova rilevanti, il giudice dell’Unione deve verificare l’esattezza materiale dei fatti dedotti alla luce di queste informazioni o elementi e valutare l’efficacia probatoria di questi ultimi, in funzione delle circostanze del caso di specie e alla luce delle eventuali osservazioni presentate, segnatamente, dall’interessato al loro riguardo (sentenza Kadi II, punto 124), eventualmente facendo ricorso a tecniche che consentano di conciliare, da un lato, le legittime considerazioni di sicurezza riguardanti la natura e le fonti informative prese in considerazione per l’adozione dell’atto in questione e, dall’altro, la necessità di garantire adeguatamente al cittadino il rispetto dei suoi diritti processuali, seguendo la condotta suggerita dalla Corte nei punti da 125 a 129 della sua sentenza Kadi II. In considerazione della natura preventiva delle misure restrittive in questione, se, nel quadro del suo controllo della legittimità dell’atto impugnato, quale definito nei punti da 117 a 129 della sentenza Kadi II, il giudice dell’Unione ritiene che almeno uno dei motivi illustrati nella motivazione fornita dal comitato per le sanzioni è sufficientemente preciso e concreto, che esso è comprovato e che costituisce di per sé una base sufficiente per fondare tale atto, la circostanza che altri tra questi motivi non lo siano non può giustificare l’annullamento di detto atto. Nell’ipotesi inversa, esso procederà all’annullamento dell’atto impugnato (sentenza Kadi II, punto 130). Dai precedenti elementi di analisi risulta che il rispetto dei diritti della difesa e del diritto a una tutela giurisdizionale effettiva richiede, da un lato, da parte dell’autorità competente dell’Unione che essa comunichi alla persona interessata la motivazione fornita dal comitato per le sanzioni sulla quale si basa la decisione di iscrivere o mantenere il nome di detta persona sull’elenco controverso, che essa le consenta di comunicare efficacemente le sue osservazioni a tale riguardo e che essa esamini, con cura e imparzialità, la fondatezza dell’allegata motivazione alla luce delle osservazioni formulate e degli eventuali elementi di prova a discarico prodotti da tale persona (sentenza Kadi II, punto 135). Il rispetto di detti diritti implica d’altra parte che, in caso di contestazione in giudizio, il giudice dell’Unione verifichi, segnatamente, la sufficiente precisione e concretezza della motivazione fornita dal comitato per le sanzioni nonché, eventualmente, l’effettiva dimostrazione dei fatti materiali corrispondenti alla motivazione in questione alla luce degli elementi ad esso comunicati (sentenza Kadi II, punto 136). Viceversa, il fatto che l’autorità competente dell’Unione non dia accesso all’interessato e, successivamente, al giudice dell’Unione a informazioni o elementi di prova in possesso unicamente del comitato per le sanzioni o del membro dell’Organizzazione delle Nazioni Unite (ONU) interessato, collegati alla motivazione alla base della decisione in questione, non può giustificare come tale l’accertamento di una violazione di questi stessi diritti. Tuttavia, in una situazione del genere, il giudice dell’Unione, chiamato a verificare la fondatezza in fatto della motivazione fornita dal comitato per le sanzioni tenendo conto delle osservazioni e degli elementi a discarico eventualmente prodotti dall’interessato, nonché della risposta dell’autorità competente dell’Unione a tali osservazioni, non può disporre di informazioni supplementari o di elementi di prova. Di conseguenza, se è per esso impossibile accertare la fondatezza di detta motivazione, quest’ultima non può servire da fondamento alla decisione di iscrizione controversa (sentenza Kadi II, punto 137). Nel caso di specie, con la motivazione comunicata dal comitato per le sanzioni (v. precedente punto 6), al sig. Abdulrahim si contesta essenzialmente il suo «coinvolgimento consapevole in un’entità che si è associata ad Al-Qaeda e alle sue attività terroristiche», ossia al LIFG. In particolare, si contesta al sig. Abdulrahim, in primo luogo, di aver occupato posti di alto livello in seno al LIFG, in secondo luogo, di essere rimasto in stretto contatto con gli alti responsabili del LIFG nel Regno Unito, in terzo luogo, di essere uno stretto collaboratore dei direttori dell’agenzia di soccorso Sanabel, in quarto luogo, di essere strettamente collegato ai sigg. Ghuma Abd’rabbah, Tahir Nassuf e Abdulbaqi Mohammed Khaled, e, in quinto luogo, di avere come stretto collaboratore il sig. Ismail Kamoka. Per quanto concerne, in primo luogo, il motivo di ordine generale così invocato a carico del sig. Abdulrahim, esso si basa sulla duplice premessa comune, enunciata esplicitamente nella motivazione, secondo la quale, da un lato, il sig. Abdulrahim sarebbe stato «implicato» nel LIFG e, dall’altro, quest’ultimo si sarebbe in un primo tempo associato ad Al-Qaeda, e poi in un secondo tempo si sarebbe fuso con quest’organizzazione, per cui tutti i suoi membri e collaboratori soddisferebbero i criteri di designazione da parte del comitato per le sanzioni, quali persone collegate ad Al-Qaeda. Il presunto legame che il sig. Abdulrahim avrebbe mantenuto con Al-Qaeda è fondato pertanto esclusivamente sui suoi collegamenti con il LIFG, da un lato, e sulla confluenza del LIFG in Al-Qaeda, con la quale esso si sarebbe ufficialmente fuso nel novembre 2007, dall’altro. Ebbene, questa duplice premessa non risulta solidamente dimostrata e fondata in considerazione non solo delle circostanziate confutazioni del sig. Abdulrahim, ma anche degli accertamenti in fatto compiuti, nell’esercizio dei loro poteri, dai competenti giudici inglesi, in decisioni prodotte dal sig. Abdulrahim e versate agli atti. Per quanto concerne la sostanza di queste confutazioni, occorre concentrarsi particolarmente sulla dichiarazione scritta («witness statement») del sig. Abdulrahim datata 13 marzo 2009 (allegato 11 al ricorso), alla lettera dei suoi avvocati alla Commissione del 19 agosto 2009, in risposta alla motivazione (allegato 4 alla replica del Consiglio), e alla lettera dei suoi avvocati alla Commissione del 16 aprile 2010, redatta nel quadro della procedura di riesame del caso del sig. Abdulrahim (allegato 1 delle osservazioni del sig. Abdulrahim successive al rinvio). A questo proposito il sig. Abdulrahim afferma in sostanza di non essere mai stato associato ad Al-Qaeda, ad Osama bin Laden o alla rete dei Talibani e che non è stato associato in nessun modo ad attività terroristiche. Per quanto riguarda la sua presunta implicazione in Al-Qaeda, egli spiega in particolare che è scappato dalla Libia, poiché si opponeva al regime del colonnello Gheddafi e la sua vita era minacciata, ragion per cui egli ha ottenuto il diritto d’asilo nel Regno Unito. Egli afferma di aver aderito al LIFG nel 1996, poiché quest’ultimo si opponeva al colonnello Gheddafi e promuoveva l’Islam, ma aggiunge di avere smesso di esservi implicato in un qualsiasi modo a partire dalla fine del 2000 o dall’inizio del 2001. Per quanto riguarda la presunta associazione del LIFG con Al-Qaeda, egli sostiene che solo una parte del «gruppo afgano del LIFG» è confluita in Al‑Qaeda, nel 2007, circostanza che sarebbe stata confermata dallo stesso sig. Ayman Al-Zawahiri in occasione di un’intervista, il 17 aprile 2008. Egli si dichiara disposto a fare appello a testimoni i quali confermerebbero le sue asserzioni, nonché a produrre il parere di un esperto sull’organizzazione e sulle attività del LIFG e sulla situazione in Libia, qualora il Tribunale lo ritenesse necessario. In mancanza di qualsiasi altra informazione o elemento di prova prodotto dalle istituzioni convenute per suffragare l’affermazione relativa all’adesione del sig. Abdulrahim al LIFG, quest’ultima risulta pertanto dimostrata in modo giuridicamente adeguato solo per il periodo compreso tra il 1996 e la fine del 2000 o l’inizio del 2001, ossia per un periodo non specificamente rilevante riguardo all’allegata associazione del LIFG con Al-Qaeda, e ancor meno riguardo alla fusione tra queste due entità, nel novembre 2007. A questo proposito occorre osservare che, in base a quanto da lui sostenuto, il sig. Abdulrahim aveva smesso di essere membro del LIFG da circa un anno quando quest’ultimo è stato inserito nell’elenco del comitato per le sanzioni, il 6 ottobre 2001. Occorre parimenti rilevare la distanza cronologica che separa l’accertato periodo di adesione del sig. Abdulrahim al LIFG, dal 1996 alla fine del 2000 o all’inizio del 2001, dalla data della sua iscrizione sull’elenco controverso, il 22 dicembre 2008 (v., in tal senso, sentenza Kadi II, punto 156). Limitatamente alla parte in cui contengono talune valutazioni rilevanti concernenti il LIFG e i suoi membri, occorre tener conto anche di alcune decisioni dei competenti giudici inglesi, versate agli atti dal sig. Abdulrahim, ossia: la sentenza del 27 aprile 2007, DD and AS v. Secretary of State for the Home Department SC/50/2005 and SC/42/2005, della Special Immigration Appeal Commission (SIAC), la sentenza del 14 novembre 2008, AU and Others v. Secretary of State of the Home Department [2008] EWHC 2789 (Admin), della High Court of Justice (England & Wales, Queen’s Bench Division, Administrative Court), e la sentenza del 30 aprile 2009, AV v. Secretary of State for the Home Department [2009] EWHC 902 (Admin), della High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division, Administrative Court (rispettivamente, allegati 3, 4 e 5 alla replica della Commissione). Da una parte, queste decisioni confermano in sostanza che, almeno sino al marzo 2004, il LIFG non era considerato dai servizi di sicurezza del Regno Unito come una minaccia per la sicurezza nazionale, dato che il suo principale obiettivo allora era il capovolgimento del governo libico. La sentenza della SIAC riporta difatti, segnatamente, che il LIFG è stato messo al bando come organizzazione terroristica negli Stati Uniti solo nel 2004, e nel Regno Unito il 14 ottobre 2005. D’altra parte, da queste decisioni si ricava in sostanza che, secondo i competenti giudici inglesi, persino dopo il 2001 e sino al 2007 e anche oltre, non tutti i membri del LIFG si sono associati o hanno aderito ad Al-Qaeda, ma solo una parte di questi ultimi. Questi giudici si sono rifiutati pertanto di dichiarare che il fatto che una persona fosse collegata al LIFG dimostrasse automaticamente che questa persona aveva un collegamento con Al-Qaeda. La posizione adottata da questi giudici è stata piuttosto quella di dichiarare che alcuni membri del LIFG si erano avvicinati ad Al-Qaeda o erano ad essa collegati, mentre altri erano rimasti esclusivamente concentrati sulla Libia. A loro parere, occorre pertanto esaminare caso per caso i collegamenti con Al-Qaeda, in base al comportamento specifico di ciascun interessato. Occorre rilevare che due di queste tre decisioni sono anteriori all’iscrizione del nome del sig. Abdulrahim sull’elenco controverso. Ciò posto, la sola circostanza accertata dell’adesione del sig. Abdulrahim al LIFG, nel periodo durante il quale egli riconosce di esserne stato membro, non è tale da giustificare l’adozione, a livello dell’Unione, di misure restrittive nei suoi confronti, quale persona collegata ad Al-Qaeda. In secondo luogo, per quanto concerne la motivazione più specifica invocata a carico del sig. Abdulrahim nell’ambito della motivazione fornita dal comitato per le sanzioni e ripresa nella sintesi della medesima, o essa è insufficientemente precisa e concreta per soddisfare le prescrizioni inerenti all’obbligo di motivazione e all’effettivo controllo giurisdizionale oppure, comunque, essa non è suffragata da nessuna informazione o elemento di prova che consenta di dimostrarne la fondatezza in fatto, laddove invece essa è contestata punto per punto, in modo energico e circostanziato, dal sig. Abdulrahim. Pertanto, per quanto concerne il primo motivo specifico invocato nella motivazione e sintetizzato nel precedente punto 72, nessuna informazione o elemento di prova è stato prodotto per dimostrare l’affermazione sulla quale esso si basa, laddove invece il sig. Abdulrahim ha negato di avere «occupato posti di alto livello in seno al LIFG». Per quanto riguarda il secondo motivo specifico invocato nella motivazione e sintetizzato nel precedente punto 72, l’affermazione secondo la quale il sig. Abdulrahim sarebbe «rimasto in stretto contatto con gli alti responsabili del LIFG nel Regno Unito» è insufficientemente precisa e concreta, dato che non contiene nessuna indicazione sull’identità degli interessati né sulla natura di questi «stretti contatti». Ad ogni modo, essa non risulta suffragata in modo giuridicamente adeguato alla luce delle circostanziate spiegazioni del sig. Abdulrahim, quali sintetizzate nel precedente punto 76. Quanto al terzo motivo specifico invocato nella motivazione e sintetizzato nel precedente punto 72, nessuna informazione o elemento di prova è stato prodotto per suffragare l’affermazione sulla quale esso si basa, laddove invece il sig. Abdulrahim ha negato di essere uno «stretto collaboratore dei direttori dell’agenzia di soccorso Sanabel». In merito al quarto motivo specifico invocato nella motivazione e sintetizzato nel precedente punto 72, secondo il quale il sig. Abdulrahim sarebbe stato «strettamente legato ai sigg. Ghuma Abd’rabbah, Tahir Nassuf e Abdulbaqi Mohammed Khaled», il sig. Abdulrahim ha spiegato in particolare, nella sua dichiarazione scritta del 13 marzo 2009 e nella lettera dei suoi legali alla Commissione del 19 agosto 2009, che egli conosceva il primo da un semplice punto di vista «sociale», essendo originario della sua stessa regione libica, che si era recato una sola volta presso il domicilio del secondo e l’aveva visto per l’ultima volta nel 2003 o nel 2004, e che il terzo, che era suo suocero, era stato parimenti iscritto a torto nell’elenco controverso, a causa della sua associazione con il LIFG. Nelle sue memorie, il sig. Abdulrahim ha ulteriormente esposto che egli conosceva numerosi membri della comunità libica espatriata nel Regno Unito, dato che quest’ultima era una piccola comunità e la maggior parte dei rifugiati si conoscevano e si aiutavano reciprocamente, ma che era impossibile sapere se un membro di questa comunità fosse implicato o meno nel terrorismo. In mancanza di qualsiasi altra circostanziata spiegazione concernente queste tre persone, la natura dei loro legami con il sig. Abdulrahim e la loro personale implicazione in una qualsivoglia attività terroristica, detto quarto specifico motivo non sembra suffragato in modo giuridicamente adeguato. Per quanto concerne il quinto motivo specifico invocato nella motivazione e sintetizzato nel precedente punto 72, secondo il quale il sig. Abdulrahim avrebbe avuto «come stretto collaboratore il sig. Ismail Kamoka», il quale si sarebbe dichiarato colpevole nel Regno Unito, nel giugno 2007, in risposta a un’accusa riguardante la sua partecipazione a un’impresa terroristica, il sig. Abdulrahim ha affermato segnatamente, nella sua dichiarazione scritta del 13 marzo 2009 e nella lettera dei suoi legali alla Commissione del 19 agosto 2009, che egli aveva incontrato il sig. Kamoka in Arabia Saudita durante i suoi studi universitari, che quest’ultimo era venuto a rifugiarsi nel Regno Unito circa due anni prima di lui, che allora si erano rivisti, per l’ultima volta due anni o due anni e mezzo prima, ma che egli ignorava qualsiasi eventuale condanna penale di cui egli possa essere stato oggetto. Alla luce di queste circostanziate spiegazioni, non si può considerare come dimostrato in modo giuridicamente adeguato che il sig. Abdulrahim fosse uno «stretto collaboratore» del sig. Kamoka. Di conseguenza, un’eventuale condanna penale di quest’ultimo in relazione a un’attività terroristica, anche ammettendo che sia dimostrata, non può essere tenuta presente a carico del sig. Abdulrahim, in mancanza di qualsiasi altra spiegazione in merito al coinvolgimento personale di quest’ultimo in una siffatta attività. Di conseguenza, il quinto motivo specifico non risulta suffragato in modo giuridicamente adeguato. Nel caso di specie, nessuna informazione ricavata dalla motivazione consente pertanto di dimostrare in modo giuridicamente adeguato che il sig. Abdulrahim fosse materialmente collegato ad Al-Qaeda alla data della sua iscrizione nell’elenco controverso. Nemmeno i documenti allegati alla risposta della Commissione alla misura di organizzazione del procedimento, depositata presso la cancelleria del Tribunale il 20 gennaio 2014, permettono di constatare la fondatezza della motivazione contestata al sig. Abdulrahim. Del resto, questi documenti appaiono a priori irrilevanti in quanto essi sono, per la maggior parte, successivi sia all’iscrizione del nome del sig. Abdulrahim sull’elenco del comitato per le sanzioni sia all’adozione del regolamento n. 1330/2008 e, di conseguenza, non possono essere stati presi in considerazione dal comitato per le sanzioni né dalla Commissione al fine di valutare l’opportunità del congelamento dei capitali del sig. Abdulrahim. In particolare, la testimonianza scritta («witness statement») del capo del dipartimento antiterrorismo del FCO del 18 maggio 2011 dinanzi alla High Court, nella causa The Queen on the application of Abdulbasit Abdulrahim v. Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs (allegato 1 alla risposta della Commissione), rivela sostanzialmente che la decisione iniziale del FCO di proporre l’iscrizione del sig. Abdulrahim sull’elenco del comitato per le sanzioni, nel luglio 2008, era basata essenzialmente sul fatto che «i funzionari incaricati del fascicolo pensavano che esistesse un fascicolo convincente in base al quale [il sig. Abdulrahim] era membro del [LIFG]» e, di conseguenza, «associato ad Al-Qaeda» (punto 21). Nessuna informazione o elemento di prova corrobora però quest’opinione, laddove la motivazione comunicata dal Regno Unito al comitato per le sanzioni, in seguito a tale decisione, per giustificare quest’iscrizione, corrisponde punto per punto alla sintesi della motivazione del comitato per le sanzioni. L’allegato 2 alla risposta della Commissione consiste in una trascrizione del discorso dei sigg. Ayman Al Zawahiri e Abu Laith Al Libi del 3 novembre 2007, che annunciava la fusione ufficiale tra il LIFG e Al-Qaeda. Questo documento risulta però irrilevante nel caso di specie, alla luce delle considerazioni già illustrate in sede di esame del motivo di ordine generale invocato a carico del sig. Abdulrahim (v. precedenti punti da 73 a 82). L’allegato 3 alla risposta della Commissione consiste in una lettera dell’8 dicembre 2010, indirizzata dal rappresentante permanente del Regno Unito al presidente del comitato per le sanzioni, la quale illustra in particolare le ragioni per le quali questo Stato membro sosteneva la domanda di cancellazione del sig. Abdulrahim dall’elenco del comitato per le sanzioni, ma che non precisa le ragioni per le quali la sua iscrizione in detto elenco era stata considerata giustificata nel luglio 2008. L’allegato 4 alla risposta della Commissione è una lettera del FCO del 18 gennaio 2014 alla Commissione, che accompagna i documenti prodotti quali allegati 1, 2 e 3. Gli allegati 5 e 6 alla risposta della Commissione sono articoli di stampa che parlano della fusione tra il LIFG e Al-Qaeda, nel 2007. Essi sono irrilevanti nel caso di specie, alla luce delle considerazioni già svolte in sede di esame della motivazione generale invocata a carico del sig. Abdulrahim (v. precedenti punti da 73 a 82). Infine, gli allegati 7, 8 e 9 alla risposta della Commissione sono articoli o studi che consistono essenzialmente in informazioni generiche relative o al LIFG, o ad Al-Qaeda, o al terrorismo islamico nel Regno Unito, e non riguardano per nulla il caso specifico del sig. Abdulrahim. Dall’analisi che precede e dai soli elementi del fascicolo a disposizione del Tribunale si ricava che nessuna delle affermazioni formulate a carico del sig. Abdulrahim nella motivazione fornita dal comitato per le sanzioni era in grado di giustificare l’adozione, a livello dell’Unione, di misure restrittive a suo carico, e ciò o per insufficienza di motivazione, o per la mancanza di informazioni o di elementi di prova che potessero corroborare la motivazione in questione a fronte delle contestazioni circostanziate dell’interessato (v., in tal senso, sentenza Kadi II, punto 163). Alla luce di tutto ciò, occorre annullare il regolamento n. 1330/2008, per i motivi in diritto enunciati nel punto precedente (v., in tal senso, sentenza Kadi II, punto 164), senza che occorra pronunciarsi sugli altri motivi, censure e argomenti del sig. Abdulrahim. Sulle spese Ai sensi dell’articolo 87, paragrafo 2, del regolamento di procedura, la parte soccombente è condannata alle spese se ne è stata fatta domanda. Poiché il sig. Abdulrahim ne ha fatto domanda, il Consiglio e la Commissione, rimasti soccombenti, devono essere condannati alle spese sostenute a titolo del ricorso di annullamento, ivi comprese quelle sostenute nel procedimento d’impugnazione dinanzi alla Corte. Ai sensi dell’articolo 97, paragrafo 3, del medesimo regolamento, poiché al sig. Abdulrahim è stato concesso il beneficio del gratuito patrocinio e il Tribunale ha condannato le istituzioni convenute a sopportare le spese sostenute da costui, dette istituzioni saranno tenute a rimborsare alla cassa del Tribunale le somme anticipate a titolo di gratuito patrocinio. Per questi motivi, IL TRIBUNALE (Terza Sezione) dichiara e statuisce: 1) Il regolamento (CE) n. 1330/2008 della Commissione, del 22 dicembre 2008, recante centotreesima modifica del regolamento (CE) n. 881/2002 del Consiglio che impone specifiche misure restrittive nei confronti di determinate persone ed entità associate a Osama bin Laden, alla rete Al-Qaeda e ai Talibani, è annullato nella parte in cui concerne il sig. Abdulbasit Abdulrahim. 2) Il Consiglio dell’Unione europea e la Commissione europea sono condannati a sostenere, oltre alle proprie spese, le spese sostenute dal sig. Abdulrahim a titolo del ricorso di annullamento, nonché le somme anticipate dal Tribunale a titolo di gratuito patrocinio. Papasavvas Forwood Bieliūnas Così deciso e pronunciato a Lussemburgo il 14 gennaio 2015. Firme ( *1 ) Lingua processuale: l’inglese.

61987CJ0045

fi

Tuomion perustelut 1 Euroopan yhteisöjen komissio on nostanut 13.2.1987 yhteisöjen tuomioistuimen kirjaamoon toimittamallaan kannekirjelmällä ETY:n perustamissopimuksen 169 artiklan nojalla kanteen, jossa vaaditaan sen vahvistamista, että Irlanti on jättänyt noudattamatta sille ETY:n perustamissopimuksen 30 artiklan nojalla ja julkisia rakennusurakoita koskevien sopimusten tekomenettelyjen yhteensovittamisesta 26 päivänä heinäkuuta 1971 annetun neuvoston direktiivin 71/305/ETY (EYVL L 185, s. 5) 10 artiklan perusteella kuuluvia jäsenyysvelvoitteita sallimalla, että Dundalkin vesijohtoverkon parantamista koskevan suunnitelmaan nro 4 liittyvän urakkatarjouskilpailun asiakirjoihin liitetään lauseke, jossa määrätään, että asbestisementtipaineputket on varustettava todistuksella siitä, että ne vastaavat Irlannin teollisen tutkimus- ja standardisoimislaitoksen Irish Standard Mark Licensing Schemen mukaista irlantilaista standardia 188-1975, ja kieltäytymällä ottamasta tarkasteltavaksi sellaista tarjousta (tai hylkäämällä sen ilman asianmukaista perustetta), jossa on edellytetty toisen, vastaavat turvallisuus-, teho- ja luotettavuustakeet antavan standardin mukaisten asbestisementtiputkien käyttöä. 2 Dundalk Urban District Council on pannut alulle Dundalkin juomavesijohtoverkoston parantamishankkeen. Hankkeen sopimus nro 4 koskee vesijohdon rakentamista Fane-joesta saatavan veden kuljettamiseksi Cavan Hillissä sijaitsevalle puhdistuslaitokselle ja sieltä kaupungin olemassa olevaan jakeluverkostoon. Tätä sopimusta koskeva ilmoitus avoimesta tarjouspyynnöstä on julkaistu Euroopan yhteisöjen virallisen lehden täydennysosassa 13.3.1986 (EYVL S 50, s. 13). 3 Sopimukseen nro 4 liittyvän urakan asiakirjoihin liitettyyn lausekkeeseen 4.29 sisältyy seuraava kappale: "Asbestisementtipaineputkiin on liitettävä todistus siitä, että ne vastaavat Irlannin teollisen tutkimus- ja standardisoimislaitoksen Irish Standard Mark Licensing Schemen mukaista irlantilaista standardia 188-1975. Kaikki asbestisementtiputket on päällystettävä sisältä ja ulkoa bitumikerroksella. Päällystäminen toteutetaan tehtaassa upottamalla." 4 Asia on pantu vireille erään irlantilaisen ja erään espanjalaisen yrityksen esitettyä valituksensa komissiolle. Irlantilainen yritys osallistui sopimuksen nro 4 tarjouskilpailuun kolmella tarjouksella, joista yhteen sisältyi espanjalaisen yrityksen valmistamien putkien käyttö. Irlantilainen yritys katsoi, että kyseinen tarjous, joka oli alhaisin sen esittämistä, antoi sille parhaat mahdollisuudet sopimuksen saamiseksi. Hankkeen neuvoa-antavat insinöörit, joilta Dundalkin viranomaiset olivat pyytäneet neuvoa, toimittivat yritykselle kirjeen tarjouksen johdosta. Kirjeessä ilmoitettiin, ettei yrityksen kannattanut osallistua hankintamenettelyä valmistelevaan keskusteluun, jollei se voinut esittää todistetta siitä, että Irlannin teollinen tutkimus- ja standardisoimislaitos oli hyväksynyt putkia toimittavan firman valmistamat putket irlantilaisen standardin 188-1975 mukaisiksi. On kiistatonta, ettei Irlannin laitos ollut hyväksynyt kyseistä espanjalaista yritystä, mutta sen putket ovat olleet kansainvälisten standardien, erityisesti Kansainvälisen standardisoimisjärjestön standardin ISO 160-1980 mukaiset. 5 Asiaa koskevia oikeussääntöjä ja taustaa sekä asianosaisten ja väliintulijan kanneperusteita ja väitteitä koskevat tarkemmat tiedot ilmenevät suullista käsittelyä varten laaditusta kertomuksesta. Oikeudenkäyntiasiakirjojen näitä osia käsitellään jäljempänä ainoastaan, jos se on tarpeen tuomioistuimen perustelujen selvittämiseksi. 6 Komission mukaan käsiteltävänä olevassa kanteessa tulee esille erityisesti, onko yhteisön oikeuden ja erityisesti perustamissopimuksen 30 artiklan sekä direktiivin 71/305/ETY 10 artiklan kanssa yhteensoveltuvaa, että urakkasopimukseen liitetään sellaisia lausekkeita kuin tässä tapauksessa lauseke 4.29. Lisäksi Irlannin viranomaisten käyttäytyminen niiden hylätessä tarkasteltavaksi ottamatta irlantilaisia standardeja vastaamattomien espanjalaisvalmisteisten putkien käyttöä edellyttävän tarjouksen rikkoo niin ikään yhteisön oikeuden mainittuja määräyksiä. Aluksi on tarkasteltava lausekkeesta 4.29 aiheutuneita ongelmia. Direktiivi 71/305/ETY 7 Direktiivin 71/305/ETY, johon komissio on vedonnut, 10 artiklan mukaan jäsenvaltioiden on kiellettävä se, että tietyn sopimuksen sopimuslausekkeisiin sisällytetään teknisiä eritelmiä, joissa esiintyy tietyn valmistajan tai tiettyä alkuperää oleva tuote tai erityisen menetelmän avulla valmistettu tuote ja jotka sen vuoksi suosivat tai sulkevat pois joitakin yrityksiä. Erityisesti tyyppien tai tavaran nimenomaisen alkuperän tai tuotannon mainitseminen on kielletty. Se on kuitenkin sallittua, jos mainintaan liitetään ilmaisu "tai vastaava" ja jos hankintaviranomaiset eivät voi muuten kuvata sopimuksen kohdetta riittävän tarkoilla ja kaikille asianosaisille täysin selvillä eritelmillä. Ilmaisua "tai vastaava" ei ole riidanalaisen ilmoituksen lausekkeessa 4.29. 8 Irlannin hallitus katsoo, että direktiivin säännöksiä ei voida soveltaa nyt kysymyksessä olevaan sopimukseen. Se esittää, että direktiivin 3 artiklan 5 kohdan mukaan direktiiviä ei sovelleta "rakennusurakkasopimuksiin, jotka koskevat veden ja energian tuotantoa, kuljetusta sekä jakelua ja siirtoa". On siis selvää, että tässä tapauksessa sopimuksessa on ollut kysymys julkisesta rakennusurakasta, joka on koskenut julkista veden jakelupalvelua. 9 Komissio ei kiistä viimeksi esitettyä toteamusta mutta korostaa, että Irlanti on pyytänyt riidanalaisen urakkailmoituksen julkaisemista Euroopan yhteisöjen virallisessa lehdessä viittaamalla direktiivissä säädettyyn velvollisuuteen julkaista julkista rakennusurakkaa koskevat ilmoitukset. Komissio, samoin kuin väliintulijana oleva Espanjan hallitus, katsoo, että Irlannin saatettua itsensä vapaaehtoisesti direktiivin soveltamisalan piiriin sen tulee myös noudattaa direktiivin säännöksiä. 10 Tältä osin Irlannin hallituksen väite on hyväksyttävä. Direktiivin 3 artiklan 5 kohdan sanamuoto on täysin yksiselitteinen siltä osin kuin siinä suljetaan nyt käsiteltävänä olevan kaltaiset julkiset rakennusurakat direktiivin soveltamisalan ulkopuolelle. Direktiivin johdanto-osan perustelukappaleiden mukaan kyseinen poikkeus direktiivin yleisestä sovellettavuudesta on säädetty, jotta vältettäisiin veden tuotanto-, jakelu-, siirto- sekä kuljetuspalveluihin liittyvien rakennusurakkasopimusten saattamista eri järjestelmien alaiseksi sen mukaan, kuuluvatko ne valtion, alueellisten tai paikallisten julkisyhteisöjen taikka muiden julkisoikeudellisten oikeushenkilöiden toimivaltaan vai suorittavatko niitä erilliset oikeushenkilöt. Ei ole mitään syytä katsoa, ettei kyseistä poikkeusta enää sovellettaisi ja etteivät sen perusteet enää olisi päteviä silloin, kun jäsenvaltio on julkaissut urakkailmoituksen Euroopan yhteisöjen virallisessa lehdessä joko erehdyksessä tai siksi, että sillä alunperin on ollut aikomus hakea yhteisön tukea töiden rahoitukseen. 11 Kanne on näin ollen hylättävä siltä osin kuin se perustuu direktiivin 71/305/ETY rikkomiseen. Perustamissopimuksen 30 artikla 12 Aluksi on huomattava komission muistuttaneen, että Dundalk Urban District Council on julkinen elin, jonka toimista Irlannin hallitus on vastuussa. Ennen sopimuksen tekemistä mainittu elin on lisäksi velvollinen hankkimaan Irlannin ympäristöministeriön luvan. Irlannin hallitus ei ole kiistänyt näitä toteamuksia. 13 Lisäksi on huomattava, että Irlannin hallitus on esittänyt, että vaatimus irlantilaisten standardien mukaisuudesta on yleinen käytäntö julkisissa rakennusurakoissa Irlannissa. 14 Irlannin hallitus katsoo, että riidanalaisessa urakassa ei ole kysymys tavaroiden myynnistä vaan töiden suorittamisesta ja että käytettäviä materiaaleja koskevat lausekkeet ovat täysin toissijaisia. Töiden suorittamista koskevat sopimukset kuuluvat perustamissopimuksen palvelujen tarjoamisen vapautta koskevien määräysten soveltamisalaan rajoittamatta kuitenkaan 100 artiklan nojalla toteutettavia yhdenmukaistamistoimenpiteitä. Näin ollen 30 artiklaa ei voida soveltaa rakennusurakkaan. 15 Tältä osin Irlannin hallitus muistuttaa yhteisöjen tuomioistuimen oikeuskäytännöstä, erityisesti 22.3.1977 annetusta tuomiosta (Iannelli & Volpi, asia 74/76, Kok. 1977, s. 557), jonka mukaan perustamissopimuksen muissa määräyksissä tarkoitetut kaupan esteet eivät kuulu 30 artiklan soveltamisalaan. 16 Edellä esitettyjä perusteluja ei voida hyväksyä. Perustamissopimuksen 30 artiklan tavoitteena on poistaa jäsenvaltioiden kaikki toimenpiteet, joilla rajoitetaan tuontia yhteisön sisäisessä kaupassa, riippumatta siitä, vaikuttavatko kyseiset toimenpiteet suoraan tuontitavaroiden liikkuvuuteen vai onko niiden välillisenä vaikutuksena toisista jäsenvaltioista lähtöisin olevien tuotteiden markkinoille saattamisen estäminen. Perustamissopimuksen 30 artiklaan kuuluvien kieltojen yleistä sovellettavuutta ei lainkaan rajoita se, että tiettyjä kaupan esteitä on tarkasteltava yhteydessä perustamissopimuksen erityismääräyksiin, kuten verosyrjinnän kiellon sisältävään 95 artiklaan. 17 Sitä vastoin palvelujen tarjoamisen vapautta koskevat määräykset, joihin Irlannin hallitus on vedonnut, eivät koske tavaroiden liikkuvuutta vaan tietynlaisen toiminnan harjoittamisen vapautta ja vapautta hyötyä tästä toiminnasta. Niihin ei sisälly erityismääräystä tavaroiden vapaan liikkuvuuden tietyistä esteistä. Siitä, että julkisissa rakennusurakoissa on kysymys palvelujen tarjoamisesta, ei näin ollen voi olla seurauksena, että tarjouspyyntöilmoitukseen sisällytetty käytettäviä materiaaleja koskeva rajoitus ei kuuluisi 30 artiklassa määrättyjen kieltojen soveltamisalaan. 18 Näin ollen on tarkasteltava, voiko lausekkeen 4.29 sisällyttäminen tarjouspyyntöilmoitukseen ja sopimusasiakirjoihin estää putkien tuontia Irlantiin. 19 Tältä osin on ensiksi korostettava, että käsiteltävänä olevassa tapauksessa esiintyvän kaltaisen lausekkeen sisällyttämisestä urakkailmoitukseen voi seurata, että elinkeinonharjoittajat, jotka tuottavat tai käyttävät putkia, jotka vastaavat putkia, joiden irlantilaisten normien mukaisuus on varmennettu, jättävät vastaamatta tarjouspyyntöihin. 20 Asiakirja-aineistosta käy lisäksi ilmi, että Irlannin teollinen tutkimus- ja standardisoimislaitos on hyväksynyt standardin 188-1975 nojalla ainoastaan yhden yrityksen siten, että se on voinut varustaa kysymyksessä olevan urakkasopimuksen tarkoituksiin sopivat putket irlantilaisella standardointimerkillä. Kyseinen yritys on sijoittautunut Irlantiin. Lausekkeen 4.29 sisällyttämisestä ilmoitukseen on siten seurannut, että Dundalkin rakennustöissä tarvittavien putkien toimittaminen on varattu ainoastaan irlantilaisille valmistajille. 21 Irlannin hallitus katsoo, että niiden standardien eritteleminen, joiden mukaan materiaalit on valmistettava, on tarpeen erityisesti käsiteltävänä olevan kaltaisessa tapauksessa, jossa käytettävät putket on mukautettava jo olemassa olevaan verkostoon. Putkien muiden standardien mukaisuus - edes sellaisen kansainvälisen standardin kuin ISO 160-1980 - ei riitä poistamaan tiettyjä teknisiä vaikeuksia. 22 Edellä esitettyä teknistä väitettä ei voida hyväksyä. Komission väite ei koske teknisten vaatimusten noudattamista vaan Irlannin viranomaisten kieltäytymistä todentamasta, noudatetaanko näitä vaatimuksia tapauksessa, jossa Irlannin teollinen tutkimus- ja standardisoimislaitos ei ole irlantilaisen standardin 188-1975 nojalla hyväksynyt materiaalien valmistajaa. Jos Irlannin viranomaiset olisivat sisällyttäneet riidanalaiseen ilmoitukseen ilmaisun "tai vastaava" irlantilaisen standardin ilmoittamisen jälkeen, kuten direktiivissä 71/305/ETY säädetään sellaisen tapauksen osalta, jossa sitä sovelletaan, viranomaiset olisivat voineet valvoa teknisten edellytysten noudattamista varaamatta alusta alkaen urakkasopimusta ainoastaan sellaisille tarjousten tekijöille, jotka aikoivat käyttää irlantilaisia materiaaleja. 23 Irlannin hallitus väittää vielä, että espanjalaisen yrityksen valmistamat putket, joista on ollut kysymys hylätyssä tarjouksessa, olisivat joka tapauksessa olleet teknisesti puutteellisia. Tämä väite ei myöskään ole merkityksellinen tarkasteltaessa sellaisen lausekkeen kuin 4.29 tarjouspyyntöilmoitukseen sisällyttämisen yhteensoveltuvuutta perustamissopimuksen kanssa. 24 Irlannin hallitus katsoo myös, että irlantilaisen standardin mukaisuus on perusteltua kansanterveyden kannalta. Tällä standardilla taataan hallituksen mukaan itse asiassa se, ettei veden ja sementtiputkien asbestikuitujen välillä ole yhteyttä, mikä vahingoittaisi veden laatua. 25 Väite on hylättävä. Kuten komissio on perustellusti osoittanut, että tarjouspyyntöilmoituksessa on esitetty erillinen vaatimus putkien sisä- ja ulkopuolella olevasta päällyksestä. Irlannin hallitus ei ole osoittanut, miksi tämän vaatimuksen noudattaminen ei eristäisi vettä ja asbestikuituja toisistaan, minkä se katsoo kansanterveydellisistä syistä välttämättömäksi. 26 Koska Irlannin hallitus ei ole esittänyt muita väitteitä komission ja Espanjan hallituksen päätelmien kumoamiseksi, vaatimukset on hyväksyttävä. 27 Näin ollen on vahvistettava, että Irlanti on jättänyt noudattamatta sille ETY:n perustamissopimuksen 30 artiklan nojalla kuuluvia jäsenyysvelvoitteita sallimalla, että julkisia rakennusurakoita koskevaan tarjouspyyntöilmoituksen asiakirja-aineistoon liitetään lauseke, jonka mukaan asbestisementtipaineputket on varustettava todistuksella siitä, että ne vastaavat Irlannin teollisen tutkimus- ja standardisoimislaitoksen Irish Standard Mark Licensing Schemen mukaista irlantilaista standardia 188-1975. Espanjalaisvalmisteisten putkien käyttöä edellyttävän tarjouksen hylkääminen 28 Komission esittämän kanteen toinen kohta koskee Irlannin viranomaisten asennetta tiettyyn yritykseen riidanalaisen urakan hankintamenettelyn yhteydessä. 29 Suullisessa käsittelyssä on käynyt ilmi, että kanteen toisessa osassa on itse asiassa kysymys ainoastaan ensimmäisen osan kohteena olevan toimenpiteen toteuttamisen varmistamisesta. Näin ollen on katsottava, ettei kysymyksessä ole erillinen väite ja ettei sitä ole tarpeen erikseen ratkaista. Päätökset oikeudenkäyntikuluista Oikeudenkäyntikulut 30 Yhteisöjen tuomioistuimen työjärjestyksen 69 artiklan 2 kohdan mukaisesti asianosainen, joka häviää asian, velvoitetaan korvaamaan oikeudenkäyntikulut. Saman artiklan 3 kohdan ensimmäisen alakohdan mukaan kuitenkin, jos asiassa osa vaatimuksista ratkaistaan toisen asianosaisen ja osa toisen asianosaisen hyväksi, yhteisöjen tuomioistuin voi määrätä oikeudenkäyntikulut jaettaviksi asianosaisten kesken tai määrätä, että kukin vastaa omista kuluistaan. Koska kantaja on hävinnyt asian osittain, kukin asianosainen määrätään vastaamaan omista kuluistaan. Päätöksen päätösosa Näillä perusteilla YHTEISÖJEN TUOMIOISTUIN on antanut seuraavan tuomiolauselman: 1) Irlanti on jättänyt noudattamatta sille ETY:n perustamissopimuksen 30 artiklan nojalla kuuluvia jäsenyysvelvoitteita sallimalla, että julkisia rakennusurakoita koskevaan tarjouspyyntöilmoituksen asiakirja-aineistoon liitetään lauseke, jonka mukaan asbestisementtipaineputket on varustettava todistuksella siitä, että ne vastaavat Irlannin teollisen tutkimus- ja standardisoimislaitoksen Irish Standard Mark Licensing Schemen mukaista irlantilaista standardia 188-1975. 2) Kanne hylätään muilta osin. 3) Kukin asianosainen, mukaan lukien väliintulija, vastaa omista kuluistaan.

61983CJ0018

da

1 Ved staevning , indgivet til Domstolens justitskontor den 7 . februar 1983 har Domenico Morina , fuldmaegtig i loenklasse A 6 ved generaldirektoratet for forskning og dokumentation ( GD V ) i Europa-Parlamentet , anlagt sag angaaende Europa-Parlamentets ophaevelse af en procedure med henblik paa ansaettelse af en ekspeditionssekretaer ( stillingsgruppe A 5/4 ved ovennaevnte generaldirektorat , afdelingen for juridiske anliggender ( meddelelse om ledig stilling nr . 3285 af 3 . 11 . 1981 )). 2 Sagsoegeren , der kan forfremmes efter vedtaegtens artikel 45 , soegte den ledige stilling , som ifoelge meddelelsen foerst skulle soeges besat ved forflyttelse eller forfremmelse . 3 Ved afgoerelse af 6 . maj 1982 betemte Europa-Parlamentets generalsekretaer , at stillingen omgaaende skulle overflyttes til generaldirektorat IV , afdelingen for kasse og bogholderi . Da denne overflyttelse medfoerte en aendring af karakteren af de opgaver , der var knyttet til stillingen , annullerede administrationen ansaettelsesproceduren , idet den underrettede sagsoegeren herom ved en meddelelse med paategningen »proceduren annulleret af ansaettelsesmyndigheden« . 4 Den 29 . juli 1982 indbragte Morina i medfoer af artikel 90 , stk . 2 , en klage over denne annullation , som han kraevede en begrundelse for . Ved skrivelse af 3 . november 1982 afviste Parlamentets formand klagen , idet han anfoerte , at ansaettelsesproceduren var blevet afbrudt , fordi stillingen var blevet overflyttet til generaldirektorat IV , hvorfor det var umuligt at gennemfoere ansaettelsen paa grundlag af meddelelsen om den ledige stilling . Parlamentets formand anfoerte yderligere , at »de trufne afgoerelser er begrundet i noedvendige hensyn til tjenesten og ikke i subjektive hensyn i forbindelse med Deres ansoegning« . 5 Sagsoegeren har i sagen , der er anlagt den 7 . februar 1983 , dels nedlagt paastand om , at afgoerelsen om at overflytte den ledige stilling annulleres , dels om , at afbrydelsen af ansaettelsesproceduren kendes ulovlig . Formaliteten 6 Europa-Parlamentet har ikke direkte nedlagt paastand om afvisning , men har udtrykt tvivl om , hvorvidt sagen kan admitteres , idet den ikke har samme genstand som den indbragte klage . Klagen maa anses for en simpel anmodning om at faa uddybet begrundelsen for at annullere ansaettelsesproceduren , mens i staevningen er nedlagt paastand om , at afgoerelsen om at overflytte stillingen annulleres . 7 Det fremgaar af klagen , at selv om sagsoegeren rent faktisk anmoder om at blive bekendt med grundene til at annullere ansaettelsesproceduren , har han ligeledes praeciseret , at han , saafremt begrundelsen ikke blev uddybet , ville vaere noedt til at anlaegge sag ved Domstolen med paastand om annullation af en afgoerelse , som klart indeholder et klagepunkt imod ham . Foelgelig bestaar der ikke noget modsaetningsforhold mellem klagen og den anlagte sag , som boer antages til realitetsbehandling . Realiteten 8 Sagsoegeren har for det foerste gjort gaeldende , at Europa-Parlamentet ved under ansaettelsesproceduren at overflytte den ledige stilling og saaledes traekke stillingsopslaget tilbage har tilsidesat principperne om den berettigede forventning og om god forvaltningskik . 9 Som allerede fastslaaet af Domstolen i dom af 24 . juni 1969 ( Fux , sag 26/68 , Sml . 1969 , s . 145 ) er formaalet med vedtaegtens bestemmelser at garantere ansoegerne , at ansaettelsesmyndigheden foretager ansaettelser i overensstemmelse med gaeldende retsregler . Det fremgaar imidlertid ikke af disse bestemmelser , at ansaettelsesmyndigheden er forpligtet til at gennemfoere en paabegyndt ansaettelsesprocedure . Dette anbringende kan derfor ikke tages til foelge . 10 Sagsoegeren har videre haevdet , at afgoerelsen om at overflytte den omstridte stilling ikke er tilstraekkelig begrundet i forhold til ham , idet den ikke indeholder nogen forklaring paa de af Parlamentet paaberaabte tjenstlige grunde . 11 Begrundelsen af en afgoerelse , som indeholder et klagepunkt , skal goere det muligt for Domstolen at udoeve sin proevelsesret vedroerende retsakters lovlighed og give den paagaeldende de noedvendige oplysninger for at vurdere , om afgoerelsen er tilstraekkelig begrundet . Kravet om begrundelse skal dog vurderes paa grundlag af omstaendighederne i det konkrete tilfaelde , bl.a . retsaktens indhold , arten af de anfoerte grunde og adressatens interesse i at modtage en forklaring . Naar det mere specielt drejer sig om en foranstaltning vedroerende organisationen af tjenesten skal det yderligere understreges , at begrundelsespligten boer saettes i forhold til den skoensfrihed , som ansaettelsesmyndigheden nyder inden for omraadet , saaledes som det allerede er fastslaaet af Domstolen i dom af 28 . maj 1980 ( Kuhner , forenede sager 33 og 75/79 , Sml . 1980 , s . 1677 ) og dom af 29 . oktober 1981 ( Arning , sag 125/80 , Sml . 1981 , s . 2539 ). 12 Selv om administrationen i det foreliggende tilfaelde foerste alene underrettede sagsoegeren om , at ansaettelsesproceduren var annulleret og ikke begrundede dette skridt , anfoerte den dog i besvarelsen af sagsoegerens klage , at proceduren var afbrudt , fordi stillingen var overflyttet , og at de omtvistede afgoerelser var truffet af tjenstlige grunde , som intet havde at goere med sagsoegerens ansoegning . I den foreliggende sag maa en saadan begrundelse anses for tilstraekkelig til , at sagsoegeren kan goere sine rettigheder gaeldende . Dette anbringende kan saaledes heller ikke tages til foelge . 13 Sagsoegeren har endelig anfoert , at Parlamentet har gjort sig skyld i magtfordrejning , idet stillingen ikke blev overflyttet af tjenstlige grunde , men for at udelukke sagsoegeren og begunstige en anden tjenestemand . 14 Det skal i denne forbindelse fastslaas , at sagsoegeren paa ingen maade har praeciseret , hvori klagepunktet bestaar , eller foert nogen form for bevis , som kan stoette et saadant anbringende . I sit indlaeg for Domstolen har Europa-Parlamentet yderligere foert bevis for de af Parlamentet paaberaabte tjenstlige grunde . Foelgelig kan dette anbringende heller ikke tages til foelge . 15 Da der ikke kan gives sagsoegeren medhold i de fremfoerte anbringender , vil sagsoegte vaere at frifinde . Afgørelse om sagsomkostninger Sagens omkostninger 16 I henhold til procesreglementets artikel 69 , stk . 2 , doemmes den part , der taber sagen , til at afholde sagens omkostninger , hvis der er nedlagt paastand herom . 17 I henhold til procesreglementets artikel 70 baerer institutionerne dog deres egne omkostninger i sager anlagt af Faellesskabets ansatte . Afgørelse Paa grundlag af disse praemisser udtaler og bestemmer DOMSTOLEN ( tredje afdeling ) 1 . Sagsoegte frifindes . 2 . Hvert part baerer sine omkostninger .

62011CJ0619

hu

Az ítélet indoklása 1. Az előzetes döntéshozatal iránti kérelem az 1996. december 2-i 118/97/EK tanácsi rendelettel (HL 1997. L 28., 1. o.; magyar nyelvű különkiadás 5. fejezet, 3. kötet, 3. o.) módosított és naprakésszé tett, valamint az 1999. április 29-i 1399/1999/EK tanácsi rendelettel (HL L 164., 1. o.; magyar nyelvű különkiadás 5. fejezet, 3. kötet, 354. o.) módosított, a szociális biztonsági rendszereknek a Közösségen belül mozgó munkavállalókra, önálló vállalkozókra és családtagjaikra történő alkalmazásáról szóló, 1971. június 14-i 1408/71/EGK tanácsi rendelet (HL L 149., 2. o.; magyar nyelvű különkiadás 5. fejezet, 1. kötet, 35. o.) (a továbbiakban: 1408/71 rendelet) 72. cikkének, 78. cikke (2) bekezdése b) pontjának és 79. cikke (1) bekezdése a) pontjának értelmezésére vonatkozik. 2. E kérelmet a P. Dumont de Chassart és az Office national d’allocations familiales pour travailleurs salariés (munkavállalók országos családi támogatási hivatala, a továbbiakban: ONAFTS) között, annak kapcsán folyamatban lévő eljárásban terjesztették elő, hogy az utóbbi megtagadta az előbbi számára fia jogcímén az árvasági ellátás odaítélését. Jogi háttér Az Unió szabályozása 3. Az 1408/71 rendelet 1. cikkének a) pontja előírja, hogy e rendelet alkalmazásában a „munkavállaló” kifejezés különösen azt jelöli, aki akár kötelezően, akár szabadon választható folytatólagos biztosítás keretében a munkavállalókra vonatkozó szociális biztonsági rendszerek ágaiba tartozó egy vagy több kockázattal szemben biztosított. 4. Az említett rendeletnek „[a] rendelet személyi hatálya” című 2. cikke az alábbiak szerint rendelkezik: „(1) E rendelet vonatkozik azokra a munkavállalókra vagy önálló vállalkozókra és diákokra, akik egy vagy több tagállam jogszabályainak a hatálya alá tartoznak vagy tartoztak, és akik a tagállamok egyikének állampolgárai, illetve azokra a hontalanokra vagy menekültekre, akiknek a lakóhelye valamely tagállam területén található, illetve ezek családtagjaira és túlélő hozzátartozóira. (2) E rendelet vonatkozik a munkavállalók, önálló vállalkozók, diákok állampolgárságától függetlenül az egy vagy több tagállam jogszabályainak hatálya alá tartozó ilyen személyek azon túlélő hozzátartozóira, akik valamely tagállam állampolgárai, illetve valamely tagállam területén lakóhellyel rendelkező menekültek vagy hontalanok.” 5. Az említett rendelet 4. cikkének (1) bekezdése ekként rendelkezik: „E rendelet alkalmazandó a következő szociális biztonsági ágakat érintő valamennyi jogszabályra: [...] c) öregségi ellátások; [...] h) családi ellátások.” 6. Az 1408/71 rendelet III. címének „[c]saládi ellátások[kal]” kapcsolatos 7. fejezetében szereplő, „A biztosítási, szolgálati vagy önálló vállalkozóként folytatott tevékenységi idő összesítése” című 72. cikke kimondja: „Ha egy tagállam jogszabályai szerint az ellátásokra való jogosultság megszerzése a biztosítási, szolgálati vagy önálló vállalkozóként folytatott tevékenységi idő megszerzésétől függ, ezen állam illetékes intézménye a szükséges mértékben figyelembe veszi a más tagállamok területén szerzett biztosítási, szolgálati vagy önálló vállalkozóként folytatott tevékenységi időt, mintha azt az általa alkalmazott jogszabályok szerint szerezték volna.” 7. Az 1408/71 rendelet III. címében szereplő, „Ellátások nyugdíjasok gyermekei számára és árvaellátás” címet viselő 8. fejezet tartalmazza az „árvák” című 78. cikket, amelynek szövege a következő: „(1) E cikk alkalmazásában »ellátás« a családi támogatás, illetve szükség esetén a kiegészítő vagy különleges árvaellátás. (2) Az árvaellátást a következő szabályoknak megfelelően nyújtják, függetlenül attól, hogy az árva vagy az eltartásáról gondoskodó természetes vagy jogi személy melyik tagállamban rendelkezik lakóhellyel [helyesen: melyik tagállamban rendelkezik lakóhellyel, vagy melyik tagállamban letelepedett]: a) az egy tagállam jogszabályainak hatálya alá tartozott [helyesen: korábban valamely tagállam jogszabályainak hatálya alá tartozó] elhunyt munkavállaló vagy önálló vállalkozó árvájának, e tagállam jogszabályainak megfelelően; b) több tagállam jogszabályainak hatálya alá tartozott elhunyt munkavállaló vagy önálló vállalkozó árvájának: i. azon tagállam jogszabályainak megfelelően, amelyben az árva lakóhellyel rendelkezik, feltéve hogy – szükség esetén a 79. cikk (1) bekezdése a) pontja rendelkezéseinek figyelembevételével – az (1) bekezdésben említett ellátások valamelyikére ezen állam jogszabályai szerint jogosultság áll fenn; [...]” 8. Az említett rendelet ugyanezen 8. fejezetében „[a] nyugdíjasok eltartott gyermekei számára nyújtott ellátásokra és az árvaellátásra vonatkozó közös rendelkezések” címet viselő 79. cikk szövege a következő: „(1) A 77., 78. és 78a. cikk szerinti ellátásokat az e cikkek rendelkezéseinek alkalmazása során meghatározott jogszabályok szerint, az e jogszabályok alkalmazására köteles intézmény nyújtja saját költségén, mintha az elhunyt csak az illetékes állam jogszabályainak hatálya alá tartozott volna. Ugyanakkor: a) ha e jogszabályok előírják, hogy az ellátásokra való jogosultság megszerzése, fenntartása vagy feléledése a biztosítási idő vagy a szolgálati idő tartamától függ, ezt az időtartamot – ha szükséges – adott esetben a 45. vagy a 72. cikk rendelkezéseinek figyelembevételével kell meghatározni; [...]” 9. Az említett rendeletnek az „[e]gyes tagállamok jogszabályainak alkalmazására vonatkozó különös szabályok” című VI. melléklete értelmében: „A BELGIUM [...] 7. A rendelet 72. cikke és 79. cikke (1) bekezdésének a) pontja értelmében a másik tagállam jogszabályai szerinti szolgálati, illetve biztosítási időt figyelembe kell venni, ha a belga jogszabályok szerinti ellátásokra való jogosultságnak az a feltétele, hogy a munkavállalókra vonatkozó rendszer keretében járó családi ellátásokra jogosító feltételek egy meghatározott korábbi időszakban teljesüljenek. [...]” 10. Az 1408/71 rendelet végrehajtására vonatkozó szabályok megállapításáról szóló, 1972. március 21-i 574/72/EGK tanácsi rendelet 15. cikke a 118/97 rendelet által módosított és naprakésszé tett változatában, amely tartalmazza az időszakok összesítésére vonatkozó általános szabályokat, többek között így rendelkezik: „(1) A[z] [1408/71] rendelet 18. cikkének (1) bekezdésében, 38. cikkében, 45. cikkének (1)–(3) bekezdésében, 64. cikkében, valamint 67. cikkének (1) és (2) bekezdésében említett esetekben a biztosítási idők összesítése a következő szabályok szerint történik: a) az egy tagállam jogszabályai szerint szerzett biztosítási vagy tartózkodási időhöz annyit kell hozzáadni a más tagállamok jogszabályai szerint szerzett biztosítási vagy tartózkodási időből, amennyi az ellátásokra való jogosultság megszerzése, fenntartása vagy feléledése céljából az első tagállam jogszabályai szerint szerzett biztosítási vagy tartózkodási idő kiegészítése érdekében szükséges, feltéve hogy ezek a biztosítási vagy tartózkodási idők nem esnek egybe. […] [...]” A belga szabályozás 11. A lois coordonnées du 19 décembre 1939 relatives aux allocations familiales pour travailleurs salariés (a munkavállalók családi támogatásairól szóló, egységes szerkezetbe foglalt 1939. december 19-i törvények; a továbbiakban: egységes szerkezetbe foglalt törvények) 56a. cikkének (1) bekezdése kimondja, hogy csak azok az árvák jogosultak az árvák részére előírt mértékű családi támogatásra, akiknek az egyik szülő halála időpontjában vagy az elhunyt vagy a túlélő szülője a halálesetet közvetlenül megelőző tizenkettő hónap során ugyanezen egységes törvények alapján teljesítette a legalább hathavi átalánytámogatás megszerzéséhez szükséges feltételeket. Az alapeljárás és az előzetes döntéshozatalra előterjesztett kérdés 12. P. Dumont de Chassart belga állampolgár a szintén belga állampolgársággal rendelkező G. Descampe özvegye. A házaspár egyetlen gyermeke Diego Descampe, szintén belga állampolgár, 2000. január 23-án született. 13. A Bíróság rendelkezésére álló iratokból következik, hogy P. Dumont de Chassart 1993. szeptember 28. és 2008. augusztus 31. között munkavállalóként dolgozott Franciaországban. G. Descampe a maga részéről 1968 és 1976 között, valamint 1987 és 1998 között Belgiumban, 1998 és 2002 között pedig Franciaországban dolgozott munkavállalóként. G. Descampe ezt követően nem dolgozott, és „korengedményes nyugdíjasként” kizárólag megtakarításaiból élt Franciaországban, anélkül hogy bármilyen juttatást kapott volna. 14. 2008. április 25-én G. Descampe elhunyt Franciaországban. 15. 2008. augusztus 31-én P. Dumont de Chassart fiával visszaköltözött Belgiumba, ahol miután munkavállalóként hozzávetőleg egy hónapot dolgozott, munkanélkülivé vált. 16. 2008. október 13-án P. Dumont de Chassart fia javára árvasági családi támogatás iránti kérelmet nyújtott be az ONAFTS-hoz. 17. 2009. február 4-én továbbá azt kérte az ONAFTS-tól, hogy 2008. szeptember 1-jétől a gyermeküket egyedül nevelő szülőknek járó kiegészítésben részesülhessen. 18. 2009. március 9-én az ONAFS tájékoztatta P. Dumont de Chassart-t arról, hogy családi ellátásokban részesül a Belgiumban 2008. szeptember 1-jétől végzett szakmai tevékenysége alapján. 19. 2009. április 6-án az ONAFTS emellett jelezte P. Dumont de Chassart részére, hogy 2008. október 1-jétől kezdődően a gyermeküket egyedül nevelő szülőknek járó kiegészítésben részesül. 20. Az ONAFTS 2009. október 20-án hozott határozatában azonban elutasította az érdekelt árvasági családi támogatás iránti kérelmét azzal az indokkal, hogy a G. Descampe halálát közvetlenül megelőző tizenkettő hónap során az utóbbi egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikke alapján nem teljesítette a legalább hathavi átalánytámogatáshoz szükséges feltételeket. 21. 2010. február 5-én P. Dumont de Chassart keresetet indított a tribunal du travail de Bruxelles (brüsszeli munkaügyi bíróság) előtt, amelyben az említett elutasítást arra hivatkozással kifogásolta, hogy az ONAFTS köteles lett volna megítélni számára az árvasági családi támogatást azon biztosítási és szolgálati időt figyelembe véve, amit ő maga szerzett meg Franciaországban férje halálát megelőzően. 22. Az előzetes döntéshozatalra utaló határozatban az említett bíróság megállapítja, hogy az 1408/71 rendelet 78. cikke (2) bekezdésének b) pontja alapján az árva lakóhelye szerinti tagállam joga alkalmazandó, és így P. Dumont de Chassart helyzetére 2008. szeptember 1-jétől a belga jog alkalmazandó. A kérdést előterjesztő bíróság azt is kiemeli, hogy az egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikke alapján az árvasági családi támogatás iránti kérelem mind az elhunyt szülő, mind a túlélő szülő helyzetén alapulhat. A jelen alapügyben ugyanakkor e kérelem nem alapulhat az elhunyt szülő helyzetén, mivel ő a halálát közvetlenül megelőző tizenkettő hónap során nem teljesítette az egységes szerkezetbe foglalt törvényekben meghatározott, legalább hathavi átalánytámogatáshoz szükséges feltételeket. A túlélő szülő helyzete vonatkozásában P. Dumont de Chassart csak akkor teljesítené e feltételt, ha az érintett által Franciaországban teljesített biztosítási és szolgálati időt Belgiumban teljesített biztosítási és szolgálati időnek kellene tekinteni. 23. A kérdést előterjesztő bíróság azonban úgy véli, hogy az 1408/71 rendelet 72. cikkében szereplő egyenértékűségi szabály végrehajtását az említett rendelet 79. cikkének (1) bekezdése kizárja. Az utóbbi rendelkezés ugyanis, amely az említett 72. cikkre hivatkozik, az ONAFTS által az alapeljárás keretében is tett állításának megfelelően kizárólag az elhunyt, és nem a túlélő munkavállaló által teljesített biztosítási és szolgálati időszakokra utal. Az 1408/71 rendelet 79. cikke (1) bekezdésének, és ily módon az említett rendelet 72. cikkére történő hivatkozásnak a személyi hatálya tehát korlátozottabb az egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikke (1) bekezdésének hatályánál. 24. A tribunal du travail de Bruxelles arra keresi a választ, hogy az egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikkének (1) bekezdése alkalmazási körének az 1408/71 rendelet 79. cikkének (1) bekezdése által történő ilyen korlátozása sérti-e az uniós jogban kimondott egyenlő bánásmód és hátrányos megkülönböztetés tilalmának elvét. E tekintetben az említett bíróságnak különösen azon különbségtétel kapcsán támadtak kétségei, amelyet azon szülők gyermekei között kell tenni, akik soha nem hagyták el Belgium területét annak érdekében, hogy más tagállamban folytassanak szakmai tevékenységet, és azon gyermekek között, akiknek az uniós polgár szülei olyan más tagállamban rendelkeztek lakóhellyel, ahol a belga jogszabályok szempontjából releváns referencia-időszakban a túlélő házastárs dolgozott, míg az elhunyt házastárs semmilyen tevékenységet nem folytatott. Az elsőként említett gyermekek esetében ugyanis a túlélő házastárs, aki a referencia-időszakban Belgiumban dolgozott, az elhunyt házastárs által teljesített biztosítási és alkalmazási időszakon kívül a saját maga által Belgiumban teljesített biztosítási és alkalmazási időszakra is hivatkozhat, míg a másodikként említettek esetében a túlélő szülő nem hivatkozhat Belgiumban a más tagállamban teljesített időszakokra. 25. E feltételek mellett a tribunal du travail de Bruxelles az eljárás felfüggesztéséről határozott, és előzetes döntéshozatal céljából az alábbi kérdést terjesztette a Bíróság elé: „A[z] [1408/71] rendelet 79. [cikkének (1) bekezdése] sérti-e az egyenlő bánásmódnak és a hátrányos megkülönböztetés tilalmának többek között az emberi jogok és az alapvető szabadságok védelméről szóló, Rómában, 1950. november 4-én aláírt [európai] egyezmény 14. cikkében kimondott – és adott esetben az [egységes szerkezetbe foglalt EK-Szerződés] 17., 39. és/vagy 43. cikkével együttesen értelmezett – elvét, amennyiben olyan értelmezést nyer, miszerint csak az elhunyt szülőre vonatkozik a biztosítási, szolgálati vagy önálló vállalkozóként folytatott tevékenységi idő összesítésének [az említett] rendelet 72. cikkében található szabálya, és ennek következtében az […] egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikkének [(1) bekezdése] a túlélő házastárs számára kizárja – állampolgárságától függetlenül, amennyiben valamely tagállam állampolgára vagy amennyiben [az említett] rendelet személyi hatálya alá esik, és az Európai Unió valamely más tagállamában tevékenységet fejtett ki [az] egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikkének [(1) bekezdése] által meghatározott tizenkét hónapos időszakban –, hogy bizonyítékkal szolgálhasson, hogy [az említett] törvények 52. cikke (3) bekezdésének 1. pontja értelmében vett jogosultként hathavi átalánytámogatásban részesülhetett volna a halálesetet megelőző tizenkettő hónap során, míg az a túlélő házastárs, aki akár belga állampolgárként, akár az Európai Unió más tagállamának állampolgáraként [az említett] törvények 56a. cikkének [(1) bekezdésében] meghatározott tizenkét hónapos időszakban kizárólag Belgiumban dolgozott, amennyiben szükséges, jogosult ezt bizonyítani, csupán azért, mert sohasem hagyta el a belga felségterületet?” Az előzetes döntéshozatalra előterjesztett kérdésről 26. Kérdésével a kérdést előterjesztő bíróság lényegében arra kíván választ kapni, hogy az 1408/71 rendelet 72. cikkét, 78. cikke (2) bekezdésének b) pontját és 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontját úgy kell-e értelmezni, hogy az árvaellátáshoz való jognak valamely tagállamban való megszerzéséhez szükséges biztosítási és szolgálati időszakok összesítése céljából kizárólag a másik tagállamban elhunyt szülő által teljesített időszakok figyelembevételét teszik lehetővé, kizárva a túlélő szülő által teljesített időszakokat. Ebben az esetben az említett bíróság arra keresi a választ, hogy az 1408/71 rendelet rendelkezései összeegyeztethetők-e az egyenlő bánásmód és a hátrányos megkülönböztetés tilalmának alapelvével. Az 1408/71 rendelet alkalmazhatóságáról 27. Elöljáróban nyomban pontosítani kell, hogy a belga kormány által az írásbeli észrevételeiben kifejtettekkel ellentétben az elhunyt szülő – mint G. Descampe – jogutódjai nem foszthatók meg annak jogától, hogy hivatkozzanak az 1408/71 rendelet alkalmazására azon az alapon, hogy az említett szülő azon oknál fogva, hogy halálának időpontjában az említett rendelet 4. cikkének (1) bekezdésében felsorolt egyik szociális biztonsági ágban sem volt biztosított, elveszítette az említett rendelet 1. cikkének a) pontja értelmében vett „munkavállaló” minőségét. 28. Ugyanis az 1408/71 rendelet 2. cikke szerint, amely az említett rendelet személyi hatályát határozza meg, az utóbbi vonatkozik azon munkavállalók túlélő hozzátartozóira, akik az említett rendelet 4. cikkének (1) bekezdése értelmében egy vagy több tagállam szociális biztonsági rendszere szerint „biztosítottak” (lásd ebben az értelemben a 115/77. sz. Laumann-ügyben 1978. március 16-án hozott ítélet [EBHT 1978., 805. o.] 5. pontját és a C-131/96. sz. Mora Romero-ügyben 1997. június 25-én hozott ítélet [EBHT 1997., I-3659. o.] 21. pontját). 29. Márpedig az alapügyben kétségtelen, hogy G. Descampe, aki 1968 és 2002 között mind Belgiumban, mind Franciaországban folytatott szakmai tevékenységet, e két tagállam szociális biztonsági rendszere alá tartozott. Ily módon a Bíróság elé terjesztett iratokból kitűnik, hogy amennyiben G. Descampe nem hunyt volna el kevéssel a nyugdíjkorhatár elérése előtt, valamennyi fent említett tagállamban jogosult lett volna többek között az 1408/71 rendelet 4. cikke (1) bekezdésének c) pontja értelmében vett öregségi nyugdíjra. 30. Mindenesetre nem vitatott, hogy mind G. Descampe halálát megelőzően, mind pedig azt követően az alapügyben szóban forgó árvaellátást kérelmező P. Dumont de Chassart az 1408/71 rendelet 4. cikkének (1) bekezdése értelmében véve valamely tagállam szociális biztonsági rendszerében biztosított volt, ennek folytán rendelkezett az említett rendelet 1. cikkének a) pontja értelmében vett „munkavállaló” minőséggel, és ebből következően az említett rendelet 2. cikke alapján e rendelet hatálya alá tartozik. 31. Következésképpen meg kell állapítani, hogy az olyan helyzet, mint amelyről az alapeljárásban is szó van, az 1408/71 rendelet személyi hatálya alá tartozik. Az 1408/71 rendelet 72. cikkének, 78. cikke (2) bekezdése b) pontjának és 79. cikke (1) bekezdése második albekezdése a) pontjának értelmezéséről 32. Az árvaellátáshoz való jog kapcsán emlékeztetni kell arra, hogy az 1408/71 rendelet 78. cikkében szereplő szabályok célja azon tagállam meghatározása, amelynek a jogszabályai rendezik ezen ellátások odaítélését, amely ellátásokat tehát főszabály szerint egyetlen tagállam jogszabályainak megfelelően ítélnek oda. Az említett cikk (2) bekezdése b) pontjának i. alpontjából következik, hogy amennyiben az elhunyt munkavállaló több tagállam jogszabályainak hatálya alá tartozott, az említett ellátásokat azon tagállam jogszabályainak megfelelően ítélik oda, amelynek a területén az elhunyt munkavállaló árvája lakóhellyel rendelkezik. E rendelkezés tehát a lakóhely tagállamát jelöli ki a szóban forgó ellátások odaítélésére egyedül illetékes tagállamként (lásd különösen a C-59/95. sz., Bastos Moriana és társai ügyben 1997. február 27-én hozott ítélet [EBHT 1997, I-1071. o.] 15. és 18. pontját, valamint a C-225/10. sz., Perez Garcia és társai ügyben hozott ítélet [EBHT 2011., I-10111. o.] 39. pontját). 33. Az 1408/71 rendelet 79. cikke (1) bekezdésének első albekezdése szerint az illetékes tagállamnak a saját nemzeti joszabályai alapján kell nyújtania az ellátásokat, „mintha” az elhunyt munkavállaló kizárólag e jogszabályok hatálya alá tartozott volna. 34. A belga kormány azt állítja, hogy az 1408/71 rendelet fenti rendelkezései az árvaellátáshoz való jog megszerzéséhez szükséges biztosítási és szolgálati idő összesítése céljából kizárólag az elhunyt szülő által teljesített időszakok figyelembevételét teszik lehetővé, amennyiben az utóbbi már rendelkezik bizonyos biztosítási és szolgálati idővel abban a tagállamban, ahol az ellátások odaítélését kérik. A fentiekből következik, hogy az alapügyben a P. Dumont de Chassart által a férje halálát megelőző évben Franciaországban teljesített biztosítási és szolgálati idő a belga jogszabályokban szabályozott árvaellátáshoz való jog megszerzése céljából nem vehető figyelembe. 35. E vonatkozásban meg kell jegyezni, hogy az 1408/71 rendelet 78. cikke – e cikk (2) bekezdése a) és b) pontja első bekezdésének szövege szerint – kétségkívül kizárólag az „elhunyt munkavállaló vagy önálló vállalkozó árváj[a]” részére nyújtott ellátásokhoz való jogot szabályozza. E rendelkezés tehát – ahogyan azt a Bíróság korábban már kimondta – nem alkalmazandó az azon szülő halála folytán árvává vált gyermekek esetében, aki maga nem rendelkezett munkavállaló minőséggel (az 1/88. sz. Baldi-ügyben 1989. március 14-én hozott ítélet [EBHT 1989., 667. o.] 15. pontja). 36. Az is kétségtelen, hogy hasonlóképpen az 1408/71 rendelet 79. cikke (1) bekezdésének első albekezdése az ellátások folyósítása kapcsán (1) bekezdése első albekezdésének szövege szerint kizárólag az „elhunyt” helyzetét érinti. 37. Emlékeztetni kell azonban arra, hogy ahogyan a jelen ítélet 32. és 33. pontjából következik, az 1408/71 rendelet 78. cikke (2) bekezdése és 79. cikke (1) bekezdésének első albekezdése egy olyan „kapcsoló elv” kimondására szorítkozik, amelynek tárgya – olyan árvák esetében, akiknek a szülője munkavállalónak minősül – kizárólag az alkalmazandó jog és az ott említett ellátások folyósítását végző intézmény meghatározása. 38. E rendelkezéseknek célja tehát nemcsak több nemzeti szabályozás egyidejű alkalmazásának és az esetlegesen ebből eredő bonyodalmaknak az elkerülése, hanem annak megakadályozása is, hogy az 1408/71 rendelet hatálya alá tartozó személyek – rájuk nézve irányadó szabályozás hiányában – a szociális biztonsági rendszer nyújtotta védelem nélkül maradjanak (lásd analógia útján a C-275/96. sz. Kuusijärvi-ügyben 1998. június 11-én hozott ítélet [EBHT 1998., I-3419. o.] 28. pontját). 39. Ezzel szemben e rendelkezéseknek önmagukban nem célja az árvaellátásokhoz való jog létezésével kapcsolatos feltételek meghatározása. E feltételek meghatározása főszabály szerint a tagállamok jogalkotóinak feladata (lásd a C-106/11. sz. Bakker-ügyben 2012. június 7-én hozott ítélet 32. pontját és az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlatot). 40. Az 1408/71 rendelet ugyanis nem alakítja ki a szociális biztonság egységes rendszerét, hanem fenntartja a különböző nemzeti rendszereket, és egyetlen célja e rendszerek. Fenntartja tehát a különböző rendszereket, különböző követeléseket idézve elő ezzel azon különféle intézményekkel szemben, amelyek tekintetében az ellátásra jogosultakat a belső jog vagy szükség esetén a közösségi joggal kiegészített belső jog alapján közvetlen jogosultság illeti meg (a 331/06. sz. Chuck-ügyben 2008. április 3-án hozott ítélet [EBHT 2008., I-1957. o.] 27. pontja). 41. Európai uniós szintű harmonizáció hiányában minden tagállam szabadon határozhatja meg jogszabályaiban – az uniós jog tiszteletben tartása mellett – a szociális biztonsági rendszer ellátásai nyújtásának feltételeit (lásd ebben az értelemben különösen a C-345/09. sz., Van Delft és társai ügyben 2010. október 14-én hozott ítélet [EBHT 2010., I-9879. o.] 84. és 99. pontját, valamint a C-388/09. sz. Da Silva Martins ügyben 2011. június 30-án hozott ítélet [EBHT 2011., I-5737. o.] 71. pontját és az ott hivatkozott ítélkezési gyakorlatot). 42. A fentiekből következik, hogy az „elhunyt munkavállaló vagy önálló vállalkozó” minőség az 1408/71 rendelet 78. cikke (2) bekezdésének és 79. cikke (1) bekezdése első albekezdésének keretében csupán olyan kapcsoló elvet jelent, amely meghatározza egyrészről e rendelkezések alkalmazhatóságát, másrészről pedig az árva lakhelyével együttesen tekintve az alkalmazandó nemzeti jogszabályt. 43. A jelen esetben kétségtelen, hogy az 1408/71 rendelet 78. cikke (2) bekezdése b) pontjának i. alpontjában szereplő kapcsoló elv a belga jog, azaz az egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikke (1) bekezdésének alkalmazását eredményezi. Az 1408/71 rendelet 79. cikke (1) bekezdése első albekezdésének alkalmazásával tehát az illetékes belga hatóságok feladata az érintett ellátásoknak a belga jogszabályok alapján történő nyújtása oly módon, mintha G. Descampe kizárólag e jogszabályok hatálya alá tartozna. 44. Amint tehát a fenti rendelkezések alapján kezdetben a belga szabályozás került kijelölésre az árvaellátás odaítélésére alkalmazandó jogként – és egyébiránt az illetékes belga hatóságok feladatává vált ezen ellátások folyósítása is –, az árvaellátásra való jogosultság fennállása a jelen ítélet 39–41. pontjában hivatkozott ítélkezési gyakorlatnak megfelelően az ily módon kijelölt belga jogszabályok, azaz az egységes szerkezetbe foglalt törvények 56a. cikke (1) bekezdésének tartalmától függ. 45. Márpedig e tekintetben kétségtelen, hogy az említett nemzeti rendelkezés az árvaellátáshoz való jog fennállásának meghatározása érdekében lehetővé teszi mind az elhunyt szülő, mind pedig a túlélő szülő által teljesített biztosítási és szolgálati idő figyelembevételét. 46. E feltételek mellett az 1408/71 rendelet 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontjában kimondott szabály szerint az illetékes belga hatóságok kötelesek arra, hogy az árvaellátáshoz való jog fennállásának az alapügyben történő meghatározása érdekében – a biztosítási és szolgálati idő összesítésének az említett rendelet 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontjában hivatkozott 72. cikkében szereplő elvével összhangban – figyelembe vegyék a túlélő szülő által valamely más tagállamban teljesített biztosítási és szolgálati időt. 47. E rendelkezés ugyanis, amely érdemben árnyalja az alkalmazandó nemzeti jogszabályt azzal, hogy az elhunyt munkavállaló árvája javára előírja a biztosítási és szolgálati időszakok összesítését, semmilyen módon nem korlátozza e nemzeti jogszabály személyi hatályát. Mindemellett meg kell állapítani, hogy e rendelkezés egyáltalán nem utal az „elhunyt munkavállaló” fogalmára. 48. A belga kormány azonban azt állítja, hogy a más tagállamban gyakorolt tevékenységek időszakainak az illetékes belga hatóságok által összesítés céljából történő figyelembevétele megköveteli, hogy a referencia-időszak során egy meghatározott legkisebb ideig Belgiumban tevékenységet folytassanak. Az 1408/71 rendelet 79. cikke tehát csak abban az esetben értelmezhető úgy, hogy az ezen intézményeket a P. Dumont de Chassart által Franciaországban kifejtett tevékenység figyelembevételére kötelezi, ha e tevékenység valamely Belgiumban teljesített biztosítási vagy szolgálati idő kiegészítését tette lehetővé. Márpedig az említett kormány szerint a jelen esetben sem G. Descampe, sem pedig P. Dumont de Chassart nem hivatkozhat ilyen időszaknak a G. Descampe halálát megelőző év során Belgiumban történő teljesítésére. 49. A fenti értelmezés nem fogadható el. 50. Ahogyan a Bíróság a C-257/10. sz. Bergström-ügyben 2011. december 15-én hozott ítéletének (EBHT 2011., I-13227. o.) 44. pontjában kimondta, a családi ellátás odaítélésére illetékes tagállam nem követelheti meg a valamely más tagállamban teljesített biztosítása, illetve szolgálati vagy munkaviszonyon felül további biztosítási idő megszerzését a saját területén. 51. Mind az 1408/71 rendelet 72. cikkének, mind az említett rendelet VI. A. melléklete 7. pontjának szövege, mely utóbbi az árvaellátások belgiumi odaítélésére vonatkozik, egyértelmű. Az első rendelkezés ugyanis megköveteli, hogy az összesítés során úgy vegyék figyelembe „a más tagállamok területén szerzett biztosítási, szolgálati vagy önálló vállalkozóként folytatott tevékenységi időt”, mintha azt az illetékes intézmény által alkalmazott jogszabályok szerint szerezték volna, míg a második szerint az árvaellátás odaítélése érdekében a másik tagállam jogszabályai szerinti szolgálati, illetve biztosítási időt „figyelembe kell venni” (lásd ebben az értelemben a fent hivatkozott Bergström-ügyben hozott ítélet 41. pontját). 52. Egyébiránt emlékeztetni kell arra, hogy az 1408/71 rendeletet az EGK-Szerződés 51. cikke (később az EK-Szerződés 51. cikke, módosítást követően EK 42. cikk, majd EUMSZ 48. cikk) alapján fogadták el, amely felhatalmazta az Európai Unió Tanácsát arra, hogy a szociális biztonság területén elfogadja azokat az intézkedéseket, amelyek a munkavállalók szabad mozgásának biztosításához szükségesek; e célból olyan eszközrendszert hoz létre, amely a migráns munkavállalók és önálló vállalkozók, valamint az azok jogán jogosultak számára biztosítja a különböző országok jogszabályai szerint figyelembe vehető „összes időszak” összevonását a juttatásokhoz való jog megszerzése és fenntartása, valamint a juttatások összegének kiszámítása céljából (a fent hivatkozott Bergström-ügyben hozott ítélet 42. pontja). 53. Ezen értelmezés szintén összhangban van az EUMSZ 48. cikk céljával – amelyre figyelemmel az 1408/71 rendelet rendelkezéseit kell értelmezni –, amely cél a migráns munkavállalók szabad mozgásának lehető legteljesebb megvalósításához való hozzájárulás (lásd különösen a fent hivatkozott Da Silva Martins-ügyben hozott ítélet 70. pontját és a C-611/10. és C-612/10. sz., Hudzinski egyesített ügyekben 2012. június 12-én hozott ítélet 53. pontját, valamint ebben az értelemben a fent hivatkozott Bergström-ügyben hozott ítélet 43. pontját). 54. A EUMSZ 45. cikk–EUMSZ 48. cikk célja, a végrehajtásuk céljából elfogadott 1408/71 rendelethez hasonlóan ugyanis többek között annak elkerülése, hogy az a munkavállaló, aki a szabad mozgáshoz való jogával élve több tagállamban állt alkalmazásban, objektív igazolás hiányában ne kerüljön kedvezőtlenebb helyzetbe azzal szemben, aki teljes pályafutásának egyetlen tagállam volt a helyszíne (lásd különösen a fent hivatkozott Da Silva Martins-ügyben hozott ítélet 76. pontját és a fent hivatkozott Hudzinski-ügyben hozott ítélet 80. pontját). 55. Márpedig a jelen ügyben annak a tagállam általi elmulasztása, hogy az árvaellátásra való jogosultság fennállásának meghatározása érdekében figyelembe vegye az olyan munkavállaló által valamely más tagállamban teljesített biztosítási és szolgálati időt, aki valamely tagállam állampolgárságával rendelkezik, és egy elhunyt munkavállaló gyermekének túlélő szülője, e munkavállalót kedvezőtlenebb helyzetbe hozhatja azon egyedüli oknál fogva, hogy gyakorolta az EUMSZ 45. cikk által biztosított, szabad mozgáshoz való jogát, és ennek következtében eltántoríthatja attól, hogy házastársa halálát követően az említett rendelkezés vagy az EUMSZ 21. cikk alapján fennálló szabad mozgás jogát gyakorolva visszatérjen származási országába. 56. A belga kormány által felhozott érvek egyike sem alkalmas a fenti értelmezés kétségbevonására. 57. Először is az 574/72 rendelet 15. cikke (1) bekezdésének a) pontja, amelyre az említett kormány írásbeli észrevételeiben álláspontját alapította, első bekezdése szerint kifejezetten kizárólag a betegségi, anyasági, rokkantsági és öregségi, valamint munkanélküli-ellátásokra vonatkozik. E rendelkezés azonban nem vonatkozik az olyan családi ellátásokra, mint az alapügyben szóban forgó árvaellátások. 58. Ezt követően a fent említett, az említett kormány által a tárgyaláson hivatkozott Perez Garcia és társai ügyben hozott ítélet irreleváns az alapügy megoldása szempontjából, mivel nem az 1408/71 rendelet 72. cikke és 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontja értelmében vett biztosítási és szolgálati idő összesítésére vonatkozik. 59. Végül a tárgyaláson is hivatkozott 110/79. sz. Coonan-ügyben 1980. április 24-én hozott ítélet (EBHT 1980., 1445. o.) 13. pontját és a 70/80. sz. Vigier-ügyben 1981. január 27-én hozott ítélet (EBHT 1981., 229. o.) 19. és 20. pontját illetően, noha kétségtelen, hogy a Bíróság ezen ítéletekben kimondta, miszerint amennyiben a nemzeti szabályozás a valamely szociális biztonsági rendszerhez való tartozást attól a feltételtől teszi függővé, hogy az érintett korábban a nemzeti szociális biztonsági rendszerhez tartozott, az 1408/71 rendelet nem kötelezi a tagállamokat arra, hogy hozzászámítsák a más tagállamokban teljesített biztosítási időket azokhoz, amelyeket korábban belföldön kellett teljesíteniük, elegendő megállapítani, hogy a jelen ügy nem érinti a szociális biztonsági rendszerekhez való tartozást, mivel P. Dumont de Chassart a munkavállalók belga szociális biztonsági rendszeréhez tartozott. 60. A fentiekből következik, hogy az 1408/71 rendelet 72. cikke és 79. cikke (1) bekezdésének a) pontja olyan ügyben, mint amelyről az alapeljárásban szó van, egyáltalán nem ellentétes a másik tagállamban elhunyt munkavállaló gyermekének túlélő szülője által teljesített biztosítási és szolgálati idejének figyelembevételével, hanem éppen ellenkezőleg megköveteli e figyelembevételt abban az esetben, ha az illetékes tagállam szabályozása úgy rendelkezik, hogy nem csupán az elhunyt szülő, hanem a túlélő szülő is – ha rendelkezik munkavállalói minőséggel – jogot formálhat az árváknak nyújtott családi ellátásokra. 61. E feltételek mellett nem szükséges megvizsgálni, hogy az 1408/71 rendelet említett rendelkezései összhangban vannak-e az egyenlő bánásmód és a hátrányos megkülönböztetés tilalmának elvével. 62. A fenti megállapítások összességére tekintettel az előterjesztett kérdésre azt a választ kell adni, hogy az 1408/71 rendelet 72. cikkét, 78. cikke (2) bekezdésének b) pontját és 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontját úgy kell értelmezni, hogy ha valamely nemzeti szabályozás úgy rendelkezik, hogy mind az elhunyt, mind pedig a túlélő szülő – amennyiben munkavállalónak minősül – árvaellátásra jogosult, e rendelkezések megkövetelik, hogy a túlélő szülő által valamely más tagállamban teljesített biztosítási és szolgálati időt vegyék figyelembe a jog megszerzéséhez az elsőként említett tagállamban szükséges időszakok összesítése során. E tekintetben nincs jelentősége annak, hogy a túlélő szülő az említett nemzeti szabályozásban e jog megszerzése céljából meghatározott referencia-időszak során nem rendelkezik semmilyen biztosítási vagy szolgálati idővel e tagállamban. A költségekről 63. Mivel ez az eljárás az alapeljárásban részt vevő felek számára a kérdést előterjesztő bíróság előtt folyamatban lévő eljárás egy szakaszát képezi, ez a bíróság dönt a költségekről. Az észrevételeknek a Bíróság elé terjesztésével kapcsolatban felmerült költségek, az említett felek költségeinek kivételével, nem téríthetők meg. Rendelkező rész A fenti indokok alapján a Bíróság (harmadik tanács) a következőképpen határozott: Az 1996. december 2-i 118/97/EK tanácsi rendelettel módosított és naprakésszé tett, valamint az 1999. április 29-i 1399/1999/EK tanácsi rendelettel módosított, a szociális biztonsági rendszereknek a Közösségen belül mozgó munkavállalókra, önálló vállalkozókra és családtagjaikra történő alkalmazásáról szóló, 1971. június 14-i 1408/71/EGK tanácsi rendelet 72. cikkét, 78. cikke (2) bekezdésének b) pontját és 79. cikke (1) bekezdése második albekezdésének a) pontját úgy kell értelmezni, hogy ha valamely nemzeti szabályozás úgy rendelkezik, hogy mind az elhunyt, mind pedig a túlélő szülő – amennyiben munkavállalónak minősül – árvaellátásra jogosult, e rendelkezések megkövetelik, hogy a túlélő szülő által valamely más tagállamban teljesített biztosítási és szolgálati időt vegyék figyelembe a jog megszerzéséhez az elsőként említett tagállamban szükséges időszakok összesítése során. E tekintetben nincs jelentősége annak, hogy a túlélő szülő az említett nemzeti szabályozásban e jog megszerzése céljából meghatározott referencia-időszak során nem rendelkezik semmilyen biztosítási vagy szolgálati idővel e tagállamban.

62015TJ0126

de

Vorgeschichte des Rechtsstreits Am 30. April 2012 meldete die Streithelferin, die Grup Supeco Maxor, SL gemäß der Verordnung (EG) Nr. 207/2009 des Rates vom 26. Februar 2009 über die Unionsmarke ( ABl. L 78, S. 1 ) beim Amt der Europäischen Union für geistiges Eigentum eine Unionsmarke an. Bei der angemeldeten Marke handelt es sich um folgendes Bildzeichen: Die Dienstleistungen, für die die Eintragung beantragt wurde, gehören u. a. zur Klasse 35 im Sinne des Abkommens von Nizza über die internationale Klassifikation von Waren und Dienstleistungen für die Eintragung von Marken vom 15. Juni 1957 in revidierter und geänderter Fassung und umfassen u. a. die „Durchführung von Versteigerungen und Auktionen“ und Dienstleistungen der „Zusammenstellung von Waren (ausgenommen deren Transport) für Dritte …, um dem Verbraucher die bequeme Ansicht, Auswahl und den Erwerb dieser Waren im Rahmen des Einzelhandels, einschließlich in Geschäften, zu ermöglichen, Leistungen des Einzelhandels für [Erzeugnisse]“ (im Folgenden: Dienstleistungen des Einzelhandels). Am 16. August 2012 erhob die Klägerin, die El Corte Inglés, SA gegen die Eintragung der angemeldeten Marke hinsichtlich aller von der Anmeldung erfassten Dienstleistungen Widerspruch. Der Widerspruch war u. a. auf folgende am 18. Juni 2008 angemeldete und am 1. Februar 2012 unter der Nr. 6997407 u. a. für Waren und Dienstleistungen der Klasse 35 eingetragene Unionsbildmarke gestützt: Der Widerspruch wurde mit dem relativen Eintragungshindernis nach Art. 8 Abs. 1 Buchst. b der Verordnung Nr. 207/2009 begründet. Die Widerspruchsschrift enthielt u. a. die Angaben „Liste der Waren und Dienstleistungen“ und „[Widerspruch], der sich auf einen Teil der Waren und Dienstleistungen stützt“, gefolgt von folgender Aufzählung von Dienstleistungen der Klasse 35: „Werbung; Geschäftsführung; Unternehmensverwaltung; Büroarbeiten“. Am 28. Februar 2014 gab die Widerspruchsabteilung dem Widerspruch teilweise statt und stellte eine Verwechslungsgefahr zwischen der angemeldeten Marke und der älteren Marke fest. Insbesondere lehnte sie die Eintragung der angemeldeten Marke für alle beanstandeten Dienstleistungen der Klasse 35 ab. Gestützt auf die Mitteilung Nr. 2/12 vom 20. Juni 2012 über die Verwendung von Klassenüberschriften in Verzeichnissen der Waren und Dienstleistungen für Gemeinschaftsmarkenanmeldungen und ‑eintragungen (ABl. HABM 7/2012) ging die Widerspruchsabteilung davon aus, dass es die Absicht der Klägerin gewesen sei, alle Dienstleistungen zu erfassen, die in der alphabetischen Liste der betreffenden Klasse der Nizzaer Klassifikation aufgeführt seien. Sie verglich daher die von der angemeldeten Marke erfassten Dienstleistungen der Klasse 35 mit den in der Widerspruchsschrift erwähnten Dienstleistungen sowie den Dienstleistungen der „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ und der „Vermietung von Verkaufsautomaten“, die in der alphabetischen Liste der Dienstleistungen der Klasse 35 enthalten sind, um deren Identität oder Ähnlichkeit festzustellen. Am 24. April 2014 legte die Streithelferin gegen die Entscheidung der Widerspruchsabteilung Beschwerde ein. Mit Entscheidung vom 4. Dezember 2014 (im Folgenden: angefochtene Entscheidung) gab die Fünfte Beschwerdekammer des EUIPO der Beschwerde teilweise statt, indem sie die Entscheidung der Widerspruchsabteilung aufhob bzw. abänderte, soweit sie dem Widerspruch für die „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ sowie für die Dienstleistungen des Einzelhandels stattgegeben hatte. Die Beschwerdekammer wies in Rn. 14 der angefochtenen Entscheidung zunächst darauf hin, dass sich der Umfang des von der Klägerin vor der Widerspruchskammer erhobenen Widerspruchs auf die in der Widerspruchsschrift ausdrücklich genannten Dienstleistungen beschränke. Die Dienstleistungen der „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ seien darin nicht als von älteren Marke erfasste Dienstleistungen der Klasse 35 aufgeführt worden, und die Klägerin habe im Übrigen im Widerspruchs- bzw. Beschwerdeverfahren nie vorgetragen, dass sich ihr Widerspruch auch auf diese Dienstleistungen beziehe. Vielmehr habe die Klägerin in ihrer Stellungnahme zur Beschwerde bestätigt, dass ihr Widerspruch „auf einen Teil der Waren und Dienstleistungen“, die von den älteren Marken erfasst seien, gestützt sei, und somit auf die in der Widerspruchsschrift ausdrücklich genannten Dienstleistungen verwiesen. Die Beschwerdekammer schloss daraus, dass der Widerspruch nicht auf die „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ gestützt sei und nicht geklärt zu werden brauche, ob sich die ältere Marke auf weitere, nicht vom Wortlaut der Klassenüberschriften erfasste Dienstleistungen beziehe. Die Beschwerdekammer beschränkte daher die Ähnlichkeitsprüfung hinsichtlich der von der älteren Marke erfassten Dienstleistungen auf die Dienstleistungen „Werbung, Geschäftsführung, Unternehmensverwaltung, Büroarbeiten“. Insoweit war sie der Auffassung, dass diese Dienstleistungen weder mit der „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ noch mit den Dienstleistungen des Einzelhandels, die Gegenstand der angemeldeten Marke seien, Ähnlichkeiten aufwiesen (Rn. 36 bis 42 der angefochtenen Entscheidung). Anträge der Parteien Die Klägerin beantragt, — die angefochtene Entscheidung aufzuheben, soweit die Entscheidung der Widerspruchsabteilung aufgehoben bzw. abgeändert wurde; — dem EUIPO und der Streithelferin die Kosten aufzuerlegen. Das EUIPO beantragt, — die Klage abzuweisen; — der Klägerin die Kosten aufzuerlegen. Die Streithelferin beantragt, — die Klage abzuweisen; — der Klägerin die Kosten aufzuerlegen. Rechtliche Würdigung Die Klägerin macht im Wesentlichen als einzigen Klagegrund einen Verstoß gegen Art. 8 Abs. 1 Buchst. b der Verordnung Nr. 207/2009 geltend. Ohne die Definition der maßgeblichen Verkehrskreise oder die Beurteilung der Ähnlichkeit der fraglichen Zeichen durch die Beschwerdekammer zu beanstanden, wirft die Klägerin der Beschwerdekammer vor, bestimmte Dienstleistungen, die zwar nicht in der Widerspruchsschrift erwähnt, aber von der älteren Marke erfasst seien, darunter die „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“, beim Vergleich der betreffenden Dienstleistungen nicht berücksichtigt zu haben und daher zu Unrecht das Fehlen einer Ähnlichkeit zwischen den von der älteren Marke erfassten Dienstleistungen einerseits sowie der „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ und den von der angemeldeten Marke erfassten Dienstleistungen des Einzelhandels andererseits festgestellt zu haben. Insoweit ist darauf hinzuweisen, dass die Klägerin im Widerspruchsformular das mit „Gestützt auf einen Teil der Waren und Dienstleistungen“ bezeichnete Kästchen angekreuzt und folgende Dienstleistungen aufgezählt hat: „Werbung; Geschäftsführung; Unternehmensverwaltung; Büroarbeiten“ (siehe oben, Rn. 6). Ansonsten hat sie in der Begründung ihres Widerspruchs keinerlei nähere Angaben zu den Dienstleistungen, auf die der Widerspruch gestützt wurde, gemacht. Wie die Streithelferin zu Recht hervorhebt, enthält die Widerspruchsschrift somit im vorliegenden Fall im Gegensatz zu dem Widerspruch, um den es im Urteil vom 15. Januar 2013, Lidl Stiftung/HABM – Lactimilk (BELLRAM) ( T‑237/11 , Slg, EU:T:2013:11 ), ging, keine Widersprüchlichkeit, die Zweifel hinsichtlich der für den Widerspruch maßgeblichen Dienstleistungen hervorrufen könnte, denn die Klägerin hat ihre Absicht bekundet, ihren Widerspruch nur auf einen Teil der von ihrer Marke erfassten Waren und Dienstleistungen zu stützen, und einen Teil dieser Dienstleistungen aufgezählt, insbesondere diejenigen der Klasse 35, die in ihrer Anmeldung genannt sind. Die Klägerin ist dennoch der Meinung, dass die Beschwerdekammer aus der Widerspruchsschrift zu Unrecht geschlossen habe, dass diese sich nur auf die Dienstleistungen „Werbung; Geschäftsführung; Unternehmensverwaltung; Büroarbeiten“ beziehe und nicht so verstanden werden könne, dass sie auch die „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ betreffe. Insoweit beruft sich die Klägerin auf Abschnitt V der Mitteilung Nr. 2/12, in dem es heißt: „Im Hinblick auf [Unionsmarken], die vor dem [21. Juni 2012] eingetragen wurden, und die alle in der Überschrift einer bestimmten Klasse [der Nizzaer Klassifikation] aufgeführten Oberbegriffe verwenden, geht das [EUIPO] davon aus, dass der Anmelder … alle Waren oder Dienstleistungen abdecken wollte, die in der Fassung der alphabetischen Liste dieser Klasse aufgeführt sind, die zum Zeitpunkt der Anmeldung in Kraft war“. Da die ältere Marke vor dem 21. Juni 2012 und unter Verwendung der in der Überschrift der Klasse 35 der Nizzaer Klassifikation aufgezählten Oberbegriffe eingetragen worden sei, habe sich ihr Widerspruch auch auf die Dienstleistungen „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ und „Vermietung von Verkaufsautomaten“, die in der alphabetischen Liste dieser Klasse aufgeführt seien, gestützt. Hierzu ist festzustellen, dass aus dem Wortlaut von Abschnitt V der Mitteilung Nr. 2/12 zwar hervorgeht, dass im Fall von vor dem 21. Juni 2012 eingetragenen Unionsmarken die von einer Marke geschützten Waren und Dienstleistungen nicht auf diejenigen beschränkt sind, die in der Anmeldung ausdrücklich aufgezählt sind. Allein aus diesem Wortlaut darf jedoch nicht geschlossen werden, dass dieses weite Verständnis von den betroffenen Waren und Dienstleistungen auf eine Widerspruchsschrift, die sich auf eine vor dem 21. Juni 2012 eingetragene Marke stützt, übertragbar ist. Wie das EUIPO zu Recht betont, ist nämlich der Inhalt der Widerspruchsschrift ebenso wie das Widerspruchsverfahren durch spezielle Vorschriften geregelt. Gemäß diesen Vorschriften, die im Licht der Rechtsprechung zu lesen sind, müssen die Waren und Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützt, in der Widerspruchsschrift klar und eindeutig angegeben sein. So besagt Regel 15 Abs. 2 Buchst. f der Verordnung (EG) Nr. 2868/95 der Kommission vom 13. Dezember 1995 zur Durchführung der Verordnung (EG) Nr. 40/94 des Rates über die Gemeinschaftsmarke ( ABl. L 303, S. 1 ) in der insbesondere durch die Verordnung (EG) Nr. 1041/2005 der Kommission vom 29. Juni 2005 ( ABl. L 172, S. 4 ) geänderten Fassung in der Mehrzahl der anderen Sprachfassungen als der französischen, dass die Widerspruchsschrift die Waren und Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützt, angeben muss. Zwar heißt es in der französischen Fassung von Regel 15 Abs. 2 Buchst. f der Verordnung Nr. 2868/95, dass die Widerspruchsschrift die Waren und Dienstleistungen enthalten muss, gegen die sich der Widerspruch richtet („[l]’acte d’opposition doit comporter … les produits et services à l’encontre desquels l’opposition est formée“). Wie das EUIPO feststellt, ist die französische Fassung allerdings eine der wenigen, die in diesem Sinne formuliert sind, während sich die meisten anderen Sprachfassungen dieser Vorschrift auf die Waren und Dienstleistungen beziehen, auf die sich der Widerspruch stützt. Die englische Fassung lautet „the goods and services on which the opposition is based“, die deutsche Fassung „die Waren und Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützt“, die italienische Fassung „i prodotti e i servizi sui quali si basa l’opposizione“ und die spanische Fassung „los productos y servicios en los que se basa la oposición“. Nach ständiger Rechtsprechung kann die in einer der Sprachfassungen einer Vorschrift des Unionsrechts verwendete Formulierung nicht als alleinige Grundlage für die Auslegung dieser Vorschrift herangezogen werden oder insoweit Vorrang vor den anderen sprachlichen Fassungen beanspruchen. Ein solcher Ansatz wäre nämlich mit dem Erfordernis einer einheitlichen Anwendung des Unionsrechts unvereinbar. Weichen die verschiedenen Sprachfassungen voneinander ab, muss die fragliche Vorschrift nach der allgemeinen Systematik und dem Zweck der Regelung ausgelegt werden, zu der sie gehört (vgl. Urteil vom 15. November 2012, Kurcums Metal, C‑558/11 , Slg, EU:C:2012:721 , Rn. und die dort angeführte Rechtsprechung). Was die Systematik der Regeln über das Widerspruchsverfahren betrifft, ist in Übereinstimmung mit dem EUIPO festzustellen, dass alle Angaben der Widerspruchsschrift, die nach den Bestimmungen der Buchst. b bis e und g von Regel 15 Abs. 2 der Verordnung Nr. 2868/95, die vor und nach Buchst. f dieser Regel stehen, vorgeschrieben sind, die ältere Marke betreffen, was die Auslegung stützt, dass die letztgenannte Vorschrift sich auf die Waren und Dienstleistungen bezieht, die von der älteren Marke erfasst sind. Außerdem bestätigt Regel 15 Abs. 3 Buchst. a der besagten Verordnung, wonach die Widerspruchsschrift die Angabe der Waren und Dienstleistungen, gegen die sich der Widerspruch richtet, enthalten „soll“, dass die Bezugnahme auf die von der beanstandeten Marke erfassten Waren und Dienstleistungen in der Widerspruchsschrift nur optional ist und sich nicht mit Regel 15 Abs. 2 Buchst. f dieser Verordnung deckt, zumal Regel 15 Abs. 3 Buchst. a der Verordnung sogar klarstellt, dass in Ermangelung dieser Angabe davon ausgegangen wird, dass sich der Widerspruch auf alle Waren und Dienstleistungen bezieht, die Gegenstand der beanstandeten Unionsmarkenanmeldung sind. Was den Zweck der Regeln über den Inhalt der Widerspruchsschrift betrifft, ist festzustellen, dass die Verordnung Nr. 2868/95 zwischen zwei Arten von Angaben in der Widerspruchsschrift unterscheidet, nämlich solchen, deren Fehlen nach Regel 17 dieser Verordnung zur Unzulässigkeit des Widerspruchs führen kann und die insbesondere in Regel 15 Abs. 2 der Verordnung genannt sind, und solchen, die in Abs. 3 dieser Regel genannt sind und deren Fehlen sich nur auf die Prüfung der Begründetheit des Widerspruchs auswirken kann. Wie bereits oben unter Rn. 26 festgestellt wurde, wird nach Regel 15 Abs. 3 Buchst. a in Ermangelung der Angabe der Waren und Dienstleistungen, gegen die sich der Widerspruch richtet, davon ausgegangen, dass sich der Widerspruch auf alle Waren und Dienstleistungen bezieht, die Gegenstand der beanstandeten Markenanmeldung sind. Wenn die Widerspruchsschrift hingegen nicht die nach Regel 15 Abs. 2 Buchst. f dieser Verordnung vorgeschriebene Angabe enthält, wird der Widerspruch gemäß Regel 17 Abs. 4 der Verordnung als unzulässig zurückgewiesen. Dieselbe Voraussetzung kann also nicht zugleich in Abs. 2 und Abs. 3 von Regel 15 der fraglichen Verordnung enthalten sein. Die fehlende Bezugnahme in der französischen Fassung von Regel 15 Abs. 2 Buchst. f der Verordnung Nr. 2868/95 auf die Waren und Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützt – bei der es sich offensichtlich um ein Redaktionsversehen handelt –, erlaubt es vor diesem Hintergrund nicht, diese Vorschrift dahin auszulegen, dass die betreffenden Waren und Dienstleistungen in der Widerspruchsschrift nicht angegeben werden müssen. Zudem ist darauf hinzuweisen, dass nach ständiger Rechtsprechung seit dem Urteil vom 19. Juni 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys ( C‑307/10 , Slg, EU:C:2012:361 , Rn. , und , in Bezug auf die Richtlinie 2008/95/EG des Europäischen Parlaments und des Rates vom 22. Oktober 2008 zur Angleichung der Rechtsvorschriften der Mitgliedstaaten über die Marken [ ABl. L 299, S. 25 ]), aus der mit der Mitteilung Nr. 2/12 die Konsequenzen gezogen wurden, der Anmelder einer Marke, der zur Bezeichnung der Waren oder Dienstleistungen, für die der Markenschutz beantragt wird, alle Oberbegriffe der Überschrift einer bestimmten Klasse der Nizzaer Klassifikation verwendet, im Hinblick auf die Einhaltung der Erfordernisse der Klarheit und Eindeutigkeit, die es den zuständigen Behörden und den Wirtschaftsteilnehmern erlauben, den Umfang des beantragten Schutzes zu bestimmen, klarstellen muss, ob sich seine Anmeldung auf alle oder nur auf einige der in der alphabetischen Liste der betreffenden Klasse aufgeführten Waren oder Dienstleistungen bezieht. Falls sie sich nur auf einige dieser Waren oder Dienstleistungen beziehen soll, hat der Anmelder anzugeben, welche Waren oder Dienstleistungen dieser Klasse beansprucht werden (vgl. in diesem Sinne Urteile vom 27. Februar 2014, Advance Magazine Publishers/HABM – López Cabré [VOGUE], T‑229/12 , EU:T:2014:95 , Rn. , und vom 29. April 2015, Chair Entertainment Group/HABM – Libelle [SHADOW COMPLEX], T‑717/13 , EU:T:2015:242 , Rn. , und ). Diese Erfordernisse der Klarheit und Eindeutigkeit müssen auch für den Widerspruchsführer gelten und diesen verpflichten, die Waren und Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützt, anzugeben, damit zum einen das EUIPO über den Widerspruch befinden kann und zum anderen der Anmelder der vom Widerspruch betroffenen Marke seine Verteidigungsrechte geltend machen kann (vgl. in diesem Sinne Urteil vom 12. Februar 2015, Klaes/HABM – Klaes Kunststoffe [Klaes], T‑453/13 , EU:T:2015:98 , Rn. ). Insbesondere wenn der Widerspruchsführer wie im vorliegenden Fall angibt, dass er seinen Widerspruch auf einen Teil der von seiner Marke erfassten Waren und Dienstleistungen stützt, muss er klar und eindeutig die Waren und Dienstleistungen angeben, auf die sich sein Widerspruch stützt. Daraus folgt, dass entgegen dem Vorbringen der Klägerin Abschnitt V der Mitteilung Nr. 2/12 im vorliegenden Fall nicht einmal analog herangezogen werden kann, um daraus zu schließen, dass sich der Widerspruch zusätzlich zu den in der Widerspruchsschrift genannten Dienstleistungen auch auf die Dienstleistungen „Durchführung von Auktionen und Versteigerungen“ und der „Vermietung von Verkaufsautomaten“ gestützt hat. Aus diesen Gründen kann nicht von der Beschwerdekammer verlangt werden, dass sie bei ihrer Prüfung des Widerspruchs Waren und Dienstleistungen berücksichtigt, die nicht in der Widerspruchsschrift genannt sind. Die Beschwerdekammer hat folglich zu Recht nur die in der Widerspruchsschrift genannten Dienstleistungen, auf die sich der Widerspruch stützte, mit den beanstandeten Dienstleistungen, die von der angemeldeten Marke erfasst sind, verglichen. Diese Einschätzung wird nicht durch das Vorbringen der Klägerin in Frage gestellt, wonach davon auszugehen sei, dass sie als sehr bekanntes Einzelhandelsunternehmen, das Waren aller Art an Dritte verkaufe, Dienstleistungen des Einzelhandels abdecke. Wie nämlich das EUIPO zu Recht betont und ohne dass über die – vom EUIPO in Abrede gestellte – Zulässigkeit dieses Vorbringens zu entscheiden wäre, bedeuten der Umstand, dass die Tätigkeit des Inhabers einer Marke darin besteht, bestimmte Dienstleistungen anzubieten, und die Bekanntheit dieses Inhabers als Anbieter dieser Dienstleistungen nicht, dass die Marke, deren Inhaber er ist, notwendigerweise diese Dienstleistungen schützt, und erst recht nicht, dass die von ihm erhobenen Widersprüche sich entsprechend auf diese Dienstleistungen stützen. Nach alledem hat die Beschwerdekammer zu Recht die beanstandeten Dienstleistungen der angemeldeten Marke ausschließlich mit den von der älteren Marke erfassten Dienstleistungen, die in der Widerspruchsschrift genannt sind, verglichen, so dass in Ermangelung von Argumenten, die das Ergebnis des auf diese Weise vorgenommenen Vergleichs in Frage stellen könnten, der einzige Klagegrund als unbegründet zurückzuweisen ist, ohne dass es notwendig wäre, über dessen Zulässigkeit, die von der Streithelferin in Abrede gestellt wird, zu entscheiden. Die vorliegende Klage ist daher abzuweisen. Kosten Gemäß Art. 134 Abs. 1 der Verfahrensordnung des Gerichts ist die unterliegende Partei auf Antrag zur Tragung der Kosten zu verurteilen. Da die Klägerin unterlegen ist, sind ihr gemäß den Anträgen des EUIPO und der Streithelferin die Kosten aufzuerlegen. Aus diesen Gründen hat DAS GERICHT (Zweite Kammer) für Recht erkannt und entschieden: 1. Die Klage wird abgewiesen. 2. Die El Corte Inglés, SA trägt die Kosten. Martins Ribeiro Gervasoni Madise Verkündet in öffentlicher Sitzung in Luxemburg am 24. Mai 2016. Unterschriften ( *1 ) Verfahrenssprache: Französisch.

62007TJ0444

sk

Právny rámec Článok 147 ods. 1 ES zveruje Komisii spravovanie Európskeho sociálneho fondu (ESF), zriadeného podľa článku 146 ES. ESF je podľa znenia článku 159 ods. 1 ES jedným zo štrukturálnych fondov. Právny rámec upravujúci štrukturálne fondy na programové obdobie od roku 1994 do roku 1999, relevantné v prejednávanej veci, tvorí najmä nariadenie Rady (EHS) č. 2052/88 z 24. júna 1988 o úlohách štrukturálnych fondov a ich účinnosti, o vzájomnej koordinácii ich aktivít a koordinácii s operáciami Európskej investičnej banky a ďalších finančných nástrojov [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 185, s. 9 ), zmenené a doplnené nariadením Rady (EHS) č. 2081/93 z 20. júla 1993 [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 193, s. 5 , ďalej len „nariadenie č. 2052/88“). Na vykonanie tohto nariadenia Rada prijala nariadenie (EHS) č. 4255/88 z 19. decembra 1988, ktorým sa vykonáva nariadenie (EHS) č. 2052/88, pokiaľ ide o Európsky sociálny fond [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 374, s. 21 ), zmenené a doplnené nariadením Rady (EHS) č. 2084/93 z 20. júla 1993 [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 193, s. 39 , ďalej len „nariadenie č. 4255/88“). Prijala tiež nariadenie Rady (EHS) č. 4253/88, ktorým sa vykonáva nariadenie č. 2052/88, pokiaľ ide na jednej strane o koordináciu pomocí z rozličných štrukturálnych fondov a na strane druhej o koordináciu týchto pomocí s činnosťami Európskej investičnej banky a ďalšími existujúcimi finančnými nástrojmi [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 374, s. 1 ), zmenené a doplnené nariadením Rady (EHS) č. 2082/93 z 20. júla 1993 [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 193, s. 20 ) (ďalej len „nariadenie č. 4253/88“). Nariadenia č. 2052/88 a 4253/88 boli s účinnosťou k 1. januáru 2000 zrušené článkom 54, prvým odsekom nariadenia Rady (ES) č. 1260/1999 z 21. júna 1999 o všeobecných ustanoveniach o štrukturálnych fondoch ( Ú. v. ES L 161, s. 1 ; Mim. vyd. 14/001, s. 31), bez vplyvu na článok 52 ods. 1 posledného uvedeného nariadenia. Nariadenie č. 4255/88 bolo s účinnosťou k 1. januáru 2000 zrušené článkom 11 nariadenia Európskeho parlamentu a Rady (ES) č. 1784/1999 z 12. júla 1999 o Európskom sociálnom fonde ( Ú. v. ES L 213, s. 5 ; Mim. vyd. 14/001, s. 106), ktorého článok 9 odkazuje na prechodné ustanovenia článku 52 nariadenia č. 1260/1999. Odsek 1 posledného uvedeného ustanovenia najmä stanovuje, že „týmto nariadením nie je dotknuté pokračovanie alebo zmena, vrátane jej úplného alebo čiastočného zrušenia, pomoci schválenej Radou alebo Komisiou na základe nariadenia… č. 2052/88 a… č. 4253/88, ani žiadneho iného právneho predpisu, ktorý sa na túto pomoc vzťahuje dňa 31. decembra 1999“. Zo súhrnu týchto ustanovení vyplýva, že hoci nariadenie č. 4255/88 bolo zrušené nariadením č. 1784/1999, toto posledné uvedené nariadenie odkazom na prechodné ustanovenia uvedené v článku 52 nariadenia č. 1260/1999 stanovuje, že nariadenie č. 4255/88 a nariadenie č. 4253/88 sa naďalej uplatňujú na pomoc schválenú na základe nariadenia č. 4255/88. Podľa znenia článku 6 ods. 1 písm. a) nariadenia č. 4255/88 s nadpisom „Technická pomoc, pilotné projekty a ukážka“: „[ESF] môže mimo rámcov pomoci Spoločenstva do výšky 0,5% jeho ročnej pomoci financovať činnosti prípravy, posudzovania, pokračovania a vyhodnocovania v členských štátoch alebo na úrovni Spoločenstva, potrebné na vykonávanie činností definovaných v článku 1. Tieto sú vykonávané na podnet Komisie, alebo na účet Komisie. Zahŕňajú: a) činnosti inovačnej povahy, ktoré majú za cieľ potvrdiť nové hypotézy týkajúce sa obsahu, metodológie a organizácie profesijného vzdelávania, zahŕňajúce integráciu rozmeru Spoločenstva v profesijnom vzdelávaní a, všeobecnejšie, rozvoj zamestnanosti, vrátane podpory rovnosti príležitostí na trhu práce pre mužov a ženy, a profesijnú integráciu osôb vystavených vylúčeniu z trhu práce s cieľom vytvoriť základ pre neskoršiu intervenciu [ESF] vo viacerých členských štátoch…“ [ neoficiálny preklad ] Podľa znenia článku 24 nariadenia č. 4253/88 s nadpisom „Zníženie, pozastavenie a zrušenie pomoci“: „1.   Ak sa zdá, že realizácia činnosti alebo opatrenia neodôvodňuje ani časť, ani súhrn finančnej pomoci, ktorá jej bola udelená, Komisia pristúpi k vhodnému preskúmaniu prípadu v rámci partnerstva, požadujúc najmä od členského štátu alebo od orgánov ním určených na vykonanie akcie predložiť ich vyjadrenia v stanovenej lehote. 2.   V nadväznosti na toto preskúmanie Komisia môže znížiť alebo pozastaviť pomoc na predmetnú činnosť alebo opatrenie, ak preskúmanie potvrdzuje existenciu nezrovnalostí alebo významnú zmenu, ktorá ovplyvňuje povahu alebo podmienky vykonania činnosti alebo opatrenia a pre ktorú nebol vyžiadaný súhlas Spoločenstva. 3.   Komisii musí byť vrátená celá suma zakladajúca bezdôvodné obohatenie. Nevrátené sumy sú navýšené o úroky z omeškania v súlade s ustanoveniami finančného nariadenia a podľa podmienok, ktoré Komisia prijme v súlade s postupmi uvedenými v hlave VIII.“ [ neoficiálny preklad ] Okolnosti predchádzajúce sporu Komisia 21. júla 1998 uverejnila výzvu na podávanie návrhov na vykonanie pilotného projektu „Miestny kapitál so sociálnym určením“ [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES C 228, s. 15 ). Komisia v nej definovala nasmerovania pre udelenie globálnych grantov pre sprostredkujúce organizácie určených na podporu osôb vykonávajúcich mikroprojekty podporujúce zamestnanosť a sociálnu súdržnosť. Ako vyplýva z jej bodu 2, táto výzva na podávanie návrhov bola „prístupná výlučne neziskovým organizáciám, ako aj už existujúcim združeniam vytvoreným týmito organizáciami“. Podľa toho istého bodu „sprostredkujúce organizácie… sa musia zapojiť spolufinancovaním, ktorého výška nemôže byť nižšia než 15% požadovaného grantu“. Rozhodnutím K(1999) 2645 zo 17. augusta 1999 (ďalej len „rozhodnutie o udelení“) Komisia udelila pomoc ESF vo forme globálneho grantu na financovanie pilotného projektu, ktorý predložil Centre de promotion de l’emploi par la micro-entreprise (ďalej len „CPEM“ alebo „žalobca“). ESF vyčlenil na tento pilotný projekt celkovú maximálnu sumu 1000000 eur. Podľa znenia jeho článku 1 rozhodnutie o udelení definuje postupy udelenia a použitia grantu udeleného Komisiou v prospech CPEM. Podľa jeho článku 2 sú špecifické podmienky grantu opísané v prílohe III k rozhodnutiu o udelení. Článok 3 ods. 2 a 3 rozhodnutia o udelení stanovuje koniec obdobia na prebratie výdavkov na pilotný projekt na 31. august 2001 a koniec obdobia ich uskutočnenia na 28. február 2002. Článok 7 rozhodnutia o udelení stanovuje, že CPEM je povinný rešpektovať podmienky vykonania projektu oznámené v „Návode týkajúcom sa článku 6 ESF — ‚Miestny kapitál so sociálnym určením‘“ (ďalej len „Návod podporovateľa“). Rozhodnutím K(2001) 2144 z 18. septembra 2001, v nadväznosti na žiadosť o prolongáciu predloženú žalobcom, Komisia predĺžila obdobie na preberanie výdavkov na pilotný projekt až do 31. decembra 2001 a jeho obdobie uskutočnenia predĺžila až do 30. júna 2002. V nadväznosti na udelenie globálneho grantu a ako to bolo uvedené v jeho spise uchádzača, CPEM 20. septembra 2000 uzavrel dohodu o vykonaní pilotného projektu s Centre de formation professionnelle et de promotion sociale (CFPPS), subjektom s formou neziskového združenia, ktorý sa neskôr premenil na Marseille Service Développement (MSD). Dňa 7. októbra 2002 Komisia od MSD obdržala záverečnú správu a žiadosť o úhradu týkajúcu sa činností vykonaných v rámci pilotného projektu. Komisia vykonala priebežné platby a konečnú platbu týkajúce sa tohto projektu v celkovej sume 1000000 eur. V auguste 2004 Generálne riaditeľstvo (GR) Európskej komisie pre zamestnanosť, sociálne záležitosti a rovnaké príležitosti (ďalej len „GR pre zamestnanosť“) vykonalo v MSD audit, ktorý neodhalil významné nezrovnalosti a ktorý viedol k vráteniu 4472,30 eura. V máji 2004 sa s GR pre zamestnanosť a Európskym úradom pre boj proti podvodom (OLAF) kontaktoval sťažovateľ, aby oznámil zlú finančnú a administratívnu správu zo strany CPEM alebo jeho mandatárov, pokiaľ ide o vykonanie jeho individuálneho projektu. OLAF začal 2. mája 2005 externé vyšetrovanie a vykonal inšpekcie na mieste od 27. júna 2005 do 1. júla 2005 v CPEM a u iných podnikateľských subjektov v Marseille, ktoré mali priamy vzťah s pilotným projektom. Dňa 8. septembra 2005 OLAF zaslal svoju správu z misie žalobcovi, ktorý odpovedal listom z 13. októbra 2005. OLAF reagoval na tento list poštovou zásielkou z 11. apríla 2006. Žalobca zaslal svoju odpoveď 21. apríla 2006. Následne sa 25. apríla 2006 na žiadosť žalobcu konalo v Bruseli v sídle OLAF-u stretnutie, na ktorom sa zúčastnilo GR pre zamestnanosť. Listom z 24. mája 2006 OLAF oznámil žalobcovi, že fáza vyšetrovania bola ukončená a že bude vypracovaná záverečná správa. OLAF prijal svoju záverečnú správu 4. októbra 2006. Táto správa bola žalobcovi zaslaná listom z 20. októbra 2006. Záverečná správa OLAF-u konštatovala viaceré závažné nezrovnalosti, vzhľadom na ktoré bolo navrhnuté zrušenie pomoci Spoločenstva vo výške 1000000 eur a vrátenie sumy 995527,70 eura. Listom z 18. januára 2007 Komisia žalobcovi oznámila svoj úmysel začať konanie uvedené v článku 24 nariadenia č. 4253/88. Listom z 19. marca 2007 žalobca odpovedal na list z 18. januára 2007, napádajúc záverečnú správu OLAF-u. Komisia, zastávajúc názor, že odpoveď žalobcu z 19. marca 2007 neuvádzala právne alebo skutkové údaje, ktoré by mohli odporovať konštatovaniam uvedeným v záverečnej správe OLAF-u, uviedla, že žalobca nevykonal projekt tak, ako bolo opísané v rozhodnutí o udelení a zaviedol systém správy, ktorý odporoval platným predpisom. Rozhodnutím K(2007) 4645 zo 4. októbra 2007 (ďalej len „napadnuté rozhodnutie“) Komisia zrušila pomoc udelenú rozhodnutím o udelení. Podľa článku 2 napadnutého rozhodnutia príjemca pomoci dlhuje Komisii sumu istiny 995527,70 eura. Konanie a návrhy účastníkov konania Žalobca návrhom podaným do kancelárie Súdu prvého stupňa 5. decembra 2007 podal žalobu, na základe ktorej sa začalo toto konanie. Samostatným podaním zapísaným do registra kancelárie Súdu prvého stupňa 16. januára 2008 žalobca podal návrh na odklad výkonu rozhodnutia. Súd prvého stupňa uznesením predsedu z 19. februára 2008, CPEM/Komisia (T-444/07 R, neuverejnené v Zbierke), tento návrh zamietol. Písomná časť konania bola ukončená 29. apríla 2008. Súd prvého stupňa 23. októbra 2008, v rámci opatrení na zabezpečenie priebehu konania podľa článku 64 svojho rokovacieho poriadku, na jednej strane vyzval CPEM aby sa vyjadril k dôvodom neprípustnosti uvádzaným Komisiou v jej vyjadrení k žalobe, a na druhej strane vyzval Komisiu na predloženie určitých dokumentov. Rovnako boli účastníci konania vyzvaní, aby pred pojednávaním písomne odpovedali na určité otázky položené Súdom prvého stupňa. Účastníci konania vyhoveli týmto žiadostiam v stanovených lehotách. Žalobca navrhuje, aby Súd prvého stupňa: — zrušil napadnuté rozhodnutie, — priznal mu nárok na náhradu spôsobenej ujmy za zásah do dobrej povesti, odhadnutú na 100000 eur, — priznal jeho zamestnancom nárok na individuálnu náhradu spôsobenej ujmy v symbolickej výške 1 euro za zásah do ich psychickej integrity v rámci výkonu zamestnania, — zaviazal Komisiu na náhradu trov konania. Komisia navrhuje, aby Súd prvého stupňa: — určil, že žaloba je neprípustná, prípadne nedôvodná, — zaviazal žalobcu na náhradu trov konania. O prípustnosti 1. Tvrdenia účastníkov konania Komisia spochybňuje prípustnosť druhého a tretieho žalobného návrhu žalobcu, pretože s dostatočnou presnosťou neuvádzajú, akým spôsobom je splnený súhrn podmienok náhrady údajne utrpenej ujmy. Žaloba neumožňuje identifikovať dôvody, pre ktoré stanovisko, ktoré Komisia zaujala v napadnutom rozhodnutí, predstavuje dôvod údajnej ujmy žalobcu a žalobca nepredložil žiadny dôkaz o tom, že ujma je skutočná. Vo svojich pripomienkach zo 17. novembra 2008 v súvislosti s dôvodmi neprípustnosti uvádzanými zo strany Komisie CPEM uviedol, že predmetom konania v tejto súvislosti nie je vyplatenie náhrady ujmy, ale iba priznanie nároku na takúto náhradu. Okrem toho uviedol, v čom podľa neho spočívalo konanie vytýkané Komisii, utrpená ujma a príčinná súvislosť medzi týmito dvoma prvkami. Nakoniec uviedol vysvetlenia týkajúce sa dôvodov, pre ktoré zamestnanci CPEM žiadali odškodnenie v symbolickej výške 1 euro. 2. Posúdenie Súdom prvého stupňa O prípustnosti druhého žalobného návrhu, smerujúceho k priznaniu CPEM práva na náhradu ujmy Podľa článku 21 prvého odseku Štatútu Súdneho dvora, uplatniteľného na konanie pred Súdom prvého stupňa podľa článku 53 prvého odseku tohto štatútu, a článku 44 ods. 1 písm. c) rokovacieho poriadku každá žaloba musí uvádzať predmet konania a obsahovať stručné vysvetlenie uvádzaných dôvodov. Toto vysvetlenie dôvodov musí byť dostatočne jasné a presné, aby umožnilo žalovanému pripraviť si obranu a Súdu prvého stupňa umožňovalo rozhodnúť o žalobe, prípadne bez ďalších dodatočných informácií. S cieľom zaručiť právnu istotu a riadnu správu spravodlivosti je na to, aby žaloba bola prípustná, potrebné, aby základné skutkové a právne údaje, na ktorých sa zakladá, vyplývali aspoň stručne, ale koherentne a zrozumiteľne, zo znenia samotnej žaloby (uznesenie Súdu prvého stupňa z 28. apríla 1993, De Hoe/Komisia, T-85/92, Zb. s. II-523 , bod 20, a rozsudok Súdu prvého stupňa z 29. januára 1998, Dubois et Fils/Rada a Komisia, T-113/96, Zb. s. II-125 , bod 29). Pre splnenie týchto požiadaviek musí žaloba smerujúca k náhrade údajne utrpenej ujmy spôsobenej inštitúciou Spoločenstva obsahovať údaje, ktoré umožňujú identifikovať konanie, ktoré žalobca inštitúcii vytýka, dôvody, pre ktoré zastáva názor, že medzi týmto konaním a ujmou, ktorú údajne utrpel, existuje príčinná súvislosť, ako aj povahu a rozsah tejto ujmy (rozsudky Súdu prvého stupňa z 18. septembra 1996, Asia Motor France a i./Komisia, T-387/94, Zb. s. II-961 , bod 107; zo 6. mája 1997, Guérin automobiles/Komisia, T-195/95, Zb. s. II-679 , bod 21; z 10. júla 1997, Guérin automobiles/Komisia, T-38/96, Zb. s. II-1223 , bod 42, a Dubois et Fils/Rada a Komisia, už citovaný, bod 30). V prejednávanej veci je nutné konštatovať, že jediný údajom predloženým zo strany CPEM na podporu návrhu na náhradu ujmy formulovaným v rámci druhého žalobného návrhu je práve nasledujúci návrh formulovaný takto: „CPEM žiada Súd prvého stupňa… priznať nárok na náhradu spôsobenej ujmy za zásah do dobrej povesti inštitúcie pôsobiacej v rámci poverenia vo verejnom záujme (odhadnutú na 100000 eur).“ Z tejto formulácie môže byť vydedukované, že údajná ujma spočíva v zásahu do dobrej povesti CPEM, bez toho, aby CPEM upresnil, ako sa odôvodňuje suma 100000 eur. Pokiaľ ide o vytýkané konanie, zdá sa, že toto vyplýva z celej žaloby, ako aj z pripomienok CPEM zo 17. novembra 2008, pokiaľ ide o údajné vady konania pripísateľné OLAF-u a Komisii, ktoré sú predmetom námietok uvádzaných zo strany CPEM v rámci svojho prvého žalobného dôvodu. Napriek tomu je potrebné konštatovať úplnú absenciu akéhokoľvek údaja v žalobe týkajúceho sa príčinnej súvislosti medzi vytýkaným konaním a údajnou ujmou. Súdu prvého stupňa neprislúcha pri absencii akéhokoľvek žalobcom poskytnutého údaja odhadovať a overovať existenciu prípadnej príčinnej súvislosti medzi vytýkaným konaním a údajnou ujmou (pozri v tomto zmysle rozsudok Súdu prvého stupňa z 12. decembra 2006, Organizácia mudžahedínov iránskeho ľudu/Rada, T-228/02, Zb. s. II-4665 , bod 179). Je pravda, že CPEM vo svojich pripomienkach zo 17. novembra 2008 uviedol, že „priama príčinná súvislosť so zásahom do dobrej povesti“ existuje, ak inštitúcia poverená operovať vo finančnej oblasti je obvinená a odsúdená za zlú správu financií, hoci nešlo o spreneveru, ani o podvod, ale prinajhoršom o „chyby v administratívnej prezentácii“ v zložitých konaniach. Napriek tomu je v tejto súvislosti potrebné pripomenúť, že v súlade s judikatúrou citovanou v bode 32 vyššie základné skutkové a právne údaje, na ktorých sa zakladá žaloba, majú vyplývať, aspoň stručne, ale koherentne a zrozumiteľne, zo znenia samotnej žaloby. V prejednávanej veci Súd prvého stupňa už skôr konštatoval, že v žalobe sa neuvádza žiadny údaj, aspoň stručný, týkajúci sa príčinnej súvislosti medzi konaním vytýkaným Komisii a ujmou, ktorú utrpel CPEM. Preto akýkoľvek neskorší údaj týkajúci sa tejto súvislosti musí byť zamietnutý ako oneskorený (pozri v tomto zmysle uznesenie De Hoe/Komisia, už citované, bod 25). Z toho vyplýva, že druhý žalobný návrh CPEM musí byť zamietnutý ako neprípustný. O prípustnosti tretieho žalobného návrhu, smerujúceho k priznaniu zamestnancom CPEM nároku na náhradu ujmy Pokiaľ ide o tretí žalobný návrh, ktorého predmetom je žiadosť o náhradu ujmy pre zamestnancov CPEM, je potrebné poznamenať, že žalobca ani neuviedol, ani nepreukázal, že uvedenými zamestnancami bol splnomocnený na podanie žaloby o náhradu ujmy v ich mene. Preto je potrebné zamietnuť tento žalobný návrh ako neprípustný pre nedostatok právneho záujmu na konaní. O veci samej Žalobca uvádza dva žalobné dôvody týkajúce sa na jednej strane konania, ktoré viedol OLAF a Komisia, a na druhej strane napadnutého rozhodnutia, pokiaľ ide o jeho podstatu. 1. O prvom žalobnom dôvode spochybňujúcom konanie vedené zo strany OLAF-u a Komisie Tvrdenia účastníkov konania Svojím prvým žalobným dôvodom CPEM vytýka Komisii, že v rámci konania, ktoré viedlo k prijatiu napadnutého rozhodnutia, nerešpektovala všeobecné právne zásady a najmä zásadu rešpektovania práva na obhajobu. Tento žalobný dôvod je rozdelený na päť častí. V rámci prvej časti žalobného dôvodu CPEM uvádza, odkazujúc na svedectvá svojich zamestnancov, že OLAF vykonal vyšetrovanie po formálnej stránke zaujato. Druhou časťou žalobného dôvodu CPEM kritizuje postup uplatnený zo strany OLAF-u, a to z dôvodu zámeny medzi postupmi stanovenými nariadením Rady (ES, Euratom) č. 2185/96 z 11. novembra 1996 o kontrolách a inšpekciách na mieste, vykonávaných Komisiou s cieľom ochrany finančných záujmov Európskych spoločenstiev pred spreneverou a inými podvodmi ( Ú. v. ES L 292, s. 2 ; Mim. vyd. 09/001, s. 303) a postupmi stanovenými nariadením Rady (ES, Euratom) č. 2988/95 z 18. decembra 1995 o ochrane finančných záujmov Európskych spoločenstiev ( Ú. v. ES L 312, s. 1 ; Mim. vyd. 01/001, s. 340). CPEM najmä uvádza, že zamestnanci OLAF-u naznačovali možnosť uplatnenia trestnoprávnych sankcií a že ich konanie vytvorilo u osôb prítomných pri kontrole atmosféru zmätenosti a zastrašovania, a to najmä sústavným používaním výrazu „podvod“ a skutočnosťou, že pojmy „vyšetrovanie“ a „kontrola“ boli v rámci toho istého konania používané bez rozlíšenia. Rovnako oznámenie prokurátorovi popri správnej kontrole a prítomnosť dôstojníka z policajného úradu vyšetrovania pri inšpekciách na mieste preukazovali, že predmetná kontrola nemá výlučne správnu povahu. Treťou časťou žalobného dôvodu CPEM spochybňuje dôveryhodnosť vyšetrovania, ktoré viedol OLAF. V tomto kontexte uvádza, že vyšetrovanie zahŕňalo rad irelevantných, ponižujúcich alebo nad rámec idúcich procesných úkonov, ktoré v rámci dodržiavania všeobecných právnych zásad Spoločenstva a nestranného vyšetrovania neboli prípustné. Vyšetrovatelia OLAF-u si najmä nesprávne vybrali vypočúvané osoby a dopustili sa nevhodných výrokov o štátnych úradníkoch a advokátovi CPEM. Okrem toho niektoré zápisnice z výsluchov a správa z dvojstranného stretnutia z 25. apríla 2006 medzi CPEM a OLAF-om sú nepresné a/alebo nie sú predmetnými osobami podpísané a správy OLAF-u, ktoré boli podkladom Komisie pri prijímaní napadnutého rozhodnutia, obsahujú skutkové vady. Štvrtá časť žalobného dôvodu je založená na porušení práva na obhajobu pri vyšetrovaní. V tomto kontexte CPEM uvádza niekoľko výhrad týkajúcich sa toho, ako OLAF zaobchádzal so sťažnosťami, ktoré boli podnetom na jeho vyšetrovanie. Obsah týchto sťažností nebol CPEM oznámený a CPEM nemal možnosť predložiť v tejto súvislosti pripomienky. Okrem toho, pokiaľ by sa sťažnosť z mája 2004 týkala praxe „valorizácie“, je neopodstatnená. Navyše OLAF uviedol odporujúce si vyhlásenia, pokiaľ ide o rolu, akú mali sťažnosti prijaté v máji 2005 pri začatí postupu kontroly. Nakoniec OLAF informoval tlač o obsahu spisu ešte predtým, než Komisia prijala napadnuté rozhodnutie. Nakoniec piatou časťou žalobného dôvodu CPEM spochybňuje použitie rôznych vydaní publikácie Návod podporovateľa zo strany OLAF-u pri jeho vyšetrovaní. Táto publikácia mala viacero verzií, medzi nimi jednu dočasnú, nepovažovanú za záväznú, a teda ktorú nebolo potrebné zohľadniť. Komisia odmieta tvrdenia CPEM. Posúdenie Súdom prvého stupňa Na úvod je potrebné konštatovať, že pokiaľ ide o piatu časť žalobného dôvodu, otázka, či bolo možné proti CPEM namietať Návod podporovateľa, napriek jeho vyvíjajúcej sa povahe, sa netýka formy správneho konania, ale patrí k podstate napadnutého rozhodnutia. Vzhľadom na to, že CPEM nastoľuje tiež otázku možnosti namietať predmetný Návod v rámci tretej časti druhého žalobného dôvodu, všetky tvrdenia týkajúce sa tejto otázky budú preskúmané v tomto rámci. V nadväznosti na to je potrebné uviesť, že text žaloby neupresňuje iné zásady okrem dodržiavania práva na obhajobu, ktorého porušenie je namietané. Za týchto okolností treba obmedziť preskúmanie prvého žalobného dôvodu iba na zásadu dodržiavania práva na obhajobu, keďže Súdu prvého stupňa za absencie údajov zo strany žalobcu neprislúcha hľadať a určovať zásady, ktorých porušenie by mohlo byť namietané. Podľa ustálenej judikatúry si zásada dodržiavania práva na obhajobu vyžaduje, aby adresáti rozhodnutí, ktoré citeľným spôsobom ovplyvňujú ich záujmy, mohli užitočne vyjadriť svoje stanovisko (rozsudky Súdu prvého stupňa z 9. apríla 2003, Forum des migrants/Komisia, T-217/01, Zb. s. II-1563 , bod 56, a z 11. decembra 2003, Conserve Italia/Komisia, T-306/00, Zb. s. II-5705, bod 107; pozri tiež v tomto zmysle rozsudok Súdneho dvora z 10. júla 1986, Belgicko/Komisia, 234/84, Zb. s. 2263, bod 27). V prejednávanej veci, pokiaľ ide o výhradu uvedenú v rámci štvrtej časti žalobného dôvodu, podľa ktorej mal OLAF informovať tlač o obsahu spisu predtým, než Komisia prijala napadnuté rozhodnutie, je nutné konštatovať, že takáto výhrada, za predpokladu že by bola preukázaná, by nemohla predstavovať porušenie práva na obhajobu CPEM, ako je definované v predchádzajúcom bode. Je teda potrebné zamietnuť ju ako irelevantnú, a to bez toho, že by bolo potrebné skúmať otázku, či článok v tlači zo 7. októbra 2007, na ktorý CPEM odkazuje, skutočne vychádza z informácií, ako to uvádza CPEM, ktoré boli získané od OLAF-u. Okrem toho z judikatúry tiež vyplýva, že právo na obhajobu je z dôvodu procesnej vady porušené iba vtedy, ak táto procesná vada mala konkrétny vplyv na možnosť predmetných podnikov obhajovať sa. Nedodržanie platných predpisov, ktorých účelom je chrániť právo na obhajobu, tak môže narušiť správne konanie iba vtedy, ak je preukázané, že toto konanie by viedlo k inému výsledku, ak by k tomuto nedodržaniu nedošlo (pozri rozsudok Súdu prvého stupňa zo 14. decembra 2005, General Electric/Komisia, T-210/01, Zb. s. II-5575 , bod 632 a tam citovanú judikatúru). Vo vzťahu ku každej výhrade uvedenej zo strany CPEM v rámci prvého žalobného dôvodu je teda potrebné skúmať, či po prvé CPEM mohol pred prijatím napadnutého rozhodnutia užitočne vyjadriť svoje stanovisko a po druhé, ak to tak nebolo, či konanie mohlo viesť k inému výsledku, za predpokladu, že by CPEM mohol užitočne vyjadriť svoje stanovisko. Pokiaľ ide o prvú otázku, ktorá so sebou prináša potrebu určiť, či CPEM mohol užitočne vyjadriť svoje stanovisko, pokiaľ ide o skutočnosti uvedené v rámci prvého žalobného dôvodu, odlišné od skutočností uvedených v bode 52 vyššie, je potrebné odmietnuť tvrdenie CPEM o porušení jeho práva na obhajobu. Vzhľadom na výmenu korešpondencie medzi CPEM a OLAF-om, a to list CPEM z 13. októbra 2005 obsahujúci vyjadrenia o správe OLAF-u z misie z 8. septembra 2005, list OLAF-u z 11. apríla 2006 a list CPEM z 21. apríla 2006 (pozri bod 19 vyššie), je potrebné konštatovať, že CPEM mal možnosť predložiť všetky vyjadrenia, ktoré považoval za relevantné vo vzťahu ku konaniu OLAF-u, ktoré kritizuje v prvom žalobnom dôvode, čo je tiež možnosť, ktorú vo veľkom rozsahu využil, pokiaľ ide o niektoré z jeho výhrad. Podrobne zaujal najmä postoj ku konaniu uplatňovanému zo strany OLAF-u. Žalobca mal teda možnosť predložiť svoje pripomienky ku každej otázke týkajúcej sa skutočností uvedených v prvom žalobnom dôvode, ktoré predchádzajú predmetnej výmene korešpondencie, takže jeho právo na obhajobu bolo v tejto súvislosti v plnom rozsahu rešpektované. Z toho vyplýva, že prvý žalobný dôvod treba zamietnuť ako neopodstatnený, a to bez toho, aby bolo potrebné overovať, či skutkové tvrdenia, ktoré CPEM v tomto rámci uvádza, sú presné. 2. O druhom žalobnom dôvode spochybňujúcom napadnuté rozhodnutie, pokiaľ ide o jeho podstatu Svojím druhým žalobným dôvodom CPEM vytýka Komisii rôzne nesprávne právne posúdenia, ktoré mali mať vplyv na zákonnosť napadnutého rozhodnutia. Tento žalobný dôvod je rozdelený na päť častí. Prvou časťou žalobca uvádza, že OLAF a Komisia nesprávne uplatnili francúzsky pojem „nezisková organizácia“. Druhá časť je založená na údajnom nesprávnom pochopení právnych vzťahov medzi žalobcom a orgánmi mesta Marseille. Tretia časť je založená na nemožnosti namietania Návodu podporovateľa. Štvrtá časť sa týka nezrovnalostí, ktoré sú žalobcovi vytýkané. Nakoniec v rámci piatej časti žalobca spochybňuje uplatniteľnosť nariadenia Rady (ES, Euratom) č. 1605/2002 z 25. júna 2002 o rozpočtových pravidlách, ktoré sa vzťahujú na všeobecný rozpočet Európskych spoločenstiev ( Ú. v. ES L 248, s. 1 ; Mim. vyd. 01/004, s. 74) v rozsahu, v akom slúžilo za základ napadnutého nariadenia. O prvej časti žalobného dôvodu založenej na nesprávnom uplatnení francúzskeho pojmu nezisková organizácia Tvrdenia účastníkov konania CPEM uvádza, že OLAF a Komisia porušili jeho štatút združenia patriaceho do pôsobnosti francúzskeho zákona z 1. júla 1901, v znení zmien a doplnení, tým, že ho kvalifikovali ako neziskové združenie (association sans but lucratif, ASBL), čo je inštitút patriaci do belgického práva. Podľa CPEM je neprípustné, aby správa OLAF-u spochybňovala, že CPEM a MSD sú neziskovými organizáciami, pokiaľ tieto dve združenia spĺňajú všetky kritériá pojmu „neziskový“ a sú ako také uznávané francúzskymi orgánmi. Žalobca navyše vytýka OLAF-u, že štatút „neziskovej organizácie“ na jednej strane si zmýlil so štatútom „verejnoprávnej organizácie“, „organizácie vykonávajúcej činnosti patriace do pôsobnosti verejného práva“ a „kváziverejnej organizácie“ na strane druhej. Komisia vyvracia tvrdenia žalobcu. Posúdenie Súdom prvého stupňa Je potrebné poznamenať, že OLAF opísal žalobcu vo svojej správe z misie z 8. septembra 2005, ako aj v záverečnej správe zo 4. októbra 2006, ako „štruktúru povahy združenia podľa zákona z roku1901“ alebo ako „združenie podľa zákona z roku 1901“. Iba v záhlaví týchto dvoch správ, ako aj v záhlaví aktov o kontrole a o inšpekcii na mieste z 27. a 29. júna 2005, bol CPEM označený ako ASBL. Použitie tejto skratky, o ktorej Komisia uvádza, že bola použitá iba v zmysle „nezisková organizácia“ a bez odkazu na právny štatút CPEM, nemá žiadny vplyv na posúdenie skutočností, ktoré sú CPEM v predmetných správach a napadnutom rozhodnutí vytýkané. Právny štatút CPEM totiž nie je dotknutý v žiadnom bode uvedených dokumentov. Navyše CPEM sa vo svojom spise uchádzača v bode „totožnosť uchádzača“ sám označoval za „neziskové združenie“, čo mohlo prispieť k omylu služieb Komisie v tejto súvislosti. Z toho vyplýva, že skutočnosť, že OLAF v niektorých dokumentoch nesprávne označil CPEM a MSD ako ASBL, nemôže mať za následok vadu napadnutého rozhodnutia. Prvú časť druhého žalobného dôvodu je preto potrebné zamietnuť. O druhej časti žalobného dôvodu založenej na nesprávnom pochopení vzťahov medzi žalobcom a mestom Marseille Tvrdenia účastníkov konania CPEM kritizuje analýzu vzťahov medzi mestom Marseille a ním, ktorú vykonal OLAF vo svojej záverečnej správe, ako aj Komisia v napadnutom rozhodnutí a uvádza v tejto súvislosti štyri tvrdenia. Komisia vyvracia tvrdenia žalobcu. Posúdenie Súdom prvého stupňa V tejto časti druhého žalobného dôvodu CPEM spochybňuje bod 11 záverečnej správy OLAF-u, v ktorom OLAF analyzuje vzťah medzi mestom Marseille, CPEM a MSD. Konštatuje sa v ňom najmä, že: — samotné mesto Marseille nemohlo podať prihlášku ako príjemca grantu ESF, pretože jednou z hlavných charakteristík pilotného projektu bolo obrátiť sa pri jeho realizácii na súkromné neziskové organizácie (bod 11-1), — MSD je vzhľadom na svoj štatút zjavne združením úzko spojeným s mestom Marseille (bod 11-2), — „demunicipalizácia“ MSD, ku ktorej došlo pri zmenách jeho štatútu 11. mája 2000 v tom zmysle, že jeho členovia, ktorí vykonávajú volený mestský mandát, budú do budúcna prítomní iba v poradnom postavení, musí byť závažne relativizovaná, pretože ďalšie parametre ukazujú, že úzke spojenie s mestom Marseille sa nezmenilo (bod 11-3), — CPEM a MSD závisia od mesta Marseille, pokiaľ ide o ich nebytové priestory, zamestnancov a ich fungovanie, a vykonávajú niektoré aspekty politiky mesta (bod 11-4), — mesto Marseille vyplatilo iba časť svojho predpokladaného príspevku na financovanie pilotného projektu, bez toho, aby ho CPEM alebo MSD nútili k splneniu svojich finančných záväzkov, čo naznačuje ich závislosť vo vzťahu k mestu a relatívnosť ich skutočnej rozhodovacej právomoci (body 11-7 a 11-8), — OLAF zastáva názor, že rozhodnutie CPEM zveriť výkon akcie, ako aj jej uskutočnenie MSD malo za následok, dokonca za cieľ, obísť požiadavku pilotného projektu obrátiť sa pri jeho realizácii na súkromné neziskové organizácie (bod 11-12). Je však potrebné konštatovať, že spis neobsahuje také údaje, ktoré by tieto závery OLAF-u spochybňovali alebo ktoré by naznačovali, že napadnuté rozhodnutie by mohlo byť v dôsledku týchto záverov nesprávne. Takéto údaje najmä nevyplývajú z tvrdení CPEM predložených pred Súdom prvého stupňa. Po prvé, je potrebné odmietnuť tvrdenie CPEM, podľa ktorého záverečná správa uvádzala, že mesto Marseille sa snažilo o predloženie prihlášky do pilotného projektu, alebo sa obrátilo na monitorovacie združenia a malo za cieľ obísť požiadavku obrátiť sa na súkromné subjekty. Správa sa totiž obmedzuje na to, že pripomína, že mesto Marseille nemohlo predložiť prihlášku bez toho, aby naznačilo, že to je jeho úmyslom. Pokiaľ ide o skutočnosť, že kvôli vykonaniu sa obrátilo na združenie MSD, čo malo za následok obídenie určitých požiadaviek pilotného projektu, táto pripomienka nie je formulovaná vo vzťahu k mestu Marseille, ale na rozdiel od toho, čo uvádza žalobca, vo vzťahu k nemu samotnému. Preto prvé tvrdenie CPEM nemôže uspieť. Po druhé, pokiaľ ide o tvrdenie CPEM, podľa ktorého OLAF poznámkami uvedenými v bode 13 záverečnej správy zasiahol do vnútroštátneho francúzskeho práva a do tematiky „demunicipalizácie“, toto musí byť zamietnuté ako neopodstatnené a irelevantné pre riešenie prejednávanej veci. V tomto bode totiž OLAF uviedol iba to, že napriek oslabeniu rozhodovacej úlohy zástupcov mesta v rámci MSD, toto združenie má z dôvodu iných skutkových okolností stále úzke spojenie s mestom Marseille. Z toho vyplýva, že druhé tvrdenie CPEM musí byť zamietnuté. Po tretie, pokiaľ ide o kritiku vo vzťahu k posúdeniu OLAF-u, podľa ktorého sú CPEM a MSD závislé od mesta Marseille, pokiaľ ide o ich nebytové priestory, zamestnancov a fungovanie, je potrebné konštatovať, že CPEM nespochybňuje skutočnosti, z ktorých toto posúdenie vychádza, ale obmedzuje sa na to, že uvádza, že poskytnutie nebytových priestorov a zamestnancov zo strany mesta Marseille neznamená, že CPEM a MSD sa riadia príkazmi tohto mesta. Ani OLAF, ani Komisia pritom netvrdili, že to tak je. OLAF iba považoval toto poskytnutie za indície závislosti týchto dvoch združení od mesta Marseille, čo je dedukcia, ktorá je z hľadiska skutkových okolností veci primeraná. V tejto súvislosti, ak ponecháme stranou okolnosť, že MSD závisí od mesta Marseille, pokiaľ ide o jeho nebytové priestory, zamestnancov a fungovanie, je potrebné zobrať do úvahy najmä štatút MSD. Konkrétne jeho článok 2 nazvaný „Predmet“ spresňuje, že združenie musí vykonávať svoje vzdelávacie činnosti „v rámci politiky profesijného vzdelávania definovanej mestským zastupiteľstvom“ a že pomoc marseillským organizáciám profesijného vzdelávania, najmä prostredníctvom poskytovania nebytových priestorov, sa vykonáva „po súhlase mestského zastupiteľstva“. Tretie tvrdenie CPEM teda nemôže spochybniť dôvodnosť napadnutého rozhodnutia. Po štvrté, CPEM spochybňuje body 11-7 a 11-8 záverečnej správy OLAF-u, v ktorých OLAF konštatuje, že mesto Marseille nedodržalo svoje záväzky v oblasti spolufinancovania a že ani CPEM, ani MSD ho k tomu nenútili, naznačujúc tak svoju závislosť vo vzťahu k mestu a relatívnosť svojej skutočnej rozhodovacej právomoci. V prvom rade je potrebné relativizovať vplyv oboch týchto bodov správy na obsah napadnutého rozhodnutia. Záverečná správa OLAF-u totiž neuviedla údaje spomenuté v bode 11-7 záverečnej správy a naznačujúce, že mesto Marseille nedodržalo svoje záväzky preto, aby to žalobcovi bolo vytýkané, ale odkázala na túto okolnosť v spojení so skutočnosťou, že CPEM a MSD nenútili mesto k plneniu uvedených záväzkov, na podporu svojho záveru týkajúceho sa závislosti týchto dvoch združení vo vzťahu k mestu Marseille. V druhom rade je potrebné zamietnuť tvrdenie žalobcu, podľa ktorého mesto Marseille dodržalo všetky svoje finančné záväzky. Projekt schválený rozhodnutím o udelení totiž uvádzal, že mesto Marseille prispeje do výšky 274231 eur. Medzi účastníkmi konania je nesporné, že táto suma pozostávala z časti „Fungovanie“ (alebo „Výdavky na poradenstvo“ podľa terminológie CPEM) a z časti „Podpora mikroprojektov.“ Podľa CPEM dosiahol príspevok mesta Marseille výšku 129581,66 eura v časti „Fungovanie“ a výšku 21769 eur v časti „Podpora mikroprojektov“, takže jeho príspevok predstavoval celkovo 151350,66 eura. Komisia zo svojej strany uvádza celkový príspevok mesta Marseille vo výške 141860,29 eura. Súd prvého stupňa zastáva názor, že na účely rozhodnutia prejednávanej veci nie je potrebné zisťovať pôvod rozdielu medzi týmito dvomi číslami, pretože dokonca podľa metódy výpočtu navrhovanej žalobcom skutočný príspevok mesta Marseille zostáva o 122880,34 eura nižší oproti tomu, čo bolo uvedené v projekte schválenom rozhodnutím o udelení. Pokiaľ ide o tvrdenie žalobcu, podľa ktorého, pokiaľ ide o finančnú pomoc na mikroprojekty, záväzky uvádzané v projekte schválenom Komisiou odporovali francúzskemu zákonu, postačuje uviesť, že okrem skutočnosti, že toto tvrdenie nie je preukázané, neodporuje konštatovaniu uvádzanému v bode 11-8 záverečnej správy OLAF-u, podľa ktorého ani CPEM, ani MSD nenútili mesto Marseille k splneniu svojich finančných záväzkov v oblasti spolufinancovania. Okrem toho je potrebné zdôrazniť, že CPEM sa v žiadnom prípade nemôže dovolávať skutočnosti, že plán financovania, ktorý sám predložil, obsahoval príjmy, ktorých získanie bolo legálne nemožné. Z toho vyplýva, že štvrté tvrdenie žalobcu musí byť zamietnuté, rovnako ako druhá časť druhého žalobného dôvodu. O tretej časti žalobného dôvodu založenej na nemožnosti namietať voči Návodu podporovateľa Tvrdenia účastníkov konania CPEM uvádza, že Návod podporovateľa, ktorý voči nemu OLAF uplatňuje, mu nebol doručený v prílohe k rozhodnutiu o udelení a že dočasné znenie obsahujúce listy, na ktoré odkazuje OLAF vo svojich správach, obdržal až v septembri 1999. Dočasné znenie pritom nepovažoval za záväzné, a teda neprihliadal naň. Navyše znenie, o ktoré OLAF opiera svoje výhrady voči žalobcovi, nebolo nikdy jasne identifikované a nič nedokazuje, že by mu bolo oznámené. Nakoniec konečné znenie Návodu podporovateľa neobsahovalo uvedené listy. Všetky výhrady týkajúce sa listov sú teda irelevantné. Okrem toho CPEM uvádza, že aj za predpokladu, že by proti nemu bolo možné uplatňovať Návod podporovateľa, pri rešpektovaní hierarchie predpisov ho nie je možné vykladať v zmysle odporujúcom nariadeniam o reforme štrukturálnych fondov a finančnému nariadeniu v znení uplatniteľnom v čase vzniku skutkových okolností, ako to však robí OLAF, ktorého v tom nasleduje Komisia. Komisia vyvracia tvrdenia žalobcu. Posúdenie Súdom prvého stupňa Na úvod je potrebné zdôrazniť, že CPEM podpisom pána R., svojho vtedajšieho predsedu, súhlasil s rešpektovaním podmienok stanovených Návodom podporovateľa. Okrem toho zo spisu vyplýva, že od účastníkov stretnutia v Belfaste v dňoch 16. až 19. septembra 1999, na ktorom združenie CPEM/MSD zastupoval pán G., riaditeľ MSD, bolo od účastníkov požadované, aby si pozorne prečítali návrh Návodu, ktorý im bol rozdaný, a aby čo najskôr zaslali svoje otázky a komentáre, aby mohol byť návrh doplnený. S cieľom zohľadniť potreby a záujmy rôznych príjemcov pilotného projektu chcela Komisia zhromaždiť ich pripomienky a vypracovať konečné znenie Návodu v spolupráci s nimi. CPEM si teda musel byť vedomý, že dočasné znenie Návodu podporovateľa nebolo dokumentom, ktorý by bol celkom irelevantný, a že Návod obsahoval špecifické ustanovenia na vykonanie pilotného projektu, ktoré samozrejme mohli byť v konečnom znení zmenené, ktoré ale napriek tomu mal dodržiavať, k čomu sa zaviazal podpisom zo strany pána R., k čomu došlo 10. novembra 1999 po obdržaní znenia rozdaného na stretnutí v Belfaste, a teda s jeho vedomím. Z tohto pohľadu musí byť odmietnuté tvrdenie CPEM, podľa ktorého CPEM nebralo do úvahy znenie Návodu rozdané v Belfaste, keďže toto znenie bolo označené ako dočasné. Za okolností, ktoré boli práve opísané, by totiž natoľko formálny prístup odporoval povinnosti lojality zaťažujúcej uchádzačov a príjemcov pomoci, ktorá je inherentná v systéme pomoci z fondov Spoločenstva a podstatná pre ich riadne fungovanie (pozri analogicky rozsudky Súdu prvého stupňa zo 7. novembra 2002, Vela a Tecnagrind/Komisia, T-141/99, T-142/99, T-150/99 a T-151/99, Zb. s. II-4547, bod 322, a z 28. januára 2004, Euroagri/Komisia, T-180/01, Zb. s. II-369 , bod 83). Po druhé je potrebné konštatovať, že v rozpore s tvrdeniami CPEM mu konečné znenie Návodu podporovateľa bolo doručené, ako to vyplýva z doručenky k elektronickej pošte z 5. januára 2000 od pána B., splnomocneného zo strany MSD, predloženej zo strany Komisie. Po tretie, ako to dôvodne uvádza Komisia, CPEM v žalobe neuvádza, že konanie, ktoré mu je vytýkané v napadnutom rozhodnutí, bolo prípustné na základe akéhokoľvek neskoršieho znenia Návodu podporovateľa. Nie je teda zrejmé, ako by prípadné rozdiely, ktoré by mohli existovať medzi rozličnými zneniami Návodu, mohli viesť k omylu na strane spolupracovníkov CPEM, týkajúcemu sa povinností CPEM pri vykonávaní pilotného projektu. Nakoniec po štvrté, pokiaľ ide o tvrdenie, podľa ktorého OLAF nerešpektoval hierarchiu predpisov, keď uprednostnil Návod podporovateľa pred uplatniteľnými nariadeniami Spoločenstva, CPEM odkazuje na bod 71 listu OLAF-u z 11. apríla 2006, ktorým OLAF odpovedal na pripomienky CPEM týkajúce sa jeho správy z misie. Tento bod má tento obsah: „Pokiaľ ide o hierarchiu uplatniteľných právnych predpisov, Návod podporovateľa z roku 1999 na Liste B — v tabuľke, bod 1 druhá zarážka posledný odsek — (strana 8) uvádzal, že právne predpisy uplatňujúce sa na program majú túto hierarchiu: — Rozhodnutie Európskej komisie, ktorým sa sprostredkovateľskej štruktúre udeľuje grant, ako aj jeho prílohy. — Nariadenia, ktoré vymedzujú činnosti uplatniteľné v rámci ESF (zoznam uplatniteľných výdavkov bol Komisiou prijatý a uverejnený v Úradnom vestníku Spoločenstva). — Všeobecné nariadenie o štrukturálnych fondoch.“ V tejto súvislosti je potrebné po prvé konštatovať, že z tohto zoznamu nevyplýva, že by bol vypracovaný v poradí od predpisu s najvyššou právnou silou k predpisu s najnižšou právnou silou, skôr naopak. Po druhé, aj keby platila prvá hypotéza, takýto abstraktný údaj zo strany OLAF-u o nesprávnom hierarchickom poradí medzi uplatniteľnými právnymi predpismi by ako taký nespôsoboval vady napadnutého rozhodnutia. Je totiž potrebné na prvom mieste uviesť, že samotný Návod podporovateľa sa v hierarchii predpisov citovaných zo strany OLAF-u neobjavuje. Po druhé CPEM neuviedol žiadne konkrétne ustanovenie Návodu podporovateľa, ktoré by bolo nezlučiteľné s akýmkoľvek nadradeným predpisom, obmedzujúc sa na tvrdenie, že „žiadny údaj [uvádzaný v Návode podporovateľa] nemôže existovať alebo byť vykladaný v zmysle odporujúcom [uplatniteľným] nariadeniam a v logike striktného uplatňovania hierarchie predpisov“. Za týchto okolností je potrebné zamietnuť štvrté tvrdenie CPEM. Z toho vyplýva, že je potrebné zamietnuť tretiu časť druhého žalobného dôvodu, ako aj piatu časť prvého žalobného dôvodu. O štvrtej časti žalobného dôvodu týkajúcej sa vytýkaných nezrovnalostí V rámci šiestich tvrdení, ktoré v tejto časti druhého žalobného dôvodu CPEM uvádza, v podstate tvrdí, že Komisia s nezrovnalosťami, ktoré sú mu v napadnutom rozhodnutí vytýkané, súhlasila, alebo o nich aspoň vedela, alebo že nešlo o nezrovnalosti, ktoré by odôvodňovali zrušenie pomoci Spoločenstva. O prvom tvrdení založenom na praxi Komisie v rámci ESF a údajnom súhlase Komisie s technikou nazývanou „valorizácia“ — Tvrdenia účastníkov konania CPEM v podstate uvádza, že Komisia súhlasila s praxou nazývanou „valorizácia“, pokiaľ ide o projekty ESF vo Francúzsku. V tomto kontexte odkazuje po prvé na prax v rámci projektov patriacich do ESF vo Francúzsku, po druhé na zapojenie niektorých vnútroštátnych orgánov pri „valorizácii“, ako ju uplatňoval CPEM, a po tretie na e-mail Komisie adresovaný CPEM z 28. júna 2001, v ktorom táto prax bola schválená. Táto prax preto nemohla byť v napadnutom rozhodnutí považovaná za nesprávnu. Komisia navrhuje rozlišovať, pokiaľ ide o „valorizáciu“, medzi projektmi, ktoré patria do „klasického rámca“ ESF na jednej strane a pilotnými projektmi podľa článku 6 ods. 1 písm. a) nariadenia č. 4255/88, ako je projekt, o ktorý ide v prejednávanej veci, na strane druhej. Podľa Komisie má v „klasickom rámci“ ESF finančná pomoc ESF podobu spolufinancovania národného programu alebo globálneho grantu spravovaného členským štátom alebo inými vnútroštátnymi orgánmi, zatiaľ čo v rámci článku 6 ods. 1 nariadenia č. 4255/88 je finančná pomoc ESF spravovaná priamo Komisiou, čo znamená, že Komisia sama vyberá príjemcov pomoci prostredníctvom osobitného rozhodnutia orgánu na to povereného predpismi. Podľa Komisie je v „klasickom rámci“ ESF „valorizácia“ akceptovaná, zatiaľ čo v rámci článku 6 ods. 1 nariadenia č. 4255/88 táto technika akceptovaná nikdy nebola. — Posúdenie Súdom prvého stupňa Na úvod je potrebné konštatovať, že pokiaľ ide o techniku nazývanú „valorizácia“, ako vyplýva zo spisu, ako aj z vysvetlení podaných účastníkmi konania na pojednávaní, táto technika spočíva v tom, že výdavky, ktoré vzniknú samosprávnym celkom v rámci ich poslania, sa započítavajú do finančných príspevkov, ktoré majú poskytnúť na určitý projekt. V prejednávanej veci bola „valorizácia“ uplatnená najmä vo vzťahu k finančnému príspevku conseil général des Bouches-du-Rhône (zastupiteľstva departementu Bouches-du-Rhône) do rozpočtu pilotného projektu, do ktorého boli započítané výdavky direction départementale du travail, de l’emploi et de la formation professionnelle des Bouches-du-Rhône (riaditeľstva departementu pre prácu, zamestnanosť a profesijné vzdelávanie Bouches-du-Rhône) (DDTEFP), vynaložené v rámci jeho politiky v oblasti zamestnanosti a začleňovania nezamestnaných. Ako vyplýva z rozhodnutia o udelení, príspevok conseil général, ktorý bol uvedený v rubrike rozpočtu „Príspevok v hotovosti“ („Contribution in cash“), mal predstavovať 200000 eur. CPEM nespochybnilo, že prinajmenšom časť tohto príspevku nebola vyplatená, ale bola vykonaná v podobe „valorizácie“ tak, že medzi conseil général a CPEM a/alebo MSD k žiadnej priamej platbe nedošlo. V tejto súvislosti treba zdôrazniť, že v rámci „klasického rámca“ ESF, ako je definovaný Komisiou, verejnými výdavkami, ktoré sú „valorizované“ ako vlastné príspevky v rámci pomoci Spoločenstva, sú výdavky vynaložené samotným príjemcom pomoci, a to členským štátom alebo ním určeným vnútroštátnym orgánom. Naopak pokiaľ v prejednávanej veci CPEM predpokladal, že podobným spôsobom dôjde k „valorizácii“ výdavkov samosprávnych celkov, je nutné konštatovať, že nejde o jeho vlastné výdavky ako príjemcu pomoci Spoločenstva, ale o výdavky tretích osôb — prispievateľov. V podobe uplatňovanej zo strany CPEM mu teda „valorizácia“ neslúžila na to, aby si splnil vlastné povinnosti z účasti na projekte, ale na to, aby boli splnené povinnosti tretích osôb — prispievateľov. Táto účasť pritom podľa rozpočtu navrhnutého zo strany CPEM a prebratého do rozhodnutia o udelení mala spočívať v príspevkoch v hotovosti, čo vylučovalo akékoľvek započítavanie výdavkov vynaložených v inom kontexte, ktoré neboli skutočne zo strany združenia CPEM/MSD prijaté. V tomto kontexte treba pripomenúť ustálenú judikatúru, podľa ktorej vzhľadom na samotnú povahu finančnej pomoci udeľovanej Spoločenstvom predstavuje povinnosť dodržiavať finančné podmienky uvedené v rozhodnutí o udelení, spoločne s povinnosťou predmetný projekt vecne plniť, jeden zo základných záväzkov príjemcu pomoci a z toho dôvodu je podmienkou pre udelenie pomoci Spoločenstva (rozsudok Súdneho dvora z 19. januára 2006, Comunità montana della Valnerina/Komisia, C-240/03 P, Zb. s. I-731, bod 86; rozsudky Súdu prvého stupňa z 26. septembra 2002, Sgaravatti Mediterranea/Komisia, T-199/99, Zb. s. II-3731 , bod 130, a Vela a Tecnagrind/Komisia, už citovaný, bod 399). Z toho vyplýva, že „valorizácia“ tak, ako bola uplatňovaná zo strany CPEM, nezodpovedala aktuálnej praxi Komisie v rámci ESF a bola rozhodnutím o udelení dokonca zakázaná. Tvrdenia uvádzané zo strany CPEM nespochybňujú toto konštatovanie. Po prvé, pokiaľ ide o prax v rámci ESF na vnútroštátnej úrovni, táto presne zapadá do rámca, v ktorom sa pri „valorizácii“ započítavajú výdavky vnútroštátnych orgánov ako príjemcov podpory Spoločenstva a nie výdavky tretích osôb. Toto tvrdenie je teda irelevantné, takže nie je dôvod klásť osobám a inštitúciám, ktorých vypočutie CPEM navrhuje, otázky. Po druhé skutočnosť, že vnútroštátne orgány na úrovni departementu a na miestnej úrovni boli o „valorizácii“, ako ju CPEM uplatňovalo, informované a dokonca sa na nej zúčastnili, nie je na účely posúdenia platnosti napadnutého rozhodnutia, v rozsahu, v akom toto rozhodnutie konštatuje porušenie povinností CPEM podľa rozhodnutia o udelení, relevantná. Po tretie e-mail z 28. júna 2001 od pani G., spolupracovníčky GR pre zamestnanosť, na ktorý sa CPEM odvoláva, nie je možné vykladať ako súhlas s „valorizáciou“ zo strany Komisie, tak ako ju uplatňovalo CPEM. Išlo totiž o odpoveď na e-mail, v ktorom spolupracovníčka CPEM položila otázku, ktorá odkazovala jasne a výlučne na podmienky vysvetlenia formuláru v rámci prípravy priebežnej finančnej správy a nie na prípustnosť určitej praxe pri financovaní projektu. Pojem „valorizácia“ sa v ňom nevyskytoval a z kontextu nevyplývalo, že „granty a pomoc… udelené na mikroprojekty“ partnermi CPEM a uvedené v e-maile spolupracovníčky CPEM sú v skutočnosti výdavkami vynaloženými verejnými orgánmi a započítanými do pilotného projektu, bez toho, aby uvedené orgány vyplatili skutočný príspevok. Nakoniec z odpovede pani G. jasne vyplýva, že sa chcela vysloviť výlučne k problému vysvetlenia k formuláru a nie k praxi „valorizácie“, ako ju uplatňoval CPEM. Tvrdenie CPEM založené na tom, že Komisia súhlasila s praxou nazývanou „valorizácia“, je teda potrebné zamietnuť. O druhom tvrdení vychádzajúcom z toho, že zaúčtovanie bezúročných pôžičiek nemá povahu závažnej vady — Tvrdenia účastníkov konania Druhé tvrdenie sa týka skutočnosti, že CPEM v rámci svojho vlastného finančného príspevku do projektu zaúčtovalo bezúročné pôžičky, ktoré poskytlo rôznym vykonávateľom mikroprojektov. Podľa definície, ktorú podal CPEM a ktorú Komisia nespochybňuje, ide o osobné pôžičky bez úrokov a záruk, ktorých výška sa pohybuje medzi 1500 a 15000 euro. CPEM po prvé uvádza, že jeho úmysel použiť tieto pôžičky jasne vyplýval z jeho spisu uchádzača. Okrem toho naznačuje, že rozbor jeho finančnej situácie z 31. decembra 1997, ako aj jeho predbežný rozpočet na rok 1998 pripojené k jeho spisu uchádzača ukazujú, že nemá iné prostriedky na fungovanie než tie, ktoré plynú z verejných grantov a tvoria jeho úverové fondy. Po druhé CPEM uvádza, že Komisia bola o využívaní bezúročných pôžičiek informovaná najneskôr v auguste 2001 pri predložení priebežnej správy. Komisia spochybňuje tvrdenia CPEM. — Posúdenie Súdom prvého stupňa Pokiaľ ide o existenciu závažnej vady z dôvodu zaúčtovania bezúročných pôžičiek, je potrebné pripomenúť, že povinnosť dodržiavať finančné podmienky vyplývajúce z rozhodnutia o udelení predstavuje jeden z podstatných záväzkov príjemcu (pozri bod 92 vyššie). V tomto kontexte sa článok 24 ods. 1 a 2 nariadenia č. 4253/88 má vykladať v tom zmysle, že oprávňuje Komisiu na to, aby v prípade porušenia finančných podmienok stanovených v rozhodnutí o udelení zrušila udelenú finančnú pomoc (pozri v tomto zmysle rozsudok Sgaravatti Mediterranea/Komisia, už citovaný, body 130 a 131). V prejednávanej veci rozpočet figurujúci v prílohe II rozhodnutia o udelení v rubrike „Príspevok v hotovosti“ uvádzal finančný príspevok zo strany CPEM vo výške 184615 eur. Ako správne uvádza Komisia, splátky bezúročných pôžičiek poskytnutých CPEM predstavujú príjmy, ktoré musia byť odpočítané od súm vyplácaných CPEM, ak má byť určená suma, ktorú CPEM skutočne vynaložil. Pretože tieto splátky môžu dosahovať až 100% súm udelených vo forme pôžičiek, príspevok CPEM teda bude mať tendenciu klesať, až úplne zmizne, presne v závislosti od splátok. Poskytnutie pôžičiek vykonávateľom mikroprojektov zo strany CPEM preto vzhľadom na definíciu nie je možné započítať do výšky nominálnej čiastky svojho vlastného finančného príspevku do projektu. Táto okolnosť navyše nie je zo strany CPEM spochybňovaná. Z toho vyplýva, že CPEM nedodržal záväzok vložiť vlastný finančný príspevok vo výške 184615 eur, vyplývajúci z rozpočtu pripojeného k rozhodnutiu o udelení. Komisia teda v tejto súvislosti v odôvodnení 8 písm. c) napadnutého rozhodnutia právom konštatovala existenciu závažnej nezrovnalosti. Tvrdenia CPEM nespochybňujú toto konštatovanie. Na prvom mieste treba konštatovať, že zo spisu uchádzača nijako nevyplýva úmysel CPEM využívať systematicky pôžičky, aby si splnil svoj finančný príspevok do projektu. Pojem „bezúročná pôžička“ sa tam objavuje iba raz v nasledujúcej vete: „Podpora Európskej únie v rámci tejto výzvy na predkladanie projektov umožní urýchliť a napomôcť mobilizáciu rôznych druhov pomoci, záručných fondov a prípadných bezúročných pôžičiek, ktoré budú pôsobiť synergicky a prispejú k tomu, že tieto akcie získajú trvalú povahu vo forme stáleho miestneho finančného rámca.“ Toto ojedinelé spomenutie bezúročných pôžičiek, opatrené okrem toho prívlastkom „prípadný“, nie je možné chápať tak, že znamená, že v rámci projektu bude tento nástroj systematicky využívaný. Navyše toto spomenutie sa uvádza v kontexte vymenovania nástrojov, ktorých mobilizácia, ako sa tiež uvádza, bude pilotným projektom podporená, tak, že vlastne nie je jasné, či ide o interný nástroj projektu, alebo externý nástroj, ktorý by mohol byť mobilizovaný vďaka projektu. Pokiaľ ide o tvrdenie, že bezúročné pôžičky boli spomenuté pri prezentácii plánu financovania — k neupresnenému dátumu, ale pravdepodobne v rámci prieskumu prihlášok — a pri verejnej prezentácii pri príležitosti kolokvia, ktoré sa konalo v dňoch 8. a 11. júla 2000, CPEM nepredložil žiadny dôkaz. Toto tvrdenie musí byť preto zamietnuté ako nepreukázané. Na druhom mieste skutočnosť, že priebežná správa odovzdaná v auguste 2001 spomína bezúročné pôžičky, nemôže viesť k záveru, že Komisia informovala CPEM oneskorene, že tieto pôžičky nemôžu byť zaúčtované do jeho príspevku. Článok 3 ods. 3 rozhodnutia o udelení totiž špecifikoval, že „iba výdavky prebraté do 30. augusta 2001 a vynaložené do 28. februára 2002 [možno] považovať za uplatniteľné a započítať ich pri výpočte celkových súm dlžných príjemcom pomoci podľa tohto rozhodnutia“. Tieto hraničné dátumy boli rozhodnutím z 18. septembra 2001 predĺžené do 31. decembra 2001 a do 30. júna 2002. Je teda nutné konštatovať, že „priebežná“ správa bola vydaná takmer ku koncu pôvodne predpokladaného obdobia na preberanie výdavkov a približne štyri mesiace pred koncom obdobia, ktoré bolo následne predĺžené. Informáciu poskytnutú v tomto štádiu projektu teda nie je v žiadnom prípade možné považovať za informáciu podanú včas. Na treťom mieste, pokiaľ ide o tvrdenie CPEM, že e-mail MSD pre pani G. z 5. februára 2002 týkajúci sa bezúročných pôžičiek zostal bez odpovede, je potrebné po prvé uviesť, že odpoveď pani G. v e-maile zo 6. februára 2002 jasne uvádzala, že spis uchádzača nespomínal bezúročné pôžičky, že ich započítanie nie je možné, pretože splátky by znížili celkové náklady na projekt, čo by malo za následok zníženie pomoci ESF, a že problém treba riešiť „fixným“ príspevkom. Po druhé k zaslaniu tohto e-mailu došlo až po uplynutí predĺženej doby na preberanie výdavkov. Otázky CPEM sa teda mohli týkať iba podmienok zaúčtovania a odpoveď, ktorá mohla byť na tieto otázky daná, nemohla mať žiadny dosah na súlad skutočne prebratých výdavkov s osobitnými podmienkami špecifikovanými v rozhodnutí o udelení. Toto tvrdenie je teda potrebné zamietnuť ako neodôvodnené a irelevantné. Z toho vyplýva, že je potrebné zamietnuť druhé tvrdenie CPEM. O treťom tvrdení založenom na údajnom rozpore medzi napadnutým rozhodnutím a rozhodnutím o udelení V rámci tretieho tvrdenia CPEM uvádza štyri body, v ktorých mu Komisia v napadnutom rozhodnutí vytýka skutočnosti, ktoré už boli spomenuté v ponukovom spise a ktoré tak Komisia akceptovala v rozhodnutí o udelení. Komisia je teda prinajmenšom spoluzodpovedná za vytýkané skutočnosti. CPEM po prvé zdôrazňuje, že Komisia už od prieskumu jeho spisu uchádzača vedela, že bude využité verejné financovanie. Preto mu túto skutočnosť nemôže vytýkať. V tejto súvislosti Súd prvého stupňa na úvod zdôrazňuje, že Komisia v napadnutom rozhodnutí nevytýka CPEM spolufinancovanie pilotného projektu samosprávnymi celkami. Komisia naopak výslovne kritizuje v odôvodnení 8 písm. d) napadnutého rozhodnutia nedostatočnosť verejného spolufinancovania oproti schválenému rozpočtu. CPEM je naopak v odôvodnení 8 písm. d) napadnutého rozhodnutia vytýkané, že započítal výdavky vzniknuté samosprávnym celkom, ktoré neboli vynaložené na pilotný projekt, ale na činnosti patriace do samostatnej právomoci týchto celkov (technika „valorizácie“). Ako už bolo konštatované v bodoch 93 a 98 vyššie, Komisia vôbec nepovolila takúto prax „valorizácie“ a v rozpore s tým, čo uvádza CPEM, spis uchádzača neobsahoval žiadny údaj o úmysle CPEM využiť „valorizáciu“. Príspevky samosprávnych celkov boli naopak v pláne financovania projektu zahrnuté do rubriky „Príspevok v hotovosti“. Komisia teda zo spisu uchádzača nemohla vyvodzovať, že tieto príspevky budú spočívať v tom, že sa do účtov pilotného projektu jednoducho zahrnú čiastky, ktoré CPEM alebo MSD nebudú skutočne vyplatené. V nadväznosti na to, pokiaľ ide o list DDTEFP zo 14. októbra 1998, ktorý figuroval v prílohe 7 spisu uchádzača a ktorý podľa CPEM preukazuje, že Komisia bola o vytýkaných skutočnostiach informovaná, nejde v ňom vôbec o otázku „valorizácie“. DDTEFP sa v tomto liste obmedzuje na to, že predsedu CPEM veľmi všeobecne informuje, že „valorizácia“ by „mohla sprevádzať projekt… a mobilizovať štátne prostriedky, aby táto pomoc prípadne bola doplnená a aby prispela k financovaniu sprievodných akcií nevyhnutných pre úspech projektu.“ Naopak nič v tomto liste nenaznačuje, že finančné príspevky samosprávnych celkov zahrnuté do plánu financovania v rubrike „Príspevok v hotovosti“ majú byť realizované v podobe „valorizácie“. Po druhé CPEM uvádza, že Komisia už od prieskumu jeho spisu uchádzača vedela o inštitucionálnom partnerstve, ktoré ho spájalo s rôznymi do veci zapojenými samosprávnymi celkami. V tejto súvislosti stačí konštatovať, že táto výhrada je pre posúdenie platnosti napadnutého rozhodnutia irelevantná. V napadnutom rozhodnutí sa totiž CPEM nevytýka skutočnosť, že spolupracoval so samosprávnymi celkami, ale to, že túto spoluprácu realizoval spôsobom odporujúcim podmienkam rozhodnutia o udelení. Po tretie CPEM uvádza, že Komisia už od prieskumu jeho spisu uchádzača vedela o úzkom vzťahu, ktorý udržiaval s MSD. V tejto súvislosti tiež postačuje konštatovať, že táto výhrada je vo vzťahu k posúdeniu platnosti napadnutého rozhodnutia irelevantná. Ako vyplýva z odôvodnenia 8 písm. e) napadnutého rozhodnutia, CPEM sa nevytýka jeho vzťah s MSD, ale niektoré aspekty vzťahu týchto dvoch združení s mestom Marseille. Po štvrté CPEM uvádza, že „OLAF vo svojej správe kritizuje“ jeho spôsob správy mikroprojektov, hoci v rámci niektorých stretnutí, ku ktorým došlo počas obdobia vykonávania pilotného projektu, Komisia nevyjadrila na túto tému žiadne pripomienky. V tejto súvislosti treba poznamenať, že CPEM neuvádza, v ktorej správe OLAF-u a presne na ktorom mieste tejto správy je mu vytýkaný spôsob správy mikroprojektov. Túto výhradu je teda potrebné odmietnuť ako neprípustnú, keďže nezodpovedá požiadavkám článku 44 prvého odseku písm. c) rokovacieho poriadku. Opis CPEM totiž Komisii neumožňuje, aby pripravila svoju obhajobu, a Súdu prvého stupňa, aby vykonával svoje súdne preskúmanie (pozri v tomto zmysle rozsudok Súdu prvého stupňa z 30. novembra 2000, Industrie des poudres sphériques/Komisia, T-5/97, Zb. s. II-3755 , bod 192). Tretie tvrdenie CPEM je teda potrebné zamietnuť. O štvrtom tvrdení založenom na tom, že Komisia mala vedomosť o určitých skutočnostiach vytýkaných v napadnutom rozhodnutí — Tvrdenia účastníkov konania CPEM v podstate uvádza, že zamestnanci Komisie vedeli o jeho ťažkostiach s dodržaním plánu financovania. Najmä pán C., v tej dobe vedúci oddelenia v rámci GR pre zamestnanosť, poverený pilotným projektom, radil CPEM, pravdepodobne v septembri 1999, aby CPEM oficiálne nežiadal o zmenu rozhodnutia o udelení, ale aby nahradil bezúročné pôžičky verejným financovaním a následne požiadal o jednoduchú rozpočtovú zmenu. Navyše v nadväznosti na list CPEM z 9. apríla 2002 obsahujúci žiadosť o uvoľnenie časti bankovej záruky, ako aj o zmenu rozpočtu zohľadňujúcu zrušenie finančnej účasti CPEM, Komisia nielen že nevyjadrila žiadnu pripomienku k zmenenému plánu, ale tiež uvoľnila uvedenú záruku. Komisia je teda spoluzodpovedná. Komisia vyvracia tvrdenia CPEM. — Posúdenie Súdom prvého stupňa Týmto tvrdením sa CPEM v podstate dovoláva porušenia zásady ochrany jeho legitímnej dôvery, založenej na tom, že zamestnanci Komisie vedeli o jeho ťažkostiach s dodržaním plánu financovania a na radách údajne poskytnutých pánom C., týkajúcich sa skutočnosti, že nevloženie predpokladanej finančnej spoluúčasti nepovedie k zrušeniu udelenej pomoci Spoločenstva. V tejto súvislosti treba pripomenúť, že právo dovolávať sa legitímnej dôvery predpokladá splnenie troch kumulatívnych podmienok. Po prvé, presné, bezpodmienečné a súhlasné záruky, pochádzajúce z oprávnených a spoľahlivých zdrojov, musia byť zainteresovanej osobe poskytnuté správnymi orgánmi Spoločenstva. Po druhé, tieto záruky musia byť takej povahy, že z nich u osoby, ktorej sú určené, vznikne legitímna dôvera. Po tretie, poskytnuté záruky musia byť v súlade s uplatniteľnými predpismi (pozri rozsudky Súdu prvého stupňa z 30. júna 2005, Branco/Komisia, T-347/03, Zb. s. II-2555 , bod 102 a tam citovanú judikatúru, a z 23. februára 2006, Cementbouw Handel & Industrie/Komisia, T-282/02, Zb. s. II-319, bod 77). Druhá z týchto podmienok pritom v prejednávanej veci zjavne nie je splnená. Článok 119 ods. 1 nariadenia č. 1605/2002 totiž stanovuje, že „bez toho, aby boli dotknuté následné kontroly zo strany orgánu, grant sa neposkytne v celkovej sume dovtedy, kým orgán neprevezme záverečné správy a vyúčtovanie“. Navyše článok 2 ods. 1 „Zvláštnych podmienok“ figurujúci v prílohe III rozhodnutia o udelení výslovne stanovil, že prípadné zmeny ustanovení figurujúcich v prílohe I (Podrobnosti operácie „Miestny kapitál so sociálnym určením“) a II (Podrobnosti o rozpočte operácie „Miestny kapitál so sociálnym určením“) uvedeného rozhodnutia „[musia] byť formulované písomne a pripojené k rozhodnutiu“ a že „ústna dohoda strany nezaväzuje“. CPEM teda mal, alebo mal mať vedomosť o skutočnosti, že ubezpečenia alebo rady podané ústne zamestnancami Komisie ho nemôžu oslobodiť od dodržiavania svojich záväzkov podľa rozhodnutia o udelení a najmä podľa plánu financovania uvedeného v prílohe II tohto rozhodnutia. Preto ubezpečenia poskytnuté ústne zamestnancami Komisie, za predpokladu ich preukázania, nemohli na strane CPEM zakladať legitímnu dôveru, že absencia akéhokoľvek financovania z jeho strany bude Komisiou mlčky akceptovaná, alebo schválená vo forme jednoduchej rozpočtovej zmeny. O to viac CPEM nemôže argumentovať ani mlčaním Komisie po tom, ako jej zamestnanci obdržali informácie o bezúročných pôžičkách, alebo ťažkostiach, ktoré mal CPEM s dodržiavaním plánu financovania, ani skutočnosťou, že Komisia uvoľnila časť bankovej záruky, na odôvodnenie legitímnej dôvery. Okrem toho tretia podmienka stanovená judikatúrou uvedenou vyššie v bode 126 tiež nie je splnená. Výzva na podávanie ponúk totiž vo svojom bode II.2 druhom odseku stanovovala, že príjemcovia pomoci „budú povinní poskytnúť spolufinancovanie, ktorého výška nebude môcť byť nižšia než 15% požadovaného grantu.“ Pokiaľ ide o rozhodnutie o udelení, to vo svojej prílohe II obsahujúcej plán financovania stanovovalo „príspevok v hotovosti“ zo strany CPEM na 184615 eur. Podľa článku 2 štvrtého odseku rozhodnutia o udelení tvorili prílohy neoddeliteľnú súčasť tohto rozhodnutia. Prípadné ubezpečenia zo strany zamestnancov Komisie naznačujúce, že Komisia nevyžaduje skutočné vyplatenie finančného príspevku CPEM a že bude akceptovať jeho nahradenie príspevkami samosprávnych celkov, preto porušovali ustanovenia výzvy na podávanie ponúk, ako aj ustanovenia rozhodnutia o udelení. Z toho vyplýva, že štvrté tvrdenie CPEM je potrebné zamietnuť. O piatom tvrdení založenom na tom, že Komisia nezohľadnila hodnotiace správy vypracované na vnútroštátnej úrovni predtým, než začala konať vo veci sťažností CPEM v podstate uvádza, že predtým, než Komisia začala konať vo veci sťažností doručených jej organizačným zložkám, mala zobrať do úvahy správu vypracovanú na vnútroštátnej úrovni vyjadrujúcu spokojnosť vykonávateľov mikroprojektov so správou pilotného projektu zo strany CPEM. V tejto súvislosti postačuje konštatovať, že výhrady formulované voči CPEM v napadnutom rozhodnutí sa opierajú výlučne o výsledky vyšetrovania OLAF-u a nie o sťažnosti doručené organizačným zložkám Komisie, ktoré boli iba podnetom na uvedené vyšetrovanie. Okrem toho skutočnosť, že vykonávatelia mikroprojektov mohli byť spokojní so správou pilotného projektu zo strany CPEM, nevylučuje, že správa zo strany CPEM mohla byť nesprávna z hľadiska platnej právnej úpravy. Preto je potrebné zamietnuť toto tvrdenie CPEM. O šiestom tvrdení založenom na výsledkoch auditu vykonaného v auguste 2003 zo strany GR pre zamestnanosť CPEM v podstate uvádza, že keďže audit vykonaný v auguste 2003 zo strany GR pre zamestnanosť neodhalil zásadné nezrovnalosti a viedol k vráteniu iba sumy 4472,30 eura z milióna eur pomoci Spoločenstva, žiadosť o úplné vrátenie predložená v tom istom spise preukazuje nedostatok koherentnosti a spoluzodpovednosť Komisie. Komisia navrhuje vypočuť ako svedkov štyroch zamestnancov Komisie, ktorí boli v predmetnom období poverení predmetným auditom v rámci GR pre zamestnanosť. Z judikatúry v tejto súvislosti vyplýva, že je obvyklé, aby kontrola začatá z dôvodov nových skutočností, ktoré vyvolali podozrenie, že v niektorých projektoch existujú nezrovnalosti, bola hlbšia a poskytla výsledky odlišné od skoršej rutinnej kontroly, ku ktorej došlo v situácii bez podozrenia (pozri analogicky rozsudok Euroagri/Komisia, už citovaný, bod 59). Skutočnosť, že vyšetrovanie zo strany OLAF-u umožnilo odhaliť nezrovnalosti, ktoré neboli zistené pri audite vykonanom zo strany GR pre zamestnanosť, nepredstavuje žiadnu inkoherenciu a nemôže ovplyvniť platnosť napadnutého rozhodnutia. Z toho vyplýva, že je potrebné odmietnuť toto tvrdenie CPEM, ako aj návrh na vypočutie svedkov. O piatej časti založenej na nemožnosti uplatniť nariadenie č. 1605/2002 Tvrdenia účastníkov konania CPEM kritizuje, že napadnuté rozhodnutie odkazuje na finančné nariadenie v jeho znení vyplývajúcom z nariadenia č. 1605/2002. Nariadenie č. 1605/2002 sa totiž stalo uplatniteľným až od 1. januára 2003, zatiaľ čo v čase skutkových okolností bolo účinným finančné nariadenie z 21. decembra 1977, ktoré sa vzťahuje na všeobecný rozpočet Európskych spoločenstiev [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 356, s. 1 ) v znení nariadenia Rady (ES, ESUO, Euratom) č. 2779/98 zo 17. decembra 1998, ktorým sa mení finančné nariadenie z 21. decembra 1977 [ neoficiálny preklad ] ( Ú. v. ES L 347, s. 3 ). Komisia vyvracia tvrdenia CPEM. Posúdenie Súdom prvého stupňa Podľa článkov 186 a 187 nariadenia č. 1605/2002, od 1. januára 2003 sa finančné nariadenie z 21. decembra 1977 zrušuje a odkazy na zrušené nariadenie sa považujú za odkazy na nariadenie č. 1605/2002, v súlade s korelačnou tabuľkou uvedenou v prílohe nariadenia č. 1605/2002. Z toho vyplýva, že od 1. januára 2003 ustanovenia nariadenia č. 1605/2002 nahradili ustanovenia nariadenia z 21. decembra 1977 vo všetkých prípadoch, na ktoré bolo toto nariadenie uplatniteľné, a to vrátane pomoci Spoločenstva udelenej podľa pôvodného nariadenia. V prejednávanej veci stačí konštatovať, že CPEM nepreukazuje a dokonca ani netvrdí, že skutočnosti vytýkané Komisiou, ktoré viedli k zrušeniu pomoci Spoločenstva, boli prípustné podľa finančného nariadenia z 21. decembra 1977, ale obmedzuje sa na spochybňovanie toho, že na okolnosti veci by mohlo byť uplatnené nariadenie č. 1605/2002. Vzhľadom na informácie v spise sa nezdá, že by nahradenie finančného nariadenia z 21. decembra 1977, v jeho znení vyplývajúcom z nariadenia č. 2779/98, nariadením č. 1605/2002 malo v prejednávanej veci akýkoľvek dôsledok. Za týchto okolností je potrebné zamietnuť piatu časť druhého žalobného dôvodu ako nedôvodnú. Keďže oba žalobné dôvody uvádzané zo strany CPEM musia byť zamietnuté, je potrebné zamietnuť žalobu v celom jej rozsahu. O trovách Podľa článku 87 ods. 2 rokovacieho poriadku účastník konania, ktorý vo veci nemal úspech, je povinný nahradiť trovy konania, ak to bolo v tomto zmysle navrhnuté. Keďže CPEM nemal vo veci úspech, je opodstatnené zaviazať ho na náhradu trov konania, vrátane trov konania o odklade výkonu napadnutého rozhodnutia, v súlade s návrhom Komisie. Z týchto dôvodov SÚD PRVÉHO STUPŇA (druhá komora) rozhodol a vyhlásil: 1. Žaloba sa zamieta. 2. Centre de promotion de l’emploi par la micro-entreprise (CPEM) znáša trovy konania, vrátane trov konania o odklade výkonu napadnutého rozhodnutia. Pelikánová Jürimäe Soldevila Fragoso Rozsudok bol vyhlásený na verejnom pojednávaní v Luxemburgu 30. júna 2009. Podpisy Obsah Právny rámec Okolnosti predchádzajúce sporu Konanie a návrhy účastníkov konania O prípustnosti 1. Tvrdenia účastníkov konania 2. Posúdenie Súdom prvého stupňa O prípustnosti druhého žalobného návrhu, smerujúceho k priznaniu CPEM práva na náhradu ujmy O prípustnosti tretieho žalobného návrhu, smerujúceho k priznaniu zamestnancom CPEM nároku na náhradu ujmy O veci samej 1. O prvom žalobnom dôvode spochybňujúcom konanie vedené zo strany OLAF-u a Komisie Tvrdenia účastníkov konania Posúdenie Súdom prvého stupňa 2. O druhom žalobnom dôvode spochybňujúcom napadnuté rozhodnutie, pokiaľ ide o jeho podstatu O prvej časti žalobného dôvodu založenej na nesprávnom uplatnení francúzskeho pojmu nezisková organizácia Tvrdenia účastníkov konania Posúdenie Súdom prvého stupňa O druhej časti žalobného dôvodu založenej na nesprávnom pochopení vzťahov medzi žalobcom a mestom Marseille Tvrdenia účastníkov konania Posúdenie Súdom prvého stupňa O tretej časti žalobného dôvodu založenej na nemožnosti namietať voči Návodu podporovateľa Tvrdenia účastníkov konania Posúdenie Súdom prvého stupňa O štvrtej časti žalobného dôvodu týkajúcej sa vytýkaných nezrovnalostí O prvom tvrdení založenom na praxi Komisie v rámci ESF a údajnom súhlase Komisie s technikou nazývanou „valorizácia“ — Tvrdenia účastníkov konania — Posúdenie Súdom prvého stupňa O druhom tvrdení vychádzajúcom z toho, že zaúčtovanie bezúročných pôžičiek nemá povahu závažnej vady — Tvrdenia účastníkov konania — Posúdenie Súdom prvého stupňa O treťom tvrdení založenom na údajnom rozpore medzi napadnutým rozhodnutím a rozhodnutím o udelení O štvrtom tvrdení založenom na tom, že Komisia mala vedomosť o určitých skutočnostiach vytýkaných v napadnutom rozhodnutí — Tvrdenia účastníkov konania — Posúdenie Súdom prvého stupňa O piatom tvrdení založenom na tom, že Komisia nezohľadnila hodnotiace správy vypracované na vnútroštátnej úrovni predtým, než začala konať vo veci sťažností O šiestom tvrdení založenom na výsledkoch auditu vykonaného v auguste 2003 zo strany GR pre zamestnanosť O piatej časti založenej na nemožnosti uplatniť nariadenie č. 1605/2002 Tvrdenia účastníkov konania Posúdenie Súdom prvého stupňa O trovách ( *1 ) Jazyk konania: francúzština.

62004TJ0135

de

Vorgeschichte des Rechtsstreits 1       Die Klägerin meldete am 15. November 1999 gemäß der Verordnung (EG) Nr. 40/94 des Rates vom 20. Dezember 1993 über die Gemeinschaftsmarke (ABl. 1994, L 11, S. 1) in ihrer geänderten Fassung beim Harmonisierungsamt für den Binnenmarkt (Marken, Muster und Modelle) (HABM) eine Gemeinschaftsmarke an. 2       Die Marke, deren Eintragung beantragt wurde, ist das Wortzeichen Online Bus. 3       Die Eintragung wurde für Dienstleistungen der Klasse 35 im Sinne des Abkommens von Nizza über die internationale Klassifikation von Waren und Dienstleistungen für die Eintragung von Marken vom 15. Juni 1957 in seiner revidierten und geänderten Fassung beantragt, die folgender Beschreibung entsprechen: „Aufstellung von Statistiken auf dem Gebiet der Wirtschaft, Marketing, Marktforschung und Marktanalyse, Unternehmensberatung, Organisationsberatung, betriebswirtschaftliche Beratung, Sammeln und Liefern von Nachrichten auf dem Gebiet der Wirtschaft“. 4       Diese Anmeldung wurde im Blatt für Gemeinschaftsmarken Nr. 57/2000 vom 17. Juli 2000 veröffentlicht. 5       Am 6. Oktober 2000 legte die BUS – Betreuungs‑ und Unternehmensberatungs GmbH hinsichtlich aller von der Anmeldung erfassten Dienstleistungen Widerspruch gegen die Eintragung der angemeldeten Marke ein. Zur Begründung ihres Widerspruchs machte sie Verwechslungsgefahr mit ihrer am 12. September 1988 u. a. für „Unternehmensberatung“ der Klasse 35 eingetragenen deutschen Marke geltend, die das folgende Bildzeichen schützt: 6       Da die Klägerin die Vorlage eines Nachweises für die Benutzung der älteren Marke nach Artikel 43 Absätze 2 und 3 der Verordnung Nr. 40/94 gefordert hatte, reichte die andere Beteiligte im Verfahren vor dem HABM Beweismittel für die Benutzung des folgenden Zeichens ein: 7       Mit Entscheidung vom 25. Februar 2003 gab die Widerspruchsabteilung dem Widerspruch statt. 8       Am 29. April 2003 legte die Klägerin beim HABM eine Beschwerde nach den Artikeln 57 bis 62 der Verordnung Nr. 40/94 gegen die Entscheidung der Widerspruchsabteilung ein. 9       Mit Entscheidung vom 4. Februar 2004 (Sache R 327/2003‑1), die der Klägerin am 13. Februar 2004 bekannt gegeben wurde (im Folgenden: angefochtene Entscheidung), wies die Erste Beschwerdekammer des HABM die Beschwerde zurück. Die Beschwerdekammer war der Ansicht, dass der Bildbestandteil aus verschlungenen Dreiecken und der Wortbestandteil „bus“ die beiden kennzeichnenden Bestandteile der älteren Marke seien. Die Benutzung des Zeichens, für die der Nachweis erbracht worden sei, habe die Unterscheidungskraft der eingetragenen Marke daher nicht beeinträchtigt. Die beiden einander gegenüberstehenden Marken wiesen zwar in bildlicher Hinsicht wenig Ähnlichkeit auf, seien jedoch in klanglicher Hinsicht so ähnlich, dass unter Berücksichtigung der großen Ähnlichkeit der in Rede stehenden Dienstleistungen für das relevante deutsche Publikum Verwechslungsgefahr bestehe. Anträge der Parteien 10     Die Klägerin beantragt, –       die angefochtene Entscheidung aufzuheben; –       den Widerspruch der anderen Beteiligten im Verfahren vor dem HABM zurückzuweisen; –       dem HABM die Kosten des Verfahrens aufzuerlegen. 11     Das HABM beantragt, –       die Klage abzuweisen; –       der Klägerin die Kosten des Verfahrens aufzuerlegen. Zur Reichweite der Anträge der Klägerin 12     Ihren ersten Antrag hat die Klägerin in der mündlichen Verhandlung dahin eingeschränkt, dass sie die Aufhebung der angefochtenen Entscheidung nur in Bezug auf die in ihrer Anmeldung bezeichneten Dienstleistungen „Marktforschung und Marktanalyse“ beantragt. 13     Dieser Antrag ist dahin auszulegen, dass die Klägerin nur eine teilweise Aufhebung der angefochtenen Entscheidung beantragt (vgl. in diesem Sinne Urteil vom 5. März 2003 in der Rechtssache T‑194/01, Unilever/HABM [Ovoide Tablette], Slg. 2003, II‑383, Randnr. 14). Ein derartiger Antrag verstößt als solcher nicht gegen das in Artikel 135 § 4 der Verfahrensordnung des Gerichts niedergelegte Verbot, im Verfahren vor dem Gericht den vor der Beschwerdekammer verhandelten Streitgegenstand zu ändern (vgl. in diesem Sinne Urteil Ovoide Tablette, Randnr. 15). Es ist somit davon auszugehen, dass die Klägerin ihre Klage insoweit zurückgenommen hat, als sie die Aufhebung der angefochtenen Entscheidung für andere Dienstleistungen als die der „Marktforschung und Marktanalyse“ beantragt hat. Zur Zulässigkeit 14     Mit ihrem zweiten Antrag beantragt die Klägerin im Wesentlichen, dem HABM aufzugeben, den Widerspruch gegen die Eintragung ihrer Marke zurückzuweisen. 15     Insoweit ist daran zu erinnern, dass nach Artikel 63 Absatz 6 der Verordnung Nr. 40/94 das HABM die Maßnahmen zu ergreifen hat, die sich aus dem Urteil des Gemeinschaftsrichters ergeben. Das Gericht kann dem HABM somit keine Anordnungen erteilen. Dieses hat die Konsequenzen aus dem Tenor und den Gründen der Urteile des Gerichts zu ziehen (vgl. Urteil des Gerichts vom 21. April 2005 in der Rechtssache T‑164/03, Ampafrance/HABM – Johnson & Johnson [monBeBé], noch nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht, Randnr. 24 und die dort zitierte Rechtsprechung). Der zweite Antrag der Klägerin ist daher unzulässig. Zur Begründetheit 16     Die Klägerin stützt ihre Klage auf zwei Gründe. Der erste betrifft einen Verstoß gegen Artikel 15 Absatz 2 Buchstabe a und Artikel 43 Absatz 2 der Verordnung Nr. 40/94. Der zweite bezieht sich auf einen Verstoß gegen Artikel 8 Absatz 1 Buchstabe b dieser Verordnung. Zum ersten Klagegrund: Verstoß gegen Artikel 15 Absatz 2 Buchstabe a und Artikel 43 Absatz 2 der Verordnung Nr. 40/94 Vorbringen der Parteien 17     Die Klägerin ist der Ansicht, dass der Widerspruch nach Artikel 43 Absatz 2 Satz 2 der Verordnung Nr. 40/94 zurückgewiesen werden müsse, da die ältere Marke nicht in der eingetragenen Form benutzt worden sei. 18     Insoweit sei die maßgebliche Vorschrift für die Beurteilung der Benutzung der deutschen Marke in einer Form, die von der Eintragung abweiche, § 26 Absatz 3 des Gesetzes über den Schutz von Marken und sonstigen Kennzeichen (BGBl. 1994 I S. 3082 und BGBl. 1995 I S. 156, im Folgenden: Markengesetz), der Artikel 10 Absatz 2 der Ersten Richtlinie 89/104/EWG des Rates vom 21. Dezember 1988 zur Angleichung der Rechtsvorschriften der Mitgliedstaaten über die Marken (ABl. 1989, L 40, S. 1) in deutsches Recht umsetze. Die Klägerin verweist auch auf ein Urteil des Bundesgerichtshofs vom 13. April 2000 zur Auslegung dieser Vorschrift des Markengesetzes. 19     Im vorliegenden Fall wichen die kennzeichnenden Bestandteile der benutzten Marke von denen der eingetragenen Marke ab. 20     Zunächst enthalte das benutzte Zeichen nicht den Wortbestandteil „Betreuungsverbund für Unternehmer und Selbständige e.V.“. Fehle dieser Bestandteil, verstehe das Publikum den Sinn des Bestandteils „bus“, des Akronyms des früheren Inhabers der älteren Marke, nicht. 21     Darüber hinaus sei der Bestandteil „bus“ bei dem eingetragenen Zeichen in schwarzen Buchstaben geschrieben und stehe unterhalb des Bildbestandteils aus drei verschlungenen Dreiecken, während er bei dem benutzten Zeichen aus weißen Buchstaben eines anderen Schrifttyps bestehe, die in links von dem Bildbestandteil platzierten schwarzen Kästen stünden. Insoweit sei zu berücksichtigen, dass die ältere Marke eine Bildmarke sei und daher das Schriftbild des Bestandteils „bus“ selbst geschützt sei. Ihr Inhaber sei somit nicht so frei, sie in einer abweichenden Form zu benutzen, wie wenn es sich z. B. um eine Wortmarke handeln würde. 22     Schließlich habe der Bildbestandteil aus drei verschlungenen Dreiecken bei dem benutzten Zeichen eine andere Farbe, und dieses Zeichen weise einen zusätzlichen Bildbestandteil auf, nämlich ein schwarzes Quadrat. 23     All diese Unterschiede veränderten den kennzeichnenden Charakter der Widerspruchsmarke, so dass das Publikum das benutzte Zeichen nicht mit dieser Marke gleichsetze. 24     Das HABM macht geltend, dass in der Verordnung Nr. 40/94 eine ausdrückliche Vorschrift fehle, die die Benutzung einer als Widerspruchsmarke angeführten nationalen Marke in einer anderen als der eingetragenen Form regele. Jedoch finde sich in Artikel 10 Absatz 2 Buchstabe a der Richtlinie 89/104 eine harmonisierte Bestimmung, die Artikel 15 Absatz 2 Buchstabe a der Verordnung Nr. 40/94 entspreche. Somit biete es sich an, diese harmonisierte Bestimmung anzuwenden, sei es in Anwendung des Artikels 15 Absatz 2 Buchstabe a der Verordnung Nr. 40/94 oder der entsprechenden Bestimmung der Richtlinie 89/104. Ein Rückgriff auf die nationalen Rechtsvorschriften scheide aus, da es sich bei dem System der Gemeinschaftsmarke um ein autonomes System handele. 25     Der kennzeichnende Charakter der im vorliegenden Fall angeführten älteren Marke werde durch die benutzte Form in keiner Weise beeinflusst. Das Weglassen des Bestandteils „Betreuungsverbund für Unternehmer und Selbständige e.V.“ könne vernachlässigt werden, da dieser Bestandteil nicht nur in visueller Hinsicht untergeordnet sei, sondern außerdem einen beschreibenden Hinweis darstelle. Die Darstellung des Bestandteils „bus“ und des Bildbestandteils aus drei verschlungenen Dreiecken in einer Negativform könne als übliche Ausgestaltungsvariante der eingetragenen Form akzeptiert werden, die sich nicht auf ihre Kennzeichnungskraft auswirke. Die Hinzufügung eines schwarzen Quadrats sei unschädlich, da es sich um eine geometrische Grundfigur handele. 26     Schließlich müsse der Inhaber einer Marke unter Berücksichtigung des Zweckes des Artikels 15 Absatz 2 Buchstabe a der Verordnung Nr. 40/94 über einen Gestaltungsspielraum bei ihrer Benutzung verfügen, um die Marke den Standards der Werbegrafik oder dem Zeitgeschmack anzupassen. Würdigung durch das Gericht 27     Artikel 43 Absatz 2 der Verordnung Nr. 40/94 bestimmt: „Auf Verlangen des Anmelders hat der Inhaber einer älteren Gemeinschaftsmarke, der Widerspruch erhoben hat, den Nachweis zu erbringen, dass er innerhalb der letzten fünf Jahre vor der Veröffentlichung der Anmeldung der Gemeinschaftsmarke die ältere Gemeinschaftsmarke in der Gemeinschaft … ernsthaft benutzt hat … Kann er diesen Nachweis nicht erbringen, so wird der Widerspruch zurückgewiesen.“ 28     Nach Artikel 43 Absatz 3 dieser Verordnung ist Absatz 2 auf ältere nationale Marken mit der Maßgabe entsprechend anzuwenden, dass an die Stelle der Benutzung in der Gemeinschaft die Benutzung in dem Mitgliedstaat tritt, in dem die ältere Marke geschützt ist. 29     Nach Artikel 15 Absatz 2 Buchstabe a der Verordnung Nr. 40/94 gilt als Benutzung der Gemeinschaftsmarke ihre Verwendung „in einer Form, die von der Eintragung nur in Bestandteilen abweicht, ohne dass dadurch die Unterscheidungskraft der Marke beeinflusst wird“. 30     Da die Widerspruchsmarke im vorliegenden Fall eine nationale Marke ist, ist zunächst der Gegenstand des ersten Klagegrundes zu präzisieren, mit dem die Klägerin in Wirklichkeit einen Verstoß der Beschwerdekammer gegen Artikel 43 Absätze 2 und 3 der Verordnung Nr. 40/94 rügt. 31     Sodann ist darauf hinzuweisen, dass der einen Widerspruch gegen die Anmeldung einer Gemeinschaftsmarke begründende Nachweis der ernsthaften Benutzung einer älteren Marke, sei es einer nationalen oder einer Gemeinschaftsmarke, nach Artikel 15 Absatz 2 Buchstabe a in Verbindung mit Artikel 43 Absätze 2 und 3 der Verordnung Nr. 40/94 auch den Nachweis der Benutzung der älteren Marke in einer Form umfasst, die von der Eintragung nur in Bestandteilen abweicht, ohne dadurch die Unterscheidungskraft dieser Marke zu beeinflussen (vgl. in diesem Sinne Urteil des Gerichts vom 9. Juli 2003 in der Rechtssache T‑156/01, Laboratorios RTB/HABM – Giorgio Beverly Hills [GIORGIO AIRE], Slg. 2003, II‑2789, Randnr. 44). 32     Folglich ist der Verweis der Klägerin auf nationales Recht nicht relevant. 33     In Anbetracht dieser Erwägungen ist zu untersuchen, ob die verwendete Form der älteren Marke Abweichungen enthält, die deren Unterscheidungskraft beeinflussen. 34     Zunächst ist festzustellen, dass die beiden Formen der älteren Marke, nämlich die eingetragene und die benutzte, den Wortbestandteil „bus“ und einen aus drei verschlungenen Dreiecken bestehenden Bildbestandteil enthalten, deren Unterscheidungskraft von den Parteien nicht bestritten wird. 35     Zur abweichenden Darstellung dieser Bestandteile bei der benutzten Form ist zu bemerken, dass bei beiden Formen der älteren Marke weder das Schriftbild des Bestandteils „bus“ noch die Farben der älteren Marke – weiß und schwarz – besonders originell oder ungewöhnlich sind. Entsprechende Abweichungen sind daher nicht geeignet, die Unterscheidungskraft dieser Marke zu beeinflussen. 36     Was sodann die Angabe „Betreuungsverbund für Unternehmer und Selbständige e.V.“ betrifft, so ist daran zu erinnern, dass bei der Beurteilung der Unterscheidungskraft und der Dominanz eines oder mehrerer Bestandteile einer zusammengesetzten Marke auf die Eigenschaften jedes einzelnen dieser Bestandteile sowie die jeweilige Rolle der einzelnen Bestandteile bei der Gesamtgestaltung der Marke abzustellen ist (vgl. in diesem Sinne Urteil des Gerichts vom 23. Oktober 2002 in der Rechtssache T‑6/01, Matratzen Concord/HABM – Hukla Germany [MATRATZEN], Slg. 2002, II‑4335, Randnrn. 33 bis 35). 37     Im vorliegenden Fall ist die fragliche Angabe ein langer Wortbestandteil in kleiner Schriftgröße, der am unteren Rand des Zeichens eine untergeordnete Rolle einnimmt. Inhaltlich weist er auf die in Rede stehenden Dienstleistungen hin. In Anbetracht seines beschreibenden Charakters und seiner Nebenrolle bei der Ausgestaltung des Zeichens ist dieser Bestandteil als nicht unterscheidungskräftig anzusehen. 38     Diese Schlussfolgerung wird nicht durch das Vorbringen der Klägerin in Frage gestellt, wonach das Weglassen dieses Bestandteils den Bestandteil „bus“, das Akronym des früheren Inhabers der älteren Marke, seines Sinngehalts berauben würde. Dem Bestandteil „bus“ wohnt unstreitig Unterscheidungskraft inne. Selbst wenn das maßgebliche Publikum erkennen sollte, dass er auch ein Akronym darstellen kann, wäre seine Unterscheidungskraft durch das Weglassen des erklärenden Bestandteils nicht berührt. 39     Diese Schlussfolgerung wird auch nicht durch das Vorbringen der Klägerin in der mündlichen Verhandlung entkräftet, dass der fragliche Ausdruck den früheren Inhaber des Zeichens bezeichne und so die ältere Marke individualisiere. Denn selbst wenn man davon ausgeht, dass sich dieser Bestandteil auf den Namen des früheren Inhabers der Marke bezieht, wäre dies irrelevant für die Beurteilung des beschreibenden Inhalts dieses Bestandteils und seiner Platzierung bei der Bildgestaltung des Zeichens, aus denen im vorliegenden Fall auf seine fehlende Unterscheidungskraft zu schließen ist. 40     Das schwarze Quadrat der benutzten Form schließlich, das bei der eingetragenen Form fehlt, gehört zu den geometrischen Grundformen und ist deshalb nicht unterscheidungskräftig. Dabei ist es im Übrigen unerheblich, wo in der benutzten Form es platziert ist. 41     Aus dem Vorstehenden ergibt sich, dass die benutzte Form der älteren Marke keine Abweichungen aufweist, die die Unterscheidungskraft der älteren Marke im Sinne des Artikels 15 Absatz 2 Buchstabe a in Verbindung mit Artikel 43 Absätze 2 und 3 der Verordnung Nr. 40/94 beeinflussen können. Die Beschwerdekammer hat daher zu Recht die Ansicht vertreten, dass der Nachweis der Benutzung der Marke der Widersprechenden erbracht worden sei. 42     Der erste Klagegrund ist daher zurückzuweisen. Zum zweiten Klagegrund: Verstoß gegen Artikel 8 Absatz 1 Buchstabe b der Verordnung Nr. 40/94 Vorbringen der Parteien 43     Die Klägerin macht geltend, die Beschwerdekammer sei zu Unrecht davon ausgegangen, dass die ältere Marke durch den beiden Zeichen gemeinsamen Wortbestandteil „bus“ geprägt sei und dass die einander gegenüberstehenden Zeichen ähnlich seien. 44     Zum einen enthalte die ältere Marke andere unterscheidungskräftige Bestandteile, die den von ihr hervorgerufenen Gesamteindruck prägten. So sei der Bildbestandteil der älteren Marke eine anspruchsvolle grafische Darstellung mit hoher Unterscheidungskraft. In bestimmten Fällen benutze die andere Beteiligte am Verfahren vor dem HABM allein den Bildbestandteil der älteren Marke. Er sei daher mindestens ebenso wichtig wie der Wortbestandteil „bus“. Der Bestandteil „Betreuungsverbund für Unternehmer und Selbständige e.V.“ sei insoweit wichtig, als er den Sinn des Akronyms „bus“ erkläre. 45     Zum anderen könne der Wortbestandteil „bus“ allein die ältere Marke nicht prägen, weil er für die betroffenen Dienstleistungen kennzeichnungsschwach sei. Es seien nämlich mehrere Marken mit dem Wortbestandteil „bus“ in der Klasse 35 eingetragen, und im Internet werde der Begriff „bus“ sehr häufig mit dem Begriff „Marketing“ benutzt. 46     Dementsprechend bestehe zwischen den einander gegenüberstehenden Marken keine Ähnlichkeit. In bildlicher Hinsicht werde die ältere Marke durch den Bildbestandteil geprägt, der bei der angemeldeten Marke fehle. In klanglicher Hinsicht sei die angemeldete Wortmarke Online Bus deutlich länger als das Wort „bus“ bei der älteren Marke und unterscheide sich daher von dieser. Zudem müsse dem Bestandteil „online“, da er am Anfang des Wortzeichens stehe, bei der Aussprache mehr Bedeutung beigemessen werden. In begrifflicher Hinsicht lasse der Bestandteil „bus“ bei der älteren Marke an ein öffentliches Verkehrsmittel denken, während das Zeichen Online Bus auf einen Bereich der Informatik hinweise. Die Zeichen ähnelten sich daher auch nicht in ihrer Bedeutung. 47     Das HABM entgegnet unter Hinweis auf das Urteil MATRATZEN (Randnrn. 33 und 34), dass für den Gesamteindruck einer komplexen Marke ein einzelner Bestandteil dominierend sein könne. Die Übereinstimmung in dem dominierenden Bestandteil führe zur Ähnlichkeit der einander gegenüberstehenden Zeichen. 48     Was den klanglichen Vergleich der beiden Zeichen angehe, so sei die Beschwerdekammer zutreffend davon ausgegangen, dass sie hochgradig ähnlich seien, da der Wortbestandteil „bus“ bei beiden dominiere. 49     Das Argument der Klägerin, mit dem diese dartun wolle, dass der Bestandteil „bus“ kennzeichnungsschwach sei, sei nach Artikel 74 Absatz 2 der Verordnung Nr. 40/94 verspätet, weil es erstmals vor der Beschwerdekammer vorgebracht worden sei. 50     Zudem werde es in der Klageschrift nicht hinreichend gestützt. Die Liste der eingetragenen Marken mit dem Bestandteil „bus“ sei insoweit kein geeigneter Beweis, da eine Schwächung der Unterscheidungskraft lediglich durch benutzte Marken erfolgen könne. Mit der Internet-Recherche zur Benutzung des Begriffes „bus“ in Verbindung mit dem Begriff „marketing“ werde dieser Nachweis nicht erbracht, da die in Rede stehenden Dienstleistungen nur zum geringeren Teil das Marketing beträfen. Außerdem lasse sich ihr nicht entnehmen, ob der Bestandteil „bus“ im Internet zu Kennzeichnungszwecken hinsichtlich dieser Dienstleistungen verwendet werde. Schließlich erfasse die Recherche auch die im vorliegenden Fall nicht betroffene Autobusbranche und sei nicht auf Deutschland, das maßgebliche Gebiet, beschränkt. 51     Die einander gegenüberstehenden Zeichen seien auch in bildlicher und begrifflicher Hinsicht ähnlich. 52     Was den bildlichen Vergleich angehe, so werde die ältere Marke in visueller Hinsicht nicht von ihrem Bildbestandteil geprägt. Bei komplexen Marken orientiere sich das Publikum im Allgemeinen an ihren Wortbestandteilen. Im vorliegenden Fall könne dem Bildbestandteil bestenfalls die gleiche Bedeutung zukommen wie dem dominierenden Wortbestandteil „bus“. 53     Was den begrifflichen Vergleich betreffe, so stelle der Begriff „bus“ in beiden Zeichen die in Deutschland allgemein gebräuchliche Kurzbezeichnung für „Autobus“ oder „Omnibus“ dar. Insoweit bestehe in entsprechender Anwendung der Urteile des Gerichts vom 30. Juni 2004 in der Rechtssache T‑186/02 (BMI Bertollo/HABM – Diesel [DIESELIT], noch nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht, Randnr. 58) und vom 13. Juli 2004 in der Rechtssache T‑115/03 (Samar/HABM – Grotto [GAS STATION] noch nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht, Randnr. 36) eine begriffliche Ähnlichkeit der einander gegenüberstehenden Zeichen. Würdigung durch das Gericht 54     Nach Artikel 8 Absatz 1 Buchstabe b der Verordnung Nr. 40/94 ist eine Marke von der Eintragung ausgeschlossen, wenn wegen ihrer Identität oder Ähnlichkeit mit einer älteren Marke und der Identität oder Ähnlichkeit der durch die ältere und die angemeldete Marke erfassten Waren oder Dienstleistungen für das Publikum die Gefahr von Verwechslungen in dem Gebiet besteht, in dem die ältere Marke Schutz genießt. 55     Nach ständiger Rechtsprechung ist das Vorliegen von Verwechslungsgefahr umfassend zu beurteilen, und zwar entsprechend der Wahrnehmung der betreffenden Zeichen und der betreffenden Waren oder Dienstleistungen durch das maßgebliche Publikum sowie unter Berücksichtigung aller Umstände des Einzelfalls, insbesondere der Wechselbeziehung zwischen Zeichenähnlichkeit und Produktähnlichkeit (Urteil des Gerichts vom 9. Juli 2003 in der Rechtssache T‑162/01, Laboratorios RTB/HABM – Giorgio Beverly Hills [GIORGIO BEVERLY HILLS], Slg. 2003, II‑2821, Randnr. 33 und die dort zitierte Rechtsprechung). 56     Im vorliegenden Fall beanstanden die Parteien weder die Bestimmung des maßgeblichen Publikums durch die Beschwerdekammer noch die Feststellung, dass zwischen den in Rede stehenden Dienstleistungen eine große Ähnlichkeit bestehe (Nrn. 25 und 26 der angefochtenen Entscheidung). Die Klägerin macht jedoch geltend, dass die einander gegenüberstehenden Marken nicht ähnlich seien und dass insoweit keine Verwechslungsgefahr bestehe. Die Prüfung des vorliegenden Klagegrundes ist daher auf diese beiden Aspekte zu beschränken. 57     Nach ständiger Rechtsprechung ist bei der umfassenden Beurteilung der Verwechslungsgefahr hinsichtlich der Ähnlichkeit der einander gegenüberstehenden Marken in Bild, Klang oder Bedeutung auf den Gesamteindruck abzustellen, den die Zeichen hervorrufen, wobei insbesondere die unterscheidungskräftigen und dominierenden Elemente zu berücksichtigen sind (vgl. entsprechend zur Auslegung der Richtlinie 89/104 Urteile des Gerichtshofes vom 11. November 1997 in der Rechtssache C‑251/95, SABEL, Slg. 1997, I‑6191, Randnrn. 22 und 23, und vom 22. Juni 1999 in der Rechtssache C‑342/97, Lloyd Schuhfabrik Meyer, Slg. 1999, I‑3819, Randnr. 25). 58     Im vorliegenden Fall ist festzustellen, dass einer der Bestandteile der einander gegenüberstehenden Zeichen, nämlich der Wortbestandteil „bus“, übereinstimmt. 59     Aus der Übereinstimmung eines Bestandteils der fraglichen Zeichen kann nur dann auf deren Ähnlichkeit geschlossen werden, wenn dieser Bestandteil das dominierende Element in dem von diesen Zeichen jeweils hervorgerufenen Gesamteindruck ist, so dass alle übrigen Bestandteile insoweit zu vernachlässigen sind (Urteil MATRATZEN, Randnr. 33). 60     Nach Ansicht der Beschwerdekammer (Nr. 22 der angefochtenen Entscheidung) stellt der Bestandteil „bus“ das dominierende Element der angemeldeten Marke und eines der dominierenden Elemente der älteren Marke dar. 61     Die Klägerin trägt vor, der Wortbestandteil „bus“ sei für die betroffenen Dienstleistungen kennzeichnungsschwach und könne daher die einander gegenüberstehenden Zeichen allein nicht prägen. 62     Sie stützt sich dabei auf die erstmals in der mündlichen Verhandlung vorgetragene Tatsache, dass der Begriff „bus“ eine bestimmte Art von Untersuchung bezeichne, die bei Marktstudien verwendet werde. 63     Diese Tatsache, die nicht zuvor bei den Stellen des HABM vorgetragen worden ist, kann das Gericht nicht berücksichtigen. Aus Artikel 74 Absatz 1 Satz 2 der Verordnung Nr. 40/94, nach dem das HABM in Verfahren bezüglich relativer Eintragungshindernisse bei dieser Ermittlung auf das Vorbringen und die Anträge der Beteiligten beschränkt ist, ergibt sich nämlich, dass das Gericht nicht von Amts wegen Tatsachen berücksichtigen muss, die von den Parteien nicht vorgetragen wurden (Urteil des Gerichts vom 15. Februar 2005 in der Rechtssache T‑296/02, Lidl Stiftung/HABM – REWE-Zentral [LINDENHOF], noch nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht, Randnr. 31). Dem HABM kann folglich im Hinblick auf Tatsachen, die ihm nicht unterbreitet wurden, kein Rechtsverstoß vorgeworfen werden. 64     Darüber hinaus beruft sich die Klägerin auf die Ergebnisse von Recherchen im Internet und in der Markendatenbank Cedelex. Das HABM wendet ein, dass diese Beweismittel, die erstmals der Beschwerdekammer vorgelegt worden seien, verspätet seien. 65     Aus der Rechtsprechung ergibt sich, dass die Beschwerdekammern der Beschwerde auf der Grundlage neuer Tatsachen oder Beweismittel stattgeben können, die der Beschwerdeführer vorbringt; eine Einschränkung ergibt sich insoweit nur aus Artikel 74 Absatz 2 der Verordnung Nr. 40/94 (Urteil des Gerichts vom 23. September 2003 in der Rechtssache T‑308/01, Henkel/HABM – LHS [UK] [KLEENCARE], Slg. 2003, II‑3253, Randnr. 26). Die fraglichen Beweismittel sind daher zulässig. 66     Die von der Klägerin vorgelegten Rechercheergebnisse reichen jedoch nicht für den Nachweis aus, dass das Wort „bus“ für die betroffenen Dienstleistungen kennzeichnungsschwach ist. 67     Was die mit Hilfe der Suchmaschine Google erstellte Ergebnisliste angeht, wonach der Begriff „bus“ im Internet häufig in Verbindung mit dem Begriff „marketing“ verwendet werde, so genügt eine solche Recherche, die durch sehr allgemeine Kriterien bestimmt ist, nicht als Beweis dafür, dass das maßgebliche Publikum diese beiden Wörter gedanklich miteinander in Verbindung bringt. Aus ihr geht nämlich nicht hervor, ob das Wort „bus“ auf dem maßgeblichen Gebiet zur Kennzeichnung der in Rede stehenden Dienstleistungen verwendet wird. 68     Was die Recherche in der Datenbank Cedelex betrifft, so genügt der bloße Umstand, dass mehrere sich auf die Klasse 35 beziehende Marken den Bestandteil „bus“ enthalten, nicht für den Nachweis, dass dieser Bestandteil wegen seiner häufigen Benutzung im betroffenen Bereich kennzeichungsschwach geworden ist. Zum einen sagt diese Recherche nichts darüber aus, welche Marken tatsächlich in Bezug auf die betroffenen Dienstleistungen benutzt werden. Zum anderen erfasst sie mehrere Marken, bei denen das Wort „bus“ von Personenverkehrsunternehmen beschreibend benutzt wird. 69     Der andere Wortbestandteil der älteren Marke, „Betreuungsverbund für Unternehmer und Selbständige e.V.“, hat keine Unterscheidungskraft und ist daher beim Gesamteindruck, den diese Marke hervorruft, zu vernachlässigen (siehe oben, Randnrn. 37 bis 39). 70     Der Wortbestandteil „online“ der angemeldeten Marke kann nicht als unterscheidungskräftiges Element gesehen werden. Es handelt sich nämlich um einen im Zusammenhang mit der Kommunikation über das Internet bekannten Begriff. Soweit diese Form der Kommunikation für die Erbringung der betroffenen Dienstleistungen genutzt werden kann, ist dieser Begriff beschreibend. Nach ständiger Rechtsprechung wird das Publikum einen beschreibenden Bestandteil einer komplexen Marke im Allgemeinen nicht als unterscheidungskräftiges und dominierendes Merkmal des Gesamteindrucks dieser Marke ansehen (vgl. Urteil des Gerichts vom 6. Oktober 2004 in den Rechtssachen T‑117/03 bis T‑119/03 und T‑171/03, New Look/HABM – Naulover [NLSPORT, NLJEANS, NLACTIVE und NLCollection], noch nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht, Randnr. 34 und die dort zitierte Rechtsprechung). 71     Aus dem Vorstehenden ergibt sich, dass die Beschwerdekammer zu Recht festgestellt hat, dass der Bestandteil „bus“ bei beiden einander gegenüberstehenden Zeichen der dominierende Wortbestandteil ist. 72     Im Licht dieser Erwägungen sind die einander gegenüberstehenden Zeichen zu vergleichen. 73     Zum bildlichen Vergleich hat die Beschwerdekammer in Nummer 20 der angefochtenen Entscheidung ausgeführt, dass die ältere Marke sowohl durch den Wortbestandteil „bus“ als auch durch den Bildbestandteil aus drei verschlungenen Dreiecken gekennzeichnet werde. Diese Beurteilung steht nicht im Widerspruch zum Vorbringen der Klägerin, wonach der Bildbestandteil der älteren Marke mindestens ebenso unterscheidungskräftig sei wie der Bestandteil „bus“. 74     Es trifft zwar zu, dass die einander gegenüberstehenden Zeichen einen bildlichen Unterschied aufweisen, der bei der umfassenden Beurteilung der Verwechslungsgefahr zu berücksichtigen ist, doch ändert dies nichts an der bildlichen Ähnlichkeit aufgrund des übereinstimmenden Wortbestandteils „bus“, der das dominierende Element der angemeldeten Marke und – in bildlicher Hinsicht – eines der dominierenden Elemente der älteren Marke darstellt. 75     Zum klanglichen Vergleich ist festzustellen, dass die einander gegenüberstehenden Zeichen in Anbetracht der Übereinstimmung ihres einzigen dominierenden Wortbestandteils „bus“ eine starke klangliche Ähnlichkeit aufweisen. 76     Was den begrifflichen Vergleich betrifft, ist die Beschwerdekammer zu Recht davon ausgegangen, dass ein begrifflicher Vergleich der einander gegenüberstehenden Zeichen nicht möglich ist. 77     Die Klägerin trägt zwar vor, das Zeichen Online Bus weise auf den Bereich der Informatik hin, doch ist dieser Hinweis an den Bestandteil „online“ der angemeldeten Marke gebunden. Da dieser Bestandteil für die angemeldete Marke jedoch nicht kennzeichnend ist, kann er ihre Bedeutung nicht bestimmen. 78     Auch dem Vorbringen der Klägerin, die ältere Marke weise auf den Begriff Autobus hin, ist nicht zu folgen, ohne dass über das Vorbringen des HABM, ein solcher Hinweis kennzeichne beide einander gegenüberstehenden Zeichen, befunden zu werden brauchte. Es steht fest, dass die betroffenen Dienstleistungen keinen Zusammenhang mit dem öffentlichen Verkehr aufweisen. Die Beurteilung der Bedeutung eines Zeichens wird zwar nicht dadurch widerlegt, dass sich die Bedeutung dieses Zeichens nicht auf die betroffenen Dienstleistungen bezieht, doch muss diese Bedeutung so klar sein, dass das maßgebliche Publikum sie ohne weiteres erfassen kann (vgl. in diesem Sinne Urteil des Gerichts vom 14. Oktober 2003 in der Rechtssache T‑292/01, Phillips-Van Heusen/HABM – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel [BASS], Slg. 2003, II‑4335, Randnr. 54). Im vorliegenden Fall bringt das maßgebliche Publikum jedoch den Bestandteil „bus“ in Anbetracht der Art der in Rede stehenden Dienstleistungen nicht spontan mit einem öffentlichen Verkehrsmittel in Verbindung. 79     Was schließlich die umfassende Beurteilung der einander gegenüberstehenden Zeichen angeht, so ist daran zu erinnern, dass sich nicht ausschließen lässt, dass allein die klangliche Ähnlichkeit zweier Marken eine Verwechslungsgefahr hervorrufen kann (Urteil Lloyd Schuhfabrik Meyer, Randnr. 28, und Urteil des Gerichts vom 15. Januar 2003 in der Rechtssache T‑99/01, Mystery Drinks/HABM – Karlsberg Brauerei [MYSTERY], Slg. 2003, II‑43, Randnr. 42). 80     In Anbetracht der vorstehenden Erwägungen und insbesondere der großen Ähnlichkeit der in Rede stehenden Dienstleistungen und der starken klanglichen Ähnlichkeit der einander gegenüberstehenden Marken ist der bildliche Unterschied zwischen diesen Marken, der durch den Bildbestandteil der älteren Marke hervorgerufen wird, allein nicht als geeignet anzusehen, im vorliegenden Fall das Vorliegen von Verwechslungsgefahr auszuschließen. Der relevante Verbraucher wird nämlich, wenn er mit den in Rede stehenden Marken konfrontiert wird, vor allem den in beiden Marken enthaltenen Wortbestandteil „bus“, der bei der Aussprache dominiert, in Erinnerung behalten. Die Beschwerdekammer hat daher zu Recht festgestellt, dass die Gefahr der Verwechslung der beiden einander gegenüberstehenden Marken besteht. 81     Der zweite Klagegrund kann somit nicht durchgreifen. 82     Die Klage ist daher insgesamt abzuweisen. Kosten 83     Nach Artikel 87 § 2 der Verfahrensordnung ist die unterliegende Partei auf Antrag zur Tragung der Kosten zu verurteilen. Da die Klägerin mit ihrem Vorbringen unterlegen ist, sind ihr gemäß dem Antrag des HABM die Kosten aufzuerlegen. Aus diesen Gründen hat DAS GERICHT (Vierte Kammer) für Recht erkannt und entschieden: 1. Die Klage wird abgewiesen. 2. Die Klägerin trägt die Kosten des Verfahrens. Legal Lindh Vadapalas Verkündet in öffentlicher Sitzung in Luxemburg am 24. November 2005. Der Kanzler Der Präsident E. Coulon H. Legal * Verfahrenssprache: Deutsch.

61993CJ0266

fr

Motifs de l'arrêt 1 Par ordonnance du 19 janvier 1993, parvenue à la Cour le 3 mai suivant, le Bundesgerichtshof a posé, en application de l' article 177 du traité CEE, plusieurs questions préjudicielles relatives à l' interprétation de l' article 85, paragraphe 1, du traité CEE et du règlement (CEE) n 123/85 de la Commission, du 12 décembre 1984, concernant l' application de l' article 85, paragraphe 3, du traité CEE à des catégories d' accords de distribution et de service de vente et d' après-vente de véhicules automobiles (JO 1985, L 15, p. 16, ci-après le "règlement n 123/85"). 2 Ces questions ont été soulevées dans le cadre d' un litige opposant le Bundeskartellamt (office fédéral des ententes) à Volkswagen AG (ci-après "VAG") et à VAG Leasing GmbH (ci-après "VAG Leasing"), filiale de VAG spécialisée dans le leasing, à la suite de l' injonction faite à celles-ci par le Bundeskartellamt de cesser des comportements qu' il estimait contraires au droit allemand de la concurrence. 3 Avec une part de marché de 28,2 % en 1989, VAG est le constructeur de véhicules automobiles le plus important en Allemagne. Il distribue les véhicules automobiles des marques Volkswagen et Audi dans ce pays par l' intermédiaire d' un réseau de plus de 1 600 distributeurs. 4 Les rapports entre VAG et les distributeurs sont régis par un contrat de distribution par lequel VAG leur confie, dans le cadre d' une zone déterminée, la revente au public de voitures neuves et de pièces de rechange des marques Volkswagen et Audi ainsi que le service d' assistance à la clientèle. Les distributeurs doivent également proposer certaines prestations de service, parmi lesquelles les opérations de leasing, assumées au sein du groupe VAG par VAG Leasing. 5 Depuis sa création en 1966, VAG Leasing, filiale détenue à 100 % par VAG, a exercé son activité avec le concours de distributeurs, notamment au moyen de contrats d' agence exclusive. Cette pratique a été étendue à tous les distributeurs allemands à partir de 1989. A cette époque, VAG et VAG Leasing leur ont en effet envoyé une lettre organisant l' "activité d' agence des concessionnaires VAG pour le compte de VAG Leasing". 6 Cette lettre prévoyait que les distributeurs négocieraient des contrats de leasing pour VAG Leasing. Ils achèteraient en leur nom et pour leur propre compte les véhicules concernés auprès de VAG, puis en transféreraient la propriété à VAG Leasing au prix auquel ils les auraient eux-mêmes achetés. Pour chaque opération de leasing conclue, ils recevraient de VAG Leasing une commission d' un montant correspondant à leur marge bénéficiaire pour une opération semblable de vente. A l' expiration du leasing, le véhicule leur serait restitué. Ils procéderaient à la vente du véhicule selon les modalités prévues dans les contrats et les instructions générales. Il ressort de l' ordonnance de renvoi et du manuel du leasing fourni aux distributeurs que, à cette fin, ceux-ci rachètent le véhicule à VAG Leasing. 7 La lettre imposait également aux distributeurs de pratiquer une activité de prospection et d' agence exclusives pour le compte de VAG Leasing. Il ressort toutefois de l' ordonnance de renvoi que cette clause d' exclusivité ne les empêche pas de négocier des contrats de leasing pour une société de leasing concurrente lorsque le client a demandé l' intervention de celle-ci ou leur a été amené par une telle société. 8 Enfin, la lettre prévoyait que l' introduction de VAG Leasing dans le système de distribution VAG entraînait nécessairement l' établissement de rapports juridiques directs entre VAG Leasing et les distributeurs VAG. Aussi leur était-il demandé de marquer leur accord de collaborer avec VAG Leasing en signant le double du contrat joint à la lettre et en le renvoyant. 9 L' activité du leasing représente 18 % du chiffre d' affaires national de VAG. D' après les informations fournies par celui-ci, VAG Leasing réalise environ 80 % des opérations de leasing portant sur des véhicules des marques Volkswagen et Audi, ce qui correspond à peu près à 20 % du marché allemand du leasing automobile. Environ 400 sociétés de leasing opéreraient sur ce marché, parmi lesquelles des sociétés affiliées à d' autres producteurs et des entreprises liées à des revendeurs d' automobiles ou à de grands établissements de crédit. Selon une étude publiée par une des principales sociétés indépendantes de leasing, Auto-leasing D, la part de marché des sociétés contrôlées par les constructeurs automobiles s' élève à 60 %, VAG Leasing occupant la première place sur le marché. 10 Considérant que le lien exclusif des distributeurs VAG vis-à-vis de VAG Leasing entravait de manière inéquitable l' activité commerciale desdits distributeurs et des sociétés de leasing indépendantes, le Bundeskartellamt a, par décision du 25 juillet 1990, interdit à VAG et à VAG Leasing d' imposer aux distributeurs de négocier des contrats de leasing exclusivement au profit de VAG Leasing. Il a en outre interdit à VAG de défendre à ses distributeurs de vendre des véhicules automobiles neufs à des sociétés de leasing indépendantes lorsque ces distributeurs ont servi d' intermédiaires dans la conclusion de contrats de leasing. 11 Le Bundeskartellamt s' est fondé sur l' article 26, paragraphe 2, du Gesetz gegen Wettbewerbsbeschraenkungen (loi contre les restrictions à la concurrence, ci-après le "GWB"), qui interdit aux entreprises occupant une position dominante sur le marché d' entraver d' une manière inéquitable, directement ou indirectement, l' accès d' une entreprise à des relations d' affaires normalement accessibles à des entreprises similaires. Cette disposition formule la même interdiction vis-à-vis des entreprises dont sont tributaires des petites ou moyennes entreprises en tant que fournisseurs ou acheteurs d' un certain type de produits ou de services commerciaux, dans la mesure où il n' existe pas un nombre suffisant de possibilités raisonnables de s' adresser à d' autres entreprises. 12 Sur recours de VAG et de VAG Leasing, le Kammergericht a, le 15 mars 1991, annulé la décision du Bundeskartellamt au motif que les conditions prévues par l' article 26, paragraphe 2, du GWB n' étaient pas réunies. Selon lui, VAG et VAG Leasing ne jouissent pas d' une position dominante sur le marché automobile. En outre, les distributeurs ne seraient pas des petites ou moyennes entreprises. Le Bundeskartellamt a alors introduit un pourvoi en "Rechtsbeschwerde" devant le Bundesgerichtshof. 13 Celui-ci a estimé que, en cas d' incompatibilité avec l' article 85, paragraphe 1, du traité, les accords d' exclusivité liant les distributeurs VAG à VAG Leasing constitueraient nécessairement une entrave inéquitable au sens de l' article 26, paragraphe 2, du GWB. C' est pourquoi il s' interroge d' abord sur la portée de cette disposition du traité. Pour le cas où les accords en cause s' avéreraient incompatibles avec l' article 85, paragraphe 1, du traité, le Bundesgerichtshof se demande ensuite s' ils ne sont pas exemptés par le règlement n 123/85. Enfin, envisageant l' hypothèse où les accords en cause seraient compatibles avec l' article 85, paragraphe 1, ou bien, quoique contraires à cette disposition, seraient exemptés par le règlement n 123/85, il se demande si l' une ou l' autre de ces règles de droit communautaire fait obstacle à l' application de dispositions plus strictes du droit allemand de la concurrence. 14 Sur la base de ces considérations, le Bundesgerichtshof a décidé de surseoir à statuer et a invité la Cour à se prononcer à titre préjudiciel sur les questions suivantes: "1) Le premier constructeur automobile allemand interdit aux distributeurs allemands, membres de son système de distribution sélective, de servir d' intermédiaires pour la conclusion de contrats de leasing avec des sociétés de leasing autres que celle qu' il détient ou de vendre à ces sociétés des véhicules neufs lorsque ces véhicules sont destinés à l' exécution de contrats de leasing pour lesquels les distributeurs sous contrat ont servi d' intermédiaires. Faut-il supposer ou présumer qu' une telle interdiction, et son respect par les distributeurs allemands, est susceptible d' affecter le commerce entre États membres au sens de l' article 85, paragraphe 1? 2) Le comportement décrit sous 1 relève-t-il de l' article 85, paragraphe 1, s' il est susceptible d' affecter le commerce entre États membres? 3) Si la question 2 appelle une réponse affirmative: le comportement décrit sous le point 1 est-il exempté par le règlement (CEE) n 123/85 de l' application de l' article 85, paragraphe 1, du traité CEE? 4) Les dispositions susmentionnées du droit communautaire s' opposent-elles à une décision de l' autorité nationale de contrôle des ententes qui interdit un comportement du type mentionné sous le point 1?" 15 La Cour part de l' hypothèse que, comme dans l' affaire C-70/93, les questions préjudicielles se rapportent à des ventes à des sociétés de leasing de véhicules automobiles qui ne sont pas destinées à être suivies d' un transfert de propriété aux preneurs en leasing. Sur les deux premières questions relatives à l' application de l' article 85, paragraphe 1, du traité 16 Par ses deux premières questions, la juridiction de renvoi demande en substance si l' article 85, paragraphe 1, du traité doit être interprété en ce sens qu' il prohibe l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing. 17 En vertu d' une jurisprudence constante, établie par les arrêts du 30 juin 1966, Société technique minière (LTM) (56/65, Rec. p. 337), et du 13 juillet 1966, Consten et Grundig/Commission (56/64 et 58/64, Rec. p. 429), les accords entre opérateurs situés à des stades différents du processus économique, encore appelés accords verticaux, peuvent constituer des accords au sens de l' article 85, paragraphe 1, du traité et tomber sous le coup de l' interdiction édictée par cette disposition. 18 VAG et VAG Leasing soutiennent toutefois que, en tant qu' intermédiaires de VAG Leasing, les distributeurs VAG allemands forment avec elles une unité économique de sorte que, faute de pluralité d' entreprises, les contrats d' agence exclusive échapperaient à l' application de l' article 85, paragraphe 1. 19 Cet argument doit être rejeté. Des représentants ne sont susceptibles de perdre leur qualité d' opérateur économique indépendant que lorsqu' ils ne supportent aucun des risques résultant des contrats négociés pour le commettant et opèrent comme auxiliaires intégrés à l' entreprise du commettant (voir arrêt du 16 décembre 1975, Cooeperative Vereniging "Suiker Unie" e.a., 40/73 à 48/73, 50/73, 54/73, 55/73, 56/73, 111/73, 113/73 et 114/73, Rec. p. 1663, point 539). Or, d' une part, les distributeurs VAG allemands assument, au moins en partie, les risques financiers liés aux opérations effectuées pour le compte de VAG Leasing, dans la mesure où ils rachètent à celle-ci les véhicules à l' expiration des contrats de leasing. D' autre part, ils poursuivent à titre principal, de manière largement autonome, une activité de vente et de service après-vente en leur nom et pour leur propre compte. 20 Les contrats d' agence exclusive qui lient l' ensemble des distributeurs VAG allemands à VAG Leasing étant des accords au sens de l' article 85, paragraphe 1, du traité, il y a lieu d' examiner s' ils ont pour objet ou pour effet de restreindre de manière sensible la concurrence à l' intérieur du marché commun et s' ils sont susceptibles d' affecter le commerce entre les États membres. 21 S' agissant de la portée anticoncurrentielle des contrats d' agence exclusive en cause, il y a lieu de relever d' abord que ceux-ci se greffent sur les contrats de distribution VAG dont il est constant qu' ils sont contraires à l' article 85, paragraphe 1, mais exemptés par le règlement n 123/85. En effet, c' est en raison de leur qualité de concessionnaires VAG que les distributeurs ont été contraints de devenir les agents de VAG Leasing. D' une part, les contrats de distribution leur imposaient déjà de proposer à la clientèle les services de VAG Leasing. D' autre part, la lettre circulaire organisant l' activité d' agence en matière de leasing rattache expressément celle-ci à l' obligation faite aux distributeurs par le contrat de distribution de représenter et de promouvoir, de toutes les manières possibles, les intérêts de VAG, ceux des organismes chargés de la commercialisation de VW et d' Audi ainsi que ceux de leur marque (voir article 2, point 6, du contrat de distribution). 22 Il y a lieu de souligner ensuite que les contrats d' agence exclusive lient tous les distributeurs VAG allemands et que ceux-ci ont, dans leur ressort territorial, la concession exclusive de la vente des véhicules neufs des marques Volkswagen et Audi. 23 Dans ces conditions, l' interdiction faite aux distributeurs de prospecter et de servir d' intermédiaire pour le compte de sociétés de leasing concurrentes de VAG Leasing apparaît comme limitant leur accès aux opérations de leasing portant sur des véhicules de marques Volkswagen et Audi. Ces sociétés ne peuvent, en effet, utiliser le canal de contact privilégié avec les clients potentiels que constitue le réseau des distributeurs VAG. 24 En outre, la clause d' exclusivité contenue dans le contrat d' agence est restrictive de concurrence à un deuxième titre: elle empêche les distributeurs VAG de développer une activité de leasing en leur nom et pour leur propre compte. A cet égard, elle restreint la liberté d' entreprendre d' opérateurs économiques distincts de VAG et vise à accroître leur intégration dans la stratégie de distribution du constructeur. 25 Eu égard à la position de leader de VAG sur le marché national des ventes de voitures neuves et de VAG Leasing sur le marché national du leasing automobile, il apparaît que les contrats d' agence exclusive en cause ont pour objet ou, à tout le moins, pour effet de restreindre de manière sensible la concurrence. 26 S' agissant enfin de l' affectation du commerce intracommunautaire, il suffit de relever que les contrats d' agence exclusive lient tous les distributeurs VAG allemands. Comme la Cour l' a jugé à plusieurs reprises, des pratiques restrictives de la concurrence, qui s' étendent à l' ensemble du territoire d' un État membre, ont, par leur nature même, pour effet de consolider des cloisonnements de caractère national, entravant ainsi l' interpénétration économique voulue par le traité (voir arrêt du 11 juillet 1985, Remia e.a./Commission, 42/84, Rec. p. 2545, point 22). De fait, les distributeurs VAG allemands ne peuvent ni servir d' intermédiaires en faveur de sociétés de leasing établies dans d' autres États membres ni conclure pour leur propre compte des contrats de leasing avec des consommateurs établis dans d' autres États membres. 27 Il y a dès lors lieu de répondre aux deux premières questions que l' article 85, paragraphe 1, du traité CEE doit être interprété en ce sens qu' il prohibe l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing. Sur la troisième question relative au règlement n 123/85 28 Par sa troisième question, la juridiction nationale demande en substance si le règlement n 123/85 doit être interprété en ce sens qu' il exempte l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing. 29 Le règlement n 123/85 exempte de l' application de l' article 85, paragraphe 1, du traité les accords par lesquels le fournisseur charge le revendeur (autorisé) de promouvoir la distribution des produits contractuels sur un territoire déterminé et s' engage à lui réserver, dans le cadre de ce territoire, la livraison des véhicules automobiles et de leurs pièces de rechange (article 1er). Il exempte également l' obligation imposée aux distributeurs de ne pas vendre des véhicules automobiles de marques concurrentes (article 3, point 3) et de ne pas vendre les produits contractuels à des vendeurs qui n' appartiennent pas au réseau de distribution (article 3, point 10), à moins qu' il ne s' agisse d' intermédiaires, c' est-à-dire d' opérateurs qui agissent au nom et pour le compte de consommateurs finals et qui reçoivent, à cette fin, un mandat écrit (article 3, point 11). 30 En revanche, aucune des dispositions du règlement ne régit explicitement le leasing. Seul l' article 13, qui définit les termes utilisés dans le règlement, prévoit au point 12 que "' distribuer' et 'vendre' incluent d' autres formes de commercialisation telles que le crédit-bail (leasing)." 31 Combinant cette disposition avec l' article 3, point 10, sous a), du règlement, qui permet au constructeur d' interdire à ses distributeurs de livrer des produits contractuels à un revendeur n' appartenant pas au réseau de distribution, VAG et VAG Leasing assimilent les sociétés de leasing indépendantes à des revendeurs ne faisant pas partie du réseau de distribution VAG. Puisqu' il serait dès lors licite d' interdire aux distributeurs d' approvisionner des sociétés de leasing indépendantes, à plus forte raison serait-il possible de leur interdire de négocier des contrats de leasing pour de telles sociétés. Par conséquent, les contrats d' agence exclusive en cause seraient couverts par le règlement n 123/85. 32 Cet argument ne saurait être retenu. 33 Il y a lieu de rappeler à titre liminaire que, compte tenu du principe général d' interdiction des ententes anticoncurrentielles édicté à l' article 85, paragraphe 1, du traité, les dispositions à caractère dérogatoire insérées dans un règlement d' exemption par catégorie ne sauraient faire l' objet d' une interprétation extensive et ne peuvent être interprétées de façon à étendre les effets du règlement au-delà de ce qui est nécessaire à la protection des intérêts qu' elles visent à garantir. 34 Ensuite, les sociétés de leasing qui n' offrent pas d' option d' achat ne peuvent être considérées comme des revendeurs de véhicules neufs, seuls visés par le règlement n 123/85, tant qu' elles se bornent à acheter des véhicules pour satisfaire les demandes de leurs clients et ne constituent pas des stocks qu' elles offrent à une clientèle attirée à cet effet. 35 Enfin, comme l' a souligné à juste titre la Commission, la définition figurant à l' article 13, point 12, concerne uniquement les rapports entre le constructeur et le distributeur. Cette disposition vise en effet à empêcher le distributeur de contourner certaines de ses obligations contractuelles en recourant au leasing. Ainsi, l' article 13, point 12, a pour but d' éviter que le distributeur élude son obligation de ne pas vendre des véhicules d' une autre marque (article 3, point 3, du règlement) en donnant en leasing des véhicules d' une marque concurrente. De même, il garantit le respect de son obligation de ne pas prospecter activement en dehors du territoire qui lui a été imparti (article 3, point 8, du règlement), en l' empêchant de pratiquer le leasing de produits contractuels en dehors de sa zone. Dès lors, l' article 13, point 12, est dénué de pertinence pour apprécier si les sociétés de leasing indépendantes sont des revendeurs extérieurs au système de distribution au sens de l' article 3, point 10, sous a), du règlement. 36 Les contrats d' agence exclusive ne sauraient non plus être exemptés sur la base de l' article 3, point 3, du règlement en vertu duquel le distributeur peut se voir obligé de ne pas vendre des véhicules automobiles neufs concurrents. En effet, les accords en cause portent sur le leasing des véhicules des marques Volkswagen et Audi, non sur des véhicules d' une marque concurrente. 37 Il y a dès lors lieu de répondre à la troisième question de la juridiction de renvoi que le règlement n 123/85 doit être interprété en ce sens qu' il n' exempte pas l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing. Sur la quatrième question relative aux rapports entre les droits communautaire et nationaux de la concurrence 38 La quatrième question se posant uniquement dans l' hypothèse où les contrats d' agence exclusive en cause sont compatibles avec l' article 85, paragraphe 1, ou dans l' hypothèse où, quoique contraires à cette disposition, ils sont exemptés en vertu du règlement n 123/85, il n' y a pas lieu de l' aborder. Décisions sur les dépenses Sur les dépens 39 Les frais exposés par les gouvernements allemand et du Royaume-Uni ainsi que par la Commission des Communautés européennes, qui ont soumis des observations à la Cour, ne peuvent faire l' objet d' un remboursement. La procédure revêtant, à l' égard des parties au principal, le caractère d' un incident soulevé devant la juridiction nationale, il appartient à celle-ci de statuer sur les dépens. Dispositif Par ces motifs, LA COUR, statuant sur les questions à elle soumises par le Bundesgerichtshof, par ordonnance du 19 janvier 1993, dit pour droit: 1) L' article 85, paragraphe 1, du traité CEE doit être interprété en ce sens qu' il prohibe l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing. 2) Le règlement (CEE) n 123/85 de la Commission, du 12 décembre 1984, concernant l' application de l' article 85, paragraphe 3, du traité CEE à des catégories d' accords de distribution et de service de vente et d' après-vente de véhicules automobiles, doit être interprété en ce sens qu' il n' exempte pas l' obligation imposée par le premier constructeur automobile d' un État membre à tous ses distributeurs établis dans ce même État de développer une activité d' agence en matière de leasing exclusivement pour le compte de sa propre société de leasing.

62019CJ0302

nl

Het verzoek om een prejudiciële beslissing betreft de uitlegging van artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98/EU van het Europees Parlement en de Raad van 13 december 2011 betreffende één enkele aanvraagprocedure voor een gecombineerde vergunning voor onderdanen van derde landen om te verblijven en te werken op het grondgebied van een lidstaat, alsmede inzake een gemeenschappelijk pakket rechten voor werknemers uit derde landen die legaal in een lidstaat verblijven ( PB 2011, L 343, blz. 1 ). Dit verzoek is ingediend in het kader van een geding tussen het Istituto Nazionale della Previdenza Sociale (INPS) (nationale instelling voor de sociale zekerheid, Italië) en WS over de afwijzing van een aanvraag voor een gezinsbijslag voor perioden waarin de echtgenote en de kinderen van de betrokkene in hun derde land van herkomst hebben gewoond. Toepasselijke bepalingen Unierecht De overwegingen 2, 19, 20, 24 en 26 van richtlijn 2011/98 luiden: „(2) De Europese Raad heeft tijdens zijn speciale bijeenkomst van 15 en 16 oktober 1999 in Tampere de noodzaak erkend van onderlinge afstemming van nationale rechtsregels over de voorwaarden voor toelating en verblijf van onderdanen van derde landen. In dit verband heeft de Europese Raad verklaard dat de Unie moet zorgen voor een billijke behandeling van onderdanen van derde landen die legaal op het grondgebied van de lidstaten verblijven en dat een krachtiger integratiebeleid erop gericht moet zijn hun rechten te verlenen en verplichtingen op te leggen die vergelijkbaar zijn met die van de burgers van de Unie. Hiertoe heeft de Europese Raad de Raad verzocht rechtsinstrumenten vast te stellen op basis van voorstellen van de Commissie. Het programma van Stockholm, door de Europese Raad aangenomen tijdens zijn bijeenkomst van 10 en 11 december 2009, heeft nog eens bevestigd dat het noodzakelijk is om de in Tampere vastgelegde doelstellingen te bereiken. [...] (19) Omdat horizontale wetgeving van de Unie ontbreekt, verschillen de rechten van de onderdanen van derde landen naargelang van de lidstaat waar zij werken en naargelang van hun nationaliteit. Met het oog op een verdere ontwikkeling van een samenhangend immigratiebeleid en om de verschillen in rechtspositie tussen burgers van de Unie en in een lidstaat legaal werkende onderdanen van derde landen te verkleinen en de bestaande voorschriften inzake immigratie aan te vullen, zou een pakket rechten moeten worden vastgelegd om, in het bijzonder, de gebieden te specificeren waarop een gelijke behandeling geldt van nationale onderdanen en dergelijke onderdanen van derde landen, die nog niet de status van langdurig ingezetene hebben. Dergelijke bepalingen zijn bedoeld om binnen de Unie een minimum aan gelijke voorwaarden te scheppen en te onderstrepen dat dergelijke onderdanen van derde landen, door hun werk en belastingafdrachten bijdragen aan de economie van de Unie; bovendien kunnen zij dienen als waarborg om oneerlijke concurrentie tussen onderdanen van een lidstaat en onderdanen van derde landen als gevolg van de mogelijke uitbuiting van de laatstgenoemden te verkleinen. De definitie van ‚werknemer uit een derde land’ in deze richtlijn betekent, onverminderd de uitleg van het begrip arbeidsrelatie in het overige recht van de Unie: iedere onderdaan van een derde land die tot het grondgebied van een lidstaat is toegelaten, aldaar legaal verblijft en er, in het kader van een arbeidsrelatie in loondienst, mag werken overeenkomstig de bepalingen van het nationale recht of de nationale praktijk. (20) Alle onderdanen van derde landen die legaal in een lidstaat verblijven en werken, moeten ten minste een gemeenschappelijk pakket rechten gebaseerd op gelijke behandeling hebben met de onderdanen van hun gastlidstaat, ongeacht het oorspronkelijke doel van de toelating of de oorspronkelijke toelatingsgrond. Het recht op gelijke behandeling op de in deze richtlijn genoemde gebieden moet niet alleen worden verleend aan die onderdanen van derde landen die in een lidstaat zijn toegelaten om er te werken, maar ook aan diegenen die voor andere doeleinden zijn toegelaten en aan wie toegang tot de arbeidsmarkt van die lidstaat is verleend overeenkomstig andere bepalingen uit het recht van de Unie of het nationale recht, met inbegrip van de gezinsleden van werknemers uit derde landen die tot de lidstaat zijn toegelaten overeenkomstig richtlijn 2003/86/EG van de Raad van 22 september 2003 inzake het recht op gezinshereniging [( PB 2003, L 251, blz. 12 )] [...]. [...] (24) Werknemers uit derde landen dienen op het gebied van sociale zekerheid op dezelfde manier te worden behandeld als nationale onderdanen. De takken van de sociale zekerheid worden gedefinieerd in verordening (EG) nr. 883/2004 van het Europees Parlement en de Raad van 29 april 2004 betreffende de coördinatie van de socialezekerheidsstelsels [( PB 2004, L 166, blz. 1 , met rectificatie in PB 2004, L 200, blz. 1 )]. De bepalingen inzake gelijke behandeling op het gebied van de sociale zekerheid die in deze richtlijn zijn opgenomen, moeten ook gelden voor werknemers die rechtstreeks vanuit een derde land tot een lidstaat zijn toegelaten. Niettemin mag deze richtlijn aan werknemers uit derde landen niet meer rechten toekennen dan die welke krachtens het bestaande recht van de Unie op het gebied van de sociale zekerheid reeds gelden voor onderdanen van derde landen die zich in een grensoverschrijdende situatie bevinden. Voorts mag deze richtlijn geen rechten verlenen met betrekking tot situaties die niet onder het recht van de Unie vallen, zoals met betrekking tot gezinsleden die in een derde land verblijven. Aan de onderhavige richtlijn zouden door gezinsleden alleen rechten mogen worden ontleend indien dezen zich bij de werknemer uit een derde land voegen om in een lidstaat te verblijven in het kader van gezinshereniging of indien de gezinsleden reeds legaal in de betrokken lidstaat verblijven. [...] (26) Het recht van de Unie houdt geen beperking in van de bevoegdheid van de lidstaten om hun socialezekerheidsstelsels te organiseren. Bij gebreke van harmonisatie op het niveau van de Unie moet elke lidstaat de voorwaarden vaststellen waaronder socialezekerheidsuitkeringen worden toegekend, alsook de hoogte van deze uitkeringen en de periode gedurende welke zij worden verstrekt. Bij de uitoefening van die bevoegdheid moeten de lidstaten evenwel het recht van de Unie naleven.” Artikel 1 van richtlijn 2011/98, met als opschrift „Onderwerp”, luidt als volgt: „1.   Deze richtlijn bepaalt: [...] b) een gemeenschappelijk pakket rechten voor werknemers uit derde landen die legaal in een lidstaat verblijven, ongeacht de doeleinden waarvoor zij oorspronkelijk tot het grondgebied van die lidstaat waren toegelaten, gebaseerd op gelijke behandeling ten opzichte van de onderdanen van deze lidstaat. [...]” Artikel 2 van deze richtlijn, met als opschrift „Definities”, bepaalt: „In deze richtlijn wordt verstaan onder: a) ‚onderdaan van een derde land’: eenieder die geen burger van de Unie is in de zin van artikel 20, lid 1, VWEU; b) ‚werknemer uit een derde land’: een onderdaan van een derde land die tot het grondgebied van een lidstaat is toegelaten, aldaar legaal verblijft en er, in het kader van een arbeidsrelatie in loondienst, mag werken overeenkomstig het nationale recht of de nationale praktijk; c) ‚gecombineerde vergunning’: een door de autoriteiten van een lidstaat aan een onderdaan van een derde land verstrekte verblijfsvergunning om legaal op het grondgebied van de betrokken lidstaat te verblijven met het oog op werk; [...]” Artikel 3 van genoemde richtlijn, met als opschrift „Toepassingsgebied”, bepaalt in lid 1: „Deze richtlijn is van toepassing op: [...] c) onderdanen van derde landen die overeenkomstig het recht van de Unie of het nationale recht zijn toegelaten tot een lidstaat met het oog op werk.” In artikel 12 van dezelfde richtlijn, met als opschrift „Recht op gelijke behandeling”, is het volgende bepaald: „1.   Werknemers uit derde landen als bedoeld in artikel 3, lid 1, onder b) en c), worden in de lidstaten waar zij verblijven op dezelfde manier behandeld als nationale onderdanen, op het vlak van: [...] e) de takken van de sociale zekerheid als omschreven in [verordening nr. 883/2004]; [...] 2.   De lidstaten mogen beperkingen stellen aan de gelijke behandeling: [...] b) door de rechten die in lid 1, onder e), aan werknemers uit derde landen worden toegekend, te beperken, waarbij zij deze rechten evenwel niet mogen beperken voor werknemers uit derde landen die in loondienst zijn of ten minste gedurende zes maanden in loondienst zijn geweest en die als werkloos geregistreerd staan. Tevens kunnen de lidstaten besluiten dat lid 1, onder e), waar het om gezinsbijslagen gaat, niet van toepassing is op onderdanen van derde landen die toestemming hebben voor een periode van ten hoogste zes maanden op hun grondgebied te werken, op onderdanen van derde landen die voor studiedoeleinden zijn toegelaten en op onderdanen van derde landen die mogen werken omdat ze een visum bezitten; c) in lid 1, onder f), ten aanzien van belastingvoordelen, door de toepassing daarvan te beperken tot gevallen waarin de officiële of gebruikelijke woonplaats van de gezinsleden van de werknemer uit een derde land voor wie deze op uitkeringen aanspraak maakt, op het grondgebied van de betrokken lidstaat gelegen is; [...]” Artikel 3, lid 1, onder j), van verordening nr. 883/2004, zoals gewijzigd bij verordening (EG) nr. 988/2009 van het Europees Parlement en de Raad van 16 september 2009 ( PB 2009, L 284, blz. 43 ) (hierna: „verordening nr. 883/2004”), bepaalt dat deze verordening van toepassing is op alle wetgeving betreffende gezinsbijslagen. Volgens artikel 3, lid 5, onder a), van die verordening is zij niet van toepassing op sociale en medische bijstand. Italiaans recht Uit de verwijzingsbeslissing blijkt dat decreto legge n. 69 – Norme in materia previdenziale, per il miglioramento delle gestioni degli enti portuali ed altre disposizioni urgenti (voorlopig wetsbesluit nr. 69 houdende bepalingen op het gebied van de sociale zekerheid ter verbetering van het beheer van haveninstellingen en andere noodmaatregelen) van 13 maart 1988 (GURI nr. 61 van 14 maart 1988), omgezet in wet nr. 153 van 13 mei 1988 (GURI nr. 112 van 14 mei 1988) (hierna: „wet nr. 153/1988”), een uitkering ten behoeve van kerngezinnen heeft ingesteld waarvan de hoogte afhangt van het aantal kinderen van minder dan 18 jaar die deel uitmaken van het gezin, en van het gezinsinkomen (hierna: „gezinsuitkering”). Artikel 2, lid 6, van wet nr. 153/1988 luidt: „Het kerngezin bestaat uit de echtgenoten, met uitsluiting van de wettelijk en de facto gescheiden echtgenoten, en de kinderen en daarmee gelijkgestelden [...] jonger dan 18 jaar, of zonder leeftijdsbeperking indien het voor hen wegens een handicap of een fysieke of geestelijke aandoening absoluut en permanent onmogelijk is om betaalde arbeid te verrichten. Ook broers, zussen en kinderen van broers of zussen alsook kleinkinderen die geen 18 jaar zijn, of zonder leeftijdsgrens indien het voor hen wegens een handicap of een fysieke of geestelijke aandoening absoluut en permanent onmogelijk is om betaalde arbeid te verrichten, kunnen onder dezelfde voorwaarden als kinderen en daarmee gelijkgestelden tot het kerngezin behoren, indien zij wezen van vader en moeder zijn en geen recht hebben op een overlevingspensioen.” Volgens artikel 2, lid 6 bis, van wet nr. 153/1988 maken de echtgenoot en de kinderen en daarmee gelijkgestelden van de onderdaan van een derde land die niet op het grondgebied van de Italiaanse Republiek verblijven, geen deel uit van het kerngezin in de zin van deze wet, tenzij de staat waaruit de onderdaan afkomstig is Italiaanse onderdanen op basis van wederkerigheid behandelt, of een internationale overeenkomst inzake gezinsbijslagen heeft gesloten. Richtlijn 2011/98 is in nationaal recht omgezet bij decreto legislativo n. 40 – Attuazione della direttiva 2011/98/UE relativa a una procedura unica di domanda per il rilascio di un permesso unico che consente ai cittadini di Paesi terzi di soggiornare e lavorare nel territorio di uno Stato membro e a un insieme comune di diritti per i lavoratori di Paesi terzi che soggiornano regolarmente in uno Stato membro (wetsbesluit nr. 40 tot uitvoering van richtlijn 2011/98) van 4 maart 2014 (GURI nr. 68 van 22 maart 2014) (hierna: „wetsbesluit nr. 40/2014”), waarbij een „gecombineerde werkvergunning” is ingevoerd. Hoofdgeding en prejudiciële vraag WS is een onderdaan van een derde land die sinds 9 december 2011 een vergunning voor het verrichten van arbeid in loondienst heeft en sinds 28 december 2015 een gecombineerde arbeidsvergunning overeenkomstig wetsbesluit nr. 40/2014. Van januari tot en met juni 2014 en van juli 2014 tot en met juni 2016 verbleven zijn echtgenote en zijn twee kinderen in hun land van herkomst, Sri Lanka. Aangezien het INPS op grond van artikel 2, lid 6 bis, van wet nr. 153/1988 had geweigerd om hem gedurende die perioden de gezinsuitkering te betalen, heeft WS beroep ingesteld bij de Tribunale del lavoro di Alessandria (arbeidsrechter Alessandria, Italië), waarbij hij aanvoerde dat artikel 12 van richtlijn 2011/98 was geschonden en de weigering discriminerend was. Die rechter heeft zijn beroep verworpen. WS heeft tegen de afwijzende beslissing van deze rechter hoger beroep ingesteld bij de Corte d’appello di Torino (rechter in tweede aanleg Turijn, Italië), die dit hoger beroep heeft toegewezen op grond dat artikel 12 van richtlijn 2011/98 niet in nationaal recht was omgezet en dat artikel 2, lid 6 bis, van wet nr. 153/1988 niet verenigbaar was met deze richtlijn. Het INPS heeft cassatieberoep ingesteld bij de verwijzende rechter, de Corte suprema di cassazione (hoogste rechter in burgerlijke en strafzaken, Italië), waarbij het één middel heeft aangevoerd, namelijk de onjuiste toepassing van artikel 12 van richtlijn 2011/98 en wetsbesluit nr. 40/2014. De verwijzende rechter zet uiteen dat de beslechting van het hoofdgeding afhangt van de uitlegging van artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 en van de vraag of deze bepaling inhoudt dat de gezinsleden van de onderdaan van een derde land die houder is van een gecombineerde vergunning en die recht heeft op de in artikel 2 van wet nr. 153/1988 bedoelde gezinsuitkering, behoren tot de kring van de gezinsleden die voor deze toelage in aanmerking komen, hoewel zij buiten het Italiaanse grondgebied verblijven. Hij preciseert in dit verband dat het in artikel 2 van wet nr. 153/1988 bedoelde kerngezin niet alleen de berekeningsgrondslag van de gezinsuitkering is, maar ook de begunstigde ervan, via de rechthebbende op het loon of het pensioen waarop de uitkering is gebaseerd. Die uitkering vormt een financiële toelage ten gunste van met name alle personen die arbeid verrichten op het Italiaanse grondgebied, mits zij deel uitmaken van een kerngezin waarvan de inkomsten een bepaald plafond niet overschrijden. Voor de periode van 1 juli 2018 tot en met 30 juni 2019 bedroeg het volle bedrag van de uitkering 137,50 EUR per maand voor jaarinkomsten van ten hoogste 14541,59 EUR. De betaling ervan geschiedt door de werkgever samen met het loon. De verwijzende rechter wijst er ook op dat de Corte suprema di cassazione in zijn rechtspraak reeds de gelegenheid heeft gehad te benadrukken dat de gezinsuitkering tweeledig van aard is. Ten eerste maakt deze uitkering, die gekoppeld is aan de inkomsten van het kerngezin en bedoeld is om gezinnen met een laag inkomen een toereikend inkomen te garanderen, deel uit van de socialezekerheidsuitkeringen. Overeenkomstig de algemene regels van het socialezekerheidsstelsel waarvan deze uitkering deel uitmaakt, wordt de bescherming van de gezinnen van werknemers in actieve dienst verzekerd door middel van een toelage bij het loon voor de verrichte arbeid. De gezinsuitkering wordt gefinancierd met bijdragen van alle werkgevers, vermeerderd met een door de staat betaalde aanvulling, en wordt betaald door de werkgever die de uitkering voorschiet en deze mag verrekenen met de verschuldigde bijdrage. Ten tweede maakt deze uitkering deel uit van de sociale bijstand, waarbij de in aanmerking te nemen inkomsten in voorkomend geval worden verhoogd ter bescherming van personen met een handicap of een fysieke of geestelijke aandoening of voor minderjarigen die aanhoudende moeilijkheden hebben om de voor hun leeftijd gebruikelijke taken en functies te vervullen. Volgens de verwijzende rechter gaat het hoe dan ook om een maatregel die binnen de werkingssfeer van artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 valt. De verwijzende rechter benadrukt dat de leden van het kerngezin van essentieel belang zijn in het kader van de uitkeringsregeling en worden beschouwd als de begunstigden ervan. Gelet op het feit dat de wet de gezinsleden waaruit het kerngezin bestaat, aanwijst als begunstigden van een economische prestatie die toekomt aan de persoon aan wiens loon deze uitkering is gekoppeld, vraagt hij zich evenwel af of artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 in de weg staat aan een bepaling als artikel 2, lid 6 bis, van wet nr. 153/1988. Hij heeft met name twijfels over de uitlegging van deze richtlijn in het licht van de in de overwegingen 20 en 24 van die richtlijn genoemde doelstellingen. In die omstandigheden heeft de Corte suprema di cassazione de behandeling van de zaak geschorst en het Hof verzocht om een prejudiciële beslissing over de volgende vraag: „Moeten artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn [2011/98] en het beginsel van gelijke behandeling van houders van een gecombineerde verblijfs- en arbeidsvergunning en nationale onderdanen, aldus worden uitgelegd dat zij in de weg staan aan een nationale wettelijke regeling op grond waarvan de gezinsleden van de werknemer met een gecombineerde vergunning die onderdaan is van een derde land, zijn uitgesloten van de kring van leden van het kerngezin die in aanmerking worden genomen voor de berekening van de gezinsuitkering, indien zij hun woonplaats in het derde land van herkomst hebben, terwijl deze regel niet geldt voor onderdanen van de lidstaat?” Beantwoording van de prejudiciële vraag Met zijn vraag wenst de verwijzende rechter in wezen te vernemen of artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 aldus moet worden uitgelegd dat het zich verzet tegen een regeling van een lidstaat op grond waarvan de gezinsleden van de houder van een gecombineerde vergunning in de zin van artikel 2, onder c), van deze richtlijn die niet op het grondgebied van die lidstaat maar in een derde land verblijven, niet in aanmerking worden genomen voor de vaststelling van het recht op een socialezekerheidsuitkering, terwijl de gezinsleden van een onderdaan van die lidstaat die in een derde land verblijven wel in aanmerking worden genomen. Er zij aan herinnerd dat, zoals in overweging 26 van richtlijn 2011/98 staat te lezen, het Unierecht geen beperking inhoudt van de bevoegdheid van de lidstaten om hun socialezekerheidsstelsels te organiseren. Bij gebreke van harmonisatie op het niveau van de Unie moet elke lidstaat de voorwaarden vaststellen waaronder socialezekerheidsuitkeringen worden toegekend, alsook de hoogte van deze uitkeringen en de periode gedurende welke zij worden verstrekt. Bij de uitoefening van die bevoegdheid moeten de lidstaten evenwel het recht van de Unie naleven (zie in die zin arrest van 5 oktober 2010, Elchinov, C‑173/09 , EU:C:2010:581 , punt ). Artikel 12, lid 1, onder e), van deze richtlijn, gelezen in samenhang met artikel 3, lid 1, onder c), van die richtlijn, verplicht de lidstaten om onderdanen van derde landen die overeenkomstig het recht van de Unie of het nationale recht zijn toegelaten tot een lidstaat met het oog op werk, gelijk te behandelen met betrekking tot de takken van sociale zekerheid als omschreven in verordening nr. 883/2004. Dat is het geval bij een onderdaan van een derde land met een gecombineerde vergunning in de zin van artikel 2, onder c), van deze richtlijn, want uit hoofde van deze bepaling kan een dergelijke onderdaan met die vergunning rechtmatig verblijven op het grondgebied van de lidstaat die ze heeft afgegeven met het oog op werk (zie in die zin arrest van 21 juni 2017, Martinez Silva, C‑449/16 , EU:C:2017:485 , punt ). Niettemin mogen de lidstaten krachtens artikel 12, lid 2, onder b), eerste alinea, van richtlijn 2011/98 beperkingen stellen aan de rechten die bij artikel 12, lid 1, onder e), van deze richtlijn zijn toegekend aan werknemers uit derde landen, behalve voor werknemers uit derde landen die in loondienst zijn of ten minste gedurende zes maanden in loondienst zijn geweest en die als werkloos geregistreerd staan. Bovendien kunnen de lidstaten overeenkomstig artikel 12, lid 2, onder b), tweede alinea, van deze richtlijn besluiten dat artikel 12, lid 1, onder e), waar het om gezinsbijslagen gaat, niet van toepassing is op onderdanen van derde landen die toestemming hebben om voor een periode van ten hoogste zes maanden op hun grondgebied te werken, op onderdanen van derde landen die voor studiedoeleinden zijn toegelaten tot het grondgebied, en op onderdanen van derde landen die er mogen werken omdat ze een visum bezitten (arrest van 21 juni 2017, Martinez Silva, C‑449/16 , EU:C:2017:485 , punt ). Evenals richtlijn 2003/109/EG van de Raad van 25 november 2003 betreffende de status van langdurig ingezeten onderdanen van derde landen ( PB 2004, L 16, blz. 44 ), kent richtlijn 2011/98 bepaalde onderdanen van derde landen een recht op gelijke behandeling toe, dat de algemene regel vormt, en somt zij de afwijkingen van dat recht op die de lidstaten mogen vaststellen en die strikt moeten worden uitgelegd. Deze afwijkingen kunnen derhalve enkel worden ingeroepen indien de instanties die in de betrokken lidstaat bevoegd zijn om aan die richtlijn uitvoering te geven, duidelijk te kennen hebben gegeven dat zij zich daarop zullen beroepen (arrest van 21 juni 2017, Martinez Silva, C‑449/16 , EU:C:2017:485 , punt ). In dit verband moet worden vastgesteld dat uit geen van de afwijkingen van de bij artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 verleende rechten, waarin artikel 12, lid 2, van deze richtlijn voorziet, blijkt dat de lidstaten de werknemer die houder is van een gecombineerde vergunning en wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat maar in een derde land verblijven, van het recht op gelijke behandeling kunnen uitsluiten. Integendeel, uit de duidelijke bewoordingen van artikel 12, lid 1, onder e), zoals in herinnering gebracht in punt 24 van het onderhavige arrest, volgt dat een dergelijke werknemer het recht op gelijke behandeling moet genieten. Bovendien bepaalt artikel 12, lid 2, onder c), van deze richtlijn weliswaar dat de lidstaten beperkingen kunnen stellen aan de gelijke behandeling met betrekking tot belastingvoordelen door de toepassing ervan te beperken tot de gevallen waarin de officiële of gewone verblijfplaats van de gezinsleden van de werknemer uit een derde land voor wie deze op uitkeringen aanspraak maakt, zich op het grondgebied van de betrokken lidstaat bevindt, doch voor socialezekerheidsuitkeringen is niet voorzien in een dergelijke afwijking. Het blijkt dus dat de Uniewetgever de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, niet heeft willen uitsluiten van het in richtlijn 2011/98 neergelegde recht op gelijke behandeling, en dat hij heeft gepreciseerd in welke gevallen dit recht om die reden door de lidstaten kan worden beperkt. Aangezien de verwijzende rechter twijfelt over de uitlegging van artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 in het licht van de overwegingen 20 en 24 van deze richtlijn, moet worden vastgesteld dat volgens overweging 20 van richtlijn 2011/98 het recht op gelijke behandeling niet alleen moet worden gewaarborgd aan onderdanen van derde landen die in een lidstaat zijn toegelaten met het oog op werk, maar ook aan diegenen die voor andere doeleinden zijn toegelaten, met inbegrip van de gezinsleden overeenkomstig richtlijn 2003/86, en die vervolgens zijn toegelaten om er te werken krachtens andere bepalingen van het recht van de Unie of het nationale recht. Evenwel moet worden opgemerkt dat uit de bewoordingen van overweging 20 van richtlijn 2011/98 blijkt dat deze richtlijn, door te verwijzen naar een lijst van onderdanen van derde landen die in een lidstaat zijn toegelaten voor andere doeleinden dan met het oog op werk en die vervolgens zijn toegelaten om er te werken op grond van andere bepalingen van het recht van de Unie of het nationale recht, zoals de advocaat-generaal in punt 53 van zijn conclusie in wezen heeft opgemerkt, met name doelt op de situatie waarin gezinsleden van een werknemer uit een derde land die houder is van een gecombineerde vergunning, rechtstreeks het recht op gelijke behandeling van artikel 12 van deze richtlijn genieten. Dit recht wordt immers aan deze personen toegekend in hun eigen hoedanigheid van werknemers, ook al zijn zij in de gastlidstaat aangekomen omdat zij gezinsleden waren van een werknemer die onderdaan is van een derde land. Voorts beoogt overweging 24 van richtlijn 2011/98 met name te preciseren dat deze richtlijn zelf geen socialezekerheidsrechten verleent aan onderdanen van derde landen met een gecombineerde vergunning, die verder gaan dan de gelijke behandeling met onderdanen van de ontvangende lidstaat. Zoals de advocaat-generaal in punt 55 van zijn conclusie heeft opgemerkt, schrijft de richtlijn op zich dus niet voor dat de lidstaten socialezekerheidsuitkeringen betalen aan gezinsleden die niet in de gastlidstaat verblijven. Hoe dan ook moet worden opgemerkt dat de inhoud van die overweging, en in het bijzonder van de laatste volzin ervan, in geen enkele bepaling van die richtlijn is overgenomen. De considerans van een Uniehandeling heeft geen bindende kracht en kan niet worden aangevoerd om van de bepalingen van die handeling af te wijken of om ze uit te leggen in een zin die kennelijk in strijd is met hun bewoordingen (zie in die zin arresten van 19 november 1998, Nilsson e.a., C‑162/97 , EU:C:1998:554 , punt , en 19 december 2019, Puppinck e.a./Commissie, C‑418/18 P , EU:C:2019:1113 , punt ). Bijgevolg kan uit deze overwegingen niet volgen dat richtlijn 2011/98 aldus moet worden uitgelegd dat de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat, maar in een derde land verblijven, is uitgesloten van het in deze richtlijn neergelegde recht op gelijke behandeling. Wat voorts de stelling van het INPS en de Italiaanse regering betreft dat de uitsluiting van de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, in overeenstemming is met de integratiedoelstelling van richtlijn 2011/98, aangezien integratie aanwezigheid op dit grondgebied veronderstelt, dient – in navolging van de advocaat-generaal in de punten 62 en 63 van zijn conclusie – te worden vastgesteld dat uit de overwegingen 2, 19 en 20 en uit artikel 1, lid 1, onder b), van deze richtlijn blijkt dat deze de integratie van onderdanen van derde landen wil bevorderen door hun een billijke behandeling te waarborgen door middel van een gemeenschappelijk pakket rechten dat is gebaseerd op gelijke behandeling met de onderdanen van de gastlidstaat. Deze richtlijn streeft er ook naar om binnen de Unie een minimum aan gelijke voorwaarden te scheppen en te onderstrepen dat onderdanen van derde landen, door hun werk en belastingafdrachten bijdragen aan de economie van de Unie. Bovendien kan zij dienen als waarborg om oneerlijke concurrentie tussen onderdanen van een lidstaat en onderdanen van derde landen als gevolg van mogelijke uitbuiting van de laatstgenoemden te verkleinen. Hieruit volgt, anders dan het INPS en de Italiaanse regering stellen, dat het feit dat de houder van een gecombineerde vergunning wordt uitgesloten van het recht op gelijke behandeling wanneer zijn gezinsleden, zoals uit de feiten van het hoofdgeding blijkt, gedurende een periode die tijdelijk kan zijn, niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, niet kan worden geacht in overeenstemming met die doelstellingen te zijn. Het INPS en de Italiaanse regering voeren tevens aan dat de uitsluiting van de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, van het recht op gelijke behandeling als bedoeld in richtlijn 2011/98, wordt bevestigd door artikel 1 van verordening (EU) nr. 1231/2010 van het Europees Parlement en de Raad van 24 november 2010 tot uitbreiding van verordening nr. 883/2004 en verordening (EG) nr. 987/2009 tot onderdanen van derde landen die enkel door hun nationaliteit nog niet onder deze verordeningen vallen ( PB 2010, L 344, blz. 1 ), waarin is bepaald dat verordening nr. 883/2004 en verordening (EG) nr. 987/2009 van het Europees Parlement en de Raad van 16 september 2009 tot vaststelling van de wijze van toepassing van verordening nr. 883/2004 ( PB 2009, L 284, blz. 1 ) van toepassing zijn op de onderdanen van derde landen die alleen door hun nationaliteit nog niet onder die verordeningen vallen, alsmede op hun gezinsleden en nabestaanden, mits zij legaal op het grondgebied van een lidstaat verblijven en zich in een situatie bevinden die niet in alle opzichten geheel in de interne sfeer van één enkele lidstaat ligt. Zoals de advocaat-generaal in de punten 58 en 59 van zijn conclusie in wezen heeft opgemerkt, beoogt artikel 1 van verordening nr. 1231/2010 weliswaar uitdrukkelijk een recht op gelijke behandeling in het leven te roepen voor gezinsleden van een onderdaan van een derde land die op het grondgebied van een lidstaat verblijven en die zich in een situatie als bedoeld in deze verordening bevinden, maar daaruit kan echter geenszins worden afgeleid dat de Uniewetgever de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, van het in richtlijn 2011/98 bedoelde recht op gelijke behandeling heeft willen uitsluiten. Anders dan het INPS en de Italiaanse regering betogen, kan een dergelijke uitsluiting evenmin worden gebaseerd op het enkele feit dat artikel 11, lid 2, van richtlijn 2003/109 met betrekking tot langdurig ingezeten onderdanen van derde landen die een bevoorrechte status hebben, voorziet in de mogelijkheid voor de lidstaten om de gelijke behandeling met betrekking tot de sociale zekerheid te beperken tot het geval waarin de geregistreerde of gebruikelijke verblijfplaats van de gezinsleden op het grondgebied van de lidstaat in kwestie is gelegen. Zoals blijkt uit punt 26 van het onderhavige arrest, moeten de afwijkingen van het in richtlijn 2011/98 neergelegde recht op gelijke behandeling immers strikt worden uitgelegd. De in artikel 11, lid 2, van richtlijn 2003/109 neergelegde afwijking is niet in richtlijn 2011/98 opgenomen. Hieruit volgt dat niet kan worden aanvaard dat de afwijkingen van richtlijn 2011/98 aldus worden uitgelegd dat zij een aanvullende afwijking omvatten op de enkele grond dat deze in een andere handeling van afgeleid recht voorkomt. Bijgevolg mag een lidstaat, behoudens de door artikel 12, lid 2, onder b), van richtlijn 2011/98 toegestane afwijkingen, de houder van een gecombineerde vergunning het recht op een socialezekerheidsuitkering niet weigeren of dit recht niet beperken op grond dat sommige of al zijn gezinsleden niet op zijn grondgebied, maar in een derde land verblijven, wanneer die lidstaat dit recht wel toekent aan zijn onderdanen ongeacht de verblijfplaats van hun gezinsleden. Wat het hoofdgeding betreft, moet in de eerste plaats worden vastgesteld dat de verwijzende rechter zelf aangeeft dat de gezinsuitkering met name een socialezekerheidsuitkering vormt die valt binnen de werkingssfeer van artikel 12, lid 1, onder e) van richtlijn 2011/98. Volgens de door deze rechter verstrekte gegevens gaat het immers om een uitkering die wordt toegekend zonder enige individuele en discretionaire beoordeling van de persoonlijke behoeften van de aanvrager, op grond van een wettelijk omschreven situatie, en die bedoeld is om de gezinslasten te compenseren. Een dergelijke uitkering kan een socialezekerheidsuitkering vormen die behoort tot de gezinsbijslagen bedoeld in artikel 3, lid 1, onder j), van verordening nr. 883/2004 (zie in dit verband arrest van 21 juni 2017, Martinez Silva, C‑449/16 , EU:C:2017:485 , punten ‑ ). In de tweede plaats zet de verwijzende rechter uiteen dat het kerngezin de berekeningsgrondslag voor de hoogte van deze uitkering vormt. Het INPS en de Italiaanse regering betogen dienaangaande dat het feit dat niet op het grondgebied van de Italiaanse Republiek verblijvende gezinsleden niet in aanmerking worden genomen, slechts van invloed is op dat bedrag, aangezien dat, zoals het INPS ter terechtzitting heeft gepreciseerd, nul is wanneer alle gezinsleden buiten het nationale grondgebied verblijven. Opgemerkt zij dat zowel de niet-betaling van de gezinsuitkering als de verlaging van de hoogte ervan naargelang alle of sommige gezinsleden niet op het grondgebied van de Italiaanse Republiek verblijven, in strijd is met het in artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 neergelegde recht op gelijke behandeling, aangezien zij een verschil in behandeling vormen tussen houders van een gecombineerde vergunning en Italiaanse onderdanen. Anders dan het INPS voorts stelt, kan een dergelijk verschil in behandeling niet worden gerechtvaardigd door het feit dat de houders van een gecombineerde vergunning en de onderdanen van de gastlidstaat zich in een verschillende situatie bevinden wegens hun respectieve banden met deze staat, aangezien een dergelijke rechtvaardiging in strijd is met artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98, dat overeenkomstig de in punt 34 van het onderhavige arrest in herinnering gebrachte doelstellingen van deze richtlijn vereist dat zij op het gebied van de sociale zekerheid gelijk worden behandeld. Evenzo volgt uit vaste rechtspraak dat eventuele problemen met betrekking tot de controle van de situatie van de begunstigden in het licht van de voorwaarden voor de toekenning van de gezinsuitkering wanneer de gezinsleden niet op het grondgebied van de betrokken lidstaat verblijven, zoals die door het INPS en de Italiaanse regering zijn aangevoerd, een verschil in behandeling niet kunnen rechtvaardigen (zie naar analogie arrest van 26 mei 2016, Kohll en Kohll-Schlesser, C‑300/15 , EU:C:2016:361 , punt en aldaar aangehaalde rechtspraak). In de derde plaats benadrukt de verwijzende rechter dat de leden van het kerngezin naar nationaal recht worden beschouwd als de begunstigden van de gezinsuitkering. Het recht op deze uitkering kan echter niet om die reden worden geweigerd aan de houder van een gecombineerde vergunning wiens gezinsleden niet op het grondgebied van de Italiaanse Republiek verblijven. Hoewel de kerngezinsleden de begunstigden zijn van deze uitkering – wat precies het doel van een gezinsbijslag is –, blijkt immers uit de door deze rechter verstrekte gegevens, die in de punten 18 en 19 van het onderhavige arrest zijn weergegeven, dat deze uitkering wordt betaald uit hoofde van de werknemer of gepensioneerde, die eveneens lid is van het kerngezin. Hieruit volgt dat artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 zich verzet tegen een bepaling als artikel 2, lid 6 bis, van wet nr. 153/1988, volgens welke de echtgenoot en de kinderen en daarmee gelijkgestelden van de onderdaan van een derde land die niet op het grondgebied van de Italiaanse Republiek verblijven, geen deel uitmaken van het kerngezin in de zin van deze wet, tenzij de staat waaruit de buitenlandse onderdaan afkomstig is, Italiaanse burgers op basis van wederkerigheid behandelt of een internationale overeenkomst inzake gezinsbijslagen heeft gesloten. Gelet op een en ander moet op de gestelde vraag worden geantwoord dat artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98 aldus moet worden uitgelegd dat het zich verzet tegen een regeling van een lidstaat op grond waarvan de gezinsleden van de houder van een gecombineerde vergunning in de zin van artikel 2, onder c), van deze richtlijn die niet op het grondgebied van die lidstaat maar in een derde land verblijven, niet in aanmerking worden genomen voor de vaststelling van het recht op een socialezekerheidsuitkering, terwijl de gezinsleden van een onderdaan van die lidstaat die in een derde land verblijven wel in aanmerking worden genomen. Kosten Ten aanzien van de partijen in het hoofdgeding is de procedure als een aldaar gerezen incident te beschouwen, zodat de verwijzende rechterlijke instantie over de kosten heeft te beslissen. De door anderen wegens indiening van hun opmerkingen bij het Hof gemaakte kosten komen niet voor vergoeding in aanmerking. Het Hof (Vijfde kamer) verklaart voor recht: Artikel 12, lid 1, onder e), van richtlijn 2011/98/EU van het Europees Parlement en de Raad van 13 december 2011 betreffende één enkele aanvraagprocedure voor een gecombineerde vergunning voor onderdanen van derde landen om te verblijven en te werken op het grondgebied van een lidstaat, alsmede inzake een gemeenschappelijk pakket rechten voor werknemers uit derde landen die legaal in een lidstaat verblijven, moet aldus worden uitgelegd dat het zich verzet tegen een regeling van een lidstaat op grond waarvan de gezinsleden van de houder van een gecombineerde vergunning in de zin van artikel 2, onder c), van deze richtlijn die niet op het grondgebied van die lidstaat maar in een derde land verblijven, niet in aanmerking worden genomen voor de vaststelling van het recht op een socialezekerheidsuitkering, terwijl de gezinsleden van een onderdaan van die lidstaat die in een derde land verblijven wel in aanmerking worden genomen. ondertekeningen ( *1 ) Procestaal: Italiaans.

61991TJ0016(01)

de

1 Das vorliegende Urteil ergeht im Anschluß an ein Rechtsmittel der Klägerinnen gegen das Urteil des Gerichts vom 18. November 1992 in der Rechtssache T-16/91 (Rendo u. a./Kommission, Slg. 1992, II-2417; im folgenden: Urteil vom 18. November 1992) nach Zurückverweisung der Rechtssache durch das Urteil des Gerichtshofes vom 19. Oktober 1995 in der Rechtssache C-19/93 P (Rendo u. a./Kommission, Slg. 1995, I-3319; im folgenden: Rechtsmittelurteil). Sachverhalt und früheres Verfahren 2 Der Sachverhalt und der Ablauf der früheren Etappen des Verfahrens sind in den genannten Urteilen dargelegt, auf die verwiesen wird. 3 Die Klägerinnen sind lokale Stromversorgungsunternehmen in den Niederlanden. Im Mai 1988 legten sie bei der Kommission eine Beschwerde gemäß Artikel 3 Absatz 2 der Verordnung Nr. 17 des Rates vom 6. Februar 1962, Erste Durchführungsverordnung zu den Artikeln 85 und 86 des Vertrages (ABl. 1962, 13, S. 204), ein, die sich u. a. gegen die Samenwerkende Elektriciteits-produktiebedrijven NV (SEP), die Streithelferin im vorliegenden Verfahren, richtete und in der der Vorwurf mehrerer Zuwiderhandlungen der Streithelferin und der niederländischen Stromerzeuger gegen Artikel 85 und 86 des Vertrages erhoben wurde. 4 Auf diese Beschwerde erließ die Kommission die im vorliegenden Verfahren angefochtene Entscheidung 91/50/EWG vom 16. Januar 1991 in einem Verfahren nach Artikel 85 EWG-Vertrag (IV/32.732 - IJsselcentrale und andere) (ABl. L 28, S. 32; im folgenden: "Entscheidung" oder "Entscheidung 91/50"). Die Entscheidung betrifft eine Kooperationsvereinbarung (Overeenkomst van Samenwerking, im folgenden: OVS), die 1986 zwischen den Stromerzeugern einerseits und der Streithelferin andererseits geschlossen worden war. Nach dieser Vereinbarung, die der Kommission nicht angezeigt wurde, ist ausschließlich die Streithelferin zur Ein- und Ausfuhr von Strom berechtigt und sind die Vertragspartner gehalten, in Liefervereinbarungen mit Stromversorgungsunternehmen zu vereinbaren, daß diese Strom weder ein- noch ausführen dürfen (Artikel 21 OVS). Diese Bestimmung ist Gegenstand der Entscheidung und des vorliegenden Rechtsstreits. 5 Zwar untersagte das zur Zeit des Abschlusses der OVS geltende niederländische Recht den nicht stromerzeugenden Unternehmen die Einfuhr von Strom nicht; diese Situation wurde jedoch durch ein neues niederländisches Elektrizitätsgesetz (Elektriciteitswet 1989) geändert. Nach Artikel 34 des Elektrizitätsgesetzes, der am 1. Juli 1990 in Kraft trat, war den Stromversorgungsunternehmen die Einfuhr von Strom für die öffentliche Versorgung untersagt. 6 Die Beschwerde der Klägerinnen war u. a. gegen das Einfuhrverbot sowohl in der Allgemeinen SEP-Vereinbarung von 1971 (Artikel 2) als auch in Artikel 21 OVS 1986 gerichtet. 7 In der Entscheidung stellte die Kommission zunächst fest, daß das in Artikel 21 OVS vorgesehene Verbot der Ein- und Ausfuhr von Strom eine Beschränkung des Wettbewerbs darstelle, die den Handel zwischen Mitgliedstaaten erheblich beeinträchtige (Punkte 21 bis 32 der Entscheidung). Die Beibehaltung dieses Artikels stelle auch in Verbindung mit der durch das neue Elektrizitätsgesetz eingeführten Regelung einen Verstoß gegen Artikel 85 dar (Punkt 38 der Entscheidung). 8 Sodann prüfte die Kommission Artikel 90 Absatz 2 EWG-Vertrag. Hierbei unterschied sie zwischen dem im Rahmen der öffentlichen Versorgung vorgesehenen Ein- und Ausfuhrverbot und dem ausserhalb dieses Rahmens vorgesehenen Verbot in der OVS. Sie stellte fest, daß das letztgenannte Verbot einen Verstoß gegen Artikel 85 Absatz 1 EWG-Vertrag darstelle und daß Artikel 90 Absatz 2 EWG-Vertrag im vorliegenden Fall nicht der Anwendung des Artikels 85 Absatz 1 entgegenstehe. Demgemäß verpflichtete die Kommission die Parteien der OVS, diese Zuwiderhandlung abzustellen. Dieser Teil der Entscheidung ist nicht angefochten worden. 9 Zu den Einfuhren für die öffentliche Stromversorgung nahm die Kommission dagegen in Punkt 50 der Entscheidung wie folgt Stellung: "Das für Erzeugungs- und Versorgungsunternehmen geltende Verbot, Elektrizität im Rahmen der öffentlichen Versorgung unter Umgehung der Streithelferin einzuführen, ist heute in Artikel 34 des Elektrizitätsgesetzes von 1989 geregelt. Die Kommission wird sich im Rahmen des vorliegenden Verfahrens nach der Verordnung Nr. 17 nicht zu der Frage äussern, ob für eine solche Einfuhrbeschränkung eine Rechtfertigung im Sinne von Artikel 90 Absatz 2 des Vertrages besteht. Sie würde damit nämlich der Frage vorgreifen, ob das neue Gesetz als solches mit dem Vertrag vereinbar ist, was nicht Gegenstand des vorliegenden Verfahrens ist." 10 Aus dem gleichen Grund erfolge keine Beurteilung des für Stromerzeuger im Rahmen der öffentlichen Versorgung geltenden Ausfuhrverbots. 11 Im verfügenden Teil der Entscheidung äusserte sich die Kommission nicht zu den Ein- und Ausfuhrbeschränkungen im Rahmen der öffentlichen Stromversorgung. 12 Die Klägerinnen haben ihre Klage am 14. März 1991 beim Gericht erhoben. Durch Beschluß vom 2. Oktober 1991 ist die SEP als Streithelferin zur Unterstützung der Anträge der Beklagten zugelassen worden. 13 Die Klägerinnen haben beantragt, - die Entscheidung insoweit aufzuheben, als sich die Kommission nicht zur Anwendung des Artikels 21 OVS auf Stromein- und -ausfuhren durch Versorgungsunternehmen, unter ihnen die Klägerinnen, im Rahmen der öffentlichen Versorgung geäussert hat; - die Kommission zu verurteilen, erstens noch jetzt durch Entscheidung gemäß Artikel 3 Absatz 1 der Verordnung Nr. 17 festzustellen, daß Artikel 21 der in Artikel 1 der Entscheidung 91/50 bezeichneten Vereinbarung in seiner Anwendung in Verbindung mit der tatsächlichen Kontrolle der internationalen Elektrizitätslieferungen und mit der tatsächlichen Einflußnahme auf diese Lieferungen einen Verstoß gegen Artikel 85 Absatz 1 EWG-Vertrag darstellt, da er bezweckt oder bewirkt, die Elektrizitätsein- und -ausfuhr im Rahmen der öffentlichen Versorgung durch Stromversorgungsunternehmen einzuschränken, und zweitens die in Artikel 3 der angefochtenen Entscheidung genannten Unternehmen aufzufordern, die festgestellten Zuwiderhandlungen abzustellen; - jedenfalls alle Maßnahmen anzuordnen, die das Gericht im Sinne einer geordneten Rechtspflege für nützlich erachtet; - der Kommission die Kosten des Verfahrens aufzuerlegen. 14 Die Kommission hat beantragt, - die Klage abzuweisen; - den Klägerinnen die Kosten des Verfahrens gesamtschuldnerisch aufzuerlegen. 15 Die Streithelferin hat beantragt, - die Klage abzuweisen; - den Klägerinnen die Kosten des Verfahrens einschließlich der Kosten der Streithelferin aufzuerlegen. 16 Das Gericht hat die Klage mit Urteil vom 18. November 1992 abgewiesen. Dabei hat es zwischen dem Unterbleiben einer Äusserung zum Stromeinfuhrverbot für Versorgungsunternehmen und dem Unterbleiben einer Äusserung zum Stromausfuhrverbot unterschieden. 17 Hinsichtlich der Ausfuhren hat das Gericht die Klage für unzulässig angesehen. 18 Bei den Einfuhren hat das Gericht zwischen der Zeit vor Inkrafttreten des neuen Elektrizitätsgesetzes und der Zeit danach unterschieden. Mit der Begründung, die Kommission habe keine Entscheidung über die Beschwerde der Klägerinnen erlassen, soweit diese sich auf die Zeit vor dem Inkrafttreten beziehe, hat das Gericht die Klage insoweit als unzulässig abgewiesen. In bezug auf die Zeit danach hat es die Klage als unbegründet abgewiesen. 19 Während die Rechtssache T-16/91 beim Gericht anhängig war, hat R., Direktor bei der Kommission, den Anwälten der Klägerinnen unter dem 20. November 1991 ein Schreiben gesandt. 20 In diesem Schreiben teilte R. mit, "Ihrer Beschwerde kann zum jetzigen Zeitpunkt nicht abgeholfen werden", und weiter: "Was das Ein- und Ausfuhrverbot im Rahmen der öffentlichen Versorgung durch Stromversorgungsunternehmen angeht, so wird in der obengenannten Entscheidung darauf hingewiesen, daß sich die Kommission im Rahmen des vorliegenden Verfahrens nach der Verordnung Nr. 17 hierzu nicht äussere (siehe Punkte 50 und 51). Dies beruht insbesondere darauf, daß zum Zeitpunkt des Erlasses der Entscheidung das Elektrizitätsgesetz von 1989 in Kraft getreten war. Die Bedeutung der Beschwerde wurde mehr für die Zukunft gesehen, so daß eine Beurteilung der Beschwerde in bezug auf die Ein- und Ausfuhrverbote im Rahmen der öffentlichen Versorgung notwendig auch eine Beurteilung dieses Gesetzes umfassen würde. In der Zwischenzeit hat die Kommission am 20. März 1991 (KOM [91] PV 1052) ein weiteres Verfahren eingeleitet, in dem u. a. das niederländische Elektrizitätsgesetz von 1989 einer Prüfung im Rahmen des Artikels 36 unterzogen wird. ... Dies bedeutet, daß der Inhalt der Entscheidung 91/50/EWG als teilweise (stillschweigende) Zurückweisung Ihrer Beschwerde aufgefasst werden könnte, jedoch nur insoweit, als die Beschwerde die Zeit vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes von 1989 betrifft und als mit ihr begehrt wird, die sich aus Artikel 21 der Kooperationsvereinbarung ergebenden Beschränkungen der Einfuhr von Elektrizität durch Versorgungsunternehmen im Rahmen der öffentlichen Versorgung für mit Artikel 85 unvereinbar zu erklären." 21 Die von den Klägerinnen gegen dieses Schreiben gerichtete Nichtigkeitsklage ist durch den rechtskräftigen Beschluß vom 29. März 1993 in der Rechtssache T-2/92 (Rendo u. a./Kommission, nicht in der amtlichen Sammlung veröffentlicht) als unzulässig abgewiesen worden. 22 Die Klägerinnen haben beim Gerichtshof ein Rechtsmittel gegen das Urteil vom 18. November 1992 eingelegt. Das Rechtsmittelverfahren ist auf Antrag der Klägerinnen ausgesetzt worden, damit der Gerichtshof prüfen könne, welche Schlüsse aus dem Urteil vom 27. April 1994 in der Rechtssache C-393/92 (Almelo u. a., Slg. 1994, I-1477) zu ziehen seien, das aufgrund eines Vorabentscheidungsersuchens des Gerechtshof Arnheim (Niederlande) in einem Rechtsstreit ergangen ist, in dem es um den gleichen Sachzusammenhang wie in der vorliegenden Rechtssache ging und der insbesondere die Auslegung der Artikel 85 und 86 EG-Vertrag in bezug auf das Verbot "der Einfuhr von für die öffentliche Stromversorgung bestimmter Elektrizität in den Allgemeinen Geschäftsbedingungen einer regionalen Stromversorgungsgesellschaft in den Jahren 1985 bis 1988, gegebenenfalls im Zusammenhang mit einem Einfuhrverbot in einer Vereinbarung von Elektrizitätserzeugungsbetrieben in dem betroffenen Mitgliedstaat", betraf. 23 In seinem Rechtsmittelurteil hat der Gerichtshof das Urteil des Gerichts vom 18. November 1992 insoweit aufgehoben, als die Klage als unzulässig abgewiesen wurde, weil die Entscheidung 91/50 hinsichtlich der während der Zeit vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes geltenden Einfuhrbeschränkungen keine Rechtswirkungen erzeugt habe. Das Verfahren nach Zurückverweisung 24 Nach der Zurückverweisung durch den Gerichtshof haben die Beteiligten gemäß Artikel 119 § 1 der Verfahrensordnung drei Schriftsätze eingereicht. 25 Die Klägerinnen beantragen in ihrem Schriftsatz vom 18. Dezember 1995, - die Entscheidung 91/50 aufzuheben, soweit sie die Beschwerde hinsichtlich des vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes geltenden Einfuhrverbots für Versorgungsunternehmen zurückweist; - alle Maßnahmen anzuordnen, die das Gericht im Sinne einer geordneten Rechtspflege für nützlich erachtet; - der Kommission die Kosten des Verfahrens einschließlich - gemäß Artikel 121 der Verfahrensordnung - der Kosten des Rechtsmittelverfahrens aufzuerlegen. 26 Die Kommission beantragt, - die Klage abzuweisen; - den Klägerinnen die Kosten des Verfahrens als Gesamtschuldner aufzuerlegen. 27 Die Streithelferin beantragt, - die Klage abzuweisen; - den Klägerinnen die Kosten einschließlich der Kosten der Streithelferin aufzuerlegen. Zum Vorbringen der Beteiligten in der ersten Instanz und im Verfahren nach Zurückverweisung 28 Nach der Teilaufhebung des Urteils des Gerichts durch das Rechtsmittelurteil des Gerichtshofes ist das Gericht zum einen mit dem Antrag der Klägerinnen befasst, die Entscheidung 91/50 für nichtig zu erklären, soweit diese die Beschwerde hinsichtlich des im Rahmen der öffentlichen Versorgung geltenden Stromeinfuhrverbots während der Zeit vor Inkrafttreten des niederländischen Elektrizitätsgesetzes zurückweist, und zum anderen mit dem Vorbringen, das zu diesem Teil der Entscheidung sowohl in der ersten Instanz als auch im Verfahren nach Zurückverweisung geltend gemacht worden ist. Zur Sache 29 Die Klägerinnen haben ursprünglich im wesentlichen drei Klagegründe angeführt. Der erste ist auf eine Verletzung des Wettbewerbsrechts der Gemeinschaft und bestimmter allgemeiner Rechtsgrundsätze, insbesondere des Grundsatzes der Rechtssicherheit und der sorgfältigen Vorbereitung von Maßnahmen (Zorgvuldigheidsbeginsel) gestützt worden. Mit dem zweiten Klagegrund ist ein Verstoß gegen Artikel 190 EWG-Vertrag und mit dem dritten eine Verletzung wesentlicher Formvorschriften, vor allem - in der Erwiderung - derjenigen des Artikels 6 der Verordnung (EWG) Nr. 99/63 der Kommission vom 25. Juli 1963 über die Anhörung nach Artikel 19 Absätze (1) und (2) der Verordnung Nr. 17 des Rats (ABl. 1963, 127, S. 2268), geltend gemacht worden. Im Verfahren nach Zurückverweisung weisen die Klägerinnen zunächst darauf hin, daß sie geltend gemacht hätten, die angefochtene Entscheidung sei unzureichend begründet und rechtswidrig, und verweisen insoweit auf ihre Erwiderung (Nr. 11 des Schriftsatzes vom 18. Dezember 1995). Sodann tragen sie zum Verstoß gegen Artikel 190 EG-Vertrag und Artikel 6 der Verordnung Nr. 99/63 vor. Zur Begründung - Vorbringen der Parteien 30 In ihrer Klageschrift haben sich die Klägerinnen auf die Verletzung der Begründungspflicht nach Artikel 190 EWG-Vertrag berufen. In ihrer Erwiderung haben sie hervorgehoben, die stillschweigende Zurückweisung ihrer Beschwerde sei nicht hinreichend begründet worden. Die Kommission habe nicht angegeben, aus welchen Gründen sie der Auffassung gewesen sei, daß eine Zuwiderhandlung nicht vorliege; diese Unterlassung rechtfertige die Nichtigerklärung der Entscheidung. Ausserdem habe die Kommission jedenfalls keinen Grund gehabt, sich nicht zu der Zeit vor dem 1. Juli 1990 zu äussern, da die Klägerinnen auch ein Interesse an der Klärung der in dieser Zeit bestehenden Rechtslage gehabt hätten (Nr. 4.2 der Erwiderung). 31 Im Verfahren nach Zurückverweisung beziehen sich die Klägerinnen auf ihre Erwiderung, um darzutun, daß die stillschweigende teilweise Zurückweisung ihrer Beschwerde, die - nach der teilweisen Aufhebung des Urteils vom 18. November 1992 - immer noch der Beurteilung durch das Gericht unterliege, unzureichend begründet gewesen sei. Eine Prüfung der Begründung dieser Zurückweisung sei geboten. Die Kommission habe diese Zurückweisung aber in der Entscheidung nicht begründet. Die Kommission habe einen Verstoß gegen Artikel 85 Absatz 1 EWG-Vertrag für gegeben angesehen, ohne im verfügenden Teil der Entscheidung eine Zuwiderhandlung festzustellen. Zur Begründung der Zurückweisung der Beschwerde in bezug auf das für die Versorgungsunternehmen (und damit für die Klägerinnen) vor Inkrafttreten des niederländischen Elektrizitätsgesetzes geltende Einfuhrverbot seien keine Klarstellungen erfolgt. 32 In der Sitzung nach Zurückverweisung haben die Klägerinnen ausgeführt, Punkt 50 der Entscheidung 91/50 betreffe nur die Zeit nach Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes. Andernfalls hätte das Verfahren über ihre Beschwerde in bezug auf die Zeit davor nicht eingestellt werden können, sondern es wäre ausgesetzt worden, wie dies auch in bezug auf die spätere Zeitspanne der Fall gewesen sei. 33 Ausserdem seien die von der Kommission im Laufe des Verfahrens gegebenen Erläuterungen verspätet; dieser Gesichtspunkt ihrer Beschwerde sei wegen bei den nationalen Gerichten anhängiger Verfahren und weiterer gegenwärtig zwischen Anwälten geführter Gespräche über den fraglichen Zeitraum noch immer aktuell. In diesem Zusammenhang haben die Klägerinnen auf ein bei einem Gericht in Arnheim anhängiges Verfahren verwiesen und die Behauptung der Kommission bestritten, daß ihnen durch die Anwendung von Artikel 21 OVS kein Schaden entstanden sei. 34 Im Verfahren nach Zurückverweisung weist die Kommission darauf hin, daß das vertragliche Stromeinfuhrverbot nach der Entscheidung einen Verstoß gegen Artikel 85 Absatz 1 EWG-Vertrag darstelle. Die Entscheidung enthalte jedoch keine abschließende negative Beurteilung, da sie sich zu den Voraussetzungen des Artikels 90 Absatz 2 EWG-Vertrag nicht äussere. Da sie sich zur Begründetheit dieses Teils der Beschwerde nicht geäussert habe, habe sie der Beschwerde insoweit nicht abgeholfen und sie damit teilweise stillschweigend zurückgewiesen. 35 Obwohl diese Zurückweisung stillschweigend erfolgt sei, sei die Entscheidung ordnungsgemäß begründet. Punkt 50 der Entscheidung beziehe sich auf die Sachlagen vor und nach Inkrafttreten des Gesetzes, da es sich um dieselbe Einfuhrbeschränkung gehandelt habe, die auf Artikel 21 OVS beruhe. Daher habe sich die Kommission aus Zweckmässigkeitsgründen, die sowohl vom Gerichtshof als auch vom Gericht gebilligt worden seien, nicht zum Inhalt des Verbots geäussert. Der einzige Unterschied zwischen der Zeit vor Inkrafttreten des Gesetzes und der Zeit danach bestehe darin, daß in bezug auf die Zeit vor dem Inkrafttreten eine Fortsetzung der Untersuchung wegen entfallener Aktualität nicht mehr notwendig gewesen sei und daß der Klägerin Rendo NV während dieser Zeit kein Schaden entstanden sei. 36 Die Kommission macht geltend, ihre Auslegung der Entscheidung werde auch durch Generalanwalt Tesauro geteilt, der in seinen Schlussanträgen im Rechtsmittelverfahren ausgeführt habe, daß den Klägerinnen kein Schaden entstanden sei, "was unstreitig ist". Sie führt Auszuege aus diesen Schlussanträgen an, wonach es der Kommission freistehe, u. a. in Anbetracht des Interesses der Gemeinschaft zu entscheiden, welchem Verfahren der Vorrang einzuräumen sei, und wonach sie die Rügen der Klägerinnen, die sich auf frühere, nicht mehr aktuelle Verhaltensweisen bezogen hätten, zurückgewiesen habe. 37 Aus dem gleichen Grund habe sie sich im ersten Fall nicht geäussert und hinsichtlich des zweiten Zeitraums ihre Stellungnahme vorbehalten. Die stillschweigende Zurückweisung der Beschwerde beruhe somit auf Zweckmässigkeitserwägungen, wie sie im Urteil des Gerichts vom 18. September 1992 in der Rechtssache T-24/90 (Automec/Kommission, Slg. 1992, II-2223) anerkannt worden seien. 38 Ausserdem sei diese Begründung für die Adressaten der Entscheidung, die Streithelferin und die vier niederländischen Erzeugungsunternehmen, ausreichend gewesen. Die Kommission führt insoweit ein in ihrer Gegenerwiderung vorgetragenes Argument weiter aus, das darauf beruht, daß die Klägerinnen nicht Adressaten der angefochtenen Entscheidung waren. Die Kommission sei im Rahmen ihrer an die Streithelferin und die niederländischen Erzeugungsunternehmen gerichteten Verbotsentscheidung nach Artikel 3 der Verordnung Nr. 17 nicht verpflichtet gewesen, zu erläutern, warum sie der Beschwerde der Klägerin Rendo NV hinsichtlich der Zeit vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes nicht abgeholfen habe. 39 Auch sei das Verhalten der Klägerin Rendo NV im Verwaltungsverfahren zu berücksichtigen. Nach der Anhörung von November 1989 sei die Klägerin praktisch nicht mehr in Erscheinung getreten. Hätte sie weitere Schritte unternommen, hätte die Kommission ihr wahrscheinlich ein Schreiben nach Artikel 6 der Verordnung Nr. 99/63 gesandt. Indem sich die Klägerin bis zur Erhebung der Klage nicht mehr geäussert habe, habe sie es der Kommission nicht ermöglicht, die Beschwerde nach dem in dieser Bestimmung vorgesehenen normalen Verfahren zurückzuweisen. 40 Eine andere Auffassung, wie sie die Klägerinnen verträten, hätte zwei bedenkliche Folgen: Einer stillschweigenden Zurückweisung einer Beschwerde würde praktisch immer ein Begründungsmangel anhaften, was bedeuten würde, daß jede stillschweigende Zurückweisung grundsätzlich zur Nichtigkeit führen würde. Ausserdem müsste die Kommission ihre - möglicherweise eilbedürftige - Entscheidung, den Teil einer Verhaltensweise, der eine Zuwiderhandlung darstelle, zu verbieten, bis zu dem Zeitpunkt zurückstellen, zu dem sie den übrigen Teil der Beschwerde endgültig zurückweisen könnte. 41 In der Sitzung hat die Kommission geltend gemacht, ihre Auffassung werde durch das in Arnheim anhängige Verfahren nicht widerlegt, da dieses nur den Ausgleichszuschlag betreffe, der nicht Gegenstand der Entscheidung 91/50 gewesen sei. 42 Die Streithelferin schließt sich hinsichtlich der Begründung der Entscheidung den Ausführungen der Kommission an. Die Begründung sei in bezug auf alle fünf Adressaten der Entscheidung ausreichend gewesen. In der Sitzung hat die Streithelferin geltend gemacht, die nationalen Verfahren beträfen nicht Artikel 21 OVS, sondern nur die Versorgungsbedingungen, wie den Ausgleichszuschlag. - Würdigung durch das Gericht 43 Die Klägerinnen können sich auf den Klagegrund eines Verstosses gegen Artikel 190 EG-Vertrag berufen, auch wenn die Entscheidung 91/50 nicht an sie gerichtet war (siehe Urteil vom 18. November 1992, Randnr. 122). Bei der Beurteilung des Umfangs der Begründungspflicht ist das Interesse zu berücksichtigen, das neben den Adressaten andere unmittelbar und individuell von der Entscheidung Betroffene daran haben können, Erläuterungen zu erhalten (vgl. z. B. die Urteile des Gerichtshofes vom 17. März 1983 in der Rechtssache 294/81, Control Data/Kommission, Slg. 1983, 911, Randnr. 14, und vom 20. März 1985 in der Rechtssache 41/83, Italien/Kommission, Slg. 1985, 873, Randnr. 46). 44 Nach ständiger Rechtsprechung des Gerichtshofes und des Gerichts ist der Umfang der Begründungspflicht jeweils konkret nach den Umständen des Einzelfalls zu beurteilen. Bei einer Entscheidung, mit der eine Zuwiderhandlung gegen die Wettbewerbsregeln festgestellt und Anordnungen erteilt werden, ist die Kommission, wenn die Entscheidung gleichzeitig eine teilweise Zurückweisung einer Beschwerde darstellt, nicht verpflichtet, auf alle tatsächlichen und rechtlichen Gesichtspunkte einzugehen, die von den beschwerdeführenden Unternehmen geltend gemacht wurden. Die Begründung muß jedoch den Gemeinschaftsrichter in die Lage versetzen, die Rechtmässigkeit zu überprüfen, und es dem Betroffenen ermöglichen, die Gründe für die erlassene Maßnahme zu erfahren, um seine Rechte geltend machen und die Begründetheit der Entscheidung prüfen zu können (vgl. z. B. die Urteile des Gerichtshofes vom 4. Juli 1963 in der Rechtssache 24/62, Deutschland/Kommission, Slg. 1963, 141, 155, vom 30. September 1982 in der Rechtssache 110/81, Roquette Frères/Rat, Slg. 1982, 3159, Randnr. 24, und vom 17. Januar 1984 in den verbundenen Rechtssachen 43/82 und 63/82, VBVB und VBBB/Kommission, Slg. 1984, 19, Randnr. 22, sowie das Urteil des Gerichts vom 24. Januar 1992 in der Rechtssache T-44/90, La Cinq/Kommission, Slg. 1992, II-1, Randnrn. 41 und 42; vgl. auch Urteil vom 18. November 1992, Randnr. 124). 45 Daraus folgt, daß die Entscheidung aus sich heraus verständlich sein muß und daß ihre Begründung nicht erst später, wenn die Entscheidung bereits Gegenstand einer Klage vor dem Gemeinschaftsrichter ist, schriftlich oder mündlich nachgeholt werden darf (vgl. z. B. Schlussanträge des Generalanwalts Léger in der Rechtssache C-310/93 P, BPB Industries und British Gypsum/Kommission zum Urteil des Gerichtshofes vom 6. April 1995, Slg. 1995, I-865, I-867, Nr. 22, und Urteil des Gerichts vom 2. Juli 1992 in der Rechtssache T-61/89, Dansk Pelsdyravlerforening/Kommission, Slg. 1992, II-1931, Randnr. 131). 46 Wie den von einer Verordnung wird man jedoch auch den von einer Entscheidung betroffenen Personen gewisse Bemühungen bei der Auslegung abverlangen können, wenn der Sinn des Textes nicht auf den ersten Blick erkennbar ist, so daß kein Verstoß gegen Artikel 190 EG-Vertrag vorliegt, wenn aufgrund einer solchen Auslegung Unklarheiten in der Begründung beseitigt werden können (vgl. Schlussanträge des Generalanwalts Lenz in der Rechtssache C-27/90, SITPA zum Urteil des Gerichtshofes vom 24. Januar 1991, Slg. 1991, I-133, I-141, Nr. 59). 47 Im vorliegenden Fall äussert sich die Entscheidung 91/50 weder im verfügenden Teil noch in der Begründung ausdrücklich zum Ergebnis der Beschwerde der Klägerinnen, soweit sie die sich aus Artikel 21 OVS ergebenden Einfuhrbeschränkungen für Elektrizität im Rahmen der öffentlichen Versorgung für die Zeit vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes betrifft. Sie enthält auch keine sich ausdrücklich auf diese Zeit beziehenden Angaben zu den Gründen, aus denen die Kommission die Einstellung des Verfahrens über die Beschwerde für gerechtfertigt gehalten hat. 48 Somit ist zu prüfen, ob eine Auslegung der Entscheidung 91/50 die Gründe für die Zurückweisung der Beschwerde erkennen lässt und ob eine solche Auslegung insbesondere die Auffassung der Kommission stützt, Punkt 50 der Entscheidung (siehe oben, Randnr. 9) enthalte Gesichtspunkte, die dem Gemeinschaftsrichter und den Klägerinnen ein Erkennen dieser Gründe ermöglichten. 49 Daß sich die Kommission nicht dazu geäussert hat, ob eine Einfuhrbeschränkung möglicherweise nach Artikel 90 Absatz 2 EG-Vertrag gerechtfertigt ist, wird an dieser Stelle mit dem Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes und damit erklärt, daß im Verfahren nach der Verordnung Nr. 17 eine Beurteilung dieses Gesetzes nicht zweckmässig sei. In diesem Punkt der Entscheidung wird also der Grund genannt, aus dem die Kommission die Prüfung der Beschwerde, soweit diese die Zeit nach Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes betrifft, bis zum Vorliegen des Ergebnisses der Verfahren ausgesetzt hat, die sie nach Maßgabe des Artikels 169 EG-Vertrag einzuleiten beabsichtigte. 50 Dagegen enthalten die Ausführungen der Kommission keinen Hinweis darauf, warum der Teil der Beschwerde, der den früheren Zeitraum betraf, anders behandelt, nämlich stillschweigend zurückgewiesen werden sollte. 51 Zwar lassen sich die Argumente, die zur Rechtfertigung einer Aussetzung der Prüfung der Beschwerde vorgetragen worden sind, im Wege der Auslegung auf die Zeit vor Inkrafttreten des Gesetzes übertragen. Auch eine auf diese Zeit beschränkte Prüfung von Artikel 21 OVS hätte nämlich zu einer Beurteilung der Vereinbarkeit des neuen Gesetzes mit den Wettbewerbsregeln führen können. Für die Kommission hätte daher die Gefahr bestanden, daß sie zwei widersprüchliche Entscheidungen erlässt, wenn sie sich im Jahr 1992 zur Anwendung von Artikel 90 Absatz 2 EWG-Vertrag auf Beschränkungen geäussert hätte, die sich während der Zeit vor Inkrafttreten des Gesetzes aus der OVS ergaben, ohne das Ergebnis des geplanten Vertragsverletzungsverfahrens abzuwarten, das sich auf die Zeit nach diesem Inkrafttreten beziehen sollte. 52 Solche Erwägungen wären möglicherweise geeignet gewesen, eine Aussetzung des Verfahrens hinsichtlich des früheren Zeitraums zu begründen. Dagegen lässt eine Auslegung dieser Erwägungen nicht die Gründe für die stillschweigende Zurückweisung durch die Kommission erkennen. 53 Im übrigen hat die Kommission den Klägerinnen kein Schreiben nach Artikel 6 der Verordnung Nr. 99/63 gesandt, das die Klägerinnen vor Erlaß der Entscheidung 91/50 über die Gründe der stillschweigenden Zurückweisung der Beschwerde unterrichtet hätte. 54 Daher ist die stillschweigende Zurückweisung der Beschwerde der Klägerinnen mit einem Begründungsmangel behaftet. 55 Zwar kann eine Begründung, für die sich in der angefochtenen Handlung ein Ansatzpunkt findet, während des Verfahrens weitergeführt und klargestellt werden (vgl. z. B. die Schlussanträge des Generalanwalts Léger, a. a. O., Nr. 24), jedoch gilt dies nicht, wenn die angefochtene Entscheidung überhaupt nicht begründet worden ist (vgl. z. B. Urteil des Gerichtshofes vom 26. November 1981 in der Rechtssache 195/80, Michel/Parlament, Slg. 1981, 2861, Randnr. 22). 56 Unter diesen Umständen kann der Hinweis, daß "die Bedeutung der Beschwerde ... mehr für die Zukunft beurteilt worden" sei, der sich erstmals im Schreiben des Direktors R. bei der Kommission vom 20. November 1991 - acht Monate nach Erhebung der Klage in der vorliegenden Rechtssache - an den Anwalt der Klägerinnen (siehe oben, Randnr. 20) fand, den Begründungsmangel der Entscheidung 91/50 nicht heilen. Gleiches gilt für die von der Kommission im Verfahren nach Zurückverweisung gegebenen Erläuterungen zur Rechtfertigung der Zurückweisungsentscheidung. 57 Die Erwägungen der Kommission, eine solche Anwendung von Artikel 190 EG-Vertrag würde jede stillschweigende Zurückweisung einer Beschwerde rechtswidrig machen und die Kommission daran hindern, eilbedürftige Verbotsentscheidungen zu erlassen, bevor sie in der Lage sei, sich insgesamt zur Beschwerde endgültig zu äussern, treffen nicht zu. 58 Zum einen kann die stillschweigende Zurückweisung einer Beschwerde, z. B. im Fall einer Entscheidung über ein Negativattest oder eine Freistellung, hinreichend mit den Erwägungen begründet werden, auf die sich eine solche Entscheidung stützt (vgl. z. B. Urteil des Gerichtshofes vom 25. Oktober 1977 in der Rechtssache 26/76, Metro/Kommission, Slg. 1977, 1875). Im vorliegenden Fall hätte der teilweisen stillschweigenden Zurückweisung der Beschwerde ein Schreiben nach Artikel 6 der Verordnung Nr. 99/63 vorausgehen können, in dem die Gründe, die eine Zurückweisung hätten rechtfertigen können, dem Beschwerdeführer bereits mitgeteilt worden wären. Da nämlich der Umfang der Begründungspflicht in jedem Einzelfall nicht nur im Hinblick auf den Wortlaut der angefochtenen Handlung, sondern auch anhand ihres Kontexts und ihrer Vorgeschichte zu beurteilen ist (vgl. z. B. Urteil des Gerichtshofes vom 29. Februar 1996 in der Rechtssache C-56/93, Belgien/Kommission, Slg. 1996, I-723, Randnr. 86), hätten die in einem solchen Schreiben enthaltenen Erläuterungen bei der Beantwortung der Frage, ob die Begründung der endgültigen Zurückweisungsentscheidung ausreichend war, berücksichtigt werden können. 59 Zum anderen hindert die Pflicht zur Begründung der - auch stillschweigenden - Zurückweisung einer Beschwerde die Kommission nicht daran, die gegenüber den Zuwiderhandlungen, auf die sich die Beschwerde bezieht, gebotenen Entscheidungen rechtzeitig zu erlassen. Hierzu genügt es nämlich bereits, daß die Kommission den Beschwerdeführern die Gründe mitteilt, aus denen eine Teilentscheidung über die Beschwerde zweckmässig sei. 60 Infolgedessen greift der Klagegrund eines Verstosses gegen Artikel 190 EG-Vertrag durch. Demgemäß ist die Entscheidung 91/50 insoweit aufzuheben, als sie die Beschwerde der Klägerinnen hinsichtlich des Einfuhrverbots während der Zeit vor Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes zurückweist, ohne daß die weiteren von den Klägerinnen angeführten Klagegründe geprüft zu werden brauchen. Kostenentscheidung Kosten 61 Das Urteil des Gerichts vom 18. November 1992, in dem die Klägerinnen zur Tragung der Kosten verurteilt worden sind, ist teilweise aufgehoben worden. In seinem Rechtsmittelurteil hat der Gerichtshof entschieden, daß jede Partei ihre eigenen Kosten der Rechtsmittelinstanz trägt. Somit hat das Gericht im vorliegenden Urteil über die Kosten des Verfahrens bis zum Erlaß seines Urteils vom 18. November 1992 unter Berücksichtigung des Ausgangs des Verfahrens nach Zurückverweisung und sodann über die Kosten des vorliegenden Verfahrens zu entscheiden. 62 Bezogen auf die Klage ist jede Partei mit ihrem Vorbringen teilweise unterlegen. Die Klage ist nämlich abgewiesen worden, soweit sie sich auf die unterlassene Äusserung zum Stromausfuhrverbot für die Versorgungsunternehmen bezieht und soweit sie die Aussetzung des Verfahrens hinsichtlich der Einfuhrbeschränkungen in der Zeit nach Inkrafttreten des Elektrizitätsgesetzes betrifft. Dagegen haben die Klägerinnen obsiegt, soweit es um die Zurückweisung ihrer Beschwerde in bezug auf die Einfuhrbeschränkungen in der Zeit vor Inkrafttreten des Gesetzes geht. 63 Gemäß Artikel 87 § 3 Absatz 1 der Verfahrensordnung kann somit das Gericht die Kosten teilen oder beschließen, daß jede Partei ihre eigenen Kosten trägt. Im vorliegenden Fall sind die Kosten des Verfahrens bis zum Erlaß des Urteils vom 18. November 1992 unter Berücksichtigung der Tatsache zu teilen, da die Klägerinnen mit ihrem Klagevorbringen zum grössten Teil unterlegen sind. Daher haben sie ihre eigenen Kosten sowie die Hälfte der Kosten der Kommission und der Streithelferin zu tragen, während die Kommission und die Streithelferin jeweils die andere Hälfte ihrer eigenen Kosten zu tragen haben. 64 Hinsichtlich des Verfahrens nach Zurückverweisung haben die Klägerinnen hingegen obsiegt. Gemäß Artikel 87 § 2 der Verfahrensordnung sind daher die Kosten, die im Verfahren nach Erlaß des Rechtsmittelurteils entstanden sind, mit Ausnahme der Kosten der Streithelferin, die diese zu tragen hat, der Kommission aufzuerlegen. Tenor Aus diesen Gründen hat DAS GERICHT (Zweite erweiterte Kammer) für Recht erkannt und entschieden: 1. Die Entscheidung 91/50/EWG der Kommission vom 16. Januar 1991 in einem Verfahren nach Artikel 85 EWG-Vertrag (IV/32.732 - IJsselcentrale und andere) wird insoweit aufgehoben, als mit ihr die Beschwerde der Klägerinnen hinsichtlich der für die Zeit vor Inkrafttreten der Elektriciteitswet 1989 geltenden Einfuhrbeschränkungen zurückgewiesen worden ist. 2. Die Klägerinnen tragen ihre eigenen Kosten und gesamtschuldnerisch die Hälfte der Kosten, die der Kommission und der Streithelferin bis zum Erlaß des Urteils des Gerichts vom 18. November 1992 entstanden sind; die Beklagte und die Streithelferin tragen jeweils die andere Hälfte ihrer Kosten. 3. Die Kommission trägt die nach Erlaß des Urteils des Gerichtshofes vom 19. Oktober 1995 entstandenen Kosten mit Ausnahme der Kosten der Streithelferin, die diese selbst trägt.

62011CJ0186

bg

Преюдициалните запитвания се отнасят до тълкуването на членове 43 ЕО и 49 ЕО. Тези запитвания са отправени в рамките на два спора, първият (C-186/11) между Stanleybet International Ltd (наричано по-нататък „Stanleybet“), както и William Hill Organization Ltd и William Hill рlc (наричани по-нататък заедно „William Hill“), от една страна, и вторият (C-209/11), от една страна, между Sportingbet рlc (наричано по-нататък „Sportingbet“), и от друга страна, Ypourgos Oikonomias kai Oikonomikon (министърът на икономиката и финансите) и Ypourgos Politismou (министърът на културата), по повод мълчаливото отхвърляне от гръцките органи на заявленията, подадени съответно от Stanleybet, William Hill и Sportingbet, за да им бъде разрешено да предоставят услуги, свързани със залагания в Гърция, като Organismos prognostikon agonon podosfairou AE (наричана по-нататък „OPAP“) е встъпила страна във всеки от споровете. Правна уредба Гръцкото законодателство Закон 2433/1996 От изложението на мотивите към Закон № 2433/1996 (FEK A’ 180), който установява държавен монопол в сектора, свързан с организирането на хазартни игри, следва, че основната цел на това законодателство е да премахне незаконните залагания, които „през последните години добиват размерите на епидемия [в Гърция]“, а необходимостта да се увеличат предназначените за спорта приходи е допълнителна цел. По-нататък в това изложение на мотивите се подчертава, че „е необходимо да се изисква фиш за всеки вид залог […], за да е по-ефективно [в Гърция] премахването на незаконните залагания, които между другото водят пряко до износ на валута, тъй като дружествата, които понастоящем организират незаконните залагания в Гърция, си сътрудничат с чуждестранни дружества и така получават подобни залози от тяхно име“. Членове 2 и 3 от този закон гласят: „Член 2 С президентски указ […] се разрешава издаването на фишове за залагания с „фиксирана или променлива печалба“ върху резултатите от индивидуални или екипни игри от всякакво естество, както и върху резултатите от събития, които поради естеството си позволяват събирането на залагания […]. [OPAP] е определено да управлява системата с фишове […]. Всеки, който организира залагания, без да има право […], се наказва с лишаване от свобода […]. Член 3 1.   Годишните разходи за реклама на […] игрите, които OPAP организира или ще организира в бъдеще, се разделят пропорционално между OPAP и другите организации, които участват в правата, произтичащи от всяка игра на OPAP […]. 5.   OPAP има право да използва безплатно до 10 % от местата за реклама на националните, градски и общински стадиони и спортни зали за рекламни плакати на своите продукти […]“. Президентски указ 228/1999 Членове 1 и 2 от президентски указ 228/1999 (FEK A’ 193) предвиждат: „Член 1 Създава се акционерно дружество, наречено [OPAP]. […] Дружеството действа в обществен интерес в съответствие с принципите на частната икономика. […] Член 2 1.   Предмет на дейност на [OPAP] е: а) организацията, управлението и провеждането, пряко или в сътрудничество с трети лица, на игри PRO PO[…], както и всякакви други хазартни игри, които управителният съвет реши да организира в бъдеще в цялата страна и чужбина от името на гръцката държава […]; б) управлението на гореспоменатите игри и на игрите, които ще бъдат организирани в бъдеще, е от изключителната компетентност на дружеството [OPAP], което действа от името на гръцката държава […]“. Закон 2843/2000 Член 27 от Закон 2843/2000 (FEK A’ 219), изменен със Закон 2912/2001 (FEK A’ 94, наричан по-нататък „Закон 2843/2000“), предвижда следното: „1.   Държавата може да прехвърли на инвеститори чрез Атинската фондова борса не повече от 49 % от акционерния капитал на [OPAP]. a) По силата на договор, сключен между гръцката държава, представлявана от министъра на финансите и министъра на културата, компетентен в областта на спорта […], и ОРАР, за период от двадесет (20) години на последното се предоставя правото да развива, управлява, организира и провежда игрите, които понастоящем се организират от същото по силата на действащите разпоредби, както и на игрите „Bingo Lotto“, „Kino“ […] б) С решение на управителния съвет на ОРАР, одобрено от министъра на финансите и министъра на културата, компетентен в областта на спорта, се приема регламент за провеждането на всички игри на ОРАР, в който се уреждат въпроси, свързани с предмета на игрите, тяхната организация като цяло и провеждането им, финансовите условия за развитието, и по-специално дяловете, които се изплащат като печалби на играчите, дяловете за всяка категория печеливши лица, цената за отделна колона и дела на представителите, изразен в проценти. […] в) В договора по параграф 2, буква а) по-горе се уреждат условията, при които ОРАР упражнява правото, предвидено в споменатия параграф, както и евентуалното му подновяване, насрещната престация за предоставянето му, условията и реда за нейното изплащане, конкретните задължения на ОРАР, и по-специално задълженията, произтичащи от принципа на прозрачност в процедурите във връзка с провеждането на игрите и от принципа на защита на обществения ред и играчите […]. a) В случаите, в които законът разрешава организирането на нова игра, без да се засяга предвиденото в параграф 2, буква а), се учредява […] специална комисия, натоварена със задачата да определи сроковете и условията, и да установи насрещната престация за възлагане на организирането на игра на ОРАР […]. Ако ОРАР откаже да поеме организирането на играта […], самата държава може да го поеме. В случай че организирането на определена игра се уговори да бъде възложено на трето лице, насрещната престация не може да бъде по-ниска от предложената на ОРАР. По-специално всяка бъдеща игра във връзка със спортни прояви може да се организира единствено и само от ОРАР“. Закон 3336/2005 Член 14, параграф 1 от Закон № 3336/2005 (FEK A’ 96) заменя член 27 от Закон № 2843/2000 със следния текст: „Държава[та] може да прехвърли на инвеститори чрез Атинската борса не повече от 66 % от акционерния капитал на [OPAP]. Делът държавно участие в акционерния капитал на ОРАР не може да бъде по-нисък от 34 %“. Закон 3429/2005 Член 20 от Закон № 3429/2005 (FEK A’ 314) премахва правото на държавата да назначава мнозинството от членовете на управителния съвет. Споровете по главното производство и преюдициалните въпроси Stanleybet, William Hill и Sportingbet са дружества със седалище в Обединеното кралство, където им е разрешено да организират хазартни игри. Както е видно от преюдициалните запитвания, в Гърция със Закон 2433/1996 и Закон 2843/2000, както и с договора, сключен между OPAP и гръцката държава през 2000 г., изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартни игри, както и фишовете за залагания с фиксирана или променлива печалба се прехвърля за период от 20 години на OPAP, тоест до 2020 г. OPAP, първоначално публично предприятие, което е 100 % собственост на гръцката държава, през 1999 г. е преобразувано в акционерно дружество и е котирано на Атинската фондова борса през 2001 г., като при това излизане на борсата държавата запазва 51 % от акционерния капитал на OPAP. През 2005 г. държавата решава да стане миноритарен акционер като запази само 34 % от акциите на OPAP. От влизането в сила на Закон 3336/2005, макар да е запазила само миноритарно участие в капитала на OPAP, гръцката държава разполага с правото да назначава мнозинството от членовете на управителния съвет на това дружество. Посоченото право ѝ е отнето с член 20 от Закон 3429/2005, доколкото това правомощие противоречи на кодифицирания Закон № 2190/1920 за акционерните дружества (FEK А’ 37), който предвижда, че членовете на управителния съвет на акционерните дружества се избират изключително от общото събрание. Все пак гръцката държава продължава да упражнява надзор върху OPAP, по-специално като одобрява правилниците за неговата дейност и осъществява мониторинг върху процедурата за организиране на игрите. Според мнозинството от членовете на запитващата юрисдикция обаче държавата осъществява само повърхностен надзор върху OPAP. OPAP разширява своята дейност както в Гърция, така и в чужбина. Така към 31 март 2005 г. OPAP вече е създало 206 представителства в Кипър, въз основа на гръцко-кипърско споразумение в тази област. Освен това, за да развие дейността си в Кипър, през 2003 г. OPAP учредява дружеството OPAP Kyprou, а през 2004 г. — дружеството OPAP International. Безспорно е, че OPAP определя максималния размер на залога, както и на печалбата за отделен фиш, а не за отделен играч, и че що се отнася до рекламата на организираните от него хазартни игри, то ползва преференциални условия, след като има право да използва безплатно до 10 % от местата за реклама на националните, градските и общинските стадиони и спортни зали. На 25 ноември 2004 г. Stanleybet предявява пред запитващата юрисдикция иск за отмяната на мълчаливия отказ на гръцките органи да му разрешат да организира на гръцка територия спортни залагания. Два други иска със сходен предмет са предявени пред запитващата юрисдикция съответно от William Hill на 18 юли 2007 г., и от Sportingbet на 5 януари 2007 г., като последното дружество иска и разрешение да организира хазартните игри, които вече съществуват на гръцкия пазар. OPAP е допуснато като встъпила страна в тези производства. Мнозинството членове на запитващата юрисдикция считат, че разглежданата в главните производства национална правна уредба, която поставя OPAP в монополно положение, не може да се приеме за обоснована предвид членове 43 ЕО и 49 ЕО. Те считат, че националната правна уредба, която е в основата на това положение, не е обоснована предвид необходимостта предлагането на хазартни игри да се намали последователно и ефикасно и да се ограничат свързаните с тях дейности. Подобно ограничение не било обосновано и от обявената цел за премахване на престъпността, свързана с хазартните игри, при положение че според мнозинството от членовете на запитващата юрисдикция разрастването на сектора на хазартните игри в Гърция не би могло да бъде квалифицирано като контролирано. По мнението на малцинството от членовете на запитващата юрисдикция монополното положение, регламентирано от разглежданата в главните производства национална правна уредба, е обосновано предвид членове 43 ЕО и 49 ЕО, тъй като основната преследвана с тази правна уредба цел е не необходимостта да се намали предлагането на хазартни игри, а премахването на свързаната с последните дейности престъпност, цел, която се преследва чрез политика на контролирано разрастване на сектора на хазартните игри. При тези обстоятелства Symvoulio tis Epikrateias решава да спре производството и да постави на Съда следните преюдициални въпроси: „1) Съвместима ли е с разпоредбите на членове 43 ЕО и 49 ЕО национална нормативна уредба, която с цел да ограничи предлагането на хазартни игри предоставя изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартните игри на едно-единствено предприятие, учредено като акционерно дружество и котирано на борсата, още повече когато това предприятие рекламира организираните от него хазартни игри, като дейността му обхваща и други държави, играчите участват свободно и максималният размер на залога и на печалбата се определя за отделен фиш, а не за отделен играч? 2) В случай на отрицателен отговор на първия въпрос, съвместима ли е с членове 43 ЕО и 49 ЕО национална нормативна уредба, която сама по себе си, противодействайки на престъпността чрез упражняването на контрол над предприятията, действащи в разглеждания сектор, за да осигури упражняването на тези дейности изключително в рамките на контролирани схеми, предоставя изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартни игри на едно-единствено предприятие, дори когато по този начин едновременно се стига до неограничено развитие на съответно предлагане? Налага ли се във всеки случай, за да се счита това ограничение подходящо за постигането на целта за противодействие на престъпността, разрастването на предлагането да бъде все пак контролирано, т.е. да се запази в рамките на необходимото за постигане на тази цел и да не излиза извън тях? В случай че посоченото разрастване трябва все пак да се контролира, може ли то да се счита за контролирано от тази гледна точка, когато в сектора се предоставя изключително право на образувание, притежаващо характеристиките, изброени в първия преюдициален въпрос? Накрая, в случай че се приеме, че предоставянето на въпросното изключително право води до контролирано разрастване на предлагането на хазартни игри, това предоставяне на едно-единствено предприятие надвишава ли необходимото в смисъл, че същата цел може надлежно да се постигне и с предоставянето на това право на повече от едно предприятие? 3) Ако във връзка с предходните два преюдициални въпроса се приеме, че предоставянето с въпросните национални разпоредби на изключително право за развитие, управление, организация и провеждане на хазартните игри не е съвместимо с членове 43 ЕО и 49 ЕО: а) по смисъла на посочените разпоредби на Договора допустимо ли е в рамките на преходен период, необходим за приемането на разпоредби, съвместими с Договора за ЕО, националните органи да не разглеждат заявленията за започване на такива дейности, представени от субекти, законосъобразно установени в други държави членки; б) при утвърдителен отговор, въз основа на какви критерии се определя продължителността на този преходен период; в) ако не се допуска преходен период, въз основа на какви критерии националните органи трябва да преценяват съответните заявления?“. По преюдициалните въпроси По първия и втория въпрос С първия и втория си въпрос, които следва да бъдат разгледани заедно, запитващата юрисдикция по същество иска да установи дали членове 43 ЕО и 49 ЕО трябва да бъдат тълкувани в смисъл, че не допускат национална правна уредба като разглежданата в главните производства, която предоставя изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартни игри на едно-единствено предприятие, доколкото — макар че целта на националната правна уредба е или да ограничи предлагането на хазартни игри, или да улесни борбата срещу свързаната с хазартните игри престъпност — предприятието, на което е поверено това изключително право, провежда експанзионистична търговска политика. Без съмнение правна уредба на държава членка като описаната от запитващата юрисдикция представлява ограничение на свободното предоставяне на услуги, гарантирано от член 49 ЕО, или на свободата на установяване, гарантирана от член 43 ЕО, тъй като закрепва монопола на OPAP и забранява на установени в друга държава членка доставчици като Stanleybet, William Hill и Sportingbet да предлагат хазартни игри на гръцка територия (вж. в този смисъл Решение от 8 септември 2010 г. по дело Stoß и др., C-316/07, C-358/07-C-360/07, C-409/07 и C-410/07, Сборник, стр. I-8069 , точка 68 и цитираната съдебна практика). В случая обаче следва да се провери дали подобно ограничение може да се счита за допустимо — като част от дерогиращите мерки, основани на съображения за обществен ред, обществена сигурност или обществено здраве, изрично предвидени в членове 45 ЕО и 46 ЕО, приложими и в областта на свободното предоставяне на услуги по силата на член 55 ЕО — или в съответствие с практиката на Съда за обосновано от императивни съображения от общ интерес (Решение от 19 юли 2012 г. по дело Garkalns, C-470/11, точка 35 и цитираната съдебна практика). Така съгласно постоянната практика на Съда ограниченията на хазартната дейност могат да бъдат обосновани с императивни съображения от общ интерес, каквито са защитата на потребителите и предотвратяването на измамите и на подтикването на гражданите към прекомерни разходи за игри (Решение по дело Garkalns, посочено по-горе, точка 39 и цитираната съдебна практика). В това отношение Съдът неведнъж постановява, че правната уредба на хазартните игри е една от областите, в които между държавите членки съществуват значителни различия от морално, религиозно и културно естество. При липса на хармонизация по въпроса на общностно равнище всяка държава членка трябва да прецени в тези области, в съответствие със собствената си ценностна система изискванията, които включва защитата на съответните интереси (Решение от 8 септември 2009 г. по дело Liga Portuguesa de Futebol Profissional и Bwin International, C-42/07, Сборник, стр. I-7633 , точка 57 и цитираната съдебна практика). В конкретния случай, що се отнася до целите, които разглежданата в главните производства правна уредба обявява, че преследва, а именно ограничаване на предлагането на хазартни игри и борбата срещу свързаната с тези игри престъпност посредством съсредоточаването им в рамките на контролирано разрастване, следва да се напомни, че те са сред онези, които съдебната практика признава, че могат да обосноват ограничения на основните свободи в сектора на хазартните игри (вж. в този смисъл Решение от 16 февруари 2012 г. по дело Costa и Cifone, C-72/10 и C-77/10, точка 61 и цитираната съдебна практика). При все това установяването на действително преследваните с националната правна уредба цели в рамките на дело, с което е сезиран Съдът на основание член 267 ДФЕС, е от компетентността на запитващата юрисдикция (вж. в този смисъл Решение от 15 септември 2011 г. по дело Dickinger и Ömer, C-347/09, Сборник, стр. I-8185 , точка 51). Освен това следва да се напомни, че налаганите от държавите членки ограничения трябва да удовлетворяват условията за пропорционалност и недопускане на дискриминация, очертани в практиката на Съда. Така национална правна уредба е в състояние да гарантира осъществяването на изтъкнатата цел единствено ако действително отговаря на грижата за нейното съгласувано и систематично постигане (вж. в този смисъл Решение по дело Liga Portuguesa de Futebol Profissional и Bwin International, посочено по-горе, точки 59—61 и цитираната съдебна практика). Само обстоятелството, че дадена държава членка е избрала система за защита, различна от приетата в друга държава членка, не би могло да окаже въздействие върху преценката на пропорционалността на приетите в тази област разпоредби. Последните трябва да се преценяват само с оглед на целите, преследвани от компетентните органи на съответната държава членка, и на равнището на защита, което те възнамеряват да осигурят (Решение от 12 юли 2012 г. по дело HIT и HIT LARIX, C-176/11, точка 25 и цитираната съдебна практика). Следователно, както приема в практиката си Съдът, държава членка, която се стреми да осигури особено високо равнище на защита, може да има основание да счита, че само предоставянето на изключителни права на една-единствена организация, контролирана стриктно от публичните власти, може им да позволи да се овладеят рисковете, свързани със сектора на хазартните игри, и да се преследва целта за възпрепятстване на насърчаването към прекомерни разходи във връзка с игрите и за борба срещу пристрастяването към тях по достатъчно ефикасен начин (вж. Решение от 30 юни 2011 г. по дело Zeturf, C-212/08, Сборник, стр. I-5633 , точка 41). При условие че спазват горепосоченото изискване за пропорционалност, националните публични органи могат да приемат, че фактът, че в качеството си на упражняващи контрол върху организацията, която притежава монопола, разполагат с допълнителни средства за влияние върху поведението на последната извън законовите механизми за регулиране и надзор, може да им осигури по-добър контрол върху предлагането на хазартни игри и по-добри гаранции за ефикасност при изпълнението на тяхната политика, отколкото в случай на упражняване на тези дейности от частни оператори в конкурентно положение, дори ако за последните се прилага разрешителна система и са подложени на контролен и санкционен режим (Решение по дело Zeturf, посочено по-горе, точка 42). Що се отнася до първата цел, свързана с ограничаване на предлагането на хазартни игри, посочена в точка 25 от настоящото решение, националните юрисдикции трябва да се уверят, по-специално с оглед на конкретните начини за прилагане на съответната ограничителна правна уредба, че тя действително отговаря на грижата да се намалят възможностите за игра и да се ограничат дейностите в тази област по последователен и систематичен начин (вж. в този смисъл Решение по дело Garkalns, посочено по-горе, точка 44 и цитираната съдебна практика). При това положение запитващата юрисдикция по-специално има основание да вземе предвид различни фактори, които характеризират правната рамка на OPAP и начина, по който на практика тази организация функционира, така както са описани в преюдициалното запитване, като например факта, че OPAP разполага с определени права и привилегии, що се отнася до рекламирането на организираните от нея хазартни игри, или още факта, че максималният размер на залога се определя за фиш, а не за играч. Посочената юрисдикция обаче трябва да определи дали от тези и от всички други фактори, които биха се оказали релевантни в това отношение, може да се стигне до извода, че разглежданата в главните производства правна уредба не отговаря на напомнените в предходната точка на настоящото решение изисквания. Що се отнася до втората цел за борба срещу престъпността, свързана с хазартни игри, отново запитващата юрисдикция следва да провери, по-специално с оглед на развитието на пазара на хазартни игри на национално равнище, дали държавният контрол, на който подлежат дейностите на монополното предприятие, действително се прилага в рамките на съгласувано и систематично преследване на целите, които са поставени с въвеждането на системата на изключителни права в полза на такова предприятие (вж. в този смисъл Решение по дело Zeturf, посочено по-горе, точка 62 и цитираната съдебна практика). В това отношение трябва да се напомни, че запитващата юрисдикция следва да прецени ефективността на този държавен контрол, като има предвид факта, че толкова ограничителна мярка колкото е монополът, трябва, наред с другото, да бъде обект на стриктен контрол от страна на публичните органи (вж. в този смисъл Решение по дело Zeturf, посочено по-горе, точка 58). Всъщност, макар че определени посочени в преюдициалното запитване факти, и в частност обстоятелството, че OPAP е акционерно дружество, котирано на борсата, и преценката, че OPAP било обект само на повърхностен надзор от страна на гръцката държава, като че ли навеждат на извода, че е възможно да не са изпълнени изискванията, напомнени в точки 33 и 34 от настоящото решение, все пак запитващата юрисдикция е тази, която следва да прецени дали случаят е такъв, като вземе предвид посочените обстоятелства и всички други, които биха се оказали релевантни в това отношение. Предвид всички тези съображения на първия и втория преюдициален въпрос следва да се отговори, че членове 43 ЕО и 49 ЕО трябва да се тълкуват в смисъл, че не допускат национална правна уредба като разглежданата в главните производства, която предоставя изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартни игри на една-единствена организация, когато, от една страна, тази правна уредба не отговаря в действителност на грижата да се намалят възможностите за игра и да се ограничат дейностите в тази област по последователен и систематичен начин, а от друга страна, когато публичните органи не осигуряват стриктен контрол върху разрастването на сектора на хазартните игри (само доколкото е необходим за борбата със свързаната с тези игри престъпност), като запитващата юрисдикция следва да провери дали всичко посочено е налице. По първата и втората част на третия въпрос Според първата част на третия въпрос запитващата юрисдикция иска по същество да установи дали в случай на несъвместимост на националната правна уредба в областта на организирането на хазартни игри с разпоредбите на Договора, свързани със свободното предоставяне на услуги и със свободата на установяване, националните органи могат през преходен период да се въздържат от разглеждане на заявления като тези в главните производства, които се отнасят до предоставянето на разрешения в сектора на хазартните игри. В това отношение Съдът вече е приел, че поради предимството на пряко приложимото право на Съюза национална правна уредба относно държавен монопол в областта на хазартните игри, която според направените от национална юрисдикция изводи съдържа ограничения, несъвместими със свободата на установяване и свободното предоставяне на услуги, не може да продължава да се прилага за преходен период, при положение че посочените ограничения не допринасят за последователно и систематично ограничаване на дейностите по залагане (Решение от 8 септември 2010 г. по дело Winner Wetten, C-409/06, Сборник, стр. I-8015 , точка 69). Следователно на първата част от третия въпрос трябва да се отговори, че в случай на несъвместимост на националната правна уредба в областта на организирането на хазартни игри с разпоредбите на Договора относно свободното предоставяне на услуги и свободата на установяване националните органи не могат да се въздържат през преходен период от разглеждане на заявления като тези по главните производства, които се отнасят до предоставянето на разрешения в сектора на хазартните игри. Предвид отговора на първата част на третия въпрос, не е необходимо да се разглежда втората му част. По третата част на третия въпрос С третата част на третия въпрос запитващата юрисдикция по същество иска да определи, предвид отговорите, дадени на предходните въпроси, критериите, въз основа на които компетентните национални органи трябва да разглеждат заявления за разрешения като тези по главните производства, и последиците, които трябва да се изведат от евентуален отказ да се предостави преходен период, що се отнася до изхода от процедурата за разглеждане на такива заявления за разрешения. Несъмнено от точка 38 от настоящото решение следва, че принципът за предимство на пряко приложимото право на Съюза в дадения случай не допуска преходен период. Остава обаче да се установи дали евентуалната констатация за несъвместимост на разглежданата национална правна уредба с членове 43 ЕО и 49 ЕО и отказът да се предостави преходен период могат да заставят националните органи да издадат исканите разрешения — като тези по главните производства — след края на процедурата по разглеждане. В това отношение следва да се напомни, че в тази особена област на организирането на хазартни игри националните органи разполагат с достатъчно право на преценка, за да определят изискванията, които включва защитата на потребителя и на обществения ред, и доколкото освен това са изпълнени условията, установени в практиката на Съда, всяка държава членка трябва да прецени дали в контекста на преследваните от нея законни цели дейностите, свързани с игри и залагания, е необходимо да се забранят изцяло или отчасти, или трябва само да бъдат ограничени и за тази цел да се предвидят повече или по-малко стриктни правила за контрол (вж. Решение по дело Garkalns, посочено по-горе, точка 38 и цитираната съдебна практика). Безспорно е също така, че за разлика от установяването на свободна и ненарушавана конкуренция в рамките на традиционния пазар, въвеждането на такава конкуренция на много специфичния пазар на хазартните игри, тоест между няколко оператора, които биха получили разрешение да провеждат едни и същи хазартни игри, може да доведен до вредоносни последици, свързани с факта, че тези оператори биха си съперничили по изобретателност, за да направят предлагането на услугите си по-привлекателно от това на конкурентите си, и по този начин биха увеличили разходите на потребителите, свързани с играта, както и рисковете от зависимост на последните (вж. в този смисъл Решение от 3 юни 2010 г. по дело Sporting Exchange, C-203/08, Сборник, стр. I-4695 , точка 58). Ето защо следва да се приеме, че отказът да се предостави преходен период в случай на несъвместимост на националната правна уредба с членове 43 ЕО и 49 ЕО не води непременно до задължение за съответната държавата членка да либерализира пазара на хазартни игри, ако стигне до извода, че подобна либерализация не е съвместима с равнището на защита на потребителите и на обществения ред, което тази държава членка възнамерява да осигури. Всъщност при сегашното състояние на правото на Съюза за държавите членки остава отворена реформата на съществуващия монопол с цел да го приведат в съответствие с разпоредбите на Договора, като по-специално го подложат на ефективен и стриктен контрол от страна на публичните органи. Във всеки случай, ако съответната държава членка трябва да приеме, че реформа на съществуващия монопол с цел да го приведе в съответствие с разпоредбите на Договора не е мислима и че либерализацията на пазара на хазартни игри отговаря по-добре на равнището на защита на потребителите и на обществения ред, които тя възнамерява да осигури, тя ще бъде длъжна да спазва основните норми на Договорите, и по-специално членове 43 ЕО и 49 ЕО, принципите на равенство и на недопускане на дискриминация поради гражданство, както и произтичащото от тях задължение за прозрачност (вж. в този смисъл Решение по дело Costa и Cifone, посочено по-горе, точка 54 и цитираната съдебна практика). В такъв случай въвеждането в тази държава членка на режим на предварително административно разрешение, що се отнася до предлагането на определени видове хазартни игри, трябва да се основава на обективни, недискриминационни и предварително известни критерии, така че да регламентира упражняването на правото на преценка на националните органи, за да не може същото да се използва по произволен начин (вж. в този смисъл Решение от 8 септември 2010 г. по дело Carmen Media Group, C-46/08, Сборник, стр. I-8149 , точка 90, както и Решение по дело Costa и Cifone, посочено по-горе, точка 56 и цитираната съдебна практика). Предвид тези съображения на третата част на третия въпрос следва да се отговори, че при обстоятелства като разглежданите в главните производства компетентните национални органи могат да преценят подадените пред тях заявления за разрешение за организиране на хазартни игри в зависимост от равнището на защита на потребителите и на обществения ред, което те възнамеряват да осигурят, но въз основа на обективни и недискриминационни критерии. По съдебните разноски С оглед на обстоятелството, че за страните по главното производство настоящото дело представлява отклонение от обичайния ход на производството пред запитващата юрисдикция, последната следва да се произнесе по съдебните разноски. Разходите, направени за представяне на становища пред Съда, различни от тези на посочените страни, не подлежат на възстановяване. По изложените съображения Съдът (четвърти състав) реши: 1) Членове 43 ЕО и 49 ЕО трябва да се тълкуват в смисъл, че не допускат национална правна уредба като разглежданата в главните производства, която предоставя изключителното право да развива, управлява, организира и провежда хазартни игри на една-единствена организация, когато, от една страна, тази правна уредба не отговаря в действителност на грижата да се намалят възможностите за игра и да се ограничат дейностите в тази област по последователен и систематичен начин, а от друга страна, когато публичните органи не осигуряват стриктен контрол върху разрастването на сектора на хазартните игри (само доколкото е необходим за борбата със свързаната с тези игри престъпност), като запитващата юрисдикция следва да провери дали всичко посочено е налице. 2) В случай на несъвместимост на националната правна уредба в областта на организирането на хазартни игри с разпоредбите на Договора относно свободното предоставяне на услуги и свободата на установяване националните органи не могат да се въздържат през преходен период от разглеждане на заявления като тези по главните производства, които се отнасят до предоставянето на разрешения в сектора на хазартните игри. 3) При обстоятелства като разглежданите в главните производства компетентните национални органи могат да преценят подадените пред тях заявления за разрешение за организиране на хазартни игри в зависимост от равнището на защита на потребителите и на обществения ред, което те възнамеряват да осигурят, но въз основа на обективни и недискриминационни критерии. Подписи ( *1 )   Език на производството: гръцки.

61989CJ0353

de

1 Die Kommission der Europäischen Gemeinschaften hat mit Klageschrift, die am 17. November 1989 bei der Kanzlei des Gerichtshofes eingegangen ist, gemäß Artikel 169 EWG-Vertrag Klage erhoben auf Feststellung, daß das Königreich der Niederlande dadurch gegen seine Verpflichtungen aus Artikel 59 EWG-Vertrag verstossen hat, daß es die landesweit tätigen Sendeanstalten verpflichtet hat, ihre Aufträge ganz oder zum Teil an ein niederländisches Unternehmen zu vergeben, und daß es die Übertragung von Programmen aus anderen Mitgliedstaaten, die speziell für das niederländische Publikum bestimmte Werbemitteilungen enthalten, in den Niederlanden beschränkt hat. 2 Die Kommission beanstandet zwei voneinander unabhängige Maßnahmen: Die erste bezieht sich auf die den in den Niederlanden niedergelassenen landesweit tätigen Sendeanstalten auferlegte Verpflichtung, ihre Programme ganz oder zum Teil von einem niederländischen Unternehmen herstellen zu lassen; die zweite betrifft die Voraussetzungen, unter denen Programme aus anderen Mitgliedstaaten, die speziell für das niederländische Publikum bestimmte Werbemitteilungen enthalten, per Kabel übertragen werden dürfen. Diese beiden Maßnahmen sind im niederländischen Gesetz vom 21. April 1987 zur Regelung der Verbreitung von Hörfunk- und Fernsehprogrammen, der Hörfunk- und Fernsehgebühren und der Beihilfen für Presseorgane (Staatsblad Nr. 249 vom 4. Juni 1987; im folgenden: Mediawet) enthalten. 3 Durch die Mediawet soll ein pluralistisches und nichtkommerzielles Hörfunk- und Fernsehwesen geschaffen werden. Nach den Artikeln 31 und 34 des Gesetzes wird die für die Ausstrahlung von Programmen im landesweiten Hörfunk oder Fernsehen verfügbare Sendezeit von dem mit der Aufsicht über die Durchführung der Mediawet betrauten Organ, dem Commissariaat voor de Media, grösstenteils sogenannten Sendevereinen (omröpverenigingen) zugeteilt. Bei diesen handelt es sich um rechtsfähige Zusammenschlüsse von Radiohörern oder Fernsehzuschauern, die die bedeutendsten geistigen Strömungen der niederländischen Gesellschaft repräsentieren. 4 Den Sendeanstalten steht es grundsätzlich völlig frei, selbst Sendungen herzustellen. Sie sind jedoch - bei Fernsehsendungen in geringerem Maß als bei Hörfunksendungen - verpflichtet, sich der technischen Mittel (Aufnahmestudios, Werkstätten für Bühnenbilder, Techniker usw.) einer Aktiengesellschaft niederländischen Rechts, des Nederlandse Omröpproduktie Bedrijf (im folgenden: Bedrijf), zu bedienen. 5 Diese Verpflichtung ergibt sich aus Artikel 61 der Mediawet, der folgendes bestimmt: "Um die Erhaltung der Produktionsmittel sicherzustellen, sind die Anstalten, die Sendezeit für landesweite Sendungen erhalten haben, verpflichtet, jedes Jahr die gesamten ihnen gemäß den Artikeln 101 und 102 für den Hörfunkbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge und einen durch Verordnung festgesetzten Prozentsatz der ihnen für den Fernsehbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge beim Bedrijf auszugeben." 6 Die in dieser Vorschrift genannten Artikel 101 und 102 beziehen sich hauptsächlich auf die von den Radiohörern oder Fernsehzuschauern zu zahlenden Gebühren, die das Commissariaat voor de Media den Sendeanstalten zur Verfügung stellt. 7 Artikel 154 der Mediawet bestimmt ausserdem, daß der in Artikel 61 genannte Prozentsatz für den Fernsehbetrieb 75 % beträgt. 8 Die zweite der von der Kommission beanstandeten Maßnahmen ist in Artikel 66 der Mediawet niedergelegt. Dieser Artikel regelt die Übertragung von vom Ausland aus gesendeten Hörfunk- oder Fernsehprogrammen per Kabel in den Niederlanden. Er bestimmt: "1) Der Betreiber einer Kabelrundfunkeinrichtung kann a) die Programme senden, die von einer ausländischen Sendeanstalt mit Hilfe eines Rundfunksenders ausgestrahlt werden und am Ort der Kabelrundfunkeinrichtung mit einer dort gebräuchlichen Einzelantenne meistens in ausreichender Qualität unmittelbar empfangen werden können; b) andere als die unter Buchstabe a genannten Programme senden, die in Übereinstimmung mit den dort geltenden Rechtsvorschriften von einer ausländischen Sendeanstalt oder einer Gruppe solcher Anstalten als Rundfunkprogramme gesendet werden. Enthalten diese Programme Werbemitteilungen, so ist deren Sendung nur zulässig, wenn sie von einer besonderen juristischen Person erstellt werden, eindeutig als Werbemitteilungen erkennbar sind, sich deutlich von den anderen Teilen des Programms unterscheiden und nicht an Sonntagen gesendet werden und wenn ferner die für die Sendung von Werbemitteilungen verwendete Sendezeit höchstens 5 % der gesamten Sendezeit beträgt, die Sendeanstalt den Erfordernissen des Artikels 55 Absatz 1 entspricht und die Erträge in vollem Umfang für die Durchführung des Programms verwendet werden. Ist den vorstehend genannten Erfordernissen jedoch nicht Genüge getan, so ist die Sendung eines solchen Programms auch zulässig, wenn die darin enthaltenen Werbemitteilungen nicht speziell für das niederländische Publikum bestimmt sind; ... 2) Für die Anwendung von Absatz 1 Buchstabe b wird eine Werbemitteilung auf jeden Fall als speziell für das niederländische Publikum bestimmt angesehen, wenn sie in oder unmittelbar nach einem Programmteil oder zusammenhängenden Ganzen von Programmteilen gesendet wird, in dem niederländische Untertitel oder ein Teil in niederländischer Sprache vorkommen. 3) Der zuständige Minister kann eine Befreiung von dem in Absatz 1 Buchstabe b niedergelegten Verbot in bezug auf Rundfunkprogramme erteilen, die in Belgien gesendet werden und für das niederländischsprachige Publikum in Belgien bestimmt sind." 9 Nach dem in dieser Vorschrift genannten Artikel 55 Absatz 1 dürfen "Anstalten, die Sendezeit erhalten haben", grundsätzlich "nicht Dritten zur Gewinnerzielung dienen". 10 Wegen weiterer Einzelheiten des Sachverhalts, des Verfahrensablaufs und des Vorbringens der Parteien wird auf den Sitzungsbericht verwiesen. Der Akteninhalt wird im folgenden nur insoweit wiedergegeben, als die Begründung des Urteils dies erfordert. Zum Anwendungsbereich des Artikels 59 EWG-Vertrag 11 Die Kommission ist der Auffassung, daß die beiden Maßnahmen des Königreichs der Niederlande gegen den in Artikel 59 EWG-Vertrag niedergelegten Grundsatz des freien Dienstleistungsverkehrs verstießen. Die niederländische Regierung macht dagegen geltend, diese Maßnahmen seien in vollem Umfang gerechtfertigt. 12 Da also der Anwendungsbereich dieses Artikels im Streit ist, sind dessen Umfang und Grenzen zu bestimmen. 13 Nach Artikel 59 Absatz 1 sind die Beschränkungen des freien Dienstleistungsverkehrs innerhalb der Gemeinschaft für Angehörige der Mitgliedstaaten, die in einem anderen Staat der Gemeinschaft als demjenigen des Leistungsempfängers ansässig sind, während der Übergangszeit schrittweise aufzuheben. 14 In diesem Zusammenhang ist es ständige Rechtsprechung des Gerichtshofes (siehe zuletzt Urteile vom 26. Februar 1991 in der Rechtssache C-154/89, Kommission/Frankreich, Slg. 1991, I-659, Randnr. 12, in der Rechtssache C-180/89, Kommission/Italien, Slg. 1991, I-709, Randnr. 15, und in der Rechtssache C-198/89, Kommission/Griechenland, Slg. 1991, I-727, Randnr. 16), daß Artikel 59 EWG-Vertrag in erster Linie die Beseitigung jeglicher Diskriminierung des Erbringers von Dienstleistungen aufgrund seiner Staatsangehörigkeit oder des Umstands verlangt, daß er in einem anderen Mitgliedstaat als demjenigen ansässig ist, in dem die Dienstleistung erbracht werden soll. 15 Wie der Gerichtshof in seinem Urteil vom 26. April 1988 in der Rechtssache 352/85 (Bond van Adverteerders, Slg. 1988, 2085, Randnrn. 32 und 33) festgestellt hat, lassen sich innerstaatliche Vorschriften, die nicht unterschiedslos auf alle Dienstleistungen ohne Rücksicht auf deren Ursprung anwendbar sind, mit dem Gemeinschaftsrecht nur dann vereinbaren, wenn sie unter eine ausdrücklich abweichende Bestimmung, wie zum Beispiel Artikel 56 EWG-Vertrag, fallen. Aus diesem Urteil (Randnr. 34) geht ausserdem hervor, daß wirtschaftliche Ziele keine Gründe der öffentlichen Ordnung im Sinne dieses Artikels sein können. 16 Solange die für Dienstleistungen geltenden Vorschriften nicht harmonisiert sind und noch nicht einmal eine Gleichwertigkeitsregelung erlassen worden ist, können Behinderungen der vom EWG-Vertrag in diesem Bereich garantierten Freiheit zweitens daher rühren, daß innerstaatliche Vorschriften, die alle im Inland ansässigen Personen erfassen, auf im Gebiet eines anderen Mitgliedstaats ansässige Erbringer von Dienstleistungen angewandt werden, die bereits den Rechtsvorschriften dieses Mitgliedstaats genügen müssen. 17 Nach ständiger Rechtsprechung (siehe zuletzt die bereits angeführten Urteile vom 26. Februar 1991, Kommission/Frankreich, Randnr. 15, Kommission/Italien, Randnr. 18, und Kommission/Griechenland, Randnr. 18) fallen derartige Hemmnisse unter Artikel 59, sofern die Anwendung der innerstaatlichen Rechtsvorschriften auf ausländische Erbringer von Dienstleistungen nicht durch zwingende Gründe des Allgemeininteresses gerechtfertigt ist oder den Erfordernissen, die diesen Rechtsvorschriften zugrunde liegen, bereits durch die Vorschriften Genüge getan ist, die für diese Erbringer von Dienstleistungen in dem Mitgliedstaat gelten, in dem sie ansässig sind. 18 In diesem Zusammenhang gehören zu den vom Gerichtshof bereits anerkannten zwingenden Gründen des Allgemeininteresses die zum Schutz der Empfänger von Dienstleistungen bestimmten Berufsregeln (Urteil vom 18. Januar 1979 in den Rechtssachen 110/78 und 111/78, Van Wesemäl, Slg. 1979, 35, Randnr. 28), der Schutz des geistigen Eigentums (Urteil vom 18. März 1980 in der Rechtssache 62/79, Coditel, Slg. 1980, 881), der Schutz der Arbeitnehmer (Urteil vom 17. Dezember 1981 in der Rechtssache 179/80, Webb, Slg. 1981, 3305, Randnr. 19; Urteil vom 3. Februar 1982 in den Rechtssachen 62/81 und 63/81, Seco, Slg. 1982, 223, Randnr. 14; Urteil vom 27. März 1990 in der Rechtssache C-113/89, Rush Portugüsa, Slg. 1990, I-1417, Randnr. 18), der Schutz der Verbraucher (Urteile vom 4. Dezember 1986 in den Rechtssachen 220/83, Kommission/Frankreich, Slg. 1986, 3663, Randnr. 20, 252/83, Kommission/Dänemark, Slg. 1986, 3713, Randnr. 20, 205/84, Kommission/Deutschland, Slg. 1986, 3755, Randnr. 30, 206/84, Kommission/Irland, Slg. 1986, 3817, Randnr. 20; Urteile vom 26. Februar 1991, Kommission/Italien, a. a. O., Randnr. 20 und Kommission/Griechenland, a. a. O., Randnr. 21), die Erhaltung des nationalen historischen und künstlerischen Erbes (Urteil vom 26. Februar 1991, Kommission/Italien, a. a. O., Randnr. 20), die Aufwertung der archäologischen, historischen und künstlerischen Reichtümer und die bestmögliche Verbreitung von Kenntnissen über das künstlerische und kulturelle Erbe eines Landes (Urteile vom 26. Februar 1991, Kommission/Frankreich, a. a. O., Randnr. 17, und Kommission/Griechenland, a. a. O., Randnr. 21). 19 Schließlich muß die Anwendung von innerstaatlichen Vorschriften auf in anderen Mitgliedstaaten ansässige Erbringer von Dienstleistungen nach ständiger Rechtsprechung geeignet sein, die Verwirklichung des mit ihnen angestrebten Ziels zu gewährleisten, und darf nicht über das zur Erreichung dieses Ziels Erforderliche hinausgehen; das gleiche Ergebnis darf mit anderen Worten nicht durch weniger einschneidende Regelungen erreichbar sein (siehe zuletzt die Urteile vom 26. Februar 1991, Kommission/Frankreich, a. a. O., Randnrn. 14 und 15, Kommission/Italien, a. a. O., Randnrn. 17 und 18, und Kommission/Griechenland, a. a. O., Randnrn. 18 und 19). 20 Anhand der genannten Grundsätze sind erstens die den inländischen Sendeanstalten durch Artikel 61 der Mediawet auferlegte Verpflichtung, sich bei der Herstellung ihrer Hörfunk- und Fernsehprogramme der technischen Mittel des Bedrijf zu bedienen, und zweitens die Voraussetzungen zu prüfen, die Artikel 66 Mediawet für die Übertragung von Werbemitteilungen in von anderen Mitgliedstaaten aus gesendeten Hörfunk- und Fernsehprogrammen in den Niederlanden aufstellt. Zu der Verpflichtung, sich bei der Herstellung von Hörfunk- oder Fernsehprogrammen ganz oder zum Teil der technischen Mittel des Bedrijf zu bedienen 21 Die Kommission beanstandet Artikel 61 der Mediawet mit der Begründung, daß er die in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Unternehmen daran hindere, in den Niederlanden niedergelassenen landesweit tätigen Sendeanstalten ihre Dienstleistungen zur Herstellung von Hörfunkprogrammen zu erbringen, und ihre Möglichkeiten, diesen Anstalten zur Herstellung von Fernsehprogrammen ihre Dienstleistungen anzubieten, auf 25 % reduziere. 22 Es ist sogleich festzustellen, daß die durch Artikel 61 der Mediawet getroffene Regelung tatsächlich zu einer Beschränkung des freien Dienstleistungsverkehrs innerhalb der Gemeinschaft im Sinne von Artikel 59 EWG-Vertrag führt. 23 Die allen in einem Mitgliedstaat niedergelassenen landesweit tätigen Sendeanstalten auferlegte Verpflichtung, sich ganz oder zum Teil der von einem inländischen Unternehmen angebotenen technischen Mittel zu bedienen, hindert diese Anstalten nämlich daran, die Dienstleistungen von in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Unternehmen in Anspruch zu nehmen, oder beschränkt jedenfalls ihre entsprechenden Möglichkeiten. Sie hat daher eine Schutzwirkung zugunsten eines im Inland niedergelassenen Dienstleistungsunternehmens und benachteiligt in gleichem Maß in anderen Mitgliedstaaten niedergelassene gleichartige Unternehmen. 24 Die niederländische Regierung macht geltend, diese Vorzugsregelung entfalte ihre beschränkenden Wirkungen in gleichem Maß gegenüber anderen in den Niederlanden niedergelassenen Dienstleistungsunternehmen als dem Bedrijf und gegenüber in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Unternehmen. 25 Dieser Umstand ist keinesfalls geeignet, die Vorzugsregelung, die zugunsten des Bedrijf besteht, vom Anwendungsbereich des Artikels 59 EWG-Vertrag auszuschließen. Ausserdem ist es nicht erforderlich, daß alle Unternehmen eines Mitgliedstaats gegenüber ausländischen Unternehmen bevorzugt sind. Es genügt, daß die geschaffene Vorzugsregelung einem inländischen Erbringer von Dienstleistungen zugute kommt. 26 Die niederländische Regierung macht ausserdem geltend, es sei notwendig, einen harmonischen Übergang von dem früheren Rundfunksystem, in dem die zur Durchführung von Programmen erforderlichen technischen Mittel zum öffentlichen Sektor gehört hätten, zu einem System des freien Wettbewerbs sicherzustellen. Es sei nämlich geboten, erstens die kulturellen Errungenschaften der Vergangenheit zu bewahren und zweitens einen Konkurs des Bedrijf und dadurch verursachte Massenentlassungen zu verhindern. In der mündlichen Verhandlung hat die niederländische Regierung jedoch mitgeteilt, daß die streitige Verpflichtung für Fernsehprogramme mit Wirkung vom 1. Januar 1991 abgeschafft worden sei und für Hörfunkprogramme vom 1. Januar 1992 an wegfallen werde. 27 Zu dem Argument, es sei notwendig, ein System des freien Wettbewerbs schrittweise einzuführen, ist zu bemerken, daß die im EWG-Vertrag vorgesehene Übergangszeit am 31. Dezember 1969 abgelaufen ist und daß die zwingenden Bestimmungen des Artikels 59 EWG-Vertrag mit Ablauf dieses Zeitraums unmittelbar und unbedingt anwendbar geworden sind (siehe Urteil vom 18. Janaur 1979, Van Wesemäl, a. a. O., Randnr. 26). Einem nationalen Gesetzgeber kann es daher nicht gestattet sein, neue Fristen einzuführen. 28 Die kürzlich erfolgten Änderungen der beanstandeten Vorzugsregelung können an der vorstehenden Beurteilung nichts ändern. Zum einen besteht die durch die Mediawet auferlegte Verpflichtung für die Herstellung von Hörfunkprogrammen weiter. Zum anderen ist es ständige Rechtsprechung (siehe zuletzt Urteile vom 30. Mai 1991 in den Rechtssachen C-361/88 und C-59/89, Kommission/Deutschland, Slg. 1991, I-2567, Randnr. 31, und Slg. 1991, I-2607, Randnr. 35), daß der Streitgegenstand bei einer Klage nach Artikel 169 EWG-Vertrag durch die mit Gründen versehene Stellungnahme der Kommission bestimmt wird und daß für die Klage auch dann, wenn der darin gerügte Mangel nach Ablauf der gemäß Artikel 169 Absatz 2 gesetzten Frist behoben wird, noch ein Rechtsschutzinteresse insoweit gegeben ist, als die Grundlage für eine Haftung geschaffen wird, die einen Mitgliedstaat wegen seiner Pflichtverletzung möglicherweise gegenüber anderen Mitgliedstaaten, der Gemeinschaft oder einzelnen trifft. 29 Die niederländische Regierung macht ferner geltend, Ausnahmen von Artikel 59 seien zulässig, wenn sie durch das Allgemeininteresse gerechtfertigt seien. Die streitigen Beschränkungen seien durch zwingende Erfordernisse ihrer Kulturpolitik im Rundfunksektor gerechtfertigt. Diese Politik solle die Meinungsfreiheit der verschiedenen gesellschaftlichen, kulturellen, religiösen und geistigen Strömungen in den Niederlanden schützen, wie sie sich in der Presse, im Hörfunk oder im Fernsehen müsse entfalten können. Der Bedrijf ermögliche dadurch, daß er den verschiedenen landesweit tätigen Sendeanstalten technische Mittel zur Verfügung stelle, den Fortbestand eines pluralistischen und nichtkommerziellen niederländischen Rundfunksystems. Der Bedrijf erfuelle auch kulturelle Aufgaben, wie zum Beispiel dadurch, daß er eine Phonothek und ein Filmarchiv sowie Rundfunkorchester und -chöre unterhalte. Kulturpolitische Gründe wie diese seien aber als Erwägungen des Allgemeininteresses anzusehen, die beschränkende Maßnahmen rechtfertigen könnten, selbst wenn diese wirtschaftlicher Art seien. 30 Zwar kann eine so verstandene Kulturpolitik einen zwingenden Grund des Allgemeininteresses darstellen, der eine Beschränkung des Dienstleistungsverkehrs rechtfertigt. Die Aufrechterhaltung eines pluralistischen Rundfunkwesens, die diese niederländische Politik gewährleisten soll, steht nämlich in einem Zusammenhang mit der durch Artikel 10 der Konvention zum Schutze der Menschenrechte und Grundfreiheiten garantierten Meinungsfreiheit, die zu den von der Gemeinschaftsrechtsordnung geschützten Grundrechten gehört (Urteil vom 14. Mai 1974 in der Rechtssache 4/73, Nold, Slg. 1974, 491, Randnr. 13). 31 Das Königreich der Niederlande geht jedoch dadurch, daß es die landesweit tätigen Sendeanstalten, die die gesellschaftlichen, kulturellen, religiösen und geistigen Strömungen der niederländischen Gesellschaft repräsentieren, dazu verpflichtet, ihre Sendungen ganz oder zum Teil von einem inländischen Unternehmen herstellen zu lassen, über das von ihm verfolgte Ziel des Schutzes der Meinungsfreiheit hinaus. Die Meinungsvielfalt im Rundfunksektor eines Mitgliedstaats kann nämlich in keiner Weise dadurch beeinträchtigt werden, daß den einzelnen landesweit tätigen Sendeanstalten die Möglichkeit gegeben wird, sich an in anderen Mitgliedstaaten ansässige Erbringer von Dienstleistungen zu wenden. Wenn diese Sendeanstalten wirklich daran ein Interesse haben, sich an den Bedrijf zu wenden, ist es, wie die Kommission zu Recht bemerkt hat, nicht erforderlich, sie dazu zu verpflichten. 32 Ausserdem werden die vom Bedrijf erfuellten kulturellen Aufgaben, wie die niederländische Regierung selbst einräumt, in vollem Umfang vom Staat finanziert. Sie haben daher mit der den Sendeanstalten auferlegten Verpflichtung, ihre finanziellen Mittel ganz oder zum Teil beim Bedrijf auszugeben, nichts zu tun und können diese Verpflichtung daher nicht rechtfertigen. 33 Die niederländische Regierung hat sich sodann auf Artikel 90 EWG-Vertrag berufen. Aus dieser Vorschrift leitet sie ab, daß die Mitgliedstaaten bestimmte wirtschaftliche Tätigkeiten in ihrem Hoheitsgebiet dem freien Wettbewerb entziehen können. Im Rahmen des niederländischen Rundfunksystems sei ein solches Monopol durch die bereits dargestellten Gründe des Allgemeininteresses gerechtfertigt, nämlich durch die Erhaltung der Meinungsvielfalt in den Medien, das Interesse der inländischen Sendeanstalten daran, Zugang zu hochwertigen technischen Mitteln zu haben, und die Erfuellung von nicht gewinnbringenden kulturellen Aufgaben durch den Bedrijf. 34 Hierzu genügt die Feststellung, daß Artikel 90 EWG-Vertrag, wie sich aus dem Urteil vom 19. März 1991 in der Rechtssache C-202/88 (Frankreich/Kommission, Slg. 1991, I-1223, Randnr. 22) ergibt, zwar das Vorhandensein von Unternehmen voraussetzt, die über bestimmte besondere oder ausschließliche Rechte verfügen, daß daraus jedoch noch nicht folgt, daß alle besonderen oder ausschließlichen Rechte notwendigerweise mit dem EWG-Vertrag vereinbar sind. Ob letzteres der Fall ist, ist anhand der verschiedenen Vorschriften zu prüfen, auf die Artikel 90 Absatz 1 verweist. 35 Die Beantwortung der Frage, ob ein Mitgliedstaat bestimmte Dienstleistungen dem freien Wettbewerb entziehen kann, hängt folglich davon ab, ob die Beschränkungen des freien Dienstleistungsverkehrs, die dadurch geschaffen würden, durch die oben angeführten Gründe des Allgemeininteresses (Randnrn. 17 und 18) gerechtfertigt sein können. 36 Wie oben (Randnrn. 31 und 32) ausgeführt worden ist, rechtfertigt aber im vorliegenden Fall kein Grund des Allgemeininteresses die bevorzugte Stellung, die die niederländischen Behörden dem Bedrijf eingeräumt haben. 37 Es ist daher festzustellen, daß das Königreich der Niederlande dadurch gegen seine Verpflichtungen aus Artikel 59 EWG-Vertrag verstossen hat, daß es die Anstalten, die Sendezeit für landesweite Rundfunksendungen erhalten haben, dazu verpflichtet hat, die gesamten ihnen für den Hörfunkbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge und einen durch Verordnung festgesetzten Prozentsatz der ihnen für den Fernsehbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge beim Bedrijf auszugeben. Zu den Voraussetzungen, unter denen Werbemitteilungen in von anderen Mitgliedstaaten aus gesendeten Hörfunk- oder Fernsehprogrammen in den Niederlanden übertragen werden dürfen 38 Es ist sogleich festzustellen, daß die Voraussetzungen, unter denen nach Artikel 66 Absatz 1 Buchstabe b Satz 2 der Mediawet Werbemitteilungen in vom Ausland aus gesendeten Hörfunk- oder Fernsehprogrammen in den Niederlanden übertragen werden dürfen, eine doppelte Beschränkung des freien Dienstleistungsverkehrs beinhalten. Zum einen hindern sie die in einem Mitgliedstaat ansässigen Betreiber von Kabelrundfunkeinrichtungen daran, Hörfunk- oder Fernsehprogramme zu übertragen, die von in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Sendeanstalten angeboten werden und diesen Voraussetzungen nicht entsprechen. Zum andern beschränken sie die Möglichkeiten dieser Sendeanstalten, insbesondere für im Empfangsmitgliedstaat niedergelassene Unternehmen speziell für das Publikum dieses Staates bestimmte Werbemitteilungen in ihr Programm aufzunehmen. 39 Wie die Kommission zu Recht ausgeführt hat, gehören die Voraussetzungen, die Artikel 66 der Mediawet aufstellt, zu zwei verschiedenen Gruppen. Es gibt zunächst Voraussetzungen, die sich auf die Struktur der Sendeanstalten beziehen: Diese müssen die Durchführung der Werbung einer von den Programmanbietern unabhängigen juristischen Person übertragen; sie müssen ihre Werbeeinnahmen in vollem Umfang zur Durchführung des Programms verwenden; sie dürfen Dritten nicht zur Gewinnerzielung dienen. Es gibt sodann Voraussetzungen, die sich auf die Werbung selbst beziehen: Sie muß eindeutig als solche erkennbar und von den anderen Programmteilen getrennt sein; sie darf nicht mehr als 5 % der Sendezeit in Anspruch nehmen; sie darf nicht sonntags ausgestrahlt werden. Diese Voraussetzungen sind daher getrennt zu prüfen. A - Zu den Voraussetzungen, die die Struktur der in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Sendeanstalten betreffen 40 Zu den Voraussetzungen, die sich auf die Struktur der in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Sendeanstalten beziehen, führt die niederländische Regierung aus, sie stimmten mit denen überein, die die niederländischen Sendeanstalten zu erfuellen hätten. So entspreche das Erfordernis, daß die Werbemitteilungen von einer von den Programmherstellern getrennten juristischen Person durchgeführt werden müssten, dem nach der Mediawet für inländische Anstalten bestehenden Verbot, kommerzielle Werbung zu senden; die Ausstrahlung dieser Werbung sei der Stiftung für Hörfunk- und Fernsehwerbung (Stichting Etherreclame; im folgenden: STER) vorbehalten. Die den Sendeanstalten der anderen Mitgliedstaaten auferlegte Verpflichtung, Dritten nicht zur Gewinnerzielung zu dienen, solle den nichtkommerziellen Charakter des Rundfunks garantieren, den die Mediawet für die landesweit tätigen Sendeanstalten aufrechterhalten wolle. Schließlich bezwecke das Erfordernis, daß die Werbeeinnahmen zur Durchführung der Programme eingesetzt werden müssten, den Sendern der anderen Mitgliedstaaten Möglichkeiten zu bieten, die denen des niederländischen Systems, in dem der grösste Teil der Werbeeinnahmen der STER die Betriebskosten von Hörfunk und Fernsehen decke, mindestens gleichkämen. 41 Die niederländische Regierung begründet diese Beschränkungen damit, daß sie verhindern sollten, daß die Werbung treibenden Unternehmen, die Werbeaufträge erteilten, einen zu grossen Einfluß auf die Programmgestaltung bekämen, was ihre Kulturpolitik im Rundfunksektor gefährden könnte. 42 Es ist jedoch festzustellen, daß es keinen notwendigen Zusammenhang zwischen einer solchen Kulturpolitik und den die Struktur der ausländischen Sendeanstalten betreffenden Voraussetzungen gibt. Um ein pluralistisches Rundfunkwesen zu sichern, ist es nämlich keineswegs unerläßlich, daß das innerstaatliche Recht den in anderen Mitgliedstaaten niedergelassenen Sendeanstalten vorschreibt, sich dem niederländischen Modell anzupassen, wenn sie Programme ausstrahlen wollen, die für das niederländische Publikum bestimmte Werbemitteilungen enthalten. Wenn die niederländische Regierung diese Vielfalt erhalten will, kann sie sich durchaus darauf beschränken, die Regelung für ihre eigenen Anstalten entsprechend auszugestalten. 43 Voraussetzungen, die sich auf die Struktur von ausländischen Sendeanstalten beziehen, sind daher nicht als objektiv dafür erforderlich anzusehen, das allgemeine Interesse an der Erhaltung eines pluralistischen nationalen Rundfunkwesens zu wahren. B - Zu den die Werbemitteilungen betreffenden Voraussetzungen 44 Nach Meinung der niederländischen Regierung hat entgegen der von der Kommission vertretenen Auffassung weder das Verbot, an bestimmten Tagen Werbemitteilungen zu übertragen, noch die Beschränkung von deren Dauer, noch die Verpflichtung, sie als solche kenntlich zu machen und sie von anderen Programmteilen zu trennen, diskriminierenden Charakter. Die von der STER erbrachten Dienstleistungen seien den gleichen Beschränkungen unterworfen. Die niederländische Regierung verweist in diesem Zusammenhang auf Artikel 39 der Mediawet. Daraus gehe hervor, daß das Commissariaat voor de Media der STER im inländischen Netz verfügbare Sendezeit zuteile und daß diese Zuteilung in der Weise erfolgen müsse, daß die Programme der nationalen Sendeanstalten nicht unterbrochen würden. Ausserdem werde nach dem gleichen Artikel keine Sendezeit an Sonntagen zugeteilt. 45 In diesem Zusammenhang ist zunächst hervorzuheben, daß Beschränkungen der Sendung von Werbemitteilungen, wie zum Beispiel das Verbot der Werbung für bestimmte Erzeugnisse oder an bestimmten Tagen, die Beschränkung der Dauer oder der Häufigkeit dieser Mitteilungen oder Beschränkungen, die verhindern sollen, daß die Radiohörer oder die Fernsehzuschauer die kommerzielle Werbung mit anderen Programmteilen verwechseln, durch zwingende Gründe des Allgemeininteresses gerechtfertigt sein können. Derartige Beschränkungen können vorgeschrieben werden, um die Verbraucher gegen ein Übermaß an kommerzieller Werbung zu schützen oder um im Rahmen der Kulturpolitik eine bestimmte Programmqualität zu erhalten. 46 Sodann ist festzustellen, daß die streitigen Beschränkungen sich nur auf den Markt der speziell für das niederländische Publikum bestimmten Werbemitteilungen beziehen. Dieser Markt war der einzige, der vom Werbeverbot in der Kabelregeling erfasst wurde, das den Anlaß zu den Vorabentscheidungsfragen im Rahmen der Rechtssache Bond van Adverteerders bildete (siehe das Urteil vom 26. April 1988, a. a. O.). Selbst wenn die Werbemitteilungen sich auf Erzeugnisse beziehen, die in den Niederlanden verbraucht werden können, gelten diese Beschränkungen nur dann, wenn diese Mitteilungen in Verbindung mit Programmen in niederländischer Sprache oder mit Programmen mit niederländischen Untertiteln gesendet werden. Diese Beschränkungen können bei Programmen in niederländischer Sprache, die in Belgien für das niederländischsprachige belgische Publikum ausgestrahlt werden, aufgehoben werden. 47 Anders als die Kabelregeling behalten die hier genannten Bestimmungen der Mediawet der STER nicht mehr die Gesamtheit der Einnahmen aus den Werbemitteilungen vor, die speziell für das niederländische Publikum bestimmt sind. Sie beschränken jedoch dadurch, daß sie die Übertragung dieser Mitteilungen reglementieren, den eventuellen Wettbewerb ausländischer Sendeanstalten mit der STER auf diesem Markt. Sie haben damit - sei es auch in geringerem Maß als die Kabelregeling - zur Folge, daß die Einnahmen der STER geschützt werden, und sind daher auf das gleiche Ziel gerichtet wie die frühere Regelung. Wie im Urteil vom 26. April 1988 (Bond van Adverteerders, a. a. O., Randnr. 34) entschieden worden ist, kann dieses Ziel aber keine Beschränkungen des freien Dienstleistungsverkehrs rechtfertigen. 48 Es ist daher festzustellen, daß das Königreich der Niederlande dadurch gegen seine Verpflichtungen aus Artikel 59 EWG-Vertrag verstossen hat, daß es den in seinem Hoheitsgebiet ansässigen Betreibern von Kabelrundfunkeinrichtungen verboten hat, Hörfunk- oder Fernsehprogramme, die speziell für das niederländische Publikum bestimmte Werbemitteilungen enthalten und von im Gebiet eines anderen Mitgliedstaats niedergelassenen Sendeanstalten gesendet werden, zu übertragen, wenn bestimmte Voraussetzungen, die sich auf die Struktur dieser Anstalten oder auf die in ihren Programmen enthaltenen und für das niederländische Publikum bestimmten Werbemitteilungen beziehen, nicht erfuellt sind. Kostenentscheidung Kosten 49 Gemäß Artikel 69 § 2 der Verfahrensordnung ist die unterliegende Partei zur Tragung der Kosten zu verurteilen. Da der Beklagte mit seinem Vorbringen unterlegen ist, sind ihm die Kosten aufzuerlegen. Tenor Aus diesen Gründen hat DER GERICHTSHOF für Recht erkannt und entschieden: 1) Das Königreich der Niederlande hat dadurch gegen seine Verpflichtungen aus Artikel 59 EWG-Vertrag verstossen, daß es die Anstalten, die Sendezeit für landesweite Rundfunksendungen erhalten haben, dazu verpflichtet hat, die gesamten ihnen für den Hörfunkbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge und einen durch Verordnung festgesetzten Prozentsatz der ihnen für den Fernsehbetrieb zur Verfügung gestellten Beträge beim Bedrijf auszugeben, und daß es den in seinem Hoheitsgebiet ansässigen Betreibern von Kabelrundfunkeinrichtungen verboten hat, Hörfunk- oder Fernsehprogramme, die speziell für das niederländische Publikum bestimmte Werbemitteilungen enthalten und von im Gebiet eines anderen Mitgliedstaats niedergelassenen Sendeanstalten gesendet werden, zu übertragen, wenn bestimmte Voraussetzungen, die sich auf die Struktur dieser Anstalten oder auf die in ihren Programmen enthaltenen und für das niederländische Publikum bestimmten Werbemitteilungen beziehen, nicht erfuellt sind. 2) Das Königreich der Niederlande trägt die Kosten des Verfahrens.

62010TJ0150

da

Påstand om annullation af afgørelse truffet den 12. januar 2010 af Første Appelkammer ved Kontoret for Harmonisering i det Indre Marked (Varemærker og Design) (KHIM) (sag R 1812/2008-1) vedrørende en indsigelsessag mellem Telefónica O2 Germany GmbH & Co. OHG og Loopia AB. Konklusion 1) Afgørelse truffet den 12. januar 2010 af Første Appelkammer ved Kontoret for Harmonisering i det Indre Marked (Varemærker og Design) (sag R 1812/2008-1) annulleres. 2) Harmoniseringskontoret bærer sine egne omkostninger og betaler de af Telefónica O2 Germany GmbH & Co. OHG afholdte omkostninger. 3) Harmoniseringskontoret betaler de af Telefónica O2 Germany afholdte nødvendige omkostninger i forbindelse med sagen for Første Appelkammer ved Harmoniseringskontoret. 4) Loopia AB bærer sine egne omkostninger.

62007CJ0069

sl

Neizpolnitev obveznosti države – Nesprejetje predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč, v predpisanem roku (UL L 156, str. 17). Izrek Italijanska republika, s tem da v predpisanem roku ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč, ni izpolnila obveznosti iz člena 6 te direktive. Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

62002CJ0030

cs

Usnesením ze dne 27. prosince 2001 došlým Soudnímu dvoru dne 4. února 2002 položil Tribunal Tributário de Primeira Instância de Lisboa na základě článku 234 ES tři předběžné otázky týkající se výkladu práva Společenství, jímž se řídí vydání bezdůvodného obohacení. Tyto otázky byly vzneseny v rámci sporu mezi Recheio – Cash & Carry SA (dále jen „Recheio”) a Fazenda Pública/Registo Nacional de Pessoas Colectivas (Daňová správa/vnitrostátní rejstřík právnických osob) ve věci vrácení poplatků za zápis, které Recheio zaplatila na základě čl. 3 odst. 4 sazebníku poplatků vnitrostátního rejstříku právnických osob schváleného vyhláškou č. 366/89 ze dne 22. května 1989 ( Diário da República I, částka A, č. 117 ze dne 22. května 1989). Spor v původním řízení a právní rámec Notářským zápisem sepsaným v Lisabonu dne 5. listopadu 1997 Recheio zvýšila svůj základní kapitál ze 100 000 000 PTE na 1 000 000 000 PTE. Dne 4. března 1998 nechala zapsat toto zvýšení kapitálu do národního rejstříku právnických osob. Byla na ní požadována a tentýž den zaplatila částku 2 251 000 PTE, jakožto poplatek za zápis na základě čl. 3 odst. 4 sazebníku poplatků národního rejstříku právnických osob. Dne 11. července 2001 podala Recheio k Tribunal Tributário de Primeira Instância de Lisboa žalobu na vrácení částky 2 250 000 PTE. Uplatnila, že výběr poplatků byl proveden v rozporu s právem Společenství, zvláště s čl. 10 písm. c) a čl. 12 odst. 1 písm. e) směrnice Rady 69/335/EHS ze dne 17. července 1969 o nepřímých daních z kapitálových vkladů (Úř. věst. L 249, s. 25). Recheio založila tuto žalobu na judikatuře Soudního dvora, podle které jsou poplatky dlužné za zápis zvýšení základního kapitálu kapitálové společnosti do vnitrostátního rejstříku právnických osob, pokud jsou daní ve smyslu směrnice, v zásadě zakázány na základě čl. 10 písm. c) směrnice 69/335 (viz zvláště rozsudky ze dne 29. září 1999, Modelo, C-56/98, Recueil, s. I-6427 a ze dne 26. září 2000, IGI, C-134/99, Recueil, s. I-7717, bod 25). Tribunal Tributário de Primeira Instância žalobu Recheio překvalifikoval na žalobu na zrušení. Tato žaloba měla být podle něj podána ve lhůtě 90 dnů od „uplynutí lhůty stanovené pro dobrovolné zaplacení poplatku” na základě použití článku 123 Código de Processo Tributário (zákoník daňového řízení, dále jen „CPT”), který byl zaveden vládním nařízením s mocí zákona č. 154/91 ze dne 23. dubna 1991 ( Diário da República I, částka A, č. 94, ze dne 23. dubna 1991), kterému nyní odpovídá článek 102 Código de Procédimento e Processo Tributário (zákoník daňového řízení a daňového řízení sporného, dále jen „CPPT”), který byl zaveden vládním nařízením s mocí zákona č. 433/99 ze dne 26. října 1999 ( Diário da República I, částka A, č. 250, ze dne 26. října 1999) a změněn zákonem č.15/2001 ze dne 5. června 2001 ( Diário da República I, částka A, č. 130 ze dne 5. června 2001). Tribunal Tributário de Primeira Instância uvedl, že lhůta 90 dnů pro podání žaloby na zrušení by neměla být na jedné straně méně příznivá než lhůty použitelné na žaloby na vrácení založené na vnitrostátním právu, ani na druhé straně prakticky znemožňovat nebo nadměrně ztěžovat výkon práv přiznaných právním řádem Společenství. Shledal, že předmětná lhůta se použije na každé zúčtování daňových příjmů, ať je stanoveno právem Společenství nebo vnitrostátním právem. V této souvislosti rozhodl Tribunal Tributário de Primeira Instância de Lisboa přerušit řízení a položit Soudnímu dvoru následující předběžné otázky: „1) Brání právo Společenství tomu, aby členský stát stanovil pro účely žalob na vrácení poplatků vybraných v rozporu s právem Společenství promlčecí lhůtu 90 dnů od uplynutí lhůty pro dobrovolné zaplacení, neboť výkon práva na vrácení je tak nadměrně ztížen? 2) V případě kladné odpovědi, jaká minimální lhůta musí být považována za slučitelnou s tímto zákazem jakéhokoli nadměrného ztížení? 3) Nebo jaká jsou hlediska, na základě kterých má být tato lhůta stanovena?” K návrhu na znovuotevření řízení Návrhem došlým kanceláři Soudního dvora dne 23. ledna 2004 žádala Recheio znovuotevření ústní části řízení po přednesení stanoviska generálního advokáta. Recheio uplatňuje, že generální advokát založil své stanovisko na zjevně nesprávném výkladu portugalského práva, podle kterého předmětná promlčecí lhůta nebyla 90 dnů, ale 5 a půl měsíce. V tomto ohledu je třeba připomenout, že Soudní dvůr může z úřední povinnosti nebo na návrh generálního advokáta nebo také na návrh účastníků řízení nařídit znovuotevření ústní části řízení v souladu s článkem 61 svého jednacího řádu, jestliže má za to, že potřebuje další vysvětlení nebo že věc musí být rozhodnuta na základě tvrzení, které nebylo mezi účastníky řízení projednáno (viz zejména rozsudek ze dne 18. června 2002, Philips, C-299/99, Recueil, s. I-5475, bod 20; rozsudek ze dne 7. listopadu 2002, Hirschfeldt v. AEE, C-184/01 P, Recueil, s. I-10173, bod 30, a rozsudek ze dne 13. listopadu 2003, Schilling a Fleck-Schilling, C-209/01, dosud nezveřejněný ve Sbírce rozhodnutí, bod 19). Vzhledem k tomu, že žádný z těchto dvou případů nevystihuje projednávanou věc, Soudní dvůr má za to, že není namístě v projednávané věci nařídit znovuotevření ústní části řízení. V důsledku toho je třeba zamítnout návrh na znovuotevření ústní části řízení. K předběžným otázkám Těmito otázkami, které je třeba přezkoumat společně, se postupující soud v podstatě táže, zda zásada efektivity práva Společenství brání, pokud jde o žádost o vrácení poplatku vybraného v rozporu s právem Společenství, stanovení prekluzivní lhůty 90 dnů od uplynutí lhůty pro dobrovolné zaplacení tohoto poplatku. Je vhodné připomenout, že členské státy jsou v zásadě povinny vrátit poplatky vybrané v rozporu s právem Společenství (viz rozsudek ze dne 14. ledna 1997, Comateb a další, C-192/95 až C-218/95, Recueil, s. I-165, bod 20). V tomto ohledu Soudní dvůr také několikrát uvedl, že problém vracení neoprávněně zaplacených poplatků je v různých členských státech vyřešen různě, a dokonce i v rámci téhož státu podle různých druhů předmětných daní a poplatků. V některých případech jsou námitky nebo žádosti tohoto druhu zákonem podrobeny procesním podmínkám a lhůtám, pokud jde jak o stížnosti zaslané daňové správě, tak o soudní žaloby. V jiných případech musí být žádosti o vrácení neoprávněně uloženého poplatku podány k obecným soudům zejména formou žalob na vydání bezdůvodného obohacení s tím, že tyto žaloby mohou být podány v různě dlouhých lhůtách, v některých případech během obecné promlčecí lhůty (viz zvláště rozsudek ze dne 9. února 1999, Dilexport, C-343/96, Recueil, s. I-579, bod 24). Tato rozdílnost vnitrostátních systémů vyplývá zejména z neexistence právních předpisů Společenství v oblasti vracení neoprávněně vybraných vnitrostátních poplatků. V takové situaci totiž přísluší vnitrostátnímu právnímu řádu každého členského státu, aby určil příslušné soudy a upravil procesní podmínky soudních řízení určených k zajištění ochrany práv, která procesním subjektům vyplývají z práva Společenství, za předpokladu, že tyto podmínky nejsou na jedné straně méně příznivé než ty, které se týkají obdobných řízení na základě vnitrostátního práva (zásada rovnocennosti), a že na druhé straně v praxi neznemožňují nebo nadměrně neztěžují výkon práv přiznaných právním řádem Společenství (zásada efektivity) (viz zvláště rozsudek ze dne 15. září 1998, Edis, C-231/96, Recueil, s. I-4951, bod 34). Pokud jde o tuto posledně uvedenou zásadu, Soudní dvůr uznal, že stanovení přiměřených prekluzivních lhůt pro podání žaloby v zájmu právní jistoty, která chrání zároveň dotyčného poplatníka i dotyčnou správu (výše uvedený rozsudek Edis, bod 35), není v rozporu s právem Společenství. Článek 123 CPT, nahrazený čl. 102 odst. 1 písm. a) CPPT v daném případě předvídá pro podání žaloby na zrušení předpisu stanovícího poplatek prekluzivní lhůtu 90 dnů od dobrovolného zaplacení tohoto poplatku. Je sice pravda, že výše uvedený rozsudek Edis se týkal prekluzivní lhůty tří let od data zaplacení poplatku, tedy lhůty podstatně delší, než je předmětná lhůta ve věci v původním řízení, avšak z tohoto rozsudku a z ustálené judikatury Soudního dvora rovněž vyplývá, že členské státy mohou stanovit pro vydání bezdůvodného obohacení různě dlouhé lhůty za předpokladu, že neznemožňují nebo nadměrně neztěžují výkon práv přiznaných právním řádem Společenství. V daném případě lhůta 90 dnů od uplynutí lhůty pro dobrovolné zaplacení poplatku musí být považována za dostatečně dlouhou pro to, aby umožnila daňovému poplatníkovi rozhodnout se za úplné znalosti věci, zda podá žalobu na zrušení, a shromáždit za tímto účelem všechny nezbytné skutkové a právní poznatky. Jak vyplývá z bodu 41 stanoviska generálního advokáta, může být tato lhůta kvalifikována jako přiměřená ve srovnání se lhůtami obdobné délky stanovenými v právních řádech několika dalších členských států. Co se týče tvrzení Recheio, podle kterého taková lhůta není přijatelná, neboť Portugalská republika neprovedla směrnici 69/335 v době zúčtování poplatku, ale až dva roky po výše uvedeném rozsudku Modelo, je vhodné uvést, že právo Společenství nezakazuje členskému státu, který náležitě neprovedl směrnici 69/335, namítat proti žalobám na vrácení poplatků vybraných v rozporu s touto směrnicí vnitrostátní prekluzivní lhůtu. Okolnost, že Soudní dvůr vydal rozsudek k žádosti o rozhodnutí o předběžné otázce týkající se výkladu předmětného ustanovení práva Společenství, je krom toho v tomto ohledu v zásadě bezvýznamná (viz zejména výše uvedený rozsudek Edis, body 20 a 47). Co se týče tvrzení Recheio, podle kterého je předmětná lhůta neodůvodněná, neboť daňová správa má k dispozici delší lhůty pro rozhodnutí o zdanění poplatníka, jakož i pro opravu uloženého poplatku bez návrhu, stačí konstatovat, že z této okolnosti nevyplývá, že lhůta 90 dnů, která je předmětem původního řízení, je nedostatečná s ohledem na zásadu efektivity. Lhůty, které má daňová správa k dispozici pro výkon svých daňových pravomocí, krom toho odpovídají obvykle jinému účelu než lhůta pro podání žaloby na zrušení. Vzhledem k výše uvedenému je třeba konstatovat, že vnitrostátní prekluzivní lhůta jako ta, která je předmětem původního řízení, nadměrně neztěžuje nebo ve skutečnosti neznemožňuje výkon práv přiznaných právním řádem Společenství. Za těchto podmínek je namístě odpovědět na otázky položené Tribunal Tributário de Primeira Instância tak, že zásada efektivity práva Společenství nebrání, pokud jde o žádost o vrácení poplatku vybraného v rozporu s právem Společenství, stanovení prekluzivní lhůty 90 dnů od uplynutí lhůty pro dobrovolné zaplacení tohoto poplatku. K nákladům řízení Náklady vynaložené portugalskou vládou a Komisí, které předložily svá vyjádření Soudnímu dvoru, se nenahrazují. Vzhledem k tomu, že řízení má, pokud jde o účastníky původního řízení, povahu incidenčního řízení ve sporu probíhajícím před postupujícím soudem, k rozhodnutí o nákladech řízení je příslušný uvedený soud. Z těchto důvodů SOUDNÍ DVŮR (první senát), o otázkách, které mu byly předloženy Tribunal Tributário de Primeira Instância de Lisboa usnesením ze dne 27. prosince 2001, rozhodl takto: Zásada efektivity práva Společenství nebrání, pokud jde o žádost o vrácení poplatku vybraného v rozporu s právem Společenství, stanovení prekluzivní lhůty 90 dnů od uplynutí lhůty pro dobrovolné zaplacení tohoto poplatku. Jann La Pergola von Bahr Silva de Lapuerta Lenaerts Takto vyhlášeno na veřejném zasedání v Lucemburku dne 17. června 2004. Vedoucí soudní kanceláře Předseda prvního senátu R. Grass P. Jann – Jednací jazyk: portugalština.

62005CJ0447

da

Anmodningerne om præjudiciel afgørelse vedrører gyldigheden af bestemmelserne i kolonne 3 under pos. 8528 i den kombinerede nomenklatur, anført i bilag 11 til Kommissionens forordning (EØF) nr. 2454/93 af 2. juli 1993 om visse gennemførelsesbestemmelser til Rådets forordning (EØF) nr. 2913/92 om indførelse af en EF-toldkodeks (EFT L 253, s. 1, herefter »de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93«). Anmodningerne er blevet indgivet i forbindelse med to tvister vedrørende fjernsynsmodtageres oprindelse, som den franske administration des douanes et droits indirects (myndighed for told og indirekte afgifter, herefter »administration des douanes«) har fastlagt i bindende oplysninger om ikke-præferenceoprindelse (bindende oprindelsesoplysninger, herefter »BOO«), der blev udstedt i 2003 på anmodning af selskabet Thomson Sales Europe, tidligere Thomson Multimedia Sales Europe (herefter »Thomson«) og selskabet Vestel France (herefter »Vestel«). Retsforskrifter EF-toldkodeksen Artikel 24 i afdeling 1 med overskriften »Varers ikke-præferenceoprindelse« under afsnit II, kapitel 2, i Rådets forordning (EØF) nr. 2913/92 af 12. oktober 1992 om indførelse af en EF-toldkodeks (EFT L 302, s, 1, herefter »EF-toldkodeksen«) bestemmer: »En vare, ved hvis fremstilling to eller flere lande har deltaget, har oprindelse i det land, hvor den sidste væsentlige og økonomisk berettigede bearbejdning eller forarbejdning har fundet sted, når denne er foretaget i en dertil udstyret virksomhed og har ført til fremstilling af et nyt produkt eller udgør et vigtigt trin i fremstillingen.« Ifølge EF-toldkodeksens artikel 249 fastsætter Kommissionen for De Europæiske Fællesskaber de nødvendige bestemmelser for anvendelsen af nævnte kodeks. Forordning nr. 2454/93 Artikel 39, stk. 1, i forordning nr. 2454/93 bestemmer: »For de fremstillede varer, som er nævnt i bilag 11, anses en bearbejdning eller forarbejdning, der er anført i kolonne 3 i samme bilag, for en bearbejdning eller forarbejdning, der giver varen oprindelsesstatus efter [EF-told]kodeksens artikel 24.« Bilag 11 til forordning nr. 2454/93 bestemmer: KN-kode Varebeskrivelse Bearbejdning eller forarbejdning af materialer uden oprindelsesstatus, som giver den færdige vare oprindelsesstatus (1) (2) (3) […] ex 8528 […] Fjernsynsmodtagere (undtagen videotunere, teleprojektorer og videomonitorer), også sammenbygget med radiofonimodtagere eller lydoptagere eller ‑gengivere eller videooptagere eller ‑gengivere i et fælles kabinet […] Fremstilling, ved hvilken den ved montering fremkomne værdi og eventuelt ved anvendelse af dele med oprindelsesstatus udgør mindst 45% af den færdige vares pris ab fabrik Når 45%-reglen ikke er overholdt, har apparaterne oprindelse i det land, hvor de dele har oprindelse, hvis pris ab fabrik udgør over 35% af apparaternes pris ab fabrik Hvis 35%-reglen er overholdt i to lande, har apparaterne oprindelse i det land, hvorfra de dele stammer, som udgør den største procentdel Tvisten i hovedsagerne og de præjudicielle spørgsmål Sag C‑447/05 Thomson markedsfører fjernsynsmodtagere i Frankrig, der er fremstillet i Polen ved anvendelse af dele med oprindelse i Polen og andre lande. Billedrøret, der har oprindelse i Korea, repræsenterer 42,43% af en fjernsynsmodtagers pris ab fabrik. De af fjernsynsmodtagernes dele, som har oprindelse i Polen, og den del af fremstillingen, som er udført i Polen, repræsenterer 31,49% af prisen ab fabrik. På Thomsons anmodning har administration des douanes i medfør af EF-toldkodeksens artikel 24 og artikel 34 i forordning nr. 2454/93 samt bilag 11 til denne forordning den 11. juli 2003 udstedt en BOO, som fastslår, at Korea er de omhandlede fjernsynsmodtageres oprindelsesland. Thomson fandt, at de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 var ugyldige, henset til EF-toldkodeksens artikel 24, og anlagde sag ved tribunal d’instance du 7 ème arrondissement de Paris med påstand om ophævelse af denne BOO og om, at det blev fastslået, at Polen var de omhandlede fjernsynsmodtageres oprindelsesland. Tribunal d’instance frifandt administration des douanes ved dom af 8. juni 2004, og Thomson iværksatte appel af denne afgørelse for cour d’appel de Paris. Da cour d’appel er i tvivl om, hvorvidt de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 er gyldige, har retten besluttet at udsætte sagen og forelægge Domstolen følgende præjudicielle spørgsmål: »Er bilag 11 til […] forordning […] nr. 2454/93 […] ugyldigt som stridende mod [EF-toldkodeksens] artikel 24 […], for så vidt som [det] fører til, at en fjernsynsmodtager, som er fremstillet i Polen, under de i sagen beskrevne omstændigheder anses for at have oprindelse i Korea?« Sag C‑448/05 Vestel markedsfører fjernsynsmodtagere i Frankrig, der er fremstillet i Tyrkiet ved anvendelse af dele med oprindelse i Tyrkiet og andre lande. Billedrøret, der har oprindelse i Kina, repræsenterer 43,1141% af en fjernsynsmodtagers pris ab fabrik. De af fjernsynsmodtagernes dele, som har oprindelse i Tyrkiet, og den del af fremstillingen, som er udført i Tyrkiet, repræsenterer 38,47% af prisen ab fabrik. På Vestels anmodning har administration des douanes i medfør af EF-toldkodeksens artikel 24 og artikel 34 i forordning nr. 2454/93 samt bilag 11 til denne forordning den 24. marts 2003 udstedt en BOO, som fastslår, at Kina er de omhandlede fjernsynsmodtageres oprindelsesland. Vestel fandt, at de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 var ugyldige, henset til EF-toldkodeksens artikel 24, og anlagde sag ved tribunal d’instance du 7 ème arrondissement de Paris med påstand om ophævelse af denne BOO og om, at det blev fastslået, at Tyrkiet var de omhandlede fjernsynsmodtageres oprindelsesland. Tribunal d’instance frifandt administration des douanes ved dom af 8. juni 2004, og Vestel iværksatte appel af denne afgørelse for cour d’appel de Paris. Da cour d’appel er i tvivl om, hvorvidt de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 er gyldige, har retten besluttet at udsætte sagen og forelægge Domstolen følgende præjudicielle spørgsmål: »Er bilag 11 til […] forordning […] nr. 2454/93 […] ugyldigt som stridende mod [EF-toldkodeksens] artikel 24 […], for så vidt som [det] fører til, at en fjernsynsmodtager, som er fremstillet i Tyrkiet, under de i sagen beskrevne omstændigheder anses for at have oprindelse i Kina?« Ved kendelse af 7. marts 2006 har Domstolens præsident besluttet at forene sag C‑447/05 og sag C‑448/05 med henblik på den skriftlige forhandling, den mundtlige forhandling og dommen. Om de præjudicielle spørgsmål Med sine spørgsmål ønsker den forelæggende ret oplyst, om de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 er ugyldige, for så vidt som det herved kræves, at den værdi, som fremkommer ved montering og eventuelt ved anvendelse af dele med oprindelsesstatus, udgør mindst 45% af fjernsynsmodtageres pris ab fabrik, for at disse ved deres fremstilling får oprindelse i det land, hvor denne montering finder sted. Sagsøgerne i hovedsagen har i det væsentlige gjort gældende, at ved at anvende et kriterium, som bygger på værditilvæksten, hvilket sagsøgerne betegner som et »kvantitativt« kriterium, der er uforeneligt med de – ifølge sagsøgerne – »kvalitative« kriterier, der anvendes i EF-toldkodeksens artikel 24, har Kommissionen overskredet de beføjelser, som den er blevet tildelt af Rådet for Den Europæiske Union med henblik på at gennemføre de regler, Rådet har fastsat i toldkodeksen. Indledningsvis bemærkes, at spørgsmålet om, hvorvidt de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 er gyldige, er blevet rejst i forbindelse med nationale søgsmål, som anfægter lovligheden af BOO’er vedrørende fjernsynsmodtagere, hvoraf nogle er blevet monteret i Polen og andre i Tyrkiet. De anmodninger, som førte til de pågældende BOO’er, blev fremsat i 2003 af virksomheder, der havde hjemsted i Frankrig, og som ønskede disse apparaters ikke-præferenceoprindelse oplyst, således som den er defineret i henhold til reglerne i EF-kodeksens artikel 22-26. Anmodningerne havde ikke til formål at få oplyst, hvad der var varernes præferenceoprindelse, som defineret i EF-toldkodeksens artikel 27, og tilsigtede således ikke en afklaring af, om nævnte varer var omfattet af en de præferencetoldforanstaltninger, der er fastsat i aftaler, som Det Europæiske Fællesskab har indgået med visse tredjelande eller grupper af lande. Selv om Republikken Polen og Republikken Tyrkiet, da de omtvistede BOO’er blev udstedt, nød særstatus hvad angår de toldmæssige relationer med De Europæiske Fællesskaber, kan denne omstændighed således ikke i sig selv rejse tvivl om relevansen af de af den forelæggende ret stillede spørgsmål. Herved bemærkes for det første, at ifølge EF-toldkodeksens artikel 24 har en vare, ved hvis fremstilling to eller flere lande har deltaget, oprindelse i det land, hvor den sidste væsentlige og økonomisk berettigede bearbejdning eller forarbejdning har fundet sted, når denne er foretaget i en dertil udstyret virksomhed og har ført til fremstilling af et nyt produkt eller udgør et vigtigt trin i fremstillingen. Artikel 24 gentager formuleringen i artikel 5 i Rådets forordning (EØF) nr. 802/68 af 27. juni 1968 om den fælles definition af begrebet varers oprindelse (EFT 1968 I, s. 157), som fandt anvendelse før toldkodeksens ikrafttræden. Domstolen har med hensyn til fortolkningen af denne forordning fastslået, at det følger af forordningens artikel 5, at det afgørende kriterium er den sidste væsentlige bearbejdning eller forarbejdning (dom af 13.12.1989, sag C-26/88, Brother International, Sml. s. 4253, præmis 15). For det andet bemærkes, at EF-toldkodeksens artikel 249 udgør et tilstrækkeligt retsgrundlag for Kommissionen til at vedtage gennemførelsesbestemmelser til denne kodeks (dom af 11.11.1999, sag C-48/98, Söhl & Söhlke, Sml. I, s. 7877, præmis 35). Det fremgår af Domstolens praksis, at Kommissionen er beføjet til at træffe samtlige de foranstaltninger, der er nødvendige eller hensigtsmæssige med henblik på at gennemføre grundforordningen, forudsat at de ikke strider mod grundforordningen eller de af Rådet fastsatte gennemførelsesbestemmelser (jf. dommen i sagen Söhl & Söhlke, præmis 36). Desuden råder Kommissionen ved udøvelsen af de beføjelser, som Rådet har tildelt den til gennemførelse af EF-toldkodeksens artikel 24, over en skønsmargin, som giver den mulighed for at udfylde de abstrakte begreber i bestemmelsen med hensyn til særlige bearbejdninger eller forarbejdninger (jf. dom af 23.3.1983, sag 162/82, Cousin m.fl., Sml. s. 1101, præmis 17). Hvad angår spørgsmålet om, hvorvidt en proces, hvor flere enkeltelementer samles, udgør en væsentlig bearbejdning eller forarbejdning, har Domstolen allerede fastslået, at en sådan samleproces kan anses for egnet til at begrunde oprindelse, når den ud fra en teknisk synsvinkel og i henseende til betegnelsen af den omhandlede vare udgør det væsentlige produktionsstadium, hvorunder formålet med de anvendte enkeltdele konkretiseres, og hvorunder varen bibringes sine særlige egenskaber (dom af 31.1.1979, sag 114/78, Yoshida, Sml. s. 151, og Brother International-dommen, præmis 19). Domstolen har imidlertid fastslået, at i betragtning af antallet af processer, der falder ind under samlebegrebet, er der situationer, hvor en undersøgelse på grundlag af tekniske kriterier ikke kan være bestemmende ved afgørelsen af en vares oprindelse. I disse tilfælde skal værditilvæksten som følge af samlingen tages i betragtning som et supplerende kriterium (Brother International-dommen, præmis 20). Domstolen har bemærket, at kriteriets relevans i øvrigt er blevet bekræftet i den internationale konvention om forenkling og harmonisering af regler om toldbehandling (Kyoto-konventionen), flere af hvis bilag blev godkendt på Fællesskabets vegne ved Rådets afgørelse 77/415/EØF af 3. juni 1977 (EFT L 166, s. 1 og 3), og hvor det i bemærkningerne til regel 3 i tillæg D.1 præciseres, at kriteriet væsentlig forarbejdning i praksis kan udtrykkes ved reglen om den procentvise værditilvækst, såfremt værdien af de anvendte varer eller den opnåede værditilvækst når op på et fastlagt niveau udtrykt i procent (Brother International-dommen, præmis 21). Desuden bemærkes, at Rådet ved afgørelse 94/800/EF af 22. december 1994 om indgåelse på Det Europæiske Fællesskabs vegne af de aftaler, der er resultatet af de multilaterale forhandlinger i Uruguay-rundens regi (1986-1994), for så vidt angår de områder, der hører under Fællesskabets kompetence (EFT L 336, s. 144), bl.a. har godkendt aftalen om oprindelsesregler, der er vedlagt som bilag til slutakten undertegnet i Marrakech den 15. april 1994 (EFT L 336, s. 144), og hvorefter kriteriet om den procentvise værditilvækst kan anvendes ved udarbejdelsen af oprindelsesregler. I denne forbindelse bemærkes, at internationale aftaler, så snart de er trådt i kraft, udgør en integrerende del af Fællesskabets retsorden (jf. bl.a. dom af 10.1.2006, sag C-344/04, IATA og ELFAA, Sml. I, s. 403, præmis 36). Ifølge fast retspraksis skal afledte fællesskabsretlige forskrifter så vidt muligt fortolkes i overensstemmelse med sådanne aftaler (jf. bl.a. dom af 9.1.2003, sag C-76/00 P, Petrotub og Republica mod Rådet, Sml. I, s. 79, præmis 57). Det fremgår af det ovenfor anførte, at Kommissionens valg af værditilvækstkriteriet ikke i sig selv er uforeneligt med EF-toldkodeksens artikel 24, og at anvendelsen af dette kriterium ikke i sig selv kan danne grundlag for at fastslå, at Kommissionen har overskredet sine gennemførelsesbeføjelser i henhold til toldkodeksens artikel 249. Det af sagsøgerne i hovedsagen anførte må forstås således, at sagsøgerne tillige hævder, at inden for den industrielle sektor for fremstilling af fjernsynsmodtagere er situationen således, at undersøgelsen af monteringsprocesser for disse apparater på grundlag af tekniske kriterier kan være afgørende, når en vares oprindelse skal fastlægges, og at dette derfor er til hinder for, at Kommissionen, som i de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93, tager hensyn til værditilvækstkriteriet, der kun er et subsidiært kriterium. Herved bemærkes, at Kommissionen med henblik på anvendelsen af forordning nr. 802/68 vedtog forordning (EØF) nr. 2632/70 af 23. december 1970 om bestemmelse af oprindelsen af radio- og fjernsynsmodtagerapparater (EFT 1971 III, s. 808), hvis bestemmelser, der henviser til værditilvækstkriteriet, i det væsentlige er blevet gentaget i de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93. Ifølge anden betragtning til forordning nr. 2632/70 kan montering af radio- og fjernsynsmodtagerapparater alt efter de færdige apparaters art, de benyttede anlæg og betingelserne, hvorunder monteringen finder sted, være mere eller mindre komplicerede processer. I tredje betragtning til nævnte forordning anføres endvidere, at »med teknikkens nuværende stade inden for denne industrisektor« udgør monteringsprocesserne i sig selv i almindelighed ikke noget vigtigt trin i fremstillingen som nævnt i artikel 5 i forordning nr. 802/68, men forholdet kan i visse tilfælde være et andet, f.eks. når der er tale om apparater med høj ydeevne, eller når der kræves streng kontrol med de anvendte dele, eller når disse processer også omfatter montering af komponenter. I fjerde betragtning til forordning nr. 2632/70 tilføjes, at mangfoldigheden af de processer, der falder ind under begrebet »montering«, gør det umuligt på grundlag af en teknisk målestok at bestemme de tilfælde, i hvilke disse processer udgør et vigtigt trin i fremstillingen; under disse omstændigheder vil det være rigtigt at lægge den værditilvækst, der er fremkommet ved monteringen, til grund. Ovennævnte betragtninger begrunder, at værditilvækstkriteriet i de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 opretholdes. Det påhviler Kommissionen inden for rammerne af sin skønsmæssige beføjelse til at udstede de nødvendige foranstaltninger til gennemførelse af bestemmelserne i EF-toldkodeksen, herunder bestemmelserne om varers oprindelse, at vedtage generelle regler, der af retssikkerhedsmæssige årsager skal tage hensyn til hver industrisektors langsigtede og overordnede situation, og som ikke efterfølgende kan ændres, fordi en konkret virksomhed i denne sektor på et givet tidspunkt befinder sig i en særlig situation. Under disse omstændigheder var det begrundet, at Kommissionen anvendte værditilvækstkriteriet, idet der måtte tages hensyn til mangfoldigheden af de processer, der i den samlede industrisektor falder ind under begrebet montering. I øvrigt bemærkes, at sagsøgerne i hovedsagen i deres skriftlige indlæg selv har understreget, at monteringsprocesserne for de forskellige enkeltdele, der indgår i de i hovedsagen omhandlede apparater, er komplicerede industrielle processer. Desuden kan det ikke på grundlag af de sagsakter, der er fremlagt for Domstolen, antages, at denne proces er den samme for alle producenter af fjernsynsmodtagere. De giver under alle omstændigheder ikke grundlag for at fastslå, at de processer, der i den samlede industrisektor falder ind under begrebet montering, ikke er mangfoldige. I en sådan kontekst indebærer kravet om ensartet anvendelse af toldreglerne på hele Fællesskabets toldområde, at de abstrakte begreber væsentlig bearbejdning eller forarbejdning, som der henvises til i EF-toldkodeksens artikel 24 hvad angår samtlige varer, skal udfyldes af særlige bestemmelser, når der er tale om særlige varer, såsom fjernsynsmodtagere, hvorved der kan tages hensyn til, at fremstillingsprocesserne for disse apparater er meget forskellige. Følgelig kan det ikke skyldes en retlig fejl, at Kommissionen anvender et klart og objektivt kriterium, såsom værditilvækstkriteriet, der gør det muligt at udtrykke, hvad der for denne type komplekst sammensatte varer udgør en væsentlig forarbejdning, som giver disse varer oprindelsesstatus. Den omstændighed, at Kommissionen af de ovennævnte grunde på denne måde har været foranlediget til at udfylde reglerne om fastlæggelse af fjernsynsmodtageres oprindelse ved at anvende værditilvækstkriteriet, indebærer ingenlunde, at dette kriterium i sig selv generelt er strengere end de generelle kriterier, der er anført i EF-toldkodeksens artikel 24, eller at disse produkter nødvendigvis bringes i en mindre gunstig situation end andre, endog sammenlignelige, produkter, som er undergivet disse generelle kriterier eller andre kriterier. Sagsøgerne i hovedsagen kan således ikke med føje anfægte gyldigheden af de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 under henvisning til Domstolens bedømmelse i dommen i sagen Cousin m.fl. af bestemmelser i en forordning, hvor forskelsbehandlingen skyldtes, at der anvendtes væsentligt strengere kriterier ved fastlæggelsen af et produkts oprindelse end ved fastlæggelsen af et andet og sammenligneligt produkts oprindelse. Desuden fremgår det ikke af de for Domstolen fremlagte sagsakter, at det, som hævdet af sagsøgerne i hovedsagen, er vanskeligere at anvende værditilvækstkriteriet end at anvende de generelle begreber, som EF-toldkodeksens artikel 24 henviser til. Sagsøgerne har i denne forbindelse heller ikke fremført, at administration des douanes stødte på nogen som helst vanskeligheder, da den ved behandlingen af de berørtes anmodning om en BOO i det foreliggende tilfælde anvendte værditilvækstkriteriet i de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93. Det er ganske vist korrekt, som anført af sagsøgerne i hovedsagen, at hvis billedrøret fremover altid repræsenterer mindst 35% af en fjernsynsmodtagers pris ab fabrik, vil der være en risiko for, at denne enkeltdels oprindelse som oftest vil bestemme det pågældende apparats oprindelse. Det er imidlertid kun, hvis billedrøret repræsenterer mindst 55% af prisen ab fabrik, at ovennævnte betingelse ikke i noget tilfælde vil kunne opfyldes. De situationer, som er blevet omtalt for den forelæggende ret, indebærer ikke, at denne betingelse ikke vil være opfyldt i nogle af tilfældene. Anvendelsen af de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 har således ikke den virkning, at fjernsynsmodtageres oprindelse sidestilles med billedrørets oprindelse. De pågældende bestemmelser er affattet i generelle vendinger og tillægger ikke en særlig bestanddel af produktet, som f.eks. billedrøret, nogen afgørende betydning ved fastlæggelsen af produktets oprindelse. I modsætning til hvad sagsøgerne i hovedsagen har anført, kan nævnte bestemmelser derfor ikke sammenlignes med bestemmelserne i Yoshida-dommen, der netop tillagde en af bestanddelene af det i denne sag omhandlede produkt en afgørende betydning. Desuden bemærkes, at selv om den situation, som sagsøgerne i hovedsagen har påberåbt sig, skyldes udviklingen inden for teknikkerne til fremstilling af fjernsynsmodtagere, fremgår det, at denne situation under de foreliggende omstændigheder blot er tilfældig, hvorimod udviklingen inden for de nuværende fremstillingsteknikker, f.eks. med hensyn til plasmaskærme, således som det fremgår af bemærkningerne anført under den mundtlige forhandling, i givet fald vil kunne få væsentlig indflydelse på den påståede situation. Følgelig kan denne situation ikke med føje påberåbes for at anfægte anvendelsen af værditilvækstkriteriet. Endelig må det konstateres, at da de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93 kræver, at den værdi, som er opnået ved montering og eventuelt ved anvendelse af dele med oprindelsesstatus, udgør mindst 45% af apparaternes pris ab fabrik, for at de ved deres fremstilling har fået oprindelse i det land, hvor denne montering fandt sted ved anvendelse af materialer hidrørende fra flere lande, fastsætter disse bestemmelser en procentdel, der er tilstrækkelig til at anse disse montageprocesser for at føre til en mærkbar forøgelse af det endelige produkts salgsværdi (jf. i denne retning Brother International-dommen, præmis 22). Herefter synes en procentdel af denne størrelse ikke at være udtryk for en åbenbart fejlagtig bedømmelse. Henset til samtlige de ovenfor anførte betragtninger, skal de stillede spørgsmål besvares med, at gennemgangen heraf intet har frembragt, som kan rejse tvivl om gyldigheden af de omtvistede bestemmelser i bilag 11 til forordning nr. 2454/93. Sagsomkostningerne Da sagernes behandling i forhold til hovedsagernes parter udgør et led i de sager, der verserer for den forelæggende ret, tilkommer det denne at træffe afgørelse om sagsomkostningerne. Bortset fra nævnte parters udgifter kan de udgifter, som er afholdt i forbindelse med afgivelse af indlæg for Domstolen, ikke erstattes. På grundlag af disse præmisser kender Domstolen (Fjerde Afdeling) for ret: 1) Gennemgangen af de stillede spørgsmål har intet frembragt, som kan rejse tvivl om gyldigheden af bestemmelserne i kolonne 3 under pos. 8528 i den kombinerede nomenklatur, anført i bilag 11 til Kommissionens forordning (EØF) nr. 2454/93 af 2. juli 1993 om visse gennemførelsesbestemmelser til Rådets forordning (EØF) nr. 2913/92 om indførelse af en EF-toldkodeks. Underskrifter * Processprog: fransk.

62008CJ0167

pl

Wniosek o wydanie orzeczenia w trybie prejudycjalnym dotyczy wykładni art. 43 ust. 1 rozporządzenia Rady (WE) nr 44/2001 z dnia 22 grudnia 2000 r. w sprawie jurysdykcji i uznawania orzeczeń sądowych oraz ich wykonywania w sprawach cywilnych i handlowych ( Dz.U. 2001, L 12, s. 1 ). Wniosek ten został złożony w ramach sporu między niektórymi wierzycielami Central Bank of Iraq (zwanego dalej „CBI”), mianowicie Draka NK Cables Ltd z siedzibą w Finlandii, AB Sandvik International z siedzibą w Szwecji, VO Sembodja BV z siedzibą w Niderlandach i Parc Healthcare International Ltd. z siedzibą w Irlandii (zwanych dalej„skarżącymi”), a innym wierzycielem CBI, Omnipol Ltd. z siedzibą w Republice Czeskiej (zwanym dalej „Omnipol”) w sprawie postanowienia stwierdzającego wykonalność wydanego przez rechtbank van eerste aanleg te Brussel (sąd pierwszej instancji w Brukseli) zezwalającego na wykonanie wyroku Gerechtshof te Amsterdam (Niderlandy) dotyczącego wierzytelności Omnipol w stosunku do CBI. Ramy prawne Uregulowania wspólnotowe Artykuł 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 stanowi: „Każda ze stron może wnieść środek zaskarżenia od orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności”. Rozporządzenie to zastępuje konwencję z dnia 27 września 1968 r. o jurysdykcji i wykonywaniu orzeczeń sądowych w sprawach cywilnych i handlowych ( Dz.U. 1972, L 299, s. 32 ), zmienioną Konwencją z dnia w sprawie przystąpienia Królestwa Danii, Irlandii i Zjednoczonego Królestwa Wielkiej Brytanii i Irlandii Północnej ( Dz.U. L 304, s. 1 i — tekst ze zmianami — s. 77), Konwencją z dnia w sprawie przystąpienia Republiki Greckiej ( Dz.U. L 388, s. 1 ), Konwencją z dnia w sprawie przystąpienia Królestwa Hiszpanii i Republiki Portugalskiej ( Dz.U. L 285, s. 1 ) oraz Konwencją z dnia w sprawie przystąpienia Republiki Austrii, Republiki Finlandii i Królestwa Szwecji ( Dz.U. 1997, C 15, s. 1 , zwaną dalej „konwencja brukselską”). Artykuł 36 ust. 1 konwencji brukselskiej przewidywał: „Jeżeli zezwolono na wykonanie, dłużnik może wnieść środek zaskarżenia w ciągu miesiąca od doręczenia orzeczenia” [tłumaczenie nieoficjalne, podobnie jak wszystkie cytaty z tej konwencji poniżej]. Artykuł 40 tej konwencji stanowił: „Jeżeli wniosek został oddalony, wnioskodawca może wnieść środek zaskarżenia: […] sąd rozpoznający środek zaskarżenia wysłuchuje dłużnika […]”. Uregulowania krajowe Artykuł 1166 belgijskiego kodeksu cywilnego stanowi: Jednakże wierzyciele mogą wykonywać wszystkie prawa swoich dłużników i korzystać z przysługujących im środków prawnych z wyjątkiem tych o charakterze wyłącznie osobistym. Postępowanie przed sądem krajowym i pytanie prejudycjalne Skarżące i Omnipol są zainteresowane proporcjonalnym rozdziałem kwot należących do CBI. Kwota wierzytelności Omnipol wynosi połowę całkowitej kwoty wierzytelności w stosunku do CBI. Podstawą zgłoszenia tej wierzytelności przez Omnipol jest wyrok Gerechtshof te Amsterdam z dnia 11 grudnia 2003 r. Rechtbank van eerste aanleg te Brussel stwierdził wykonalność tego wyroku na podstawie art. 38 i nast. rozporządzenia Rady nr 44/2001. Skarżące wniosły wspólnie — w ramach „powództwa wierzyciela w stosunku do osoby trzeciej” w rozumieniu art. 1166 belgijskiego kodeksu cywilnego i art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 — zażalenie na to postanowienie stwierdzające wykonalność w celu uniemożliwienia wykonania wyroku Gerechtshof te Amsterdam. W dniu 14 listopada 2005 r. rechtbank van eerste aanleg te Brussel stwierdził niedopuszczalność tego zażalenia, uznając, że nawet jeśli art. 1166 belgijskiego kodeksu cywilnego przyznaje wierzycielom prawo wykonywania wszystkich praw swoich dłużników i korzystania z przysługujących im środków, wierzyciele ci nie mogą być uważani za „strony” w rozumieniu art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001. Procedura stwierdzenia wykonalności wynikająca z tego rozporządzenia przewiduje bowiem zupełny i niezależny system środków zaskarżenia, który nie powinien być uzupełniany przez ustawodawcę krajowego. Skarżące wniosły skargę kasacyjną od tego postanowienia. Podnoszą one, że wierzyciel wykonujący prawa dłużnika w ramach powództwa wierzyciela w stosunku do osoby trzeciej powinien być uważany za „stronę” w rozumieniu art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 ze względu na to, że dłużnik był stroną postępowania toczącego się za granicą. Hof van Cassatie stwierdził, że chociaż rozporządzenie nr 44/2001 ma, jeśli chodzi o środki zaskarżenia, ten sam cel co konwencja brukselska, brzmienie art. 43 ust. 1 tego rozporządzenia różni się od brzmienia analogicznego przepisu zawartego w wymienionej konwencji. Artykuł 36 konwencji brukselskiej przewidywał bowiem, że to dłużnik, przeciwko któremu został wydany wyrok w postępowaniu głównym, może wnieść środek zaskarżenia przeciwko postanowieniu zezwalającemu na jego wykonanie, podczas gdy art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 zapewnia „każdej ze stron” możliwość zaskarżenia orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności tego wyroku. Biorąc pod uwagę tę zmianę w brzmieniu przepisów wspólnotowych, sąd krajowy stwierdził, że nie jest oczywiste, czy nadal aktualna jest wykładnia art. 36 konwencji brukselskiej dokonana przez Trybunał (zob. wyrok z dnia 2 lipca 1985 r. w sprawie 148/84 Deutsche Genossenschaftsbank, Rec. s. 1981 ), zgodnie z którą środek zaskarżenia na postanowienie stwierdzające wykonalność może być wniesiony jedynie przez strony postępowania, w którym wydano zagraniczne orzeczenie, co wyklucza wniesienie środka zaskarżenia przez zainteresowane osoby trzecie na postanowienie stwierdzające wykonalność. W tych okolicznościach Hof van Cassatie postanowił zawiesić postępowanie i zwrócić się do Trybunału z następującym pytaniem prejudycjalnym: „Czy wierzyciela, który wnosi powództwo w imieniu i na rachunek swojego dłużnika należy uznać za stronę w rozumieniu art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001, czyli stronę uprawnioną do wniesienia środka zaskarżenia od orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności, nawet jeżeli formalnie nie uczestniczył on jako strona w postępowaniu, w ramach którego inny wierzyciel tego dłużnika złożył ten wniosek o stwierdzenie wykonalności?”. W przedmiocie pytania prejudycjalnego Stawiając swoje pytanie, sąd krajowy dąży co do zasady do ustalenia, czy art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 należy interpretować w ten sposób, że wierzyciel dłużnika jest uprawniony do wniesienia środka zaskarżenia od orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności, nawet jeżeli formalnie nie uczestniczył on jako strona w postępowaniu, w ramach którego inny wierzyciel tego dłużnika złożył ten wniosek o stwierdzenie wykonalności. W celu udzielenia odpowiedzi na to pytanie należy przypomnieć, że po pierwsze według utrwalonego orzecznictwa przepisy rozporządzenia nr 44/2001 powinny być przedmiotem wykładni autonomicznej, przy odwołaniu się do wprowadzanego przez nie systemu oraz do jego celów (zob. w szczególności wyroki: z dnia 13 lipca 2006 r. w sprawie C-103/05 Reisch Montage, Zb.Orz. s. I-6827 , pkt 29; a także z dnia w sprawie C-372/07 Hassett i Doherty, Zb.Orz. s. I-7403 , pkt 17). Po drugie, w zakresie, w jakim rozporządzenie nr 44/2001 zastępuje obecnie w stosunkach między państwami członkowskimi konwencję brukselską, wykładania dokonana przez Trybunał w odniesieniu do pierwotnych przepisów jest także ważna dla późniejszych przepisów, jako że przepisy konwencji brukselskiej i rozporządzenia nr 44/2001 można uznać za równorzędne. Ponadto z motywu 19 rozporządzenia nr 44/2001 wynika, że należy zapewnić kontynuację wykładni pomiędzy konwencją brukselską a wymienionym rozporządzeniem. W tym względzie sąd krajowy stwierdził, że art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 różni się od brzmienia art. 36 konwencji brukselskiej. Analiza systemu wprowadzonego przez konwencję brukselską w stosunku do systemu wprowadzonego przez rozporządzenie nr 44/2001 wskazuje tymczasem, że brzmienie art. 43 ust. 1 tego rozporządzenia należy porównać nie z brzmieniem art. 36 ust. 1 tej konwencji, ale z art. 36 rozpatrywanym łącznie z art. 40 wymienionej konwencji. Z art. 36 ust. 1 konwencji brukselskiej z jednej strony, a z art. 40 ust. 1 tej konwencji z drugiej strony wynika bowiem, że to albo dłużnik, albo wnioskodawca może wnieść środek zaskarżenia, jeżeli jego wniosek został oddalony. W ten sposób analiza tych dwóch przepisów wskazuje, że każda strona postępowania o stwierdzenie wykonalności ma możliwość wniesienia środka zaskarżenia na orzeczenie stwierdzające wykonalność, co jest równoważne treści art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001, który łączy w ten sposób dwa odrębne postanowienia konwencji brukselskiej. Wynika z tego, że zmiana redakcyjna wniesiona do art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 w stosunku do konwencji brukselskiej nie pociągnęła za sobą żadnej zmiany co do istoty i nie może implikować, że dokonana przez Trybunał wykładania artykułów konwencji brukselskiej dotyczących wykonywania orzeczeń nie mogłaby mieć zastosowania do odpowiednich artykułów rozporządzenia nr 44/2001. W tym względzie Trybunał najpierw orzekł, że zasada pewności prawa w porządku wspólnotowym i cele realizowane przez konwencję brukselską na podstawie art. 220 WE, na którym jest oparta, wymagają jednolitego stosowania we wszystkich państwach członkowskich pojęć i kwalifikacji prawnej ustalonych przez Trybunał w ramach tej konwencji (zob. wyroki: z dnia 14 lipca 1977 r. w sprawach połączonych 9/77 i 10/77 Bavaria Fluggesellschaft, Rec. s. 1517 , pkt 4; a także z dnia w sprawie C-432/93 SISRO, Rec. s. I-2269 , pkt 39). Następnie Trybunał uściślił, że głównym celem konwencji brukselskiej jest uproszczenie procedur w państwie, w którym wniesiono o wykonanie orzeczenia, poprzez ustanowienie uproszczonego, prostego i szybkiego postępowania o stwierdzenie wykonalności z jednoczesnym zapewnieniem dłużnikowi możliwości złożenia środka zaskarżenia (zob. podobnie wyroki: z dnia 2 czerwca 1994 r. w sprawie C-414/92 Solo Kleinmotoren, Rec. s. I-2237 , pkt 20; z dnia w sprawie C-260/97 Unibank, Rec. s. I-3715 , pkt 14). Procedura ta stanowi system autonomiczny i zupełny, niezależny od systemów prawnych umawiających się państw, także jeśli chodzi o środki zaskarżenia (zob. ww. wyrok w sprawie Deutsche Genossenschaftsbank, pkt 16, 17). Wykładnia przepisów, które do tego się odnoszą, powinna być ścisła (zob. ww. wyrok w sprawie SISRO, pkt 35, 39). Wynika z powyższego, że art. 36 konwencji brukselskiej wyłącza środki zaskarżenia na postanowienie stwierdzające wykonalność, które prawo wewnętrzne zapewnia zainteresowanym osobom trzecim (zob. ww. wyrok w sprawie Deutsche Genossenschaftsbank, pkt 17; wyrok z dnia 21 kwietnia 1993 r. w sprawie C-172/91 Sonntag, Rec. s. I-1963 , pkt 33). Zasięg prawa przyznanego na mocy art. 1166 belgijskiego kodeksu cywilnego skarżącym, które według uściślenia dokonanego przez rząd belgijski w toku rozprawy nie mogą być zrównane z dłużnikiem, jest w rezultacie nieistotny. Wreszcie Trybunał przypomniał — w odniesieniu do okoliczności, że konwencja brukselska ogranicza się do uregulowania postępowania o stwierdzenie wykonalności zagranicznych tytułów egzekucyjnych i nie dotyczy rzeczywistego wykonania, które pozostaje poddane prawu krajowemu sądu rozpatrującego sprawę (zob. wyrok z dnia 4 lutego 1988 r. w sprawie 145/86 Hoffmann, Rec. s. 645 , pkt 27) — iż zainteresowane osoby trzecie będą mogły wnieść przeciwko środkom egzekucji przymusowej środki zaskarżenia, którymi dysponują zgodnie z prawem państwa, w którym egzekucja przymusowa jest przeprowadzana (zob. ww. wyrok w sprawie Deutsche Genossenschaftsbank, pkt 18). Stwierdzenia te mogą stosować się w ten sam sposób do rozporządzenia nr 44/2001. Potwierdza je motyw 18 tego rozporządzenia, który odnosi się do środków zaskarżenia na postanowienie stwierdzające wykonalność. Według tego motywu taka możliwość jest bowiem przyznana w sposób wyraźny tylko dłużnikowi i wnioskodawcy. Z powyższego wynika, że art. 43 ust. 1 rozporządzenia nr 44/2001 należy interpretować w ten sposób, że wierzyciel nie jest uprawniony do wniesienia środka zaskarżenia od orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności, jeżeli formalnie nie uczestniczył on jako strona w postępowaniu, w ramach którego inny wierzyciel tego dłużnika złożył ten wniosek o stwierdzenie wykonalności. W przedmiocie kosztów Dla stron postępowania przed sądem krajowym niniejsze postępowanie ma charakter incydentalny, dotyczy bowiem kwestii podniesionej przed tym sądem; do niego zatem należy rozstrzygnięcie o kosztach. Koszty poniesione w związku z przedstawieniem uwag Trybunałowi, inne niż poniesione przez strony postępowania przed sądem krajowym, nie podlegają zwrotowi. Z powyższych względów Trybunał (pierwsza izba) orzeka, co następuje: Artykuł 43 ust. 1 rozporządzenia Rady (WE) nr 44/2001 z dnia 22 grudnia 2000 r. w sprawie jurysdykcji i uznawania orzeczeń sądowych oraz ich wykonywania w sprawach cywilnych i handlowych należy interpretować w ten sposób, że wierzyciel dłużnika nie jest uprawniony do wniesienia środka zaskarżenia od orzeczenia rozstrzygającego o wniosku o stwierdzenie wykonalności, jeżeli formalnie nie uczestniczył on jako strona w postępowaniu, w ramach którego inny wierzyciel tego dłużnika złożył ten wniosek o stwierdzenie wykonalności. Podpisy ( *1 ) Język postępowania: niderlandzki.

61995CJ0253

de

1 Die Kommission der Europäischen Gemeinschaften hat mit Klageschrift, die am 20. Juli 1995 bei der Kanzlei des Gerichtshofes eingegangen ist, gemäß Artikel 169 EG-Vertrag Klage erhoben auf Feststellung, daß die Bundesrepublik Deutschland dadurch gegen ihre Verpflichtungen aus Artikel 189 Absatz 3 EG-Vertrag in Verbindung mit Artikel 44 Absatz 1 der Richtlinie 92/50/EWG des Rates vom 18. Juni 1992 über die Koordinierung der Verfahren zur Vergabe öffentlicher Dienstleistungsaufträge (ABl. L 209, S. 1; im folgenden: die Richtlinie) verstossen hat, daß sie nicht die erforderlichen Rechts- und Verwaltungsvorschriften erlassen hat, um dieser Richtlinie nachzukommen. 2 Gemäß Artikel 44 Absatz 1 Unterabsatz 1 der Richtlinie hatten die Mitgliedstaaten die erforderlichen Rechts- und Verwaltungsvorschriften zu erlassen, um dieser Richtlinie vor dem 1. Juli 1993 nachzukommen, und die Kommission davon unverzueglich zu unterrichten. 3 Da die Kommission keine Mitteilung über von der Bundesrepublik Deutschland zur Umsetzung dieser Richtlinie erlassene Vorschriften erhalten hatte, ersuchte sie die deutsche Regierung am 9. August 1993, sich hierzu innerhalb einer Frist von zwei Monaten zu äussern. 4 Am 5. November 1993 teilte die deutsche Regierung der Kommission unter Beifügung des Entwurfs des Zweiten Gesetzes zur Änderung des Haushaltsgrundsätzegesetzes mit, die Arbeiten zur Umsetzung der Richtlinie seien noch nicht abgeschlossen. Am 27. Dezember 1993 wurde die Kommission dahin gehend informiert, daß dieses Gesetz am 26. November 1993 verabschiedet worden sei. Es setze alle Richtlinien im Bereich des öffentlichen Auftragswesens um und trete am 1. Januar 1994 in Kraft. 5 Am 7. Februar 1994 übersandte die deutsche Regierung der Kommission ferner zwei Entwürfe von Verordnungen zur Ausführung des Haushaltsgrundsätzegesetzes. 6 Auf Ersuchen der Kommission übersandte die Bundesrepublik Deutschland dieser schließlich am 7. April 1994 sowohl den endgültigen Text der Verordnung über die Vergabebestimmungen für öffentliche Aufträge (Vergabeverordnung) als auch den der Verordnung über das Nachprüfungsverfahren für öffentliche Aufträge (Nachprüfungsverordnung). Beide Verordnungen sind am 1. März 1994 in Kraft getreten. 7 Da die Kommission nach der Prüfung dieser Rechtstexte zu dem Schluß kam, daß die zur Sicherstellung der Anwendung der Richtlinie erforderlichen Maßnahmen nicht ergriffen worden seien, übersandte sie der deutschen Regierung am 4. August 1994 eine mit Gründen versehene Stellungnahme mit der Aufforderung, die notwendigen Maßnahmen zu erlassen, um dieser Stellungnahme binnen zwei Monaten nach ihrer Mitteilung nachzukommen. 8 Mit Schreiben vom 29. September 1994 teilte die deutsche Regierung mit, die Vergabeverordnung, die aufgrund des zur Umsetzung aller Gemeinschaftsrichtlinien auf dem Gebiet des öffentlichen Auftragswesens erlassenen Zweiten Gesetzes zur Änderung des Haushaltsgrundsätzegesetzes ergangen sei, sei für Liefer- und Bauaufträge am 1. März 1994 in Kraft getreten; die Einbeziehung der Dienstleistungsaufträge in diese Verordnung befinde sich gegenwärtig im Gesetzgebungsverfahren. Sie verpflichtete sich ferner, der Kommission die geänderte Verordnung unverzueglich nach ihrer Verabschiedung zu übermitteln. 9 Da die Kommission keine weitere Mitteilung erhielt, hat sie die vorliegende Klage erhoben. 10 Die deutsche Regierung bestreitet die Vertragsverletzung nicht. Sie macht jedoch geltend, das Bundesministerium für Wirtschaft habe unmittelbar nach Ablauf der Frist für die Umsetzung der Richtlinie die in Betracht kommenden Vergabestellen darauf hingewiesen, daß für die Vergabe von Dienstleistungsaufträgen ab dem 1. Juli 1993 die Richtlinie unmittelbar anzuwenden sei. 11 Zudem befänden sich die für die Umsetzung der Richtlinie erforderlichen Gesetzesänderungen im Gesetzgebungsverfahren. Es handele sich um die Entwürfe für eine Änderung der Verdingungsordnung für Leistungen und für eine neue Verdingungsordnung für die Vergabe freiberuflicher Leistungen. Ein entsprechender Entwurf zur Änderung der Vergabeverordnung, durch den die beiden Verdingungsordnungen zu Rechtsnormen erhoben würden, sei zur Vorlage an das Bundeskabinett vorbereitet. Die Zustimmung der Bundesländer sei jedoch noch nicht eingeholt worden. 12 Zunächst ist darauf hinzuweisen, daß sich ein Mitgliedstaat nach ständiger Rechtsprechung nicht auf Bestimmungen, Übungen oder Umstände seiner internen Rechtsordnung berufen kann, um die Nichteinhaltung der in einer Richtlinie festgelegten Verpflichtungen und Fristen zu rechtfertigen (siehe z. B. Urteil vom 6. Juli 1995 in der Rechtssache C-259/94, Kommission/Griechenland, Slg. 1995, I-1947, Randnr. 5). 13 Zweitens erfolgt die Durchführung der Gemeinschaftsrichtlinien nach Artikel 189 Absatz 3 des Vertrages dadurch, daß die Mitgliedstaaten hierzu geeignete Maßnahmen ergreifen. Nur unter besonderen Umständen, insbesondere wenn ein Mitgliedstaat nicht die erforderlichen Durchführungsmaßnahmen getroffen hat oder aber die ergriffenen Maßnahmen nicht der betreffenden Richtlinie entsprechen, hat der Gerichtshof dem einzelnen das Recht zuerkannt, sich vor Gericht gegenüber einem Mitgliedstaat, der der Richtlinie nicht nachgekommen ist, auf diese zu berufen. Diese Mindestgarantie, die sich aus dem zwingenden Charakter der Verpflichtung ergibt, die den Mitgliedstaaten nach Artikel 189 Absatz 3 des Vertrages durch die Richtlinien auferlegt ist, kann keinem Mitgliedstaat als Rechtfertigung dafür dienen, daß er sich der Verpflichtung entzieht, rechtzeitig zur Erreichung des Ziels der jeweiligen Richtlinie geeignete Durchführungsmaßnahmen zu ergreifen (siehe insbesondere Urteil vom 11. August 1995 in der Rechtssache C-433/93, Kommission/Deutschland, Slg. 1995, I-2303, Randnr. 24). Dem auf die unmittelbare Wirkung der Richtlinie gestützten Vorbringen der deutschen Regierung kann daher nicht gefolgt werden. 14 Da die Umsetzung der Richtlinie nicht innerhalb der gesetzten Frist erfolgt ist, ist die von der Kommission insoweit erhobene Klage als begründet anzusehen. 15 Folglich ist festzustellen, daß die Bundesrepublik Deutschland dadurch gegen ihre Verpflichtungen aus Artikel 44 Absatz 1 der Richtlinie verstossen hat, daß sie nicht innerhalb der vorgeschriebenen Frist die erforderlichen Rechts- und Verwaltungsvorschriften erlassen hat, um der Richtlinie nachzukommen. Kostenentscheidung Kosten 16 Nach Artikel 69 § 2 der Verfahrensordnung ist die unterliegende Partei auf Antrag zur Tragung der Kosten zu verurteilen. Die Kommission hat beantragt, der Bundesrepublik Deutschland die Kosten aufzuerlegen. Da diese mit ihrem Vorbringen unterlegen ist, sind ihr die Kosten aufzuerlegen. Tenor Aus diesen Gründen hat DER GERICHTSHOF (Fünfte Kammer) für Recht erkannt und entschieden: 1. Die Bundesrepublik Deutschland hat dadurch gegen ihre Verpflichtungen aus Artikel 44 Absatz 1 der Richtlinie 92/50/EWG des Rates vom 18. Juni 1992 über die Koordinierung der Verfahren zur Vergabe öffentlicher Dienstleistungsaufträge verstossen, daß sie nicht die erforderlichen Rechts- und Verwaltungsvorschriften erlassen hat, um dieser Richtlinie nachzukommen. 2. Die Bundesrepublik Deutschland trägt die Kosten des Verfahrens.

62017CJ0341

pt

Com o presente recurso, a República Helénica pede a anulação do Acórdão do Tribunal Geral da União Europeia de 30 de março de 2017, Grécia/Comissão ( T‑112/15 , a seguir acórdão recorrido, EU:T:2017:239 ), pelo qual este negou provimento ao seu recurso da Decisão de Execução da Comissão 2014/950/UE, de 19 de dezembro de 2014, que exclui do financiamento da União Europeia determinadas despesas efetuadas pelos Estados‑Membros a título do Fundo Europeu de Orientação e de Garantia Agrícola (FEOGA), Secção «Garantia», do Fundo Europeu Agrícola de Garantia (FEAGA) e do Fundo Europeu Agrícola de Desenvolvimento Rural (Feader) ( JO 2014, L 369, p. 71 , a seguir «decisão controvertida»). Quadro jurídico Regulamento (CE) n. o 1782/2003 Os considerandos 3, 4, 21 e 24 do Regulamento (CE) n. o 1782/2003 do Conselho, de 29 de setembro de 2003, que estabelece regras comuns para os regimes de apoio direto no âmbito da política agrícola comum e institui determinados regimes de apoio aos agricultores e altera os Regulamentos (CEE) n. o 2019/93, (CE) n. o 1452/2001, (CE) n. o 1453/2001, (CE) n. o 1454/2001, (CE) n. o 1868/94, (CE) n. o 1251/1999, (CE) n. o 1254/1999, (CE) n. o 1673/2000, (CEE) n. o 2358/71, e (CE) n. o 2529/2001 ( JO 2003, L 270, p. 1 ), enunciavam: «(3) A fim de evitar o abandono das terras agrícolas e assegurar que sejam mantidas em boas condições agrícolas e ambientais, é necessário estabelecer normas que podem basear‑se ou não em disposições dos Estados‑Membros. Convém, por conseguinte, estabelecer um quadro comunitário para a adoção, pelos Estados‑Membros, de normas que tenham em conta as características específicas das zonas em questão, nomeadamente as condições climáticas, assim como os sistemas de exploração (utilização das terras, rotação das culturas, práticas agrícolas) e as estruturas agrícolas existentes. (4) Uma vez que as pastagens permanentes têm um efeito ambiental positivo, é conveniente adotar medidas que incentivem a manutenção das pastagens permanentes existentes a fim de evitar a sua conversão maciça em terras aráveis. […] (21) Os regimes de apoio existentes no âmbito da política agrícola comum preveem um apoio direto ao rendimento, nomeadamente para assegurar um nível de vida equitativo à população agrícola. Esse objetivo está estreitamente relacionado com a manutenção das zonas rurais. Para evitar a atribuição incorreta dos fundos comunitários, não deverão ser efetuados quaisquer pagamentos aos agricultores que tenham criado artificialmente as condições necessárias à obtenção desses pagamentos. […] (24) O reforço da competitividade da agricultura comunitária e a promoção da qualidade dos alimentos e das normas ambientais implicam necessariamente uma redução dos preços institucionais dos produtos agrícolas e um aumento dos custos de produção das explorações agrícolas da Comunidade. Para atingir esses objetivos e promover uma agricultura mais orientada para o mercado e sustentável, é necessário completar a transição do apoio à produção para o apoio ao produtor, introduzindo um sistema de apoio ao rendimento, dissociado, para cada exploração agrícola. A dissociação, embora não afete os montantes efetivamente pagos aos agricultores, aumentará de modo significativo a eficácia da ajuda ao rendimento. Assim, é conveniente condicionar o pagamento único por exploração ao cumprimento de normas ambientais, de segurança dos alimentos e de saúde e bem‑estar dos animais, bem como à manutenção da exploração em boas condições agrícolas e ambientais.» Este regulamento continha um título III, intitulado «Regime de pagamento único», no qual figurava um capítulo 3, relativo aos «[d]ireitos aos pagamentos». A secção 1 deste capítulo, relativa aos «[d]ireitos aos pagamentos baseados na superfície», incluía o artigo 44. o do referido regulamento, relativo à «[u]tilização dos direitos de pagamento», cujo n. o 2 previa: «Por “hectare elegível”, entende‑se a superfície agrícola da exploração ocupada por terras aráveis e pastagens permanentes, com exceção das superfícies ocupadas por culturas permanentes ou florestas, ou afetadas a atividades não agrícolas.» No mesmo título III, o capítulo 4, sob a epígrafe «Utilização das terras no âmbito do regime de pagamento único», continha, na secção 1 desse capítulo, o artigo 51. o do mesmo regulamento, relativo à «[u]tilização agrícola das terras». Este artigo dispunha: «Os agricultores podem utilizar as parcelas declaradas nos termos do n. o 3 do artigo 44. o para qualquer atividade agrícola, exceto para culturas permanentes e para a produção dos produtos referidos no n. o 2 do artigo 1. o do Regulamento (CE) n. o 2200/96 do Conselho, de 28 de outubro de 1996, que estabelece a organização comum de mercado no setor das frutas e produtos hortícolas [( JO 1996, L 297, p. 1 ), conforme alterado pelo Regulamento (CE) n. o 47/2003 da Comissão, de 10 de janeiro de 2003 ( JO 2003, L 7, p. 64 )], n. o 2 do artigo 1. o do Regulamento (CE) n. o 2201/96 do Conselho, de 28 de outubro de 1996, que estabelece a organização comum de mercado no setor dos produtos transformados à base de frutas e produtos hortícolas [( JO 1996, L 297, p. 29 ), conforme alterado pelo Regulamento (CE) n. o 453/2002 da Comissão, de 13 de março de 2002 ( JO 2002, L 72, p. 9 )] […]» No título IV do Regulamento n. o 1782/2003, intitulado «Outros regimes de ajuda», o capítulo 12, relativo aos «[p]agamentos para a carne de bovino», continha o artigo 132. o desse regulamento, epigrafado «Pagamento por extensificação». Nos termos do n. o 3 deste artigo: «Para efeitos do n. o 2: a) Em derrogação da alínea a) do n. o 2 do artigo 131. o , o fator de densidade na exploração é determinado tendo em conta os bovinos machos, as vacas e as novilhas nela presentes durante o ano civil em causa, bem como os ovinos e/ou caprinos para os quais tenham sido apresentados pedidos de prémio relativamente ao mesmo ano civil. O número de animais é convertido em [cabeças normais (CN)] com recurso à tabela de conversão constante da alínea a) do n. o 2 do artigo 131. o b) Sem prejuízo do terceiro travessão da alínea b) do n. o 2 do artigo 131. o , não são consideradas superfícies forrageiras as superfícies utilizadas para a produção de culturas arvenses como definidas no [a]nexo IX. c) A superfície forrageira a tomar em consideração para o cálculo do fator de densidade é constituída por, pelo menos, 50 % de terrenos de pastagem. Cada Estado‑Membro define o que entende por “terreno de pastagem”, devendo esta definição incluir, pelo menos, o critério segundo o qual os terrenos de pastagem são prados que, atendendo às práticas agrícolas locais, são reconhecidos como destinados à pastagem de bovinos e/ou ovinos. Contudo, tal não exclui a utilização mista desses terrenos (pastagem, feno, forragem de ensilagem) durante o mesmo ano.» Regulamento n. o 796/2004 O artigo 2. o , primeiro parágrafo, do Regulamento (CE) n. o 796/2004 da Comissão, de 21 de abril de 2004, que estabelece regras de execução relativas à condicionalidade, à modulação e ao sistema integrado de gestão e de controlo previstos no Regulamento (CE) n. o 1782/2003 ( JO 2004, L 141, p. 18 ), conforme alterado pelo Regulamento (CE) n. o 972/2007 da Comissão, de 20 de agosto de 2007 ( JO 2007, L 216, p. 3 ) (a seguir «Regulamento n. o 796/2004»), tinha a seguinte redação: «Para efeitos do presente regulamento, entende‑se por: […] 1 A) “Parcela agrícola”: uma superfície contínua de terras na qual um único agricultor cultiva um único grupo de culturas; contudo, quando, no âmbito do presente regulamento, seja exigida uma declaração separada da utilização de uma superfície num grupo de culturas, essa utilização específica limitará a parcela agrícola; […] 2) “Pastagens permanentes”: as terras ocupadas com erva ou outras forrageiras herbáceas, quer cultivadas (semeadas) quer naturais (espontâneas), não incluídas no sistema de rotação da exploração por um período igual ou superior a cinco anos […]; 2 A) “Erva ou outras forrageiras herbáceas”: todas as plantas herbáceas tradicionalmente presentes nas pastagens naturais ou normalmente incluídas nas misturas de sementes para pastagens ou prados no Estado‑Membro em causa (sejam ou não utilizados para apascentar animais). Os Estados‑Membros podem incluir plantas indicadas no [a]nexo IX do Regulamento (CE) n. o 1782/2003; […]» A este respeito, o considerando 1 do Regulamento (CE) n. o 239/2005 da Comissão, de 11 de fevereiro de 2005 ( JO 2005, L 42, p. 3 ), que alterou o Regulamento n. o 796/2004, na sua versão inicial, enunciava: «Torna‑se necessário clarificar determinadas definições constantes do artigo 2. o do Regulamento [n. o 796/2004, na sua versão inicial]. É, nomeadamente, necessário clarificar a definição de “pastagens permanentes” constante do n. o 2 desse artigo e também introduzir uma definição do termo “erva ou outras forrageiras herbáceas” utilizado. No contexto em causa importa, porém, ter em conta que os Estados‑Membros necessitam de uma certa flexibilidade, para poderem atender às condições agronómicas locais.» O artigo 8. o do Regulamento n. o 796/2004, epigrafado «Princípios gerais relativos às parcelas agrícolas», prevê, no seu n. o 1: «Uma parcela com árvores será considerada uma parcela agrícola para efeitos dos regimes de ajudas “superfícies” se as atividades agrícolas referidas no artigo 51. o do Regulamento [n. o 1782/2003] ou, se for o caso, a produção prevista, puderem ser realizadas em condições comparáveis às das parcelas não arborizadas da mesma região.» O título III do referido regulamento, relativo aos «[c]ontrolos», incluía o artigo 30. o , epigrafado «Determinação das superfícies». Nos termos do n. o 2 deste artigo: «Pode ser tida em conta a superfície total de uma parcela agrícola, desde que seja integralmente utilizada de acordo com as normas usuais do Estado‑Membro ou da região em causa. Nos outros casos, é tida em conta a superfície efetivamente utilizada. Nas regiões em que determinados elementos, nomeadamente sebes, valas e muros, façam tradicionalmente parte das boas práticas agrícolas de cultivo ou exploração, os Estados‑Membros podem decidir que a superfície correspondente seja considerada parte integrante da superfície integralmente utilizada, desde que não seja excedida uma largura total a determinar pelos Estados‑Membros. Esta largura deve corresponder à largura tradicional na região em causa e não pode exceder 2 metros. […]» Regulamento (CE) n. o 1290/2005 Sob o título IV, intitulado «Apuramento das contas e fiscalização pela Comissão», do Regulamento (CE) n. o 1290/2005 do Conselho, de 21 de junho de 2005, relativo ao financiamento da política agrícola comum ( JO 2005, L 209, p. 1 ), figurava o artigo 31. o deste último, ele próprio intitulado «Apuramento da conformidade». Este artigo incluía um n. o 3 com a seguinte redação: «Antes de qualquer decisão de recusa de financiamento, os resultados das verificações da Comissão, bem como as respostas do Estado‑Membro em causa, são objeto de comunicações escritas, após o que ambas as partes tentarão chegar a acordo quanto às medidas a adotar. Na falta de acordo, o Estado‑Membro pode solicitar o início de um procedimento para conciliação das respetivas posições num prazo de quatro meses; os resultados desse procedimento constarão de um relatório a apresentar à Comissão, que o analisará antes de se pronunciar sobre uma eventual recusa de financiamento.» Regulamento (CE) n. o 885/2006 O Regulamento (CE) n. o 885/2006 da Comissão, de 21 de junho de 2006, que estabelece as regras de execução do Regulamento (CE) n. o 1290/2005 do Conselho no respeitante à acreditação dos organismos pagadores e de outros organismos e ao apuramento das contas do FEAGA e do Feader ( JO 2006, L 171, p. 90 ; retificação no JO 2007, L 291, p. 30 ), incluía um artigo 11. o , epigrafado «Apuramento da conformidade». Este artigo dispunha, nos seus n. os 1 a 3: «1.   Quando, na sequência de um inquérito, a Comissão considerar que uma despesa não foi efetuada de acordo com as regras comunitárias, comunicará ao Estado‑Membro em causa as suas verificações e indicará as medidas corretivas necessárias para garantir a futura observância dessas regras. Essa comunicação fará referência ao presente artigo. O Estado‑Membro deve responder num prazo de dois meses a contar da receção da comunicação, podendo a Comissão alterar a sua posição em conformidade com a resposta. Em casos justificados, a Comissão pode prorrogar o prazo de resposta. Terminado o prazo de resposta, a Comissão convocará uma reunião bilateral, devendo ambas as partes tentar alcançar um acordo quanto às medidas a tomar e à avaliação da gravidade da infração e do prejuízo financeiro causado ao orçamento comunitário. 2.   No prazo de dois meses após a data de receção da ata da reunião bilateral prevista no n. o 1, terceiro parágrafo, o Estado‑Membro transmitirá as informações solicitadas durante essa reunião ou quaisquer outras informações que considere úteis para o exame em curso. Em casos justificados, a Comissão pode, mediante pedido fundamentado do Estado‑Membro, autorizar uma prorrogação do prazo mencionado no primeiro parágrafo. O pedido deve ser enviado à Comissão antes do termo desse prazo. Após o prazo referido no primeiro parágrafo, a Comissão comunicará formalmente as suas conclusões ao Estado‑Membro com base nas informações recebidas no âmbito do procedimento de apuramento da conformidade. Na comunicação será efetuada uma avaliação das despesas que a Comissão prevê excluir do financiamento comunitário a título do artigo 31. o do Regulamento [n. o 1290/2005] e será feita referência ao n. o 1 do artigo 16. o do presente regulamento. 3.   O Estado‑Membro informará a Comissão das medidas corretivas que tenha adotado para assegurar a observância das regras comunitárias, assim como da data efetiva da sua aplicação. A Comissão, depois de examinar quaisquer relatórios elaborados pelo órgão de conciliação em conformidade com o capítulo 3 do presente regulamento, adotará, se necessário, uma ou mais decisões a título do artigo 31. o do Regulamento [n. o 1290/2005], a fim de excluir do financiamento comunitário as despesas afetadas pela inobservância das regras comunitárias, até que o Estado‑Membro aplique efetivamente as medidas corretivas. Quando da avaliação das despesas a excluir do financiamento comunitário, a Comissão pode ter em conta informações facultadas pelo Estado ‑Membro após o termo do prazo referido no n. o 2, se tal for necessário para uma melhor estimativa do prejuízo financeiro causado ao orçamento comunitário, desde que a transmissão tardia das informações se justifique por circunstâncias excecionais.» Sob o título «Procedimento de conciliação», o artigo 16. o deste regulamento previa, no seu n. o 1: «Um Estado‑Membro pode recorrer ao órgão de conciliação no prazo de trinta dias úteis a contar da receção da comunicação formal da Comissão referida no n. o 2, terceiro parágrafo, do artigo 11. o , através de um pedido fundamentado de conciliação dirigido ao secretariado do órgão de conciliação. O procedimento a seguir e o endereço do secretariado serão comunicados aos Estados‑Membros pelo Comité dos Fundos Agrícolas.» Regulamento (UE) n. o 1307/2013 O artigo 4. o , n. o 1, alínea h), do Regulamento (UE) n. o 1307/2013 do Parlamento Europeu e do Conselho, de 17 de dezembro de 2013, que estabelece regras para os pagamentos diretos aos agricultores ao abrigo de regimes de apoio no âmbito da política agrícola comum e que revoga o Regulamento (CE) n. o 637/2008 do Conselho e o Regulamento (CE) n. o 73/2009 ( JO 2013, L 347, p. 608 ), enuncia a seguinte definição: «“Prados permanentes e pastagens permanentes” (globalmente denominados “prados permanentes”): as terras ocupadas com erva ou outras forrageiras herbáceas, quer cultivadas (semeadas) quer naturais (espontâneas), não incluídas no sistema de rotação das culturas da exploração há pelo menos cinco anos; pode incluir outras espécies adequadas para pastagem, como arbustos e/ou árvores, suscetíveis de servir de pasto, desde que a erva e outras forrageiras herbáceas se mantenham predominantes; os prados permanentes podem incluir, caso os Estados‑Membros assim decidam, terras suscetíveis de servir de pasto que façam parte das práticas locais estabelecidas e em que a erva e outras forrageiras herbáceas não sejam tradicionalmente predominantes.» Antecedentes do litígio Os antecedentes do litígio foram expostos pelo Tribunal Geral nos n. os 1 a 11 do acórdão recorrido e, para efeitos do presente processo, podem ser resumidos da seguinte forma. Nos meses de setembro de 2008 e de fevereiro de 2009, a Comissão Europeia procedeu a dois inquéritos a respeito das despesas efetuadas pela República Helénica a título, respetivamente, das ajudas por superfície e das medidas de desenvolvimento rural, no âmbito do Fundo Europeu de Orientação e de Garantia Agrícola (FEOGA), Secção «Garantia», e do Fundo Europeu Agrícola de Desenvolvimento Rural (Feader) para o ano de 2008. Assim, por carta de 21 de novembro de 2008, a Comissão assinalou que os controlos no local efetuados por ocasião dos inquéritos em causa tinham demonstrado que certas superfícies admitidas para beneficiar da ajuda não respeitavam os critérios de elegibilidade previstos no artigo 44. o , n. o 2, do Regulamento n. o 1782/2003 e no artigo 2. o do Regulamento n. o 796/2004. Em apoio desta afirmação, a Comissão mencionou um conjunto de exemplos que são recordados no n. o 40 do acórdão recorrido. Na sequência da apresentação das observações da Comissão e das respostas da República Helénica, realizou‑se uma reunião bilateral em 8 de abril de 2010. Em 2 de junho de 2010, a Comissão enviou à República Helénica as suas conclusões, a que esta última respondeu em 2 de agosto de 2010. Em 31 de maio de 2013, a Comissão informou a República Helénica de que mantinha a sua posição acerca do montante líquido das correções previstas, bem como dos motivos que as justificavam. A República Helénica pediu a intervenção do órgão de conciliação, em 11 de julho de 2013. Este emitiu o seu parecer em 31 de janeiro de 2014, antes de a Comissão adotar a sua posição final em 26 de março de 2014. Nesta, a Comissão constatava, em primeiro lugar, que havia deficiências no funcionamento do sistema de identificação das parcelas agrícolas e no sistema de informação geográfica (a seguir «SIPA‑SIG») que afetavam os controlos cruzados e os controlos administrativos, em segundo lugar, deficiências nos controlos no local e, em terceiro lugar, cálculos errados dos pagamentos e das sanções. Além disso, a Comissão sublinhava o caráter recorrente destas constatações. O montante final líquido da correção imposta à República Helénica elevava‑se então a 86007771,11 euros. Em consequência, a Comissão adotou, em 19 de dezembro de 2014, a decisão controvertida, na qual exclui do financiamento da União Europeia certas despesas efetuadas pela República Helénica a título do FEOGA, Secção «Garantia», do Fundo Europeu Agrícola de Garantia (FEAGA) e do Feader. Através desta decisão, a Comissão aplicou correções fixas a título do ano de pedido 2008, por um lado, no domínio das ajudas por superfície no montante total de 61012096,85 euros, dos quais deduziu o montante de 2135439,32 euros. Esta correção tem, nomeadamente, em conta uma taxa de correção fixa de 10 % para os agricultores que não declararam pastagens, ou seja, 32542837,74 euros. Por outro lado, a Comissão impôs correções a título do ano de pedido 2008 no domínio do desenvolvimento rural, no montante de 5007867,36 euros imputado ao exercício financeiro de 2009, e no montante de 5496524,54 euros imputado ao exercício financeiro de 2010, ou seja, num montante total de 10504391,90 euros, dos quais deduziu o montante total de 2588231,20 euros, correspondente a 2318055,75 euros para o exercício de 2009 e 270175,45 euros para o exercício financeiro de 2010. Daqui resulta que as incidências financeiras decorrentes da decisão controvertida, a cargo da República Helénica, a título de correções fixas nos domínios das ajudas por superfície e do desenvolvimento rural foram, respetivamente, de 58876657,53 euros e de 7916160,70 euros. No relatório de síntese junto à decisão controvertida, mencionado no n. o 41 do acórdão recorrido, a Comissão justificou a imposição das correções fixas do seguinte modo: – no que respeita ao SIPA‑SIG: os serviços da Comissão eram de opinião de que não estava conforme com as exigências resultantes do artigo 20. o do Regulamento n. o 1782/2003. Em especial: — foram verificados erros no que respeita aos limites das parcelas de referência e sua superfície máxima elegível, uma vez que estes dados eram, no essencial, inexatos. Em especial, esses erros verificaram‑se em relação às superfícies utilizadas como pastagens que, segundo as verificações, continuavam a não poder ser elegíveis para beneficiar da ajuda com base no artigo 2. o , primeiro parágrafo, pontos 2 e 2‑A, do Regulamento n. o 796/2004. Consequentemente, os agricultores não estavam corretamente informados da elegibilidade das parcelas que pretendiam declarar. Por outro lado, os controlos cruzados destinados a evitar que uma mesma ajuda fosse indevidamente concedida várias vezes a título da mesma parcela não eram conclusivos, salvo se tivesse havido controlos no local que detetassem a localização incorreta das parcelas e sua elegibilidade. — a partir de 2009, era utilizada uma nova informação no SIPA‑SIG para as declarações e os controlos cruzados. Ora, os resultados dos controlos cruzados não podiam ser utilizados para avaliar o risco para o fundo para o ano de 2008. Com efeito, em 2008, os agricultores declararam as suas parcelas com base nos antigos SIPA‑SIG. Assim, se o sistema tivesse funcionado corretamente em 2008, uma parte destas parcelas teria sido considerada inelegível, das quais uma proporção importante dizia respeito às pastagens permanentes que as autoridades gregas consideravam elegíveis e cuja inelegibilidade por inobservância das disposições legais pertinentes já tinha sido indicada pela Comissão na sua correspondência anterior; – os controlos no local não respondiam, relativamente ao ano de pedido de 2008, às exigências dos artigos 23. o e 30. o do Regulamento n. o 796/2004. Mais concretamente: — no que respeita às pastagens: a inexistência de medição das pastagens foi considerada particularmente preocupante. Em vários casos, as superfícies elegíveis estavam cobertas por plantas lenhosas e outras parcelas estavam, em parte, cobertas por plantas forrageiras herbáceas, de maneira que não preenchiam os critérios de «pastagens permanentes» do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004. As superfícies declaradas estavam frequentemente localizadas em zonas afastadas, sem limites visíveis e de difícil acesso. Verificou‑se que os inspetores não procederam à medição das superfícies em conformidade com as exigências do artigo 30. o do Regulamento n. o 796/2004. Ao passo que a República Helénica tinha, por várias vezes, indicado que as superfícies contestadas tinham sempre sido utilizadas como pastagens sem que a sua elegibilidade fosse contestada pela Comissão, estas superfícies tinham igualmente sido inelegíveis à luz das regras aplicáveis antes de 2006 e a Direção‑Geral (DG) «Agricultura» tinha igualmente criticado a sua elegibilidade (Inquérito AP/2001/06); — no que respeita aos controlos no local por teledeteção: o procedimento aplicado não estava conforme com as exigências. Por conseguinte, foram concedidas ajudas a favor das parcelas inelegíveis ao abrigo do artigo 44. o , n. o 2, do Regulamento n. o 1782/2003 e do artigo 2. o do Regulamento n. o 796/2004; — no que respeita aos controlos no local tradicionais: a «remedição» revela diferenças sem, no entanto, demonstrar uma falha sistemática no funcionamento deste tipo de controlo, com exceção das pastagens. Em 2008, com vista à introdução de um novo SIPA‑SIG, a República Helénica não inseriu neste as coordenadas das parcelas sujeitas aos controlos no local tradicionais. Por conseguinte, não existia nenhuma representação gráfica que permitisse detetar declarações múltiplas. — as lacunas constatadas constituíam uma falha contínua no funcionamento dos controlos‑chave e dos controlos secundários e geravam um risco para o Fundo relativamente às ajudas por superfície; por outro lado, estas constatações eram recorrentes; Por outro lado, estas constatações eram recorrentes; — as lacunas constatadas repercutiam‑se nas ajudas «associadas» por superfície adicionais. A Comissão aplicou, tendo em conta as constatações relativas às deficiências no SIPA‑SIG e nos controlos no local, correções repartidas segundo a seguinte classificação: — relativamente aos agricultores que declararam apenas pastagens, foi imposta uma correção fixa de 10 % devido a uma situação problemática no SIPA e nos controlos no local, reveladores de um elevado número de erros e, por isso, de irregularidades significativas. Ainda que, segundo a Comissão, se justifique uma correção de 25 %, a aplicação de uma correção fixa de 10 % afigurava‑se mais adequada tendo em conta o «efeito tampão»; — relativamente aos agricultores que não declararam pastagens, foi imposta uma correção fixa de 2 %, tendo em conta o «efeito tampão», a melhoria dos controlos no local tradicionais e o facto de, nesta categoria de agricultores, o nível de irregularidades identificadas ser mais baixo e de os controlos no local tradicionais representarem uma parte substancial dos controlos; — relativamente às ajudas complementares relacionadas com a superfície, foi imposta uma correção fixa de 5 % devido à sua afetação negativa por causa do início tardio dos controlos no local e da inexistência do «efeito tampão»; — relativamente a todas as medidas de desenvolvimento rural com base na superfície, foi imposta uma correção fixa de 5 %. Tramitação do processo no Tribunal Geral e acórdão recorrido Por petição apresentada na Secretaria do Tribunal Geral em 2 de março de 2015, a República Helénica interpôs recurso de anulação da decisão impugnada, invocando, em substância, três fundamentos. O primeiro fundamento, relativo à correção financeira fixa de 10 % aplicada aos agricultores que tinham declarado apenas pastagens por um montante de 32542837,74 euros, dizia respeito à interpretação e à aplicação errada do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, a fundamentação insuficiente e a violação do princípio da proporcionalidade e dos limites que se impõem ao poder discricionário da Comissão. O segundo fundamento, relativo à correção financeira fixa de 5 % para as ajudas associadas complementares, respeitava a um erro de facto, a fundamentação insuficiente e a violação do princípio da proporcionalidade. O terceiro fundamento, relativo à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da política agrícola comum (PAC), consagrado ao desenvolvimento rural, dizia respeito a falta de fundamentação, a um erro de facto e a violação do princípio da proporcionalidade. Através do acórdão recorrido, o Tribunal Geral rejeitou os dois primeiros fundamentos e acolheu o recurso quanto ao terceiro fundamento. Por conseguinte, no n. o 1 do dispositivo do acórdão recorrido, anulou a decisão controvertida «no que respeita aos montantes da correção de 5007867,36 euros, da dedução de 2318055,75 euros e da incidência financeira de 2689811,61 euros, respeitantes às despesas efetuadas pela República Helénica no setor do desenvolvimento rural Feader Eixo 2 (2007‑2013, medidas relacionadas com superfície), para o ano de exercício fiscal de 2009, devido a deficiências no sistema de identificação das parcelas agrícolas (SIPA) e nos controlos no local (segundo pilar, ano do pedido 2008)» e, no n. o 2 do dispositivo, negou provimento ao recurso quanto ao restante. Pedidos das partes no Tribunal de Justiça Através do seu recurso, a República Helénica conclui pedindo ao Tribunal de Justiça que se digne: – anular o acórdão recorrido; – anular a decisão controvertida; e – condenar a Comissão nas despesas; A Comissão conclui pedindo ao Tribunal de Justiça que se digne: – julgar o recurso parcialmente inadmissível e parcialmente improcedente; e – condenar a República Helénica nas despesas. O Reino de Espanha, interveniente em apoio da República Helénica, conclui pedindo ao Tribunal de Justiça que se digne: – anular o acórdão recorrido; e – condenar a Comissão nas despesas. Quanto ao presente recurso Em apoio do seu recurso, a República Helénica suscita seis fundamentos. Os três primeiros fundamentos dizem respeito à apreciação do Tribunal Geral sobre a correção financeira de 10 % aplicada às ajudas por superfície para os agricultores que declararam apenas pastagens. O quarto e quinto fundamentos dizem respeito à apreciação do Tribunal Geral relativa à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas complementares ligadas à superfície. O sexto fundamento tem por objeto a apreciação do Tribunal Geral quanto à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da PAC, consagrado ao desenvolvimento rural. Quanto ao primeiro fundamento Argumentação das partes O primeiro fundamento divide‑se em três partes. Através da primeira parte do seu primeiro fundamento, a República Helénica acusa, em substância, o Tribunal Geral de, nos n. os 24 a 67 do acórdão recorrido, ter interpretado e aplicado de maneira errada o artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, que contém a definição de «pastagens permanentes». Mais concretamente, acusa o Tribunal Geral de ter dado, nos n. os 34 a 36 do acórdão recorrido, uma interpretação demasiado restritiva deste conceito, ao adotar um critério que diz respeito exclusivamente ao tipo de vegetação que cobre a superfície em causa. Em sentido oposto, a República Helénica, apoiada pelo Reino de Espanha, defende uma aceção lata deste conceito, que, em sua opinião, reflete a intenção do legislador da União e que abrange as pastagens ditas «mediterrânicas», ou seja, as superfícies cobertas de vegetação lenhosa ou arborizada adaptadas para servir de pasto e em que a erva e outras plantas forrageiras herbáceas não são tradicionalmente predominantes. Segundo a República Helénica, esta interpretação é autorizada pela redação do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, bem como pelo contexto e pelos objetivos prosseguidos por este regulamento. Assim, sublinha que esta conceção lata do conceito de «pastagens permanentes» decorre tanto do artigo 4. o , n. o 1, alínea h), do Regulamento n. o 1307/2013 como do guia destinado a fornecer aos Estados‑Membros orientações sobre as melhores maneiras de respeitar as disposições legais em vigor relativas à PAC, publicado pelo Centro Comum de Investigação (JRC) da Comissão, em 2 de abril de 2008, bem como do plano de ação, elaborado no mês de outubro de 2012, pelas autoridades helénicas e pela Comissão (a seguir «plano de ação de 2012»). Em apoio desta argumentação, o Reino de Espanha alega, no essencial, que o Tribunal Geral não teve em conta a totalidade do contexto e dos objetivos prosseguidos pelo Regulamento n. o 1782/2003, entre os quais figura a manutenção de certos pagamentos associados à produção. Mais concretamente, o artigo 132. o do Regulamento n. o 1782/2003, relativo ao prémio de extensificação, refere‑se às pastagens sem precisar que estas últimas devem estar exclusivamente cobertas com vegetação herbácea. A Comissão responde que o Tribunal Geral interpretou e aplicou corretamente o conceito de «pastagens permanentes» que figura no artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004. Resulta desta definição que o critério relativo à natureza da vegetação que cobre a superfície agrícola em causa é determinante. Além disso, considera que nem as orientações referidas no n. o 33 do presente acórdão, nem o plano de ação de 2012, nem o Regulamento n. o 1307/2013, aplicável a partir de 1 de janeiro de 2015, e que contém uma definição alargada do conceito de «pastagens permanentes», são pertinentes para interpretar o direito aplicável no momento dos factos do caso vertente, nem para apreciar a correção financeira decidida pela Comissão. Na segunda parte do primeiro fundamento, a República Helénica acusa, em substância, o Tribunal Geral de, no n. o 66 do acórdão recorrido, ter considerado que, independentemente da interpretação acolhida do conceito de «pastagens permanentes», as superfícies controvertidas permaneciam inelegíveis, tendo em conta as deficiências constatadas na aplicação das regras relativas às pastagens e no funcionamento do sistema dos controlos do SIPA‑SIG. A República Helénica considera, com efeito, que, em aplicação do «efeito tampão», o Tribunal Geral não podia deduzir das deficiências pontuais detetadas no funcionamento do SIPA‑SIG em relação a algumas parcelas identificadas no n. o 40 do acórdão recorrido que, em qualquer caso, o conjunto das superfícies declaradas como pastagens no que se refere a 2008 e visadas pela correção financeira teriam sido inelegíveis quer se acolhesse a definição estrita do artigo 2. o do Regulamento n. o 796/2004 ou as mais favoráveis, decorrentes do plano de ação de 2012, ou do artigo 4. o , n. o 1, alínea h), do Regulamento n. o 1307/2013. A Comissão conclui pedindo que esta argumentação seja rejeitada. No âmbito da terceira parte do seu primeiro fundamento, a República Helénica acusa o Tribunal Geral de fundamentação insuficiente na medida em que, nos n. os 20 a 22 do acórdão recorrido, inscreveu a sua apreciação na esteira da jurisprudência relativa à repartição do ónus da prova no âmbito do procedimento de apuramento da conformidade. Ora, esta jurisprudência não é pertinente tendo em conta a interpretação do conceito de «pastagens permanentes», na aceção do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004. A Comissão conclui pedindo que esta argumentação seja rejeitada. Apreciação do Tribunal de Justiça A título preliminar, há que salientar que, sem suscitar formalmente uma exceção de inadmissibilidade, a Comissão tem dúvidas quanto à admissibilidade do recurso, na medida em que a República Helénica se limitou a repetir a sua argumentação apresentada em primeira instância. No entanto, há que rejeitar este argumento da Comissão. É certo que resulta de jurisprudência constante que um recurso de uma decisão do Tribunal Geral deve indicar de modo preciso os elementos contestados do acórdão cuja anulação é pedida, bem como os argumentos jurídicos que especificamente sustentam esse pedido (Despacho de 4 de julho de 2000, Bergaderm e Goupil/Comissão, C‑352/98 P , EU:C:2000:361 , n. o 34). Contudo, no caso vertente, a República Helénica não se limita a repetir ou a reproduzir textualmente os fundamentos e os argumentos que tinha apresentado no Tribunal Geral, mas contesta no Tribunal de Justiça a interpretação ou a aplicação do direito da União feita pelo Tribunal Geral no acórdão recorrido. Por conseguinte, há que apreciar quanto ao mérito os fundamentos invocados pela República Helénica. Quanto à primeira parte do primeiro fundamento, em conformidade com jurisprudência constante do Tribunal de Justiça, para efeitos da interpretação de uma disposição de direito da União, há que ter em conta não só os seus termos mas também o seu contexto e os objetivos prosseguidos pela regulamentação de que faz parte. Resulta da redação do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004 que constituem «pastagens permanentes»«as terras ocupadas com erva ou outras forrageiras herbáceas, quer cultivadas (semeadas) quer naturais (espontâneas), não incluídas no sistema de rotação da exploração por um período igual ou superior a cinco anos». Daqui decorre que, embora este artigo mencione expressamente a presença de «erva ou outras forrageiras herbáceas», de tal forma que uma superfície em que estão presentes exclusivamente plantas herbáceas constitui seguramente uma «pastagem permanente», a presença de outros tipos de vegetação, como as vegetações lenhosas ou arbustivas, não está, no entanto, excluída. Consequentemente, como a advogada‑geral salientou no n. o 56 das suas conclusões, a redação do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004 é ambígua quanto à questão de saber se a qualificação de «pastagens permanentes» está sujeita ao critério relativo ao tipo de vegetação que cobre a superfície em causa e, portanto, está reservada à presença exclusiva de erva ou de outras plantas herbáceas. No que respeita ao contexto em que se inscreve o artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, resulta, antes de mais, do considerando 1 do Regulamento n. o 239/2005 que, tendo em conta a necessidade de clarificação do conceito de «pastagens permanentes», a intenção do legislador da União foi reservar aos Estados‑Membros uma certa flexibilidade para ter em conta as diferentes condições agronómicas locais. Em seguida, resulta da própria redação do artigo 8. o , n. o 1, do Regulamento n. o 796/2004, que remete para o artigo 51. o do Regulamento n. o 1782/2003, que a utilização agrícola efetiva de uma superfície agrícola constitui um critério mais pertinente do que o do tipo de vegetação que cobre a superfície em causa. Com efeito, nos termos deste artigo 8. o , n. o 1, é considerada como uma «parcela agrícola» a parcela florestal em que a produção prevista pode desenvolver‑se como se desenvolveria numa parcela não arborizada na mesma zona. Além disso, há que salientar que o critério relativo ao tipo de vegetação que cobre a superfície em causa é igualmente relativizado no artigo 30. o , n. o 2, do Regulamento n. o 796/2004, no âmbito do controlo da superfície de uma parcela agrícola. Em conformidade com esta disposição, os Estados‑Membros podem considerar que a superfície total de uma parcela agrícola pode cobrir a superfície ocupada por sebes, desde que essa característica faça tradicionalmente parte das boas práticas agrícolas em matéria de utilização dos solos. Por último, na medida em que a definição de «pastagens permanentes» que figura no Regulamento n. o 796/2004, que visa dar execução ao Regulamento n. o 1782/2003, importa, por força de jurisprudência constante do Tribunal de Justiça, interpretar esse conceito em conformidade com o ato de base (Acórdão de 26 de julho de 2017, República Checa/Comissão, C‑696/15 P , EU:C:2017:595 , n. o 33). Ora, o Regulamento n. o 1782/2003 não faz depender a qualificação de «pastagens permanentes» da presença de uma vegetação de um determinado tipo, uma vez o artigo 44. o , n. o 2, deste regulamento apenas exclui da qualidade de «hectare elegível» as «culturas permanentes», as «florestas» e as superfícies «afetadas a atividades não agrícolas». Consequentemente, resulta do que precede que, como expôs a advogada‑geral no n. o 63 das suas conclusões, o critério determinante quanto à definição de «pastagens permanentes» não é o tipo de vegetação que cobre a superfície agrícola, mas a utilização efetiva dessa superfície para uma atividade agrícola típica para efeitos de «pastagens permanentes». Por conseguinte, a presença de plantas lenhosas ou arbustivas não pode, enquanto tal, constituir um obstáculo à qualificação de uma superfície de «pastagens permanentes», desde que essa presença não ponha em causa a utilização efetiva da referida superfície para uma atividade agrícola (v., neste sentido, Acórdão de 9 de junho de 2016, Planes Bresco, C‑333/15 e C‑334/15 , EU:C:2016:426 , n. o 35). Tal interpretação é, de resto, corroborada pelos objetivos prosseguidos pelo Regulamento n. o 1782/2003, isto é, a estabilização do rendimento agrícola e a proteção do ambiente. Em primeiro lugar, no que respeita ao objetivo de estabilização do rendimento agrícola, resulta dos considerandos 21 e 24 do Regulamento n. o 1782/2003 que o regime de pagamento único está sujeito à manutenção da exploração em boas condições agrícolas e ambientais e visa assegurar um nível de vida equitativo aos agricultores. Assim, este regime de pagamento único destina‑se a ser aplicado a todos eles, sem que o acesso a esse pagamento possa ser determinado pelo tipo de vegetação presente nas superfícies em causa. Em segundo lugar, os considerandos 3 e 4 do Regulamento n. o 1782/2003 sublinham o efeito ambiental positivo das pastagens permanentes e inscrevem o Regulamento n. o 1782/2003 na prossecução de um duplo objetivo, a saber, a prevenção, por um lado, do abandono de terras agrícolas e, por outro, da transformação das pastagens permanentes existentes em terras aráveis. Daqui resulta, como observou a advogada‑geral no n. o 68 das suas conclusões, que a prossecução desses objetivos não se coaduna com uma interpretação restritiva do conceito de «pastagens permanentes», no sentido de que se refere exclusivamente ao tipo de vegetação que cobre a superfície agrícola. Decorre do conjunto das considerações que precedem que, para efeitos de determinar se a superfície em causa deve ser qualificada de «pastagens permanentes», na aceção do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, o critério determinante a ter em conta não é o tipo de vegetação que cobre essa área, mas sim a utilização efetiva desta para uma atividade agrícola típica das «pastagens permanentes». Por conseguinte, ao declarar, nos n. os 35 e 36 do acórdão recorrido, que o critério pertinente era o tipo de vegetação presente na superfície em causa e ao efetuar seguidamente o seu exame tendo em conta esse critério, o Tribunal Geral incorreu num erro de direito na interpretação e na aplicação do conceito de «pastagens permanentes», tal como este resulta do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004. Daqui decorre que a consideração do Tribunal Geral, que figura no n. o 65 do acórdão recorrido, segundo a qual a República Helénica não demonstra a inexatidão das apreciações da Comissão, é errada. Assim, importa salientar que a taxa de correção fixa de 10 % aplicada aos agricultores que declararam unicamente pastagens é justificada, no relatório de síntese, atendendo a um conjunto de deficiências expostas nos n. os 16, 21 e 22 do presente acórdão, que retomam, em substância, os n. os 40 e 41 do acórdão recorrido. A Comissão justificou deste modo essa taxa de correção atendendo, por um lado, às deficiências no SIPA‑SIG que afetaram o caráter probatório dos procedimentos administrativos e dos controlos cruzados e, por outro, às deficiências nos controlos no local. A este respeito, no âmbito da sua apreciação do primeiro fundamento do recurso nele interposto, o Tribunal Geral considerou, nos n. os 23 a 106 do acórdão recorrido, que a taxa de 10 % aplicada aos agricultores que tinham declarado unicamente pastagens se mantinha no entanto justificada atendendo às outras deficiências constatadas. Mais concretamente, nos n. os 66, 88 e 95 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral constatou que as insuficiências do SIPA‑SIG justificavam, independentemente da controvérsia sobre a definição de «pastagens permanentes», a fixação de uma taxa de correção fixa de 10 % para os agricultores que tinham declarado unicamente pastagens. Nesta circunstância, o erro de direito em que o Tribunal Geral incorreu, conforme exposto no n. o 59 do presente acórdão, não teve incidência no dispositivo do acórdão recorrido, uma vez que as apreciações que figuram nos n. os 66, 88 e 95 deste são suficientes para o justificar. Por conseguinte, o erro de direito identificado no n. o 59 do presente acórdão não é suscetível de conduzir à anulação do acórdão recorrido. Quanto à segunda parte do primeiro fundamento, basta observar que, no n. o 66 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral se limitou a declarar que, mesmo admitindo que a definição de «pastagens permanentes», tal como foi aplicada, não tenha sido conforme com a redação do artigo 2. o , primeiro parágrafo, ponto 2, do Regulamento n. o 796/2004, «tendo em conta as falhas constatadas na aplicação das regras relativas às pastagens e no funcionamento do sistema dos controlos do SIP[A]‑SIG, acima referidos nos n. os 40 e 41 do [acórdão recorrido]», as superfícies controvertidas teriam, de qualquer modo, sido inelegíveis. Com efeito, no n. o 40 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral enumerou um conjunto de exemplos de parcelas utilizados pela Comissão para justificar a correção fixa e que, admitindo que possam ser localizadas, não respeitavam os critérios de elegibilidade previstos no artigo 44. o , n. o 2, do Regulamento n. o 1782/2003, na medida em que não estavam afetadas a atividades agrícolas. Por conseguinte, a segunda parte do primeiro fundamento deve ser julgada improcedente. Quanto à terceira parte do primeiro fundamento, importa salientar que, nos n. os 20 a 22 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral limitou‑se a recordar, previamente à sua apreciação específica de cada um dos fundamentos suscitados pela República Helénica, e sem daí extrair, nessa fase, consequências jurídicas, os princípios gerais que resultam da jurisprudência constante relativa à repartição do ónus da prova no âmbito do contencioso em matéria de fundos europeus entre a Comissão, por um lado, e o Estado‑Membro em causa, por outro. Daqui se conclui que a terceira parte do primeiro fundamento deve ser julgada inadmissível. Por conseguinte, ainda que a sua primeira parte seja procedente, o primeiro fundamento não é suscetível de levar à anulação do acórdão recorrido. Tendo em conta o que precede, o primeiro fundamento deve ser julgado parcialmente inoperante, parcialmente inadmissível e parcialmente improcedente. Quanto ao segundo fundamento Argumentação das partes Com o seu segundo fundamento, a República Helénica alega, em substância, que o Tribunal Geral não cumpriu o seu dever de fundamentação, nos n. os 68 a 76 do acórdão recorrido, na medida em que não respondeu a todos os argumentos expostos pela República Helénica relativos ao conceito de «pastagens permanentes» e, em particular, quanto ao conceito de «pastagens mediterrânicas». A Comissão conclui pedindo que este fundamento seja rejeitado. Apreciação do Tribunal de Justiça Resulta de jurisprudência constante que o dever que incumbe ao Tribunal Geral de fundamentar as suas decisões não pode ser interpretado no sentido de que implica que este deva responder de forma detalhada a cada argumento invocado por uma parte, em especial se tal argumento não é suficientemente claro e preciso e não assenta em elementos de prova circunstanciados (Acórdão de 11 de janeiro de 2007, Technische Glaswerke Ilmenau/Comissão, C‑404/04 P , não publicado, EU:C:2007:6 , n. o 90). A este respeito, há que salientar, por um lado, que o Tribunal Geral consagrou os n. os 24 a 65 do acórdão recorrido a um exame detalhado dos argumentos da República Helénica quanto à interpretação do conceito de «pastagens permanentes» e, em especial, quanto à importância do tipo de vegetação que cobre as superfícies agrícolas. Por outro lado, nos n. os 15 e 16 da petição inicial apresentada no Tribunal Geral, a recorrente limitou‑se a alegar que as «características específicas das pastagens de tipo mediterrânico»«apresenta[vam] um grande valor ambiental». Esta alegação não preenche a exigência de clareza e de precisão exigida, e o Tribunal Geral não pode ser acusado de não lhe ter respondido especificamente. Daqui resulta que o Tribunal Geral não violou o seu dever de fundamentação. Por conseguinte, o segundo fundamento deve ser julgado improcedente. Quanto ao terceiro fundamento Argumentação das partes O terceiro fundamento divide‑se em duas partes. Na primeira parte deste fundamento, a República Helénica alega, em substância, que o Tribunal Geral não cumpriu, em muitos aspetos, o seu dever de fundamentação nos n. os 88 a 103 do acórdão recorrido. Segundo a República Helénica, o Tribunal Geral completou, com efeito, de maneira ilícita a fundamentação da decisão controvertida ao considerar que as irregularidades do sistema de gestão e de controlo eram, por si só, suficientes para justificar a taxa de correção de 10 %, quando resulta do relatório de síntese que a taxa de correção só se justificaria atendendo à inelegibilidade das superfícies declaradas enquanto «pastagens permanentes». Além disso, segundo a República Helénica, o Tribunal Geral não fundamentou devidamente a sua decisão nem tendo em conta o aumento da taxa de correção para 10 % em relação à taxa de correção de 5 % considerada relativamente ao ano anterior nem tendo em conta as melhorias constatadas por ocasião dos controlos no local. Por último, a República Helénica acusa o Tribunal Geral de não ter tido suficientemente em conta o «efeito tampão». Com a segunda parte deste fundamento, a República Helénica sustenta que o Tribunal Geral violou o princípio da proporcionalidade ao confirmar, nos n. os 88 a 103 do acórdão recorrido, a taxa de correção de 10 % em relação às ajudas para os agricultores que declararam unicamente pastagens. Segundo a República Helénica, uma taxa de correção de 5 % seria justificada designadamente tendo em conta o «efeito tampão». A Comissão considera que há que rejeitar este fundamento na totalidade. Apreciação do Tribunal de Justiça Quanto à primeira parte do terceiro fundamento, importa salientar, antes de mais, que, contrariamente ao que sustenta a República Helénica, a taxa de correção fixa de 10 % acolhida pela Comissão não assenta unicamente na inelegibilidade das superfícies em causa, mas na totalidade das insuficiências do sistema de controlo que a Comissão declarou no relatório de síntese e que o Tribunal Geral recordou nos n. os 10 e 89 a 94 do acórdão recorrido. Assim, foi sem incorrer em erro que o Tribunal Geral considerou, no n. o 95 do acórdão recorrido, que são as omissões no sistema de controlo, consideradas conjuntamente com todas as outras omissões verificadas, que constituem uma aplicação gravemente deficiente do sistema de controlo, implicando um nível elevado de erros. Daqui resulta que a alegação da República Helénica segundo a qual resulta do relatório de síntese que a taxa de correção fixa de 10 % só se justifica tendo em conta a inelegibilidade das superfícies declaradas como «pastagens permanentes» deve ser afastada. Em segundo lugar, quanto à alegação relativa à falta de tomada em consideração da melhoria constatada quanto aos controlos no local e da taxa de correção financeira de 5 % para o ano de pedido 2007, há que salientar que, contrariamente ao que sustenta a República Helénica, o Tribunal Geral apreciou a importância destes elementos nos n. os 98 a 101 do acórdão recorrido. A este respeito, o Tribunal Geral sublinhou, no n. o 99 do acórdão recorrido, que, embora o relatório de síntese constatasse uma melhoria quantitativa dos controlos no local no ano de 2008, não era menos certo que esse relatório referia igualmente que os controlos no local não eram objeto de uma melhoria do ponto de vista qualitativo. Com base nesta constatação e na constatação de que a República Helénica não fundamentava a sua alegação quanto à melhoria qualitativa dos controlos no local, o Tribunal Geral, no n. o 100 do acórdão recorrido, rejeitou validamente esta última alegação sem violar o seu dever de fundamentação. Por conseguinte, tal alegação procede de uma leitura errada do acórdão recorrido e carece, portanto, de base factual. Por último, no que respeita à alegação relativa à falta de tomada em consideração do «efeito tampão» pelo Tribunal Geral, há que observar que, nos n. os 95, 102 e 103 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral teve efetivamente em conta esse efeito. Mais concretamente, na sequência do seu exame relativo à existência de uma aplicação deficiente do sistema de controlo, nos n. os 85 a 94 ao acórdão recorrido, o Tribunal Geral, declarou, no n. o 95 do acórdão recorrido, que todas as omissões no sistema de controlo, consideradas no seu conjunto, eram constitutivas dessa aplicação gravemente deficiente, que justificava, por conseguinte, a aplicação de uma taxa de correção fixa de 25 %. Dito isto, nesse n. o 95 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral considerou seguidamente que a Comissão tinha tido em conta o risco inferior de perdas sofrido pelo Fundo decorrente do «efeito tampão», por força do qual apenas uma parte das superfícies declaradas é tida em conta para acionar direitos ao pagamento, para aplicar, sem incorrer em erro, uma correção fixa de 10 %. Por conseguinte, tal alegação procede de uma leitura errada do acórdão recorrido e carece, portanto, de base factual. Consequentemente, a primeira parte do terceiro fundamento deve ser julgada improcedente. A segunda parte do terceiro fundamento é relativa a violação do princípio da proporcionalidade pelo Tribunal Geral, na medida em que a taxa decorreção fixa não deveria ter‑se elevado a 10 %, mas a 5 %, tendo em conta as deficiências do sistema de controlo. A este respeito, há que salientar que, no termo de uma análise circunstanciada nos n. os 85 a 94 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral considerou que as omissões no sistema de controlo, tomadas conjuntamente com todas as outras omissões constatadas, constituíam uma aplicação gravemente deficiente do sistema de controlo que implicavam um nível elevado de erros suscetível de demonstrar a existência de irregularidades generalizadas, que resultaram provavelmente em perdas extremamente elevadas para o Fundo. Ora, o Tribunal Geral sublinhou, no n. o 82 do acórdão recorrido, sem ser criticado sobre esse ponto pela República Helénica no quadro do presente recurso, que resulta do documento VI/5330/97 da Comissão, de 23 de dezembro de 1997, que define as orientações em matéria de correções financeiras, que essa aplicação gravemente deficiente do sistema de controlo é suscetível de justificar a aplicação de uma correção de 25 % das despesas, na medida em que existe um risco de perdas particularmente elevadas para o Fundo. Por conseguinte, ao concluir, no n. o 96 do acórdão recorrido, que a Comissão podia, sem incorrer em erro, aplicar uma correção fixa de 10 %, o Tribunal Geral não violou o princípio da proporcionalidade. Decorre do exposto que a primeira parte do terceiro fundamento deve ser julgada improcedente. Tendo em conta as considerações que antecedem, o terceiro fundamento deve ser julgado improcedente. Quanto ao quarto fundamento Argumentação das partes O quarto fundamento é relativo, em substância, a um erro de direito pretensamente cometido pelo Tribunal Geral, nos n. os 110 a 120 do acórdão recorrido, na interpretação e na aplicação do artigo 31. o do Regulamento n. o 1290/2005, lido em conjugação com o artigo 11. o do Regulamento n. o 885/2006, bem como a fundamentação insuficiente. Mais especificamente, a República Helénica alega que constitui uma violação das suas garantias processuais o facto de a Comissão não a ter convidado a debater na reunião bilateral as constatações desta última relativas aos atrasos na realização dos controlos no local respeitantes às ajudas por superfície complementares. A Comissão responde que há que julgar este fundamento improcedente. Apreciação do Tribunal de Justiça Antes de mais, importa salientar que, no âmbito do procedimento de apuramento da conformidade, resulta do artigo 31. o , n. o 3, do Regulamento n. o 1290/2005 que, antes de qualquer decisão de recusa de financiamento, os resultados das verificações da Comissão, bem como as respostas do Estado‑Membro em causa, são objeto de comunicações escritas, após o que ambas as partes tentarão chegar a acordo quanto às medidas a adotar. Além disso, o artigo 11. o do Regulamento n. o 885/2006 concretiza este procedimento estabelecendo as modalidades deste. Assim, resulta do artigo 11. o , n. o 1, primeiro parágrafo, deste regulamento que quando, na sequência de um inquérito, a Comissão considerar que uma despesa não foi efetuada de acordo com o direito da União, comunicará ao Estado‑Membro em causa as suas verificações e indicará a este último as medidas corretivas necessárias. Em seguida, o artigo 11. o , n. o 1, segundo parágrafo, do referido regulamento dispõe que o Estado‑Membro deve responder no prazo de dois meses a contar da receção da comunicação da Comissão, por esta alterar a sua posição em conformidade com a resposta. Por fim, o artigo 11. o , n. o 1, terceiro parágrafo, do mesmo regulamento enuncia que, terminado o prazo de resposta, a Comissão convocará uma reunião bilateral, devendo ambas as partes tentar alcançar um acordo quanto às medidas a tomar e à avaliação da gravidade da infração e do prejuízo financeiro causado à União. Resulta, assim, claramente, por um lado, do artigo 11. o , n. o 1, segundo parágrafo, do Regulamento n. o 885/2006 que a Comissão pode alterar a sua posição em função dos elementos de resposta fornecidos pelo Estado‑Membro em causa e, por outro, do artigo 11. o , n. o 1, terceiro parágrafo, desse regulamento que a convocatória para a reunião bilateral não exige que a Comissão precise todos os aspetos das constatações que serão objeto do debate nessa reunião. Pelo contrário, como salientou a advogada geral no n. o 112 das suas conclusões, a realização da reunião bilateral não se destina tanto a informar esse Estado‑Membro do alcance das constatações da Comissão como a tornar possível, com base no intercâmbio de informações que teve lugar a montante, o acordo exigido pelo artigo 31. o , n. o 3, do Regulamento n. o 1290/2005 sobre as medidas corretivas a tomar. Daqui resulta que a alegação da República Helénica, relativa a uma pretensa violação das suas garantias processuais, baseada no artigo 11. o do Regulamento n. o 885/2006, na medida em que a Comissão não a terá convidado a discutir, na reunião bilateral, os atrasos na realização dos controlos no local no que respeita às ajudas por superfície complementares, deve ser afastada. Por último, quanto à alegação da República Helénica relativa a uma fundamentação insuficiente e contraditória do acórdão recorrido, basta salientar que, após ter exposto a importância da primeira comunicação escrita, na aceção do artigo 11. o do Regulamento n. o 885/2006, nos n. os 113 a 116 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral considerou, no termo de uma análise clara e circunstanciada, nos n. os 118 a 120 desse acórdão, que a comunicação dos resultados do inquérito identificava de forma bastante a realização tardia dos controlos no local no que respeita às ajudas por superfície complementares. Tendo em conta o que precede, o quarto fundamento deve ser rejeitado. Quanto ao quinto fundamento Argumentação das partes No âmbito do seu quinto fundamento, a República Helénica acusa, em substância, o Tribunal Geral de ter completado, nos n. os 126 a 128 e 132 a 133 do acórdão recorrido, a fundamentação da decisão controvertida para justificar a taxa de correção de 5 % fixada para as ajudas complementares ligadas à superfície. Mais precisamente, alega que o Tribunal Geral completou a fundamentação da decisão controvertida para justificar a diferença entre a taxa de correção aplicada para as ajudas complementares ligadas à superfície, fixada em 5 %, e a taxa aplicada para as ajudas por superfície diferentes das pastagens, fixada em 2 %. Segundo a Comissão, este fundamento deve ser rejeitado, a título principal, por ser inadmissível, em aplicação do artigo 168. o , n. o 1, alínea d), do Regulamento de Processo do Tribunal de Justiça, na medida em que este fundamento está formulado de forma demasiado sucinta e vaga. A título subsidiário, a Comissão considera que o acórdão recorrido está corretamente fundamentado. Daqui resulta, em sua opinião, que este fundamento deve ser rejeitado. Apreciação do Tribunal de Justiça No que respeita à exceção de inadmissibilidade suscitada pela Comissão baseada no caráter vago e sucinto do quinto fundamento, que a terá impossibilitado de lhe dar uma resposta, há que recordar que, segundo jurisprudência constante do Tribunal de Justiça, resulta do artigo 256. o , n. o 1, segundo parágrafo, TFUE, do artigo 58. o , primeiro parágrafo, do Estatuto do Tribunal de Justiça da União Europeia e do artigo 168. o , n. o 1, alínea d), do Regulamento de Processo do Tribunal de Justiça que um recurso de uma decisão do Tribunal Geral deve indicar de modo preciso os elementos contestados do acórdão cuja anulação é pedida, bem como os argumentos jurídicos que especificamente sustentam esse pedido. A este respeito, o artigo 169. o , n. o 2, do Regulamento de Processo do Tribunal de Justiça precisa que os fundamentos e argumentos jurídicos invocados devem identificar com precisão os pontos da fundamentação da decisão do Tribunal Geral que são contestados (v., neste sentido, Acórdão de 4 de setembro de 2014, Espanha/Comissão, C‑197/13 P , EU:C:2014:2157 , n. os 42 e 43 e jurisprudência referida). No caso em apreço, há que constatar que a República Helénica identificou, no n. o 79 da sua petição no presente recurso, os números precisos do acórdão recorrido contestados no âmbito do seu quinto fundamento, e desenvolveu uma argumentação suficientemente concreta para permitir ao Tribunal de Justiça examinar esse fundamento. Por conseguinte, o quinto fundamento da República Helénica é admissível. No entanto, quanto ao mérito, contrariamente ao que sustenta a República Helénica, nos n. os 126 a 128, 132 e 133 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral não completou a fundamentação da decisão controvertida para justificar a diferença entre a taxa de correção fixa de 5 % estabelecida para as ajudas complementares ligadas à superfície e a taxa de correção fixa de 2 % estabelecida para as ajudas por superfície diferentes das pastagens. Com efeito, em primeiro lugar, resulta das considerações expostas pelo Tribunal Geral nos n. os 123 a 131 do acórdão recorrido que a Comissão justificou a taxa de 5 % no seu relatório de síntese com base nas irregularidades do sistema de controlo relativo a controlos‑chave. Em segundo lugar, resulta do n. o 136 do acórdão recorrido que a taxa de 2 % fixada para as ajudas por superfície diferentes das pastagens se justifica em razão do «efeito tampão». Ora, como salientou a advogada‑geral nos n. os 79 e 118 das suas conclusões, este «efeito tampão» não é pertinente para as ajudas complementares ligadas à superfície, na medida em que estas últimas ajudas são associadas à produção, sem que aí sejam utilizados os direitos de pagamento. Por último, na medida em que a República Helénica contesta o n. o 133 do acórdão recorrido, há que salientar que, neste ponto, o Tribunal Geral se limitou a efetuar uma apreciação de natureza factual ao refutar que as melhorias alegadas no SIPA‑SIG fossem aplicáveis durante o ano de pedido 2008. Por conseguinte, o quinto fundamento de recurso assenta numa leitura errada do acórdão recorrido e deve ser julgado improcedente. Quanto ao sexto fundamento Argumentação das partes Com o seu sexto fundamento, a República Helénica invoca a total inexistência de fundamentação do Tribunal Geral quanto à rejeição da segunda acusação invocada no quadro do seu terceiro fundamento em apoio do seu recurso de anulação, relativo à correção imposta no domínio do desenvolvimento rural, segundo o qual a decisão controvertida devia ser anulada na medida em que as correções impostas por uma decisão anterior da Comissão não foram deduzidas do montante das correções aplicadas e imputadas no âmbito da decisão controvertida. Mais concretamente, o Tribunal Geral limitou, sem fornecer qualquer fundamentação a esse respeito, o pedido da República Helénica ao montante de 5007867,36 euros correspondente a uma correção imputada ao exercício financeiro de 2009, quando esta contestava o montante total da correção imposta pela decisão controvertida, ou seja, um montante de 10504391,90 euros, correspondente à soma das correções imputadas aos exercícios financeiros de 2009 (5007867,36 euros) e 2010 (5496524,54 euros). A Comissão responde que este fundamento é inadmissível. Por um lado, a República Helénica limita‑se a contestar o montante final líquido da correção imposta pela decisão controvertida, bem como o montante pelo qual a correção final foi reduzida, o que constitui, por natureza, uma contestação de natureza factual que escapa à fiscalização do Tribunal de Justiça no âmbito de um recurso. Por outro lado, o argumento da República Helénica relativo ao montante bruto de 10504391,90 euros não foi contestado em nenhum momento do processo no Tribunal Geral, pelo que esta acusação constitui uma ampliação do objeto do recurso no âmbito do presente recurso e deve ser analisada como um fundamento novo que, a esse título, deve ser julgado inadmissível. Apreciação do Tribunal de Justiça Importa observar que, nos n. os 9 e 41 a 43 da sua petição em primeira instância, a República Helénica pediu a anulação da decisão controvertida na medida em que prevê a aplicação de correções fixas no domínio das ajudas por superfície de 5 % do montante total das despesas efetuadas no domínio do desenvolvimento do espaço rural no montante de 10504391,90 euros, correspondente à soma das correções imputadas aos exercícios financeiros de 2009 (5007867,36 euros) e 2010 (5496524,54 euros). Mais precisamente, a República Helénica contestou no Tribunal Geral o facto de não ter sido suficientemente tomada em tomada em conta a correção anterior aplicada a título da Decisão de Execução 2013/214/UE da Comissão, de 2 de maio de 2013, que exclui do financiamento da União Europeia determinadas despesas efetuadas pelos Estados‑Membros a título do Fundo Europeu de Orientação e de Garantia Agrícola (FEOGA), Secção «Garantia», do Fundo Europeu Agrícola de Garantia (FEAGA) e do Fundo Europeu Agrícola de Desenvolvimento Rural (Feader) ( JO 2013, L 123, p. 11 ), em relação às ajudas ao desenvolvimento rural, no que respeita ao ano de pedido 2008, para os exercícios financeiros de 2009 e 2010. Ora, impõe‑se observar que, no caso em apreço, nos n. os 155 a 168 do acórdão recorrido, o Tribunal Geral negou provimento ao recurso da República Helénica ao limitar o seu exame, sem outra fundamentação, unicamente à correção para o ano de pedido 2008 a título do exercício financeiro de 2009. Por conseguinte, ao não responder a uma parte central da argumentação da República Helénica, o Tribunal Geral violou o dever de fundamentação que lhe incumbia por força do artigo 36. o do Estatuto do Tribunal de Justiça, que lhe é aplicável por força do artigo 53. o , primeiro parágrafo, do mesmo estatuto, e do artigo 117. o do Regulamento de Processo do Tribunal Geral. Por conseguinte, o sexto fundamento da República Helénica deve ser julgado procedente na medida em que o Tribunal Geral negou provimento ao recurso nele interposto ao limitar o seu exame da segunda acusação em apoio do terceiro fundamento desse recurso apenas à correção para o ano de pedido 2008 imputada ao exercício financeiro de 2009. Daqui resulta que, uma vez que o sexto fundamento de recurso deve ser julgado procedente, há que anular o n. o 2 do dispositivo do acórdão recorrido, na medida em que o Tribunal Geral negou provimento ao recurso da República Helénica ao limitar o seu exame à correção para o ano de pedido 2008 imputada ao exercício financeiro de 2009 no que respeita à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da PAC, consagrado ao desenvolvimento rural, e ao não examinar a correção para o ano do pedido 2008 imputada ao exercício financeiro de 2010, no montante de 5496524,54 euros no que respeita à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da PAC, consagrado ao desenvolvimento rural. Quanto ao recurso para o Tribunal Geral Em conformidade com o artigo 61. o , primeiro parágrafo, do Estatuto do Tribunal de Justiça da União Europeia, este pode, em caso de anulação da decisão do Tribunal Geral, remeter o processo ao Tribunal Geral para julgamento ou decidir ele próprio definitivamente o litígio, se este estiver em condições de ser julgado. Quanto à segunda acusação deduzida em apoio do terceiro fundamento do recurso interposto no Tribunal Geral, resulta dos n. os 155 a 168 do acórdão recorrido que o Tribunal Geral restringiu o alcance do pedido da República Helénica relativo à existência de uma dupla correção em relação unicamente ao exercício financeiro de 2009, quando, na sua petição inicial, a República Helénica tinha visado tanto o exercício financeiro de 2009 como o exercício financeiro de 2010. Ora, há que observar, em primeiro lugar, que, no que se refere à correção relativa ao ano de pedido 2008 a título do exercício financeiro de 2010, a decisão impugnada não precisa de maneira juridicamente suficiente em que medida a correção imposta ao abrigo da Decisão 2013/214 foi repercutida no montante da correção decidida nos termos da decisão controvertida a fim de evitar uma dupla correção. Em segundo lugar, esta falta de fundamentação não permite determinar de maneira juridicamente suficiente se — e, sendo caso disso, em que medida — a Comissão teve em conta a correção resultante da Decisão 2013/214 por ocasião do cálculo da correção relativa ao ano do pedido 2008 a título do exercício financeiro de 2010. Daqui resulta que há que julgar procedente a segunda acusação deduzida em apoio do terceiro fundamento do recurso interposto no Tribunal Geral e, por conseguinte, anular a decisão controvertida por falta de fundamentação, na parte em que diz respeito à tomada em consideração da Decisão 2013/214 por ocasião do cálculo do montante da correção de 5496524,54 euros, da dedução de 270175,45 euros e da incidência financeira de 5226349,09 euros, respeitantes às despesas efetuadas pela República Helénica no setor do desenvolvimento rural Feader Eixo 2 (2007‑2013, medidas ligadas à superfície) e impostas a título do exercício financeiro de 2010, em razão de deficiências relativas ao SIPA e aos controlos no local (segundo pilar, ano do pedido 2008). Quanto às despesas Nos termos do artigo 184. o , n. o 2, do seu Regulamento de Processo, se o recurso for julgado procedente e o Tribunal de Justiça decidir definitivamente o litígio, decidirá igualmente sobre as despesas. Nos termos do artigo 138. o , n. o 3, do referido regulamento, aplicável aos recursos de decisões do Tribunal Geral por força do seu artigo 184. o , n. o 1, se as partes obtiverem vencimento parcial, cada uma das partes suporta as suas próprias despesas. Tendo a República Helénica e a Comissão sido vencidas num ou em vários pedidos, suportarão as suas próprias despesas relativas ao processo em primeira instância e ao presente recurso. Nos termos do artigo 140, n. o 1, do Regulamento de Processo do Tribunal de Justiça, aplicável aos recursos de decisões do Tribunal Geral por força do seu artigo 184. o , n. o 1, os Estados‑Membros e as instituições que intervenham no litígio devem suportar as suas próprias despesas. O Reino de Espanha, enquanto interveniente no presente recurso, suportará as suas próprias despesas. Pelos fundamentos expostos, o Tribunal de Justiça (Oitava Secção) decide: 1) Os pontos 2 e 3 do dispositivo do Acórdão do Tribunal Geral da União Europeia de 30 de março de 2017, Grécia/Comissão ( T‑112/15 , EU:T:2017:239 ), são anulados na medida em que, por um lado, o Tribunal Geral negou provimento ao recurso da República Helénica limitando o seu exame à correção para o ano de pedido 2008 imputada ao exercício financeiro de 2009 no que respeita à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da política agrícola comum (PAC), consagrado ao desenvolvimento rural e não examinando a correção para o ano de pedido 2008 imputada ao exercício financeiro de 2010 no montante de 5496524,54 euros no que respeita à correção financeira de 5 % aplicada às ajudas do segundo pilar da PAC, consagrado ao desenvolvimento rural e, por outro, em que decidiu sobre as despesas. 2) É negado provimento ao recurso quanto ao restante. 3) A Decisão de Execução 2014/950/UE da Comissão, de 19 de dezembro de 2014, que exclui do financiamento da União Europeia determinadas despesas efetuadas pelos Estados‑Membros a título do Fundo Europeu de Orientação e de Garantia Agrícola (FEOGA), Secção «Garantia», do Fundo Europeu Agrícola de Garantia (FEAGA) e do Fundo Europeu Agrícola de Desenvolvimento Rural (Feader), é anulada na parte em que respeita à tomada em consideração da Decisão de Execução 2013/214/UE da Comissão, de 2 de maio de 2013, que exclui do financiamento da União Europeia determinadas despesas efetuadas pelos Estados‑Membros a título do Fundo Europeu de Orientação e Garantia Agrícola (FEOGA), Secção «Garantia», do Fundo Europeu Agrícola de Garantia (FEAGA) e do Fundo Europeu Agrícola de Desenvolvimento Rural (Feader), por ocasião do cálculo do montante da correção de 5496524,54 euros, da dedução de 270175,45 euros e da incidência financeira de 5226349,09 euros, no que respeita às despesas efetuadas pela República Helénica no setor do desenvolvimento rural Feader Eixo 2 (2007‑2013, medidas ligadas à superfície) e impostas a título do exercício financeiro de 2010, em razão de deficiências no sistema de identificação das parcelas agrícolas (SIPA) e nos controlos no local (segundo pilar, ano do pedido 2008). 4) A República Helénica e a Comissão Europeia suportam as suas próprias despesas relativas ao processo em primeira instância e ao presente recurso. 5) O Reino de Espanha suporta as suas próprias despesas. Assinaturas ( *1 ) Língua do processo: grego.

61998CJ0478

en

Grounds 1 By application lodged at the Court Registry on 21 December 1998, the Commission of the European Communities brought an action under Article 169 of the EC Treaty (now Article 226 EC) for a declaration that, by prohibiting the acquisition by persons resident in Belgium of securities of a loan issued abroad, the Kingdom of Belgium had failed to fulfil its obligations under Article 73b of the EC Treaty (now Article 56 EC). 2 On the basis of a Royal Decree of 4 October 1994 (hereinafter the Royal Decree), the Belgian Minister of Finance contracted a public loan of DEM 1 000 million on the Eurobond market. 3 Article 1 of the Royal Decree states: Our Finance Minister is authorised to contract a public loan at a fixed rate for 1 000 million German marks with Dresdner Bank AG and Schweizerischer Bankverein (Deutschland) AG in Frankfurt. This loan may be the subject, in whole or in part, of one or more swap transactions. 4 Article 2 of the Royal Decree states: The terms and conditions of the loan and of any swap transactions will be determined by agreements to be entered into with the financial institutions concerned. 5 Article 3 of the Royal Decree states: Withholding tax on interest payable on the loan is hereby waived. Subscription by Belgian residents other than banks, financial intermediaries and institutional investors referred to in the agreements mentioned in Article 2 and the conditions laid down therein is not permitted. The definitive certificates will be delivered to the holders only on production of a certificate certifying that they are non-resident or that they fulfil the conditions referred to in the preceding paragraph. 6 The second paragraph of Article 3 of the Royal Decree was reflected in the agreements concluded with the financial institutions concerned (under the heading Restrictions on sale), fixing the terms and conditions of the loan in question. It was stated in particular that: The Bonds may not be offered or sold, directly or indirectly, to residents of, or corporations or other legal entities having their domicile in, the Kingdom of Belgium except, provided that the offer or sale does not constitute an offer to the public of the Kingdom of Belgium, to (i) a bank which is so resident or domiciled, (ii) a broker, similar intermediary or institution of international standing whose business involves dealing in securities or managing customers' funds, which is so resident or domiciled and (iii) an insurance company which is so resident or domiciled. The administrative procedure 7 On 6 January 1995 the Commission requested the Belgian authorities to provide further information on the provisions of the Royal Decree. The Commission considered that the prohibition, under Article 3 of the Royal Decree, on Belgian residents subscribing to a loan issued abroad constituted a barrier to the free movement of capital, contrary to Article 73b of the Treaty. 8 On 13 February 1995 the Belgian authorities replied that the prohibition against Belgian residents was compatible with Community law. By denying natural persons resident in Belgium the opportunity to subscribe to the public loan issued in German marks, the measure in question made it possible to prevent those persons from evading tax in Belgium by not declaring the interest received. Moreover, the Belgian authorities contended that the Royal Decree was based on Article 73d(1)(a) and (b) of the EC Treaty (now Article 58(1)(a) and (b) EC). 9 Not satisfied with that reply, the Commission, by formal letter of 11 August 1995, opened the infringement procedure and invited the Belgian Government to submit its observations within a period of two months. 10 The Commission stated, first, that, while Article 73d(1)(a) of the Treaty provides for the possibility of differential tax treatment of residents and non-residents, the present case concerned not differential tax treatment but purely and simply a ban on the acquisition by natural persons resident in Belgium of securities of a loan issued abroad. 11 The Commission observed, second, that the Belgian authorities relied on Article 73d(1)(b) of the Treaty in order to argue that the need to ensure compliance with fiscal provisions by taxpayers residing in Belgium may justify a restriction of the free movement of capital. However, the imposition of such a measure was not proportionate to the aim pursued; otherwise, the result of allowing such an approach would be that any movement of capital which might involve risks of tax evasion could be prohibited. 12 By letter of 30 October 1995, the Belgian Government maintained the position it had put forward in its letter of 13 February 1995. It stated that the prohibition was attributable solely to the concern to preserve the coherence of the tax system. It also said that the prohibition was neither arbitrary nor discriminatory, and that in the present case there was no disguised restriction of the free movement of capital and payments. 13 On 16 April 1997 the Commission sent the Belgian Government a reasoned opinion, inviting it to take the necessary measures to comply with the opinion within two months from its notification. There was no response. 14 In those circumstances, the Commission decided to bring the present action. Substance 15 The Commission submits, in support of its application, that the outright prohibition by the Royal Decree of the acquisition by Belgian residents of securities of a loan on the Eurobond market (hereinafter the contested measure) impairs the free movement of capital laid down in Article 73b of the Treaty, and cannot be objectively justified under Article 73d, in particular because it is not proportionate. 16 It should be noted that it is not disputed that the contested measure affects the free movement of capital between Member States. As the Advocate General observes at point 27 of his Opinion, although the contested measure imposed by the Kingdom of Belgium is addressed to its own residents, it cannot in any event be regarded as a purely internal measure, since the loan in question was issued in German marks on the Eurobond market, was subscribed by an international syndicate of banks and financial institutions, is listed on the Frankfurt stock exchange, and is governed by German law. 17 It is also not disputed that the contested measure constitutes as such a restriction of the free movement of capital within the meaning of Article 73b(1) of the Treaty. 18 Measures taken by a Member State which are liable to dissuade its residents from obtaining loans or making investments in other Member States constitute restrictions on movements of capital within the meaning of that provision (see, to that effect, Case C-484/93 Svensson and Gustavsson v Ministre du Logement et de l'Urbanisme [1995] ECR I-3955, paragraph 10, Case C-222/97 Trummer and Mayer [1999] ECR I-1661, paragraph 26, and Case C-439/97 Sandoz v Finanzlandesdirektion für Wien, Niederösterreich und Burgenland [1999] ECR I-7041, paragraph 19), as do measures which make a direct foreign investment subject to prior authorisation (Joined Cases C-163/94, C-165/94 and C-250/94 Sanz de Lera and Others [1995] ECR I-4821, paragraphs 24 and 25, and Case C-54/99 Église de Scientologie de Paris v Prime Minister [2000] ECR I-1335, paragraph 14). 19 The second paragraph of Article 3 of the Royal Decree, by excluding the possibility of Belgian residents subscribing to the loan in question, goes well beyond a measure which is intended to dissuade residents of a Member State from subscribing to a loan issued abroad or which imposes the requirement of prior authorisation, and thus all the more constitutes a restriction of the free movement of capital within the meaning of Article 73b of the Treaty. 20 However, in its defence, the Belgian Government submits, primarily, that the contested measure was taken by the Belgian State not in its capacity as a public authority but in its capacity as a private operator, so that the contested measure does not fall within the scope of Article 73b of the Treaty. 21 In support of this argument, the Belgian Government claims that a distinction must be drawn between the role of the State as public authority and as private operator. It points out that such a distinction is known to Community law, as follows in particular from Commission Directive 80/723/EEC of 25 June 1980 on the transparency of financial relations between Member States and public undertakings (OJ 1980 L 195, p. 35) and the judgments in Joined Cases 231/87 and 129/88 Ufficio Distrettuale delle Imposte Dirette di Fiorenzuola d'Arda and Others v Comune di Carpaneto Piacentino and Others [1989] ECR 3233 and Case 29/76 LTU v Eurocontrol [1976] ECR 1541. 22 On this point, it suffices to state that the waiver of withholding tax in the first paragraph of Article 3 of the Royal Decree constitutes, as the Belgian Government indeed conceded, a regulatory measure which only the State in its capacity as public authority is authorised to take. 23 That regulatory measure is inseparably linked with the prohibition imposed on Belgian residents under the second paragraph of Article 3 of the Royal Decree. 24 Such a prohibition, as a complement to the waiver of withholding tax, can be attributed only to considerations of fiscal policy, as the Belgian Government moreover acknowledged by arguing that the contested measure made it possible to prevent Belgian residents from taking advantage of the waiver to evade tax on the interest received. It follows that it forms an integral part of the measures taken by the Kingdom of Belgium to regulate the tax aspects of the loan to be contracted by the Minister of Finance. 25 The contested measure thus constitutes a measure taken by the Belgian State in its capacity as public authority. 26 The Belgian Government's argument that the State did no more, as a borrower, than agree with the financial intermediaries on a contractual term to be included in the conditions of the loan, in the same way as with contracts concluded by private borrowers, cannot be accepted. 27 In the light of the above considerations, it must be concluded that the contested measure constitutes a restriction of the free movement of capital, prohibited by Article 73b(1) of the Treaty. 28 The Belgian Government submits, in the alternative, that the contested measure is justified and proportionate to the aim pursued. 29 Relying on Article 73d(1)(b) of the Treaty, the Belgian Government argues that the contested measure is justified, first, by the fact that it was necessary to prevent Belgian residents from being able to evade tax by subscribing to the loan in question. The loan on the Eurobond market was effected by the Kingdom of Belgium with a view to sound management of its debt on an equal footing with private operators. 30 It states in this respect that a particular characteristic of Eurobond loans is that interest is paid gross, with no deductions. Having decided to issue the loan on the Eurobond market, the Kingdom of Belgium thus had to waive deduction of withholding tax. As it wished to prevent the exemption from withholding tax from being a source of tax evasion, the prohibition of the acquisition of the loan securities in question by Belgian residents constituted the only possible measure for avoiding the creation of a domestic loan market with withholding tax and a Eurobond loan market with no withholding tax, both being accessible to individuals resident in Belgium. 31 The Belgian Government submits, second, that the contested measure is justified by the need to preserve fiscal coherence within the meaning of Case C-204/90 Bachmann v Belgian State [1992] ECR I-249 and Case C-300/90 Commission v Belgium [1992] ECR I-305. Since exemption from withholding tax is an essential condition for the State to be able to raise funds on the Eurobond market, the State must be entitled to prevent that exemption from becoming a source of tax evasion. First, the contested measure thus makes it possible to reconcile these requirements and ensure coherence in loan issuing policy. Second, there is a correlation between the exemption from withholding tax and the almost certain loss of the final tax. 32 The Belgian Government submits, third, that the prohibition in question may also be justified by the need to ensure the effectiveness of fiscal supervision, which was recognised by the Court as an overriding requirement of general interest in Case C-250/95 Futura Participations and Singer v Administration des Contributions [1997] ECR I-2471. The Government argues that the Member States are free to adopt all the measures necessary to preserve this general interest in the absence of harmonisation at Community level. 33 The Belgian Government's argument based on the need to preserve fiscal coherence as recognised by the Court in Bachmann and Commission v Belgium should be considered first. 34 In the Bachmann and Commission v Belgium cases there was a direct link between the deductibility of contributions and the liability to tax of the sums payable by insurers under pension and life assurance contracts, and it was necessary to preserve that link in order to ensure the coherence of the tax system in question. The loss of revenue resulting from the deduction of life assurance contributions from total taxable income was offset by the taxation of the pensions, annuities or capital sums payable by the insurers. In cases where such contributions were not deducted, those sums were exempted from tax. 35 In the present case, however, as the Advocate General observes in point 57 of his Opinion, there is no direct link between any fiscal advantage and a corresponding disadvantage which ought to be preserved in order to ensure fiscal coherence. 36 Consequently, the contested measure cannot be justified on the ground of the need to preserve fiscal coherence. 37 As to the Belgian Government's arguments based on the need to prevent tax evasion and ensure the effectiveness of fiscal supervision, it should be noted that Article 73d(1)(b) of the Treaty provides that Article 73b(1) is without prejudice to the right of Member States to take all requisite measures to prevent infringements of national law and regulations, in particular in the field of taxation and the prudential supervision of financial institutions, or to lay down procedures for the declaration of capital movements for purposes of administrative or statistical information, or to take measures which are justified on grounds of public policy or public security. 38 As the Court has already held in Joined Cases C-358/93 and C-416/93 Bordessa and Others [1995] ECR I-361, paragraphs 21 and 22, and Sanz de Lera, paragraph 22, the requisite measures to prevent certain infringements in the field of taxation referred to in Article 73d(1)(b) of the Treaty include measures intended to ensure effective fiscal supervision and to combat illegal activities such as tax evasion. 39 It follows that in the present case the fight against tax evasion and the effectiveness of fiscal supervision may be relied on under Article 73d(1)(b) of the Treaty to justify restrictions of the free movement of capital between Member States. 40 It must therefore be considered whether the contested measure may be regarded as requisite within the meaning of Article 73d(1)(b) of the Treaty for preventing tax evasion and ensuring the effectiveness of fiscal supervision. 41 For a measure to be covered by Article 73d of the Treaty, it must comply with the principle of proportionality, in that it must be appropriate for securing the attainment of the objective it pursues and must not go beyond what is necessary to attain it. 42 It should be observed that the Commission does not challenge either the right of the Kingdom of Belgium to have recourse to this type of loan or the consequent need to waive withholding tax. 43 On the other hand, the Commission does not accept as valid the Belgian Government's argument that the contested measure may be justified for fiscal reasons. 44 It must therefore be ascertained whether that argument can be accepted. 45 As appears from Case C-28/95 Leur-Bloem v Inspecteur der Belastingsdienst/Ondernemingen Amsterdam 2 [1997] ECR I-4161, paragraph 44, a general presumption of tax evasion or tax fraud cannot justify a fiscal measure which compromises the objectives of a directive. That applies all the more in the present case, where the contested measure consists in an outright prohibition on the exercise of a fundamental freedom guaranteed by Article 73b of the Treaty. 46 Moreover, with respect to the Belgian Government's argument that the contested measure was the only possible measure for avoiding the creation of a domestic loan market with withholding tax and a Eurobond loan market with no withholding tax, both accessible to Belgian residents, suffice it to observe that nothing prevents Belgian residents wishing to invest from acquiring loan securities issued on the Eurobond market by issuers other than the Kingdom of Belgium which are also not subject to Belgian withholding tax. 47 It follows that the contested measure does not comply with the principle of proportionality and so cannot be covered by Article 73d(1)(b) of the Treaty. 48 Consequently, by prohibiting the acquisition by Belgian residents of securities of a loan issued abroad, the Kingdom of Belgium has failed to fulfil its obligations under Article 73b of the Treaty. Decision on costs Costs 49 Under Article 69(2) of the Rules of Procedure, the unsuccessful party is to be ordered to pay the costs if they have been applied for in the successful party's pleadings. Since the Commission has applied for costs and the Kingdom of Belgium has been unsuccessful, the latter must be ordered to pay the costs. Operative part On those grounds, THE COURT, hereby: 1. Declares that, by prohibiting the acquisition by persons resident in Belgium of securities of a loan issued abroad, under the second paragraph of Article 3 of the Royal Decree of 4 October 1994, the Kingdom of Belgium has failed to fulfil its obligations under Article 73b of the EC Treaty (now Article 56 EC); 2. Orders the Kingdom of Belgium to pay the costs.

62001CJ0429

en

By application lodged at the Registry of the Court on 5 November 2001, the Commission of the European Communities brought an action under Article 226 EC for a declaration that, by failing to transpose correctly and in full Articles 14(a) and (b), 15(1) and (2), 16(1) and 19(2) to (4) of Council Directive 90/219/EEC of 23 April 1990 on the contained use of genetically modified micro-organisms (OJ 1990 L 117, p. 1), as amended by Commission Directive 94/51/EC of 7 November 1994 adapting to technical progress Directive 90/219 (OJ 1994 L 297, p. 29), ( the Directive) and by failing to transpose the provisions of that directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence, the French Republic has failed to fulfil its obligations under that directive and Article 249 EC. Legal background Community legislation The Directive lays down rules on the contained use of genetically modified micro-organisms ( GMMs). Contained use is defined in Article 2(c) of the Directive as any operation in which micro-organisms are genetically modified or in which such [GMMs] are cultured, stored, used, transported, destroyed or disposed of and for which physical barriers, or a combination of physical barriers together with chemical and/or biological barriers, are used to limit their contact with the general population and the environment. Its purpose being to protect human health and the environment, the Directive, inter alia, classifies GMMs and lays down the principles of occupational safety and hygiene and of containment applicable to them. Article 4 of the Directive thus classifies GMMs in two groups according to the risks which they present. The first group ( Group I) covers those GMMs which satisfy the criteria of Annex II to the Directive. Other GMMs are classed under the second group ( Group II). Moreover, in Article 2(d) and (e) of the Directive, a distinction is drawn according to the purpose for which the GMMs are used. Thus, Type A operations are those operations which are used for teaching, research, development, or non-industrial or non-commercial purposes and which are of a small scale. Other operations are called Type B. The Directive lays down specific notification procedures for each group of GMMs (Group I or II) and type of operation (Type A or B). It further distinguishes between two bodies of rules: the rules on authorisation, applicable to high-risk operations which may not be carried out until they have been authorised by the national competent authority, and the rules on declaration, which apply to operations presenting less serious risks. The Directive specifies, inter alia , the required content of the notification file, the procedure which must be followed in the cases of authorisation or declaration and the duties to provide information which are incumbent on the Commission and the other Member States. Article 14 of the Directive provides: The competent authorities shall ensure that, where necessary, before an operation commences: (a) an emergency plan is drawn up for the protection of human health and the environment outside the installation in the event of an accident and the emergency services are aware of the hazards and informed thereof in writing; (b) information on safety measures and on the correct behaviour to adopt in the case of an accident is supplied in an appropriate manner, and without their having to request it, to persons liable to be affected by the accident. The information shall be repeated and updated at appropriate intervals. It shall also be made publicly available. The Member States concerned shall at the same time make available to other Member States concerned, as a basis for all necessary consultation within the framework of their bilateral relations, the same information as that which is disseminated to their nationals. The Directive was amended by Council Directive 98/81/EC of 26 October 1998 (OJ 1998 L 330, p. 13). Under the amended version of Article 14 of the Directive: The competent authorities shall ensure that before a contained use commences: (a) an emergency plan is drawn up for contained uses where failure of the containment measures could lead to serious danger, whether immediate or delayed, to humans outside the premises and/or to the environment, except where such an emergency plan has been drawn up under other Community legislation; (b) information on such emergency plans, including the relevant safety measures to be applied, is supplied in an appropriate manner, and without their having to request it, to bodies and authorities liable to be affected by the accident. The information shall be updated at appropriate intervals. It shall also be made publicly available. The Member States concerned shall at the same time make available to other Member States concerned, as a basis for all necessary consultation within the framework of their bilateral relations, the same information as that which is disseminated to their nationals. According to Article 15 of the Directive: 1. Member States shall take the necessary measures to ensure that, in the event of an accident, the user shall be required immediately to inform the competent authority specified in Article 11 and provide the following information: ─ the circumstances of the accident, ─ the identity and quantities of the genetically modified micro-organisms released, ─ any information necessary to assess the effects of the accident on the health of the general population and the environment, ─ the emergency measures taken. 2. Where information is given under paragraph 1, the Member States shall be required to: ─ ensure that any emergency, medium and long-term measures necessary are taken, and immediately alert any Member State which could be affected by the accident; ─ collect, where possible, the information necessary for a full analysis of the accident and, where appropriate, make recommendations to avoid similar accidents in the future and to limit the effects thereof. Article 16(1) of the Directive provides: 1. Member States shall be required to: (a) consult with other Member States liable to be affected in the event of an accident in the drawing up and implementation of emergency plans; (b) inform the Commission as soon as possible of any accident within the scope of this Directive, giving details of the circumstances of the accident, the identity and quantities of the genetically modified micro-organisms released, the emergency response measures employed and their effectiveness, and an analysis of the accident including recommendations to limit its effects and avoid similar accidents in the future. Under Article 19 of the Directive: 1. The Commission and the competent authorities shall not divulge to third parties any confidential information notified or otherwise provided under this Directive and shall protect intellectual property rights relating to the data received. 2. The notifier may indicate the information in the notifications submitted under this Directive, the disclosure of which might harm his competitive position, that should be treated as confidential. Verifiable justification must be given in such cases. 3. The competent authority shall decide, after consultation with the notifier, which information will be kept confidential and shall inform the notifier of its decision. 4. In no case may the following information, when submitted according to Articles 8, 9 or 10, be kept confidential: ─ description of the genetically modified micro-organisms, name and address of the notifier, purpose of the contained use, and location of use; ─ methods and plans for monitoring of the genetically modified micro-organisms and for emergency response; ─ the evaluation of foreseeable effects, in particular any pathogenic and/or ecologically disruptive effects. 5. If, for whatever reasons, the notifier withdraws the notification, the competent authority must respect the confidentiality of the information supplied. Article 22 of the Directive provides that the Member States are to bring into force the laws, regulations and administrative provisions necessary to comply with that directive not later than 23 October 1991. The amendments resulting from Directive 94/51 concern only Annex II to Directive 90/219 and must have taken effect in national law by 30 April 1995. Directive 98/81 entered into force on 5 December 1998. The period granted to the Member States for compliance with that directive expired, in accordance with the first subparagraph of Article 2(1), 18 months after the date of its entry into force, namely on 5 June 2000. National legislation Article L. 511-1 of the Code de l'environnement (Environment Code) (JORF of 21 September 2000, Annex p. 38203) states: The provisions of this Title shall apply to factories, workshops, storage facilities, construction sites and, generally, facilities used or owned by any natural or legal person, whether governed by public or private law, which may constitute a risk to or have an adverse effect on local amenity, public health, safety and hygiene, agriculture, the protection of nature and the environment or the conservation of sites and monuments .... The first paragraph of Article L. 512-1 of the Environment Code states: Facilities which constitute a serious risk to or have a seriously adverse effect on the interests referred to in Article L. 511-1 shall be subject to authorisation by the Prefect. Under Article L. 512-8 of that code: Facilities which do not constitute a serious risk to or have a seriously adverse effect on the interests referred to in Article L. 511-1 but which nevertheless must comply with the general requirements laid down by the Prefect in order to ensure that the interests referred to in Article L. 511-1 are protected in the département shall be subject to declaration. Article L. 512-12 of the Environment Code provides: Where the interests referred to in Article L. 511-1 are not guaranteed by implementation of the general provisions on the prevention of adverse effects inherent in the use of a facility subject to declaration, the Prefect may, where appropriate upon application by interested third parties and following delivery of an opinion by the competent consultative committee for the département , impose any necessary specific requirements by way of decree.In order to protect the interests referred to in Article L. 511-1, the Prefect may order that the assessments be carried out and remedies applied which are necessary as a result either of an accident or incident in the facility or of a failure to comply with the conditions imposed under this Chapter. Those measures shall be laid down in a decree adopted, save in the case of an emergency, after an opinion has been delivered by the competent consultative committee for the département . Under Article 17 of Décret n o 77-1133, du 21 septembre 1977, pris pour l'application de la loi n o 76-663 relative aux facilities classées pour la protection de l'environnement of 19 July 1976 (JORF of 8 October 1977, p. 4897, Decree No 77-1133 of 21 September 1977 adopted to apply the Law on facilities classified for the purpose of environmental protection), as amended by Decree No 2000-258 of 20 March 2000 (JORF of 22 March 2000, p. 4417), ( Decree No 77-1133): The conditions of development and use must satisfy the requirements imposed in the authorisation order and, where appropriate, any ancillary orders....Following consultation of the fire and emergency services responsible for the département , provision may be made in the order for an obligation to draw up an internal plan of action to be taken in the case of an accident. The internal plan of action shall lay down the organisational measures, the methods of intervention and the necessary means which the operator must implement in order to protect his staff, the public and the environment....The order shall also lay down the emergency measures to be taken by the operator under the supervision of the police authority and the obligations of the operator with respect to informing and alerting the persons liable to be affected by an accident as to the risks involved, the safety measures to be taken and the course of conduct to be followed. Article 2 of Decree No 77-1133 specifies the required content of the application for authorisation. Point 4 of the second paragraph of that article states: ... Where appropriate, the applicant may submit, in a single copy and under separate cover, information the dissemination of which, in his view, may entail the disclosure of production secrets.... Article 5 of that decree provides for a public inquiry procedure. The last paragraph of that article states: At the request of the applicant, or on his own initiative, the Prefect may remove from the file submitted for the purposes of the inquiry and of the consultation provided for below any information which may entail, in particular, the disclosure of production secrets or facilitate measures which might adversely affect public health, safety and hygiene. Article 27 of Decree No 77-1133 provides: The Prefect shall acknowledge the declaration and provide the person making the declaration with a copy of the general requirements applying to the facility.The mayor of the local authority area in which the facility is to be used (in Paris, the Chief of Police) shall receive a copy of the declaration and the document containing the general requirements. A copy of the notification shall be posted for at least one month in the town hall (in Paris, the police headquarters) and shall state that third parties may have access to the document containing the general requirements there. The mayor (in Paris, the Chief of Police) shall arrange for minutes to be drawn up to record the fulfilment of this formality.At the operator's request, certain provisions may be excluded from such publication where it might lead to the disclosure of production secrets. Décret n o 93-774, du 27 mars 1993, fixant la liste des techniques de modification génétique et les critères de classement des organismes génétiquement modifiés (Decree No 93-774 of 27 March 1993 laying down the list of genetic modification techniques and the criteria for classifying genetically modified organisms) (JORF of 30 March 1993, p. 5714) reproduces the classification in two groups (Groups I and II) established by the Directive. In addition, Article 3 of that decree breaks GMMs down into four classes (Classes 1 to 4) on the basis of the classification criteria in Annex II to Directive 90/219. The French Genetic Engineering Commission has classified the use of GMOs and GMMs in research, development and teaching laboratories according to the required level of containment. It has thus defined four containment levels, L1 to L4, entailing an increasing level of safety restrictions. The second paragraph of Article 2 of Décret n o 93-773, du 27 mars 1993, pris pour l'application, s'agissant des utilisations civiles, de l'article 6 de la loi n o 92-654, du 13 juillet 1992, relative au contrôle de l'utilisation et de la dissemination des organismes génétiquement modifiés et modifiant la loi n o 76-663 (Decree No 93-773 of 27 March 1993 applying Article 6 of Law No 92-654 of 13 July 1992 on supervision of the use and dissemination of genetically modified organisms to civilian uses and amending Law No 76-663) (JORF of 30 March 1993, p. 5712) provides, in the last sentence, that the applicant is to indicate in the application for approval the information which, in his view, must remain confidential. Part I of Article 7 of that decree provides: Where the application relates to first use in a laboratory of genetically modified organisms falling within Classes 3 and 4 of Group II ... the approval shall refer to that fact and state that the applicant is to make an information file available to the public....That file shall contain, to the exclusion of any information covered by industrial or trade secrets, protected by law or disclosure of which could prejudice the interests of the laboratory operator or any other persons making using of the genetically modified organisms: ─ ... ─ any information relevant to the classification of the genetically modified organisms which may be used in the facility and to the confinement measures, the action to be taken in the case of an accident and the technical specifications to which approval is made subject; ─ where appropriate, the summary of the opinion given on the application for approval by the Genetic Engineering Commission; .... The pre-litigation procedure The French Government notified the Commission of the measures transposing the Directive in various letters sent between March 1992 and June 1998. On 18 March 1998, the Commission addressed to the French Republic a letter giving that Member State notice to submit its observations on the complaint that the Directive had not been transposed correctly and in full. Taking the view that the replies given by the French authorities were unsatisfactory, the Commission delivered to the French Republic a reasoned opinion by letter of 19 May 2000. In that opinion, the Commission called upon that Member State to take the measures necessary to comply with the reasoned opinion within two months of its notification. The French Government subsequently addressed to the Commission, on 21 and 28 July 2000, two notes concerning the transposition of the Directive. The procedure before the Court Having withdrawn, in its reply, the complaint alleging incomplete transposition of Article 15(1) of the Directive, the Commission now claims that the Court should: ─ declare that, by failing to transpose correctly and in full Articles 14(a) and (b), 15(2), 16(1) and 19(2) to (4) of the Directive and by failing to transpose the provisions of that directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence, the French Republic has failed to fulfil its obligations under that directive and Article 249 EC, ─ order the French Republic to pay the costs. The French Republic contends that the Court should: ─ dismiss the application, with the exception of the complaint alleging failure to transpose the Directive in respect of certain facilities falling under the jurisdiction of the Ministry of Defence, and ─ order the Commission to pay the costs. The action The complaint relating to Article 14(a) of the Directive Arguments of the parties According to the Commission, Article 14 of the Directive is broad in scope since it applies to any use of GMMs. However, that article has not been transposed with respect to: ─ uses of GMMs in Groups I or II for the purposes of teaching, research or development; ─ uses for industrial or commercial purposes by facilities other than those subject to authorisation, that is to say, those which must be declared. The Directive requires that an emergency plan be drawn up and that the emergency services be informed where necessary, which suggests an assessment on a case-by-case basis. The Directive cannot be transposed correctly where the obligation to adopt those measures is simply excluded in respect of certain uses or types of facility. The French Government submits, first of all, that it is unclear from the wording of Article 14(a) of the Directive whether there is an obligation to draw up emergency plans as a matter of course. Article 14(a) merely provides that the competent authorities of a Member State are to require that an emergency plan be drawn up where necessary. That phrase suggests that emergency plans are not drawn up automatically. To accept an interpretation precluding a distinction from being drawn according to the risk posed by the facility would simply mean that the definition of the scope of the obligation provided by the phrase where necessary would be removed. The wording of Article 14 of the Directive as amended by Directive 98/81 confirms that the competent authorities are under an obligation solely to determine whether an emergency plan is necessary and, if so, to ensure that such a plan is drawn up. As regards uses for industrial or commercial purposes by facilities which have been classified for the purposes of environmental protection and are subject to authorisation, the French Government relies on Article 17 of Decree No 77-1133, which provides that the authorisation order may impose an obligation to draw up an internal plan of action (IPA) to be taken in the case of an accident. With respect to facilities classed as subject to declaration, the French Government submits that prefects must lay down general requirements for all the categories of such facility in their département . The obligation to draw up an emergency plan is one of the measures which may be imposed in that connection. The French Government adds that, where the general requirements applicable to a category of facility do not provide for an obligation to draw up such a plan even though it is necessary in respect of a particular facility falling within that category, the Prefect may, under Article L. 512-12 of the Environment Code, adopt the necessary measures in the form of specific requirements. According to the French Government, it makes no difference that the fact that an obligation to draw up an emergency plan may be imposed is explicitly stated with regard to facilities subject to authorisation whereas it is in the competent authority's discretion to lay down general or specific requirements for facilities subject to declaration. Since the risks posed by the latter facilities are less serious, the possibility of imposing an obligation to draw up an emergency plan need not be provided for expressly. The competent administrative authority is therefore in a position to impose on the operator of any facility subject to the scheme of classified facilities an obligation to draw up an emergency plan. The French Government concludes that, where it is necessary that such a plan be drawn up for a particular facility, the administrative authority will be obliged to impose such a requirement. The French Government adds that teaching and research facilities are subject to a similar obligation. Such facilities may operate only by virtue of approval granted on a case-by-case basis. That approval entails an obligation to comply with various requirements, for example those contained in the guide issued by the Genetic Engineering Commission but also those laid down in the joint orders of the Minister for the Environment and the Minister for Research. Although that guide is not, in itself, legally binding, approvals impose on operators of teaching or research facilities an obligation to comply with the requirements laid down in it. Accordingly, an obligation to draw up an emergency plan is imposed on all research and teaching facilities which must comply with containment level L3 or L4. As regards those research or teaching facilities which must comply with containment level L1 or L2, the French Government maintains that, since those levels reflect the lesser seriousness of the risk posed, the obligation to draw up an emergency plan cannot be automatic. Such an obligation may be imposed, if it appears necessary, on those facilities by way of specific requirements included in the approval decision. Findings of the Court As the Court has consistently held (see, in particular, Case C-360/87 Commission v Italy [1991] ECR I-791, paragraph 13), Member States must, in order to secure the full implementation of directives in law and not only in fact, establish a specific legal framework in the area in question. It is clear from the wording of Article 14(a) of the Directive that, before an operation covered by it commences, the competent authorities are to ensure that, where necessary, an emergency plan is drawn up. The Community legislature did not exclude generally certain types of facility from the obligation to draw up such a plan. It follows that the competent authorities must assess, on a case-by-case basis and in the light of the risks posed, whether it is necessary for an emergency plan to be drawn up. Effective transposition of Article 14(a) requires that the national rules impose on those authorities a specific obligation to carry out such an assessment where, with regard to certain types of facility, there is no requirement that an emergency plan be drawn up as a matter of course. The French legislation does not satisfy that requirement. It is true that, with respect to facilities classed as subject to declaration, the Prefect may impose an obligation to draw up an emergency plan by either general or specific requirements. However, there is no provision clearly imposing on him an obligation to assess, on a case-by-case basis and in the light of the risks posed, the need to draw up an emergency plan. The same reasoning applies in relation to teaching or research facilities which must comply with containment level L1 or L2. The mere possibility of imposing on those facilities, by way of specific requirements, an obligation to draw up an emergency plan cannot be regarded as an effective transposition of Article 14(a) of the Directive. The French Government submits that approvals impose an obligation to comply with the requirements contained in the guide issued by the Genetic Engineering Commission and that those requirements call for the drawing up of an emergency plan in respect of teaching or research facilities which must comply with containment level L3 or L4. However, even if that is the case in fact, the French Government has failed to show that the competent authorities are legally bound to provide for such an obligation in the approvals in question. In addition, only research laboratories are covered and not all teaching and research facilities which must comply with those containment levels. Consequently, the action must be regarded as being well founded in so far as it relates to Article 14(a) of the Directive. The complaint relating to the first subparagraph of Article 14(b) of the Directive Arguments of the parties The Commission points out that, as far as it as aware, the only provision transposing Article 14(b) into French law is Article 17 of Decree No 77-1133, which relates to the use of GMMs for industrial or commercial purposes. Article 17 provides that the authorisation order may lay down the emergency measures to be taken by the operator and the operator's obligations with regard to informing and alerting the persons liable to be affected by an accident as to the risks involved, the safety measures to be taken and the course of conduct to be followed. However, that provision concerns only facilities subject to authorisation and not all facilities. It also appears that Article 14(b) of the Directive has not been transposed with respect to use for teaching, research or development purposes. As regards informing the public, the Commission submits that, even assuming that safety measures are provided for in the general and specific requirements to which those facilities may be subject, the fact that the public may have access to those requirements ─ which, as far as the public is aware, may or may not contain safety measures ─ is insufficient to fulfil the obligation to make those requirements available to the public directly and automatically. The French Government observes that, as worded, the obligation laid down in Article 14(b) of the Directive is distinct from that which is the subject of the complaint relating to Article 14(a). The passage in the latter provision concerns the obligation to draw up an emergency plan while the passage in Article 14(b) concerns the obligation to inform the public of safety measures and of the correct behaviour to adopt in the case of an accident. It is, however, difficult to distinguish an emergency plan from safety measures and rules on the conduct to be adopted in the case of an accident. The two obligations therefore appear to be closely linked. That interpretation is confirmed by the amendment made to Article 14 of the Directive by Directive 98/81. The effect of that amendment was, first, to move the phrase concerning the obligation to supply the emergency plans to the emergency services to the passage in point (b) of that article and, second, to limit the scope of the duty to inform so that it no longer applies in respect of any person liable to be affected but solely in respect of bodies and authorities liable to be affected. The provision in question therefore lays down an obligation to supply the emergency plans to the emergency services, to inform the bodies and authorities liable to be affected of the main provisions of those plans, to update them and to make them available to the public. Given that it takes the view that an emergency plan need only be drawn up where it is necessary, the French Government did not provide for an obligation to communicate as a matter of course the measures provided for in such a plan to the authorities and bodies responsible for implementing it. With respect to facilities classed as subject to authorisation, the obligation laid down in Article 14(b) of the Directive is expressly reproduced in Article 17 of Decree No 77-1133. With respect to facilities classed as subject to declaration, Article 27 of that decree provides that a copy of the notification of the general requirements applying to the facility is to be posted in the town hall for at least one month and must state that third parties may have access to those requirements there. The French Government points out that, where they submit an application for approval, certain teaching and research facilities are also subject to an obligation to lodge an information file with the town hall. Under Part I of Article 7 of Decree No 93-773, that file is to contain any information relevant to the classification of the genetically modified organisms which may be used in the facility and to the confinement measures, the action to be taken in the case of an accident and the technical specifications to which approval is made subject. With respect to other teaching and research facilities, the administrative authority may, where an emergency plan is necessary, also lay down the procedures to be followed in informing the public. Findings of the Court First of all, the first subparagraph of Article 14(b) of the Directive refers, in the first sentence, to the persons liable to be affected by an accident and, in the third sentence, to the public and therefore to a larger collective which encompasses the first group. The first sentence lays down an obligation to inform the persons concerned without their having to request it. Under the third sentence, the information in question is also to be made available to the public, which must therefore be granted access to it. Directive 98/81 amended the first sentence of the first subparagraph of Article 14(b) of the Directive to the effect that the new provision no longer refers to the persons but to the bodies and authorities liable to be affected by an accident. It is settled case-law that the question whether there has been a failure to fulfil obligations must be examined in the light of the position in which the Member State found itself at the end of the period laid down in the reasoned opinion (see, inter alia, Case C-362/90 Commission v Italy [1992] ECR I-2353, paragraph 10). Directive 98/81 was to be transposed by 5 June 2000 at the latest and, therefore, before expiry of the time-limit laid down in the reasoned opinion sent to the French Republic by the Commission. From that date at least, that Member State was no longer under an obligation to transpose the first sentence of the first subparagraph of Article 14(b) of the Directive. Accordingly, the action must be dismissed as inadmissible in so far as it relates to that provision of the Directive (see, to that effect, Commission v Italy , cited above, paragraph 13). With respect to the complaint relating to the obligation to make available to the public the information on safety measures and the conduct to be adopted in the case of an accident, as laid down in the third sentence of the first subparagraph of Article 14(b), that obligation was reproduced in Directive 98/81 to the extent that that directive imposes an obligation to make emergency plans, including the relevant safety measures to be adopted, available to the public. The Commission rightly submits that those plans are not necessarily available to the public in all cases, as is apparent from the observations of the French Government itself. Moreover, in order to transpose the provision in question effectively, emergency plans must be made available to the public as such. Therefore, the fact that the public has access to documents which contain various types of information and thus make it necessary to search for the emergency plans, such as the requirements to which the facilities may be subject, cannot be regarded as ensuring effective transposition of that provision. Consequently, the action must be regarded as being well founded in so far as it relates to the third sentence of the first subparagraph of Article 14(b) of the Directive. The complaint relating to the second subparagraph of Article 14(b), Article 15(2) and Article 16(1) of the Directive Arguments of the parties The Commission submits that the direct nature of the obligations imposed on the French authorities under the second subparagraph of Article 14(b), Article 15(2) and Article 16(1) of the Directive does not discharge those authorities from having to establish a minimum framework for application at a national level. That framework must, in particular, identify the competent authorities authorised to provide information to the other Member States or lay down the procedure to be followed in doing so. This is all the more necessary because those obligations are intended indirectly to protect the public interest in the other Member States. The Commission claims that the second subparagraph of Article 14(b), Article 15(2) and Article 16(1) of the Directive cannot be regarded as having been transposed in the absence of such a minimum framework. According to the French Government, the provisions can be distinguished by the fact that they have no effect in the internal legal order of the Member States. They merely govern the procedure for consultation between the Member States or between a Member State and the Community institutions. That is particularly apparent from the second subparagraph of Article 14(b) of the Directive, which refers to bilateral relations between the Member States. In order to substantiate the present complaint, the Commission must show that the Directive cannot be guaranteed full effect unless the rules are applicable in the French internal legal order. However, it merely asserts that it is necessary to adopt a minimum framework for application which, in particular, identifies the competent authorities and lays down certain rules on implementation. The French Government takes the view that it is unnecessary to adopt any measure in French law to ensure that the provisions in question are fully effective. The obligations imposed by those provisions are to be fulfilled within the framework of bilateral relations with the neighbouring Member States and with the Community institutions. Those relations are governed by a body of provisions entrusting the conduct of relations with foreign States to the Ministry of Foreign Affairs and that of relations with the Community institutions to an inter-ministerial body answering to the Prime Minister, namely the Secretariat-General for inter-ministerial coordination of matters relating to European economic cooperation. Those general provisions identify the authorities responsible, where appropriate, for providing the information in question. Since the provisions at issue govern neither relations between the State and individuals nor relations between individuals, specific legislation in French domestic law would serve no purpose. Moreover, identical provisions could have been laid down in a Community regulation or decision and not in a directive. Had that been the case, no measure would have been necessary in domestic law in order to guarantee their full effect. Findings of the Court It is clear from the Court's case-law that a provision which concerns only relations between Member States and the Commission need not, in principle, be transposed. Nevertheless, given that the Member States are under an obligation to ensure full compliance with Community law, the Commission may show that compliance with the provision of a directive governing such relations requires the adoption of specific measures transposing that provision into the national legal order (see, to that effect, Case C-72/02 Commission v Portugal [2003] ECR I-6597, paragraphs 19 and 20). Where a Member State has elected not to lay down expressly the legal framework within which the national authorities are to maintain such relations, it is responsible for any infringement of the relevant obligations under Community law. In the present case, the second subparagraph of Article 14(b), Article 15(2) and Article 16(1) of the Directive all concern solely relations between a Member State and the Commission or the other Member States. As regards the Commission's argument that a minimum framework for application of the provisions must be laid down in the internal legal order, it should be noted that the Commission has not claimed that the French competent authorities are prevented from applying those provisions and guaranteeing that they take full effect. Moreover, the Commission has not established that compliance with those provisions requires the adoption of specific measures of transposition in national law. It maintains its complaint even in the case that Article 15(2) of the Directive is complied with in practice. The Commission has also failed to put forward arguments showing that the practice followed by the French authorities runs counter to the obligations laid down in the second subparagraph of Article 14(b) and Article 16(1) of the Directive. Consequently, the action must be dismissed in so far as it relates to the second subparagraph of Article 14(b), Article 15(2) and Article 16(1) of the Directive. The complaint relating to Article 19(2) and (3) of the Directive Arguments of the parties According to the Commission, the French legislation does not state that, where the notifier wishes certain information contained in the application for authorisation to be treated as confidential, he must provide verifiable justification. Article 19 of the Directive, the purpose of which is clearly to impose obligations on notifiers and to confer on the public a right of access to information on the uses of GMMs, cannot be regarded as having been transposed by general provisions which do not lay down in detail the scheme provided for by the Community provision. Similarly, none of the evidence available states that the competent authority is under an obligation to consult the notifier before making its decision and that it is to inform the notifier of that decision. According to the French Government, Article 2 of Decree No 77-1133 specifies the required content of applications for authorisation which, with respect to facilities classed as being subject to authorisation, serve as notification for the purposes of the Directive. It states, with regard to the production processes which the applicant wishes to carry out, that, where appropriate, the applicant may submit, in a single copy and under separate cover, information the dissemination of which, in his view, may entail the disclosure of production secrets. No other provision of Article 2 or Article 3 of that decree provides for such an option. The French Government adds that Article 27 of Decree No 77-1133 governs the procedure for publication of the declaration which, with respect to facilities classed as subject to declaration, serves as notification for the purposes of the Directive. It refers, in particular, to the last paragraph of that article. With respect to teaching and research facilities, the second paragraph of Article 2 of Decree No 93-773 provides, in the last sentence, that the applicant is to indicate in the application for approval the information which, in his view, must remain confidential. Therefore, in the case of all three categories of facility concerned by the implementation of the Directive, the notifier has the option of requesting that certain information provided by him together with the application for authorisation, declaration or approval remain confidential. The competent administrative authority is under no obligation to treat information as confidential simply because the notifier has requested such treatment. The fact that the application does not bind that authority is apparent from the wording of the national provisions in question, for example the use of the conditional tense in the legislation relating to classified facilities or the addition of the clarification in [the applicant's] view in the legislation governing teaching and research facilities. It would therefore be superfluous to state that the competent authority is to decide which information is in fact to be regarded as confidential since that is sufficiently clear from the fact that the notifier's right is limited to indicating the information which, in his view, must remain confidential. For the same reason, it would serve no purpose to state that those requests for confidential treatment are to be accompanied by justification. Since it is not sufficient to request that the information be treated as confidential in order for that request to be granted, the notifier must necessarily attach justification in order for it to be granted. According to the French Government, since confidential treatment is the exception, it is self-evident that a request for confidential treatment must be justified. Findings of the Court It is settled case-law that for the transposition of a directive into the legal order of a Member State it is essential that the national legislation in question effectively ensures that the directive is fully applied, that the legal position under national law is sufficiently precise and clear and that individuals are made fully aware of their rights and obligations (see Case C-365/93 Commission v Greece [1995] ECR I-499, paragraph 9, and Case C-97/01 Commission v Luxembourg [2003] ECR I-5797, paragraph 32). There is no clear and unequivocal statement in Article 2 of Decree No 77-1133 concerning facilities classed as subject to authorisation, Article 27 of that decree concerning facilities classed as subject to declaration or the last sentence of the second paragraph of Article 2 of Decree No 93-773 concerning teaching and research facilities that the applicant must provide verifiable justification, as is required by the second sentence of Article 19(2) of the Directive. The argument that a request for confidential treatment must be justified because such treatment is the exception cannot be accepted. While the transposition of a directive by specific laws or administrative measures may be superfluous given the existence of general principles of constitutional or administrative law, recourse to a principle such as that relied on in the present case by the French Government does not ensure, in a sufficiently clear and precise manner, that the second sentence of Article 19(2) of the Directive is applied in full. The notifier must be able to identify from the wording of the national legislation the conditions to which confidential treatment is made subject, including that of verifiable justification. The French Government has failed to put forward any arguments refuting the complaint relating to the obligation under Article 19(3) of the Directive to consult the notifier. With respect to the obligation, provided for in the same provision, to inform the notifier of the decision adopted by the competent authority as to which information is to remain confidential, the French Government has failed to rely on any provision of French administrative law expressly imposing on the administrative authorities an obligation to notify such a decision. Consequently, the action must be regarded as well founded in so far as it relates to Article 19(2) and (3) of the Directive. The complaint relating to Article 19(4) of the Directive Arguments of the parties According to the Commission, there is no provision in the French legislation enabling it to take the view that Article 19(4) of the Directive has been transposed correctly. With respect to facilities classed as subject to authorisation, the French Government submits that all of the information listed in Article 19(4) of the Directive must be included in the application for authorisation, with the result that it is made public in the course of the public inquiry and, therefore, can in no case remain confidential. Teaching and research facilities manipulating GMMs in Classes 3 and 4 of Group II are required, under Part I of Article 7 of Decree No 93-773, to make available to the public a file of information containing any information relevant to the classification of the genetically modified organisms which may be used in the facility and the opinion given on the application for authorisation by the Genetic Engineering Commission, which guarantees transposition of the obligation to ensure that the evaluation of foreseeable effects of the proposed research cannot remain confidential. The French Government concedes that some marginal adjustments to the French legislation may be necessary to ensure that Article 19(4) of the Directive is fully effective as regards facilities classed as subject to declaration or teaching and research facilities having to comply with the containment level required for Class 1 of Group I or Class 2 of Group II. Findings of the Court It is sufficient to state that the French Government has acknowledged that, as regards facilities classed as subject to declaration and certain teaching and research facilities, the French legislation must be adjusted to ensure that Article 19(4) of the Directive is fully effective. The transposition of that provision must therefore be regarded as incomplete. Consequently, the action must be regarded as being well founded in so far as it relates to Article 19(4) of the Directive. The complaint of failure to transpose the Directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence In its defence, the French Government admits that certain facilities used by the Ministry of Defence are not covered by any measure transposing the Directive. Accordingly, the action must be regarded as well founded in so far as it relates to transposition of the Directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence. In light of all the above findings, it must be declared that, by failing to transpose correctly and in full Article 14(a) and (b), first subparagraph, third sentence, and Article 19(2) to (4) of the Directive and by failing to transpose the provisions of that directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence, the French Republic has failed to fulfil its obligations under that directive. Costs Under Article 69(2) of the Rules of Procedure, the unsuccessful party is to be ordered to pay the costs if they have been applied for in the successful party's pleadings. However, under Article 69(3) of those Rules, the Court may order that the costs be shared or that the parties bear their own costs where each party succeeds on some and fails on other heads. In this case, since the parties have each been partially unsuccessful, each must be ordered to bear its own costs. On those grounds, THE COURT (Sixth Chamber) hereby: 1. Declares that, by failing to transpose correctly and in full Article 14(a) and (b), first subparagraph, third sentence, and Article 19(2) to (4) of Council Directive 90/219/EEC of 23 April 1990 on the contained use of genetically modified micro-organisms, as amended by Commission Directive 94/51/EC of 7 November 1994 adapting to technical progress Directive 90/219, and by failing to transpose the provisions of that directive in respect of certain contained use by the Ministry of Defence, the French Republic has failed to fulfil its obligations under that directive; 2. Dismisses the remainder of the action; 3. Orders each party to bear its own costs. Skouris Gulmann Puissochet Macken Colneric Delivered in open court in Luxembourg on 27 November 2003. R. Grass V. Skouris Registrar President – Language of the case: French.

61991CJ0109

de

1 Das Kantongerecht Utrecht (Niederlande) hat mit Beschluß vom 28. März 1991, beim Gerichtshof eingegangen am 9. April 1991, gemäß Artikel 177 EWG-Vertrag zwei Fragen nach der Auslegung von Artikel 119 EWG-Vertrag im Hinblick auf die im Rahmen eines betrieblichen Rentensystems vorgesehene Hinterbliebenenrente und nach der Auslegung des Urteils des Gerichtshofes vom 17. Mai 1990 in der Rechtssache C-262/88 (Barber, Slg. 1990, I-1889) im Hinblick auf die Beschränkung der zeitlichen Wirkungen dieses Urteils zur Vorabentscheidung vorgelegt. 2 Diese Fragen stellen sich in einem Rechtsstreit zwischen G. C. Ten Över (im folgenden: Kläger) und der Stichting Bedrijfspensiönfonds voor het Glazenwassers- en Schoonmaakbedrijf (im folgenden: Beklagte) über die Gewährung einer Witwerrente. 3 Die Ehefrau des Klägers gehörte bis zu ihrem Tod am 13. Oktober 1988 einem betrieblichen Rentensystem an, das von Arbeitgebern und Arbeitnehmern finanziert wird. Damals sahen die Rentenbestimmungen der Beklagten eine Hinterbliebenenrente nur für Witwen vor. Erst am 1. Januar 1989 wurde dieses Recht auf Witwer erstreckt. 4 Nach dem Tod seiner Frau beantragte der Kläger die Gewährung einer Witwerrente. Die Beklagte verweigerte ihm diese mit der Begründung, daß eine solche Rente zum Zeitpunkt des Todes seiner Frau nicht in den Rentenbestimmungen vorgesehen gewesen sei. Auf das Vorbringen des Klägers, nach dem genannten Urteil Barber müsse die beantragte Rente als Entgelt im Sinne von Artikel 119 EWG-Vertrag angesehen werden und eine Ungleichbehandlung von Männern und Frauen sei unzulässig, erwiderte die Beklagte, dieses Urteil sei nach dem Tod der Frau des Klägers ergangen und seine zeitlichen Wirkungen seien beschränkt worden. 5 Der Kläger erhob Klage beim Kantongerecht Utrecht mit dem Antrag, zu entscheiden, daß die Beklagte verpflichtet sei, ihm die beantragte Rente zu gewähren. Dieses Gericht hat das Verfahren ausgesetzt und dem Gerichtshof folgende Fragen zur Vorabentscheidung vorgelegt: 1) Sind unter Entgelt oder Vergütungen im Sinne von Artikel 119 EWG-Vertrag gesetzlich nicht vorgeschriebene Leistungen an Hinterbliebene zu verstehen (wie im vorliegenden Fall die Zahlung einer Hinterbliebenenrente)? 2) Folgt bei Bejahung von Frage 1 aus Artikel 119 EWG-Vertrag, a) daß der Kläger die Zahlung einer Hinterbliebenenrente vom Zeitpunkt des Todes seiner Ehefrau (13. Oktober 1988) an beanspruchen kann, b) daß er sie ab Erlaß des Urteils des Gerichtshofes vom 17. Mai 1990 beanspruchen kann oder c) daß er keinen Anspruch hat, da seine Ehefrau vor dem 17. Mai 1990 gestorben ist? 6 Wegen weiterer Einzelheiten des Sachverhalts des Ausgangsverfahrens, des Verfahrensablaufs und der beim Gerichtshof eingereichten schriftlichen Erklärungen wird auf den Sitzungsbericht verwiesen. Der Akteninhalt wird im folgenden nur wiedergegeben, soweit es die Begründung des Urteils erfordert. Zur ersten Frage 7 Mit der ersten Frage möchte das vorlegende Gericht wissen, ob eine Hinterbliebenenrente wie die im Ausgangsverfahren streitige unter den Begriff des Entgelts im Sinne von Artikel 119 EWG-Vertrag fällt mit der Folge, daß für sie das in dieser Bestimmung aufgestellte Diskriminierungsverbot gelten würde. 8 Nach gefestigter Rechtsprechung umfasst der Begriff des Entgelts im Sinne von Artikel 119 Absatz 2 alle gegenwärtigen oder künftigen in bar oder in Sachleistungen gewährten Vergütungen, sofern sie der Arbeitgeber dem Arbeitnehmer wenigstens mittelbar aufgrund des Beschäftigungsverhältnisses gewährt. Der Umstand, daß bestimmte Leistungen nach Beendigung des Beschäftigungsverhältnisses gewährt werden, schließt nicht aus, daß sie den Charakter eines Entgelts im Sinne von Artikel 119 EWG-Vertrag haben (vgl. insbesondere Urteil Barber, a. a. O., Randnr. 12). 9 Dagegen erfasst der so definierte Entgeltbegriff unmittelbar durch Gesetz geregelte, keinerlei vertragliche Vereinbarungen innerhalb des Unternehmens oder in dem betroffenen Gewerbezweig zulassende Systeme oder Leistungen der sozialen Sicherheit, die zwingend für allgemein umschriebene Gruppen von Arbeitnehmern gelten, nicht. Denn diese Regelungen sichern den Arbeitnehmern Ansprüche aus gesetzlichen Systemen, an deren Finanzierung Arbeitnehmer, Arbeitgeber und gegebenenfalls die öffentliche Hand in einem Masse beteiligt sind, das weniger vom Beschäftigungsverhältnis zwischen Arbeitgeber und Arbeitnehmer als von sozialpolitischen Erwägungen abhängt (Urteil vom 25. Mai 1971 in der Rechtssache 80/70, Defrenne, Slg. 1971, 445, Randnrn. 7 und 8). 10 Wie sich aus den Akten ergibt, sind die Rentenbestimmungen der Beklagten nicht unmittelbar durch Gesetz festgelegt worden, sondern sind das Ergebnis einer Abstimmung zwischen den Sozialpartnern; die staatlichen Stellen haben sich darauf beschränkt, das System auf Antrag der als repräsentativ angesehenen Arbeitgeber- und Arbeitnehmerorganistionen für obligatorisch für den gesamten beruflichen Sektor zu erklären. 11 Ferner steht fest, daß dieses Rentensystem ausschließlich von den Arbeitnehmern und den Arbeitgebern des betroffenen Sektors ohne jede finanzielle Beteiligung der öffentlichen Hand finanziert wird. 12 Daraus ergibt sich, daß die streitige Hinterbliebenenrente in den Anwendungsbereich von Artikel 119 EWG-Vertrag fällt. 13 Dieser Auslegung steht nicht entgegen, daß die Hinterbliebenenrente ihrem Begriff gemäß nicht dem Arbeitnehmer, sondern seinem Hinterbliebenen gezahlt wird. Denn der Anspruch auf eine solche Leistung ist auf eine Vergütung gerichtet, die ihren Ursprung in der Zugehörigkeit des Ehegatten des Hinterbliebenen zu dem Rentensystem hat, so daß der Hinterbliebene den Rentenanspruch im Rahmen des Beschäftigungsverhältnisses zwischen seinem Ehegatten und dessen Arbeitgeber erwirbt und ihm die Rente aufgrund des Beschäftigungsverhältnisses seines Ehegatten gezahlt wird. 14 Auf die erste Frage ist daher zu antworten, daß eine im Rahmen eines betrieblichen Rentensystems vorgesehene Hinterbliebenenrente, die die gleichen Merkmale wie die im Ausgangsverfahren streitige aufweist, in den Anwendungsbereich von Artikel 119 EWG-Vertrag fällt. Zur zweiten Frage 15 Mit der zweiten Frage wird der Gerichtshof im wesentlichen ersucht, sich zur genauen Tragweite der zeitlichen Beschränkung der Wirkungen des genannten Urteils Barber zu äussern. 16 Hierzu genügt der Hinweis, daß diese Beschränkung im konkreten Kontext von Leistungen (nämlich Renten) ausgesprochen wurde, die im Rahmen betrieblicher Systeme vorgesehen sind und die als Entgelt im Sinne von Artikel 119 EWG-Vertrag qualifiziert wurden. 17 Diese Entscheidung trug der Besonderheit dieser Form des Entgelts Rechnung, die in einer zeitlichen Trennung zwischen der Entstehung des Rentenanspruchs, zu der es nach und nach im Laufe des Arbeitslebens eines Arbeitnehmers kommt, und der tatsächlichen Gewährung der Leistung, die demgegenüber bis zur Erreichung eines bestimmten Alters hinausgeschoben ist, besteht. 18 Der Gerichtshof hat ebenfalls die Merkmale der finanziellen Mechanismen der betrieblichen Renten und damit die rechnerischen Beziehungen berücksichtigt, die in jedem Einzelfall zwischen den regelmässigen Beiträgen und den in der Zukunft zu zahlenden Beträgen bestehen. 19 Auch angesichts der Gründe, die die zeitliche Beschränkung der Wirkungen des Urteils Barber gerechtfertigt haben, und die in Randnummer 44 dieses Urteils dargelegt sind, ist darauf hinzuweisen, daß die Gleichbehandlung auf dem Gebiet der betrieblichen Renten nur für Leistungen geltend gemacht werden kann, die für Beschäftigungszeiten nach dem 17. Mai 1990, dem Tag des Erlasses dieses Urteils, geschuldet werden, vorbehaltlich der Ausnahme, die für Arbeitnehmer oder deren anspruchsberechtigte Angehörige vorgesehen ist, die vor diesem Zeitpunkt nach dem anwendbaren innerstaatlichen Recht Klage erhoben oder einen entsprechenden Rechtsbehelf eingelegt haben. 20 Auf die zweite Frage ist daher zu antworten, daß gemäß dem Urteil vom 17. Mai 1990 in der Rechtssache C-262/88 (Barber) die unmittelbare Wirkung von Artikel 119 EWG-Vertrag zur Stützung der Forderung nach Gleichbehandlung auf dem Gebiet der betrieblichen Renten nur für Leistungen geltend gemacht werden kann, die für Beschäftigungszeiten nach dem 17. Mai 1990 geschuldet werden, vorbehaltlich der Ausnahme, die für Arbeitnehmer oder deren anspruchsberechtigte Angehörige vorgesehen ist, die vor diesem Zeitpunkt nach dem anwendbaren innerstaatlichen Recht Klage erhoben oder einen entsprechenden Rechtsbehelf eingelegt haben. Kostenentscheidung Kosten 21 Die Auslagen der niederländischen und der deutschen Regierung, des Vereinigten Königreichs und der Kommission der Europäischen Gemeinschaften, die Erklärungen vor dem Gerichtshof abgegeben haben, sind nicht erstattungsfähig. Für die Parteien des Ausgangsverfahrens ist das Verfahren ein Zwischenstreit in dem beim vorlegenden Gericht anhängigen Rechtsstreit; die Kostenentscheidung ist daher Sache dieses Gerichts. Tenor Aus diesen Gründen hat DER GERICHTSHOF auf die ihm vom Kantongerecht Utrecht mit Beschluß vom 28. März 1991 vorgelegten Fragen für Recht erkannt: 1) Eine im Rahmen eines betrieblichen Rentensystems vorgesehene Hinterbliebenenrente, die die gleichen Merkmale wie die im Ausgangsverfahren streitige aufweist, fällt in den Anwendungsbereich von Artikel 119 EWG-Vertrag. 2) Gemäß dem Urteil vom 17. Mai 1990 in der Rechtssache C-262/88 (Barber) kann die unmittelbare Wirkung von Artikel 119 EWG-Vertrag zur Stützung der Forderung nach Gleichbehandlung auf dem Gebiet der betrieblichen Renten nur für Leistungen geltend gemacht werden, die für Beschäftigungszeiten nach dem 17. Mai 1990 geschuldet werden, vorbehaltlich der Ausnahme, die für Arbeitnehmer oder deren anspruchsberechtigte Angehörige vorgesehen ist, die vor diesem Zeitpunkt nach dem anwendbaren innerstaatlichen Recht Klage erhoben oder einen entsprechenden Rechtsbehelf eingelegt haben.

61988CJ0143

es

Mediante resolución de 31 de marzo de 1988, recibida en el Tribunal de Justicia el 20 de mayo de 1988, el Finanzgericht Hamburg planteó, čon arreglo al artículo 177 del Tratado CEE, dos cuestiones prejudiciales sobre, por un lado, la competencia de los órganos jurisdiccionales nacionales en el marco de un procedimiento sobre medidas provisionales, para suspender la ejecución de un acto administrativo nacional basado en un Reglamento comunitario y, por otro, la validez del Reglamento (CEE) n° 1914/87 del Consejo, de 2 de julio de 1987, por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar ( DO L 183, p. 5 ). Dichas cuestiones se suscitaron en el marco de un litigio entre Zuckerfabrik Süderdithmarschen AG, fabricante de azúcar, y el Hauptzollamt Itzehoe (Administración Principal de Aduanas de Itzehoe). El Hauptzollamt Itzehoe giró el 19 de octubre de 1987 una liquidación fijando en la cantidad de 1982942,66 DM el importe que debía abonar Zuckerfabrik Süderdithmarschen en concepto de cotización de reabsorción especial para la campaña de comercialización del azúcar 1986/1987. Esta cotización, que fue establecida por el citado Reglamento n° 1914/87, adoptado sobre la base del artículo 43 del Tratado, tiene por objeto reabsorber íntegramente las pérdidas sufridas por la Comunidad en el sector del azúcar durante la campaña que se inició el 1 de julio de 1986 y concluyó el 30 de junio de 1987. Estas pérdidas fueron provocadas por restituciones a la exportación particularmente elevadas que la Comunidad había debido financiar durante esta campaña para garantizar la salida a países terceros de los excedentes de la producción comunitaria de azúcar. Zuckerfabrik Süderdithmarschen presentò una reclamación contra la liquidación del Hauptzollamt Itzehoe, reclamación que fue desestimada. Zuckerfabrik solicitó seguidamente ante el Finanzgericht Hamburg que se suspendiera la ejecución de la liquidación. Asimismo, interpuso ante el mismo órgano jurisdiccional un recurso de anulación contra la referida liquidación. En apoyo de estas dos acciones, Zuckerfabrik alegó que el Reglamento n° 1914/87, sobre el que se basaba la liquidación del Hauptzollamt, era inválido. El Finanzgericht Hamburg suspendió la ejecución de la liquidación del Hauptzollamt Itzehoe y planteó al Tribunal de Justicia las cuestiones prejudiciales siguientes: «1) a) ¿Debe interpretarse el segundo párrafo del artículo 189 del Tratado CEE en el sentido de que el alcance general de los Reglamentos en los Estados miembros no excluye la facultad de los órganos jurisdiccionales nacionales de suspender, mediante medidas provisionales, los efectos de un acto administrativo adoptado con arreglo a un Reglamento, a la espera de que se resuelva sobre el litigio principal? b) Caso de ser afirmativa la respuesta a la cuestión 1 a): ¿En qué condiciones pueden los órganos jurisdiccionales nacionales decretar medidas provisionales? ¿Existen normas de Derecho comunitario aplicables en la materia y, en su caso, cuáles son? ¿O bien están regidas dichas medidas provisionales por el Derecho nacional? 2) ¿Es válido el Reglamento n° 1914/87 del Consejo, de 2 de julio de 1987, por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar? En particular, ¿es inválido el citado Reglamento por violar el principio de la irretroactividad de los Reglamentos que imponen obligaciones?» El Finanzgericht Hamburg decidió, además, suspender el procedimiento, en cuanto al fondo del asunto, hasta que el Tribunal de Justicia se pronunciara con carácter prejudicial sobre estas dos cuestiones. Por otra parte, mediante resolución de 19 de octubre de 1988, recibida en el Tribunal de Justicia el 20 de marzo de 1989, el Finanzgericht Düsseldorf planteó, con arreglo al artículo 177 del Tratado CEE, cinco cuestiones relativas también a la validez del mismo Reglamento n° 1914/87 del Consejo. Estas cinco cuestiones se suscitaron en el marco de un litigio entre Zuckerfabrik Soest GmbH, que también fabrica azúcar, y el Hauptzollamt Paderborn (Administración Principal de Aduanas de Paderborn). El Hauptzollamt Paderborn giró el 20 de octubre de 1987 una liquidación fijando en la cantidad de 1675013,71 DM el importe que debía abonar Zuckerfabrik Soest en concepto de reabsorción especial. Contra esta liquidación Zuckerfabrik Soest presentó una reclamación que fue desestimada. Zuckerfabrik Soest solicitó seguidamente ante el Finanzgericht Düsseldorf que se suspendiera la ejecución de la liquidación del Hauptzollamt Paderborn. Además, contra dicha liquidación interpuso un recurso de anulación ante el referido órgano jurisdiccional. En apoyo de esta solicitud y de este recurso Zuckerfabrik Soest alegó, al igual que Zuckerfabrik Süderdithmarschen en el otro proceso, que el Reglamento por el que se establecía la cotización de reabsorción especial, sobre el que se basaba la liquidación del Hauptzollamt Paderborn, era inválido. Mediante resolución de 10 de febrero de 1988, el Finanzgericht Düsseldorf, pronunciándose en procedimiento sobre medidas provisionales, estimó la solicitud de suspensión de la ejecución de la liquidación del Hauptzollamt Paderborn, basándose en que existían serias dudas sobre la validez del Reglamento por el que se establecía la cotización de reabsorción especial. Mediante resolución de 19 de octubre de 1988, este mismo Finanzgericht decidió suspender el procedimiento, en cuanto al fondo del asunto, hasta que el Tribunal de Justicia se pronunciara con carácter prejudicial sobre las cuestiones siguientes: «1) ¿Es inválido el Reglamento n° 1914/87 por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar ( DO L 183 de 3.7.1987, p. 5 ), por constituir la cotización de reabsorción una exacción con fines de financiación cuya percepción solamente puede establecerse sobre la base del artículo 201 del Tratado CEE? Con caracter subsidiario : 2) ¿Es compatible el establecimiento de la cotización de reabsorción especial por el Reglamento n° 1914/87 del Consejo para la campaña de comercialización 1986/1987 con la limitación de autofinanciación que contempla el artículo 28 del Reglamento n° 1785/81, así como con el principio de seguridad del sistema normativo de la Comunidad? Con carácter subsidiario: 3) ¿Es compatible el establecimiento de la cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar para la campaña de comercialización 1986/1987 con la prohibición de hacer correr riesgos a un sector de la economía que, dentro de una organización de mercado, son ajenos a ella, así como con el principio de prohibición de cargas económicas no razonables? Con carácter subsidiario: 4) El artículo 1 del Reglamento n° 1914/87 por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar, ¿vulnera la prohibición de discriminación (párrafo segundo del apartado 3 del artículo 40) al gravar el azúcar B con una exacción sensiblemente más elevada que la que grava el azúcar A? Con carácter subsidiario : 5) ¿Viola el Reglamento n° 1914/87 por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar, en las circunstancias antes mencionadas, los principios de protección del derecho de propiedad y del derecho al libre ejercicio de las actividades económicas que se aplican en Derecho comunitario, cuando dichas actividades no pueden seguir siendo financiadas mediantes los beneficios obtenidos sino únicamente mediante los fondos de reserva y, por consiguiente, está amenazada la existencia misma de las empresas?» Para una más amplia exposición de los hechos de los dos litigios principales, de las disposiciones comunitarias de que se trata, así como del desarrollo de los dos procedimientos y de las observaciones escritas presentadas al Tribunal de Justicia, este Tribunal se remite a los informes para la vista. En lo sucesivo sólo se hará referencia a estos elementos en la medida exigida por el razonamiento del Tribunal. Dada la semejanza de su objeto y la conexión existente entre estos dos asuntos, confirmadas por la fase oral, procede acumularlos a efectos de la sentencia, con arreglo al artículo 43 del Reglamento de Procedimiento. Sobre la cuestión de la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional basado en un Reglamento comunitario Principio El Finanzgericht Hamburg pregunta en primer lugar, fundamentalmente, si debe interpretarse el párrafo segundo del artículo 189 del Tratado CEE en el sentido de que excluye, para los órganos jurisdiccionales nacionales, la facultad de ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional adoptado con arreglo a un Reglamento comunitario. En favor de la facultad de ordenar dicha suspensión, el Finanzgericht Hamburg afirma que esta medida se limita a diferir la posible aplicación de un acto administrativo nacional y no pone en tela de juicio la validez del Reglamento comunitario. No obstante, para explicar el motivo de su cuestión, aquél señala, en contra de la competencia del órgano jurisdiccional nacional, que la concesión de dicha suspensión, que puede producir efectos de considerable alcance, puede obstaculizar la plena eficacia de los Reglamentos en todos los Estados miembros, infringiendo así el párrafo segundo del artículo 189 del Tratado. Procede señalar, en primer lugar, que el párrafo segundo del artículo 189 del Tratado no puede obstaculizar la protección jurisdiccional derivada para los justiciables del Derecho comunitario. Cuando la aplicación administrativa de los Reglamentos comunitarios compete a las autoridades nacionales, la protección jurisdiccional garantizada por el Derecho comunitario implica el derecho de los justiciables a impugnar, por vía incidental, la legalidad de estos Reglamentos ante un órgano jurisdiccional nacional y a dar lugar a que éste plantee cuestiones prejudiciales al Tribunal de Justicia. Este derecho se pondría en peligro si, en espera de una sentencia de este Tribunal de Justicia, único competente para declarar la invalidez de un Reglamento comunitario (véase sentencia de 22 de octubre de 1987, Foto-Frost, 314/85, Rec. p. 4199, apartado 20 ), el justiciable, siempre que se cumplan determinados requisitos, no pudiera conseguir una resolución de suspensión que permitiera paralizar, en lo que a él se refiere, los efectos del Reglamento impugnado. Como señaló este Tribunal de Justicia en la citada sentencia de 22 de octubre de 1987, Foto-Frost (apartado 16), la remisión prejudicial para que se aprecie la validez de un acto constituye, de la misma manera que el recurso de anulación, una modalidad del control de legalidad de los actos de las Instituciones comunitarias. Ahora bien, en el marco del recurso de anulación, el artículo 185 del Tratado CEE otorga a la parte demandante la facultad de solicitar la suspensión de la ejecución del acto impugnado y al Tribunal de Justicia la competencia para otorgarla. Así pues, la coherencia del sistema de protección provisional exige que el órgano jurisdiccional nacional pueda ordenar también la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional basado en un Reglamento comunitario, cuya legalidad es impugnada. Por lo demás, en la sentencia de 19 de junio de 1990, Factortame ( C-213/89, Rec. p. I-2433 ), dictada sobre un asunto en que se trataba de la compatibilidad de una norma nacional con el Derecho comunitario, este Tribunal de Justicia consideró, refiriéndose a la eficacia del artículo 177, que el órgano jurisdiccional nacional que le había formulado cuestiones prejudiciales de interpretación, para poder resolver este problema de compatibilidad, debía tener la posibilidad de adoptar medidas provisionales y de suspender la aplicación de la norma nacional impugnada, hasta que aquél dictara sentencia interpretativa con arreglo al artículo 177. La protección provisional garantizada por el Derecho comunitario a los justiciables ante los órganos jurisdiccionales nacionales no puede variar dependiendo de que impugnen la compatibilidad de disposiciones de Derecho nacional con el Derecho comunitario o la validez de actos comunitarios de Derecho derivado, puesto que, en los dos supuestos, la impugnación se basa en el propio Derecho comunitario. En vista de las consideraciones precedentes, procede, por tanto, responder a la primera parte de la primera cuestión que el artículo 189 del Tratado debe interpretarse en el sentido de que no excluye la facultad de los órganos jurisdiccionales nacionales de ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional adoptado con arreglo a un Reglamento comunitario. Requisitos de la suspensión El Finanzgericht Hamburg pregunta a continuación qué requisitos han de reunirse para que los órganos jurisdiccionales nacionales puedan ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional basado en un Reglamento comunitario a causa de las dudas que tengan acerca de la validez de este Reglamento. Procede observar, en primer lugar, que sólo se pueden adoptar medidas de suspensión de la ejecución de un acto administrativo impugnado cuando las circunstancias de hecho y de Derecho alegadas por los demandantes llevan al órgano jurisdiccional nacional al convencimiento de que existen serias dudas sobre la validez del Reglamento comunitario en el que se basa el acto administrativo impugnado. En efecto, el otorgamiento de una suspensión se justifica solamente si existe la posibilidad de una declaración de invalidez, que está reservada a este Tribunal de Justicia. Procede señalar a continuación que la suspensión de la ejecución debe tener un carácter provisional. Por ello, el órgano jurisdiccional nacional que se pronuncia sobre las medidas provisionales sólo puede ordenar la suspensión hasta que el Tribunal de Justicia se haya pronunciado sobre la cuestión de la apreciación de la validez. Por consiguiente le incumbe, en el supuesto de que ésta no se haya sometido ya al Tribunal de Justicia, plantear esta cuestión, exponiendo los motivos de invalidez que a su juicio se debe considerar que concurren. En cuanto a los demás requisitos relativos a la suspensión de la ejecución de los actos administrativos, procede hacer constar que las normas de procedimiento se rigen por el Derecho nacional y que éste presenta divergencias respecto a los requisitos de concesión de la suspensión, divergencias que pueden poner en peligro la aplicación uniforme del Derecho comunitario. Ahora bien, esta aplicación uniforme es una exigencia fundamental del ordenamiento jurídico comunitario; por consiguiente, implica que la suspensión de la ejecución de actos administrativos basados en un Reglamento comunitario, a la vez que depende de las normas de procedimiento nacionales por lo que respecta, en particular, a la presentación y a la sustanciación de la solicitud, debe sujetarse en todos los Estados miembros, por lo menos, a requisitos de concesión uniformes. Dado que la facultad de los órganos jurisdiccionles nacionales de ordenar dicha suspensión corresponde a la competencia reservada al Tribunal de Justicia por el artículo 185 en el marco de los recursos interpuestos sobre la base del artículo 173, procede que dichos órganos jurisdiccionales sólo ordenen esta suspensión cuando se reúnan los requisitos para que se acuerden medidas provisionales en los procedimientos seguidos ante el Tribunal de Justicia. A este respecto, es jurisprudencia reiterada de este Tribunal de Justicia que sólo se pueden adoptar medidas de suspensión de la ejecución de un acto impugnado en caso de urgencia, es decir, cuando sea preciso que se acuerden y produzcan efecto antes de que el Tribunal de Justicia se pronuncie sobre el fondo para evitar que la parte que las solicita sufra un perjuicio grave e irreparable. Por lo que respecta a la urgencia, hay que precisar que el perjuicio alegado por el demandante debe poderse producir antes de que el Tribunal de Justicia haya podido resolver sobre la validez del acto comunitario impugnado. En cuanto a la naturaleza del perjuicio, como este Tribunal de Justicia ha resuelto en varias ocasiones, un perjuicio meramente pecuniario no puede considerarse, en principio, como irreparable. Sin embargo, corresponde al órgano jurisdiccional que deba resolver sobre las medidas provisionales examinar las circunstancias propias de cada caso. A este respecto, debe apreciar los elementos que permitan determinar si la ejecución inmediata del acto objeto de la solicitud de suspensión puede producir a la demandante daños irreversibles, que no podrían ser reparados si el acto comunitario llegara a ser declarado inválido. Por lo demás, procede añadir que el órgano jurisdiccional nacional encargado de aplicar, en el ámbito de su competencia, las disposiciones del Derecho comunitario, está obligado a garantizar la plena eficacia del mismo y, por consiguiente, en caso de duda sobre la validez de los Reglamentos comunitarios, debe tener en cuenta el interés de la Comunidad en que no dejen de aplicarse estos Reglamentos sin serias garantías. Para cumplir con esta obligación, el órgano jurisdiccional nacional al que se somete una solicitud de suspensión debe comprobar, en primer lugar, si el acto comunitario de que se trate quedaría privado de eficacia por falta de aplicación inmediata. Por otra parte, cuando la suspensión de la ejecución pueda provocar un riesgo económico para la Comunidad, el órgano jurisdiccional nacional debe poder imponer al demandante suficientes garantías, como la prestación de una fianza o la constitución de un depósito judicial. De las precedentes consideraciones se deriva que procede responder a la segunda parte de la primera cuestión planteada por el Finanzgericht Hamburg que un órgano jurisdiccional nacional sólo puede ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional adoptado en ejecución de un Reglamento comunitario: — Cuando dicho órgano jurisdiccional tenga serias dudas acerca de la validez del acto normativo comunitario y cuando, en el supuesto en que no se haya ya sometido al Tribunal de Justicia la cuestión de la validez del acto impugnado, la plantee él mismo; — cuando sea urgente y el demandante pueda sufrir un perjuicio grave e irreparable; — y cuando dicho órgano jurisdiccional tenga debidamente en cuenta el interés de la Comunidad. Validez El Finanzgericht Hamburg ha puesto en duda la validez del citado Reglamento n° 1914/87 al considerar que es contrario al principio de irretroactividad y que, por eso mismo, viola el principio de seguridad jurídica. Por su parte, el Finangericht Düsseldorf ha expresado sus dudas sobre la validez del mismo Reglamento al plantear cinco cuestiones que ponen de manifiesto motivos derivados de la adecuación de la base jurídica para establecer la cotización de reabsorción especial, de la compatibilidad de dicho Reglamento con el Reglamento de base (CEE) n° 1785/81 del Consejo, de 30 de junio de 1981, por el que se establece la organización común de mercados en el sector del azúcar ( DO L 177, p. 4 ; EE 03/22, p. 80), de la violación de los principios de prohibición de hacer correr a un sector de la economía riesgos ajenos al mismo, así como cargas económicas no razonables, y de la violación de los principios de protección del derecho de propiedad y del derecho al libre ejercicio de las actividades profesionales. Las cuestiones planteadas en estos dos asuntos constituyen simplemente diferentes puntos de vista desde los que se puede impugnar el mismo acto, por lo que procede examinarlos conjuntamente. Motivo revivo a L infracción del procedimiento establecido por el artículo 201 del Tratado CEE El Finanzgericht Düsseldorf considera fundamentalmente que, para que pueda adoptarse sobre la base del artículo 43 del Tratado CEE, en el marco de la organización común de mercados agrícolas, una cotización debe perseguir la regularización del mercado de que se trata. Ahora bien, una medida de este tipo sólo puede aplicarse a casos presentes o futuros, lo que no sucede con la cotización de reabsorción especial, ya que ésta pretende reabsorber las pérdidas de una campaña de comercialización pasada. Además, únicamente los fabricantes de azúcar están obligados al pago de esta cotización, aunque una medida de regulación de mercado debería afectar en primer lugar a los productores de remolacha. Según el Finanzgericht Düsseldorf, la cotización en litigio tiene, por consiguiente, carácter de exacción con fines de financiación, que sólo se podía establecer válidamente sobre la base del artículo 201 del Tratado. Para responder a este motivo procede señalar que el artículo 2 de la Decisión 85/257/CEE del Consejo, de 7 de mayo de 1985, relativa al sistema de los recursos propios de las Comunidades ( DO L 128, p. 15 ; EE 01/04, p. 99), en vigor en el momento de adoptarse el Reglamento impugnado, distingue, por un lado, «las cotizaciones y otros derechos previstos en el marco de la organización común de mercados en el sector del azúcar» que constituyen ya recursos propios y, por otro, «los ingresos procedentes de otros impuestos que se establezcan en el marco de una política común» con arreglo a las disposiciones de los Tratados y que sólo se convierten en recursos propios en la medida en que se haya seguido el procedimiento establecido en el artículo 201 del Tratado CEE y en las disposiciones correspondientes de los demás Tratados constitutivos. Habida cuenta de la evolución que no podían dejar de experimentar la producción y el mercado comunitario de azúcar, la letra a) del párrafo primero del artículo 2 de la citada Decisión de 7 de mayo de 1985 no se puede entender en el sentido de que limita su aplicación a las cotizaciones que estaban en vigor cuando fue adoptada, es decir, a las cotizaciones establecidas por el citado Reglamento n° 1785/81 del Consejo (en lo sucesivo, «Reglamento de base»). Dado que la cotización de reabsorción especial presenta carácter complementario respecto a las cotizaciones que ya existían al adoptarse la Decisión de 7 de mayo de 1985, debe incluirse en las «cotizaciones y otros derechos previstos en el marco de la organización común de mercados en el sector del azúcar», a los efectos de esta Decisión. En cualquier caso procede señalar que, como este Tribunal de Justicia resolvió en su sentencia de 30 de septiembre de 1982, Amylum ( 108/81, Rec. p. 3107 ), a propósito de la Decisión del Consejo de 21 de abril de 1970, relativa a la sustitución de las contribuciones financieras de los Estados miembros por recursos propios de las Comunidades ( DO L 94, p. 19 ), la Decisión de 7 de mayo de 1985, como medida de Derecho presupuestario, tiene por objeto determinar los recursos propios incluidos en el presupuesto de las Comunidades y no las Instituciones comunitarias competentes para establecer derechos, tributos, exacciones reguladoras, cotizaciones y otras formas de ingresos. De ello se deriva que no procedía recurrir al procedimiento del artículo 201 para adoptar una medida, como la cotización de reabsorción especial prevista por el Reglamento n° 1914/87, aunque ésta tuviera carácter de una exacción con fines de financiación. Dilucidar si el artículo 43 del Tratado CEE puede servir de base jurídica para el establecimiento de una cotización que pretende gravar operaciones económicas ya efectuadas en el pasado equivale a determinar si una cotización puede establecerse con efecto retroactivo en virtud de este artículo. Así pues, este motivo se confunde con el derivado de la violación del principio de irretroactividad que se examinará a continuación. Motivo relativo a la compatibilidad del Regkmento n° 1914/87 con el Reglamento de base El Finanzgericht Düsseldorf, refiriéndose a la sentencia de este Tribunal de Justicia de 29 de marzo de 1979, NTN Toyo Bearing Company ( 113/77, Rec. p. 1185 ), considera que, dado que el Consejo había limitado mediante el artículo 28 del Reglamento de base el importe de las cotizaciones que podían exigirse a los fabricantes de azúcar, ya no podía establecer una cotización superior a este límite por medio de otro Reglamento basado directamente en el artículo 43 del Tratado. Procede recordar a este respecto que tanto el Reglamento de base como el Reglamento n° 1914/87 impugnado fueron adoptados sobre la base del artículo 43 del Tratado. Así pues, el Reglamento n° 1914/87 no puede considerarse como un Reglamento de ejecución del Reglamento de base, como era el caso del Reglamento impugnado en el asunto que se resolvió mediante sentencia de 16 de junio de 1987, Romkes ( 46/86, Rec. p. 2671 ). El Consejo puede modificar, completar o derogar un Reglamento de base por él adoptado con arreglo al procedimiento del artículo 43 del Tratado, cuando las disposiciones modificatorias, complementarias o derogatorias se adopten con arreglo al mismo procedimiento, sin tener que insertarlas en el Reglamento de base. En el presente caso la situación es distinta de la que dio lugar a la citada sentencia de 29 de marzo de 1979, NTN Toyo Bearing Company. Efectivamente, en este último caso el Consejo, después de haber adoptado un Reglamento general para poner en práctica uno de los objetivos del artículo 113 del Tratado, había introducido una excepción a las normas así establecidas, en un Reglamento de aplicación que regulaba un caso particular. En estas circunstancias, procede considerar que el Reglamento de base no prohibía que el Consejo adoptase el Reglamento n° 1914/87, dado que éste se ajustaba al procedimiento establecido por el artículo 43 del Tratado. Motivo relativo a L violación del principio de irretroactividad El Finanzgericht Hamburg, al igual que el Finanzgericht Düsseldorf, considera que el Reglamento n° 1914/87 es contrario al principio de irretroactividad, por haberse adoptado el 2 de julio de 1987, es decir, después de finalizar la campaña de comercialización 1986/1987, que concluyó el 30 de junio de 1987 y cuyas pérdidas pretende reabsorber. De este modo, este Reglamento vincula el pago de la cotización con hechos acaecidos en el pasado, como es la fabricación de azúcar realizada durante la citada campaña de comercialización. Además, opinan que no se respetó la confianza legítima de los fabricantes de azúcar, porque éstos podían esperar que no se aumentarían las cotizaciones establecidas por el Reglamento de base o que al menos estas cotizaciones pudieran repercutirse enteramente en los productores de remolacha. Este Tribunal de Justicia ha declarado, en particular en sus sentencias de 25 de enero de 1979, Roche ( 98/78, Rec. p. 69 ) y Decker ( 99/78, Rec. p. 101 ), y de 30 de septiembre de 1982, Amylum (108/81, antes citada), que, aunque, por regla general, el principio de seguridad de las situaciones jurídicas se opone a que se fije el inicio del período de validez de un acto comunitario en una fecha anterior a su publicación, excepcionalmente puede ocurrir lo contrario, cuando así lo requiera el fin que se persiga y se respete debidamente la confianza legítima de los interesados. Respecto al primero de estos requisitos, procede recordar algunas circunstancias de hecho y de Derecho. Los excedentes resultantes de la relación entre producción y consumo de azúcar en la Comunidad deben venderse en los mercados de países terceros. La diferencia entre las cotizaciones o precios del mercado mundial y los precios en la Comunidad se cubre mediante un restitución a la exportación. El Reglamento de base dispuso que los mismos productores financiaran íntegramente las cargas económicas derivadas de ello. Para ceñirse lo más posible a la realidad económica y permitir de este modo la estabilización del mercado, que es uno de los objetivos del artículo 39 del Tratado, el artículo 28 del Reglamento de base dispone que en principio estas cotizaciones se deben pagar antes de finalizar cada campaña de comercialización y, por consiguiente, basándose en las pérdidas normalmente previsibles para los compromisos de exportación que deban cumplirse con cargo a la campaña en curso. No obstante, es posible que en el momento de establecer las cotizaciones no se haya previsto con suficiente precisión la influencia de determinados acontecimientos excepcionales, como, en el presente caso, la brutal caída del dólar o el hundimiento de la cotización mundial del azúcar, que se produjeron durante la campana de que se trata. En este supuesto, es legítimo que hasta después de comprobar el pleno efecto de estos acontecimientos y, en su caso, la expiración de la campaña durante la que se produjeron, no se determinen las cargas que deben financiar los productores. Si, después de comprobar el conjunto de las pérdidas de la campaña de comercialización 1986/1987, el Consejo no hubiera adoptado medida alguna para completar las cotizaciones ya soportadas por los productores, el fin que perseguía, es decir la estabilización del mercado del azúcar en interés común, en particular por medio de restituciones a la exportación, sólo se habría podido alcanzar gravando el presupuesto de la Comunidad, aunque la financiación íntegra por los productores sea un principio de la organización común del mercado del azúcar. De este modo el Consejo pudo considerar justificadamente que el fin que se debía alcanzar en interés general, es decir, la estabilización del mercado comunitario del azúcar, exigía que el Reglamento impugnado se aplicara a la campaña de comercialización 1986/1987. Por consiguiente, se puede considerar que se cumplió el primer requisito al que se subordina la aplicabilidad de un acto comunitario en una fecha anterior a la de su publicación. Para determinar si también se cumple el segundo requisito que se ha recordado anteriormente, procede examinar si la actuación del Consejo vulneró la confianza legítima que podían tener los interesados en la limitación de las cotizaciones establecida por el Reglamento de base y que habría sido defraudada al publicarse el Reglamento n° 1914/87 el 2 de julio de 1987. Sin embargo, en los procedimientos principales las partes en litigio no pueden alegar una confianza legítima digna de protección. En efecto, en primer lugar, los productores de azúcar fueron informados, mediante el considerando 11 del Reglamento de base, de que los mismos productores debían financiar íntegramente los gastos de comercialización de los excedentes resultantes de la producción de la Comunidad con respecto al consumo de la misma. En segundo lugar, el 9 de septiembre de 1986, la Comisión había publicado el balance, con la referencia VI PC 2-408, en el que aparecía claramente un probable déficit para la campaña 1986/1987. En tercer lugar, al publicarse la propuesta en el Diario Oficial de 3 de abril de 1987 ( DO C 89, p. 18 ), es decir, antes de finalizar la campaña, los productores de azúcar supieron que la Comisión había presentado ál Consejo una propuesta de Reglamento por el que se establecía para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar, tal y como se recogería posteriormente en el Reglamento n° 1914/87 impugnado. De ello se deduce que no puede acogerse el motivo basado en la violación del principio de irretroactividad. Motivo relativo a la prohibición de hacer recaer en un sector de L economía riesgos ajenos a la organización de mercado en L que se incluye o cargas económicas no razonables El Finanzgericht Düsseldorf considera que las perturbaciones del mercado que se pueden subsanar por medio de las medidas adoptadas en el marco de las organizaciones comunes de mercados son las que pueden atribuirse a causas internas de dicho mercado. En las organizaciones de mercado distintas de la del azúcar, el FEOGA financia enteramente los riesgos derivados del descenso de las cotizaciones en el mercado mundial, así como de la caída del dólar. Ello demuestra, en su opinión, que el legislador considera que estos riesgos escapan al ámbito de influencia de los operadores económicos y que, por consiguiente, no pueden correr a cargo de éstos. En primer lugar procede señalar que, sin duda, el FEOGA casi siempre financia dichos riesgos. Sin embargo, ello no se debe a una exigencia del Tratado, que en el apartado 4 del artículo 40 autoriza la creación de dicho Fondo sin imponer su participación en toda medida de organización de mercado. El hecho de que el sector del azúcar sea el único sujeto al principio de autofinanciación se debe a que, como expuso el Consejo en respuesta a una pregunta del Tribunal de Justicia, en otros sectores de la agricultura los productores reciben menores garantías de precios, lo que explica que no se les haga cargar con la financiación. A continuación procede señalar que, gracias al sistema de restituciones a la exportación, los productores de azúcar comunitario tiene acceso al mercado mundial para vender una parte de su producción. Los riesgos que corren los productores deben apreciarse con relación a este mercado mundial. Ahora bien, circunstancias como una producción excesiva de azúcar o variaciones en el tipo de cambio de las monedas europeas frente al dólar pueden modificar la oferta o la demanda y, por consiguiente, el precio de este producto. Así pues, los riesgos relacionados con estas circunstancias no pueden considerarse como ajenos al mercado de que se trata. Por otra pane, la cotización de reabsorción especial no supone de todos modos cargas económicas desproporcionadas para los productores de azúcar. Efectivamente, por un lado, constituye la contrapartida de las ventajas que representa para ellos la posibilidad de obtener restituciones a la exportación para vender las cantidades producidas por encima del consumo comunitario. Por otro, con arreglo al apartado 3 del artículo 1 del Reglamento n° 1914/87, los fabricantes de azúcar pueden exigir a los vendedores de remolacha o de caña producidas en la Comunidad, el reembolso de la mayor parte de esta cotización. En vista de estas consideraciones, no procede estimar el motivo expuesto por el órgano jurisdiccional nacional. Motivo relativo a L existencia de una discriminación El Finanzgericht Düsseldorf considera una discriminación prohibida por el párrafo segundo del apartado 3 del artículo 40 del Tratado la circunstancia de que la cotización de reabsorción especial grave con más fuerza a los productores de azúcar B que a los productores de azúcar A, siendo así que se trata del mismo producto. Procede recordar a este respecto que el Reglamento de base fija, para cada campaña anual de comercialización del azúcar y para cada región productora, una cantidad de base A y una cantidad de base B. Los Estados miembros reparten entre las empresas su cantidad de base A, en forma de cuotas A, y su cantidad de base B, en forma de cuotas B. El conjunto de cuotas A asignadas por campaña de comercialización corresponde aproximadamente al consumo humano de azúcar en la Comunidad durante esa campaña. El azúcar producido dentro del límite de las cuotas A (azúcar A) y B (azúcar B) puede ser comercializado libremente en la Comunidad, disfrutando de garantías de precio y de venta gracias al sistema de intervención. También puede exportarse a países terceros, en su caso, con ayuda de una restitución a la exportación.^ Por último, todo el azúcar producido por encima de las cuotas A y B de una empresa (denominado azúcar C) sólo puede comercializarse en países terceros, sin gozar de ninguna restitución a la exportación. De este régimen se deriva que toda empresa que produce por encima de su cuota A, es decir, más que su cuota de producción de azúcar destinada al consumo comunitario, produce necesariamente excedentes, cuya única salida normal es la exportación a países terceros. Ahora bien, como se ha dicho anteriormente, la cotización de reabsorción especial tiene por objeto reabsorber las pérdidas excepcionales producidas por la concesión de elevades restituciones a la exportación destinadas a favorecer la venta de los excedentes comunitarios en los mercados de países terceros. Por tanto, estaba justificado que se impusieran cargas proporcionalmente más altas sobre el azúcar producido por encima de la cuota A. Por consiguiente, tampoco puede acogerse la alegación basada en una pretendida infracción del párrafo segundo del apartado 3 del artículo 40. Motivo rektivo a la vulneración de los derechos de propiedad y de libre ejercicio de las actividades económicas El Finanzgericht Düsseldorf considera que derechos fundamentales como el de propiedad y el de libre empresa quedan afectados ilícitamente cuando una empresa no puede pagar con sus beneficios normales, obtenidos durante una campaña, las sucesivas cotizaciones acumuladas durante ésta, sino sólo con sus reservas, es decir, con sus disponibilidades efectivas. A este respecto procede recordar que este Tribunal de Justicia ya reconoció (véase en particular la sentencia de 11 de julio de 1989, Schräder, 265/87, Rec. p. 2237, apartado 15 ) que pueden imponerse restricciones al derecho de propiedad y al libre ejercicio de una actividad profesional, en especial, en el marco de una organización común de mercado, siempre y cuando estas restricciones respondan efectivamente a objetivos de interés general perseguidos por la Comunidad y no constituyan, habida cuenta del objetivo perseguido, una intervención desmesurada e intolerable que afecte a la propia esencia de los derechos así garantizados. Como ha subrayado acertadamente el Gobierno del Reino Unido, la obligación de pagar una cotización no puede asimilarse a una medida limitativa del derecho de propiedad. Procede, por tanto, declarar que la cotización de reabsorción especial no vulnera en absoluto el derecho de propiedad de los fabricantes de azúcar. En cuanto al libre ejercicio de las actividades económicas, se señaló anteriormente que la cotización de reabsorción especial responde a objetivos de interés general, porque evita que la Comunidad soporte las pérdidas sufridas por un sector económico. Esta intervención no puede considerarse desmesurada. La cotización, que efectivamente puede repercutirse en parte en los productores de remolacha, se estableció con la finalidad esencial de «no poner en tela de juicio antes de la fecha prevista el régimen de cuotas de producción», como precisa el cuarto considerando del Reglamento n° 1914/87. Ahora bien, como ha señalado acertadamente la Comisión, una disminución de las cuotas, que hubiera reducido a largo plazo la participación de la industria transformadora de azúcar de la Comunidad en el mercado mundial, habría supuesto una vulneración mucho más grave de los intereses de los productores de azúcar y de los cultivadores de remolacha. Así pues, no se puede acoger la alegación basada en el libre ejercicio de las actividades económicas. Del conjunto de las consideraciones precedentes se deduce que procede responder al Finanzgericht Hamburg y al Finanzgericht Düsseldorf que el examen de las cuestiones planteadas no ha revelado ningún elemento que pueda afectar a la validez del Reglamento n° 1914/87 del Consejo, de 2 de julio de 1987, por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar. Costas Los gastos efectuados por el Gobierno italiano y por el Gobierno del Reino Unido, así como por el Consejo y la Comisión de las Comunidades Europeas, que han presentado observaciones ante este Tribunal de Justicia, no pueden ser objeto de reembolso. Dado que el procedimiento tiene, para las partes del litigio principal, el carácter de un incidente promovido ante los órganos jurisdiccionales nacionales, corresponde a éstos resolver sobre las costas. En virtud de todo lo expuesto, EL TRIBUNAL DE JUSTICIA, pronunciándose sobre las cuestiones planteadas por el Finanzgericht Hamburg mediante resolución de 31 de marzo de 1988 y por el Finanzgericht Düsseldorf mediante resolución de 19 de octubre de 1988, declara: 1) El artículo 189 del Tratado debe interpretarse en el sentido de que no excluye la facultad de los órganos jurisdiccionales nacionales de ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo adoptado con arreglo a un Reglamento comunitario. 2) Un órgano jurisdiccional nacional sólo puede ordenar la suspensión de la ejecución de un acto administrativo nacional adoptado en ejecución de un acto normativo comunitario cuando dicho órgano jurisdiccional tenga serías dudas acerca de la validez del acto comunitario y cuando, en el supuesto en que no se haya sometido ya al Tribunal de Justicia la cuestión de la validez del acto impugnado, la plantee él mismo; cuando sea urgente y el demandante pueda sufrir un perjuicio grave e irreparable, y cuando dicho órgano jurisdiccional tenga debidamente en cuenta el interés de la Comunidad. 3) El examen de las cuestiones planteadas no ha revelado ningún elemento que pueda afectar a la validez del Reglamento (CEE) n° 1914/87 del Consejo, de 2 de julio de 1987, por el que se establece para la campaña de comercialización 1986/1987 una cotización de reabsorción especial en el sector del azúcar. Due Mancini Moitinho de Almeida Rodríguez Iglesias Diez de Velasco Slynn Kakouris Joliét Schockweiler Grévisse Zuleeg Pronunciada en audiencia pública en Luxemburgo, a 21 de febrero de 1991. El Secretario J.-G. Giraud El Presidente O. Due ( *1 ) Lengua de procedimiento : alemán.

62016CJ0180

ro

Prin recursul formulat, Toshiba Corp. solicită anularea Hotărârii Tribunalului Uniunii Europene din 19 ianuarie 2016, Toshiba/Comisia (T‑404/12, denumită în continuare „hotărârea atacată”, EU:T:2016:18 ), prin care acesta a respins acțiunea sa având ca obiect anularea Deciziei C(2012) 4381 a Comisiei din 27 iunie 2012 de modificare a Deciziei C(2006) 6762 final din 24 ianuarie 2007 privind o procedură de aplicare a articolului 81 [CE (devenit articolul 101 TFUE)] și a articolului 53 din Acordul privind SEE în măsura în care Mitsubishi Electric Corporation și Toshiba Corporation erau destinatarele acesteia (cazul COMP/39.966 – Instalații de comutație cu izolație în gaz – Amenzi) (denumită în continuare „decizia în litigiu”). Istoricul cauzei și decizia în litigiu Istoricul cauzei este expus după cum urmează la punctele 1-20 din hotărârea atacată: „1 [Toshiba] este o societate japoneză care își desfășoară activitatea în diferite sectoare, printre altele în sectorul instalațiilor de comutație cu izolație în gaz (denumite în continuare «GIS»). În intervalul octombrie 2002-aprilie 2005, activitatea acesteia în sectorul GIS era realizată de o societate comună, TM T&D Corp., deținută în părți egale cu Mitsubishi Electric Corp. (denumită în continuare «[Mitsubishi]») și dizolvată în anul 2005. La 24 ianuarie 2007, Comisia Comunităților Europene a adoptat Decizia C(2006) 6762 final privind o procedură de aplicare a articolului 81 [CE] și a articolului 53 din Acordul privind SEE (cazul COMP/F/38.899 – Instalații de comutație cu izolație în gaz) (denumită în continuare «Decizia din 2007»). În Decizia din 2007, Comisia a constatat că o încălcare unică și continuă a articolului 81 CE și a articolului 53 din Acordul privind Spațiul Economic European existase pe piața GIS din Spațiul Economic European (SEE) între 15 aprilie 1988 și 11 mai 2004 și a aplicat destinatarelor deciziei menționate, care erau producători europeni și japonezi de GIS, amenzi […] Încălcarea vizată de Decizia din 2007 cuprindea trei elemente esențiale: — un acord semnat la Viena la 15 aprilie 1988 (denumit în continuare «acordul GQ») având ca obiect atribuirea proiectelor referitoare la GIS la scară mondială potrivit regulilor convenite, pentru a menține cotele care reflectă într‑o mare măsură «cotele de piață istorice estimate»; acordul, care era aplicabil în lumea întreagă, cu excepția Statelor Unite, a Canadei, a Japoniei și a 17 țări din Europa Occidentală, se baza pe atribuirea unei «cote asociate japoneze» producătorilor japonezi și a unei «cote asociate europene» producătorilor europeni; — o înțelegere paralelă (denumită în continuare «înțelegerea comună») în temeiul căreia, pe de o parte, proiectele privind GIS situate în Japonia și în țările membrilor europeni ai înțelegerii erau rezervate membrilor japonezi și, respectiv, membrilor europeni ai cartelului și, pe de altă parte, proiectele privind GIS situate în celelalte țări europene erau deopotrivă rezervate grupului european, producătorii japonezi angajându‑se să nu depună oferte pentru proiectele situate în Europa; cu toate acestea, în schimbul acestui angajament, astfel de proiecte trebuiau să fie notificate grupului japonez și imputate asupra «cotei asociate europene» prevăzute de acordul GQ; — un acord semnat la Viena la 15 aprilie 1988 și intitulat «E Group Operation Agreement for GQ Agreement» (denumit în continuare «acordul EQ»), semnat de membrii grupului european al producătorilor și având ca obiect împărțirea proiectelor referitoare la GIS atribuite grupului menționat în temeiul acordului GQ. La articolul 1 din Decizia din 2007, Comisia a constatat că [Toshiba] participase la încălcare în perioada 15 aprilie 1988-11 mai 2004. Pentru încălcarea menționată la articolul 1 din Decizia din 2007, prin articolul 2 din Decizia din 2007 s‑a aplicat [Toshiba] o amendă în cuantum de 90900000 de euro, din care cuantumul de 4650000 de euro, care corespunde încălcării săvârșite de TM T&D, urma să fie plătit în solidar cu [Mitsubishi]. La 18 aprilie 2007, [Toshiba] a introdus o acțiune împotriva Deciziei din 2007. Prin Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), pe de o parte, Tribunalul a respins acțiunea [Toshiba] în măsura în care viza anularea articolului 1 din Decizia din 2007. Pe de altă parte, acesta a anulat articolul 2 literele (h) și (i) din Decizia din 2007, în măsura în care o viza pe [Toshiba], pentru motivul că Comisia încălcase principiul egalității de tratament prin alegerea, în cadrul calculării cuantumului amenzii, a unui an de referință pentru [Toshiba] care era diferit de cel ales pentru participanții europeni la încălcare. La 23 septembrie 2011, [Toshiba] a formulat recurs la Curte împotriva Hotărârii [din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 )]. La 15 februarie 2012, Comisia a trimis [Toshiba] o scrisoare privind situația de fapt care arăta că aceasta intenționa să adopte o nouă decizie de aplicare a unei amenzi (denumită în continuare «scrisoarea privind situația de fapt»). Comisia a expus faptele care erau, în opinia sa, relevante pentru calcularea cuantumului acestei amenzi, ținând seama de Hotărârea [din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 )]. La 7 și la 23 martie 2012, [Toshiba] și‑a prezentat observațiile referitoare la scrisoarea privind situația de fapt. La 12 iunie 2012, a avut loc o reuniune între reprezentanții [Toshiba] și echipa Comisiei responsabilă de caz. Prin [d]ecizia [în litigiu], articolul 2 din Decizia din 2007 a fost modificat prin adăugarea de noi puncte la literele (h) și (i). La litera (h), [Toshiba] i‑a fost aplicată o amendă în cuantum de 4650000 de euro, în solidar cu [Mitsubishi]. La litera (i), [Toshiba] i‑a fost aplicată o amendă în cuantum de 56793000 de euro ca unică răspunzătoare. Pentru a remedia inegalitatea de tratament criticată de Tribunal în Hotărârea [din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 )], Comisia s‑a întemeiat, în decizia [în litigiu], pe cifrele de afaceri privind GIS globale pentru anul 2003. În măsura în care, în cursul acestui an, activitățile în materie de GIS ale [Toshiba] și ale [Mitsubishi] erau exercitate de TM T&D, Comisia a luat în considerare cifra sa de afaceri pentru anul 2003 [considerentele (59) și (60) ale deciziei (în litigiu)]. Astfel, în primul rând, în cadrul tratamentului diferențiat vizând reflectarea contribuțiilor respective ale diferitor participanți la înțelegere, Comisia a calculat cota de piață a TM T&D în anul 2003 în privința GIS (15 %-20 %) și a clasificat‑o în a doua categorie conform clasificării stabilite în considerentele (482)-(488) ale Deciziei din 2007. În consecință, un cuantum ipotetic de plecare de 31000000 de euro a fost atribuit TM T&D [considerentul (61) al deciziei (în litigiu)]. În al doilea rând, pentru a reflecta capacitatea inegală a [Toshiba] și a [Mitsubishi] de a contribui la încălcare în perioada care a precedat crearea TM T&D, cuantumul de plecare al celei din urmă a fost împărțit între acționarii săi proporțional cu vânzările lor respective de GIS în anul 2001, ultimul an complet care a precedat crearea TM T&D. În consecință, [Toshiba] i‑a fost atribuit un cuantum de plecare de 10863199 de euro, iar [Mitsubishi] un cuantum de plecare de 20136801 euro [considerentele (62) și (63) ale deciziei (în litigiu)]. În al treilea rând, pentru a asigura amenzii un efect descurajator, Comisia a aplicat un coeficient de descurajare de 2 [Toshiba], în temeiul cifrei sale de afaceri pentru anul 2005 [considerentele (69)-(71) ale deciziei (în litigiu)]. În al patrulea rând, pentru a reflecta durata încălcării în perioada care a precedat crearea TM T&D, cuantumul de plecare al [Toshiba] a fost majorat cu 140 % [considerentele (73)-(76) ale deciziei (în litigiu)]. În al cincilea rând, pentru a reflecta durata încălcării în perioada de activitate a TM T&D, [Toshiba] și [Mitsubishi] le‑a fost aplicat, în solidar, un cuantum corespunzător la 15 % din cuantumul ipotetic de plecare al TM T&D [considerentul (77) al deciziei (în litigiu)]. În sfârșit, în al șaselea rând, cuantumul amenzii în solidar a fost multiplicat cu coeficientul de descurajare al [Toshiba] și cuantumul rezultat din această multiplicare ce depășea cuantumul amenzii în solidar i‑a fost aplicat cu titlu individual [considerentul (78) al deciziei (în litigiu)].” Prin Hotărârea din 19 decembrie 2013, Siemens și alții/Comisia ( C‑239/11 P, C‑489/11 P et C‑498/11 P , nepublicată, EU:C:2013:866 ), Curtea a respins, în special, recursul introdus de Toshiba împotriva Hotărârii Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ). Procedura în fața Tribunalului și hotărârea atacată Prin cererea introductivă depusă la grefa Tribunalului la 12 septembrie 2012, Toshiba a formulat o acțiune având ca obiect, în principal, anularea deciziei în litigiu și, în subsidiar, reducerea cuantumului amenzii care i‑a fost aplicată. În susținerea acțiunii formulate, Toshiba a invocat cinci motive, întemeiate, primul, pe încălcarea principiilor bunei administrări și proporționalității, al doilea, pe încălcarea dreptului său la apărare, al treilea, pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește cuantumul de plecare al amenzii, al patrulea, pe încălcarea obligației de motivare, iar al cincilea, pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește determinarea gradului de răspundere al Toshiba în raport cu participanții europeni la încălcare. Prin hotărârea atacată, Tribunalul a respins acțiunea. Concluziile părților Prin recursul formulat, Toshiba solicită Curții: — anularea hotărârii atacate; — anularea deciziei în litigiu sau reducerea cuantumului amenzii care i‑a fost aplicată, în temeiul articolului 261 TFUE, sau trimiterea cauzei spre rejudecare Tribunalului pentru a se pronunța conform aspectelor de drept invocate în hotărârea Curții și, în orice caz — obligarea Comisiei la plata cheltuielilor de judecată efectuate în recurs și în procedura în primă instanță. Comisia solicită Curții: — respingerea recursului și — obligarea Toshiba la plata cheltuielilor de judecată efectuate în recurs. Cu privire la recurs În susținerea recursului, Toshiba invocă trei motive, întemeiate, primul, pe încălcarea dreptului său la apărare prin faptul că decizia în litigiu nu a fost precedată de o nouă comunicare privind obiecțiunile, al doilea, pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește cuantumul de plecare al amenzii și al treilea, pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește determinarea gradului de răspundere a Toshiba în raport cu participanții europeni la încălcare. Cu privire la primul motiv, întemeiat pe încălcarea dreptului la apărare prin faptul că decizia în litigiu nu a fost precedată de o nouă comunicare privind obiecțiunile Argumentele părților Prin intermediul primului motiv, Toshiba reproșează Tribunalului că a respins, la punctele 34-47 din hotărârea atacată, primul aspect al celui de al doilea motiv din acțiunea sa, prin care aceasta susținea că, drept urmare a Hotărârii Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), Comisia era obligată să îi trimită o nouă comunicare privind obiecțiunile înainte de adoptarea deciziei în litigiu și că, limitându‑se la a‑i trimite scrisoarea privind situația de fapt, Comisia a încălcat dreptul acesteia la apărare și, în special, dreptul de a fi audiată. Toshiba apreciază că comunicarea obiecțiunilor din 20 aprilie 2006 (denumită în continuare „comunicarea obiecțiunilor din 2006”) privește numai Decizia din 2007. Prin urmare, Tribunalul ar fi afirmat în mod greșit, la punctul 42 din hotărârea atacată, că faptul că decizia atacată constituie o decizie de modificare a Deciziei din 2007 înseamnă că procedura adoptării sale „se înscrie în prelungirea procedurii care a condus la adoptarea Deciziei din 2007”. Astfel cum ar fi afirmat în mod întemeiat Tribunalul la punctul 74 din hotărârea atacată, în ceea ce privește impozitarea cuantumului suplimentar al amenzii, Comisia era obligată în special să furnizeze Toshiba elemente suplimentare în ceea ce privește modalitățile de punere în aplicare a intenției sale de a asigura efectul descurajator al amenzii, pentru a‑i permite să își susțină în mod util punctul de vedere. Totuși, această afirmație ar fi incompatibilă cu concluzia, enunțată la același punct din hotărârea atacată, conform căreia Comisia nu era obligată să îi trimită o nouă comunicare privind obiecțiunile în care să figureze aceste elemente. Toshiba susține că, întrucât scrisoarea privind situația de fapt nu are un statut procedural special, astfel cum a arătat Tribunalul la punctul 75 din hotărârea atacată, iar comunicarea privind obiecțiunile este unicul mecanism procedural prevăzut de dreptul concurenței al Uniunii pentru ca informațiile necesare să îi fie comunicate astfel încât să îi garanteze posibilitatea de a fi audiată de Comisie, respectarea dreptului său de a fi audiată cu privire la modalitățile de calcul al amenzii pe care Comisia avea intenția să i‑o aplice presupunea, în speță, trimiterea unei noi comunicări privind obiecțiunile. Comisia susține în schimb că, dacă primul motiv ar trebui să fie interpretat în sensul că o amendă nu putea fi impusă decât în temeiul unei noi proceduri, inclusiv trimiterea unei comunicări privind obiecțiunile care să reia ansamblul faptelor care stabileau existența încălcării, acesta ar fi inadmisibil, deoarece nu a fost invocat în fața Tribunalului. În orice caz, acest motiv ar fi vădit nefondat. În primul rând, la punctul 42 din hotărârea atacată, Tribunalul ar fi admis în mod întemeiat că procedura care a condus la adoptarea deciziei în litigiu se înscrie în prelungirea procedurii în urma căreia a rezultat Decizia din 2007. Astfel, potrivit unei jurisprudențe constante, o nelegalitate nu afectează o decizie decât din momentul în care aceasta a intervenit. În continuare, deși, în speță, Comisia a trimis o scrisoare privind situația de fapt înainte de adoptarea deciziei în litigiu, aceasta nu avea nicio obligație în acest sens, deoarece cerința, consacrată printr‑o jurisprudență constantă a Curții, conform căreia întreprinderile trebuie să fie informate cu privire la intenția Comisiei de a le aplica o amendă înainte de adoptarea unei decizii, ar fi fost respectată deja prin comunicarea obiecțiunilor din 2006. În sfârșit, punctul 74 din hotărârea atacată ar fi afectat de o eroare de drept. Astfel, jurisprudența pe care se întemeiază Tribunalul nu ar privi decât cerința conform căreia, în cursul procedurii administrative, întreprinderii care face obiectul unei anchete trebuie să i se fi oferit posibilitatea să își prezinte în mod util punctul de vedere asupra caracterului veridic și pertinent al faptelor și circumstanțelor invocate, precum și asupra înscrisurilor reținute de Comisie în susținerea afirmației sale privind existența unei încălcări a normelor din Tratatul FUE în materie de concurență. În schimb, această jurisprudență nu ar privi calculul amenzii impuse ca urmare a constatării existenței unei astfel de încălcări. Aprecierea Curții Cu titlu introductiv, excepția de inadmisibilitate ridicată de Comisie trebuie respinsă. Astfel, în condițiile în care, prin intermediul primului său motiv, Toshiba reproșează, în esență, Tribunalului că a respins argumentația sa conform căreia Comisia nu putea adopta decizia în litigiu fără să îi adreseze o nouă comunicare privind obiecțiunile, argumentând, în special, că, în mod contrar celor statuate de Tribunal, procedura care a condus la adoptarea deciziei în litigiu nu s‑ar înscrie în prelungirea procedurii în urma căreia a rezultat Decizia din 2007, în mod clar nu ar fi vorba despre un nou motiv. Pe fond, în mod întemeiat, la punctele 40 și 41 din hotărârea atacată, Tribunalul s‑a întemeiat pe principiul, consacrat de o jurisprudență constantă a Curții, conform căruia, pentru a‑și îndeplini obligația de a respecta dreptul întreprinderilor de a fi audiate, Comisia este obligată să indice în mod expres, în comunicarea privind obiecțiunile, că va examina dacă este necesar să aplice amenzi întreprinderilor în cauză și să enunțe principalele elemente de fapt și de drept susceptibile să conducă la aplicarea unei amenzi, precum gravitatea și durata presupusei încălcări și împrejurarea că aceasta a fost săvârșită cu intenție sau din neglijență. De asemenea, reiese din această jurisprudență că Comisia nu este, în schimb, obligată, odată ce a indicat elementele de fapt și de drept pe care își va întemeia calculul cuantumului amenzilor, să precizeze modul în care va folosi fiecare dintre aceste elemente pentru stabilirea cuantumului amenzii (a se vedea în special Hotărârea din 28 iunie 2005, Dansk Rørindustri și alții/Comisia, C‑189/02 P, C‑202/02 P, C‑205/02 P-C‑208/02 P și C‑213/02 P , EU:C:2005:408 , punctele și ). De asemenea, Tribunalul a considerat în mod întemeiat, la punctul 42 din hotărârea atacată, că, întrucât adoptarea Deciziei din 2007 a fost precedată de trimiterea comunicării obiecțiunilor din 2006 și ținând seama de faptul că decizia în litigiu prevede în mod explicit că reprezintă o decizie de modificare a Deciziei din 2007, procedura adoptării sale se înscrie în prelungirea procedurii care a condus la adoptarea Deciziei din 2007. Tribunalul a putut deduce, fără a săvârși o eroare de drept, la același punct din hotărârea atacată, că conținutul comunicării privind obiecțiunile din 2006 poate fi luat în considerare pentru a verifica respectarea dreptului la apărare al Toshiba în procedura care a condus la adoptarea deciziei în litigiu, în măsura în care nu este repus în discuție de Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ). În această privință, trebuie amintit că anularea unui act al Uniunii nu afectează în mod obligatoriu actele pregătitoare ale acestuia, deoarece procedura având ca obiect înlocuirea unui astfel de act poate fi reluată, în principiu, exact din punctul în care a apărut nelegalitatea. Anularea actului nu afectează, în principiu, validitatea măsurilor pregătitoare ale acestuia, anterioare etapei în care acest viciu a fost constatat. Dacă se constată că anularea nu afectează validitatea actelor de procedură anterioare, Comisia nu este obligată, numai din cauza acestei anulări, să adreseze o nouă comunicare privind obiecțiunile întreprinderilor în cauză (a se vedea în acest sens Hotărârea din 15 octombrie 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij și alții/Comisia, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, C‑250/99 P-C‑252/99 P și C‑254/99 P , EU:C:2002:582 , punctele - , precum și și ). În plus, după ce a constatat, la punctele 43 și 44 din hotărârea atacată, că comunicarea obiecțiunilor din 2006 cuprindea elemente de fapt și de drept privind calculul cuantumului amenzilor impuse de jurisprudența amintită la punctul 40 din această hotărâre și, la punctele 45 și 46 din hotărârea menționată, că Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011,Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), nu a pus în discuție veracitatea, pertinența sau temeinicia acestor elemente, constatări factuale, de altfel necontestate de Toshiba, Tribunalul a dedus în mod corect, la punctul 47 din hotărârea atacată, că Hotărârea menționată a Tribunalului din 12 iulie 2011 nu se opunea posibilității de a lua în considerare informațiile menționate cu ocazia controlului respectării dreptului la apărare al Toshiba în cadrul procedurii care a condus la adoptarea deciziei în litigiu. Pe de altă parte, deoarece viciul constatat în Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), a intervenit în momentul adoptării Deciziei din 2007, anularea acestei decizii nu a afectat validitatea măsurilor pregătitoare ale acesteia, care sunt anterioare etapei în care acest viciu a intervenit, în conformitate cu principiul consacrat de jurisprudența amintită la punctul 24 din prezenta hotărâre. Trebuie de asemenea să se observe că, în răspuns la argumentația Toshiba conform căreia viciul constatat privea o eroare de drept material care afecta inevitabil validitatea măsurilor pregătitoare ale Deciziei din 2007, Tribunalul a constatat, la punctul 62 din hotărârea atacată, că Toshiba nu precizase în ce mod aceste măsuri ar fi fost viciate de Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), și a adăugat, la punctul 63 din hotărârea atacată, că criticile emise de Tribunal în această hotărâre din 12 iulie 2011 nu vizau nici identificarea situației de fapt și aprecierea juridică a încălcării săvârșite de reclamantă, nici determinarea factorilor care trebuie luați în considerare cu ocazia stabilirii cuantumului amenzii, ci numai alegerea datelor de referință care trebuiau să servească la calculul detaliat și, în consecință, un element care nu trebuia să fie precizat în comunicarea privind obiecțiunile. Prin urmare, Tribunalul, în exercitarea puterii sale, în principiu, suverane, de apreciere a faptelor și a elementelor de probă, a constatat, fără ca Toshiba să fi invocat vreo denaturare a acestor elemente, că aceasta nu demonstrase că anularea Deciziei din 2007 prin Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), a avut incidență asupra validității comunicării obiecțiunilor din 2006 și că acest lucru nu este valabil de altfel, întrucât viciul constatat nu privea obiecțiunile ridicate împotriva Toshiba, nici factorii ce trebuiau luați în considerare la stabilirea cuantumului amenzii sale. Această concluzie nu poate fi repusă în discuție, în mod contrar celor susținute de Toshiba, cu privire la principiul care ar rezulta din jurisprudența citată la punctul 71 din hotărârea atacată și din care Tribunalul a dedus, la punctul 74 din hotărârea menționată, că Comisia ar fi obligată, ca urmare a transmiterii comunicării privind obiecțiunile, să furnizeze întreprinderii în cauză elemente suplimentare în ceea ce privește modalitățile de punere în aplicare a intenției sale de a asigura efectul descurajator al amenzii, pentru a‑i permite să își susțină în mod util punctul de vedere în această privință. Astfel, se impune constatarea faptului că un astfel de principiu nu rezultă din jurisprudența Curții la care se referă Tribunalul la punctul 71 din hotărârea atacată, și anume cea care rezultă din cuprinsul punctului 66 din Hotărârea din 7 ianuarie 2004, Aalborg Portland și alții/Comisia ( C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P și C‑219/00 P , EU:C:2004:6 ), și nici, de altfel, din alte hotărâri ale Curții, întrucât, în această jurisprudență, Curtea se limitează să amintească principiul conform căruia respectarea dreptului la apărare impune ca, în cursul procedurii administrative, întreprinderii interesate să i se fi oferit posibilitatea să își exprime în mod util punctul de vedere asupra caracterului veridic și pertinent al faptelor și a circumstanțelor invocate, precum și asupra înscrisurilor reținute de Comisie în susținerea afirmației sale privind existența unei încălcări a tratatului. În cazul în care, astfel cum reiese din considerațiile de mai sus, punctul 74 din hotărârea atacată este afectat de o eroare de drept, aceasta nu rămâne fără incidență asupra validității hotărârii atacate, întrucât dispozitivul ei este întemeiat în suficientă măsură pe alte motive de drept (a se vedea în acest sens în special Hotărârea din 29 martie 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Comisia, C‑352/09 P , EU:C:2011:191 , punctul ). Astfel, după cum reiese din cuprinsul punctelor precedente din prezenta hotărâre, Tribunalul, în urma raționamentului făcut la punctele 40-65 din hotărârea atacată, a constatat în mod corect că, deși Comisia nu a transmis Toshiba o nouă comunicare privind obiecțiunile, dreptul la apărare al acesteia nu a fost încălcat. Se poate aminti de asemenea că, deși, în anumite împrejurări, în special atunci când Comisia intenționează să aplice noi linii directoare privind calcularea amenzilor și cu condiția ca acest fapt să nu implice ca ea să anticipeze în mod nepotrivit decizia sa cu privire la obiecțiuni, poate fi de dorit ca Comisia să furnizeze precizări cu privire la modalitatea în care înțelege să utilizeze criteriile imperative ale gravității și duratei încălcării în vederea stabilirii cuantumului amenzilor, nu este mai puțin adevărat că dreptul de a fi audiat nu acoperă astfel de elemente referitoare la metoda de stabilire a cuantumului amenzilor (Hotărârea din 28 iunie 2005, Dansk Rørindustri și alții/Comisia, C‑189/02 P, C‑202/02 P, C‑205/02 P-C‑208/02 P și C‑213/02 P , EU:C:2005:408 , punctele și ). În sfârșit, deși, în speță, Comisia, prin trimiterea scrisorii privind situația de fapt, a înțeles să furnizeze Toshiba precizări cu privire la noile elemente ale metodei de stabilire a cuantumului amenzii sale care considera că se impun ca urmare a anulării parțiale a Deciziei din 2007 prin Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), și deși este cert că Toshiba a putut să se exprime, atât în scris, cât și în cursul unei reuniuni, cu privire la aceste elemente, astfel cum confirmă decizia în litigiu, nu este mai puțin adevărat că, prin natura lor, aceste elemente nu trebuiau, în conformitate cu jurisprudența amintită la punctul 21 din prezenta hotărâre, să facă obiectul unei noi comunicări privind obiecțiunile. Având în vedere toate considerațiile de mai sus, primul motiv trebuie înlăturat. Cu privire la al doilea motiv, întemeiat pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește stabilirea cuantumului de plecare al amenzii Argumentele părților Prin intermediul celui de al doilea motiv, Toshiba susține că Tribunalul, prin faptul că a respins al treilea motiv al acțiunii sale, prin care aceasta arăta că Comisia, în scopul de a pune în executare Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), ar fi trebuit să calculeze amenda pe care i‑a aplicat‑o pe baza cifrei de afaceri a TM T&D corespunzătoare anului 2003, iar nu pe baza cuantumului de plecare al amenzii atribuite acestei întreprinderi, a încălcat principiul egalității de tratament. Toshiba amintește că, în fața Comisiei și a Tribunalului, a susținut, pe de o parte, că metoda de calcul al amenzii care i‑a fost aplicată încălca principiul egalității de tratament, deoarece nu reflecta ponderea individuală a participării Toshiba la încălcare, înainte de crearea TM T&D, ceea ce solicită Tribunalul la punctul 290 din Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), și ceea ce corespunde abordării adoptate în cazul întreprinderilor europene. Pe de altă parte, aceasta a arătat că Comisia ar fi trebuit să calculeze cuantumul de plecare al amenzii care i‑a fost aplicată pe baza cifrei sale de afaceri din anul 2003, adică atribuindu‑i 35 % din cifra de afaceri realizată de TM T&D în anul 2003. Toshiba susține că punctul 115 din hotărârea atacată este afectat de nemotivare, întrucât faptul, în sine incontestabil, că amenda care i‑a fost aplicată nu putea fi calculată „exact în același mod” ca cea a întreprinderilor europene nu poate explica în ce mod metoda propusă de Toshiba era mai puțin adecvată decât cea a Comisiei pentru a asigura o egalitate de tratament între Toshiba și întreprinderile europene. În plus, împrejurarea pe care s‑a întemeiat Tribunalul, la punctele 116, 117 și 123-125 din hotărârea atacată, pentru a respinge metoda de calcul al amenzii propusă de Toshiba, și anume că TM T&D era o întreprindere comună răspunzătoare pe deplin de producția și de vânzarea de GIS în anul 2003 care constituia o entitate distinctă de acționarii săi, deși nu poate fi contestată, ar fi lipsită de pertinență în acest context. Utilizarea cuantumului de plecare al amenzii aplicate TM T&D nu ar reflecta decât ponderea participării TM T&D la încălcare, astfel cum a fost constatată la punctul 66 din decizia în litigiu și la punctul 128 din hotărârea atacată, și ar fi fost utilizat în mod corect de Comisie în vederea calculului amenzii datorate de întreprinderea comună. În schimb, stabilirea cuantumului de plecare al amenzii aplicate Toshiba pe baza cifrei sale teoretice de afaceri pentru anul 2003, echivalent cu 35 % din cifra de afaceri realizată de TM T&D în anul 2003, ar fi fost un criteriu obiectiv care ar fi exprimat în mod corect nocivitatea practicii restrictive a Toshiba înainte de crearea TM T&D. Această metodologie ar fi permis ca Toshiba să fie tratată în același mod ca producătorii europeni la calcularea amenzilor. Astfel, mai întâi, ar fi fost calculată o cifră de afaceri proprie Toshiba. În continuare, în funcție de cota de piață a Toshiba, calculată pe baza acestei cifre de afaceri, ea ar fi putut fi clasificată într‑una din categoriile privind cuantumurile de plecare identificate în Decizia din 2007, în speță, cea care permitea atribuirea unui cuantum de plecare de 9 milioane de euro. În schimb, metoda reținută de Comisie ar fi condus‑o să nu aplice această metodologie de calcul al amenzii. Ca urmare a atribuirii unei părți din cuantumul de plecare al amenzii al TM T&D, Toshiba i s‑a atribuit un cuantum de plecare artificial de 10863199 de euro, care nu corespunde cu niciuna din categoriile de cuantumuri de plecare identificate în Decizia din 2007. Metoda de calcul propusă de Toshiba nu ar fi mai artificială decât cea aplicată de Comisie. Astfel, calculul cuantumului amenzii Toshiba ar necesita, în orice caz, modalități speciale. Tribunalul ar fi omis să explice, în special la punctul 128 din hotărârea atacată, de ce metoda Comisiei care presupunea divizarea cuantumului de plecare al amenzii TM T&D era mai puțin artificială decât cea propusă de Toshiba, care consta în divizarea cifrei de afaceri a TM T&D. Deși, astfel cum a indicat Tribunalul la punctul 121 din hotărârea atacată, Comisia a urmat metoda evocată de Tribunal în Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), ca un exemplu adecvat al unei metode alternative care ar fi compatibilă cu principiul egalității de tratament, nu ar rezulta că această metodă era mai adecvată decât cea propusă de Toshiba și nu încălca principiul respectiv. De asemenea, faptul că, inițial, Toshiba a sugerat o altă metodă de calcul, întemeiată pe cuantumul de plecare al întreprinderii comune, nu ar determina legalitatea unei astfel de metode. Comisia susține că metodologia propusă de Toshiba în recursul său este mai artificială decât cea reținută în decizia în litigiu, întrucât aceasta implică artificiul de a‑i atribui o cifră de afaceri pentru un an în care aceasta nu a realizat nicio cifră de afaceri. În orice caz, deoarece întreprinderea comună a fost deținută în părți egale cu Mitsubishi, o anumită „cifră de afaceri” a Toshiba pentru anul 2003 în domeniul GIS nu putea fi calculată decât atribuindu‑i‑se 50 % din cifra de afaceri a întreprinderii comune, și anume echivalentul a 176,61 milioane de euro, ceea ce ar corespunde cu o cotă de piață puțin mai mare decât 8 %, iar nu unei cifre de afaceri de 123,6 milioane de euro, care corespunde unei cote de 35 % din cifra de afaceri a întreprinderii comune și unei cote de piață aferente a 5,6 %, astfel cum arată Toshiba. Deși Curtea trebuia să concluzioneze că Comisia ar fi putut calcula amenda conform metodei susținute în prezent de Toshiba, aceasta nu ar demonstra că o asemenea eroare de drept a fost săvârșită de Comisie. Astfel, dezbaterea nu ar privi cea mai bună metodă posibilă, ci legalitatea celei aplicate în decizia în litigiu. În această privință, Comisia arată că metoda susținută în prezent de Toshiba este diferită de cea prezentată inițial de aceasta, care consta în distribuirea în părți egale între Toshiba și Mitsubishi a cuantumului de plecare al amenzii întreprinderii comune calculat la cifra sa de afaceri pentru anul 2003, și de cea avută în vedere de Tribunal în Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ). Prin urmare, nu se poate susține că această metodă este singura care poate fi utilizată pentru a stabili amenda Toshiba cu referire la cifra de afaceri din anul 2003. Comisia concluzionează că nu a fost săvârșită nicio eroare de drept de către Tribunal, întrucât acesta nu s‑a îndepărtat de la principiul comparabilității cifrei de afaceri a „diverselor întreprinderi”, întreprinderea în cauză care a realizat o cifră de afaceri în 2003 neputând fi alta decât întreprinderea comună. Aprecierea Curții Întemeindu‑se în special pe considerentele (62) și (66) ale deciziei în litigiu, Tribunalul a statuat în mod întemeiat, în principal în ce privește motivele expuse la punctele 114-117 și 123-125 din hotărârea atacată, că, din faptul că Toshiba nu realizase vânzări de GIS în anul de referință 2003, Comisia a putut deduce că ar fi inadecvat să calculeze pentru această întreprindere o cifră de afaceri virtuală pentru acest an, divizând în mod artificial cifra de afaceri a TM T&D pentru anul 2003, neținând seama de faptul că această întreprindere comună activa pe piață în anul de referință ca operator distinct de acționarii săi. Astfel, împrejurarea că, în anul 2003, Toshiba nu a realizat o cifră de afaceri proprie în sectorul GIS constituie un element care diferențiază în mod obiectiv situația sa de cea a altor întreprinderi care au participat la înțelegere, în special întreprinderile europene, fapt din care rezultă că amenda care i‑a fost aplicată trebuia să fie calculată pe baza cifrei de afaceri efective, astfel cum a fost realizată de TM T&D în anul 2003, iar nu pe baza unei cifre de afaceri virtuale, obținută prin divizarea cifrei de afaceri a TM T&D. După cum a arătat Tribunalul la punctul 125 din hotărârea atacată, abordarea pe care o propune Toshiba ar presupune, în fapt, îndepărtarea de la intenția manifestată de Comisie de a se întemeia pe cifrele de afaceri realizate în anul 2003 la stabilirea cuantumului amenzilor. Metoda de calcul pe care o propune Toshiba, prin faptul că ar conduce la compararea unei cifre de afaceri virtuale pentru Toshiba cu cifrele de afaceri reale pentru întreprinderile europene, nu ar permite de altfel determinarea pentru Toshiba și pentru Mitsubishi a unui cuantum de plecare al amenzii care să reflecte în mod adecvat ponderea participării lor la încălcare, în anul 2003, mai precis, ponderea combinată a acestor întreprinderi prin intermediul TM T&D, cum a indicat, în esență, Comisia în considerentul (66) al deciziei în litigiu. Astfel cum a arătat avocatul general la punctul 102 din concluzii, este de asemenea neclar dacă această metodă alternativă permite o utilizare mai directă a cifrei de afaceri a TM T&D pentru anul 2003 și oferă o imagine mai exactă a poziției Toshiba pe piață în același an, având în vedere că impune să se urmeze două etape suplimentare, și anume calculul cifrei de afaceri teoretice a Toshiba pentru anul 2003 și, pe această bază, determinarea cotei sale de piață teoretice pentru același an. În sfârșit, deși, în decizia în litigiu, Toshiba i s‑a atribuit un cuantum de plecare al amenzii care nu corespundea niciunui cuantum de plecare dintre cele atribuite grupurilor identificate în Decizia din 2007, această împrejurare este simpla consecință a faptului că, în această decizie, cuantumul de plecare al Toshiba a fost calculat utilizând o fracțiune din cuantumul de plecare al TM T&D. Întrucât Toshiba nu susține că, clasificând TM T&D în a doua grupă definită în decizia menționată, Comisia ar fi încălcat principiul egalității de tratament, aceasta nu poate susține că i s‑a atribuit un cuantum de plecare al amenzii mai ridicat decât cel atribuit întreprinderilor de dimensiuni comparabile. Având în vedere considerațiile de mai sus, al doilea motiv trebuie respins. Cu privire la al treilea motiv, întemeiat pe încălcarea principiului egalității de tratament în ceea ce privește determinarea gradului de răspundere a Toshiba în raport cu participanții europeni la încălcare Argumentele părților Prin intermediul celui de al treilea motiv, Toshiba reproșează Tribunalului că a săvârșit o eroare de drept atunci când a statuat, la punctele 141 și 142 din hotărârea atacată, că Comisa nu încălcase principiul egalității de tratament atunci când a respins, în decizia în litigiu, cererea sa de a‑i impune un cuantum al amenzii mai scăzut, întrucât gradul său de răspundere pentru încălcare este mai scăzut decât acela al participanților europeni la înțelegere. Toshiba consideră că decurge din jurisprudență că, după ce a stabilit existența unei înțelegeri și a identificat participanții la aceasta, Comisia este obligată, atunci când impune amenzi, să examineze gravitatea relativă a participării fiecărei întreprinderi și să adapteze sancțiunea la comportamentul individual și la caracteristicile specifice ale participării întreprinderii în cauză la încălcarea unică și continuă. Tribunalul ar fi considerat în mod greșit, la punctul 142 din hotărârea atacată, că „contribuția [Toshiba] la încălcare este comparabilă cu cea a întreprinderilor europene”, ceea ce implică faptul că Comisia nu a încălcat principiul egalității de tratament pentru motivul, enunțat la punctul 141 din această hotărâre, că punerea în aplicare a înțelegerii comune constituia o „contribuție necesară” la obiectivele încălcării în ansamblul său sau o „condiție prealabilă” în ceea ce privește atribuirea proiectelor între producătorii europeni. În speță, ar fi, astfel, evident că întreprinderile japoneze nu au cauzat pe piața SEE același prejudiciu și au contribuit mai puțin la încălcarea globală decât producătorii europeni, deoarece aceștia din urmă au mers chiar mai departe, repartizându‑și proiectele europene prin intermediul unor acte coluzive pozitive. Comisia susține că al treilea motiv este inadmisibil, deoarece depășește argumentația Toshiba în primă instanță. Astfel, acest motiv ar constitui o contestare a confirmării, în decizia în litigiu, a constatărilor cu privire la gravitatea relativă a încălcării săvârșite de Toshiba, cuprinse în Decizia din 2007. Or, aceste constatări, deși au fost contestate în cadrul celui de al cincilea motiv invocat în fața Tribunalului în cauza în care s‑a pronunțat hotărârea atacată, nu ar face parte din argumentația sa, astfel cum aceasta ar fi admis în primă instanță, în cadrul memoriului său în replică. Așadar, în cadrul acestui memoriu, Toshiba ar fi abandonat argumentele referitoare la acest aspect al gravității relative a încălcării sale. În subsidiar, Comisia arată că al treilea motiv este inadmisibil, întrucât se referă la un aspect care beneficiază de autoritate de lucru judecat. În Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), Tribunalul ar fi apreciat gravitatea încălcării săvârșite de Toshiba în raport cu o încălcare unică și continuă. Întrucât acest aspect beneficiază în prezent de autoritate de lucru judecat, nu ar mai putea fi însă repus în discuție în cadrul prezentei proceduri. În sfârșit, Comisia susține că, în cazul în care Cutea ar aprecia că al treilea motiv este admisibil, acesta ar trebui respins ca nefondat. Ea se referă, în această privință, la principiul care decurge din jurisprudență, conform căruia împrejurarea că o întreprindere nu a participat la toate elementele constitutive ale unei înțelegeri globale nu poate să o disculpe de răspunderea pentru încălcare, dacă s‑a dovedit că trebuia în mod necesar să cunoască, pe de o parte, că activitatea coluzivă la care a participat se înscria într‑un plan global și, pe de altă parte, că acest plan global acoperea toate elementele constitutive ale înțelegerii. Aprecierea Curții – Cu privire la admisibilitate Cele două excepții de inadmisibilitate invocate de Comisie trebuie respinse. În ceea ce privește, în primul rând, argumentul întemeiat pe faptul că aspectul care face obiectul celui de al treilea motiv nu ar fi fost invocat în fața Tribunalului, trebuie să se constate că situația a fost efectiv aceasta. Astfel, în cadrul celui de al cincilea motiv de recurs, Toshiba arată că Comisia nu a ținut cont de presupusa sa contribuție la înțelegere în momentul în care a stabilit amenda, în special când a stabilit cuantumul de plecare al acesteia, ceea ce ar constitui o încălcare a principiului egalității de tratament. În plus, în memoriul său în replică, în fața Tribunalului, Toshiba nu a renunțat la cel de al cincilea motiv menționat. În al doilea rând, în ceea ce privește obiecția pe care o deduce Comisia din principiul autorității de lucru judecat, trebuie să se constate că aceasta se bazează pe premisa conform căreia, în cadrul recursului său, Toshiba ar contesta existența unei încălcări unice și continue. Or, nu aceasta este situația, deoarece al treilea motiv se limitează la aspectul distinct al stabilirii cuantumului amnezii aplicate Toshiba în considerarea gravității încălcării care îi este reproșată. În schimb, acest ultim aspect, care nu se referă la existența încălcării unice și continue reținute împotriva Toshiba, ci la stabilirea cuantumului amenzii în raport cu gravitatea încălcării care i‑a fost reproșată, a făcut obiectul unei examinări specifice de către Tribunal în Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ). Astfel, la punctele 258-261 din hotărârea menționată, Tribunalul a înlăturat primul aspect al celui de al patrulea motiv de recurs al Toshiba, prin care aceasta arătase că Comisia nu ținuse cont de faptul că gravitatea relativă a participării sale la înțelegere era mai scăzută decât cea reproșată producătorilor europeni, în măsura în care Toshiba participase numai la înțelegerea comună prin care se angaja să nu prezinte oferte pentru proiectele referitoare la GIS care erau situate în Europa, în condițiile în care producătorii europeni participaseră, în plus, la acordul EQ care avea ca obiect împărțirea acestor proiecte. În continuare, trebuie să se arate că Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), a făcut obiectul unui recurs în fața Curții. Ca urmare a respingerii acestui recurs prin Hotărârea din 19 decembrie 2013, Siemens și alții/Comisia ( C‑239/11 P, C‑489/11 P și C‑498/11 P , nepublicată, EU:C:2013:866 ), Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), mai precis, dispozitivul acesteia, precum și motivele care constituie temeiul necesar al hotărârii, a dobândit un caracter definitiv (a se vedea în acest sens Hotărârea din 19 februarie 2009, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlamentul European, C‑308/07 P , EU:C:2009:103 , punctul ). Este adevărat că, în cadrul recursului împotriva Hotărârii Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), Toshiba nu a contestat punctele 258-262 din această hotărâre. Cu toate acestea, conform articolului 169 din Regulamentul de procedură al Curții, pe calea recursului, se poate cere anularea, în tot sau în parte, a deciziei Tribunalului, astfel cum figurează în dispozitivul hotărârii atacate. În consecință, în cadrul recursului său împotriva Hotărârii Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), Toshiba nu putea contesta motivele cuprinse la punctele 258-262 din această hotărâre fără să repună în discuție dispozitivul acesteia, în măsura în care, prin intermediul acestuia, Tribunalul anulase amenda care i‑a fost aplicată. Or, nu se poate reproșa Toshiba că nu a contestat motivele respective în cadrul recursului în fața Curții, ci a limitat recursul său la motivele Hotărârii Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), care se refereau la încălcarea care îi era imputată. Nimeni nu poate fi, astfel, constrâns să acționeze împotriva propriilor interese, în scopul protecției drepturilor sale procedurale, din care face parte și dreptul de a formula recurs în fața Curții. Prin urmare, examinând, la punctele 139-141 din hotărârea atacată, aspectul referitor la conformitatea cu principiul egalității de tratament a stabilirii cuantumului amenzii aplicate Toshiba în funcție de gravitatea încălcării care îi este imputată, în raport cu cea reținută pentru producătorii europeni, Tribunalul nu a încălcat autoritatea de lucru judecat de care se bucură Hotărârea Tribunalului din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ). – Cu privire la fond La punctele 141 și 142 din hotărârea atacată, Tribunalul a statuat, fără a săvârși o eroare de drept, că, întrucât participarea întreprinderilor japoneze la acordul comun era o „condiție prealabilă” pentru punerea în aplicare efectivă a acordului EQ la care au participat numai întreprinderile europene și că, astfel, respectarea angajamentelor de către întreprinderile japoneze, în temeiul înțelegerii comune, constituia o „contribuție necesară” pentru funcționarea încălcării, trebuia să se concluzioneze că contribuția Toshiba la încălcare este comparabilă cu cea a întreprinderilor europene. În plus, la punctul 141 din hotărârea atacată, Tribunalul s‑a referit la punctul 261 din Hotărârea din 12 iulie 2011, Toshiba/Comisia ( T‑113/07 , EU:T:2011:343 ), la care Tribunalul a statuat, de asemenea, în mod întemeiat, că, având în vedere că Toshiba se angajase, în temeiul înțelegerii comune, să nu opereze pe piața SEE, era inutil ca aceasta să participe, în plus, la acordul EQ, care avea ca obiect împărțirea proiectelor referitoare la GIS pe piața SEE. Faptul că Toshiba nu participa la acordul EQ era, astfel, lipsit de pertinență și nu era rezultatul alegerii sale. Cu alte cuvinte, așa cum a arătat avocatul general la punctul 134 din concluzii, Tribunalul a statuat în mod corect că faptul că Toshiba nu a participat la acordul EQ reprezintă o simplă consecință a participării sale la înțelegerea comună și nu implică, în consecință, că comportamentul său era mai puțin grav decât cel al producătorilor europeni. În aceste condiții, Toshiba nu putea reproșa Comisiei că nu i‑a acordat o reducere a cuantumului amenzii în considerarea faptului că nu a participat la acordul EQ. Având în vedere ceea ce precedă, este necesar să se constate că al treilea motiv nu este fondat și trebuie respins. Prin urmare, întrucât niciunul dintre motivele invocate de Toshiba nu poate fi admis, recursul trebuie respins. Cu privire la cheltuielile de judecată În temeiul articolului 184 alineatul (2) din Regulamentul de procedură al Curții, atunci când recursul nu este fondat, Curtea se pronunță asupra cheltuielilor de judecată. Potrivit articolului 138 alineatul (1) din acest regulament, aplicabil procedurii de recurs în temeiul articolului 184 alineatul (1) din acesta, partea care cade în pretenții este obligată, la cerere, la plata cheltuielilor de judecată. Întrucât Comisia a solicitat obligarea Toshiba la plata cheltuielilor de judecată, iar aceasta din urmă a căzut în pretenții, se impune obligarea acesteia la plata cheltuielilor de judecată. Pentru aceste motive, Curtea (Camera a șaptea) declară și hotărăște: 1) Respinge recursul. 2) Obligă Toshiba Corp. la plata cheltuielilor de judecată. Semnături ( *1 ) Limba de procedură: engleza.

62009TJ0524

da

Påstand om annullation af afgørelse truffet den 23. september 2009 af Andet Appelkammer ved Kontoret for Harmonisering i det Indre Marked (Varemærker og Design) (KHIM) (sag R 517/2009-2) vedrørende en ansøgning om registrering af ordmærket BETTER HOMES AND GARDENS som EF-varemærke. Konklusion 1) Kontoret for Harmonisering i det Indre Marked (Varemærker og Design) frifindes. 2) Meredith Corp. betaler sagens omkostninger.

62011CJ0204

da

I appelskriftet har Fédération internationale de football association (herefter »FIFA«) nedlagt påstand om ophævelse af Den Europæiske Unions Rets dom af 17. februar 2011, FIFA mod Kommissionen (sag T-385/07, Sml. II, s. 205 , herefter »den appellerede dom«), hvorved Retten frifandt Kommissionen for en påstand om delvis annullation af Kommissionens afgørelse 2007/479/EF af 25. juni 2007 om foreneligheden med fællesskabsretten af de foranstaltninger, som Belgien har truffet i henhold til artikel 3a, stk. 1, i Rådets direktiv 89/552/EØF om samordning af visse love og administrative bestemmelser i medlemsstaterne vedrørende udøvelse af tv-spredningsvirksomhed ( EUT L 180, s. 24 , herefter »den anfægtede afgørelse«). Retsforskrifter Rådets direktiv 89/552/EØF af 3. oktober 1989 om samordning af visse love og administrative bestemmelser i medlemsstaterne vedrørende udøvelse af tv-radiospredningsvirksomhed ( EFT L 298, s. 23 ), som ændret ved Europa-Parlamentets og Rådets direktiv 97/36/EF af 30. juni 1997 ( EFT L 202, s. 60 , herefter »direktiv 89/552«), indeholdt en artikel 3a, indsat ved sidstnævnte direktiv, som bestemte: »1.   Enhver medlemsstat kan træffe foranstaltninger i overensstemmelse med fællesskabsretten for at sikre, at et tv-spredningsforetagende under dens jurisdiktion ikke udnytter sin eneret til at udsende begivenheder, der af den pågældende medlemsstat anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse, på en sådan måde, at en betydelig del af befolkningen i den pågældende medlemsstat forhindres i at kunne følge sådanne begivenheder via direkte eller tidsforskudt transmission på gratis fjernsyn. Træffer en medlemsstat sådanne foranstaltninger, udarbejder den en liste over begivenheder – nationale eller ikke-nationale – som den anser for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse. Dette skal ske på en klar og gennemskuelig måde og i tilstrækkelig god tid til at sikre efterlevelse i praksis. Den pågældende medlemsstat beslutter i den forbindelse ligeledes, om disse begivenheder helt eller delvis skal kunne transmitteres direkte eller – hvor det i offentlighedens interesse af objektive grunde er nødvendigt eller hensigtsmæssigt – helt eller delvis skal kunne transmitteres tidsforskudt. 2.   Medlemsstaterne underretter straks Kommissionen om alle foranstaltninger, som træffes i medfør af stk. 1. Kommissionen kontrollerer inden for en periode på tre måneder fra underretningen, at sådanne foranstaltninger er forenelige med fællesskabsretten, og meddeler dem til de øvrige medlemsstater. Den anmoder om en udtalelse fra det udvalg, der er nedsat i medfør af artikel 23a. Den offentliggør straks de trufne foranstaltninger i De Europæiske Fællesskabers Tidende og offentliggør mindst en gang om året den konsoliderede liste over de foranstaltninger, der er truffet af medlemsstaterne. 3.   Medlemsstaterne sikrer, at tv-spredningsforetagender under deres jurisdiktion ikke udnytter en eneret, som disse foretagender har erhvervet efter datoen for offentliggørelsen af dette direktiv, på en sådan måde, at en betydelig del af befolkningen i en anden medlemsstat forhindres i at kunne følge begivenheder, der af den anden medlemsstat er erklæret for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse i henhold til stk. 1 og 2, via hel eller delvis direkte transmission eller – hvor det i offentlighedens interesse af objektive grunde er nødvendigt eller hensigtsmæssigt – hel eller delvis tidsforskudt transmission på gratis fjernsyn således som fastlagt af denne anden medlemsstat i overensstemmelse med stk. 1.« 18.-22. betragtning til direktiv 97/36 var affattet således: »(18) [D]et er af afgørende betydning, at medlemsstaterne er i stand til at træffe foranstaltninger til at beskytte retten til information og sikre borgerne bred adgang til tv-dækning af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse – nationale eller ikke-nationale – såsom De Olympiske Lege og Europa- og Verdensmesterskaberne i fodbold; med henblik herpå har medlemsstaterne ret til i overensstemmelse med fællesskabsretten at fastsætte nærmere bestemmelser for, hvorledes tv-spredningsforetagender under deres jurisdiktion kan udøve deres eneret til at dække sådanne begivenheder. (19) [D]et er nødvendigt at fastsætte fællesskabsbestemmelser for at undgå eventuel juridisk usikkerhed og fordrejning af markedsvilkårene og for at forlige fri bevægelighed for tv-tjenester med behovet for at forhindre eventuel omgåelse af nationale foranstaltninger, der er truffet for at beskytte legitime almene interesser. (20) [D]er bør i dette direktiv fastlægges bestemmelser for, hvorledes tv-spredningsforetagender kan udøve deres eventuelle eneret til begivenheder, der anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse i en anden medlemsstat end den, hvis jurisdiktion tv-spredningsforetagendet hører under […] (21) [B]egivenheder af »væsentlig samfundsmæssig interesse« som defineret i dette direktiv bør opfylde visse kriterier, idet de skal være begivenheder i særklasse, som er af interesse for offentligheden i Den Europæiske Union eller i en bestemt medlemsstat eller i en vigtig del af en bestemt medlemsstat, og tilrettelægges forud af en organisator, der juridisk har ret til at sælge de rettigheder, der er knyttet til begivenheden. (22) [V]ed »gratis fjernsyn« forstås i dette direktiv en tv-udsendelse på en offentlig eller kommerciel kanal af programmer, der er tilgængelige for offentligheden uden betaling ud over de former for finansiering af tv, der er almindeligt anvendt i hver medlemsstat (såsom licensafgift og/eller abonnementsafgift til et kabelselskab).« Sagens baggrund Retten fremstillede tvistens baggrund således i den appellerede doms præmis 5-17: »5 [FIFA] er en sammenslutning bestående af 208 nationale fodboldforbund, som udgør fodboldens styrende organ på verdensplan. Sammenslutningen har bl.a. til formål at fremme fodbolden globalt og at tilrettelægge dennes internationale turneringer. FIFA’s væsentligste indtægtskilde er salget af sammenslutningens rettigheder til tv-transmission af slutrunden af verdensmesterskabet i fodbold (herefter [»VM-slutrunden«]), som organiseres af FIFA. 6 I Belgien har det flamske og det franske fællesskab beføjelse til at træffe foranstaltninger som omhandlet i artikel 3a i direktiv 89/552. Myndighederne i de to fællesskaber traf således hver deres foranstaltninger, som de belgiske forbundsmyndigheder derpå meddelte Kommissionen for De Europæiske Fællesskaber. 7 Ifølge artikel 76, stk. 1, i Det Flamske Råds dekreter om radio- og tv-spredning, der blev samordnet den 25. januar 1995 ( Moniteur belge af 30.5.1995, s. 15092), »[skal den flamske regering udfærdige] en liste over begivenheder, der anses for at være af væsentlig interesse for offentligheden, og som derfor ikke må udsendes på eneretsgrundlag på en sådan måde, at en stor del af befolkningen i det flamske fællesskab ikke har mulighed for at følge dem direkte eller tidsforskudt på gratis fjernsyn«. 8 Ved bekendtgørelse af 28. maj 2004 ( Moniteur belge af 19.8.2004, s. 62207) udpegede den flamske regering de begivenheder, der skulle anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse, herunder [VM-slutrunden]. For at kunne komme i betragtning til optagelse på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, skal en begivenhed ifølge bekendtgørelsen opfylde mindst to af følgende kriterier: — have stor nyhedsværdi og vække betydelig interesse i befolkningen — finde sted inden for rammerne af en vigtig international turnering eller være en match, hvori det belgiske landshold, et belgisk klubhold eller en eller flere belgiske sportsudøvere deltager — vedrøre en vigtig sportsgren og være af stor kulturel værdi i det flamske fællesskab — traditionelt udsendes på gratis fjernsyn og have et højt seertal inden for sin kategori. 9 Ifølge artikel 1 i bekendtgørelsen af 28. maj 2004 skal nogle af de på listen opførte begivenheder, bl.a. [VM-slutrunden], sendes i fuld længde og direkte. Ifølge bekendtgørelsens artikel 2 må eneretten til de på listen opførte begivenheder ikke udøves på en sådan måde, at en stor del af befolkningen forhindres i at følge begivenhederne på gratis fjernsyn. Endvidere anses ifølge samme bestemmelses stk. 2 en betydelig del af befolkningen i det flamske fællesskab for at være i stand til at følge en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse på gratis fjernsyn, når begivenheden udsendes af en tv-station, som sender på nederlandsk og kan modtages af mindst 90% af befolkningen uden yderligere betaling end prisen på et kabel-tv-abonnement. 10 Ifølge artikel 3 i bekendtgørelsen af 28. maj 2004 kan tv-spredningsorganer, som ikke opfylder kravene i artikel 2, og som erhverver eneret til tv-transmission i den nederlandsksprogede region og den tosprogede hovedstadsregion Bruxelles af de på listen opførte begivenheder, ikke udøve disse rettigheder, medmindre de på grundlag af indgåede kontrakter kan garantere, at en betydelig del af befolkningen ikke vil blive forhindret i at følge de nævnte begivenheder på gratis fjernsyn. De pågældende tv-spredningsorganer kan i dette øjemed udstede underlicenser til rimelige markedspriser til tv-spredningsorganer, der opfylder kravene. Dog kan det tv-spredningsorgan, som har erhvervet eneretten, gøre brug af denne, hvis ingen tv-spredningsorganer, der opfylder kravene, erklærer sig villige til at løse en sådan underlicens. 11 Ifølge artikel 4, stk. 1, i den bekendtgørelse, det franske fællesskabs parlament udstedte den 27. februar 2003 ( Moniteur belge af 17.4.2003, s. 19637), kan det franske fællesskabs regering efter at have indhentet udtalelse fra Conseil supérieur de l’audiovisuel (det øverste råd for radio og tv) fastsætte, hvilke begivenheder det anser for at være af væsentlig interesse for befolkningen i det nævnte fællesskab. En udbyder af tv-spredningsydelser eller RTBF må ikke udnytte enerettigheder til de nævnte begivenheder på en sådan måde, at en betydelig del af befolkningen i det franske fællesskab forhindres i at følge begivenhederne gennem en gratis tv-spredningstjeneste. 12 For at en begivenhed kan komme i betragtning til optagelse på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, skal den ifølge artikel 4, stk. 2, i dekretet af 27. februar 2003 opfylde mindst to af følgende kriterier: — vække særlig interesse i befolkningen i det franske fællesskab generelt og ikke kun i den del, som normalt følger en sådan begivenhed — have en kulturel betydning, som er alment anerkendt af det franske fællesskabs befolkning, og udgøre en katalysator for dennes kulturelle identitet — have deltagelse af en belgisk person eller et belgisk landshold og finde sted inden for rammerne af en vigtig international turnering eller begivenhed — traditionelt udsendes gennem en gratis tv-spredningstjeneste i det franske fællesskab og ses af et bredt udsnit af befolkningen. 13 Ifølge dekretets artikel 4, stk. 3, anses en tv-spredningstjeneste for gratis, når den sender på fransk og kan modtages af 90% af de husstande, der har et tv-apparat, og når den er beliggende i den fransksprogede region eller i den tosprogede hovedstadsregion Bruxelles. Ud over de tekniske omkostninger må der ikke kræves anden betaling for at modtage tjenesten end den eventuelle pris for et basisabonnement på kabel-tv. 14 Ifølge artikel 2 i den bekendtgørelse, det franske fællesskabs regering udstedte den 8. juni 2004 ( Moniteur belge af 6.9.2004, s. 65247), skal »udbydere af tv-spredningsydelser, som er undergivet det franske fællesskab, og som ønsker at udøve en eneret, de har erhvervet til at transmittere en begivenhed af væsentlig interesse, udsende denne gennem en gratis tv-spredningstjeneste i overensstemmelse med bilaget til nærværende bekendtgørelse«. 15 Bilaget til bekendtgørelsen af 8. juni 2004 og den konsoliderede liste over begivenheder af væsentlig interesse for Kongeriget Belgien omfatter [VM-slutrunden] direkte og som helhed. 16 Ved skrivelser af 15. januar 2001 og 16. maj 2002 indgav FIFA sine bemærkninger til den eventuelle optagelse af [VM-slutrunden] på en liste over begivenheder af væsentlig interesse for det belgiske samfund til ministeriet for det flamske fællesskab; sammenslutningen gjorde indvending imod, at samtlige VM-kampe blev optaget på en sådan liste. 17 Ved skrivelse af 10. december 2003 meddelte Kongeriget Belgien Kommissionen, hvilke foranstaltninger det havde truffet inden for rammerne af artikel 3a i direktiv 89/552.« Den anfægtede afgørelse Den 25. juni vedtog Kommissionen den anfægtede afgørelse, hvis artikel 1 bestemmer, at »de foranstaltninger i medfør af artikel 3a, stk. 1, i direktiv [89/552], som [Kongeriget] Belgien den 10. december 2003 har meddelt Europa-Kommissionen, er, i den form, hvori de er offentliggjort i Den Europæiske Unions Tidende C 158 af 29. juni 2005, forenelige med fællesskabsretten«. 3.-6., 8., 16.-18. samt 22. betragtning til den anfægtede afgørelse har følgende ordlyd: »(3) Kommissionen tog i sin undersøgelse hensyn til de foreliggende oplysninger om det belgiske medielandskab. (4) Listen over de samfundsmæssigt væsentlige begivenheder, som er omfattet af [Kongeriget Belgiens] foranstaltninger, var udfærdiget på en klar og tydelig måde, og en vidtrækkende høringsproces var igangsat i Belgien. (5) Kommissionen fandt det godtgjort, at de begivenheder, som var omfattet af [Kongeriget Belgiens] foranstaltninger, opfyldte mindst to af nedenstående kriterier, som anses for at være pålidelige indikatorer for en begivenheds samfundsmæssige interesse; i) begivenheden er af særlig almen interesse for medlemsstatens befolkning og ikke blot af betydning for dem, der sædvanligvis følger med i den pågældende sport eller aktivitet; ii) begivenheden har en generelt anerkendt og klar kulturel betydning for medlemsstatens befolkning, især som katalysator for kulturel identitet; iii) begivenheden omfatter landsholdets deltagelse i forbindelse med en kamp eller turnering af international betydning; og iv) begivenheden har traditionelt været udsendt på gratis fjernsyn og har tiltrukket et stort antal seere. (6) Flere af de begivenheder, der udpeges i [Kongeriget Belgiens] foranstaltninger, herunder de olympiske sommer- og vinterlege samt finalekampene i VM- og EM-turneringen i fodbold (herrer), falder ind under den kategori af begivenheder, som traditionelt anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse, som direkte omtalt i indledningens punkt 18 i direktiv [97/36]. Disse begivenheder er af særlig almen interesse i Belgien, idet de er særdeles populære i den brede offentlighed og ikke kun blandt de seere, der sædvanligvis følger med i sporten. […] (8) De udpegede fodboldbegivenheder, hvori belgiske hold deltager, er af særlig samfundsmæssig interesse i Belgien, idet de giver de belgiske hold mulighed for at øge den internationale interesse i belgisk fodbold. […] (16) De udpegede begivenheder, herunder de, der bør betragtes samlet og ikke som en række individuelle begivenheder, har traditionelt været sendt på gratis fjernsyn og har tiltrukket høje seertal. Hvor der undtagelsesvis ikke kan oplyses specifikke seertal (finalekampen i EM-fodboldturneringen), begrundes udpegningen yderligere ved begivenhedens alment anerkendte, klare, kulturelle betydning for den belgiske befolkning, idet den yder et vigtigt bidrag til mellemfolkelig forståelse, ved fodboldspillets betydning for det belgiske samfund som helhed og ved den nationale stolthed, idet den giver belgiske elitesportsudøvere lejlighed til at nå til tops i denne vigtige internationale konkurrence. (17) [Kongeriget Belgiens] foranstaltninger skønnes at være proportionelle, og set ud fra nødvendigheden af hensynet til væsentlige samfundsrettigheder berettiger de således til at fravige de grundlæggende rettigheder under EF-traktaten til at levere tjenesteydelser, en fravigelse, som skal sikre offentligheden bred adgang til udsendelser af begivenheder af stor samfundsmæssig betydning. (18) [Kongeriget Belgiens] foranstaltninger er forenelige med [Det Europæiske Fællesskabs] konkurrenceregler, idet udpegningen af tv-spredningsorganer, der er kvalificeret til at transmittere de nævnte begivenheder, er baseret på objektive kriterier, som tillader faktisk og potentiel konkurrence om erhvervelse af transmissionsrettighederne til sådanne begivenheder. Dertil kommer, at det nævnte antal begivenheder ikke er uforholdsmæssig stort, således at der skabes konkurrenceforvridning på downstream-markedet for gratis kanaler og betalingskanaler. […] (22) Det følger af [Rettens dom af 15. december 2005, sag T-33/01, Infront WM mod Kommissionen, Sml. II, s. 5897 ], at en erklæring om, at foranstaltninger, som er iværksat i medfør af artikel 3a, stk. 1, i direktiv [89/552], er i overensstemmelse med fællesskabsretten, udgør en beslutning i medfør af artikel 249 [EF], og sådanne beslutninger skal derfor vedtages af Kommissionen. Det er følgelig nødvendigt at erklære ved nærværende afgørelse, at de foranstaltninger, [Kongeriget] Belgien har meddelt, er forenelige med fællesskabsretten. De foranstaltninger, [Kongeriget] Belgien har truffet endelig bestemmelse om, og som gengives i bilaget til nærværende afgørelse, skal offentliggøres i Den Europæiske Unions Tidende i overensstemmelse med artikel 3a, stk. 2, i direktiv [89/552].« Sagen for Retten og den appellerede dom FIFA anlagde sag ved Retten til prøvelse af den anfægtede afgørelse med den begrundelse, at Kommissionen i denne godkendte hele VM-slutrunden som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, og den accepterede således også, at alle kampene i denne turnering er opført på den liste over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, som Kongeriget Belgien har udarbejdet. Ifølge FIFA kunne denne medlemsstat kun udpege »prime«-kampe og særligt betydningsfulde kampe som en sådan begivenhed, nemlig finalen, semifinalerne og denne medlemsstats landsholds kampe (herefter »særligt betydningsfulde kampe«). Der kunne således ikke opføres de andre kampe i VM-slutrunden på denne liste (herefter »mindre betydningsfulde kampe«). Til støtte for påstanden om delvis annullation af den anfægtede afgørelse har FIFA fremført seks anbringender. Disse vedrørte for det første en tilsidesættelse af artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552, idet Kommissionen fejlagtigt fastslog, at de belgiske foranstaltninger var forenelige med artikel 49 EF, for det andet en tilsidesættelse af samme artikel, for det tredje en tilsidesættelse af artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552, idet Kommissionen med urette fastslog, at de belgiske foranstaltninger var forenelige med artikel 43 EF, for det fjerde en tilsidesættelse af artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552, idet Kommissionen fejlagtigt anerkendte, at de belgiske foranstaltninger var forenelige med FIFA’s ejendomsret, for det femte en tilsidesættelse af artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552, idet Kommissionen med urette fastslog, at den procedure, der førte til indførelsen af de belgiske foranstaltninger, havde været klar og gennemskuelig, og for det sjette en begrundelsesmangel. I den appellerede dom forkastede Retten hvert enkelt af de anbringender, der var fremsat til støtte for FIFA’s søgsmål, og frifandt Kommissionen i det hele. Retten forkastede ligeledes en anmodning om foranstaltninger med henblik på sagens tilrettelæggelse indgivet af FIFA, som tilsigtede, at Retten anmodede Kommissionen om at fremlægge en række dokumenter. Om appellen Indledende bemærkninger Det bemærkes for det første, at EU-lovgiver ved artikel 3a, stk. 1, i direktiv 89/552 har bemyndiget medlemsstaterne til at udpege visse begivenheder som begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse i den pågældende medlemsstat (herefter »begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse«), og EU-lovgiver har således udtrykkeligt inden for rammerne af det skøn, den er tillagt ved traktaten, tilladt hindringer for den frie udveksling af tjenesteydelser, etableringsfriheden, den frie konkurrence og ejendomsretten, der er en uundgåelig konsekvens af denne udpegelse. Som det fremgår af 18. betragtning til direktiv 97/36, har lovgiver således fundet, at sådanne hindringer er begrundet i hensynet til at beskytte retten til information og sikre borgerne bred adgang til tv-dækning af de nævnte begivenheder. Retten til at forfølge et sådant formål er desuden allerede blevet anerkendt af Domstolen, der anførte, at markedsføring på eksklusivt grundlag af begivenheder af stor interesse for offentligheden i betragtelig grad kan begrænse offentlighedens adgang til oplysninger vedrørende disse begivenheder. I et demokratisk pluralistisk samfund har retten til information imidlertid en særlig betydning, der fremgår endnu tydeligere i tilfælde af sådanne begivenheder (jf. dom af 22.1.2013, sag C-283/11, Sky Österreich, præmis 51 og 52). Det skal for det andet præciseres, at i overensstemmelse med artikel 3a, stk. 1, i direktiv 89/552 tilkommer fastsættelsen af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse alene de medlemsstater, der i denne forbindelse har en betydelig skønsmargen. I stedet for at harmonisere listen over sådanne begivenheder er direktiv 89/552 således baseret på en forudsætning om, at der inden for Unionen socialt og kulturelt er stor forskel på, hvad der har betydning for offentligheden. Dette direktivs artikel 3a, stk. 1, fastsætter følgelig, at hver medlemsstat udarbejder en liste over begivenheder, »som den anser for at være af væsentlig« samfundsmæssig interesse. 18. betragtning til direktiv 97/36 fremhæver ligeledes medlemsstaternes skønsbeføjelse, idet den anfører, at det er af »afgørende betydning«, at de er i stand til at træffe foranstaltninger til at beskytte retten til information og sikre borgerne bred adgang til tv-dækning af begivenheder af væsentlig interesse. Betydningen af den nævnte skønsbeføjelse følger desuden af den omstændighed, at direktiv 89/552 og 97/36 ikke angiver rammerne for udøvelsen af dette skøn ved et præcist regelsæt. De eneste kriterier, som direktiverne således fastsætter for, at den pågældende medlemsstat kan udpege en begivenhed som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, er nævnt i 21. betragtning til direktiv 97/36, hvorefter det skal dreje sig om en begivenhed i særklasse, som er af interesse for offentligheden i Unionen eller i en bestemt medlemsstat eller i en vigtig del af en bestemt medlemsstat, og som tilrettelægges forud af en organisator, der juridisk har ret til at sælge de rettigheder, der er knyttet til begivenheden. Henset til disse relativt upræcise kriterier tilkommer det hver medlemsstat at give dem en konkret karakter og vurdere offentlighedens interesse i de pågældende begivenheder i forhold til de sociale og kulturelle særegenheder i dens samfund. Det skal for det tredje bemærkes, at i henhold til artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552 har Kommissionen beføjelse til at kontrollere lovligheden af de nationale foranstaltninger, som udpeger begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, der giver Kommissionen mulighed for at afvise de foranstaltninger, der er uforenelige med EU-retten. I forbindelse med denne undersøgelse er Kommissionen navnlig forpligtet til at undersøge, om følgende betingelser er opfyldt: — Den pågældende begivenhed er blevet opført på listen i artikel 3a, stk. 1, i direktiv 89/552 efter en klar og gennemskuelig procedure og i tilstrækkelig god tid til at sikre efterlevelse i praksis. — En sådan begivenhed kan med rette anses for en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. — Udpegelsen af den pågældende begivenhed som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse er forenelig med de almindelige principper i EU-retten, såsom proportionalitetsprincippet og princippet om forbud mod forskelsbehandling, med de grundlæggende rettigheder, med principperne om fri udveksling af tjenesteydelser og etableringsfrihed og med reglerne om fri konkurrence. I betragtning heraf er en sådan kontrolbeføjelse begrænset, navnlig for så vidt angår undersøgelsen af anden og tredje betingelse, der er nævnt i foregående præmis. Det følger således for det første af betydningen af medlemsstaternes skøn, der er nævnt i denne doms præmis 13, at Kommissionens kontrolbeføjelse skal være begrænset til en undersøgelse af de åbenbart urigtige skøn, som medlemsstaterne har anlagt ved udpegelsen af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Navnlig skal Kommissionen således med henblik på at kontrollere, om den pågældende medlemsstat har anlagt et sådant urigtigt skøn, efterprøve, om denne omhyggeligt og upartisk har undersøgt alle relevante forhold i den pågældende sag, som støtter de konklusioner, der drages (jf. analogt dom af 21.11.1991, sag C-269/90, Technische Universität München, Sml. I, s. 5469 , præmis 14, og af 22.12.2010, sag C-77/09, Gowan Comércio Internacional e Serviços, Sml. I, s. 13533 , præmis 56 og 57). Hvad for det andet nærmere angår den tredje betingelse, der er nævnt i denne doms præmis 18, kan der ikke ses bort fra, at den gyldige udpegelse af en begivenhed som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse uundgåeligt skaber hindringer for den frie udveksling af tjenesteydelser, etableringsfriheden, den frie konkurrence og ejendomsretten, der er blevet taget i betragtning af EU-lovgiver, og som denne har anset – som nævnt i denne doms præmis 11 – for at være begrundet i et tvingende alment hensyn til at beskytte retten til information og sikre borgerne bred adgang til tv-dækning af de nævnte begivenheder. Med henblik på at sikre den effektive virkning af artikel 3a i direktiv 89/552 må det således konstateres, at hvis en begivenhed er gyldigt udpeget af den pågældende medlemsstat som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, er Kommissionen kun forpligtet til at undersøge de virkninger af denne udpegelse for den frie udveksling af tjenesteydelser, etableringsfriheden, den frie konkurrence og ejendomsretten, som rækker ud over de virkninger, der er uundgåeligt forbundet med denne begivenheds optagelse på den liste, der er nævnt i artikel 3a, stk. 1. Det første anbringende Parternes argumenter Det første anbringende omfatter i det væsentlige seks led. Med det første led har FIFA gjort gældende, at Retten anvendte en inkonsekvent argumentation med hensyn til, efter dens opfattelse, verdensmesterskabets reelle karakter. Med dette anbringendes andet led har FIFA gjort gældende, at Retten synes at indtage inkonsekvente og modsatrettede standpunkter, dels ved at hævde, at verdensmesterskabet har karakter af én samlet begivenhed, dels ved at gøre gældende, at specifikke elementer kan påvise, at dette ikke er tilfældet. Dette anbringendes tredje led vedrører den appellerede doms præmis 95, hvorefter medlemsstaterne ikke behøver at fremkomme med særlige grunde for at opføre hele VM-slutrunden på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Retten har ved at træffe en sådan afgørelse bl.a. forhindret Kommissionen i at foretage en intens kontrol og en grundig undersøgelse af de anmeldte foranstaltningers forenelighed med EU-retten. I forbindelse med det første anbringendes fjerde led har FIFA anført, at i modsætning til hvad der fremgår af den appellerede dom, tilkommer det Kommissionen at begrunde sin konklusion over for Retten om, at alle kampene i VM-slutrunden udgør én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. Det påhviler således hverken FIFA eller andre interesserede parter at godtgøre ved specifikke elementer, at dette ikke tilfældet. Med det første anbringendes femte led har FIFA gjort gældende, at Retten ved at angive grunde, som ikke var anført i den anfægtede afgørelse, har overskredet grænserne for den retslige prøvelse, som den skal udøve. I henhold til dette anbringendes sjette led begik Retten en retlig fejl, da den fandt, at Kommissionen ikke havde givet en tilstrækkelig begrundelse for opførelsen af hele VM-slutrunden på den belgiske liste over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Kommissionen, Kongeriget Belgien og Det Forenede Kongerige har bestridt velbegrundetheden af det første anbringende, som FIFA har fremsat til støtte for sin appel. Domstolens bemærkninger Henset til den betydning, som konstateringerne i den appellerede doms præmis 95 har for Rettens argumentation, skal det første appelanbringendes tredje led undersøges først. – Første anbringendes tredje led Det skal indledningsvis bemærkes, at Retten i den appellerede doms præmis 72 har udtalt, at verdensmesterskaberne er en turnering, der med rimelighed kan betragtes som én samlet begivenhed snarere end som en række enkeltstående begivenheder, der kan inddeles i særligt betydningsfulde kampe og mindre betydningsfulde kampe. Som det fremgår af den appellerede doms præmis 5, forstod Retten desuden begrebet »Verdensmesterskaberne i fodbold«, hvortil 18. betragtning til direktiv 97/36 henviser, således, at det udelukkende omfattede slutrunden i denne turnering. Hverken den nævnte betragtning eller nogen andre forhold i direktiv 85/552 eller direktiv 97/36 indeholder imidlertid holdepunkter, der kan påvise, at udtrykket »verdensmesterskaberne i fodbold« udelukkende omfatter VM-slutrunden i denne turnering. Dette udtryk skal således ligeledes principielt dække de indledende runder af denne turnering, dvs. samtlige kvalifikationskampe. Det er imidlertid ubestridt, at kvalifikationskampene forud for VM-slutrunden generelt ikke kan skabe en interesse hos offentligheden i en medlemsstat, der kan sammenlignes med den interesse, som offentligheden viser i forbindelse med VM-slutrunden. Det er således kun visse særlige kvalifikationskampe, navnlig de kampe, hvori landsholdet fra den pågældende medlemsstat deltager, eller de kampe, hvori de andre hold fra den kvalifikationsgruppe, som dette landshold tilhører, deltager, der kan skabe en sådan interesse. Det kan heller ikke med rimelighed bestrides, at interessen for de særligt betydningsfulde kampe i almindelighed er større end den interesse, der tillægges de kampe, der går forud for VM-slutrunden, dvs. kvalifikationskampene i grupperne. Det kan derfor i princippet ikke gøres gældende, at den interesse, som sidstnævnte kategori af kampe tillægges, svarer til interessen for den første kategori af kampe, og at samtlige kvalifikationskampe i grupperne derfor uden forskel kan betragtes som en del af én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse ligesom de særligt betydningsfulde kampe. Udpegelsen af hver kamp som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse kan således variere fra medlemsstat til medlemsstat. Det følger af ovenstående betragtninger, at EU-lovgiver ikke har haft til hensigt at angive, at »verdensmesterskaberne i fodbold« som omhandlet i 18. betragtning til direktiv 97/36 alene er begrænset til slutrunden, eller at de udgør én enkelt og udelelig begivenhed. Verdensmesterskaberne i fodbold skal derimod betragtes som en begivenhed, der principielt kan opdeles i forskellige kampe eller etaper, der ikke nødvendigvis alle kan klassificeres som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. Det bør imidlertid præciseres, at Rettens fejlagtige læsning af 18. betragtning til direktiv 97/36 og særligt af begrebet verdensmesterskaberne i fodbold ikke har haft betydning for den foreliggende sag. Hvad indledningsvis angår udelukkelsen af kvalifikationskampene fra definitionen af verdensmesterskaberne i fodbold er det tilstrækkeligt at bemærke, at de belgiske myndigheder ikke har opført disse kampe på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, og at den anfægtede afgørelse dermed ikke vedrører sådanne kampe. Det må dernæst konstateres, at Retten i den appellerede doms præmis 102-108 på grundlag af de oplysninger, som FIFA har fremlagt, og på grundlag af offentlighedens konkrete opfattelse i det flamske og det franske fællesskab undersøgte, om alle kampene i VM-slutrunden reelt kunne skabe en interesse hos offentligheden, der var tilstrækkelig til at være en del af en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse (jf. denne doms præmis 55-57). Retten konkluderede, at dette var tilfældet, og havde grundlag for at konstatere, at alle de relevante kampe i VM-slutrunden imidlertid kunne betragtes som én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse i det flamske og det franske fællesskab. Rettens vurdering var derfor faktisk forenelig med det, der fremgår af denne doms præmis 34. Det fremgår endelig af de betragtninger, der er anført i denne doms præmis 66, at den fejlagtige læsning af 18. betragtning til direktiv 97/36 ikke har haft betydning for Rettens konklusion om, at den anfægtede afgørelses begrundelse opfylder betingelserne i artikel 253 EF. På denne baggrund konstaterede Retten – i fortsættelse af den argumentation, der er anført i denne doms præmis 31 – i den appellerede doms præmis 95, at ingen medlemsstat er forpligtet til at meddele Kommissionen de særlige grunde til, at hele VM-slutrunden udpeges som én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse i den pågældende medlemsstat. Da hele VM-slutrunden ikke retmæssigt kan opføres på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, uanset den interesse, som kampene skaber i den pågældende medlemsstat, er sidstnævnte imidlertid ikke fritaget fra sin forpligtelse til at meddele Kommissionen de årsager, der gør det muligt at antage, at i den specifikke sammenhæng i samfundet i denne medlemsstat udgør VM-slutrunden én samlet begivenhed, der skal betragtes i hele dens udstrækning som en begivenhed af væsentlig interesse for hele det nævnte samfund snarere end som en række enkeltstående begivenheder, der kan inddeles i kampe af forskellige interesseniveauer. Retten begik dermed en retlig fejl i den appellerede doms præmis 95, da den fastslog, at Kommissionen ikke kunne anse opførelsen af kampe i VM-slutrunden for at være i strid med EU-retten med den begrundelse, at den pågældende medlemsstat ikke har meddelt den de specifikke grunde til, at kampene er begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse i denne stat. Under disse omstændigheder skal det undersøges, om den appellerede dom skal ophæves på grundlag af denne fejl. Det fremgår i denne forbindelse af Domstolens praksis, at en retlig fejl begået af Retten ikke fører til ophævelse af den appellerede dom, hvis det fremgår, at dommens konklusion støttes på andre præmisser (jf. i denne retning dom af 2.4.1998, sag C-367/95 P, Kommissionen mod Sytraval og Brink’s France, Sml. I, s. 1719 , præmis 47, og af 29.3.2011, sag C-352/09 P, ThyssenKrupp Nirosta mod Kommissionen, Sml. I, s. 2359 , præmis 136). Det bemærkes for det første i den foreliggende sag, at for at gøre det muligt for Kommissionen at udøve sin kontrolbeføjelse kan den begrundelse, der har foranlediget en medlemsstat til at udpege en begivenhed som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, være kortfattet, forudsat at denne begrundelse er relevant. Det kan således bl.a. ikke kræves, at medlemsstaten i selve underretningen om de pågældende foranstaltninger anfører detaljerede oplysninger og tal vedrørende hvert forhold eller del af den begivenhed, som er meddelt til Kommissionen. Det præciseres i denne forbindelse, at såfremt Kommissionen på grundlag af de oplysninger, som står til dens rådighed, nærer tvivl med hensyn til udpegelsen af en begivenhed som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, påhviler det den at anmode den medlemsstat, der har foretaget udpegelsen, om præciseringer (jf. analogt dom af 29.3.2012, sag C-505/09 P, Kommissionen mod Estland, præmis 67). Det følger i den foreliggende sag bl.a. af den meddelelse, som Kongeriget Belgien fremsendte til Kommissionen den 10. december 2003, hvortil der henvises i første betragtning til den anfægtede afgørelse, og som er bilagt svarskriftet for Retten, at den flamske regering udpegede samtlige kampe i VM-slutrunden som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse med den begrundelse, at denne gruppe af kampe traditionelt transmitteres på gratis fjernsyn og havde et meget højt seertal. I denne meddelelse var eksempelvis angivet, at de tv-udsendelser, der omfattede de forskellige kampe i VM-slutrunden i 2002, havde et seertal på mellem 1,8% og 9,9% af seerne i det flamske fællesskab, dvs. henholdsvis 101200 og 546800 seere, idet deres markedsandel udgør mellem 22,9% og 86,6%. På samme måde udpegede det franske fællesskab ifølge meddelelsen af 10. december 2003 samtlige kampe i VM-slutrunden som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse med den begrundelse, at denne gruppe af kampe er særdeles populær i offentligheden i dette fællesskab og ikke kun for dem, der sædvanligvis følger med i fodbold. Den nævnte gruppe har desuden traditionelt været transmitteret på gratis fjernsyn, og disse udsendelser har haft meget høje seertal. Denne meddelelse henviste i denne forbindelse ligeledes til de udsendelser, der omfatter de forskellige kampe i VM-slutrunden, der i det franske fællesskab havde et seertal på mellem 4,7% og 30,1%, idet deres markedsandel udgør mellem 50,8% og 63,4%. Sådanne angivelser, som Kongeriget Belgien har meddelt i overensstemmelse med kravene i artikel 3a, stk. 2, i direktiv 89/552, gav Kommissionen mulighed for at udøve sin kontrolbeføjelse og i det foreliggende tilfælde, hvor den fandt det nødvendigt eller hensigtsmæssigt, at anmode denne medlemsstat om yderligere præciseringer eller fremlægge andre oplysninger end dem, som fremgår af sidstnævntes underretning. Der er for det andet intet, der antyder, at Kommissionen ikke udøvede en sådan kontrol, der er af begrænset omfang, og at den ikke i lyset af de begrundelser, der er anført i denne doms præmis 46 og 47, undersøgte, om de belgiske myndigheder har anlagt et åbenbart urigtigt skøn ved at udpege alle de kampe, der er en del af VM-slutrunden, som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. Det fremgår i denne forbindelse indledningsvis af sjette betragtning til den anfægtede afgørelse, at Kommissionen reelt undersøgte, om hele VM-slutrunden, herunder de mindre betydningsfulde kampe, var af særlig almen interesse i det flamske og franske fællesskab, dvs. om kampene i denne turnering var meget populære i offentligheden og ikke kun blandt de seere, der sædvanligvis følger med i fodboldkampe i fjernsynet. Det følger ligeledes af 16. betragtning til denne afgørelse, at Kommissionen tog hensyn til, at den nævnte turnering i hele dens udstrækning, herunder således de mindre betydningsfulde kampe, traditionelt havde været udsendt på gratis fjernsyn og havde tiltrukket et stort antal seere. Den i denne doms præmis 46 og 47 nævnte meddelelse gav dernæst Kommissionen mulighed for navnlig at fastslå, hvilke seertal og markedsandele for de tv-udsendelser der omfattede de mindst populære kampe i VM-slutrunden, idet samtlige af disse kampe er mindre betydningsfulde kampe. Meddelelsen af 10. december 2003 angav grundene til, at seertallene for visse af disse kampe kunne forekomme lave, idet den lod forstå, at selv disse kampe havde en tilstrækkelig interesse i at være en del af begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. FIFA har imidlertid ikke bestridt, at den nævnte meddelelse dannede grundlaget for den anfægtede afgørelse. FIFA kan endelig ikke med føje gøre gældende, at den påståede mangelfulde kontrol, som Kommissionen udøvede, skyldes den omstændighed, at Kommissionen har foretaget sin undersøgelse i forhold til de oplysninger, der forelå på tidspunktet for modtagelsen af Kongeriget Belgiens meddelelse den 10. december 2003, og at Kommissionen ikke tog hensyn til oplysningerne efter denne dato, såsom de oplysninger, der var til rådighed på tidspunktet for vedtagelsen af den anfægtede afgørelse. Det bemærkes i denne forbindelse, at et sådant klagepunkt ikke blev fremført i første instans. FIFA begrænsede sig til for Retten at kritisere den anfægtede afgørelses begrundelse, idet FIFA anførte, at denne ikke angav noget om arten af og tidspunktet for de oplysninger om det belgiske medielandskab, som Kommissionen tog hensyn til. FIFA har således ikke kritiseret den påståede mangelfulde kontrol, som Kommissionen udøvede, idet et sådant klagepunkt vedrører sagens realitet. Det fremgår imidlertid af Domstolens faste praksis, at såfremt en part fik adgang til for første gang for Domstolen at fremføre et anbringende, der ikke var blevet fremført for Retten, ville det være ensbetydende med at give parten adgang til at forelægge Domstolen en mere omfattende tvist end den, der blev forelagt Retten. Under en appel har Domstolen principielt kun kompetence til at tage stilling til Rettens bedømmelse af de anbringender, der er blevet behandlet for den (jf. dom af 19.7.2012, forenede sager C-628/10 P og C-14/11 P, Alliance One International og Standard Commercial Tobacco mod Kommissionen og Kommissionen mod Alliance One International m.fl., præmis 111 og den deri nævnte retspraksis). Det ovennævnte klagepunkt skal følgelig afvises. Det var for det tredje muligt for FIFA at godtgøre for Retten, at Kommissionen burde have fastslået, at de belgiske myndigheder havde begået en åbenlys fejl ved at udpege alle de kampe, der var en del af VM-slutrunden, som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. I denne henseende fremlagde FIFA imidlertid bl.a. oplysninger for Retten vedrørende seertal for VM-slutrunden i 1998-2006 og anførte, at disse oplysninger godtgjorde, at de mindre betydningsfulde kampe ikke var af særlig almen interesse i det flamske og franske fællesskab hos de seere, der ikke jævnligt fulgte med i fodbold. Retten undersøgte disse oplysninger i den appellerede doms præmis 102-108, men den bekræftede ikke den vurdering, som FIFA har foreslået. Retten fastslog, at FIFA ikke havde godtgjort, at konstateringerne i 6. og 18. betragtning til den anfægtede afgørelse, som er nævnt i denne doms præmis 50, er behæftede med fejl, eller at Kommissionen følgelig burde have fastslået, at de belgiske myndigheder havde anlagt et åbenbart urigtigt skøn ved at udpege alle de kampe, der var en del af VM-slutrunden, som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. Det fremgår af det ovenstående, at den retlige fejl, som Retten har begået, der er fastslået i denne doms præmis 41, ikke kan føre til ophævelse af den appellerede dom, da det fremgår, at dommens konklusion støttes på andre præmisser. Det første anbringendes tredje led skal følgelig forkastes som irrelevant. – Det første anbringendes øvrige led Hvad angår første anbringendes første og andet led bemærkes, at spørgsmålet om, hvorvidt begrundelsen for en dom afsagt af Retten er selvmodsigende, ganske vist er et retsspørgsmål, der kan rejses under en appelsag, eftersom begrundelsen for en dom klart og utvetydigt skal angive de betragtninger, som Retten har lagt til grund (jf. i denne retning kendelse af 29.11.2011, sag C-235/11 P, Evropaïki Dynamiki mod Kommissionen, præmis 29 og 30, samt dom af 19.12.2012, sag C-314/11 P, Kommissionen mod Planet, præmis 63 og 64). Denne forpligtelse til at sikre en sammenhængende begrundelse er imidlertid ikke et mål i sig selv, men tilsigter bl.a., at de berørte parter kan få kendskab til grundlaget for den trufne beslutning (jf. i denne retning kendelsen i sagen Evropaïki Dynamiki mod Kommissionen, præmis 30, og dommen i sagen Kommissionen mod Planet, præmis 64). Det bemærkes, at den begrundelse, der kritiseres i forbindelse med første og andet led, i det foreliggende tilfælde skal støtte den appellerede doms konstateringer i nævnte doms præmis 72 og 95. Efter at Domstolen i denne doms præmis 31-41 konkluderede at disse konstateringer var fejlagtige, ændrede den imidlertid den begrundelse, som kunne berettige den trufne afgørelse. Da den nævnte begrundelse udgør accessoriske oplysninger til de konstateringer, som Domstolen anså for fejlagtige, og som var genstand for Domstolens ændring af begrundelse, udgør den derfor ikke længere grundlaget for den trufne afgørelse, således at der ikke længere er grund til at undersøge den påståede manglende sammenhæng. Med henblik på besvarelsen af det første anbringendes fjerde led bemærkes, at Kongeriget Belgiens meddelelse af 10. december 2003 og den anfægtede afgørelse angav årsagerne til, at samtlige kampe i VM-slutrunden var blevet udpeget som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. I betragtning af den lovlighedsformodning, som gælder for EU-institutionernes retsakter (dom af 20.9.2007, sag C-177/06, Kommissionen mod Spanien, Sml. I, s. 7689 , præmis 36), og i betragtning af den begrænsede prøvelse, som Kommissionen og Retten foretager, tilkommer det således FIFA at anfægte disse årsager for Retten og godtgøre, at Kommissionen burde have konkluderet, at de belgiske myndigheder havde foretaget et åbenbart urigtigt skøn ved at opføre alle disse kampe på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. FIFA har i øvrigt forsøgt at anfægte disse årsager uden held (jf. denne doms præmis 55-57). Nævnte anbringendes fjerde led bør derfor forkastes. Hvad angår samme anbringendes femte led bemærkes, at FIFA ikke har angivet de præcise årsager til, at sammenslutningen finder, at Retten har overskredet grænserne for den retslige prøvelse, som den skal udøve. FIFA har heller ikke angivet de præcise præmisser i den appellerede dom, som indeholder den kritiserede begrundelse. Ifølge Domstolens faste retspraksis skal dette led afvises (jf. dom af 2.4.2009, sag C-202/07 P, France Télécom mod Kommissionen, Sml. I, s. 2369 , præmis 55, og kendelse af 2.2.2012, sag C-404/11 P, Elf Aquitaine mod Kommissionen, præmis 15). Hvad angår det første anbringendes sjette led fremgår det af de generelle betragtninger i præmis 107-111 i dommen af dags dato i sagen UEFA mod Kommissionen (sag C-201/11 P), at den anfægtede afgørelses begrundelse opfylder betingelserne i artikel 253 EF. Henset til disse betragtninger er det således tilstrækkeligt, at 6. og 16. betragtning til denne afgørelse kortfattet angiver grundene til, at Kommissionen fandt, at samtlige kampe i VM-slutrunden retmæssigt kunne opføres på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund, idet disse grunde gør det muligt for FIFA at gøre sig bekendt med grundene til den trufne foranstaltning og for Retten at udøve sin prøvelsesret med hensyn til, om der er grundlag for denne vurdering. På baggrund af det ovenstående skal det første anbringende forkastes, da det delvis er ubegrundet, delvis ikke kan antages til realitetsbehandling. Det andet anbringende Parternes argumenter Det andet appelanbringende omfatter i det væsentlige fire led. Med det første led har FIFA gjort gældende, at Retten ikke har behandlet dets argument vedrørende angivelsen i den anfægtede afgørelse af arten af og tidspunktet for de oplysninger, som Kommissionen tog hensyn til ved vedtagelsen af denne afgørelse. Retten burde således have fastslået, at det dunkle udtryk »de foreliggende oplysninger om det belgiske medielandskab«, der er nævnt i tredje betragtning til denne afgørelse, ikke opfylder kravene til en tilstrækkelig begrundelse. Da der navnlig er blevet afholdt et VM efter vedtagelsen af afgørelsen af 7. april 2004 og inden vedtagelsen af den anfægtede afgørelse, der erstattede den første afgørelse som følge af dommen i sagen Infront WM mod Kommissionen, burde Kommissionen have angivet, hvilke seertal og hvilke VM der var blevet undersøgt og taget i betragtning. Ifølge nævnte anbringendes andet led støttede Retten sig i den appellerede doms præmis 71 og 73 på grunde, der ikke fremgår nogen steder i den anfægtede afgørelse, da den fastslog, at samtlige kampe i VM-slutrunden kan betragtes som én samlet begivenhed, og at Kommissionen ikke var forpligtet til at angive andre grunde for at begrunde sin afgørelse om at tiltræde, at denne turnering blev opført på den belgiske liste over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Med dette anbringendes tredje led har FIFA kritiseret Retten for, at den begik en retlig fejl ved at afslå at tillægge praksis i andre medlemsstater, der ikke har optaget de mindre betydningsfulde kampe på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, nogen som helst betydning. Det andet anbringendes fjerde led vedrører fortolkningen og anvendelsen af de kriterier, på grundlag af hvilke det blev konstateret, at alle de kampe, der er en del af VM-slutrunden, er af væsentlig interesse. FIFA er for det første af den opfattelse, at Retten med urette godkendte Kommissionens konstatering om, at denne gruppe af kampe opfylder kriteriet om den særlige almene interesse i Belgien, og ligeledes med urette fandt, at Kommissionen havde begrundet denne konstatering tilstrækkeligt og korrekt. Retten havde i denne forbindelse bl.a. sidestillet kriteriet om en begivenheds særlige almene interesse med et kriterium om begivenhedens popularitet. En begivenheds popularitet er imidlertid ikke et relevant kriterium og er utilstrækkelig til, at det må antages, at den udgør en »begivenhed i særklasse« i henhold til i 21. betragtning til direktiv 97/36. Retten har desuden anvendt artikel 253 EF fejlagtigt, da den fandt, at Kommissionen havde begrundet sin konstatering om kriteriet om en begivenheds særlige almene interesse tilstrækkeligt og korrekt. For det andet har Retten begået fejl, da den godkendte Kommissionens konstateringer om, at alle kampene i VM-slutrunden opfyldte kravene i det kriterium, der er nævnt i 16. betragtning til den anfægtede afgørelse, vedrørende den tidligere traditionelle transmission af disse kampe og det høje seertal ved de mindre betydningsfulde kampe. Ifølge FIFA er Rettens konstateringer ubegrundede og modsiges af de faktiske omstændigheder. Retten har herudover med urette fastslået, at Kommissionen havde begrundet denne konstatering om, at disse krav var overholdt, tilstrækkeligt og korrekt. Retten havde i denne forbindelse bl.a. præsenteret seertal fra en ikke-repræsentativ prøve af disse kampe og skjult kampene ved at registrere mindre vigtige seertal. Retten burde desuden have konstateret, at de gennemsnitlige seertal for de mindre betydningsfulde kampe i Belgien ikke repræsenterer »meget høje seertal«. Retten har ligeledes begået fejl med hensyn til forklaringen på de lave seertal for visse mindre betydningsfulde kampe. Endelig kritiserer FIFA den appellerede doms præmis 117, hvori Retten tog stilling til de argumenter, hvorved FIFA har anfægtet, at det var forholdsmæssigt at optage samtlige kampe i VM-slutrunden på den belgiske liste over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. FIFA har gjort gældende, at Retten har begået en fejl, da den fandt, at seertallene bekræftede, at denne turnering med rette kunne betragtes som én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, og at det følgelig ipso facto var godtgjort, at de anmeldte foranstaltninger var forholdsmæssige. Det er Kommissionens opfattelse, at det andet anbringende delvist skal afvises, delvist er irrelevant. Dette anbringende savner desuden ethvert grundlag, og denne konklusion deles af Kongeriget Belgien og Det Forenede Kongerige. Domstolens bemærkninger Hvad angår angivelsen af arten af og tidspunktet for de oplysninger, der blev taget hensyn til i den anfægtede afgørelse, fremgår det af de anførte betragtninger i denne doms præmis 66, at Kommissionen ikke var forpligtet til at præcisere arten og tidspunktet for disse oplysninger i den anfægtede afgørelse. Det er herefter ufornødent at undersøge – i lighed med hvad der er fastslået i denne doms præmis 59-62 – om Retten har besvaret FIFA’s argument vedrørende angivelsen af arten af og tidspunktet for de nævnte oplysninger, på tilstrækkelig vis. Det andet anbringendes første led skal således ikke tages til følge. Hvad angår dette anbringendes andet led bemærkes, at i forbindelse med legalitetskontrollen i henhold til artikel 263 TEUF må Retten ikke erstatte den begrundelse, der gives af den myndighed, som udsteder den anfægtede retsakt, med sin egen, og må ikke udfylde et hul i denne retsakts begrundelse med sin egen begrundelse, således at dens undersøgelse ikke er knyttet til nogen vurdering i sidstnævnte (jf. i denne retning dom af 24.1.2013, sag C-73/11 P, Frucona Košice mod Kommissionen, præmis 87-90 og den deri nævnte retspraksis). I det foreliggende tilfælde udfylder betragtningerne i den appellerede doms præmis 71-73 imidlertid ikke et hul i den anfægtede afgørelses begrundelse, men har til formål at fastlægge den påkrævede begrundelsesstandard i forhold til kravene i de relevante EU-retlige regler på området. Retten har således ikke erstattet den anfægtede retsakts begrundelse med sin egen, men har alene foretaget en prøvelse af afgørelsens lovlighed i overensstemmelse med den opgave, der påhviler den. Det andets anbringendes andet led må herefter forkastes som ubegrundet. Hvad angår dette anbringendes tredje led bemærkes, at FIFA ikke har gjort noget anbringende gældende for Retten om, at der bør tages hensyn til praksis i andre medlemsstater med henblik på at vurdere, om de mindre betydningsfulde kampe er en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund. FIFA har i stævningen begrænset sig til at nævne denne praksis uden at hævde, at den anfægtede afgørelse var ulovlig, fordi de belgiske myndigheder og Kommissionen ikke har tillagt en sådan praksis nogen som helst betydning. I overensstemmelse med den i denne doms præmis 54 nævnte retspraksis skal dette tredje led således afvises. I forbindelse med dette anbringendes fjerde led har FIFA først fremført en række argumenter, hvormed sammenslutningen har forsøgt at godtgøre, at parametrene for så vidt angår de mindre betydningsfulde kampe ikke opfyldte de kriterier, der er anført i 6. og 16. betragtning til den anfægtede afgørelse, og som er fastsat af de belgiske myndigheder med henblik på udpegelsen af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Med disse argumenter tilsigter FIFA imidlertid i realiteten, at Domstolen erstatter Rettens bedømmelse af de faktiske omstændigheder med sin egen, uden at godtgøre, at de faktiske omstændigheder eller beviserne fremlagt for Retten er gengivet forkert. I overensstemmelse med en fast retspraksis skal disse argumenter afvises (jf. dom af 18.5.2006, sag C-397/03 P, Archer Daniels Midland og Archer Daniels Midland Ingredients mod Kommissionen, Sml. I, s. 4429 , præmis 85, og dommen i sagen ThyssenKrupp Nirosta mod Kommissionen, præmis 180). Hvad dernæst angår argumentet om den påståede sidestilling af kriteriet om en begivenheds særlige almene interesse med et kriterium om begivenhedens popularitet bemærkes, at FIFA ikke har gjort et sådant anbringende gældende for Retten. I overensstemmelse med den i denne doms præmis 54 nævnte praksis skal dette argument afvises. Hvad endelig angår klagepunkterne vedrørende den utilstrækkelige formelle begrundelse for den anfægtede afgørelse er de i realiteten sammenfaldende med første anbringendes sjette led, og de skal derfor forkastes af de i denne doms præmis 66 nævnte grunde. Endelig bemærkes, at argumentet vedrørende forholdsmæssigheden af at optage samtlige kampe i VM-slutrunden på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund er baseret på en fejlagtig forståelse af den appellerede doms præmis 117. Retten har således ikke i denne præmis 117 afvist dette argument ved at basere sig på den omstændighed, at det ipso facto var godtgjort, at de anmeldte foranstaltninger er forholdsmæssige, idet samtlige kampe i VM-slutrunden med rette kunne betragtes som én samlet begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse. Retten forkastede dette anbringende med den begrundelse, at det var baseret på en fejlagtig forudsætning, da det vedrørte den omstændighed, at de foranstaltninger, som de belgiske myndigheder har truffet, var uforholdsmæssige, for så vidt som de mindre betydningsfulde kampe ikke var af væsentlig interesse. Retten var imidlertid berettiget til at fastslå, som den gjorde det i den appellerede doms præmis 98-119, at denne gruppe af kampe kunne anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund. På denne baggrund kan FIFA’s argument ikke tages til følge. Under hensyn til det ovenstående skal det andet anbringende forkastes, da det delvis er ubegrundet, delvis ikke kan antages til realitetsbehandling. Det tredje anbringende Parternes argumenter Det tredje anbringende omfatter i det væsentlige syv led. Med det første led har FIFA gjort gældende, at Retten har begået en fejl i den appellerede doms præmis 129 og 130, da den af grunde, som den selv fremførte, fastslog, at det ved den anfægtede afgørelse er godtgjort, at de begrænsninger, der fremgår af de meddelte foranstaltninger, for den frie udveksling af tjenesteydelser og for etableringsretten var forholdsmæssige. FIFA er imidlertid af den opfattelse, at det påhvilede Kommissionen og ikke Retten at undersøge disse begrænsninger. Retten kunne således ikke fastslå, at eftersom VM-slutrunden havde karakter af én samlet begivenhed, var Kommissionen, der ikke støttede sig på en sådan påstået karakter for turneringen, fritaget for forpligtelsen til at godtgøre, at de begrænsninger, der følger af den anfægtede afgørelse var nødvendige, hensigtsmæssige og proportionale. Ifølge dette anbringendes andet led begik Retten en fejl, da den i den appellerede doms præmis 55, 56 og 127 fastslog, at målet om at sikre offentlighedens brede adgang til tv-dækning af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse og retten til information begrundede de begrænsninger, der følger af den anfægtede afgørelse. En bred adgang for offentligheden må således ikke forveksles med ubegrænset adgang for offentligheden. Retten til information indebærer nemlig ikke retten til at se alle kampene i VM-slutrunden på gratis fjernsyn og kan ikke begrunde et forbud mod, at et andet tv-spredningsforetagende end de tv-spredningsforetagender, der udnytter gratis fjernsyn, eksklusivt transmitterer en af disse kampe. Med dette anbringendes tredje led har FIFA gjort gældende, at Retten burde have fastslået, at Kommissionen var forpligtet til at undersøge, om foranstaltninger, der er mindre indgribende end dem, der blev godkendt ved den anfægtede afgørelse, gav mulighed for at sikre virkeliggørelsen af det formål, der forfølges med artikel 3a i direktiv 89/552. Med det tredje anbringendes fjerde led har FIFA anført, at Kommissionen ikke kunne foretage en begrænset efterprøvelse af de anmeldte foranstaltningers forenelighed med EU-retten. Retten skulle have fastslået, at Kommissionen var forpligtet til at foretage en intens efterprøvelse og en dybtgående undersøgelse. Ifølge dette anbringendes femte led har Retten med urette fastslået, at Kommissionen havde begrundet sin konklusion vedrørende forholdsmæssigheden af begrænsningerne for den frie udveksling af tjenesteydelser tilstrækkeligt. Med dette anbringendes sjette led har FIFA anført, at Retten burde have fastslået, at Kommissionen var forpligtet til at undersøge, om foranstaltninger, der er mindre indgribende i ejendomsretten end dem, der blev godkendt ved den anfægtede afgørelse, gav mulighed for at sikre virkeliggørelsen af det formål, der forfølges med artikel 3a i direktiv 89/552. Såfremt to grundlæggende rettigheder er berørt, bør restriktionerne for udøvelsen af en af disse rettigheder således underlægges en afvejning af de pågældende rettigheder, som Kommissionen ikke har foretaget i sin afgørelse, og som Retten heller ikke har taget i betragtning i den appellerede dom. Med det tredje anbringendes syvende led har FIFA gjort gældende, at det er på grundlag af en utilstrækkelig begrundelse, at Retten fandt, at hindringerne for den frie udveksling af tjenesteydelser, etableringsfriheden og ejendomsretten var berettigede. Ifølge Kommissionen, Kongeriget Belgien og Det Forenede Kongerige er det tredje anbringende ubegrundet. Domstolens bemærkninger Det tredje anbringendes første led hviler på en urigtig læsning af den appellerede doms præmis 129 og 130. Retten fandt nemlig ikke, at det ved den anfægtede afgørelse var godtgjort, at de begrænsninger, der fremgår af de af Kongeriget Belgien meddelte foranstaltninger, for den frie udveksling af tjenesteydelser og for etableringsretten, var forholdsmæssige. I lighed med argumentet, hvortil der henvises i denne doms præmis 88, forkastede Retten FIFA’s anbringende med den begrundelse, at det var baseret på en fejlagtig forudsætning, da det vedrørte den omstændighed, at listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse skulle have været begrænset til særligt betydningsfulde kampe for at være forholdsmæssig, da det kun er sådanne kampe, som er af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund. Retten var imidlertid berettiget til at fastslå, som den gjorde i den appellerede doms præmis 98-119, at hele VM-slutrunden kunne anses for at være af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund. Følgelig må dette anbringendes første led forkastes som ubegrundet. Hvad angår dette anbringendes andet led bemærkes, at Retten ikke har fastslået i den appellerede doms præmis 54-58 og 127, at målet om at sikre offentlighedens brede adgang til tv-dækning af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse og retten til information begrundede de begrænsninger, der følger af den anfægtede afgørelse. Retten udtalte sig generelt om dette spørgsmål og fastslog, at da de foranstaltninger, der er omhandlet i artikel 3a, stk. 1, i direktiv 89/552, vedrører begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse, kan de begrundes i det nævnte formål og retten til information, under forudsætning af, at de er egnede til at virkeliggøre dette formål og ikke går videre end nødvendigt med henblik på at virkeliggøre det. I lyset af de principper, der er nævnt i denne doms præmis 11 og 12, kan denne konstatering imidlertid ikke kritiseres. Det følger desuden af det i denne doms præmis 11, 21 og 22 anførte, at i modsætning til hvad FIFA har gjort gældende, var Retten ikke forpligtet til at forene de nævnte formål med kravene i forbindelse med den frie udveksling af tjenesteydelser og etableringsfriheden. På denne baggrund kan det tredje anbringendes andet led ikke tages til følge. Hvad angår samme anbringendes tredje led fremgår det 17. betragtning til den anfægtede afgørelse, at Kommissionen har undersøgt, om de af Kongeriget Belgien meddelte foranstaltninger var forholdsmæssige. En sådan undersøgelse af forholdsmæssigheden indebærer imidlertid nødvendigvis en vurdering af, om de almennyttige formål kunne nås ved foranstaltninger, som i mindre grad begrænser den frie udveksling af tjenesteydelser. FIFA kan under disse omstændigheder ikke hævde, at Kommissionen helt har undladt at undersøge, om der er mulighed for at træffe sådanne foranstaltninger. Det er i denne forbindelse uden betydning, at denne betragtning alene nævner den frie udveksling af tjenesteydelser, da undersøgelsen af forholdsmæssigheden ikke adskiller sig væsentligt fra begrænsningerne i etableringsfriheden, der følger af de meddelte foranstaltninger, og at disse kun påvirker denne frihed undtagelsesvis. Retten undersøgte desuden i den appellerede doms præmis 118 de mindre indgribende foranstaltninger, som FIFA har nævnt, og den fastslog, at disse ikke var forenelige med definitionen af gratis fjernsyn i 22. betragtning til direktiv 97/36. Det følger heraf, at sådanne foranstaltninger ikke gav mulighed for at sikre virkeliggørelsen af formål vedrørende almene hensyn lige så effektivt som de af de belgiske myndigheder anmeldte foranstaltninger. Under disse omstændigheder kunne Retten konkludere, at Kommissionen ikke havde undersøgt disse foranstaltninger, inden den tog stilling til spørgsmålet om forholdsmæssigheden af at optage samtlige kampe i VM-slutrunden på listen over begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse for det belgiske samfund. Følgelig må dette anbringendes tredje led forkastes som ubegrundet. Hvad angår samme anbringendes fjerde led fremgår det af denne doms præmis 19 og 22, at det påhviler Kommissionen at foretage en begrænset kontrol, når den godkender de nationale foranstaltninger, der udpeger begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Det følger heraf, at FIFA med urette er af den opfattelse, at Retten burde have fastslået, at Kommissionen var forpligtet til at foretage en »intens« efterprøvelse og en »dybtgående undersøgelse« af de meddelte foranstaltningers forenelighed med EU-retten. Tredje anbringendes fjerde led kan derfor ikke tages til følge. Hvad angår dette anbringendes femte led skal det fastslås, at henset til de generelle betragtninger i præmis 107-111 i dommen i sagen UEFA mod Kommissionen, er den anfægtede afgørelses begrundelse tilstrækkelig, således at dette led må forkastes som ubegrundet. Hvad angår det tredje anbringendes sjette led fremgår det for det første af det i denne doms præmis 11, 21 og 22 anførte, at indgrebet i FIFA’s ejendomsret allerede følger af artikel 3a i direktiv 85/522, og at dette indgreb principielt kan begrundes i et hensyn til at beskytte retten til information og sikre offentligheden bred adgang til tv-dækning af begivenheder af væsentlig samfundsmæssig interesse. Da alle kampene i VM-slutrunden for det andet gyldigt er blevet udpeget af de belgiske myndigheder som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse, var Kommissionen kun forpligtet til at undersøge de virkninger af denne udpegelse for FIFA’s ejendomsret, som gik ud over de virkninger, der er uundgåeligt forbundet med denne begivenheds optagelse på listen over begivenheder udpeget af disse myndigheder. FIFA har imidlertid ikke i det foreliggende tilfælde fremlagt nogen beviser for Retten, der kunne have givet den mulighed for at fastslå, at virkningerne for FIFA’s ejendomsret af udpegelsen af samtlige kampe i VM-slutrunden som en begivenhed af væsentlig samfundsmæssig interesse havde en for vidtgående karakter. På denne baggrund må dette anbringendes sjette led forkastes som ubegrundet. Hvad endelig angår samme anbringendes syvende led er det tilstrækkeligt at bemærke, at Retten i den appellerede doms præmis 125-130 og 136-142 gav en tilstrækkelig begrundelse, der gav FIFA mulighed for at få kendskab til begrundelsen for, at Retten ikke har tiltrådt dets argumenter, og således at Domstolen kan råde over oplysninger, der er tilstrækkelige til, at den kan udøve sin prøvelsesret. Det nævnte led kan følgelig ikke tiltrædes. Henset til det foregående må det tredje anbringende forkastes, da det delvis er ubegrundet, delvis ikke kan antages til realitetsbehandling. Da ingen af FIFA’s tre anbringender til støtte for appellen kan tages til følge, bør appellen forkastes i det hele. Sagens omkostninger I henhold til procesreglementets artikel 184, stk. 2, træffer Domstolen afgørelse om sagens omkostninger, såfremt appellen forkastes. I medfør af samme reglements artikel 138, stk. 1, der i medfør af reglementets artikel 184, stk. 1, finder anvendelse i appelsager, pålægges det den tabende part at betale sagens omkostninger, hvis der er nedlagt påstand herom. Da FIFA har tabt sagen, bør det pålægges sammenslutningen at betale sagens omkostninger i overensstemmelse med Kommissionens påstande i den foreliggende sag. På grundlag af disse præmisser udtaler og bestemmer Domstolen (Tredje Afdeling): 1) Appellen forkastes. 2) Fédération internationale de football association (FIFA) betaler sagens omkostninger. Underskrifter ( *1 ) – Processprog: engelsk.

62014CJ0592

lv

Lūgums sniegt prejudiciālu nolēmumu ir par Eiropas Parlamenta un Padomes 2009. gada 30. novembra Regulas (EK) Nr. 1223/2009 par kosmētikas līdzekļiem ( OV 2009, L 342, 59. lpp. ) 18. panta 1. punkta b) apakšpunkta interpretāciju. Šis lūgums ir iesniegts saistībā ar tiesvedību starp European Federation for Cosmetic Ingredients (turpmāk tekstā – “ EFfCI ”) un Secretary of State for Business, Innovation and Skills (Valsts sekretārs uzņēmējdarbības, inovāciju un profesionālās kvalifikācijas jomā, turpmāk tekstā – “Valsts sekretārs uzņēmējdarbības jomā”) un Attorney General , piedaloties Cruelty Free International , agrākajam British Union for the Abolition of Vivisection , un European Coalition to End Animal Experiments par šajā normā paredzētā tirdzniecības aizlieguma tvērumu. Atbilstošās tiesību normas Savienības tiesības Regulas Nr. 1223/2009 preambulas 4., 38.–42., kā arī 45. un 50. apsvērumā ir paredzēts: “(4) Ar šo regulu pilnīgi saskaņo noteikumus Kopienā, lai izveidotu kosmētikas līdzekļu iekšējo tirgu, nodrošinot augstu, cilvēka veselības aizsardzības līmeni. [..] (38) Protokolā par dzīvnieku aizsardzību un labturību, kas pievienots pielikumā Līgumam, paredzēts, ka Kopienai un dalībvalstīm, realizējot Kopienas politiku, īpaši attiecībā uz iekšējo tirgu, pilnīgi jāievēro dzīvnieku labturības prasības. (39) Padomes Direktīvā 86/609/EEK (1986. gada 24. novembris) par dalībvalstu normatīvo un administratīvo aktu tuvināšanu attiecībā uz to dzīvnieku aizsardzību, kurus izmanto izmēģinājumiem un citiem zinātniskiem mērķiem [( OV 1986, L 358, 1. lpp. )], ir kopīgi noteikumi dzīvnieku izmantošanai izmēģinājumiem Kopienā un nosacījumi, saskaņā ar kuriem šādi izmēģinājumi jāveic dalībvalstu teritorijā. Jo īpaši minētās direktīvas 7. pantā ir prasība, ka izmēģinājumi ar dzīvniekiem jāaizstāj ar alternatīvām metodēm, ja tādas metodes ir un ja tās ir zinātniski apmierinošas. (40) Kosmētikas līdzekļu un to sastāvdaļu drošumu var nodrošināt ar alternatīvām metodēm, kas var nebūt piemērojamas visiem ķīmisko sastāvdaļu lietojumiem. Tādēļ būtu jāveicina šādu metožu izmantošana visā kosmētikas nozarē un jānodrošina to pieņemšana Kopienas līmenī, ja ar šādām metodēm var nodrošināt līdzvērtīgu patērētāju aizsardzību. (41) Gatavo kosmētikas līdzekļu drošumu jau var nodrošināt, pamatojoties uz zināšanām par to sastāvdaļu drošumu. Tādēļ būtu jāparedz noteikumi, ar ko gatavos kosmētikas līdzekļus aizliedz pārbaudīt izmēģinājumos ar dzīvniekiem. [..] (42) Pakāpeniski radīsies iespēja nodrošināt kosmētikas līdzekļu sastāvdaļu drošumu ar alternatīvām metodēm, kurās neizmanto dzīvniekus un kuras ir validētas Kopienas līmenī vai kuras Eiropas Centrs Alternatīvo metožu apstiprināšanai (ECVAM) ir apstiprinājis par zinātniski validētām, attiecīgi ņemot vērā Ekonomiskās sadarbības un attīstības organizācijas (ESAO) validēšanas attīstību. Pēc apspriešanās ar [patērētāju drošības zinātnisko komiteju (PDZK)] par validēto alternatīvo metožu piemērošanu kosmētikas līdzekļu jomā Komisijai nekavējoties būtu jāpublicē validētās vai apstiprinātās metodes, kas atzītas par piemērojamām šādām sastāvdaļām. Lai sasniegtu dzīvnieku aizsardzības augstāko pakāpi, būtu jānosaka termiņš galīgā aizlieguma ieviešanai. [..] (45) Būtu jāveicina Kopienā izstrādāto alternatīvo metožu atzīšana trešās valstīs. Lai sasniegtu šo mērķi, Komisijai un dalībvalstīm būtu jāveic visi pasākumi, kas piemēroti, lai veicinātu šādu metožu akceptēšanu ESAO. Komisijai arī būtu jācenšas Eiropas Kopienas sadarbības līgumu ietvaros panākt, ka trešās valstis atzīst to drošuma pārbaužu rezultātus, kas veiktas Kopienā ar alternatīvām eksporta kosmētikas līdzekļu pārbaužu metodēm, lai nodrošinātu to, ka netiek aizkavēts kosmētikas līdzekļu eksports, kuriem izmantotas šādas metodes, un lai nepieļautu to, ka trešās valstis pieprasītu šādu pārbaužu atkārtošanu ar dzīvniekiem. [..] (50) Vērtējot kosmētikas līdzekļu drošumu, vajadzētu būt iespējai ņemt vērā riska novērtēšanas rezultātus, kas gūti citās saistītās jomās. Šādu datu izmantošana ir pienācīgi jāpaskaidro un jāpamato.” Atbilstoši Regulas Nr. 1223/2009 1. pantam “Darbības joma un mērķis”, “lai nodrošinātu iekšējā tirgus darbību un augstu cilvēka veselības aizsardzības līmeni, ikvienam kosmētikas līdzeklim, kuru dara pieejamu tirgū, jāatbilst noteikumiem, kas paredzēti šajā regulā”. Minētās regulas 3. pantā “Drošums” ir noteikts: “Kosmētikas līdzeklis, kas darīts pieejams tirgū, parastos vai saprātīgi paredzamos lietošanas apstākļos ir drošs cilvēka veselībai, [..].” Šīs pašas regulas 10. pantā “Drošuma novērtējums” ir noteikts: “1.   Lai parādītu, ka kosmētikas līdzeklis atbilst 3. pantam, pirms kosmētikas līdzekli laiž tirgū, atbildīgā persona nodrošina, ka kosmētikas līdzeklim ir veikts drošuma novērtējums, pamatojoties uz attiecīgo informāciju, un ka kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojums ir izstrādāts saskaņā ar I pielikumu. Atbildīgā persona nodrošina, ka: a) drošuma novērtējumā ņem vērā kosmētikas līdzekļa paredzamo izmantošanu un galīgajā sastāvā iekļauto atsevišķo sastāvdaļu sagaidāmo sistēmisko iedarbību; b) drošuma novērtējumā izmanto pierādījumu nozīmīguma pieeju, pārskatot attiecīgos datus, kas gūti no visiem esošajiem avotiem; c) kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojumu pastāvīgi atjaunina, ievērojot attiecīgo papildu informāciju, kas ir gūta pēc kosmētikas līdzekļa laišanas tirgū. [..]” Regulas Nr. 1223/2009 11. pantā “Kosmētikas līdzekļa lieta” ir noteikts, ka, “kad kosmētikas līdzeklis ir laists tirgū, atbildīgā persona glabā tā kosmētikas līdzekļa lietu” un ka šajā lietā tostarp ietilpst “kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojums, kas minēts 10. panta 1. punktā”, un “dati par jebkurām pārbaudēm izmēģinājumos ar dzīvniekiem, ko veicis ražotājs, tā pārstāvji vai piegādātāji un kas attiecas uz kosmētikas līdzekļa vai tā sastāvdaļu drošuma novērtējuma izstrādi, tostarp jebkuru pārbaudi izmēģinājumos ar dzīvniekiem, lai nodrošinātu atbilstību trešo valstu normatīvajām vai administratīvajām prasībām”. Šīs regulas 18. pants “Pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem” ir izteikts šādi: “1.   Neskarot vispārējos pienākumus, kas izriet no 3. panta, aizliegtas turpmāk minētās darbības: a) laist tirgū kosmētikas līdzekļus, kuru galīgais sastāvs, lai panāktu atbilstību šīs regulas prasībām, ir pārbaudīts izmēģinājumos ar dzīvniekiem, izmantojot metodi, kas nav alternatīva metode, pēc tam, kad šāda alternatīva metode ir validēta un pieņemta Kopienas līmenī, attiecīgi ņemot vērā validācijas attīstību ESAO; b) laist tirgū kosmētikas līdzekļus, kas satur sastāvdaļas vai sastāvdaļu kombinācijas, kuras, lai panāktu atbilstību šīs regulas prasībām, ir pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem, izmantojot metodi, kas nav alternatīva metode, pēc tam, kad šāda alternatīva metode ir validēta un pieņemta Kopienas līmenī, attiecīgi ņemot vērā validācijas attīstību ESAO; c) Kopienā gatavos kosmētikas līdzekļus pārbaudīt izmēģinājumos ar dzīvniekiem, lai panāktu atbilstību šīs regulas prasībām; d) lai panāktu atbilstību šīs regulas prasībām, Kopienā sastāvdaļas vai sastāvdaļu kombinācijas pārbaudīt izmēģinājumos ar dzīvniekiem pēc dienas, kad šādas pārbaudes jāaizstāj ar vienu validētu alternatīvo metodi vai vairākām validētām alternatīvajām metodēm, kas uzskaitītas Komisijas Regulā (EK) Nr. 440/2008 (2008. gada 30. maijs) par testēšanas metožu noteikšanu saskaņā ar Eiropas Parlamenta un Padomes Regulu (EK) Nr. 1907/2006, kas attiecas uz ķimikāliju reģistrēšanu, vērtēšanu, licencēšanu un ierobežošanu ( REACH ) [( OV 2008, L 142, 1. lpp. )] vai šīs regulas VIII pielikumā. 2.   Komisija pēc apspriešanās ar [patērētāju drošības zinātnisko komiteju (PDZK)] un Eiropas Alternatīvo metožu validēšanas centru (ECVAM) un, attiecīgi ņemot vērā validācijas attīstību ESAO, ir noteikusi īstenošanas grafikus noteikumiem 1. punkta a), b) un d) apakšpunktā, ieskaitot termiņus dažādo testu pārtraukšanai.“” Grafikus publiskoja 2004. gada 1. oktobrī un nosūtīja Eiropas Parlamentam un Padomei. Īstenošanas periods tika noteikts līdz 2009. gada 11. martam attiecībā uz 1. punkta a), b) un d) apakšpunktu. Attiecībā uz atkārtotas devas toksicitātes, reproduktīvās toksicitātes un toksikokinētikas testiem, kam vēl nav apspriežamu alternatīvu, 1. punkta a) un b) apakšpunkta īstenošanas periodu nosaka līdz 2013. gada 11. martam. [..] Izņēmuma apstākļos, ja rodas pamatotas bažas par esošas kosmētikas līdzekļa sastāvdaļas drošumu, dalībvalsts var pieprasīt, lai Komisija piešķir atkāpi no 1. punkta. Pieprasījumā jāiekļauj situācijas vērtējums un jānorāda vajadzīgie pasākumi. Pamatojoties uz to, Komisija pēc apspriešanās ar [patērētāju drošības zinātnisko komiteju (PDZK)] un ar motivētu lēmumu var atļaut šādu atkāpi. Ar šo atļauju nosaka atkāpes nosacījumus attiecībā uz īpašiem mērķiem, termiņu un ziņošanu par rezultātiem. Atkāpi piešķir tikai tad, ja: a) sastāvdaļu plaši izmanto un nevar aizstāt ar citu sastāvdaļu, kas var pildīt līdzīgu funkciju; b) specifiskā cilvēka veselības problēma apstiprinās, un vajadzība izdarīt pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem ir attaisnojama, un par to iesniedz sīki izstrādātu pētījuma protokolu, kas ir paredzēts par pamatu vērtējumam. [..]” Minētās regulas I pielikumā ir uzskaitīti elementi, kuri jāiekļauj kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojumā, un tā 8. punktā, kurš ietilpst A daļā “Kosmētikas līdzekļa drošuma informācija”, ir noteikts, ka: “Neierobežojot 18. pantu – kosmētikas līdzekļa sastāvā esošo vielu toksikoloģiskās iedarbības raksturojums, kurā aplūkotas visas būtiskās toksikoloģiskās robežvērtības. [..]” Apvienotās Karalistes tiesības Cosmetic Products Enforcement Regulations 2013 (SI 2013/1478) (2013. gada Izpildes noteikumi attiecībā uz kosmētikas līdzekļiem) 12. pantā it īpaši ir noteikts, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. pantā ietverto aizliegumu pārkāpums ir uzskatāms par noziedzīgu nodarījumu. Šo noteikumu 6. pantā ir noteikts, ka kontroles iestādes, kas šajā gadījumā ir Valsts sekretārs uzņēmējdarbības jomā, pienākums ir piemērot regulu un šai iestādei ir paredzētas pilnvaras izmeklēt un ierosināt lietas par iespējamiem regulā noteikto pienākumu pārkāpumiem. Pamatlieta un prejudiciālie jautājumi EFfCI ir tirdzniecības asociācija, kas pārstāv Eiropas Savienības kosmētikas līdzekļos izmantojamo sastāvdaļu ražotājus. Šīs asociācijas biedri ārpus Savienības ir veikuši izmēģinājumus ar dzīvniekiem, lai pārbaudītu noteiktu kosmētikas līdzekļu sastāvdaļu drošumu cilvēku veselībai. Šajās pārbaudēs izmēģinājumos iegūtie dati bija vajadzīgi, lai šīs sastāvdaļas varētu izmantot Japānā vai Ķīnā pārdodamajos kosmētikas līdzekļos. Minētās sastāvdaļas vēl nav tikušas izmantotas kosmētikas līdzekļos, kas laisti Savienības tirgū, jo Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunktā noteiktā aizlieguma veikt pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem tvērums bija visai neskaidrs. Tādēļ EFfCI iesniedzējtiesā cēla prasību veikt pārbaudi tiesā ( judicial review ) par šī aizlieguma tvērumu, lai konstatētu, vai attiecīgajām trim sabiedrībām, iespējams, pienākas sods gadījumā, ja tās Apvienotās Karalistes tirgū laistu kosmētikas līdzekļus, kuros ietilpst sastāvdaļas, kas ir pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem ārpus Savienības. Šajā tiesā EFfCI norādīja, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunktā ietvertais aizliegums ir piemērojams tikai tad, ja attiecīgie izmēģinājumi ar dzīvniekiem ir tikuši veikti, lai izpildītu vienu vai vairākas šīs regulas prasības. Tādējādi, ja šie izmēģinājumi ir veikti ārpus Savienības, lai panāktu atbilstību trešās valsts normatīvajām vai administratīvajām prasībām, nevar uzskatīt, ka sastāvdaļas ir pārbaudītas izmēģinājumos, “lai panāktu atbilstību [Regulas Nr. 1223/2009] prasībām”. Savukārt Valsts sekretārs uzņēmējdarbības jomā un Attorney General ir norādījuši, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir interpretējams tādējādi, ka tas ietver aizliegumu laist tirgū arī tādus kosmētikas līdzekļus, kuros ietilpst sastāvdaļas, kas pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem ārpus Eiropas Savienības, lai izpildītu trešās valsts tiesību aktu prasības, ja tās ir analogas šīs regulas prasībām. Cruelty Free International un European Coalition to End Animal Experiments , atsaukdamās it īpaši uz ģenerāladvokāta L. A. Hēlhuda [ L. A. Geelhoed ] secinājumu lietā Francija/Parlaments un Padome ( C‑244/03 , EU:C:2005:178 ) 84.–86. punktu, uzskatīja, ka šīs normas mērķis ir aizliegt laist tirgū kosmētikas līdzekļus, kuros ir sastāvdaļa, kas ir pārbaudīta izmēģinājumos ar dzīvniekiem, neatkarīgi no tā, vai tas ir vai nav bijis nepieciešams, lai šajās pārbaudēs trešajās valstīs iegūtos datus varētu izmantot, lai pierādītu, ka līdzeklis ir drošs cilvēku veselībai atbilstoši Regulai Nr. 1223/2009. Iesniedzējtiesa uzskata, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts, īpaši frāze “lai panāktu atbilstību šīs regulas prasībām”, rada ievērojamu tiesību jautājumu. Šādos apstākļos High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) (Anglijas un Velsas Augstā Karaliskā tiesa, Administratīvā tiesa, Apvienotā Karaliste) nolēma apturēt tiesvedību un uzdot Tiesai šādus prejudiciālus jautājumus: “1) Vai Regulas Nr. 1223/2009 par kosmētikas līdzekļiem 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir interpretējams tādējādi, ka tajā ir aizliegts laist Kopienas tirgū kosmētikas līdzekļus, kuru sastāvā ir sastāvdaļas vai sastāvdaļu kombinācijas, kas ir pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem, ja šie izmēģinājumi ir veikti ārpus Savienības, lai panāktu atbilstību trešās valsts normatīvajām vai administratīvajām prasībām, lai šajās valstīs pārdotu kosmētikas līdzekļus, kuru sastāvā ir šīs sastāvdaļas? 2) Vai atbilde uz pirmo jautājumu ir atkarīga no tā: a) vai drošuma novērtējums, kas saskaņā ar šīs regulas 10. pantu ir veikts, lai pirms kosmētikas līdzekļa laišanas Kopienas tirgū pierādītu, ka tas ir drošs cilvēku veselībai, ir saistīts ar tādu datu izmantošanu, kuri izriet no izmēģinājumiem ar dzīvniekiem, kas ir veikti ārpus Savienības; b) vai trešās valsts normatīvās vai administratīvās prasības ir saistītas ar kosmētikas līdzekļu drošumu; c) vai laikā, kad ārpus Savienības tika veiktas sastāvdaļas pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem, bija saprātīgi paredzams, ka kāds varētu censties kādā posmā laist Kopienas tirgū kosmētikas līdzekli, kura sastāvā ir minētā sastāvdaļa, un/vai d) jebkura cita faktora un, ja tas tā ir, no kāda?” Par pieteikumiem par mutvārdu procesa atkārtotu sākšanu Ar vēstulēm, kas Tiesas kancelejā saņemtas attiecīgi 2016. gada 28. aprīlī un 6. jūnijā, EFfCI , kā arī Francijas valdība lūdza atkārtoti sākt mutvārdu procesu, norādot, ka ģenerāladvokāta secinājumi ir pamatoti ar apsvērumiem, par kuriem lietas dalībnieku starpā nav bijis debašu. Turklāt šie secinājumi pārsniedzot prejudiciālo jautājumu tvērumu, jo iesniedzējtiesa esot skaidri izslēgusi, ka pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem, kuras veiktas saistībā ar Eiropas Parlamenta un Padomes 2006. gada 18. decembra Regulu (EK) Nr. 1907/2006, kas attiecas uz ķimikāliju reģistrēšanu, vērtēšanu, licencēšanu un ierobežošanu ( REACH ) un ar kuru izveido Eiropas Ķimikāliju aģentūru, groza Direktīvu 1999/45/EK un atceļ Padomes Regulu (EEK) Nr. 793/93 un Komisijas Regulu (EK) Nr. 1488/94, kā arī Padomes Direktīvu 76/769/EEK un Komisijas Direktīvu 91/155/EEK, Direktīvu 93/67/EEK, Direktīvu 93/105/EK un Direktīvu 2000/21/EK ( OV 2006, L 396, 1. lpp. ), būtu jāpārbauda prejudiciāla nolēmuma ceļā. Šajā ziņā jāatgādina, ka Eiropas Savienības Tiesas statūtos un tās Reglamentā šo statūtu 23. pantā paredzētajām personām nav paredzēta iespēja iesniegt apsvērumus, atbildot uz ģenerāladvokāta sniegtajiem secinājumiem (skat. it īpaši spriedumu, 2016. gada 9. jūnijs, Pesce u.c., C‑78/16 un C‑79/16 , EU:C:2016:428 , 24. punkts). Saskaņā ar LESD 252. panta otro daļu ģenerāladvokāta pienākums ir, ievērojot pilnīgu objektivitāti un neatkarību, atklātā tiesas sēdē izteikt pamatotus secinājumus lietās, kurās saskaņā ar Eiropas Savienības Tiesas statūtiem ir vajadzīga ģenerāladvokāta dalība. Tiesai nav saistoši nedz ģenerāladvokāta secinājumi, nedz šo secinājumu pamatojums (spriedums, 2016. gada 9. jūnijs, Pesce u.c., C‑78/16 un C‑79/16 , EU:C:2016:428 , 25. punkts). Tādējādi vienas ieinteresētās personas nepiekrišana ģenerāladvokāta secinājumiem, lai kādi arī būtu viņa šajos secinājumos aplūkotie jautājumi, pati par sevi nevar būt mutvārdu procesa atkārtotu sākšanu pamatojošs iemesls (spriedums, 2016. gada 9. jūnijs, Pesce u.c., C‑78/16 un C‑79/16 , EU:C:2016:428 , 26. punkts). Tāpēc ir jāatgādina, ka saskaņā ar Reglamenta 83. pantu Tiesa, uzklausījusi ģenerāladvokātu, jebkurā brīdī var izdot rīkojumu par tiesvedības mutvārdu daļas atkārtotu sākšanu, it īpaši, ja tā uzskata, ka tā nav pietiekami informēta, vai ja lieta ir jāizskata, pamatojoties uz argumentu, kuru Eiropas Savienības Tiesas statūtu 23. pantā minētās ieinteresētās personas nav apspriedušas. Šajā lietā Tiesa, uzklausījusi ģenerāladvokātu, uzskata, ka tās rīcībā ir visi nepieciešamie elementi, lai atbildētu uz uzdotajiem jautājumiem, un ka tie tikuši apspriesti starp lietas dalībniekiem notikušajās debatēs, tostarp 2015. gada 9. decembra tiesas sēdē. Līdz ar to lūgumi par mutvārdu procesa atkārtotu sākšanu ir jānoraida. Par prejudiciālajiem jautājumiem Ar abiem jautājumiem, kuri jāpārbauda kopā, iesniedzējtiesa būtībā jautā, vai un attiecīgā gadījumā ar kādiem nosacījumiem Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir interpretējams tādējādi, ka ar to ir aizliegts Savienības tirgū laist kosmētikas līdzekļus, kuru atsevišķas sastāvdaļas ir pārbaudītas eksperimentos ar dzīvniekiem ārpus Savienības, lai šos kosmētikas līdzekļus varētu tirgot trešajās valstīs. Lai atbildētu uz šiem jautājumiem, it īpaši ir jāpārbauda, vai frāze “lai panāktu atbilstību [Regulas Nr. 1223/2009] prasībām”, kas ietverta tās 18. panta 1. punkta b) apakšpunktam, varētu ietvert tādas pārbaudes eksperimentos ar dzīvniekiem kā pamatlietā. Šajā ziņā ir jānorāda, ka atbilstoši tās parastajai izpratnei ikdienas valodā šī frāze liek domāt par nodomu izpildīt Regulas Nr. 1223/2009 prasības, kuras ir attiecīgo pārbaužu iemesls. No tīri burtiska aspekta minēto frāzi var interpretēt tādējādi, ka atbilstoši tai ir jāsniedz pierādījumi, ka par minētajām pārbaudēm atbildīgo personu laikā, kad tās tika veiktas, vadīja nodoms panākt atbilstību šīs regulas prasībām. Atbilstoši šādai interpretācijai minētajā normā noteiktais aizliegums neattiecas uz pārbaudēm eksperimentos ar dzīvniekiem, kuras ir apgalvoti pamatotas ar vēlmi panākt atbilstību trešo valstu tiesību aktu prasībām par kosmētikas līdzekļu drošumu. Tomēr saskaņā ar pastāvīgo judikatūru, lai interpretētu Savienības tiesību normu, ir jāņem vērā ne tikai tās teksts, bet arī tās konteksts un tā tiesiskā regulējuma mērķi, kurā tā ietilpst (it īpaši skat. spriedumu, 2014. gada 10. jūlijs, D. un G., C‑358/13 un C‑181/14 , EU:C:2014:2060 , 32. punkts, kā arī tajā minētā judikatūra). Šajā ziņā jāatgādina, ka atbilstoši Regulas Nr. 1223/2009 preambulas 4. apsvērumam ar to pilnīgi saskaņo noteikumus Savienībā, lai izveidotu kosmētikas līdzekļu iekšējo tirgu, nodrošinot augstu cilvēku veselības aizsardzības līmeni. No šīs regulas 1. panta izriet, ka tajā ir noteiktas prasības, kurām jāatbilst ikvienam Savienības tirgū laistam kosmētikas līdzeklim. Attiecībā uz normām par augsta cilvēku veselības līmeņa nodrošināšanu no minētās regulas 3., 10. un 11. panta izriet, ka šādam līdzeklim ir jābūt drošam cilvēku veselībai, ka tā drošums ir jāizvērtē, pamatojoties uz atbilstošu informāciju, un ka ir jāizveido ziņojums par šo drošumu un jāiekļauj kosmētikas līdzekļa lietā. Regulā Nr. 1223/2009 ir arī ietvertas normas, kuru mērķis ir noteikt dzīvnieku aizsardzības līmeni kosmētikas jomā, kurš ir augstāks par citās jomas piemērojamo. No tās preambulas 38.–42., kā arī 45.–50. apsvēruma kopīga apskata izriet, ka Savienības likumdevējs šajā regulā ir vēlējies ņemt vērā dzīvnieku labturības prasības, tostarp plašāk kā citās nozarēs aktīvi veicinot alternatīvu metožu izmantošanu, kurās nav nepieciešami dzīvnieki, lai nodrošinātu kosmētikas līdzekļu drošumu. No minētās regulas preambulas 42. apsvēruma arī izriet, ka kosmētikas līdzekļos izmantoto sastāvdaļu drošumu pakāpeniski var nodrošināt ar tādām metodēm un ka, “lai sasniegtu dzīvnieku aizsardzības augstāko pakāpi, būtu jānosaka termiņš [citu metožu] galīgā aizlieguma ieviešanai”. Tādējādi, tā kā Regulas Nr. 1223/2009 mērķis ir paredzēt nosacījumus kosmētikas līdzekļu laišanai Savienības tirgū un nodrošināt augstu cilvēku veselības aizsardzības līmeni, nodrošinot dzīvnieku labturību, šo līdzekļu jomā aizliedzot eksperimentus ar dzīvniekiem, šīs regulas 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir jāinterpretē tādējādi, ka tas šai piekļuvei izvirza nosacījumu par aizliegumu izmantot eksperimentus ar dzīvniekiem. Šajā ziņā jāatzīst, ka, pirmkārt, pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem var paredzēt kosmētikas līdzekļa drošuma novērtējuma ietvaros atbilstoši Regulas Nr. 1223/2009 10. pantam. Atbilstoši šī panta 1. punkta b) apakšpunktam kosmētikas līdzekļa drošuma novērtējums ir jāveic, izmantojot pierādījumu nozīmīguma pieeju, pārskatot attiecīgos datus, kas gūti no visiem esošajiem avotiem. Katrā ziņā šīs regulas I pielikuma 8. punktā ir paredzēts, ka toksikoloģiskās iedarbības raksturojums, kas ir kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojuma neatņemama sastāvdaļa, ir jāveic, neierobežojot minētās regulas 18. pantu. Pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem, kuru rezultāti šajā ziņojumā nav ietverti, tādējādi nav uzskatāmas par veiktām, “lai panāktu atbilstību [Regulas Nr. 1223/2009] prasībām” šīs regulas 18. panta 1. punkta b) apakšpunkta izpratnē. Faktiski, ja kosmētikas līdzekļa drošuma novērtējumu var veikt bez šiem rezultātiem, tad šī līdzekļa piekļuve Savienības tirgum nav atkarīga no šādiem izmēģinājumiem. Ir arī jāprecizē, kā savu secinājumu 94., 95. un 98. punktā norādījis ģenerāladvokāts, ka tikai ar to, ka kosmētikas līdzekļa lietā ir minēti dati, kas iegūti pārbaudēs izmēģinājumos ar dzīvniekiem, nav pietiekami, lai būtu piemērojams Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunktā paredzētais aizliegums. No šīs regulas 11. panta izriet, ka šajā lietā ir jāietver dati par jebkurām pārbaudēm izmēģinājumos ar dzīvniekiem, ko veicis ražotājs, lai nodrošinātu atbilstību trešo valstu normatīvajām vai administratīvajām prasībām. Savukārt tas, ka kosmētikas līdzekļa drošuma ziņojumā ir minēti pārbaužu izmēģinājumos ar dzīvniekiem rezultāti attiecībā uz kosmētikā izmantojamu sastāvdaļu, lai pierādītu šīs sastāvdaļas drošumu cilvēku veselībai, ir uzskatāms par pietiekamu, lai pierādītu, ka šie izmēģinājumi ir veikti, lai panāktu atbilstību Regulas Nr. 1223/2009 prasībām nolūkā gūt piekļuvi Savienības tirgum. Šajā ziņā nav nozīmes apstāklim, ka izmēģinājumi ar dzīvniekiem ir bijuši nepieciešami, lai ļautu kosmētikas līdzekļus tirgot trešajās valstīs. Otrkārt, ir jāatzīst, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunktā izmēģinājumi ar dzīvniekiem nekādi nav nošķirti atkarībā no tā, kur tie tikuši veikti. Šāda nošķīruma ieviešana interpretācijas ceļā būtu pretrunā dzīvnieku aizsardzības mērķim, kas ietverts Regulā Nr. 1223/2009 vispārīgi un konkrēti tās 18. pantā. Kā norādīts šī sprieduma 34. punktā, šī regulējuma mērķis ir aktīvi veicināt alternatīvu metožu, kurās nav nepieciešami dzīvnieki, izmantošanu, lai nodrošinātu līdzekļu drošumu kosmētikas nozarē, kas būtu plašāka par citās nozarēs noteikto, tostarp šajā jomā progresīvi izskaužot pārbaudes ar dzīvniekiem. Šajā ziņā jāatzīst, ka šī mērķa sasniegšana būtu ievērojami apdraudēta, ja būtu iespējams Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punktā noteiktos aizliegumus apiet, aizliegtos izmēģinājumus ar dzīvniekiem veicot ārpus Savienības. Tādēļ, ņemot vērā tās kontekstu un mērķus, minētā norma ir interpretējama tādējādi, ka par veiktām, “lai panāktu atbilstību [šīs regulas] prasībām”, ir uzskatāmas tādas ārpus Savienības veiktas pārbaudes izmēģinājumos ar dzīvniekiem, kas īstenotas nolūkā kosmētikas līdzekļus tirgot trešajās valstīs, kuru rezultāti ir izmantoti, lai pierādītu šo līdzekļu drošumu ar mērķi tos laist Savienības tirgū. Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunktā paredzētais aizliegums tādējādi var būt piemērojams ar nosacījumu, ka pamatlietā aplūkojamie izmēģinājumi ar dzīvniekiem ir tikuši veikti pēc šīs regulas 18. panta 2. punktā paredzētajiem termiņiem dažādo pārbaužu progresīvai izbeigšanai, taču tas ir jāpārbauda iesniedzējtiesai. No iepriekš izklāstītajiem apsvērumiem izriet, ka uz uzdotajiem jautājumiem ir jāatbild, ka Regulas Nr. 1223/2009 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir interpretējams tādējādi, ka atbilstoši tam var aizliegt Savienības tirgū laist kosmētikas līdzekļus, kuru atsevišķas sastāvdaļas ir pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem ārpus Savienības, lai šos kosmētikas līdzekļus varētu tirgot trešajās valstīs, ja pārbaudēs iegūtie dati tikuši izmantoti, lai pierādītu minēto līdzekļu drošumu nolūkā tos laist Savienības tirgū. Par tiesāšanās izdevumiem Attiecībā uz pamatlietas pusēm šī tiesvedība ir stadija procesā, kuru izskata iesniedzējtiesa, un tā lemj par tiesāšanās izdevumiem. Izdevumi, kas radušies, iesniedzot apsvērumus Tiesai, un kas nav minēto pušu izdevumi, nav atlīdzināmi. Ar šādu pamatojumu Tiesa (pirmā palāta) nospriež: No iepriekš izklāstītajiem apsvērumiem izriet, ka uz uzdotajiem jautājumiem ir jāatbild, ka Eiropas Parlamenta un Padomes 2009. gada 30. novembra Regulas (EK) Nr. 1223/2009 par kosmētikas līdzekļiem 18. panta 1. punkta b) apakšpunkts ir interpretējams tādējādi, ka atbilstoši tam var aizliegt Eiropas Savienības tirgū laist kosmētikas līdzekļus, kuru atsevišķas sastāvdaļas ir pārbaudītas izmēģinājumos ar dzīvniekiem ārpus Savienības, lai šos kosmētikas līdzekļus varētu tirgot trešajās valstīs, ja pārbaudēs iegūtie dati tikuši izmantoti, lai pierādītu minēto līdzekļu drošumu nolūkā tos laist Savienības tirgū. [Paraksti] ( *1 ) Tiesvedības valoda – angļu.

62013CJ0170

de

Das Vorabentscheidungsersuchen betrifft die Auslegung von Art. 102 AEUV. Es ergeht im Rahmen eines Rechtsstreits zwischen der Huawei Technologies Co. Ltd (im Folgenden: Huawei Technologies) auf der einen Seite und der ZTE Corp. und der ZTE Deutschland GmbH (im Folgenden: ZTE) auf der anderen Seite wegen der behaupteten Verletzung eines Patents, das für einen von einer Standardisierungsorganisation normierten Standard essenziell ist (standardessenzielles Patent, im Folgenden: SEP). Rechtlicher Rahmen Internationales Recht Gemäß Art. 1 des am 5. Oktober 1973 in München unterzeichneten und am 7. Oktober 1977 in Kraft getretenen Übereinkommens über die Erteilung europäischer Patente in seiner für das Ausgangsverfahren maßgeblichen Fassung (im Folgenden: EPÜ) „[wird] durch dieses Übereinkommen … ein den Vertragsstaaten gemeinsames Recht für die Erteilung von Erfindungspatenten geschaffen“. Mit Ausnahme der gemeinsamen Regeln über die Erteilung des europäischen Patents unterliegt ein europäisches Patent weiterhin dem nationalen Recht jedes der Vertragsstaaten, für die es erteilt wurde. Hierzu heißt es in Art. 2 Abs. 2 EPÜ: „Das europäische Patent hat in jedem Vertragsstaat, für den es erteilt worden ist, dieselbe Wirkung und unterliegt denselben Vorschriften wie ein in diesem Staat erteiltes nationales Patent …“ Zu den Rechten des Inhabers eines europäischen Patents sieht Art. 64 Abs. 1 und 3 EPÜ vor: „(1)   Das europäische Patent gewährt seinem Inhaber von dem Tag der Bekanntmachung des Hinweises auf seine Erteilung an in jedem Vertragsstaat, für den es erteilt ist, … dieselben Rechte, die ihm ein in diesem Staat erteiltes nationales Patent gewähren würde. … (3)   Eine Verletzung des europäischen Patents wird nach nationalem Recht behandelt.“ Unionsrecht Die Richtlinie 2004/48/EG des Europäischen Parlaments und des Rates vom 29. April 2004 zur Durchsetzung der Rechte des geistigen Eigentums ( ABl. L 157, S. 45 ) sieht in ihren Erwägungsgründen 10, 12 und 32 vor: „(10) Mit dieser Richtlinie sollen diese Rechtsvorschriften einander angenähert werden, um ein hohes, gleichwertiges und homogenes Schutzniveau für geistiges Eigentum im Binnenmarkt zu gewährleisten. … (12) Diese Richtlinie darf die Anwendung der Wettbewerbsvorschriften, insbesondere der Artikel 81 und 82 des Vertrags, nicht berühren. Die in dieser Richtlinie vorgesehenen Maßnahmen dürfen nicht dazu verwendet werden, den Wettbewerb entgegen den Vorschriften des Vertrags unzulässig einzuschränken. … (32) Diese Richtlinie steht im Einklang mit den Grundrechten und Grundsätzen, die insbesondere mit der Charta der Grundrechte der Europäischen Union [(im Folgenden: Charta)] anerkannt wurden. In besonderer Weise soll diese Richtlinie im Einklang mit Artikel 17 Absatz 2 der Charta die uneingeschränkte Achtung geistigen Eigentums sicherstellen“. Art. 9 („Einstweilige Maßnahmen und Sicherungsmaßnahmen“) dieser Richtlinie bestimmt in seinem Abs. 1: „(1)   Die Mitgliedstaaten stellen sicher, dass die zuständigen Gerichte die Möglichkeit haben, auf Antrag des Antragstellers a) gegen den angeblichen Verletzer eine einstweilige Maßnahme anzuordnen, um eine drohende Verletzung eines Rechts des geistigen Eigentums zu verhindern … …“ Art. 10 („Abhilfemaßnahmen“) der Richtlinie sieht in seinem Abs. 1 vor: „Die Mitgliedstaaten stellen sicher, dass die zuständigen Gerichte auf Antrag des Antragstellers anordnen können, dass in Bezug auf Waren, die nach ihren Feststellungen ein Recht des geistigen Eigentums verletzen, und gegebenenfalls in Bezug auf Materialien und Geräte, die vorwiegend zur Schaffung oder Herstellung dieser Waren gedient haben, unbeschadet etwaiger Schadensersatzansprüche des Rechtsinhabers aus der Verletzung sowie ohne Entschädigung irgendwelcher Art geeignete Maßnahmen getroffen werden. Zu diesen Maßnahmen gehören a) der Rückruf aus den Vertriebswegen, b) das endgültige Entfernen aus den Vertriebswegen oder c) die Vernichtung.“ Deutsches Recht Nach § 242 („Leistung nach Treu und Glauben“) des Bürgerlichen Gesetzbuchs ist der Schuldner verpflichtet, die Leistung so zu bewirken, wie Treu und Glauben mit Rücksicht auf die Verkehrssitte es erfordern. § 139 Abs. 1 des Patentgesetzes (BGBl. 1981 I S. 1), zuletzt geändert durch Art. 13 des Gesetzes vom 24. November 2011 (BGBl. 2011 I S. 2302), bestimmt: „Wer entgegen den §§ 9 bis 13 eine patentierte Erfindung benutzt, kann von dem Verletzten bei Wiederholungsgefahr auf Unterlassung in Anspruch genommen werden. Der Anspruch besteht auch dann, wenn eine Zuwiderhandlung erstmalig droht.“ Die §§ 19 und 20 des Gesetzes gegen Wettbewerbsbeschränkungen in der Fassung der Bekanntmachung vom 26. Juni 2013 (BGBl. 2013 I S. 1750) verbieten die missbräuchliche Ausnutzung einer marktbeherrschenden Stellung durch ein oder mehrere Unternehmen. Die Regeln des ETSI Das European Telecommunication Standards Institute (Europäisches Institut für Telekommunikationsnormen, im Folgenden: ETSI) ist eine Organisation, deren Ziel gemäß Abschnitt 3.1 des Anhangs 6 („ETSI Intellectual Property Rights Policy“) ihrer Verfahrensregeln (ETSI Rules of Procedure) darin besteht, Standards zu normieren, die an die technischen Ziele des Europäischen Telekommunikationssektors angepasst sind, sowie darin, für ETSI, für seine Mitglieder und für andere, die die ETSI-Standards anwenden, die Gefahr zu verringern, dass Investitionen in die Vorbereitung, Annahme und Anwendung von Standards verschwendet werden, weil für einen Standard kein essenzielles Schutzrecht zur Verfügung steht. Um dieses Ziel zu erreichen, soll dieser Anhang einen Ausgleich zwischen dem Standardisierungsbedarf für die öffentliche Nutzung im Bereich der Telekommunikation und den Rechten der Inhaber von Rechten des geistigen Eigentums herstellen. Nach Abschnitt 3.2 dieses Anhangs müssen die Inhaber von Rechten des geistigen Eigentums angemessen und fair für die Nutzung ihres geistigen Eigentums entlohnt werden. Gemäß Abschnitt 4.1 des genannten Anhangs ergreift jedes ETSI‑Mitglied, insbesondere während des Verfahrens zur Erarbeitung eines Standards, an dessen Entwicklung es beteiligt ist, die erforderlichen Maßnahmen, um ETSI rechtzeitig über seine für diesen Standard essenziellen Rechte des geistigen Eigentums zu informieren. Nach Abschnitt 6.1 des Anhangs 6 der ETSI-Verfahrensregeln fordert der Generaldirektor von ETSI, wenn ETSI von einem standardessenziellen Recht des geistigen Eigentums erfährt, den Inhaber dieses Rechts unverzüglich auf, sich innerhalb von drei Monaten unwiderruflich zu verpflichten, für dieses Recht Lizenzen zu fairen, zumutbaren und diskriminierungsfreien Bedingungen (sogenannte FRAND-Bedingungen) (fair, reasonable and non-discriminatory) zu gewähren. Gemäß Abschnitt 6.3 dieses Anhangs beurteilt ETSI, solange eine solche Verpflichtung nicht abgegeben wird, ob die Arbeiten an den betreffenden Teilen des Standards bis zur Klärung der Angelegenheit auszusetzen sind. Abschnitt 8.1 des genannten Anhangs sieht vor, dass ETSI, wenn der Inhaber von Rechten des geistigen Eigentums es ablehnt, diese Verpflichtung abzugeben, prüft, ob es eine Ersatztechnologie gibt und, wenn dies nicht der Fall ist, die Arbeiten zur Erstellung des betreffenden Standards eingestellt werden. Gemäß Abschnitt 14 des Anhangs 6 der ETSI-Verfahrensregeln stellt der Verstoß eines Mitglieds gegen diesen Anhang einen Verstoß gegen seine gegenüber ETSI bestehenden Verpflichtungen dar. Nach Abschnitt 15.6 dieses Anhangs ist das Recht des geistigen Eigentums u. a. dann als essenziell anzusehen, wenn es aus technischen Gründen nicht möglich ist, Produkte standardkonform herzustellen, ohne das genannte Recht zu verletzen. ETSI kontrolliert jedoch weder, ob das Recht des geistigen Eigentums, dessen Notwendigkeit der Verwendung ihm von einem seiner Mitglieder mitgeteilt wurde, rechtsbeständig ist, noch, ob es essenziell ist. Ebenso wenig ist im genannten Anhang der Begriff „Lizenz zu FRAND-Bedingungen“ definiert. Ausgangsverfahren und Vorlagefragen Huawei Technologies, ein weltweit auf dem Telekommunikationssektor tätiges Unternehmen, ist u. a. Inhaber des unter der Referenz EP 2090050 B 1 eingetragenen europäischen Patents „Verfahren und Einrichtung zum Aufbau eines Synchronisierungssignals in einem Vermittlungssystem“, das in der Bundesrepublik Deutschland als Vertragsstaat des EPÜ erteilt wurde (im Folgenden: Patent EP 2090050 B 1). Huawei Technologies meldete dieses Patent am 4. März 2009 bei ETSI als für den „Long Term Evolution“-Standard essenzielles Patent an. Dabei verpflichtete sich Huawei Technologies, Dritten Lizenzen zu FRAND-Bedingungen zu erteilen. Hierzu stellt das vorlegende Gericht in der Vorlageentscheidung fest, dass dieses Patent für diesen Standard essenziell ist, was bedeutet, dass es bei Nutzung des genannten Standards zwangsläufig benutzt wird. In der Zeit von November 2010 bis Ende März 2011 führten Huawei Technologies und ZTE Corp., ein zu einer weltweit auf dem Telekommunikationssektor tätigen Unternehmensgruppe gehörendes Unternehmen, das in Deutschland Produkte mit einer Software vertreibt, von der der genannte Standard genutzt wird, Gespräche über u. a. die Verletzung des Patents EP 2090050 B 1 und die Möglichkeit einer Lizenz zu FRAND-Bedingungen für diese Produkte. Huawei Technologies nannte die aus ihrer Sicht angemessene Lizenzgebühr. ZTE Corp. wollte eine Kreuzlizenzierung. Lizenzvertragsangebote ergingen jedoch nicht. Gleichwohl vertreibt ZTE Produkte, die nach dem „Long Term Evolution“-Standard arbeiten, und benutzt somit das Patent EP 2090050 B 1, ohne an Huawei Technologies Lizenzgebühren zu zahlen und ohne über erfolgte Benutzungshandlungen abschließend Rechnung zu legen. Am 28. April 2011 erhob Huawei Technologies beim vorlegenden Gericht auf der Grundlage von Art. 64 EPÜ und der §§ 139 ff. des Patentgesetzes in der Fassung von Art. 13 des Gesetzes vom 24. November 2011 eine Patentverletzungsklage gegen ZTE, mit der sie Unterlassung, Rechnungslegung, Rückruf und Schadensersatz verlangte. Nach Ansicht des vorlegenden Gerichts hängt der Ausgang des Rechtsstreits im Ausgangsverfahren von der Frage ab, ob die von Huawei Technologies eingereichte Klage einen Missbrauch ihrer marktbeherrschenden Stellung darstellt. Der Durchsetzung des Unterlassungsanspruchs könne nämlich u. a. der kartellrechtliche Zwangslizenzeinwand nach Art. 102 AEUV entgegenstehen, wenn die Geltendmachung dieses Anspruchs durch Huawei Technologies als Missbrauch ihrer marktbeherrschenden Stellung anzusehen wäre, die dem vorlegenden Gericht zufolge unstreitig vorliegt. Es kämen jedoch verschiedene Ansätze in Betracht, um zu bestimmen, wann der Inhaber eines SEP seine marktbeherrschende Stellung im Sinne von Art. 102 AEUV durch die Erhebung einer Unterlassungsklage missbrauche. In diesem Zusammenhang weist das vorlegende Gericht darauf hin, dass der Bundesgerichtshof (Deutschland) in seinem Urteil vom 6. Mai 2009, „Orange-Book-Standard“ (KZR 39/06), auf der Grundlage von Art. 102 AEUV, § 20 Abs. 1 des Gesetzes gegen Wettbewerbsbeschränkungen in der Fassung der Bekanntmachung vom 26. Juni 2013 und § 242 des Bürgerlichen Gesetzbuchs festgestellt habe, dass ein Patentinhaber, der auf Unterlassung einer Patentverletzung klage, obwohl dem Beklagten ein Anspruch auf Einräumung einer Lizenz am Patent zustehe, seine marktbeherrschende Stellung nur missbrauche, wenn bestimmte Voraussetzungen erfüllt seien. Zum einen müsse der Beklagte dem Kläger ein unbedingtes, d. h. nicht unter einen Verletzungsvorbehalt gestelltes, Angebot auf Abschluss eines Lizenzvertrags gemacht haben, an das er sich gebunden halte und das der Kläger nicht ablehnen dürfe, ohne den Beklagten unbillig zu behindern oder gegen das Diskriminierungsverbot zu verstoßen. Zum anderen müsse der Beklagte, wenn er das Patent bereits benutze, bevor der Kläger sein Angebot angenommen habe, diejenigen Verpflichtungen einhalten, die der abzuschließende Lizenzvertrag an die Benutzung des Patents knüpfe, d. h. über den Umfang seiner Benutzungshandlungen abrechnen und seinen sich daraus ergebenden Zahlungspflichten nachkommen. In Anbetracht der Tatsachen, dass die Vertragsangebote von ZTE nicht als „unbedingte“ Angebote angesehen werden könnten, da sie nur für Produkte gälten, für die eine Patentverletzung festzustellen sei, und dass ZTE weder den sich ihrer Ansicht nach ergebenden Lizenzbetrag an Huawei Technologies gezahlt noch dieser gegenüber über vergangene Benutzungshandlungen vollständig Rechnung gelegt habe, müsse der kartellrechtliche Zwangslizenzeinwand von ZTE ohne Erfolg bleiben und sei der Verletzungsklage somit stattzugeben. Allerdings habe die Europäische Kommission in den Pressemitteilungen Nrn. IP/12/1448 und MEMO/12/1021 vom 21. Dezember 2012 über eine an Samsung gerichtete Mitteilung der Beschwerdepunkte wegen von diesem Unternehmen eingereichter Patentverletzungsklagen im Mobiltelefonbereich offenbar die Auffassung vertreten, dass die Durchsetzung eines Unterlassungsanspruchs nach Art. 102 AEUV rechtsmissbräuchlich sei, wenn es um ein SEP gehe, der Patentinhaber gegenüber der Standardisierungsorganisation zugesagt habe, Lizenzen an diesem Patent zu FRAND-Bedingungen zu erteilen, und eine Verhandlungsbereitschaft des Patentverletzers gegeben sei. Demnach wäre es unerheblich, dass sich die betreffenden Parteien nicht auf den Inhalt bestimmter Klauseln des Lizenzvertrags und insbesondere die Höhe der Lizenzgebühr hätten einigen können. Wäre allein auf diese Kriterien abzustellen, müsste das vorlegende Gericht die Unterlassungsklage von Huawei Technologies als rechtsmissbräuchlich im Sinne von Art. 102 AEUV abweisen, da feststehe, dass die Parteien des Ausgangsverfahrens zu Verhandlungen bereit gewesen seien. Das vorlegende Gericht ist der Auffassung, dass im Ausgangsverfahren ein Missbrauch einer marktbeherrschenden Stellung nicht bereits dadurch begründet werde, dass der Patentverletzer zu Verhandlungen und der Inhaber des Patents EP 2090050 B 1 zur Erteilung von Lizenzen an Dritte bereit gewesen sei. Bei der Beurteilung des missbräuchlichen Charakters des Verhaltens eines SEP-Inhabers müsse ein angemessener und fairer Ausgleich sämtlicher berechtigter Interessen der Parteien, die mit einer gleichberechtigten Verhandlungsposition auszustatten seien, gewährleistet werden. In diesem Sinne ist das vorlegende Gericht der Auffassung, dass weder der Inhaber eines SEP noch der Patentverletzer durch ihre Stellung berechtigt sein dürften, unangemessen hohe (hold-up) oder unangemessen niedrige (reverse hold-up) Lizenzgebühren durchzusetzen. Aus diesem Grund, aber auch aus Erwägungen der Gleichbehandlung der Lizenznehmer und der Verletzer in Bezug auf dasselbe Produkt müsse der Inhaber eines SEP die Möglichkeit haben, eine Unterlassungsklage einzureichen. Die Ausübung eines gesetzlich gewährten Rechts könne nämlich für sich genommen keinen Missbrauch einer beherrschenden Stellung darstellen, vielmehr müssten weitere Umstände hinzukommen. Den Begriff „Verhandlungsbereitschaft“ als Kriterium eines solchen Missbrauchs heranzuziehen, könne jedoch nicht zufriedenstellend sein, da dieser Begriff Raum für viele Interpretationen lasse und dem Verletzer zu weite Freiheiten einräume. Jedenfalls müsste sich die Verhandlungsbereitschaft, wenn sie als taugliches Kriterium herangezogen werden solle, durch bestimmte qualitative und zeitliche Vorgaben auszeichnen, die die Redlichkeit des Lizenzsuchers gewährleisten sollten. Daher sei vor der Benutzung des betreffenden Patents die Vorlage eines „unbedingten“ Lizenzvertragsangebots zu verlangen, das ausformuliert und annahmefähig sei und sämtliche Regelungen enthalte, die üblicherweise in Lizenzverträgen enthalten seien. Was insbesondere Lizenzanträge von Wirtschaftsteilnehmern angehe, die bereits Produkte auf den Markt gebracht hätten, für die ein SEP verwendet werde, müssten diese Wirtschaftsteilnehmer umgehend die Verpflichtungen zur Rechnungslegung über die Benutzung dieses SEP und zur Entwicklung der sich daraus ergebenden Lizenzgebühren erfüllen. Ein Patentverletzer müsse zunächst eine Sicherheit leisten dürfen, statt die Lizenzgebühren unmittelbar an den Inhaber des betreffenden SEP zahlen zu müssen. Auch komme in Betracht, dass der Lizenzsucher es dem Lizenzinhaber überlasse, die Lizenzgebühren nach billigem Ermessen zu bestimmen. Unter diesen Umständen hat das Landgericht Düsseldorf beschlossen, das Verfahren auszusetzen und dem Gerichtshof folgende Fragen zur Vorabentscheidung vorzulegen: 1. Missbraucht der Inhaber eines SEP, der gegenüber einer Standardisierungsorganisation seine Bereitschaft erklärt hat, jedem Dritten eine Lizenz zu FRAND-Bedingungen zu erteilen, seine marktbeherrschende Stellung, wenn er gegenüber einem Patentverletzer einen Unterlassungsanspruch gerichtlich geltend macht, obwohl der Patentverletzer seine Bereitschaft zu Verhandlungen über eine solche Lizenz erklärt hat, oder ist ein Missbrauch der marktbeherrschenden Stellung erst dann anzunehmen, wenn der Patentverletzer dem Inhaber des SEP ein annahmefähiges unbedingtes Angebot auf Abschluss eines Lizenzvertrags unterbreitet hat, das der Patentinhaber nicht ablehnen darf, ohne den Patentverletzer unbillig zu behindern oder gegen das Diskriminierungsverbot zu verstoßen, und der Patentverletzer im Vorgriff auf die zu erteilende Lizenz für bereits begangene Benutzungshandlungen die ihn treffenden Vertragspflichten erfüllt? 2. Sofern der Missbrauch einer marktbeherrschenden Stellung bereits infolge der Verhandlungsbereitschaft des Patentverletzers anzunehmen ist: Stellt Art. 102 AEUV besondere qualitative und/oder zeitliche Anforderungen an die Verhandlungsbereitschaft? Kann eine solche insbesondere bereits dann angenommen werden, wenn der Patentverletzer lediglich in allgemeiner Art und Weise (mündlich) erklärt hat, bereit zu sein, in Verhandlungen einzutreten, oder muss der Patentverletzer bereits in Verhandlungen eingetreten sein, indem er beispielsweise konkrete Bedingungen nennt, zu denen er bereit ist, einen Lizenzvertrag abzuschließen? 3. Sofern die Abgabe eines annahmefähigen unbedingten Angebots auf Abschluss eines Lizenzvertrags Voraussetzung für den Missbrauch einer marktbeherrschenden Stellung ist: Stellt Art. 102 AEUV besondere qualitative und/oder zeitliche Anforderungen an dieses Angebot? Muss das Angebot sämtliche Regelungen enthalten, die üblicherweise in Lizenzverträgen auf dem in Rede stehenden Technikgebiet enthalten sind? Darf das Angebot insbesondere unter die Bedingung gestellt werden, dass das SEP tatsächlich benutzt wird und/oder sich als rechtsbeständig erweist? 4. Sofern die Erfüllung von Pflichten aus der zu erteilenden Lizenz seitens des Patentverletzers Voraussetzung für den Missbrauch einer marktbeherrschenden Stellung ist: Stellt Art. 102 AEUV besondere Anforderungen bezüglich dieser Erfüllungshandlungen? Ist der Patentverletzer namentlich gehalten, über vergangene Benutzungshandlungen Rechnung zu legen und/oder Lizenzgebühren zu zahlen? Kann eine Pflicht zur Zahlung der Lizenzgebühren gegebenenfalls auch mittels Leistung einer Sicherheit erfüllt werden? 5. Gelten die Bedingungen, unter denen ein Machtmissbrauch durch den Inhaber eines SEP anzunehmen ist, auch für die klageweise Geltendmachung der sonstigen aus einer Patentverletzung herzuleitenden Ansprüche (auf Rechnungslegung, Rückruf, Schadensersatz)? Zu den Vorlagefragen Das vorliegende Vorabentscheidungsersuchen ergeht im Rahmen eines Rechtsstreits wegen Patentverletzung zwischen zwei Unternehmen des Telekommunikationssektors, die Inhaber zahlreicher für den „Long Term Evolution“-Standard essenzieller Patente sind. Dieser Standard wurde im Rahmen des ETSI festgelegt und umfasst über 4700 SEP, für die sich diese Unternehmen verpflichtet haben, Dritten Lizenzen zu FRAND-Bedingungen zu erteilen. Im Rahmen dieses Rechtsstreits fragt sich das vorlegende Gericht, ob die Patentverletzungsklage auf Unterlassung, Rechnungslegung, Rückruf und Schadensersatz des Inhabers eines SEP, hier Huawei Technologies, gegen den angeblichen Verletzer dieses SEP, hier ZTE, der den Abschluss einer Lizenzvereinbarung angestrebt hatte, als Missbrauch einer markbeherrschenden Stellung im Sinne von Art. 102 AEUV einzustufen und damit abzuweisen ist. Um dem vorlegenden Gericht zu antworten und die Rechtmäßigkeit dieser Verletzungsklage, die der Inhaber eines SEP gegen einen Verletzer, mit dem keine Lizenzvereinbarung erzielt werden konnte, erhoben hat, zu beurteilen, sind die Erhaltung eines freien Wettbewerbs, zu dessen Schutz das Primärrecht, insbesondere Art. 102 AEUV, die missbräuchliche Ausnutzung einer beherrschenden Stellung verbietet, und die notwendige Gewährleistung von Rechten des geistigen Eigentums des Patentinhabers und dessen Recht auf wirksamen gerichtlichen Rechtsschutz, die in Art. 17 Abs. 2 bzw. Art. 47 der Charta garantiert werden, gegeneinander abzuwägen. Wie das vorlegende Gericht in der Vorlageentscheidung konstatiert, haben die Parteien im Ausgangsverfahren nicht bestritten, dass eine marktbeherrschende Stellung vorliegt. Da sich die Fragen des vorlegenden Gerichts nur auf das Vorliegen eines Missbrauchs beziehen, ist die Prüfung auf dieses Kriterium zu beschränken. Zu den Fragen 1 bis 4 und zu Frage 5, soweit Letztere gerichtlich geltend gemachte Rückrufansprüche betrifft Mit den Fragen 1 bis 4 und 5, soweit Letztere gerichtlich geltend gemachte Rückrufansprüche betrifft, die zusammen zu prüfen sind, möchte das vorlegende Gericht wissen, unter welchen Umständen es als gegen Art. 102 AEUV verstoßende missbräuchliche Handlung anzusehen ist, wenn ein Unternehmen in beherrschender Stellung, das Inhaber eines SEP ist und sich gegenüber der Standardisierungsorganisation verpflichtet hat, Dritten zu FRAND-Bedingungen Lizenzen für dieses SEP zu erteilen, eine Verletzungsklage auf Unterlassung oder auf Rückruf der Produkte, zu deren Herstellung dieses SEP verwendet wurde, erhebt. Zunächst ist darauf hinzuweisen, dass es sich bei dem Begriff „missbräuchliche Ausnutzung einer beherrschenden Stellung“ im Sinne von Art. 102 AEUV um einen objektiven Begriff handelt, der auf die Verhaltensweisen eines Unternehmens in beherrschender Stellung abstellt, die auf einem Markt, auf dem der Grad an Wettbewerb gerade wegen der Anwesenheit des fraglichen Unternehmens bereits geschwächt ist, die Aufrechterhaltung des auf dem Markt noch bestehenden Grades an Wettbewerb oder die Entwicklung des Wettbewerbs durch den Einsatz von anderen Mitteln behindern als denjenigen eines normalen Produkt- oder Dienstleistungswettbewerbs auf der Grundlage der Leistungen der Wirtschaftsteilnehmer (Urteile Hoffmann-La Roche/Kommission, 85/76, EU:C:1979:36 , Rn. 91, AKZO/Kommission, C‑62/86, EU:C:1991:286 , Rn. 69, und Tomra Systems u. a./Kommission, C‑549/10 P, EU:C:2012:221 , Rn. 17). Nach ständiger Rechtsprechung gehört die Ausübung eines mit einem Recht des geistigen Eigentums verbundenen ausschließlichen Rechts, hier des Rechts, eine Verletzungsklage zu erheben, zu den Vorrechten des Inhabers eines Rechts des geistigen Eigentums, so dass sie als solche keinen Missbrauch einer beherrschenden Stellung darstellen kann, selbst wenn sie von einem Unternehmen in beherrschender Stellung ausgeht (vgl. in diesem Sinne Urteile Volvo, 238/87, EU:C:1988:477 , Rn. 8, RTE und ITP/Kommission, C‑241/91 P und C‑242/91 P, EU:C:1995:98 , Rn. 49, und IMS Health, C‑418/01, EU:C:2004:257 , Rn. 34). Nach ebenfalls ständiger Rechtsprechung kann jedoch die Ausübung eines mit einem Recht des geistigen Eigentums verbundenen ausschließlichen Rechts durch den Inhaber unter außergewöhnlichen Umständen ein missbräuchliches Verhalten im Sinne von Art. 102 AEUV darstellen (vgl. in diesem Sinne Urteile Volvo, 238/87, EU:C:1988:477 , Rn. 9, RTE und ITP/Kommission, C‑241/91 P und C‑242/91 P, EU:C:1995:98 , Rn. 50, und IMS Health, C‑418/01, EU:C:2004:257 , Rn. 35). Wie der Generalanwalt in Nr. 70 seiner Schlussanträge ausgeführt hat, weist das Ausgangsverfahren jedoch Besonderheiten auf, die es von den Verfahren unterscheiden, die Anlass zu der in den Rn. 46 und 47 des vorliegenden Urteils angeführten Rechtsprechung gegeben haben. Es zeichnet sich zum einen dadurch aus, dass das fragliche Patent, wie das vorlegende Gericht ausführt, für einen von einer Standardisierungsorganisation normierten Standard essenziell ist und seine Benutzung daher für jeden Wettbewerber, der Produkte herzustellen beabsichtigt, die dem Standard, mit dem es verbunden ist, entsprechen, unerlässlich ist. Dies unterscheidet SEP von nicht standardessenziellen Patenten, die es Dritten normalerweise erlauben, konkurrierende Produkte herzustellen und dabei von dem betreffenden Patent abzuweichen, ohne die grundlegenden Funktionen des fraglichen Produkts zu gefährden. Zum anderen zeichnet sich das Ausgangsverfahren dadurch aus, dass das in Rede stehende Patent, wie sich aus den Rn. 15 bis 17 und 22 des vorliegenden Urteils ergibt, den Status eines SEP nur im Gegenzug zu einer unwiderruflichen Verpflichtungszusage seines Inhabers gegenüber der betreffenden Standardisierungsorganisation, Dritten zu FRAND-Bedingungen Lizenzen zu erteilen, erlangt hat. Zwar steht dem Inhaber des fraglichen SEP das Recht zu, Ansprüche auf Unterlassung oder auf Rückruf von Produkten gerichtlich geltend zu machen, doch bewirkt der Umstand, dass dieses Patent den Status eines SEP erlangt hat, dass sein Inhaber verhindern kann, dass derartige Produkte, die von seinen Wettbewerbern hergestellt werden, auf den Markt gelangen oder auf dem Markt bleiben, und er sich so die Herstellung dieser Produkte vorbehalten kann. Unter diesen Umständen und in Anbetracht der Tatsache, dass eine Zusage, Lizenzen zu FRAND-Bedingungen zu erteilen, bei Dritten die berechtigte Erwartung weckt, dass der Inhaber des SEP ihnen tatsächlich Lizenzen zu diesen Bedingungen gewähren wird, kann eine Weigerung des Inhabers des SEP, eine Lizenz zu diesen Bedingungen zu erteilen, grundsätzlich einen Missbrauch im Sinne von Art. 102 AEUV darstellen. Daraus folgt, dass angesichts der geweckten berechtigten Erwartungen Klagen auf Unterlassung oder Rückruf grundsätzlich der missbräuchliche Charakter einer solchen Weigerung entgegengehalten werden kann. Doch ist der Patentinhaber nach Art. 102 AEUV nur verpflichtet, eine Lizenz zu FRAND-Bedingungen zu erteilen. Die Parteien des Ausgangsrechtsstreits sind sich indessen nicht einig, welche Anforderungen hier durch die FRAND-Bedingungen gestellt werden. In einer solchen Konstellation muss der Inhaber eines SEP, damit eine Klage auf Unterlassung oder Rückruf nicht als missbräuchlich angesehen werden kann, Bedingungen erfüllen, durch die ein gerechter Ausgleich der betroffenen Interessen gewährleistet werden soll. Hierbei ist den besonderen rechtlichen und tatsächlichen Umständen des konkreten Falles gebührend Rechnung zu tragen (vgl. in diesem Sinne Urteil Post Danmark, C‑209/10, EU:C:2012:172 , Rn. 26 und die dort angeführte Rechtsprechung). So ist der notwendigen Wahrung der Rechte des geistigen Eigentums Rechnung zu tragen, die u. a. mit der Richtlinie 2004/48 bezweckt wird, die im Einklang mit Art. 17 Abs. 2 der Charta eine Reihe von Rechtsbehelfen vorsieht, die gewährleisten sollen, dass für das geistige Eigentum im Binnenmarkt und das in Art. 47 der Charta garantierte Recht auf effektiven gerichtlichen Rechtsschutz, das mehrere Elemente umfasst, zu denen das Recht auf Zugang zu den Gerichten gehört, ein hohes Schutzniveau besteht (vgl. in diesem Sinne Urteil Otis u. a., C‑199/11, EU:C:2012:684 , Rn. 48). Dieses Erfordernis des hohen Schutzes der Rechte des geistigen Eigentums impliziert, dass ihrem Inhaber grundsätzlich nicht die Möglichkeit genommen werden kann, gerichtliche Schritte zu unternehmen, durch die gewährleistet wird, dass seine ausschließlichen Rechte tatsächlich beachtet werden, und dass der Benutzer dieser Rechte, wenn er nicht ihr Inhaber ist, grundsätzlich vor jeder Benutzung eine Lizenz einholen muss. Somit können durch die gegenüber der Standardisierungsorganisation erklärte unwiderrufliche Zusage des SEP-Inhabers, Lizenzen zu FRAND-Bedingungen zu erteilen, die diesem durch Art. 17 Abs. 2 und Art. 47 der Charta gewährleisteten Rechte zwar nicht ausgehöhlt werden. Sie rechtfertigt es aber, ihn zu verpflichten, bei der gerichtlichen Geltendmachung von Ansprüchen auf Unterlassung oder Rückruf gegen angebliche Patentverletzer besondere Anforderungen zu beachten. Folglich darf der Inhaber eines SEP, der der Auffassung ist, dass dieses verletzt worden sei, um nicht gegen Art. 102 AEUV zu verstoßen, keine Ansprüche auf Unterlassung oder Rückruf gegen den angeblichen Verletzer gerichtlich geltend machen, ohne ihm dies anzukündigen und ihn vorher anzuhören, selbst wenn das betreffende SEP von dem angeblichen Verletzer bereits benutzt wurde. Vor der gerichtlichen Geltendmachung derartiger Ansprüche obliegt es dem Inhaber des betreffenden SEP daher zum einen, den angeblichen Verletzer auf die Patentverletzung, die ihm vorgeworfen wird, hinzuweisen und dabei das fragliche SEP zu bezeichnen und anzugeben, auf welche Weise es verletzt worden sein soll. Wie der Generalanwalt in Nr. 81 seiner Schlussanträge ausgeführt hat, ist nämlich in Anbetracht der großen Zahl von SEP, aus denen ein Standard wie der im Ausgangsverfahren in Rede stehende besteht, nicht sicher, dass der Verletzer eines SEP zwangsläufig weiß, dass er die Lehre eines rechtsbeständigen und standardessenziellen Patents benutzt. Zum anderen obliegt es dem Patentinhaber, dem angeblichen Verletzer, nachdem dieser seinen Willen zum Ausdruck gebracht hat, einen Lizenzvertrag zu FRAND-Bedingungen zu schließen, gemäß seiner gegenüber der Standardisierungsorganisation übernommenen Verpflichtung ein konkretes schriftliches Lizenzangebot zu FRAND-Bedingungen zu unterbreiten und insbesondere die Lizenzgebühr sowie die Art und Weise ihrer Berechnung anzugeben. Wie der Generalanwalt in Nr. 86 seiner Schlussanträge ausgeführt hat, kann nämlich von dem Inhaber eines SEP, wenn dieser sich gegenüber der Standardisierungsorganisation zur Erteilung von Lizenzen zu FRAND-Bedingungen verpflichtet hat, erwartet werden, dass er ein solches Angebot unterbreitet. Außerdem ist der Inhaber des SEP, wenn weder ein Standardlizenzvertrag noch mit anderen Wettbewerbern bereits geschlossene Lizenzverträge veröffentlicht sind, in einer besseren Lage, um zu prüfen, ob sein Angebot die Voraussetzung der Gleichbehandlung wahrt, als der angebliche Verletzer. Dem angeblichen Verletzer obliegt es hingegen, auf dieses Angebot mit Sorgfalt, gemäß den in dem Bereich anerkannten geschäftlichen Gepflogenheiten und nach Treu und Glauben, zu reagieren, was auf der Grundlage objektiver Gesichtspunkte zu bestimmen ist und u. a. impliziert, dass keine Verzögerungstaktik verfolgt wird. Nimmt der angebliche Verletzer das ihm unterbreitete Angebot nicht an, kann er sich auf den missbräuchlichen Charakter einer Unterlassungs- oder Rückrufklage nur berufen, wenn er dem Inhaber des betreffenden SEP innerhalb einer kurzen Frist schriftlich ein konkretes Gegenangebot macht, das den FRAND-Bedingungen entspricht. Darüber hinaus hat der angebliche Verletzer, wenn er das SEP benutzt, bevor ein Lizenzvertrag geschlossen wurde, ab dem Zeitpunkt, zu dem sein Gegenangebot abgelehnt wurde, eine angemessene Sicherheit gemäß den in dem betreffenden Bereich anerkannten geschäftlichen Gepflogenheiten zu leisten, z. B., indem er eine Bankgarantie beibringt oder die erforderlichen Beträge hinterlegt. Die Berechnung dieser Sicherheit muss u. a. die Zahl der vergangenen Benutzungshandlungen in Bezug auf das SEP umfassen, für die der angebliche Verletzer eine Abrechnung vorlegen können muss. Im Übrigen haben die Parteien, wenn nach dem Gegenangebot des angeblichen Verletzers keine Einigung über die Einzelheiten der FRAND-Bedingungen erzielt wurde, die Möglichkeit, im gegenseitigen Einvernehmen zu beantragen, dass die Lizenzgebühren durch einen unabhängigen Dritten, der innerhalb einer kurzen Frist entscheidet, festgelegt werden. Schließlich kann dem angeblichen Verletzer in Anbetracht der Tatsache, dass eine Standardisierungsorganisation, wie diejenige, die den im Ausgangsverfahren in Rede stehenden Standard normiert hat, im Standardisierungsverfahren weder prüft, ob die Patente rechtsbeständig sind, noch, ob sie für den Standard, zu dem sie gehören, essenziell sind, und angesichts des durch Art. 47 der Charta gewährleisteten Rechts auf effektiven gerichtlichen Rechtsschutz kein Vorwurf daraus gemacht werden, dass er neben den Verhandlungen über die Erteilung von Lizenzen die Rechtsbeständigkeit dieser Patente und/oder ihren essenziellen Charakter für den Standard, zu dem sie gehören, und/oder ihre tatsächliche Benutzung anficht oder sich die Möglichkeit vorbehält, dies später zu tun. Es ist Aufgabe des vorlegenden Gerichts, zu prüfen, ob die oben genannten Kriterien hier erfüllt sind, soweit sie nach den Umständen des vorliegenden Falls für die Entscheidung des Ausgangsrechtsstreits maßgeblich sind. Nach alledem ist auf die Fragen 1 bis 4 und 5, soweit Letztere gerichtlich geltend gemachte Rückrufansprüche betrifft, zu antworten, dass Art. 102 AEUV dahin auszulegen ist, dass der Inhaber eines SEP, der sich gegenüber einer Standardisierungsorganisation unwiderruflich verpflichtet hat, jedem Dritten eine Lizenz zu FRAND-Bedingungen zu erteilen, seine marktbeherrschende Stellung nicht im Sinne dieser Vorschrift dadurch missbraucht, dass er eine Patentverletzungsklage auf Unterlassung der Beeinträchtigung seines Patents oder auf Rückruf der Produkte, für deren Herstellung dieses Patent benutzt wurde, erhebt, wenn — [mit Beschluss vom 15. Dezember 2015 berichtigte Fassung] er vor Erhebung der Klage zum einen den angeblichen Verletzer auf die Patentverletzung, die ihm vorgeworfen wird, hingewiesen hat und dabei das fragliche SEP bezeichnet und angegeben hat, auf welche Weise es verletzt worden sein soll, und zum anderen, nachdem der angebliche Patentverletzer seinen Willen zum Ausdruck gebracht hat, einen Lizenzvertrag zu FRAND-Bedingungen zu schließen, dem Patentverletzer ein konkretes schriftliches Lizenzangebot zu diesen Bedingungen unterbreitet und insbesondere die Lizenzgebühr sowie die Art und Weise ihrer Berechnung angegeben hat und — dieser Patentverletzer, während er das betreffende Patent weiter benutzt, auf dieses Angebot nicht mit Sorgfalt, gemäß den in dem betreffenden Bereich anerkannten geschäftlichen Gepflogenheiten und nach Treu und Glauben, reagiert, was auf der Grundlage objektiver Gesichtspunkte zu bestimmen ist und u. a. impliziert, dass keine Verzögerungstaktik verfolgt wird. Zur fünften Frage, soweit sie gerichtlich geltend gemachte Ansprüche auf Rechnungslegung oder Schadensersatz betrifft Mit der fünften Frage, soweit sie gerichtlich geltend gemachte Ansprüche auf Rechnungslegung oder Schadensersatz betrifft, möchte das vorlegende Gericht wissen, ob Art. 102 AEUV dahin auszulegen ist, dass er es einem Unternehmen in beherrschender Stellung, das Inhaber eines SEP ist und sich gegenüber der Standardisierungsorganisation verpflichtet hat, zu FRAND-Bedingungen Lizenzen für dieses Patent zu erteilen, verbietet, gegen den angeblichen Verletzer seines SEP eine Verletzungsklage auf Rechnungslegung bezüglich der vergangenen Benutzungshandlungen in Bezug auf das SEP oder auf Schadensersatz wegen dieser Handlungen zu erheben. Wie sich aus den Rn. 52 und 53 des vorliegenden Urteils ergibt, kann es unter Umständen wie den im Ausgangsverfahren in Rede stehenden als missbräuchlich eingestuft werden, wenn der Inhaber des SEP seine Rechte des geistigen Eigentums dadurch ausübt, dass er Klagen auf Unterlassung oder Rückruf erhebt, da derartige Klagen geeignet sind, zu verhindern, dass von Wettbewerbern hergestellte Produkte, die dem betreffenden Standard entsprechen, auf den Markt gelangen oder auf dem Markt bleiben. So, wie die Klagen des Inhabers eines SEP auf Rechnungslegung über die vergangenen Benutzungshandlungen in Bezug auf dieses SEP bzw. auf Schadensersatz wegen dieser Handlungen in der Vorlageentscheidung geschildert sind, haben sie jedoch keine unmittelbaren Auswirkungen darauf, ob von Wettbewerbern hergestellte Produkte, die dem betreffenden Standard entsprechen, auf den Markt gelangen oder auf dem Markt bleiben. Folglich können sie unter Umständen wie denen des Ausgangsverfahrens nicht als missbräuchlich im Sinne von Art. 102 AEUV angesehen werden. Nach den vorstehenden Erwägungen ist auf die fünfte Frage, soweit sie gerichtlich geltend gemachte Ansprüche auf Rechnungslegung oder Schadensersatz betrifft, zu antworten, dass Art. 102 AEUV dahin auszulegen ist, dass er es einem Unternehmen in beherrschender Stellung, das Inhaber eines SEP ist und sich gegenüber der Standardisierungsorganisation verpflichtet hat, zu FRAND-Bedingungen Lizenzen für dieses Patent zu erteilen, unter Umständen wie denen des Ausgangsverfahrens nicht verbietet, gegen den angeblichen Verletzer seines SEP eine Verletzungsklage auf Rechnungslegung über die vergangenen Benutzungshandlungen in Bezug auf das SEP oder auf Schadensersatz wegen dieser Handlungen zu erheben. Kosten Für die Parteien des Ausgangsverfahrens ist das Verfahren ein Zwischenstreit in dem beim vorlegenden Gericht anhängigen Rechtsstreit; die Kostenentscheidung ist daher Sache dieses Gerichts. Die Auslagen anderer Beteiligter für die Abgabe von Erklärungen vor dem Gerichtshof sind nicht erstattungsfähig. Aus diesen Gründen hat der Gerichtshof (Fünfte Kammer) für Recht erkannt: 1. Art. 102 AEUV ist dahin auszulegen, dass der Inhaber eines für einen von einer Standardisierungsorganisation normierten Standard essenziellen Patents, der sich gegenüber dieser Organisation unwiderruflich verpflichtet hat, jedem Dritten eine Lizenz zu fairen, zumutbaren und diskriminierungsfreien Bedingungen (sogenannte FRAND-Bedingungen) (fair, reasonable and non-discriminatory) zu erteilen, seine marktbeherrschende Stellung nicht im Sinne dieser Vorschrift dadurch missbraucht, dass er eine Patentverletzungsklage auf Unterlassung der Beeinträchtigung seines Patents oder auf Rückruf der Produkte, für deren Herstellung dieses Patent benutzt wurde, erhebt, wenn — [mit Beschluss vom 15. Dezember 2015 berichtigte Fassung] er vor Erhebung der Klage zum einen den angeblichen Verletzer auf die Patentverletzung, die ihm vorgeworfen wird, hingewiesen hat und dabei das fragliche SEP bezeichnet und angegeben hat, auf welche Weise es verletzt worden sein soll, und zum anderen, nachdem der angebliche Patentverletzer seinen Willen zum Ausdruck gebracht hat, einen Lizenzvertrag zu FRAND-Bedingungen zu schließen, dem Patentverletzer ein konkretes schriftliches Lizenzangebot zu diesen Bedingungen unterbreitet und insbesondere die Lizenzgebühr sowie die Art und Weise ihrer Berechnung angegeben hat und — dieser Patentverletzer, während er das betreffende Patent weiter benutzt, auf dieses Angebot nicht mit Sorgfalt, gemäß den in dem betreffenden Bereich anerkannten geschäftlichen Gepflogenheiten und nach Treu und Glauben, reagiert, was auf der Grundlage objektiver Gesichtspunkte zu bestimmen ist und u. a. impliziert, dass keine Verzögerungstaktik verfolgt wird. 2. Art. 102 AEUV ist dahin auszulegen, dass er es einem Unternehmen in beherrschender Stellung, das Inhaber eines für einen von einer Standardisierungsorganisation normierten Standard essenziellen Patents ist und sich gegenüber der Standardisierungsorganisation verpflichtet hat, zu FRAND-Bedingungen Lizenzen für dieses Patent zu erteilen, unter Umständen wie denen des Ausgangsverfahrens nicht verbietet, gegen den angeblichen Verletzer seines Patents eine Verletzungsklage auf Rechnungslegung bezüglich der vergangenen Benutzungshandlungen in Bezug auf das Patent oder auf Schadensersatz wegen dieser Handlungen zu erheben. Unterschriften ( *1 ) Verfahrenssprache: Deutsch.

61993CJ0360

fi

Tuomion perustelut 1 Euroopan parlamentti on ETY:n perustamissopimuksen 173 artiklan ensimmäisen kohdan nojalla vaatinut yhteisöjen tuomioistuimen kirjaamoon 20.7.1993 toimittamallaan kanteella Euroopan talousyhteisön ja Amerikan yhdysvaltojen välisen julkisia hankintoja koskeviin sopimuksiin liittyvän sopimuksen tekemisestä yhteisymmärryspöytäkirjana 10 päivänä toukokuuta 1993 tehdyn neuvoston päätöksen 93/323/ETY (EYVL L 125, s. 1, jäljempänä päätös 93/323) ja direktiivin 90/531/ETY säännösten soveltamisen ulottamisesta koskemaan Amerikan Yhdysvaltoja 10 päivänä toukokuuta 1993 tehdyn neuvoston päätöksen 93/324/ETY (EYVL L 125, s. 54, jäljempänä päätös 93/324) kumoamista. 2 Vesi- ja energiahuollon, liikenteen ja teletoiminnan alalla toimivien yksiköiden hankintamenettelystä 17 päivänä syyskuuta 1990 annettu neuvoston direktiivi 90/531/ETY (EYVL L 297, s. 1, jäljempänä direktiivi 90/531) annettiin ETY:n perustamissopimuksen 57 artiklan 2 kohdan viimeisen virkkeen sekä 66, 100 a ja 113 artiklan perusteella. 3 Tämän direktiivin 29 artiklassa säädetään seuraavaa: "1. Tätä artiklaa sovelletaan tarjouksiin, jotka sisältävät kolmansista maista peräisin olevia tuotteita, kun yhteisö ei ole tehnyt näiden kolmansien maiden kanssa monen- tai kahdenvälistä sopimusta, jolla varmistetaan yhteisön yrityksille yhdenvertainen ja todellinen pääsy näiden kolmansien maiden markkinoille. Artikla ei rajoita yhteisön tai sen jäsenvaltioiden velvoitteita kolmansia maita kohtaan. 2. Tavaranhankintaa koskevaa sopimusta varten tehty tarjous voidaan hylätä, jos kolmansista maista peräisin olevien, tavaroiden alkuperän käsitteen yhteisestä määritelmästä 27 päivänä kesäkuuta 1968 annetussa neuvoston asetuksessa (ETY) N:o 802/68, sellaisena kuin se on viimeksi muutettuna asetuksella (ETY) N:o 3860/87, määriteltyjen tuotteiden osuus on suurempi kuin 50 prosenttia tarjoukseen sisältyvien tuotteiden kokonaisarvosta. Tätä artiklaa sovellettaessa televerkkolaitteissa käytettäviä ohjelmistoja pidetään tuotteina. 3. Jollei 4 kohdasta muuta johdu, kahden tai useamman tarjouksen ollessa 27 artiklassa säädettyjen arviointiperusteiden mukaan samanarvoisia, etusijalle on asetettava se tarjous, jota ei voida hylätä 2 kohdan mukaisesti. Tarjousten hintoja on pidettävä tämän artiklan mukaisesti samanarvoisina, jos niiden hintaero on enintään kolme prosenttia. 4. Tarjousta ei kuitenkaan saa 3 kohdan mukaisesti asettaa etusijalle, jos sen hyväksyminen velvoittaisi hankintayksikön hankkimaan jo olemassa olevien tavaroiden kanssa teknisiltä ominaisuuksiltaan erilaisia tavaroita, mikä johtaisi yhteensopimattomuuteen tai käyttöön taikka ylläpitoon liittyviin teknisiin vaikeuksiin tai suhteettomiin kustannuksiin. 5. Tätä artiklaa sovellettaessa, määritettäessä 2 kohdassa tarkoitettuja kolmansista maista peräisin olevia tuotteita ei oteta huomioon niitä kolmansia maita, joita tämän direktiivin säännösten soveltaminen on 1 kohdan mukaisesti neuvoston päätöksellä ulotettu koskemaan. 6. Komissio antaa neuvostolle vuosittain kertomuksen, ensimmäisen kerran vuoden 1991 toisella puoliskolla, niiden monen- tai kahdenvälisten neuvottelujen edistymisestä, jotka koskevat yhteisön yritysten pääsyä kolmansien maiden hankintoihin tämän direktiivin soveltamisalaan kuuluvilla aloilla, näiden neuvottelujen mahdollisista tuloksista sekä kaikkien tehtyjen sopimusten toteutumisesta. Neuvosto voi määräenemmistöllä komission ehdotuksesta muuttaa tämän artiklan säännöksiä edellä tarkoitetun kehityksen mukaisesti." 4 Neuvosto teki 10.5.1993 päätökset 93/323 ja 93/324 perustamissopimuksen 113 artiklan nojalla. 5 Neuvosto hyväksyi yhteisön nimissä päätöksellä 93/323 Euroopan talousyhteisön ja Amerikan yhdysvaltojen välisen julkisia hankintoja koskeviin sopimuksiin liittyvän sopimuksen (jäljempänä sopimus) yhteisymmärryspöytäkirjana. 6 Sopimuksen 1 artiklan mukaan sitä sovelletaan yhteisön osalta sopimuksen liitteessä 1 lueteltujen hankintayksiköiden tekemiin tavaranhankintoja, rakennusurakoita ja muita palveluja koskeviin sopimuksiin sekä liitteessä 3 lueteltujen hankintayksiköiden tekemiin tavaranhankintoja ja rakennusurakoita koskeviin sopimuksiin. 7 Sopimuksen 2 artiklan 1 kohdassa määrätään, että liitteessä 1 lueteltujen yksiköiden tekemien, tietyt kynnysarvot ylittävien hankintasopimusten osalta yhteisö soveltaa Yhdysvalloista oleviin tavarantoimittajiin, tarjoajiin tai palvelujen suorittajiin sekä Yhdysvalloista peräisin oleviin hyödykkeisiin ja palveluihin julkisia tavaranhankintoja koskevien sopimusten tekomenettelyjen yhteensovittamisesta 21 päivänä joulukuuta 1976 annetussa neuvoston direktiivissä 77/62/ETY (EYVL 1977, L 13, s. 1), julkisia palveluhankintoja koskevien sopimusten tekomenettelyjen yhteensovittamisesta 18 päivänä kesäkuuta 1992 annetussa neuvoston direktiivissä 92/50/ETY (EYVL L 209, s. 1) ja julkisia rakennusurakoita koskevien sopimusten tekomenettelyjen yhteensovittamisesta 26 päivänä heinäkuuta 1971 annetussa neuvoston direktiivissä 71/305/ETY (EYVL L 185, s. 5) säädettyjä menettelyjä. 8 Tuotannon, liikenteen ja sähköenergian jakelun alan tavaranhankintojen ja rakennusurakoiden osalta sopimuksen 3 artiklan 1 kohdassa yhteisö velvoitetaan virkkeen ensimmäisessä osassa ulottamaan direktiivin 90/531 säännösten soveltaminen koskemaan Yhdysvalloista peräisin olevia tuotteita, tavarantoimittajia ja tarjoajia silloin, kun on kyse sopimuksen liitteessä 3 lueteltujen yksiköiden tarjouskilpailuista; virkkeen jälkimmäisessä osassa yhteisö velvoitetaan saattamaan koskemaan näitä myös vesi- ja energiahuollon, liikenteen ja teletoiminnan alalla toimivien yksiköiden hankintamenettelyjä koskevien yhteisön sääntöjen soveltamiseen liittyvien lakien, asetusten ja hallinnollisten määräysten yhteensovittamisesta 25 päivänä helmikuuta 1992 annetun neuvoston direktiivin 92/13/ETY (EYVL L 76, s. 14) säännökset. 9 Näiden sitoumusten mukaisesti päätöksen 93/324 1 artiklassa ulotetaan direktiivin 90/531 säännösten soveltaminen koskemaan sopimuksen liitteessä 3 tarkoitettujen hankintayksiköiden julkisiin hankintoihin liittyviä tarjouksia, jotka koskevat Yhdysvalloista peräisin olevia tuotteita. 10 Parlamentin kanne perustuu perustamissopimuksen ja sen olennaisten menettelymääräysten rikkomiseen, koska päätökset 93/323 ja 93/324 tehtiin ainoastaan perustamissopimuksen 113 artiklan perusteella, siten ettei niiden alojen asianmukaisia säännöksiä, joita suunnitellut toimet koskivat, ollut otettu huomioon. Erityisesti päätöksen 93/324 osalta parlamentti toteaa, että siinä muutettiin 57, 66 ja 100 a artiklan sekä 113 artiklan, joka nykyisin on tämän päätöksen ainoa oikeudellinen perusta, perusteella yhdessä parlamentin kanssa annetun direktiivin 90/531 vaikutuksia. 11 Neuvosto katsoo, että perustamissopimuksen 113 artikla on asianmukainen oikeudellinen perusta päätösten 93/323 ja 93/324 tekemiseksi, koska sopimuksen 2 artiklan 1 kohdan ja 3 artiklan 1 kohdan virkkeen jälkimmäisen osan sitoumukset täydentävät virkkeen ensimmäisen osan sitoumuksia; virkkeen ensimmäisessä osassa on tarkoitus ainoastaan säännellä 113 artiklassa tarkoitettua yhteisön ulkomaankauppaa. 12 Neuvoston mukaan näiden päätösten pätevyyden kannalta merkitystä ei ole sillä, muutetaanko päätöksillä 93/323 ja 93/324 direktiiviä 90/531, kuten parlamentti väittää, vai ulotetaanko sen säännösten soveltaminen koskemaan tämän direktiivin 29 artiklan 5 kohdassa tarkoitettua kolmatta maata. 13 Koska näiden päätösten pääasiallisena tarkoituksena oli ainoastaan poiketa direktiivin 29 artiklan 3 kohdassa tarkoitetusta yhteisön etusijasta tiettyjen Yhdysvalloista peräisin olevia hyödykkeitä koskevien tarjousten osalta, nämä päätökset pitäisi tehdä samanlaisessa menettelyssä riippumatta siitä, tarkastellaanko niitä direktiivin 29 artiklan muutoksina vai direktiivin säännösten soveltamisalan laajentamisena. 14 Neuvosto katsoo, että ensimmäisessä tapauksessa oikeudellinen perusta on direktiivin 29 artiklan 6 kohta ja toisessa tapauksessa perustamissopimuksen 113 artikla. Näissä kahdessa tapauksessa neuvoston on päätettävä asiasta määräenemmistöllä komission ehdotuksesta eikä parlamentin osallistumista päätöksentekoon edellytetä. 15 Tämän vuoksi neuvosto katsoo, että sen syyllistyminen mahdollisiin lainvastaisuuksiin valinnassa näiden kahden oikeudellisen perustan välillä, on sellainen yksinkertainen muotovirhe, joka ei voi aiheuttaa näiden päätösten kumoamista. Neuvosto viittaa tämän osalta asiassa 165/87, komissio vastaan neuvosto, 27.9.1988 annettuun tuomioon (Kok. 1988, s. 5545, 19 kohta). 16 Komissio tukee neuvoston vaatimuksia ja muistuttaa, että se oli ehdottanut päätöksen 93/323 oikeudelliseksi perustaksi 113 artiklaa, koska se katsoi, että syistä, jotka se esittää väliintulokirjelmässään, tässä määräyksessä tarkoitettu kauppapolitiikka käsittää sekä tavarakaupan että palvelut. Tutkittavaksi ottaminen 17 Ensiksikin on syytä palauttaa mieleen, että vakiintuneen oikeuskäytännön mukaan (ks. erityisesti asia C-187/93, parlamentti v. neuvosto, tuomio 28.6.1994, Kok. 1994, s. I-2857, 14 kohta) parlamentti voi nostaa yhteisöjen tuomioistuimessa kumoamiskanteen neuvoston tai komission säädöstä, päätöstä tai toimenpidettä vastaan sillä edellytyksellä, että tämä kanne on nostettu ainoastaan parlamentin oikeuksien turvaamiseksi ja että se perustuu ainoastaan siihen, että näitä oikeuksia on loukattu. 18 Tässä tapauksessa parlamentti toteaa, että päätökset 93/323 ja 93/324 olisi pitänyt tehdä siten, että niiden oikeudellisena perustana olisi ollut perustamissopimuksen 113 artiklan lisäksi myös perustamissopimuksen 57 artiklan 2 kohta sekä 66 ja 100 a artikla, joissa, toisin kuin 113 artiklassa, määrättiin ennen Euroopan unionista tehdyn sopimuksen voimaantuloa, että oli noudatettava yhteistoimintaa parlamentin kanssa koskevaa menettelyä. Parlamentti katsoo, että neuvosto rikkoi parlamentin tätä oikeutta tehdessään päätökset ainoastaan 113 artiklan nojalla. 19 Näin ollen on todettava, että parlamentin kanne on tutkittava. 20 Parlamentti pyytää EY:n tuomioistuimen perussäännön 37 artiklan kolmannen kohdan mukaisesti, että komission väliintulohakemus, joka hyväksyttiin yhteisöjen tuomioistuimen presidentin 8.11.1993 antamalla määräyksellä, jätetään tutkimatta, sikäli kuin siinä tuetaan sellaista perustamissopimuksen 113 artiklan tulkintaa, joka poikkeaa olennaisella tavalla neuvoston näkemyksestä. 21 Tämä prosessiväite on hylättävä. 22 Vaikka on totta, että komission esittämät perustelut sille, miksi päätöksen 93/323 oikeudelliseksi perustaksi olisi pitänyt valita perustamissopimuksen 113 artikla, poikkeavat selvästi neuvoston esittämistä perusteluista, voidaan kuitenkin katsoa, että väliintulokirjelmässä esitetyt vaatimukset ovat perussäännön 37 artiklan kolmannen kohdan mukaisia, koska niillä on ainoastaan tarkoitus tukea neuvoston vaatimuksia. Pääasia 23 Vakiintuneen oikeuskäytännön mukaan yhteisön toimivaltajärjestelmässä säädöksen, päätöksen tai toimenpiteen oikeudellinen perusta on valittava sellaisten objektiivisten tekijöiden perusteella, joita tuomioistuin voi valvoa. Tällaisia seikkoja ovat muun muassa säädöksen tai päätöksen tavoitteet ja sisältö (ks. erityisesti em. asia parlamentti v. neuvosto, tuomion 17 kohta). 24 Tavoitteiden osalta voidaan todeta, että päätöksellä 93/323 hyväksytyn sopimuksen johdanto-osasta käy ilmi, että sillä on tarkoitus hyväksyä kahdenvälisesti ja vastavuoroisuuden perusteella osapuolten monenvälisessä GATT-sopimuksessa jo tekemien julkisia hankintoja koskevien sitoumusten mukaisesti ja uuden tämän alan monenvälisen sopimuksen toteuttamisen helpottamiseksi tietyt velvoitteet, joiden tarkoituksena on avata niiden julkisia hankintoja koskevat markkinat. 25 Tätä varten sopimuksessa määrätään näiden kahden sopimuspuolen julkisten hankintojen avaamisesta, joka ei enää koske ainoastaan tuotteiden ostamista ja niiden toimittamiseen liittyviä mahdollisia palveluja, kuten määrättiin julkisia hankintoja koskevassa monenvälisessä GATT-sopimuksessa, joka hyväksyttiin vuosina 1973-1979 käytyjen kauppaneuvottelujen tuloksena tehdyistä monenvälisistä sopimuksista 10 päivänä joulukuuta 1979 tehdyllä neuvoston päätöksellä 80/271/ETY (EYVL 1980, 271, s. 1), joka tehtiin perustamissopimuksen 113 artiklan nojalla. 26 Sitä vastoin sopimuksen 1 artiklan 1 kohdan mukaan sopimusta sovelletaan liitteissä 1 ja 2 lueteltujen hankintayksiköiden tekemiin tavaroita, rakennusurakoita ja muita palveluja koskeviin sopimuksiin sekä sopimuksen liitteissä 3 ja 4 lueteltujen hankintayksiköiden tekemiin tavaroita ja rakennusurakoita koskeviin sopimuksiin. Sopimuksen 1 artiklan 2 kohdan toisen alakohdan mukaisesti ilmaisu "muut palvelut" tarkoittaa sopimuksia, joiden pääasiallisena tarkoituksena on tarjota yhtä tai useampaa sopimuksen liitteissä 5 tai 6 tarkoitettua palvelua, kuten huolto- ja korjauspalveluja, liikenne-, atk-, mainonta- sekä kirjanpitopalveluja. 27 Sopimus koskee siten myös erikseen palvelujen tarjoamista. 28 Toisen ja kolmannen perustelukappaleen mukaan päätöksen 93/324 tarkoituksena on ulottaa direktiivin 90/531 säännösten soveltaminen koskemaan sopimuksessa tarkoitettuja julkisia hankintoja. 29 Tämän jälkeen on syytä palauttaa mieleen, että yhteisöjen tuomioistuimen oikeuskäytännön mukaan yhteisön oikeuden nykyisessä vaiheessa ainoastaan rajat ylittävien palvelujen tarjoaminen kuuluu perustamissopimuksen 113 artiklan soveltamisalaan (lausunto 1/94, 15.11.1994, Kok. 1994, s. I-5267, 53 kohta). 30 Koska sekä päätöksessä 93/323, jolla sopimus hyväksyttiin, että päätöksessä 93/324, jolla direktiivin 90/531 säännösten soveltaminen ulotettiin koskemaan sopimuksessa tarkoitettuja julkisia hankintoja, tarkoitettujen palvelujen tarjoamisen yksityiskohtaisia sääntöjä ei sovelleta ainoastaan silloin, kun on kyse sellaisesta rajat ylittävästä palvelujen tarjoamisesta, joka ei edellytä henkilöiden siirtymistä paikasta toiseen, vaan nämä säännöt koskevat myös toisen sopimuspuolen alueella toimivan liikkeen tai luonnollisen henkilön tarjoamia palveluja, on syytä todeta, ettei päätöksiä 93/323 ja 93/324 olisi pitänyt tehdä ainoastaan perustamissopimuksen 113 artiklan nojalla. 31 Tämän vuoksi päätökset 93/323 ja 93/324 on kumottava. Kumoamisen vaikutusten rajaaminen 32 Neuvosto on pyytänyt yhteisöjen tuomioistuinta rajaamaan päätösten mahdollisen kumoamisen vaikutuksia; parlamentti ei ole vastustanut tätä. 33 Tältä osin on syytä todeta, että päätösten 93/323 ja 93/324 yksioikoinen kumoaminen vaarantaisi niihin perustuvien oikeuksien käyttämistä. 34 On myös otettava huomioon se, että sopimuksen voimassaoloaika päättyi 30.5.1995. 35 Tämän vuoksi olennaiset oikeusturvanäkökohdat, joita voidaan verrata tiettyjä asetuksia kumottaessa ilmeneviin näkökohtiin, oikeuttavat yhteisöjen tuomioistuimen käyttämään sille asetusten kumoamista koskevaa, ETY:n perustamissopimuksen 174 artiklan 2 kohdassa annettua toimivaltaa ja päättämään niistä päätösten vaikutuksista jotka on pidettävä edelleen voimassa. 36 Ottaen huomioon tämän tapauksen erityisen luonteen on syytä pitää voimassa kumottujen päätösten vaikutukset. Päätökset oikeudenkäyntikuluista Oikeudenkäyntikulut 37 Yhteisöjen tuomioistuimen työjärjestyksen 69 artiklan 2 kohdan mukaisesti asianosainen, joka häviää asian, velvoitetaan korvaamaan oikeudenkäyntikulut. Koska neuvosto on hävinnyt asian, se on velvoitettava korvaamaan oikeudenkäyntikulut. Tuomioistuimen työjärjestyksen 69 artiklan 4 kohdan ensimmäisen alakohdan mukaisesti komissio ja Yhdistyneen kuningaskunnan hallitus, jotka ovat asiassa väliintulijoina, vastaavat omista oikeudenkäyntikuluistaan. Päätöksen päätösosa Näillä perusteilla YHTEISÖJEN TUOMIOISTUIN (kuudes jaosto) on antanut seuraavan tuomiolauselman: 1) Kumotaan Euroopan talousyhteisön ja Amerikan yhdysvaltojen välisen julkisia hankintoja koskeviin sopimuksiin liittyvän sopimuksen tekemisestä yhteisymmärryspöytäkirjana 10 päivänä toukokuuta 1993 tehty neuvoston päätös 93/323/ETY ja direktiivin 90/531/ETY säännösten soveltamisen ulottamisesta koskemaan Amerikan Yhdysvaltoja 10 päivänä toukokuuta 1993 tehty neuvoston päätös 93/324/ETY. 2) Kumottujen päätösten vaikutukset pidetään voimassa. 3) Neuvosto velvoitetaan korvaamaan oikeudenkäyntikulut. 4) Komissio ja Yhdistyneen kuningaskunnan hallitus vastaavat omista oikeudenkäyntikuluistaan.

61994CJ0127

de

1 Der High Court of Justice, Queen' s Bench Division, hat mit Beschluß vom 27. Oktober 1993, beim Gerichtshof eingegangen am 3. Mai 1994, gemäß Artikel 177 EWG-Vertrag mehrere Fragen nach der Auslegung von Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung (EWG) Nr. 857/84 des Rates vom 31. März 1984 über Grundregeln für die Anwendung der Abgabe gemäß Artikel 5c der Verordnung (EWG) Nr. 804/68 im Sektor Milch und Milcherzeugnisse (ABl. L 90, S. 13) in der Fassung der Verordnung (EWG) Nr. 764/89 des Rates vom 20. März 1989 (ABl. L 84, S. 2) und der Verordnung (EWG) Nr. 1639/91 des Rates vom 13. Juni 1991 (ABl. L 150, S. 35) zur Vorabentscheidung vorgelegt. 2 Diese Fragen stellen sich im Rahmen von sechs verschiedenen Klagen, die bei diesem Gericht gegen Entscheidungen erhoben wurden, mit denen das Ministerium für Landwirtschaft, Fischerei und Ernährung (im folgenden: Ministerium) den Klägern die Zuteilung einer Milchquote verweigert hatte. 3 Im Anschluß an einen Beschluß des vorlegenden Gerichts, mit dem die im Rahmen von vier dieser Rechtsstreitigkeiten vorgelegten Fragen zurückgezogen wurden, hat der Präsident des Gerichtshofes durch Beschluß vom 14. Dezember 1994 die Streichung der Rechtssache angeordnet, soweit sie die Parteien dieser Rechtsstreitigkeiten betraf. 4 Dem Gerichtshof liegen daher nur noch die Fragen vor, die im Rahmen der beiden von der H. & R. Ecroyd Holdings Ltd (im folgenden: Ecroyd Limited) und von John Rupert Ecroyd (im folgenden: Rupert Ecroyd) angestrengten Ausgangsverfahren vorgelegt wurden. Rechtlicher Rahmen 5 Im Rahmen der gemeinsamen Agrarpolitik wurde durch die Verordnung (EWG) Nr. 804/68 des Rates vom 27. Juni 1968 (ABl. L 148, S. 13) die gemeinsame Marktorganisation für Milch und Milcherzeugnisse geschaffen. 6 Aufgrund einer durch bedeutende und wachsende Überschüsse gekennzeichneten Lage bei Milch und Milcherzeugnissen erließ der Rat am 17. Mai 1977 die Verordnung (EWG) Nr. 1078/77 zur Einführung u. a. einer Prämienregelung für die Nichtvermarktung von Milch und Milcherzeugnissen (ABl. L 131, S. 1). Gemäß Artikel 2 Absatz 2 war Voraussetzung für die Gewährung der Prämie, daß sich der Erzeuger schriftlich verpflichtete, während eines Zeitraums von fünf Jahren keine Milch oder Milcherzeugnisse aus seinem landwirtschaftlichen Betrieb zu vermarkten. 7 Artikel 4 Absatz 1 dieser Verordnung sah folgende Berechnungs- und Zahlungsweise für die Nichtvermarktungsprämien vor: "Die Nichtvermarktungsprämie wird nach der Menge Milch bzw. den in Milchäquivalente umgerechneten Milcherzeugnissen berechnet, die vom Erzeuger im Kalenderjahr 1976 geliefert wurden. ... Ein Betrag in Höhe von 50 % der Prämie wird in den ersten drei Monaten des Nichtvermarktungszeitraums gezahlt. Der Restbetrag wird in zwei gleichen Raten von jeweils 25 % der Prämie im dritten und fünften Jahr gezahlt, sofern der Begünstigte der zuständigen Behörde nachgewiesen hat, daß die in Artikel 2 genannten Verpflichtungen eingehalten worden sind." 8 Aus Artikel 6 der Verordnung ging hervor, daß sich jeder Betriebsnachfolger den Restbetrag der seinem Vorgänger gewährten Prämie zuweisen lassen konnte, sofern er sich schriftlich verpflichtete, die von diesem eingegangenen Verpflichtungen weiterhin zu erfuellen. 9 1984 stellte sich heraus, daß zusätzliche Maßnahmen erforderlich waren, um das Gleichgewicht im Milchsektor wiederherzustellen. Mit dem durch die Verordnung (EWG) Nr. 856/84 des Rates vom 31. März 1984 (ABl. L 90, S. 10) in die Verordnung Nr. 804/68 eingefügten Artikel 5c wurde ein System zusätzlicher Abgaben geschaffen, die jeder Erzeuger oder Käufer von Milch oder anderen Milcherzeugnissen für die Mengen zu entrichten hatte, die eine in der Regel als "Milchquote" bezeichnete jährliche individuelle Referenzmenge überschritten. Diese ursprünglich für fünf Jahre eingeführte Regelung besteht ° wenn auch in geänderter Form ° bis heute fort. 10 Gemäß Artikel 5c Absatz 3 darf die Summe der den betroffenen Wirtschaftsteilnehmern in jedem Staat zugeteilten Referenzmengen eine Gesamtgarantiemenge nicht überschreiten, die der Summe der Milchmengen entspricht, die in einem Referenzjahr in jedem Mitgliedstaat an Milch oder andere Milcherzeugnisse be- oder verarbeitende Unternehmen geliefert wurden. 11 Die Grundregeln für die Anwendung der zusätzlichen Abgabe wurden durch die Verordnung Nr. 857/84 geschaffen. 12 Bei den Erzeugern entsprach die Referenzmenge nach Artikel 2 dieser Verordnung der Milch- oder Milchäquivalenzmenge, die von dem Erzeuger im Kalenderjahr 1981 geliefert wurde, zuzueglich 1 %. Die Mitgliedstaaten konnten jedoch vorsehen, daß diese Referenzmenge auf ihrem Gebiet der im Kalenderjahr 1982 oder im Kalenderjahr 1983 gelieferten Milch- oder Milchäquivalenzmenge unter Anwendung eines Prozentsatzes entsprach, der so festgesetzt wurde, daß die Garantiemenge jedes Mitgliedstaats nicht überschritten wurde. Im Vereinigten Königreich wurde die Referenzmenge auf der Grundlage des Jahres 1983 festgelegt. 13 In der Verordnung Nr. 857/84 war die Möglichkeit der Zuteilung einer Milchquote an die sogenannten "SLOM-Erzeuger", die wegen ihrer Teilnahme an der in der Verordnung Nr. 1078/77 enthaltenen vorübergehenden Nichtvermarktungsregelung in dem für die Zuteilung der Quoten maßgebenden Referenzjahr keine Milch geliefert oder verkauft hatten, nicht vorgesehen. 14 Im Anschluß an die Urteile, in denen der Gerichtshof die Verordnung Nr. 857/84 insoweit für ungültig erklärt hatte, als sie keine Zuteilung einer Referenzmenge an SLOM-Erzeuger vorsah (Urteile vom 28. April 1988 in den Rechtssachen 120/86, Mulder, Slg. 1988, 2321, und 170/86, von Deetzen, Slg. 1988, 2355), erließ der Rat die Verordnung Nr. 764/89 zur Änderung der Verordnung Nr. 857/84 und zur vorläufigen Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge (oder "SLOM-Quote") an SLOM-Erzeuger, die bestimmte Voraussetzungen erfuellten. 15 Gemäß dem neuen, durch die Verordnung Nr. 764/89 eingefügten Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 musste der Zuteilungsantrag vom Erzeuger binnen drei Monaten nach dem 29. März 1989 eingereicht werden. 16 Nach Artikel 3a Absatz 2 lag die Höhe der spezifischen Referenzmenge bei einem bestimmten Prozentsatz der Milchmenge, die vom Erzeuger in dem Zeitraum von zwölf Kalendermonaten vor dem Monat der Einreichung des Antrags auf Gewährung der Nichtvermarktungsprämie geliefert wurde, sofern der Erzeuger den Prämienanspruch nicht verloren hatte. 17 Aus Artikel 3a Absatz 1 ergibt sich jedoch, daß die Übernehmer einer Nichtvermarktungsprämie, die schon unter den Bedingungen gemäß Artikel 2 der Verordnung eine Primärquote erhalten hatten, keine SLOM-Quote beanspruchen konnten (sogenannte "Antikumulierungsvorschrift"). 18 Im Anschluß an verschiedene Urteile und insbesondere an das Urteil vom 21. März 1991 in der Rechtssache C-314/89 (Rauh, Slg. 1991, I-1647; im folgenden: Urteil Rauh) zur Auslegung und zur Gültigkeit des Artikels 3a erließ der Rat am 13. Juni 1991 die Verordnung Nr. 1639/91, mit der die Milchquotenregelung erneut geändert wurde. 19 So wurde an Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 ein zweiter Unterabsatz angefügt, dessen zweiter Gedankenstrich folgenden Wortlaut hat: "Erzeuger, ... die den Betrieb infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise nach Ablauf der gemäß der Verordnung (EWG) Nr. 1078/77 vom Erblasser eingegangenen Verpflichtung, jedoch vor dem 29. Juni 1989 übernommen haben, erhalten auf Antrag, der innerhalb von drei Monaten ab dem 1. Juli 1991 einzureichen ist, ... vorläufig eine spezifische Referenzmenge." Diese Gruppe von Erzeugern trägt im allgemeinen die Bezeichnung "SLOM II". 20 Im Urteil vom 3. Dezember 1992 in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs, Slg. 1992, I-6285; im folgenden: Urteil Wehrs) hat der Gerichtshof entschieden, daß Artikel 3a Absatz 1 zweiter Gedankenstrich der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 insoweit ungültig war, als er die Erzeuger, die einen an der Nichtvermarktungsregelung gemäß der Verordnung Nr. 1078/77 teilnehmenden Betrieb übernommen hatten und die aus diesem Grund Übernehmer von Nichtvermarktungsprämien waren, von der Zuteilung von SLOM-Quoten ausschloß, wenn sie bereits eine Primärquote nach Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten hatten ("SLOM-III-Erzeuger"). 21 Die Verordnung (EWG) Nr. 2055/93 des Rates vom 19. Juli 1993 zur Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an bestimmte Erzeuger von Milch oder Milcherzeugnissen (ABl. L 187, S. 8) sollte diese Ungültigkeit dadurch heilen, daß den Übernehmern der Nichtvermarktungsprämie, die von der Anwendung des Artikels 3a der Verordnung Nr. 857/84 ausgeschlossen worden waren, weil sie eine Referenzmenge gemäß Artikel 2 dieser Verordnung erhalten hatten, das Recht eingeräumt wurde, auf Antrag, der vor dem 1. November 1993 bei der zuständigen Behörde des betreffenden Mitgliedstaats zu stellen war, eine spezifische Referenzmenge zu erhalten, sofern sie bestimmte Voraussetzungen erfuellten. Sachverhalt Ecroyd Limited 22 Ecroyd Limited ist eine Gesellschaft, die 1966 von Richard Ecroyd und verschiedenen Vertretern von Familieninteressen, darunter den Treuhändern eines 1965 von Richard Ecroyd für seine Kinder geschaffenen "Children' s settlement trust" (Erbregelungstreuhand; im folgenden: Erbtreuhand), erworben wurde. 23 Ecroyd Limited war Pächterin von neun Höfen, die im Eigentum der Familie Ecroyd und der Erbtreuhand standen. 24 1976 gründeten Ecroyd Limited und ein Partner, die Firma Fountain Farming, die Firma Credenhill Farming. Vier der neun genannten Höfe, darunter einer namens Lyvers Ocle, wurden von Ecroyd Limited an Credenhill Farming unterverpachtet. 25 Credenhill Farming wurde für einen Zeitraum von fünf Jahren, der am 14. November 1980 begann und am 13. November 1985 endete, die Teilnahme an einer Nichtvermarktungsregelung gestattet. 26 Ecroyd Limited erzeugte ihrerseits weiterhin Milch auf den fünf von ihr als Pächterin bewirtschafteten Höfen, für die sie 1984 auf ihren Antrag eine Primärquote gemäß Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhielt. 27 Zwischen 1980 und 1984 änderte sich die Zusammensetzung von Credenhill Farming mehrfach. Schließlich wurde diese, nachdem ihr nur noch die beiden Gesellschafter Ecroyd Limited und Richard Ecroyd angehörten, am 30. September 1984 im Anschluß an das Ausscheiden von Richard Ecroyd aufgelöst. Das Vermögen und die Tätigkeit der Gesellschaft wurden von Ecroyd Limited übernommen. 28 Da sich Ecroyd Limited an die von Credenhill Farming eingegangene Nichtvermarktungsverpflichtung gebunden fühlte, erzeugte sie während des restlichen Teils des von dieser Verpflichtung erfassten Fünfjahreszeitraums auf den zuvor von der aufgelösten Gesellschaft bewirtschafteten Grundstücken keine Milch, ohne sich jedoch hierzu schriftlich zu verpflichten. 29 Ecroyd Limited stellte zwei Anträge auf Gewährung einer spezifischen Referenzmenge für die zuvor von Credenhill Farming bewirtschafteten Grundstücke. Der erste wurde im August 1989 nach dem Erlaß der Verordnung Nr. 764/89 gestellt, die den Anspruch auf SLOM-Quoten eröffnete, und der zweite im September 1991 im Anschluß an die Urteile des Gerichtshofes vom 11. Dezember 1990 in den Rechtssachen C-189/89 (Spagl, Slg. 1990, I-4539) und C-217/89 (Pastätter, Slg. 1990, I-4585) und das Urteil Rauh. Die beiden Anträge wurden vom Ministerium abgelehnt. Ecroyd Limited erhob daraufhin Klage gegen das Ministerium und machte geltend, daß sie Anspruch auf eine SLOM-Quote habe. 30 Dem vorlegenden Gericht trug sie zunächst vor, obwohl die übrigen Gesellschafter von Credenhill Farming die Gesellschaft während der Laufzeit der Nichtvermarktungsverpflichtung verlassen hätten, so daß sie den Betrieb dann für eigene Rechnung geführt habe, habe kein Betriebsübergang von Credenhill Farming auf sie im Sinne von Artikel 6 der Verordnung Nr. 1078/77 stattgefunden; folglich sei es nicht erforderlich gewesen, daß sie eine neue Nichtvermarktungsverpflichtung eingehe, zumal sie ohnehin während des gesamten streitigen Zeitraums an die von Credenhill Farming eingegangene Verpflichtung gebunden gewesen sei. Sie fügte hinzu, daß sie die Nichtvermarktungsverpflichtung in vollem Umfang eingehalten habe. Schließlich führte sie in bezug auf die Antikumulierungsvorschrift aus, die Tatsache, daß sie für einen anderen Betrieb eine Primärquote erhalten habe, stehe nach dem Urteil Wehrs der Gewährung einer SLOM-Quote für den zuvor von Credenhill Farming geführten Betrieb nicht entgegen. 31 Nach Ansicht des Ministeriums ist am 30. September 1984 eine Übertragung von einem Erzeuger auf einen anderen erfolgt, und zwar von Credenhill Farming auf Ecroyd Limited. Da letztere bei der Übernahme des Betriebes von Credenhill Farming keine Nichtvermarktungsverpflichtung eingegangen sei, könne sie keine spezifische Referenzmenge beanspruchen. Falls Credenhill Farming und Ecroyd Limited dagegen der Sache nach als derselbe "Erzeuger" anzusehen seien, habe Ecroyd Limited ihre Verpflichtung verletzt, in ihrem Betrieb keine Milch zu erzeugen, und daher ihren Anspruch auf die Nichtvermarktungsprämie verloren, weil sie während des von der Prämienregelung für die Nichtvermarktung erfassten Zeitraums auf den fünf Höfen, die nicht an Credenhill Farming unterverpachtet worden seien, die Milcherzeugung fortgesetzt habe. Die Argumentation des Gerichtshofes im Urteil Wehrs sei auf die Klägerin nicht anwendbar, da dieses Urteil nur den Fall der Übernehmer einer Nichtvermarktungsprämie betreffe und Ecroyd Limited diese Eigenschaft nicht habe. 32 Das Ministerium fügte hinzu, selbst wenn man unterstelle, daß die Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 insoweit ungültig sei, als sie einen Erzeuger, der sich in der Lage der Klägerin befinde, von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließe, sei es jedenfalls nicht berechtigt, der Klägerin eine Quote zuzuteilen, bevor der Rat die erforderlichen Maßnahmen getroffen habe. 33 Unter diesen Umständen hat der High Court of Justice, Queen' s Bench Division, das Verfahren ausgesetzt und dem Gerichtshof folgende Fragen zur Vorabentscheidung vorgelegt: 1. Ist das beklagte Ministerium berechtigt und/oder verpflichtet, der Klägerin eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen und/oder sie so zu behandeln, als wäre ihr eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, und zwar i) nach der Verordnung Nr. 857/84 des Rates in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 des Rates und/oder ii) im Anschluß an das Urteil des Gerichtshofes in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs), wenn a) die Klägerin einer Gesellschaft angehörte, die den Betrieb bewirtschaftete und die eine Verpflichtung aufgrund einer Nichtvermarktungsregelung einging, b) alle anderen Gesellschafter vor dem Ende der Laufzeit der Nichtvermarktungsregelung aus der Gesellschaft ausschieden und der Betrieb, in bezug auf den die Nichtvermarktungsverpflichtung von der Gesellschaft eingegangen worden war, danach von der Klägerin für eigene Rechnung bewirtschaftet wurde, c) die Klägerin nach dem Ausscheiden der anderen Gesellschafter während der Restlaufzeit der von der Gesellschaft eingegangenen ursprünglichen Nichtvermarktungsverpflichtung in dem Betrieb keine Milch erzeugte, d) die Klägerin sich nach dem Ausscheiden der anderen Gesellschafter nicht gemäß Artikel 6 der Verordnung Nr. 1078/77 des Rates erneut schriftlich verpflichtete, die von der Gesellschaft eingegangene Nichtvermarktungsverpflichtung zu erfuellen, e) die Klägerin Primärquoten für einen gesonderten Betrieb erhalten hatte? Wenn ja: Wann ist eine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung entstanden? 2. Wenn Frage 1 dahin zu beantworten ist, daß keine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung des beklagten Ministeriums besteht, ist dann Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 des Rates in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 des Rates insoweit rechtswidrig und ungültig, als er einen Antragsteller unter den oben wiedergegebenen Umständen von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt? 3. Wenn Frage 2 dahin zu beantworten ist, daß Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 des Rates insoweit rechtswidrig und ungültig ist, als er die Klägerin von der Zuteilung von Milchquoten ausschließt, ist das beklagte Ministerium dann berechtigt und/oder verpflichtet, der Klägerin Milchquoten zuzuteilen und/oder sie so zu behandeln, als wäre ihr eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, bevor weitere Gemeinschaftsvorschriften erlassen worden sind, um die Ungültigkeit der fraglichen Maßnahme zu heilen oder ihr Rechnung zu tragen? Wenn ja: Wann entsteht eine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung, oder wann ist sie entstanden? 4. Wenn die vorstehenden Fragen dahin zu beantworten sind, daß das beklagte Ministerium berechtigt und/oder verpflichtet war, der Klägerin vor dem Erlaß neuer Rechtsvorschriften durch den Ministerrat und/oder im Anschluß an das Urteil des Gerichtshofes in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs) eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen und/oder sie so zu behandeln, als wäre ihr eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, hat die Klägerin dann grundsätzlich einen Schadensersatzanspruch gegen das beklagte Ministerium, weil dieses ihr keine spezifische Referenzmenge zugeteilt hat? 5. Wenn Frage 4 dahin zu beantworten ist, daß die Klägerin einen Schadensersatzanspruch gegen das Ministerium hat, auf welcher Grundlage ist ein solcher Schadensersatz dann zu berechnen? Rupert Ecroyd 34 Lyvers Ocle war einer der neun Höfe, die der Familie Ecroyd und der Erbtreuhand gehörten und Teil des Treuhandvermögens waren. Diese neun Höfe waren, wie gesagt, an Ecroyd Limited verpachtet worden. 35 Lyvers Ocle gehörte auch zu den vier von Ecroyd Limited an Credenhill Farming unterverpachteten Höfen und wurde von dieser vom 14. November 1980 bis zum 30. September 1984 im Rahmen einer Nichtvermarktungsregelung bewirtschaftet. Von diesem Zeitpunkt an wurde die Bewirtschaftung dieses Hofes, ebenso wie die der drei anderen Höfe, von Ecroyd Limited übernommen, die die Nichtvermarktungsverpflichtung bis zu ihrem Ablauf am 13. November 1985 einhielt. 36 Nach den Bestimmungen der Erbtreuhand hatte Rupert Ecroyd als eines der vier Kinder von Richard Ecroyd Anspruch darauf, an seinem 25. Geburtstag, d. h. am 22. Juni 1983, ein Viertel des Treuhandvermögens zu erhalten. 37 Treuhänder und Begünstigte vereinbarten in der Folge, die Höfe unter den Kindern aufzuteilen, statt sie zu verkaufen und den Erlös aus dem Verkauf zu verteilen. Im Rahmen dieser Vereinbarung beanspruchte Rupert Ecroyd Lyvers Ocle als Ausgleich für seinen Anteil am Treuhandvermögen. 38 Im April 1987 wurde Rupert Ecroyd Unterpächter von Ecroyd Limited für Lyvers Ocle und begann dort mit der Milcherzeugung im Rahmen der ihm von Ecroyd Limited übertragenen Primärquote. 39 Am 22. Dezember 1989 übertrugen die Treuhänder der Erbtreuhand Lyvers Ocle auf Rupert Ecroyd. Danach war dieser sowohl Eigentümer als auch Unterpächter der fraglichen Grundstücke. Er musste zum Ausgleich der Differenz zwischen dem Wert des Anteils am Treuhandvermögen, den er aufgrund der Erbtreuhand zu beanspruchen hatte, und dem Wert des übertragenen Vermögens einen Betrag von 40 877 UKL zahlen. 40 Am 25. September 1991 beantragte Rupert Ecroyd eine spezifische Referenzmenge für Lyvers Ocle, wobei er als Nachfolger von Credenhill Farming auftrat. Dieser Antrag wurde vom Ministerium abgelehnt. 41 Vor dem vorlegenden Gericht machte Rupert Ecroyd geltend, da er Lyvers Ocle infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise nach Ablauf der von Credenhill Farming eingegangenen Nichtvermarktungsverpflichtung, jedoch vor dem 29. Juni 1989, erworben und seinen Antrag auf eine SLOM-Quote innerhalb von drei Monaten nach dem 1. Juli 1991 eingereicht habe, habe er gemäß der Verordnung Nr. 1639/91 Anspruch auf Zuteilung einer Quote für Lyvers Ocle. Zwar habe die förmliche Übertragung erst am 22. Dezember 1989 stattgefunden, aber in Wirklichkeit habe er den Betrieb schon vor dem in der Verordnung festgelegten Zeitpunkt übernommen. 42 Das Ministerium entgegnete, daß der Kläger die in der Verordnung Nr. 1639/91 vorgesehenen Voraussetzungen für die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge nicht erfuelle. Da er den Betrieb erst am 22. Dezember 1989 erworben habe, sei die zeitliche Voraussetzung der Verordnung Nr. 1639/91, nach der der Betrieb infolge einer Erbschaft vor dem 29. Juni 1989 erworben worden sein müsse, bei ihm nicht gegeben. Ausserdem seien vor dem Kläger die Treuhänder der Erbtreuhand, die nicht an einer Nichtvermarktungsregelung teilgenommen hätten, die Eigentümer gewesen. Schließlich habe der Kläger Lyvers Ocle nicht infolge einer Erbschaft, sondern als Ausgleich für seinen Anteil am Treuhandvermögen erhalten. 43 Der High Court of Justice, Queen' s Bench Division, hat daher das Verfahren ausgesetzt und dem Gerichtshof folgende Fragen zur Vorabentscheidung vorgelegt: 1. Ist das beklagte Ministerium berechtigt und/oder verpflichtet, dem Kläger eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen und/oder ihn so zu behandeln, als wäre ihm eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, und zwar i) nach der Verordnung Nr. 857/84 des Rates in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91 des Rates und/oder ii) im Anschluß an das Urteil des Gerichtshofes in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs), wenn a) der Kläger Begünstigter der Erbtreuhand war, die sich u. a. auf Grundstücke erstreckte, und an seinem 25. Geburtstag im Jahr 1983 einen Anspruch auf seinen Anteil am Treuhandvermögen erwarb, b) die betreffenden Grundstücke von den Treuhändern der Erbtreuhand an H. & R. Ecroyd Limited verpachtet waren und von dieser bewirtschaftet wurden, c) ein Teil der Grundstücke wiederum an eine Gesellschaft, Credenhill Farming, an der u. a. H. & R. Ecroyd Limited beteiligt war, unterverpachtet war und von dieser bewirtschaftet wurde, d) Credenhill Farming für ihren Betrieb, d. h. für die genannten unterverpachteten Grundstücke, eine Nichtvermarktungsverpflichtung gemäß der Verordnung Nr. 1078/77 des Rates einging, e) alle anderen Gesellschafter vor dem Ende der Laufzeit der Nichtvermarktungsregelung aus der Gesellschaft Credenhill Farming ausschieden und der Betrieb, in bezug auf den die Nichtvermarktungsverpflichtung von der Gesellschaft eingegangen worden war, danach von H. & R. Ecroyd Limited für eigene Rechnung bewirtschaftet wurde, f) Credenhill Farming und danach H. & R. Ecroyd Limited die Bedingungen der Nichtvermarktungsverpflichtung einhielten und insbesondere H. & R. Ecroyd Limited nach dem Ausscheiden der anderen Gesellschafter während der Restlaufzeit der von der Gesellschaft eingegangenen ursprünglichen Nichtvermarktungsverpflichtung in dem Betrieb keine Milch erzeugte, g) H. & R. Ecroyd Limited sich nach dem Ausscheiden der anderen Gesellschafter nicht gemäß Artikel 6 der Verordnung Nr. 1078/77 des Rates schriftlich verpflichtete, die von der Gesellschaft eingegangene Nichtvermarktungsverpflichtung zu erfuellen, h) H. & R. Ecroyd Limited Primärquoten für einen gesonderten Betrieb erhalten hatte, i) ein Teil der Grundstücke, für die zunächst die von Credenhill Farming eingegangene Nichtvermarktungsverpflichtung gegolten hatte, 1987 nach Ablauf des ursprünglichen Nichtvermarktungszeitraums von H. & R. Ecroyd Limited an den Kläger unterverpachtet wurde und seitdem von ihm bewirtschaftet worden ist, j) im Dezember 1989 das Eigentum an den fraglichen Grundstücken vorbehaltlich der Pachtrechte der H. & R. Ecroyd Limited dem Kläger von den Treuhändern der Erbtreuhand zur Befriedigung seines Anspruchs nach der Treuhandregelung übertragen wurde, k) diese Übertragung von einer Ausgleichszahlung des Klägers an die Treuhänder abhängig war, die der Differenz zwischen dem Wert des Anspruchs des Klägers nach der Treuhandregelung und dem Wert des übertragenen Grundstücks entsprach, wobei das Fehlen einer spezifischen Referenzmenge für dieses Grundstück berücksichtigt wurde? Wenn ja: Wann ist eine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung entstanden? 2. Wenn Frage 1 dahin zu beantworten ist, daß keine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung des beklagten Ministeriums besteht, ist dann Artikel 3a der Verordnung Nr. 857/84 des Rates in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91 des Rates insoweit gültig, als er einen solchen Erzeuger von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt? 3. Wenn Frage 1 dahin zu beantworten ist, daß keine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung des beklagten Ministeriums besteht, weil der Kläger die in der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 1639/91 enthaltene Voraussetzung, wonach der Betrieb vor dem 29. Juni 1989 übernommen worden sein muß, nicht erfuellt, sind dann die vorgenannten Verordnungen insbesondere insoweit gültig, als sie Erzeuger ausschließen, die einen Betrieb infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise nach dem 29. Juni 1989 erwerben? 4. Wenn die vorstehenden Fragen dahin zu beantworten sind, daß Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 des Rates in der geänderten Fassung insoweit rechtswidrig und ungültig ist, als er den Kläger von der Zuteilung von Milchquoten ausschließt, ist das beklagte Ministerium dann berechtigt und/oder verpflichtet, dem Kläger Milchquoten zuzuteilen und/oder ihn so zu behandeln, als wäre ihm eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, bevor weitere Gemeinschaftsvorschriften erlassen worden sind, um die Ungültigkeit der fraglichen Maßnahme zu heilen oder ihr Rechnung zu tragen? Wenn ja: Wann entsteht eine solche Berechtigung und/oder Verpflichtung, oder wann ist sie entstanden? 5. Wenn die vorstehenden Fragen dahin zu beantworten sind, daß das beklagte Ministerium berechtigt und/oder verpflichtet war, dem Kläger vor dem Erlaß neuer Rechtsvorschriften durch den Ministerrat und/oder im Anschluß an das Urteil des Gerichtshofes in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs) eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen und/oder ihn so zu behandeln, als wäre ihm eine spezifische Referenzmenge zugeteilt worden, hat der Kläger dann grundsätzlich einen Schadensersatzanspruch gegen das beklagte Ministerium, weil dieses ihm keine spezifische Referenzmenge zugeteilt hat? 6. Wenn Frage 5 dahin zu beantworten ist, daß der Kläger einen Schadensersatzanspruch gegen das Ministerium hat, auf welcher Grundlage ist ein solcher Schadensersatz dann zu berechnen? Zu den Fragen in der Sache Ecroyd Limited Zur ersten Frage 44 Mit seiner ersten Frage möchte das vorlegende Gericht wissen, ob die zuständige nationale Behörde gemäß der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89, insbesondere Artikel 3a Absatz 1, verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis e dieser ersten Frage geschilderten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, oder ob sie dazu berechtigt war. Es fragt ferner, ob die zuständige nationale Behörde im Anschluß an das Urteil Wehrs verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, oder ob sie dazu berechtigt war. Zum ersten Teil der ersten Frage 45 Zunächst ist festzustellen, daß der Erzeuger, um im Rahmen der hier anwendbaren Regelung eine vorläufige spezifische Referenzmenge beanspruchen zu können, nicht nur als solcher oder als Betriebsnachfolger an einer Nichtvermarktungsregelung, wie sie durch die Verordnung Nr. 1078/77 geschaffen wurde, teilgenommen haben muß, sondern auch keine Referenzmenge unter den Bedingungen insbesondere gemäß Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten haben darf. 46 Hinsichtlich der ersten Voraussetzung ist unstreitig, daß Ecroyd Limited nach der Auflösung von Credenhill Farming deren Vermögen und Tätigkeit übernahm und den Betrieb allein fortführte, wobei sie die zuvor von Credenhill Farming eingegangene Nichtvermarktungsverpflichtung einhielt, ohne sich dazu förmlich verpflichtet zu haben. 47 Insoweit ist darauf hinzuweisen, daß das Hauptziel der Verordnung Nr. 1078/77 darin bestand, das Gleichgewicht auf dem durch grosse Überschüsse gekennzeichneten Markt für Milch und Milcherzeugnisse durch die Einführung einer Prämienregelung für die Nichtvermarktung von Milch und Milcherzeugnissen wiederherzustellen. 48 Aus dem durch diese Verordnung geschaffenen System ergibt sich, daß die Nichtvermarktung während eines Zeitraums von fünf Jahren das wesentliche Kriterium für die Gewährung der Prämie darstellte. 49 Hält ein Betriebsnachfolger wie Ecroyd Limited die von seinem Vorgänger eingegangene Verpflichtung, während des Nichtvermarktungszeitraums keine Milch oder Milcherzeugnisse zu vermarkten, tatsächlich ein, so entspricht dies sowohl dem genannten Kriterium als auch dem erwähnten Ziel. 50 Folglich kann nicht zugelassen werden, daß die Nichterfuellung einer blossen Formalität wie der Zusicherung, die von seinem Vorgänger eingegangenen Verpflichtungen weiterhin zu erfuellen, in gleicher Weise zum Ausschluß des Betriebsnachfolgers von der Nichtvermarktungsregelung führt wie die tatsächliche Nichteinhaltung der Nichtvermarktungsverpflichtung. 51 Daher ist festzustellen, daß der Antrag von Ecroyd Limited auf Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge nicht mit der Begründung abgelehnt werden konnte, daß sie sich nicht schriftlich verpflichtet hatte, die von ihrer Vorgängerin eingegangenen Verpflichtungen weiterhin zu erfuellen. 52 Hinsichtlich der zweiten Voraussetzung, nach der der Erzeuger nur dann eine vorläufige spezifische Referenzmenge beanspruchen kann, wenn er keine Referenzmenge unter den Bedingungen insbesondere gemäß Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten hat, ist daran zu erinnern, daß Ecroyd Limited bereits für die fünf Höfe, auf denen sie die Milcherzeugung fortgesetzt hatte, eine Primärquote gemäß dieser Bestimmung erhalten hatte (siehe Randnr. 26 des vorliegenden Urteils). 53 Ecroyd Limited erfuellte somit diese zweite, damals in der einschlägigen Regelung vorgesehene Voraussetzung nicht. 54 Nach alledem war die zuständige nationale Behörde nicht verpflichtet, gemäß der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89, insbesondere Artikel 3a Absatz 1, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis e der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie war dazu auch nicht berechtigt. Zum zweiten Teil der ersten Frage 55 Zunächst ist daran zu erinnern, daß Artikel 3a Absatz 1 zweiter Gedankenstrich der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 nach dem Urteil Wehrs insoweit ungültig ist, als er die Übernehmer einer gemäß der Verordnung Nr. 1078/77 gewährten Prämie, die eine Referenzmenge nach Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten haben, von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt. 56 Ecroyd Limited hat in ihren Erklärungen im wesentlichen geltend gemacht, da sie sich in einer vergleichbaren Lage wie Herr Wehrs befunden habe, hätte ihr das Ministerium im Anschluß an das fragliche Urteil rückwirkend einen Anspruch auf eine spezifische Referenzmenge einräumen müssen, ohne den Erlaß einer Neuregelung durch den Rat abzuwarten, wie er sie mit der Verordnung Nr. 2055/93 geschaffen habe, da die festgestellte Rechtswidrigkeit im vorliegenden Fall ein gültiges und praktikables System bestehenlasse. 57 Diesem Vorbringen kann nicht gefolgt werden. 58 Insoweit ist hervorzuheben, ohne daß auf die Auswirkungen eingegangen zu werden braucht, die ein Urteil des Gerichtshofes, in dem gemäß Artikel 177 des Vertrages die völlige oder teilweise Ungültigkeit einer Handlung eines Organs festgestellt wird, für die nationalen Verwaltungsbehörden hat, die in dem von dieser Handlung betroffenen Bereich tätig werden müssen, daß die Konsequenzen, die gegebenenfalls in den nationalen Rechtsordnungen aus einer solchen Feststellung der Ungültigkeit gezogen werden können, auf jeden Fall unmittelbar von dem gemeinschaftsrechtlichen Rahmen abhängen, wie er nach dieser Ungültigerklärung fortbesteht. 59 Bei einem komplexen System wie dem der Milchquoten ist darauf hinzuweisen, daß, wie im wesentlichen aus den Nummern 76 bis 87 der Schlussanträge des Generalanwalts hervorgeht und wie durch die Begründungserwägungen der Verordnung Nr. 2055/93 bestätigt wird, der im vorliegenden Fall maßgebende rechtliche Rahmen, wie er sich nach der Ungültigerklärung der Antikumulierungsvorschrift im Urteil Wehrs und vor dem Erlaß der Verordnung Nr. 2055/93 darstellte, für sich genommen, d. h. ohne Umgestaltung des Systems, die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an einen Erzeuger, der sich in der Lage von Ecroyd Limited befand, nicht erlaubte. 60 Folglich ist zu antworten, daß die zuständige nationale Behörde nicht verpflichtet war, im Anschluß an das Urteil Wehrs den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und daß sie dazu auch nicht berechtigt war. Zur zweiten Frage 61 Die zweite Frage geht im wesentlichen dahin, ob Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 insoweit ungültig ist, als er die Erzeuger, die sich in der in den Abschnitten a bis e der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befinden, von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt. 62 Wie aus den Randnummern 45 bis 52 des vorliegenden Urteils hervorgeht, kann die Lage von Ecroyd Limited der des Übernehmers einer gemäß der Verordnung Nr. 1078/77 gewährten Prämie, der eine Referenzmenge nach Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten hat, gleichgestellt werden. 63 Im Hinblick auf das Urteil Wehrs ist deshalb zu antworten, daß Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 insoweit ungültig ist, als er die Erzeuger, die sich in der genannten Lage befinden, von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt. Zur dritten Frage 64 Mit dieser Frage möchte das vorlegende Gericht wissen, ob die zuständige nationale Behörde für den Fall, daß Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 insoweit ungültig ist, als er die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an Erzeuger ausschließt, die sich in der genannten Lage befinden, verpflichtet wäre, den Erzeugern vor dem Erlaß weiterer Gemeinschaftsvorschriften, mit denen die festgestellte Ungültigkeit geheilt werden soll, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, oder ob sie dazu zumindest berechtigt wäre. 65 In Anbetracht der Antworten auf den zweiten Teil der ersten Frage und auf die zweite Frage ist zu antworten, daß die zuständige nationale Behörde vor dem Erlaß weiterer Gemeinschaftsvorschriften, mit denen die festgestellte Ungültigkeit geheilt werden soll, nicht verpflichtet ist, Erzeugern, die sich in der genannten Lage befinden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und daß sie dazu auch nicht berechtigt ist. Zur vierten und zur fünften Frage 66 Angesichts der Antworten auf die vorangegangenen Fragen brauchen die vierte und die fünfte Frage nicht beantwortet zu werden. Zu den Fragen in der Sache Rupert Ecroyd Zur ersten Frage 67 Diese Frage ist ebenso wie in der Sache Ecroyd Limited in zwei Teile zu teilen, von denen der eine dahin geht, ob die zuständige nationale Behörde gemäß der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere Artikel 3a Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis k dieser Frage geschilderten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, oder ob sie dazu berechtigt war, und der andere dahin, ob die zuständige nationale Behörde im Anschluß an das Urteil Wehrs verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, oder ob sie dazu berechtigt war. Zum ersten Teil der ersten Frage 68 Zunächst ist daran zu erinnern, daß nach dem Wortlaut der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 und insbesondere ihres Artikels 3a die Zuteilung einer vorläufigen spezifischen Referenzmenge an zwei Gruppen von Erzeugern vorgesehen war, und zwar an diejenigen, die eine Nichtvermarktungsverpflichtung gemäß der Verordnung Nr. 1078/77 eingegangen waren und erfuellt hatten, und an diejenigen, die nach der Übernahme des Betriebes während des Nichtvermarktungszeitraums die von ihrem Vorgänger eingegangene Verpflichtung erfuellt hatten, wobei in beiden Fällen Voraussetzung war, daß sie nicht schon unter den Bedingungen gemäß anderen Bestimmungen der Regelung über die zusätzliche Abgabe eine Referenzmenge erhalten hatten. 69 Im Urteil Rauh ist klargestellt worden, daß Artikel 3a dahin auszulegen war, daß er es gestattete, einem Erzeuger, der nach Ablauf des Nichtvermarktungszeitraums einen Betrieb infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise übernommen hatte, in gleicher Weise wie dem Rechtsvorgänger selbst eine spezifische Referenzmenge unter den in diesem Artikel vorgesehenen Voraussetzungen zuzuteilen (Randnrn. 19 und 25). 70 Im Anschluß an dieses Urteil wurde Artikel 3a durch die Verordnung Nr. 1639/91 geändert, um es Erzeugern, die sich in der in Randnummer 69 geschilderten Lage befanden und die nicht rechtzeitig einen Antrag gestellt hatten oder deren Antrag abgelehnt worden war, zu gestatten, einen Antrag zu stellen oder erneut zu stellen. 71 Hinsichtlich des Betriebes Lyvers Ocle trägt Rupert Ecroyd vor, er habe Anspruch auf eine SLOM-II-Quote, da er den Betrieb infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise nach Ablauf der Verpflichtung von Credenhill Farming und Ecroyd Limited, jedoch vor dem 29. Juni 1989, übernommen habe. Zur Stützung seiner Auffassung macht er erstens geltend, daß er nach der Treuhandregelung den Anspruch auf ein Viertel des Treuhandvermögens, zu dem u. a. Lyvers Ocle gehört habe, im Jahr 1983 erworben habe, zweitens, daß ihm Lyvers Ocle von den Treuhändern übertragen worden sei, damit er den Betrieb fortführe, und schließlich, daß die Vereinbarung, die es ihm erlaubt habe, im Jahr 1987 mit der Führung des Betriebes Lyvers Ocle zu beginnen ° gleichgültig, ob man sie als Unterpachtvertrag oder nur als familiäre Übereinkunft betrachte °, wesentlicher Bestandteil der Erbfolgebestimmungen gewesen sei. 72 Dieser Auffassung kann nicht gefolgt werden. 73 Selbst wenn man nämlich unterstellt, daß der Betrieb Lyvers Ocle innerhalb der vorgeschriebenen Fristen infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise auf Rupert Ecroyd übertragen wurde, ändert dies nichts daran, daß der Antragsteller, wie in Randnummer 69 des vorliegenden Urteils ausgeführt, nur "in gleicher Weise wie der Rechtsvorgänger selbst" Anspruch auf Gewährung einer Quote hatte. Keiner der in einem Fall wie dem vorliegenden in Frage kommenden Rechtsvorgänger hatte jedoch Anspruch auf eine spezifische Referenzmenge gemäß Artikel 3a der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere gemäß seinem Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich. Weder die Treuhänder und die Eigentümer von Lyvers Ocle im allgemeinen noch Ecroyd Limited konnten eine solche Quote beanspruchen, da erstere nie an einer Nichtvermarktungsregelung teilgenommen hatten und letztere bereits eine Primärquote gemäß Artikel 2 der Verordnung Nr. 857/84 erhalten hatte, die deshalb unter die zum Zeitpunkt der angefochtenen Entscheidung geltende Antikumulierungsvorschrift fiel. 74 Auf den ersten Teil der ersten Frage ist daher zu antworten, daß die zuständige nationale Behörde gemäß der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere Artikel 3a Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, nicht verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis k der ersten Frage geschilderten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und daß sie dazu auch nicht berechtigt war. Zum zweiten Teil der ersten Frage 75 Wie die Ausführungen in Randnummer 73 des vorliegenden Urteils zeigen, konnte die Ungültigerklärung der Antikumulierungsvorschrift im Urteil Wehrs Rupert Ecroyd nur dann ° mittelbar ° betreffen, wenn davon auszugehen wäre, daß er den Betrieb fristgerecht infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise von Ecroyd Limited erhalten hat. 76 Da der Erbe oder der gleichgestellte Nachfolger aber jedenfalls das Schicksal des Rechtsvorgängers teilt und da Ecroyd Limited keinen Anspruch auf Gewährung einer SLOM-Quote durch die nationalen Behörden im Anschluß an das Urteil Wehrs und vor dem Erlaß der Verordnung Nr. 2055/93 erheben konnte (siehe Randnr. 59 des vorliegenden Urteils), ist festzustellen, daß auch Rupert Ecroyd keinen Anspruch darauf hatte, im Anschluß an dieses Urteil eine solche Quote zu erhalten. 77 Dem vorlegenden Gericht ist deshalb zu antworten, daß die zuständige nationale Behörde im Anschluß an das Urteil Wehrs nicht verpflichtet war, den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und daß sie dazu auch nicht berechtigt war. Zur zweiten Frage 78 Diese Frage des vorlegenden Gerichts geht im wesentlichen dahin, ob Artikel 3a der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, im Hinblick auf den Grundsatz des Vertrauensschutzes insoweit ungültig ist, als er die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an Erzeuger ausschließt, die sich in der in den Abschnitten a bis k der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befinden. 79 Wie aus den Ausführungen hervorgeht, auf die sich die Antwort auf den ersten Teil der ersten Frage stützt, sollte Artikel 3a in der Fassung der Verordnung Nr. 1639/91 es den Erzeugern, die einen Milchwirtschaftsbetrieb nach Ablauf der Nichtvermarktungsverpflichtung ihres Rechtsvorgängers "geerbt" hatten, gestatten, in gleicher Weise wie der Rechtsvorgänger selbst eine Quote zu erhalten. 80 Selbst wenn man deshalb davon ausgeht, daß Rupert Ecroyd den Betrieb Lyvers Ocle infolge einer Erbschaft oder auf ähnliche Weise erhalten hat, konnte er nur insoweit berechtigte Erwartungen auf die Zuteilung einer Quote hegen, als dies auch der Rechtsvorgänger gekonnt hätte. 81 In dem in Rede stehenden Fall war der Rechtsvorgänger ° gleichgültig, ob es sich dabei um Ecroyd Limited oder um die Eigentümer von Lyvers Ocle handelte ° auf jeden Fall von der Zuteilung einer SLOM-Quote ausgeschlossen, wie in Randnummer 73 des vorliegenden Urteils dargelegt worden ist. 82 Nach alledem ist auf die zweite Frage zu antworten, daß die Prüfung von Artikel 3a der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, soweit er die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an Erzeuger ausschließt, die sich in der in den Abschnitten a bis k der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befanden, nichts ergeben hat, was seine Gültigkeit im Hinblick auf den Grundsatz des Vertrauensschutzes beeinträchtigen könnte. Zur dritten, zur vierten, zur fünften und zur sechsten Frage 83 In Anbetracht der Antworten auf die vorangegangenen Fragen brauchen die dritte, die vierte, die fünfte und die sechste Frage nicht beantwortet zu werden. Kostenentscheidung Kosten 84 Die Auslagen der niederländischen Regierung, des Vereinigten Königreichs sowie des Rates der Europäischen Union und der Kommission der Europäischen Gemeinschaften, die vor dem Gerichtshof Erklärungen abgegeben haben, sind nicht erstattungsfähig. Für die Parteien des Ausgangsverfahrens ist das Verfahren ein Zwischenstreit in dem bei dem vorlegenden Gericht anhängigen Rechtsstreit; die Kostenentscheidung ist daher Sache dieses Gerichts. Tenor Aus diesen Gründen hat DER GERICHTSHOF (Fünfte Kammer) auf die ihm vom High Court of Justice, Queen' s Bench Division, mit Beschluß vom 27. Oktober 1993 vorgelegten Fragen für Recht erkannt: In bezug auf Ecroyd Limited 1. Die zuständige nationale Behörde war nicht verpflichtet, gemäß der Verordnung (EWG) Nr. 857/84 des Rates vom 31. März 1984 über Grundregeln für die Anwendung der Abgabe gemäß Artikel 5c der Verordnung (EWG) Nr. 804/68 im Sektor Milch und Milcherzeugnisse in der Fassung der Verordnung (EWG) Nr. 764/89 des Rates vom 20. März 1989, insbesondere Artikel 3a Absatz 1, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis e der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie war dazu auch nicht berechtigt. 2. Die zuständige nationale Behörde war im Anschluß an das Urteil vom 3. Dezember 1992 in der Rechtssache C-264/90 (Wehrs) nicht verpflichtet, den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine vorläufige spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie war dazu auch nicht berechtigt. 3. Artikel 3a Absatz 1 der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 ist insoweit ungültig, als er die Erzeuger, die sich in der genannten Lage befinden, von der Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge ausschließt. 4. Die zuständige nationale Behörde ist vor dem Erlaß weiterer Gemeinschaftsvorschriften, mit denen die festgestellte Ungültigkeit geheilt werden soll, nicht verpflichtet, Erzeugern, die sich in der genannten Lage befinden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie ist dazu auch nicht berechtigt. In bezug auf Rupert Ecroyd 1. Die zuständige nationale Behörde war gemäß der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnung Nr. 764/89 und der Verordnung (EWG) Nr. 1639/91 des Rates vom 13. Juni 1991, insbesondere Artikel 3a Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, nicht verpflichtet, den Erzeugern, die sich in der in den Abschnitten a bis k der ersten Vorlagefrage geschilderten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie war dazu auch nicht berechtigt. 2. Die zuständige nationale Behörde war im Anschluß an das Urteil Wehrs nicht verpflichtet, den Erzeugern, die sich in der genannten Lage befanden, eine spezifische Referenzmenge zuzuteilen, und sie war dazu auch nicht berechtigt. 3. Die Prüfung von Artikel 3a der Verordnung Nr. 857/84 in der Fassung der Verordnungen Nr. 764/89 und Nr. 1639/91, insbesondere Absatz 1 letzter Unterabsatz zweiter Gedankenstrich, hat, soweit er die Zuteilung einer spezifischen Referenzmenge an Erzeuger ausschließt, die sich in der genannten Lage befanden, nichts ergeben, was seine Gültigkeit im Hinblick auf den Grundsatz des Vertrauensschutzes beeinträchtigen könnte.

61979CJ0143

el

(το μέρος που περιέχει τα περιστατικά παραλείπεται) Σκεπτικό Με Διάταξη της 11ης Σεπτεμβρίου 1979, η οποία περιήλθε στο Δικαστήριο στις 14 Σεπτεμβρίου 1979, το National Insurance Commissioner του Λονδίνου υπέβαλε, δυνάμει του άρθρου 177 της Συνθήκης ΕΟΚ, έξι προδικαστικά ερωτήματα ως προς την ερμηνεία και το κύρος ορισμένων διατάξεων των κανονισμών του Συμβουλίου 1408/71, της 14ης Ιουνίου 1971, περί εφαρμογής των συστημάτων κοινωνικής ασφαλίσεως στους μισθωτούς και τις οικογένειες τους που διακινούνται εντός της Κοινότητας (ΕΕ ειδ. έκδ. 05/001, σ. 73 επ.) και 574/72, της 21ης Μαρτίου 1972, περί του τρόπου εφαρμογής του κανονισμού (ΕΟΚ) 1408/71 (ΕΕ ειδ. έκδ. 05/001, σ. 138 επ.). Τα ερωτήματα αυτά ανέκυψαν στο πλαίσιο διαφοράς, αφορώ-σας τις οφειλόμενες παροχές μητρότητας σε ένα πρόσωπο, τη Margaret Walsh, η οποία εργάστηκε άλλοτε στο Ηνωμένο Βασίλειο και άλλοτε στη Δημοκρατία της Ιρλανδίας και η οποία, μετά από τοκετό της, που έλαβε χώρα στις 31 Ιουλίου 1974 στην Ιρλανδία, επέστρεψε να ζήσει στο Ηνωμένο Βασίλειο στις 21 Αυγούστου 1975. Η Walsh η οποία, σύμφωνα με τις συλλεγείσες πληροφορίες, φαίνεται να συγκεντρώνει τις προϋποθέσεις για να ζητήσει παροχές μητρότητας στην Ιρλανδία, δεν υπέβαλε ωστόσο σχετική αίτηση σ' αυτή τη χώρα. Αντιθέτως, μετά την επιστροφή της στο Ηνωμένο Βασίλειο, απευθύνθηκε, στις 3 Οκτωβρίου 1975, στο βρετανικό Insurance Officer για να ζητήσει τις παροχές μητρότητας που οφείλονται δυνάμει της νομοθεσίας του Ηνωμένου Βασιλείου. Παρόλο ότι η Walsh συγκέντρωνε τις προϋποθέσεις καταβολής εισφορών για την απόκτηση του δικαιώματος επί μειωμένων παροχών, ο Insurance Officer απέρριψε την αίτηση, με την αιτιολογία ότι δεν είχε υποβάλει την αίτηση εντός των οριζομένων προθεσμιών και η καθυστέρηση δεν ήταν δικαιολογημένη. Κατόπιν της απορρίψεως της εφέσεως, την οποία η Walsh άσκησε ενώπιον τοπικού διοικητικού οργάνου, η ενδιαφερόμενη προσέφυγε ενώπιον του National Insurance Commissioner. Κατά τη διάρκεια της ενώπιον αυτής της αρχής διαδικασίας, ορισμένα προβλήματα, αφορώντα την εφαρμογή της κοινοτικής κανονιστικής ρύθμισης στην προκειμένη περίπτωση, ανέκυψαν και ο Commissioner ζήτησε από το Δικαστήριο να αποφανθεί επί των εξής προδικαστικών ερωτημάτων: «1) To πρόσωπο που συγκεντρώνει τις προϋποθέσεις καταβολής εισφορών που θέτει ένα κράτος μέλος (στην προκειμένη περίπτωση το Ηνωμένο Βασίλειο) για την κτήση του δικαιώματος επί παροχών μητρότητας (στη συγκεκριμένη περίπτωση μειωμένων) που καλύπτουν όλη την περίοδο για την οποία ζητείται το ευεργέτημα των παροχών μητρότητας σ' αυτό το κράτος μέλος είναι “εργαζόμενος” κατά την έννοια α) του κανονισμού ΕΟΚ 1408/71 και β) του κανονισμού ΕΟΚ 574/72, παρά το γεγονός ότι δεν κατέβαλε εισφορές κατά τη διάρκεια αυτής της περιόδου και δεν υποχρεούται να το πράξει; 2) Ο εργαζόμενος, ο οποίος συγκεντρώνει τις προϋποθέσεις καταβολής εισφορών για τις παροχές μητρότητας (πλήρεις ή μειωμένες) βάσει της νομοθεσίας δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών (στη συγκεκριμένη περίπτωση του Ηνωμένου Βασιλείου και της Δημοκρατίας της Ιρλανδίας), πρέπει να θεωρείται, όσον αφορά το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72, ότι “δικαιούται παροχών μη-τρότητος” βάσει αυτών των νομοθεσιών α) είτε αυτός ο εργαζόμενος έχει ή δεν έχει απωλέσει το ευεργέτημα αυτών των παροχών, βάσει της νομοθεσίας ενός ή περισσοτέρων από αυτά τα κράτη μέλη, λόγω της εκπρόθεσμης υποβολής της αιτήσεως του ή για άλλους λόγους, ή β) μόνον αν η αίτηση αυτού του εργαζομένου μπορεί να ευωδοθεί υπό τη νομοθεσία όλων αυτών των κρατών μελών; 3) Πρέπει η αναφορά του άρθρου 8 του κανονισμού ΕΟΚ 574/72 στις “νομοθεσίες δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών” να θεωρείται ως α) περιλαμβάνουσα ή β) αποκλείουσα τους κανονισμούς της ΕΟΚ; 4) Στην περίπτωση εργαζομένου, ο οποίος δικαιούται τα ευεργετήματα των παροχών μητρότητας βάσει των νομοθεσιών δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών, κατά την έννοια του άρθρου 8 του κανονισμού ΕΟΚ 574/72, το οποίο ορίζει ότι οι παροχές αυτές χορηγούνται αποκλειστικά κατά τη νομοθεσία του κράτους μέλους στο έδαφος του οποίου έλαβε χώρα ο τοκετός (στην προκειμένη περίπτωση της Δημοκρατίας της Ιρλανδίας), έχει ως αποτέλεσμα να αποκλείει το δικαίωμα της προσφεύγουσας επί του ευεργετήματος των παροχών μητρότητας στα κράτη μέλη όπου δεν έλαβε χώρα ο τοκετός (στην προκειμένη περίπτωση στο Ηνωμένο Βασίλειο) α) αποκλειστικά ως προς την περίοδο κατά την οποία η προσφεύγουσα μπορεί να δικαιούται του ευεργετήματος παροχών μητρότητας βάσει της νομοθεσίας του κράτους μέλους στο οποίο έλαβε χώρα ο τοκετός, ή β) ως προς όλες τις παροχές μητρότητας τις σχετικές μ' αυτόν τον τοκετό σ' αυτά από τα κράτη μέλη όπου δεν έλαβε χώρα ο τοκετός; 5) Είναι το προαναφερθέν άρθρο 8 έγκυρο, στο μέτρο που έχει ως αποτέλεσμα να αποκλείει το ευεργέτημα της αιτούσας επί των παροχών μητρότητας στα κράτη μέλη όπου δεν έλαβε χώρα ο τοκετός και δεν έχει άραγε θεσπιστεί “ultra vires”; 6) Έχουν εφαρμογή οι διατάξεις του άρθρου 86 του κανονισμού ΕΟΚ 1408/71, περί της διαβιβάσεως των αιτήσεων στις αρμόδιες αρχές, στην περίπτωση αιτήσεως η οποία, δυνάμει της νομοθεσίας κράτους μέλους (στην προκειμένη περίπτωση της Δημοκρατίας της Ιρλανδίας), έπρεπε να έχει υποβληθεί εντός ορισμένης προθεσμίας σε αρχή, φορέα ή δικαστήριο αυτού του κράτους, δεν υποβλήθηκε, όμως, υποβληθείσα μετά την παρέλευση αυτής της προθεσμίας, σε φορέα προβλεπόμενο από το νόμο ή σε αντίστοιχο δικαιοδοτικό όργανο άλλου κράτους μέλους (στην προκειμένη περίπτωση το Department of Health and Social Security, στο Λονδίνο, Ηνωμένο Βασίλειο);» Ενώ τα ερωτήματα 1, 3 και 6 αφορούν διατάξεις ή εκφράσεις γενικού περιεχομένου, τα ερωτήματα 2, 4 και 5 αφορούν ειδικά προβλήματα και πρέπει να εξετασθούν υπό το φως των σκοπών των εν λόγω παροχών. Πρέπει, επομένως, να εξετασθούν αυτές οι δύο ομάδες διαδοχικά. Επί των ερωτημάτων 1, 3 και 6 Το πρόβλημα που θέτει το πρώτο ερώτημα είναι, στην πραγματικότητα, αν η έκφραση «ασφαλισμένος υποχρεωτικά» που περιέχεται στον ορισμό του όρου «εργαζόμενος» στο άρθρο 1, παράγραφος 1, υποπαράγραφος 2, του κανονισμού 1408/71 — ορισμός ο οποίος εφαρμόζεται επίσης και στο πλαίσιο του κανονισμού 574/72 — προϋποθέτει την υποχρεωτική καταβολή εισφορών κατά το χρονικό σημείο επελεύσεως του καλυπτόμενου από την ασφάλιση συμβάντος ή αν αρκεί, κατά την εν λόγω νομοθεσία, το ότι το πρόσωπο είναι ακόμα ασφαλισμένο κατά την επέλευση του συμβάντος, λόγω των καταβληθεισών υποχρεωτικώς εισφορών, υπό την ιδιότητα του μισθωτού εργαζόμενου, κατά τη διάρκεια πρηγουμένης περιόδου. Αυτό το πρόβλημα δεν τίθεται διαφορετικά αν ληφθεί επίσης υπόψη η παράγραφος 1 του στοιχείου Ι του παραρτήματος V του κανονισμού 1408/71, η οποία, αναφερόμενη στην προαναφερθείσα διάταξη και στη νομοθεσία του Ηνωμένου Βασιλείου, θεωρεί ως εργαζόμενο «κάθε πρόσωπο που υποχρεούται να καταβάλλει εισφορές υπό την ιδιότητα του μισθωτού». Πράγμάτι, το Δικαστήριο έκρινε ήδη, με την απόφαση της 29ης Σεπτεμβρίου 1976 επί της υποθέσεως 17/76, Brack (ECR. 1976, σ. 1450) ότι, χωρίς να περιορίζει τον ορισμό του όρου «εργαζόμενος» όπως προκύπτει από το άρθρο 1, παράγραφος α) του κανονισμού, αυτή η παράγραφος αποσκοπεί αποκλειστικά στο να προσδιορίσει το περιεχόμενο της υποπαραγράφου ii) της ιδίας παραγράφου ως προς τη βρετανική νομοθεσία, της οποίας οι τρόποι διαχειρίσεως ή χρηματοδοτήσεως επιτρέπουν να εξατομικευθούν κατ' αυτόν τον τρόπο τα καλυπτόμενα από τον ορισμό του κανονισμού πρόσωπα. Όπως το τόνισε και η προαναφερθείσα απόφαση της 29ης Σεπτεμβρίου 1976, από ορισμένες διατάξεις του κανονισμού 1408/71 προκύπτει ότι αυτός έχει εφαρμογή επί ορισμένων ομάδων προσώπων που, κατά το χρονικό σημείο επελεύσεως του κινδύνου, δεν έχουν την ιδιότητα του «μισθωτού εργαζόμενου» κατά την έννοια του εργατικού δικαίου. Θα ήταν αντίθετο προς το πνεύμα αυτών των διατάξεων και προς ένα από τους ουσιώδεις σκοπούς του κανονισμού, ο οποίος συνίσταται στο να διασφαλίζει στους εργαζόμενους που διακινούνται στο εσωτερικό της Κοινότητας τα κεκτημένα δικαιώματα και πλεονεκτήματα, να αποκλείσει από το πεδίο εφαρμογής του κανονισμού — προσδίδοντας στον ορισμό του όρου «εργαζόμενος» στενή ερμηνεία — κάθε άλλη περίπτωση κατά την οποία, σύμφωνα με την οικεία νομοθεσία, η ασφάλιση συνεχίζει να καλύπτει τους κινδύνους του ασφαλισμένου, ακόμα και αν αυτός δεν έχει πλέον την υποχρέωση να καταβάλλει εισφορές. Πρέπει, επομένως, να δοθεί στο πρώτο ερώτημα η απάντηση ότι πρόσωπο το οποίο δικαιούται, κατά τη νομοθεσία κράτους μέλους, τις καλυπτόμενες από τον κανονισμό 1408/71 παροχές, βάσει των εισφορών που ήταν υποχρεωμένο να καταβάλλει προηγουμένως, δεν χάνει την ιδιότητα του «εργαζομένου», κατά την έννοια των κανονισμών 1408/71 και 574/72, εκ μόνου του γεγονότος ότι κατά την επέλευση του ασφαλιστικού κινδύνου δεν κατέβαλλε εισφορές και δεν ήταν υποχρεωμένος να το πράξει. Ο όρος «νομοθεσία», του οποίου ζητείται η ερμηνεία με το τρίτο ερώτημα, απαντάται σε μεγάλο αριθμό διατάξεων των δύο αυτών κανονισμών. Αναφέρεται μεταξύ των ορισμών του άρθρου 1 του κανονισμού 1408/71 προς το σκοπό εφαρμογής'του κανονισμού. Ακόμα και αν το ερμηνευτικό πρόβλημα που εγείρει το ερώτημα δεν βρίσκει ρητώς την απάντηση σ' αυτό τον ορισμό, η ίδια η ύπαρξη μιας τέτοιας γενικής διατάξεως συνεπάγεται ότι η απάντηση πρέπει, στο μέτρο του δυνατού, να στηρίζεται σε ομοιόμορφη ερμηνεία. Με την απόφαση της 7ης Νοεμβρίου 1973 επί της υποθέσεως 51/73, Śmieja (ECR. 1973, σ. 1212) , το Δικαστήριο ερμήνευσε τον όρο, όπως αναφέρεται στο άρθρο 1, παράγραφος i), του κανονισμού 1408/71, υπό την έννοια ότι περιλαμβάνει τις κοινοτικές διατάξεις που αφορούν τα θέματα που θίγει η παράγραφος 1. Αυτό το συμπέρασμα στηριζόταν, μεταξύ άλλων, στη σκέψη ότι τα δικαιώματα για τα οποία πρόκειται απορρέουν συχνά όχι από τη μόνη εθνική νομοθεσία, αλλά από την εν λόγω νομοθεσία σε συνδυασμό με την κοινοτική κανονιστική ρύθμιση. Αυτή η σκέψη εφαρμόζεται ομοίως στην υπό κρίση υπόθεση. Πράγματι, η ανάγκη προβλέψεως περιοριστικού κανόνα, όπως ο κανόνας του άρθρου 8 του κανονισμού 574/72, εξηγείται ακριβώς από την επέκταση των δικαιωμάτων του ενδιαφερομένου που προκύπτουν από άλλες διατάξεις των δύο κανονισμών. Πρέπει, επομένως να δοθεί στο τρίτο ερώτημα η απάντηση ότι η έκφραση «νομοθεσίες δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών» που απαντάται στο άρθρο 8 του κανονισμού 574/72 πρέπει να νοείται ως περιλαμβάνουσα και τις διατάξεις των κοινοτικών κανονισμών. Με το έκτο ερώτημα ερωτάται στην ουσία αν η υποχρέωση, όπως αναφέρεται στη δεύτερη φράση του άρθρου 86 του κανονισμού 1408/71, η οποία επιβάλλει σε αρχή κράτους μέλους, διαφορετικού από αυτό όπου εδρεύει η αρμόδια αρχή, να διαβιβάζει προς την τελευταία τις αιτήσεις που υποβάλλονται στην πρώτη, εξακολουθεί να υφίσταται, ακόμη και όταν η αίτηση υποβάλλεται μετά την παρέλευση της προβλεπόμενης από τη νομοθεσία της αρμόδιας αρχής προθεσμίας. Αυτό το ερμηνευτικό πρόβλημα προκύπτει από το ότι η δεύτερη φράση του άρθρου 86 αναφέρεται στην πρώτη φράση αυτού του άρθρου και αυτή δεν αφορά παρά τις περιπτώσεις κατά τις οποίες η αίτηση υποβλήθηκε εντός της προβλεπόμενης από τη νομοθεσία της αρμόδιας αρχής προθεσμίας. Όμως, το άρθρο 86 δεν απονέμει στην αρχή που έλαβε την αίτηση την εξουσία να κρίνει το παραδεκτό της, σύμφωνα με τη νομοθεσία της αρμόδιας αρχής. Σ' αυτή την τελευταία εναπόκειται να αποφασίσει αν η αίτηση υποβλήθηκε εμπροθέσμως, λαμβάνοντας συγχρόνως υπόψη τον κανόνα της πρώτης φράσεως του άρθρου 86. Η αρχή που έλαβε την αίτηση οφείλει, κατά συνέπεια, να τη διαβιβάσει στην αρμόδια αρχή, σύμφωνα με την περιεχόμενη στη δεύτερη φράση του εν λόγω άρθρου διάταξη. Πρέπει, επομένως, να δοθεί στο έκτο ερώτημα η απάντηση ότι το άρθρο 86 του κανονισμού 1408/71 έχει την έννοια ότι, όταν αίτηση, δήλωση ή προσφυγή υποβάλλεται σε αρχή, σε φορέα ή σε δικαστήριο κράτους μέλους, διαφορετικού από αυτό βάσει της νομοθεσίας του οποίου πρέπει να χορηγηθεί η παροχή, η εν λόγω αρχή, ο φορέας ή το δικαστήριο δεν έχει αρμοδιότητα για να εκτιμήσει το παραδεκτό της αιτήσεως, δηλώσεως ή προσφυγής για την οποία πρόκειται. Αυτή η αρμοδιότητα ανήκει αποκλειστικά στην αρχή, στο φορέα ή στο δικαστήριο του κράτους μέλους, βάσει της νομοθεσίας του οποίου πρέπει να χορηγηθεί η παροχή και στην οποία αρχή, φορέα ή δικαστήριο πρέπει εν πάση περιπτώσει να διαβιβαστεί η αίτηση, η δήλωση ή η προσφυγή. Επί των ερωτημάτων 2, 4 και 5 Το δεύτερο και το τέταρτο ερώτημα αποβλέπουν στο να προσδιορισθεί το πεδίο εφαρμογής του άρθρου 8 του κανονισμού 574/72, όσον αφορά παροχές μητρότητας, όπως οι επίμαχες στην προκειμένη περίπτωση, το δε πέμπτο ερώτημα αφορά το κύρος του άρθρου 8, όπως θα ερμηνευθεί από το Δικαστήριο σε απάντηση των δύο άλλων ερωτημάτων. Το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72 έχει ως εξής: «Αν εργαζόμενος ή μέλος της οικογενείας του δικαιούται παροχών μητρότητας κατά τις νομοθεσίες δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών, οι παροχές αυτές πραγματοποιούνται αποκλειστικά κατά τη νομοθεσία του κράτους μέλους, στο έδαφος του οποίου έλαβε χώρα ο τοκετός ή, αν ο τοκετός δεν έλαβε χώρα στο έδαφος ενός από αυτά τα κράτη μέλη, αποκλειστικά κατά τη νομοθεσία του κράτους μέλους, στην οποία ο εργαζόμενος αυτός υπήχθη τελευταία.» Η εν λόγω διάταξη είναι κανόνας εφαρμογής του άρθρου 12 του κανονισμού 1408/71. Το τελευταίο αυτό άρθρο, που τιτλοφορείται «απαράδεκτο σωρεύσεως των παροχών», ορίζει, μεταξύ άλλων στην παράγραφο 1, ότι ο κανονισμός «δεν δύναται να παρέχει ή να διατηρεί δικαίωμα λήψεως περισσοτέρων παροχών της ίδιας φύσεως που αφορούν την ίδια περίοδο υποχρεωτικής ασφαλίσεως». Ακόμα και αν, σύμφωνα με τη διατύπωση του, το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72 αποτελεί κανόνα που αφορά τον εφαρμοστέο νόμο, εμπίπτει, κατά συνέπεια, και στο πλαίσιο των διατάξεων οι οποίες, σύμφωνα με την έβδομη αιτιολογική σκέψη του κανονισμού 1408/71, αποσκοπούν στο να αποφεύγονται οι αδικαιολόγητες σωρεύσεις. Οι επίμαχες στην κύρια δίκη παροχές είναι επιδόματα χορηγούμενα για ορισμένη περίοδο πριν και μετά τον τοκετό. Ακόμα και αν η διάρκεια αυτής της περιόδου και το χορηγούμενο εβδομαδιαίο ή ημερήσιο ποσό ποικίλλουν από το ένα κράτος μέλος στο άλλο, η χορήγηση των παροχών στηρίζεται στην ίδια ιδέα της προστασίας της μητέρας και του τέκνου. Η γυναίκα πρέπει να απολαύει περιόδου αναπαύσεως ή αδείας και τα καταβαλλόμενα επιδόματα χρησιμεύουν στο να αντικαταστήσουν, τουλάχιστον εν μέρει, τον ενδεχομένως λαμβανόμενο από τη γυναίκα μισθό κατ' αυτή την περίοδο. Υπό το φως αυτών των σκοπών πρέπει να δοθεί η απάντηση ως προς το πεδίο εφαρμογής του άρθρου 8. Η σώρευση παροχών δεν πραγματοποιείται παρά στο μέτρο που η αίτηση λήψεως παροχών μπορεί στην πραγματικότητα να ικανοποιηθεί με την εφαρμογή νομοθεσιών δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών. Το να δοθεί στο άρθρο 8 πιο εκτεταμένη εφαρμογή θα μπορούσε, πράγματι, όπως ορθώς τόνισε η Επιτροπή, σε περιπτώσεις όπως η προκειμένη, να καταλήξει στο να μη λάβει η ενδιαφερόμενη κανένα επίδομα. Ένα τέτοιο αποτέλεσμα του κανόνα περί μη σωρεύσεως θα ήταν αντίθετο προς τους στόχους των κανονισμών. Οι ίδιες σκέψεις και, κυρίως, η διατύπωση του προαναφερθέντος άρθρου 12 του κανονισμού 1408/71 υποστηρίζουν την εναλλακτική λύση α) του τετάρτου ερωτήματος που αφορά το πρόβλημα το οποίο ανέκυψε λόγω των διαφορών των περιόδων χορηγήσεως παροχών που προβλέπουν οι νομοθεσίες των κρατών μελών. Αυτή η εναλλακτική λύση θα μπορούσε, είναι αληθές, να έχει ως αποτέλεσμα ένα πρόσωπο, αφού εξαντλήσει τη διάρκεια του δικαιώματος παροχών μητρότητας που παραχωρεί το κράτος, όπου έλαβε χώρα ο τοκετός, να απολαύει για μια συμπληρωματική περίοδο, των παροχών που χορηγεί άλλη νομοθεσία στην οποία είχε υπαχθεί και η οποία, για λόγους προστασίας της μητέρας και του τέκνου, χορηγεί μεγαλύτερη περίοδο αδείας. Ένα τέτοιο αποτέλεσμα δεν θα μπορούσε, ωστόσο, να χαρακτηρισθεί ως «αδικαιολόγητη σώρευση» και ακόμη, ελλείψει ρητής διατάξεως κατ' αυτή την έννοια, δεν μπορεί να τεκμαίρεται ότι αποκλείεται από το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72. Πρέπει, επομένως, να δοθεί στο δεύτερο και τρίτο ερώτημα η απάντηση ότι το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72 εφαρμόζεται μόνο στο μέτρο που η αίτηση της ενδιαφερόμενης μπορεί στην πραγματικότητα να ικανοποιηθεί με την εφαρμογή των νομοθεσιών δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών, και αποκλειστικά ως προς την περίοδο για την οποία η αιτούσα μπορεί να αξιώσει το ευεργέτημα των παροχών βάσει της νομοθεσίας που ορίζει αυτό το άρθρο. Η αμφιβολία ως προς το κύρος του άρθρου 8, που εκφράζεται στο πέμπτο ερώτημα, αφορά αποκλειστικά την περίπτωση κατά την οποία το εν λόγω άρθρο θα είχε ως αποτέλεσμα να αποκλείσει το ευεργέτημα της αιτούσας επί των παροχών σε ένα κράτος μέλος, διαφορετικό από το κράτος όπου έλαβε χώρα ο τοκετός. Αυτό το ερώτημα εξηγείται από τις αμφιβολίες ως προς την ερμηνεία του άρθρου 8 που ο παραπέμπων δικαστής εξέφρασε με τα ερωτήματα 2 και 4. Όμως, σχετικώς, λαμβανομένων υπόψη των λύσεων που έγιναν δεκτές στις δοθείσες σ' αυτά τα ερωτήματα απαντήσεις, η αντιμετωπιζόμενη περίπτωση θα εμφανιζόταν μόνον όταν οι άλλες διατάξεις του κανονισμού 1408/71 θα οδηγούσαν, ελλείψει αναδρομής στο άρθρο 12 αυτού του κανονισμού και στο άρθρο 8 του κανονισμού 574/72, σε σωρεύσεις παροχών προδήλως αδικαιολόγητες. Μπορεί, επομένως, να δοθεί σ' αυτό το ερώτημα η απάντηση ότι από την εξέταση των υποβληθέντων ερωτημάτων δεν προέκυψαν στοιχεία ικανά να επηρεάσουν το κύρος του άρθρου 8 του κανονισμού 574/72. Για τους λόγους αυτούς, TO ΔΙΚΑΣΤΗΡΙΟ (δεύτερο τμήμα), κρίνοντας επί των ερωτημάτων που του υπέβαλε, με Διάταξη της 11ης Σεπτεμβρίου 1979, το National Insurance Commissioner, αποφαίνεται: 1) Οι κανονισμοί του Συμβουλίου 1408/71, της 14ης Ιουνίου 1971, περί εφαρμογής των συστημάτων κοινωνικής ασφαλίσεως στους μισθωτούς και τις οικογένειες τους που διακινούνται εντός της Κοινότητας, και 574/72, της 21ης Μαρτίου 1972, περί του τρόπου εφαρμογής του κανονισμού (ΕΟΚ) 1408/71, έχουν την έννοια ότι πρόσωπο το οποίο δικαιούται, κατά τη νομοθεσία κράτους μέλους, τις καλυπτόμενες από τον κανονισμό 1408/71 παροχές, βάσει των εισφορών που ήταν υποχρεωμένο να καταβάλλει προηγουμένως, δεν χάνει την ιδιότητα του «εργαζομένου», κατά την έννοια των κανονισμών 1408/71 και 574/72, εκ μόνου του γεγονότος ότι, κατά την επέλευση του ασφαλιστικού κινδύνου, δεν κατέβαλλε εισφορές και δεν ήταν υποχρεωμένο να το πράξει. 2) Η έκφραση «νομοθεσίες δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών», που απαντάται στο άρθρο 8 του κανονισμού 574/72, πρέπει να νοείται ως περιλαμβάνουσα και τις διατάξεις των κοινοτικών κανονισμών. 3) Το άρθρο 86 του κανονισμού 1408/71 έχει την έννοια ότι, όταν αίτηση, δήλωση ή προσφυγή υποβάλλεται σε αρχή, σε φορέα ή σε δικαστήριο κράτους μέλους, διαφορετικού από αυτό βάσει της νομοθεσίας του οποίου πρέπει να χορηγηθεί η παροχή, η εν λόγω αρχή, ο φορέας ή το δικαστήριο δεν έχει αρμοδιότητα για να εκτιμήσει το παραδεκτό της αιτήσεως, δηλώσεως ή προσφυγής για την οποία πρόκειται. Αυτή η αρμοδιότητα ανήκει αποκλειστικά στην αρχή, στο φορέα ή στο δικαστήριο του κράτους μέλους, βάσει της νομοθεσίας του οποίου πρέπει να χορηγηθεί η παροχή και στην οποία αρχή, φορέα ή δικαστήριο πρέπει εν πάση περιπτώσει να διαβιβαστεί η αίτηση, η δήλωση ή η προσφυγή. 4) Το άρθρο 8 του κανονισμού 574/72 έχει την έννοια ότι εφαρμόζεται μόνο στο μέτρο που η αίτηση της ενδιαφερόμενης μπορεί στην πραγματικότητα να ικανοποιηθεί με την εφαρμογή των νομοθεσιών δύο ή περισσοτέρων κρατών μελών, και αποκλειστικά ως προς την περίοδο για την οποία η αιτούσα μπορεί να αξιώσει το ευεργέτημα των παροχών βάσει της νομοθεσίας που ορίζει αυτό το άρθρο. 5) Από την εξέταση των υποβληθέντων ερωτημάτων δεν προέκυψαν στοιχεία ικανά να επηρεάσουν το κύρος του άρθρου 8 του κανονισμού 574/72. Touffait Pescatore Due Δημοσιεύτηκε σε δημόσια συνεδρίαση στο Λουξεμβούργο στις 22 Μαΐου 1980. Ο Γραμματέας Α. Van Houtte Ο πρόεδρος του δευτέρου τμήματος Α. Touffait ( *1 ) Γλώσσα διαδικασίας: η αγγλική.

62009CJ0027

sl

Francoska republika s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 4. decembra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu (T‑284/08, ZOdl., str. II‑3487, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to ugodilo tožbi organizacije People’s Mojahedin Organization of Iran (v nadaljevanju: PMOI) za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta z dne 15. julija 2008 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2007/868/ES (2008/583/ES) (UL L 188, str. 21, v nadaljevanju: sporni sklep) v delu, v katerem se nanaša na organizacijo PMOI. Pravni okvir Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma. Odstavek 1(c) te resolucije določa, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo, subjektov, ki pripadajo tem osebam ali jih te nadzirajo, ter oseb ali subjektov, ki delujejo v imenu ali po navodilih teh oseb in subjektov. Ta resolucija ne vsebuje seznama oseb, za katere je treba uporabiti te omejevalne ukrepe. Skupno stališče 2001/931/SZVP Ker je Svet Evropske unije menil, da je za izvajanje Resolucije 1373 (2001) potreben ukrep Evropske skupnosti, je 27. decembra 2001 med drugim sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217). Člen 1(1) tega skupnega stališča določa: „To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.“ Člen 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931 opredeljuje pomen izrazov „osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja“ in „teroristično dejanje“. Člen 1(4) in (6) navedenega skupnega stališča določa: „4.      Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in organizacije, ki jih je Varnostni svet Združenih narodov opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam. V tem odstavku ,pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ. […] 6.      Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“ Organizacija PMOI je bila na seznam iz Priloge k Skupnemu stališču 2001/931 dodana s Skupnim stališčem Sveta 2002/340/SZVP z dne 2. maja 2002 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL L 116, str. 75). Vpis organizacije PMOI na seznam iz Priloge k Skupnemu stališču 2001/931 je bil nato ohranjen z več poznejšimi sklepi, ki jih je Svet sprejel v skladu s členom 1(6) tega skupnega stališča. Uredba (ES) št. 2580/2001 Svet je 27. decembra 2001 sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207, in popravek v UL L 52, str. 58). V uvodni izjavi 5 Uredbe št. 2580/2001 je navedeno: „Za uveljavljanje[…] vidikov [skupne zunanje in varnostne politike], ki izhajajo iz Skupnega stališča 2001/931/SZVP, je potrebno ukrepanje Skupnosti.“ Člen 2 te uredbe določa: „Razen izjem[,] dopustnih v skladu s členoma 5 in 6: (a)      se zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga; (b)      se nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3. 2.      Razen izjem[,] dopustnih v skladu s členoma 5 in 6[,] je fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3 prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njeno korist. 3.      Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP; […]“ Organizacija PMOI je bila na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 vključena s Sklepom Sveta 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL L 116, str. 33). Vpis organizacije PMOI na navedeni sezam je bil nato ohranjen s poznejšimi sklepi Sveta, ki so bili sprejeti v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in med katerimi je sporni sklep. Organizacija PMOI je bila izbrisana s tega seznama s Sklepom Sveta z dne 26. januarja 2009 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2008/583/ES (2009/62/ES) (UL L 23, str. 25). V točki 5 obrazložitve Sklepa 2009/62 je navedeno: „Na podlagi [izpodbijane] sodbe […] ena skupina ni bila vključena na seznam oseb, skupin in organizacij, na katere se nanaša Uredba (ES) št. 2580/2001.“ Ni sporno, da je skupina, na katero se nanaša ta točka obrazložitve, organizacija PMOI. Dejansko stanje Za predstavitev zgodnejših vidikov dejanskega stanja tega spora je v točki 1 izpodbijane sodbe napoteno na sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu (T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točke od 1 do 26) in z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu (T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019, točke od 1 do 37). V točkah 1, 2, 12 in 16 zgoraj navedene sodbe Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu je navedeno: „1      Iz spisa izhaja, da je bila [organizacija PMOI] ustanovljena leta 1965 in da si je za cilj zastavila zamenjavo režima iranskega šaha in nato režima mul z demokratično ureditvijo. Leta 1981 je sodelovala pri ustanovitvi Iranskega nacionalnega sveta upora (NCRI), organa, ki se opredeljuje kot iranski ,parlament upora v izgnanstvu‘. V času dejstev, odločilnih za ta spor, naj bi bil sestavljen iz petih ločenih organizacij in neodvisne sekcije, ki tvori del vojske, delujoče v Iranu. Po navedbah [organizacije PMOI] in vseh njenih članov so se z junijem 2001 izrecno odpovedali vsem vojaškim aktivnostim in zdaj nimajo več oboroženih struktur. 2      S sklepom z dne 28. marca 2001 je Secretary of State for the Home Department (ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva, v nadaljevanju: Home Secretary) [organizacijo PMOI] uvrstilo na seznam organizacij, prepovedanih na podlagi Terrorism Act 2000 (zakon o terorizmu iz leta 2000). [Organizacija PMOI] je vložila dve vzporedni pravni sredstvi zoper ta sklep, eno kot pritožbo (appeal) pri Proscribed Organisations Appeal Commission (komisija za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami, POAC), drugo kot predlog za revizijo (judicial review) pri High Court of Justice (England and Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) [(višje sodišče za Anglijo in Wales, kraljevo sodišče, upravni oddelek)] […]. […] 12      S sodbo z dne 17. aprila 2002 je [navedeno sodišče] zavrnilo predlog za revizijo, ki ga je [organizacija PMOI] vložila zoper sklep Home Secretary z dne 28. marca 2001 […], ob upoštevanju, da je bil POAC v bistvu ustrezen forum za odločanje o trditvah [organizacije PMOI], tudi tistih glede kršitve pravice do zaslišanja. […] 16      S sodbo z dne 15. novembra 2002 je POAC zavrnila pritožbo [organizacije PMOI] zoper sklep Home Secretary z dne 28. marca 2001 […], zlasti ker je menila, da ni bilo razloga, da bi predhodno zaslišala [organizacijo PMOI], ker je tako zaslišanje v okviru pravnih predpisov, usmerjenih proti terorističnim organizacijam, neizvedljivo ali nezaželeno. Na podlagi istega sklepa je pravna ureditev Terrorism Act 2000 predvidela ustrezno možnost, da [organizacija PMOI] izrazi svoje stališče pred POAC.“ Novejše dejansko stanje tega spora je v točkah od 2 do 10 izpodbijane sodbe povzeto tako: „2      S sodbo z dne 7. maja 2008 je Court of Appeal (England & Wales) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: Court of Appeal) zavrnilo predlog [Home Secretary], da bi se mu pri tem sodišču dovolila vložitev pritožbe zoper odločbo [POAC] z dne 30. novembra 2007, s katero je ta ugodila tožbi zoper sklep Home Secretary z dne 1. septembra 2006, s katerim je bila zavrnjena odprava prepovedi [PMOI] kot organizacije, vpletene v terorizem, in odredila Home Secretary, naj parlamentu Združenega kraljestva predloži osnutek sklepa (Order), da se ime [organizacije PMOI] odstrani s seznama organizacij, ki so v Združenem kraljestvu prepovedane na podlagi Terrorism Act 2000 […]. 3      POAC je med drugim v tej odločbi ugotovitev Home Secretary, vsebovano v njegovi odločbi z dne 1. septembra 2006, s katero je bila zavrnjena odprava prepovedi [organizacije PMOI] in v kateri je bila ta tedaj še vedno opredeljena kot organizacija, ,vpletena v terorizem‘ (concerned in terrorism) v smislu Terrorism Act 2000, označila za ,absurdno‘ (perverse). […] […] 5      Z zgoraj navedeno sodbo je Court of Appeal potrdilo presojo POAC. Poleg tega je navedlo, da zaupne informacije, ki jih je predložil Home Secretary, še dodatno potrjujejo njegov sklep, da Home Secretary ni mogel razumno meniti, da se PMOI v prihodnosti namerava vrniti k terorizmu. 6      Home Secretary je zato s sklepom z dne 23. junija 2008, ki je začel veljati 24. junija, ime PMOI izbrisal s seznama organizacij, prepovedanih na podlagi Terrorism Act 2000. Ta izbris sta odobrila oba domova parlamenta Združenega kraljestva. 7      Kljub temu pa je Svet s [spornim sklepom] ime [organizacije PMOI], poleg drugih, ohranil na seznamu iz Priloge k [Uredbi št. 2580/2001] […]. 8      V točki 5 obrazložitve [spornega] sklepa, za katero je gotovo, da se nanaša na PMOI, je navedeno: ,Svet je pri eni skupini upošteval dejstvo, da odločba pristojnega organa, na podlagi katere je bila skupina vključena na seznam, ni veljala od 24. junija 2008. Vendar pa so bile Svetu predložene nove informacije o tej skupini. Svet je menil, da so te nove informacije podlaga za vključitev skupine na seznam.‘ 9      [Organizacija PMOI] je bila o [spornem] sklepu obveščena z dopisom Sveta z dne 15. julija 2008 […]. V tem dopisu je Svet med drugim navedel: ,Svet se je ponovno odločil, da [PMOI] vključi na seznam […] Svet je upošteval dejstvo, da odločba pristojnega organa, na podlagi katere je bila [PMOI] vključena na seznam, od 24. junija ne velja več. Vendar pa so bile Svetu predložene nove informacije, ki so upoštevne za to vključitev. Svet se je upoštevaje te informacije odločil, da mora biti [PMOI] še naprej vključena na zgoraj navedenem seznamu. Zato je Svet obrazložitev popravil v skladu s tem.‘ 10      Svet je v obrazložitvi, priloženi k obvestilu […], navedel: ,[PMOI] je skupina, ki je bila ustanovljena leta 1965, njen prvotni cilj pa je bil onemogočiti monarhični režim. Njeni člani so tako sodelovali pri odstranitvi več tisoč ‚agentov‘ starega režima in so bili med odgovornimi za ugrabitev talcev na veleposlaništvu Združenih držav v Teheranu. Čeprav je bila PMOI sprva eden najradikalnejših akterjev islamske revolucije, je, potem ko je bila prepovedana, pričela s tajnim delovanjem in je izvedla več akcij zoper obstoječi režim v Teheranu. Tako je bila organizacija odgovorna za teroristične napade, […]. Poleg tega proti članom te organizacije, nastanjenim v različnih državah članicah Evropske unije, trenutno potekajo kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj v zvezi s financiranjem njihovih dejavnosti. Gre za ravnanja, za katera se uporabljajo določbe člena 1(3)(a), (c), (d), (f), (g), (h) in (i) Skupnega stališča 2001/931 ter ki so bila izvršena za namene, opredeljene v členu 1(3)(i) in (iii) navedenega skupnega stališča. Glede [PMOI] se uporablja člen 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Tožilska skupina za boj proti terorizmu je aprila 2001 pri Tribunal de grande instance de Paris začela sodno preiskavo zaradi ‚oblikovanja kriminalne združbe za pripravo terorističnih dejanj‘ v skladu s predpostavkami francoskega prava na podlagi zakona 96/647 z dne 22. julija 1996. Preiskovalna dejanja, opravljena v okviru te sodne preiskave, so pripeljala do identifikacije domnevnih članov [PMOI], ki naj bi bili odgovorni za več kaznivih dejanj, ki so vsa v neposredni ali posredni povezavi s skupnim podjetjem, katerega cilj je z ustrahovanjem ali nasiljem resno kaliti javni red. Sodna preiskava se poleg teh kaznivih dejanj nanaša tudi na ‚financiranje teroristične skupine‘ v skladu s predpostavkami, ki so opredeljene v francoskem pravu z zakonom 2001/1062 z dne 15. novembra 2001 o vsakodnevni varnosti. Tožilska skupina za boj proti terorizmu v Parizu je 19. marca 2007 in 13. novembra 2007 vložila dodatna obtožna akta zoper domnevne člane [PMOI]. Kazenski pregon na njuni podlagi je bil obrazložen s tem, da je nujno treba preveriti nove informacije, ki so bile pridobljene v preiskavah med letoma 2001 in 2007. Nanašajo se zlasti na dejanski stan ‚prikrivanja predmetov, ki neposredno ali posredno izhajajo iz goljufanja še zlasti ranljivih oseb in iz goljufij organiziranih združb‘, povezanih s teroristično družbo, v skladu s predpostavkami, kot jih določa francoski zakon 2003/706 z dne 2. avgusta 2003. Pristojni organ je zato zoper [PMOI] sprejel sklep v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Svet navaja, da ti kazenski postopki še vedno potekajo in da so bili razširjeni leta 2007 v okviru boja proti financiranju, ki ga izvajajo teroristične skupine. Svet meni, da razlogi za vključitev [PMOI] na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo ukrepi iz člena 2(1) in (2) Uredbe št. 2580/2001, še vedno veljajo. Ob upoštevanju teh elementov je Svet odločil, da morajo ukrepi iz člena 2(1) in (2) Uredbe št. 2580/2001 za [PMOI] veljati še naprej.‘“ Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba Organizacija PMOI je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. julija 2008 vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in Splošnemu sodišču predlagala, naj: –        razglasi ničnost spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša nanjo; –        Svetu naloži plačilo stroškov. Francoski republiki in Evropski komisiji je bila dovoljena intervencija pri Splošnem sodišču v podporo predlogom Sveta. Organizacija PMOI je v utemeljitev svojih predlogov navedla pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na očitno napako pri presoji, drugi na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in pravil o dokaznem bremenu, tretji na kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva, četrti na kršitev pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve, peti pa na zlorabo pooblastil ali postopka. Splošno sodišče je v točki 36 izpodbijane sodbe glede četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, poudarilo, da ni sporno, da je Svet sprejel sporni sklep, ne da bi organizaciji PMOI pred tem posredoval nove informacije oziroma novo gradivo iz spisa, ki so po njegovem mnenju upravičevali njeno zadržanje na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, torej informacije glede sodne preiskave, ki jo je aprila 2001 začela tožilska skupina za boj proti terorizmu pri Tribunal de grande instance de Paris, in glede dveh dodatnih obtožnih aktov iz marca in novembra 2007. Splošno sodišče je dodalo, da Svet organizaciji PMOI a fortiori ni omogočil, da bi se o tem lahko primerno izjavila pred sprejetjem spornega sklepa. Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 37 izpodbijane sodbe sklenilo, da je treba ugotoviti, da je bil sporni sklep, kar zadeva pravico do obrambe, sprejet ob kršitvi načel, ki so bila navedena zlasti v točkah 120, 126 in 131 zgoraj navedene sodbe Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 39 do 44 izpodbijane sodbe preizkusilo, prvič, trditev Sveta, da je bilo ukrepanje te institucije upravičeno zaradi posebnega položaja, v katerem je bila v obravnavanem primeru, zlasti zato, ker je bilo nujno treba sprejeti sporni sklep. Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 40 izpodbijane sodbe menilo, da zatrjevana nujnost nikakor ni bila dokazana. Splošno sodišče je poudarilo, da sta med 7. majem 2008, dnem razglasitve sodbe Court of Appeal, s katero je dokončno prenehala možnost, da bi se Svet še nadalje skliceval na sklep Home Secretary z dne 28. marca 2001, in 15. julijem 2008, dnem sprejetja spornega sklepa, pretekla več kot dva meseca. Toda Svet naj ne bi pojasnil, zakaj neposredno po 7. maju 2008 ni mogel ravnati tako, da bi bila organizacija PMOI ali umaknjena s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ali ohranjena na njem na podlagi novih podatkov. Splošno sodišče je v točki 41 izpodbijane sodbe poleg tega menilo, da tudi če so bili ti novi podatki Svetu sporočeni šele junija 2008, to ne pojasnjuje, zakaj jih ni bilo mogoče nemudoma posredovati organizaciji PMOI, če jih je Svet od takrat nameraval uporabiti v njeno breme. Dodalo je, da čeprav je Svet v stališčih v zadevi, v kateri je bila 23. oktobra 2008 izdana zgoraj navedena sodba People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, izrecno izrazil svoj namen, da se čim hitreje opredeli do ,,novih podatkov“, s katerimi se je seznanil, ta institucija teh podatkov ni sporočila organizaciji PMOI, ne da bi se pri tem sklicevala na kakršno koli dejansko ali pravno nemožnost, da to naredi, in to čeprav je Splošno sodišče z zgoraj navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu ničnost enega od njegovih prejšnjih sklepov razglasilo prav zato, ker predhodno ni bila posredovana. Splošno sodišče je v točki 42 izpodbijane sodbe ugotovilo, da niti sodba Court of Appeal z dne 7. maja 2008 niti sklep Home Secretary z dne 23. junija 2008 nista samodejno in nemudoma vplivala na takrat veljavni Sklep Sveta z dne 20. decembra 2007 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2007/445/ES (2007/868/ES) (UL L 340, str. 100), ki zaradi domneve veljavnosti aktov Unije ohrani veljavnost z zakonsko močjo do svojega preklica, razglasitve ničnosti v okviru postopka za razglasitev ničnosti ali ugotovitve neveljavnosti na podlagi postopka predhodnega odločanja oziroma ugovora nezakonitosti. Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev Sveta, da je obrazložitev, ki je bila vročena organizaciji PMOI, omogočala spoštovanje njene pravice do obrambe. Splošno sodišče je glede tega v točki 46 izpodbijane sodbe menilo, da je to zatrjevanje posledica tega, da se zagotavljanje pravice do obrambe v okviru upravnega postopka zamenjuje z jamstvom, ki izvira iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper akt, ki posega v položaj in je bil sprejet ob zaključku upravnega postopka. Na podlagi tega je Splošno sodišče v točki 47 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba sporni sklep zaradi utemeljenosti četrtega tožbenega razloga razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na organizacijo PMOI. V točki 48 je Splošno sodišče navedlo, da čeprav meni, da se v teh okoliščinah ni treba izjaviti o drugih tožbenih razlogih, bo vseeno presojalo drugi in tretji tožbeni razlog zaradi njune pomembnosti glede na temeljno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Glede teh tožbenih razlogov je Splošno sodišče v točki 78 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni pravno zadostno dokazano, da je bil sporni sklep sprejet v skladu z določbami člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ter da je bila z okoliščinami njegovega sprejemanja kršena temeljna pravica organizacije PMOI do učinkovitega sodnega nadzora. Splošno sodišče je zato v točki 79 izpodbijane sodbe razsodilo, da sta drugi in tretji tožbeni razlog utemeljena. Predlogi strank v pritožbenem postopku Francoska republika s pritožbo Sodišču predlaga, naj: –        razveljavi izpodbijano sodbo; –        samo dokončno odloči o sporu in zavrne tožbo organizacije PMOI ali vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču. Organizacija PMOI Sodišču predlaga, naj: –        ugotovi, da je pritožba nedopustna; –        podredno, ugotovi, da o tej pritožbi ni treba odločati; –        še bolj podredno, pritožbo zavrne in –        vsekakor pritožnici naloži plačilo stroškov nasprotne stranke. Pritožba Francoska republika navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na napačno uporabo prava Splošnega sodišča pri presoji načel v zvezi s pravico do obrambe, člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in načel v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega varstva. Dopustnost pritožbe Trditve strank Organizacija PMOI opozarja, da je bil sporni sklep razveljavljen in nadomeščen s Sklepom 2009/62, v skladu s katerim ni več vključena na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, in trdi, da Francoska republika nima interesa za vztrajanje pri tej pritožbi in da je ta zato nedopustna. Podredno trdi, da bi moralo Sodišče odkloniti odločanje o tej pritožbi, ker naj bi bila ta brezpredmetna. Francoska republika meni, da je pritožba dopustna, in glede tega trdi zlasti, da ji v skladu s členom 56, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni treba dokazovati pravnega interesa. Presoja Sodišča V skladu z ustaljeno sodno prakso je predpostavka za obstoj pravnega interesa pritožnice to, da lahko pritožba zaradi svojega izida prinese korist za stranko, ki jo je vložila (glej zlasti sodbo z dne 3. septembra 2009 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, C‑535/06 P, ZOdl., str. I‑7051, točka 24 in navedena sodna praksa). Francoska republika je bila sicer intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem, vendar je iz drugega odstavka člena 56 Statuta Sodišča razvidno, da lahko ta država članica vloži pritožbo, tudi če je odločitev Splošnega sodišča ne zadeva neposredno. Poleg tega je iz tretjega odstavka tega člena razvidno, da državam članicam ne glede na to, ali so bile stranke postopka na prvi stopnji, ni treba dokazovati interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča (sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 171). Poleg tega ta pritožba v nasprotju s trditvami organizacije PMOI ni postala brezpredmetna, ker je bil sporni sklep o vključitvi organizacije PMOI na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 razveljavljen in nadomeščen s Sklepom 2009/62, v skladu s katerim ta organizacija ob sklicevanju na izpodbijano sodbo ni več vključena na ta seznam v posodobljeni različici. Prvič, če bi namreč Sodišče moralo ugoditi pritožbi in zavrniti tožbo organizacije PMOI za razglasitev ničnosti spornega sklepa, bi to pomenilo, kot je pravilno trdila Francoska republika, da bi bil ta sklep del pravnega reda Unije v obdobju od 16. julija 2008, dne začetka veljavnost spornega sklepa, do 27. januarja 2009, dne začetka veljavnosti Sklepa 2009/62, s katerim je bil brez retroaktivnega učinka razveljavljen sporni sklep, ime organizacije PMOI pa izbrisano s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Drugič, prav tako ni razvidno, da bi se spor med strankama zaradi sprejetja Sklepa 2009/62 končal in bi zato pritožba postala brezpredmetna (glej po analogiji zlasti sklep z dne 1. decembra 2004 v zadevi UUNT proti Zapf Creation, C‑498/01 P, ZOdl., str. I‑11349, točka 12). Francoska republika namreč vztraja pri trditvi, da je bil vpis organizacije PMOI s spornim sklepom na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 upravičen, in je pred Sodiščem navedla tudi, da je še vedno v njenem interesu, da Sodišče odkrije napake, ki jih je v izpodbijani sodbi storilo Splošno sodišče, tako da bi lahko Svetu predlagala, naj organizacijo PMOI ponovno vpiše na ta seznam. Ker v teh okoliščinah pritožba ni postala brezpredmetna, mora Sodišče o njej odločati. Utemeljenost Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri presoji načel v zvezi s pravico do obrambe –       Trditve strank Francoska republika Splošnemu sodišču očita, da je v točki 37 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bil sporni sklep sprejet v nasprotju z načeli v zvezi s pravico do obrambe, saj je Svet ta sklep sprejel, ne da bi organizaciji PMOI pred tem posredoval nove informacije oziroma novo gradivo iz spisa, ki so po njegovem mnenju upravičevali njeno zadržanje na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Iz sodne prakse Sodišča naj bi bilo razvidno, da obstajajo izjeme od obveznosti predhodnega obvestila o ukrepu zamrznitve sredstev, zlasti v primeru prvotnega sklepa o zamrznitvi, če bi tako obvestilo zmanjšalo učinkovitost takih omejevalnih ukrepov (sodba z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točke od 339 do 341). Francoska republika trdi, da je ob sprejetju spornega sklepa očitno obstajala nevarnost prekinitve ukrepa zamrznitve sredstev organizacije PMOI in tako nevarnost zmanjšanja učinkovitosti takega ukrepa. Odkar je Home Secretary s sklepom z dne 23. junija 2008, ki je začel veljati naslednji dan, ime organizacije PMOI izbrisalo s seznama organizacij, ki so prepovedane na podlagi Terrorism Act 2000, sklep Home Secretary z dne 28. marca 2001, ki je odločba pristojnega organa, na podlagi katere je bil sprejet Sklep 2007/868, ni mogel biti več podlaga za vpis organizacije PMOI na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, sicer bi bil kršen člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Francoska republika dodaja, da čeprav navedeni sklep z dne 23. junija 2008 sicer ni imel takojšnjega in samodejnega učinka na Sklep 2007/868, Svet ni smel več dopuščati položaja, v katerem je bil navedeni sklep brez podlage, temveč je moral čim prej sprejeti ustrezne ukrepe. Ker je Svet 9. junija 2008 od francoskih organov prejel nove podatke, in sicer o sodni preiskavi, ki je bila 9. aprila 2001 uvedena proti 17 domnevnim članom organizacije PMOI, in o uvedbi preiskave proti 24 osebam, ki so po mnenju teh organov upravičevali njihov predlog za vpis organizacije PMOI na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, naj bi za zagotovitev učinkovitosti sankcij moral preprečiti kakršno koli prekinitev zamrznitve sredstev in zato čim prej sprejeti nov sklep o vključitvi organizacije PMOI na ta seznam. Francoska republika poleg tega opozarja, da je bil Svet v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 konec junija 2008 zavezan čim prej preveriti navedeni seznam, kakor je bil določen s Sklepom 2007/868. Organizacija PMOI trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi upravičeno zavrnilo trditve Sveta, povzete v tej pritožbi, ko je razsodilo zlasti, da v okoliščinah obravnavanega primera Svet ni upravičeno opustil predhodne seznanitve te organizacije z zadevnimi novimi podatki z obrazložitvijo, da naj bi sicer obstajala nevarnost prekinitve zamrznitve sredstev organizacije PMOI. Presoja Splošnega sodišča naj bi temeljila tudi na elementih dejanskega stanja, ki naj jih ne bi bilo mogoče izpodbijati v okviru pritožbe. –       Presoja Sodišča Splošno sodišče je v točkah 36 in 37 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet s tem, da je sprejel sporni sklep, ne da bi prej organizaciji PMOI sporočil nove podatke ali novo gradivo iz spisa, ki so po njegovem mnenju upravičevali ohranitev te organizacije na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, in še toliko bolj s tem, da organizaciji PMOI ni omogočil, da bi se o tem lahko izjavila pred sprejetjem tega sklepa, kršil načela v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe, ki so določena med drugim v točkah 120, 126 in 131 zgoraj navedene sodbe Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu. Načela, na katera se je tako sklicevalo Splošno sodišče in jih Francoska republika ne zanika, so razvidna tudi iz sodne prakse Sodišča (glej – v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 294) – zgoraj navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 338 do 341). V zvezi s tem je treba opozoriti, da Svetu v primeru prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev zadevni osebi ali subjektu ni treba predhodno sporočiti razlogov, s katerimi namerava ta institucija utemeljiti vključitev imena te osebe ali subjekta na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Tak ukrep mora, da ne bi bila ogrožena njegova učinkovitost, po svoji naravi omogočati učinek presenečenja in uporabiti ga je treba nemudoma. V takem primeru načeloma zadostuje, da institucija zadevni osebi ali subjektu sporoči razloge in omogoči njeno oziroma njegovo zaslišanje hkrati s sprejetjem sklepa ali takoj potem. Nasprotno pa v primeru poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev, s katerim se ohrani vpis imena osebe ali subjekta na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ta učinek presenečenja ni več nujen za zagotovitev učinkovitosti ukrepa, tako da je treba zadevno osebo ali subjekt pred sprejetjem takega sklepa načeloma seznaniti z obremenilnimi dokazi in ji oziroma mu omogočiti, da se o tem izreče. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ta načela uporabilo za obravnavani primer in pravilno ugotovilo, da ker se je ime organizacije PMOI s spornim sklepom ohranilo na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, na katerem je bilo to ime od svojega prvotnega vpisa 3. maja 2002 na podlagi Sklepa 2002/334, Svet ne bi smel, kot je vseeno storil v obravnavanem primeru, sporočiti novih dokazov, obremenilnih za organizacijo PMOI, hkrati s sprejetjem spornega sklepa. Svet bi moral nujno zagotoviti spoštovanje pravice organizacije PMOI do obrambe, to je seznanitev z obremenilnimi dokazi in pravica do izjave, pred sprejetjem tega sklepa. Glede tega je treba, kot je to storila generalna pravobranilka v točki 103 sklepnih predlogov, poudariti, da je element varstva, ki ga zagotavljata zahteva po seznanitvi z obremenilnimi dokazi in pravica do podajanja stališč pred sprejetjem ukrepa, kakršen je sporni sklep, ki povzroči uporabo omejevalnih ukrepov, temeljnega in bistvenega pomena za pravico do obrambe. To velja še toliko bolj, ker taki ukrepi pomembno vplivajo na pravice in svoboščine zadevnih oseb in skupin. Namen pravila, da mora biti naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo odločba sprejeta, je namreč v tem, da se zadevnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva vse upoštevne elemente. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo navedenega naslovnika, je namen pravila zlasti to, da ta naslovnik lahko popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločbe ali taki ali drugačni vsebini odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2008 v zadevi Sopropé, C‑349/07, ZOdl., str. I‑10369, točka 49). Ta temeljna pravica do spoštovanja pravice do obrambe v postopku pred sprejetjem omejevalnega ukrepa, kakršen je sporni sklep, je poleg tega izrecno določena v členu 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ji člen 6(1) PEU priznava enako pravno veljavnost kot Pogodbama. Čeprav je bila, kot je opozorjeno v točki 61 te sodbe, glede navedene temeljne pravice priznana izjema v zvezi s prvotnimi sklepi o zamrznitvi sredstev, pa to izjemo upravičuje potreba po zagotavljanju učinkovitosti ukrepov zamrznitve in nazadnje nujni preudarki, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Unije in držav članic (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 342). Splošno sodišče je v točkah od 39 do 44 izpodbijane sodbe vseeno preizkusilo trditve Sveta, da je ta institucija upravičeno sporočila nove dokaze, ki so obremenilni za organizacijo PMOI, hkrati s sprejetjem spornega sklepa, in ne pred tem sprejetjem, ne glede to, da ni šlo za prvotni sklep o zamrznitvi sredstev, zaradi posebnega položaja, v katerem je bila ta institucija v obravnavanem primeru, natančneje zaradi nujnosti sprejetja spornega sklepa. Te trditve je v okviru te pritožbe v bistvu povzela Francoska republika. Splošno sodišče pa je ugotovilo, prvič, da je bila 7. maja 2008, na dan razglasitve sodbe Court of Appeal, dokončno odpravljena možnost Sveta, da se še naprej opira na sklep Home Secretary z dne 28. marca 2001 kot na odločbo pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 za ohranitev vpisa organizacije PMOI na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Poleg tega je Home Secretary s sklepom z dne 23. junija 2008, ki je začel veljati naslednjega dne, upoštevalo to sodbo, saj je ime organizacije PMOI izbrisalo s seznama organizacij, prepovedanih na podlagi Terrorism Act 2000. Drugič, ni sporno, da je Svet 9. junija 2008 od Francoske republike prejel nove podatke o sodnih postopkih, ki so bili v Franciji uvedeni zoper domnevne člane organizacije PMOI, podatke, ki bi po mnenju te države članice lahko upravičevali ohranitev te organizacije na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. V zvezi s tem je treba poudariti, da je moral Svet torej čim prej proučiti te nove podatke, da bi odločil, bodisi da ti lahko pomenijo odločbo pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki lahko upravičuje ohranitev organizacije PMOI na navedenem seznamu, bodisi da je treba to skupino takoj odstraniti s tega seznama. Čeprav Svet, kot je trdila Francoska republika, vsaj od 24. junija 2008 ni smel več dopuščati položaja, v katerem Sklep 2007/868 ni imel nikakršne podlage, temveč je moral čim prej sprejeti ustrezne ukrepe, pa – kot poleg tega priznava ta država članica in kot je v točki 42 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo Splošno sodišče – niti sodba Court of Appeal z dne 7. maja 2008 niti sklep Home Secretary z dne 23. junija 2008 nista imela samodejnega in takojšnjega učinka na Sklep 2007/868, ki je takrat veljal. Zadnjenavedeni sklep je namreč ostal v veljavi zaradi domneve zakonitosti aktov institucij Unije, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni, da imajo ti pravne učinke toliko časa, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali ni ugotovljena njihova neveljavnost v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti (glej zlasti sodbo z dne 12. februarja 2008 v zadevi CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, ZOdl., str. I‑469, točka 60 in zgoraj navedena sodna praksa). Splošno sodišče ob upoštevanju temeljnega pomena, ki ga je treba, kot je bilo opozorjeno v točkah 64 in 65 te sodbe, pripisati spoštovanju pravice do obrambe v postopku pred sprejetjem odločbe, kot je sporni sklep, zato ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah 39 in 43 izpodbijane sodbe razsodilo, da Svet ni dokazal, da je bilo sprejetje spornega sklepa tako nujno, da ni bilo mogoče, da bi ta institucija organizacijo PMOI seznanila z novimi dokazi proti njej in omogočila njeno zaslišanje pred sprejetjem spornega sklepa. Iz vsega navedenega je razvidno, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen. Drugi in tretji pritožbeni razlog Drugi in tretji pritožbeni razlog, ki se nanašata na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in na napačno uporabo prava pri presoji načel v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega varstva, se nanašata na drugi del izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče preizkusilo drugi in tretji tožbeni razlog, ki ju je pred njim navedla organizacija PMOI, ter ugotovilo, da sta utemeljena. Glede tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče, potem ko je v točki 47 izpodbijane sodbe razsodilo, da je treba sporni sklep zaradi kršitve pravice organizacije PMOI do obrambe razglasiti za ničen, v točki 48 te sodbe odločilo, da čeprav se v teh okoliščinah ni treba izjaviti o drugih tožbenih razlogih, bo vseeno preizkusilo drugi in tretji tožbeni razlog, ki sta bila navedena pred njim, zaradi njune pomembnosti glede na temeljno pravico do učinkovitega pravnega varstva. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa Sodišče brez nadaljnje obravnave zavrne očitke zoper dodatne razloge v sodbi Splošnega sodišča, ker ti očitki ne morejo povzročiti razveljavitve te sodbe in so torej brezpredmetni (glej zlasti sodbi z dne 2. septembra 2010 v zadevi Komisija proti Deutsche Post, C‑399/08 P, ZOdl., str. I-7831, točka 75, in z dne 29. marca 2011 v zadevi Anheuser‑Busch proti Budějovický Budvar, C‑96/09 P, ZOdl., str. I-2131, točka 211 in navedena sodna praksa). V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da sta drugi in tretji pritožbeni razlog brezpredmetna. Ker ni bil sprejet noben pritožbeni razlog, ki ga je navedla Francoska republika, je treba pritožbo zavrniti. Stroški V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 Poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Francoska republika s svojimi predlogi ni uspela in ker je organizacija PMOI predlagala, naj se Francoski republiki naloži plačilo stroškov, se Francoski republiki naloži plačilo stroškov. Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: 1. Pritožba se zavrne. 2. Francoski republiki se naloži plačilo stroškov. Podpisi * Jezik postopka: angleščina.

62002CJ0397

da

Anmodningen om præjudiciel afgørelse vedrører fortolkningen af artikel 85a i Rådets forordning (EØF, Euratom, EKSF) nr. 259/68 af 29. februar 1968 om vedtægten for tjenestemænd i De Europæiske Fællesskaber og om ansættelsesvilkårene for de øvrige ansatte i disse Fællesskaber samt om særlige midlertidige foranstaltninger for tjenestemænd i Kommissionen (EFT 1968 I, s. 30), som ændret ved Rådets forordning (EKSF, EØF, Euratom) nr. 2799/85 af 27. september 1985 (EFT L 265, s. 1, herefter »tjenestemandsvedtægten«). Anmodningen er blevet fremsat i en sag mellem Clinique La Ramée ASBL (herefter »Clinique La Ramée«) og klinikkens forsikringsselskab Winterthur Europe Assurance SA (herefter »Winterthur«) mod Rådet for Den Europæiske Union og Jean-Pierre Riehl angående det tab, som sidstnævnte har lidt som følge af hans ægtefælles dødsfald på nævnte klinik og De Europæiske Fællesskabers indtræden i Jean-Pierre Riehls rettigheder. Retsforskrifter Tjenestemandsvedtægtens artikel 85a bestemmer: »1. Når en person, der er omfattet af denne vedtægt, er afgået ved døden eller er blevet ramt af en ulykke eller en sygdom, hvis årsag tredjemand kan gøres ansvarlig for, indtræder Fællesskaberne inden for grænserne af de vedtægtsmæssige forpligtelser, som påhviler dem som følge af den ansvarspådragende handling, uden videre i de rettigheder og søgsmålsrettigheder, skadelidte eller dennes erstatningsberettigede pårørende har mod den ansvarlige tredjemand. 2. Det område, der er dækket af den i stk. 1 nævnte indtræden i rettigheder, omfatter navnlig: – fortsat lønudbetaling til tjenestemanden i henhold til artikel 59 i den periode, i hvilken han er midlertidigt uarbejdsdygtig – udbetalinger i henhold til artikel 70 i tilfælde af, at en tjenestemand eller en forhenværende tjenestemand, der er pensionsberettiget, afgår ved døden – de ydelser, der præsteres i henhold til artikel 72 og 73 og gennemførelsesbestemmelserne hertil vedrørende sikring mod risiko for sygdom og ulykker – betaling af udgifterne i forbindelse med transport af afdøde i henhold til artikel 75 – udbetaling af supplerende familietillæg i henhold til artikel 67, stk. 3, og artikel 2, stk. 3 og 5, i bilag VII som følge af alvorlig sygdom, helbredsmangel eller handicap, der vedrører et barn, for hvilket der består forsørgerpligt – udbetaling af invalidepension som følge af en ulykke eller en sygdom, som bevirker, at tjenestemanden bliver endeligt uarbejdsdygtig – udbetaling af efterladtepension som følge af, at en tjenestemand eller tidligere tjenestemand afgår ved døden, eller i tilfælde af, at ægtefællen til en tjenestemand eller til en tidligere tjenestemand, der er pensionsberettiget, afgår ved døden, og nævnte ægtefælle ikke selv var tjenestemand eller midlertidigt ansat […] 4. Bestemmelserne i stk. 1, 2 og 3 kan ikke være til hinder for et direkte søgsmål fra Fællesskabernes side.« Tvisten i hovedsagen og det præjudicielle spørgsmål Jean-Pierre Riehls ægtefælle, Guette, var tjenestemand ved Rådet og modtog en invalidepension i henhold til tjenestemandsvedtægtens artikel 78. Guette afgik ved døden den 25. september 1990, mens hun var indlagt på Clinique La Ramée. Det ligger fast, at dødsfaldet skyldtes en fejl begået af en af klinikkens ansatte. Efter Guettes dødsfald har Rådet udbetalt følgende ydelser til Jean-Pierre Riehl: – Et tilskud til begravelsesudgifter i henhold til artikel 10 i den fælles ordning vedrørende sygesikring for tjenestemænd i De Europæiske Fællesskaber. – Et beløb svarende til den invalidepension, som Guette oppebar, blev udbetalt til udgangen af den tredje måned efter den måned, i hvilken hun døde, i henhold til tjenestemandsvedtægtens artikel 70. – En efterladtepension, der med virkning fra den fjerde måned efter hendes dødsfald er udbetalt på månedsbasis i henhold til samme vedtægts artikel 79 og 79a. Ved dom af 15. december 1997 har Tribunal de première instance de Bruxelles (Belgien) taget stilling til de retlige konsekvenser af, at Clinique La Ramée er civilretligt ansvarlig. Nævnte ret har på baggrund af de af Jean-Pierre Riehl nedlagte påstande dømt Clinique La Ramée samt Winterthur til at erstatte tabet af ægtefællens hjælp i hjemmet samt det ikke-økonomiske tab, der er en følge af ægtefællens dødsfald. Retten har derimod ikke givet Jean-Pierre Riehl medhold i påstanden om erstatning for tabt arbejdsfortjeneste, idet dette tab var mindre end den efterladtepension, der blev udbetalt af Rådet. I forhold til Rådet har Tribunal de première instance de Bruxelles givet institutionen medhold i dens påstand om erstatning af det beløb, som den allerede havde eller som den skulle betale til Jean-Pierre Riehl, fra Clinique La Ramée og Winterthur i henhold til tjenestemandsvedtægtens artikel 85a. Clinique La Ramée og Winterthur har indgivet appel mod denne dom. Disse parter har gjort gældende, at nævnte ret har set bort fra, at subrogationen er en overførsel af rettigheder, idet den har tilkendt Rådet, der er indtrådt i Jean-Pierre Riehls rettigheder, et større beløb end det beløb, som denne kunne gøre gældende over for den erstatningsansvarlige tredjemand. Jean-Pierre Riehl og Rådet har indgivet kontraappel. Jean-Pierre Riehl har navnlig nedlagt påstand om erstatning af det tab, han mener at have lidt som følge af indtægtstabet. Rådet har nedlagt påstand om, at det tilkendte erstatningsbeløb ajourføres til datoen for dommen i appelsagen. Hvad angår erstatningspåstanden om det indtægtstab, som Jean-Pierre Riehl anfører at have lidt, har Cour d’appel de Bruxelles i forelæggelsesdommen fastslået, at retten til efterladtepension efter belgisk ret ikke har nogen indflydelse på forpligtelsen for den, der har begået en uretmæssig handling, til at erstatte den herved lidte skade fuldt ud, og at indtægtstabet derfor − i modsætning til det af førsteinstansretten fastslåede − skal beregnes uden hensyntagen til den efterladtepension, som Jean-Pierre Riehl havde fået tildelt. Fra det beløb, der tilkommer sidstnævnte, er udelukkende trukket afdødes invaliditetsydelse, der blev udbetalt indtil udgangen af den tredje måned efter dennes død. Ved at anvende denne beregningsmetode har Cour d’appel fastsat det økonomiske tab, som Jean-Pierre Riehl har lidt som følge af tabet af ægtefællens indtægt, til 479,80 EUR pr. måned at regne fra den 1. oktober 1990, dvs. et mindre beløb end den efterladtepension, som Rådet har udbetalt. Cour d’appel de Bruxelles finder, at der i relation til den ret til subrogation, som Rådet har gjort gældende, opstår et spørgsmål om karakteren og rækkevidden af denne subrogation, og har derfor besluttet at udsætte sagen og at forelægge Domstolen følgende præjudicielle spørgsmål: »Skal artikel 85a i vedtægten for tjenestemænd i De Europæiske Fællesskaber, som affattet ved artikel 2 og 3 i Rådets forordning (EØF, Euratom, EKSF) nr. 259/68 af 29. februar 1968, samt de forordninger, som har ændret bestemmelsen, fortolkes således, at bestemmelsen giver Fællesskaberne ret til at kræve, at en tredjemand, som er ansvarlig for en tjenestemands død, erstatter den efterladtepension, som den efterladte ægtefælle har fået udbetalt, i sin helhed, i henhold til vedtægtens artikel 79 og 79a, når det i de bestemmelser, som finder anvendelse på erstatningskravet, er fastsat, at retten til efterladtepension er uafhængig af forpligtelsen for den, der har begået en uretmæssig handling, til at erstatte den herved lidte skade fuldt ud, og når den skade, den efterladte ægtefælle har lidt som følge af tabet af den afdøde ægtefælles indtægter, er mindre end det beløb, denne har fået udbetalt i efterladtepension?« Om det præjudicielle spørgsmål Ifølge Clinique La Ramée og Winterthur har Fællesskaberne i medfør af tjenestemandsvedtægtens artikel 85a ret til at indtræde i et beløb svarende til den efterladtepension, som Fællesskaberne er forpligtet til at udbetale til den efterladte ægtefælle efter en tjenestemand, der er afgået ved døden, men den efterladte ægtefælle har ikke i medfør af denne bestemmelse ret til at kumulere efterladtepensionen med den erstatning, der udbetales som godtgørelse for det efter dødsfaldet lidte indtægtstab. Da den indtrædende imidlertid ikke kan have flere rettigheder end den oprindelige rettighedshaver, bør Fællesskabernes ret til at kræve erstatning for hele den efterladtepension, som er udbetalt til den efterladte ægtefælle, begrænses til et beløb svarende til det tab, som den efterladte i henhold til de gældende nationale regler har lidt i form af et indtægtstab som følge af ægtefællens dødsfald. Jean-Pierre Riehl, Rådet og Kommissionen for De Europæiske Fællesskaber har anført, at den i tjenestemandsvedtægtens artikel 85a fastsatte subrogration er en egentlig fællesskabsretlig mekanisme, som ikke kan tilsidesættes af nogen bestemmelse i national ret. Fællesskabets ret til subrogation begrænses ikke til det beløb, der efter national ret ydes som erstatning for en skade, som en tjenestemand eller en af dennes pårørende har lidt, men omfatter alle de ydelser, der er anført i stk. 2 i nævnte bestemmelse. Det bemærkes herved, at den i tjenestemandsvedtægtens artikel 85a fastsatte subrogation er en subrogation i medfør af lov. Den finder − inden for grænserne af de forpligtelser, der ifølge bestemmelserne i nævnte vedtægt påhviler Fællesskaberne − anvendelse på tidspunktet for den skadegørende handling, hvorved den pågældende tredjemand pådrager sig et erstatningsansvar (dom af 26.2.1992, sag C-333/90, Royale belge, Sml. I, s.1135, præmis 8). Tjenestemandsvedtægtens artikel 85a, stk. 1, bestemmer imidlertid, at Fællesskaberne indtræder i »de rettigheder og søgsmålsrettigheder, skadelidte eller dennes erstatningsberettigede pårørende har mod den ansvarlige tredjemand«. Som anført af generaladvokaten i punkt 26 i forslaget til afgørelse, fremgår det klart af denne formulering, at Fællesskaberne ikke over for den ansvarlige tredjemand kan gøre flere rettigheder gældende end den skadelidte eller dennes erstatningsberettigede pårørende. Det bemærkes i denne forbindelse, at tjenestemandsvedtægtens artikel 85a ikke har til formål at ændre de nationale regler, der finder anvendelse ved afgørelsen af, om og i hvilket omfang skadevolderen har pådraget sig et erstatningsansvar. Spørgsmålet om tredjemands erstatningsansvar er fortsat undergivet de materielle regler, som normalt skal anvendes af den nationale domstol, ved hvilken skadelidte har anlagt sag, hvilket som udgangspunkt vil sige lovgivningen i den medlemsstat, på hvis område skaden er indtruffet (jf. vedrørende sociale sikringsorganers indtræden i relation til Rådets forordning (EØF) nr. 1408/71 af 14.6.1971 om anvendelse af de sociale sikringsordninger på arbejdstagere, selvstændige erhvervsdrivende og deres familiemedlemmer, der flytter inden for Fællesskabet, som ændret og ajourført ved Rådets forordning (EØF) nr. 2001/83 af 2.6.1983 (EFT L 230, s. 6), dom af 2.6.1994, sag C-428/92, DAK, Sml. I, s. 2259, præmis 21). Det følger heraf, at hvis det efter nationale erstatningsretlige regler, der finder anvendelse i den foreliggende sag, er udelukket, at den erstatningsforpligtelse, der påhviler den, der har begået en uretmæssig handling, kan omfatte en efterladtepension, som den i tjenestemandsvedtægtens artikel 79 og 79a fastsatte, er Fællesskaberne ikke berettigede til at få beløbet svarende til denne efterladtepension erstattet i kraft af den subrogationsret, der er fastsat i nævnte vedtægts artikel 85a. Det forelagte spørgsmål må herefter besvares med, at tjenestemandsvedtægtens artikel 85a skal fortolkes således, at bestemmelsen ikke giver Fællesskaberne ret til at kræve, at en tredjemand, som er ansvarlig for en tjenestemands død, erstatter den efterladtepension i sin helhed, som den efterladte ægtefælle har fået udbetalt, i henhold til vedtægtens artikel 79 og 79a, når det i de bestemmelser, som finder anvendelse på erstatningskravet, er fastsat, at retten til efterladtepension er uafhængig af forpligtelsen for den, der har begået en uretmæssig handling, til at erstatte den herved lidte skade fuldt ud, og når den skade, den efterladte ægtefælle har lidt som følge af tabet af den afdøde ægtefælles indtægter, er mindre end det beløb, denne har fået udbetalt i efterladtepension. Sagens omkostninger Da sagens behandling i forhold til hovedsagens parter udgør et led i den sag, der verserer for den forelæggende ret, tilkommer det denne at træffe afgørelse om sagens omkostninger. Bortset fra nævnte parters udgifter kan de udgifter, som er afholdt i forbindelse med afgivelse af indlæg for Domstolen, ikke erstattes. På grundlag af disse præmisser kender Domstolen (Første Afdeling) for ret: Artikel 85a i Rådets forordning (EØF, Euratom, EKSF) nr. 259/68 af 29. februar 1968 om vedtægten for tjenestemænd i De Europæiske Fællesskaber og om ansættelsesvilkårene for de øvrige ansatte i disse Fællesskaber samt om særlige midlertidige foranstaltninger for tjenestemænd i Kommissionen, som ændret ved Rådets forordning (EKSF, EØF, Euratom) nr. 2799/85 af 27. september 1985, skal fortolkes således, at bestemmelsen ikke giver Fællesskaberne ret til at kræve, at en tredjemand, som er ansvarlig for en tjenestemands død, erstatter den efterladtepension i sin helhed, som den efterladte ægtefælle har fået udbetalt, i henhold til vedtægtens artikel 79 og 79a, når det i de bestemmelser, som finder anvendelse på erstatningskravet, er fastsat, at retten til efterladtepension er uafhængig af forpligtelsen for den, der har begået en uretmæssig handling, til at erstatte den herved lidte skade fuldt ud, og når den skade, den efterladte ægtefælle har lidt som følge af tabet af den afdøde ægtefælles indtægter, er mindre end det beløb, denne har fået udbetalt i efterladtepension. Underskrifter – Processprog: fransk.

62013CJ0079

pt

O pedido de decisão prejudicial tem por objeto a interpretação do artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9/CE do Conselho, de 27 de janeiro de 2003, que estabelece normas mínimas em matéria de acolhimento dos requerentes de asilo nos Estados‑Membros ( JO L 31, p. 18 ), lido em conjugação com os artigos 13.°, n. os 1 e 2, e 14.°, n. os 1, 3, 5 e 8, desta diretiva. Este pedido foi apresentado no âmbito de um litígio que opõe a Federaal agentschap voor de opvang van asielzoekers (Agência federal para o acolhimento dos requerentes de asilo, a seguir «Fedasil») a Selver Saciri e a Danijela Dordevic, em seu próprio nome e na sua qualidade de representantes legais dos seus filhos menores Danjel Saciri, Denis Saciri e Sanela Saciri (a seguir «família Saciri»), bem como ao Openbaar Centrum voor Maatschappelijk Welzijn van Diest (centro público de ação social de Diest, a seguir «OCMW»), a propósito da recusa da Fedasil em conceder à família Saciri a ajuda social devido à impossibilidade de assegurar o seu acolhimento num centro destinado ao acolhimento dos requerentes de asilo. Quadro jurídico Direito da União O sétimo considerando da Diretiva 2003/9 tem a seguinte redação: «Devem ser estabelecidas normas mínimas relativas às condições de acolhimento dos requerentes de asilo que, em princípio, sejam suficientes para lhes garantir um nível de vida digno e condições de vida equiparáveis em todos os Estados‑Membros.» O artigo 1. o desta diretiva dispõe: «A presente diretiva tem por objetivo estabelecer normas mínimas em matéria de acolhimento dos requerentes de asilo nos Estados‑Membros.» Nos termos do artigo 2. o da referida diretiva, para efeitos desta, entende‑se por: «[…] j) ‘Condições materiais de acolhimento’, as condições de acolhimento que compreendem o alojamento, a alimentação e o vestuário, fornecidos em espécie ou sob a forma de subsídios ou de cupões ou de subsídios para despesas diárias. […]» O artigo 5. o , n. o 1, da mesma diretiva enuncia: «Os Estados‑Membros devem informar os requerentes de asilo, num prazo razoável nunca superior a 15 dias após o depósito do seu pedido de asilo junto da autoridade competente, pelo menos das vantagens de que poderão beneficiar e das obrigações que terão de respeitar no âmbito das condições de acolhimento. […]» O artigo 13. o da Diretiva 2003/9, que contém as disposições gerais em matéria de condições materiais de acolhimento e de cuidados de saúde, tem a seguinte redação: «1.   Os Estados‑Membros devem assegurar que os requerentes de asilo tenham acesso às condições materiais de acolhimento quando apresentam o seu pedido de asilo. 2.   Os Estados‑Membros devem tomar medidas relativas às condições materiais de acolhimento, a fim de assegurar um nível de vida adequado em termos de saúde e para permitir a subsistência dos requerentes. Os Estados‑Membros devem assegurar que esse nível de vida seja também garantido no caso de pessoas com necessidades especiais, em conformidade com o artigo 17. o , bem como no caso de pessoas em regime de retenção. […] 5.   As condições materiais de acolhimento podem ser fornecidas em espécie ou sob a forma de subsídios ou de cupões, ou por uma combinação das duas fórmulas. Sempre que os Estados‑Membros concederem condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios ou cupões, o montante destes deve ser fixado em conformidade com os princípios enunciados no presente artigo.» O artigo 14. o da diretiva está redigido nestes termos: «1.   Se for fornecido alojamento em espécie, deve sê‑lo sob uma das seguintes formas ou por uma combinação das mesmas: a) Em instalações utilizadas para alojar os requerentes durante o exame de pedidos de asilo que tenham sido depositados na fronteira; b) Em centros de acolhimento que proporcionem um nível de vida adequado; c) Em casas particulares, apartamentos, hotéis ou noutras instalações adaptadas para acolher requerentes de asilo. […] 3.   Os Estados‑Membros devem assegurar, se for caso disso, que os filhos menores dos requerentes ou os requerentes menores sejam alojados com os pais ou com o membro adulto da família por eles responsável por força da lei ou do costume. […] 5.   As pessoas que trabalham nos centros de acolhimento devem ter formação adequada e estão sujeitas ao dever de confidencialidade previsto no direito nacional no que respeita às informações de que tome[m] conhecimento no exercício das suas funções. […] 8.   Os Estados‑Membros podem estabelecer, a título excecional, condições materiais de acolhimento diferentes das previstas no presente artigo por um período razoável, que deve ser o mais curto possível, sempre que: — seja necessária uma avaliação inicial das necessidades específicas dos requerentes, — numa dada área geográfica não estejam disponíveis as condições materiais de acolhimento previstas no presente artigo, — as capacidades de alojamento normalmente disponíveis se encontrem temporariamente esgotadas, — os requerentes de asilo estejam em regime de retenção ou em dependências fronteiriças que não podem abandonar. Estas diferentes condições devem, em todo o caso, prover às necessidades básicas.» O artigo 17. o , n. o 1, da referida diretiva dispõe: «No âmbito da legislação nacional de transposição das disposições do capítulo II relativas às condições materiais de acolhimento, bem como aos cuidados de saúde, os Estados‑Membros devem ter em conta a situação das pessoas particularmente vulneráveis, designadamente os menores, os menores não acompanhados, os deficientes, os idosos, as grávidas, as famílias monoparentais com filhos menores e as pessoas que tenham sido sujeitas a atos de tortura, violação ou outras formas graves de violência psicológica, física ou sexual.» O artigo 18. o , n. o 1, da referida diretiva enuncia: «Os interesses superiores da criança constituem uma consideração primordial para os Estados‑Membros na transposição das disposições da presente diretiva respeitantes aos menores.» Direito belga As disposições da Diretiva 2003/9 foram transpostas pela Lei de 12 de janeiro de 2007, relativa ao acolhimento dos requerentes de asilo e de determinadas outras categorias de estrangeiros ( Belgisch Staatsblad , 7 de maio de 2007, p. 24027, a seguir «lei relativa ao acolhimento»). O artigo 3. o da mesma lei dispõe: «Qualquer requerente de asilo tem direito a um acolhimento que lhe permita levar uma vida em conformidade com a dignidade humana. Por acolhimento entende‑se a ajuda material concedida em conformidade com a presente lei ou a ajuda social concedida pelos centros públicos de ação social em conformidade com a Lei orgânica de 8 de julho de 1976, relativa aos centros públicos de ação social [( Belgisch Staatsblad , 5 de agosto de 1976, p. 9876)].» Nos termos do artigo 9. o da lei relativa ao acolhimento: «O acolhimento conforme referido no artigo 3. o é concedido pela estrutura de acolhimento ou pelo centro público de ação social designado como local obrigatório de inscrição sem prejuízo da aplicação do artigo 11. o , n. o 3, último parágrafo, ou do artigo 13. o » Segundo o artigo 10. o da referida lei, a Fedasil designa um local obrigatório de inscrição dos estrangeiros. Por força do artigo 11. o , n. o 3, da lei relativa ao acolhimento, aquando da designação de um local obrigatório de inscrição, a Fedasil deve assegurar que esse local seja adequado ao beneficiário do acolhimento, sob reserva da disponibilidade de lugares. A apreciação do caráter adequado desse local baseia‑se nomeadamente em critérios como a composição familiar do beneficiário do acolhimento, o seu estado de saúde, o seu conhecimento de uma das línguas nacionais ou da língua de processo. Neste âmbito, a Fedasil presta especial atenção à situação das pessoas vulneráveis referidas no artigo 36. o dessa lei. Em circunstâncias especiais, a Fedasil pode derrogar as disposições do n. o 1 do referido artigo sem designar um local obrigatório de inscrição. Em conformidade com o artigo 11. o , n. o 4, da lei relativa ao acolhimento, em circunstâncias excecionais relacionadas com a disponibilidade de lugares nas estruturas de acolhimento, a Fedasil pode, após uma decisão do Conselho de Ministros, com base num relatório por si elaborado, durante um período por si determinado, quer alterar o local obrigatório de inscrição de um requerente de asilo, na medida em que refira uma estrutura de acolhimento a fim de designar um centro público de ação social, quer, em último recurso, designar esse centro como local obrigatório de inscrição a um requerente de asilo. Em conformidade com o artigo 1. o da Lei orgânica de 8 de julho de 1976, relativa aos centros públicos de ação social, qualquer pessoa tem direito à ajuda social. Os estrangeiros beneficiam, em princípio, do direito à ajuda social prevista no artigo 1. o desta lei, desde que permaneçam legalmente no território. Litígio no processo principal e questões prejudiciais Em 11 de outubro de 2010, a família Saciri apresentou um pedido de asilo ao Serviço de Estrangeiros e apresentou imediatamente um pedido de acolhimento à Fedasil. No mesmo dia, a Fedasil informou a família Saciri da impossibilidade de designar uma estrutura de acolhimento e reencaminhou‑a para o OCMW competente. Uma vez que não conseguiu obter alojamento, a família Saciri recorreu ao mercado de arrendamento privado, mas por não estar em condições de pagar as rendas, apresentou um pedido de ajuda financeira ao OCMW. Este pedido foi indeferido pelo OCMW, pelo facto de a família Saciri estar abrangida pelas estruturas de acolhimento geridas pela Fedasil. Em 10 de dezembro de 2010, a família Saciri interpôs um processo de medidas provisórias no arbeidsrechtbank te Leuven contra a Fedasil e o OCMW. Por despacho de 12 de janeiro de 2011, o arbeidsrechtbank te Leuven condenou a Fedasil e o OCMW, respetivamente, a prestar acolhimento à família Saciri e a pagar‑lhe um montante a título de ajuda financeira. Em 21 de janeiro de 2011, a Fedasil colocou os interessados num centro de acolhimento dos requerentes de asilo. A família Saciri interpôs dois recursos no arbeidsrechtbank te Leuven, em 14 de dezembro de 2010 e em 7 de janeiro de 2011, quanto ao mérito das decisões da Fedasil e do OCMW. Por sentença de 17 de outubro de 2011, este órgão jurisdicional declarou o pedido apresentado contra o OCMW improcedente, e condenou a Fedasil a pagar à família Saciri o montante de 2961,27 euros, ou seja, o equivalente a três meses de subsídio de subsistência para uma pessoa que tenha uma família a cargo. A Fedasil interpôs recurso dessa decisão no órgão jurisdicional de reenvio. A família Saciri, por sua vez, interpôs um recurso subordinado e pediu a condenação solidária da Fedasil e do OCMW no pagamento de um montante correspondente ao equivalente ao subsídio de subsistência relativamente a todo o período durante o qual esta família não beneficiou de um acolhimento. O arbeidshof te Brussel referiu que, em caso de saturação da rede de acolhimento dos requerentes de asilo, nem a lei relativa ao acolhimento, nem nenhum dispositivo nacional contém um regime especial que permita aos requerentes de asilo, que não podem ser acolhidos pela Fedasil, beneficiar, num prazo razoável, de um acolhimento que respeite as normas consagradas na Diretiva 2003/9. Este órgão jurisdicional precisou que, quando a Fedasil decide não designar um lugar de acolhimento, os requerentes de asilo recebem uma ajuda social cujo montante não permite, no entanto, garantir um alojamento, ainda que provisório. Nestas condições, o arbeidshof te Brussel decidiu suspender a instância e submeter ao Tribunal de Justiça as seguintes questões prejudiciais: «1) Quando um Estado‑Membro opta, em aplicação do artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9 […], por fornecer a ajuda material sob a forma de um subsídio, o Estado‑Membro tem ainda alguma responsabilidade de zelar por que o requerente de asilo possa, de uma ou de outra forma, beneficiar das medidas de proteção mínimas d[essa] diretiva, previstas nos artigos 13.°, n. os 1 e 2, e 14.°, n. os 1, 3, 5 e 8 da diretiva? 2) Deve o subsídio previsto no artigo 13. o , n. o 5, da [D]iretiva [2003/9] ser atribuído a partir da data do pedido de asilo e do pedido de acolhimento, ou a partir do termo do prazo previsto no artigo 5. o , n. o 1, d[essa] diretiva, ou ainda a partir de outra data? No caso de não serem fornecidas condições materiais de acolhimento pelo Estado‑Membro ou por um organismo designado pelo Estado‑Membro, deve o subsídio ser de molde a permitir ao requerente de asilo assegurar, a todo o tempo, o seu próprio alojamento, eventualmente mediante recurso a alojamento em hotel, enquanto aguarda que lhe seja oferecido um alojamento fixo ou que o próprio consiga um alojamento mais definitivo? 3) É compatível com a diretiva [2003/9] que um Estado‑Membro só conceda condições materiais de acolhimento se as estruturas de acolhimento existentes, geridas pelo Estado, puderem assegurar este alojamento, e reencaminhe o requerente de asilo que não tem lugar nessas estruturas para a ação social disponível para todos os residentes do Estado, tudo isto sem que estejam previstas as necessárias normas legais e estruturas para que os estabelecimentos não geridos pelo próprio Estado se encontrem efetivamente em condições de garantir aos requerentes de asilo, a curto prazo, um acolhimento digno?» Quanto às questões prejudiciais Quanto às primeira e segunda questões Com as suas primeira e segunda questões, que há que analisar em conjunto, o órgão jurisdicional de reenvio pergunta, em substância, se o artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9 deve ser interpretado no sentido de que, quando um Estado‑Membro optou por fornecer as condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios, este Estado deve conceder estes subsídios a partir do momento da apresentação do pedido de asilo, assegurando‑se de que o montante dos referidos subsídios é suscetível de permitir aos requerentes de asilo obter um alojamento, no respeito das condições fixadas nos artigos 13.°, n. os 1 e 2, e 14.°, n. os 1, 3, 5 e 8, dessa diretiva. Antes de mais, há que salientar que, nos termos do artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9, as condições materiais de acolhimento podem ser fornecidas em espécie ou sob a forma de subsídios ou de cupões, ou por uma combinação das duas fórmulas. Em primeiro lugar, no que diz respeito ao momento a partir do qual os Estados‑Membros devem fornecer as condições materiais de acolhimento, há que salientar que o Tribunal de Justiça já precisou que, no que se refere ao período durante o qual as condições materiais de acolhimento devem ser concedidas aos requerentes de asilo, este período tem início quando esses requerentes apresentam o seu pedido de asilo (v., neste sentido, acórdão de 27 de setembro de 2012, Cimade e GISTI, C‑179/11, n. o 39). Com efeito, resulta dos próprios termos do artigo 13. o , n. o 1, da Diretiva 2003/9 que os requerentes de asilo devem ter acesso às condições materiais de acolhimento, quer sejam fornecidas em espécie, quer sob a forma de subsídios, quando apresentam o seu pedido de asilo. Além disso, a economia geral e a finalidade da Diretiva 2003/9, bem como o respeito dos direitos fundamentais, nomeadamente as exigências do artigo 1. o da Carta dos Direitos Fundamentais da União Europeia, segundo o qual a dignidade humana deve ser respeitada e protegida, opõem‑se a que um requerente de asilo seja privado, nem que seja por um período temporário, após a apresentação do pedido de asilo, da proteção das normas mínimas previstas nessa diretiva (v. acórdão Cimade e GISTI, já referido, n. o 56). Em segundo lugar, no que se refere ao montante dos subsídios concedidos, resulta do artigo 13. o , n. o 5, segundo parágrafo, da Diretiva 2003/9 que, sempre que os Estados‑Membros concederem condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios ou cupões, o montante destes deve ser fixado em conformidade com os princípios enunciados neste artigo. A este respeito, resulta do artigo 13. o , n. o 2, da referida diretiva que o montante da ajuda financeira concedida deve ser suficiente para assegurar um nível de vida adequado em termos de saúde e para permitir a subsistência dos requerentes de asilo. Por outro lado, importa observar que, nos termos do artigo 2. o , alínea j), da Diretiva 2003/9, há que entender por «condições materiais de acolhimento», as condições de acolhimento que compreendem o alojamento, a alimentação e o vestuário, fornecidos em espécie ou sob a forma de subsídios ou de cupões ou de subsídios para despesas diárias. Além disso, resulta do sétimo considerando da mesma diretiva, que esta pretende estabelecer normas mínimas relativas às condições de acolhimento dos requerentes de asilo que, em princípio, sejam suficientes para lhes garantir um nível de vida digno e condições de vida equiparáveis em todos os Estados‑Membros. Daqui resulta que, embora o montante da ajuda financeira concedida seja determinado por cada Estado‑Membro, deve ser suficiente para garantir um nível de vida digno e adequado para a saúde, bem como para assegurar a subsistência dos requerentes de asilo. No âmbito da fixação das condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios, os Estados‑Membros têm, nos termos das disposições do artigo 13. o , n. o 2, segundo parágrafo, da Diretiva 2003/9, a obrigação de adaptar essas condições de acolhimento à situação das pessoas com necessidades especiais, referidas no artigo 17. o desta diretiva. Deste modo, os subsídios devem ser suficientes para preservar a unidade familiar e os interesses superiores da criança, interesses que, por força das disposições do artigo 18. o , n. o 1, da referida diretiva, constituem uma consideração primordial. Por conseguinte, sempre que um Estado‑Membro optar por fornecer condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios, estes subsídios devem ser suficientes para garantir um nível de vida digno e adequado para a saúde, bem como para assegurar a subsistência dos requerentes de asilo, permitindo‑lhes nomeadamente dispor de um alojamento, se for esse o caso, no mercado privado do arrendamento. No entanto, as disposições da Diretiva 2003/9 não podem ser interpretadas no sentido de que deve ser deixada aos requerentes de asilo a escolha de um alojamento de acordo com a sua conveniência pessoal. Em terceiro lugar, quanto à questão do órgão jurisdicional de reenvio relativa à obrigação de os Estados‑Membros que fornecem as condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios assegurarem o respeito das modalidades das condições materiais de acolhimento previstas no artigo 14. o , n. os 1, 3, 5 e 8, da Diretiva 2003/9, importa referir que o n. o 1 deste artigo diz respeito, em princípio, às fórmulas de alojamento que os Estados‑Membros podem escolher e limita o alcance das obrigações que figuram no referido artigo ao caso de os Estados‑Membros terem optado por conceder as condições materiais de acolhimento em espécie. No entanto, embora o artigo 14. o , n. o 3, dessa diretiva não seja aplicável quando as condições materiais de acolhimento são fornecidas exclusivamente sob a forma de subsídios, não é menos verdade que esses subsídios devem permitir, se for caso disso, que os filhos menores dos requerentes de asilo sejam alojados com os seus pais, de modo a que a unidade familiar, como referida no n. o 41 do presente acórdão, seja mantida. Por conseguinte, há que responder às primeira e segunda questões que o artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9, deve ser interpretado no sentido de que, sempre que um Estado‑Membro optar por fornecer as condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios ou de cupões, estes subsídios devem ser concedidos a partir do momento da apresentação do pedido de asilo, em conformidade com as disposições do artigo 13. o , n. o 1, desta diretiva, e respeitar as normas mínimas consagradas nas disposições do artigo 13. o , n. o 2, da referida diretiva. Esse Estado‑Membro deve garantir que o montante total dos subsídios destinado a cobrir as condições materiais de acolhimento seja suficiente para garantir um nível de vida digno e adequado para a saúde, bem como para assegurar a subsistência dos requerentes de asilo, permitindo‑lhes nomeadamente dispor de um alojamento, tendo em conta, se for esse o caso, a preservação do interesse das pessoas com necessidades especiais, por força das disposições do artigo 17. o da mesma diretiva. As condições materiais de acolhimento previstas no artigo 14. o , n. os 1, 3, 5 e 8, da Diretiva 2003/9 não são impostas aos Estados‑Membros quando estes optaram por conceder essas condições unicamente sob a forma de subsídios. No entanto, o montante desses subsídios deve ser suficiente para permitir alojar os filhos menores com os seus pais, de modo a que a unidade familiar dos requerentes de asilo possa ser mantida. Quanto à terceira questão Com a terceira questão, o órgão jurisdicional de reenvio pergunta, em substância, se a Diretiva 2009/9 deve ser interpretada no sentido de que se opõe a que, em caso de saturação das estruturas de alojamento destinadas aos requerentes de asilo, os Estados‑Membros reencaminhem estes últimos para organismos abrangidos pelo sistema de assistência pública geral, encarregados de fornecer aos requerentes de asilo a ajuda financeira necessária. A este respeito, há que recordar que se os Estados‑Membros não poderem conceder as condições materiais de acolhimento em espécie, a Diretiva 2003/9 dá‑lhes a possibilidade de optar por conceder as condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios. No entanto, esses subsídios devem ser suficientes para que as necessidades fundamentais dos requerentes de asilo, incluindo um nível de vida digno e adequado para a saúde, lhes sejam asseguradas. Tendo em conta que os Estados‑Membros dispõem de uma determinada margem de apreciação quanto aos meios pelos quais fornecem as condições materiais de acolhimento, podem assim proceder ao pagamento dos subsídios através de organismos abrangidos pelo sistema geral de assistência social, desde que esses organismos garantam aos requerentes de asilo o respeito das normas mínimas previstas pela diretiva. A este respeito, há que salientar que cabe aos Estados‑Membros garantir o respeito, por esses organismos, das normas mínimas em matéria de acolhimento dos requerentes de asilo, uma vez que a saturação das redes de acolhimento não pode justificar derrogações ao respeito dessas normas. Por conseguinte, há que responder à terceira questão que a Diretiva 2003/9 deve ser interpretada no sentido de que não se opõe a que, em caso da saturação das estruturas de alojamento destinadas aos requerentes de asilo, os Estados‑Membros possam reencaminhar estes últimos para organismos abrangidos pelo sistema geral de assistência social, desde que esse sistema garanta aos requerentes de asilo o respeito das normas mínimas previstas nessa diretiva. Quanto às despesas Revestindo o processo, quanto às partes na causa principal, a natureza de incidente suscitado perante o órgão jurisdicional nacional, compete a este decidir quanto às despesas. As despesas efetuadas pelas outras partes para a apresentação de observações ao Tribunal de Justiça não são reembolsáveis. Pelos fundamentos expostos, o Tribunal de Justiça (Quarta Secção) declara: 1) O artigo 13. o , n. o 5, da Diretiva 2003/9/CE do Conselho, de 27 de janeiro de 2003, que estabelece normas mínimas em matéria de acolhimento dos requerentes de asilo nos Estados‑Membros, deve ser interpretado no sentido de que, sempre que um Estado‑Membro optar por fornecer as condições materiais de acolhimento sob a forma de subsídios ou de cupões, estes subsídios devem ser concedidos a partir do momento da apresentação do pedido de asilo, em conformidade com as disposições do artigo 13. o , n. o 1, desta diretiva, e respeitar as normas mínimas consagradas nas disposições do artigo 13. o , n. o 2, da referida diretiva. Esse Estado‑Membro deve garantir que o montante total dos subsídios destinado a cobrir as condições materiais de acolhimento seja suficiente para garantir um nível de vida digno e adequado para a saúde, bem como para assegurar a subsistência dos requerentes de asilo, permitindo‑lhes nomeadamente dispor de um alojamento, tendo em conta, se for esse o caso, a preservação do interesse das pessoas com necessidades especiais, por força das disposições do artigo 17. o da mesma diretiva. As condições materiais de acolhimento previstas no artigo 14. o , n. os 1, 3, 5 e 8, da Diretiva 2003/9 não são impostas aos Estados‑Membros quando estes optaram por conceder essas condições unicamente sob a forma de subsídios. No entanto, o montante desses subsídios deve ser suficiente para permitir alojar os filhos menores com os seus pais, de modo a que a unidade familiar dos requerentes de asilo possa ser mantida. 2) A Diretiva 2003/9 deve ser interpretada no sentido de que não se opõe a que, em caso de saturação das estruturas de alojamento destinadas aos requerentes de asilo, os Estados‑Membros possam reencaminhar estes últimos para organismos abrangidos pelo sistema geral de assistência social, desde que esse sistema garanta aos requerentes de asilo o respeito das normas mínimas previstas nessa diretiva. Assinaturas ( *1 ) Língua do processo: neerlandês.

62013CJ0254

ro

Cererea de decizie preliminară privește interpretarea articolelor 30 TFUE și 110 TFUE. Această cerere a fost formulată în cadrul unui litigiu între Orgacom BVBA (denumită în continuare „Orgacom”), pe de o parte, și Vlaamse Landmaatschappij (Societatea spațiilor publice flamandă, denumită în continuare „VLM”), agenție externă a guvernului flamand responsabilă cu amenajarea și gestionarea spațiilor publice în Regiunea Flamandă, cu privire la anumite prelevări la import solicitate de la Orgacom. Cadrul juridic Reglementarea belgiană Decretul Regiunii Flamande din 23 ianuarie 1991 privind protecția mediului împotriva poluării prin îngrășăminte, astfel cum a fost modificat prin Decretul din 28 martie 2003 (denumit în continuare „Decretul privind îngrășămintele”), aplicabil la data faptelor din litigiul principal, supunea producătorii, importatorii și utilizatorii de îngrășăminte din Regiunea Flamandă unor prelevări pecuniare. Acesta a fost abrogat prin Decretul Regiunii Flamande din 22 decembrie 2006 privind protecția apelor împotriva poluării cauzate de nitrați din surse agricole. Articolul 21 din decretul menționat prevedea la alineatul 1, aplicabil producției de efluenți zootehnici în Regiunea Flamandă: „Se instituie o taxă de bază BH1 asupra producției de efluenți zootehnici, în favoarea Mestbank [un departament intern al VLM], în sarcina oricărui producător în întreprinderea căruia producția de efluenți zootehnici MPp a depășit în cursul anului calendaristic anterior 300 de kg de anhidridă fosforică. Cuantumul acestei taxe de bază BH1 se calculează potrivit următoarei formule: BH1 = (MPp × Xdmp) + (MPBn × Xdmn) unde: — MPp = producția brută de efluenți zootehnici, exprimată în kg de P O ; — MPBn = producția brută de efluenți zootehnici, exprimată în kg de N; — Xdmp = cota de impozit pentru producția de efluenți zootehnici în EUR/kg de P O ; — Xdmn = cota de impozit pentru producția de efluenți zootehnici în EUR/kg de N. Pentru aplicarea acestor dispoziții, prin producția brută de efluenți zootehnici MPBn exprimată în kg de N se înțelege: producția șeptelului mediu în crescătorie și/sau în exploatația agricolă în anul calendaristic anterior și cantitățile de excreție brute corespunzătoare per animal, exprimate în kg de N. Șeptelul mediu pentru fiecare dintre speciile vizate este determinat împărțind la doisprezece suma cotelor de animale înregistrate lunar. Cantitățile de excreții brute per animal, exprimate în kg de N, sunt fixate pe o bază forfetară sau reală, în aplicarea bilanțului de excreție, astfel cum este acesta prevăzut la articolul 20bis, conform articolului 5. Cotele de impozit citate anterior se determină după cum urmează: — Xdmp = 0,0111 EUR/kg de P O ; — Xdmn = 0,0111 EUR/kg de N.” Articolul 21 din Decretul privind îngrășămintele prevedea la alineatul 5, aplicabil importului în Regiunea Flamandă de surplusuri de efluenți zootehnici: „Se instituie o prelevare de bază de care va beneficia în totalitate Mestbank și care trebuie plătită de fiecare importator de surplusuri de efluenți zootehnici. Cuantumul acestei prelevări de bază se stabilește la 2,4789 euro pe tonă de surplus de îngrășăminte importat în Regiunea Flamandă în anul calendaristic anterior.” Jurisprudența Cour constitutionnelle belgiene Cour constitutionnelle (Curtea Constituțională) a considerat la punctul B.6. din hotărârea nr. 123/2010 din 28 octombrie 2010 ( Belgisch Staatsblad , 23 decembrie 2010, p. 81723), privind compatibilitatea articolului 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele cu principiile uniunii economice și monetare belgiene: „[…] este suficient să se constate că [prelevarea prevăzută la articolul menționat], care este legată de depășirea limitei teritoriale care este stabilită între regiuni în temeiul Constituției, are un efect egal cu cel al unei taxe vamale întrucât afectează mai grav îngrășămintele importate în Regiunea Flamandă decât îngrășămintele produse în această regiune.” Litigiul principal și întrebările preliminare Orgacom este o întreprindere stabilită în Belgia, în Regiunea Flamandă, specializată în producția îngrășămintelor organice. În cadrul activității sale, Orgacom importă efluenți zootehnici proveniți din Regiunea Valonă și din Țările de Jos, pe care îi transformă în amelioratori de sol și în îngrășăminte organice, care sunt ulterior exportați către alte state membre ale Uniunii Europene. Orgacom a fost supusă, în temeiul articolului 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele, unei prelevări de 28071,16 euro pentru exercițiul fiscal 2002 (anul de producție 2001) și unei prelevări de 7999,41 euro pentru exercițiul fiscal 2004 (anul de producție 2003). Prin scrisorile din 20 decembrie 2005 și din 18 august 2005, Orgacom a sesizat VLM cu reclamații împotriva prelevării aferente exercițiului fiscal 2002 și, respectiv, împotriva prelevării aferente exercițiului fiscal 2004. VLM a declarat aceste două reclamații neîntemeiate prin deciziile adoptate la 27 noiembrie 2006 și, respectiv, la 11 august 2006. Ulterior, Orgacom a introdus în fața rechtbank van eerste aanleg te Brussel (Tribunalul de Primă Instanță din Bruxelles) o acțiune împotriva deciziilor de respingere a reclamațiilor sale, care a fost de asemenea respinsă ca fiind neîntemeiată prin hotărârea din 17 octombrie 2008. Orgacom a formulat apel împotriva acestei hotărâri la instanța de trimitere. În susținerea apelului său, pârâta din litigiul principal arată că prelevările care i‑au fost impuse constituie taxe cu efect echivalent taxelor vamale, contrare articolului 30 TFUE, sau, cel puțin, impozite interne discriminatorii, interzise de articolul 110 TFUE. În aceste condiții, hof van beroep te Brussel (Curtea de Apel din Bruxelles) a hotărât să suspende judecarea cauzei și să adreseze Curții următoarele întrebări preliminare: „1) Prelevarea la import prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din [Decretul privind îngrășămintele], care este datorată exclusiv pentru surplusul de îngrășăminte rezultat atât din importul de îngrășăminte de origine animală, cât și de alte tipuri de îngrășăminte din celelalte state membre în Regiunea Flamandă, indiferent dacă acestea sunt prelucrate în continuare sau sunt introduse pe piață pe teritoriul regiunii și care, pentru aceste surplusuri de îngrășăminte, se colectează de la importator, în timp ce pentru surplusurile de îngrășăminte produse pe teritoriul regiunii aceasta se colectează de la producător, trebuie să fie considerată o taxă cu efect echivalent taxelor vamale la import prevăzute la articolul 30 TFUE, în pofida faptului că statul membru care exportă surplusurile de îngrășăminte prevede în cazul exportului acestora în alte state membre chiar o diminuare a prelevării? 2) [În cazul unui răspuns negativ la prima întrebare:] trebuie să se considere în acest caz că prelevarea la import menționată este o taxă discriminatorie în sensul articolului 110 TFUE, instituită asupra produselor din celelalte state membre, întrucât, în cazul îngrășămintelor de origine animală produse pe teritoriul național, se percepe o prelevare de bază, care este prevăzută de o reglementare națională și al cărei tarif este diferit în funcție de procedura de producție, în timp ce, în cazul surplusurilor de îngrășăminte importate, indiferent de procedura de producție (printre altele, a originii animale sau a conținutului de P O și N), se percepe o prelevare la import având un tarif unitar situat peste tariful cel mai mic al prelevării de bază pentru îngrășămintele de origine animală produse în Regiunea Flamandă în cuantum de 0,00 euro, în pofida faptului că statul membru care exportă surplusurile de îngrășăminte prevede în cazul exportului acestora în alte state membre chiar o diminuare a prelevării?” Cu privire la admisibilitatea cererii de decizie preliminară Comisia Europeană exprimă îndoieli cu privire la admisibilitatea cererii de decizie preliminară, întrucât cadrul factual și juridic în temeiul căruia au fost formulate obiecțiunile nu a fost prezentat într‑un mod suficient de clar de către instanța de trimitere. Potrivit Comisiei, aceasta din urmă nu explică în mod clar nici pentru ce motive precise se ridică întrebări cu privire la interpretarea articolelor 30 TFUE și 110 TFUE în cauza principală. În această privință, trebuie amintit că, în cadrul unei proceduri conforme articolului 267 TFUE, întemeiată pe o separare clară a funcțiilor între instanțele naționale și Curte, numai instanța națională sesizată cu soluționarea litigiului și care trebuie să își asume răspunderea pentru hotărârea judecătorească ce urmează a fi pronunțată are competența să aprecieze, luând în considerare particularitățile cauzei, atât necesitatea unei decizii preliminare, pentru a fi în măsură să pronunțe propria hotărâre, cât și pertinența întrebărilor adresate Curții. În consecință, în cazul în care întrebările adresate privesc interpretarea dreptului Uniunii, Curtea este, în principiu, obligată să se pronunțe (Hotărârea Donau Chemie și alții, C‑536/11, EU:C:2013:366 , punctul 15). Astfel, Curtea poate refuza să se pronunțe asupra unei întrebări preliminare adresate de o instanță națională numai dacă este evident că interpretarea solicitată a dreptului Uniunii nu are nicio legătură cu realitatea sau cu obiectul litigiului principal, atunci când problema este de natură ipotetică sau atunci când Curtea nu dispune de elementele de fapt sau de drept necesare pentru a răspunde în mod util la întrebările care îi sunt adresate (Hotărârea Donau Chemie și alții, EU:C:2013:366 , punctul 16). Or, trebuie să se observe că, în cererea sa de decizie preliminară, instanța de trimitere a prezentat în suficientă măsură, chiar dacă în mod succint, atât cadrul factual, cât și conținutul dispozițiilor naționale aplicabile, precum și pertinența dispozițiilor din dreptul Uniunii a căror interpretare o solicită pentru soluționarea litigiului. În special, în această privință, din cererea respectivă reiese că, în cazul unui răspuns afirmativ al Curții la întrebările adresate, actele de impozitare în discuție în litigiul principal vor trebui să fie anulate. Având în vedere aceste elemente, trebuie să se concluzioneze că cererea de decizie preliminară este admisibilă. Cu privire la întrebările preliminare Prin intermediul întrebărilor formulate, care trebuie examinate împreună, instanța de trimitere solicită, în esență, să se stabilească dacă articolul 30 TFUE sau articolul 110 TFUE trebuie interpretat în sensul că se opune unei taxe precum cea prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele, care este aplicabilă exclusiv importurilor în Regiunea Flamandă de surplusuri de efluenți zootehnici și de alte tipuri de îngrășăminte, care se colectează de la importator, în timp ce taxa pentru surplusurile de îngrășăminte produse pe teritoriul flamand se colectează de la producător, și care este calculată potrivit unei cote unice, pe tonă și independent de procesul de producție, în timp ce taxa de bază la care sunt supuși efluenții zootehnici care sunt produși pe teritoriul flamand este calculată potrivit unei cote care variază în funcție de procesul de producție, cota cea mai redusă fiind de 0 euro în cazul producției brute de anhidridă fosforică care nu depășește 300 de kilograme în cursul anului calendaristic anterior. În acest context, instanța menționată solicită de asemenea să se stabilească dacă faptul că statul membru de origine al produselor importate vizate prevede o diminuare a impozitului în cazul exportului către alte state membre poate avea un efect asupra interpretării care trebuie dată articolelor 30 TFUE și 110 TFUE. Cu titlu introductiv, trebuie amintit că dispozițiile Tratatului FUE referitoare la taxele cu efect echivalent și cele referitoare la impozitele interne discriminatorii nu sunt aplicabile în mod cumulativ, astfel încât aceeași măsură nu poate, în sistemul tratatului, să facă parte simultan din aceste două categorii (Hotărârea Stadtgemeinde Frohnleiten și Gemeindebetriebe Frohnleiten, C‑221/06, EU:C:2007:657 , punctul 26). Prin urmare, trebuie să se examineze, în primul rând, dacă prelevarea prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele poate fi calificată drept taxă cu efect echivalent taxelor vamale la import în sensul articolului 30 TFUE. Dacă nu aceasta este situația, va trebui să se verifice, în al doilea rând, dacă prelevarea menționată constituie un impozit intern discriminatoriu interzis de articolul 110 TFUE. În ceea ce privește calificarea taxei în litigiu drept taxă cu efect echivalent unei taxe vamale, trebuie amintit de la bun început că, astfel cum Curtea a constatat în mai multe rânduri, justificarea interzicerii taxelor vamale și a oricăror taxe cu efect echivalent constă în obstacolul pe care sarcinile pecuniare, fie ele minime, aplicate în considerarea trecerii frontierei, îl constituie pentru circulația mărfurilor, agravat de formalitățile administrative consecutive (Hotărârea Comisia/Germania, C‑389/00, EU:C:2003:111 , punctul 22). În această privință, rezultă dintr‑o jurisprudență constantă că orice sarcină pecuniară, chiar dacă este minimă, impusă unilateral asupra mărfurilor în temeiul faptului că trec frontiera, oricare ar fi denumirea și modul de aplicare ale acesteia, și care nu reprezintă o taxă vamală propriu‑zisă constituie o taxă cu efect echivalent în sensul articolelor 28 TFUE și 30 TFUE (a se vedea în acest sens Hotărârea Stadtgemeinde Frohnleiten și Gemeindebetriebe Frohnleiten, EU:C:2007:657 , punctul 27). Pe de altă parte, reiese din jurisprudența Curții că o taxă impusă cu ocazia trecerii unei limite teritoriale în interiorul unui stat membru constituie o taxă cu efect echivalent unei taxe vamale (a se vedea Hotărârea Carbonati Apuani, C‑72/03, EU:C:2004:506 , punctul 25 și jurisprudența citată). În cauza principală, din elementele aflate la dispoziția Curții reiese că taxa în cauză privește importatorii de surplusuri de efluenți zootehnici pe import. În plus, cuantumul prelevării este „[stabilit] la 2,478 euro pe tonă de surplus de îngrășăminte importat în Regiunea Flamandă în anul calendaristic trecut”. În consecință, trebuie constatat că taxa prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele se aplică îngrășămintelor care nu sunt de origine flamandă ca rezultat al importului lor în Regiunea Flamandă, astfel încât prelevarea în litigiu este colectată pentru aceste îngrășăminte în temeiul trecerii frontierei acestei regiuni, trecerea menționată trebuind să fie considerată fapt generator al taxei în cauză. În aceste condiții, trebuie să se concluzioneze că taxa prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele constituie o taxă cu efect echivalent unei taxe vamale, interzisă de articolul 30 TFUE. Calificarea drept taxă cu efect echivalent unei taxe vamale a taxei prevăzute în dispoziția menționată din Decretul privind îngrășămintele nu poate fi repusă în discuție prin argumentul Regatului Belgiei, potrivit căruia această taxă, având în vedere existența unei prelevări similare impuse asupra îngrășămintelor produse în Regiunea Flamandă, ar face parte integrantă dintr‑un sistem general de impozite interne aplicat în mod sistematic, potrivit acelorași criterii obiective, produselor naționale și produselor importate și exportate, și ar trebui, în consecință, să fie apreciată în lumina articolului 110 TFUE. În această privință, este necesar să se arate, pe de o parte, că caracteristica esențială a unei taxe cu efect echivalent, care o distinge de un impozit intern de natură generală, constă în împrejurarea că prima se aplică exclusiv produsului care trece frontiera ca atare, în timp ce a doua se aplică în același timp produselor importate, exportate și naționale (a se vedea în acest sens Hotărârea Michaïlidis, C‑441/98 și C‑442/98, EU:C:2000:479 , punctul 22). Pe de altă parte, trebuie amintit că, pentru a face parte dintr‑un sistem general de impozite interne, sarcina fiscală considerată trebuie să aplice produsului intern și produsului exportat identic același impozit în același stadiu al comercializării și că faptul generator al impozitului trebuie să fie de asemenea identic pentru cele două produse (a se vedea în acest sens Hotărârea Michaïlidis, EU:C:2000:479 , punctul 23). În ceea ce privește cauza principală, este necesar să se constate, mai întâi, că, astfel cum s‑a subliniat la punctul 25 din prezenta hotărâre, taxa prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele se aplică produselor, ca atare, care trec frontiera Regiunii Flamande. În continuare, nu se contestă că această taxă se colectează de la importatori, în timp ce sarcina similară prevăzută la articolul 21 alineatul 1 din decretul menționat se colectează de la producători. Cele două taxe nu sunt, așadar, colectate în același stadiu al comercializării. În sfârșit, cele două taxe sunt calculate potrivit unor metode diferite, ceea ce poate determina, astfel cum a arătat Cour constitutionnelle belgiană în hotărârea sa nr. 123/2010 din 28 octombrie 2010 și cel puțin în cazurile în care cuantumul taxei pe producție este de 0 euro, o impozitare mai oneroasă pentru produsul importat decât pentru cel produs în Regiunea Flamandă. În consecință, argumentul Regatului Belgiei nu poate fi primit. În plus, instanța de trimitere solicită, în esență, să se stabilească dacă, în cazurile în care statul membru de origine al îngrășămintelor aplică o reducere a taxelor în caz de export către alte state membre, o taxă precum taxa la import în discuție în litigiul principal ar putea fi exclusă de la calificarea ca taxă cu efect echivalent unei taxe vamale, astfel cum susține VLM, având în vedere necesitatea de a menține controlul asupra stocurilor flamande de îngrășăminte și de a proteja producția internă împotriva măsurilor externe anticoncurențiale și care sunt, în plus, nocive pentru mediul din Regiunea Flamandă. În această privință, Curtea a precizat deja că taxele vamale și taxele cu efect echivalent unor astfel de taxe sunt interzise indiferent de orice considerație privind scopul pentru care au fost instituite, precum și de destinația veniturilor pe care acestea le procură (a se vedea în acest sens Hotărârea Brachfeld și Chougol Diamond, 2/69 și 3/69, EU:C:1969:30 , punctul 19, precum și Hotărârea Carbonati Apuani, EU:C:2004:506 , punctul 31). Pe de altă parte, este necesar să se arate că articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele impune o prelevare care se aplică, fără distincție, tuturor efluenților zootehnici importați, fără ca aplicarea sa să fie limitată la ipotezele în care statul membru de origine prevede o reducere de taxe în caz de export al acestor produse, astfel cum este cazul, în speță, pentru Regatul Țărilor de Jos. Din ansamblul considerațiilor care precedă rezultă că trebuie să se răspundă la întrebările adresate că articolul 30 TFUE se opune unei taxe precum cea prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul privind îngrășămintele, care este aplicabilă exclusiv importurilor în Regiunea Flamandă de surplusuri de efluenți zootehnici și de alte tipuri de îngrășăminte, care se colectează de la importator, în timp ce taxa pentru surplusurile de îngrășăminte produse pe teritoriul flamand se colectează de la producător, și care este calculată potrivit unor modalități diferite de cele care guvernează calculul acestei din urmă taxe. În această privință, nu prezintă importanță faptul că statul membru din care sunt importate surplusurile de efluenți zootehnici în Regiunea Flamandă aplică o reducere a impozitării în cazul exportului acestor surplusuri către alte state membre. Cu privire la cheltuielile de judecată Întrucât, în privința părților din litigiul principal, procedura are caracterul unui incident survenit la instanța de trimitere, este de competența acesteia să se pronunțe cu privire la cheltuielile de judecată. Cheltuielile efectuate pentru a prezenta observații Curții, altele decât cele ale părților menționate, nu pot face obiectul unei rambursări. Pentru aceste motive, Curtea (Camera a șaptea) declară: Articolul 30 TFUE se opune unei taxe precum cea prevăzută la articolul 21 alineatul 5 din Decretul Regiunii Flamande din 23 ianuarie 1991 privind protecția mediului împotriva poluării prin îngrășăminte, astfel cum a fost modificat prin Decretul din 28 martie 2003, care este aplicabilă exclusiv importurilor în Regiunea Flamandă de surplusuri de efluenți zootehnici și de alte tipuri de îngrășăminte, care se colectează de la importator, în timp ce taxa pentru surplusurile de îngrășăminte produse pe teritoriul flamand se colectează de la producător, și care este calculată potrivit unor modalități diferite de cele care guvernează calculul acestei din urmă taxe. În această privință, nu prezintă importanță faptul că statul membru din care sunt importate surplusurile de efluenți zootehnici în Regiunea Flamandă aplică o reducere a impozitării în cazul exportului acestor surplusuri către alte state membre. Semnături ( *1 ) Limba de procedură: neerlandeza.

61997TJ0195

sv

Domskäl Tillämpliga bestämmelser 1 I artikel 20.1 i rådets förordning (EEG) nr 2913/92 av den 12 oktober 1992 om inrättandet av en tullkodex för gemenskapen (EGT L 302, s. 1; svensk specialutgåva, område 2, volym 16, s. 4; nedan kallad tullkodex) föreskrivs att "[d]en tull som lagligen skall betalas om en tullskuld uppstår skall grundas på Europeiska gemenskapernas tulltaxa". I tredje stycket i samma artikel anges närmare att "Europeiska gemenskapernas tulltaxa skall omfatta följande: ... d) Bestämmelser om förmånstull enligt avtal som gemenskapen har slutit med vissa länder eller grupper av länder och som föreskriver att förmånsbehandling i tullhänseende skall medges. e) Bestämmelser om förmånstull som antagits ensidigt av gemenskapen med hänsyn till vissa länder, grupper av länder eller territorier ...". 2 I artikel 66 i kommissionens förordning (EEG) nr 2454/93 av den 2 juli 1993 om tillämpningsföreskrifter för rådets förordning (EEG) nr 2913/92 om inrättandet av en tullkodex för gemenskapen (EGT 1993 L 253, s. 1; svensk specialutgåva, område 2, volym 10, s. 1; nedan kallad tillämpningsförordningen) stadgas att "[v]id tillämpningen av de bestämmelser om allmän förmånsbehandling i tullhänseende som gemenskapen beviljar för vissa varor med ursprung i utvecklingsländerna, skall följande varor anses ha sitt ursprung i ett land som är berättigat till denna förmånsbehandling ... under förutsättning att dessa varor har transporterats direkt till gemenskapen enligt artikel 75: a) Varor som i sin helhet framställts i landet i fråga ... ". 3 I artikel 75 i tillämpningsförordningen preciseras att "[f]öljande varor skall anses som direkt transporterade från det exporterande förmånslandet till gemenskapen: a) Varor som transporteras utan att passera genom något annat lands territorium utom, vid tillämpning av artikel 70, ett annat land som ingår i samma regionala grupp; b) Varor som transporteras genom andra länders territorier än det exporterande förmånslandets eller, vid tillämpning av artikel 70, andra territorier än de som tillhör andra länder i samma regionala grupp, med eller utan omlastning eller tillfällig upplagring i dessa länder, under förutsättning att transporten genom dessa länder är berättigad av geografiska skäl eller uteslutande av transportskäl, och att varorna ... har förblivit under övervakning av tullmyndigheterna i transit eller upplagringslandet, och ... inte har kommit ut i handeln eller övergått till fri konsumtion där, och ... inte har varit föremål för andra behandlingar än lossning, omlastning eller annan behandling för att bevara dem i gott skick". 4 I artikel 76 andra stycket i tillämpningsförordningen föreskrivs att "[o]m ursprungsvaror som exporterats från förmånslandet till ett annat land återsänds skall de anses som icke-ursprungsvaror, såvida det inte tillfredsställande kan bevisas för de behöriga myndigheterna att de återsända varorna ... är samma varor som de som exporterades och ... inte har genomgått någon behandling utöver sådan behandling som krävs för att bevara dem i gott skick under uppehållet i landet i fråga". 5 I artikel 77.1 i kommissionens förordning (EG) nr 3254/94 av den 19 december 1994 om ändring av förordning (EEG) nr 2454/93 om tillämpningsföreskrifter för rådets förordning (EEG) nr 2913/92 om en tullkodex för gemenskapen (EGT L 346, s. 1; svensk specialutgåva, område 2, volym 16, s. 87; nedan kallad förordning nr 3254/94) stadgas att "[u]rsprungsvaror enligt detta avsnitt skall vid import till gemenskapen berättiga till den förmånsbehandling i tullhänseende ... förutsatt att dessa varor har direkttransporterats enligt artikel 78 ... ". 6 I artikel 78.1 i samma förordning förtydligas att "[f]öljande skall anses vara direkttransporterat från det exporterande förmånslandet till gemenskapen ... b) Varor som utgör en enda försändelse och som transporteras genom andra länders territorier än det exporterande förmånslandets territorium eller gemenskapen, med eventuell omlastning eller tillfällig förvaring i tullager i dessa länder, och under förutsättning att varorna har förblivit under övervakning av tullmyndigheterna i transit- eller lagringslandet, och inte har varit föremål för andra åtgärder än lossning, omlastning eller någon annan åtgärd för att bevara dem i gott skick ... ". 7 I artikel 235-242 i tullkodexen anges villkoren för återbetalning och eftergift av importtullar. 8 I artikel 236.1 i tullkodexen föreskrivs att "[i]mporttullar ... skall återbetalas i den utsträckning som det fastställs att tullbeloppet då tullen betalades inte var det som lagligen skulle betalas ... ". Enligt punkt 2 i samma artikel skall "[å]terbetal[ning ske] ... på ansökan som inges till vederbörande tullkontor inom en tid av tre år från den dag då gäldenären underrättades om tullbeloppet". I artikel 235 a) i tullkodexen anges att med "återbetalning" avses "fullständig eller partiell återbetalning av importtullar ... som har betalats". 9 I artikel 239.1 i tullkodexen stadgas att "återbetal[ning får ske] ... i andra fall än de som avses i artiklarna 236-238 och vilka ... bestäms enligt kommittéförfarandet, ... följer av omständigheter vid vilka varken oriktigheter eller uppenbar vårdslöshet kan tillskrivas den person det gäller. De fall vid vilka denna bestämmelse får tillämpas och de närmare reglerna för förfarandet fastställs enligt kommittéförfarandet. Återbetalning eller eftergift får underkastas särskilda villkor". Enligt punkt 2 i samma artikel skall ansökan om återbetalningen i dessa fall inges inom tolv månader från den dag då gäldenären underrättades om tullbeloppet. 10 Enligt artikel 899 i tillämpningsförordningen får den nationella tullmyndighet till vilken ansökan om återbetalning lämnats in bevilja återbetalning, när den konstaterar att de i lagstiftningen föreskrivna villkoren för återbetalningen är uppfyllda. Artikel 905 i tillämpningsförordningen tillägger att "[o]m den beslutande tullmyndighet till vilken en ansökan om återbetalning eller eftergift enligt artikel 239.2 i kodexen har ingivits inte kan fatta ett beslut på grundval av artikel 899, men ansökan är bestyrkt med bevis som kan ge upphov till en särskild situation till följd av omständigheter under vilka inget bedrägeri eller klar försumlighet kan tillskrivas personen i fråga, skall den medlemsstat som denna myndighet tillhör överlämna ärendet till kommissionen för ett avgörande enligt det förfarande som fastställs i artikel 906-909". 11 Enligt artikel 906 i tillämpningsförordningen skall kommissionen så snart som möjligt införa behandlingen av ärendet på dagordningen för ett möte i tullkodexkommittén. I artikel 907 i samma förordning föreskrivs att "[e]fter samråd med en grupp av experter som består av företrädare från alla medlemsstaterna som sammanträder inom ramen för kommittén för att behandla ärendet i fråga, skall kommissionen besluta, om den särskilda situation som har behandlats berättigar till återbetalning ... . Beslutet skall fattas inom sex månader från den dag då kommissionen tog emot det ärende som avses i artikel 905.2. Om kommissionen har funnit det nödvändigt att begära ytterligare upplysningar från medlemsstaten för att kunna fatta sitt beslut, skall de sex månaderna förlängas med en tidsperiod som motsvarar tiden mellan den dag då kommissionen överlämnade sin begäran om ytterligare upplysningar och den dag då den erhöll dessa upplysningar". 12 Enligt artikel 908.2 i tillämpningsförordningen skall "[d]en beslutande myndigheten ... besluta, om den skall bevilja eller avslå ansökan som ingivits till den på grundval av det beslut som kommissionen meddelat ... ". 13 I artikel 243 i tullkodexen föreskrivs att varje person skall ha rätt att överklaga beslut som fattats av tullmyndigheterna i fråga om tillämpningen av tullagstiftningen och som berör denne direkt och personligen. Överklagandet skall ges in i den medlemsstat där beslutet fattats. Bakgrund till tvisten 14 Sökanden Kia Motors Nederland säljer koreanska fordon av märket Kia i Nederländerna. Sökanden Broekman Motorships är tullagent och avger deklarationer i kundernas ställe, vilka i sin tur genom avtal förpliktar sig att till agenten betala de tullar som denna erlägger för deras räkning. 15 Det är ostridigt mellan parterna att bestämmelser om förmånstull enligt artikel 20 i tullkodexen var tillämpliga på import av fordon från Sydkorea till gemenskapen vid tidpunkten för de faktiska omständigheterna i målet. 16 Våren 1994 beställde en i Turkiet etablerad importör, IHLAS Industry and Foreign Trade (nedan kallad IHLAS) hos Kia Motors Corporation (nedan kallad Kia Motors), biltillverkare i Sydkorea, en leverans på tre hundra bilar av företaget. Före bilarnas ankomst insåg IHLAS emellertid att de skulle vara osäljbara i Turkiet på grund av det dåliga konjunkturläget. När fordonen levererades ställde IHLAS dem under tullövervakning och kontaktade Kia Motors för att finna en lösning. Fordonen kvarstod under tullövervakning och tullbehandlades alltså inte i Turkiet. 17 När Kia Motors Nederland fick kännedom om denna situation, visade bolaget intresse av att sälja fordonen i fråga i Nederländerna och köpte tillbaka dem. Av effektivitetshänsyn återtogs fordonen inte fysiskt av Kia Motors innan de levererades till Kia Motors Nederland, utan avsändes direkt från Turkiet till Nederländerna den 1 juli 1994. Broekman Motorships åtog sig att inge importdeklaration för Kia Motors Nederlands räkning. I deklarationen från 18 juli 1994, begärde tullagenten den förmånstull som var tillämplig på fordon från Sydkorea. Den ingav därför ett ursprungscertifikat som hade utfärdats av de sydkoreanska myndigheterna. 18 Den 5 oktober 1994 ålade de nederländska tullmyndigheterna Broekman Motorships att erlägga importtullar utan förmånsbehandling om totalt 474 584,30 HFL. Tullmyndigheterna vägrade att bevilja förmånstullen med motivering att fordonen inte var "direkt transporterade" i den mening som avses i artikel 75.1 i tillämpningsförordningen. Kia Motors Nederland betalade det ålagda beloppet till Broekman Motorships, som i sin tur erlade det till tullmyndigheterna. 19 Den 10 juli 1995 ingav Kia Motors Nederland till tullkontrollanten i Rotterdamdistriktet en ansökan om återbetalning med stöd av artikel 239 i tullkodexen och artikel 899 och följande artiklar i tillämpningsförordningen. Bolaget förklarade i sin ansökan att fordonen varken hade tullbehandlats eller varit föremål för någon som helst förändring i Turkiet. Bolaget betonade vidare att fordonen obestridligen hade sitt ursprung i Sydkorea och att fordonen hade transporterats direkt från Turkiet till Nederländerna i det uppenbara syftet att undvika onödiga transportkostnader. Bolaget ansåg att kravet på att varorna i fråga skall vara "direkt transporterade" under dessa omständigheter, och mot bakgrund av ändamålet med bestämmelserna om förmånsbehandling, var uppfyllt även om fordonen rent formellt inte hade transporterats direkt från Sydkorea till Nederländerna. Enligt Kia Motors Nederland förelåg således en särskild situation som motiverade återbetalningen av de ålagda tullarna. 20 Genom skrivelse av den 30 november 1995 begärde tullkontrollanten i Rotterdamdistriktet ytterligare upplysningar för att kunna ställa en begäran till kommissionen enligt artikel 239 i tullkodexen och artikel 905 i tillämpningsförordningen. Han begärde särskilt att de turkiska myndigheterna skulle intyga att fordonen inte hade varit föremål för någon förändring medan de befunnit sig i Turkiet. Han uttryckte även vissa förbehåll angående ursprungscertifikatet som hade bifogats ansökan om återbetalning, eftersom värdet av de levererade fordonen som uppgivits i detta certifikat avvek från det värde som angavs på IHLAS' fakturor. Kontrollanten beviljade bolaget tre månader för att besvara skrivelsen. 21 Genom skrivelse av den 28 mars 1996 erhöll kontrollanten kompletterande handlingar, däribland intyg av tullmyndigheterna av vilka framgick att fordonen inte hade tullbehandlats i Turkiet och ett intyg av Kia Motors på att ursprungscertifikatet verkligen avsåg de 300 fordon som via Turkiet hade transporterats till Rotterdam. Ursprungscertifikatets äkthet och innehåll bestyrktes även av Seoul Metropolitan Government. IHLAS hade för sin del avgivit en skriftlig förklaring om att fordonen inte hade varit föremål för någon förändring i Turkiet. 22 Genom skrivelse daterad den 1 oktober 1996 underrättade direktören för tullmyndigheten i Rotterdam, i enlighet med artikel 239 i tullkodexen och artikel 905 i tillämpningsförordningen, kommissionen om sökandenas ansökan om återbetalning. 23 Genom beslut av den 8 april 1997 riktat till Konungariket Nederländerna (nedan kallat det omtvistade beslutet) förklarade kommissionen att ansökan om återbetalning av importtullar inte var berättigad. Det omtvistade beslutet hade fattats "efter samråd med en grupp av experter som består av företrädare från alla medlemsstaterna". I sitt beslut fastslog kommissionen inledningsvis att den hade ombetts av Konungariket Nederländerna att fatta ett beslut om ifrågavarande ansökan om återbetalning, och att den mottagit denna begäran den 14 oktober 1996. Kommissionen förklarade därefter att förmånstullen inte kunde tillämpas på den omtvistade importen, eftersom "varorna i fråga transporterades via Turkiet", och "att förmånsbehandling inte kunde beviljas, eftersom transporten genom detta land inte var berättigad vare sig av geografiska skäl eller uteslutande av transportskäl i den mening som avses i artikel 75.1 i [tillämpnings-]förordningen". Avslutningsvis fastställde kommissionen att dess slutsats inte försvagades av det faktum att förordning nr 3254/94 trätt i kraft kort tid efter det att fordonen i fråga importerats till Nederländerna, eftersom denna inte hade retroaktiv verkan. 24 Genom skrivelse av den 9 april 1997 tillställde kommissionen Nederländernas ständiga representation vid Europeiska unionen det omtvistade beslutet. På grundval av kommissionens beslut avslog tullkontrollanten i Rotterdamdistriktet genom beslut av den 28 april 1997 den ansökan som hade ingivits av Kia Motors Nederland. Till detta beslut fogades en kopia på kommissionens beslut. Förfarandet och parternas yrkanden 25 Mot denna bakgrund har sökandena genom ansökan, som inkom till förstainstansrättens kansli den 27 juni 1997, väckt förevarande talan. 26 På grundval av referentens rapport beslutade förstainstansrätten att inleda det muntliga förfarandet utan att vidta föregående åtgärder för bevisupptagning. Parterna utvecklade sin talan och besvarade förstainstansrättens muntliga frågor vid offentligt sammanträde den 12 maj 1998. 27 Sökandena har yrkat att förstainstansrätten skall - ogiltigförklara det omtvistade beslutet, och - förplikta svaranden att ersätta rättegångskostnaderna. 28 Svaranden har yrkat att förstainstansrätten skall - ogilla talan, och - förplikta sökandena att ersätta rättegångskostnaderna. Rättsfrågor 29 Sökandena har anfört fyra grunder till stöd för sin talan. Den första grunden rör ett åsidosättande av artikel 190 i fördraget. Den andra grunden rör ett åsidosättande av artikel 75 i tillämpningsförordningen. Den tredje grunden rör ett åsidosättande av artikel 76 i tillämpningsförordningen. Den fjärde grunden rör ett åsidosättande av artikel 239 i tullkodexen. Den första grunden: Ett åsidosättande av artikel 190 i fördraget Parternas argument 30 Sökandena har gjort gällande att det omtvistade beslutet grundar sig på blotta påståendet att kraven i artikel 75 i tillämpningsförordningen inte är uppfyllda. Kommissionen har underlåtit att, speciellt på grundval av de till ansökan om återbetalning fogade bevishandlingarna, undersöka om det förelåg särskilda omständigheter som kunde motivera återbetalning. Sökandena har i detta erinrat avseende om att det enligt domstolens fasta praxis åligger kommissionen att i varje fall ange om sådana omständigheter föreligger och att motivera sitt beslut i detta hänseende (domstolens dom av den 13 november 1984 i de förenade målen 98/83 och 230/83, Van Gend & Loos mot kommissionen, REG 1984, s. 3763). 31 Enligt svaranden uppfyller det omtvistade beslutet de krav på motivering som har uppställts i rättspraxis. Kommissionen har angivit samtliga sakförhållanden och rättsliga överväganden på vilka den har grundat sin bedömning. I synnerhet anförs i beslutet att varorna i fråga inte blivit "direkt transporterade" i den mening som avses i artikel 75 i tillämpningsförordningen, eftersom de transporterades via Turkiet utan att denna omständighet varit berättigad av geografiska skäl eller uteslutande av transportskäl. Svaranden anser att sökandena under dessa omständigheter har kunnat få kännedom om skälen för beslutet och har haft möjlighet att göra gällande sina rättigheter. 32 Svaranden har vidare framhållit att beslutet fullständigt motsvarar ansökan om återbetalning såsom den hade formulerats av direktören för tullmyndigheten i Rotterdam. Svaranden har särskilt gjort gällande att argumentationen i ansökan avsåg de nederländska tullmyndigheternas tillämpning av artikel 75 i tillämpningsförordningen. Förstainstansrättens bedömning 33 Det skall inledningsvis erinras om att artikel 239 i tullkodexen är en "allmän skälighetsklausul" i den mening som utbildats i rättspraxis avseende motsvarande bestämmelse i tidigare gällande artikel 13.1 i rådets förordning (EEG) nr 1430/79 av den 2 juli 1979 om återbetalning och eftergift av import- och exporttullar (EGT L 175, s. 1, nedan kallad förordning nr 1430/79), ändrad genom artikel 1.6 i rådets förordning (EEG) nr 3069/86 av den 7 oktober 1986 om ändring av förordning nr 1430/79 om återbetalning och eftergift av import- och exporttullar (EGT L 286, s. 1), där det föreskrevs att "[i]mporttullar ... får återbetalas eller efterges i särskilda situationer i andra fall än de som avses i avsnitt A-D och vilka följer av omständigheter vid vilka varken oriktigheter eller uppenbar vårdslöshet kan tillskrivas den person det gäller" (se angående denna rättspraxis domstolens dom av den 26 mars 1987 i mål 58/86, Coopérative agricole d'approvisionnement des Avirons, REG 1987, s. 1525, punkt 22, och, nyligen, förstainstansrättens dom av den 19 februari 1998 i mål T-42/96, Eyckeler och Malt mot kommissionen, REG 1998, s. II-401, punkt 132). Likheten mellan artikel 239 i tullkodexen och artikel 13 i förordning nr 1430/79 beror särskilt på den omständigheten att förstnämnda bestämmelse täcker "andra fall än de som avses i artiklarna 236-238 [i tullkodexen]" och som enligt artikel 905 i tillämpningsförordningen skall anses utgöra "särskild[a] situation[er]". Det bekräftas för övrigt av parterna i det aktuella målet att artikel 239 i tullkodexen skall tolkas på samma sätt som artikel 13 i förordning nr 1430/79. 34 Det bör erinras om att enligt fast rättspraxis skall motiveringen som krävs enligt artikel 190 i fördraget på ett klart och otvetydigt sätt återge det resonemang som förts av den institution som är upphovsman till rättsakten, så att berörda parter kan få reda på skälen för den vidtagna åtgärden och gemenskapsdomstolen ges möjlighet att utöva kontroll. Det framgår vidare av samma rättspraxis att det inte krävs att motiveringen av en rättsakt anger samtliga relevanta sakförhållanden och rättsliga överväganden, eftersom frågan huruvida motiveringen av en rättsakt uppfyller kraven i artikel 190 i fördraget inte enbart skall bedömas mot bakgrund av motiveringens lydelse, utan även mot bakgrund av det sammanhang i vilket motiveringen ingår samt alla rättsregler som reglerar den berörda frågan (se t.ex. domstolens dom av den 29 februari 1996 i mål C-56/93, Belgien mot kommissionen, REG 1996, s. I-723, punkt 86, och förstainstansrättens dom av den 30 april 1998 i mål T-214/95, Vlaams Gewest mot kommissionen, REG 1998 s. II-217, punkterna 62 och 63). 35 Förstainstansrätten fastslår att av alla juridiska regler om återbetalning av importtullar (se ovan punkt 1-13) ger endast artikel 905 kommissionen behörighet att fatta beslut. Denna bestämmelse ger kommissionen befogenhet att ta ställning till de ansökningar om återbetalning enligt artikel 239 i tullkodexen som inges till den av de nationella tullmyndigheterna. Såsom domstolen har fastslagit i samband med förfaranden som inletts med stöd av artikel 13 i förordning nr 1430/79, åligger det kommissionen att beträffande varje ansökan om återbetalning som har ingivits till den ange huruvida det föreligger särskilda omständigheter i den mening som avses i denna bestämmelse, och att motivera sitt beslut i detta hänseende (domen i det ovannämnda målet Van Gend & Loos mot kommissionen, punkt 18). 36 I förevarande fall måste konstateras att kommissionen ansåg att situationen i fråga inte var att hänföra till särskilda omständigheter utan att anföra de skäl som ledde den till denna slutsats. Kommissionen fastslog nämligen i sitt beslut att importen i fråga inte uppfyllde kravet beträffande direkt transport, vilket definieras i artikel 75 i tillämpningsförordningen, och att ansökan om återbetalning följaktligen saknade fog. De ansökningar som inges kommissionen med stöd av artikel 239 i tullkodexen och artikel 905 i tillämpningsförordningen gäller emellertid - som svaranden själv har framhållit i sina inlagor - inte frågan huruvida de materiella tullrättsliga reglerna, såsom artikel 75 i tillämpningsförordningen, har tillämpats på rätt sätt av de nationella tullmyndigheterna. I denna fråga är de nationella tullmyndigheterna nämligen enligt artikel 236 i tullkodexen ensamma behöriga. Deras beslut kan enligt artikel 243 i tullkodexen överklagas till de nationella domstolarna, som i sin tur kan vända sig till domstolen med stöd av artikel 177 i fördraget. 37 När svaranden under det muntliga förfarandet tillfrågades om det - oberoende av att sökandena inte hade uppfyllt de tekniska villkoren enligt artikel 75 i tillämpningsförordningen - förelåg särskilda omständigheter som utifrån en skälighetsbedömning kunde motivera en återbetalning, och särskilt när svaranden hördes angående sitt svar på denna fråga i det omtvistade beslutet, hänvisade svaranden till övervägandet i nämnda beslut, enligt vilket "ikraftträdandet av de mer flexibla bestämmelserna i förordning (EEG) nr 3254/94, om ändring av förordning (EEG) nr 2454/93, några månader efter ifrågavarande import den 18 juli 1994, inte skapar en sådan situation som avses i artikel 239 i förordning (EEG) nr 2913/92, eftersom dessa bestämmelser endast ger uttryck för en ny handelspolitik från gemenskapens sida gentemot förmånsländerna i det allmänna preferenssystemet. Med hänsyn till att denna nya handelspolitik inte har någon retroaktiv verkan, påverkar den inte den politik som tidigare fördes av gemenskapernas institutioner fram till den tidpunkt då förordning nr 3254 trädde i kraft." Förstainstansrätten anser att kommissionen genom detta övervägande endast ville betona att de tekniska villkoren i artikel 75 i tillämpningsförordningen skulle tillämpas på importen i fråga, trots det efterföljande ikraftträdandet av mer flexibla kriterier (beträffande dessa kriterier se ovan punkt 6). Denna del av motiveringen rör alltså, som alla andra delar i motiveringen, frågan huruvida importen av ifrågavarande fordon till Nederländerna uppfyllde kravet på "direkt transport". Det skall påpekas att denna fråga inte är att hänföra till artikel 239 i tullkodexen. 38 Av detta följer att kommissionen i själva verket ägnade sig åt att i motiveringen till det omtvistade beslutet förklara varför den ansåg att sökandena hade en rättslig skyldighet att erlägga de importtullar som den nederländska tullmyndigheten hade påfört dem. I beslutet avslår kommissionen den ansökan som ingavs med stöd av artikel 239 i tullkodexen, och besvarar frågan huruvida den omständigheten att fordonen hade ställts under tullövervakning i Turkiet och därmed fortfarande var av koreanskt ursprung vid importen till Nederländerna tillät att sökandena med stöd av den allmänna skälighetsklausulen befriades från tullarna som de enligt de tekniska lagbestämmelserna var skyldiga att betala (se i detta hänseende domstolens dom av den 12 mars 1987 i de förenade målen 244/85 och 245/85, Cerealmangimi och Italgrani mot kommissionen, REG 1987, s. 1303, punkt 11). Det skall följaktligen fastslås att kommissionen, med hänsyn till samtliga rättsliga bestämmelser på området, inte har motiverat sitt beslut. 39 Denna slutsats kullkastas inte av svarandens argument att det omtvistade beslutet var tillräckligt motiverat av det skälet att det även i argumentationen i ansökan om återbetalning hänvisades till artikel 75 i tillämpningsförordningen. I detta hänseende skall erinras om att motiveringen till ett beslut alltid skall vara utformad så, att det är möjligt för gemenskapsdomstolen att utöva sin laglighetskontroll. Detta krav är inte uppfyllt i förevarande fall. Kommissionen har nämligen byggt sitt beslut om att avslå ansökan om återbetalning på ett resonemang som förstainstansrätten inte kan kontrollera. Svaranden har under det skriftliga förfarandet själv framhållit att det inte ankommer på förstainstansrätten att uttala sig om frågor beträffande kravet på "direkt transport", eftersom avgörandena angående tolkningen och tillämpningen av artikel 75 i tillämpningsförordningen kan angripas med nationella rättsmedel. 40 Av det ovan anförda följer att talan skall bifallas på den grund som innebär att artikel 190 i fördraget har åsidosatts. Utan att övriga grunder behöver prövas skall det omtvistade beslutet således ogiltigförklaras. Beslut om rättegångskostnader Rättegångskostnader 41 Enligt artikel 87.2 i rättegångsreglerna skall tappande part förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna, om detta har yrkats. Sökandena har yrkat att kommissionen skall förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna. Eftersom kommissionen har tappat målet, skall sökandenas yrkande bifallas. Domslut På dessa grunder beslutar FÖRSTAINSTANSRÄTTEN (tredje avdelningen) följande dom: 42 Kommissionens beslut av den 8 april 1997 riktat till Konungariket Nederländerna, vilket avser en ansökan om återbetalning av importtullar, ogiltigförklaras. 2) Kommissionen skall ersätta rättegångskostnaderna.

62016CJ0498

es

La petición de decisión prejudicial tiene por objeto la interpretación de los artículos 15 y 16 del Reglamento (CE) n. o 44/2001 del Consejo, de 22 de diciembre de 2000, relativo a la competencia judicial, el reconocimiento y la ejecución de resoluciones judiciales en materia civil y mercantil ( DO 2001, L 12, p. 1 ). Esta petición se ha presentado en el contexto de un litigio entre el Sr. Maximilian Schrems, con domicilio en Austria, y Facebook Ireland Limited, cuyo domicilio social se encuentra en Irlanda, relativo a las pretensiones de declaración, cesación, información, rendición de cuentas y pago de la suma de 4000 euros en relación con las cuentas privadas de Facebook tanto del Sr. Schrems como de siete personas más que le cedieron sus derechos respecto de tales cuentas. Marco jurídico Reglamento n. o 44/2001 A tenor de los considerandos 8, 11 y 13 del Reglamento n. o 44/2001: «(8) Los litigios a los que se aplica el presente Reglamento deben presentar un nexo con el territorio de los Estados miembros sujetos a dicho Reglamento. Por consiguiente, las reglas comunes sobre competencia judicial se aplicarán, en principio, cuando el demandado esté domiciliado en uno de dichos Estados miembros. […] (11) Las reglas de competencia judicial deben presentar un alto grado de previsibilidad y deben fundamentarse en el principio de que la competencia judicial se basa generalmente en el domicilio del demandado y esta competencia debe regir siempre, excepto en algunos casos muy concretos en los que la materia en litigio o la autonomía de las partes justifique otro criterio de vinculación. Respecto de las personas jurídicas, debe definirse el domicilio de manera autónoma para incrementar la transparencia de las reglas comunes y evitar los conflictos de jurisdicción. […] (13) En cuanto a los contratos de seguros, de los celebrados por los consumidores o de trabajo, es oportuno proteger a la parte más débil mediante reglas de competencia más favorables a sus intereses de lo que disponen las reglas generales.» El artículo 2 del referido Reglamento establece lo siguiente: «1.   Salvo lo dispuesto en el presente Reglamento, las personas domiciliadas en un Estado miembro estarán sometidas, sea cual fuere su nacionalidad, a los órganos jurisdiccionales de dicho Estado. 2.   A las personas que no tuvieren la nacionalidad del Estado miembro en que estén domiciliadas les serán de aplicación las reglas de competencia judicial que se aplicaren a los nacionales.» La sección 4 del capítulo II del Reglamento n. o 44/2001, titulada «Competencia en materia de contratos celebrados por los consumidores», comprende los artículos 15 a 17. El artículo 15 del citado Reglamento dispone lo siguiente: «1.   En materia de contratos celebrados por una persona, el consumidor, para un uso que pudiere considerarse ajeno a su actividad profesional, la competencia quedará determinada por la presente sección, sin perjuicio de lo dispuesto en el artículo 4 y en el punto 5 del artículo 5: a) cuando se tratare de una venta a plazos de mercaderías; b) cuando se tratare de un préstamo a plazos o de otra operación de crédito vinculada a la financiación de la venta de tales bienes; c) en todos los demás casos, cuando la otra parte contratante ejerciere actividades comerciales o profesionales en el Estado miembro del domicilio del consumidor o, por cualquier medio, dirigiere tales actividades a dicho Estado miembro o a varios Estados miembros, incluido este último, y el contrato estuviere comprendido en el marco de dichas actividades. 2.   Cuando el cocontratante del consumidor no estuviere domiciliado en un Estado miembro, pero poseyere una sucursal, agencia o cualquier otro establecimiento en un Estado miembro, se considerará para todos los litigios relativos a su explotación que está domiciliado en dicho Estado. 3.   La presente sección no se aplicará al contrato de transporte, salvo el caso de los que, por un precio global, ofrecen una combinación de viaje y alojamiento.» El artículo 16 de dicho Reglamento establece lo siguiente: «1.   La acción entablada por un consumidor contra la otra parte contratante podrá interponerse ante los tribunales del Estado miembro en que estuviere domiciliada dicha parte o ante el tribunal del lugar en que estuviere domiciliado el consumidor. 2.   La acción entablada contra el consumidor por la otra parte contratante sólo podrá interponerse ante los tribunales del Estado miembro en que estuviere domiciliado el consumidor. 3.   El presente artículo no afectará al derecho de presentar una reconvención ante el tribunal que entendiere de una demanda principal de conformidad con la presente sección.» El artículo 17 de ese mismo Reglamento tiene la siguiente redacción: «Únicamente prevalecerán sobre las disposiciones de la presente sección los acuerdos atributivos de competencia: 1) posteriores al nacimiento del litigio; o 2) que permitieren al consumidor formular demandas ante tribunales distintos de los indicados en la presente sección; o 3) que habiéndose celebrado entre un consumidor y su cocontratante, domiciliados o con residencia habitual en el mismo Estado miembro en el momento de la celebración del contrato, atribuyeren competencia a los tribunales de dicho Estado miembro, a no ser que la ley de éste prohibiere tales acuerdos.» Reglamento (UE) n. o 1215/2012 El Reglamento (UE) n. o 1215/2012 del Parlamento Europeo y del Consejo, de 12 de diciembre de 2012, relativo a la competencia judicial, el reconocimiento y la ejecución de resoluciones judiciales en materia civil y mercantil ( DO 2012, L 351, p. 1 ), ha derogado el Reglamento n. o 44/2001. Ahora bien, de conformidad con su artículo 66, apartado 1, el Reglamento n. o 1215/2012 solamente se aplica a las acciones judiciales ejercitadas a partir del 10 de enero de 2015. Litigio principal y cuestiones prejudiciales El Sr. Schrems es usuario de la red social Facebook desde 2008. Inicialmente utilizaba dicha red social con fines exclusivamente privados y bajo un nombre ficticio. Desde 2010 se sirve de una cuenta de Facebook solamente para sus actividades privadas, como el intercambio de fotos, el chateo y la publicación de aportaciones; tiene aproximadamente doscientos cincuenta amigos. En esa cuenta escribe su nombre en caracteres cirílicos, para evitar que se le busque con su nombre. Asimismo, desde 2011 tiene abierta una página de Facebook, registrada y creada por él mismo, a fin de informar a los internautas sobre sus acciones contra Facebook Ireland, sus conferencias, sus participaciones en debates públicos y sus apariciones en los medios, además de para solicitar donaciones y hacer publicidad de sus libros. Desde agosto de 2011, el Sr. Schrems ha presentado ante la comisión irlandesa de protección de datos veintitrés reclamaciones contra Facebook Ireland, una de las cuales dio origen a una petición de decisión prejudicial ante el Tribunal de Justicia (sentencia de 6 de octubre de 2015, Schrems, C‑362/14 , EU:C:2015:650 ). El Sr. Schrems ha publicado dos libros en relación con su actuación contra supuestas infracciones en materia de protección de datos; ha pronunciado conferencias (en ocasiones, remuneradas), entre otros eventos, en actos comerciales, y ha registrado numerosos sitios web, como blogs, peticiones en línea y sitios de financiación colectiva de procedimientos contra la demandada en el litigio principal. Además, ha fundado una asociación para que se respete el derecho fundamental a la protección de datos; ha recibido diversos premios, y más de veinticinco mil personas de todo el mundo le han cedido derechos para que los ejerza en el presente procedimiento. La asociación fundada por el Sr. Schrems para que se respete la protección de datos no tiene ánimo de lucro y tiene por objeto lograr que se respete al derecho fundamental a la protección de datos, realizar la necesaria labor de divulgación y de presencia en los medios y de información política. Su objetivo es apoyar financieramente procesos-modelo de interés general contra empresas que puedan poner en peligro dicho derecho fundamental. Se trata también de reunir los fondos necesarios, para lo cual recauda, administra y distribuye donaciones. El Sr. Schrems alega, fundamentalmente, que la demandada es responsable de numerosas infracciones de disposiciones en materia de protección de datos, en particular de la Datenschutzgesetz 2000 (Ley austriaca de protección de datos de 2000), de la Data Protection Act 1988 (Ley irlandesa de protección de datos de 1988) o de la Directiva 95/46/CE del Parlamento Europeo y del Consejo, de 24 de octubre de 1995, relativa a la protección de las personas físicas en lo que respecta al tratamiento de datos personales y a la libre circulación de estos datos ( DO 1995, L 281, p. 31 ). El Sr. Schrems ha formulado, ante el Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (Tribunal Regional Civil de Viena, Austria), pretensiones detalladas, en primer lugar, de carácter declarativo, por lo que respecta a la mera condición de prestador de servicios de la demandada en el litigio principal y a la sujeción de ésta a las instrucciones de terceros, o a su condición de mandante cuando el tratamiento de los datos se realiza para sus propios fines, así como a la invalidez de las cláusulas contractuales relativas a las condiciones de uso; en segundo lugar, de cesación, por lo que respecta al uso de sus datos para sus propios fines o para los fines de terceros; en tercer lugar, de información, sobre el uso de sus datos y, en cuarto lugar, de rendición de cuentas y de ejecución, en relación con la modificación de las condiciones de contratación, la indemnización y el enriquecimiento sin causa. Afirma basarse para ello tanto en sus propios derechos como en los derechos similares que otras siete personas que han contratado con la demandada en el litigio principal, también consumidores y residentes en Austria, Alemania y la India, le cedieron en vista de sus actuaciones contra Facebook Ireland. Según el Sr. Schrems, el referido órgano jurisdiccional era internacionalmente competente por ser el fuero del consumidor, con arreglo al artículo 16, apartado 1, del Reglamento n. o 44/2001. Facebook Ireland formuló, en particular, la excepción de falta de competencia internacional. El Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (Tribunal Regional Civil de Viena) desestimó la demanda del Sr. Schrems, debido a que éste, dado que utilizaba Facebook también para fines profesionales, no podía invocar el fuero del consumidor. Según dicho órgano jurisdiccional, el fuero privado del cedente no puede ser transmitido al cesionario. El Sr. Schrems interpuso recurso de apelación contra el auto de primera instancia ante el Oberlandesgericht Wien (Tribunal Superior Regional de Viena, Austria), que modificó parcialmente dicha resolución. Estimó las pretensiones relacionadas con el contrato celebrado personalmente entre el demandante en el litigio principal y la demandada en el litigio principal. En cambio, desestimó el recurso en la medida en que tenía por objeto los derechos cedidos, debido a que el fuero del consumidor está reservado al demandante en el litigio principal cuando formula pretensiones propias. Por consiguiente, el Sr. Schrems no podía lograr que se aplicase el artículo 16, apartado 1, segundo supuesto, del Reglamento n. o 44/2001 cuando invocaba derechos cedidos. Sin embargo, en todo lo demás, el referido órgano jurisdiccional desestimó las objeciones procesales de Facebook Ireland. Ambas partes han recurrido en casación contra esta resolución ante el Oberster Gerichtshof (Tribunal Supremo Civil y Penal, Austria). Dicho órgano jurisdiccional señala que, si se calificase de «consumidor» al demandante en el litigio principal, el procedimiento debería tramitarse en Viena. Lo mismo sucedería con los procedimientos relativos a los derechos de los consumidores residentes en dicha ciudad. No supondría una carga adicional importante para la demandada en el litigio principal el hecho de que el presente procedimiento tuviese por objeto también ejercer frente a ella otros derechos cedidos. No obstante, el órgano jurisdiccional remitente considera que, a la vista de la jurisprudencia del Tribunal de Justicia, no es posible responder con la certeza requerida a la cuestión de en qué medida un consumidor a quien otros consumidores han cedido sus derechos para su ejercicio colectivo puede invocar el fuero del consumidor. En estas circunstancias, el Oberster Gerichtshof (Tribunal Supremo Civil y Penal) decidió suspender el procedimiento y plantear al Tribunal de Justicia las siguientes cuestiones prejudiciales: «1) ¿Debe interpretarse el artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001 […] en el sentido de que un “consumidor” a los efectos de dicha disposición pierde tal condición cuando, tras un uso prolongado de una cuenta privada de Facebook, publica libros en relación con el ejercicio de sus derechos, en ocasiones pronuncia también conferencias remuneradas, gestiona sitios web, recauda donaciones para el ejercicio de acciones y acepta la cesión de acciones de numerosos consumidores a cambio de la promesa de entregarles las cantidades que eventualmente se obtengan en el procedimiento, una vez deducidos los costes procesales? 2) ¿Debe interpretarse el artículo 16 del Reglamento n. o 44/2001 en el sentido de que un consumidor también puede ejercitar en un Estado miembro, en el fuero del demandante, junto con sus propias acciones derivadas de un contrato celebrado con consumidores, pretensiones en idéntico sentido de otros consumidores con residencia en: a) el mismo Estado miembro, b) en otro Estado miembro, o c) en un tercer país, que, derivadas de contratos celebrados por consumidores con la misma parte demandada y en el mismo contexto jurídico, le hayan sido cedidas por dichos consumidores, siempre que el contrato de cesión no se inserte en la actividad empresarial o profesional del demandante, sino que persiga el ejercicio colectivo de las pretensiones?» Sobre las cuestiones prejudiciales Primera cuestión prejudicial Mediante su primera cuestión prejudicial, el órgano jurisdiccional remitente pregunta, en esencia, si el artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse en el sentido de que un usuario de una cuenta privada de Facebook no pierde la condición de «consumidor» en el sentido de ese artículo cuando publica libros, pronuncia conferencias, gestiona sitios web, recauda donaciones y acepta la cesión de los derechos de numerosos consumidores para ejercerlos ante los tribunales. Con carácter previo, procede recordar que, en la medida en que el Reglamento n. o 44/2001 sustituye al Convenio de 27 de septiembre de 1968 relativo a la competencia judicial y a la ejecución de resoluciones judiciales en materia civil y mercantil ( DO 1972, L 299, p. 32 ; texto consolidado en DO 1998, C 27, p. 1 ), en su versión modificada por los posteriores convenios de adhesión de los nuevos Estados miembros a este Convenio, la interpretación dada por el Tribunal de Justicia en relación con las disposiciones de dicho Convenio es igualmente válida para las del citado Reglamento, cuando las normas de estos instrumentos puedan calificarse de «equivalentes» (sentencia de 28 de enero de 2015, Kolassa, C‑375/13 , EU:C:2015:37 , apartado y jurisprudencia), como ocurre en el presente asunto. En el sistema del Reglamento n. o 44/2001, la competencia de los órganos jurisdiccionales del Estado miembro en el que el demandado tiene su domicilio constituye el principio general, enunciado en el artículo 2, apartado 1, del referido Reglamento, y sólo como excepción a este principio contempla dicha disposición determinados casos, enumerados de forma taxativa, en los que la acción judicial contra el demandado puede o debe entablarse ante un órgano jurisdiccional de otro Estado miembro. En consecuencia, las reglas de competencia que constituyen excepciones a este principio general son de interpretación estricta, en el sentido de que no pueden dar lugar a una interpretación que vaya más allá de los supuestos contemplados expresamente por el citado Reglamento (véase, en este sentido, la sentencia de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ). Si bien los conceptos utilizados en el Reglamento n. o 44/2001 y, en particular, los que figuran en el artículo 15, apartado 1, de éste deben interpretarse de forma autónoma, principalmente con referencia al sistema y a los objetivos de dicho Reglamento, para garantizar su aplicación uniforme en todos los Estados miembros (sentencia de 28 de enero de 2015, Kolassa, C‑375/13 , EU:C:2015:37 , apartado y jurisprudencia citada), para garantizar el cumplimiento de los objetivos perseguidos por el legislador europeo en el sector de los contratos celebrados por los consumidores y la coherencia del Derecho de la Unión, procede tener en cuenta el concepto de «consumidor» contenido en otras normativas del Derecho de la Unión (sentencia de 5 de diciembre de 2013, Vapenik, C‑508/12 , EU:C:2013:790 , apartado ). A este respecto, el Tribunal de Justicia ha precisado que el concepto de «consumidor» en el sentido de los artículos 15 y 16 del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse de forma restrictiva, en relación con la posición de esta persona en un contrato determinado y con la naturaleza y la finalidad de éste, y no con la situación subjetiva de dicha persona, dado que una misma persona puede ser considerada consumidor respecto de ciertas operaciones y operador económico respecto de otras (véanse, en este sentido, las sentencias de 3 de julio de 1997, Benincasa, C‑269/95 , EU:C:1997:337 , apartado , y de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ). El Tribunal de Justicia ha inferido de lo anterior que sólo a los contratos celebrados fuera e independientemente de cualquier actividad o finalidad profesional, con el único objetivo de satisfacer las propias necesidades de consumo privado de un individuo, les es de aplicación el régimen específico establecido por dicho Reglamento para la protección del consumidor como parte considerada económicamente más débil, mientras que esta protección no se justifica en el caso de contratos cuyo objeto consiste en una actividad profesional (véase, en este sentido, la sentencia de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ). De lo anterior se desprende que, en principio, las reglas de competencia específicas de los artículos 15 a 17 del Reglamento n. o 44/2001 solamente se aplican en el supuesto de que la finalidad del contrato celebrado entre las partes tenga por objeto un uso que no sea profesional del bien o servicio de que se trata (véase, en este sentido, la sentencia de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ). Por lo que respecta, más concretamente, a una persona que celebra un contrato para un uso que está relacionado parcialmente con su actividad profesional y que, por tanto, tan sólo es parcialmente ajeno a ésta, el Tribunal de Justicia ha considerado que podría ampararse en dichas disposiciones únicamente en el supuesto de que el vínculo de dicho contrato con la actividad profesional del interesado fuera tan tenue que pudiera considerarse marginal y, por tanto, sólo tuviera un papel insignificante en el contexto de la operación, considerada globalmente, respecto de la cual se hubiera celebrado el contrato (véase, en este sentido, la sentencia de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ). A la luz de estos principios debe examinarse si un usuario de una cuenta de Facebook no pierde la condición de «consumidor», en el sentido del artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001, en circunstancias como las que son objeto del procedimiento principal. A este respecto, de la resolución de remisión se desprende, en particular, que el Sr. Schrems utilizó inicialmente, entre 2008 y 2010, una cuenta de Facebook que había abierto exclusivamente con fines privados, mientras que, desde el año 2011, utiliza también una página de Facebook. Según el demandante en el litigio principal, existen dos contratos distintos, concretamente uno para la página de Facebook y otro para la cuenta de Facebook. En cambio, según Facebook Ireland, la cuenta de Facebook y la página de Facebook forman parte de una única relación contractual. Si bien corresponde al órgano jurisdiccional remitente determinar si el Sr. Schrems y Facebook Ireland están efectivamente vinculados por uno o por más contratos y extraer de ello las consecuencias por lo que se refiere a la condición de «consumidor», debe puntualizarse que ni siquiera una posible vinculación contractual entre la cuenta de Facebook y la página de Facebook prejuzgaría la apreciación de tal condición a la luz de los principios mencionados en los apartados 29 a 32 de la presente sentencia. Al llevar a cabo tal apreciación, conforme a la exigencia, recordada en el apartado 29 de la presente sentencia, de interpretar de manera restrictiva el concepto de «consumidor» en el sentido del artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001, procede tener en cuenta sobre todo, en el caso de los servicios de una red social digital que van a ser utilizados durante un largo período de tiempo, la evolución posterior del uso que se hace de dichos servicios. Esta interpretación implica, en particular, que un demandante usuario de tales servicios sólo podría invocar la condición de consumidor si el uso esencialmente no profesional de tales servicios para el cual celebró inicialmente un contrato no ha adquirido con posterioridad un carácter esencialmente profesional. En cambio, dado que el concepto de «consumidor» se define por oposición al de «operador económico» (véanse, en este sentido, las sentencias de 3 de julio de 1997, Benincasa, C‑269/95 , EU:C:1997:337 , apartado , y de 20 de enero de 2005, Gruber, C‑464/01 , EU:C:2005:32 , apartado ) y que es independiente de los conocimientos y de la información de que la persona de que se trate dispone realmente (sentencia de 3 de septiembre de 2015, Costea, C‑110/14 , EU:C:2015:538 , apartado ), ni la especialización que esa persona pueda alcanzar en el ámbito del que forman parte dichos servicios ni su implicación activa en la representación de los derechos e intereses de los usuarios de éstos le privan de la condición de «consumidor» en el sentido del artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001. En efecto, una interpretación del concepto de «consumidor» que excluyese tales actividades equivaldría a impedir una defensa efectiva de los derechos que tienen los consumidores frente a sus cocontratantes profesionales, incluidos los relativos a la protección de sus datos personales. Tal interpretación no tendría en cuenta el objetivo formulado en el artículo 169 TFUE, apartado 1, de promover su derecho a organizarse para salvaguardar sus intereses. Habida cuenta del conjunto de consideraciones que anteceden, procede responder a la primera cuestión prejudicial que el artículo 15 del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse en el sentido de que un usuario de una cuenta privada de Facebook no pierde la condición de «consumidor» en el sentido de ese artículo cuando publica libros, pronuncia conferencias, gestiona sitios web, recauda donaciones y acepta la cesión de los derechos de numerosos consumidores para ejercerlos ante los tribunales. Sobre la segunda cuestión prejudicial Mediante su segunda cuestión prejudicial, el órgano jurisdiccional remitente pregunta, en esencia, si el artículo 16, apartado 1, del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse en el sentido de que no se aplica a la acción de un consumidor con la que pretende ejercer ante el tribunal del lugar en el que está domiciliado no sólo sus propios derechos, sino también derechos cedidos por otros consumidores domiciliados en el mismo Estado miembro, en otros Estados miembros o en terceros Estados. A este respecto, ha de recordarse, antes de nada, que las reglas de competencia que figuran en la sección 4 del capítulo II del Reglamento n. o 44/2001 constituyen una excepción tanto a la regla general de competencia establecida en el artículo 2, apartado 1, del referido Reglamento, que atribuye la competencia a los órganos jurisdiccionales del Estado miembro del domicilio del demandado, como a la regla de competencia especial en materia de contratos, que figura en el artículo 5, punto 1, de dicho Reglamento, según la cual el tribunal competente es el del lugar en el que hubiere sido o debiere ser cumplida la obligación que sirviere de base a la demanda. Así, tales reglas han de ser necesariamente objeto de una interpretación estricta (véase la sentencia de 28 de enero de 2015, Kolassa, C‑375/13 , EU:C:2015:37 , apartado y jurisprudencia citada). Además, el Tribunal de Justicia ya ha señalado que, dado que el régimen particular establecido en los artículos 15 y siguientes del Reglamento n. o 44/2001 está inspirado por el interés en proteger al consumidor como parte del contrato considerada económicamente más débil y jurídicamente menos experimentada que su cocontratante, sólo se protege al consumidor cuando es personalmente demandante o demandado en un procedimiento. Por tanto, el demandante que no es, él mismo, parte en el contrato celebrado con consumidores de que se trate no puede acogerse al fuero del consumidor (véase, en este sentido, la sentencia de 19 de enero de 1993, Shearson Lehman Hutton, C‑89/91 , EU:C:1993:15 , apartados , y ). Estas consideraciones deben ser válidas también por lo que respecta a un consumidor cesionario de los derechos de otros consumidores. En efecto, las reglas sobre competencia establecidas en materia de contratos celebrados por los consumidores en el artículo 16, apartado 1, del citado Reglamento se aplican, con arreglo al tenor de dicho artículo, sólo a la acción interpuesta por el consumidor contra la otra parte contratante, lo que implica necesariamente la conclusión de un contrato por parte del consumidor con el profesional demandado (sentencia de 28 de enero de 2015, Kolassa, C‑375/13 , EU:C:2015:37 , apartado ). El requisito relativo a la existencia de un contrato celebrado entre el consumidor y el profesional demandado permite garantizar la previsibilidad de la atribución de competencia, uno de los objetivos del Reglamento n. o 44/2001, como se desprende del considerando 11 de éste. Por último, frente a lo alegado en el presente procedimiento por el Sr. Schrems y por los Gobiernos austriaco y alemán, el hecho de que el cesionario consumidor pueda en todo caso interponer una acción ante el tribunal del lugar de su domicilio en virtud de los derechos que para él personalmente se derivan de un contrato celebrado con el demandado, análogos a los que le han sido cedidos, no puede hacer que éstos queden también sometidos a la competencia de dicho tribunal. En efecto, como el Tribunal de Justicia ha precisado en otro contexto, una transmisión de créditos no puede, en sí misma, tener incidencia sobre la determinación del tribunal competente (sentencias de 18 de julio de 2013, ÖFAB, C‑147/12 , EU:C:2013:490 , apartado , y de 21 de mayo de 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13 , EU:C:2015:335 , apartado ). De ello se desprende que la competencia de otros tribunales distintos de los enumerados de manera explícita por el Reglamento n. o 44/2001 no puede establecerse mediante la concentración de varios derechos en manos de un único demandante. Por consiguiente, como ha señalado el Abogado General, en esencia, en el punto 98 de sus conclusiones, una cesión como la controvertida en el litigio principal no puede fundamentar un nuevo fuero específico en favor del consumidor cesionario. Habida cuenta del conjunto de consideraciones que anteceden, procede responder a la segunda cuestión prejudicial que el artículo 16, apartado 1, del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse en el sentido de que no se aplica a la acción de un consumidor con la que pretende ejercer ante el tribunal del lugar en el que está domiciliado no sólo sus propios derechos, sino también derechos cedidos por otros consumidores domiciliados en el mismo Estado miembro, en otros Estados miembros o en terceros Estados. Costas Dado que el procedimiento tiene, para las partes del litigio principal, el carácter de un incidente promovido ante el órgano jurisdiccional nacional, corresponde a éste resolver sobre las costas. Los gastos efectuados por quienes, no siendo partes del litigio principal, han presentado observaciones ante el Tribunal de Justicia no pueden ser objeto de reembolso. En virtud de todo lo expuesto, el Tribunal de Justicia (Sala Tercera) declara: 1) El artículo 15 del Reglamento (CE) n. o 44/2001 del Consejo, de 22 de diciembre de 2000, relativo a la competencia judicial, el reconocimiento y la ejecución de resoluciones judiciales en materia civil y mercantil, debe interpretarse en el sentido de que un usuario de una cuenta privada de Facebook no pierde la condición de «consumidor» en el sentido de ese artículo cuando publica libros, pronuncia conferencias, gestiona sitios web, recauda donaciones y acepta la cesión de los derechos de numerosos consumidores para ejercerlos ante los tribunales. 2) El artículo 16, apartado 1, del Reglamento n. o 44/2001 debe interpretarse en el sentido de que no se aplica a la acción de un consumidor con la que pretende ejercer ante el tribunal del lugar en el que está domiciliado no sólo sus propios derechos, sino también derechos cedidos por otros consumidores domiciliados en el mismo Estado miembro, en otros Estados miembros o en terceros Estados. Firmas ( *1 ) Lengua de procedimiento: alemán.

61983CJ0241

de

1 DER BUNDESGERICHTSHOF HAT MIT BESCHLUSS VOM 5 . OKTOBER 1983 , BEIM GERICHTSHOF EINGEGANGEN AM 24 . OKTOBER 1983 , AUFGRUND DES PROTOKOLLS VOM 3 . JUNI 1971 ' ' BETREFFEND DIE AUSLEGUNG DES ÜBEREINKOMMENS VOM 27 . SEPTEMBER 1968 ÜBER DIE GERICHTLICHE ZUSTÄNDIGKEIT UND DIE VOLLSTRECKUNG GERICHTLICHER ENTSCHEIDUNGEN IN ZIVIL- UND HANDELSSACHEN DURCH DEN GERICHTSHOF ' ' ZWEI FRAGEN NACH DER AUSLEGUNG DES ARTIKELS 16 NR . 1 DIESES ÜBEREINKOMMENS ZUR VORABENTSCHEIDUNG VORGELEGT . 2 HERR HORST ROTTWINKEL , DER KLAEGER DES AUSGANGSVERFAHRENS ( IM FOLGENDEN : DER KLAEGER ), VERMIETETE AN HERRN ERICH RÖSLER , DEN BEKLAGTEN DES AUSGANGSVERFAHRENS ( IM FOLGENDEN : DER BEKLAGTE ), DURCH SCHRIFTLICHEN VERTRAG VOM 19 . JANUAR 1980 FÜR DIE ZEIT VOM 12 . JULI BIS 2 . AUGUST 1980 EINE IN SEINER FERIENVILLA IN CANNOBIO/ITALIEN GELEGENE FERIENWOHNUNG ; ALS MIETZINS FÜR VIER PERSONEN WURDEN 2 625 DM VEREINBART . DIE ÜBERNACHTUNG VON BESUCHERN WAR NACH DEM VERTRAG NICHT GESTATTET . DIE NEBENKOSTEN FÜR STROM , WASSER UND GAS SOLLTEN NACH VERBRAUCH ABGERECHNET WERDEN . DIE ENDREINIGUNG WAR EBENFALLS ZUSÄTZLICH ZU VERGÜTEN . DIE PARTEIEN VEREINBARTEN FERNER , DASS FÜR DEN MIETVERTRAG DEUTSCHES RECHT GELTEN UND DER ERFÜLLUNGSORT SOWIE DER GERICHTSSTAND BIELEFELD SEIN SOLLTEN . 3 DER KLAEGER VERBRACHTE ZU DERSELBEN ZEIT WIE DER BEKLAGTE SEINEN URLAUB IN DER FERIENVILLA . 4 AM 7 . JANUAR 1981 ERHOB ER KLAGE VOR DEM LANDGERICHT BERLIN , MIT DER ER DEN BEKLAGTEN AUF SCHADENSERSATZ UND AUF ZAHLUNG RESTLICHER NEBENKOSTEN IN ANSPRUCH NIMMT . ER BEHAUPTET , DER BEKLAGTE HABE WÄHREND DER GANZEN URLAUBSZEIT MEHR ALS VIER PERSONEN IN DER FERIENWOHNUNG BEHERBERGT . DURCH DIE ÜBERBELEGUNG SEI DIE KLÄRGRUBE STÄNDIG ÜBERGELAUFEN . DIES HABE ZU EINER UNZUMUTBAREN GERUCHSBELÄSTIGUNG GEFÜHRT . DIE ÜBERBELEGUNG HABE AUCH EINE ERHEBLICHE BELÄSTIGUNG DURCH LÄRM BEWIRKT . 5 FÜR DEN KLAEGER UND SEINE FAMILIE SEI DADURCH DER ERHOLUNGSWERT ERHEBLICH VERMINDERT WORDEN . WEGEN DER ENTGANGENEN URLAUBSFREUDE VERLANGT DER KLAEGER VON DEM BEKLAGTEN SCHADENSERSATZ IN GELD AUF DER GRUNDLAGE POSITIVER VERLETZUNG DES MIETVERTRAGES UND DIE ERSTATTUNG DER FAHRTKOSTEN ZUM URLAUBSORT . AUSSERDEM VERLANGT ER AUFGRUND DES MIETVERTRAGES DIE ZAHLUNG VON NEBENKOSTEN FÜR WASSER , STROM UND GAS SOWIE FÜR DIE ENDREINIGUNG . 6 DAS LANDGERICHT BERLIN HAT DIE KLAGE ALS UNZULÄSSIG ABGEWIESEN . ES WAR DER ANSICHT , FÜR DIE GELTEND GEMACHTEN ZAHLUNGSANSPRÜCHE SEIEN GEMÄSS ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS DIE GERICHTE DES VERTRAGSSTAATES , IN DEM DIE MIETSACHE BELEGEN SEI , NÄMLICH ITALIEN , AUSSCHLIESSLICH ZUSTÄNDIG . DAS KAMMERGERICHT IN BERLIN HAT DAS URTEIL DES LANDGERICHTS AUFGEHOBEN UND DEN RECHTSSTREIT ZUR ERNEUTEN VERHANDLUNG UND ENTSCHEIDUNG AN DAS LANDGERICHT ZURÜCKVERWIESEN . 7 DER BEKLAGTE HAT GEGEN DAS URTEIL DES KAMMERGERICHTS REVISION ZUM BUNDESGERICHTSHOF EINGELEGT . 8 DER BUNDESGERICHTSHOF IST DER AUFFASSUNG , DASS DER RECHTSSTREIT FRAGEN NACH DER AUSLEGUNG DES ÜBEREINKOMMENS AUFWIRFT ; MIT BESCHLUSS VOM 5 . OKTOBER 1983 HAT ER DAS VERFAHREN AUSGESETZT UND DEM GERICHTSHOF DIE FOLGENDEN FRAGEN ZUR VORABENTSCHEIDUNG VORGELEGT : ' ' 1 ) IST ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS ANWENDBAR , WENN EIN ZWISCHEN VERTRAGSPARTEIEN MIT WOHNSITZ IN DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND ABGESCHLOSSENER MIETVERTRAG AUF DIE NUR KURZFRISTIGE ÜBERLASSUNG EINER IN ITALIEN BELEGENEN FERIENWOHNUNG GERICHTET IST UND DIE VERTRAGSPARTEIEN DIE ANWENDUNG DEUTSCHEN RECHTS VEREINBART HABEN? 2)BEJAHENDENFALLS : GILT ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS AUCH FÜR KLAGEN , DIE SCHADENSERSATZANSPRÜCHE WEGEN VERLETZUNG DES MIETVERTRAGES , INSBESONDERE AUF ENTSCHÄDIGUNG WEGEN ENTGANGENER URLAUBSFREUDE , SOWIE ANSPRÜCHE AUF ZAHLUNG VON NEBENKOSTEN AUFGRUND DES MIETVERTRAGES ZUM GEGENSTAND HABEN? ' ' 9 DER KLAEGER TRAEGT VOR , ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS SEI IN DER VORLIEGENDEN RECHTSSACHE NICHT ANWENDBAR . ES HANDELE SICH UM EINEN KURZFRISTIGEN MIETVERTRAG ÜBER EIN FERIENHAUS , DER WIRTSCHAFTLICH EINEM GASTAUFNAHMEVERTRAG NÄHER STEHE ALS EINEM MIETVERHÄLTNIS IM EIGENTLICHEN SINNE . BEI DEN GELTEND GEMACHTEN ANSPRÜCHEN HANDELE ES SICH IN ERSTER LINIE UM ANSPRÜCHE WEGEN ENTGANGENER URLAUBSFREUDE UND WEGEN DER BESCHÄDIGUNG ODER DES VERLUSTES VON BEWEGLICHEN SACHEN . AUSSERDEM LIEGE DER ERFÜLLUNGSORT IN DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND . NACH DEM MIETVERTRAG MÜSSE DIE ZAHLUNG - AUCH DER MIETE - IN DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND ERFOLGEN , WO AUCH DIE SCHLÜSSEL HÄTTEN ZURÜCKGEGEBEN WERDEN MÜSSEN . FÜR DIE ENTSCHEIDUNG DES RECHTSSTREITS KOMME EIN ORTSTERMIN NICHT IN BETRACHT . 10 DIE REGIERUNG DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND IST DER AUFFASSUNG , ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS SEI NACH SEINEM SINN UND ZWECK NICHT AUF ANSPRÜCHE AUS KURZFRISTIGEN MIETVERTRAEGEN ANZUWENDEN . SIE WEIST IN DIESEM ZUSAMMENHANG DARAUF HIN , DASS DER GERICHTSHOF IN SEINEM URTEIL VOM 14 . DEZEMBER 1977 IN DER RECHTSSACHE 73/77 ( SANDERS/VAN DER PUTTE , SLG . 1977 , 2383 ) ENTSCHIEDEN HABE , DASS DIESE VORSCHRIFT NICHT WEITER AUSGELEGT WERDEN DÜRFE , ALS DIES IHR ZIEL ERFORDERLICH MACHE . DIE RATIO LEGIS DES ARTIKELS 16 NR . 1 SEI IN ERSTER LINIE DARIN ZU SEHEN , DASS AUF MIETVERHÄLTNISSE , INSBESONDERE BEI WOHNRAUMMIETVERTRAEGEN , IN ALLER REGEL KOMPLIZIERTE , DURCH SOZIALE RÜCKSICHTNAHME GEPRAEGTE VORSCHRIFTEN ANZUWENDEN SEIEN , DIE AM BESTEN DURCH DIE GERICHTE DES LANDES ANGEWENDET WERDEN KÖNNTEN , IN DEM SIE GELTUNG HÄTTEN . DIESE SACHLAGE BESTEHE JEDOCH NICHT BEI MIETVERTRAEGEN , DIE NUR DIE KURZFRISTIGE ÜBERLASSUNG EINES IM AUSLAND GELEGENEN FERIENHAUSES ZUM GEGENSTAND HÄTTEN . HIER ERFORDERE ES DIE INTERESSENLAGE NICHT , SOZIAL GEPRAEGTE MIETRECHTSVORSCHRIFTEN ANZUWENDEN . IN DER DEUTSCHEN RECHTSORDNUNG ZUM BEISPIEL SEI DIE KURZFRISTIGE GEBRAUCHSÜBERLASSUNG VON WOHNRAUM , ZU DER AUCH DIE VERMIETUNG VON FERIENHÄUSERN ZÄHLE , AUSDRÜCKLICH VON DEN SOZIAL GEPRAEGTEN MIETVORSCHRIFTEN AUSGENOMMEN . 11 WIE UNSACHGEMÄSS ES WÄRE , ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS AUCH AUF DIE VERMIETUNG VON FERIENWOHNUNGEN ANZUWENDEN , WIRD NACH AUFFASSUNG DER REGIERUNG DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND AUSSERDEM BESONDERS DEUTLICH , WENN DIE PARTEIEN - WIE HIER - IHR VERTRAGSVERHÄLTNIS AUSSCHLIESSLICH DER DEUTSCHEN GERICHTSBARKEIT UND DEM DEUTSCHEN RECHT UNTERSTELLT HABEN . DER PRIMÄRE ZWECK DER AN KNÜPFUNG DES VERFAHRENS AN DAS GERICHT DES BELEGENHEITSORTES , NÄMLICH DURCH DEN GLEICHLAUF VON FORUM UND JUS ZWINGENDEN VORSCHRIFTEN DES ORTSRECHTS ZUR GELTUNG ZU VERHELFEN UND DAS VERFAHREN INSGESAMT ZU VEREINFACHEN , ENTFALLE HIER . 12 EIN WEITERES ZIEL DES ARTIKELS 16 NR . 1 SEI DARIN ZU SEHEN , DASS DER IN ALLER REGEL SOZIAL SCHWÄCHERE WOHNRAUMMIETER NICHT NOCH DADURCH WEITER BENACHTEILIGT WERDEN SOLLE , DASS DIE GERICHTSVERHANDLUNG AN EINEM VON SEINEM WOHNSITZ WEIT ENTFERNT LIEGENDEN GERICHT STATTFINDE . AUCH DIESER ZWECK GELTE NICHT FÜR FERIENHAUSMIETVERTRAEGE , WEIL DER MIETER REGELMÄSSIG WEDER SEINEN WOHNSITZ AM ORT DES FERIENHAUSES HABE NOCH BESONDERER SOZIALER RÜCKSICHT BEDÜRFE . 13 ZUR ZWEITEN FRAGE TRAEGT DIE REGIERUNG DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND VOR , DER GERICHTSHOF HABE IN SEINEM BEREITS ZITIERTEN URTEIL VOM 14 . DEZEMBER 1977 FESTGESTELLT , DASS BESONDERE FÜR DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN GELTENDE ERWAEGUNGEN ERKLÄRTEN , WARUM FÜR KLAGEN , DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN IM EIGENTLICHEN SINN ZUM GEGENSTAND HÄTTEN , BEI DENEN ALSO ZWISCHEN DEN PARTEIEN ÜBER DAS BESTEHEN ODER DIE AUSLEGUNG DES VERTRAGES , DEN ERSATZ FÜR VOM MIETER ODER PÄCHTER VERURSACHTE SCHÄDEN ODER DIE RÄUMUNG DER SACHE GESTRITTEN WERDE , DEN GERICHTEN DES LANDES , IN DEM DIE SACHE BELEGEN SEI , EINE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT EINGERÄUMT WORDEN SEI . NACH AUFFASSUNG DES BERICHTERSTATTERS DES SACHVERSTÄNDIGENAUSSCHUSSES ZUM ÜBEREINKOMMEN ( ABL . 1979 , C 59 , S . 1 ) GELTE DER GRUNDSATZ DER AUSSCHLIESSLICHEN ZUSTÄNDIGKEIT NICHT FÜR REINE MIETZAHLUNGSKLAGEN , DA DIESE KLAGEN ALS VON DER VERMIETETEN UNBEWEGLICHEN SACHE LOSGELÖST GELTEN KÖNNTEN . ERST RECHT MÜSSE DIES DANN FÜR KLAGEN AUF ERSATZ DES MITTELBAREN SCHADENS GELTEN , DER SICH AUF VERTRAGSWIDRIGES VERHALTEN EINER PARTEI GRÜNDE UND NICHT DIE MIETSACHE SELBST BETREFFE . SCHADENSERSATZANSPRÜCHE DES KLAEGERS WEGEN ENTGANGENER URLAUBSFREUDEN UND UNNÜTZ AUFGEWENDETER REISEKOSTEN FIELEN ALSO NICHT UNTER ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS . FÜR KLAGEN AUF ZAHLUNG DER NEBENKOSTEN , WELCHE ALS BESTANDTEIL DES GESAMTMIETZINSES ANZUSEHEN SEIEN , KÖNNE EBENFALLS KEINE AUSSCHLIESSICHE ZUSTÄNDIGKEIT GEGEBEN SEIN . 14 DIE REGIERUNG DES VEREINIGTEN KÖNIGREICHS IST DER MEINUNG , DER ANWENDUNGSBEREICH DES ARTIKELS 16 NR . 1 SEI EHER NACH DER ART DER DAS UNBEWEGLICHE VERMÖGEN BETREFFENDEN STREITSACHEN ALS NACH DER NATUR DES MIETVERTRAGES ODER SONSTIGER BERECHTIGUNGEN IN BEZUG AUF DIE SACHE ZU BESTIMMEN . DER KLAEGER MACHE IM VORLIEGENDEN FALL KEINEN ANSPRUCH AUF ZAHLUNG DER MIETE GELTEND , SONDERN FORDERE SCHADENSERSATZ WEGEN VERLETZUNG DES MIETVERTRAGES UND DES SICH DARAUS ERGEBENDEN SCHADENS . DIE ANSPRÜCHE DES KLAEGERS GEHÖRTEN NICHT ZU DER GRUPPE VON STREITIGKEITEN , DIE DER GERICHTSHOF IN DER RECHTSSACHE SANDERS/VAN DER PUTTE AUFGEFÜHRT HABE . DAS INTERESSE EINES SACHGERECHTEN RECHTSSCHUTZES ERFORDERE NICHT , BEI ANSPRÜCHEN , DIE WIE IN DER VORLIEGENDEN RECHTSSACHE DIE VERLETZUNG EINES MIETVER TRAGES UND DEN SICH DARAUS ERGEBENDEN SCHADEN BETRÄFEN , DEN GERICHTEN DES STAATES , IN DEM DIE MIETSACHE BELEGEN SEI , EINE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT EINZURÄUMEN . ÄHNLICHE ARGUMENTE HÄTTEN FÜR DEN ANSPRUCH AUF ZAHLUNG VON NEBENKOSTEN , INSBESONDERE DER KOSTEN FÜR DEN VERBRAUCH VON GAS , STROM UND WASSER SOWIE FÜR DIE REINIGUNG GELTUNG . DIE ANSPRÜCHE WEGEN VERLUSTS ODER BESCHÄDIGUNG VON INVENTARSTÜCKEN BETRÄFEN DIE MIETSACHE NICHT UND SOLLTEN DAHER NICHT ALS STREITIGKEITEN ANGESEHEN WERDEN , DIE IM SINNE VON ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS DIE MIETE ODER DIE PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN ZUM GEGENSTAND HÄTTEN . WENN DIESE VORSCHRIFT ANWENDBAR SEIN SOLLE , MÜSSE ES DAS ZIEL EINER KLAGE SEIN , BESITZRECHTE ZU BESTIMMEN , GELTEND ZU MACHEN ODER DURCHZUSETZEN ODER SIE AUFZUHEBEN . 15 DIE REGIERUNG DER ITALIENISCHEN REPUBLIK IST DER ANSICHT , DIE VON DEM VORLEGENDEN GERICHT DARGELEGTEN GRÜNDE , NÄMLICH DASS ZWECKMÄSSIGKEITSERWAEGUNGEN DAFÜR SPRÄCHEN , ARTIKEL 16 NR . 1 IN FÄLLEN NICHT ANZUWENDEN , IN DENEN SICH DER MIETVERTRAG AUF DIE ZEITWEILIGE GEBRAUCHSÜBERLASSUNG EINER FERIENWOHNUNG BEZIEHE , BEIDE PARTEIEN IHREN WOHNSITZ IN EINEM ANDEREN STAAT ALS DEM DER BELEGENHEIT DER UNBEWEGLICHEN SACHE HÄTTEN UND DIE ANWENDUNG DES MATERIELLEN RECHTS DES WOHNSITZSTAATS VEREINBART SEI , KÖNNTEN DIE ANWENDUNG DIESER VORSCHRIFT NICHT AUSSCHLIESSEN . DIE VORSCHRIFT DES ARTIKELS 16 NR . 1 UNTERSCHEIDE WEDER ZWISCHEN EINER LANGEN UND EINER KURZEN MIETDAUER NOCH ZWISCHEN DEN VERSCHIEDENEN VERWENDUNGSZWECKEN DER UNBEWEGLICHEN SACHE : VERWENDUNG ZU BERUFLICHEN , GESCHÄFTLICHEN , LANDWIRTSCHAFTLICHEN ZWECKEN , ALS WOHNUNG , ALS FERIENWOHNUNG USW . DER UMSTAND , DASS BEIDE VERTRAGSPARTNER NICHT IN DEM STAAT WOHNTEN , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN SEI , SEI OHNE BEDEUTUNG . DAS ARGUMENT , DAS AUS DER VERTRAGSKLAUSEL ÜBER DIE ANWENDUNG DES RECHTS EINES ANDEREN MITGLIEDSTAATS ALS DES DER BELEGENEN SACHE HERGELEITET WERDE , SEI UNANNEHMBAR . JEDENFALLS SEI DIE KLAUSEL ZUMINDEST IN BESTIMMTEN FALLGESTALTUNGEN , ZUM BEISPIEL WENN SIE DIE ANWENDUNG DER VORSCHRIFTEN DES ' ' EQUO CANONE ' ' ( GERECHTER MIETZINS ) IN ITALIEN VEREITELN SOLLE , NICHT WIRKSAM . WENN MAN GELTEN LASSE , DASS EINE DERARTIGE VEREINBARUNG , DIE DURCH EINE GERICHTSSTANDSKLAUSEL EINGEFÜGT WERDE , SOGAR GEEIGNET SEI , DIE ZUSTÄNDIGKEIT DES GERICHTS DES STAATES , IN DEM SICH DIE UNBEWEGLICHE SACHE BEFINDE , ENTFALLEN ZU LASSEN , DANN ERÖFFNE MAN DAMIT DIE MÖGLICHKEIT , SICH ZWINGENDEN VORSCHRIFTEN DIESES STAATES ZU ENTZIEHEN . 16 HINSICHTLICH DER NEBENKOSTEN KANN ES NACH ANSICHT DER REGIERUNG DER ITALIENISCHEN REPUBLIK KEINEM ZWEIFEL UNTERLIEGEN , DASS SIE MIT DEM MIETVERTRAG SELBST IM ZUSAMMENHANG STEHEN , DA SIE AUF EINER VERTRAGLICHEN VERPFLICHTUNG DES MIETERS BERUHTEN . EIN SICH AUF DIESE KOSTEN BEZIEHENDER STREIT FALLE OFFENSICHTLICH IN DIE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT IM SINNE DES ARTIKELS 16 NR . 1 . DIE MÖGLICHKEIT , DERARTIGE STREITIGKEITEN DEN GERICHTEN DES STAATES ZU ENTZIEHEN , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN SEI , WÜRDE MIT HILFE GESCHICKTER VEREINBARUNGEN DIE UMGEHUNG ZWINGENDER VORSCHRIFTEN ZULASSEN . 17 DIE KOMMISSION TRAEGT VOR , IN EINIGEN VERTRAGSSTAATEN FIELEN MÖBLIERTE RÄUME IM ALLGEMEINEN UND MÖBLIERTE FERIENWOHNUNGEN IM BESONDEREN AUSDRÜCKLICH ODER STILLSCHWEIGEND NICHT IN DEN SACHLICHEN ANWENDUNGSBEREICH DER SONDERREGELUNGEN ZUM SCHUTZ VON MIETER UND PÄCHTER . AUS DIESEN GRÜNDEN IST SIE DER MEINUNG , DIE ENTGELTLICHE GEBRAUCHSÜBERLASSUNG VON MÖBLIERTEN WOHNUNGEN , INSBESONDERE VON MÖBLIERTEN FERIENWOHNUNGEN , UNTERLIEGE NICHT DEM ANWENDUNGSBEREICH DES ARTIKELS 16 NR . 1 . 18 ARTIKEL 16 DES ÜBEREINKOMMENS BESTIMMT : ' ' OHNE RÜCKSICHT AUF DEN WOHNSITZ SIND AUSSCHLIESSLICH ZUSTÄNDIG : 1 ) FÜR KLAGEN , DIE DINGLICHE RECHTE AN UNBEWEGLICHEN SACHEN SOWIE DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN ZUM GEGENSTAND HABEN , DIE GERICHTE DES VERTRAGSSTAATS , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN IST ; ... ' ' 19 DIE IN ARTIKEL 16 NR . 1 VORGESEHENE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT DER GERICHTE DES VERTRAGSSTAATS , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN IST , HAT IHREN GRUND IN DER ENGEN VERKNÜPFUNG VON MIETE UND PACHT MIT DER RECHTLICHEN REGELUNG DES EIGENTUMS AN UNBEWEGLICHEN SACHEN UND MIT DEN IM ALLGEMEINEN ZWINGENDEN VORSCHRIFTEN , DIE SEINE NUTZUNG REGELN , WIE ZUM BEISPIEL DEN RECHTSVORSCHRIFTEN ÜBER DIE KONTROLLE DER MIET- UND PACHTHÖHE UND ÜBER DEN SCHUTZ DER MIETER UND PÄCHTER . 20 DARÜBER HINAUS SOLL ARTIKEL 16 NR . 1 EINE ZWECKMÄSSIGE ZUSTÄNDIGKEITSVERTEILUNG DADURCH GEWÄHRLEISTEN , DASS ER DEM DURCH DIE NÄHE ZU DER UNBEWEGLICHEN SACHE BESTIMMTEN GERICHT FÜR DIE ZUSTÄNDIGKEIT DEN VORZUG GIBT , DA DIESES EHER IN DER LAGE IST , SICH EINE UNMITTELBARE KENNTNIS VON DEN SICH AUF DEN ABSCHLUSS UND DIE DURCHFÜHRUNG VON MIET- ODER PACHTVERTRAEGEN ÜBER UNBEWEGLICHE SACHEN BEZIEHENDEN SACHVERHALTEN ZU VERSCHAFFEN . 21 DIE VOM BUNDESGERICHTSHOF VORGELEGTE ERSTE FRAGE GEHT DAHIN , OB WEGEN DER EIGENART BESTIMMTER MIETVERTRAEGE WIE DER KURZFRISTIGEN VERMIETUNG VON FERIENWOHNUNGEN AUSNAHMEN VON DEM ALLGEMEINEN GRUNDSATZ DES ARTIKELS 16 GEMACHT WERDEN KÖNNEN , AUCH WENN JEDER HINWEIS IM WORTLAUT DIESER VORSCHRIFT FEHLT . 22 HIERZU IST ANZUMERKEN , WIE DIE ITALIENISCHE REGIERUNG ZU RECHT VORGETRAGEN HAT , DASS JEDE AUSNAHME VON DER ALLGEMEINEN REGEL DES ARTIKELS 16 NR . 1 IN SICH DIE GEFAHR WEITERER AUSDEHNUNG TRAEGT , DIE DIE ANWENDUNG DER NATIONALEN RECHTSVORSCHRIFTEN ÜBER DIE NUTZUNG DES EIGENTUMS AN UNBEWEGLICHEN SACHEN IN FRAGE STELLEN KÖNNTE . 23 AUSSERDEM IST DIE UNSICHERHEIT ZU BERÜCKSICHTIGEN , DIE SICH ERGÄBE , WENN DIE GERICHTE AUSNAHMEN VON DER ALLGEMEINEN REGEL DES ARTIKELS 16 NR . 1 ZULASSEN KÖNNTEN , DER DEN VORTEIL BESITZT , UNTER ALLEN UMSTÄNDEN EINE UNZWEIDEUTIGE UND SICHERE ZUSTÄNDIGKEITSZUWEISUNG VORZUNEHMEN , UND SO DEM ZIEL DES ÜBEREINKOMMENS DIENT , SICHERE UND VORAUSSEHBARE ZUSTÄNDIGKEITSZUWEISUNGEN FESTZULEGEN . 24 DARAUS FOLGT , DASS DIE IN FRAGE STEHENDE VORSCHRIFT FÜR ALLE VERTRAEGE ÜBER DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN UNABHÄNGIG VON IHREN BESONDEREN MERKMALEN GILT . 25 DIE ERSTE FRAGE IST DEMNACH DAHIN ZU BEANTWORTEN , DASS ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS FÜR ALLE VERTRAEGE ÜBER DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN GILT , UND ZWAR AUCH FÜR KURZFRISTIGE VERTRAEGE UND FÜR SOLCHE , DIE SICH NUR AUF DIE GEBRAUCHSÜBERLASSUNG EINER FERIENWOHNUNG BEZIEHEN . 26 ZUR ZWEITEN FRAGE IST ZU BEMERKEN , DASS DAS ÜBEREINKOMMEN ' ' FÜR KLAGEN , DIE ... DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN ZUM GEGENSTAND HABEN ' ' EINE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT BESTIMMT . IN SEINEM BEREITS ZITIERTEN URTEIL VOM 14 . DEZEMBER 1977 HAT DER GERICHTSHOF FESTGESTELLT , DASS DIESE FORMULIERUNG UNTER ANDEREM KLAGEN ERFASST , BEI DENEN ZWISCHEN DEN PARTEIEN ÜBER DAS BESTEHEN ODER DIE AUSLEGUNG DES VERTRAGES ODER DEN ERSATZ FÜR VOM MIETER ODER PÄCHTER VERURSACHTE SCHÄDEN GESTRITTEN WIRD . ES IST DARAUF HINZUWEISEN , DASS DIESE AUFZÄHLUNG NICHT ABSCHLIESSEND IST . ZU RECHT IST DIE REGIERUNG DER ITALIENISCHEN REPUBLIK DER AUFFASSUNG , DASS STREITIGKEITEN ÜBER DIE ZAHLUNG DER MIETE IN DIESE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT FALLEN . DENN ES WÜRDE EINEM DER ZIELE DER IN FRAGE STEHENDEN VORSCHRIFT , NÄMLICH DER KORREKTEN ANWENDUNG DER NATIONALEN RECHTSVORSCHRIFTEN ÜBER MIETE UND PACHT , WIDERSPRECHEN , WENN MAN VON DIESER AUSSCHLIESSLICHEN ZUSTÄNDIGKEIT RECHTSSTREITIGKEITEN AUSNEHMEN WÜRDE , FÜR DIE ZUMINDEST IN BESTIMMTEN MITGLIEDSTAATEN BESONDERE RECHTSVORSCHRIFTEN GELTEN , WIE ETWA DIE VORSCHRIFTEN ÜBER DEN ' ' EQUO CANONE ' ' ( GERECHTER MIETZINS ) IN ITALIEN . 27 EIN MIETVERTRAG ENTHÄLT IM ALLGEMEINEN VORSCHRIFTEN FÜR DIE ÜBERLASSUNG DER MIETSACHE AN DEN MIETER , IHRE NUTZUNG , DIE JEWEILIGEN VERPFLICHTUNGEN DES VERMIETERS UND DES MIETERS IN BEZUG AUF DIE INSTANDHALTUNG DER MIETSACHE , DIE DAUER DES MIETVERTRAGES UND DIE WIEDEREINRÄUMUNG DES BESITZES DER MIETSACHE AN DEN VERMIETER , DEN MIETZINS UND DIE VOM MIETER ZU TRAGENDEN NEBENKOSTEN WIE DIE KOSTEN FÜR WASSER- , GAS- UND STROMVERBRAUCH . 28 RECHTSSTREITIGKEITEN , WELCHE DIE SICH AUS DEM MIETVERTRAG ERGEBENDEN JEWEILIGEN VERPFLICHTUNGEN DES VERMIETERS UND DES MIETERS BETREFFEN , FALLEN IN DEN DURCH ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS ERFASSTEN BEREICH DER ' ' KLAGEN , DIE ... DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN ZUM GEGENSTAND HABEN ' ' . DAGEGEN FALLEN RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE SICH NUR MITTELBAR AUF DIE NUTZUNG DER MIETSACHE BEZIEHEN , WIE BEISPIELSWEISE SOLCHE , DIE ENTGANGENE URLAUBSFREUDE UND REISEKOSTEN BETREFFEN , NICHT IN DIE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT NACH DIESEM ARTIKEL . 29 DIE ZWEITE FRAGE IST DEMNACH DAHIN ZU BEANTWORTEN , DASS ALLE RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE SICH AUF DAS BESTEHEN ODER DIE AUSLEGUNG VON MIETVERTRAEGEN , DEREN DAUER , DIE WIEDEREINRÄUMUNG DES BESITZES DER MIETSACHE AN DEN VERMIETER , DEN ERSATZ FÜR VOM MIETER VERURSACHTE SCHÄDEN ODER DIE EINZIEHUNG DES MIETZINSES UND DER VOM MIETER ZU ZAHLENDEN NEBENKOSTEN WIE DER KOSTEN FÜR WASSER- , GAS- UND STROMVERBRAUCH BEZIEHEN , IN DIE IN ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS VORGESEHENE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT DER GERICHTE DES STAATES FALLEN , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN IST . RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE DIE VERPFLICHTUNGEN DES VERMIETERS UND DES MIETERS AUS DEM MIETVERTRAG BETREFFEN , FALLEN IN DIESE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT . DAGEGEN FALLEN RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE SICH NUR MITTELBAR AUF DIE NUTZUNG DER MIETSACHE BEZIEHEN , WIE BEISPIELSWEISE SOLCHE , DIE ENTGANGENE URLAUBSFREUDE UND REISEKOSTEN BETREFFEN , NICHT IN DIE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT NACH DIESEM ARTIKEL . Kostenentscheidung KOSTEN 30 DIE AUSLAGEN DER REGIERUNG DER BUNDESREPUBLIK DEUTSCHLAND , DER REGIERUNG DER ITALIENISCHEN REPUBLIK , DER REGIERUNG DES VEREINIGTEN KÖNIGREICHS UND DER KOMMISSION DER EUROPÄISCHEN GEMEINSCHAFTEN , DIE VOR DEM GERICHTSHOF ERKLÄRUNGEN ABGEGEBEN HABEN , SIND NICHT ERSTATTUNGSFÄHIG . FÜR DIE PARTEIEN DES AUSGANGSVERFAHRENS IST DAS VERFAHREN VOR DEM GERICHTSHOF EIN ZWISCHENSTREIT IN DEM VOR DEM NATIONALEN GERICHT ANHÄNGIGEN RECHTSSTREIT ; DIE KOSTENENTSCHEIDUNG IST DAHER SACHE DIESES GERICHTS . Tenor AUS DIESEN GRÜNDEN HAT DER GERICHTSHOF ( VIERTE KAMMER ) AUF DIE IHM VOM BUNDESGERICHTSHOF MIT BESCHLUSS VOM 3 . OKTOBER 1983 VORGELEGTEN FRAGEN FÜR RECHT ERKANNT : 1 ) ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS GILT FÜR ALLE VERTRAEGE ÜBER DIE MIETE ODER PACHT VON UNBEWEGLICHEN SACHEN , UND ZWAR AUCH FÜR KURZFRISTIGE VERTRAEGE UND FÜR SOLCHE , DIE SICH NUR AUF DIE GEBRAUCHSÜBERLASSUNG EINER FERIENWOHNUNG BEZIEHEN . 2)ALLE RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE DIE VERPFLICHTUNGEN DES VERMIETERS UND DES MIETERS AUS DEM MIETVERTRAG BETREFFEN , INSBESONDERE SOLCHE , DIE SICH AUF DAS BESTEHEN ODER DIE AUSLEGUNG VON MIETVERTRAEGEN , DEREN DAUER , DIE WIEDEREINRÄUMUNG DES BESITZES DER MIETSACHE AN DEN VERMIETER , DEN ERSATZ FÜR VOM MIETER VERURSACHTE SCHÄDEN ODER DIE EINZIEHUNG DES MIETZINSES UND DER VOM MIETER ZU ZAHLENDEN NEBENKOSTEN WIE DER KOSTEN FÜR WASSER- , GAS- UND STROMVERBRAUCH BEZIEHEN , FALLEN IN DIE IN ARTIKEL 16 NR . 1 DES ÜBEREINKOMMENS VORGESEHENE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT DER GERICHTE DES STAATES , IN DEM DIE UNBEWEGLICHE SACHE BELEGEN IST . DAGEGEN FALLEN RECHTSSTREITIGKEITEN , DIE SICH NUR MITTELBAR AUF DIE NUTZUNG DER MIETSACHE BEZIEHEN , WIE BEISPIELSWEISE SOLCHE , DIE ENTGANGENE URLAUBSFREUDE UND REISEKOSTEN BETREFFEN , NICHT IN DIE AUSSCHLIESSLICHE ZUSTÄNDIGKEIT NACH DIESEM ARTIKEL .

62009CJ0251

mt

Nuqqas ta’ Stat li jwettaq obbligu - Ksur tal-Artikoli 4(2) u 31(1) tad-Direttiva tal-Kunsill 93/38/KEE, tal-14 ta’ Ġunju 1993, li tikkoordina l-proċeduri ta’ akkwist pubbliku għal entitajiet li joperaw fis-setturi tal-ilma, tal-enerġija, tat-trasport u tat-telekomunikazzjoni (ĠU Edizzjoni Speċjali bil-Malti, Kapitolu 6, Vol. 2, p. 194) - Ksur tal-Artikolu 1(1) tad-Direttiva tal-Kunsill 92/13/KEE, tal-25 ta’ Frar 1992, li tikkoordina l-liġijiet, ir-regolamenti u d-dispożizzjonijiet amministrattivi li jirrelataw għall-applikazzjoni tar-regoli Komunitarji dwar il-proċeduri ta’ akkwist ta’ entitajiet li joperaw fis-setturi tal-ilma, l-enerġija, it-trasport u t-telekomunikazzjoni (ĠU Edizzjoni Speċjali bil-Malti, Kapitolu 6, Vol. 1, p. 315) - Obbligu li tiġi motivata deċiżjoni li teskludi lil offerent - Obbligu li jiġi żgurat li d-deċiżjonijiet meħuda minn entitajiet kontraenti jistgħu jiġu mistħarrġa b’mod effettiv u fl-iqsar żmien possibbli - Prinċipji ta’ trattament ugwali u ta’ trasparenza. Dispożittiv 1) Ir-rikors huwa miċħud. 2) Il-Kummissjoni Ewropea hija kkundannata għall-ispejjeż.

61994TJ0358

sv

Domskäl Tvistens bakgrund 1 Alltsedan år 1990 har gemenskapens luftfartssektor präglats av en ekonomisk kris. På grund av detta har Compagnie nationale Air France (nedan kallat Air France eller sökanden), ett aktiebolag vars aktiekapital till 99,329 procent ägs av den franska staten, också haft allvarliga ekonomiska och finansiella svårigheter. 2 Under åren 1991 och 1992 undersökte kommissionen för första gången Air France ekonomiska och finansiella situation. I samband med detta, till följd av anmälan från de franska myndigheterna, godkände kommissionen genom beslut av den 20 november 1991 och den 15 juli 1992 kapitaltillskottet uppgående till sammanlagt 5,84 miljarder FF. Kommissionen bedömde att utsikterna till avkastning på investeringen på lång sikt vägde tyngre än svårigheterna på kort sikt, vilka var följden av den finansiella strukturen inom Air France-gruppen. Kommissionen tog härvid även hänsyn till att Air France-gruppen var föremål för en omstrukturering inom ramen för ett dokument "contrat de plan" (planavtal) (CAP'93) som de franska myndigheterna godkände den 1 augusti 1991. I denna fastställdes flera ekonomiska mål att nå under åren 1991-1993. Med hänsyn till dessa faktorer ansåg kommissionen att de finansiella transaktionerna i fråga inte utgjorde statligt stöd i den mening som avses i artikel 92 i EEG-fördraget. 3 För att avhjälpa sina finansiella svårigheter utarbetade Air France i oktober 1992 en annan omstruktureringsplan benämnd "programme de retour à l'équilibre" (program för att återfå jämvikten) (PRE 1), som i huvudsak avsåg en sänkning av driftskostnaderna och som skulle leda till en strukturell förbättring av företagets självfinansieringskapacitet från och med år 1994. 4 I november 1992 vände sig Air France till Caisse des dépôts et consignations-participations (nedan kallat CDC-P) för att erhålla dess stöd för vissa finansiella transaktioner. CDC-P, ett aktiebolag bildat enligt fransk rätt som äger 0,538 procent av aktiekapitalet i Air France, är ett helägt dotterbolag till Caisse des dépôts et consignations (nedan kallat Caisse), ett speciellt statligt organ bildat enligt lag. 5 I mitten av december 1992 tillkännagav CDC-P att man var beredd att garantera de planerade transaktionernas slutförande. Efter att detaljerna avseende dessa transaktioner hade fastställts av CDC-P och Air France i början av år 1993, fastställde styrelsen i Air France formerna för dessa vid sitt möte den 17 februari 1993. 6 Följaktligen beslutade den extra bolagsstämman i Air France vid sitt möte den 24 mars 1993 att till ett sammanlagt belopp av 1,5 miljarder FF företa en emission av - obligationer som kan inlösas mot aktier (obligations remboursables en actions, nedan kallade ORA) upp till ett värde av ungefär 750 miljoner FF, - värdepapper som löper med progressiv ränta och som är förenade med en rätt att teckna aktier (titres subordonnés à intérêt progressif assortis de bons de souscription d'actions, nedan kallade TSIP-BSA) likaså upp till ett värde av ungefär 750 miljoner FF. 7 CDC-P tecknade nästan samtliga av dessa värdepapper som Air France emitterade i april 1993 (99,7 procent av ORA och 99,9 procent av TSIP-BSA), eftersom den franska staten, som är den huvudsakliga aktieägaren i Air France, beslutade att avstå. Några utländska privata investerare tilläts delta i tecknandet i proportion till deras andel av aktiekapitalet i Air France, nämligen 0,132 procent vid den aktuella tidpunkten, vilket motsvarar värdepapper till ett värde av ungefär 2 miljoner FF. 8 De värdepapper som emitterats är en form av namnpapper och är inte noterade på börsen. 9 De har följande karakteristika. 10 Fram till den 1 januari 2000 löper ORA med en fast ränta (4 procent) och en variabel ränta som beror på resultatet i Air France, med en förväntad genomsnittlig sammanlagd ränta om 6,5 procent per år. Varje ORA inlöses ovillkorligen genom att konverteras till en aktie senast den 1 januari 2000, och innehavaren har rätt att begära en sådan inlösen när som helst före detta datum. Den interna avkastningen, beräknad av CDC-P med hänsyn till räntor och den förväntade värdeökningen av aktierna, uppgår till 14 procent. 11 TSIP har ingen begränsad löptid. De återbetalas för det fall Air France träder i likvidation eller upplöses och återbetalningen sker först efter det att alla fordringar med eller utan förmånsrätt har återbetalats, men före ORA. Air France har emellertid rätt att återbetala TSIP i förskott från och med den 1 januari 2000. Fram till den 1 januari 2000 löper TSIP med fast och progressiv ränta (från 5,5 till 8,5 procent), med en genomsnittlig ränta om 7 procent. Från och med detta datum blir räntan variabel och ökar progressivt. Air France kan ställa in ränteutbetalningarna för det fall gruppen visar en sammanlagd förlust som överstiger 30 procent av de egna tillgångarna. Till varje utgiven TSIP knyts en BSA som är självständig och som - precis som ORA och TSIP - kan överlåtas eller överföras. Innehavaren kan konvertera BSA till aktier när som helst fram till den 1 januari 2000. De BSA som inte har konverterats detta datum upphör att gälla. Den interna avkastningen på investeringen under åren 1993-1999, enligt beräkningar av CDC-P, är 11,5 procent. 12 Efter att ha fått kännedom, främst genom pressen, om att den franska regeringen planerade att tillföra Air France medel sände kommissionen den 1 mars 1993 en skrivelse till de franska myndigheterna med anmodan om att inkomma med upplysningar om de planerade åtgärderna för att täcka Air France-gruppens underskott. Genom skrivelse av den 22 april 1993 svarade den franska regeringen genom att precisera att de två ovannämnda emissionerna av värdepapper hade garanterats av CDC-P. Efter ett informationsmöte i maj 1993, vid vilket tjänstemän vid kommissionen, företrädare för den franska regeringen och företrädare för Air France deltog, registrerades den 19 juli 1993 CDC-P:s tecknande av värdepapperen i registret över stöd som inte anmälts till kommissionen. I skrivelse av den 7 december 1993 påpekade kommissionen för den franska regeringen att den, den 10 november 1993, hade beslutat att inleda det förfarande som föreskrivs i artikel 93.2 i fördraget. 13 I skrivelse av den 7 januari 1994 angav de franska myndigheterna sin inställning enligt följande. - Den finansiella åtgärden i fråga anmäldes inte till kommissionen, eftersom den inte ansågs vara ett statligt stöd. - Caisse och CDC-P är självständiga organ i förhållande till den franska regeringen. - CDC-P hade beslutat att investera i Air France vid en tidpunkt då situationen för Air France var jämförbar med konkurrenternas situation och då framtidsutsikterna i allmänhet var optimistiska. CDC-P handlade därför som en upplyst investerare. - Att teckningsvillkoren var attraktiva bekräftas av att utländska privata investerare deltog i transaktionen. Deras efterfrågan kunde inte ens tillfredsställas i sin helhet, eftersom det i annat fall skulle ha skett en delvis privatisering av Air France. - Investeringens enda syfte var att bidra till omstruktureringen av Air France och den var bunden till omstruktureringsplanen från oktober 1992 (PRE 1). 14 Under år 1993 emitterade Air France tre andra typer av värdepapper, nämligen ett obligationslån om 1,5 miljarder FF med en räntesats om 8,25 procent i februari, ett obligationslån om 1,5 miljarder FF i juni och ett lån om 300 miljoner FF i oktober, vilka samtliga uppenbarligen placerades i den privata sektorn. 15 Vad beträffar ORA och TSIP-BSA antog kommissionen den 27 juli 1994 beslut 94/662/EG om CDC-Participations tecknande av obligationer emitterade av Air France (EGT nr L 258, s. 26, nedan kallat det omtvistade beslutet eller beslutet) [vid översättningen fanns ingen svensk version att tillgå]. 16 I detta beslut konstaterade kommissionen för det första att trots omstruktureringsplanen CAP'93 och tillskottet av ungefär 6 miljarder FF under åren 1991 och 1992 hade situationen i Air France fortsatt att försämras. Air France hade år 1992 för tredje gången i rad uppvisat ett negativt nettoresultat och denna gång av betydligt större omfattning (minst 3,2 miljarder FF) och befann sig i en sämre situation än andra stora europeiska företag. 17 Kommissionen påpekade därefter att Caisse är ett franskt offentligt organ vars direktörer utses av den franska regeringen. CDC-P, ett helägt dotterbolag, är inte självständigt i förhållande till Caisse, som i sin tur kontrolleras av de franska myndigheterna. Kapitaltillskottet var därför en handling som kunde tillskrivas den franska regeringen. De ifrågavarande investeringarna som Caisse och CDC-P hade gjort var därför vidtagna under statligt inflytande. 18 Kommissionen undersökte särskilt om den finansiella transaktionen i fråga hade vidtagits på villkor som skulle ha varit godtagbara för en privat investerare som är verksam på normala marknadsekonomiska villkor. Den bedömde att så är fallet när ett betydande antal privata minoritetsdelägare deltar i transaktionen i proportion till sitt aktieinnehav. De privata investerarnas aktieinnehav skall, enligt kommissionen, emellertid vara av en verklig ekonomisk betydelse. I det aktuella fallet utgjorde de privata aktieägarnas innehav i Air France emellertid endast 0,132 procent av aktiekapitalet och den andel av värdepapperen som de tecknat var försumbar. Kommissionen tillmätte för övrigt ingen avgörande betydelse åt den omständigheten att efterfrågan från privata utländska investerare inte till fullo hade tillfredsställts. De värdepapper som de privata investerarna hade velat teckna utgjorde nämligen endast en ringa andel (3,3 procent) av det totala antalet. 19 Vad beträffar tidpunkten för stödets beviljande, fastställde kommissionen denna till tecknandet av obligationerna, det vill säga i april 1993, med motiveringen att CDC-P inte var rättsligt förpliktad att teckna de emitterade värdepapperna tidigare. Under alla omständigheter kunde tidpunkten inte ha kunnat infalla tidigare än den 17 februari 1993, då styrelsen i Air France fastställde formerna för investeringen och föreslog att värdepapperen skulle emitteras. Då investeringsbeslutet togs (det vill säga tidigast den 17 februari 1993) borde CDC-P ha känt till den mycket kraftiga försämringen av den finansiella strukturen i Air France. CDC-P hade säkerligen informerats om företagets ökade förluster under år 1992 (3,2 miljarder FF under år 1992 efter 685 miljoner FF under år 1991 och 717 miljoner FF under år 1990) och borde ha varit mycket bekymrad över den kritiska strukturen på företagets skuldsättning. 20 I detta sammanhang undersökte kommissionen de emitterade värdepappernas karakteristika för att kontrollera deras förenlighet med marknadsvillkoren. Kommissionen betecknade ORA som "en uppskjuten ökning av kapitalet" och tillade att samma beaktanden också gällde för TSIP-BSA. Efter att ha konstaterat att nackdelen med TSIP-BSA låg i de dåliga återbetalningsvillkor som gällde vid företagets upplösning, vilket var orsaken till att "dessa värdepapper inte särskilt ofta förekommer på kapitalmarknaden", påpekade kommissionen att avkastningen av både ORA och TSIP-BSA i stor utsträckning berodde på Air France resultat. Kommissionen underströk bland annat att CDC-P:s beräkning av värdepappernas interna avkastningsnivå hade varit alltför optimistisk. Om CDC-P hade beaktat de svaga finansiella utsikterna på medellång och lång sikt, borde CDC-P ha kommit fram till slutsatsen att värdet av de framtida aktierna som skulle erhållas genom inlösen var lika med noll. Kommissionen drog därför slutsatsen att en upplyst privat investerare inte skulle ha varit beredd att gå in i ett sådant betydande finansiellt arrangemang med Air France som CDC-P hade gjort. 21 Kommissionen ansåg att när det rör sig om företag som går med förlust, såsom Air France, skulle en långsiktig investerare basera sitt beslut på en sammanhängande omstruktureringsplan. I det aktuella fallet var stödet emellertid inte direkt knutet till PRE 1. Under alla omständigheter skulle PRE 1 inte ha varit tillräcklig ens på lång sikt för att återställa Air France finansiella och ekonomiska livsduglighet, eftersom den framförallt var avsedd att minska driftskostnaderna och de finansiella utgifterna, utan att med tillräckligt allvar behandla andra finansiella parametrar som förmodades förbli konstanta och utan att det innehålla förslag på andra omstruktureringsåtgärder för det fall Air France ekonomiska situation skulle försämras ytterligare. Enligt kommissionen måste CDC-P haft vetskap om de strukturella svagheterna i PRE 1 då det vidtog sin investering. 22 De ovannämnda faktorerna, sedda tillsammans, ledde kommissionen till slutsatsen att en förnuftig privat investerare inte skulle ha investerat 1,5 miljarder FF i Air France med tanke på företagets svaga rörelseresultat och finansiella resultat under de senaste tiden, dess oförmåga att genomföra omstruktureringsprogrammet CAP'93 och med tanke på att PRE 1 var uppenbart otillräcklig för att rätta till situationen. Slutligen ansåg kommissionen att tillskottet av det omtvistade kapitalet utgjorde ett driftstöd avsett att hjälpa Air France att temporärt övervinna sin finansiella kris. 23 Kommissionen konstaterade därefter följande: - Stödet i fråga snedvrider konkurrensen och påverkar, på grund av själva sin beskaffenhet, handeln mellan medlemsstaterna och inom hela det europeiska ekonomiska samarbetsområdet (EES). - Det omfattas inte av något av de fall som förutses i artikel 92.2 i fördraget eller artikel 61.2 i EES-avtalet. - Det kan inte heller med stöd av artikel 92.3 i fördraget eller artikel 61.3 i EES-avtalet anses förenligt med den gemensamma marknaden. 24 Kommissionen beslutade följaktligen att - CDC-P:s tecknande till ett belopp om 1 497 415 290 FF av ORA och TSIP-BSA, vilka emitterats av Air France i april 1993, utgör ett rättsstridigt statligt stöd som är oförenligt med den gemensamma marknaden (artikel 1 i beslutet), och att - Republiken Frankrike skall åläggas att kräva tillbaka detta stöd om 1 497 415 290 FF efter avdrag av de räntor som Air France redan kan ha utbetalat till CDC-P (artikel 2). 25 På grundval av artikel 4 delgavs den franska regeringen beslutet den 9 augusti 1994. 26 Den 27 juli 1994 antog kommissionen för övrigt beslut 94/653/EG om den anmälda ökningen av kapitalet i Air France (EGT nr L 254, s. 73) [vid översättningen fanns ingen svensk version att tillgå), i vilket kommissionen ansåg att stöd som skulle beviljas Air France i form av en kapitalökning om 20 miljarder FF var förenligt med den gemensamma marknaden och EES-avtalet. I beslutet tog kommissionen upp CDC-P:s tecknande av ORA och TSIP-BSA som hade emitterats av Air France i april 1993. Kommissionen ansåg att ORA i princip utgjorde eget kapital. Vad beträffar TSIP-BSA underströk kommissionen att den som tecknade dessa inte hade någon skyldighet att lösa in dem och att det verkade lämpligare, för det fall det var nödvändigt att klassificera denna typ av finansiella instrument, att anse dem vara skulder. 27 Detta andra beslut av den 27 juli 1994 har ifrågasatts av flera flygbolag (mål T-371/94, British Airways m.fl. mot kommissionen, och T-394/94, British Midland mot kommissionen). Förfarandet 28 Air France har genom ansökan, som inkom till förstainstansrättens kansli den 26 oktober 1994, väckt föreliggande talan. På grundval av referentens rapport beslutade förstainstansrätten att inleda det muntliga förfarandet utan att vidta föregående åtgärder för bevisupptagning. Den beslutade likväl att vidta vissa processledningsåtgärder genom att anmoda parterna att inkomma med vissa handlingar och svara på en rad frågor. Vid sammanträdet den 26 juni 1996 höll parterna sina anföranden och svarade på förstainstansrättens frågor. 29 Republiken Frankrike har väckt en parallell talan vid domstolen mot samma beslut (mål C-282/94). Domstolen beslutade den 4 april 1995 att vilandeförklara det målet. 30 Sökanden har yrkat att förstainstansrätten skall - fastställa att kommissionen genom det omtvistade beslutet har åsidosatt bestämmelserna i artiklarna 92 och 190 i fördraget och följaktligen ogiltigförklara detta beslut, samt - förplikta kommissionen att ersätta rättegångskostnaderna. Kommissionen har yrkat att förstainstansrätten skall - ogilla talan, samt - förplikta sökanden att ersätta rättegångskostnaderna. Upptagande till sakprövning 31 Kommissionen har inte bestritt att talan kan upptas till sakprövning. Trots att det ifrågasatta beslutet är riktat endast till Republiken Frankrike berör det sökanden, Air France, i egenskap av mottagare av det ifrågavarande stödet, direkt och personligen på det sätt som avses i artikel 173 fjärde stycket i EG-fördraget (domstolens dom av den 13 mars 1985, Nederländerna och Leeuwarder Papierwarenfabriek mot kommissionen, 296/82 och 318/82, Rec. s. 809, punkt 13). 32 Enligt domstolens fasta rättspraxis (se exempelvis dom av den 13 juli 1989, Jaenicke Cendoya mot kommissionen, 108/88, Rec. s. 2711, punkterna 8 och 9) kan inte yrkanden upptas till sakprövning om de avser att få gemenskapsdomstolarna att fastställa att de anförda grunderna till stöd för en talan om ogiltigförklaring har fog. Följaktligen skall sökandens yrkanden att förstainstansrätten skall fastställa att kommissionen genom det omtvistade beslutet har åsidosatt bestämmelserna i artiklarna 92 och 190 i fördraget avvisas som sådana. I sak 33 Till stöd för sin talan har sökanden anfört två grunder. Den första avser ett åsidosättande av artikel 92 i fördraget, vilket följer av den omständigheten att kommissionen genom att beteckna CDC-P:s investering i Air France som statligt stöd, skulle ha begått uppenbara fel vid tillämpningen av denna bestämmelse. Den andra avser att kommissionen åsidosatt sin motiveringsskyldighet som föreskrivs i artikel 190 i fördraget. 1. Första grunden: Åsidosättande av artikel 92 i fördraget 34 Inom ramen för den första grunden har sökanden framfört flera klagopunkter. Sökanden har gjort gällande att kommissionen har begått uppenbara fel vid tillämpningen av artikel 92 i fördraget. 35 Den beteckning av en åtgärd som statligt stöd som det omtvistade beslutet innehåller är grundat på en felaktig analys av - den ställning som Caisse och CDC-P har, - den tidpunkt vid vilken CDC-P fattade investeringsbeslutet, - sammanhanget i vilket CDC-P fattade investeringsbeslutet, - omfattningen av flera privata investerares tecknande av värdepapper i Air France och omfattningen av andra privata investeringar i Air France, - tillämpningen av principen om den upplyste private investeraren med avseende på de emitterade värdepapperens karakteristika. 36 Under de aktuella omständigheterna anser förstainstansrätten att det är lämpligt att dela upp denna grund i två delar. Den första avser det förhållandet att den omtvistade investeringen inte är av statlig karaktär. Den andra avser kommissionens åsidosättande av kriteriet angående en normal upplyst privat investerares beteende med avseende på samma investering, varvid det skall preciseras att sökanden i detta sammanhang har anfört en rad olika argument. Första delen av första grunden Parternas argument 37 Sökanden har hävdat att kommissionen i det omtvistade beslutet felaktigt har påstått att CDC-P inte är självständigt i förhållande till Caisse, som är ett organ som i sin tur skulle vara kontrollerat av de franska offentliga myndigheterna och att investeringen i fråga vidtogs under statligt inflytande. Sökanden har understrukit att såväl Caisse som CDC-P i själva verket är självständiga i förhållande till den franska regeringen. 38 I detta hänseende har sökanden för det första åberopat den särskilda ställning som Caisse har, som inrättades genom artiklarna 110 och 115 i "loi sur les finances" av den 28 april 1816 (lag om finanser, nedan kallad 1816 års lag), och som betecknas som ett "särskilt organ" vilket "övervakas och garanteras av de lagstiftande myndigheterna". Eftersom de lagstiftande myndigheterna är självständiga i förhållande till den verkställande makten, kan Caisse inte anses vara ett organ som kontrolleras av de franska offentliga myndigheterna. Det argument som kommissionen har anfört för att visa att Caisse inte är självständigt i förhållande till den franska staten som avser det sätt på vilket de styrande i Caisse utses, vilket görs av den franska regeringen, är enligt sökanden inte relevant. Att beslutet genom vilket den verkställande direktören i Caisse - som i enlighet med den ovan nämnda 1816 års lag endast är underställd kontroll av en oberoende övervakningskommission som företrädare för de "lagstiftande myndigheterna" - utses är bindande syftar till att säkerställa den verkställande direktörens självständighet i förhållande till varje påtryckning från den verkställande makten. 39 Sökanden har vidare understrukit att "den allmänna sektionen" i Caisse, som omfattar dess konkurrensutsatta verksamhet som bank och investerare, undgår den allmänna rättsliga kontroll som utövas av Cour des comptes française (franska riksrevisionsverket), som är den myndighet som har ansvar för den finansiella kontrollen av förvaltningen och dess organ. Denna sektions räkenskaper underställs i stället kontroll av oberoende revisorer som utför sitt uppdrag under de allmänna rättsliga villkor som gäller för affärsdrivande bolag. Kommissionen tar enligt sökanden inte hänsyn till den dubbla uppgift som Caisse har tilldelats, vilken innebär att dess aktiviteter är fullständigt uppdelade mellan "den allmänna sektionen" och förvaltningen av sparmedel, som är strängt reglerad, eftersom den utförs för statens räkning. De medel som CDC-P använde för det omtvistade tecknandet var enligt sökanden egna medel tillhörande Caisse, vilka var upptagna i "den allmänna sektionens" balansräkning och som inte enligt lag eller förordning är underkastade något krav på att de statliga myndigheterna skall rådfrågas, lämna tillstånd i förväg eller lämna godkännande i efterhand. 40 Sökanden har vidare påpekat att sätten för administrativ kontroll och domstolsprövning med avseende på Caisse, liksom de regler som gäller för dess redovisning och skatter, visar att det inte finns något avgörande inflytande på dess verksamhet från statliga politiska myndigheters sida. 41 Vad beträffar CDC-P, ett helägt dotterbolag till Caisse, har sökanden hävdat att det också bedriver sin verksamhet självständigt i förhållande till den franska regeringen. Det omtvistade tecknandet av de värdepapper som emitterats av Air France täcks av det i bolagsordningen angivna föremålet för verksamheten. Det driver en spekulativ verksamhet med riskkapital som framförallt syftar till avkastning och kan inte jämföras med hur en institution som ombesörjer ett uppdrag av allmänintresse beter sig. Sökanden har tillagt att enligt bolagsordningen för CDC-P utses dess styrelsemedlemmar av bolagsstämman och de kan entledigas enligt de i allmän lag föreskrivna villkor som gäller för affärsdrivande bolag. Bland styrelsemedlemmarna i CDC-P finns personer från affärsvärlden som varken hör till den företagsgrupp som är knuten till Caisse eller den statliga administrationen. 42 Sökanden har emellertid inte bestritt att investeringen, även om det formella beslutet om att investera i Air France till sist fattades av CDC-P, genomfördes efter avgörande påverkan från dess majoritetsdelägare, Caisse, och med de medel som detta bolag ställde till dess förfogande. 43 I rättsligt hänseende har sökanden förebrått kommissionen för att ha givit uttrycket "ges av en medlemsstat eller med hjälp av statliga medel", som förekommer i artikel 92 i fördraget, en extensiv tolkning genom att anse att statligt inflytande på en ekonomisk aktör i sig kan leda till att det betecknas statligt stöd, även om de belopp som berörs av investeringen i fråga inte härrör från statliga medel. Enligt sökanden är denna tolkning oförenlig med texten i nämnda artikel som skall tillämpas strikt. Villkoren i artikel 92 i fördraget har enligt sökanden inte uppfyllts om det omtvistade stödet, såsom i det föreliggande fallet, inte har givits varken av staten eller med hjälp av statliga medel. CDC-P tecknade de omtvistade värdepapperen genom att använda medel med privat ursprung som Caisse ställt till dess förfogande. 44 Sökanden har understrukit att de medel som Caisse förvaltar är av privat ursprung. I enlighet med tillämpliga nationella föreskrifter kommer de medel som förvaltas av Caisse från frivilliga insättningar från enskilda eller insättningar från sparbanker. Caisse som skall förvalta privata medel, handlar således med avseende på "den allmänna sektionens" medel som kan förvaltas fritt i motsats till förvaltningen av sparmedlen, som en investerare som tar hänsyn till marknadsutvecklingen. Sökanden har vidare påpekat att de privata spararna har möjlighet att när som helst ta ut sina insatta medel som förvaltas av Caisse, vilket utgör en viktig skillnad i förhållande till de offentliga medel som på grund av att de härrör från skatter helt står till offentliga myndigheters förfogande. 45 Sökanden har dragit slutsatsen att eftersom de medel som Caisse förvaltar är privata, kan inte de belopp som denna ställde till CDC-P:s förfogande betecknas som statliga medel. Den omtvistade transaktionen skulle således inte inneburit varken en direkt eller indirekt överföring av statliga medel, och inte heller en ekonomisk börda för staten. I detta avseende har sökanden hänvisat till domstolens domar av den 24 januari 1978, Van Tiggele (82/77, Rec. s. 25, punkt 25), av den 17 mars 1993, Sloman Neptun (C-72/91 och C-73/91, Rec. s. I-887, punkt 21), och av den 30 november 1993, Kirsammer-Hack (C-189/91, Rec. s. I-6185, punkterna 17 och 18). 46 Med hänvisning till dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen (C-303/88, Rec. s. I-1433) och dom av den 2 februari 1988, Van der Kooy m.fl. mot kommissionen (67/85, 68/85 och 70/85, Rec. s. 219), samt till generaladvokatens förslag till avgörande i det sistnämnda målet (s. 240), har sökanden betonat att varken Caisse eller CDC-P i det aktuella fallet har agerat på statens order eller under ett förhärskande eller faktiskt statligt inflytande. Eftersom Caisse och CDC-P varken är statliga organ eller privata organ som kontrolleras av staten och eftersom deras beslut fattas självständigt utan någon föregående anvisning från eller godkännande i efterhand av staten, kunde enligt sökanden kommissionen inte beteckna CDC-P:s tecknande av de värdepapper som Air France emitterade i april 1993 som statligt stöd. 47 Kommissionen har för det första erinrat om domstolens rättspraxis enligt vilken förbudet i artikel 92.1 i fördraget omfattar allt stöd som ges av medlemsstaterna, utan åtskillnad mellan de fall där stödet ges direkt av staten och de fall där det ges av offentliga eller privata organ som staten inrättat för att förvalta stödet (den ovannämnda domen i målet Van der Kooy mot kommissionen, punkt 35). I det aktuella fallet hade Caisse i enlighet med tillämpliga nationella bestämmelser i uppdrag att administrera offentliga och privata medel, som ofta var insatta till följd av en skyldighet enligt lag eller förordning. Hur de medel som förvaltas av Caisse skall användas, liksom även uttag av insatta medel, regleras för övrigt i lag eller förordning. 48 I detta hänseende har kommissionen erinrat om domstolens dom av den 2 juli 1974, Italien mot kommissionen (173/73, Rec. s. 709, punkt 35), enligt vilken det är fråga om statliga medel när de ifrågavarande medlen dels har tillförts genom obligatoriska insättningar som föreskrivs i nationell lag, dels förvaltas och fördelas i enlighet med denna lag, även om de administreras av ett organ som är åtskilt från de offentliga myndigheterna. Kommissionen anser att de insättningar som gjorts hos Caisse till följd av skyldigheter som följer av lag eller förordning skall anses som obligatoriska insättningar på det sätt som avses i domen. Under alla omständigheter är det enligt kommissionen inte nödvändigt att fastställa att det är de medel vars användning regleras i föreskrifter som särskilt och uttryckligen utgör stödåtgärder (ovannämnd dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, punkt 14). De belopp som satts in i Caisse skulle därför inte kunna anses vara privata medel. 49 Kommissionen har understrukit den statliga inblandningen vid utseendet av företagsledningen i Caisse. Enligt gällande nationella bestämmelser utses den verkställande direktören i Caisse av Republikens president efter rekommendationer av finansministeriet. Det förhållandet att den verkställande direktören vid den aktuella tidpunkten endast kunde entledigas av Republikens president på begäran av övervakningskommissionen kan inte minska statens roll, eftersom nästan samtliga medlemmar av denna kommission tillhör statsapparaten. Andra direktörer och högre tjänstemän i Caisse utses av personer inom regeringen och fast anställda omfattas av de allmänna statliga tjänsteföreskrifterna. Den avgörande roll som de offentliga myndigheterna har för verksamheten i Caisse kan därför enligt kommissionen inte betvivlas. 50 Vad beträffar övervakningskommissionen har kommissionen uppgivit att även om denna företräder den lagstiftande makten, strider inte denna omständighet mot påståendet att Caisse lyder under staten. Staten är nämligen ansvarig i gemenskapsrättsligt hänseende, vilket organ som än givit upphov till fördragsbrottet. Enligt domstolens rättspraxis på andra områden är det, när staten ingriper, oväsentligt i vilken egenskap staten handlar (dom av den 26 februari 1986, Marshall, 152/84, Rec. s. 723, punkt 49, och dom av den 15 maj 1986, Johnston, 222/84, Rec. s. 1651, punkt 56). Det kan därför inte förnekas att de ingripanden Caisse gjorde skall anses vara statliga ingripanden, vilken sektion som de medel som används för en viss transaktion än härrör från. 51 Kommissionen har dragit slutsatsen att vilka särdrag som Caisse - som är ett offentligt organ - än har omfattas det av fördragets bestämmelser om statligt stöd. Även om Caisse teoretiskt sett är underställd den lagstiftande makten, kan man inte undandra dess verksamhet från gemenskapernas kontroll över statligt stöd. Eftersom Caisse är ett statligt organ, kan det inte bestridas att staten är ansvarig för dess verksamhet. 52 I sin replik har sökanden bestritt relevansen av de ovan nämnda domarna av den 2 juli 1974 och den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, som kommissionen har åberopat för att visa att de medel som CDC-P använde var statliga medel. Det är enligt sökanden nämligen så att det dels är omöjligt att anse de medel som Caisse ställt till förfogande vara "avsatta medel" beviljade av staten, eftersom de är privata medel, dels är dessa privata medel på intet sätt "obligatoriska insättningar" som föreskrivs i medlemsstatens lagstiftning, eftersom de utgör likvida och exigibla fordringar som insättarna har på Caisse och de kan följaktligen inte betecknas som statliga medel. 53 Sökanden har tillagt att övervakningskommissionen är en kontrollmyndighet som utövar ett faktiskt inflytande över de beslut som den verkställande direktören i Caisse fattar. Under alla omständigheter skulle kommissionen på intet sätt ha visat att det beslut som Caisse hade fattat att ställa en del av sina egna medel till CDC-P:s förfogande för den omtvistade investeringen inte skulle ha kontrollerats av övervakningskommissionen. 54 Sökanden har vidare hävdat att uttrycket "statsapparaten" som kommissionen har använt för övrigt innebär en orimlig generalisering av begreppet statlig myndighet på det sätt som avses i artikel 92 i fördraget. De enda statliga myndigheter som kan besluta att bevilja en ekonomisk fördel som kan utgöra statligt stöd är de som förfogar över politisk makt som ger dem möjlighet att vidta åtgärder av allmänintresse, det vill säga regeringen och den statliga centrala administrationen som har till uppgift att tillämpa den ekonomiska politik som regeringen har fastställt. Förstainstansrättens bedömning 55 Det skall prövas om det var på goda grunder som kommissionen ansåg att den omtvistade investering som CDC-P gjorde var resultatet av åtgärder som kunde tillskrivas den franska staten (ovannämnda dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, punkt 11). 56 Artikel 92.1 i fördraget och artikel 61.1 i EES-avtalet avser stöd som beviljats av medlemsstaterna eller med hjälp av statliga medel, "av vilket slag det än är". Tolkningen av dessa bestämmelser bör följaktligen inte grundas på formella kriterier utan påverkas av deras syfte, som enligt artikel 3 g i fördraget är att säkerställa att konkurrensen inte snedvrids. Av detta följer att alla stöd som hotar konkurrensen och som härrör från den offentliga sektorn omfattas av de ovan nämnda bestämmelserna och det krävs inte att dessa stöd har beviljats av regeringen eller av en medlemsstats centrala myndigheter (se i detta hänseende domstolens dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, C-305/89, Rec. s. I-1603, punkt 13, och ovan nämnda dom i målet Sloman Neptun, punkt 19). 57 I det aktuella fallet kan förstainstansrättens prövning begränsas till vilken ställning Caisse har. Även om tecknandet av värdepapperen i fråga formellt utfördes av CDC-P, ett icke statligt aktiebolag, har sökanden uttryckligen medgivit (repliken, punkt 12) att "investeringen genomfördes efter avgörande påverkan från dess majoritetsdelägare [Caisse] och med de medel som detta bolag ställde till dess förfogande". Det följer att tecknandet i fråga under alla omständigheter kan tillskrivas Caisse. Den argumentation som sökanden har utvecklat i denna fråga angående CDC-P:s påstådda självständighet saknar följaktligen relevans. 58 Det skall beträffande Caisse erinras om att detta bolag är inrättat genom 1816 års lag såsom ett "särskilt organ" som "övervakas och garanteras av de lagstiftande myndigheterna" och att dess uppgifter - vilka utgörs av i synnerhet administration av de offentliga och privata medel som skapats genom obligatoriska insättningar - regleras av föreskrifter i lag och förordning och att dess verkställande direktör utses av Republikens president och att övriga direktörer utses av regeringen. 59 Dessa faktorer är tillräckliga för att det skall vara berättigat att anse att Caisse omfattas av den offentliga sektorn. Caisse är visserligen knutet endast till "den lagstiftande makten". Den lagstiftande makten är emellertid en del av en stats konstitutionella makt, vilket medför att åtgärder som vidtas av Caisse oundvikligen kan hänföras till staten. 60 Detta resonemang bekräftas av domstolens rättspraxis på området avseende talan om fördragsbrott väckt med stöd av artikel 169 i fördraget, enligt vilken en medlemsstats ansvar kan göras gällande vilket statligt organ som än genom handlande eller underlåtenhet givit upphov till fördragsbrottet "även om det rör sig om en myndighet som enligt grundlag är självständig" (dom av den 5 maj 1970, kommissionen mot Belgien, 77/69, Rec. s. 237, punkt 15). Denna bedömning gäller också för den sektor som kontrollerar statligt stöd, eftersom domstolen faktiskt har bekräftat att den talan som väcks med stöd av artikel 93.2 andra stycket i fördraget endast är en variant på en talan om fördragsbrott, som speciellt anpassats till de särskilda problem som statligt stöd medför för konkurrensen och den gemensamma marknaden (dom av den 14 februari 1990, Frankrike mot kommissionen, C-301/87, Rec. s. I-307, punkt 23). 61 Av det som anförts ovan följer att det var på goda grunder som kommissionen betecknade Caisse som ett organ som tillhör den offentliga sektorn och vars åtgärder kan tillskrivas franska staten. 62 Denna slutsats motsägs inte av argumenten avseende den självständiga rättsliga ställning som Caisse har i förhållande till de statliga politiska myndigheterna, den omständigheten att dess verkställande direktör endast är placerad under den oberoende övervakningskommissionens kontroll, den särskilda ställning som Caisse har i förhållande till Cour des comptes eller de särskilda regler som gäller för dess redovisning och skatter. Det rör sig nämligen i detta fall om faktorer som omfattas av den interna organisationen av den offentliga sektorn och förekomsten av regler som säkerställer en offentlig myndighets självständighet i förhållande till andra myndigheter påverkar inte själva principen om denna myndighets offentligrättsliga karaktär. Det kan inte enligt gemenskapsrätt vara tillåtet att genom att helt enkelt skapa självständiga myndigheter med uppgift att distribuera stöd kringgå reglerna om statligt stöd. 63 I den utsträckning som sökanden vidare har bestritt den omtvistade investeringens karaktär av statligt stöd genom att betona att de medel som förvaltas av Caisse har privat ursprung och det faktum att insättarna av dessa medel när som helst kan kräva att de återbetalas, skall det erinras om att enligt domstolens rättspraxis (ovannämnda dom i målet Van Tiggle, punkt 25, och dom av den 13 oktober 1982, Norddeutsches Vieh- und Fleischkontor, 213/81, 214/81 och 215/81, Rec. s. 3583, punkt 22), skall den omtvistade investeringen, för att kunna anses som statligt stöd, bedömas som en fördel som direkt eller indirekt ges med hjälp av statliga medel, vilket förutsätter att "de medel genom vilka stödet gavs härrör från medlemsstaten". 64 Sökanden har hävdat att de medel som insatts i Caisse, på grund av att de skall återbetalas, inte är samma sak som de "obligatoriska insättningar" vilka var föremål för analys i den ovannämnda domen av den 2 juli 1974, Italien mot kommissionen, eftersom endast de sistnämnda medlen förblir definitivt stående till statens förfogande. I detta hänseende skall det erinras om att domstolen i den domen (punkterna 33 till 35) förklarade att befrielse från en del av de offentliga avgifter som uttas av företag inom en viss industriell sektor utgjorde stöd på det sätt som avses i artikel 92 i fördraget, eftersom den intäktsförlust som följde av befrielsen kompenserades av medel som härrörde från obligatoriska skatter som uttogs enligt medlemsstatens lag. 65 Det är sant att det aktuella fallet skiljer sig från det illustrerade fallet som var föremål för den ovan nämnda domen, eftersom de i Caisse insatta beloppen inte betalades till någon där medlen gick förlorade, utan kunde tas ut av insättarna. Dessa belopp stod följaktligen inte till den offentliga sektorns permanenta förfogande, i motsats till inkomster som består av obligatoriska skatter eller avgifter. Inte desto mindre skall det prövas i vilken utsträckning den rättsliga ställning som de medel som förvaltas av Caisse återspeglas i den ekonomiska verkligheten, särskilt med hänsyn till att gemenskapsrätten avser stöd som ges med hjälp av statliga medel "av vilket slag det än är". 66 I detta avseende kan det konstateras att de insättningar och uttag av de medel som förvaltas i Caisse ger ett konstant saldo som denna kan använda som om medlen motsvarande detta saldo fortsätter att stå till dess förfogande definitivt. Caisse kan på grund av detta handla "som en investerare som tar hänsyn till utvecklingen av marknader", vilket sökanden själv har påpekat (ansökan punkt 11), genom att på eget ansvar använda det nämnda disponibla saldot. 67 Förstainstansrätten anser att den omtvistade investeringen, vilken finansierades med hjälp av det disponibla saldot hos Caisse, kan snedvrida marknaden på det sätt som avses i artikel 92.1 i fördraget på samma sätt som om investeringen hade finansierats med hjälp av medel från obligatoriska skatter eller avgifter. Denna bestämmelse omfattar således alla likvida medel som den offentliga sektorn faktiskt kan använda för att stödja företag och det är inte relevant om dessa medel permanent ingår bland denna sektors tillgångar, eller inte. Den omständigheten att de medel som Caisse använde skulle återbetalas är följaktligen utan relevans. För övrigt finns det inget i akten som tyder på att den omtvistade investeringens genomförande försvårades av att de använda medlen skulle återbetalas. 68 Denna slutsats motsägs inte av domstolens dom av den 30 januari 1985, kommissionen mot Frankrike (290/83, Rec. s. 439, punkt 15), i vilken domstolen fann att "ett stöd som har beslutats och finansierats av ett offentligt organ och vars genomförande förutsätter de offentliga myndigheternas godkännande, omfattas av artikel 92 i fördraget". Denna dom skall nämligen inte tolkas på så sätt att beteckningen statligt stöd alltid förutsätter ett godkännande av de offentliga myndigheterna och detta även i de fall då den finansiella transaktionen i fråga har beslutats och finansierats av ett organ som redan tillhör den offentliga sektorn. Det var snarare så att domstolen inskränkte sig till att ange alla de faktorer som faktiskt förelåg i det mål som skulle avgöras för att kunna fastställa att dessa faktorer sammantagna under alla omständigheter omfattades av artikel 92.1 i fördraget. Även om den omtvistade investeringen som Caisse vidtog inte hade fått den franska regeringens godkännande, räcker följaktligen den omständigheten att Caisse, som tillhör den offentliga sektorn, använde medel som stod till dess förfogande för investeringen, såsom det har redogjorts för ovan, för att beteckna investeringen som en statlig åtgärd som kan utgöra stöd på det sätt som avses i artikel 92.1 i fördraget. 69 Det följer att den första delen av den första grunden inte kan vinna bifall. Andra delen av den första grunden 70 I den mån som sökanden med stöd av flera olika argument gör gällande att kommissionen i det aktuella fallet har åsidosatt kriteriet om hur en upplyst privat investerare som är verksam under normala marknadsekonomiska villkor agerar, skall det för det första erinras om att detta kriterium är en utveckling av principen om att den privata och den offentliga sektorn skall behandlas lika, enligt vilken kapital som staten direkt eller indirekt ställer till ett företags förfogande under omständigheter som motsvarar normala marknadsvillkor inte kan betecknas som statligt stöd (ovan nämnd dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, C-303/88, punkt 20). 71 Det är viktigt att för det andra erinra om att i sin dom av den 29 februari 1996, Belgien mot kommissionen (C-56/93, REG. s. I-723, punkterna 10 och 11) ansåg domstolen, vid sin prövning av grunder avseende en uppenbart oriktig bedömning av omständigheter respektive en felaktig tolkning av artikel 92.1 i fördraget, att kommissionens prövning av frågan om en viss åtgärd kan betecknas som stöd på det sätt som avses i artikel 92.1 i fördraget då en stat inte har agerat "som en vanlig ekonomisk aktör" innefattar en komplicerad ekonomisk bedömning. I det aktuella fallet innefattade kommissionens tillämpning av kriteriet om hur en upplyst privat investerare normalt skulle agera också komplicerade ekonomiska bedömningar. 72 Det framgår emellertid av en fast rättspraxis att kommissionen har ett utrymme för skönsmässig bedömning när den antar en rättsakt som förutsätter sådana bedömningar. Domstolsprövningen skall då begränsas till en kontroll av att bestämmelser angående förfarande och motivering har iakttagits, att de omständigheter som lagts till grund för det ifrågasatta beslutet materiellt sett är riktiga, att bedömningen av dessa omständigheter inte är uppenbart oriktig och att det inte förekommit maktmissbruk (samma dom i målet Belgien mot kommissionen, punkt 11). 73 Det är mot bakgrund av dessa överväganden som sökandens argument skall prövas. Argumentet avseende en felaktig analys av tidpunkten för CDC-P:s investeringsbeslut - Parternas argument 74 Sökanden har påstått att kommissionen genom att i det omtvistade beslutet endast ta hänsyn till den tidpunkt då CDC-P:s faktiskt tecknade de värdepapper som Air France hade emitterat, det vill säga i april 1993, har bortsett från den tid som behövs för att förbereda och genomföra en transaktion som är så komplicerad som en emission av ORA och TSIP-BSA. Eftersom CDC-P medverkat i förberedandet av emissionen, hade detta företag deltagit ända från början i utarbetandet av den slutgiltiga finansiering som föreslogs allmänheten. De första kontakterna mellan Air France och CDC-P ägde enligt sökanden rum i november 1992. I december 1992, efter en gynnsam analys som fastställts för Air France av de finansiella utsikter på medellång sikt, kom sistnämnda företag överens med CDC-P om att fastställa finansiella mål på lång sikt, vilka färdigställdes under januari månad 1993. Styrelsen i CDC-P informerades officiellt om den omtvistade transaktionen under januari 1993. CDC-P meddelade vid denna tidpunkt Air France ett förslag angående tecknande upp till den summa den planerade publika emissionen skulle uppgå till, vilket innebar att detta företag garanterade den planerade transaktionen. 75 Sökanden har understrukit att det inte var förrän i slutet av det första kvartalet som den "kraftiga försämring av den finansiella strukturen i Air France", som kommissionen hänvisar till för att motivera att den omtvistade investeringen betecknades som statligt stöd, ägde rum. De studier avseende avkastning som låg till grund för investeringsbeslutet utfördes på grundval av räkenskaper som hade fastställts den 30 september 1992 - de enda siffror som fanns tillgängliga vid slutet av år 1992 - eftersom första kvartalet år 1993 ägnades åt genomförandet av de planerade emissionerna. Tecknandet i april 1993 var därför endast det formella resultatet av en process som följt på ett ekonomiskt beslut som hade fattats alldeles i början av år 1993, då den ovannämnda finansiella försämringen ännu inte hade inträffat. 76 Sökanden anser att kommissionen genom att framhålla investeringens formella aspekt, det vill säga själva tecknandet i april 1993, framför verkligheten bakom beslutet, har fastställt tidpunkten för den ekonomiska bedömningen av transaktionen till en dag som ligger fyra månader senare i tiden än den dag då beslutet faktiskt fattades. Genom att göra detta följde inte kommissionen sin egen doktrin på området för konkurrens och statligt stöd, som innebär att hänsyn skall tas till transaktionens ekonomiska natur och inte till dess rättsliga form. Enligt sökanden valde kommissionen utan skäl den lösning som bäst gynnade dess intressen, utan att ta hänsyn till de praktiska realiteterna i samband med genomförandet av en publik emission. 77 Kommissionen har erinrat om att enligt det omtvistade beslutet borde tidpunkten för CDC-P:s beslut att investera, i enlighet med gängse handelsbruk, vara den då tecknandet faktiskt ägde rum, i april 1993, och att under alla omständigheter kunde denna tidpunkt inte anses infalla tidigare den 17 februari 1993. Genom att anse att inget beslut som var rättsligt bindande hade kunnat fattas före denna tidpunkt har kommissionen utöver de rent rättsliga formerna beaktat den verkliga behörigheten och den faktiska inverkan. I meddelandet av den 7 januari 1994 som de franska myndigheterna tillsände kommissionen uppges tydligt att "i februari 1993 befäste CDC-P sitt beslut" att teckna de omtvistade emitterade värdepapperen. - Förstainstansrättens bedömning 78 I det omtvistade beslutet (EGT nr L 258, s. 32) gjorde kommissionen följande konstateranden på grundval av den information som de franska myndigheterna lämnat: "... styrelsen i Air France har efter förhandlingar med CDC-P fastställt närmare bestämmelser för investeringen och föreslagit aktieägarna att godkänna emissionen den 17 februari 1993. På den extra bolagsstämman den 24 mars 1993 godkändes de slutgiltiga bestämmelserna för emissionen av obligationerna. Enligt normalt handelsbruk skall CDC-P:s investeringsbeslut anses ha fattats vid tidpunkten för tecknandet av obligationerna (det vill säga i april 1993). De franska myndigheterna har inte visat att CDC-P var rättsligt förpliktad att teckna de emitterade värdepapperen före denna tidpunkt. Då det inte föreligger någon rättsligt bindande handling, måste varje förklaring som CDC-P lämnat före denna tidpunkt endast anses vara en avsiktsförklaring. Under alla omständigheter, och även om det antas att CDC-P fattade ett oåterkalleligt beslut att investera före april 1993, kan den relevanta tidpunkten inte infalla tidigare än den 17 februari 1993 (det datum då styrelsen föreslog att emittera obligationerna). Före detta datum var de slutgiltiga bestämmelserna för emissionen inte fastställda och CDC-P hade därför inte tillräcklig information för att fatta ett slutgiltigt beslut eller att åta sig förpliktelser i någon form." 79 Kommissionens resonemang kan inte anses ge prov på en uppenbart oriktig bedömning. En upplyst privat investerare skulle inte under normala omständigheter ha fattat ett beslut att oåterkalleligt förplikta sig att vidta en investering av den storlek det är fråga om eller att garantera den så länge som de närmare bestämmelserna för denna investering ännu inte hade fastställts slutgiltigt. I det aktuella fallet skulle han inte ha fattat ett sådant beslut före den 17 februari 1993. I en sådan situation som den i det föreliggande målet - där tecknandet av de omtvistade värdepapperna i april 1993 hade föregåtts av flera månaders förhandlingar mellan utgivaren och tecknaren - skulle dessutom en upplyst privat investerare ha sett till att under den tid förhandlingarna fördes uppmärksamt följa den ekonomiska och finansiella utvecklingen av det företag som var berört av hans investeringsplaner. Om något negativt av större betydelse skulle inträffa hade han inte tvekat att avstå från investeringsplanerna så länge som han inte var rättsligt förpliktad att genomföra dem. Kommissionen kunde därför på goda grunder anse att investeringsbeslutet i det aktuella fallet hade fattats i april 1993, eller tidigast den 17 februari 1993. 80 Vad beträffar frågan som sökanden ställt om vilka relevanta ekonomiska och finansiella faktorer som en upplyst privat investerare rimligen kunde, och borde, ha tagit hänsyn till vid den aktuella tidpunkten, skall denna prövas i samband med de argument som följer. 81 Argumentet avseende en felaktig analys av tidpunkten för investeringsbeslutet kan följaktligen under alla omständigheter inte godtas. Argumentet avseende en felaktig analys av det sammanhang i vilket CDC-P fattade investeringsbeslutet - Parternas argument 82 Sökanden har gjort gällande att kommissionen i beslutet har undvikit varje form av analys av den allmänna situationen inom luftfartssektorn vid tidpunkten för den omtvistade transaktionen. En analys av det den omtvistade investeringens närmare sammanhang hade inte hindrat en upplyst privat investerare från att fatta ett liknande beslut. Även om den information som fanns tillgänglig vid den aktuella tidpunkten visar att situationen för Air France hade försämrats under räkenskapsåret 1992 var det berättigat att CDC-P tog hänsyn till olika faktorer som gjorde det möjligt att hoppas på en snabb förbättring av situationen. Bland dessa faktorer var enligt sökanden den trafikökning som noterades av Air France under år 1992 (+11,2 procent i slutet av november 1992). 83 Sökanden har tillagt att beslutet att teckna de omtvistade värdepapperna i stor utsträckning var förenat med villkoret att omstruktureringsplanen (PRE 1) genomfördes i oktober 1992. PRE 1 hade utarbetats av Air France och syftade till att komplettera planen CAP'93 och målet som fastställdes var att återvinna den finansiella jämvikten från och med år 1994, eftersom omstruktureringen av Air France dessutom hade inletts för flera år sedan. Även om resultatet i Air France under år 1992 således inte var det förväntade, kunde CDC-P hoppas på en förbättring av sin finansiella situation under de kommande åren. I detta sammanhang hade PRE 1 varit ett uttryck för en mycket stark vilja hos styrelsen i Air France att vidta de åtgärder som var nödvändiga med målsättningen att öka den årliga självfinansieringskapaciteten med 3 miljarder FF, att fortsätta minska antalet anställda för att förbättra produktiviteten och inleda en aggressivare affärskampanj. Det var således på goda grunder som CDC-P hade ansett att den enorma neddragningen av antal anställda (5 000 på två år), de affärsmässiga åtgärder som hade genomförts för att motverka sänkning av intäkt per enhet samt målsättningarna i CAP'93 och PRE 1 (en förbättring med 4,5 miljarder FF av verksamhetens bruttoöverskott under 1994) var väl avpassade till svårigheterna inom Air France, även om de förseningar för de planerade åtgärdernas genomförande hade varit betydande. 84 Sökanden har vidare påpekat att de förväntade utsikterna om förbättring inom Air France med hänsyn till de åtgärder som hade föreskrivits i PRE 1 förstärktes av den förväntade utvecklingen av luftfartssektorn för år 1993. Dels avsåg Air France i början av år 1993 att öka sin passagerar- och frakttrafik, dels hade finansföretaget Edmond de Rothschild Banque, i en undersökning genomförd den 13 januari 1993 efter en kapitalökning i Air France, betonat att luftfartssektorn trots att den var svag uppvisade några för investerare uppmuntrande tecken på kort sikt. 85 Genom att åberopa bristerna i omstruktureringsplanerna som Air France genomförde har kommissionen enligt sökanden grundat det omtvistade beslutet på omständigheter som inte kunde ha varit kända för investerare vid tidpunkten för beslutet om att teckna de omtvistade värdepapperen. Misslyckandet av planen PRE 1 berodde nämligen på händelser som inträffade under första kvartalet av år 1993. Omstruktureringsplanen CAP'93 hade för övrigt fortfarande varit i kraft i april 1993 och kommissionen kunde inte anse att de finansiella mål som hade fastställts i CAP'93 inte skulle ha kunnat uppnås vid tidpunkten för tecknandet i fråga. På samma sätt hade varken den dramatiska sänkning av passagerartrafik som inträffade under de fyra första månaderna av år 1993, eller den finansiella situationen inom Air France efter september månad 1992, enligt sökanden, kunnat vara kända för CDC-P vid tidpunkten för den omtvistade investeringen. 86 Vad beträffar sammanhanget på medellång och lång sikt avseende den omtvistade investeringen, har sökanden understrukit att framtidsutsikterna såväl för flygbolagssektorn i allmänhet som för Air France i synnerhet gjorde det möjligt att anse att ett deltagande i de ifrågavarande emissionerna innebar en finansiellt gynnsam möjlighet. Sökanden har, åter med hänvisning till den undersökning som hade genomförts av företaget Rothschild, särskilt påpekat att det i den nämnda undersökningen framhävdes att "lönsamheten i företag som har förbättrat sin produktivitet, bör öka avsevärt då ekonomin återhämtar sig", vilket är anledningen till att "vissa analytiker generellt rekommenderar sektorn på lång sikt". 87 I detta hänseende har sökanden påmint om de fördelar som Air France hade, nämligen den priviligierade tillgången till flygplatsen Charles-de-Gaulle de Roissy-en-France, ett exceptionellt nätverk inom Frankrike och på internationell nivå samt en finansiell struktur som i slutet av år 1992 var jämförbar med eller bättre än hos de största konkurrenterna. Skuldsättningen i Air France motsvarade enligt sökanden 33 procent av dess omsättning, jämfört med 38 procent för British Airways, 41 procent för Swissair och 67 procent för Japan Airlines. På samma sätt förblev relationen mellan nettoresultatet och omsättningen i Air France-gruppen fullt jämförbar med konkurrenternas i slutet av år 1992. Det var alla dessa faktorer som hade lett affärsbanken Lehman Brothers till att betona den potential som fanns inom Air France genom att i en undersökning som publicerades i september 1993 påpeka att "there is a great potential for Air France to become one of Europe's most successful airlines [...] Air France has the potential to become a profitable, leading European carrier". 88 Denna optimistiska analys av marknadsutvecklingen på lång sikt har enligt sökanden bekräftats av kommissionen själv som i sitt beslut 94/118/EG av den 21 december 1993 om Irlands beviljande av stöd till gruppen Aer Lingus [vid översättningen fanns ingen svensk version att tillgå] (EGT nr L 54, 194, s. 30), bekräftade att utsikterna för luftfartsindustrin förblev tämligen positiva på lång sikt och att om den allmänna ekonomin lyckades återhämta sig skulle flygbolagen komma att notera bättre resultat under de två kommande åren (EGT, s. 38). I sitt ovan nämnda beslut 94/653 av den 27 juli 1994, som antogs samma dag som det omtvistade beslutet och i vilket den anmälda ökningen av aktiekapitalet i Air France godkändes, preciserade kommissionen att eftersom passagerartrafiken hade ökat med 14 procent under år 1992 och 9 procent under år 1993, förblev utsikterna för den europeiska luftfartsindustrin ganska gynnsamma på medellång sikt (1994/1997), då trafiken antagligen skulle komma att öka med 6 procent per år (EGT, s. 82). 89 Sökanden har vidare understrukit att kommissionen i det omtvistade beslutet har intagit en ståndpunkt som strider mot den ståndpunkt den utvecklade med anledning av emissionen i Air France av ORA i juli 1992. Den ansåg nämligen vid den tidpunkten att det förhållandet att år 2000 äga aktier i Air France innebar "en viktig tillgång med hänsyn till utvecklingsprognoserna för Air France-gruppen och företagets värdeökning". Sökanden har påpekat att även om situationen för Air France visserligen försämrades mellan juli 1992 och början av år 1993, försämrade detta likväl inte företagets utsikter på lång sikt. Det enda som ökade var investerarnas risktagande, på grund av de övergående svårigheter som uppkom under denna tid, vilket medförde att den utdelning som gavs inom ramen för emissionerna i april 1993 ökade i jämförelse med år 1992. 90 Sökanden har av detta dragit slutsatsen att kommissionen inte i det omtvistade beslutet kunde påstå att en normal investerare inte skulle ha genomfört en investering inom denna sektor och förebrå CDC-P för att ha förutspått denna allmänna utveckling av luftfartssektorn från och med början av år 1993. CDC-P som var medveten om de finansiella svårigheterna inom Air France, vilka framgick av dess räkenskaper den 30 september 1992, hade enligt sökanden ansett att dessa svårigheter var övergående och skulle ses i ett sammanhang som i stort var förmånligt och som skulle leda till att Air France på sikt åter blev lönsamt. Denna analys delades för övrigt av de privata investerare som tecknat de omtvistade emitterade värdepapperen. 91 Under alla förhållanden var det vid den tidpunkt då beslutet fattades - då endast Air France:s räkenskaper av den 30 september 1992 fanns tillgängliga, eftersom de slutgiltiga räkenskaperna för räkenskapsåret 1992 ännu inte hade publicerats - på goda grunder som CDC-P beaktade det vinstgivande rörelseresultatet som Air France-gruppen uppnått under räkenskapsåret 1991 (213 miljoner FF) och de positiva nettoresultat som uppnåddes under räkenskapsåren 1983 till 1989 (685 miljoner FF under år 1989). I detta sammanhang har sökanden hänvisat till domstolens dom av den 10 juli 1986, Belgien mot kommissionen (234/84, Rec. 2263, punkt 15), enligt vilken det är rimligt att en privat delägare kan tillföra det nödvändiga kapitalet för att säkerställa överlevnaden av ett företag som har svårigheter av övergående natur, men som i förekommande fall efter en omstrukturering kommer att vara i stånd att bli lönsamt igen. 92 Kommissionen har för det första förklarat att den inte har påstått att en privat investerare inte skulle ha genomfört en investering inom luftfartssektorn. Den undersökte snarare frågan om huruvida en privat investerare med hänsyn till den finansiella situationen inom Air France skulle ha investerat 1,5 miljarder FF vid den tidpunkt då CDC-P fattade beslutet. Det var enligt kommissionen avsaknaden av en godtagbar omstruktureringsplan som gjorde att denna fråga besvarades nekande. 93 Det är enligt kommissionen felaktigt att påstå att CDC-P:s beslut att investera fattades med beaktande av omstruktureringsplanen CAP'93. Denna plan hade nämligen ersatts i oktober 1992 av planen PRE 1. Som framgår av de franska myndigheternas meddelande av den 7 januari 1994 gjordes CDC-P:s investering "just inom ramen för en betydande omstruktureringsplan som lagts fram under hösten år 1992 (plan för att återfå jämvikten)". I detta sammanhang har kommissionen påmint om att den i det omtvistade beslutet (EGT, s. 33 och 34) har analyserat PRE 1 i detalj och bedömt den vara otillräcklig för att till och med på lång sikt återställa den ekonomiska livsdugligheten i Air France. När kommissionen prövade PRE 1 gjorde den detta mot bakgrund av hur planen lades fram i oktober 1992 och den bedömdes inte på grundval av omständigheter som inträffade efter det omtvistade investeringsbeslutet. 94 Kommissionen anser vidare att det är felaktigt av sökanden att påstå att endast Air France:s räkenskaper av den 30 september 1992 var tillgängliga då CDC-P fattade sitt beslut att investera. Omfattningen av de förluster som Air France drabbats av under år 1992 kunde förutses och de var sedan november 1992 delvis fastställda. Redan den 13 oktober, den 7 november och den 15 december 1992 hade det nämligen i tidningsartiklar sagts att styrelseordföranden och den verkställande direktören i Air France hade tillkännagivit att koncernens förluster för år 1992 beräknades uppgå till 3 miljarder FF. Förlustprognosen om 3,2 miljarder FF hade uttryckligen nämnts i ett prospekt från Air France angående ett lån för februari 1993 som Commission des opérations de Bourse (börstransaktionskommissionen, nedan kallad COB) godkänt den 25 januari 1993. Det är enligt kommissionen otänkbart att CDC-P, som förhandlade med Air France sedan november 1992, inte skulle känna till dessa siffror och vara ovetande om den allvarliga försämring som detta utgjorde i jämförelse med de tidigare förlusterna. 95 Enligt kommissionen leder, i motsats till sökandens påståenden, således inte den omtvistade investeringens närmare sammanhang på något sätt till ett bekräftande av att en privat investerare skulle ha genomfört investeringen. Allvaret i den situation som Air France befann sig i borde ha varit känt för sökanden. Den ökning av trafiken med 11,2 procent som Air France uppvisade under de första elva månaderna av år 1992 utgjorde inte ett tecken på förbättring med tanke på att under samma period sjönk den intäkt per enhet som registrerades av Air France med 8,1 procent. Dessutom var Air France:s resultat under år 1992 i jämförelse med sina konkurrenters resultat relativt medelmåttigt. Air France hade ökat antalet kilometer av passagerartransport med 8,9 procent, medan British Airways ökat med 15,4 procent, Lufthansa med 14 procent och KLM med 16,1 procent, och den genomsnittliga förbättringen under år 1992 i detta hänseende för alla företag inom EES var 13,3 procent. 96 Enligt kommissionens uppfattning var inte heller utsikterna på medellång och lång sikt av sådan att en upplyst privat investerare skulle ha lockats att investera i Air France vid den tidpunkt då CDC-P fattade sitt beslut. Kommissionen anser att företaget Rothschilds undersökning, vilken sökanden har åberopat, varken innehåller en analys av följderna av att luftfarten liberaliserades under år 1997, eller av den finansiella situationen inom Air France och inte heller behandlades de problem som hängde samman med dess produktivitet. Vad beträffar den rapport som Lehman Brothers sammanställde har kommissionen understrukit att den är från september 1993, varför dess innehåll och slutsatser inte var kända för CDC-P då detta företag fattade sitt beslut att investera. Under alla omständigheter bekräftas det i denna rapport, med avseende på Air France, att: "until recently, lack of strategic vision and restrictive work practices have been at the heart of continual and heavy group losses". I rapporten knyts den potential som finns i Air France att bli en av de mest lönsamma företagen i Europa likaså till dess förmåga att avsevärt minska sina kostnader. I PRE 1, som var gällande vid den aktuella tidpunkten, fastställdes ingen faktisk åtgärd för att sänka kostnaderna i Air France. - Förstainstansrättens bedömning 97 I det omtvistade beslutet beskrivs den ekonomiska situationen inom Air France i detalj och den mycket kraftiga försämringen i dess finansiella struktur under de tre år som föregick den omtvistade investeringen understryks särskilt. Kommissionen noterar där att Air France ackumulerat förluster uppgående till 717 miljoner FF under år 1990, 685 miljoner FF under år 1991 och 3,2 miljarder FF under år 1992, och således hade förlusterna fyrdubblats i jämförelse med år 1991 trots att omstruktureringsplanen CAP'93 hade antagits och trots kapitaltillskott under åren 1991 och 1992 om 5,84 miljarder FF (se ovan, punkt 2). Kommissionen anser dessutom att det var uppenbart att den nya omstruktureringsplanen PRE 1, vilken antogs i oktober 1992, inte ens på lång sikt kunde avhjälpa den svåra situationen i Air France. 98 Kommissionen är i detta avseende inte, då den utnyttjar sitt utrymme för skönsmässig bedömning på detta område, tvungen att tona ned det negativa resultat som den har kommit fram till genom att beakta tecken och möjligheter till förbättring som sökanden har åberopat, eftersom de kunde anses vara obetydliga i förhållande till den allmänna finansiella och ekonomiska situationen inom Air France. I detta hänseende räcker det med att hänvisa till domstolens dom av den 3 oktober 1991, Italien mot kommissionen (C-261/89, Rec. s. I-4437, punkt 14) i vilken domstolen, i stället för att förplikta kommissionen att vidta en utförlig avvägning mellan alla positiva och negativa faktorer, tillät en helhetsbedömning med avseende på företaget Alumnia, enligt vilken ett positivt rörelseresultat, under förutsättning att det kunde förutses, inte räckte för att en hypotetisk privat investerare skulle ha lockats att tillföra kapitalet i fråga, eftersom ett sådant resultat var för svagt för att uppväga den överväldigande skuldvolymen och de allvarliga förlusterna. 99 Utan att bestrida de ovan nämnda faktorerna som kommissionen har tagit hänsyn till i det omtvistade beslutet har sökanden likväl framfört en rad klagopunkter som riktar sig mot kommissionens bedömning. 100 Sökanden har för det första hävdat att då den omtvistade investeringen ägde rum hade de slutgiltiga räkenskaperna för räkenskapsåret 1992 vilka visade en förlust om 3,2 miljarder FF för det året ännu inte publicerats, varför CDC-P inte vid denna tidpunkt kunde känna till dessa negativa siffror. 101 I detta avseende skall det erinras om att det i tidningsartiklar, vilka hade tryckts i oktober, november och december 1992 i Le Figaro, Financial Times och Le Monde, hade berättats om att Air France-gruppen väntade förluster i storleksordningen 3 miljarder FF för räkenskapsåret 1992. I ett låneprospekt som Air France själv utgivit, vilket den 25 januari 1993 fått godkännande av COB, gjordes följande "framtidsutsikter" gällande: "det konsoliderade nettoresultatet (för gruppen) under räkenskapsåret 1992 beräknas i dag uppgå till en förlust om 3,2 miljarder FF". Kommissionen kunde därför på goda grunder anse att en upplyst privat investerare skulle ha varit medveten om dessa siffror, desto mer som denne investerare, CDC-P, förde förhandlingar med Air France sedan november 1992. De klagopunkter som avser att kommissionen tagit hänsyn till förlusten om 3,2 miljarder FF som registrerades under år 1992 vinner således inget stöd. 102 Sökanden har för det andra gjort gällande att kommissionen har bortsett från den positiva karaktären av de sammantagna målen i omstruktureringsplanen PRE 1 och programmet CAP'93 - som ännu var gällande i april 1993 - och att den har grundat det omtvistade beslutet på omständigheter som inträffade efter det att investeringsbeslutet hade fattats, eftersom misslyckandet med planen PRE 1 egentligen berodde på händelser som inträffade efter den tidpunkten. 103 I detta hänseende skall det noteras att det omtvistade beslutet, efter att de åtgärder som fastställts i PRE 1 beskrivits, innehåller slutsatsen att den sistnämnda planen var ofullständig i flera avseenden och att den uppvisade vissa brister. Kommissionen påpekade således bland annat att bortsett från att det inrättats ett rabattcentrum på flygplatsen Charles-de-Gaulle de Roissy-en-France, hade det inte planerats någon annan åtgärd för att öka intäkterna, att den förutsebara marknadsutvecklingen med anledning av liberaliseringen inte hade analyserats i planen, att ingen anpassning av affärspolitiken inom Air France till den temporära överkapaciteten inom luftfarten hade framtagits i planen, utan i stället följdes en investeringsstrategi och det förutsågs inte heller några omstruktureringsåtgärder för det fall företagets ekonomiska situation skulle förvärras ytterligare. I detta sammanhang varken nämns eller beaktas det i det omtvistade beslutet någon omständighet som inträffade efter februari månad år 1993. Sökanden har för att bemöta dessa bedömningar inskränkt sig till att hävda att CDC-P:s beslut att investera i stor utsträckning stöddes på att PRE 1 skulle genomföras, att skriva om de mål som fastställs i denna och att räkna upp de förväntade resultaten. Förstainstansrätten anser att detta sätt att argumentera inte kan visa att kommissionen gjorde en uppenbart oriktig bedömning genom att anse att PRE 1 var otillräcklig för att ens på lång sikt återställa den ekonomiska livsdugligheten och lönsamheten i Air France. FORTS. AV DOMSKÄL UNDER DOK.NR: 694A0358.1 104 Vad beträffar betydelsen av programmet CAP'93 skall det påpekas att de franska myndigheterna under det administrativa förfarandet inte visat något som helst samband mellan den aktuella omtvistade investeringen och programmet CAP'93. De har tvärtom i sin skrivelse av den 7 januari 1994 påpekat att denna investering endast gjordes inom ramen för PRE 1. CAP'93, som åtföljdes av ett tillskott om 5,84 miljarder FF under åren 1991 och 1992, utmynnade i en fyrdubbling av förlusterna i Air France vilka under år 1992 uppgick till 3,2 miljarder FF. Det var således på goda grunder som kommissionen inte beaktade programmet CAP'93 i det omtvistade beslutet. 105 Sökanden har för det tredje slutligen hävdat att kommissionen genom att anse att ingen upplyst privat investerare skulle ha genomfört den omtvistade investeringen öppet motsade sina egna optimistiska bedömningar vad gällde utvecklingen av den civila luftfartssektorn inom gemenskapen i allmänhet, och av Air France i synnerhet. Sökanden har tillagt att dessa optimistiska bedömningar för övrigt delades av sakkunniga inom banksektorn. 106 I den mån sökanden således har hänvisat till de beslut som kommissionen fattade den 20 november 1991 och 15 juli 1992 (se ovan, punkt 2) skall det för det första konstateras att sökanden har citerat den text som meddelades pressen med anledning av dessa beslut, i vilken det återges en mycket positivare bild av utvecklingsmöjligheterna inom Air France-gruppen än i själva besluten. I de sistnämnda anses det nämligen endast att de finansiella transaktionerna i fråga är förenliga med principen om den upplyste private investeraren, och detta med motiveringen att utsikterna till avkastning på investeringen på lång sikt, "på grundval av tillgänglig information", vägde tyngre än svårigheterna på kort sikt, vilka var resultatet av "den aktuella finansiella strukturen" inom Air France-gruppen. I beslutet av den 20 november 1991 förklarade dessutom kommissionen att den "uttryckligen avvaktar att ange sin inställning vad beträffar nya ökningar av aktiekapitalet i Air France under åren 1992 och 1993" och att dess beslut angående dessa transaktioner kommer att bero på en "förnyad bedömning av företagets ekonomiska och finansiella situation, av hur planavtalet genomförs", etc. 107 Det framgår således att kommissionen själv begränsade omfattningen av sin bedömning i tiden vad beträffar framtidsutsikterna för Air France-gruppen, vilket i sig utesluter att den senare bedömningen i det omtvistade beslutet står i strid därmed. Även om tillskotten på 5,84 miljarder FF godkändes i besluten av år 1991 och år 1992, tog kommissionen också hänsyn till omstruktureringsplanen CAP'93 som just hade börjat tillämpas och som kommissionen inte vid den aktuella tidpunkten hade några invändningar mot. Såsom det har konstaterats ovan var det inte förrän i början av år 1993 som en upplyst privat investerare skulle kunna känna till att förlusterna i Air France, trots CAP'93 och de 5,84 miljarder FF som hade tillskjutits, skulle fyrdubblas och att den följande omstruktureringsplanen (PRE 1) inte var tillräcklig. Efter att ha konstaterat detta kunde kommissionen i det omtvistade beslutet anse att framtidsutsikterna för Air France-gruppen på medellång och lång sikt var dåliga utan att motsäga det som den sagt i de två tidigare besluten. 108 Vad beträffar de ovan nämnda besluten 94/118 av den 21 december 1993 (Aer Lingus) och 94/653 av den 27 juli 1994 (Air France), ansåg kommissionen precis som i det omtvistade beslutet att de berörda företagens ekonomiska och finansiella situation var sådan att ingen upplyst privat investerare skulle ha genomfört de kritiserade finansiella transaktionerna. De sistnämnda transaktionerna bedömdes således, precis som de som är föremål för den aktuella talan, utgöra statliga stöd. Det var endast med tillämpning av undantagsbestämmelserna i artikel 92.3 c i fördraget som kommissionen dels godkände två gällande omstruktureringsplaner, dels ansåg att de planerade statliga stöden var berättigade på grund av situationen för gemenskapernas civila luftfart vars framtidsutsikter var positiva på medellång och lång sikt. Det har följaktligen inte skett någon motsägelse vad gäller tillämpningen av kriteriet om den upplyste private investeraren. 109 Vad beträffar de positiva bedömningar som de finansiella företagen Edmond de Rothschild Banque och Lehman Brothers gjort, är dessa hänförliga till luftfartssektorn som sådan och till utvecklingsmöjligheterna för Air France. Så länge som Air France inte hade lagt fram någon övertygande omstruktureringsplan - vilket detta bolag inte hade gjort i början av år 1993 (se ovan, punkt 103) - kunde kommissionen emellertid på goda grunder anse att Air France inte kunde dra nytta av varken sin eventuella utvecklingspotential, eller av en positiv utveckling inom den civila luftfartssektorn inom gemenskaperna. 110 Av det som anförts ovan följer att argumentet avseende en felaktig analys av investeringsbeslutets sammanhang saknar stöd. Argumentet avseende en uppenbart felaktig tillämpning av principen om en upplyst privat investerare med hänsyn till de emitterade värdepapperens karakteristika - Parternas argument 111 Sökanden anser att de omtvistade emissionerna utgör marknadstransaktioner som genomförts på marknadsvillkor och har förebrått kommissionen för att ha förbisett det förhållandet att den omtvistade investeringen hade gjorts inom ramen för en publik emission och var ingalunda förbehållet CDC-P, utan öppet för alla intresserade investerare. Denna publika emission innebar i enlighet med nationella tillämpliga bestämmelser att ett prospekt avseende de planerade emissionerna skulle underställas en föregående kontroll av COB. Eftersom COB godkänt de prospekt som upprättats för emissionerna i april år 1993, är det enligt sökanden klart att denna anser att emissionsprojektet inte utsätter investerarna för orimliga risker. COB använde inte ens den möjlighet som står den till buds enligt nationella tillämpliga bestämmelser att formulera en varning och begära att den intas i prospekten. 112 Sökanden har med hänvisning till de uppgifter som COB är anförtrodd gjort gällande att även om kontrollen av att riskerna är förenliga med investerarnas intressen inte automatiskt innebär en kontroll av att den planerade transaktionen är lämplig, tvekar i praktiken inte COB att vägra godkänna transaktioner som innebär för höga risker. Om COB hade ansett att tecknandet innebar risker som var oförenliga med spararnas intressen hade denna kunnat vägra ge de omtvistade emissionerna sitt godkännande eller satt in en varning som drog investerarnas uppmärksamhet till de risker de var förenade med. Enligt sökanden kunde kommissionen därför inte, utan att ifrågasätta det godkännande som givits av COB och som kommissionen inte ens nämnt i det omtvistade beslutet, fastställa att avkastningsmöjligheterna för CDC-P:s investering var sådana att en privat investerare inte skulle ha tecknat värdepapperna. 113 Sökanden har för det andra ifrågasatt kommissionens inställning vad beträffar den för den finansiella marknaden ovanliga karaktären av de värdepapper som Air France emitterat och CDC-P tecknat. De största franska företagen vidtog exempelvis enligt sökanden bara under åren 1990 och 1991 liknande emissioner. De omtvistade ORA och TSIP-BSA är av lämpligt slag i och med att de för det första tillförsäkrar de personer som tecknat dessa en säker avkastning på kort och medellång sikt och gör det vidare möjligt att hoppas på en betydande "hävstångseffekt" på lång sikt genom att ge Air France tillgång till kapital. Under alla omständigheter kunde inte kommissionen bevisa att de emitterade värdepapperens karakteristika inte skulle vara normala för denna typ av produkt. I motsats till ett lån som ges till en lägre ränta än marknadsräntan där själva stödet utgörs av skillnaden mellan den normala räntan och den avvikande räntan, innebär således inte den omtvistade investeringstransaktionen i det aktuella fallet något stöd. 114 I sin replik (punkterna 103 till 107) förklarade sökanden i samband med bedömningen av de omtvistade TSIP att Air France i februari och juni 1993 hade emitterat två obligationslån om vardera 1,5 miljarder FF, vilka hade handlagts av Crédit Lyonnais. Sökanden tillade att det man skulle tjäna på TSIP vid återbetalning efter år 2000 ligger inom samma "marknadsintervall" som den ränta som ges under samma period för de TSIP som Crédit Lyonnais, CIC och Banque La Henin emitterade vid samma tidpunkt. Sökanden vidtog därefter en jämförelse mellan villkoren för emissionen av de omtvistade TSIP-BSA och villkoren för emissionen av obligationer med teckningsrätt (OBSA), vilka sökanden anser vara en finansiell produkt med karakteristika som mycket liknar de som TSIP-BSA har, samt en motsvarande jämförelse i förhållande till de emissioner av de konvertibla obligationer (OC) som ägt rum sedan år 1990. 115 Sökanden har påpekat att ORA och TSIP-BSA gör sina innehavare till aktieägare efter en observationstid som löper med ränta, vilket innebär att beslutet att teckna denna typ av produkter förklaras av den ränta som ges under lånetiden samt av förväntningar på vinst vid en betydande värdestegring av aktierna vid tidpunkten för konvertering av obligationerna till aktier. Kommissionens analys som endast var baserad på den finansiella situationen inom Air France under åren 1992 och 1993 är därför inte av relevans ur en ekonomisk synvinkel. Varje bedömning av investeringens avkastning borde ha förutsatt en analys av utvecklingen av den finansiella situationen inom Air France fram till år 2000. Enligt sökanden gjorde de BSA som knutits till TSIP det möjligt för innehavarna att teckna nya aktier i Air France till ett pris av 517 FF per aktie, medan en sådan aktie vid tidpunkten värderades till 849 FF "omkring år 2000", vilket också framgår av en handling från Air France av den 19 februari 1993. Det påstående som gjordes i det omtvistade beslutet, att BSA var utan värde eftersom de därtill knutna aktierna inte skulle ha något värde vid den planerade dagen för tecknandet, var därför godtyckligt enligt sökanden. 116 Vad närmare beträffar TSIP har sökanden erinrat om att det i emissionsavtalet föreskrevs att Air France har rätt att från och med den 1 januari 2000 återbetala i förskott. Det var därför på goda grunder som CDC-P ansåg att systemet med en progressiv marginal som påverkar den variabla räntan från och med räkenskapsåret 2000 skulle medföra att Air France återbetalade TSIP i förskott den 1 januari 2000. Detta incitament för återbetalning i förskott skulle ha lett en upplyst investerare, som exempelvis CDC-P, att betrakta de emitterade TSIP som klassiska obligationer med förfallodag den 1 januari 2000, vilka löper med fast och progressiv ränta på mellan 5,5 och 8,5 procent och bruttoavkastningsränta på 7 procent. 117 Under förhandlingen har sökanden förklarat denna sistnämnda klagopunkt närmare. Enligt sökanden begick kommissionen två grundläggande fel vid bedömningen. Dels förklarade kommissionen, efter att ha betecknat ORA som en aktieinvestering och en uppskjuten kapitalökning, att "samma beaktanden också gäller för TSIP-BSA" (det omtvistade beslutet, EGT, s. 32). Kommissionen förändrade därmed naturen av TSIP och gjorde dem till aktier, fastän TSIP huvudsakligen är obligationer som är räntebärande och som endast eventuellt, och bara om investeraren själv önskar, skulle kunna ge tillgång till kapitalet i Air France. Dels låter kommissionen förstå att avståendet från att konvertera BSA till aktier medför rätt för innehavaren att fortsätta uppbära ränta efter den 1 januari 2000, genom att, (EGT, s. 32), med avseende på samma TSIP-BSA, påstå att "innehavaren kan också avstå från att använda sin teckningsrätt och besluta att fortsätta att uppbära ränta efter den 1 januari 2000 ända till dess företaget beslutar att lösa in aktierna". Detta är emellertid två helt olika frågor enligt sökanden, eftersom BSA är självständiga i förhållande till TSIP och kan överlåtas som sådana. 118 Slutligen har sökanden påpekat möjligheten till värdeökning som man kan förvänta sig av en framtida privatisering av Air France. Framgången med privatiseringen av British Airways, samt utsikterna i slutet av år 1992 till ett politiskt maktskifte i Frankrike i april 1993, talade för en sådan utveckling. Denna möjlighet till en framtida privatisering hade diskuterats vid tidpunkten för den omtvistade investeringen, vilket de förklaringar som företrädarna för den framtida politiska majoriteten vittnar om. CDC-P kunde därför i slutet av år 1992 och början av år 1993 - det vill säga några månader före de franska valen, om vars utgång det inte rådde någon tvekan - hysa berättigade förväntningar angående en framtida privatisering av Air France, vilket på sikt skulle innebära en ökning av värdet av aktierna i Air France som CDC-P skulle bli ägare av tack vare de omtvistade värdepapperna. 119 Vad beträffar karaktären av de värdepapper som Air France hade emitterat och som CDC-P tecknat erinrar kommissionen om att den grundligt undersökte deras karakteristika (omtvistade beslutet, EGT , s. 28-29, 32). 120 Kommissionen har tillagt att den ovanliga karaktären av ORA bekräftas av det faktum att Air France under år 1993 var det enda företag som emitterade enbart ORA och att dess emission utgjorde 70 procent av den sammanlagda volymen av ORA av alla slag i Frankrike. BSA hade knutits till två andra emissioner av ORA under år 1993 och de emitterande bolagen var noterade på börsen. De ORA som Air France hade emitterat var enligt kommissionen de enda som hade emitterats utanför den reglerade marknaden. Dessa ORA var inte noterade och det handlades inte med dem på en andrahandsmarknad, de var föga likvida och detta desto mer på grund av att de var ställda till viss person. För det fall företaget skulle upplösas skulle innehavarna dessutom ersättas på samma sätt som aktieägarna, efter alla andra fordringsägare. 121 Vad beträffar TSIP-BSA har kommissionen understrukit att under år 1993 var Air France det enda bolag som emitterade denna typ av värdepapper, vars ovanliga karaktär framgår av det faktum att endast en emission av TSIP ägde rum under år 1992 och ingen under år 1991. Kommissionen har tillagt att TSIP-BSA liksom ORA var föga likvida. Eftersom ingen annan emission av TSIP än den inom Air France ägde rum under år 1993, är de jämförelser som sökanden har gjort med andra företags emissioner av TSIP utan relevans. Under alla omständigheter skiljer sig dessa andra TSIP enligt kommissionen mycket från de som emitterats av Air France. I sin duplik har kommissionen inte tagit ställning till detaljerna av den argumentation som har förts i repliken angående bedömningen av de omtvistade TSIP-BSA samt om deras jämförelse med TSIP som emitterats av andra bolag eller med andra typer av emitterade värdepapper. 122 Kommissionen anser att tillgång till kapital i Air France - på sikt för innehavarna av ORA och eventuell för innehavarna av TSIP-BSA - inte ger möjlighet att hoppas på en betydande "hävstångseffekt" på lång sikt, uttryckt i en eventuell värdeökning. Sökanden har enligt kommissionen själv bekräftat i sin ansökan att det var svårt att i mars 1993 förutse värdet av aktierna i Air France år 2000 och storleken av den eventuella värdeökningen, likväl hade värdet av aktien en månad tidigare uppskattats till exakt 849 FF för den förfallodagen. Kommissionen har emellertid påpekat att priset på en aktie i Air France fastställdes till 78 FF i december 1994 genom ett beslut från finansministern i enlighet med ett yttrande avgivet av privatiseringskommissionen. 123 Den ovanliga karaktären av det omtvistade tecknandet bekräftas enligt kommissionen av det faktum att det trots den påstått förmånliga karaktären av emissionerna i fråga, endast var CDC-P som visade ett verkligt intresse för dem, eftersom detta bolag själv tecknade 99,9 procent av TSIP-BSA och 99,7 procent av ORA, trots att bolaget inte ägde mer än 0,53 procent av aktiekapitalet i Air France. Kommissionen har dragit slutsatsen att den finansiella situationen i Air France, i synnerhet omfattningen av de registrerade förlusterna och nivån på skuldsättningen, samt svagheterna med PRE 1 och dess otillräcklighet vad gäller att rätta till situationen, gjorde det omöjligt för Air France att erhålla de ifrågavarande summorna på kapitalmarknaden och att en privat investerare följaktligen inte skulle ha investerat belopp av denna storlek i Air France. 124 Kommissionen anser att det förhållandet att COB givit sitt godkännande inte innebär en bekräftelse i alla avseenden av den omtvistade emissionen. Genom godkännandet intygas endast att den information som ges till potentiella investerare är tillräcklig för att de skall kunna fatta sina beslut med god kännedom om sakförhållandena. Nämnda godkännande innebär inte att det gjorts någon bedömning av att den planerade transaktionen är lämplig eller av att dess villkor är berättigade. Godkännandet ges när COB anser att transaktionen uppfyller de formella villkoren. 125 I den mån som sökanden hävdar att kommissionen förändrat naturen av TSIP-BSA har kommissionen under förhandlingen förklarat att för denna var det inte viktigt vilka särskilda och tekniska karakteristika som dels ORA, dels TSIP-BSA hade, utan det viktiga var framförallt principen om investering i Air France. Kommissionen har för övrigt inte gjort en uppenbart felaktig bedömning när den fastställde det viktigaste kännetecknet avseende TSIP-BSA, det vill säga en frivillig konvertering, i jämförelse med den obligatoriska konverteringen på förfallodagen av ORA. Air France påpekade själv i sitt prospekt om den omtvistade emissionen att både emissionen av ORA och emissionen av TSIP-BSA syftade till att på sikt stärka det egna kapitalet. - Förstainstansrättens bedömning 126 Vad beträffar för det första den eventuella betydelsen av COB:s godkännande, som införts i prospekten om de omtvistade emissionerna, framgår det av akten (repliken, punkt 115) att sökanden inte har påstått att COB i det aktuella fallet faktiskt hade kontrollerat om det var lämpligt för en upplyst privat investerare att genomföra den omtvistade finansiella transaktionen eller inte, sökanden har tvärtom bekräftat att en sådan systematisk kontroll från COB:s sida inte äger rum. 127 I detta hänseende skall det konstateras att COB genom den formulering som används endast förklarar att den har försett "det föreliggande prospektet med sitt godkännande nr 93-138 av den 25 mars 1993 i enlighet med artiklarna 6 och 7 i beslut nr 67-833 av den 28 september 1967[...]". Det verkar således som om COB faktiskt inte har avgivit något motiverat yttrande med ekonomiska och finansiella bedömningar som skulle stå i strid med dem som det omtvistade beslutet innehåller, och som kommissionen skulle ha kunnat beakta och i förekommande fall borde ha beaktat. 128 Vad för det andra beträffar de påståenden avseende kommissionens bristande förståelse av de emitterade värdepappernas värde och karakteristika, skall det inledningsvis prövas om kommissionen gjorde en felaktig jämförelse av TSIP-BSA och ORA. 129 Det avsnitt i det omtvistade beslutet som behandlar detta (EGT, s. 32) lyder enligt följande: "CDC-P:s tecknande av ORA kan likställas med en aktieinvestering som syftar till att stärka flygbolagets egna kapital. ORA är värdepapper som obligatoriskt konverteras till aktier och de representerar ur en ekonomisk synvinkel en uppskjuten kapitalökning. Vad gäller ORA beror investeringens avkastning på företagets finansiella resultat, såsom förklarats ovan, och på värdet av aktierna i Air France vid tidpunkten för konverteringen. Samma beaktanden gäller också för TSIP-BSA. TSIP-BSA inlöses dock inte obligatoriskt i aktier [...]." 130 För en objektiv tolkning av jämförelsen mellan dessa båda typer av värdepapper ("samma beaktanden gäller också") skall detta avsnitt sättas in i sitt sammanhang i den allmänna motiveringen som ägnades de emitterade värdepapperen. I detta avseende har dessa värdepappers väsentliga karakteristika beskrivits på ett korrekt sätt i det omtvistade beslutet (EGT, s. 28 och 29) och sökanden har för övrigt aldrig bestritt denna beskrivning som sådan. Det kan således inte vara fråga om en sammanblandning från kommissionens sida i fråga om hur å ena sidan ORA fungerar och hur å andra sidan TSIP-BSA fungerar. 131 Vad beträffar den ekonomiska bedömningen av de emitterade värdepapperen gäller beteckningen "aktieinvestering" och "uppskjuten kapitalökning", som obestridligen är riktig vad gäller ORA eftersom de obligatoriskt inlöses i aktier, och även för BSA med den reservationen - som kommissionen själv betonar - att deras konvertering till aktier endast är frivillig. 132 Vad gäller TSIP är det, även om det är riktigt att de endast ger rätt till ränta och inte till en aktiekonvertering, likaså sant att de i praktiken endast återbetalas i fall Air France likvideras eller upplöses. Vid den aktuella tidpunkten i början av år 1993 borde varje återbetalning i förskott av Air France i en upplyst privat investerares ögon verka orealistisk på grund av företagets förluster och avsaknaden av en godtagbar omstruktureringsplan. Kommissionen kunde följaktligen anse att TSIP inte hade någon "begränsad löptid" (EGT, s. 28) utan att göra en uppenbart oriktig bedömning. 133 I prospektet från Air France angående de omtvistade emissionerna (bilaga 2 till ansökan) sägs uttryckligen i kapitel II, B, 2.1.7, att emissionen av TSIP-BSA "syftar till att på sikt stärka bolagets egna kapital". Sökanden har för övrigt upprepat denna åsikt under det skriftliga förfarandet [ansökan, punkt 24 a] genom att betona "att till skillnad från andra produkter såsom klassiska obligationslån [...], gör TSIP-BSA sina innehavare till aktieägare efter en observationstid som löper med ränta". Kommissionen har följaktligen inte gjort någon uppenbart oriktig bedömning genom att i viss utsträckning likställa TSIP-BSA med ORA. 134 Under alla omständigheter kunde kommissionen anse att med tanke på den ekonomiska situationen inom Air France, vilken fortsatte att försämras och i avsaknad av en godtagbar omstruktureringsplan, skulle inte en upplyst privat investerare i början av år 1993 ha genomfört tecknandet av nästan samtliga ORA och TSIP-BSA som emitterats av Air France, såsom CDC-P gjorde, med Caisse bakom sig. Det fanns knappt några utsikter till att Air France skulle återbetala det investerade kapitalet, vare sig i aktier eller genom återbetalning av de tillskjutna medlen. Det har således inte visats att kommissionen gjorde en uppenbart oriktig bedömning genom att dra slutsatsen att värdet på de framtida aktierna som knöts till ORA och BSA var försumbart och genom att betona att TSIP hade den ytterligare olägenheten av att inte återbetalas förrän efter det att alla andra fordringar, utom ORA, betalats för det fall Air France skulle upplösas eller likvideras och att utbetalningen av den ränta de löper med kan uppskjutas under det året som Air France registrerar en sammanlagd förlust som överstiger 30 procent av det egna kapitalet. Det är för övrigt utmärkande att ingen av de tre privata banker som faktiskt deltog i den omtvistade investeringen ville teckna TSIP. 135 Eftersom kommissionen således hade kunnat kritisera den omtvistade investeringen i sin helhet, med utnyttjande av sitt utrymme för skönsmässig bedömning, var den inte tvungen att urskilja varje del av stöd som ORA eller TSIP-BSA innehöll i förhållande till eventuella normala marknadsvillkor, i synnerhet med hänsyn till deras räntenivåer och interna avkastning. Detta konstaterande gäller även jämförelsen av TSIP-BSA med andra värdepapper som påstås vara liknande. Dessa jämförelser är nämligen, även om kommissionen inte har bestritt dem i sak, utan relevans, eftersom sökanden inte har hävdat och ännu mindre bevisat varken att dessa andra värdepapper innebar risker jämförbara med riskerna med TSIP - i synnerhet vad beträffar de ofördelaktiga villkoren för deras återbetalning i fall då det emitterande bolaget upplöses eller likvideras - eller att andra emitterande bolag än Air France vid tidpunkten för emissionen befann sig i en ekonomisk och finansiell situation som var jämförbar med den situation som Air France i början av år 1993 befann sig i. 136 Med hänsyn till det ovan sagda är det likaså onödigt att pröva om kommissionen felbedömt den självständiga karaktären av BSA i förhållande till TSIP, genom att ange att "innehavaren kan avstå från sin teckningsrätt och besluta att fortsätta uppbära ränta [...]". Såväl BSA som TSIP kunde nämligen anses vara utan ett verkligt värde - vare sig tillsammans eller enskilt - som ur en upplyst privat investerares synvinkel skulle ha motiverat en investering i den storleksordning som den som CDC-P, det vill säga Caisse, vidtog. 137 Samma sak gäller med tanke på att kommissionen i sitt ovan nämnda beslut 94/653 av den 27 juli 1994 (se ovan punkt 26) betecknade ORA som i princip egna tillgångar i Air France och TSIP-BSA som skulder. Med tanke på TSIP:s karakteristika och verkliga värde, såsom har redogjorts för ovan, kan frågan om huruvida beteckningen i beslutet 94/653 för att bestämma Air France:s skuldsättning var förenlig med reglerna för att utvärdera en balansräkning visserligen åberopas i en eventuell tvist rörande det sistnämnda beslutet, men den är utan relevans i det aktuella sammanhanget. 138 Slutligen, vad beträffar sökandens anförande av möjligheten till värdeökning av aktierna i Air France till följd av en privatisering som förhoppningsvis skulle äga rum efter de franska valen, räcker det med att konstatera att dessa framtidsutsikter i det aktuella fallet har en alltför osäker karaktär och således inte skulle kunna anses vara godtagbara skäl för en upplyst privat investerare att placera summor motsvarande dem som CDC-P, det vill säga Caisse, investerade. 139 Av det som anförts ovan följer att argumentet avseende en felaktig tillämpning av principen om den upplyste private investeraren med hänsyn till de emitterade värdepappernas karakteristika inte heller kan godtas. En felaktig analys av omfattningen av andra privata Air France-aktieägares tecknande respektive av andra investeringar i Air France - Parternas argument 140 Sökanden har kritiserat kommissionen för att den i det omtvistade beslutet har begränsat sig till att konstatera att de aktier som privata aktieägare i Air France innehade utgjorde 0,132 procent av aktiekapitalet, att deras innehav av de värdepapper de tecknat följaktligen var försumbart och att en investeringsbank kan riskera att göra vissa högriskinvesteringar för att diversifiera sin portfölj. Enligt sökanden är det emellertid viktigt att understryka att det inte fanns något som tvingade de privata investerarna, som i egenskap av aktieägare kände till situationen inom Air France, att teckna de omtvistade emitterade värdepapperna. 141 Sökanden har tillagt att i enlighet med den ovan nämnda domen av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, C-305/89 (punkterna 19 och 20), borde kommissionen ha analyserat de risker som privata investerare tog i förhållande till deras finansiella ställning, för att bedöma om de skulle ha investerat 1,5 miljarder FF om de hade varit av samma storlek som CDC-P. I kommissionens analys konstaterades emellertid endast det absoluta värdet av de privata investeringarna. 142 Kommissionen tog enligt sökanden inte heller hänsyn till det förhållandet att de privata investerarna önskade anskaffa en i förhållande till deras andel av aktiekapitalet i Air France större andel värdepapper, men att deras teckningsrätt begränsades för att undvika att det omtvistade tecknandet skulle anses vara en delprivatisering, enligt nationell rätt. 143 Sökanden har emellertid bestritt den argumentation som kommissionen utvecklat enligt vilken föreskrifterna på området avseende delprivatisering skulle vara orsaken till det svaga deltagandet i den omtvistade emissionen från andra privata aktieägare i Air France. I praktiken kunde inte dessa aktieägares efterfrågan tillfredsställas till fullo, eftersom den franska staten avstått från sin prioriterade teckningsrätt och CDC-P blev tilldelad den största andelen av de värdepapper som förblev disponibla. CDC-P önskade inte avstå från den teckningsrätt som det tilldelats med stöd av bestämmelser i emissionsavtalet. 144 I sin replik har sökanden i det avsnitt som behandlar bedömningen av TSIP (se ovan, punkt 114) nämnt två obligationslån på vardera 1,5 miljarder FF som emitterats av Air France i februari och juni 1993, vilka hade handlagts av Crédit Lyonnais. Under förhandlingen preciserade sökanden denna uppgift genom att betona att också andra privata investerare visade sitt förtroende för den ekonomiska och finansiella kapaciteten hos Air France vid den aktuella tidpunkten. Air France hade således varit kapabel att i februari och juni 1993 emittera obligationer, via en pool av fem banker, uppgående till 3 miljarder FF samt att i oktober 1993 låna 300 miljoner FF som i sin helhet tecknades av en privat amerikansk bank (se ovan punkt 14). De fem bankerna - statliga och privata - hade överfört dessa obligationer på privata investerare, som exempelvis pensionskassor. Alla dessa privata investerare hade med nödvändighet gjort samma positiva bedömning som CDC-P vad gäller de ekonomiska och finansiella framtidsutsikterna för Air France. För övrigt hade de stora flygplanstillverkarna också haft förtroende för Air France, eftersom de hade sålt åtta flygplan till en summa av 3 miljarder FF till Air France under år 1993 på grundval av finansieringsavtal. 145 Kommissionen har hänvisat till de överväganden som utvecklades i det omtvistade beslutet (EGT, s. 31 och 32) och erinrat om den försumbara karaktären av de värdepapper som tecknats av privata aktieägare i Air France. Till och med om hänsyn tas till dessa aktieägares önskan att teckna de omtvistade värdepapperna till ett större belopp, utgör inte den sammanlagda andelen (ungefär 26 miljoner FF) mer än 3,3 procent av den totala emissionen, det vill säga en föga betydande investering, utan nämnvärd risk för de privata aktieägarna. Endast CDC-P var för övrigt, tack vare sin ställning som offentligt företag, i stånd att teckna de ORA som den franska staten avstått från. CDC-P kunde teckna 99,7 procent av ORA, just på grund av att de privata aktieägarnas rätt därtill var begränsad enligt fransk lagstiftning på området delprivatisering, och den rätt som staten inte utnyttjade endast kunde utnyttjas av CDC-P. 146 Vad gäller den argumentation som sökanden utvecklat under förhandlingen (se ovan, punkt 144), har kommissionen under samma förhandling hävdat att det rörde sig om nya argument som inte klargjorde varken vilka de berörda bankerna var eller värdepappernas karakteristika. 147 Kommissionen har för övrigt erinrat om att den finansiella situationen i Air France var jämförbar med den i Boussac Saint Frères som behandlades i den ovan nämnda domen Frankrike mot kommissionen (punkt 40) i vilken domstolen förklarade att privata investeringar som är betydligt lägre än de offentliga tillskotten inte hindrar att åtgärderna i fråga betecknas som statligt stöd, när det mottagande företaget inte hade kunnat få ihop de nödvändiga medlen på kapitalmarknaden och när det på grund av detta företags finansiella situation inte kunde förväntas en godtagbar avkastning på investeringarna inom en rimlig tid. - Förstainstansrättens bedömning 148 Vad beträffar deltagandet av tre privata aktieägare i den omtvistade investeringen, skall det erinras om att det tydligt framgår av det omtvistade beslutet att vissa privata aktieägare, nämligen vissa personer anställda inom Air France, samt Bank of New York/London, Bankers Trust INT.PLC och Granite Capital LP tecknade ORA och vissa TSIP, och påpekas att ingen bank tecknade TSIP. I beslutet betonades det emellertid att den privatägda andelen av Air France endast utgjorde 0,132 procent av dess aktiekapital och att den andel ORA och TSIP som de tecknat var försumbar (4 516 ORA av 1 877 526 och 14 TSIP av 483 456). De privata investerarnas deltagande i tecknandet av ORA och TSIP-BSA kunde följaktligen inte utesluta möjligheten att kapitaltillskottet utgjorde statligt stöd. Slutligen har inte den omständigheten att tre banker begärt att få teckna ORA till 25,9 miljoner FF - närmare bestämt Bank of New York/London 9,9, Bankers Trust INT.PLC 7,9 och Granite Capital LP 7,9 - någon avgörande betydelse, eftersom de 65 025 ORA som de tre bankerna önskade teckna endast motsvarade en liten andel (3,3 procent) av det totala antalet ORA som samtliga investerare önskade teckna (1 942 760). 149 I detta hänseende måste det medges att kommissionen, med hänsyn till det material som den förfogade över för sin bedömning och inom ramen för sitt utrymme för skönsmässig bedömning inom området, rimligen kunde anse både värdet av de värdepapper som privata investerare faktiskt tecknat och värdet av de värdepapper som de ville teckna var avsevärt mycket lägre än det sammanlagda värdet av de värdepapper som CDC-P, som tillhör den offentliga sektorn, tecknade. Det var således på goda grunder som kommissionen, utan att göra en uppenbart oriktig bedömning, fastställde att de privata investerarnas avsikter såsom de framgått i det aktuella fallet inte visade att en upplyst privat investerare av samma storlek som CDC-P, det vill säga också som Caisse, skulle ha riskerat att investera 1,5 miljarder FF i företaget Air France. 150 Till den del sökanden har hänvisat till tre obligationslån i månaderna februari, juni och oktober 1993, skall det påpekas att det i det omtvistade beslutet tas hänsyn till de två första lånen genom att det påpekas att i slutet av år 1992 visade räkenskaperna för Air France-gruppen en temporär obalans med för många kortfristiga lån och att "denna situation avhjälptes till genom två emissioner av långfristiga obligationslån i mars och juni 1993 till ett belopp om sammanlagt 3 miljarder FF" (EGT, s. 30). Kommissionen har vidare i sin svarsinlaga (punkt 100) hänvisat till prospektet avseende lånet från februari 1993 som försetts med COB:s godkännande den 25 januari 1993 (av vilket tre sidor bifogats bilaga 23 till svarsinlagan), för att visa att risken för en förlust på 3,2 miljarder FF redan var känd vid den aktuella tidpunkten. 151 I detta hänseende skall det för det första erinras om att jämförelsen av de omtvistade värdepapperen med andra typer av värdepapper, såsom de tre obligationslånen som sökanden åberopat, saknar relevans, eftersom sökanden varken hävdat och än mindre bevisat att dessa lån - som skall återbetalas efter en viss tid - uppvisade likheter med ORA och TSIP-BSA vad beträffar de särskilda riskerna med dessa. Sökanden har i själva verket inte lämnat några utförligare uppgifter om dessa lån (löptid, räntenivå, avbetalning, förmånsrätt, eventuell tillgång till börsen, etc.). Sökanden har inte heller uttalat sig om varken bankerna som tecknade dessa lån, eller de privata investerare som lånen slutligen skulle ha överförts på (storlek, eventuell diversifiering, omfattningen av den risk som tecknandet av lånen medförde). Argumentationen angående dessa lån visar följaktligen inte att kommissionen gjort någon uppenbart oriktig bedömning och kan därför inte godtas. 152 Samma sak gäller för det som anförts angående försäljningen till Air France av flygplan på grundval av finansieringsavtal, eftersom inga detaljer angående dessa försäljningar - i synnerhet vad beträffar villkoren för övergången av äganderätten till flygplanen - har lämnats av sökanden. 153 Av det som anförts ovan följer att argumentet avseende en felaktig analys av omfattningen av de påstådda privata investeringarna inte heller kan vinna stöd. 154 Eftersom inget av de argument som framförts till stöd för den andra delen av den första grunden kan godtas, kan inte denna del vinna bifall. Följaktligen kan den första grunden i sin helhet inte vinna bifall. 2. Grunden avseende ett åsidosättande av artikel 190 i fördraget Parternas argument 155 Sökanden anser att det omtvistade beslutet skall ogiltigförklaras på grund av bristande motivering. Den behörighet som kommissionen har att förplikta medlemsstaterna att kräva återbetalning av rättsstridigt statligt stöd omfattar enligt sökanden endast den del som utgör stöd, det vill säga i det aktuella fallet skillnaden mellan den avkastningsnivå som normalt erbjuds på finansmarknaden för sådana produkter som liknar de värdepapper som Air France emitterat och den avkastningsnivå som erbjuds inom ramen för den omtvistade emissionen. Av det omtvistade beslutet framgår emellertid ingenstans att det belopp som skall återkrävas, efter avdrag för ränta, motsvarar stöddelen. Kommissionen har därför enligt sökanden åsidosatt sin skyldighet att motivera beslutet om återbetalning av teckningsbeloppet. 156 Sökanden har hävdat att kommissionen analyserat de omtvistade emissionerna som om det rörde sig om ett vanligt aktieköp i Air France och att kommissionen har krävt att det totala beloppet av CDC-P:s investering skall återbetalas efter avdrag för räntor. För att verkligen motivera beslutet borde kommissionen - med hänsyn till de emitterade värdepappernas särskilda natur och i synnerhet med tanke på att dessa löpte med ränta fram till åtminstone år 2000 - ha förklarat varför den avkastning som erbjöds inte motsvarade riskerna med investeringen. Sökanden anser att även om man anser att värdet av aktierna i Air France skulle vara lika med noll år 2000, förutsätter en analys av de verkliga ekonomiska fördelarna som Air France fått att en jämförelse görs mellan den räntenivå som fastställdes i emissionsavtalen avseende ORA och de långfristiga räntor som vanligtvis tillämpas på lånemarknaden. Kommissionen borde på samma sätt med avseende på TSIP-BSA ha prövat villkoren för återbetalning av de emitterade värdepapperna. 157 Sökanden hänvisar som exempel till kommissionens beslut 88/454/EEG av den 29 mars 1988, om stöd utgivet av franska regeringen till Renault, ett företag som huvudsakligen tillverkar bilar (EGT, nr L 220, s. 30), i vilket storleken av andelen stöd som ingick i samtliga belopp som Renault-gruppen mottog fastställdes. Då det konstaterades att lånen hade givits till en lägre ränta än jämförlig marknadsränta, beräknade kommissionen skillnaden mellan dessa räntor för att särskilja det belopp som givits som en förmån och således det beviljade stödet. I det aktuella fallet har kommissionen emellertid enligt sökanden inte vidtagit någon ekonomisk analys som gör det möjligt att utröna den verkliga ekonomiska fördelen som Air France fått tack vare de omtvistade emissionerna. 158 Sökanden har tillagt att kommissionen inte i det omtvistade beslutet preciserade andra faktorer av juridisk, ekonomisk eller finansiell art till stöd för sitt resonemang rörande beteckningen av de omtvistade investeringarna. Sökanden har hänvisat till avsaknaden av beskrivning av CDC-P:s statliga karaktär, samt till den oriktiga analysen avseende tidpunkten då investeringsbeslutet fattades, avseende tillämpningen av principen om en upplyst privat investerare samt avseende det allmänna sammanhanget för investeringsbeslutet. Sökanden har vidare understrukit att det i det omtvistade beslutet inte finns någon uppgift som skulle göra det möjligt att inkomma med något bevis överhuvudtaget avseende en förberedande undersökning av en statlig myndighet, vidare saknas både en analys av situationen på finansmarknaden vid den aktuella tidpunkten och en jämförelse med finansiella produkter med karakteristika som liknar de ORA och TSIP-BSA som Air France emitterade. 159 Efter att ha understrukit sin behörighet att förelägga medlemsstaterna att återkräva stöd som är oförenliga med den gemensamma marknaden, erinrade kommissionen om domstolens rättspraxis angående syftet med och omfattningen av motiveringsskyldigheten enligt artikel 190 i fördraget, såväl i allmänhet som inom det särskilda området avseende statligt stöd. I det aktuella fallet hade kommissionen informerat den franska regeringen, till och med innan förfarandet enligt artikel 93.2 inleddes, att varje mottagare av ett stöd som har utgivits rättsstridigt kan komma att bli tvungen att återbetala detta stöd. Eftersom motiveringen till varför hela stödbeloppet skall återbetalas inte skall ses isolerat, utan placeras inom ramen för själva beslutet (se ovan nämnda dom av den 21 mars 1991, Italien mot kommissionen, C-303/88, punkt 54), anser kommissionen att det omtvistade beslutet i det aktuella fallet innehåller en tillräcklig motivering. 160 Kommissionen har slutligen anfört att den i det omtvistade beslutet utförligt förklarat att den finansiella situationen inom Air France vid tidpunkten för tecknandet i fråga var så katastrofal att ingen upplyst privat investerare skulle ha investerat i detta företag. Kommissionen anser att den genom att beskriva denna situation och påtala den sällsynta karaktären av de värdepapper som hade emitterats i detta fall, uppfyllde de krav som följer av rättspraxis avseende motiveringsskyldigheten. Den motivering som det omtvistade beslutet innehåller gör det således möjligt att förstå skälen till varför den krävde att hela beloppet av den omtvistade investeringen skulle återbetalas. Förstainstansrättens bedömning 161 Den skyldighet som gemenskapsinstitutionerna åläggs enligt artikel 190 i fördraget att motivera sina beslut syftar till att ge domstolen en möjlighet att utföra sin laglighetsprövning och till att ge de berörda kännedom om motiven till den vidtagna åtgärden för att de skall kunna försvara sina rättigheter och kontrollera om beslutet är välgrundat (se exempelvis domstolens dom av den 17 januari 1984, VBVB och VBBB mot kommissionen, 43/82 och 63/82, Rec. s. 19, punkt 22). 162 I detta hänseende innehåller det omtvistade beslutet, sett i sin helhet, en tillräcklig redogörelse för motiven för att utgöra underlag för artikel 1 i detta beslut, enligt vilken den omtvistade investeringen utgör rättsstridigt statligt stöd som är oförenligt med den gemensamma marknaden. Som framgår av prövningen av sökandens första grund, har denna varit helt och hållet i stånd att försvara sina rättigheter, precis som förstainstansrätten på samma sätt har kunnat utföra sin domstolsprövning. 163 På samma sätt förhåller det sig med avseende på motiveringen av artikel 2 i vilken Republiken Frankrike föreläggs att kräva tillbaka det statliga stödet efter avdrag för utgiven ränta. I avsnitt X i det omtvistade beslutet förklaras att återbetalningen av det rättsstridiga stödet är nödvändig för att återställa den situation som förelåg innan stödet utgavs genom att avlägsna alla finansiella fördelar som mottagaren utan rätt har dragit nytta av sedan den dag då stödet utgavs till denna. Eftersom kommissionen invänt mot själva principen att göra den omtvistade investeringen, det vill säga kapitaltillskottet som sådant och inte sätten för återbetalning av detta kapital, måste denna motivering anses vara tillräcklig. 164 Sökanden har gjort gällande att kommissionen inte har vidtagit den minst betungande åtgärden, vilken skulle ha varit att i enlighet med artikel 93.2 första stycket besluta att det omtvistade stödet skulle ändras. I den mån som sökanden i denna fråga har hänvisat till ovan nämnda beslut 88/454 av den 29 mars 1988 (Renault), är det tillräckligt att konstatera att kommissionen i detta inte begränsade sig till att kräva en sådan ändring. I artikel 2 i beslutet föreläggs de berörda medlemsstaterna snarare att upphäva den del av de ifrågasatta lånen som utgör stöd "genom att kräva att de återbetalas eller genom att fastställa en ränta som motsvarar marknadsräntan". 165 Det skall tilläggas att kommissionen i det aktuella fallet inte var tvungen att i siffror fastställa den verkliga ekonomiska fördelen som Air France fått i förhållande till marknadsvillkoren. Eftersom en sådan uträkning skulle ha krävt synnerligen komplicerade ekonomiska bedömningar av bland annat låne- och obligationsmarknaderna i Frankrike, kunde kommissionen inskränka sig till att sammanfattningsvis konstatera att riskerna och fördelarna som var förenade med investeringen inte stod i proportion till varandra. Kommissionen var inte skyldig att konstruera en annan emission av värdepapper som en upplyst privat investerare skulle ha kunnat godta. 166 I fråga om en emission av mycket komplicerade värdepapper som redan är tecknade och vars karakteristika inte längre kan ändras, kunde kommissionen följaktligen besluta att kapitaltillskotten skulle återbetalas. Det ålåg däremot inte kommissionen att med Republiken Frankrike diskutera möjligheten att bevilja Air France stöd under andra former och enligt andra bestämmelser. 167 Av detta följer att den andra grunden inte heller kan bifallas. 168 Eftersom ingen av sökandens grunder har vunnit bifall, skall talan ogillas. Beslut om rättegångskostnader Rättegångskostnader 169 Enligt artikel 87.2 i rättegångsreglerna skall tappande part förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna, om detta har yrkats. Eftersom sökanden har tappat målet, skall sökanden förpliktas ersätta rättegångskostnaderna i enlighet med kommissionens yrkanden. Domslut På dessa grunder beslutar FÖRSTAINSTANSRÄTTEN (andra avdelningen i utökad sammansättning) följande dom: 170 Talan ogillas. 171 Sökanden skall ersätta rättegångskostnaderna.

62015CJ0580

pl

Wniosek o wydanie orzeczenia w trybie prejudycjalnym dotyczy wykładni art. 56 i 63 TFUE, a także art. 36 i 40 Porozumienia o Europejskim Obszarze Gospodarczym z dnia 2 maja 1992 r. ( Dz.U. 1994, L 1, s. 3 , zwanego dalej „porozumieniem EOG”). Wniosek ten został złożony w ramach sporu między Marią Eugenią Van der Weegen, Miguelem Juanem Van der Weegenem, Anną Pot, działającą w charakterze następcy prawnego Johannesa Van der Weegena, i Anną Pot a Belgische Staat (państwem belgijskim) dotyczącego odmowy skorzystania ze zwolnienia podatkowego w odniesieniu do wynagrodzenia depozytu oszczędnościowego w innym niż Królestwo Belgii państwie członkowskim. Prawo belgijskie Artykuł 21 Wetboek van de inkomstenbelastingen (kodeksu podatków dochodowych, zwanego dalej „WIB 1992”), w brzmieniu obowiązującym w roku podatkowym 2010 (w odniesieniu do dochodów uzyskanych w roku 2009), przewidywał: „Dochody z kapitałów pieniężnych i majątku ruchomego nie obejmują: […] pierwszej transzy w wysokości 1730 [EUR] (przed indeksacją kwota 1250 [EUR]) rocznie dochodów z depozytów oszczędnościowych otrzymanych, bez zastrzeżenia terminu lub możliwości wypowiedzenia, przez instytucje kredytowe mające siedzibę w Belgii i uregulowane Wet van 22 maart 1993 op het statuut van en het toezicht op de kredietinstellingen [ustawą z dnia 22 marca 1993 r. w sprawie statusu i kontroli instytucji kredytowych], pod warunkiem że: — depozyty te spełniają kryteria ustalone przez króla zgodnie z opinią komisji ds. bankowości, finansów i ubezpieczeń […], w odniesieniu do waluty, w jakiej są one wyrażone, w odniesieniu do warunków i sposobów wycofywania depozytów i pobierania środków z tych depozytów oraz w odniesieniu do struktury, poziomu i sposobu obliczania ich wynagrodzenia, […]”. W wyroku z dnia 6 czerwca 2013 r., Komisja/Belgia ( C‑383/10 , EU:C:2013:364 ), Trybunał Sprawiedliwości orzekł, że przepis ten narusza art. 56 TFUE oraz art. 36 porozumienia EOG. Artykuł 170 Wet van 25 april 2014 houdende diverse bepalingen (ustawy z dnia 25 kwietnia 2014 r. ustanawiającej inne przepisy, Moniteur belge z dnia 7 maja 2014 r., s. 36946, zwanej dalej „ustawą z dnia 25 kwietnia 2014 r.”) nadał art. 21 pkt 5 WIB 1992 następujące brzmienie: „Dochody z kapitałów pieniężnych i majątku ruchomego nie obejmują: […] pierwszej transzy w wysokości 1250 EUR (kwota nieindeksowana) rocznie dochodów z depozytów oszczędnościowych otrzymanych, bez zastrzeżenia terminu lub możliwości wypowiedzenia, przez instytucje kredytowe wymienione w art. 56 § 2 pkt 2, pod warunkiem że: — depozyty te spełniają ponadto kryteria ustalone przez króla zgodnie z opinią belgijskiego banku narodowego i urzędu ds. usług i rynków finansowych, dla ich poszczególnych zakresów kompetencji, w odniesieniu do waluty, w jakiej są one wyrażone, w odniesieniu do warunków i sposobów wycofywania depozytów i pobierania środków z tych depozytów oraz w odniesieniu do struktury, poziomu i sposobu obliczania ich wynagrodzenia, albo – w przypadku depozytów, które zostały przyjęte przez instytucje kredytowe z siedzibą w innym państwie członkowskim Europejskiego Obszaru Gospodarczego – depozyty te spełniają analogiczne warunki, które zostały ustalone przez porównywalne właściwe organy innego państwa członkowskiego; […]”. Uzasadnienie nowelizacji art. 21 pkt 5 WIB 1992 stanowi: „Warunki powinny być analogiczne, co oznacza przede wszystkim, że depozyty oszczędnościowe muszą podlegać tym samym warunkom, co podstawowe warunki wymienione w art. 21 pkt 5 WIB 1992; ponadto powinny one spełniać kryteria zdefiniowane przez władze publiczne w danym państwie członkowskim w odniesieniu do waluty, w jakiej są wyrażone, warunków i sposobów wycofywania i pobierania środków z tych depozytów oraz struktury, poziomu i sposobu obliczania ich wynagrodzenia. Kryteria te powinny odpowiadać kryteriom obowiązującym w Belgii. Oznacza to, że nawet jeśli nie są identyczne, powinny one mieć porównywalny zakres […]”. Koninklijk Besluit van 27 augustus 1993 tot uitvoering van het Wetboek van de inkomstenbelasting 1992 (królewskie rozporządzenie wykonawcze z dnia 27 sierpnia 1993 r. do kodeksu podatków dochodowych z 1992 r., Moniteur belge z dnia 13 września 1993 r., s. 20096), zmienione rozporządzeniem królewskim z dnia 7 grudnia 2008 r. ( Moniteur belge z dnia 22 grudnia 2008 r., s. 67513) (zwane dalej „KB/WIB 92”), przewiduje dodatkowe kryteria, jakim muszą odpowiadać depozyty oszczędnościowe, o których mowa w art. 21 pkt 5 WIB 1992, aby mogły one korzystać z zastosowania tego artykułu. Artykuł 2 KB/WIB 92 stanowi: „Do celów stosowania art. 21 pkt 5 [WIB 1992] depozyty oszczędnościowe, o których mowa w tym artykule, muszą ponadto spełniać następujące kryteria: depozyty oszczędnościowe mają być wyrażone w euro; z depozytów oszczędnościowych możliwe jest dokonanie wypłat, bezpośrednio lub w związku z rachunkiem bieżącym, wyłącznie do celów następujących transakcji: a) wykupu w gotówce; b) przelewu lub płatności, niemających charakteru stałego zlecenia, na rachunek otwarty na nazwisko właściciela depozytu oszczędnościowego; c) przelewu na depozyt oszczędnościowy otwarty w tej samej instytucji na nazwisko współmałżonka lub krewnego co najwyżej drugiego stopnia będącego właścicielem depozytu oszczędnościowego; […] warunki wycofania powinny przewidywać po stronie instytucji przyjmującej depozyt możliwość uzależnienia wypłat od zachowania pięciodniowego terminu wypowiedzenia (liczonego w dniach kalendarzowych), jeżeli przekraczają one 1250 [EUR], oraz ograniczenia ich do kwoty w wysokości 2500 [EUR] na pół miesiąca; a) wynagrodzenie depozytów oszczędnościowych obejmuje obowiązkowo i wyłącznie: — podstawowe odsetki; oraz — premię za kontynuację; b) podstawowe odsetki oraz premia za kontynuację są obliczane zgodnie z roczną stopą procentową. Odsetki podstawowe dla depozytów są naliczane najpóźniej od dnia kalendarzowego następującego po dniu kalendarzowym wpłaty i przestają być naliczane od dnia kalendarzowego wycofania. Wpłaty i wycofania dokonane tego samego dnia są potrącane do celów obliczania odsetek podstawowych i premii za kontynuację. Kwota odsetek podstawowych jest doliczana do depozytów oszczędnościowych jeden raz w roku kalendarzowym, tak aby, na zasadzie odstępstwa od akapitu drugiego, odsetki podstawowe zostały naliczone od dnia 1 stycznia danego roku. Nie można naliczać odsetek od salda ujemnego wobec właściciela depozytu oszczędnościowego. Premia za kontynuację jest przyznawana depozytom, które pozostają na tym samym rachunku przez okres 12 kolejnych miesięcy. W przypadku przelewu z jednego depozytu oszczędnościowego na inny depozyt oszczędnościowy otwarty dla tej samej osoby w tej samej instytucji, nie na zasadzie stałego zlecenia, okres naliczania premii za kontynuację pierwszego depozytu oszczędnościowego zostaje zachowany, pod warunkiem że kwota przelewu wynosi co najmniej 500 [EUR], a odnośny właściciel depozytu nie dokonał już trzech tego rodzaju przelewów z tego samego depozytu oszczędnościowego w ciągu jednego roku kalendarzowego […]. c) stopa odsetek podstawowych naliczanych przez instytucję w stosunku do posiadanych w niej depozytów oszczędnościowych nie może przekraczać wyższej z dwóch następujących wartości stóp odsetek: — 3%; — stopy podstawowych operacji refinansujących Europejskiego Banku Centralnego obowiązującej w okresie dziesięciu miesięcy poprzedzających bieżący semestr kalendarzowy. Wzrost stopy odsetek podstawowych obowiązuje przez okres co najmniej trzech miesięcy z wyjątkiem przypadku obniżenia stopy podstawowej operacji refinansujących Europejskiego Banku Centralnego. Z zastrzeżeniem lit. e) poniżej, stopa premii za kontynuację nie może: — przekraczać 50% maksymalnej stopy odsetek podstawowych, o której mowa w akapicie pierwszym. Jeżeli ta stopa procentowa nie odpowiada wielokrotności dziesiętnej części procenta, maksymalna stopa premii za kontynuację jest zaokrąglana do niższej dziesiątej części procenta; — być niższa od 25% oferowanej stopy odsetek podstawowych. Jeżeli ta stopa procentowa nie odpowiada wielokrotności dziesiętnej części procenta, minimalna stopa procentowa premii za kontynuację jest zaokrąglana do niższej dziesiątej części procenta; d) w danym momencie do depozytu oszczędnościowego znajduje zastosowanie jedna stopa odsetek podstawowych; e) premia za kontynuację przyznawana w danym momencie jest taka sama dla nowych wkładów oraz dla depozytów oszczędnościowych, dla których rozpoczął bieg okres naliczania premii za kontynuację. Z zastrzeżeniem pkt 4 lit. b) akapit siódmy, premia za kontynuację obowiązująca w chwili wpłaty lub na początku nowego okresu kontynuacji znajduje zastosowanie przez cały okres kontynuacji; instytucja przyjmująca depozyt bada, czy limit przewidziany w art. 21 pkt 5 WIB 1992 został osiągnięty, za każdym razem gdy naliczane zostają odsetki podstawowe i premia za kontynuację, uwzględniając w tym celu wszystkie udostępnione kwoty w okresie rozliczeniowym”. W związku z tym opublikowany został ogólnik administracyjny AAFisc nr 22/2014 (nr Ci.RH.231/633.479) z dnia 12 czerwca 2014 r., który w pkt 2, zatytułowanym „Wymogi znajdujące zastosowanie wobec depozytów oszczędnościowych objętych zwolnieniem”, przewiduje: „4. Zgodnie z art. 21 pkt 5 WIB 1992 […] zagraniczne depozyty oszczędnościowe muszą spełniać wymogi określone przez ustawodawcę (lub właściwy organ wykonawczy w celu wykonania ustawy podatkowej) i które były uprzednio przedmiotem opinii organów o funkcji podobnej do narodowego banku Belgii i urzędu nadzoru usług finansowych i rynku finansowego. 5. Ponadto wymogi te są analogiczne względem wymogów zdefiniowanych w art. 2 KB/WIB 92 w odniesieniu do: — waluty, w której są wyrażone; — warunków i sposobów wycofywania i pobierania środków; — struktury, poziomu i sposobu obliczania ich wynagrodzenia. W zakresie szczegółowych wymogów należy odnieść się do wspomnianego art. 2 KB/WIB 92 […]”. Postępowanie główne i pytanie prejudycjalne Johannes Van der Weegen i Anna Pot posiadali w odniesieniu do lat podatkowych 2010–2013 pięć depozytów oszczędnościowych w instytucjach finansowych z siedzibą w innym niż Królestwo Belgii państwie członkowskim. Wnieśli oni o przyznanie im zwolnienia podatkowego przewidzianego w art. 21 pkt 5 WIB 1992, zmienionego ustawą z dnia 25 kwietnia 2014 r. Z uwagi na fakt, że żadna z tych instytucji finansowych nie mogła poświadczyć, że posiadane w nich depozyty oszczędnościowe spełniały przesłanki analogiczne do tych mających zastosowanie w odniesieniu do belgijskich regulowanych depozytów oszczędnościowych, a w szczególności przesłanek dotyczących odsetek podstawowych i premii za kontynuację, belgijskie organy podatkowe odmówiły możliwości zastosowania zwolnienia podatkowego względem dochodów pochodzących z tych depozytów oszczędnościowych. Johannes Van der Weegen i Anna Pot zaskarżyli tę decyzję do sądu odsyłającego, który zastanawia się nad zgodnością art. 21 pkt 5 WIB 1992, zmienionego ustawą z dnia 25 kwietnia 2014 r., z prawem Unii. W tych okolicznościach rechtbank van eerste aanleg West-Vlaanderen, afdeling te Brugge (sąd pierwszej instancji dla Flandrii Zachodniej, wydział w Brugii, Belgia) postanowił zawiesić postępowanie i zwrócić się do Trybunału z następującym pytaniem prejudycjalnym: „Czy art. 21 pkt 5 WIB 1992, zmieniony art. 170 ustawy z dnia 25 kwietnia 2014 r., narusza art. 56 i 63 TFUE, jak również art. 36 i 40 porozumienia EOG, ponieważ przepis ten, mimo że obowiązuje on bez różnicy w stosunku do zarówno krajowych, jak i zagranicznych usługodawców, wymaga spełnienia warunków, które są analogiczne do tych określonych w art. 2 KB/WIB 1992 i które są de facto właściwe rynkowi belgijskiemu, w związku z czym stanowią one dla zagranicznych usługodawców poważną przeszkodę w oferowaniu ich usług w Belgii?”. Z załączonych do akt sprawy dokumentów, którymi dysponuje Trybunał, wynika, że Johannes Van der Weegen zmarł w dniu 20 stycznia 2016 r. Maria Eugenia Van der Weegen, Miguel Juan Van der Weegen oraz Anna Pot są jego następcami prawnymi. W przedmiocie pytania prejudycjalnego Uwagi wstępne Należy przypomnieć, że w wyroku z dnia 6 czerwca 2013 r.Komisja/Belgia ( C‑383/10 , EU:C:2013:364 ), Trybunał stwierdził, że ustanawiając i utrzymując w mocy dyskryminacyjne zasady opodatkowania odsetek wypłacanych przez banki niebędące rezydentami w wyniku zastrzeżenia zwolnienia podatkowego jedynie dla odsetek wypłacanych przez banki będące rezydentami, Królestwo Belgii uchybiło zobowiązaniom ciążącym na nim na mocy art. 56 TFUE oraz art. 36 porozumienia EOG. W następstwie tego wyroku zasady te zostały zmienione w ten sposób, że zwolnienie podatkowe znajduje obecnie zastosowanie również w odniesieniu do odsetek wypłacanych przez banki niebędące rezydentami. Zgodnie z WIB 1992, zmienionym ustawą z dnia 25 kwietnia 2014 r., aby właściciele depozytów mogli skorzystać z takiego zwolnienia, dany reżim depozytów oszczędnościowych musi spełniać określone, przewidziane ustawą kryteria w zakresie wyrażenia depozytu w euro, ograniczenia wypłat i przelewów, a także sposobu obliczenia wynagrodzenia, na które muszą się składać odsetki podstawowe i premia za kontynuację. WIB 1992 przewiduje, że depozyty założone w instytucjach kredytowych z siedzibą w innym państwie członkowskim Europejskiego Obszaru Gospodarczego muszą spełniać analogiczne kryteria zdefiniowane przez właściwe organy tego innego państwa członkowskiego. Zgodnie z uzasadnieniem ustawy z dnia 25 kwietnia 2014 r.„warunki powinny być analogiczne […], co oznacza przede wszystkim, że depozyty oszczędnościowe muszą podlegać tym samym warunkom, co podstawowe warunki wymienione w art. 21 pkt 5 WIB 1992”. Na rozprawie przed Trybunałem rząd belgijski stwierdził, że tekst ten powinien być rozumiany w ten sposób, iż warunki, którym podlegają depozyty oszczędnościowe w bankach z siedzibą w innym niż Belgia państwie członkowskim, nie powinny być identyczne jak warunki, którym podlegają takie depozyty w bankach z siedzibą w Belgii, lecz wystarcza, że warunki te są analogiczne. Tymczasem wystarczy stwierdzić, że niezależnie od tej kwestii nie ulega wątpliwości, iż depozyt oszczędnościowy w banku z siedzibą w Belgii lub w banku z siedzibą za granicą musi w każdym razie spełniać w szczególności dwa warunki, aby mógł zostać objęty odnośnym zwolnieniem podatkowym. Po pierwsze, takie konto oszczędnościowe musi podlegać określonym ograniczeniom w odniesieniu do warunków i sposobów wycofywania i przelewów na to konto, a po drugie, na wynagrodzenie takiego konta muszą składać się zarówno odsetki podstawowe, jak i premia za kontynuację. To w świetle powyższych uwag należy odpowiedzieć na pytanie sądu odsyłającego. W przedmiocie pytania prejudycjalnego Poprzez swe pytanie sąd odsyłający dąży w istocie do ustalenia, czy art. 56 i 63 TFUE, a także art. 36 i 40 porozumienia EOG należy interpretować w ten sposób, że sprzeciwiają się one obowiązywaniu krajowych przepisów wprowadzających zwolnienie podatkowe, takich jak art. 21 pkt 5 WIB 1992, zmienionego ustawą z dnia 25 kwietnia 2014 r., które, jakkolwiek znajdują jednolite zastosowanie do dochodów z depozytów oszczędnościowych uzyskiwanych w instytucjach świadczących usługi bankowe z siedzibą w Belgii lub w innym państwie członkowskim EOG, są zastrzeżone do dochodów z depozytów oszczędnościowych uzyskiwanych w bankach, które spełniają warunki będące de facto właściwe wyłącznie rynkowi krajowemu. W celu udzielenia odpowiedzi na to pytanie należy na wstępie stwierdzić, że jakkolwiek takie przepisy krajowe mogą wchodzić w zakres dwóch powołanych przez sąd odsyłający podstawowych swobód, to jednak ewentualne ograniczające skutki tych przepisów w zakresie swobodnego przepływu kapitału są wyłącznie nieuniknioną konsekwencją ewentualnych ograniczeń względem swobody świadczenia usług. Tymczasem jeżeli przepis krajowy dotyczy jednocześnie kilku podstawowych swobód, Trybunał zasadniczo ocenia ten przepis w świetle jednej tylko z tych swobód, jeżeli okaże się, że w danych okolicznościach jedna z nich jest całkowicie drugorzędna względem pozostałych i może być z nimi połączona (zob. podobnie wyroki: z dnia 8 września 2009 r., Liga Portuguesa de Futebol Profissional i Bwin International, C‑42/07 , EU:C:2009:519 , pkt ; z dnia 11 marca 2010 r., Attanasio Group, C‑384/08 , EU:C:2010:133 , pkt ; a także postanowienie z dnia 28 września 2016 r., Durante, C‑438/15 , niepublikowane, EU:C:2016:728 , pkt ). Wynika stąd, że odnośne przepisy dotyczące zwolnienia podatkowego powinny być badane wyłącznie w świetle art. 56 TFUE i art. 36 porozumienia EOG. Ponadto należy stwierdzić, że usługi bankowe stanowią usługi w rozumieniu art. 57 TFUE. Otóż art. 56 TFUE sprzeciwia się każdemu uregulowaniu krajowemu, które bez obiektywnego uzasadnienia ogranicza możliwości usługodawcy w zakresie skutecznego wykonywania swobody świadczenia usług (zob. podobnie wyrok z dnia 14 stycznia 2016 r., Komisja/Grecja, C‑66/15 , niepublikowany, EU:C:2016:5 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo). W niniejszym przypadku przepisy będące przedmiotem postępowania głównego wprowadzają reżim podatkowy jednolicie stosowany do wynagrodzeń depozytu oszczędnościowego wypłacanych przez banki z siedzibą Belgii oraz wynagrodzeń wypłacanych przez banki z siedzibą w innym państwie członkowskim. Jednakże nawet przepisy krajowe jednolicie stosowane w odniesieniu do wszystkich usług, niezależnie od miejsca siedziby usługodawcy, mogą stanowić ograniczenia swobodnego świadczenia usług, jeżeli zastrzegają możliwość skorzystania z danej korzyści wyłącznie na rzecz usługodawców spełniających określone warunki, będące de facto właściwe rynkowi krajowemu, i pozbawiają w ten sposób odbiorców innych, zasadniczo podobnych usług – którzy to odbiorcy nie spełniają jednak szczególnych warunków przewidzianych w tych przepisach – możliwości zastosowania tej korzyści. Takie przepisy oddziałują bowiem na sytuację odbiorców usług jako takie i mogą zatem zniechęcać ich do korzystania z usług niektórych usługodawców, jeżeli proponowane przez nich usługi nie spełniają warunków przewidzianych w tychże przepisach, warunkując w ten sposób dostęp do rynku (zob. podobnie wyroki: z dnia 10 maja 1995 r., Alpine Investments, C‑384/93 , EU:C:1995:126 , pkt – i – ; a także z dnia 10 listopada 2011 r., Komisja/Portugalia, C‑212/09 , EU:C:2011:717 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo). Należy zatem zbadać w pierwszej kolejności, czy przepisy krajowe będące przedmiotem postępowania głównego, mimo iż jednolicie stosowane, stwarzają przeszkody w swobodnym świadczeniu usług. W tym względzie należy zauważyć, że jak stanowi okólnik AAFisc nr 22/2014, depozyty muszą spełniać kryteria zdefiniowane w art. 2 KB/WIB 92, które przewidują w szczególności, że wycofywanie środków z takich depozytów powinno być ograniczone w celu odróżnienia ich od rachunku bieżącego, a wynagrodzenie depozytów oszczędnościowych obejmuje obowiązkowo i wyłącznie odsetki podstawowe oraz premię za kontynuację. Z uwag przedstawionych przez zainteresowane strony na rozprawie przed Trybunałem wynika również, że w innych niż Królestwo Belgii państwach członkowskich EOG nie obowiązuje żaden reżim dotyczący depozytów oszczędnościowych, który spełniałby warunki ustanowione w art. 2 KB/WIB 92, a w szczególności warunki dotyczące wynagrodzenia takiego depozytu. Ten sposób wynagradzania stanowi, jak się zdaje, szczególną cechę właściwą dla belgijskiego rynku bankowego. W związku z tym odnośne przepisy krajowe, jakkolwiek jednolicie stosowane do wynagrodzeń depozytów oszczędnościowych otwartych w instytucjach z siedzibą w Belgii i takich depozytów otwartych w innych państwach członkowskich EOG, po pierwsze, zniechęcają de facto belgijskich rezydentów do korzystania z usług banków z siedzibą w tych innych państwach członkowskich i do otwarcia lub zachowania rachunków oszczędnościowych w tychże bankach, gdyż wypłacane przez nie odsetki nie mogą być objęte odnośnym zwolnieniem podatkowym, w szczególności z uwagi na fakt, że wynagrodzenie rachunków oszczędnościowych nie składa się z odsetek podstawowych i premii za kontynuację. Po drugie, przepisy te mogą zniechęcać właścicieli rachunku oszczędnościowego w banku z siedzibą w Belgii, który spełnia warunki zastosowania zwolnienia, do przenoszenia ich oszczędności do banku z siedzibą w innym państwie członkowskim, który to bank nie proponuje rachunków spełniających te warunki. Wynika stąd zatem, że przepisy te mogą stanowić przeszkodę w swobodnym świadczeniu usług, zakazaną zasadniczo na mocy art. 56 akapit pierwszy TFUE, gdyż ustanawiają warunki dostępu do belgijskiego rynku bankowego względem usługodawców z siedzibą w innych państwach członkowskich, czego zbadanie należy do sądu odsyłającego, w szczególności w świetle uwag zawartych w pkt 29 niniejszego wyroku. W drugiej kolejności należy zbadać, czy taka przeszkoda może być uzasadniona względami powołanymi przez rząd belgijski. Należy przypomnieć, że przepisy krajowe mogące zakłócać korzystanie z podstawowych swobód ustanowionych w traktacie lub czynić je mniej atrakcyjnym mogą mimo to być dopuszczone, pod warunkiem że służą osiągnięciu celu leżącego w interesie ogólnym, są właściwe dla zapewnienia realizacji tego celu oraz nie wykraczają poza zakres konieczny do jego osiągnięcia (zob. w szczególności wyrok z dnia 6 czerwca 2013 r., Komisja/Belgia, C‑383/10 , EU:C:2013:364 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo). Rząd belgijski twierdzi, że omawiane przepisy służą ochronie konsumentów. Dodaje on, że w tym celu niezbędne jest, aby belgijscy rezydenci posiadali rachunek oszczędnościowy o trwałym charakterze, należycie chroniony, stabilny i niezawierający ryzyka, w celu pokrycia istotnych i nieprzewidzianych wydatków. W tym względzie Trybunał orzekł, że do nadrzędnych względów interesu ogólnego, które mogą uzasadniać ograniczenie swobodnego świadczenia usług, należy ochrona konsumentów (zob. w szczególności wyrok z dnia 23 stycznia 2014 r., Komisja/Belgia, C‑296/12 , EU:C:2014:24 , pkt ). Do sądu odsyłającego należy zatem, po pierwsze, zbadanie, czy odnośne przepisy odpowiadają takiemu nadrzędnemu względowi interesu ogólnego. Po drugie, sąd ten powinien upewnić się, iż odnośne przepisy podatkowe – zakładając, że dążą do realizacji takiego celu – nie wykraczają poza to, co konieczne do jego osiągnięcia, i zachowują zasadę proporcjonalności. Zakładając nawet, że odnośne przepisy odpowiadają nadrzędnemu względowi interesu ogólnego, pozbawiając możliwości skorzystania ze zwolnienia de facto wszystkie dochody z rachunków oszczędnościowych dostępnych na rynku wewnętrznym z wyjątkiem dochodów z rachunków prowadzonych w bankach z siedzibą w Belgii, przepisy te mogą wykluczać rachunki oszczędnościowe otwarte w instytucjach bankowych, w szczególności innych niż belgijskie, które umożliwiałaby osiągnięcie tego samego celu co cel założony w rzeczonych przepisach, jakim jest ochrona konsumentów. W szczególności żaden z argumentów przedstawionych przed Trybunałem nie pozwala uznać, że stosowanie warunków przewidzianych w art. 2 KB/WIB 92, dotyczących wynagrodzenia wkładów, jest konieczne do osiągnięcia wskazanego celu. W rezultacie ochrona konsumentów nie może być powołana w celu uzasadnienia rozważanej przeszkody w swobodnym świadczeniu usług. Co się tyczy art. 36 porozumienia EOG, należy zauważyć, że przepis ten jest analogiczny do przepisu, jaki wprowadza art. 56 TFUE, co oznacza, że uwagi odnoszące się do tego drugiego przepisu, przedstawione w pkt 27–43 niniejszego wyroku, zachowują ważność również względem tegoż art. 36. Z ogółu powyższych uwag wynika, że na przedłożone pytanie należy odpowiedzieć, iż art. 56 TFUE oraz art. 36 porozumienia EOG należy interpretować w ten sposób, że sprzeciwiają się one obowiązywaniu krajowych przepisów takich jak będące przedmiotem postępowania głównego, wprowadzających krajowy reżim zwolnienia podatkowego, w zakresie, w jakim, jakkolwiek reżim ów znajduje jednolite zastosowanie do dochodów z depozytów oszczędnościowych uzyskiwanych w instytucjach świadczących usługi bankowe z siedzibą w Belgii lub w innym państwie członkowskim EOG, ustanawia on warunki dostępu do belgijskiego rynku bankowego względem usługodawców z siedzibą w innych państwach członkowskich, czego zbadanie należy do sądu odsyłającego. W przedmiocie kosztów Dla stron w postępowaniu głównym niniejsze postępowanie ma charakter incydentalny, dotyczy bowiem kwestii podniesionej przed sądem odsyłającym, do niego zatem należy rozstrzygnięcie o kosztach. Koszty poniesione w związku z przedstawieniem uwag Trybunałowi, inne niż koszty stron w postępowaniu głównym, nie podlegają zwrotowi. Z powyższych względów Trybunał (piąta izba) orzeka, co następuje: Artykuł 56 TFUE oraz art. 36 Porozumienia o Europejskim Obszarze Gospodarczym z dnia 2 maja 1992 r. należy interpretować w ten sposób, że sprzeciwiają się one obowiązywaniu krajowych przepisów takich jak będące przedmiotem postępowania głównego, wprowadzających krajowy reżim zwolnienia podatkowego, w zakresie, w jakim, jakkolwiek reżim ów znajduje jednolite zastosowanie do dochodów z depozytów oszczędnościowych uzyskiwanych w instytucjach świadczących usługi bankowe z siedzibą w Belgii lub w innym państwie członkowskim Europejskiego Obszaru Gospodarczego, ustanawia on warunki dostępu do belgijskiego rynku bankowego względem usługodawców z siedzibą w innych państwach członkowskich, czego zbadanie należy do sądu odsyłającego. Podpisy ( ) Język postępowania: niderlandzki.

62010CJ0211

mt

It-talba għal deċiżjoni preliminari tirrigwarda l-interpretazzjoni tar-Regolament tal-Kunsill (KE) Nru 2201/2003, tas-27 ta’ Novembru 2003, dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi fi kwistjonijiet matrimonjali u kwistjonijiet ta’ responsabbililtà tal-ġenituri, u li jirrevoka r-Regolament (KE) Nru 1347/2000 (Edizzjoni Speċjali bil-Malti, Kapitolu 19, Vol. 6, p. 243, iktar ’il quddiem ir-“Regolament”). Din it-talba ġiet ippreżentata fil-kuntest ta’ kawża bejn D. Povse u M. Alpago dwar ir-ritorn fl-Italja tat-tifla tagħhom Sofia, li tinsab fl-Awstrija ma’ ommha, u dwar il-kustodja ta’ din il-wild. Il-kuntest ġuridiku Il-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980 L-Artikolu 3 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag, tal-25 ta’ Ottubru 1980, fuq l-aspetti ċivili fis-sekwestru internazzjonali tal-minuri (iktar ’il quddiem il-“Konvenzjoni ta’ Den Haag”), jipprovdi: “It-tneħħija jew iż-żamma ta’ wild għandhom jitqiesu bħala illegali: a)      meta dan ikun bi ksur tad-drittijiet ta’ kustodja, vestiti f’persuna, istituzzjoni jew entità oħra, kemm singolarment, kif ukoll konġuntement, taħt il-liġi tal-Istat fejn il-wild kien soltu joqgħod minnufih qabel it-tneħħija jew iż-żamma tiegħu, u b)      fil-waqt tat-tneħħija jew taż-żamma dawk id-drittijiet kienu attwalment eżerċitati, jew konġuntement sew singolarment, jew kienu jkunu hekk eżerċitati kieku ma kienx għat-tneħħija jew għaż-żamma. Id-drittijiet ta’ kustodja imsemmija fis-subparagrafu (a) hawn aktar qabel jistgħu joriġinaw b’mod partikolari mill-operat tal-liġi jew bis-saħħa ta’ deċiżjoni ġudizzjarja jew amministrattiva, jew bis-saħħa ta’ ftehim li jkollu effett legali skont il-liġi ta’ dak l-Istat.” [traduzzjoni mhux uffiċjali] L-Artikolu 12 ta’ din il-konvenzjoni jipprovdi: “Meta wild jkun tneħħa jew inżamm b’mod illegali skont l-Artikolu 3 u, fid-data tal-bidu tal-proċedimenti quddiem l-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva tal-Istat kontraenti fejn ikun jinsab il-wild, ikun għadda perijodu ta’ inqas minn sena mid-data tat-tneħħija jew żamma illeċita, l-awtorità li tkun għandha tordna r-ritorn tal-wild biex dan isir minnufih. L-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva, ukoll meta l-proċedimenti jkunu inbdew wara li jkun għalaq il-perijodu ta’ sena msemmi fil-paragrafu ta’ qabel, għandha tordna wkoll ir-ritorn tal-wild kemm-il darba ma jiġix pruvat li l-wild ikun issa adatta ruħu fl-ambjent ġdid tiegħu. Meta l-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva tal-Istat rikjest ikollha għaliex tissuspetta li l-wild ikun ittieħed fi Stat ieħor, din tista’ twaqqaf il-proċedimenti jew tiċħad l-applikazzjoni għar-ritorn tal-wild.” [traduzzjoni mhux uffiċjali] Skont l-Artikolu 13 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980: “Minkejja d-disposizzjonijiet tal-artikolu ta’ qabel, l-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva tal-Istat rikjest ma hijiex marbuta li tordna r-ritorn tal-wild jekk il-persuna, l-istituzzjoni jew l-entità l-oħra li topponi r-ritorn iġġib prova li: a)      il-persuna, l-istituzzjoni jew l-entità oħra li jkunu vestiti bil-kura tal-persuna tal-wild ma kinux attwalment qegħdin jeżerċitaw id-drittijiet tal-kustodja fiż-żmien meta jkun tneħħa jew inżamm il-wild jew li taw il-kunsens tagħhom jew sussegwentement baqgħu siekta għat-tneħħija jew iż-żamma tal-wild; b)      jkun hemm riskju kbir li r-ritorn tal-wild se jesponih għal dannu fiżiku jew psikoloġiku jew inkella jqiegħed lill-wild f’sitwazzjoni intollerabbli. L-awtorità ġudizzjarja jew amministrattiva tista’ wkoll tirrifjuta li tordna r-ritorn tal-wild jekk issib li l-wild joġġezzjona għar-ritorn tiegħu u jkun laħaq età u livell ta’ maturità li jkun tajjeb li wieħed jagħti każ tal-fehmiet tiegħu. Meta jitqiesu ċ-ċirkustanzi msemmija f’dan l-artiklu, l-awtoritajiet ġudizzjarji u amministrattivi għandhom iqisu l-informazzjoni li jkollha x’taqsam mal-isfond soċjali tal-wild kif provduta mill-Awtorità ċentrali jew minn xi awtorità kompetenti oħra tal-post fejn ikun soltu joqgħod il-wild.” [traduzzjoni mhux uffiċjali] Il-leġiżlazzjoni tal-Unjoni Il-premessa 17 tar-Regolament tispjega: “F’każijiet ta’ tneħħija jew żamma nġusta [illegali] ta’ minuri [wild], ir-ritorn ta’ l-minuri għandu jinkiseb mingħajr dewmien, u għal dan il-għan għandha tkompli tapplika l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Hagg tal-1980] kif kumplementata mid-disposizzjonijiet ta’ dan ir-Regolament, u partikolarrment l-Artikolu 11. Il-qrati ta’ l-Istati Membri liema jew li minnhom il-minuri ġew imneħħija nġustament [illegalment] jew miżmuma għandhom ikun jistghu jopponu r-ritorn tiegħu f’każijiet speċifici jew skond kif ġustifikati. Madankollu, deċiżjoni bħal din tista’ tiġi sostitwita minn deċiżjoni sussegwenti mill-qorti ta’ l-Istat Membru tar-residenza abitwali ta’ l-minuri qabel it-tneħħija jew żamma nġusta. Jekk dik is-sentenza tobbliga r-ritorn ta’ l-minuri, ir-ritorn għandu jiġi magħmul mingħajr l-ebda proċedura speċjali neċessarja għar-rikonoxximent u l-enfurzar ta’ dik is-sentenza fl-Istat Membru liema jew f’liema l-minuri ġew imneħħija jew miżmuma.” Il-premessa 21 tar-Regolament tistabbilixxi: “Ir-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi mogħtija fi Stat Membru għandu jiġi bbażat fuq il-prinċipju ta’ fiduċja reċiproka u l-bażi għal nuqqas ta’ rikonoxximent għandu jinżamm għall-minimu neċessarju.” Il-premessa 23 tar-Regolament hija fformulat kif ġej: “Il-Kunsill Ewropew ta’ Tampere kkunsidra fil-konklużjonijiet tiegħu (punt 34) li sentenzi fil-qasam tat-tilwim familjari għandhom ikunu “awtomatikament rikonoxxuti f’kull parti ta’ l-Unjoni mingħajr ebda proċedimenti intermedji jew bażi għar-rifjut ta’ l-infurzar”. Huwa għalhekk li sentenzi dwar id-drittijiet ta’ aċċess u sentenzi dwar ir-ritorn li ġew ċertifikati ġewwa l-Istati Membri fejn oriġinaw skond id-disposizzjoniet ta’ dan ir-Regolament għandhom jiġu rikonoxxuti u nfurzati fl-Istati Membri kollha mingħajr ma tkun neċessarja ebda proċedura oħra. L-arranġamenti għall-infurzar ta’ dawn is-sentenzi jkomplu jiġu rregolati mil-liġi nazzjonali.” Il-premessa 24 tar-Regolament tistabbilixxi: “Iċ-ċertifikat maħruġ sabiex jiffaċilita l-infurzar tas-sentenza m’għandux ikun suġġett għall-appell. Għandu jiġi kkoreġut biss fejn hemm żball materjali, jiġifieri fejn ma jirriflettix b’mod korrett is-sentenza.” L-Artikolu 2 tar-Regolament għandu, fil-punt 11, definizzjoni tal-kunċett ta’ “tneħħija nġusta [illegali] jew iż-żamma [illegali]” li tikkorrispondi esenzjalment għal dak li jinsab fl-ewwel subparagrafu tal-Artikolu 3 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. It-Taqsima 2, intitolata “Ir-Responsabbilità ta’ l-Ġenituri”, tal-Kapitolu II tar-Regolament, tinkludi l-Artikoli 8 sa 15 ta’ dan ir-Regolament. L-Artikolu 8 tar-Regolament, intitolat “Ġurisdizzjoni ġenerali”, jipprovdi: “1.      Il-qrati ta’ Stat Membru għandu jkollhom il-ġurisdizzjoni fi kwistjonijiet ta’ responsabbilità ta’ l-ġenituri dwar minuri li huma abitwalment residenti f’dak l-Istat Membru fiż-żmien li l-qorti tkun ħadet il-pussess [jkollha quddiemha l-kawża]. 2.      Il-Paragrafu 1 għandu jkun bla ħsara għad-disposizzjonijiet ta’ l-Artikoli 9, 10 u 12.” Skont l-Artikolu 10 tar-Regolament, li għandu regoli speċifiċi dwar il-ġurisdizzjoni fil-każ ta’ ħtif ta’ wild: “F’każ ta’ tneħħija jew żamma nġusta ta’ minuri, il-qrati ta’ l-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta għandhom iżommu l-ġurisdizzjoni sakemm il-minuri jakkwistaw residenza abitwali fi Stat Membru ieħor u: a)      kull persuna, istituzzjoni jew xi korp ieħor li għandhom drittijiet ta’ kustodja taw il-kunsens tagħhom għat-tneħħija jew żamma; jew b)      il-minuri kellhom residenza f’dak l-Istat Membru l-ieħor għall-perjodu ta’ mill-inqas sena wara li l-persuna, istituzzjoni jew xi korp ieħor li għandhom drittijiet ta’ kustodja kellhom jew setgħaw kellhom informazzjoni fejn qegħdin il-minuri u l-minuri ġew issistemati fl-ambjent ġdid tagħhom u mill-inqas waħda mill kondizzjonijiet segwenti ġiet milqugħa: (i)      fi żmien sena wara li l-pussessur tad-drittijiet ta’ kustodja kellu/ha jew seta’ kellu/ha nformazzjoni dwar fejn kienu l-minuri, ma saret l-ebda talba għar-ritorn ppreżentatquddiem l-awtoritajiet kompetenti fl-Istat Membru fejn il-minuri ġew imneħħija jew miżmuma; (ii)      talba għar-ritorn reġistrata mill-pussessur tad-drittijiet ta’ kustodja ġiet irtirata u l-ebda talba ġdida ma ġiet ippreżentata fiż-żmien limitu skond il-paragrafu (i); (iii) każ quddiem qorti fl-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta ġiet magħluq skond l-Artikolu 11(7); (iv)      sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax li t-talba tar-ritorn ta’ l-minuri tkun inħarġet mill-qrati ta’ l-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija nġusta jew iż-żamma.” L-Artikolu 11 tar-Regolament, taħt it-titolu “Ir-Ritorn ta’ l-minuri”, jipprovdi: “1.      Fejn persuna, istituzzjoni jew xi korp ieħor li għandhom id-drittijiet ta’ kustodja japplika ma’ l-awtoritajiet kompetenti fi Stat Membru biex joħroġu sentenza dwar il-bażi [tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag] ħalli tikseb ir-ritorn ta’ l-minuri li ġew inġustament imneħħija jew miżmuma fi Stat Membru barra dak li huwa l-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta, għandhom japplikaw paragrafi 2 sa 8. 2.      Meta jiġu applikati l-Artikoli 12 u 13 ta’ l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Haag] ta’ l-1980, għandu jiġi assigurat li l-minuri għandhom jiġu mogħtija l-opportunità li tinstema’ x-xhieda tagħhom waqt il-proċedimenti sakemm dan ma jidhirx li dan ma jkunx xieraq minħabba l-età ta’ l-minuri jew il-livell ta’ maturità tagħhom. 3.      Qorti li fiha hemm applikazzjoni għar-ritorn ta’ l-minuri kif imsemmija fil-paragrafu 1 għandha taġixxi bil-ħeffa fil-proċedimenti dwar l-applikazzjoni, billi tuża l-aktar proċedimenti ħfief fix-xogħol li huma disponibbli fil-liġi nazzjonali. Mingħajr preġudizzju għall-ewwel subparagrafu, il-qorti għandha, ħlief fejn ċirkustanzi eċċezzjonali jagħmlu dan impossibli, taqta’ is-sentenza tagħha sa mhux aktar tard minn sitt gimgħat wara li l-applikazzjoni tkun ġiet irreġistrata. 4.      Qorti ma tistax tirrifjuta milli tirritorna minuri a bażi ta’ l-Artikolu 13b ta’ l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Haag] ta’ l-1980 jekk jiġi stabbilit li saru l-arranġamenti xierqa sabiex jiżguraw il-protezzjoni ta’ l-minuri wara r-ritorn tiegħu jew tagħha. 5.      Qorti ma tistax tirrifjuta milli tirritorna minuri sakemm il-persuna li talbet ir-ritorn ta’ l-minuri tkun ingħatat l-opportunità li tinstema’. 6.      Jekk qorti ħarġet ordni kontra r-ritorn skond l-Artikolu 13 ta’ l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Haag] ta’ l-1980, il qorti għandha immedjatament titrasmetti jew direttament jew mill-awtorità ċentrali tagħha, kopja ta’ l-ordni ta’ l-qorti […] sabiex ma jsirx ir-ritorn u d-dokumenti rilevanti, u partikolarment traskrizzjoni tas-seduti quddiem il-qorti, lill-qorti li għandha l-ġurisdizzjoni jew lill-awtorità ċentrali fl-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta [illegali], kif determinati mil-liġi nazzjonali. Il-Qorti għandha tirċievi d-dokumenti kollha msemmija fi żmien xahar mid-data ta' l-ordni sabiex ma jsirx ir-ritorn. 7.      Kemm-il darba il-qrati fl-Istat Membru fejn il-minuri kienu abitwalment residenti mmedjatament qabel it-tneħħija jew iż-żamma nġusta ġew diġa fil-pussess ta’ wieħed mill-partijiet, il-qorti jew l-awtorità ċentrali li tirċievi l-informazzjoni imsemmija fil-paragrafu 6 għandha tinnotifika lill-partijiet u tistedinhom jagħmlu s-sottomissjonijiet lill-qorti, skond il-liġi nazzjonali, fi żmien tlett xhur tad-data ta’ notifika ħalli l-qorti tkun tista’ teżamina l-kwistjoni ta’ l-kustodja ta’ l-minuri. Mingħajr preġudizzju għar-regoli dwar il-ġurisdizzjoni li jinstabu f’dan ir-Regolament, il-qorti għandha tagħlaq il-każ jekk ebda sottomissjoni ma tiġi reġistrata mill-qorti fiż-żmien limitu. 8.      Minkejja sentenza biex ma jsirx ir-ritorn skond l-Artikolu 13 ta’ l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Haag] ta’ l-1980, kwalunkwe sentenza li tiġi wara li tirrekjedi r-ritorn ta’ l-minuri maħruġa minn qorti li għandha l-ġurisdizzjoni taħt dan ir-Regolament għandha tkun infurzabbli skond it-Taqsima 4 ta’ l-Kapitolu III li tinstab aktar l-isfel ħalli jiġi tassigurat ir-ritorn ta’ l-minuri.” L-Artikolu 15 tar-Regolament, li għandu t-titolu “Trasferiment għal qorti li tinstab f’post aħjar sabiex jinstema’ l-każ”, jipprovdi: “1.      B’mod ta’ eċċezzjoni, il-qrati ta’ xi Stat Membru li għandhom il-ġurisdizzjoni dwar is-sostanza ta’ l-kwistjoni jistgħu, jekk jikkunsidraw li qorti ta’ Stat Membru ieħor, li magħha l-minuri għandu konnessjoni partikolari, u fejn dan huwa fl-aħjar interessi ghall-minuri, tkun f’posizzjoni aħjar biex jisimgħu l-każ, jew parti speċifika minnu: a)      twaqqaf l-każ jew parti minnu fil-kwistjoni u tistieden lill-partijiet biex jippreżentaw talba quddiem il-qorti ta’ dak l-Istat Membru l-ieħor skond il-paragrafu 4; jew b)      titlob qorti ta’ Stat Membru ieħor biex tassumi l-ġurisdizzjoni skond il-paragrafu 5. […] Il-qrati ta’ dak l-Istat Membru l-ieħor jistgħu’, fejn minħabba għall-cirkustanzi speċifiċi ta’ l-każ, dan ikun fl-aħjar interess għall-minuri, jaċċettaw il-ġurisdizzjoni fi żmien sitt ġimgħat mill-pussess tagħhom skond il-paragrafu 1(a) jew 1(b). F’dan il-każ, il-qorti li ħadet il-pussess l-ewwel għandha tirrinunzja għall-ġurisdizzjoni; Inkella, il-qorti li ħadet il-pussess l-ewwel għandha tkompli teżerċita l-ġurisdizzjoni skond l-Artikoli 8 sa 14. 6.      Il-qrati għandhom jikkoperaw għar-raġunijiet ta’ dan l-Artikolu, direttament jew permezz ta’ l-awtoritajiet ċentrali maħtura skond l-Artikolu 53.” L-Artikolu 40 jagħmel parti mit-Taqsima 4, intitolata “L-infurzabilità ta’ ċerti sentenzi dwar id-drittijiet ta’ l-aċċess u ċerti sentenzi li jeħtieġu r-ritorn ta’ l-minuri” li taqa’ taħt il-Kapitolu III, li għandu t-Titolu “Rikonoxximent u Infurzar”. Dan l-artikolu, intitolat “L-Iskop” jipprovdi: “1.      Din it-taqsima għandha tapplika għal: […] b)      ir-ritorn ta’ l-minuri bħala konsegwenza ta’ sentenza mogħtija skond l-Artikolu 11(8). 2.      Id-disposizzjonijiet ta’ din it-Taqsima m’għandhomx iċaħħdu lil min għandu r-responsabbilità ta’ l-ġenituri milli jfittex ir-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenza skond id-disposizzjonijiet fit-Taqsima 1 u 2 ta’ dan il-Kapitolu.” Skont id-dispożizzjonijiet tal-Artikolu 42 tar-Regolament, intitolat “Ir-ritorn ta’ l-minuri”: “1.      Ir-ritorn ta’ l-minuri imsemmija fl-Artikolu 40(1)(b) bħala konsegwenza ta’ sentenza ta’ l-infurzar mogħtija fi Stat Membru għandha tiġi rikonoxxuta u nfurzabbli fi Stat Membru ieħor mingħajr il-bżonn ta’ dikjarazzjoni ta’ l-infurzabilità u mingħajr ebda possibilità li topponi r-rikonoxximent tagħha jekk is-sentenza ġiet iċċertifikata fl-Istat Membru ta’ l-oriġini skond il-paragrafu 2. Anke jekk il-liġi nazzjonali ma tipprovdiex għall-infurzabilità b’operat ta’ l-liġi, minkejja kwalunkwe appell, ta’ xi sentenza li teħtieġ ir-ritorn ta’ l-minuri imsemmija fl-Artikolu 11(b)(8), il-qorti ta’ l-oriġini tista’ tiddikjara s-sentenza bħala nfurzabbli. 2.      L-Imħallef ta’ l-oriġini li qata’ s-sentenza msemmija fl-Artikolu 40(1)(b) għandu joħroġ iċ-ċertifikat imsemmi fil-paragrafu 1 biss jekk: a)      il-minuri ingħata l-opportunità li jinstema, ħlief jekk seduta ġiet ikkunsidrata li mhix xierqa wara li ġew ikkunsidrati l-età jew livell ta’ maturità tiegħu; b)      il-partijiet ġew mogħtija opportunità li jinstemgħu; u (ċ)      il-qorti kkunsidrat waqt li kienet qed taqta’ s-sentenza r-raġunijiet għal u x-xhieda wara ta’ l-ordni maħruġa skond l-Artikolu 13 ta’ l-Konvenzjoni ta’ l-Aja [Konvenzjoni ta’ Den Haag] ta’ l-1980. Fil-każ li l-qorti jew kwalsijasi awtorità oħra tadotta miżuri biex tassigura l-protezzjoni ta’ l-minuri wara r-ritorn tagħhom fl-Istat abitwali tar-residenza, iċ-certifikat għandu jinkludi fih id-dettalji dwar l-imsemmija miżuri. L-Imħallef ta’ l-oriġini għandu fuq mozzjoni tiegħu jew tagħha stess joħrog dak iċ-ċertifikat billi juża l-forma standard li tinstab fl-Anness IV (iċ-ċertifikat dwar ir-ritorn ta’ l-minuri). Iċ-ċertifikat għandu jiġi finalizzat fl-ilsien tas-sentenza.” Skont l-Artikolu 43 tar-Regolament, li għandu t-titolu “Korrezzjoni taċ-ċertifikat”: “1.      Il-liġi ta’ l-Istat Membru ta’ l-oriġini għandha ssir applikabbli għal kull korrezzjoni fiċ-ċertifikat. 2.      M’għandu jkun hemm l-ebda appell kontra l-ħrug taċ-ċertifikat skond l-Artikoli41(1) or 42(1).” L-Artikolu 44 tar-Regolament, taħt it-titolu “L-Effetti taċ-ċertifikat”, huwa fformulat kif ġej: “Iċ-ċertifikat għandu jkollu effett biss fil-limiti ta’ l-infurzabilità tas-sentenza.” L-Artikolu 47 tar-Regolament intitolat “Il-Proċedura ta’ l-Infurzar”, jipprovdi: “1.      Il-proċedura ta’ l-infurzar hija rregolata mil-liġi ta’ l-Istat Membru ta’ l-infurzar. 2.      Kwalsijasi sentenza maqtugħa minn qorti ta' Stat Membru ieħor u ddikjarata li hija nfurzabbli skond it-Taqsima 2 jew li ġiet iċċertifikata skond l-Artikolu 41(1) jew l-Artikolu 42(1) għandha tiġi nfurzata fl-Istat Membru ta’ l-infurzar bl-istess kondizzjonijiet daqs li kieku ġiet maqtugħa f’dak l-Istat Membru. Partikolarment, sentenza li tkun ġiet iċċertifikata skond l-Artikolu 41(1) jew l-Artikolu 42(1) ma tistax tiġi nfurzata jekk ma tkunx konċiljabbli ma xi sentenza ta’ l-infurzar sussegwenti.” L-Artikolu 60 tar-Regolament, intitiolat “Ir-Relazzjonijiet ma’ ċerti konvenzjonijiet multilaterali”, jiddisponi li, fir-relazzjonijiet bejn l-Istati Membri, dan ir-Regolament għandu jieħu preċedenza, b’mod partikolari, fuq il-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. Il-kawża prinċipali u d-domandi preliminari Mill-fajl ippreżentat lill-Qorti tal-Ġustizzja jirriżulta li D. Povse u M. Alpago, koppja mhux miżżewġa, għexu flimkien, f’Vittorio Veneto, l-Italja, sal-aħħar tax-xahar ta’ Jannar 2008, mat-tifla tagħhom Sofia, imwielda fis-6 ta’ Diċembru 2006. Skont l-Artikolu 317 bis tal-Kodiċi Ċivili Taljan, il-ġenituri kellhom il-kustodja konġunta tal-wild. Fl-aħħar ta’ Jannar 2008, il-koppja sseparat u D. Povse telqet mid-dar konjugali akkumpanjata minn binthom Sofia. Għalkemm it-Tribunale per i Minorenni di Venezia (Qorti tal-Minuri ta’ Venezia) (l-Italja), permezz ta’ deċiżjoni provviżorja u urġenti meħuda fit-8 ta’ Frar 2008 fuq talba tal-missier, ipprojbixxa lill-omm milli toħroġ mill-pajjiż mal-wild, l-omm marret flimkien mal-wild fi Frar 2008 fl-Awstrija, fejn għadhom jirrisjedi sal-lum. Fis-16 ta’ April 2008, M. Alpago mar quddiem il-Leoben Bezirksgericht (l-Awstrija) sabiex jikseb ir-ritorn tal-wild tiegħu fl-Italja abbażi tal-Artikolu 12 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. Fit-23 ta’ Mejju 2008, it-Tribunale di Venezia per i Minori di Venezia adotta deċiżjoni li fiha tneħħiet il-projbizzjoni kontra l-omm li tħalli t-territorju Taljan mal-wild u assenja, provviżorjament, il-kustodja tal-wild liż-żewġ ġenituri, filwaqt li spjega li l-wild setgħet tirrisjedi, sal-adozzjoni tad-deċiżjoni finali tagħha, fl-Awstrija ma’ ommha, li lilha tat is-setgħa ta’ “deċiżjonijiet ta’ amministrazzjoni ordinarja.” Bl-istess deċiżjoni provviżorja, il-qorti Taljana pprovdiet li l-missier għandu jaqsam l-ispejjeż għall-ħajja tal-wild, u jiġu stabbiliti t-termini u l-ħinijiet ta’ aċċess mogħti lill-wild, u ordnat perizja ta’ assistent soċjali sabiex tiġi vverifikata r-relazzjoni bejn il-wild u ż-żewġ ġenituri. Minkejja din id-deċiżjoni, minn rapport imħejji fil-15 ta’ Mejju 2008 mill-assistent soċjali maħtur jirriżulta li l-aċċess tal-missier kien permess mill-omm b’mod minimu u insuffiċjenti sabiex tiġi evalwata r-relazzjoni tal-missier ma’ bintu, speċjalment mil-lat tal-ħiliet tiegħu ta’ ġenitur, u għaldaqstant l-imsemmi assistent soċjali kkunsidra li ma setax iwettaq il-missjoni tiegħu b’mod sħiħ u fl-interess tal-wild. Fit-3 ta’ Lulju 2008, il-Bezirksgericht Leoben ċaħdet it-talba ta’ M. Alpago tas-16 ta’ April 2008, iżda din id-deċiżjoni ġiet annullata, fl-1 ta’ Settembru 2008, mil-Landesgericht Leoben (l-Awstrija), għaliex M. Alpago ma nstemgħax skont l-Artikolu 11(5) tar-Regolament. Fil-21 ta’ Novembru 2008, il-Bezirksgericht Leoben reġgħet ċaħdet it-talba ta’ M. Alpago, abbażi tad-deċiżjoni tal-Tribunale per i Monorenni di Venezia, tat-23 ta’ Mejju 2008, li minnha jirriżulta li l-wild tista’ tibqa’ provviżorjament għand ommha. Fis-7 ta’ Jannar 2009, il-Landesgericht Leoben ikkonfermat id-deċiżjoni li tiċħad it-talba ta’ M. Alpago minħabba riskju serju ta’ dannu psikoloġiku, lill-wild fis-sens tal-Artikolu 13(b) tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980. D. Povse talbet lill-Bezirksgericht Judenburg (l-Awstrija), li hija territorjalment kompetenti, sabiex hija tiġi fdata bil-kustodja tal-wild. Fis-26 ta’ Mejju 2009, din il-qorti, mingħajr ma tat lil M. Alpago id-dritt li jesprimi ruħu, skont il-prinċipju tal-kontradittorju, iddikjarat ruħha li għandha ġurisdizzjoni abbażi tal-Artikolu 15(5) tar-Regolament, u talbet lit-Tribunale dei Minori di Venezia sabiex dan tal-aħħar jirrinunzja għall-ġurisdizzjoni tiegħu. Madankollu, M. Alpago kien diġà talab, fid-9 ta’ April 2009, lit-Tribunale per i Minorenni di Venezia fil-kuntest tal-proċeduri pendenti dwar id-dritt ta’ kustodja sabiex din il-qorti tordna r-ritorn tal-wild tiegħu fl-Italja abbażi tal-Artikolu 11(8) tar-Regolament. Waqt seduta li nżammet minn din il-qorti fil-15 ta’ Mejju 2009, D. Povse ddikjarat id-disponibbiltà tagħha li ssegwi l-programm ta’ laqgħat bejn il-missier u bintu, ippreparati mill-assistent soċjali. Hija ma kixfitx il-passi ġudizzjarji tagħha quddiem il-Judenburg Bezirksgericht, u dan wassal għad-deċiżjoni tas-26 ta’ Mejju 2009, imsemmija iktar ’il fuq. Fl-10 ta’ Lulju 2009, it-Tribunale per i Minorenni di Venezia kkonferma l-ġurisdizzjoni tiegħu stess, sa fejn, skont hu, il-kundizzjonijiet għat-trasferiment tal-ġurisdizzjoni skont l-Artikolu 10 tar-Regolament ma ġewx sodisfatti, u kkonstata li l-rapport tal-assistent soċjali li kien ordnat ma setax jiġi kkompletat minħabba li l-omm ma kinitx irrispettat il-pjan li l-imsemmi assistent soċjali kien ipprepara għall-aċċess. Barra minn hekk, permezz tal-istess deċiżjoni tal-10 ta’ Lulju 2009, it-Tribunale per i Minorenni di Venezia ordna r-ritorn immedjat tal-wild fl-Italja u ta struzzjonijiet lid-dipartiment tas-servizzi soċjali tal-belt ta’ Vittorio Veneto li, fil-każ li l-omm tiġi lura mal-wild, jagħmlu disponibbli għalihom akkomodazzjoni u li jiġi stabbilit mill-istess servizzi soċjali pjan ta’ kuntatti mal-missier. Il-qorti xtaqet, b’dan il-mod, li jerġgħu jiġu stabbiliti l-kuntatti bejn il-wild u missierha, li ġew interrotti minħabba l-attitudni tal-omm. Għal dan il-għan, it-Tribunale per i minori di Venezia ħareġ ċertifikat abbażi tal-Artikolu 42 tar-Regolament. Fil-25 ta’ Awwissu 2009, il-Bezirksgericht Judenburg ħarġet digriet ta’ proċeduri għal miżuri provviżorji, li bih il-kustodja tal-wild ingħatat lil M. Povse b’mod provviżorju. Hija impustat kopja ta’ dan id-digriet lill-missier, fl-Italja, mingħajr ma informatu bid-dritt tiegħu li jirrifjuta n-notifika u mingħajr traduzzjoni annessa. Fit-23 ta’ Settembru 2009, id-digriet sar finali u infurzabbli fid-dritt Awstrijak. Fit-22 ta’ Settembru 2009, M. Alpago talab, mingħand il-Bezirksgericht Leoben, l-infurzar tad-deċiżjoni tat-Tribunale per i Minorenni di Venezia tal-10 ta’ Lulju 2009 li tordna r-ritorn tal-wild tiegħu fl-Italja. Il-Bezirksgericht Leoben ċaħdet din l-infurzar minħabba li l-infurzar tad-deċiżjoni tal-qorti Taljana kellha riskju serju ta’ dannu psikoloġiku għall-wild. M. Alpago appella minn din id-deċiżjoni quddiem il-Landesgericht Leoben, u din tal-aħħar, abbażi tad-deċiżjoni tal-Qorti tal-Ġustizzja tal-11 ta’ Lulju 2008, Rinau (C‑195/08 PPU, Ġabra p.I‑5271), irriformat din id-deċiżjoni u ordnat ir-ritorn tal-wild. Quddiem l-Oberster Gerichtshof, D. Povse ippreżentat appell kontra d-deċiżjoni tal-Landesgericht Leoben intiża għaċ-ċaħda tat-talba għall-infurzar. Din il-qorti, peress li kellha dubji dwar l-interpretazzjoni tar-Regolament, iddeċidiet li tissospendi l-proċeduri u li tagħmel lill-Qorti tal-Ġustizzja d-domandi preliminari li ġejjin: “1)      B’“sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax [...] t-talba tar-ritorn tal-minuri” fis-sens tal-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament [...] għandu jinftiehem ukoll bħala miżura provviżorja, li permezz tagħha “is-setgħa ta’ deċiżjoni” u b’mod partikolari d-dritt li jiġi ddeterminat il-post ta’ residenza huwa attribwit lill-ġenitur li ħataf lil minuri, sakemm tingħata deċiżjoni finali rigward id-dritt tal-kustodja? 2)      Digriet li jordna ritorn jaqa’ taħt il-kamp ta’ applikazzjoni tal-Artikolu 11(8) tar-Regolament Brussell II biss meta l-qorti tordna r-ritorn abbażi ta’ deċiżjoni dwar id-dritt tal-kustodja mogħtija minnha stess? 3)      Fil-każ ta’ risposta fl-affermattiv għad-domanda 1 jew 2: a)      In-nuqqas ta’ ġurisdizzjoni tal-qorti tal-oriġini (domanda 1) jew l-inapplikabbiltà tal-Artikolu 11(8) tar-Regolament (domanda 2) jistgħu jiġu invokati fit-tieni Stat kontra l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata mill-qorti tal-oriġini skont l-Artikolu 42(2) tar-Regolament, b)      jew jeħtieġ, f’tali każ, li l-parti li qed topponi titlob ir-revoka taċ-ċertifikat fl-istat tal-oriġini, li jippermetti sospensjoni tal-infurzar fit-tieni Stat sakemm tingħata deċiżjoni fl-Istat tal-oriġini? 4)      Fil-każ li tingħata risposta negattiva għad-domandi 1 u 2, jew għad-domanda 3a): Deċiżjoni li tingħata minn qorti tat-tieni Stat, li tagħti l-kustodja provviżorja lill-ġenitur li ħataf lil minuri u li titqies bħala infurzabbli skont id-dritt ta’ dan l-Istat, tipprekludi, skont l-Artikolu 47(2) tar-Regolament, l-infurzar ta’ digriet li jordna r-ritorn mogħti preċedentement fl-Istat ta’ oriġini skont l-Artikolu 11(8) tal-imsemmi Regolament, anki jekk ma tipprekludix l-infurzar ta’ deċiżjoni li tordna ritorn mogħtija mit-tieni Stat skont il-Konvenzjoni ta’ Den Haag? 5)      Fil-każ li tingħata risposta negattiva għad-domanda 4: a)      L-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata li fir-rigward tagħha l-qorti tal-istat tal-oriġini ħarġet ċertifikat skont l-Artikolu 42(2) tar-Regolament tista’ tiġi rrifjutata fit-tieni stat meta tpoġġi f’riskju serju l-aħjar interessi tal-minuri, minħabba li nbidlu ċ-ċirkustanzi minn meta ngħatat din id-deċiżjoni? b)      jew il-parti li qed topponi għandha tinvoka l-bidla f’dawn iċ-ċirkustanzi fl-istat ta’ oriġini abbażi tal-premessa li jista’ jkun hemm sospensjoni tal-infurzar fit-tieni Stat sakemm tingħata d-deċiżjoni tal-Istat tal-oriġini? Fuq il-proċedura ta’ urġenza Il-qorti tar-rinviju ġġustifikat it-talba tagħha li tissuġġetta r-rinviju preliminari lill-proċedura ta’ urġenza prevista fl-Artikolu 104b tar-Regoli tal-Proċedura billi sostniet li l-kuntatti bejn il-wild u missierha ġew interrotti. Għalhekk, deċiżjoni tardiva dwar l-infurzar tad-deċiżjoni tat-Tribunale dei Minori di Venezia tal-10 ta’ Lulju 2009 li ordnat ir-ritorn tal-wild fl-Italja ser taggrava r-relazzjoni bejn il-missier u l-wild u żżid konsegwentement ir-riskju ta’ dannu psikoloġiku jekk din tal-aħħar tiġi rritornata lura lilu fl-Italja. Fuq proposta tal-imħallef relatur, wara li semgħet lill-Avukat Ġenerali, it-Tielet Awla tal-Qorti tal-Ġustizzja ddeċidiet li tilqa’ t-talba tal-qorti tar-rinviju sabiex tisma’ r-rinviju għal deċiżjoni preliminari skont il-proċedura b’urġenza. Fuq id-domandi preliminari Osservazzjonijiet preliminari Huwa paċifiku li, dan il-każ jirrigwarda tneħħija illegali ta’ wild fis-sens tal-ewwel subparagrafu tal-Artikolu 3 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980 u tal-Artikolu 2(11) tar-Regolament. Huwa wkoll paċifiku li, skont l-Artikolu 10 tar-Regolament, il-qorti li għandha ġurisdizzjoni, għall-inqas fil-mument tal-ħtif, kienet it-Tribunale per i Minorenni di Venezia, il-qorti tal-post tar-residenza abitwali tal-wild qabel it-tneħħija inġusta tagħha. Fuq l-ewwel domanda Permezz ta’ din id-domanda, il-qorti tar-rinviju tifittex li tkun taf jekk, f’ċirkustanzi ta’ tneħħija illegali ta’ wild, l-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament għandux jiġi interpretat fis-sens li miżura provviżorja għandha tiġi kkunsidrata bħala “sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax [...] t-talba tar-ritorn tal-minuri” fis-sens ta’ din id-dispożizzjoni. Huwa importanti li jiġi enfasizzat li s-sistema stabbilita mir-Regolament hija bbażata fuq ir-rwol ċentrali mogħti lill-qorti li għandha ġurisdizzjoni taħt id-dispożizzjonijiet ta’ dan ir-Regolament u li, skont il-premessa 21 tagħha, ir-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi mogħtija fi Stat Membru għandu jiġi bbażat fuq il-prinċipju ta’ fiduċja reċiproka u l-bażi għal nuqqas ta’ rikonoxximent għandu jinżamm għall-minimu neċessarju. Fil-każ ta’ tneħħija illegali ta’ wild, l-Artikolu 10 tar-Regolament jagħti, bħala regola ġenerali, il-ġurisdizzjoni lill-qrati tal-Istat Membru fejn il-wild kienu abitwalment residenti immedjatament qabel it-tneħħija tiegħu. Din il-ġurisdizzjoni fil-prinċipju tinżamm u hija trasferita biss sakemm il-wild jakkwista residenza abitwali fi Stat Membru ieħor u sakemm, barra minn hekk, waħda mill-kundizzjonijiet alternattivi msemmija f’dan l-Artikolu 10 hija sodisfatta wkoll. Id-domanda tal-qorti tar-rinviju tirrigwarda speċifikament il-punt dwar jekk, billi adottat miżura provviżorja, il-qorti li għandha ġuridizzjoni ttrasferiet il-ġurisdizzjoni, fis-sens tal-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament, lill-qrati tal-Istat Membru li fih il-wild maħtuf kien ittieħed. F’dan ir-rigward, għandu jiġi rrilevat li r-Regolament huwa intiż li jiskoraġġixxi l-ħtif ta’ wild bejn Stati Membri u, fil-każ ta’ ħtif, li jinkiseb ir-ritorn tal-wild mingħajr dewmien (ara sentenza Rinau, iċċitata iktar ’il fuq, punt 52). Minn dan isegwi li l-ħtif illegali ta’ wild ma għandux, fil-prinċipju, iwassal għal trasferiment tal-ġurisdizzjoni tal-qrati tal-Istat Membru li fih il-wild kien abitwalment residenti immedjatament qabel it-tneħħija tiegħu lil dak tal-Istat Membru li fih il-wild ittieħed, u dan anki fil-każ li, wara l-ħtif, il-wild ikun akkwista residenza abitwali f’dan l-Istat. Għaldaqstant il-kundizzjoni li saret fl-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament għandha tiġi interpretata b’mod restrittiv. B’hekk, fid-dawl tar-rwol ċentrali mogħti mir-Regolament għall-qorti li għandha ġurisdizzjoni u għall-prinċipju li tinżamm il-ġurisdizzjoni tagħha, għandu jiġi kkunsidrat li “sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax [...] t-talba tar-ritorn tal-minuri” hija deċiżjoni finali, adottata abbażi ta’ analiżi komprensiva tal-elementi kollha rilevanti, li permezz tagħha l-qorti li għandha ġurisdizzjoni tiddeċiedi dwar is-soluzzjoni tal-kwistjoni tal-kustodja tal-wild li ma għadhiex suġġetta għal deċiżjonijiet ulterjuri amministrattivi jew ġudizzjarji. Il-fatt li dan ir-Regolament jipprovdi għal reviżjoni jew rieżami b’mod regolari, f’terminu speċifiku, jew skont ċerti ċirkustanzi, ma jneħħix din id-deċiżjoni min-natura finali tagħha. Din il-konklużjoni tirriżulta mill-istruttura tar-Regolament u taqdi wkoll l-interessi tal-wild. Fil-fatt, fil-każ li deċiżjoni preliminari twassal għat-telf ta’ ġurisdizzjoni fuq il-kwistjoni tal-kustodja tal-wild, il-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membru tar-residenza abitwali preċedenti tal-wild tirriskja li tkun dissważa milli tadotta tali deċiżjoni provviżorja, u dan minkejja l-fatt li l-interessi tal-wild jirrikjedu dan. Permezz ta’ deċiżjoni tat-23 ta’ Mejju 2008 tat-Tribunale per i Minorenni tat-23 ta’ Mejju 2008, il-qorti li għandha ġurisdizzjoni skont id-dispożizzjonijiet tar-Regolament, peress li ħadet inkunsiderazzjoni s-sitwazzjoni fattwali li nħolqot mit-tneħħija tal-wild u kkunsidrat l-interess tal-istess wild, irrevokat il-projbizzjoni ta’ tluq mit-territorju Taljan, provviżorjament tat il-kustodja liż-żewġ ġenituri, tat lill-missier drittijiet ta’ aċċess u ordnat ir-rapport ta’ assistent soċjali dwar ir-relazzjoni bejn il-wild u ż-żewġ ġenituri, sabiex ġustament tkun tista’ tieħu d-deċiżjoni finali tagħha dwar il-kustodja. Barra minn hekk, din il-qorti tat lill-omm id-dritt li tieħu id-deċiżjonijiet dwar l-amministrazzjoni ordinarja (“decisioni [...] concernenti l’ordinaria amministrazione”) fir-rigward tal-wild, jiġifieri d-deċiżjonijiet tal-ġenituri dwar l-aspetti prattiċi tal-ħajja ta’ kuljum tal-wild. Minn dawn il-kunsiderazzjonijiet jirriżulta li din id-deċiżjoni, deskritta bħala provviżorja kemm mit-Tribunale per i Minorenni di Venezia kif ukoll mill-qorti tar-rinviju, ma tikkostitwixxi bl-ebda mod, deċiżjoni finali dwar id-dritt ta’ kustodja. Konsegwentement, għandha tingħata risposta għall-ewwel domanda li l-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament għandu jiġi interpretat fis-sens li miżura provviżorja ma’ tikkostitwixxix “sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax [...] t-talba tar-ritorn tal-minuri” fis-sens ta’ din id-dispożizzjoni, u ma tistax tkun il-bażi ta’ trasferiment ta’ ġurisdizzjoni lill-qrati tal-Istat Membru li għalih il-wild ġie illegalment imneħħi. Fuq it-tieni domanda Permezz ta’ din id-domanda, il-qorti tar-rinviju tistaqsi jekk l-Artikolu 11(8) tar-Regolament għandux jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni li tordna r-ritorn tal-wild taqa’ fil-kamp ta’ applikazzjoni tagħha biss jekk tkun ibbażata fuq deċiżjoni finali tal-istess qorti dwar il-kustodja tal-wild. Għandu jiġi kkonstatat li tali interpretazzjoni, li biha l-infurzar tad-deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni li tordna r-ritorn tal-wild tkun tiddependi mill-eżistenza ta’ deċiżjoni finali dwar kustodja adottati mill-istess qorti, ma ssib ebda bażi fil-formulazzjoni tal-Artikolu 11 tar-Regolament u, speċifikament, fl-Artikolu 11(8). Għall-kuntrarju, l-Artikolu 11(8) ir-Regolament ikopri “kwalunkwe sentenza li tiġi wara li tirrekjedi r-ritorn ta’ l-minuri”. Ċertament, l-Artikolu 11(7) jipprovdi li l-qorti jew l-awtorità tal-Istat Membru ta’ residenza abitwali preċedenti għandha tinnotifika lill-partijiet li hija rċeviet ordni ta’ żamma meħuda fl-Istat Membru ta’ tneħħija u tistedinhom jagħmlu s-sottomissjonijiet “ħalli l-qorti tkun tista’ teżamina l-kwistjoni ta’ l-kustodja ta’ l-minuri”. Madankollu, din id-dispożizzjoni sempliċement tindika l-għan aħħari tal-proċeduri amministrattivi u ġudizzjarji, jiġifieri r-regolarizzazzjoni tas-sitwazzjoni tal-wild. Ma jistax jiġi dedott minn dan li deċiżjoni dwar il-kustodja tal-wild hija prerekwiżit għall-adozzjoni ta’ deċiżjoni li tordna r-ritorn tal-wild. Fil-fatt, din id-deċiżjoni intermedjarja tal-aħħar isservi wkoll għat-twettiq tal-għan aħħari, b’mod partikolari s-soluzzjoni tal-kwistjoni tal-kustodja tal-wild. Bl-istess mod, l-Artikoli 40 u 42 sa 47 tar-Regolament ma jorbtu bl-ebda mod l-infurzar ta’ deċiżjoni mogħtija skont l-Artikolu 11(8), u akkumpanjata minn ċertifikat imsemmi fl-Artikolu 42(1) tar-Regolament mal-adozzjoni minn qabel ta’ deċiżjoni dwar il-kustodja. Din l-interpretazzjoni tal-Artikolu 11(8) tar-Regolament hija kkonfermata mill-ġurisprudenza tal-Qorti tal-Ġustizzja. Il-Qorti tal-Ġustizzja kkunsidrat li għalkemm essenzjalment marbuta ma’ kwistjonijiet oħra rregolati bir-Regolament, b’mod partikolari d-dritt ta’ kustodja, l-infurzabbiltà ta’ deċiżjoni li tordna r-ritorn ta’ wild wara deċiżjoni ta’ żamma għandha awtonomija proċedurali, sabiex ma ddewimx ir-ritorn ta’ wild li tneħħa illegalment. Hija ddikjarat ukoll din l-awtonomija proċedurali tad-dispożizzjonijiet tal-Artikoli 11(8), 40 u 42 tar-Regolament u l-prijorità mogħtija lill-ġurisdizzjoni tal-qorti tal-oriġini, fil-kuntest tat-Taqsima 4 tal-Kapitolu III tar-Regolament (ara, f’dan is-sens, is-sentenza Rinau, iċċitata iktar ’il fuq, punti 63 u 64). Għandu jingħad ukoll li din l-interpretazzjoni hija konsistenti mal-objettiv u l-għan tal-mekkaniżmu stabbilit mill-Artikoli 11(8), 40 u 42 tar-Regolament. Skont dan il-mekkaniżmu, meta qorti tal-Istat Membru li fejn wild kien ġie illegalment imneħħi tadotta deċiżjoni ta’ żamma skont l-Artikolu 13 tal-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, ir-Regolament, li ddikjara fl-Artikolu 60 tiegħu s-supremazija tiegħu fuq il-konvenzjoni fir-relazzjonijiet bejn l-Istati Membri, għandu l-intenzjoni li jirriżerva lill-qorti li għandha ġuridizzjoni skont dan l-istess Regolament kwalunkwe deċiżjoni dwar ir-ritorn eventwali tal-wild. Għaldaqstant, l-Artikolu 11(8) jipprovdi li tali deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni hija infurzabbli skont it-Taqsima 4 tal-Kapitolu III tar-Regolament, sabiex jiġi żgurat ir-ritorn tal-wild. Għandu jitfakkar li l-qorti li għandha ġurisdizzjoni qabel l-adozzjoni ta’ din id-deċiżjoni, għandha tieħu inkunsiderazzjoni r-raġunijiet u l-provi li abbażi tagħhom id-deċiżjoni ta’ żamma ngħatat. Dan it-teħid inkunsiderazzjoni jikkontribwixxi sabiex jiġġustifika l-infurzabbiltà ta’ tali deċiżjoni, ġaladarba ġiet adottata, skont il-prinċipju ta’ fiduċja reċiproka li fuqu huwa bbażat ir-Regolament. Barra minn hekk, din is-sistema għalhekk għandha eżami doppju tal-kwistjoni tar-ritorn tal-wild, li tiggarantixxi bażi aħjar għad-deċiżjoni u protezzjoni ikbar għall-interessi tal-wild. Barra minn hekk, kif enfasizzat ġustament il-Kummissjoni Ewropea, il-qorti li għandha finalment tiddetermina d-dritt tal-kustodja għandha jkollha s-setgħa li tiffissa l-arranġamenti u l-miżuri intermedji, inklużi l-indikazzjoni tal-post ta’ residenza tal-wild, li jista’ eventwalment ikun jirrikjedi r-ritorn tal-wild. L-għan ta’ ħeffa segwit mid-dispożizzjonijiet tal-Artikoli 11(8), 40 u 42 tar-regoli u l-prijorità mogħtija lill-ġurisdizzjoni tal-qorti ta’ oriġini jkun diffiċli li jiġu rrikonċiljat ma’ interpretazzjoni li biha deċiżjoni ta’ ritorn għandha tiġi ppreċeduta minn deċiżjoni finali dwar id-dritt tal-kustodja. Tali interpretazzjoni tikkostitwixxi restrizzjoni li tobbliga eventwalment lill-qorti li għandha ġurisdizzjoni sabiex tieħu deċiżjoni dwar id-dritt tal-kustodja, mingħajr ma jkollha l-informazzjoni u l-elementi kollha rilevanti għal dan il-għan, kif ukoll il-ħin meħtieġ għall-evalwazzjoni oġġettiva u serena tagħhom. Rigward l-argument segwenti li tali interpretazzjoni tista’ twassal għal tneħħija inutli tal-wild, fejn il-qorti li għandha ġurisdizzjoni fl-aħħar tagħti finalment il-kustodja definittiva lill-ġenitur li jgħix fl-Istat Membru ta’ tneħħija, għandu jiġi enfasizzat li l-interess li tingħata deċiżjoni ġudizzjarja ġusta u fondata fuq il-kustodja definittiva tal-wild, ir-rekwiżit li tiġi skoraġġuta t-tneħħija tal-wild kif ukoll id-dritt tal-wild li jżomm regolarment relazzjonijiet personali u kuntatt dirett maż-żewġ ġenituri għandhom jieħdu preċedenza fuq l-iżvantaġġi potenzjali li tista’ toħloq tneħħija bħal din. Fil-fatt, wieħed minn dawn id-drittijiet fundamentali tal-wild huwa dak, stabbilit fl-Artikolu 24(3) tal-Karta tad-Drittijiet Fundamentali tal-Unjoni Ewropea, pproklamata f’Nice fis-7 ta’ Diċembru 2000 (ĠU C 364, p. 1), li jinżammu regolarment relazzjonijiet personali u kuntatti diretti maż-żewġ ġenituri tiegħu u li r-rispett ta’ dan id-dritt huwa inkontestabbilment marbut ma’ interess superjuri ta’ kull wild (ara, is-sentenza tat-23 ta’ Diċembru 2009, Detiček, C‑403/09 PPU, Ġabra p. I‑12193, punt 54). Issa, għandu jiġi kkonstatat li tneħħija illegali ta’ wild, wara li tittieħed deċiżjoni unilaterali minn wieħed mill-ġenituri tiegħu, iċċaħħad, ħafna drabi, lill-wild mill-possibbiltà li jinżammu regolarment relazzjonijiet personali u kuntatti diretti mal-ġenitur l-ieħor (ara s-sentenza Detiček, iċċitata iktar ’il fuq, punt 56). Il-korrettezza ta’ dan l-approċċ tirriżulta wkoll mill-eżami tas-sitwazzjoni inkwistjoni fil-kawża prinċipali. Fil-fatt, id-deċiżjoni tal-10 ta’ Lulju 2009 li biha l-qorti li għandha ġurisdizzjoni ordnat ir-ritorn tal-wild hija motivata mill-kunsiderazzjoni li r-relazzjonijiet bejn il-missier u l-wild huma interrotti. Għaldaqstant, huwa fl-aħjar interessi tal-wild li dawn ir-rapporti jiġi ristabbiliti u sabiex tiġi żgurata, ukoll, sa fejn huwa possibbli, il-preżenza tal-omm fl-Italja, sabiex ir-relazzjonijiet tal-wild maż-żewġ ġenituri, kif ukoll il-kapaċitajiet tal-ġenituri u l-personalità ta’ dawn tal-aħħar, ikunu eżaminati b’mod approfondit mid-dipartimenti kompetenti Taljani qabel ma tiġi adottata deċiżjoni finali dwar il-kustodja u r-responsabbiltà tal-ġenituri. Għaldaqstant, għandha tingħata risposta għat-tieni domanda li l-Artikolu 11(8) tar-Regolament għandu jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni li tordna r-ritorn tal-wild taqa’ fil-kamp ta’ applikazzjoni ta’ din id-dispożizzjoni, anki jekk hija ma tkunx ippreċeduta minn deċiżjoni finali tal-istess qorti dwar id-dritt ta’ kustodja tal-wild. Fuq it-tielet domanda Fid-dawl tar-risposta li ngħatat għall-ewwel żewġ domandi preliminari, ma hemmx lok li tingħata risposta għal din id-domanda. Fuq ir-raba’ domanda Għal din id-domanda, il-qorti tar-rinviju tistaqsi jekk it-tieni subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament għandux jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni li tagħti d-dritt ta’ kustodja b’mod provviżorju, mogħtija sussegwentement minn qorti tal-Istat Membru ta’ infurzar u kkunsidrata infurzabbli skont id-dritt ta’ dak l-Istat, tipprekludix l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata, mogħtija preċedentement u li ordnat ir-ritorn tal-wild, bħala mhux konċiljabbli ma’ din l-aħħar deċiżjoni. Kif jirriżulta mill-premessa 24 u mill-Artikolu 42(1) u 43(2) tar-Regolament, l-għoti ta’ ċertifikat ma huwiex suġġett għal appell, u d-deċiżjoni b’hekk iċċertifikata hija awtomatikament infurzabbli, mingħajr ebda possibbiltà li tiġi prekluża r-rikonoxximent tagħha. Barra minn hekk, skont l-Artikolu 43(1) tar-Regolament, il-liġi tal-Istat Membru tal-oriġini hija applikabbli għal kull korrezzjoni fiċ-ċertifikat, bil-kundizzjoni li, bħall-premessa 24, tali azzjoni tkun inbdiet biss fil-każ ta’ żball materjali, jiġifieri jekk iċ-ċertifikat ma jirriflettix korrettement il-kontenut tad-deċiżjoni. Barra minn hekk, huwa previst fl-Artikolu 44 tar-Regolament li ċ-ċertifikat jipproduċi biss l-effetti tiegħu fil-limiti tal-infurzabbiltà tas-sentenza, u fit-tieni subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament li deċiżjoni ċċertifikata tista’ ma tiġix infurzata jekk ma tkunx konċiljabbli ma’ xi deċiżjoni infurzabbli mogħtija sussegwentement. Għandu jitfakkar ukoll li, kif jirriżulta wkoll mill-premessa 23 tar-Regolament, l-arranġamenti għall-implementazzjoni ta’ tali deċiżjonijiet jiġu rregolati mil-liġi tal-Istat Membru ta’ infurzar. Mid-dispożizzjonijiet premessi, li jistabbilixxu tqassim ċar tal-kompetenzi bejn il-qrati tal-Istat Membru tal-oriġini u l-Istat Membru ta’ infurzar u intiżi għar-ritorn ta’ malajr tal-wild, jirriżulta li ċertifikat mogħti skont l-Artikolu 42 tar-Regolament, li jagħti lid-deċiżjoni hekk iċċertifikata infurzabbiltà speċifika, ma huwa suġġetta għal ebda appell. Il-qorti li lilha sar ir-rikors tista’ tikkonstata biss l-infurzabbiltà ta’ tali deċiżjoni, peress li l-uniċi motivi li jistgħu jiġu invokati fir-rigward taċ-ċertifikat huma dawk sabiex jiġi sostnut rikors għal rettifika jew dubji dwar l-awtentiċità tiegħu, skont il-liġijiet tal-Istat Membru tal-oriġini (ara, f’dan is-sens, is-sentenza Rinau, punti 85, 88 u 89). Il-liġijiet tal-Istat Membru tal-oriġini li huma applikabbli huma dawk biss li jirregolaw il-kwistjonijiet proċedurali. Għall-kuntrarju, id-domandi dwar il-mertu tad-deċiżjoni bħala tali, inkluża l-kwistjoni dwar jekk il-kundizzjonijiet rikjesti sabiex il-qorti li għandha ġurisdizzjoni tkun tista’ tagħti din id-deċiżjoni huma sodisfatti, inkluż il-kontestazzjonijiet eventwali dwar il-ġurisdizzjoni, għandhom jiġu invokati quddiem il-qrati tal-Istat Membru tal-oriġini, skont ir-regoli tas-sistema legali tagħha. Bl-istess mod, talba għal sospensjoni tal-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata tista’ ssir biss quddiem il-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membru tal-oriġini skont ir-regoli tas-sistema legali tagħha. B’hekk, ebda motiv ma jista’ jitqajjem quddiem il-qrati tal-Istat Membru ta’ tneħħija kontra l-infurzar ta’ tali deċiżjoni, peress li l-liġijiet ta’ dan l-Istat jirregolaw biss il-kwistjonijiet proċedurali, fis-sens tal-Artikolu 47(1) tar-Regolament, jiġifieri l-arranġamenti għall-implementazzjoni tad-deċiżjoni. Issa, proċeduri bħal dawk li huma s-suġġett ta’ din id-domanda preliminari ma jikkonċernawx la r-rekwiżiti formali u lanqas kwistjonijiet proċedurali, iżda jitrattaw kwistjonijiet fuq il-mertu. Konsegwentement, in-natura mhux konċiljabbli fis-sens tat-tieni subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament, ta’ deċiżjoni ċċertifikata ma’ deċiżjoni infurzabbli sussegwenti għandha tiġi vverifikata biss fir-rigward ta’ kwalunkwe deċiżjonijiet sussegwenti mogħtija mill-qrati li għandhom ġurisdizzjoni tal-Istat Membru tal-oriġini. Tali natura mhux konċiljabbli tidher mhux biss fil-każijiet fejn id-deċiżjoni ġiet annullata jew riformata bħala riżultat ta’ kawża fl-Istat Membru tal-oriġini. Fil-fatt, ġie rrilevat matul is-seduta ta’ trattazzjoni li l-qorti li għandha ġurisdizzjoni tista’, fuq inizjattiva tagħha stess jew, jekk ikun il-każ, fuq talba tas-servizzi soċjali, tirrevedi l-pożizzjoni tagħha, meta l-interess tal-wild jirrikjedi dan, u tadotta deċiżjoni infurzabbli ġdida, mingħajr ma tirtira espliċitament l-ewwel deċiżjoni, li b’hekk ma tibqax iktar valida. Li jiġi kkunsidrat li deċiżjoni mogħtija sussegwentement minn qorti fl-Istat Membru ta’ infurzar tista’ tipprekludi l-infurzar ta’ deċiżjoni preċedenti ċċertifikata fl-Istat Membru tal-oriġini u li tordna r-ritorn tal-wild tikkostitwixxi evażjoni tal-mekkaniżmu stabbilit mit-Taqsima 4 tal-Kapitolu III tar-Regolament. Tali eċċezzjoni għall-ġurisdizzjoni tal-qrati tal-Istat Membru tal-oriġini tneħħi l-effett utli tal-Artikolu 11(8) tar-Regolament, li ultimament jagħti lill-qorti li għandha ġurisdizzjoni d-dritt ta’ deċiżjoni u għandu preċedenza, skont l-Artikolu 60 tar-Regolament, fuq il-Konvenzjoni ta’ Den Haag tal-1980, u jirrikonoxxi l-ġurisdizzjoni, fil-mertu, tal-qrati tal-Istat Membru ta’ infurzar. Konsegwentement, għandha tingħata risposta għar-raba’ domanda li t-tieni subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament għandu jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni mogħtija sussegwentement minn qorti tal-Istat Membru ta’ infurzar, li tagħti d-dritt ta’ kustodja provviżorjament u hija kkunsidrata infurzabbli skont id-dritt ta’ dan l-Istat, ma tistax tipprekludi l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata, mogħtija preċedentement mill-qorti li għandha ġuridizzjoni tal-Istat Membru tal-oriġini u li tordna r-ritorn tal-wild. Fuq il-ħames domanda Permezz ta’ din id-domanda, il-qorti tistaqsi jekk l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata tista’ tiġi rrifjutata fl-Istat Membru ta’ infurzar għar-raġuni li, minħabba tibdil fiċ-ċirkustanzi li jirriżulta wara l-adozzjoni tagħha, hija tista’ tippreġudika serjament l-aħjar interessi tal-wild, jew jekk tali bidla għandha tiġi invokata quddiem il-qrati tal-Istati Membri tal-oriġini, li jimplika s-sospensjoni tal-infurzar tad-deċiżjoni fl-Istat Membru rikjest, pendenti l-eżitu tal-proċeduri fl-Istat Membru tal-oriġini. F’dan ir-rigward, tibdil sinjifikattiv fiċ-ċirkustanzi marbuta mal-aħjar interessi tal-wild hija kwistjoni fil-mertu, li tista’ twassal, jekk ikun il-każ, għat-tibdil tad-deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni fuq ir-ritorn tal-wild. Issa, b’ mod konformi mat-tqassim tal-kompetenzi invokati ripetutament f’din is-sentenza, tali kwistjoni għandha tiġi solvuta mill-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membru tal-oriġini. Madankollu din il-qorti, skont is-sistema stabbilita mir-Regolament, għandha ġurisdizzjoni li tevalwa l-aħjar interess tal-wild, u hi din l-istess qorti li quddiemha għandha titressaq talba għas-sospensjoni eventwali tal-infurzar tad-deċiżjoni tagħha. Din il-konklużjoni ma hijiex ikkontestata mir-riferiment fl-ewwel subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament, għall-infurzar ta’ deċiżjoni mogħtija fi Stat Membru ieħor taħt l-“istess kondizzjonijiet” li japplikaw għal deċiżjoni mogħtija fl-Istat Membru ta’ infurzar. Dan ir-rekwiżit għandu jiġi interpretat b’mod strett. Dan ir-rekwiżit jirreferi biss għall-arranġamenti proċedurali li bihom r-ritorn tal-wild għandu jseħħ, u fl-ebda każ ma jista’ jipprovdi raġuni fil-mertu sabiex jipprekludi d-deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni. Għaldaqstant, għandha tingħata risposta għall-ħames domanda li l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata ma jistax jiġi rrifjutat, għar-raġuni li, minħabba tibdil fiċ-ċirkustanzi li seħħ wara l-adozzjoni ta’ din id-deċiżjoni, l-infurzar jista’ jippreġudika serjament l-aħjar interessi tal-wild. Tali bidla għandha tiġi invokata quddiem il-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membri tal-oriġini, li għandha wkoll tisma’ kwalunkwe talba għas-sospensjoni tal-infurzar tad-deċiżjoni tagħha. Fuq l-ispejjeż Peress li l-proċedura għandha, fir-rigward tal-partijiet fil-kawża prinċipali, in-natura ta’ kwistjoni mqajma quddiem il-qorti tar-rinviju, hija din il-qorti li tiddeċiedi fuq l-ispejjeż. L-ispejjeż sostnuti għas-sottomissjoni tal-osservazzjonijiet lill-Qorti tal-Ġustizzja, barra dawk tal-imsemmija partijiet, ma jistgħux jitħallsu lura. Għal dawn il-motivi, Il-Qorti tal-Ġustizzja (It-Tielet Awla) taqta’ u tiddeċiedi: 1) L-Artikolu 10(b)(iv) tar-Regolament tal-Kunsill (KE) Nru 2201/2003, tas-27 ta’ Novembru 2003, dwar il-ġurisdizzjoni u r-rikonoxximent u l-infurzar ta’ sentenzi fi kwistjonijiet matrimonjali u kwistjonijiet ta’ responsabbililtà tal-ġenituri, u li jirrevoka r-Regolament (KE) Nru 1347/2000 għandu jiġi interpretat fis-sens li miżura provviżorja ma’ tikkostitwixxix “sentenza dwar kustodja li ma tikkunsidrax [...] t-talba tar-ritorn tal-minuri” fis-sens ta’ din id-dispożizzjoni, u ma tistax tkun il-bażi ta’ trasferiment ta’ ġurisdizzjoni lill-qrati tal-Istat Membru li għalih il-wild ġie illegalment imneħħi. 2) L-Artikolu 11(8) tar-Regolament għandu jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni tal-qorti li għandha ġurisdizzjoni li tordna r-ritorn tal-wild taqa’ fil-kamp ta’ applikazzjoni ta’ din id-dispożizzjoni, anki jekk hija ma tkunx ippreċeduta minn deċiżjoni finali tal-istess qorti dwar id-dritt ta’ kustodja tal-wild. 3) It-tieni subparagrafu tal-Artikolu 47(2) tar-Regolament għandu jiġi interpretat fis-sens li deċiżjoni mogħtija sussegwentement minn qorti tal-Istat Membru ta’ infurzar, li tagħti d-dritt ta’ kustodja provviżorjament u hija kkunsidrata infurzabbli skont id-dritt ta’ dan l-Istat, ma tistax tipprekludi l-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata, mogħtija preċedentement mill-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membru tal-oriġini u li tordna r-ritorn tal-wild. 4) L-infurzar ta’ deċiżjoni ċċertifikata ma jistax jiġi rrifjutat, għar-raġuni li, minħabba tibdil fiċ-ċirkustanzi li seħħ wara l-adozzjoni ta’ din id-deċiżjoni, l-infurzar jista’ jippreġudika serjament l-aħjar interessi tal-wild. Tali bidla għandha tiġi invokata quddiem il-qorti li għandha ġurisdizzjoni tal-Istat Membri tal-oriġini, li għandha wkoll tisma’ kwalunkwe talba għas-sospensjoni tal-infurzar tad-deċiżjoni tagħha. Firem * Lingwa tal-kawża: il-Ġermaniż.

62021CJ0593

fi

Ennakkoratkaisupyyntö koskee jäsenvaltioiden itsenäisiä kauppaedustajia koskevan lainsäädännön yhteensovittamisesta 18.12.1986 annetun neuvoston direktiivin 86/653/ETY ( EYVL 1986, L 382, s. 17 ) 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan tulkintaa. Tämä pyyntö on esitetty asiassa, jossa asianosaisina ovat NY ja Herios SARL ja joka koskee goodwill-hyvitystä, jota NY vaati Herios SARL:ltä sen liikevaihdon perusteella, jonka Herios on saanut vuodelta 2016 NY:n sille hankkimien uusien asiakkaiden ansiosta. Asiaa koskevat oikeussäännöt Unionin oikeus Direktiivin 86/653 1 artiklassa säädetään seuraavaa: ”1.   Tässä direktiivissä säädettyjä yhdenmukaistamistoimenpiteitä sovelletaan niihin jäsenvaltioiden lakeihin, asetuksiin ja hallinnollisiin määräyksiin, jotka koskevat kauppaedustajan ja tämän päämiehen välistä suhdetta. 2.   Tässä direktiivissä ’kauppaedustajalla’ tarkoitetaan itsenäistä välittäjää, jolla on pysyvä valtuutus neuvotella tavaroiden myynnistä ja ostosta toisen henkilön puolesta, jäljempänä ’päämies’, tai neuvotella ja tehdä sopimuksia tällaisista liiketoimista päämiehen nimissä ja lukuun. – –” Kyseisen direktiivin IV luvun otsikko on ”Edustussopimuksen tekeminen ja lakkaaminen”. Kyseiseen lukuun kuuluvassa 17 artiklassa säädetään seuraavaa: ”1.   Jäsenvaltioiden on toteutettava tarvittavat toimenpiteet sen varmistamiseksi, että kauppaedustajalle suoritetaan edustussopimuksen lakattua 2 kohdassa tarkoitettu hyvitys tai 3 kohdassa tarkoitettu korvaus. 2.   a) Kauppaedustajalla on oikeus hyvitykseen, jos ja siinä laajuudessa kuin: – hän on hankkinut päämiehelle uusia asiakkaita tai merkittävästi laajentanut liikesuhteita aikaisempien asiakkaiden kanssa ja päämiehelle koituu jatkuvasti merkittävää etua liikesuhteista tällaisten asiakkaiden kanssa; ja – tämän hyvityksen maksaminen on kaikki asiaan vaikuttavat seikat ja erityisesti kauppaedustajan näiden asiakkaiden kanssa päätettävistä liiketoimista menettämät provisiot huomioon ottaen kohtuullista. Jäsenvaltiot voivat säätää, että tällaiseksi seikaksi katsotaan myös 20 artiklassa tarkoitetun kilpailunrajoitusehdon käyttäminen; – –” Mainitun direktiivin 19 artiklassa säädetään seuraavaa: ”Osapuolet eivät ennen edustussopimuksen lakkaamista saa poiketa 17 ja 18 artiklan säännöksistä kauppaedustajan vahingoksi.” Belgian oikeus Kauppaedustussopimuksia koskevat säännökset on lisätty talouslainsäädännöstä annettuun lakiin (code de droit économique) X osan ”Kauppaedustussopimukset, kaupallista yhteistyötä koskevat sopimukset ja jälleenmyyntioikeudet” sisällyttämisestä talouslainsäädännöstä annettuun lakiin ja X osaa koskevien itsenäisten määritelmien lisäämisestä talouslainsäädännöstä annetun lain 1 osaan 2.4.2014 annetun lain (Loi portant insertion du livre X ”Contrats d’agence commerciale, contrats de coopération commerciale et concessions de vente” dans le Code de droit économique, et portant insertion des définitions propres au livre X, dans le livre I er du Code de droit économique) (Moniteur belge 28.4.2014, s. 35053) 3 §:llä. Talouslainsäädännöstä annetun lain X.5 §:ssä säädetään seuraavaa: ”Jollei laissa toisin säädetä, kauppaedustaja voi tehtävänsä hoitamiseksi käyttää aliedustajia, joille se maksaa palkkiot ja jotka toimivat sen vastuulla, ja tällöin kauppaedustajasta tulee näiden aliedustajien päämies.” Kyseisen lain X.18 §:ssä säädetään seuraavaa: ”Kauppaedustussopimuksen päättymisen jälkeen kauppaedustajalla on oikeus goodwill-hyvitykseen, jos hän on hankkinut päämiehelle uusia asiakkaita tai merkittävästi laajentanut liikesuhteita aikaisempien asiakkaiden kanssa, ja tästä toiminnasta voi edelleen koitua päämiehelle merkittävää etua. Jos kauppaedustussopimuksessa on kilpailunrajoitusehto, päämiehen on katsottava saavan merkittävää etua, ellei toisin osoiteta. – –” Pääasian oikeudenkäynti ja ennakkoratkaisukysymys Herios teki Poensgen-nimisen saksalaisen yhtiön kanssa kauppaedustussopimuksen, jonka nojalla Heriosilla oli yksinoikeus Poensgenin tuotteiden myyntiin Belgiassa, Ranskassa ja Luxemburgissa. Kuten ennakkoratkaisupyynnöstä ilmenee, Herios ja NY ovat myöntäneet, että niiden välillä oli tehty sopimus vuoden 2009 aikana. Heriosista tuli niiden sopimussuhteessa NY:n päämies ja NY:stä tuli sen kauppaedustaja, jonka tehtävänä oli neuvotella Poensgenin tuotteista mainittujen jäsenvaltioiden alueella. NY, Herios ja Poensgen aloittivat vuoden 2015 lopussa keskustelut siitä, että NY jatkaisi suoraan kauppaedustusta Heriosin toiminnan päättymisen jälkeen. Nämä keskustelut osoittautuivat tuloksettomiksi, ja Poensgen ilmoitti Heriosille 8.6.2016 niiden välisen sopimuksen päättämisestä. Niiden sopimussuhde päättyi 31.12.2016 kuuden kuukauden irtisanomisajan umpeuduttua. Herios puolestaan irtisanoi 23.2.2017 päivätyllä kirjeellä NY:n kanssa tehdyn sopimuksen sellaisten poikkeuksellisten olosuhteiden vuoksi, joiden johdosta päämiehen ja myyntiedustajan välinen ammattimainen yhteistyö oli täysin mahdotonta, eli Poensgenin ja Heriosin välisen pääsopimuksen päättymisen vuoksi. Tällä välin NY:stä oli lisäksi tullut Poensgenin kauppaedustaja. Herios ja Poensgen sopivat 22.5.2017 muun muassa goodwill-hyvityksen maksamisesta Heriosille. Koska NY katsoi, että myös sillä on oikeus goodwill-hyvitykseen niiden uusien asiakkaiden osalta, jotka se oli hankkinut Heriosille ja joiden osalta Poensgen oli maksanut tälle hyvityksen, se vaati Heriosia maksamaan sille goodwill-hyvityksen, jonka määrä arvioitiin sen liikevaihdon perusteella, jonka Herios oli saanut vuodelta 2016 sille hankittujen uusien asiakkaiden ansiosta. Ensimmäisen asteen tuomioistuin hyväksyi NY:n vaatimuksen. Cour d’appel de Liège (Liègen ylioikeus, Belgia) muutti sitä vastoin tätä ratkaisua 16.1.2020 antamallaan tuomiolla ja katsoi, ettei mitään goodwill-hyvitystä ollut maksettava. NY valitti tästä tuomiosta Cour de cassationiin (ylin tuomioistuin, Belgia) eli ennakkoratkaisua nyt käsiteltävässä asiassa pyytäneeseen tuomioistuimeen. NY arvostelee valituksessaan cour d’appel de Liègen tuomiota evätä siltä goodwill-hyvitys sillä perusteella, ettei Heriosin saama goodwill-hyvitys ole talouslainsäädännöstä annetun lain X.18 §:n 1 momentissa, jolla pannaan täytäntöön direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohta, tarkoitettua ”merkittävää etua”. Cour d’appel de Liègen mukaan kyseessä ei voi olla tällainen etu, koska yhtäältä Heriosin saama hyvitys ei ole tuleva etu vaan lain mukaan maksettava hyvitys. Toisaalta NY työskentelee edelleen ja hyötyy edelleen entisen ensisijaisen päämiehen kanssa hankituista asiakkaista. Ennakkoratkaisua pyytänyt tuomioistuin katsoo, että NY:n valituksensa tueksi esittämän valitusperusteen tutkiminen edellyttää direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisen luetelmakohdan tulkintaa sen ratkaisemiseksi, onko Heriosin saama goodwill-hyvitys kyseisessä säännöksessä tarkoitettua ”merkittävää etua”. Jos näin on, NY:llä olisi siis mahdollisuus vaatia Heriosilta kyseisen säännöksen nojalla goodwill-hyvityksen maksamista NY:n ja Heriosin välisen kauppaedustussopimuksen päättymisen vuoksi. Cour de cassation päätti tässä tilanteessa lykätä asian käsittelyä ja esittää unionin tuomioistuimelle seuraavan ennakkoratkaisukysymyksen: ”Onko [direktiivin 86/653] 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäistä luetelmakohtaa tulkittava siten, että käsiteltävässä asiassa kyseessä olevan kaltaisessa tilanteessa se osa pääedustajalle maksettavasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa aliedustajan sille hankkimia uusia asiakkaita, ei ole pääedustajalle koitunutta ’merkittävää etua’?” Ennakkoratkaisukysymyksen tarkastelu Aluksi on huomautettava, että kansallisten tuomioistuinten ja unionin tuomioistuimen välille SEUT 267 artiklalla luodussa yhteistyömenettelyssä unionin tuomioistuimen tehtävänä on antaa kansalliselle tuomioistuimelle hyödyllinen vastaus, jonka perusteella kansallinen tuomioistuin voi ratkaista siinä vireillä olevan asian. Unionin tuomioistuimen on tämän vuoksi tarvittaessa paitsi muotoiltava sille esitetty kysymys uudelleen myös otettava huomioon unionin oikeuden normeja, joihin kansallinen tuomioistuin ei ole kysymyksessään viitannut (ks. vastaavasti tuomio 16.5.2019, Plessers, C‑509/17 , EU:C:2019:424 , kohta oikeuskäytäntöviittauksineen). Koska unionin tuomioistuimelta tiedustellaan nyt käsiteltävässä asiassa direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisen luetelmakohdan ulottuvuudesta siinä erityistilanteessa, jossa kauppaedustaja on saanut goodwill-hyvityksen sen jälkeen, kun sen palvelukseensa ottamasta aliedustajasta itsestään on pääedustussopimuksen päättymisen johdosta tullut ensisijaisen päämiehen kauppaedustaja, esitetty kysymys on ymmärrettävä siten, että sillä pyritään selvittämään pääosin, onko direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäistä ja toista luetelmakohtaa tulkittava siten, että se osa pääedustajan saamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa aliedustajan sille hankkimia uusia asiakkaita, voi merkitä pääedustajalle merkittävää etua, kun kyseisestä aliedustajasta on tullut päämiehen pääedustaja. Tämän jälkeen on huomautettava, että unionin oikeuden säännöksen, tässä tapauksessa direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan, tulkinnassa on otettava huomioon paitsi kyseisen säännöksen sanamuoto myös sen asiayhteys ja sillä säännöstöllä tavoitellut päämäärät, jonka osa säännös on. Tämän säännöksen ensimmäisen luetelmakohdan mukaan kauppaedustajalla on edustussopimuksen lakattua oikeus hyvitykseen, jos ja siinä laajuudessa kuin hän on hankkinut päämiehelle uusia asiakkaita tai merkittävästi laajentanut liikesuhteita aikaisempien asiakkaiden kanssa ja päämiehelle koituu jatkuvasti merkittävää etua liikesuhteista tällaisten asiakkaiden kanssa. Ilmaisujen ”jatkuvasti” ja ”merkittävää” käytöstä sekä täsmennyksestä, jonka mukaan edun, jota päämies saa, on johduttava liikesuhteista edustajan hankkimien asiakkaiden kanssa tai liikesuhteista, joita edustaja on merkittävästi laajentanut, seuraa, että päämiehen on edustussopimuksen päätyttyä saatava etua, joka yhtäältä on jossain määrin merkittävä ja joka toisaalta liittyy edustajan aikaisempiin suoritteisiin. Mainitun säännöksen sanamuodossa ei sitä vastoin täsmennetä mitenkään tämän edun luonnetta. Tästä seuraa, että direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisessä luetelmakohdassa tarkoitettu käsite ”merkittävä etu” voi kattaa kaiken päämiehen edustussopimuksen päättymisen jälkeen saaman hyödyn, mukaan lukien tämän omalta päämieheltään saama goodwill-hyvitys. Kyseisellä direktiivillä tavoitellut päämäärät tukevat tätä päätelmää. Direktiivin 86/653 tarkoituksena on näet muun muassa suojella kauppaedustajaa suhteessa tämän päämieheen (tuomio 19.4.2018, CMR, C‑645/16 , EU:C:2018:262 , kohta). Unionin tuomioistuin on tältä osin katsonut, että kyseisen direktiivin 17 artikla on ratkaisevan tärkeä. Tämän artiklan 2 kohdan sanamuotoa on näin ollen tulkittava tavalla, jolla edistetään kauppaedustajan suojelua ja jossa otetaan täysin huomioon kauppaedustajan ansiot niiden liiketoimien suorittamisessa, jotka on annettu hänen tehtäväkseen (ks. vastaavasti tuomio 7.4.2016, Marchon Germany, C‑315/14 , EU:C:2016:211 , kohta). Tätä säännöstä ei saa tulkita tavalla, joka voisi olla epäedullinen kauppaedustajalle (ks. vastaavasti tuomio 26.3.2009, Semen, C‑348/07 , EU:C:2009:195 , kohta ja tuomio 19.4.2018, CMR, C‑645/16 , EU:C:2018:262 , kohta). Tulkinta, jonka mukaan direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisessä luetelmakohdassa tarkoitettu käsite ”merkittävä etu” ei kattaisi etenkään sitä osaa päämiehen saamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa kauppaedustajan hankkimia uusia asiakkaita, joista kauppaedustaja ei saa enää palkkiota, voisi kuitenkin olla vahingollinen tälle kauppaedustajalle. Kuten NY toteaa kirjallisissa huomautuksissaan, tilanteissa, joissa edustussopimuksen päättyminen on seurausta muun muassa yrityksen luovutuksesta tai päämiehen liikeomaisuuden myynnistä ja joissa hinta vaihtelee asiakkaiden tärkeyden mukaan, direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisen luetelmakohdan suppea tulkinta johtaisi siihen, ettei kauppaedustaja saisi korvausta siitä liikearvosta, jota hän on kuitenkin luonut päämiehelle. Näin ollen on katsottava, että tulkinta, jonka mukaan direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäisessä luetelmakohdassa tarkoitettu käsite ”merkittävä etu” ei kattaisi sitä osaa päämiehen saamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa kauppaedustajan hankkimia uusia asiakkaita, joista kauppaedustaja ei saa enää palkkiota, olisi vastoin direktiivillä 86/653 tavoiteltua kauppaedustajan suojelua koskevaa päämäärää. Kaikesta edellä esitetystä seuraa, että direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan ensimmäistä luetelmakohtaa on tulkittava siten, että se osa päämiehen pääedustajalle maksamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa aliedustajan hankkimia uusia asiakkaita, voi merkitä pääedustajalle merkittävää etua. Jotta ennakkoratkaisua pyytäneelle tuomioistuimelle voidaan antaa täydellinen vastaus, on kuitenkin vielä ratkaistava, vaikuttaako se, että aliedustajasta itsestään on tullut ensisijaisen päämiehen edustaja, aliedustajan oikeuteen saada kyseisessä säännöksessä säädetty goodwill-hyvitys. Tältä osin on huomautettava, että kauppaedustajan toiminta on seikka, joka voidaan ottaa huomioon arvioitaessa goodwill-hyvityksen kohtuullisuutta (ks. vastaavasti tuomio 28.10.2010, Volvo Car Germany, C‑203/09 , EU:C:2010:647 , kohta), joka on direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan toisen luetelmakohdan mukainen ehdoton edellytys kyseisen hyvityksen maksamiselle. Kyseisen säännöksen mukaan näet kauppaedustajalla on oikeus goodwill-hyvitykseen, jos ja siinä laajuudessa kuin tämän hyvityksen maksaminen on kaikki asiaan vaikuttavat seikat ja erityisesti kauppaedustajan päämiehelle hankkimien uusien asiakkaiden tai sellaisten asiakkaiden, joiden kanssa hän on merkittävästi laajentanut liikesuhteita, kanssa päätettävistä liiketoimista menettämät provisiot huomioon ottaen kohtuullista. Tässä tilanteessa uudet asiakkaat, joita edustaja voi hyödyntää omaan lukuunsa tai toisen päämiehen hyväksi, kuuluvat välttämättä direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohdan toisessa luetelmakohdassa tarkoitettuihin ”asiaan vaikuttaviin seikkoihin”, jotka on otettava huomioon kyseisessä säännöksessä säädetyn hyvityksen maksamista varten. Direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdassa säädetyn hyvitystä koskevan oikeuden tarkoituksena on näet pääasiallisesti korvauksen maksaminen kauppaedustajalle. Tällaisella hyvityksellä pyritään siten korvaamaan kauppaedustajalle vaiva, jota hänelle on aiheutunut, siltä osin kuin päämies saa edelleen taloudellista etua tästä vaivannäöstä edustussopimuksen päättymisen jälkeenkin (ks. vastaavasti julkisasiamies Wahlin ratkaisuehdotus Quenon K., C‑338/14 , EU:C:2015:503 , ja kohta). Vaikka tätä säännöstä ei voida tulkita suppeasti, kuten tämän tuomion 29 kohdassa on todettu, jottei kauppaedustaja menettäisi korvausta, joka liittyy siihen liikearvoon, jota hän on kuitenkin luonut päämiehelle, mainitussa säännöksessä säädetty hyvitys ei sitä vastoin voi kattaa vahinkoja, jotka eivät liity suoraan siihen, että kauppaedustaja menettää asiakkaita. Kuten komission 23.7.1996 esittämässä kertomuksessa direktiivin 86/653 17 artiklan soveltamisesta (KOM(96) 364 lopullinen) todetaan, jos kauppaedustaja jatkaa samojen asiakkaiden tarpeiden tyydyttämistä samoilla tuotteilla mutta eri päämiehen hyväksi, hyvityksen maksaminen olisi kuitenkin kohtuutonta, sillä erityistä vahinkoa, joka sillä on tarkoitus korvata, ei ole, koska kauppaedustaja ei menetä asiakkaistaan koituvaa hyötyä. Kun aliedustaja jatkaa kauppaedustajan toimintaansa samojen asiakkaiden kanssa ja samojen tuotteiden osalta mutta suorassa suhteessa ensisijaiseen päämieheen ja tämä tapahtuu korvaamalla pääedustaja, joka oli ottanut hänet aikaisemmin palvelukseensa, tälle aliedustajalle ei sitäkään suuremmalla syyllä aiheudu mitään kielteisiä seurauksia siitä, että hänen tämän pääedustajan kanssa tekemänsä kauppaedustussopimus päättyy. Kansallisen tuomioistuimen on kuitenkin arvioitava goodwill-hyvityksen maksamisen kohtuullisuutta kaikkien sen käsiteltäväksi saatetun asian olosuhteiden perusteella. Kaikista edellä esitetyistä perusteluista seuraa, että kysymykseen on vastattava, että direktiivin 86/653 17 artiklan 2 kohdan a alakohtaa on tulkittava siten, että se osa päämiehen pääedustajalle maksamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa aliedustajan hankkimia uusia asiakkaita, voi merkitä pääedustajalle merkittävää etua. Goodwill-hyvityksen maksamista aliedustajalle voidaan kuitenkin pitää kyseisessä säännöksessä tarkoitetulla tavalla kohtuuttomana silloin, kun aliedustaja jatkaa kauppaedustajan toimintaansa samojen asiakkaiden kanssa ja samojen tuotteiden osalta mutta suorassa suhteessa ensisijaiseen päämieheen ja tämä tapahtuu korvaamalla pääedustaja, joka oli ottanut hänet aikaisemmin palvelukseensa. Oikeudenkäyntikulut Pääasian asianosaisten osalta asian käsittely unionin tuomioistuimessa on välivaihe kansallisessa tuomioistuimessa vireillä olevan asian käsittelyssä, minkä vuoksi kansallisen tuomioistuimen asiana on päättää oikeudenkäyntikulujen korvaamisesta. Oikeudenkäyntikuluja, jotka ovat aiheutuneet muille kuin näille asianosaisille huomautusten esittämisestä unionin tuomioistuimelle, ei voida määrätä korvattaviksi. Näillä perusteilla unionin tuomioistuin (kolmas jaosto) on ratkaissut asian seuraavasti: Jäsenvaltioiden itsenäisiä kauppaedustajia koskevan lainsäädännön yhteensovittamisesta 18.12.1986 annetun neuvoston direktiivin 86/653/ETY 17 artiklan 2 kohdan a alakohtaa on tulkittava siten, että se osa päämiehen pääedustajalle maksamasta goodwill-hyvityksestä, joka vastaa aliedustajan hankkimia uusia asiakkaita, voi merkitä pääedustajalle merkittävää etua. Goodwill-hyvityksen maksamista aliedustajalle voidaan kuitenkin pitää kyseisessä säännöksessä tarkoitetulla tavalla kohtuuttomana silloin, kun aliedustaja jatkaa kauppaedustajan toimintaansa samojen asiakkaiden kanssa ja samojen tuotteiden osalta mutta suorassa suhteessa ensisijaiseen päämieheen ja tämä tapahtuu korvaamalla pääedustaja, joka oli ottanut hänet aikaisemmin palvelukseensa. Allekirjoitukset ( *1 ) Oikeudenkäyntikieli: ranska.

61996CJ0370

es

Motivación de la sentencia 1 Mediante resolución de 24 de octubre de 1996, recibida en el Tribunal de Justicia el 25 de noviembre siguiente, el Dioikitiko Efeteio Thessalonikis planteó, con arreglo al artículo 177 del Tratado CE, tres cuestiones prejudiciales sobre la interpretación del artículo 13 del Reglamento (CEE) nº 1430/79 del Consejo, de 2 de julio de 1979, relativo a la devolución o a la condonación de los derechos de importación o de exportación (DO L 175, p. 1; EE 02/06, p. 36); del apartado 2 del artículo 5 del Reglamento (CEE) nº 1697/79 del Consejo, de 24 de julio de 1979, referente a la recaudación a posteriori de los derechos de importación o de los derechos de exportación que no hayan sido exigidos al deudor por mercancías declaradas en un régimen aduanero que suponga la obligación de pagar tales derechos (DO L 197, p. 1; EE 02/06, p. 54); de los artículos 3 y 5 del Reglamento (CEE) nº 1854/89 del Consejo, de 14 de junio de 1989, relativo a la contracción y a las condiciones de pago de las cuantías de derechos de importación o de derechos de exportación resultantes de deudas aduaneras (DO L 186, p. 1), y del Reglamento (CEE) nº 1591/92 de la Comisión, de 22 de junio de 1992, por el que se establece un gravamen compensatorio a la importación de cerezas originarias de Bulgaria (DO L 168, p. 18). 2 Dichas cuestiones se suscitaron en el marco de un litigio entre la sociedad anónima griega Covita AVE (en lo sucesivo, «Covita»), que desde comienzos del año 1991 ejerce la actividad de transformación industrial de cerezas y uvas, y la República Helénica, en relación con la recaudación a posteriori de gravámenes compensatorios a la importación de cerezas de Bulgaria. Normativa comunitaria 3 En el momento de los hechos, el Reglamento (CEE) nº 2587/91 de la Comisión, de 26 de julio de 1991, por el que se modifica el Anexo I del Reglamento (CEE) nº 2658/87 del Consejo, relativo a la Nomenclatura Arancelaria y Estadística y al Arancel Aduanero Común (DO L 259, p. 1), preveía para las cerezas la siguiente clasificación: «0809 Albaricoques, cerezas, melocotones (incluidos los griñones y nectarinas), ciruelas y endrinas, frescos: [...] 0809 20 - Cerezas: 0809 20 10 - - Del 1 de mayo al 15 de julio 0809 20 90 - - Del 16 de julio al 30 de abril». 4 El apartado 1 del artículo 2 del Reglamento (CEE) nº 1035/72 del Consejo, de 18 de mayo de 1972, por el que se establece la organización común de mercados en el sector de las frutas y hortalizas (DO L 118, p. 1; EE 03/05, p. 258), modificado en diversas ocasiones, prevé que se establecerán normas de calidad para aquellos productos, entre los que figuran las cerezas, destinados a ser entregados en estado fresco al consumidor. El Anexo I del Reglamento (CEE) nº 899/87 de la Comisión, de 30 de marzo de 1987, por el que se establecen las normas de calidad para las cerezas y para las fresas (DO L 88, p. 17), fija una norma de calidad para las cerezas «de las variedades obtenidas de Prunus avium L., de Prunus cerasus L. o de sus híbridos, destinadas a ser entregadas al consumidor en estado fresco, con exclusión de las destinadas a la transformación industrial». Se establecen cuatro categorías de calidad: la categoría «extra» y las categorías I, II y III. 5 El apartado 1 del artículo 25 del Reglamento nº 1035/72 dispone que si el precio de entrada de un producto importado procedente de un país tercero se mantuviere durante dos días sucesivos de mercado a un nivel inferior al menos en 0,6 ECU al precio de referencia, se aplicará, excepto en casos excepcionales, un gravamen compensatorio para la procedencia de que se trate. 6 El Reglamento (CEE) nº 956/92 de la Comisión, de 15 de abril de 1992, por el que se fijan los precios de referencia de las cerezas para la campaña 1992 (DO L 102, p. 27), fijaba el precio de referencia, para los referidos productos de la categoría de calidad I, en 125,70 ECU por 100 kg de peso neto en lo relativo al mes de junio de 1992. 7 El 22 de junio de 1992, la Comisión adoptó el Reglamento nº 1591/92, cuyo artículo 1 dispone lo siguiente: «A la importación de cerezas (código NC ex 0809 20) originarias de Bulgaria se percibirá un gravamen compensatorio cuyo importe se fija en 37,86 ECU por 100 kilogramos netos.» Este Reglamento se publicó en el Diario Oficial de las Comunidades Europeas de 23 de junio de 1992. Con arreglo a su artículo 2, entró en vigor el 24 de junio siguiente. 8 El apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79 dispone lo siguiente: «Las autoridades competentes podrán abstenerse de efectuar la recaudación a posteriori de los derechos de importación o de los derechos de exportación que no hubieran sido percibidos como consecuencia de un error de las mismas autoridades competentes que razonablemente no pudiera ser conocido por el deudor, siempre que éste, por su parte, hubiera actuado de buena fe y hubiera observado todas las disposiciones establecidas por la regulación en vigor en relación con su declaración en aduana.» 9 El apartado 1 del artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, en su versión modificada por el Reglamento (CEE) nº 3069/86 del Consejo, de 7 de octubre de 1986 (DO L 286, p. 1), dispone lo siguiente: «Se podrá proceder a la devolución o a la condonación de los derechos de importación en situaciones especiales, diferentes a las contempladas en las secciones A a D, que resulten de circunstancias que no impliquen ni maniobra ni negligencia manifiesta por parte del interesado. Las situaciones en las cuales podrá aplicarse el primer párrafo, así como las modalidades de procedimiento que deberán seguirse, se definen con arreglo al procedimiento contemplado en el artículo 25. La devolución o la condonación podrán quedar subordinadas a determinadas condiciones especiales.» 10 El artículo 4 del Reglamento (CEE) nº 3799/86 de la Comisión, de 12 de diciembre de 1986, por el que se establecen las disposiciones de aplicación de los artículos 4 bis, 6 bis, 11 bis y 13 del Reglamento nº 1430/79 (DO L 352, p. 19), enumera las situaciones especiales que resultan de circunstancias que no implican ni intento de fraude ni negligencia manifiesta por parte del interesado. 11 El apartado 2 del artículo 1 del Reglamento nº 1854/89 dispone lo siguiente: «A los efectos del presente Reglamento, se entenderá por [...] c) contracción: la inscripción por la autoridad aduanera en los registros contables, o en cualquier otro soporte que sustituya a tales registros, de la cuantía de los derechos de importación o de los derechos de exportación que correspondan a una deuda aduanera; [...]» 12 En cuanto al artículo 5 de ese mismo Reglamento, dispone lo siguiente: «Cuando la cuantía de los derechos que resulten de una deuda aduanera no haya sido objeto de contracción con arreglo a los artículos 3 y 4 o la contracción se haya efectuado a un nivel inferior a la cuantía legalmente debida, la contracción de la cuantía de los derechos que queden por cobrar deberá tener lugar en un plazo de dos días a partir de la fecha en que la autoridad aduanera se haya percatado de esta situación y esté en condiciones de calcular la cuantía legalmente debida y determinar la persona obligada al pago de dicha cuantía. El plazo citado puede ampliarse de conformidad con el artículo 4.» El litigio principal 13 El 28 de mayo de 1992, Covita comenzó a importar en Grecia cerezas frescas originarias de Bulgaria y destinadas a su transformación industrial. 14 Para conjurar el riesgo de la imposición de un gravamen compensatorio, Covita se puso diariamente en contacto con la Oficina de Aduanas de Skydras, en donde se habían declarado las cerezas. El 3 de julio de 1992, la Oficina de Aduanas informó a Covita de la existencia del Reglamento nº 1591/92 y esta sociedad puso entonces término a las importaciones. La Comisión notificó dicho Reglamento al Ministerio de Agricultura helénico mediante télex de 29 de junio de 1992. Este Ministerio transmitió la información a la Oficina de Aduanas de Skydras mediante télex de 2 de julio, recibido el 3 de julio. No obstante, la Comisión afirma que ella había enviado al Ministerio helénico un primer fax el 23 de junio de 1992, para informarle de la adopción del referido Reglamento. 15 En virtud del Reglamento nº 1591/92, el 21 de diciembre de 1992 la Oficina de Aduanas de Skydras reclamó a posteriori a Covita un gravamen compensatorio por un importe total de 83.580.760 DR, en concepto de la importación de cerezas originarias de Bulgaria durante el período comprendido entre el 24 de junio y el 1 de julio de 1992. 16 Covita interpuso recurso de anulación contra dichas liquidaciones, alegando que el gravamen compensatorio establecido por el Reglamento nº 1591/92 afecta únicamente a las cerezas de mesa destinadas a ser consumidas en estado fresco, únicas que son objeto de normas de calidad, y que la imposición a posteriori constituye una violación del principio de confianza legítima. El litigio principal está pendiente en apelación ante el Dioikitiko Efeteio Thessalonikis, el cual decidió suspender el procedimiento y plantear al Tribunal de Justicia las siguientes cuestiones prejudiciales: «1) Los términos "circunstancias especiales" y "error de las autoridades competentes", empleados, respectivamente, en el artículo 13 del Reglamento (CEE) nº 1430/79 del Consejo y en el apartado 2 del artículo 5 del Reglamento (CEE) nº 1697/79 del Consejo, ¿pueden interpretarse en el sentido de que comprenden asimismo, cada uno por separado o en relación tanto entre sí como con otras posibles disposiciones o principios pertinentes en relación con la cuestión analizada, el caso en que el importador de buena fe obtuvo la autorización de la autoridad aduanera y despachó al consumo los productos importados de un país tercero sin abonar el gravamen compensatorio exigido por el Reglamento (CEE) nº 1591/92 de la Comisión, cuando ello se debió a que la autoridad aduanera competente desconocía la existencia de este último Reglamento, bien por la inexistencia de un mecanismo de información oportuna para la adopción de una norma de Derecho comunitario con efecto directo, bien por la deficiente coordinación entre los órganos nacionales y comunitarios involucrados, o bien por cualquier otra causa no relacionada, en todo caso, con una actuación del importador, o basta la mera publicación del Reglamento para la recaudación a posteriori del gravamen compensatorio? 2) Los plazos establecidos en los artículos 3 y 5 del Reglamento (CEE) nº 1854/89 del Consejo para la contracción de la deuda aduanera, ¿son plazos de prescripción, en el sentido de que el transcurso de los mismos sin que se haya actuado enerva el derecho de la autoridad aduanera a proceder a la contracción y percepción del gravamen compensatorio? Asimismo, de no concurrir caso fortuito o fuerza mayor, la expiración de un plazo de más de cinco meses desde que la autoridad aduanera tuvo conocimiento de la situación y estaba en condiciones de calcular la cuantía de la deuda, ¿puede considerarse que sobrepasa el plazo razonable dentro del cual debía actuar? 3) La imposición del gravamen compensatorio en litigio, ¿afecta solamente a las cerezas frescas de mesa o también a las destinadas a la transformación industrial?» Sobre la tercera cuestión 17 Es preciso examinar en primer lugar la tercera cuestión, dado que las cuestiones primera y segunda únicamente seguirán teniendo interés en el supuesto de que el Reglamento nº 1591/92 sea también aplicable a las cerezas destinadas a la transformación industrial. 18 Covita subraya que la variedad de cerezas que ella importa, destinada a un uso industrial en razón de su naturaleza, no es objeto de normas de calidad. Ahora bien, en sus considerandos, el Reglamento nº 1591/92 menciona las cerezas de la categoría de calidad I. Por consiguiente, dicho Reglamento sólo establece un gravamen compensatorio para los productos que son objeto de normas de calidad pertenecientes a la categoría de calidad I. En este contexto, Covita recuerda que el artículo 1 del Reglamento nº 1591/92 se refiere a la subpartida 0809 20 de la Nomenclatura Combinada con la designación «cerezas», colocando delante del código cifrado de la subpartida la indicación «ex». Según Covita, esta indicación significa que el gravamen compensatorio sólo afecta a un grupo de las mercancías incluidas en esta partida, a saber, al de la categoría de calidad I. 19 Esta argumentación no puede ser acogida. Es verdad que el Reglamento nº 956/92 fija el precio de referencia de las cerezas para la campaña 1992 para los productos de la categoría de calidad I y que el considerando tercero de dicho Reglamento contempla el precio de referencia para las cerezas de esta categoría de calidad. 20 Sin embargo, tal como el Abogado General ha subrayado en el punto 18 de sus conclusiones, el precio de referencia y el precio de entrada se fijan para los productos de una categoría de calidad única con el fin de comparar lo que es comparable. Así pues, este método de fijación no puede tener como efecto el que el gravamen compensatorio, que en virtud del apartado 1 del artículo 25 del Reglamento nº 1035/72 se calcula basándose en la diferencia entre el precio de referencia y el precio de entrada medio, sólo recaiga sobre los productos de la categoría de calidad de que se trata. 21 Tal interpretación resultaría contraria al objetivo perseguido mediante el establecimiento de un gravamen compensatorio destinado a evitar que se produzcan en el mercado comunitario perturbaciones causadas por ventas de mercancías procedentes de países terceros a precios anormalmente bajos (véase el auto de 5 de febrero de 1997, Unifruit Hellas/Comisión, C-51/95 P, Rec. p. I-727, apartado 21). En efecto, sólo podrá alcanzarse normalmente tal objetivo si el gravamen compensatorio afecta a todas las categorías de la mercancía de que se trate. En consecuencia, ha de partirse del hecho de que el gravamen compensatorio que establece el apartado 1 del artículo 25 del Reglamento nº 1035/72 engloba, con vistas a alcanzar tal objetivo, al conjunto de los productos mencionados, salvo excepción prevista en una disposición expresa. 22 Pues bien, es preciso hacer constar que el texto del artículo 1 del Reglamento nº 1591/92 se refiere a las cerezas originarias de Bulgaria, sin distinguir entre categorías de calidad. En tales circunstancias, no cabe interpretar que la indicación «ex», que precede al código cifrado en el artículo 1 del Reglamento nº 1591/92, constituya una excepción de este tipo, circunscribiendo el ámbito de aplicación del gravamen a las cerezas de la categoría de calidad I. 23 Procede, pues, responder a la tercera cuestión que el gravamen compensatorio establecido por el Reglamento nº 1591/92 afecta también a las cerezas destinadas a la transformación industrial. Sobre la primera cuestión 24 En cuanto a la interpretación del apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79, es preciso recordar de entrada que, según reiterada jurisprudencia del Tribunal de Justicia, dicha disposición supedita a tres requisitos acumulativos la no recaudación a posteriori por las autoridades (véanse, en particular, las sentencias de 1 de abril de 1993, Hewlett Packard France, C-250/91, Rec. p. I-1819, apartados 12 y 13, y de 12 de diciembre de 1996, Olasagasti y otros, asuntos acumulados C-47/95 a C-50/95, C-60/95, C-81/95, C-92/95 y C-148/95, Rec. p. I-6579, apartado 32). 25 En primer lugar, es preciso que los derechos no hayan sido percibidos como consecuencia de un error de las mismas autoridades competentes. A este respecto, cabe recordar que la confianza legítima del sujeto pasivo tan sólo es digna de la protección que contempla el apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79 cuando sean las mismas autoridades competentes las que hayan dado base a la confianza del sujeto pasivo (véase la sentencia de 27 de junio de 1991, Mecanarte, C-348/89, Rec. p. I-3277, apartados 22 y 23). Por otro lado, existe un error imputable a las autoridades competentes cuando éstas, como sostiene Covita en el caso de autos, hayan facilitado información errónea que haya generado la confianza legítima del sujeto pasivo. 26 En segundo lugar, el error cometido por las autoridades competentes debe ser de tal naturaleza que razonablemente no pudiera ser conocido por el sujeto pasivo de buena fe, a pesar de su experiencia profesional y de la diligencia que debe poner de manifiesto. A este respecto, es preciso recordar que las disposiciones comunitarias que establecen un gravamen compensatorio son objeto de publicación obligatoria en el Diario Oficial de las Comunidades Europeas. A partir de esta publicación, el conocimiento del referido gravamen se presume (véase, en este sentido, la sentencia de 12 de julio de 1989, Binder, 161/88, Rec. p. 2415, apartado 19). Así sucede, en todo caso, cuando un agente profesional que lleva a cabo importaciones de mercancías tiene conocimiento del inminente riesgo de que se establezca un gravamen compensatorio sobre tales mercancías. El referido agente no puede pretender que cada Oficina de Aduanas sea informada inmediatamente acerca del establecimiento del gravamen, sino que, mediante la lectura de los pertinentes Diarios Oficiales, debe estar al corriente del Derecho comunitario aplicable a las operaciones que efectúa. Imponer al agente económico esta obligación de informarse no constituye una exigencia desproporcionada en relación con el objetivo perseguido mediante el establecimiento de un gravamen compensatorio, que es evitar perturbaciones en el mercado comunitario, habida cuenta, además, de la necesidad de la aplicación uniforme del Derecho comunitario. 27 No obstante, es preciso indicar que, como el Abogado General ha expuesto en el punto 31 de sus conclusiones, no cabe considerar que un agente económico como Covita tuvo conocimiento de la adopción del Reglamento nº 1591/92, si prueba que el Diario Oficial de fecha 23 de junio de 1992 no estaba disponible en su versión griega en la Oficina de las Publicaciones Oficiales de las Comunidades Europeas, instalada en Luxemburgo. Si se prueba dicho retraso en la publicación efectiva del Diario Oficial, deberá tenerse en cuenta la fecha en la que el número estuvo disponible (véase la sentencia de 25 de enero de 1979, Racke, 98/78, Rec. p. 69, apartado 15). 28 Por último, el sujeto pasivo debe haber observado todas las disposiciones establecidas por la regulación en vigor en relación con su declaración en aduana. Por lo demás, es preciso observar que corresponde al órgano jurisdiccional nacional apreciar si, teniendo en cuenta las circunstancias del caso de autos, se cumplen los tres requisitos del apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79 (véase la sentencia Olasagasti y otros, antes citada, apartado 36). 29 En cuanto a la interpretación del artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, es preciso hacer constar que del texto de dicha disposición se desprende que la devolución o la condonación de los derechos de importación están supeditadas a dos requisitos acumulativos, a saber, la existencia de una situación especial y la inexistencia de maniobra o negligencia manifiesta por parte del interesado. 30 Por otro lado, es preciso subrayar que el artículo 13 del Reglamento nº 1430/79 y el apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79 persiguen el mismo fin, es decir, limitar el pago a posteriori de los derechos de importación o de exportación en los casos en que dicho pago está justificado y en los que es compatible con un principio fundamental, como es el principio de la confianza legítima (véase la sentencia Hewlett Packard France, antes citada, apartado 46). 31 En esta perspectiva, es verdad que el hecho de que un agente económico confíe en una información errónea facilitada por la autoridad competente podría considerarse, en ciertas condiciones, como una situación especial en el sentido del artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, a pesar del hecho de que dicha situación no esté prevista en el Reglamento nº 3799/86. En efecto, la lista de situaciones especiales en el sentido del artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, que recoge el artículo 4 del Reglamento nº 3799/86, no tiene carácter exhaustivo (véase, en este sentido, la sentencia Hewlett Packard France, antes citada, apartados 39 y 43). 32 Sin embargo, en lo que atañe al segundo requisito previsto en el artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, debe recordarse que el carácter detectable del error, con arreglo al apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79, equivale a la negligencia manifiesta, con arreglo al artículo 13 del Reglamento nº 1430/79 (véase la sentencia Hewlett Packard France, antes citada, apartado 46). 33 En consecuencia, de los anteriores apartados 25 y 26 ya se desprende que un agente económico que, en una situación como la de Covita, no haya comprobado, mediante la lectura de los pertinentes Diarios Oficiales, el Derecho comunitario aplicable a las operaciones que efectúa, habrá incurrido en negligencia, salvo que se demuestre que la versión griega del Reglamento nº 1591/92 no estaba disponible durante el período de que se trate. 34 Procede, pues, responder a la primera cuestión que un agente económico que haya adquirido experiencia en el ámbito de las operaciones de importación y de exportación, y que tenga, entre otras cosas, conocimiento del inminente riesgo de que se establezca un gravamen compensatorio, no podrá beneficiarse, en caso de que dicho gravamen se establezca efectivamente, de lo dispuesto en el apartado 2 del artículo 5 del Reglamento nº 1697/79, ni tampoco de lo dispuesto en el artículo 13 del Reglamento nº 1430/79, puesto que tuvo la posibilidad de informarse del establecimiento efectivo del gravamen consultando el Diario Oficial de las Comunidades Europeas y descuidó hacerlo. Sobre la segunda cuestión 35 Mediante su segunda cuestión, el órgano jurisdiccional nacional pide que se dilucide si un agente económico puede invocar la circunstancia de que las autoridades aduaneras que efectúan la recaudación a posteriori de los derechos de aduana no hayan observado los plazos que prevén los artículos 3 y 5 del Reglamento nº 1854/89, y si el hecho de que haya transcurrido un plazo superior a cinco meses desde el momento en que la autoridad aduanera pudo calcular la cuantía del gravamen debido, priva a las autoridades aduaneras del derecho a efectuar la recaudación a posteriori de los derechos de aduana. 36 La única finalidad de los plazos fijados en los artículos 3 y 5 del Reglamento nº 1854/89 es garantizar una aplicación rápida y uniforme por las autoridades administrativas competentes de las modalidades técnicas de la contracción de los importes de los derechos de importación o de exportación. La inobservancia de tales plazos por las autoridades aduaneras puede dar lugar a que el Estado miembro de que se trate pague a las Comunidades intereses de demora, en el marco de la puesta a disposición de recursos propios, en virtud de los artículos 10 y 11 del Reglamento (CEE, Euratom) nº 1552/89 del Consejo, de 29 de mayo de 1989, por el que se aplica la Decisión 88/376/CEE, Euratom relativa al sistema de recursos propios de las Comunidades (DO L 155, p. 1). De lo anterior resulta que el incumplimiento de los referidos plazos no priva a las autoridades aduaneras del derecho a efectuar la recaudación a posteriori con arreglo a lo dispuesto en el apartado 1 del artículo 2 del Reglamento nº 1697/79, pues éste prevé, para la recaudación de los derechos no percibidos, un plazo de tres años a partir de la fecha de contracción del importe de los derechos primeramente exigidos del deudor o, si no hubiere habido contracción, a partir de la fecha del nacimiento de la deuda aduanera. 37 Procede, pues, responder a la segunda cuestión que el hecho de que las autoridades aduaneras, al efectuar la recaudación a posteriori del gravamen compensatorio, incumplan los plazos fijados por los artículos 3 y 5 del Reglamento nº 1854/89 no priva a dichas autoridades del derecho a efectuar la referida recaudación, siempre que ésta se lleve a cabo dentro del plazo previsto en el apartado 1 del artículo 2 del Reglamento nº 1697/79. Decisión sobre las costas Costas 38 Los gastos efectuados por los Gobiernos helénico, francés y del Reino Unido, así como por la Comisión, que han presentado observaciones ante este Tribunal de Justicia, no pueden ser objeto de reembolso. Dado que el procedimiento tiene, para las partes del litigio principal, el carácter de un incidente promovido ante el órgano jurisdiccional nacional, corresponde a éste resolver sobre las costas. Parte dispositiva En virtud de todo lo expuesto, EL TRIBUNAL DE JUSTICIA (Sala Segunda), pronunciándose sobre las cuestiones planteadas por el Dioikitiko Efeteio Thessalonikis mediante resolución de 24 de octubre de 1996, declara: 1) El gravamen compensatorio establecido por el Reglamento (CEE) nº 1591/92 de la Comisión, de 22 de junio de 1992, por el que se establece un gravamen compensatorio a la importación de cerezas originarias de Bulgaria, afecta también a las cerezas destinadas a la transformación industrial. 2) Un agente económico que haya adquirido experiencia en el ámbito de las operaciones de importación y de exportación, y que tenga, entre otras cosas, conocimiento del inminente riesgo de que se establezca un gravamen compensatorio, no podrá beneficiarse, en caso de que dicho gravamen se establezca efectivamente, de lo dispuesto en el apartado 2 del artículo 5 del Reglamento (CEE) nº 1697/79 del Consejo, de 24 de julio de 1979, referente a la recaudación a posteriori de los derechos de importación o de los derechos de exportación que no hayan sido exigidos al deudor por mercancías declaradas en un régimen aduanero que suponga la obligación de pagar tales derechos, ni tampoco de lo dispuesto en el artículo 13 del Reglamento (CEE) nº 1430/79 del Consejo, de 2 de julio de 1979, relativo a la devolución o a la condonación de los derechos de importación o de exportación, puesto que tuvo la posibilidad de informarse del establecimiento efectivo del gravamen consultando el Diario Oficial de las Comunidades Europeas y descuidó hacerlo. 3) El hecho de que las autoridades aduaneras, al efectuar la recaudación a posteriori del gravamen compensatorio, incumplan los plazos fijados por los artículos 3 y 5 del Reglamento (CEE) nº 1854/89 del Consejo, de 14 de junio de 1989, relativo a la contracción y a las condiciones de pago de las cuantías de derechos de importación o de derechos de exportación resultantes de deudas aduaneras, no priva a dichas autoridades del derecho a efectuar la referida recaudación, siempre que ésta se lleve a cabo dentro del plazo previsto en el apartado 1 del artículo 2 del Reglamento nº 1697/79.

62014CJ0105

da

Anmodningen om præjudiciel afgørelse vedrører fortolkningen af artikel 101 TEUF, 107 TEUF og 119 TEUF samt artikel 158 i Rådets direktiv 2006/112/EF af 28. november 2006 om det fælles merværdiafgiftssystem ( EUT L 347, s. 1 ). Anmodningen er blevet indgivet i forbindelse med en straffesag mod Ivo Taricco, Ezio Filippi, Isabella Leonetti, Nicola Spagnolo, Davide Salvoni, Flavio Spaccavento og Goranco Anakiev (herefter samlet »de tiltalte«) for at have stiftet og organiseret en sammenslutning med henblik på at begå en række lovovertrædelser på området for merværdiafgift (moms). Retsforskrifter EU-retten Artikel 325 TEUF fastsætter: »1.   Unionen og medlemsstaterne bekæmper svig og enhver anden ulovlig aktivitet, der skader Unionens finansielle interesser, ved hjælp af foranstaltninger, der træffes i overensstemmelse med denne artikel, som virker afskrækkende og er af en sådan art, at de yder en effektiv beskyttelse i medlemsstaterne samt i Unionens institutioner, organer, kontorer og agenturer. 2.   Medlemsstaterne træffer de samme foranstaltninger til bekæmpelse af svig, der skader Unionens finansielle interesser, som til bekæmpelse af svig, der skader deres egne finansielle interesser. […]« Konventionen om beskyttelse af De Europæiske Fællesskabers finansielle interesser Det fremgår af præamblen til den på grundlag af artikel K.3 i traktaten om Den Europæiske Union udarbejdede konvention om beskyttelse af De Europæiske Fællesskabers finansielle interesser, der blev undertegnet i Luxembourg den 26. juli 1995 ( EUT C 316, s. 48 , herefter »PIF-konventionen«), at de kontraherende parter i denne konvention, Den Europæiske Unions medlemsstater, er overbevist om, »at beskyttelse af De Europæiske Fællesskabers finansielle interesser kræver, at svigagtig adfærd, der skader disse interesser, forfølges strafferetligt«, og »[om], at det er nødvendigt, at en sådan adfærd betragtes som en strafbar handling, som kan straffes med strafferetlige sanktioner, der er effektive, står i et rimeligt forhold til overtrædelsen og har en afskrækkende virkning, uden at muligheden for i visse tilfælde at anvende andre sanktioner berøres deraf, og, i hvert fald i grove tilfælde, at kunne idømme frihedsstraf«. PIF-konventionens artikel 1, stk. 1, bestemmer: »I denne konvention betragtes som svig, der skader De Europæiske Fællesskabers finansielle interesser: […] b) for så vidt angår indtægter, enhver forsætlig handling eller undladelse vedrørende: — anvendelse eller forelæggelse af falske, urigtige eller ufuldstændige erklæringer eller dokumenter, som medfører en uretmæssig formindskelse af indtægterne på De Europæiske Fællesskabers almindelige budget eller på budgetter, der forvaltes af eller for De Europæiske Fællesskaber […]« Konventionens artikel 2, stk. 1, fastsætter: »Hver medlemsstat træffer de nødvendige foranstaltninger for at sikre, at den i artikel 1 nævnte adfærd samt medvirken, anstiftelse eller forsøg i forbindelse med den i artikel 1, stk. 1, nævne adfærd kan straffes med strafferetlige sanktioner, der er effektive, står i et rimeligt forhold til overtrædelsen og har en afskrækkende virkning, herunder, i hvert fald i grove tilfælde af svig, frihedsstraf, der kan medføre udlevering, idet der ved grove tilfælde af svig forstås svig, som vedrører et mindstebeløb, der fastsættes i hver medlemsstat. Dette mindstebeløb kan ikke fastsættes højere end 50000 [EUR].« Direktiv 2006/112 Artikel 131 i direktiv 2006/112 bestemmer: »De i kapitel 2-9 [i afsnit IX i direktiv 2006/112] omhandlede fritagelser finder anvendelse med forbehold af andre fællesskabsbestemmelser og på betingelser, som medlemsstaterne fastsætter for at sikre en korrekt og enkel anvendelse af de pågældende fritagelser og hindre enhver form for unddragelse, undgåelse og misbrug.« Direktivets artikel 138, stk. 1, fastsætter: »Medlemsstaterne fritager levering af varer, der af sælgeren, af erhververen eller for disses regning forsendes eller transporteres til steder uden for medlemsstaternes respektive område, men inden for Fællesskabet, til en anden afgiftspligtig person eller en ikke-afgiftspligtig juridisk person, som handler i denne egenskab i en anden medlemsstat end den, hvor forsendelsen eller transporten af varerne påbegyndes.« Direktivets artikel 158 bestemmer: »1.   […] [M]edlemsstaterne [kan] tillade en anden oplagsprocedure end toldoplag i følgende tilfælde: a) når varer er bestemt til afgiftsfrie butikker […] […] 2.   Når medlemsstaterne anvender den i stk. 1, litra a), omhandlede fritagelse, træffer de de nødvendige foranstaltninger for at sikre en korrekt og enkel anvendelse af denne fritagelse og hindre enhver form for unddragelse, undgåelse og misbrug. […]« Afgørelse 2007/436/EF Artikel 2, stk. 1, i Rådets afgørelse 2007/436/EF, Euratom af 7. juni 2007 om ordningen for De Europæiske Fællesskabers egne indtægter ( EUT L 163, s. 17 ) har følgende ordlyd: »Egne indtægter, der opføres på Den Europæiske Unions almindelige budget, omfatter provenuet af: […] b) anvendelse af en ensartet sats, som gælder for alle medlemsstater, på det harmoniserede momsberegningsgrundlag, der fastlægges i henhold til fællesskabsregler […]« Italiensk ret Artikel 157 i codice penale (straffeloven), som ændret ved lov nr. 251 af 5. december 2005 (GURI nr. 285 af 7.12.2005, herefter »codice penale«), vedrørende forældelse på det strafferetlige område fastsætter: »En lovovertrædelse forældes efter udløbet af en frist, som svarer til den i strafferetten fastsatte maksimale straflænge for den pågældende overtrædelse, dog under alle omstændigheder mindst seks år for så vidt angår straffelovsovertrædelser og fire år hvad angår andre lovovertrædelser, også hvis sidstnævnte lovovertrædelser kun kan straffes med bøde. […]« Artikel 158 i codice penale fastsætter forældelsesfristens begyndelse på følgende måde: »Forældelsesfristen løber fra dagen for begåelse af lovovertrædelsen. Med hensyn til forsøg på en lovovertrædelse eller fortsat lovovertrædelse løber fristen fra den dag, hvor lovovertræderens handling eller den fortsatte lovovertrædelse er ophørt. […]« Codice penales artikel 159 vedrørende reglerne for udsættelse af forældelsen har følgende ordlyd: »Forældelsen udsættes i alle de tilfælde, hvor udsættelsen af sagen, straffesagen eller den fastsatte frist for varetægtsfængsling er fastsat i en særlig lovbestemmelse og i de følgende tilfælde: 1) Der gives tilladelse til retsforfølgning. 2) Sagen forelægges en anden ret. 3) Sagen eller straffesagen udsættes på grund af parternes og advokaternes forfald eller på anmodning fra den tiltalte eller dennes advokat. […] […] Forældelsen fortsætter med at løbe, når årsagen til udsættelsen er ophævet.« Codice penales artikel 160 om afbrydelse af forældelsen bestemmer: »Forældelsen afbrydes af domfældelsen eller strafforlægget. Den kendelse, hvorved retlige skridt iværksættes mod personer […], [og] den beslutning, hvorved det indledende retsmøde berammes, [...] afbryder ligeledes forældelsen. Hvis forældelsen er blevet afbrudt, begynder forældelsesfristen på ny at løbe fra dagen for afbrydelsen. I tilfælde af flere afbrydelser løber forældelsen på ny efter den sidste afbrydelse. Fristerne i artikel 157 kan under ingen omstændigheder forlænges ud over fristerne i artikel 161, stk. 2, undtagen når der er tale om de i artikel 51, stk. 3a og 3c, i codice di procedura penale [(strafferetsplejeloven)] fastsatte lovovertrædelser.« Codice penales artikel 161 vedrørende følgerne af udsættelse og afbrydelse har følgende ordlyd: »Udsættelsen og afbrydelsen af forældelsen har følger for alle, der har begået lovovertrædelsen. Bortset fra forfølgelse af lovovertrædelser i henhold til artikel 51, stk. 3 a) og c), i codice di procedura penale kan afbrydelsen af forældelsen under ingen omstændigheder føre til en forlængelse på mere end en fjerdedel af forældelsesfristen […]« Artikel 416 i codice penale bestemmer, at personer, som stifter en sammenslutning med henblik på at begå lovovertrædelser, straffes med fængsel i op til syv år. En person, der blot deltager i sammenslutningen, straffes med fængsel i op til fem år. I henhold til artikel 2 i decreto legislativo nr. 74, nuova disciplina dei reati in materia di imposte sui redditi e sul valore aggiunto (lovdekret nr. 74 om ny regulering af lovovertrædelser vedrørende indkomstskat og merværdiafgift), af 10. marts 2000 (GURI nr. 76 af 31.3.2000, herefter »lovdekret nr. 74/2000«) straffes afgivelse af en svigagtig momserklæring ved brug af fakturaer eller anden dokumentation for fiktive transaktioner med fængsel på mellem et år og seks måneder og seks år. I henhold til artikel 8 i lovdekret nr. 74/2000 kan enhver person, der udsteder fiktive fakturaer for derved at gøre det muligt for andre at unddrage sig moms, idømmes samme straf. De faktiske omstændigheder i tvisten i hovedsagen og de præjudicielle spørgsmål De tiltalte bliver retsforfulgt ved Tribunale di Cuneo for i løbet af skatteårene 2005-2009 at have stiftet og organiseret en forbrydersammenslutning med henblik på at begå forskellige lovovertrædelser på momsområdet. De foreholdes at have skabt svigagtige juridiske konstruktioner af »momskarrusel«-typen, der bl.a. indebar stiftelse af skuffeselskaber og udstedelse af falske dokumenter, ved hjælp af hvilke de erhvervede varer, i det foreliggende tilfælde champagneflasker, momsfrit. Denne transaktion gjorde det muligt for selskabet Planet Srl (herefter »Planet«) at råde over varer til en pris under markedsprisen, som selskabet kunne videresælge til sine kunder, hvorved dette marked blev fordrejet. Planet modtog fakturaer, som disse skuffeselskaber havde udstedt for fiktive transaktioner. De nævnte selskaber undlod imidlertid at indgive den årlige momsangivelse eller foretog i de tilfælde, hvor de havde indgivet den, under alle omstændigheder ikke de hertil knyttede momsbetalinger. Derimod bogførte Planet de af disse skuffeselskaber udstedte fakturaer i sit regnskab, idet det med urette trak den heri angivne moms fra, og selskabet indgav følgelig svigagtige årlige momsangivelser. Det fremgår af forelæggelsesafgørelsen, at den forelæggende ret som følge af, at der er opstået flere procedurespørgsmål under den for retten verserende sag, og efter at have forkastet de talrige indsigelser, som de tiltalte havde fremsat inden for rammerne af det ved den forelæggende ret afholdte indledende retsmøde, for det første må afstå fra at træffe afgørelse i forhold til en af de tiltalte, nemlig Goranco Anakiev, idet de omhandlede lovovertrædelser for hans vedkommende er forældede. For det andet skal den forelæggende ret træffe afgørelse om indledning af straffesagen over for de øvrige tiltalte ved at beramme domsforhandlingerne. Den forelæggende ret har præciseret, at de lovovertrædelser, som de tiltalte foreholdes, i henhold til artikel 2 og 8 i lovdekret nr. 74/2000 straffes med fængsel i op til seks år. Derimod straffes den i artikel 416 i codice penale fastsatte lovovertrædelse, der er knyttet til en forbrydersammenslutning, og som de tiltalte ligeledes kan findes skyldige i, med fængsel i op til syv år for så vidt angår de personer, der stifter sammenslutningen, og i op til fem år for så vidt angår de personer, der blot deltager i sammenslutningen. Det følger heraf, at forældelsesfristen for de personer, der stifter sammenslutningen, er på syv år, mens den er på seks år for alle de øvrige. Den sidste akt, der har bevirket afbrydelse af fristen, er kendelsen om berammelse af det indledende retsmøde. På trods af afbrydelsen af forældelsen kan fristen herfor imidlertid i henhold til artikel 160, sidste stykke, i codice penale, sammenholdt med denne lovs artikel 161 (herefter »de anfægtede nationale bestemmelser«), ikke forlænges til over syv år og seks måneder eller for så vidt angår de personer, der har stiftet forbrydersammenslutningen, til over otte år og ni måneder fra og med lovovertrædelserne. Den forelæggende ret er af den opfattelse, at det er sikkert, at samtlige lovovertrædelser, for så vidt som de ikke allerede er forældet, senest bliver det den 8. februar 2018, dvs. inden der kan afsiges endelig dom over for de tiltalte. Denne omstændighed har den konsekvens, at de sidstnævnte, der er tiltalt for at have begået momssvig for flere millioner euro, kan slippe for straf som følge af forældelsesfristens udløb. Den forelæggende ret er imidlertid af den opfattelse, at denne konsekvens var forudsigelig som følge af reglen i artikel 160, sidste stykke, i codice penale, sammenholdt med lovens artikel 161, stk. 2, der i realiteten indebærer, at forældelsen ikke bliver afbrudt i flertallet af straffesagerne, idet reglen efter en afbrydelse af forældelsen højst gør det muligt at forlænge forældelsesfristen med blot en fjerdedel af den oprindelige varighed heraf. Sædvanligvis indebærer en strafferetlig forfølgning i forbindelse med skattesvig såsom den, de tiltalte har gjort sig skyldige i, imidlertid meget komplekse undersøgelser, således at sagen allerede på forundersøgelsesstadiet tager lang tid. Sagsbehandlingen varer, når alle instanser medregnes, så længe, at straffrihed i denne type sager udgør normen, snarere end undtagelsen, i Italien. Det er desuden sædvanligvis umuligt for de italienske finansmyndigheder at tilbagesøge beløbet på de afgifter, der har været genstand for den pågældende lovovertrædelse. I denne forbindelse er den forelæggende ret af den opfattelse, at de anfægtede nationale bestemmelser indirekte tillader en illoyal konkurrence fra visse erhvervsdrivende med hjemsted i Italien i forhold til virksomheder med hjemsted i andre medlemsstater, hvorved artikel 101 TEUF tilsidesættes. Disse bestemmelser kan desuden i strid med artikel 107 TEUF begunstige visse virksomheder. Endvidere skaber de nævnte bestemmelser en faktisk fritagelse, der ikke er fastsat i artikel 158, stk. 2, i direktiv 2006/112. Endelig udgør den straffrihed, som svindlerne nyder godt af, en tilsidesættelse af det i artikel 119 TEUF fastsatte ledende princip, hvorefter medlemsstaterne skal sørge for, at deres offentlige finanser er sunde. Den forelæggende ret er imidlertid af den opfattelse, at såfremt det er tilladt for den at undlade at anvende de anfægtede nationale bestemmelser, er det muligt at sikre en effektiv anvendelse af EU-retten i Italien. På denne baggrund har Tribunale di Cuneo besluttet at udsætte sagen og forelægge Domstolen følgende præjudicielle spørgsmål: »1) Udgør […] artikel 160, sidste stykke, i codice penale – for så vidt angår den del, hvorefter forældelsesfristen i tilfælde af afbrydelse forlænges med blot en fjerdedel [af dens oprindelige varighed], og lovovertrædelserne således forældes på trods af, at straffesagen indledes rettidigt, hvilket bevirker, at de sigtede ikke straffes – en tilsidesættelse af bestemmelsen om konkurrencebeskyttelse i artikel 101 TEUF? 2) Har den italienske stat gennem […] artikel 160, sidste stykke, i codice penale – for så vidt angår den del, hvorefter forældelsesfristen i tilfælde af afbrydelse forlænges med blot en fjerdedel [af dens oprindelige varighed], og lovovertrædelser begået af skrupelløse økonomiske aktører således ikke medfører strafferetlige følger – indført en form for støtte, som er forbudt i henhold til artikel 107 TEUF? 3) Har den italienske stat gennem […] artikel 160, sidste stykke, i codice penale – for så vidt angår den del, hvorefter forældelsesfristen i tilfælde af afbrydelse forlænges med blot en fjerdedel [af dens oprindelige varighed], og de personer, der misbruger [direktiv 2006/112], således forbliver ustraffede – uretmæssigt indført en yderligere fritagelse i forhold til de i [dette direktivs] artikel 158 […] tilladte? 4) Udgør […] artikel 160, sidste stykke, i codice penale – for så vidt angår den del, hvorefter forældelsesfristen i tilfælde af afbrydelse forlænges med blot en fjerdedel [af dens oprindelige varighed], og staten således giver afkald på at straffe handlinger, som fratager staten ressourcer, der også er nødvendige for at opfylde statens forpligtelser over for Den Europæiske Union – en tilsidesættelse af det i artikel 119 TEUF fastlagte princip om sunde offentlige finanser?« Om de præjudicielle spørgsmål Om formaliteten Goranco Anakiev og den italienske og den tyske regering er af den opfattelse, at den forelæggende rets spørgsmål ikke kan antages til realitetsbehandling. I denne henseende har Goranco Anakiev anført, at de bestemmelser i national ret, der fastsætter reglerne for forældelse af lovovertrædelser på skatteområdet, er blevet ændret for nylig, således at den forelæggende rets betragtninger er grundløse. Den italienske og den tyske regering er i det væsentlige af den opfattelse, at den forelæggende rets fortolkningsspørgsmål er rent abstrakte og hypotetiske, og at de ikke har nogen forbindelse med realiteten i hovedsagen eller dennes genstand. I denne henseende bemærkes, at det følger af fast retspraksis, at det inden for rammerne af det samarbejde, der i henhold til artikel 267 TEUF er indført mellem Domstolen og de nationale retter, udelukkende tilkommer den nationale retsinstans, for hvem en tvist er indbragt, og som har ansvaret for den retlige afgørelse, som skal træffes, på grundlag af omstændighederne i den konkrete sag at vurdere, såvel om en præjudiciel afgørelse er nødvendig for, at den kan afsige dom, som relevansen af de spørgsmål, den forelægger Domstolen. Når de stillede spørgsmål vedrører fortolkningen af EU-retten, er Domstolen derfor principielt forpligtet til at træffe afgørelse (jf. bl.a. dom Banco Privado Português og Massa Insolvente do Banco Privado Português, C-667/13, EU:C:2015:151 , præmis 34 og den deri nævnte retspraksis). Det følger heraf, at der foreligger en formodning for, at spørgsmål om EU-retten er relevante. Domstolen kan kun afslå at træffe afgørelse vedrørende et præjudicielt spørgsmål fra en national ret, såfremt det klart fremgår, at den ønskede fortolkning af EU-retten savner enhver forbindelse med realiteten i hovedsagen eller dennes genstand, når problemet er af hypotetisk karakter, eller når Domstolen ikke råder over de faktiske og retlige oplysninger, som er nødvendige for, at den kan foretage en sagligt korrekt besvarelse af de forelagte spørgsmål (jf. bl.a. dom Halaf, C-528/11, EU:C:2013:342 , præmis 29 og den deri nævnte retspraksis). Som generaladvokaten imidlertid i det væsentlige har anført i punkt 45 ff. i forslaget til afgørelse, er det åbenlyst, at de betingelser, der kan føre Domstolen til at afslå at træffe afgørelse vedrørende de forelagte spørgsmål, ikke er opfyldt i det foreliggende tilfælde. Angivelserne i forelæggelsesafgørelsen gør det nemlig muligt for Domstolen at give den forelæggende ret brugbare svar. Desuden er disse angivelser af en sådan art, at de gør det muligt for de i artikel 23 i statutten for Den Europæiske Unions Domstol omhandlede berørte personer at udtale sig behørigt. Det fremgår desuden klart af forelæggelsesafgørelsen, at de til Domstolen forelagte spørgsmål på ingen måde er hypotetiske, og at det er blevet godtgjort, at der er en forbindelse med realiteten i tvisten i hovedsagen, idet disse spørgsmål vedrører fortolkningen af flere EU-retlige bestemmelser, som den forelæggende ret anser for afgørende for den kommende afgørelse, som den skal træffe i hovedsagen, nærmere bestemt for så vidt angår fremstillingen af de tiltalte for et dommerkollegium. Det må på denne baggrund fastslås, at anmodningen om præjudiciel afgørelse kan antages til realitetsbehandling. Om det tredje spørgsmål Med sit tredje spørgsmål, som skal behandles først, ønsker den forelæggende ret nærmere bestemt oplyst, om en national lovgivning på området for forældelse af strafbare lovovertrædelser såsom den ved de anfægtede nationale bestemmelser indførte lovgivning – der på tidspunktet for de faktiske omstændigheder i hovedsagen fastsatte, at den afbrydende handling, der finder sted inden for rammerne af en strafferetlig forfølgning for lovovertrædelser på momsområdet, bevirkede en forlængelse af forældelsesfristen med blot en fjerdedel af den oprindelige varighed heraf, således at retsforfulgte personer kunne forblive straffrie – for det første svarer til at indføre en momsfritagelsesmulighed, der ikke er fastsat i artikel 158 i direktiv 2006/112. Såfremt dette spørgsmål skal besvares bekræftende, ønsker den forelæggende ret for det andet oplyst, om den kan undlade at anvende disse bestemmelser. Hvorvidt en national lovgivning som den, der er indført ved de anfægtede nationale bestemmelser, er forenelig med EU-retten Indledningsvis bemærkes, at selv om det tredje spørgsmål henviser til artikel 158 i direktiv 2006/112, fremgår det klart af begrundelsen til forelæggelsesafgørelsen, at den forelæggende ret med dette spørgsmål nærmere bestemt ønsker oplyst, om en national lovgivning som den, der er indført ved de omhandlede bestemmelser, hæmmer den effektive bekæmpelse af momssvig i den pågældende medlemsstat på en måde, der er uforenelig med direktiv 2006/112 og mere generelt med EU-retten. I denne henseende bemærkes, at det på momsområdet følger af direktiv 2006/112, sammenholdt med artikel 4, stk. 3, TEU, at medlemsstaterne ikke alene har en generel forpligtelse til at vedtage alle de love og administrative foranstaltninger, som er egnede til at sikre, at den moms, der skyldes på deres respektive områder, opkræves i sin helhed, men også skal bekæmpe svig (jf. i denne retning dom Åkerberg Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105 , præmis 25 og den deri nævnte retspraksis). Medlemsstaterne er endvidere i henhold til artikel 325 TEUF forpligtede til at bekæmpe ulovlige aktiviteter, der skader Unionens finansielle interesser, ved hjælp af foranstaltninger, som virker afskrækkende og effektivt, og de er navnlig forpligtede til at træffe de samme foranstaltninger til bekæmpelse af svig, der skader Unionens finansielle interesser, som til bekæmpelse af svig, der skader deres egne finansielle interesser (dom Åkerberg Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105 , præmis 26 og den deri nævnte retspraksis). Domstolen har i denne henseende fastslået, at da Unionens egne indtægter i henhold til artikel 2, stk. 1, litra b), i afgørelse 2007/436 bl.a. omfatter provenuet af anvendelsen af en ensartet sats på de harmoniserede momsberegningsgrundlag, der er fastlagt i henhold til EU-retlige regler, består der en direkte forbindelse mellem opkrævning af momsindtægter under overholdelse af den gældende EU-ret og tilrådighedsstillelse for Unionens budget af tilsvarende momsindtægter, idet enhver lakune i opkrævningen af momsindtægter potentielt kan føre til reduktion af de momsindtægter, der skal stilles til rådighed (dom Åkerberg Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105 , præmis 26). Selv om medlemsstaterne med henblik på at sikre den fulde opkrævning af momsindtægter og herved beskytte Unionens finansielle interesser i overensstemmelse med bestemmelserne i direktiv 2006/112 og artikel 325 TEUF ganske vist frit kan vælge de sanktioner, der skal finde anvendelse, og som kan have form af administrative sanktioner, strafferetlige sanktioner eller en kombination af disse (jf. i denne retning dom Åkerberg Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105 , præmis 34 og den deri nævnte retspraksis), kan det imidlertid være nødvendigt med strafferetlige sanktioner for at bekæmpe visse grove tilfælde af momssvig på en effektiv og afskrækkende måde. Det bemærkes desuden, at medlemsstaterne i medfør af PIF-konventionens artikel 2, stk. 1, skal træffe de nødvendige foranstaltninger for at sikre, at den adfærd, som kan betragtes som svig, der skader De Europæiske Fællesskabers finansielle interesser, kan straffes med strafferetlige sanktioner, der er effektive, står i et rimeligt forhold til overtrædelsen og har en afskrækkende virkning, herunder, i hvert fald i grove tilfælde af svig, frihedsstraf. Begrebet »svig« er i PIF-konventionens artikel 1 defineret som »enhver forsætlig handling eller undladelse vedrørende […] anvendelse eller forelæggelse af falske, urigtige eller ufuldstændige erklæringer eller dokumenter, som medfører en uretmæssig formindskelse af indtægterne på [EU’s] almindelige budget eller på budgetter, der forvaltes af eller for [EU]«. Begrebet omfatter følgelig provenuet af anvendelsen af en ensartet sats på de harmoniserede momsberegningsgrundlag, der er fastlagt i henhold til EU-retlige regler. Denne konklusion kan ikke drages i tvivl af den omstændighed, at momsen ikke opkræves direkte for Unionens regning, idet PIF-konventionens artikel 1 netop ikke fastsætter en sådan betingelse, der ville være i strid med målet med denne konvention, som består i på det kraftigste at bekæmpe den svig, der skader Unionens finansielle interesser. I det foreliggende tilfælde fremgår det af forelæggelsesafgørelsen, at den nationale lovgivning fastsætter strafferetlige sanktioner for de lovovertrædelser, der er genstand for retsforfølgningen i hovedsagen, dvs. særligt oprettelse af en forbrydersammenslutning med henblik på at begå lovovertrædelser på momsområdet og momssvig til flere millioner euro. Det må fastslås, at sådanne lovovertrædelser udgør tilfælde af grov svig, der skader Unionens finansielle interesser. Det fremgår imidlertid af samtlige de betragtninger, der er anført i denne doms præmis 37-39 og 41, at medlemsstaterne skal sørge for, at sådanne tilfælde af grov svig straffes med sanktioner, der navnlig har en effektiv og afskrækkende karakter. Desuden skal de foranstaltninger, der træffes i denne henseende, være de samme som dem, medlemsstaterne træffer for at bekæmpe de tilfælde af samme grovhedsgrad, der skader deres egne finansielle interesser. Det påhviler således den nationale ret under hensyntagen til samtlige relevante retlige og faktiske omstændigheder at efterprøve, om de gældende nationale bestemmelser gør det muligt på en effektiv og afskrækkende måde at sanktionere de tilfælde af grov svig, der skader Unionens finansielle interesser. I denne henseende bemærkes, at hverken den forelæggende ret eller de berørte parter, der har afgivet indlæg til Retten, har bestridt, at de af den nævnte ret anførte strafferetlige sanktioner – dvs. en straf på op til syv års fængsel – i sig selv virker afskrækkende, eller rejst spørgsmål om, hvorvidt den omstændighed, at der i italiensk strafferet er fastsat en forældelsesfrist for handlinger, som udgør svig, der skader Unionens finansielle interesser, er forenelig med EU-retten. Således som det fremgår af forelæggelsesafgørelsen, har de anfægtede nationale bestemmelser – ved at der i tilfælde af afbrydelse af forældelsen af en af de i codice penales artikel 160 anførte årsager herved indføres en regel, i medfør af hvilken forældelsesfristen under ingen omstændigheder kan forlænges med mere end en fjerdedel af den oprindelige varighed heraf – imidlertid den konsekvens, henset til kompleksiteten i og varigheden af de straffesager, der fører til en endelig dom, at den tidsmæssige virkning af en årsag til afbrydelse af forældelsen neutraliseres. For det tilfælde, at den nationale ret kommer frem til den konklusion, at anvendelsen af de nationale bestemmelser på området for afbrydelse af forældelsen bevirker, at de handlinger, der udgør tilfælde af grov svig, i et betragteligt antal sager ikke straffes strafferetligt, for så vidt som disse handlinger almindeligvis forældes, inden den ved lov fastsatte strafferetlige sanktion kan pålægges ved en endelig domstolsafgørelse, må det fastslås, at de foranstaltninger, som er fastsat i national ret med henblik på at bekæmpe svig og enhver anden ulovlig handling, der skader Unionens finansielle interesser, ikke kan anses for at være effektive og afskrækkende, hvilket er i strid med artikel 325, stk. 1, TEUF, PIF-konventionens artikel 2, stk. 1, og direktiv 2006/112, sammenholdt med artikel 4, stk. 3, TEU. Desuden vil det påhvile den nationale ret at efterprøve, om de anfægtede nationale bestemmelser som påkrævet af artikel 325, stk. 2, TEUF finder anvendelse på tilfælde af momssvig på samme måde som på tilfælde af svig, der alene skader Republikken Italiens finansielle interesser. Dette vil navnlig ikke være tilfældet, såfremt artikel 161, stk. 2, i codice penale fastsætter længere forældelsesfrister for handlinger af tilsvarende art og grovhed, der skader Republikken Italiens finansielle interesser. Som Europa-Kommissionen har anført i retsmødet ved Domstolen, og med forbehold for den nationale rets efterprøvelse heraf, fastsætter italiensk ret imidlertid bl.a. ingen absolut forældelsesfrist for så vidt angår lovovertrædelser, der er knyttet til oprettelsen af en sammenslutning med henblik på at begå lovovertrædelser på området for punktafgifter på tobaksvarer. Om følgerne af de anfægtede nationale bestemmelsers eventuelle uforenelighed med EU-retten og om den nationale domstols rolle For det tilfælde, at den nationale ret kommer frem til den konklusion, at de anfægtede nationale bestemmelser ikke opfylder det EU-retlige krav om, at foranstaltningerne til bekæmpelse af momssvig skal have en effektiv og afskrækkende virkning, påhviler det denne ret at sikre den fulde virkning af EU-retten, idet den om fornødent skal undlade at anvende de nævnte bestemmelser, og idet den således neutraliserer den i denne doms præmis 46 anførte konsekvens, uden at den behøver at anmode om eller afvente en forudgående ophævelse af disse ad lovgivningsvejen eller ved ethvert andet forfatningsmæssigt middel (jf. i denne retning domme Berlusconi m.fl., C-387/02, C-391/02 og C-403/02, EU:C:2005:270 , præmis 72 og den deri nævnte retspraksis, og Kücükdeveci, C-555/07, EU:C:2010:21 , præmis 51 og den deri nævnte retspraksis). I denne henseende skal det bemærkes, at medlemsstaternes forpligtelse til at bekæmpe ulovlige aktiviteter, der skader Unionens finansielle interesser, ved hjælp af foranstaltninger, som virker afskrækkende og effektivt, og medlemsstaternes forpligtelse til at træffe de samme foranstaltninger til bekæmpelse af svig, der skader disse interesser, som til bekæmpelse af svig, der skader deres egne finansielle interesser, udgør forpligtelser, der navnlig er fastsat i den primære EU-ret, nemlig artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF. Disse bestemmelser i den primære EU-ret pålægger medlemsstaterne en resultatforpligtelse, der er præcis, og som ikke knytter nogen betingelse til anvendelsen af den i bestemmelserne indeholdte regel, som er anført i den foregående præmis. Bestemmelserne i artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF har således – i henhold til princippet om EU-rettens forrang – i forholdet til medlemsstaternes nationale ret til virkning, alene i medfør af deres ikrafttræden, at enhver modstridende bestemmelse i den eksisterende nationale lovgivning uden videre bliver uanvendelig (jf. i denne retning bl.a. dom ANAFE, C-606/10, EU:C:2012:348 , præmis 73 og den deri nævnte retspraksis). Det bemærkes, at selv om den nationale ret beslutter at undlade at anvende de anfægtede nationale bestemmelser, skal den ligeledes sikre sig, at de berørte personers grundlæggende rettigheder bliver overholdt. Disse personer kan nemlig på denne måde blive pålagt sanktioner, som de med stor sandsynlighed var sluppet for, såfremt disse bestemmelser i national ret var blevet anvendt. I denne henseende har flere af de berørte parter, der har afgivet indlæg til Domstolen, henvist til artikel 49 i Den Europæiske Unions charter om grundlæggende rettigheder (herefter »chartret«), der fastlægger legalitetsprincippet og princippet om proportionalitet mellem lovovertrædelse og straf, af hvilke det bl.a. fremgår, at ingen kan kendes skyldig i et strafbart forhold på grund af en handling eller undladelse, som ikke udgjorde en forbrydelse efter national ret eller international ret på det tidspunkt, da den blev begået. Med forbehold for den nationale rets efterprøvelse heraf vil en manglende anvendelse af de anfægtede nationale bestemmelser imidlertid alene bevirke, at den almindelige forældelsesfrist ikke vil blive forkortet i forbindelse med en verserende straffesag, at det gøres muligt at retsforfølge strafbare handlinger effektivt og i givet fald at sikre en ligebehandling af de sanktioner, der har til formål at beskytte henholdsvis Unionens finansielle interesser og Republikken Italiens finansielle interesser. En sådan manglende anvendelse af national ret vil ikke tilsidesætte de tiltaltes rettigheder, således som disse er sikret ved chartrets artikel 49. Det vil nemlig på ingen måde følge heraf, at de tiltalte vil blive dømt for en handling eller en undladelse, som på det tidspunkt, hvor den blev foretaget, ikke udgjorde en i henhold til national ret strafbar lovovertrædelse (jf. analogt dom Niselli, C-457/02, EU:C:2004:707 , præmis 30), eller at der blev anvendt en sanktion, som på dette tidspunkt ikke var fastsat i denne ret. De handlinger, som de tiltalte i hovedsagen foreholdes, udgjorde tværtimod på datoen for begåelsen heraf den samme lovovertrædelse og var underlagt de samme strafferetlige sanktioner som de sanktioner, der er fastsat i dag. Den Europæiske Menneskerettighedsdomstols praksis vedrørende artikel 7 i den europæiske konvention til beskyttelse af menneskerettigheder og grundlæggende frihedsrettigheder, der blev undertegnet i Rom den 4. november 1950, og som fastlægger rettigheder, der svarer til de ved chartrets artikel 49 sikrede, understøtter denne konklusion. Det fremgår nemlig af denne retspraksis, at forlængelsen af forældelsesfristen og den umiddelbare anvendelse heraf ikke indebærer nogen tilsidesættelse af de rettigheder, der er sikret i denne konventions artikel 7, idet bestemmelsen ikke kan fortolkes således, at den udgør en hindring for en forlængelse af forældelsesfristerne, når de foreholdte handlinger aldrig er blevet forældet (jf. i denne retning Den Europæiske Menneskerettighedsdomstol, Coëme m.fl. mod Belgien, nr. 32492/96, 32547/96, 32548/96, 33209/96 og 33210/96, § 149, EMD 2000-VII, Scoppola mod Italien (nr. 2), nr. 10249/03, § 110 og den deri nævnte retspraksis, 17.9.2009, og OAO Neftyanaya Kompaniya Yukos mod Rusland, nr. 14902/04, §§ 563, 564 og 570 samt den deri nævnte retspraksis, 20.9.2011). Henset til de ovenstående betragtninger skal det tredje spørgsmål besvares med, at en national lovgivning på området for forældelse af strafbare lovovertrædelser såsom den ved de anfægtede nationale bestemmelser indførte lovgivning – der på tidspunktet for de faktiske omstændigheder i hovedsagen fastsatte, at den afbrydende handling, der finder sted inden for rammerne af en strafferetlig forfølgning for grove tilfælde af momssvig, bevirker en forlængelse af forældelsesfristen med blot en fjerdedel af den oprindelige varighed heraf – kan udgøre en tilsidesættelse af de forpligtelser, som påhviler medlemsstaterne i medfør af artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF, for det tilfælde, at denne nationale lovgivning forhindrer, at der i et betragteligt antal tilfælde af grov svig, der skader Unionens finansielle interesser, pålægges effektive og afskrækkende sanktioner, eller fastsætter længere forældelsesfrister for de tilfælde af svig, der skader den pågældende medlemsstats finansielle interesser, end for de tilfælde, der skader Unionens finansielle interesser, hvilket det påhviler den nationale ret at efterprøve. Det påhviler den nationale ret at sikre den fulde virkning af artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF, idet den om fornødent skal undlade at anvende de bestemmelser i national ret, som bevirker, at den pågældende medlemsstat forhindres i at opfylde de forpligtelser, som den er blevet pålagt ved artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF. Om det første, det andet og det fjerde spørgsmål Med sit første, andet og fjerde spørgsmål, som skal behandles samlet, ønsker den forelæggende ret nærmere bestemt oplyst, om en forældelsesordning, der finder anvendelse på strafferetlige lovovertrædelser begået på momsområdet – såsom den ordning, der var fastsat i de anfægtede nationale bestemmelser i den affattelse, som var gældende på datoen for de faktiske omstændigheder – kan bedømmes i lyset af artikel 101 TEUF, 107 TEUF og 119 TEUF. Hvad for det første angår artikel 101 TEUF indeholder denne et forbud mod alle aftaler mellem virksomheder og alle former for samordnet praksis, der kan påvirke handelen mellem medlemsstaterne, og som har til formål eller til følge at hindre, begrænse eller fordreje konkurrencen inden for det indre marked. Som generaladvokaten i det væsentlige har anført i punkt 60 i forslaget til afgørelse, fremmer en eventuel mangelfuld gennemførelse af de nationale strafferetlige regler på momsområdet imidlertid ikke nødvendigvis en eventuel hemmelig samordning mellem virksomhederne, der er i strid med artikel 101 TEUF, sammenholdt med artikel 4, stk. 3, TEU. Hvad for det andet angår det i artikel 107 TEUF omhandlede forbud mod statsstøtte bemærkes, at en foranstaltning, hvorved offentlige myndigheder indrømmer visse virksomheder en fordelagtig skattemæssig behandling, der, selv om den ikke indebærer en overførsel af statslige midler, giver de berettigede en gunstigere økonomisk stilling end andre skattepligtige, udgør statsstøtte som omhandlet i artikel 107, stk. 1, TEUF (jf. bl.a. dom P, C-6/12, EU:C:2013:525 , præmis 18 og den deri nævnte retspraksis). Selv om den omstændighed, at de på momsområdet fastsatte sanktioner ikke er effektive og/eller afskrækkende, eventuelt kan medføre en finansiel fordel for de pågældende virksomheder, kan der imidlertid i det foreliggende tilfælde ikke være tale om at anvende artikel 107 TEUF, for så vidt som alle transaktioner er underlagt momsordningen, og enhver lovovertrædelse på momsområdet straffes strafferetligt, med undtagelse af de særlige tilfælde, hvor forældelsesordningen fritager visse lovovertrædelser for strafferetlige følger. Hvad for det tredje angår artikel 119 TEUF opregner denne bestemmelse i sit stk. 3 det princip, hvorefter medlemsstaterne skal sikre, at deres offentlige finanser er sunde, som et af de ledende principper, der skal styre medlemsstaternes virke inden for rammerne af gennemførelsen af en økonomisk og monetær politik. Det bemærkes imidlertid, at spørgsmålet, om de pågældende bestemmelser i national ret, der kan føre til, at visse lovovertrædelser på momsområdet forbliver straffrie, er forenelige med det nævnte princip om sunde offentlige finanser, ikke er omfattet af anvendelsesområdet for artikel 119 TEUF, for så vidt som spørgsmålet kun meget indirekte er knyttet til denne forpligtelse, der påhviler medlemsstaterne. På denne baggrund skal det første, det andet og det fjerde forelagte spørgsmål besvares med, at en forældelsesordning, der finder anvendelse på strafferetlige lovovertrædelser begået på momsområdet – såsom den ordning, der var fastsat i de anfægtede nationale bestemmelser i den affattelse, som var gældende på datoen for de faktiske omstændigheder – ikke kan bedømmes i lyset af artikel 101 TEUF, 107 TEUF og 119 TEUF. Sagens omkostninger Da sagens behandling i forhold til hovedsagens parter udgør et led i den sag, der verserer for den forelæggende ret, tilkommer det denne at træffe afgørelse om sagens omkostninger. Bortset fra nævnte parters udgifter kan de udgifter, som er afholdt i forbindelse med afgivelse af indlæg for Domstolen, ikke erstattes. På grundlag af disse præmisser kender Domstolen (Store Afdeling) for ret: 1) En national lovgivning på området for forældelse af strafbare lovovertrædelser såsom den lovgivning, der er indført ved artikel 160, sidste stykke, i codice penale, som ændret ved lov nr. 251 af 5. december 2005, sammenholdt med artikel 161 i codice penale – der på tidspunktet for de faktiske omstændigheder i hovedsagen fastsatte, at den afbrydende handling, der finder sted inden for rammerne af en strafferetlig forfølgning for grove tilfælde af merværdiafgiftsvig, bevirker en forlængelse af forældelsesfristen med blot en fjerdedel af den oprindelige varighed heraf – kan udgøre en tilsidesættelse af de forpligtelser, som påhviler medlemsstaterne i medfør af artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF, for det tilfælde, at denne nationale lovgivning forhindrer, at der i et betragteligt antal tilfælde af grov svig, der skader Den Europæiske Unions finansielle interesser, pålægges effektive og afskrækkende sanktioner, eller fastsætter længere forældelsesfrister for de tilfælde af svig, der skader den pågældende medlemsstats finansielle interesser, end for de tilfælde, der skader Den Europæiske Unions finansielle interesser, hvilket det påhviler den nationale ret at efterprøve. Det påhviler den nationale ret at sikre den fulde virkning af artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF, idet den om fornødent skal undlade at anvende de bestemmelser i national ret, som bevirker, at den pågældende medlemsstat forhindres i at opfylde de forpligtelser, som den er blevet pålagt ved artikel 325, stk. 1 og 2, TEUF. 2) En forældelsesordning, der finder anvendelse på strafferetlige lovovertrædelser begået på merværdiafgiftsområdet – såsom den ordning, der var fastsat i artikel 160, sidste stykke, i codice penale, som ændret ved lov nr. 251 af 5. december 2005, sammenholdt med artikel 161 i codice penale, i den affattelse, som var gældende på datoen for de faktiske omstændigheder – kan ikke bedømmes i lyset af artikel 101 TEUF, 107 TEUF og 119 TEUF. Underskrifter ( *1 ) – Processprog: italiensk.

62006TJ0165

ro

Istoricul cauzei Reclamantul, stilistul Elio Fiorucci, a dobândit în anii ’70, în Italia, o anumită notorietate. În urma unor dificultății financiare în anii ’80, societatea sa, Fiorucci SpA, a fost supusă unei proceduri de insolvență. La 21 decembrie 1990, Fiorucci a cedat prin contract intervenientei, Edwin Co. Ltd, multinațională japoneză, întregul său „patrimoniu creativ”. Articolul 1 din contract prevedea: „Societatea Fiorucci cedează, vinde și transferă societății Edwin […] care, la rândul său, dobândește: i) mărcile depuse în orice loc, sau care fac obiectul unor cereri de depunere în orice loc din lume, și toate brevetele, modelele ornamentale și utilitare și toate celelalte semne distinctive aparținând societății Fiorucci, astfel cum sunt enumerate în anexa la prezentul contract la literele A, A1, A2 și A3 (mărcile înregistrate în Italia fiind repertoriate la litera A, mărcile înregistrate în străinătate la litera A1, brevetele italiene la litera A2 și brevetele străine la litera A3); ii) toate contractele existente având ca obiect mărcile și alte eventuale semne distinctive, inclusiv contractele de licență prin care se cedează utilizarea acestor mărci; iii) toate arhivele Fiorucci cu modele pe hârtie, afișe color, colecții, eșantioane de țesături, afișe de vitrină, suporturi publicitare, eșantioane ale colecțiilor de îmbrăcăminte create de societatea Fiorucci, fotografii («know-how-ul»); iv) toate drepturile de utilizare exclusivă a denumirii «FIORUCCI», de a fabrica și de a vinde în exclusivitate îmbrăcăminte și alte produse semnate «FIORUCCI»”. Timp de câțiva ani, reclamantul a menținut o colaborare cu intervenienta. La 23 decembrie 1997, intervenienta a formulat la Oficiul pentru Armonizare în cadrul Pieței Interne (mărci, desene și modele industriale) (OAPI) o cerere de înregistrare a mărcii verbale comunitare ELIO FIORUCCI pentru o serie de produse din clasele 3, 18 și 25 în sensul Aranjamentului de la Nisa privind clasificarea internațională a produselor și serviciilor în vederea înregistrării mărcilor din 15 iunie 1957, cu revizuirile și modificările ulterioare. La 6 aprilie 1999, marca verbală ELIO FIORUCCI a fost înregistrată de OAPI și a fost publicată în Buletinul mărcilor comunitare nr. 39/1999 din 17 mai 1999. La 3 februarie 2003, reclamantul a prezentat o cerere de decădere și de declarare a nulității acestei mărci în temeiul articolului 50 alineatul (1) litera (c) și al articolului 52 alineatul (2) litera (a) din Regulamentul (CE) nr. 40/94 al Consiliului din 20 decembrie 1993 privind marca comunitară ( JO 1994, L 11, p. 1 , Ediție specială, 17/vol. 1, p. 146), cu modificările ulterioare. Prin Decizia din 23 decembrie 2004, divizia de anulare a OAPI a admis cererea de declarare a nulității mărcii ELIO FIORUCCI pentru încălcarea articolului 52 alineatul (2) din Regulamentul nr. 40/94, fără a considera necesar să se pronunțe cu privire la cererea de decădere din drepturi a titularului acestei mărci. Divizia de anulare a considerat că articolul 21 alineatul 3 din Legge Marchi (legea italiană privind mărcile) [devenit articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale (codul italian al proprietății industriale)] era aplicabil și a anulat înregistrarea mărcii în cauză întrucât notorietatea numelui Elio Fiorucci era demonstrată, iar proba consimțământului explicit, cert și fără echivoc pentru înregistrarea acestui nume ca marcă comunitară lipsea. Considerând că acest motiv era de natură să determine prin el însuși nulitatea mărcii, divizia de anulare a hotărât că nu era necesară examinarea motivelor de decădere invocate de reclamant. În aceste condiții, intervenienta a introdus un recurs în fața camerei de recurs a OAPI, solicitând ca, prin modificarea deciziei atacate, cererea de declarare a nulității mărcii în cauză să fie respinsă, iar înregistrarea să fie menținută. Prin Decizia din 6 aprilie 2006 (denumită în continuare „decizia atacată”), Camera întâi de recurs a OAPI a admis recursul intervenientei și a anulat decizia diviziei de anulare, hotărând că în speță nu era aplicabilă cauza de nulitate relativă prevăzută la articolul 52 alineatul (2) din Regulamentul nr. 40/94, această speță neintrând sub incidența cazurilor prevăzute de reglementarea națională (articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale). Cererea de decădere din drepturi a titularului mărcii în cauză, întemeiată pe încălcarea articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94, prezentată de reclamant a fost de asemenea respinsă de camera de recurs. În particular, camera de recurs a precizat că rațiunea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale era împiedicarea exploatării în scopuri comerciale, de către terți, a numelui unei persoane celebre. Potrivit camerei de recurs, această dispoziție a fost creată pentru a proteja potențialul comercial al unui nume devenit celebru în sectoare diferite de cel care este pur comercial (de exemplu, în domeniile artistic, politic, sportiv etc.). Camera de recurs a arătat că nu avea cunoștință despre existența unei jurisprudențe cu privire la acest aspect, dar că „cea mai bună doctrină italiană” părea să confirme că rațiunea dispoziției citate ar înceta să mai existe în cazul în care acest potențial comercial ar fi deja exploatat din plin. Camera de recurs a arătat că, în cauză, notorietatea numelui Elio Fiorucci pentru publicul italian nu se putea defini, desigur, ca rezultatul unei utilizări primare în domeniul extracomercial. Dimpotrivă, în opinia acesteia, având în vedere actele de procedură și argumentele reclamantului însuși, notorietatea lui Elio Fiorucci ca om de cultură era consecința directă a notorietății lui Elio Fiorucci ca stilist și, prin urmare, a activității sale comerciale. Pentru motivele menționate mai sus, camera de recurs a apreciat că înregistrarea numelui lui Elio Fiorucci ca marcă comunitară de către titular nu se încadra în cazurile prevăzute de dispoziția națională citată și, prin urmare, condiția de nulitate prevăzută la articolul 52 alineatul (2) din Regulamentul nr. 40/94 nu era îndeplinită. În ceea ce privește cererea de decădere prezentată în temeiul articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94, camera de recurs a precizat că rațiunea acestei dispoziții era protejarea încrederii publicului în ceea ce privește conformitatea produsului în raport cu mesajul conținut în marcă după înregistrarea acesteia din urmă. În consecință, în opinia camerei de recurs, pentru ca această dispoziție să fie aplicabilă trebuiau îndeplinite două condiții: — prima condiție este ca marca să conțină un mesaj referitor la natura, la calitatea, la proveniența geografică sau, în cauză, la paternitatea stilistică a produsului; — a doua condiție este că, în utilizarea mărcii, trebuie să se constate un contrast între acest mesaj și caracteristicile produsului desemnat prin marcă ce este prezentat publicului. În cauză, camera de recurs a considerat că prima dintre cele două condiții nu era îndeplinită, motiv pentru care era imposibilă verificarea îndeplinirii celei de a doua condiții. Astfel, aceasta a constatat că marca în cauză era lipsită de orice mesaj referitor la proveniența geografică, la natura, la calitatea sau chiar la paternitatea stilistică a produselor respective. Camera de recurs a subliniat că publicul nu ar atribui în mod automat produsele desemnate printr-o marcă ce constă într-un patronim persoanei fizice corespondente. Ea a precizat că aceasta se datorează faptului că publicul este conștient de utilizarea dată în mod curent patronimelor ca mărci comerciale, fără ca aceasta să însemne că respectivele patronime corespund unei persoane reale. În plus, camera de recurs a arătat că reclamantul, prin cesiunea din 1990, renunțase la toate drepturile de exploatare corespunzătoare atât mărcii FIORUCCI, cât și mărcii ELIO FIORUCCI. Aceasta a apreciat că distincția dintre cele două mărci era artificială și că, între marca FIORUCCI și patronim, semn distinctiv de fapt, exista o identificare totală. În ceea ce privește al doilea motiv de decădere invocat de reclamant, și anume degradarea calitativă a producției desemnate prin marca ELIO FIORUCCI, camera de recurs a exclus aplicarea cauzei de decădere prevăzute la articolul 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94. Aceasta a arătat că bunul protejat prin acest articol nu era calitatea produselor în sens abstract, ci încrederea publicului cu privire la caracteristicile precise ale produselor promise prin marcă. În speță, camera de recurs a considerat că marca ELIO FIORUCCI, reprezentând numai numele unei persoane, nu oferea nicio indicație cu privire la proprietăți calitative determinate și că, prin urmare, nu putea avea loc nicio înșelare a publicului. Concluziile părților Reclamantul solicită Tribunalului: — în principal, anularea deciziei atacate și declararea nulității mărcii comunitare ELIO FIORUCCI; — în subsidiar, declararea decăderii din drepturi a titularului mărcii comunitare ELIO FIORUCCI; — obligarea OAPI și a intervenientei la plata cheltuielilor de judecată. OAPI solicită Tribunalului: — respingerea acțiunii; — obligarea reclamantului la plata cheltuielilor de judecată. Intervenienta solicită Tribunalului: — în prealabil, declararea inadmisibilității: a) cererii reclamantului prin care se urmărește anularea deciziei atacate în măsura în care prin aceasta se respinge cererea de declarare a decăderii din drepturi a titularului mărcii comunitare ELIO FIORUCCI; b) cererii reclamantului privind declararea decăderii pentru motivul utilizării înșelătoare a mărcii în cauză; c) cererii reclamantului privind declararea nulității mărcii în cauză pentru motivul caracterului înșelător în sensul articolului 7 alineatul (1) litera (g) din Regulamentul nr. 40/94; — respingerea tuturor cererilor formulate de reclamant ca nefondate în fapt și în drept; — obligarea reclamantului la plata cheltuielilor de judecată. În drept Cu privire la admisibilitate Intervenienta invocă faptul că, atunci când a atacat partea din decizia atacată referitoare la cererea de decădere, reclamantul nu a indicat în ce ar consta pretinsa încălcare a articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94 comisă de camera de recurs. Intervenienta arată astfel că reclamantul nu a invocat o eroare în interpretarea sau în aplicarea acestei dispoziții, ci s-a plâns mai degrabă de rezultatul aplicării acesteia în decizia atacată. În opinia intervenientei, acțiunea reclamantului ar avea ca unic obiectiv obținerea unei noi examinări a faptelor de către Tribunal, care s-ar substitui celei efectuate de camera de recurs a OAPI. Totuși, această acțiune ar fi introdusă la o instanță care, potrivit articolului 63 alineatul (1) din Regulamentul nr. 40/94, nu este competentă să controleze legalitatea deciziei atacate. Acest aspect ar fi suficient pentru a constata că cererea reclamantului referitoare la decăderea din drepturi a titularului mărcii în cauză trebuie respinsă ca inadmisibilă. În plus, intervenienta apreciază că motivele acțiunii referitoare la pretinsa nulitate a mărcii în cauză, întemeiate pe lipsa noutății acesteia, precum și pe caracterul înșelător, în sensul articolului 7 alineatul (1) litera (g) din Regulamentul nr. 40/94, și pe depunerea cu rea-credință a mărcii respective, în sensul articolului 51 alineatul (1) din Regulamentul nr. 40/94, sunt motive noi, care nu au făcut obiectul procedurii în fața OAPI și, prin urmare, trebuie să fie declarate inadmisibile. În sfârșit, intervenienta consideră că numeroase documente depuse de reclamant odată cu cererea introductivă la 19 iunie 2006 par să fie noi, în condițiile în care acestea nu au fost niciodată prezentate în procedura în fața OAPI, îndeosebi anexele A36, A37, A39-A59, A74-A94, A103-A106, A116 și A117. Intervenienta amintește că, potrivit unei jurisprudențe constante, părțile nu pot prezenta Tribunalului înscrisuri noi, care sunt ca atare inadmisibile. Trebuie amintit că acțiunea cu care este sesizat Tribunalul vizează controlul legalității deciziilor camerelor de recurs ale OAPI în sensul articolului 63 din Regulamentul nr. 40/94 [Hotărârea Tribunalului din 6 martie 2003, DaimlerChrysler/OAPI (Calandru), T-128/01, Rec., p. II-701, punctul 18, Hotărârea Tribunalului din 3 iulie 2003, Alejandro/OAPI – Anheuser-Busch (BUDMEN), T-129/01, Rec., p. II-2251, punctul 67, și Hotărârea Tribunalului din 22 octombrie 2003, Éditions Albert René/OAPI – Trucco (Starix), T-311/01, Rec., p. II-4625, punctul 70]. Astfel, deși, potrivit articolului 63 alineatul (3) din Regulamentul nr. 40/94, Tribunalul „are competența atât de a anula, cât și de a modifica deciziile camerelor de recurs”, acest alineat trebuie interpretat în lumina alineatului precedent, potrivit căruia „acțiunea se înaintează pe motive de necompetență, încălcarea unor norme fundamentale de procedură, nerespectarea tratatului, nerespectarea dispozițiilor prezentului regulament sau a oricărei norme de drept privind aplicarea acestuia sau abuzul de putere”, și aceasta în cadrul articolelor 229 CE și 230 CE. Controlul de legalitate efectuat de Tribunal cu privire la o decizie a camerei de recurs trebuie realizat în raport cu chestiuni de drept care au fost prezentate acesteia [Hotărârea Tribunalului din 31 mai 2005, Solo Italia/OAPI - Nuova Sala (PARMITALIA), T-373/03, Rec., p. II-1881, punctul 25]. Prin urmare, rolul Tribunalului nu este de a examina motive noi invocate în fața sa ori de a reexamina circumstanțele de fapt în lumina dovezilor prezentate pentru prima dată în fața sa. Astfel, examinarea acestor motive și admiterea acestor dovezi sunt contrare articolului 135 alineatul (4) din Regulamentul de procedură al Tribunalului, conform căruia memoriile părților nu pot modifica obiectul litigiului care s-a aflat pe rolul camerei de recurs. Prin urmare, motivele invocate și dovezile prezentate pentru prima dată în fața Tribunalului trebuie declarate inadmisibile fără a fi necesară examinarea acestora [a se vedea în acest sens Hotărârea Curții din 13 martie 2007, OAPI/Kaul, C-29/05 P, Rep., p. I-2213, punctul 54, și Hotărârea Tribunalului din 23 mai 2007, Henkel/OAPI – SERCA (COR), T-342/05, nepublicată în Repertoriu, punctul 31]. În speță, în ceea ce privește primul motiv de inadmisibilitate invocat de intervenientă, trebuie arătat că reclamantul invocă în mod clar o încălcare de către camera de recurs a articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94 și, prin urmare, unul dintre motivele prevăzute la articolul 63 alineatul (2) din Regulamentul nr. 40/94. În consecință, cererea intervenientei referitoare la inadmisibilitatea celui de al doilea motiv al acțiunii trebuie respinsă. În ceea ce privește celelalte motive de inadmisibilitate invocate de intervenientă, din dosar reiese că, astfel cum în mod justificat arată intervenienta, motivele acțiunii referitoare la pretinsa nulitate a mărcii în cauză, întemeiate pe lipsa noutății acesteia, precum și pe caracterul înșelător, în sensul articolului 7 alineatul (1) litera (g) din Regulamentul nr. 40/94, și pe depunerea cu rea-credință a mărcii respective, în sensul articolului 51 alineatul (1) din Regulamentul nr. 40/94, sunt motive noi, care nu au făcut obiectul procedurii în fața camerei de recurs a OAPI și trebuie, prin urmare, să fie declarate inadmisibile. În consecință, singurele motive pentru care Tribunalul a fost sesizat în mod valabil sunt cele referitoare la încălcarea articolului 52 alineatul (2) litera (a) și a articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94, și anume nulitatea pentru nerespectarea dreptului la nume și, respectiv, decăderea pentru utilizare înșelătoare. În plus, trebuie arătat de asemenea că unele dintre documentele anexate de reclamant la cererea sa introductivă, și anume anexele A36, A37, A39-A59, A74-A94, A103-A106, A116 și A117, nu au fost prezentate pe parcursul procedurii în fața OAPI și sunt, așadar, potrivit jurisprudenței citate la punctul 22 de mai sus, de asemenea inadmisibile. Cu privire la fond În sprijinul acțiunii sale, reclamantul invocă în esență două motive, întemeiate pe încălcarea articolului 52 alineatul (2) litera (a) din Regulamentul nr. 40/94 și, respectiv, a articolului 50 alineatul (1) litera (c) din același regulament. Tribunalul consideră că trebuie examinat mai întâi al doilea motiv. Cu privire la al doilea motiv, întemeiat pe încălcarea articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94 Reclamantul invocă în esență faptul că, în mod eronat, camera de recurs a hotărât că în speță nu erau îndeplinite condițiile de aplicare a articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94. În opinia reclamantului, pe de o parte, marca ELIO FIORUCCI este, prin ea însăși, de natură să inducă publicul în eroare cu privire la paternitatea stilistică a produselor acoperite de această marcă. Pe de altă parte, utilizarea respectivei mărci de către intervenientă ar fi de asemenea susceptibilă să inducă publicul în eroare. OAPI și intervenienta susțin poziția camerei de recurs și arată, pe de o parte, că marca în cauză nu este înșelătoare în sine, întrucât consumatorii ar fi conștienți de separația existentă între designer și marca omonimă, iar un consumator mediu nu ar putea fi înșelat prin schimbarea proprietarului unei mărci, și, pe de altă parte, că reclamantul nu ar fi dovedit niciodată vreo utilizare înșelătoare a mărcii pentru care cere decăderea. În ceea ce privește, în primul rând, argumentul reclamantului întemeiat pe faptul că marca ELIO FIORUCCI ar fi, prin ea însăși, de natură să inducă publicul în eroare în măsura în care produsele desemnate de aceasta nu ar fi fost desenate de reclamant, trebuie arătat că acest argument a fost respins la punctele 53 și 54 din decizia atacată, camera de recurs apreciind că din simpla identitate dintre o marcă și un patronim nu se poate deduce că publicul vizat va crede că persoana al cărei patronim constituie marca a desenat produsele care poartă această marcă. Potrivit camerei de recurs, utilizarea unor mărci care constau într-un patronim este o practică răspândită în toate sectoarele comerciale, iar publicul vizat știe foarte bine că în spatele fiecărei mărci patronimice nu se ascunde în mod obligatoriu un stilist care poartă același nume. Aceste considerații trebuie admise. În această privință, trebuie arătat, mai întâi, că funcția esențială a mărcii, astfel cum a fost identificată de către Curte, este de a garanta consumatorului sau utilizatorului final identitatea originii produsului sau serviciului desemnat de marcă, permițându-i să distingă, fără o posibilă confuzie, acest produs sau serviciu de cele care au o altă proveniență. Astfel, pentru ca o marcă să își poată îndeplini rolul său de element esențial în sistemul de concurență nedenaturată pe care tratatul urmărește să îl stabilească și să îl mențină, aceasta trebuie, într-adevăr, să constituie garanția că toate produsele sau serviciile pe care le desemnează au fost fabricate sau prestate sub controlul unei singure întreprinderi, căreia îi poate fi atribuită responsabilitatea pentru calitatea acestora (Hotărârea Curții din 12 noiembrie 2002, Arsenal Football Club, C-206/01, Rec., p. I-10273, punctul 48). Pe de altă parte, în ceea ce privește condițiile de decădere prevăzute la articolul 12 alineatul (2) litera (b) din Prima Directivă 89/104/CE a Consiliului din 21 decembrie 1988 de apropiere a legislațiilor statelor membre cu privire la mărci ( JO 1989, L 40, p. 1 , Ediție specială, 17/vol. 1, p. 92), al cărui conținut normativ este, în esență, identic cu cel al articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/1994, Curtea a statuat că titularul unei mărci care corespunde numelui creatorului și primului fabricant al produselor respective nu poate, pentru această simplă caracteristică, să fie decăzut din drepturile sale pe motiv că respectiva marcă ar induce publicul în eroare, îndeosebi atunci când clientela acestei mărci a fost cedată odată cu întreprinderea care fabrică produsele acoperite de aceasta (Hotărârea Curții din 30 martie 2006, Emanuel, C-259/04, Rec., p. I-3089, punctul 53). Această concluzie este motivată de lipsa unei înșelări efective sau a unui risc suficient de grav de înșelare a consumatorului mediu. Chiar dacă acesta din urmă ar putea fi influențat, în achiziționarea produsului în cauză, de ideea că persoana al cărei nume corespunde mărcii a participat la crearea acestuia, caracteristicile și calitățile produsului respectiv rămân garantate de întreprinderea titulară a mărcii (a se vedea în acest sens Hotărârea Emanuel, citată anterior, punctele 47 și 48). De asemenea, trebuie statuat că titularul unei mărci care corespunde prenumelui și numelui creatorului și primului fabricant al produselor respective nu poate, pentru această simplă caracteristică, să fie decăzut din drepturile sale pe motiv că respectiva marcă ar induce publicul în eroare atunci când acest titular a dobândit în mod legal, în cadrul unei cesiuni, o marcă ce constă numai în numele de familie al creatorului, precum și totalitatea patrimoniului creativ al întreprinderii care fabrică produsele acoperite de aceasta. Întrucât aceasta a fost efectiv situația în speță, trebuie respins argumentul potrivit căruia marca ELIO FIORUCCI ar fi, prin ea însăși, de natură să inducă publicul în eroare cu privire la proveniența mărfii pe care o desemnează, în sensul articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94. În ceea ce privește, în al doilea rând, argumentul întemeiat pe pretinsa utilizare înșelătoare a mărcii ELIO FIORUCCI, care ar fi indus publicul în eroare cu privire la paternitatea stilistică a produselor și ar fi constituit astfel o inducere în eroare care ar trebui să determine decăderea din drepturi a titularului mărcii ELIO FIORUCCI în temeiul articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94, trebuie arătat că aplicabilitatea acestui articol este condiționată de utilizarea înșelătoare a mărcii după înregistrarea acesteia. O astfel de utilizare înșelătoare trebuie dovedită în mod corespunzător de către reclamant. Totuși, astfel cum arată în mod justificat OAPI și intervenienta, nu a fost adusă nicio probă a vreunei utilizări, de către intervenientă, a mărcii ELIO FIORUCCI după înregistrarea acesteia. În lipsa unei astfel de probe, nu poate fi vorba despre o utilizare susceptibilă să inducă publicul în eroare, în sensul articolului 50 alineatul (1) litera (c) din Regulamentul nr. 40/94. În aceste împrejurări, întrucât prezentul motiv nu este întemeiat, acesta trebuie respins. Cu privire la primul motiv, întemeiat pe încălcarea articolului 52 alineatul (2) litera (a) din Regulamentul nr. 40/94 Reclamantul, pe de o parte, invocă faptul că camera de recurs ar fi confundat și ar fi suprapus problema drepturilor asupra mărcii FIORUCCI, care a făcut obiectul unei cesiuni, și pe cea a drepturilor asupra mărcii care constă în numele Elio Fiorucci, care nu a făcut niciodată obiectul unei cesiuni, și, pe de altă parte, contestă afirmația camerei de recurs potrivit căreia articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, care prevede că înregistrarea ca marcă a unui nume notoriu este rezervată titularului acestuia, nu se aplică decât situațiilor în care notorietatea ar fi luat naștere în domeniul extracomercial. Reclamantul susține că această afirmație nu ar avea niciun temei în legea italiană și că, în orice caz, s-ar bucura de o mare notorietate și în domeniul extracomercial. OAPI și intervenienta apreciază că acest motiv trebuie respins. Aceștia arată în special că aplicarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale trebuie exclusă în condițiile în care rațiunea acestei dispoziții este protejarea potențialului comercial al unui nume celebru ca semn distinctiv, iar nu a celui care face deja obiectul unei exploatări comerciale, care beneficiază deja de o protecție în temeiul legislației italiene. Or, notorietatea lui Elio Fiorucci s-ar fi născut mai întâi în domeniul comercial. În subsidiar, OAPI și intervenienta apreciază că, chiar dacă prezentul litigiu ar trebui soluționat prin aplicarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, nu ar fi posibil ca din această aplicare să rezulte nulitatea mărcii comunitare ELIO FIORUCCI. OAPI și intervenienta susțin în acest sens că din contractul de cesiune ar rezulta că aceasta din urmă ar privi toate mărcile și toate semnele distinctive și că reiese, așadar, în mod logic că aceasta ar privi și marca de fapt ELIO FIORUCCI. Tribunalul amintește că, potrivit articolului 52 alineatul (2) din Regulamentul nr. 40/94: „(2)   Marca comunitară este, de asemenea, declarată nulă ca urmare a unei cereri depuse la Oficiu sau a unei cereri reconvenționale în cadrul unei acțiuni în contrafacere, în cazul în care utilizarea ei poate fi interzisă în temeiul unui alt drept anterior, în special: (a) al unui drept la nume; […] conform dreptului comunitar sau conform dreptului intern care îi reglementează protecția.” Conform acestei dispoziții, OAPI poate, așadar, să declare nulitatea unei mărci comunitare, la cererea părții interesate, în cazul în care utilizarea ei poate fi interzisă în temeiul, printre altele, al unui drept la nume protejat de un drept național. Potrivit articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale: „Dacă sunt notorii, pot fi înregistrate ca marcă numai de către titular sau cu consimțământul acestuia sau al persoanelor menționate la alineatul 1: numele de persoane, semnele utilizate în domeniile artistic, literar, științific, politic sau sportiv, denumirile și siglele de manifestări și cele ale unor organisme sau asociații fără scop lucrativ, precum și emblemele specifice acestora.” Trebuie arătat că, în spețã, camera de recurs a înlãturat aplicarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, în esență, pentru motivul că această dispoziție se aplică numai atunci când notorietatea unui nume de persoană rezultă dintr-o „utilizare primară într-un domeniu din afara pieței”, situația fiind diferită în ceea ce privește numele reclamantului (punctul 44 din decizia atacată). Camera de recurs a apreciat că o astfel de interpretare a dispoziției menționate mai sus era justificată prin obiectivul său, care este împiedicarea exploatării în scopuri comerciale, de către terți, a numelui unei persoane celebre (punctul 31 din decizia atacată). Potrivit camerei de recurs, această dispoziție permite o „migrare” controlată, și anume supusă consimțământului persoanei în cauză, a unui patronim „din domeniul (politic, sportiv etc.) în care era până atunci celebru către cel pur comercial” (punctul 32 din decizia atacată). Camera de recurs a adăugat că, dacă, deși celebră, personalitatea este deja cunoscută de marele public ca marcă comercială sau „marcă distinctivă de fapt”, această „migrare” s-a concretizat deja și, în consecință, articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale nu este aplicabil (punctul 33 din decizia atacată). Constatând absența totală a jurisprudenței referitoare la interpretarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, camera de recurs a apreciat că lucrările unei părți a doctrinei italiene, din care a citat fragmente la punctele 41-43 din decizia atacată, sprijineau interpretarea sa dată acestei dispoziții. În această privință trebuie arătat că numele de persoane pot, atât în dreptul comunitar, cât și în dreptul italian, să constituie mărci [a se vedea, în ceea ce privește mărcile comunitare, articolul 4 din Regulamentul nr. 40/94 și articolul 2 din Directiva 89/104 și, în ceea ce privește mărcile italiene, articolul 7 și articolul 8 alineatul 2 din Codice della Proprietà Industriale]. Cu toate acestea, în calitatea sa de indicație a originii comerciale a produselor sau a serviciilor pe care le acoperă, o marcă ce constă într-un nume de persoană are o funcție diferită de cea a unui nume de persoană ca atare, care servește la identificarea unei persoane determinate. Prin urmare, concluzia camerei de recurs potrivit căreia numele unei persoane care a dobândit o notorietate datorită unei activități comerciale pe care o exercită nu poate fi protejat decât ca marcă notorie, iar nu în temeiul unui drept la nume potrivit articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale trebuie să fie respinsă. În primul rând, trebuie să se constate că interpretarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, astfel cum a fost reținută de camera de recurs, nu este confirmată de cuprinsul acestei dispoziții, care vizează numele de persoane notorii, fără a face o distincție în funcție de domeniul în care a fost dobândită această notorietate. În rest, în lipsa unei definiții, în Codice della Proprietà Industriale, a domeniilor care pot fi considerate „în afara pieței”, a face ca aplicarea dispoziției respective să depindă de această noțiune care nu este definită cu precizie ar constitui o sursă de ambiguitate, chiar de confuzie, și ar putea conduce la aplicări practice foarte divergente. Astfel, dacă anumite domenii, precum politica sau religia, pot fi considerate, în mod incontestabil, ca fiind „în afara pieței”, răspunsul la întrebarea dacă alte domenii fac sau nu fac parte din domeniul pieței este mult mai neclar. Este suficient să se arate în această privință că, în general, un „realizator cinematografic celebru”, asemenea unui „fotbalist popular”, menționați ca exemple la punctul 32 din decizia atacată, obțin un beneficiu financiar considerabil din activitățile lor în respectivele domenii. S-ar putea susține, așadar, pe bună dreptate că aceste persoane și-au dobândit notorietatea într-un domeniu care nu era „în afara pieței” și că, în consecință, și contrar aprecierii camerei de recurs, nici acestea nu sunt vizate de dispoziția italiană în cauză. În al doilea rând, contrar a ceea ce camera de recurs lasă să se înțeleagă la punctul 33 din decizia atacată, chiar în ipoteza în care un nume de persoană notoriu ar fi fost deja înregistrat sau utilizat ca marcă de fapt, protecția acordată prin articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale nu este nicidecum superfluă sau lipsită de sens. Astfel, trebuie amintit că mărcile sunt înregistrate și protejate pentru produse sau servicii specifice. Deși este, desigur, adevărat că există dispoziții, asemenea articolului 8 alineatul (5) din Regulamentul nr. 40/94, precum și articolului 4 alineatul (3) din Directiva 89/104, care permit titularului unei mărci anterioare să împiedice înregistrarea unei alte mărci identice sau similare, chiar și pentru produse și servicii care nu sunt identice sau care nu prezintă nicio asemănare cu produsele sau serviciile acoperite de această marcă anterioară, aplicarea acestor dispoziții este, cu toate acestea, supusă unei serii de condiții. Nu se poate prezuma că aceste condiții sunt întotdeauna îndeplinite. În consecință, nu este exclus ca un nume de persoană notoriu, înregistrat sau utilizat ca marcă pentru anumite produse sau servicii, să poată face obiectul unei noi înregistrări, pentru produse sau servicii diferite, care nu prezintă nicio asemănare cu cele care fac obiectul înregistrării anterioare. Prin urmare, camera de recurs a apreciat în mod greșit că, din momentul în care un nume de persoană notoriu a fost înregistrat sau utilizat ca marcă, „migrarea” sa către domeniul mărcilor s-a „concretizat” deja. Trebuie să se constate, în plus, că articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale nu prevede, pentru aplicarea sa, nicio altă condiție decât cea referitoare la caracterul notoriu al numelui de persoană respectiv. În condițiile în care această dispoziție acordă persoanelor al căror nume a dobândit o notorietate o protecție mai extinsă în condiții mai puțin oneroase, nu există niciun motiv care să justifice excluderea aplicării sale în ipoteza unui nume de persoană notoriu înregistrat sau utilizat ca marcă. În al treilea rând, nici fragmentele din lucrări ale unei părți a doctrinei, citate la punctele 41-43 din decizia atacată, nu permit să se concluzioneze că interpretarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, astfel cum a fost reținută de camera de recurs în decizia atacată, este corectă. Astfel, domnul Vanzetti, autor, împreună cu domnul Di Cataldo, al lucrării citate la punctul 41 din decizia atacată, a participat la ședință ca avocat al reclamantului și a declarat că teza adoptată de camera de recurs nu decurgea în niciun fel din ceea ce scrisese acesta în lucrarea respectivă, aspect de care s-a luat act în procesul-verbal al ședinței. În ceea ce îl privește pe domnul M. Ricolfi, citat la punctul 42 din decizia atacată, acesta se referă, potrivit camerei de recurs, la „notorietatea [unui nume de persoană] ce rezultă dintr-o utilizare primară foarte adesea fără caracter antreprenorial”, ceea ce nu exclude în niciun fel notorietatea rezultată dintr-o utilizare „antreprenorială”, chiar dacă aceasta ar fi mai puțin frecventă. Numai domnul Amendola, citat la punctul 43 din decizia atacată, evocă o utilizare într-un „domeniu din afara pieței”, fără a enunța însă în mod expres concluzia potrivit căreia articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale nu poate fi invocat pentru a proteja un nume de persoană a cărui notorietate nu a fost dobândită într-un astfel de domeniu. În orice caz, având în vedere ansamblul considerațiilor de mai sus, Tribunalul nu poate, numai pe baza opiniei acestui singur autor, să supună aplicarea dispoziției în cauză unei condiții care nu decurge din cuprinsul acesteia. Rezultă că, în interpretarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale, camera de recurs a comis o eroare de drept. Consecința acestei erori a fost înlăturarea, în mod greșit, a aplicării acestei dispoziții la situația numelui reclamantului, deși este cert că este vorba despre un nume de persoană notoriu. Pe de altă parte, chiar dacă s-ar presupune că interpretarea dispoziției respective reținută de camera de recurs ar fi corectă, este de asemenea cert că reclamantul beneficiază de o notorietate și într-un domeniu „din afara pieței”, ca urmare a activităților sale în sectoarele artistic, cultural, al ecologiei și al protecției copilului. Chiar dacă notorietatea extracomercială a numelui Elio Fiorucci este considerată ulterioară sau derivată din notorietatea sa în sectorul comercial, această simplă împrejurare nu împiedică protejarea acestei notorietăți extracomerciale prin articolul 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale. În ceea ce privește argumentul, prezentat în subsidiar de OAPI și de intervenientă, potrivit căruia, în esență, marca ELIO FIORUCCI ar fi fost inclusă în cesiunea, făcută de reclamant intervenientei, a tuturor mărcilor și a tuturor semnelor distinctive, este suficient să se arate că cererea de declarare a nulității nu a fost respinsă de camera de recurs pentru acest motiv. Astfel cum s-a arătat la punctul 21 de mai sus, Tribunalul efectuează un control al legalității deciziilor instanțelor OAPI și nu poate, în orice caz, să înlocuiască motivarea instanței competente a OAPI, care este autorul actului atacat, cu propria motivare (a se vedea în acest sens Hotărârea Curții din 27 ianuarie 2000, DIR International Film și alții/Comisia, C-164/98 P, Rec., p. I-447, punctul 38). În consecință, argumentul prezentat în subsidiar de OAPI și de intervenientă trebuie înlăturat ca fiind inoperant. Rezultă din toate cele de mai sus că primul motiv trebuie admis și, în consecință, decizia atacată trebuie să fie anulată. În sfârșit, în ceea ce privește cererea reclamantului prin care se urmărește declararea nulității mărcii ELIO FIORUCCI, trebuie arătat că reclamantul solicită, în esență, Tribunalului să adopte decizia pe care OAPI ar fi trebuit să o ia, și anume o decizie prin care să se declare nulitatea mărcii în cauză. Trebuie, așadar, să se concluzioneze că, prin această parte a primului său capăt de cerere, reclamantul solicită modificarea deciziei atacate [a se vedea în acest sens Hotărârea Tribunalului din 4 octombrie 2006, Freixenet/OAPI (Forma unei sticle șlefuite negre mate), T-188/04, nepublicată în Recueil, punctele 16 și 17]. Cu toate acestea, în condițiile în care OAPI și intervenienta au invocat, împotriva cererii reclamantului de declarare a nulității mărcii în cauză, un argument care nu a fost examinat de camera de recurs (a se vedea punctul 64 de mai sus), nu este necesar să se admită cererea reclamantului de modificare a deciziei atacate, întrucât aceasta ar presupune, în esență, exercitarea unor competențe administrative și de investigare proprii OAPI și ar fi, astfel, contrară echilibrului instituțional din care se inspiră principiul repartizării competențelor între OAPI și Tribunal (a se vedea în acest sens Hotărârea Forma unei sticle șlefuite negre mate, citată anterior, punctul 47). Cu privire la cheltuielile de judecată Potrivit articolului 87 alineatul (2) din Regulamentul de procedură, partea care cade în pretenții este obligată, la cerere, la plata cheltuielilor de judecată. Pe de altă parte, potrivit aceluiași articol, în cazul în care mai multe părți cad în pretenții, Tribunalul decide asupra repartizării cheltuielilor de judecată. În prezenta cauză, întrucât OAPI și intervenienta au căzut în pretenții, se impune obligarea acestora la plata cheltuielilor de judecată efectuate de reclamant, conform concluziilor acestuia. În aceste împrejurări, se impune ca OAPI să fie obligat să suporte, pe lângă propriile cheltuieli de judecată, două treimi din cheltuielile de judecată efectuate de reclamant și ca intervenienta să fie obligată să suporte, pe lângă propriile cheltuieli de judecată, o treime din cheltuielile de judecată efectuate de reclamant. Pentru aceste motive, TRIBUNALUL (Camera a cincea) declară și hotărăște: 1) Anulează Decizia Camerei întâi de recurs a Oficiului pentru Armonizare în cadrul Pieței Interne (mărci, desene și modele industriale) (OAPI) din 6 aprilie 2006 (cauza R 238/2005-1) în măsura în care conține o eroare de drept în interpretarea articolului 8 alineatul 3 din Codice della Proprietà Industriale (codul italian al proprietății industriale). 2) Respinge acțiunea cu privire la restul motivelor. 3) OAPI suportă propriile cheltuieli de judecată, precum și două treimi din cheltuielile de judecată efectuate de domnul Elio Fiorucci. 4) Edwin Co. Ltd suportă propriile cheltuieli de judecată, precum și o treime din cheltuielile de judecată efectuate de domnul Elio Fiorucci. Vilaras Prek Ciucă Pronunțată astfel în ședință publică la Luxemburg, la 14 mai 2009. Semnături ( *1 ) Limba de procedură: italiana.

62002TJ0168

lt

Teisinis pagrindas 1       EB 255 straipsnis nustato: „1. Visi Sąjungos piliečiai ir visi fiziniai ar juridiniai asmenys, gyvenantys ar turintys registruotą būstinę valstybėje narėje, turi teisę susipažinti su Europos Parlamento, Tarybos ir Komisijos dokumentais laikantis pagal šio straipsnio 2 ir 3 dalis nustatytinų principų bei sąlygų. 2. Bendrus principus ir visuomenės arba asmens interesais grindžiamus apribojimus, reglamentuojančius šią teisę susipažinti su dokumentais, per dvejus metus nuo Amsterdamo sutarties įsigaliojimo 251 straipsnyje nurodyta tvarka nustato Taryba. <…>“ 2       Prie Amsterdamo sutarties Baigiamojo akto pridėtoje Deklaracijoje Nr. 35 (toliau – Deklaracija Nr. 35) patikslinama: „Konferencija sutinka, kad (EB) sutarties (255) straipsnio 1 dalyje nurodyti principai ir sąlygos leistų valstybei narei prašyti Komisijos ar Tarybos be išankstinio šios valstybės narės sutikimo neperduoti jos dokumentų trečiosioms šalims.“ 3       2001 m. gegužės 30 d. Europos Parlamento ir Tarybos reglamentas (EB) Nr. 1049/2001 dėl galimybės visuomenei susipažinti su Europos Parlamento, Tarybos ir Komisijos dokumentais (OL L 145, p. 43, toliau – Reglamentas) nustato EB 225 straipsnyje numatytos teisės susipažinti su šių institucijų dokumentais principus, sąlygas ir apribojimus. Šis reglamentas taikomas nuo 2001 m. gruodžio 3 dienos. 4       Šio reglamento 2 straipsnis nustato: „1. Bet kuris Sąjungos pilietis ir bet kuris fizinis ar juridinis asmuo, gyvenantis ar turintis registruotą buveinę valstybėje narėje, turi teisę, laikydamasis šiame reglamente nustatytų principų, sąlygų ir apribojimų, susipažinti su institucijų dokumentais. <…> 3. Šis reglamentas taikomas visiems institucijos turimiems dokumentams, tai yra jos parengtiems arba gautiems ir esantiems jos žinioje, susijusiems su visomis Europos Sąjungos veiklos sritimis. <…>“ 5       Reglamento 3 straipsnis skelbia: „Šiame reglamente: a) „dokumentas“ – bet kuria forma (parašytas ant popieriaus, elektroninėje laikmenoje arba garso, vaizdo ar audiovizualiniame įraše) pateiktas turinys, susijęs su į institucijos atsakomybės sferą įeinančia politika, veikla ir sprendimais; b) „trečioji šalis“ – bet kuris fizinis ar juridinis asmuo arba kitas subjektas, nepriklausantis atitinkamai institucijai, įskaitant valstybes nares, kitas Bendrijos arba ne Bendrijos institucijas ir įstaigas bei trečiąsias šalis.“ 6       Reglamento 4 straipsnis, kuris nustato pirmiau nurodytos susipažinimo teisės išimtis, išdėstytas taip: „1. Institucijos nesuteikia galimybės susipažinti su dokumentais, dėl kurių atskleidimo nukentėtų apsauga: a) visuomenės intereso, susijusio su: –       visuomenės saugumu, –       gynybos ir kariniais reikalais, –       tarptautiniais santykiais, –       Bendrijos arba valstybės narės finansine, pinigų ar ekonomine politika; b) individo privatumu ir neliečiamumu, ypač pagal asmens duomenų apsaugą reglamentuojančius Bendrijos teisės aktus. 2. Institucijos nesuteikia galimybės susipažinti su dokumentais, dėl kurių atskleidimo nukentėtų apsauga: –       komercinių fizinių arba juridinių asmenų interesų, įskaitant intelektinę nuosavybę, –       teismo proceso ir teisinės pagalbos, –       inspekcijų, tyrimų ir audito tikslų, nebent atskleidimo reikalautų viršesnis viešasis interesas. <…> 4. Kalbant apie trečiųjų šalių dokumentus, institucija konsultuojasi su trečiąja šalimi, siekdama nustatyti, ar taikytina išimtis, numatyta šio straipsnio 1 arba 2 dalyje, nebent būtų akivaizdu, kad dokumentas gali arba negali būti atskleistas. 5. Valstybė narė gali prašyti, kad institucija neatskleistų iš tos valstybės narės kilusio dokumento be jos išankstinio sutikimo. <…> 7. Šio straipsnio 1–3 dalyse numatytos išimtys yra taikomos tiktai tokiam laikotarpiui, kai toks draudimas yra pateisinamas, atsižvelgiant į dokumento turinį. Išimtys gali galioti ne ilgiau kaip 30 metų. Kalbant apie dokumentus, kuriems išimtys galioja dėl privatumo ar komercinių interesų, taip pat slapto pobūdžio dokumentų atveju, išimtys, jei reikia, gali būti taikomos ir pasibaigus šiam laikotarpiui.“ 7       Reglamento 9 straipsnis, skirtas slapto pobūdžio dokumentų tvarkymui, nustato: „1. Slapto pobūdžio dokumentais yra laikomi iš institucijų arba jų įsteigtų agentūrų, iš valstybių narių, trečiųjų šalių arba tarptautinių organizacijų kilę dokumentai, kurie priklausomai nuo atitinkamos institucijos taisyklių klasifikuojami kaip TRS SECRET/TOP SECRET (YPATINGAI SLAPTI), SECRET (SLAPTI) arba CONFIDENTIEL (KONFIDENCIALŪS) ir kurie gina esminius Europos Sąjungos arba vienos ar daugiau valstybių narių interesus 4 straipsnio 1 dalies a punkte minimose srityse, ypač susijusius su visuomenės saugumu, gynyba ir kariniais reikalais. 2. Paraiškas dėl galimybės susipažinti su slapto pobūdžio dokumentais 7 ir 8 straipsniuose numatyta tvarka gali tvarkyti tiktai tie asmenys, kurie turi teisę susipažinti su tais dokumentais. Šie asmenys, nepažeisdami 11 straipsnio 2 dalies, taip pat sprendžia, kurios su slapto pobūdžio dokumentais susijusios nuorodos turi būti pateikiamos viešajame registre. 3. Slapto pobūdžio dokumentai registruojami registre ir išduodami tiktai esant dokumento rengėjo sutikimui. <…>“ Faktinės bylos aplinkybės 8       Ieškovė yra nevyriausybinė organizacija, veikianti gyvūnų gerovės ir gamtos apsaugos srityje. 9       2000 m. balandžio 19 d. Komisija pateikė nuomonę, kuria Vokietijos Federacinei Respublikai buvo leista panaikinti Mühlenberger Loch vietovės (toliau – nuomonė), saugomos pagal 1992 m. gegužės 21 d. Tarybos direktyvą 92/43/EEB dėl natūralių buveinių ir laukinės faunos bei floros apsaugos (OL L 206, p. 7), statusą. 10     2001 m. gegužės 11 d. – rugsėjo 7 d. ieškovė susirašinėjo su Komisija, siekdama gauti leidimą susipažinti su tam tikrais dokumentais, susijusiais su projektu dėl Mühlenberger Loch vietovės, pagal kurį buvo numatyta išplėsti Daimler Chrystler Aerospace Airbus GmbH gamyklą ir dalį estuarijos panaudoti nutūpimo takui prailginti (toliau – projektas). Šis susirašinėjimas vyko pagal tuo metu galiojusiame 1994 m. vasario 8 d. Komisijos sprendime 94/90/EAEB, EB, Euratomas dėl visuomenės galimybės susipažinti su Komisijos dokumentais (OL L 46, p. 58) įtvirtintas susipažinimo su dokumentais taisykles. 11     Per šį susirašinėjimą Komisija pateikė ieškovei kai kuriuos dokumentus. 12     Remdamasi reglamentu, 2001 m. gruodžio 20 d. laišku ieškovė pateikė paraišką dėl galimybės susipažinti su tam tikrais papildomais dokumentais. Ieškovė prašomus dokumentus nurodė šio laiško III priede, suskirstydama juos į tris kategorijas, t. y. kategoriją „A“, kuriai buvo priskirtas 1999 m. lapkričio 12 d. generalinio direktorato (GD) „Aplinkos apsauga“ raštas Komisijos teisės tarnybai, kategoriją „B“, kuriai buvo priskirti iš Vokietijos valdžios institucijų kilę dokumentai, ir kategoriją „C“, kuri apėmė iš trečiųjų šalių kilusius dokumentus. 13     2002 m. sausio 24 d. faksimile Komisijos generalinio direktorato „Aplinkos apsauga“ laikinasis generalinis direktorius J.‑F. Verstrynge informavo ieškovę, kad „prieš atskleisdama visus iš Vokietijos valdžios institucijų gautus dokumentus, Komisija turi gauti jų sutikimą“ (žr. Reglamento 4 straipsnio 5 dalį). 14     2002 m. sausio 29 d. ieškovė atsakė, kad ji nesutinka su šiuo Reglamento 4 straipsnio 5 dalies aiškinimu. Ji pabrėžė, kad „Vokietijos valdžios institucijos (galėjo) prašyti Komisijos neatskleisti iš šios valstybės narės kilusių dokumentų be jos išankstinio sutikimo“ ir kad „Komisija priima galutinį sprendimą dėl atskleidimo, kuris turi būti pagrįstas viena iš išimčių (4 straipsnis), nebent atskleidimo reikalautų viršesnis viešasis interesas. 15     2002 m. vasario 12 d. Vokietijos Federacinė Respublika paprašė Komisijos neatskleisti jos susirašinėjimo su Hamburgo miestu dėl Mühlenberger Loch vietovės ir projekto, taip pat Vokietijos kanclerio korespondencijos. 2002 m. vasario 13 d. ieškovė iš J.‑F. Verstrynge gavo faksimilę, kurioje jai buvo suteiktas leidimas susipažinti su „A“ ir „C“ kategorijos dokumentais (žr. 12 punktą). Toje pačioje faksimilėje J.‑F. Verstrynge informavo ieškovę, kad su „B“ kategorijos dokumentais, kuriuos pateikė Vokietijos valdžios institucijos, jai nebus leista susipažinti. 16     2002 m. kovo 6 d. ieškovė pagal Reglamento 7 straipsnio 2 dalį Komisijos generaliniam sekretoriui pateikė kartotinę paraišką siekdama, kad būtų dar kartą apsvarstytas atsisakymas atskleisti „B“ kategorijos dokumentus. Ieškovė dar kartą patvirtino, kad ji nesutinka su Komisijos pateiktu Reglamento 4 straipsnio 5 dalies aiškinimu. 17     2002 m. kovo 26 d. laiške Komisijos generalinis sekretorius nurodė ieškovei, kad jis patvirtina sprendimą atsisakyti atskleisti iš Vokietijos valdžios institucijų kilusius dokumentus (toliau – ginčijamas sprendimas). Procedūra ir šalių reikalavimai 18     Ši byla buvo pradėta ieškovės ieškiniu, kurį Pirmosios instancijos teismo kanceliarija gavo 2002 m. birželio 4 dieną. 19     Pirmosios instancijos teismo kanceliarijoje 2002 m. rugsėjo 9 d., rugsėjo 30 d. ir spalio 2 d. gautais laiškais Nyderlandų Karalystė, Švedijos Karalystė ir Danijos Karalystė pateikė prašymus leisti įstoti į bylą ieškovės pusėje. 20     Pirmosios instancijos teismo kanceliarijoje 2002 m. spalio 10 d. užregistruotu laišku Jungtinė Didžiosios Britanijos ir Šiaurės Airijos Karalystė pateikė prašymą leisti įstoti į bylą Komisijos pusėje. 21     Šie prašymai leisti įstoti į bylą buvo patenkinti Pirmosios instancijos teismo penktosios kolegijos pirmininko 2002 m. lapkričio 15 d. nutartimi, išklausius pagrindinės bylos šalis. 22     2003 m. rugsėjo 24 d. laišku ieškovė, remdamasi Pirmosios instancijos teismo procedūros reglamento 51 straipsnio 1 dalimi, pateikė Pirmosios instancijos teismui prašymą, kad byla būtų perduota nagrinėti plenariniame posėdyje arba didžiojoje kolegijoje. Komisija su tokiu perdavimu nesutiko. 23     Išklausęs įstojusias į bylą šalis, Pirmosios instancijos teismas 2003 m. gruodžio 10 d. nutarimu paskyrė bylą penktajai išplėstinei kolegijai. 24     Remdamasis teisėjo pranešėjo pranešimu, Pirmosios instancijos teismas (penktoji išplėstinė kolegija) nusprendė pradėti žodinę proceso dalį. 25     2004 m. balandžio 1 d. posėdyje Pirmosios instancijos teismas išklausė šalių nuomones ir jų atsakymus į jo pateiktus klausimus. 26     Ieškovė, palaikoma Nyderlandų Karalystės, Švedijos Karalystės ir Danijos Karalystės, Pirmosios instancijos teismo prašo: –       panaikinti ginčijamą sprendimą, –       priteisti iš Komisijos bylinėjimosi išlaidas. 27     Komisija, palaikoma Jungtinės Didžiosios Britanijos ir Šiaurės Airijos Karalystės, Pirmosios instancijos teismo prašo: –       atmesti ieškinį kaip nepagrįstą, –       priteisti iš ieškovės bylinėjimosi išlaidas. Dėl teisės 28     Grįsdama savo ieškinį ieškovė nurodo du pagrindus. Pirmasis ieškinio pagrindas yra susijęs su Reglamento 4 straipsnio pažeidimu, o antrasis – su EB 253 straipsnio pažeidimu. 29     Ieškovė iš esmės tvirtina, kad šiuo atveju egzistuoja aiškus viešas interesas atskleisti Vokietijos valdžios institucijų parengtus dokumentus. Mühlenberger Loch vietovė yra tarptautinės svarbos gamtinis rezervatas, kuriame aptinkami Bendrijos teisės Natura 2000 tinklo kontekste ir tarptautinės konvencijos saugomi tam tikrų rūšių augalai ir gyvūnai. Ieškovė teigia, kad Komisija patvirtino šios zonos statuso panaikinimą vien siekdama leisti Mühlenberger Loch vietovės sunaikinimą, jog būtų išplėsta gamykla ir dalis estuarijos panaudota nutūpimo tako prailginimui. Ji mano, kad nors nuomonė, kuria remiantis buvo leista sunaikinti Mühlenberger Loch vietovę, buvo grindžiama privalomais labai svarbaus viešojo intereso pagrindais, Komisijos ir Vokietijos Federacinės Respublikos teigimu, pagrindinė informacija, kuria buvo pagrįsta ši nuomonė, turėtų likti konfidenciali. 30     Komisija tvirtina, kad ji pakankamai plačiai atskleidė jos tarnybų rengtus ar jos gautus svarbius dokumentus. Ji teigia, kad ieškovei pateiktoje medžiagoje labai išsamiai nurodomos aplinkybės, kuriomis buvo priimtas Bendrijos sprendimas dėl klausimo, dėl kurio buvo iškelta ši byla. Ji pabrėžia, kad ši medžiaga apima jos susirašinėjimą su Vokietijos valdžios institucijomis, įskaitant Komisijos pirmininko laišką Vokietijos kancleriui, o problema kyla tik dėl tų iš atitinkamos valstybės narės kilusių dokumentų, kurių atskleidimui ši valstybė atsisakė duoti sutikimą. Dėl pirmojo ieškinio pagrindo, susijusio su Reglamento 4 straipsnio pažeidimu Šalių argumentai 31     Visų pirma Nyderlandų, Švedijos ir Danijos vyriausybių palaikoma ieškovė tvirtina, kad Komisijos generalinio sekretoriaus ginčijamame sprendime nurodytas teiginys, jog Reglamento 4 straipsnio 5 dalis yra „privaloma“, pagrįstas neteisingu šios nuostatos aiškinimu. Ji pripažįsta, kad pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį Vokietijos valdžios institucijos gali prašyti Komisijos neatskleisti jų susirašinėjimo, tačiau žodis „prašyti“ turi visai kitą nei Komisijos jam suteikta reikšmę. 32     Ieškovė mano, kad „prašymas yra veiksmas, kuriuo ko nors prašoma, arba tokio prašymo faktas“. Tai reikštų, jog prašymą pateikusi šalis siekia, kad į jį būtų atsakyta ir kad atsakanti šalis įgyvendintų tam tikrą savo diskreciją. Ji priduria, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis yra leidžianti nukrypti nuostata, kurios privalomas siauras aiškinimas neleidžia termino „prašyti“ suprasti kaip „nurodyti“. 33     Nyderlandų ir Danijos vyriausybės tvirtina, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis neturėtų būti aiškinama kaip suteikianti valstybei narei „veto teisę“. Švedijos vyriausybė teigia, kad Reglamentas įtvirtina principą, jog tik dokumento turėtojas turi teisę nuspręsti dėl jo pateikimo. Ji taip pat tvirtina, kad Komisijos pateiktas Reglamento 4 straipsnio 5 dalies aiškinimas, kuriuo nukrypstama nuo šio principo, turėtų aiškiai ir nedviprasmiškai išplaukti iš paties šios nuostatos teksto. 34     Ieškovė taip pat nurodo, kad jis nebuvo informuota apie tai, jog prašomi dokumentai buvo konfidencialūs. Ji teigia, kad nors Reglamento 9 straipsnio 3 dalis nustato, jog slapto pobūdžio dokumentai atskleidžiami tiktai esant dokumento rengėjo sutikimui, taip nėra Reglamento 4 straipsnio 4 ir 5 dalyse nurodytų dokumentų atveju. Nyderlandų vyriausybės teigimu, jei Bendrijos teisės aktų leidėjas būtų ketinęs suteikti veto teisę Reglamento 4 straipsnio 5 dalyje nurodytų ne slapto pobūdžio dokumentų atskleidimo atžvilgiu, jis būtų pasirinkęs formuluotę, artimą Reglamento 9 straipsnio 3 daliai. 35     Būtų akivaizdžiai klaidinga manyti, jog prašomiems dokumentams yra taikoma speciali procedūra ar lex specialis dėl to, kad remiantis reglamentu jie patenka į nacionalinės teisės aktų ir administracinės praktikos taikymo sritį. Ieškovė šiuo klausimu ginčija teiginį, kad valstybių narių „padėtis yra privilegijuota“ pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį. Nyderlandų vyriausybės teigimu, iš esmės visi institucijų turimi dokumentai turi būti prieinami visuomenei. Reglamento 4 straipsnio 5 dalies aiškinimas, pagal kurį valstybėms narėms suteikiama veto teisė, labai pakenktų teisei susipažinti su dokumentais ir būtų nesuderinamas su Reglamento tikslu. 36     Antra, ieškovė teigia, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis negali būti aiškinama neatsižvelgiant į kitas šio reglamento nuostatas. 37     Ji patikslina, kad Vokietijos institucijų prašymas neatskleisti jos parengtų dokumentų buvo pateiktas po 2002 m. vasario 5 d. Komisijos konsultacijos su šioms institucijoms. Ieškovės teigimu, ši konsultacija galėjo būti pradėta tik pagal Reglamento 4 straipsnio 4 dalį, kuri įpareigoja Komisiją konsultuotis su trečiąja šalimi „siekiant nustatyti, ar taikytina išimtis, numatyta šio straipsnio 1 arba 2 dalyje, nebent būtų akivaizdu, kad dokumentas gali arba negali būti atskleistas“. 38     Ieškovė tvirtina, jog šia konsultacija galėjo būti siekiama tik gauti informacijos iš Vokietijos valdžios institucijų, kad Komisija galėtų nustatyti, ar jų parengtiems dokumentams taikytina Reglamento 4 straipsnio 1 ar 2 dalyje numatyta išimtis. Ji pabrėžia, kad Reglamento 4 straipsnio 4 dalies formuluotė parodo, jog šį vertinimą turi teisę atlikti tik atitinkama institucija. Šalis, su kuria konsultuojamasi, pateikia savo nuomonę dėl 4 straipsnio 1 ar 2 dalyje numatytos išimties taikymo, bet ji negali atlikti tokio vertinimo Komisijos vardu. 39     Ieškovė pastebi, jog Reglamento 4 straipsnio 5 dalyje įtvirtinama procedūra, kuri leidžia Vokietijos valdžios institucijoms pareikšti Komisijai savo prieštaravimus dėl nagrinėjamų dokumentų atskleidimo pateikiant prašymą dėl jų neatskleidimo. Todėl, jos teigimu, Vokietijos valdžios institucijų nuomonė nėra vienintelis veiksnys, į kurį turėtų atsižvelgti Komisija atlikdama savo vertinimą ir nuspręsdama atskleisti arba neatskleisti šių valdžios institucijų dokumentų. Komisiją galėtų įpareigoti taisyklė, norma ar aukštesnis suvaržymas, pavyzdžiui, labai svarbus viešas suinteresuotumas atskleidimu. 40     Ji tvirtina, kad teisės susipažinti su institucijų dokumentais įgyvendinimas gali būti apribotas tik remiantis viena iš Reglamento 4 straipsnio 1 ar 2 dalyje numatytų išimčių pagrįstu atsisakymu. Jei išimtys yra taikomos, jos turi būti aiškinamos siaurai ir atsargiai, kaip yra bendrojo pagrindinio principo išimties atveju (2000 m. sausio 11 d. Teisingumo Teismo sprendimo Nyderlandai ir Van der Wal prieš Komisiją , C‑174/98 P ir C‑189/98 P, Rink. p. I‑1, 27 punktas ir 1999 m. spalio 14 d. Pirmosios instancijos teismo sprendimo Bavarian Lager prieš Komisiją , T‑309/97, Rink. p. II‑3217, 39 punktas; 2001 m. spalio 10 d. Sprendimo British American Tobacco International (Investments) prieš Komisiją , T‑111/00, Rink. p. II‑2997, 40 punktas ir 2001 m. gruodžio 11 d. Sprendimo Petrie ir kt. prieš Komisiją , T‑191/99, Rink. p. II‑3677, 66 punktas). Ji priduria, kad išimtys turi būti aiškinamos atsižvelgiant į Reglamento 4 straipsnio 6 dalį, kuri nustato, kad „jei kuri nors iš išimčių yra taikoma tiktai kai kurioms dokumento dalims, likusios dokumento dalys yra išduodamos“. Kitoks aiškinimas prieštarautų Reglamento 4 straipsnio formuluotei ir struktūrai bei visam Reglamentui. Reglamento 4 straipsnio 5 dalis nepatenka į „pagrindinės teisės susipažinti“ išimčių sąrašą. Šį aiškinimą patvirtina aplinkybė, kad Reglamento 4 straipsnio 7 dalyje nurodytos tik to paties straipsnio 1–3 dalyse numatytos išimtys ir slapto pobūdžio dokumentų atvejis. 41     Ieškovė tvirtina, kad teisės nuspręsti, ar atskleisti dokumentus, suteikimas valstybei narei prieštarauja Bendrijos teisei, nes ši valstybė nėra nei prašymo leisti susipažinti su dokumentais, nei Reglamento adresatė. Ji pastebi, kad ieškinys gali būti pareiškiamas tik asmeniui, kuriam skirtas prašymas leisti susipažinti su dokumentais ir kuris atsisakė atskleisti prašomus dokumentus. 42     Ieškovės teigimu, ginčijamame sprendime Komisija bando netiesiogiai pakartoti „rengėjo taisyklę“. Pareiškėjai žinotų, kad Komisija negali neatsižvelgti į „valstybės narės veto“, o tai priverstų juos teikti prašymus tiesiogiai valstybėms narėms. Šiomis aplinkybėmis nebūtų vienodo požiūrio, nes galimybė susipažinti su valstybės narės dokumentais, svarbiais sprendimui priimti Bendrijos lygiu, kiekvienoje valstybėje narėje skirtųsi. Ieškovė šiuo atžvilgiu mano, kad Komisijos teiginys, jog nacionalinės teisės aktai skaidrumo srityje yra taikytini prašant šioje byloje nagrinėjamų dokumentų, yra nepriimtinas, nes dėl to kiltų chaotiškų, nenuoseklių ir absurdiškų padarinių. 43     Jungtinės Karalystės vyriausybės palaikoma Komisija tvirtina, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis Bendrijos teisės aktuose dėl galimybės susipažinti su institucijų dokumentais sukuria specifinę procedūrą, reglamentuojančią prašymų susipažinti su iš valstybės narės kilusiais dokumentais nagrinėjimą. Ji pastebi, kad galimybę susipažinti su šiais dokumentais reglamentuoja nacionalinės teisės aktai bei praktika ir kad remdamasis būtent Deklaracija Nr. 35 Bendrijos teisės aktų leidėjas siekė atsižvelgti į šį veiksnį rengdamas Reglamento 4 straipsnio 5 dalį. 44     Komisija teigia, kad Reglamento 4 straipsnio 4 dalyje numatytas „įprastas atvejis“ dėl iš trečiųjų šalių kilusių dokumentų, o to paties reglamento 4 straipsnio 5 dalyje įtvirtinta „lex specialis“, reglamentuojanti iš valstybių narių kilusių „nacionalinių“ dokumentų, susipažinimas su kuriais priklauso nuo nacionalinės teisės aktų ir praktikos skaidrumo srityje, specialų statusą. Dėl ieškovės teiginio, kad Komisija siekė pakartoti rengėjo taisyklę (žr. 42 punktą), Komisija tvirtina, jog situacijos iki ir po Reglamento taikymo labai skiriasi. Ji teigia, kad pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį Reglamento 4 straipsnio 4 dalyje numatyti reikalavimai taikomi privilegijuotoms trečiosioms šalims, t. y. valstybėms narėms, o ne visoms trečiosioms šalims, be to, priešingai nei draudimas tvarkyti trečiųjų šalių dokumentus, kuris buvo taikomas pirmiau, ši nuostata leidžia valstybių narių dokumentus tvarkyti joje numatyta tvarka. 45     Komisija mano, kad Reglamento 4 straipsnio 4 dalis taikoma paraiškoms dėl dokumentų, kilusių iš visų trečiųjų šalių, bei nustato, kad institucija privalo konsultuotis su atitinkamomis trečiosiomis šalimis, tik jei nėra aišku, ar dokumentas turi būti atskleistas. 46     Komisija teigia, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis, priešingai nei 4 straipsnio 2 dalis, nenumato jokio atsižvelgimo į viešąjį interesą. Ji tvirtina, kad skirtingai nuo Reglamento 4 straipsnio 4 dalies, joje nėra pareigos atskleisti dokumento, jei nėra abejonės dėl Reglamento 4 straipsnio 1 ir 2 dalių nuostatų taikymo. Reglamento 4 straipsnio 5 dalis neapsiriboja nurodymu, kad Komisija turi konsultuotis su valstybe nare, bet aiškiai numato, kad valstybė narė turi teisę prašyti Komisijos neatskleisti jos dokumento be jos sutikimo. Ji tvirtina, kad jei toks prašymas buvo pateiktas, dokumentas negali būti atskleistas. 47     Dėl 34 punkte nurodyto ieškovės argumento, susijusio su Reglamento 9 straipsnio 3 dalimi, Komisija pastebi, kad šios nuostatos ir Reglamento 4 straipsnio 5 dalies formuluotę sąlygojo labai skirtingi sumetimai. Reglamento 9 straipsnio 3 dalis nustato, kad „slapto pobūdžio dokumentai registruojami registre ir išduodami tiktai esant dokumento rengėjo sutikimui“. Ji tvirtina, kad teisės aktų leidėjas nebūtų šios nuostatos įtvirtinęs reikalaudamas dokumentą parengusios valdžios institucijos sutikimo tik jo registravimui registre, tačiau ne išdavimui. Šiuo klausimu Komisija konstatuoja, kad sąvoka „dokumento rengėjas“ apima ne tik valstybes nares, bet ir jų įsteigtas institucijas, įstaigas, valstybes nares, trečiąsias šalis ir tarptautines organizacijas. Ji pabrėžia, kad šiame sąraše neturėtų būti praleista nuoroda į valstybes nares. 48     Komisija tvirtina, kad valstybei narei suteikta teisė nesutikti dėl jos parengto dokumento atskleidimo buvo skirta apriboti galimybę susipažinti su šios rūšies dokumentais ne apskritai, o tik pagal Bendrijos taisykles. Ji pabrėžia, kad šiuo apribojimu siekiama atsižvelgti į dokumento statusą pagal nacionalinės teisės aktus ir praktiką bei taip išvengti Bendrijos ir įvairių nacionalinių sistemų skirtumų galimybės susipažinti su dokumentais atžvilgiu. Ji nesutinka su ieškovės argumentu, kad negalima pareikšti jokio ieškinio dėl atsisakymo atskleisti „nacionalinį“ dokumentą (žr. 41 punktą). Ji pabrėžia, kad dėl atsisakymo jai leisti atskleisti šį dokumentą pagal Bendrijos teisę negali būti pareiškiamas joks ieškinys. Ji pastebi, kad priešingu atveju galėtų būti atskleistas „nacionalinis“ dokumentas, kurio atskleidimas gali būti pripažintas nesuderinamu su nacionalinės teisės aktais ir praktika skaidrumo srityje. Komisija kategoriškai ginčija 42 punkte nurodytus ieškovės teiginius ir mano, kad teisiniai skirtumai kyla tiek iš nacionalinės, tiek iš Bendrijos teisės, o ne dėl valstybės narės geografijos ar „kaprizo“. 49     Jungtinės Karalystės vyriausybė teigia, kad jei būtų vadovaujamasi ieškovės pasiūlytu reglamento aiškinimu, Reglamento 4 straipsnio 5 dalis prarastų bet kokį poveikį, nes ji būtų visiškai integruota į Reglamento 4 straipsnio 4 dalyje įtvirtintą procedūrą. Šiuo atžvilgiu ji mano, kad jei Bendrijos teisė įpareigotų Bendrijos instituciją neatsižvelgti į valstybės narės sutikimo nebuvimą, Bendrijos teisės aktų leidėjas faktiškai turėtų galią uždrausti bet kurias nacionalinės teisės nuostatas, sudarančias kliūčių šiam atskleidimui. Ji pabrėžia, kad nesant taisyklių, suderinančių valstybių narių teisės aktus dėl galimybės susipažinti su dokumentais, tai sudarytų subsidiarumo principo pažeidimą . Pirmosios instancijos teismo vertinimas 50     Ieškovė iš esmės tvirtina, kad nors valstybė narė, iš kurios kyla dokumentas, gali paprašyti šį dokumentą turinčios institucijos jo neatskleisti pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį, ji vis dėl to neturi veto teisės šiuo klausimu ir galutinį sprendimą priima institucija. 51     Šis argumentas pagrįstas neteisingu reglamento nuostatų aiškinimu ir yra nepriimtinas. 52     Visų pirma svarbu pažymėti, kad Reglamento 2 straipsnyje numatyta teisė susipažinti su institucijų dokumentais yra susijusi su visais Europos Parlamento, Tarybos ir Komisijos (toliau – institucijos) turimais dokumentais (žr. Reglamento 1 straipsnio a punktą), t. y. jų parengtais ar gautais ir esančiais jų žinioje dokumentais, kaip numatyta to paties straipsnio 3 dalyje. Todėl prireikus institucijų gali būti prašoma pateikti dokumentus, kilusius iš trečiųjų šalių, kurioms priklauso ir valstybės narės, remiantis Reglamento 3 straipsnio b punkte pateiktu trečiųjų šalių apibrėžimu. 53     Be to, reikia priminti, kad iki Reglamento įsigaliojimo galimybę visuomenei susipažinti su Komisijos dokumentais reglamentavo Sprendimas 94/90. Šio sprendimo 1 straipsniu formaliai buvo priimtas Tarybos ir Komisijos 1993 m. gruodžio 6 d. patvirtintas elgesio kodeksas dėl galimybės visuomenei susipažinti su Tarybos ir Komisijos dokumentais (OL L 340, 1993, p. 41, toliau – elgesio kodeksas), kuris buvo pridėtas prie šio sprendimo. Elgesio kodekso antraštinėje dalyje „Pirminių paraiškų nagrinėjimas“ buvo nustatyta, kad „jei institucijos turimo dokumento rengėjas buvo fizinis ar juridinis asmuo, valstybė narė, kita Bendrijos institucija ar įstaiga arba kita nacionalinė ar tarptautinė organizacija, prašymas adresuojamas tiesiogiai dokumento rengėjui (toliau – rengėjo taisyklė). Todėl, taikant rengėjo taisyklę, institucija neturėjo teisės atskleisti dokumentų, kilusių iš daugelio trečiųjų šalių, įskaitant valstybes nares, ir leidimo susipažinti prašantis asmuo buvo įpareigotas prireikus savo paraišką pateikti tiesiogiai atitinkamoms trečiosioms šalims. 54     Rengėjo taisyklė nebuvo perkelta į Reglamentą, kuris patvirtina, kad iš esmės visi institucijų turimi dokumentai turi būti prieinami visuomenei (Reglamento 11 konstatuojamoji dalis). 55     Tačiau iš trečiųjų šalių kilusių dokumentų atžvilgiu Reglamento 4 straipsnio 4 dalis įpareigoja institucijas konsultuotis su atitinkamomis trečiosiomis šalimis siekiant nustatyti, ar taikytina išimtis, numatyta šio straipsnio 1 arba 2 dalyje, nebent būtų akivaizdu, kad dokumentas gali arba negali būti atskleistas. Iš to matyti, kad institucijos nėra įpareigotos konsultuotis su atitinkama trečiąja šalimi, jei akivaizdu, kad dokumentas gali arba negali būti atskleistas. Visais kitais atvejais institucijos turi konsultuotis su atitinkamomis trečiosiomis šalimis. Todėl konsultavimasis su atitinkamomis trečiosiomis šalimis yra išankstinė sąlyga siekiant nustatyti, ar taikytinos 4 straipsnio 1 ir 2 dalyse numatytos išimtys, kai dokumentas yra kilęs iš trečiosios šalies. 56     Be to, kaip teisingai mano ieškovė, pagal Reglamento 4 straipsnio 4 dalį Komisijai nustatyta pareiga konsultuotis su trečiosiomis šalimis neturi įtakos jos teisei nuspręsti, ar taikytina Reglamento 4 straipsnio 1 ar 2 dalyje numatyta išimtis. 57     Priešingai, iš Reglamento 4 straipsnio 5 dalies matyti, kad valstybėms narėms taikoma ypatinga tvarka. Iš tikrųjų ši nuostata suteikia valstybei narei galimybę prašyti institucijos neatskleisti iš jos kilusių dokumentų be jos išankstinio sutikimo. Reikia pabrėžti, kad Reglamento 4 straipsnio 5 dalis atkartoja Deklaraciją Nr. 35, pagal kurią Konferencija sutinka, kad EB 255 straipsnyje nurodyti principai ir sąlygos leistų valstybei narei prašyti Komisijos ar Tarybos be išankstinio šios valstybės narės sutikimo neperduoti jos dokumentų trečiosioms šalims. Ši Reglamento 4 straipsnio 5 dalimi valstybėms narėms suteikta galimybė paaiškinama tuo, kad šiuo reglamentu nesiekiama pakeisti nacionalinės teisės aktų dėl galimybės susipažinti su dokumentais (žr. Reglamento 15 konstatuojamąją dalį ir 2003 m. rugsėjo 17 d. Pirmosios instancijos teismo sprendimo Mestina prieš Komisiją , T‑76/02, Rink. p. II–0000, 40–41 punktus). 58     Pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį valstybių narių padėtis yra skirtinga nei kitų trečiųjų šalių, o tai reikštų šiuo atveju lex specialis taikymą. Remdamasi šia nuostata valstybė narė turi galimybę pateikti institucijai prašymą neatskleisti jos parengto dokumento ir institucija yra įpareigota jo neatskleisti be valstybės „išankstinio sutikimo“. Ši Reglamento 4 straipsnio 5 dalimi aiškiai nustatyta institucijos pareiga gauti valstybės narės išankstinį sutikimą rizikuotų tapti nebegaliojančia norma, jei Komisija galėtų nuspręsti atskleisti šį dokumentą nepaisydama aiškaus priešingo atitinkamos valstybės narės prašymo. Todėl, priešingai, nei teigia ieškovė, valstybės narės prašymas pagal šią nuostatą yra nurodymas institucijai neatskleisti nagrinėjamo dokumento. 59     Šiuo atveju reikia pastebėti, kad valstybė narė nėra įpareigota motyvuoti paraiškos, pateiktos pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį, ir, jei ji tokią paraišką pateikė, institucija neturi kompetencijos nagrinėti, ar ginčijamo dokumento neatskleidimas yra pagrįstas viešojo intereso požiūriu. 60     Kad būtų užtikrintas Deklaraciją Nr. 35 atitinkantis Reglamento 4 straipsnio 5 dalies aiškinimas ir palengvinta galimybė susipažinti su nagrinėjamais dokumentais leidžiant valstybei narei prireikus duoti sutikimą jo atskleidimui, institucija privalo konsultuotis su šia valstybe nare, jei prašymas leisti susipažinti yra susijęs su iš jos kilusiu dokumentu. Jei ši valstybė narė po konsultacijos nepateikia paraiškos pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį, institucija, remdamasi Reglamento 4 straipsnio 4 dalimi, turi įvertinti, ar dokumentas gali būti atskleistas. 61     Reikia konstatuoti, kad, kaip teisingai teigia Komisija, nors galimybės susipažinti su dokumentu, dėl kurio valstybė narė pateikė paraišką pagal 4 straipsnio 5 dalį, Reglamentas nereglamentuoja, ją reglamentuoja atitinkamos valstybės narės susijusios nacionalinės nuostatos, kurios išlieka nepakitusios priėmus Reglamentą. Todėl būtent nacionalinės administracinės ir teisminės institucijos pagal nacionalinę teisę turi įvertinti, ar suteikti galimybę susipažinti su iš valstybės narės kilusiais dokumentais ir ar pagal nacionalines taisykles bus užtikrinta suinteresuotųjų asmenų teisė pareikšti ieškinį. 62     Dėl 34 punkte pateikto ieškovės argumento, susijusio su Reglamento 9 straipsnio 3 dalies formuluote, reikia konstatuoti, kad 9 straipsnis įtvirtina specialias taisykles, taikomas „slapto pobūdžio“ dokumentams, kilusiems iš institucijų, valstybių narių, trečiųjų šalių ar tarptautinių organizacijų Reglamento 4 straipsnio 1 dalies a punkte nurodytose srityse, susijusiose ypač su visuomenės saugumu, gynybos ir kariniais reikalais. Šiame straipsnyje minimi, be kita ko, asmenys, kurie turi teisę tvarkyti šiuos dokumentus, ir nustatoma, kad slapto pobūdžio dokumentai registruojami ir išduodami tik su dokumento rengėjo sutikimu. Atsižvelgiant į šiuo straipsniu reglamentuojamos situacijos specifiškumą, akivaizdu, kad jis nėra susijęs su Reglamento 4 straipsnio 5 dalimi ir kad nereikėtų remtis Reglamento 9 straipsnio 3 dalies formuluote siekiant aiškinti 4 straipsnio 5 dalį. 63     Kaip pripažįsta šalys, šioje byloje ginčijami dokumentai yra iš valstybės narės kilę dokumentai Reglamento 4 straipsnio 5 dalies prasme. Be to, nebuvo ginčyta, kad Vokietijos Federacinė Respublika 2002 m. vasario 12 d. paprašė Komisijos neatskleisti šios valstybės narės susirašinėjimo su Hamburgo miestu dėl Mühlenberger Loch ir projekto bei Vokietijos kanclerio susirašinėjimo medžiagos. 64     Todėl darytina išvada, kad priimdama ginčijamą sprendimą dėl šios valstybės paraiškos pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį Komisija nepažeidė Reglamento 4 straipsnio. 65     Iš to matyti, kad pirmasis ieškinio pagrindas yra nepagrįstas. Dėl antrojo ieškinio pagrindo, susijusio su EB 253 straipsnio pažeidimu Šalių argumentai 66     Ieškovė tvirtina, kad ginčijamame sprendime iš esmės perteikiama generalinio direktorato „Aplinkos apsauga“ laikinojo generalinio direktoriaus nuomonė, t. y., kad Vokietijos valdžios institucijos paprašė Komisijos neatskleisti jų parengtų dokumentų, nepateikiant atsisakymo motyvų. Ji pastebi, kad nežino, ar ginčijamas sprendimas yra teisiškai pagrįstas, ar savavališkas, ir kad jai nebuvo suteikta galimybė išnagrinėti teisinį ginčijamo sprendimo pagrindą (minėto sprendimo Petrie ir kt. prieš Komisiją 77 punktas ir 2000 m. spalio 12 d. Pirmosios instancijos teismo sprendimo JT’s Corporation prieš Komisiją , T‑123/99, Rink. p. II‑3269, 63 punktas). Ieškovė tvirtina žinanti tik tai, kad Vokietijos valdžios institucijos pateikė prašymą neatskleisti nagrinėjamų dokumentų ir Komisija aklai jį patenkino. 67     Ieškovė teigia, kad ginčijamas sprendimas buvo priimtas nepalyginus jos intereso susipažinti su dokumentais ir Komisijos intereso šiuos dokumentus tvarkyti kaip konfidencialius (minėto sprendimo British American Tobacco International (Investments) prieš Komisiją 53 punktas). Šiuo klausimu ji pastebi, kad Komisija žinojo prašomiems dokumentams jos teikiamą reikšmę, tačiau atsisakė suteikti galimybę susipažinti su Vokietijos valdžios institucijų parengtais dokumentais, nedarydama skirtumo tarp pirminėje paraiškoje paminėtų septynių specialių pavadinimų dokumentų. Ji teigia, kad ginčijamame sprendime nėra paaiškinta, kodėl pagal Reglamento 4 straipsnio 6 dalį buvo atsisakyta suteikti galimybę bent iš dalies susipažinti su šiais dokumentais. 68     Komisija pabrėžia, kad ginčijamame sprendime aiškiai nurodyta, jog ji konsultavosi su Vokietijos valdžios institucijomis, kurios paprašė neatskleisti jų susirašinėjimo medžiagos. Todėl ji teigia pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį neturėjusi jokios galimybės atskleisti šio susirašinėjimo medžiagos. 69     Ji mano, kad atsižvelgiant į pirmojo ieškinio pagrindo atžvilgiu pateiktą analizę, tokie motyvai buvo išsamūs ir paaiškino priežastis, dėl kurių buvo atsisakyta leisti susipažinti su dokumentais. Ji tvirtina, kad šie motyvai sutampa su generalinio direktorato „Aplinkos apsauga“ laikinojo generalinio direktoriaus 2002 m. vasario 13 d. faksimilėje išdėstyta jo pozicija (žr. 15 punktą). Pirmosios instancijos teismo vertinimas 70     Reikia priminti, kad iš nusistovėjusios teismo praktikos matyti, jog pareiga motyvuoti individualų sprendimą siekiama suinteresuotam asmeniui suteikti pakankamai informacijos, leidžiančios nustatyti, ar sprendimas yra tinkamai pagrįstas arba ar jame yra klaidų, leidžiančių ginčyti jo galiojimą ir įgalinančių Bendrijos teismą atlikti sprendimo teisėtumo kontrolę. Šios pareigos apimtis priklauso nuo ginčijamo akto pobūdžio ir aplinkybių, kuriomis jis buvo priimtas (1996 m. balandžio 24 d. Pirmosios instancijos teismo sprendimo Industrias Pesqueras Campos ir kt. prieš Komisiją , T‑551/93, T‑231/94 iki T‑234/94, Rink. p. II‑247, 140 punktas; 2000 m. vasario 3 d. Sprendimo CCRE prieš Komisiją , T‑46/98 ir T‑151/98, Rink. p. II‑167, 46 punktas ir 2002 m. gegužės 14 d. Sprendimo Associação Comercial de Aveiro prieš Komisiją , T‑80/00, Rink. p. II‑2465, 35 punktas). 71     Ginčijamame sprendime Komisija motyvavo savo atsisakymą pateikti 2002 m. kovo 6 d. laiške ieškovės nurodytus dokumentus remdamasi Vokietijos Federacinės Respublikos prašymu jų neatskleisti ir patvirtindama, kad pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį ji neturi teisės atskleisti iš valstybės narės kilusio dokumento be išankstinio pastarosios sutikimo. Ji pastebėjo, kad ši nuostata ją įpareigojo neatskleisti dokumentų ir jai nebuvo privaloma atsižvelgti į viešojo intereso kriterijų. Tokie motyvai yra pakankamai aiškūs, kad ieškovė galėtų suprasti priežastis, dėl kurių Komisija jai nepateikė ginčijamų dokumentų, o Pirmosios instancijos teismas galėtų vykdyti ginčijamo sprendimo teisėtumo kontrolę. 72     Be to, nors šioje byloje nustatyti apribojimai susipažinti su iš Vokietijos Federacinės Respublikos kilusiais dokumentais neturėjo įtakos Komisijos pareigai pakankamai pagrįsti ginčijamą sprendimą, Komisija neprivalėjo ieškovei nurodyti priežasčių, dėl kurių Vokietijos Federacinė Respublika pateikė prašymą pagal Reglamento 4 straipsnio 5 dalį, atsižvelgiant į tai, kad valstybei narei nėra nustatyta jokia pareiga motyvuoti tokį prašymą remiantis šia nuostata (žr. šio sprendimo 59 punktą). 73     Dėl to antrasis ieškinio pagrindas yra atmestinas. 74     Atsižvelgiant į tai, kas buvo pasakyta, visas ieškinys yra atmestinas. Dėl bylinėjimosi išlaidų 75     Pagal Procedūros reglamento 87 straipsnio 2 dalį pralaimėjusiai šaliai nurodoma padengti išlaidas, jei laimėjusi šalis to prašė. Kadangi ieškovė pralaimėjo bylą, ji turi padengti savo ir Komisijos bylinėjimosi išlaidas pagal jos pateiktus reikalavimus. 76     Pagal Procedūros reglamento 87 straipsnio 4 dalies pirmąją pastraipą į bylą įstojusios valstybės narės pačios padengia savo išlaidas. Todėl Nyderlandų Karalystė, Švedijos Karalystė, Danijos Karalystė ir Jungtinė Didžiosios Britanijos ir Šiaurės Airijos Karalystė padengia savo išlaidas. Remdamasis šiais motyvais, PIRMOSIOS INSTANCIJOS TEISMAS (penktoji išplėstinė kolegija) nusprendžia: 1. Atmesti ieškinį. 2. Ieškovė padengia savo ir Komisijos patirtas bylinėjimosi išlaidas. 3. Nyderlandų Karalystė, Švedijos Karalystė, Danijos Karalystė ir Jungtinė Didžiosios Britanijos ir Šiaurės Airijos Karalystė padengia savo bylinėjimosi išlaidas. Lindh García-Valdecasas Cooke Mengozzi Martins Ribeiro Paskelbta 2004 m. lapkričio 30 d. viešame posėdyje Liuksemburge. Kancleris Pirmininkas H. Jung P. Lindh * Proceso kalba: anglų.

62018CJ0004

lt

Prašymai priimti prejudicinį sprendimą pateikti dėl 1997 m. gruodžio 15 d. Europos Parlamento ir Tarybos direktyvos 97/67/EB dėl Bendrijos pašto paslaugų vidaus rinkos plėtros bendrųjų taisyklių ir paslaugų kokybės gerinimo ( OL L 15, 1998, p. 14 ; 2004 m. specialusis leidimas lietuvių k., 6 sk., 3 t., p. 71), iš dalies pakeistos 2008 m. vasario 20 d. Europos Parlamento ir Tarybos direktyva 2008/6/EB ( OL L 52, 2008, p. 3 , klaidų ištaisymas OL L 225, 2015, p. 49 ; toliau – Direktyva 97/67), 2 straipsnio 13 punkto ir 3 straipsnio 4 dalies ir 2006 m. lapkričio 28 d. Tarybos direktyvos 2006/112/EB dėl pridėtinės vertės mokesčio bendros sistemos ( OL L 347, 2006, p. 1 ) 132 straipsnio 1 dalies a punkto išaiškinimo. Šie prašymai pateikti nagrinėjant du ginčus: pirmasis – Michael Winterhoff, veikiančio kaip DIREKTexpress Holding AG likvidatorius, ir Finanzamt Ulm (Ulmo mokesčių administratorius, Vokietija) (byla C‑4/18), ir, antrasis – Jochen Eisenbeis, veikiančio kaip JUREX GmbH likvidatorius, ir Bundeszentralamt für Steuern (Federalinė mokesčių tarnyba, Vokietija) (byla C‑5/18) dėl atsisakymo neapmokestinti pridėtinės vertės mokesčiu (PVM) šių bendrovių teikiamas formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslaugas teismų ir administracinių institucijų vardu. Teisinis pagrindas Sąjungos teisė Direktyva 97/67 Direktyvos 97/67 1 skyriaus „Tikslai ir taikymo sritis“ 2 straipsnyje pateikiamos šios sąvokos: „Šioje direktyvoje vartojamos sąvokos: 1. pašto paslaugos: paslaugos, kurias sudaro pašto siuntų surinkimas, rūšiavimas, vežimas ir skirstymas; 1a) pašto paslaugų teikėjas: įmonė, teikianti vieną ar kelias pašto paslaugas; <…> 4) surinkimas: pašto paslaugų teikėjo vykdoma pašto siuntų surinkimo operacija; 5) skirstymas: nuo pašto siuntų išrūšiavimo skirstymo centre iki jų pristatymo adresatams vykstantis procesas; 6) pašto siunta: adresuota ir galutinės formos siunta, kurią turi gabenti pašto paslaugų teikėjas. Be korespondencijos siuntų, tokios siuntos taip pat apima, pavyzdžiui, knygas, katalogus, laikraščius, periodinius leidinius ir pašto siuntinius su prekėmis, kurios turi komercinę vertę arba jos neturi; <…> 9) registruotoji siunta: paslauga, teikianti pastovaus dydžio garantiją nuo siuntos dingimo, vagystės arba sugadinimo rizikos ir leidžianti siuntėjui paprašius jam pateikti įrodymą, jei tai būtina, kad siunta buvo pristatyta ir (arba) įteikta adresatui; <…> 13) universaliųjų paslaugų teikėjas: valstybinis arba privatus pašto paslaugų teikėjas, valstybėje narėje teikiantis universaliąsias pašto paslaugas arba jų dalį, apie kurį pagal 4 straipsnį buvo pranešta Komisijai; <…> 17) naudotojas: bet kuris fizinis arba juridinis asmuo, kuris naudojasi teikiamomis pašto paslaugomis būdamas siuntėju arba gavėju; <…>“ Šios direktyvos 2 skyriuje „Universaliosios paslaugos“ yra 3–6 straipsniai. 3 straipsnis išdėstytas taip: „1.   Valstybės narės užtikrina, kad naudotojai turėtų teisę į universaliąsias paslaugas, apimančias apibrėžtos kokybės visoje teritorijoje visiems naudotojams prieinamomis kainomis nenutrūkstamai teikiamas pašto paslaugas. <…> 4.   Kiekviena valstybė narė užtikrina būtinas priemones [bent jau] šių universaliųjų paslaugų teikimui: – pašto siuntų iki 2 kg surinkimą, rūšiavimą, pervežimą ir pristatymą, – siuntinių iki 10 kg surinkimą, rūšiavimą, pervežimą ir pristatymą, – registruotųjų ir įvertintųjų siuntų paslaugas. <…> 7.   Šiame straipsnyje apibrėžtos universaliosios paslaugos apima vidaus ir tarptautines paslaugas.“ Šios direktyvos 4 straipsnyje nurodyta: „1.   Kiekviena valstybė narė turi užtikrinti, kad būtų garantuojamas universaliųjų paslaugų teikimas ir Komisijai praneša, kokių priemonių ėmėsi šiai pareigai įvykdyti. 21 straipsnyje nurodytam Komitetui pranešama apie priemones, kurias universaliųjų paslaugų teikimui užtikrinti nustatė valstybės narės. 2.   Valstybės narės gali paskirti vieną ar daugiau įmonių universaliųjų paslaugų teikėjais, kad būtų galima aprėpti visą šalies teritoriją. Valstybės narės gali paskirti skirtingas įmones skirtingiems universaliųjų paslaugų elementams teikti ir (arba) skirtingoms šalies teritorijos dalims aprėpti. <…> Valstybės narės turi pranešti Komisijai savo paskirto(‑ų) universaliųjų paslaugų teikėjo(‑ų) tapatybę. <…>“ Direktyva 2006/112 Direktyvos 2006/112 IX antraštinės dalies „Neapmokestinimas PVM“ 1 skyriaus „Bendrosios nuostatos“ 131 straipsnyje numatyta: „2–9 skyriuose numatytais atvejais neapmokestinimas PVM taikomas nepažeidžiant kitų [Sąjungos teisės] nuostatų ir tokiomis sąlygomis, kurias valstybės narės nustato siekdamos užtikrinti tinkamą ir sąžiningą [paprastą] neapmokestinimo atvejus reglamentuojančių nuostatų taikymą bei užkirsti kelią galimiems mokesčių vengimo, išsisukinėjimo ar piktnaudžiavimo atvejams.“ Šios direktyvos tos pačios IX antraštinės dalies 2 skyriuje „Tam tikros su visuomenės interesais susijusios veiklos neapmokestinimas PVM“ yra 132 straipsnis, jo 1 dalyje nustatyta: „Sandoriai, kurių valstybės narės neapmokestina PVM: a) paslaugų, išskyrus keleivių gabenimo ir telekomunikacijų paslaugas, teikimas ir su tuo susijusių prekių tiekimas, kai šį tiekimą ir teikimą vykdo viešojo pašto tarnybos; <…>“ Vokietijos teisė UStG Tarp sandorių, numatytų Umsatzsteuergesetz (Apyvartos mokesčio įstatymas, toliau – UStG ), redakcijos, taikytinos pagrindinėje byloje C‑4/18, 1 straipsnio 1 dalies 1 punkte, pagal šio įstatymo 4 straipsnio 11b punktą neapmokestinami „tiesiogiai su pašto paslaugų sritimi susiję Deutsche Post AG sandoriai“. UStG redakcijos, taikytinos pagrindinėje byloje C‑5/18, t. y. galiojančios nuo 2010 m. liepos 1 d., toliau nurodyti sandoriai neapmokestinami pagal šio įstatymo 4 straipsnio 11b punktą: „Universaliosios paslaugos, numatytos [Direktyvos 97/67] 3 straipsnio 4 dalyje. Neapmokestinimas taikomas tik su sąlyga, kad verslininkas, remdamasis [Federalinės mokesčių tarnybos] išduotu pažymėjimu, šiai institucijai įsipareigoja visoje Vokietijos Federacinės Respublikos teritorijoje teikti visas pirmame sakinyje numatytas paslaugas ar jų dalį.“ Pašto įstatymas Pagrindinės bylos aplinkybėms taikomos redakcijos Postgesetz (1997 m. gruodžio 22 d. Pašto įstatymas, BGBl . 1997 I, p. 3294) 11 straipsnyje „Universaliųjų paslaugų sąvoka ir apimtis“ numatyta: „1.   Universaliosios paslaugos – tai 4 straipsnio 1 punkte numatytas minimalus apibrėžtos kokybės pašto paslaugų, teikiamų visoje teritorijoje už prieinamą kainą, spektras. Universaliosios paslaugos apsiriboja licencijuojamomis pašto paslaugomis ir pašto paslaugomis, kurios transportavimo atžvilgiu bent jau iš dalies gali būti teikiamos kartu su licencijuojamomis pašto paslaugomis. Universaliosios paslaugos apima tik tokias paslaugas, kurios visuotinai laikomos būtinomis. 2.   Federalinė vyriausybė yra įgaliojama nutarimu, kuriam reikalingas [ Bundestag (žemieji parlamento rūmai, Vokietija) ir Bundesrat (aukštieji parlamento rūmai, Vokietija)] pritarimas, vadovaudamasi 1 dalimi nustatyti universaliųjų paslaugų turinį ir apimtį <…>.“ Šio įstatymo 33 straipsnio 1 dalis „Įpareigojimas formaliai įteikti“ išdėstyta taip: „Licencijos turėtojas, teikiantis korespondencijos pristatymo paslaugas, privalo formaliai įteikti procesinius dokumentus, neatsižvelgdamas į jų svorį, pagal administracinių aktų įteikimą reglamentuojančias procesines tvarkas ir įstatymus. Neperžengiant šio įpareigojimo ribų, licencijos turėtojui suteikiamos viešosios valdžios prerogatyvos (įgaliotasis verslininkas).“ Minėto įstatymo 34 straipsnyje „Atlygis už formalų įteikimą“ nustatyta: „Įpareigotasis licencijos turėtojas turi teisę į atlygį. Šiuo atlygiu licencijos turėtojui atlyginamos visos jo suteiktos paslaugos, įskaitant oficialų įteikimo patvirtinimą ir patvirtinančių dokumentų grąžinimą užsakymą pateikusiai institucijai. Atlygis turi atitikti 20 straipsnio 1 ir 2 dalyje nustatytus kriterijus. Jį turi patvirtinti reguliavimo institucija. <…>“ Potvarkis dėl universaliųjų pašto paslaugų Pagrindinių bylų aplinkybėms taikomos redakcijos 1999 m. gruodžio 15 d. Post-Universaldienstleistungsverordnung (Potvarkis dėl universaliųjų pašto paslaugų; BGBl . 1999 I, p. 2418) 1 straipsnyje numatyta: „1.   Universaliosiomis paslaugomis laikomos šios pašto paslaugos: 1) korespondencijos siuntų, kaip jos suprantamos pagal Pašto įstatymo 4 straipsnio 2 punktą, kurių svoris neviršija 2000 gramų, o matmenys atitinka Pasaulinės pašto sąjungos priimtoje Konvencijoje ir atitinkamuose įgyvendinimo reglamentuose nustatytus reikalavimus, transportavimas; 2) adresuotų siuntinių, kurių vieneto svoris neviršija 20 kilogramų, o matmenys atitinka Pasaulinės pašto sąjungos priimtoje Konvencijoje ir atitinkamuose įgyvendinimo reglamentuose nustatytus reikalavimus, transportavimas; 3) laikraščių ir žurnalų, kaip jie suprantami pagal Pašto įstatymo 4 straipsnio 1 punkto c papunktį, transportavimas. <…> 2.   Korespondencijos transportavimas apima ir šias siuntas: 1) registruotoji siunta (korespondencijos siunta su pastovaus dydžio garantija nuo dingimo, vagystės arba sugadinimo rizikos, atiduodama mainais į gavimo patvirtinimą); 2) įvertintoji siunta (korespondencijos siunta, iki siuntėjo nurodytos vertės apdrausta nuo dingimo, vagystės arba sugadinimo rizikos); 3) išperkamoji siunta (korespondencijos siunta, įteikiama gavėjui, kai jis sumoka tam tikrą pinigų sumą); 4) skubioji siunta (korespondencijos siunta, pristatoma per kiek įmanoma trumpesnį laiką nuo tada, kai buvo atvežta siuntų pristatymo paslaugų teikėjui).“ Civilinio proceso kodeksas Zivilprozessordnung (Civilinio proceso kodeksas) 176 straipsnio 1 dalyje, susijusioje su formaliu įteikimu, numatyta: „Jei įteikti dokumentus pavedama paštui, teismo tarnautojui ar antstoliui arba to prašoma kitos institucijos, teismo kanceliarija perduoda įteiktiną dokumentą užklijuotame voke kartu su paruoštu įteikimo patvirtinimo formuliaru. <…>“ Šio kodekso 182 straipsnyje, kuris taip pat susijęs su formaliu įteikimu, nustatyta: „1.   Kaip įteikimo įrodymas <…> užpildomas tam numatytas formuliaras. <…> 3.   Teismo kanceliarijai nedelsiant grąžinamas įteikimą patvirtinančio dokumento originalas arba elektroninis dokumentas.“ Pagrindinės bylos ir prejudiciniai klausimai Byla C‑4/18 M. Winterhoff yra DIREKTexpress Holding AG , kurios bankroto procedūra buvo pradėta 2011 m. liepos 6 d. Amtsgericht Ulm (Ulmo apylinkės teismas, Vokietija) sprendimu, likvidatorius; juo jį paskyrė minėtas teismas. Ši bendrovė yra grupės, kuri per pavaldžias bendroves visoje Vokietijos teritorijoje teikia pašto paslaugas, kontroliuojančioji bendrovė. 2008 ir 2009 m. grupės veikla iš esmės buvo susijusi su procesinių dokumentų įteikimo pagal Vokietijos viešąją teisę užsakymų vykdymu ir tai buvo laikoma PVM neapmokestinamais sandoriais. Po to, kai buvo atliktas mokestinis patikrinimas už laikotarpį nuo 2008 m. rugpjūčio mėn. iki 2009 m. gegužės mėn., Ulmo mokesčių administratorius nusprendė, kad tokie įteikimo sandoriai turi būti apmokestinami PVM. Pirma, DIREKTexpress Holding pateikė skundą dėl šio sprendimo ir, antra, kai šis skundas buvo atmestas, ji pareiškė ieškinį Finanzgericht Baden-Württemberg (Badeno-Viurtembergo finansinių bylų teismas, Vokietija). Vykstant procedūrai Ulmo mokesčių administratorius, atsakovas šiame teisme, priėmė pranešimus apie apmokestinimą PVM už 2008 ir 2009 m. Taip pat būtent vykstant šiai procedūrai buvo pradėta DIREKTexpress Holding bankroto procedūra ir M. Winterhoff buvo paskirtas likvidatoriumi. Šiuo tikslu jis perėmė vykstančią procedūrą. Finanzgericht Baden-Württemberg (Badeno-Viurtembergo finansų teismas) atmetė DIREKTexpress Holding pareikštą ieškinį, motyvuodamas tuo, kad procesinių dokumentų formaliam įteikimui negali būti taikomas prašomas neapmokestinimas. Konkrečiai kalbant, šis teismas nusprendė, kad, pirma, nebuvo tenkinamos UStG 4 straipsnio 11b punkte numatytos sąlygos, nes tik sandoriai, tiesiogiai skirti Deutsche Post pašto tarnybai, buvo neapmokestinami PVM, ir, antra, nebuvo galima tiesiogiai remtis Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktu, nes formalaus procesinių dokumentų įteikimo sandorių neapima universaliosios paslaugos, kaip jos suprantamos pagal šią nuostatą. M. Winterhoff pateikė kasacinį skundą dėl šio sprendimo prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikusiame teisme, Bundesfinanzhof (Federalinis finansų teismas, Vokietija). Pirmiausia prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas klausia, ar verslininkas, kuris iš esmės vykdo formalų teismų ar administracinių institucijų procesinių dokumentų įteikimą, gali būti laikomas universaliųjų paslaugų teikėju, kaip jis suprantamas pagal Direktyvos 97/67 2 straipsnio 13 punktą. Konkrečiai šis teismas klausia dėl galimybės šią veiklą prilyginti specialiam atvejui, t. y. pašto siuntai arba siuntiniui, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 97/67 3 straipsnio 4 dalį, arba registruotajai siuntai, kaip taip pat numatyta šioje nuostatoje. Antra, prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikusiam teismui kyla abejonių dėl to, ar tokia bendrovė, kaip DIREKTexpress Holding , gali būti laikoma teikiančia „viešojo pašto tarnybos“ paslaugas, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą, todėl formalaus įteikimo paslaugos, kurias ji teikia, pagal šią nuostatą turi būti neapmokestinamos PVM. Be kita ko, faktas, kad toks įteikimas yra gero teisingumo vykdymo ir dėl to viešojo intereso dalis, tai patvirtina. Kita vertus, kadangi privatus asmuo negali prašyti formalaus įteikimo, toks sandoris negali būti laikomas paslauga „visiems naudotojams“, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 97/67 3 straipsnio 1 dalį. Tokiomis aplinkybėmis Bundesfinanzhof (Federalinis finansų teismas) nutarė sustabdyti bylos nagrinėjimą ir pateikti Teisingumo Teismui tokį prejudicinį klausimą: „Ar verslininkas, vykdantis formalų procesinių dokumentų įteikimą pagal viešosios teisės nuostatas, yra „universaliųjų paslaugų teikėjas“, kaip jis suprantamas pagal <…> Direktyvos 97/67 <…> 2 straipsnio 13 punktą, teikiantis universaliąsias pašto paslaugas arba jų dalį, ir ar šios paslaugos pagal Direktyvos [2006/112] 132 straipsnio 1 dalies a punktą yra neapmokestinamos PVM?“ Byla C‑5/18 J. Eisenbeis yra JUREX, kurios bankroto procedūra buvo pradėta 2011 m. liepos 1 d. sprendimu, likvidatorius, paskirtas minėtu sprendimu. Ši bendrovė, be kita ko, vykdė formalaus procesinių dokumentų įteikimo užsakymus Vokietijos teritorijoje. 2010 m. JUREX paprašė Federalinės mokesčių tarnybos išduoti pažymą dėl įteikimo paslaugų neapmokestinimo PVM. Ši bendrovė įsipareigojo šiai institucijai, remdamasi taikytinomis procesinėmis tvarkomis ir įstatymais, visoje Vokietijos teritorijoje teikti formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslaugas pagal Bundesnetzagentur (Federalinė tinklo agentūra, Vokietija) šiuo tikslu suteiktas licencijas. 2010 m. rugpjūčio 4 d. sprendimu Federalinė mokesčių tarnyba atmetė šį prašymą, motyvuodama tuo, kad paslauga, kuri yra šio prašymo dalykas, nepriskirtina prie universaliųjų pašto paslaugų. J. Eisenbeis pateikus skundą Finanzgericht Köln (Kelno finansų teismas, Vokietija), šis patvirtino atsisakymą neapmokestinti PVM už nagrinėjamas paslaugas tuo pačiu pagrindu, kaip ir Federalinė mokesčių tarnyba. J. Eisenbeis pateikė kasacinį skundą prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikusiame teisme Bundesfinanzhof (Federalinis finansų teismas). Dėl tų pačių motyvų, kurie nurodyti byloje (C‑4/18), Bundesfinanzhof (Federalinis finansų teismas) nusprendė sustabdyti bylos nagrinėjimą ir pateikti Teisingumo Teismui šiuos prejudicinius klausimus: „1. Ar formalus procesinių dokumentų įteikimas pagal viešosios teisės nuostatas [administracinių aktų įteikimą reglamentuojančios procesinės normos ir įstatymai – Pašto įstatymo 33 straipsnio 1 dalis] yra universalioji pašto paslauga, kaip ji suprantama pagal <…> Direktyvos 97/67 <…> 3 straipsnio 4 dalį? 2. Jei į pirmąjį klausimą būtų atsakyta teigiamai: Ar verslininkas, vykdantis formalų procesinių dokumentų įteikimą pagal viešosios teisės nuostatas, yra „universaliųjų paslaugų teikėjas“, kaip jis suprantamas pagal <…> Direktyvos 97/67 <…> 2 straipsnio 13 punktą, teikiantis universaliąsias pašto paslaugas arba jų dalį, ir ar šios paslaugos pagal Direktyvos [2006/112] 132 straipsnio 1 dalies a punktą yra neapmokestinamos PVM?“ 2018 m. vasario 1 d. Teisingumo Teismo pirmininko nutartimi bylos C‑4/18 ir C‑5/18 buvo sujungtos, kad būtų bendrai vykdoma rašytinė ir žodinė proceso dalys ir priimtas galutinis sprendimas. Dėl prejudicinių klausimų Dėl prašymų priimti prejudicinį sprendimą priimtinumo Ieškovai pagrindinėje byloje ginčija prašymų priimti prejudicinį sprendimą priimtinumą. Konkrečiai jie teigia, kad, pirma, kadangi pateiktais klausimais siekiama nustatyti, ar Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punkte numatytas neapmokestinimas taikytinas tokiems sandoriams, kaip nagrinėjamieji pagrindinėse bylose, šie klausimai nėra naudingi priimant sprendimą pagrindinėse bylose. Iš tiesų, jei būtų atsakyta, kad pagrindinėse bylose nagrinėjamos paslaugos turi būti laikomos susijusiomis su universaliosiomis paslaugomis ir kad pašto paslaugų teikėjai, kaip antai nagrinėjami pagrindinėje byloje, turi būti laikomi universaliųjų paslaugų teikėjais, šios paslaugos būtinai turi būti neapmokestinamos pagal šią nuostatą. Kita vertus, nagrinėjant ginčą pagrindinėje byloje C‑5/18, 2016 m. gruodžio 15 d. nutartimi prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas jau yra nusprendęs, kad formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslaugos yra universaliųjų paslaugų dalis, neapmokestinama PVM. Iš šios nutarties matyti, kad minėtas teismas neturėjo jokių abejonių dėl Sąjungos teisės nuostatų, dėl kurių pateikti prašymai priimti prejudicinį sprendimą, išaiškinimo, todėl jam nebuvo būtina kreiptis į Teisingumo Teismą su prašymu priimti prejudicinį sprendimą pagal SESV 267 straipsnį. Šiuo klausimu primintina, kad pagal suformuotą Teisingumo Teismo jurisprudenciją, Teisingumo Teismui ir nacionaliniams teismams bendradarbiaujant pagal SESV 267 straipsnį, tik bylą nagrinėjantis nacionalinis teismas, atsakingas už sprendimo priėmimą, atsižvelgdamas į konkrečias bylos aplinkybes turi įvertinti tai, ar jo sprendimui priimti būtinas prejudicinis sprendimas, ir Teisingumo Teismui pateikiamų klausimų svarbą. Todėl iš principo Teisingumo Teismas turi priimti sprendimą tuo atveju, kai pateikiami klausimai susiję su Sąjungos teisės išaiškinimu (2019 m. kovo 5 d. Sprendimo Eesti Pagar, C‑349/17 , EU:C:2019:172 , punktas ir nurodyta jurisprudencija). Tuo remiantis reikia daryti išvadą, kad klausimams dėl Sąjungos teisės taikoma svarbos prezumpcija. Teisingumo Teismas gali atsisakyti priimti sprendimą dėl nacionalinio teismo pateikto prejudicinio klausimo tik jeigu akivaizdu, kad prašomas Sąjungos teisės išaiškinimas visiškai nesusijęs su pagrindinėje byloje nagrinėjamo ginčo aplinkybėmis ar dalyku, jeigu problema hipotetinė arba Teisingumo Teismas neturi informacijos apie faktines ir teisines aplinkybes, būtinas tam, kad naudingai atsakytų į jam pateiktus klausimus (2019 m. kovo 5 d. Sprendimo Eesti Pagar, C‑349/17 , EU:C:2019:172 , punktas ir jame nurodyta jurisprudencija). Šiuo atveju, kalbant apie šio sprendimo 33 punkte nurodytą argumentą, reikia konstatuoti, kad iš Teisingumo Teismo turimos bylos medžiagos matyti, jog prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas iš tikrųjų nagrinėja ginčus, dėl kurių jis turi priimti sprendimą dėl to, ar formalaus procesinių dokumentų įteikimo veikla, kurią vykdė DIREKTKTexpress Holding ir JUREX, turėjo būti neapmokestinama PVM pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą. Šiuo klausimu iš nutarties dėl prašymo priimti prejudicinį sprendimą matyti, kad šis teismas mano, jog Teisingumo Teismo atsakymas į pateiktus klausimus yra lemiamas sprendžiant šiuos ginčus. Šiomis aplinkybėmis atrodo, kad Teisingumo Teismo atsakymas į pateiktus klausimus yra būtinas tam, kad prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas galėtų priimti sprendimą. Dėl ieškovų pagrindinėje byloje pateikto argumento, priminto šio sprendimo 34 punkte, pakanka konstatuoti, kad prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas savo prašymuose priimti prejudicinį sprendimą nurodo, kad jam kyla abejonių dėl Teisingumo Teismo atsakymo į pateiktus klausimus. Be to, šios šalys nepateikė informacijos, galinčios sukelti abejonių dėl pirmesniame punkte padarytos išvados, kad prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas nagrinėja bylas, kurių sprendimas priklauso nuo Teisingumo Teismo atsakymų į pateiktus klausimus. Darytina išvada, kad visi prašymai priimti prejudicinį sprendimą yra priimtini. Dėl esmės Savo klausimais, kuriuos reikia nagrinėti kartu, prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas iš esmės siekia išsiaiškinti, ar Direktyvos 97/67 2 straipsnio 13 punktas ir 3 straipsnis turi būti aiškinami taip, kad korespondencijos pristatymo paslaugų teikėjai, kaip nagrinėjami pagrindinėje byloje, kurie, kaip nacionalinės licencijos, leidžiančios teikti šias paslaugas, turėtojai privalo pagal nacionalinės teisės nuostatas teikti formalaus teismų ar administracinių institucijų procesinių dokumentų įteikimo paslaugas, turi būti laikomi „universaliųjų paslaugų teikėjais“, kaip tai suprantama pagal šias nuostatas, todėl šios paslaugos turi būti neapmokestinamos PVM kaip „viešojo pašto tarnybų“ paslaugos, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą. Šiuo klausimu bendrai reikia priminti, kad pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą neapmokestinamas PVM paslaugų teikimas ir su tuo susijusių prekių tiekimas, kai šį tiekimą ir teikimą vykdo viešojo pašto tarnybos. Kaip Teisingumo Teismas jau yra nusprendęs, nors pagal Direktyvos 2006/112 131 straipsnį 2–9 skyriuose numatytais atvejais neapmokestinimas PVM taikomas, be kita ko, tokiomis sąlygomis, kurias valstybės narės nustato, siekdamos užtikrinti tinkamą ir sąžiningą neapmokestinimo atvejus reglamentuojančių nuostatų taikymą bei užkirsti kelią galimiems mokesčių vengimo, išsisukinėjimo ar piktnaudžiavimo atvejams, šios sąlygos nedaro įtakos numatyto neapmokestinimo atvejų turinio apibrėžimui (šiuo klausimu žr. 2001 m. sausio 11 d. Sprendimo Komisija / Prancūzija, C‑76/99 , EU:C:2001:12 , punktą ir 2005 m. gegužės 26 d. Sprendimo Kingscrest Associates ir Montecello, C‑498/03 , EU:C:2005:322 , punktą). Iš tiesų, neapmokestinimo atvejai, numatyti Direktyvos 2006/112 132 straipsnyje, yra savarankiškos Sąjungos teisės sąvokos, ir todėl turi būti apibrėžtos Europos Sąjungos lygmeniu (šiuo klausimu žr. 2005 m. gegužės 26 d. Sprendimo Kingscrest Associates ir Montecello, C‑498/03 , EU:C:2005:322 , punktą ir 2016 m. sausio 21 d. Sprendimo Les Jardins de Jouvence, C‑335/14 , EU:C:2016:36 , punktą). Taigi konkretaus sandorio apmokestinimas ar neapmokestinimas PVM negali priklausyti nuo jo kvalifikavimo nacionalinėje teisėje (2005 m. gegužės 26 d. Sprendimo Kingscrest Associates ir Montecello, C‑498/03 , EU:C:2005:322 , punktas ir 2007 m. birželio 14 d. Sprendimo Haderer, C‑445/05 , EU:C:2007:344 , punktas). Be to, remiantis suformuota Teisingumo Teismo jurisprudencija, sąvokos, apibrėžiančios neapmokestinimą, kaip numatytas Direktyvos 2006/112 132 straipsnyje, aiškinamos siaurai, nes neapmokestinimas yra bendro principo, pagal kurį PVM renkamas už kiekvieną apmokestinamojo asmens už atlygį atliekamą paslaugų teikimą, išimtis. Vis dėlto šios sąvokos turi būti aiškinamos atsižvelgiant į šiais neapmokestinimo atvejais siekiamą tikslą ir laikantis mokesčių neutralumo principo, būdingo bendrai PVM sistemai. Ši siauro aiškinimo taisyklė nereiškia, kad sąvokos, vartojamos 132 straipsnyje numatytiems neapmokestinimo atvejams apibrėžti, turėtų būti aiškinamos taip, kad šios nuostatos prarastų savo poveikį (šiuo klausimu žr. 2017 m. rugsėjo 21 d. Sprendimo Aviva, C‑605/15 , EU:C:2017:718 , punktą ir 2017 m. spalio 26 d. Sprendimo The English Bridge Union, C‑90/16 , EU:C:2017:814 , punktą). Šiuo klausimu reikia pažymėti, kad Direktyvos 2006/112 132 straipsnis yra šios direktyvos IX antraštinės dalies 2 skyriuje „Tam tikros su visuomenės interesais susijusios veiklos neapmokestinimas PVM“. Iš to matyti, kad šiame straipsnyje numatytais neapmokestinimo atvejais siekiama skatinti tam tikrą su visuomenės interesais susijusią veiklą, kaip antai paslaugų, kurias teikia šio straipsnio 1 dalies a punkte nurodytos viešojo pašto tarnybos, teikimą. Visų pirma iš šio tikslo pobūdžio matyti, kad neapmokestinimas neturi būti taikomas specialioms paslaugoms, nesusijusioms su visuomenės interesais susijusiomis paslaugomis, kurios tenkina specialius ūkio subjektų poreikius (šiuo klausimu žr. 2009 m. balandžio 23 d. Sprendimo TNT Post UK, C‑357/07 , EU:C:2009:248 , punktą ir nurodytą jurisprudenciją). Taigi negalima laikyti, kad pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą neapmokestinamos viešojo pašto tarnybų teikiamos paslaugos, kurių sąlygos buvo suderėtos individualiai. Dėl savo pobūdžio tokios paslaugos tenkina specialius atitinkamų naudotojų poreikius (šiuo klausimu žr. 2009 m. balandžio 23 d. Sprendimo TNT Post UK, C‑357/07 , EU:C:2009:248 , punktą). Be to, pažymėtina, kad šio sprendimo 46 punkte nurodytas bendras tikslas pašto srityje reiškia daug specialesnį tikslą siūlyti nedidelėmis kainomis pašto paslaugas, kurios atitinka pagrindinius visuomenės poreikius. Pagal dabartinę Sąjungos teisę toks tikslas iš esmės sutampa su Direktyva 97/67 siekiamu tikslu teikti universaliąsias pašto paslaugas (šiuo klausimu žr. 2009 m. balandžio 23 d. Sprendimo TNT Post UK, C‑357/07 , EU:C:2009:248 , ir punktus). Šiuo klausimu Teisingumo Teismas jau nusprendė, kad „viešojo pašto tarnybos“, kaip jos suprantamos pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą, turi būti laikomos viešuoju arba privačiu subjektu, kuris įsipareigoja teikti pagrindinius vartotojų poreikius atitinkančias universaliąsias pašto paslaugas ir užtikrinti universaliųjų pašto paslaugų ar jų dalies teikimą valstybėje narėje, kaip apibrėžta Direktyvos 97/67 3 straipsnyje (šiuo klausimu žr. 2009 m. balandžio 23 d. Sprendimo TNT Post UK, C‑357/07 , EU:C:2009:248 , punktą ir 2015 m. balandžio 21 d. Sprendimo Komisija / Švedija, C‑114/14 , EU:C:2015:249 , punktą). Kalbant apie šią sąvoką „universaliosios pašto paslaugos“, pažymėtina, kad nors jos ribos apibrėžtos Direktyvos 97/67 3 straipsnio 1 dalyje, pagal kurią tokia paslauga atitinka apibrėžtos kokybės visoje teritorijoje visiems naudotojams prieinamomis kainomis nenutrūkstamai teikiamas pašto paslaugas, šio straipsnio 4 dalyje numatyta, kad kiekviena valstybė narė imasi būtinų priemonių užtikrinti, kad į universaliąją paslaugą būtų įtrauktos paslaugos, kurias sudaro pašto siuntų ir pašto siuntinių surinkimas, rūšiavimas, pervežimas ir skirstymas, ir registruotųjų ir įvertintųjų siuntų paslaugos. Direktyvos 97/67 2 straipsnio 4–6 ir 9 punktuose, be įvairių sąvokų, papildomai nurodomas tokios minimalios paslaugos turinys. Iš prašymų priimti prejudicinį sprendimą matyti, kad pagrindinėse bylose nagrinėjamus paslaugų teikimus sudaro formalus procesinių dokumentų įteikimas vykstant teisminėmis ar administracinėmis procedūromis. Pagal tokiam įteikimui taikytinas taisykles įteiktino procesinio dokumento įteikimo užsakymas perduodamas paštui ar panašiam paslaugų teikėjui. Šis procesinis dokumentas įdedamas į užklijuotą voką kartu su tinkamai parengta jo įteikimo forma, kuri, įteikus pirmąjį procesinį dokumentą, grąžinama užsakymą pateikusiai institucijai. Iš šių prašymų taip pat matyti, kad paslaugų teikėjas, atliekantis formalių įteikimą, nesuteikia fiksuoto dydžio garantijos. Iš pačios Direktyvos 97/67 3 straipsnio 4 dalies formuluotės, visų pirma iš joje pateiktos sąvokos „[bent jau]“, matyti, kad nors valstybė narė turi užtikrinti, kad joje nurodytos paslaugos būtų teikiamos, vis dėlto prireikus kitos pašto paslaugos taip pat gali būti laikomos šios valstybės narės garantuotomis universaliosiomis paslaugomis. Taigi, nesant reikalo nagrinėti, ar tokios paslaugos, kokios teikiamos DIREKTexpress Holding ir JUREX, priklauso vienai iš konkrečių pašto paslaugų kategorijų, nurodytų Direktyvos 97/67 3 straipsnio 4 dalyje, šiuo atveju reikia pažymėti, kad dėl savybių ir aplinkybių, kurioms esant šios paslaugos teikiamos, jos bet kuriuo atveju gali būti laikomos universaliųjų paslaugų dalimi, kaip apibrėžta šiame straipsnyje. Šiuo klausimu pirmiausia reikia priminti, kad Teisingumo Teismas jau yra nusprendęs, jog operatoriams, kurie tiekia visas universalias pašto paslaugas ar jų dalį, taikoma speciali teisinė tvarka, kuri apima specialias pareigas. Iš tiesų skirtumas tarp „viešųjų pašto tarnybų“ ir kitų operatorių siejamas ne su teikiamų paslaugų pobūdžiu, bet su tuo, kad jiems taikoma ši tvarka (šiuo klausimu žr. 2015 m. balandžio 21 d. Sprendimo Komisija / Švedija, C‑114/14 , EU:C:2015:249 , punktą). Šiuo atveju iš Teisingumo Teismo turimos bylos medžiagos matyti, kad reikšmingu laikotarpiu DIREKTexpress Holding ir JUREX iš tikrųjų buvo taikomos taisyklės, kurios atsirado ne dėl individualių derybų, o dėl konkrečių įsipareigojimų pagal Vokietijos teisės aktus. Konkrečiai kalbant, pagal šiuos teisės aktus licencijos, leidžiančios teikti korespondencijos pristatymo paslaugas, turėtojas privalo formaliai įteikti procesinius dokumentus, neatsižvelgdamas į jų svorį, pagal administracinių aktų įteikimą reglamentuojančią procesinę tvarką ir įstatymus. Be to, licencijos turėtojo atlygiui taikomi reikalavimai, numatyti šiuose teisės aktuose, ir tam turi duoti leidimą kompetentinga nacionalinė institucija. Be to, iš Teisingumo Teismo turimos bylos medžiagos matyti, kad nuo teismo sprendimų formalaus įteikimo pradedamas skaičiuoti senaties terminas ir tai reiškia su viešąja paslauga susijusių užduočių delegavimą, nes pagal Vokietijos teisės aktus, kai korespondencijos pristatymo paslaugų teikėjas vykdo formalaus įteikimo užsakymą, jis turi viešosios valdžios prerogatyvas tam, kad įvykdytų jam tenkančius įpareigojimus. Iš to matyti, kad šiomis paslaugomis siekiama ne patenkinti specialius ūkio subjektų ar kai kurių kitų fizinių asmenų poreikius, bet užtikrinti gerą teisingumo vykdymą, nes jie leidžia formaliai įteikti dokumentus vykstant teisminėms ar administracinėms procedūroms. Be to, kalbant apie Direktyvos 97/67 3 straipsnio 1 dalyje numatytą sąlygą, kad universaliosios paslaugos teikiamos „visiems naudotojams“, kaip tai pažymi prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas, formalaus įteikimo užsakovai, kaip numatyta pagrindinėse bylose nagrinėjamuose Vokietijos teisės aktuose, iš esmės yra teismai ir administracinės institucijos. Darytina išvada, kad šio įteikimo negali prašyti bet kuris privatus asmuo, bet iš esmės to gali prašyti viešosios institucijos. Vis dėlto ši aplinkybė netrukdo tam, kad sąlyga, apie kurią kalbama ankstesniame punkte, būtų laikoma įvykdyta šiuo atveju. Visų pirma, kaip teisingai savo rašytinėse pastabose nurodė Komisija, pašto paslaugų „naudotojai“, kaip jie suprantami pagal Direktyvos 97/67 2 straipsnio 17 punktą, yra ne tik fiziniai arba juridiniai asmenys, kurie, būdami siuntėjai naudojasi teikiamomis universaliosiomis paslaugomis, bet ir šių paslaugų gavėjai. Antra, nors formalus įteikimas vykdomas viešųjų institucijų užsakymu, šių institucijų veikla siekiama ne patenkinti jų poreikius, o užtikrinti gerą teismų ar administracinės sistemos, kuriai jos priklauso, funkcionavimą. Ši veikla taip pat vykdoma visų asmenų, kuriems suteikta galimybė įteikti procesinį dokumentą pagal šio sprendimo 52 punkte nurodytą procedūrą, vardu. Trečia, kaip teisingai pažymi Komisija, formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslauga yra tik universaliųjų paslaugų, kurias turi užtikrinti valstybė narė, elementas, be to, valstybė narė pagal Direktyvos 97/67 4 straipsnio 2 dalį gali laisvai paskirti kelis paslaugų teikėjus skirtingiems universaliųjų paslaugų elementams teikti ir kad būtų galima aprėpti visą šalies teritoriją. Galiausiai iš Teisingumo Teismui pateiktos medžiagos matyti, kad, formalus procesinių dokumentų įteikimas, kurį privalo vykdyti asmuo, turintis licenciją, leidžiančią teikti korespondencijos pristatymo paslaugas, buvo vykdomas remiantis jį reglamentuojančiais nacionalinės teisės aktais, prieinamomis kainomis ir visoje Vokietijos teritorijoje, o tai vis dėlto turi patikrinti prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas. Tokiomis aplinkybėmis tokios paslaugos, kokios nagrinėjamos pagrindinėse bylose, turi būti laikomos atitinkančiomis pagrindinius Vokietijos gyventojų poreikius, atsižvelgiant į šio sprendimo 49 punkte primintą specifinį tikslą. Atsižvelgiant į tai, kas minėta, reikia konstatuoti, kad tokie operatoriai, kaip DIREKTexpress Holding ir JUREX, kaip matyti iš Teisingumo Teismui pateiktos medžiagos, bet tai turi patikrinti prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikęs teismas, kiekvienas turėjo licencija, kuri jiems leido teikti korespondencijos pristatymo paslaugas, ir visoje Vokietijos teritorijoje galėjo užtikrinti formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslaugas pagal šio sprendimo 57 punkte nurodytas specifines sąlygas ir dalį „universaliųjų pašto paslaugų“, kaip jos suprantamos pagal Direktyvos 97/67 3 straipsnį. Kaip matyti iš šio sprendimo 50 punkto, dėl to, kad šios paslaugos yra minėtų paslaugų dalis, tokie operatoriai turi būti laikomi „viešojo pašto tarnybomis“, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą, jeigu jie teikia šias paslaugas, todėl pagal šią nuostatą jos neturi būti apmokestinamos PVM. Šiais argumentais neleidžia suabejoti aplinkybė, kad pagal pagrindinėje byloje nagrinėjamus nacionalinės teisės aktus atitinkamos paslaugos nelaikomos universaliųjų paslaugų dalimi. Iš tiesų, kaip matyti iš šio sprendimo 42–44 punktų, konkretaus sandorio klasifikavimas pagal nacionalinę teisę neturi įtakos jo apmokestinimui PVM, nes neapmokestinimas PVM jam taikomas pagal Sąjungos teisę. Tas pats pasakytina ir apie Suomijos vyriausybės rašytinėse pastabose pabrėžtą aplinkybę, kad Komisijai nebuvo pranešta apie DIREKTexpress Holding ir JUREX kaip apie paslaugų teikėjus, kurie užtikrina dalį universaliųjų pašto paslaugų, o tai prieštarauja Direktyvos 97/67 4 straipsnio 2 dalyje įtvirtintai pareigai. Konkrečiai kalbant, vien šios pareigos pranešti pažeidimas, darant prielaidą, kad jis įrodytas, negali suteikti valstybėms narėms galimybės savo nuožiūra kliudyti taikyti Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punkte numatytą neapmokestinimą, net jei tai susiję su universaliųjų pašto paslaugų teikimu. Iš tikrųjų tokios galimybės valstybėms narėms suteikimas galėtų pažeisti ne tik šio sprendimo 42–44 punktuose nurodytą jurisprudenciją, bet ir mokesčių neutralumo principą, pagal kurį draudžiama, kad ūkio subjektai, vykdantys tokius pat sandorius, būtų vertinami skirtingai PVM rinkimo srityje (šiuo klausimu žr. 2007 m. birželio 28 d. Sprendimo JP Morgan Fleming Claverhouse Investment Trust ir The Association of Investment Trust Companies, C‑363/05 , EU:C:2007:391 , punktą ir jame nurodytą jurisprudenciją). Šio sprendimo 65 punkte pateiktų argumentų taip pat nepaneigia Direktyvos 97/67 3 straipsnio 7 dalis, pagal kurią universaliosios paslaugos apima vidaus ir tarptautines paslaugas. Nors aišku, kad ši nuostata sąvokoje „universaliosios paslaugos“, kaip ji apibrėžta Direktyvos 97/67 3 straipsnyje, apima tarptautines pašto paslaugas, vien dėl šios priežasties jos nereikia aiškinti taip, kad į šios sąvokos taikymo sritį nepatenka vidaus paslaugos, kaip nagrinėjamos pagrindinėse bylose, dėl to, kad atitinkamo teikėjo teikiamos paslaugos neapima tarptautinių paslaugų. Iš tiesų pakanka pažymėti, kad, kaip matyti iš šio sprendimo 62 punkto, tai, kad valstybė narė gali laisvai pasirinkti kelis paslaugų teikėjus, kad galėtų teikti įvairius universaliųjų paslaugų elementus ar apimtų visą teritoriją, reiškia, kad ši valstybė narė gali nuspręsti patikėti atitinkamam operatoriui teikti pagrindinėje byloje nagrinėjamas formalaus procesinių dokumentų įteikimo paslaugas tik atitinkamos valstybės narės teritorijoje. Atsižvelgiant į visa tai, kas minėta, į pateiktus klausimus reikia atsakyti, kad Direktyvos 97/67 2 straipsnio 13 punktą ir 3 straipsnį reikia aiškinti taip, kad korespondencijos pristatymo paslaugų teikėjai, kaip nagrinėjami pagrindinėje byloje, kurie, kaip nacionalinės licencijos, leidžiančios teikti šias paslaugas, turėtojai privalo pagal nacionalinės teisės nuostatas teikti formalaus teismų ar administracinių institucijų procesinių dokumentų įteikimo paslaugas, turi būti laikomi „universaliųjų paslaugų teikėjais“, kaip tai suprantama pagal šias nuostatas, todėl šios paslaugos turi būti neapmokestinamos PVM kaip „viešojo pašto tarnybų“ paslaugos, kaip tai suprantama pagal Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą. Dėl bylinėjimosi išlaidų Kadangi šis procesas pagrindinės bylos šalims yra vienas iš etapų prašymą priimti prejudicinį sprendimą pateikusio teismo nagrinėjamoje byloje, bylinėjimosi išlaidų klausimą turi spręsti šis teismas. Išlaidos, susijusios su pastabų pateikimu Teisingumo Teismui, išskyrus tas, kurias patyrė minėtos šalys, nėra atlygintinos. Remdamasis šiais motyvais, Teisingumo Teismas (penktoji kolegija) nusprendžia: 1997 m. gruodžio 15 d. Europos Parlamento ir Tarybos direktyvos 97/67/EB dėl Bendrijos pašto paslaugų vidaus rinkos plėtros bendrųjų taisyklių ir paslaugų kokybės gerinimo, iš dalies pakeistos 2008 m. vasario 20 d. Europos Parlamento ir Tarybos direktyva 2008/6/EB, 2 straipsnio 13 punktą ir 3 straipsnį reikia aiškinti taip, kad korespondencijos pristatymo paslaugų teikėjai, kaip nagrinėjami pagrindinėje byloje, kurie, kaip nacionalinės licencijos, leidžiančios teikti šias paslaugas, turėtojai privalo pagal nacionalinės teisės nuostatas teikti formalaus teismų ar administracinių institucijų procesinių dokumentų įteikimo paslaugas, turi būti laikomi „universaliųjų paslaugų teikėjais“, kaip tai suprantama pagal šias nuostatas, todėl šios paslaugos turi būti neapmokestinamos pridėtinės vertės mokesčiu kaip „viešojo pašto tarnybų“ paslaugos, kaip tai suprantama pagal 2006 m. lapkričio 28 d. Direktyvos 2006/112 132 straipsnio 1 dalies a punktą. Parašai. ( *1 ) Proceso kalba: vokiečių.

62004TJ0271

lv

Prāvas rašanās fakti 1       Prasītāja ir atbilstoši Beļģijas tiesībām dibināta publiskā akciju sabiedrība, kas specializējas darījumos ar nekustamajiem īpašumiem. Tā ietilpst grupā Fortis , kas Beniluksa valstīs aktīvi darbojas apdrošināšanas un finanšu pakalpojumu jomā. 2       2002. gada beigās prasītāja Briselē atjaunoja tai piederošo ēku kompleksu ar nosaukumu “City Center”, kas sastāv no divām ēkām – B1 un B2. 3       2003. gada sākumā Eiropas Parlaments uzsāka sarunas ar prasītāju par visas City Center ēkas B1 platības nomāšanu, t.i., 16 954 m platības birojiem, kā arī 205 autostāvvietu nomāšanu (turpmāk tekstā – “ēka”). Tomēr Parlaments atteicās nomāt šo ēku, norādot, ka Komisija pati vēlas risināt sarunas. Starpiestāžu sadarbības ietvaros starp divām Kopienu iestādēm tika atzīts, ka noteiktu Komisijas dienestu pārcelšana uz ēku ļautu Parlamentam izmantot atbrīvojušās platības. 4       2003. gada 13. maijā Komisija ar C. (turpmāk tekstā – “sarunu vedējs”), Infrastruktūras un apgādes biroja Briselē [ Office “Infrastructures et logistique” – Bruxelles ] (turpmāk tekstā – “ OIB ”), kas izveidots ar Komisijas 2002. gada 6. novembra Lēmumu 2003/523/EK (OV 2003, L 183, 35. lpp.), pārstāvja starpniecību sazinājās ar prasītāju un Fortis Real Estate , departamentu, kas specializējas darbībās ar nekustamajiem īpašumiem, kas pieder atbilstoši Beļģijas tiesībām dibinātajai sabiedrībai Fortis AG (turpmāk tekstā – “sabiedrība Fortis ”), kura ir prasītājas māsas sabiedrība Fortis grupas ietvaros, lai pabeigtu sarunas par nomas līguma noteikumiem saistībā ar ēku (turpmāk tekstā – “nomas līgums”). 5       Trīs sanāksmju laikā, kas tika attiecīgi organizētas 2003. gada 16. maijā, 3. un 6. jūnijā, sarunu vedējs un sabiedrība Fortis (turpmāk tekstā – “sarunu puses”) pārrunāja nomas līguma noteikumus, kā arī veicamos ēkas interjera remonta darbus. Komisija pieprasīja, lai līgumā būtu noteikts, ka šie darbi tiek veikti prasītājas vārdā un uz tās rēķina un ka šo remonta darbu izmaksas tiks segtas ar papildu nomas maksu. Turklāt Komisija vēlējās, lai nomas līgumā tiktu paredzēts, ka šie darbi tiks pabeigti 2003. gada 31. oktobrī, t.i., tieši pirms nomas līguma stāšanās spēkā, un lai kavēšanās gadījumā tiktu paredzēts sods. 6       2003. gada 11. jūnija e‑pasta vēstulē sabiedrība Fortis norādīja sarunu vedējam, ka pasūtījumi saistībā ar darbu izpildi nevar tikt reāli veikti, kamēr Komisija nav piekritusi nomas līguma noteikumiem. 7       2003. gada 16. jūnija vēstules pielikumā sabiedrība Fortis nosūtīja Komisijai nomas līguma projektu, kas pirms tam Komisijai bija nosūtīts elektroniskā veidā. Šī līguma projekta 4.4. pantā tika minēts, ka ēkas interjera remonta darbi, kuru izpildi vēlas Komisija, izņemot tos, kas attiecas uz kafetēriju un apsardzi (turpmāk tekstā – “remonta darbi”), tiks pabeigti 2003. gada 31. oktobrī un ka to nepabeigšanas gadījumā tiks maksāta kavējuma atlīdzība, sākot ar 2003. gada 1. novembri, t.i., no datuma, kad nomas līgums stājas spēkā. Tomēr sabiedrības Fortis vēstulē tika precizēts, ka remonta darbu realizācijas termiņš un kavējuma atlīdzības maksāšanas sākšanas datums ir pakļauts šādam nosacījumam: “Šīs vēstules divus eksemplārus, ko jūs vienkārši esat parakstījuši un kas apstiprina jūsu piekrišanu nomas [līguma] noteikumiem un nosacījumiem, mēs esam saņēmuši, vēlākais, 2003. gada 30. jūnijā.” Turklāt sabiedrība Fortis norādīja: “Saņemot [lūgto dokumentu], mēs veicam, kā jūs esat lūguši, pasūtījumus saistībā ar [remonta] darbiem, nesagaidot formālu nomas līguma parakstīšanu.” Vēstulē arī tika precizēts, ka, nesaņemot lūgto dokumentu noteiktajā termiņā, “remonta darbu termiņš un kavēšanās atlīdzības maksāšanas datums tiks noteikts, ņemot vērā [lūgtā dokumenta] saņemšanas datumu un ēkas brīvdienas, negrozot nomas līguma spēkā stāšanās datumu”. 8       2003. gada 19. jūnijā, noteiktiem aspektiem esot precizētiem sarunu pušu starpā, sabiedrība Fortis nosūtīja otru nomas līguma projekta versiju, kurā tika veikti daži grozījumi 4.5. panta tādai redakcijai, kāda bija iekļauta līguma 2003. gada 16. jūnija versijā. 9       2003. gada 23. jūnijā pēc jaunām diskusijām starp tehniskajiem dienestiem sabiedrība Fortis nosūtīja sarunu vedējam trešo nomas līguma projekta versiju, kurā tika izdarīti grozījumi 4.3., 11. un 12. pantam tādā redakcijā, kāda tā bija iekļauta iepriekšējās 2003. gada 16. un 19. jūnija versijās, kā arī pielikumu, kurā tika apkopotas vienošanās starp sarunu pusēm par budžetu un remonta darbu apraksts. E‑pasta vēstulē sabiedrība Fortis precizēja, ka šis trešais projekts atceļ un aizvieto iepriekš nosūtītos projektus, bet 2003. gada 16. jūnija vēstules saturs paliek pilnībā piemērojams. 10     Ar 2003. gada 25. jūnija vēstuli OIB vērsās pie Komisijas dienestiem un ģenerāldirektorātiem (ĢD), ar kuriem ir jākonsultējas katra procesa saistībā ar nekustamo īpašumu ietvaros, proti, pie juridiskā dienesta, Budžeta ĢD un Personāla un administrācijas ĢD (turpmāk tekstā visas kopā – “kontroles iestādes”), lai tie izteiktu viedokli par nodomu vēstules un nomas līguma projektu. 11     2003. gada 26. jūnijā pa faksu sarunu vedējs nosūtīja sabiedrībai Fortis tās 2003. gada 16. jūnija vēstules kopiju, kurā zem turpmākās frāzes bija sarunu vedēja paraksts: “No OIB skatpunkta nomas nosacījumi ir apmierinoši. Tie ir nodoti kontroles iestādēm.” 12     Ar 2003. gada 30. jūnija e‑pasta vēstuli pēc sanāksmes ar kontroles iestādēm sarunu vedējs iesniedza sabiedrībai Fortis vienu jautājumu par pievienotās vērtības nodokļa (PVN) atgūšanu sakarā ar remonta darbiem. Turklāt tas precizēja, ka juridiskais dienests vēlas grozīt nomas līguma projekta 7. pantu. Visbeidzot tas norādīja: “Ir arī citas piezīmes, kas nav pārāk nozīmīgas. Uzmanību – tas nenozīmē, ka šī lieta jau ir apstiprināta.” 13     Ar 2003. gada 1. jūlija e‑pasta vēstuli sabiedrība Fortis sarunu vedējam atbildēja noraidoši saistībā ar iespējamo PVN atgūšanu un nomas līguma projekta 7. panta grozīšanu. 14     Tajā pašā dienā juridiskais dienests sniedza pozitīvu atzinumu par nomas līguma projektu, pakļaujot to nosacījumam par nodomu vēstules projektā noteikto grozījumu veikšanu, kas bija vērsti uz tā nosacījuma rakstura pastiprināšanu, un paša nomas līguma grozījumu veikšanu, kuros ietilpa jurisdikcijas klauzulas grozīšana tādā ziņā, ka tiek izvēlētas tiesas Briselē. 15     2003. gada 4. jūlijā prasītāja veica pirmos pasūtījumus sabiedrībā B. un sabiedrībā A., kas nepieciešami, lai veiktu remonta darbus. 16     Tajā pašā dienā Budžeta ĢD sniedza pozitīvu atzinumu par ēkas nomas projektu ar nosacījumu, ka tiek ņemti vērā tā komentāri. Šie komentāri ietvēra pienākumu ievērot budžeta procesu, nepieciešamību pastiprināt nodomu vēstules nosacījuma raksturu un pāris piedāvājumus par nomas līguma grozīšanu. 17     Šajā pašā laikā Komisija sagatavoja Padomei un Parlamentam saistībā ar to kompetenci budžeta jautājumos paziņojuma projektu par lūgumu palielināt budžetu. Šis solis bija nepieciešams sakarā ar būtiskām papildu izmaksām, kas 2003. gadā radās saistībā ar ēkas nomāšanu. 18     2003. gada 4. jūlijā OIB pārstāvis F. sabiedrībai Fortis pa faksu apstiprināja, ka tiek akceptētas ēkas būvlaukuma apsardzes izmaksas. 19     2003. gada 5. jūlijā Budžeta ĢD sniedza pozitīvu atzinumu par paziņojumu Padomei un Parlamentam sakarā ar lūgumu palielināt budžetu. 20     2003. gada 7. jūlijā Personāla un administrācijas ĢD sniedza pozitīvu atzinumu par ēkas nomas projektu ar nosacījumu, ka tiek izpētītas un ņemtas vērā šī projekta sekas uz pašreizējo budžetu un ka tiek ievērota vispārējā Komisijas dienestu izvietošanas stratēģija, un ar nosacījumu, ka tiek atbildēts uz jautājumiem, ko 2003. gada 25. jūnijā izvirzīja Briseles Darba vietu drošības, higiēnas un labiekārtošanas komiteja [ Comité de sécurité, d’hygiène et d’embellissement des lieux de travail ] (turpmāk tekstā – “ CSHT ”), par noteiktām tehniskām un drošības problēmām, ko rada ēka un tās ģeogrāfiskais novietojums. 21     2003. gada 10. jūlija telefona sarunā sarunu vedējs prasītājai norādīja, ka principiālā nomas apstiprināšana kavējas sakarā ar krāpšanas gadījumu atklāšanu Komisijā un ka šī apstiprināšana, visticamāk, nenotiks agrāk par 2003. gada septembra vidu. 22     Ar 2003. gada 14. jūlija vēstuli sarunu vedējs apstiprināja sabiedrībai Fortis , ka nomas līguma apstiprināšana ir apturēta un ir grūti paredzēt, kad šajā sakarā varētu tikt pieņemts lēmums. Tomēr sarunu vedējs precizēja, ka šajā stadijā nomāšanas kā tādas ideja nav noraidīta. Tas secināja: “Es jums ļauju veikt visus pasākumus, ko jūs uzskatāt par lietderīgiem un nepieciešamiem, ņemot vērā šo apturēšanu.” Tajā pašā laikā OIB uzsāka sarunas ar citiem iznomātājiem, lai atrastu citu iespējamu risinājumu, kas ļautu pārcelties īsākā termiņā. 23     Tajā pašā dienā sabiedrība Fortis ņēma vērā nomas līguma apstiprināšanas procesa apturēšanu. Tā norādīja sarunu vedējam, ka tā uzreiz paziņoja saviem piegādātājiem par visu pasūtījumu apturēšanu, kas veikti saistībā ar remonta darbu veikšanu, un par visu finanšu saistību apturēšanu saistībā ar šo pasūtījumu izpildi. Tā arī precizēja, ka remonta darbu realizēšana un kavējuma atlīdzības maksāšanas datums tiks noteikts vēlāk, ņemot vērā ēkas brīvdienas, nomas līguma formālā parakstīšanas procesa apturēšanas izbeigšanas datumu un pasūtījumu atjaunošanas termiņu, negrozot nomas līguma spēkā stāšanās datumu. Visbeidzot sabiedrība Fortis pieprasīja, lai, ja ideja par šo nomāšanu tiek noraidīta, tā tiktu informēta, cik vien ātri iespējams. 24     2003. gada 16. jūlijā Building Policy Group (turpmāk tekstā – “ BPG ”, OIB nekustamo īpašumu politikas grupa) organizēja sanāksmi, kuras laikā tika nolemts, ka, ņemot vērā divu mēnešu termiņu, kura laikā ir jāpārvācas uz ēku, ir nopietni un ļoti ātri jāapsver iespēja nomāt citu ēku, ar nosaukumu “M.”, kas atrodas Briselē, un tā rezultātā apturēt visus pasūtījumus, ko veikuši Komisijas dienesti saistībā ar ēkas interjera remontu. 25     2003. gada 23. jūlijā saņemtajā vēstulē sarunu vedējs informēja sabiedrību Fortis par to, ka Komisija noraida jebkādu atbildību par zaudējumiem, kas sabiedrībai Fortis varētu eventuāli būt radušies sakarā ar kavēšanos nomas līguma apstiprināšanā. Šajā sakarā tas precizēja: “Piekrišana no manas puses nomas līguma noteikumiem nekādā ziņā nenozīmēja tā galīgo apstiprināšanu, bet gan garantiju no OIB puses, ka lieta tiks virzīta pa Komisijas lēmumu pieņemšanas stadijām, kas, kā jūs jau zināt, ietver vairākus etapus, bez kuriem OIB nevar parakstīt līgumu.” 26     Ar 2003. gada 27. augusta vēstuli sabiedrība Fortis informēja sarunu vedēju, ka tā uzskata Komisiju par atbildīgu par zaudējumiem, ko tā eventuāli varētu būt cietusi sakarā ar tās atteikšanos noslēgt līgumu. Sabiedrība Fortis turklāt informēja sarunu vedēju, ka noteiktiem piegādātājiem jau ir radušās izmaksas sakarā ar remonta darbu uzsākšanu. 27     Ar 2003. gada 9. septembra ierakstīto vēstuli ar paziņojumu par saņemšanu, kas adresēta OIB direktoram V. un sarunu vedējam, sabiedrība Fortis tiem sniedza informāciju, saskaņā ar kuru OIB pēc 2003. gada 14. jūlija uzsāka sarunas par citas ēkas nomāšanu, kas tagad tiek pabeigtas. Tā norādīja, ka šajā gadījumā Komisijas veikto nomas noraidīšanu tā uzskata par vienpusēju nomas līguma, kas bija noslēgts, laušanu. 28     Ar 2003. gada 16. septembra ierakstīto vēstuli ar paziņojumu par saņemšanu OIB direktors atbildēja uz divām iepriekšējām sabiedrības Fortis vēstulēm, norādot, ka nomas līgums nekad netika noslēgts starp pusēm, tā kā attiecības starp šīm pusēm vienmēr bija sarunu stadijā. Direktors arī norādīja, ka OIB atbilstoši tā funkcijām bija pastāvīgā kontaktā ar nekustamo īpašumu attīstītājiem un diskusijās saistībā ar vairākiem paralēliem projektiem. Papildus tam OIB direktors norādīja: “Es jums apstiprinu, ka Projet vairs nav Komisijas pašreizējo prioritāšu lokā saistībā ar tās dienestu izvietošanu, [bet] City Center no Komisijas skatpunkta ir ļoti interesanta iespēja, ko mēs [..] ieteiksim [citām esošajām Eiropas organizācijām vai tām, kuras vēl tikai top]. Šajā sakarā mēs ar jums sazināsimies ļoti ātri.” 29     Ar 2003. gada 24. septembra ierakstīto vēstuli ar paziņojumu par saņemšanu, kas nosūtīta kā atbilde OIB direktoram, sabiedrība Fortis ņēma vērā Komisijas atteikšanos nomāt un informēja par savu nolūku nodot šo lietu savam juriskonsultam. 30     Ar 2003. gada 26. septembra vēstuli sabiedrība B. norādīja sabiedrībai Fortis , ka tā vēlas tai izrakstīt rēķinu EUR 297 000 apmērā, kas atbilst materiālu un darba izmaksām. Ar 2003. gada 12. novembra vēstuli sabiedrība B. nosūtīja sabiedrībai Fortis detalizētu radušos izmaksu aprakstu, kas sasniedza EUR 302 870. 2004. gada 18. jūnija vēstulē, kas apstiprināta ar 2005. gada 14. janvāra vēstuli, sabiedrība B. veica šī vērtējuma samazināšanu, kā rezultātā tā nonāca pie summas EUR 16 842 apmērā sakarā ar lielākās daļas materiālu pārdalīšanu. 31     Ar 2003. gada 14. oktobra ierakstīto vēstuli ar paziņojumu par saņemšanu, kas adresēta OIB direktoram, sabiedrība Fortis pieprasīja Komisijai atlīdzināt sabiedrībai B. izdevumus. 32     Ar 2003. gada 20. novembra vēstuli sabiedrība A. no savas puses pieprasīja sabiedrībai Fortis atlīdzināt tai radušos zaudējumus sakarā ar atceltajiem pasūtījumiem, kurus tā novērtēja EUR 24 795,77 apmērā. 33     Ar 2003. gada 24. novembra vēstuli OIB direktors atteicās apmierināt sabiedrības Fortis lūgumu par sabiedrības B. izdevumu atlīdzināšanu, uzskatot, ka Komisijai nebija iestājusies līgumiskā atbildība. Direktors arī norādīja, ka “jebkura [sabiedrības] Fortis iniciatīva saistībā ar prezumēto ēkas iznomāšanu vai eventuālu darbu pasūtīšanu bija pilnībā vienpusēja un nav attiecināma uz OIB ” un ka “zaudējumus radošās sekas saistībā ar kļūdaino interpretāciju par OIB saistību apjomu sarunu ietvaros ir pilnībā attiecināmas uz [sabiedrību] Fortis ”. 34     2003. gada 10. decembra vēstulē sabiedrība Fortis uzturēja savu pozīciju, saskaņā ar kuru Komisijai ir iestājusies līgumiskā atbildība sakarā ar tās atteikšanos izpildīt nomas līgumu. 35     2003. gada 22. decembra vēstulē OIB direktors arī uzturēja savu pozīciju, saskaņā ar kuru OIB nevar pārmest nekādu pienākumu neievērošanu attiecībā uz sabiedrību Fortis . 36     Ar 2004. gada 18. februāra vēstuli, kas adresēta sarunu vedējam, prasītājas juriskonsults secināja, ka Komisijai ir iestājusies līgumiskā atbildība, un pieprasīja Komisijai samaksāt tā klientei EUR 1 137 039 kā kompensāciju par zaudējumiem, kas prasītājai iespējami radušies. 37     Ar 2004. gada 19. marta vēstuli OIB direktors atteicās apmierināt lūgumu atlīdzināt zaudējumus, ko bija izteicis prasītājas juriskonsults. Process un lietas dalībnieku argumenti 38     Ar prasības pieteikumu, kas Pirmās instances tiesas kancelejā iesniegts 2004. gada 5. jūlijā, prasītāja cēla šo prasību. 39     2005. gada 16. februārī prasītāja iesniedza lūgumu par nomas līguma, kas attiecas uz daļu no ēkas, ko tā grasījās iznomāt Beļģijas francūžu kopienai, kā arī piezīmes, kas izskaidrotu šī līguma noslēgšanas ietekmi uz tās zaudējumu aprēķināšanu, iesniegšanu. 2005. gada 10. martā, uzklausījis Komisiju, Pirmās instances tiesas otrās palātas priekšsēdētājs apmierināja prasītājas lūgumu. Tā iesniedza lūgumā minētos dokumentus noteiktajā termiņā. 40     2006. gada 17. janvārī saskaņā ar tiesneša referenta ziņojumu Pirmās instances tiesa (otrā palāta) nolēma uzsākt mutvārdu procesu un procesa organizatorisko pasākumu ietvaros lūdza lietas dalībniekus rakstveidā atbildēt uz virkni jautājumu un prasītāju iesniegt noteiktus dokumentus. Lietas dalībnieki atbildēja uz šiem lūgumiem noteiktajos termiņos. 41     2006. gada 7. februārī pēc lietas dalībnieku uzklausīšanas Pirmās instances tiesa nodeva lietu otrajai palātai paplašinātā sastāvā. 42     2006. gada 27. martā prasītāja iesniedza jaunu lūgumu iesniegt nomas līgumu, kas noslēgts ar sabiedrību Fortis par ēkas neiznomāto daļu, kā arī īsu piezīmi, lai paskaidrotu šī līguma noslēgšanas ietekmi uz tās zaudējumu aprēķināšanu. Ar Pirmās instances tiesas 2006. gada 4. aprīļa lēmumu, pēc Komisijas uzklausīšanas, prasītājas lūgums tika apmierināts. 2006. gada 26. aprīlī tā iesniedza lūgumā minētos dokumentus Pirmās instances tiesas kancelejā. 43     2006. gada 17. maija tiesas sēdē tika uzklausīti lietas dalībnieku prasījumi un atbildes uz Pirmās instances tiesas uzdotajiem jautājumiem. Tiesas sēdes protokolā Pirmās instances tiesa atzīmēja grozījumus, ko prasītāja veica savos prasījumos par zaudējumu atlīdzināšanu, attiecībā uz ko Komisija neizvirzīja iebildumus, kā arī prasītājas atteikšanos no pakārtotajiem prasījumiem par zaudējumu atlīdzināšanu, ņemot vērā nomas maksu indeksāciju, kas tika pirmo reizi iesniegta 2006. gada 26. aprīlī. 44     Prasītājas prioritārie prasījumi Pirmās instances tiesai ir šādi: –       pasludināt, ka Komisijas līgumiskā atbildība ir iestājusies tās vainas dēļ un piespriest tai samaksāt summu EUR 8 853 399,44 apmērā, kas atbilst novērtētajam zaudējumu apjomam, kam pieskaitīti likumīgie procenti atbilstoši likmei, kas piemērojama Beļģijā, skaitot no šī prasības pieteikuma iesniegšanas datuma līdz faktiskajai summas samaksāšanai; –       vajadzības gadījumā izsaukt uz tiesu sarunu vedēju, lai uzklausītu to par izteiktajiem nodomiem 2003. gada 6. jūnija sanāksmē un 10. jūlija telefona sarunā. 45     Pakārtoti, prasītājas prasījumi Pirmās instances tiesai ir šādi: –       pasludināt, ka ir iestājusies Kopienas, ko pārstāv Komisija, ārpuslīgumiskā atbildība un piespriest Komisijai tai samaksāt EUR 6 731 448,46 saistībā ar radušos zaudējumu atlīdzināšanu, kā arī kavējuma procentus pēc 6 % likmes no šīs summas, sākot no sprieduma datuma līdz faktiskajai samaksāšanai; –       vajadzības gadījumā izdot rīkojumu par pierādījumu savākšanas pasākumu veikšanu, kas ir norādīti galvenajā lūgumā. 46     Jebkurā gadījumā prasītāja lūdz Pirmās instances tiesu piespriest Komisijai atlīdzināt tiesāšanās izdevumus. 47     Komisijas prasījumi Pirmās instances tiesai ir šādi: –       pasludināt prasītājas lūgumu par nepieņemamu tiktāl, ciktāl tas ir balstīts uz tās līgumiskās atbildības iestāšanos; –       pasludināt prasītājas lūgumu par nepamatotu tiktāl, ciktāl tas ir balstīts uz tās ārpuslīgumiskās atbildības iestāšanos; –       piespriest prasītājai atlīdzināt tiesāšanās izdevumus, ieskaitot tās aizstāvībai nepieciešamās izmaksas, kas sasniedz EUR 15 000. Par prioritāro prasījumu saistībā ar līgumisko atbildību 48     Savā prasības pieteikumā prasītāja norāda, ka tās prasība par atbildību ir prioritāri celta Pirmās instances tiesā saskaņā ar šķīrējklauzulu, kas ir ietverta nomas līguma 17. pantā, ko tā, vēlākais, 2003. gada 26. jūnijā bija noslēgusi ar Kopienu, ko pārstāvēja Komisija, un tā rezultātā pamatojoties uz EKL 225. panta 1. punktu un EKL 238. pantu. 49     Komisija apgalvo, ka prasītājas celtā prasība par līgumisko atbildību ir nepieņemama. A – Lietas dalībnieku argumenti 50     Komisija apgalvo, ka Pirmās instances tiesas jurisdikcijā nav lemt, pamatojoties uz šķīrējklauzulu, kura ir noteikta līgumā, kas nav pienācīgi noslēgts starp pusēm. 51     Prasītāja apgalvo, ka Pirmās instances tiesas jurisdikcijā ir lemt par tās prasību par līgumisko atbildību saistībā ar šķīrējklauzulu, kas ietverta līguma projektā, ko tā adresēja Komisijai 2003. gada 16. jūnijā. Šis līguma projekts bija prasītājas, ko pārstāvēja Fortis , izteikta oferte, ko pēc tam, vēlākais, 2003. gada 26. jūnijā akceptēja Eiropas Kopiena, ko pārstāvēja Komisija. Komisijas piekrišana izrietēja no ar roku rakstītās frāzes un sarunu vedēja paraksta pavadvēstulē, kas bija pievienota līguma projektam, kas bija adresēts Komisijai 2003. gada 16. jūnijā. Tādējādi prasītāja pamatojas uz līguma projekta 17. pantu ar nosaukumu “Jurisdikcijas klauzula un piemērojamās tiesības”, kurā ir it īpaši noteikts, ka “strīda gadījumā un mierizlīguma nesasniegšanas gadījumā Eiropas Kopienu Tiesas jurisdikcijā ir izskatīt strīdu”. 52     Tiesas sēdē Komisija apstrīdēja prasītājas izvirzītās šķīrējklauzulas pastāvēšanu, jo par šo klauzulu netika noslēgts nekāds līgums starp šīs prasības, kas celta Pirmās instances tiesā saskaņā ar EKL 238. pantu, pusēm, proti, starp Eiropas Kopienu, ko pārstāv Komisija, un prasītāju. Savos dokumentos Komisija it īpaši ir norādījusi, ka sarunu puses, nepastāvot nepieciešamajām atļaujām vai apstiprinājumiem, nevar radīt līgumisku atbildību šī strīda pusēm, no kā izriet, ka starp šīm pēdējām pusēm nevarēja tikt pienācīgi noslēgts līgums. B – Pirmās instances tiesas vērtējums 53     Saskaņā ar EKL 225. panta 1. punktu un EKL 238. pantu Pirmās instances tiesas jurisdikcijā ir sniegt nolēmumus saskaņā ar šķīrējklauzulu, kas ietverta publisko tiesību vai privāttiesību līgumos, ko noslēgusi Kopiena vai kas noslēgti tās vārdā. Judikatūrā ir precizēts, ka tikai šķīrējklauzulas puses var būt puses prasībā, kas celta, pamatojoties uz EKL 238. pantu (šajā sakarā skat. Tiesas 1976. gada 7. decembra spriedumu lietā 23/76 Pellegrini /Komisija, Recueil , 1807. lpp., 31. punkts). Nepastāvot pušu gribas izpausmei tai piešķirt jurisdikciju lemt par strīdu par līgumu, Pirmās instances tiesa tādējādi nevar pieņemt izskatīt šo strīdu (šajā sakarā skat. Pirmās instances tiesas 1997. gada 3. oktobra rīkojumu lietā T‑186/96 Mutual Aid Administration Services /Komisija, Recueil , II‑1633. lpp., 46. punkts), jo to neievērojot, tā paplašina savu jurisdikciju tālāk par to strīdu loku, kuru izskatīšanu tai ierobežoti ir noteicis EKL 240. pants, kas nosaka valsts tiesu jurisdikciju izskatīt strīdus, kuros viena puse ir Kopiena (Tiesas 1987. gada 21. maija spriedums apvienotajās lietās no 133/85 līdz 136/85 Rau u.c., Recueil , 2289. lpp., 10. punkts, un iepriekš minētais rīkojums lietā Mutual Aid Administration Services /Komisija, 47. punkts). Tā kā šī Kopienu kompetence ir atkāpe no vispārējām tiesībām, tā ir jāinterpretē šauri (Tiesas 1986. gada 18. decembra spriedums lietā 426/85 Komisija/ Zoubek , Recueil , 4057. lpp., 11. punkts). 54     Tādējādi ir jāizvērtē, vai prasītājas izvirzītā šķīrējklauzula tika pienācīgi noslēgta starp Komisiju vai tās pārstāvjiem, kas rīkojas Kopienas vārdā, un prasītāju vai tās pārstāvjiem. 55     Šajā sakarā no judikatūras izriet, ka, lai gan sakarā ar šķīrējklauzulu, kas noslēgta saskaņā ar EKL 238. pantu, Tiesai var tikt lūgts izskatīt strīdu, piemērojot valsts tiesību normas, kas regulē līgumu, tās jurisdikciju izskatīt šo strīdu saistībā ar līgumu nosaka tikai EKL 238. panta un šķīrējklauzulas noteikumi un to neietekmē valsts tiesību normas, kas iespējami iestājas pret šādu jurisdikciju (Tiesas 1992. gada 8. aprīļa spriedums lietā C‑209/90 Komisija/ Feilhauer , Recueil , I‑2613. lpp., 13. punkts). 56     Lai gan EKL 238. pantā nav noteikta šķīrējklauzulas forma, no Reglamenta 44. panta 5.a punkta, kas noteic, ka prasības pieteikumam, kas tiek iesniegts, pamatojoties uz EKL 225. panta 1. punktu un EKL 238. pantu, ir jāpievieno klauzulas, ar kuru tiek piešķirta kompetence Kopienu tiesām, eksemplārs, izriet, ka šai klauzulai principā ir jābūt noteiktai rakstveidā. Reglamenta 44. panta 5.a punkts ir vērsts uz pierādījumu nodrošināšanu un formālu prasību izpildi un tā noteiktās formalitātes ir uzskatāmas par izpildītām, ja prasītājas iesniegtie dokumenti ļauj Kopienu tiesai pietiekamā mērā pārliecināties par vienošanos starp strīda pusēm nodot domstarpību izskatīšanu par attiecīgo līgumu nevis valsts tiesām, bet gan Kopienu tiesām (šajā sakarā skat. iepriekš 53. punktā minēto spriedumu lietā Pellegrini /Komisija, 10. punkts). 57     Šajā lietā nomas līguma projekta 17. pantā ir noteikts, ka, nepanākot mierizlīgumu, strīdi, kas var rasties sakarā ar šo līgumu, ietilpst “Tiesas” kompetencē. Saskaņā ar judikatūru šis termins ir jāinterpretē tādējādi, ka tas norāda uz EKL 238. pantā norādīto iestādi, kas it īpaši ietver Pirmās instances tiesu (šajā sakarā skat. Tiesas 2005. gada 17. marta spriedumu lietā C‑294/02 Komisija/ AMI Semiconductor Belgium u.c., Krājums, I‑2175. lpp., 43.–53. punkts), kura šajā lietā ir kompetentā jurisdikcija atbilstoši EKL 225. panta 1. punktam. 58     Tomēr šī strīda puses nav vienisprātis par to, ka ar nomas līguma projekta 17. pantu ir noslēgta apgalvotā šķīrējklauzula. 59     Šajā sakarā ir jākonstatē, ka prasītāja nav pienācīgi apstrīdējusi Komisijas apgalvojumus, atbilstoši kuriem šajā gadījumā pasūtītājs, kas bija kompetents noslēgt līgumu, bija OIB direktors, ko apstiprina Lēmuma 2003/523 16. panta noteikumi un Padomes 2002. gada 25. jūnija Regulas (EK, Euratom ) Nr. 1605/2002 par Finanšu regulu, ko piemēro Eiropas Kopienu vispārējam budžetam (turpmāk tekstā – “Finanšu regula”) (OV L 248, 1. lpp.), otrās daļas V sadaļas noteikumi, uz kuru atsaucas minētā lēmuma 16. pants. Turklāt ir svarīgi norādīt, ka, iztaujāta par šo jautājumu tiesas sēdē, prasītāja tikai norādīja, ka šī klauzula “acīmredzami” tika noslēgta, tā kā vienmēr likās, ka sarunu vedējs ir kompetents nodibināt Komisijai līgumiskās saistības un, visbeidzot, arī nodibināt Kopienai līgumiskās saistības šī nekustamā īpašuma darījumu sakarā. Savos dokumentos Komisija apstrīd, ka prasītāja šajā lietā varēja pamatoties uz acīmredzamo pilnvaru teoriju, nepastāvot norādēm par to, kādā veidā sarunu vedēja attieksme ļāva uzskatīt, ka tam ir kompetence nodibināt Komisijai līgumiskās saistības. 60     Pieņemot, ka acīmredzamo pilnvaru teorija būtu jāatzīst Kopienu tiesībās, it īpaši līguma pušu pārstāvēšanas jomā, tās piemērošana obligāti prezumē to, ka trešās personas, kas izvirza šo acīmredzamību, pierāda, ka attiecīgie apstākļi ļāva uzskatīt, ka šķietamība atbilst realitātei. Šajā lietā izriet, ka prasītājai, kas cēla prasību, pamatojoties uz šķīrējklauzulu, kas “acīmredzami” bija noslēgta starp to un Komisiju, vismaz ir jāpierāda tas, ka, ņemot vērā lietas apstākļus, tā varēja leģitīmi uzskatīt, ka sarunu vedējam bija pilnvaras nodibināt Komisijai, kas rīkojusies Kopienas vārdā un tās labā, līgumsaistības. 61     Šajā lietā tā tas nav. Pēc būtības prasītāja nav iesniegusi nevienu pierādījumu, lai pamatotu savus apgalvojumus, atbilstoši kuriem sarunu vedējs attiecībā pret prasītāju sevi bija raksturojis kā kompetentu pasūtītāju, kuram ir nepieciešamās pilnvaras, lai nodibinātu līgumiskās saistības Komisijai un Kopienai. Tādējādi nav pierādīts tas, ka prasītājas apgalvoto kļūdīšanos par sarunu vedēja pilnvaru precīzo apjomu būtu radījusi sarunu vedēja rīcība. 62     Turklāt prasītāja nav pierādījusi, ka lietas apstākļi attaisnotu to, ka, nepastāvot prasītājas neapdomībai vai nevērībai, tā varēja pārprast sarunu vedēja pilnvaru precīzo apjomu un sarunu vedēja ar roku rakstītās frāzes un paraksta uz līguma projekta 2003. gada 26. jūnija pavadvēstules apjomu (skat. šī sprieduma 11. punktu). Kā izriet no lietas materiāliem, sabiedrība Fortis , kas pārstāvēja prasītāju pirmslīguma sarunās, ir pieredzējis profesionālis un svarīgs tirgus dalībnieks Briseles nekustamo īpašumu tirgū. Pirms šīm sarunām tā jau bija laikposmā no 1999. līdz 2002. gadam realizējusi vairākas līdzīgas sarunas ar Komisijas dienestiem. Šajā sakarā Komisijas iesniegtie dokumenti apliecina, ka šāda veida darījumos ir pierasta prakse vienoties par līguma, kas tiks noslēgts, noteikumiem un jurisdikcijas piešķiršanu pirms tiek uzsākts iekšējais kontroles process un pirms tiek pieņemts lēmums, ar kuru rodas līgumsaistības Komisijai. Ņemot vērā tās pieredzi šajā jomā, sabiedrība Fortis zināja, ka vienošanās par līguma noteikumiem un jurisdikcijas piešķiršanu notiek pirms Komisijai rodas juridiskas saistības, kas rodas tikai pēc iestādes kontroles un iekšējā lēmuma fāzes. Šajā lietā 2003. gada 26. jūnija ar roku rakstītā frāze, ar kuru sarunu vedējs precizēja, ka jurisdikcijas piešķiršanas noteikumi ir nodoti kontroles iestādēm, bija pietiekami skaidra un precīza, lai sabiedrība Fortis saprastu, ka Komisijas pārbaudes un iekšējā lēmuma fāze ir uzsākta un ka saskaņā ar parasto praksi pilnvarotais pasūtītājs nevar nodibināt līgumsaistības pirms šī procesa beigšanās. 63     Šo secinājumu nevar apgāzt tas, ka Komisija tieši nepaziņoja savam partnerim šo sarunu sakarā precīzos iekšējā kontroles un lēmuma pieņemšanas procesa noteikumus vai ka šīs sarunas notiek ar jaunu organizāciju, ko Komisija specifiski ir izveidojusi nekustamo īpašumu darījumu vadīšanai. Tā kā prasītājas izvirzītā acīmredzamā situācija atšķīrās no parastās prakses šajā jomā (skat. šī sprieduma 62. punktu), kas bija zināma prasītājai, tai bija jāizraisa prasītājā aizdomas un tā jāmudina pārbaudīt šajā lietā sarunu vedēja pilnvaru precīzo apjomu. Neveicot šāda veida pārbaudi šajā lietā, prasītāja pieļāva nevērību, uz kuru tā nevar leģitīmi paļauties šīs prasības sakarā. 64     Ņemot vērā iepriekš minēto, prasītāja nevar pamatoti apgalvot, ka tā leģitīmi uzskatīja, ka pilnvaras vienoties par līguma noteikumiem bija tādas, kas varēja radīt līgumiskās saistības Komisijai un ka starp pusēm 2003. gada 26. jūnijā panāktā vienošanās līgumiski saistīja Komisiju. Tādējādi prasītāja nevar šajā lietā pamatoti apgalvot, ka apgalvotā šķīrējklauzula “acīmredzami”, pēc tās domām, pastāvēja, sākot ar 2003. gada 26. jūniju. 65     Tā rezultātā, bez nepieciešamības lemt par sabiedrības Fortis pilnvarām pārstāvēt prasītāju, lai noteiktu apgalvoto šķīrējklauzulu, ir jāsecina, ka, tā kā prasītāja nav pierādījusi, ka starp šī strīda pusēm tika tiesiski noslēgta šķīrējklauzula un ka šajā sakarā netika ievērots Reglamenta 44. panta 5.a punkts, šī prasība ir jāatzīst par nepieņemamu tiktāl, ciktāl tā ir celta, pamatojoties uz EKL 225. panta 1. punktu un EKL 238. pantu. Par pakārtoto prasījumu saistībā ar ārpuslīgumisko atbildību 66     Savā prasības pieteikumā prasītāja norādīja, ka tās prasība par atbildību tika Pirmās instances tiesā celta pakārtotā kārtībā un gadījumā, ja Pirmās instances tiesa uzskatītu, ka starp pusēm nebija noslēgts nomas līgums saskaņā ar EKL 225. pantu un EKL 235. pantu, kā arī EKL 288. panta otro daļu. 67     Tā rezultātā ir jālemj par prasību par ārpuslīgumisko atbildību, ko prasītāja cēlusi parastā kārtība, pamatojoties uz minētajiem pantiem. A – Par lietas būtību 1. Lietas dalībnieku argumenti 68     Prasītāja pārmet Komisijai, ka tā nav rīkojusies labticīgi pirmslīguma sarunu ietvaros un ļaunprātīgi izmantojusi tās tiesības neslēgt līgumu, izbeidzot pirmslīguma sarunas jau ļoti progresētā stadijā. Komisija tai nenorādīja sakarā ar 2003. gada 16. jūnijā izteikto oferti, ka tā to nevar akceptēt sakarā ar iekšējā lēmuma pieņemšanas procesa noteikumiem, bet, tieši pretēji, tā līdzparakstīja oferti, zinot, ka uz šī pamata prasītāja uzsāks remonta darbus. Pēc tam Komisija iesaistījās sarunās līdz 2003. gada 14. septembrim, kaut arī tā no 2003. gada jūlija sākuma zināja, ka tās ir nolemtas neveiksmei. Visbeidzot Komisija nekad nepaziņoja faktisko sarunu izbeigšanas pamatojumu un šajās sarunās iesaistījās neapsvērti, neņemot vērā ierēdņu iestāšanos pret ēkas nomāšanu. Prasītāja apstrīd, ka Finanšu regula piešķir Komisijai absolūtas tiesības nevirzīt līguma noslēgšanas procesu līdz galam un neatlīdzināt par to zaudējumus. Šajā sakarā prasītāja apgalvo Finanšu regulas pirmās daļas V sadaļas noteikumu prettiesiskumu vai nu sakarā ar to, ka tie ir pieņemti uz nepareiza juridiskā pamata, pārkāpjot Kopienas kompetences piešķiršanas principu, vai nu tādēļ, ka tie pārkāpj EKL 288. pantu, prettiesiski atbrīvojot Komisiju no daļas tās atbildības. Pakārtoti, prasītāja apgalvo, ka Komisija šajā lietā nevar pret to vērst Finanšu regulas 101. panta pirmo daļu tiktāl, ciktāl Komisija pati nav ievērojusi šī panta otrās daļas noteikumus, kas uzliek tai pienākumu paziņot pamatojumu lēmumam nepiešķirt līgumu ieinteresētajam pretendentam. 69     Replikas stadijā prasītāja turklāt norādīja, ka Komisija ir pārkāpusi Kopienu tiesību vispārējos principus, kas aizliedz atsaukt administratīvu aktu, ar kuru privātpersonām ir piešķirtas subjektīvās tiesības, kā to tā ir izdarījusi, atsaucot ofertes akceptu. 70     Prasītāja apgalvo, ka Komisija arī pārkāpa tiesiskās paļāvības aizsardzības principu, izbeidzot sarunas pēc tam, kad tā 2003. gada 26. jūnijā prasītājai bija radījusi pamatotu paļāvību par to, ka pēc piekrišanas līguma noteikumiem sekos formāla līguma parakstīšana. Komisija jau no paša sākuma maldināja to par Komisijas pienākumu apjomu, neinformējot prasītāju, ka sakarā ar iekšējā procesa imperatīvajiem noteikumiem Komisijai izveidosies juridiskās saistības tikai pēc tam, kad pilnvarotais pasūtītājs formāli parakstīs nomas līgumu un ka jebkura prasītājas iniciatīva šajā intervālā ir uz pašas riska. Pēc tam Komisija pamudināja veikt nepieciešamos pasūtījumus remonta darbu veikšanai. Tādā sakarā Komisija vairākas reizes uzsvēra, ka šie darbi ir jāpabeidz ātri, lai varētu pārcelt darbiniekus līdz nomas līguma spēkā stāšanās datumam 2003. gada 1. novembrī. Turklāt sarunu vedējs līdzparakstīja, neizrādot ne vismazāko vilcināšanos, 2003. gada 16. jūnija vēstuli, kurā bija precizēts: “Ar [līdzparakstītās vēstules] saņemšanu mēs jums dodam, kā jūs lūdzāt, rīkojumus uzsākt darbus, negaidot formālu nomas līguma parakstīšanu.” Turklāt 2003. gada 6. jūnija sanāksmē, kas norādīta šī sprieduma 5. punktā, sarunu vedējs, no vienas puses, sabiedrībai Fortis norādīja, ka, lai gan līgums netiks parakstīts pirms 2003. gada 15. jūnija, līgums tiešām tiks noslēgts un, no otras puses, sarunu vedējs norādīja Fortis pārstāvjiem pamatoties uz tā teikto un veikt nepieciešamos pasūtījumus sakarā ar remonta darbiem. Pamatojoties uz šādi izveidojušos tiesisko paļāvību, kas pēc tam netika apšaubīta, prasītāja, sākot no 2003. gada 4. jūlija veica pasūtījumus, kas nepieciešami remonta darbu veikšanai, lai prasītāja varētu noteiktajos termiņos izpildīt saistības atbilstoši nomas līgumam. Tikai sākot no 2003. gada 10. jūlija – netieši, pēc tam – tieši – 2003. gada 14. septembrī Komisija izteica savas šaubas par līguma formālo parakstīšanu. 71     Sakarā ar zaudējumiem, kas radušies no šīs prettiesiskās rīcības, prasītāja pieprasa atlīdzināt iespējas noslēgt nomas līgumu zaudēšanu, nosakot to 75 % apmērā no sagaidāmās peļņas saistībā ar šo līgumu, t.i., EUR 6 608 821, 25 apmērā. 72     Turklāt prasītāja pieprasa atlīdzināt izmaksas, kas radās saistībā ar neauglīgajām sarunām. Runājot, pirmkārt, par izmaksām, kuru atlīdzināšanu prasa tās piegādātāji, sabiedrība A. un sabiedrība B., kuras radās saistībā ar veiktajiem pasūtījumiem un kuru summa sasniedz EUR 41 637,77, tās izveidojās saistībā ar tiesisko paļāvību, kas tai radās sakarā ar faktu, ka tiks parakstīts nomas līgums. Runājot, otrkārt, par izmaksām sakarā ar pakalpojumiem, ko sniedza publiskā akciju sabiedrība Fortis Real Estate Property Management (turpmāk tekstā – “ FREPM ”), kas ir Fortis grupā ietilpstoša sabiedrība un kas iesaistījās sarunās kā projekta vadītājs, EUR 19 298,76 apmērā bez PVN, un par sabiedrības Fortis personāla izmaksām, kas novērtētas EUR 21 690,68 apmērā, šīs izmaksas radās tikai saistībā ar Komisiju, pamatojoties uz tiesisko paļāvību, ka tiks noslēgts nomas līgums. 73     Visbeidzot prasītāja lūdz atlīdzināt iespējas iznomāt ēku trešām personām uz līdzvērtīgiem nosacījumiem sarunu laikā, proti, laikposmā no 2003. gada 13. maija līdz 14. septembrim, zaudēšanu. Šajā laikposmā prasītāja atteicās no sarunām ar trešām personām par iznomāšanu un tādējādi piešķīra Komisijai ekskluzivitāti, kas tika pamatota ar tās radīto priekšstatu par nomas līguma noslēgšanu. Prasītāja novērtē zaudējumus EUR 40 000 apmērā pēc principa ex aequo et bono . 74     Komisija apgalvo, ka, pirmkārt, izbeidzot sarunas ar prasītāju, tā nerīkojās prettiesiski EKL 288. panta otrās daļas nozīmē. 75     Finanšu regulas 101. pants tai piešķir absolūtas tiesības nenoslēgt nomas līgumu, nepastāvot pienākumam atlīdzināt zaudējumus. Šīs tiesības noraidīt līgumu, ko īsteno, neskarot EKL 288. panta otro daļu, var tikt vērstas pret prasītāju. Šajā lietā Komisija uzskata, ka tā ir ievērojusi visus Finanšu regulas 101. panta priekšrakstus, nepaziņojot prasītājai par tās lēmuma noraidīt līgumu iemesliem, jo prasītāja tai šajā sakarā nebija rakstveidā adresējusi lūgumu. 76     Komisija apstrīd prasītājas izvirzīto iebildi par prettiesiskumu. Noteikumi, kas ir piemērojami attiecībā uz Kopienu publisko iepirkumu līgumu piešķiršanu un Eiropas Savienības iestāžu saistību rašanos un kas ir noteikti Finanšu regulā, ir tiesiski pieņemti, pamatojoties uz EKL 274. pantu un EKL 279. pantu, no kā izriet, ka to piemērošanu šajā lietā nevar noraidīt. 77     Komisija norāda, ka, tā kā tā ir tikai izmantojusi savas tiesības Kopienu publisko iepirkumu līgumu piešķiršanas procesā, noraidot nomas līgumu sakarā ar ļoti konkrētiem apsvērumiem, kas ir saistīti ar ēkas tehniskajām problēmām un tās ģeogrāfisko novietojumu, par ko tā informēja prasītāju 2003. gada 26. jūnijā konsultāciju un lēmuma procesa sākumā un, tā kā tā bez kavēšanās informēja prasītāju par procesa apturēšanu un pēc tam par nomas līguma noslēgšanas noraidīšanu, tai nevar pārmest nekādu smagu un acīmredzamu pilnvaru pārkāpumu šajā lietā. Tāpat tai nevar pārmest to, ka tā tieši nebija informējusi prasītāju par to, ka līguma galīgais apstiprinājums ir pakļauts konsultācijas un lēmuma procesam, jo šie noteikumi ir obligāti visām personām, publicēti Oficiālajā Vēstnesī un tādējādi zināmi visiem, un it īpaši prasītājai, kura ir informēta par iepriekšējām sarunām. Šajos apstākļos nevar uzskatīt, ka Komisija būtu rīkojusies pretēji labās ticības principam saistībā ar pirmslīguma sarunām, par kurām ir strīds. 78     Komisija arī uzskata, ka tai nevar pārmest to, ka tā atsauca savu piekrišanu nomas līguma noslēgšanai tāpēc, ka tā nekad nebija devusi savu piekrišanu, pretēji tam, ko apgalvo prasītāja. 79     Vēl Komisija apgalvo, ka šajā lietā tā nav pārkāpusi tiesiskās paļāvības principu. Pēc būtības tā nekad nebija mudinājusi prasītāju uzņemties izmaksas, lai veiktu remonta darbus, ne arī tai radījusi tiesisko paļāvību par to, ka līgums tiks noslēgts. Tā nebija sniegusi nevienu precīzu garantiju par konsultāciju un lēmuma procesa rezultatīvu beigšanos. Tieši pretēji, sarunu vedējs esot izteicis šaubas par līguma noslēgšanu ar roku rakstītajā 2003. gada 26. jūnija frāzē un 2003. gada 30. jūnija e‑pasta ziņojumā. Turklāt tā sarunu laikā bija norādījusi prasītājai, ka tās vēlme, lai līgums tiktu noslēgts noteiktā termiņā, nevar tikt apmierināta, jo ir jāievēro konsultāciju un lēmuma process. 80     Otrkārt, Komisija apstrīd, ka prasītāja būtu iesniegusi pierādījumus par cēloņsakarību starp prettiesisko rīcību un apgalvotajiem zaudējumiem. Runājot par iespējas zaudēšanu noslēgt līgumu, zaudējumi, kas radās no tā, ka ēka netika iznomāta, kuri prasītājai radās vairākus gadus pēc pirmslīguma sarunu izbeigšanas, nevar tikt uzskatīti par to normālām sekām. Runājot par izmaksām, kas radās piegādātājiem, ir jānorāda, ka tā bija prasītāja, kas ar savu rīcību tieši radīja šos zaudējumus, nolemjot veikt pasūtījumus laikā, kad tā zināja, ka līgums vēl nav apstiprināts, un neskatoties uz sarunu vedēja izteiktajām šaubām. Visbeidzot, runājot par FREPM un sabiedrības Fortis personāla izmaksām, ir jānorāda, ka prasītāja nav pierādījusi, ka apgalvotie pakalpojumi tika sniegti saistībā ar sarunām par nomas līgumu. 81     Treškārt, Komisija apstrīd, ka prasītāja būtu iesniegusi pierādījumus par to, ka tai ir radušies reāli un noteikti zaudējumi. 82     Saskaņā ar Kopienu tiesībām gaidāmās peļņas sakarā ar līguma izpildi zaudēšana nav atlīdzināma, ja nav bijis līguma. Turklāt iespējas zaudēšanas atlīdzināšana ir apstrīdama šajā lietā, jo prasītāja nekad nebija zaudējusi iespēju iznomāt ēku trešām personām. Jebkurā gadījumā prasītāja nav pierādījusi apgalvoto zaudējumu apjomu. 83     Saistībā ar izmaksām, kuru atlīdzināšanu lūdz piegādātāji, prasītāja nav pierādījusi apgalvoto zaudējumu pastāvēšanas faktu, proti, to, ka tā būtu samaksājusi par materiāliem un ka tie būtu pasūtīti ar absolūtiem zaudējumiem. 84     Izmaksas, kas radušās FREPM vai sabiedrībai Fortis saistībā ar sarunām, nav atlīdzināmie zaudējumi, jo Komisijai ir tiesības noraidīt bez kompensēšanas publiskā iepirkuma līgumu piešķiršanu. Turklāt prasītāja nav juridiski pietiekamā veidā pierādījusi, ka tai radās reāli un personiski zaudējumi, ne arī pierādījusi apgalvoto zaudējumu novērtēšanā izmantoto elementu atbilstību. 85     Visbeidzot prasītāja nevar pretendēt ne uz kādu summu sakarā ar iespējamiem zaudējumiem saistībā ar iespējas iznomāt ēku trešām personām zaudēšanu sarunu notikšanas laikā, jo zaudētā peļņa, kas rodas no nenoslēgta līguma, nav atlīdzināma. Jebkurā gadījumā prasītāja nebija iesniegusi pierādījumus, ka tai bija reāla iespēja iznomāt ēku trešām personām laikā, kad notika sarunas. 2. Pirmās instances tiesas vērtējums 86     No pastāvīgās judikatūras izriet, ka Kopienas ārpuslīgumiskā atbildība EKL 288. panta otrās daļas nozīmē ir pakļauta vairākiem nosacījumiem, proti, iestādēm pārmestajai rīcībai jābūt nelikumīgai, zaudējumiem ir patiešām jāpastāv un ir jāpastāv cēloņsakarībai starp attiecīgo rīcību un zaudējumiem (Tiesas 1982. gada 29. septembra spriedums lietā 26/81 Oleifici Mediterranei /EEK, Recueil , 3057. lpp., 16. punkts; Pirmās instances tiesas 1996. gada 11. jūlija spriedums lietā T‑175/94 International Procurement Services /Komisija, Recueil , II‑729. lpp., 44. punkts; 1996. gada 16. oktobra spriedums lietā T‑336/94 Efisol /Komisija, Recueil , II‑1343. lpp., 30. punkts, un 1997. gada 11. jūlija spriedums lietā T‑267/94 Oleifici Italiani /Komisija, Recueil , II‑1239. lpp., 20. punkts). 87     Tā kā viens no šiem nosacījumiem nav izpildīts, prasība par zaudējumu atlīdzību ir jānoraida pilnībā, neizvērtējot citus minētās atbildības rašanās nosacījumus (Pirmās instances tiesas 2002. gada 20. februāra spriedums lietā T‑170/00 Förde‑Reederei /Padome un Komisija, Recueil , II‑515. lpp., 37. punkts), un Pirmās instances tiesai turklāt nav jāizvērtē Kopienas atbildības iestāšanās nosacījumi kādā noteiktā kārtībā (Tiesas 1999. gada 9. septembra spriedums lietā C‑257/98 P Lucaccioni /Komisija, Recueil , I‑5251. lpp., 13. punkts). a)     Par apgalvoto prettiesisko rīcību Ievada apsvērumi 88     Iesākumā ir jāprecizē konteksts, kurā notika šīs pirmslīguma sarunas. 89     Saskaņā ar Finanšu regulas 104. pantu un Komisijas 2002. gada 23. decembra Regulas (EK, Euratom ) Nr. 2342/2002, ar ko paredz īstenošanas kārtību Finanšu regulai, 116. panta 7. punktu (turpmāk tekstā – “Īstenošanas kārtība”) (OV L 357, 1. lpp.), Kopienas iestādes un to struktūrvienības uzskata par līgumslēdzējām iestādēm saistībā ar līgumiem, ko tās noslēdz savā vārdā. 90     Finanšu regulas 88. panta 1. punkts nosaka, ka publiskā iepirkuma līgums ir noteiktas līgumslēdzējas iestādes rakstveida līgums par kustamu vai nekustamu lietu iegādi, būvdarbu veikšanu vai pakalpojumu sniegšanu par atlīdzību, kas pilnīgi vai daļēji tiek izmaksāta no budžeta. Atbilstoši šim pašam pantam šie līgumi ietver ēkas pirkšanas vai nomas līgumus. 91     Šajā lietā nav strīda par to, ka nomas līgumam bija jābūt noslēgtam starp prasītāju, kas ir atbilstoši Beļģijas tiesībām dibināta nekustamo īpašumu sabiedrība, un Eiropas Kopienu un ka šī līguma mērķis bija pastāvošas ēkas nomāšana, proti, City Center B1 ēkas, un tas tika darīts Komisijas labā, kas vēlējās tur izvietot noteiktus savus dienestus. 92     No iepriekš minētā izriet, ka Komisija rīkojās šajā lietā kā “līgumslēdzēja iestāde” Finanšu regulas 104. panta un Īstenošanas kārtības 116. panta 7. punkta nozīmē un ka nomas līgums ir jākvalificē kā “publiskā iepirkuma līgums” Finanšu regulas 88. panta 1. punkta nozīmē vai, precīzāk, “nekustamo īpašumu līgums” Īstenošanas kārtības 116. panta 1. punkta nozīmē. 93     Nepastāvot vajadzībai šajā stadijā lemt par Finanšu regulas pirmās daļas V sadaļas un Īstenošanas kārtības būtību vai tiesiskumu (skat. attiecīgi šī sprieduma 114.–117. punktu un 118.–125. punktu), ir jākonstatē, ka uz nomas līgumu attiecas šie noteikumi, kas nosaka publiskā iepirkuma līgumu piešķiršanu, kas tiek noslēgti Kopienas iestāžu vārdā, ieskaitot nekustamo īpašumu publiskā iepirkuma līgumus (šajā sakarā skat. Pirmās instances tiesas 2005. gada 6. jūlija spriedumu lietā T‑148/04 TQ3 Travel Solutions Belgium /Komisija, Krājums, II‑2627. lpp., 1. punkts). 94     Īstenošanas kārtības 126. panta 1. punkts nosaka, ka līgumslēdzējas iestādes var, nepastāvot ierobežojumam attiecībā uz summu, izmantot sarunu procesu, iepriekš nepublicējot paziņojumu par līgumu, pēc vietējā tirgus izpētes. Šī procesa ietvaros līgumslēdzēja iestāde var brīvi izvēlēties uzņēmumu vai uzņēmumus, ar kuriem tā vēlas risināt sarunas. 95     Šajā gadījumā no lietas materiāliem izriet, ka Komisija nolēma izmantot sarunu procesu, iepriekš nepublicējot paziņojumu par līgumu, un pēc vietējā tirgus izpētes, lai apmierinātu savas vajadzības pēc telpām daļai sava personāla. 96     Šādu līgumu piešķiršanas procesa īpašajā kontekstā ir jāizvērtē prasītājas izvirzītie iebildumi par prettiesiskumu. Par spēkā esoša akcepta atsaukšanu, par izbeigšanas iemeslu nepaziņošanu un par neapsvērtu iesaistīšanos pirmslīguma sarunās 97     Sakarā ar iebildumu par to, ka Komisija pārkāpa aizliegumu atsaukt spēkā esošu akceptu, iesākumā ir jākonstatē, ka šis iebildums pirmo reizi tiek izvirzīts replikas stadijā. Saskaņā ar Reglamenta 48. panta 2. punktu tiesvedības laikā nav atļauts izvirzīt jaunus pamatus, izņemot gadījumus, kad tie ir saistīti ar tādiem tiesību vai faktiskiem apstākļiem, kas ir kļuvuši zināmi iztiesāšanas laikā. 98     Šajā lietā iebildumu varēja izvirzīt prasības pieteikuma stadijā, kas tika iesniegts 2004. gada 5. jūlijā. No lietas materiāliem izriet, ka 2003. gada 24. septembrī prasītāja ņēma vērā ar Komisijai adresētu vēstuli to, ka OIB direktors oficiāli informēja par to, ka “ Projet City Center vairs neietilpst [..] Komisijas prioritātēs saistībā ar tās dienestu izvietošanu”. Tādējādi šajā pašā datumā prasītāja uzzināja par tās apgalvoto prettiesisko rīcību, proti, spēkā esoša akcepta atsaukšanas aizlieguma pārkāpumu. 99     Tā rezultātā ir jānoraida prasītājas iebildums, kas tika novēloti iesniegts šī procesa ietvaros, kā nepieņemams. 100   Saistībā ar iebildumu par to, ka Komisija ir pārkāpusi labās ticības principu un ir ļaunprātīgi izmantojusi tiesības neslēgt līgumu, nepaziņojot prasītājai faktiskos iemeslus tās lēmumam nepiešķirt šo līgumu, kura dēļ notika pirmslīguma sarunas, un tā rezultātā izbeigt sarunas, ir jāuzsver, ka šis iebildums šīs lietas apstākļos šķiet pēc iebilduma par to, ka netika norādīts pamatojums lēmumam nepiešķirt līgumu. Saskaņā ar Finanšu regulas 101. panta otro daļu un, vēl vispārīgāk, ar EKL 253. pantā noteikto vispārējo pienākumu norādīt pamatojumu, Komisijai bija pienākums paziņot prasītājai vienlaikus ar lēmumu nepiešķirt līgumu, sakarā ar kuru tā iesniedza piedāvājumu, šī lēmuma pamatojumu. 101   Tomēr ir jākonstatē, ka prasītāja nav norādījusi nekādus zaudējumus (skat. šī sprieduma 157. punktu), kas cēloņsakarības rezultātā būtu radušies no tā, ka Komisija nepaziņoja lēmuma nepiešķirt līgumu pamatojumu un tā rezultātā izbeigt pirmslīguma sarunas. Tā rezultātā nosacījumi saistībā ar zaudējumu pastāvēšanu un cēloņsakarību starp zaudējumiem un Kopienu iestādes prettiesisko rīcību, kas ir nepieciešama, lai rastos Kopienas ārpuslīgumiskā atbildība (skat. šī sprieduma 86. un 87. punktu), šajā lietā iztrūkst. Tādējādi Kopienas ārpuslīgumiskā atbildība saistībā ar šo apgalvoto prettiesisko rīcību nevar tikt konstatēta. 102   Tā rezultātā iebildums par to, ka netika norādīts pamatojums pirmslīguma sarunu izbeigšanai, ir jānoraida kā nepamatots. 103   Tāpat iebildums, saskaņā ar kuru Komisija pārkāpa labās ticības principu un ļaunprātīgi izmantoja savas tiesības neslēgt līgumu, neapsvērti iesaistoties pirmslīguma sarunās, kuras tai pēc tam bija jāizbeidz, ir jānoraida. Šis iebildums balstīts uz hipotēzi, ka pirmslīguma sarunas tika izbeigtas sakarā ar ierēdņu iestāšanos pret ēkas nomāšanu, par ko Komisija jau esot zinājusi pirms tā uzsāka sarunas. Šī apgalvojuma patiesums nav pierādīts. Tieši pretēji, no atbildes uz replikas rakstu un lietas materiāliem ir redzams, ka pirmslīguma sarunu izbeigšana izriet no virknes tehnisku problēmu, kas saistītas it īpaši ar ēkas ģeogrāfisko izvietojumu, uz ko norādīja noteiktas kontroles iestādes (skat. šī sprieduma 20. punktu), kad tām tika iesniegts šis jautājums iekšējā kontroles un lēmuma procesa ietvaros. 104   Tādējādi tas, vai šajā lietā Komisija rīkojās prettiesiski, ir jāizvērtē saistībā ar citiem prasītājas iebildumiem. Par lēmuma izbeigt pirmslīguma sarunas novēlotu paziņošanu, par lēmuma pieņemšanas iekšējo noteikumu nepaziņošanu un par garantijām, kas sniegtas par līguma noslēgšanu un/vai ar to saistīto investīciju veikšanu 105   Saistībā ar prettiesiskās rīcības nosacījumu judikatūrā ir noteikts tas, ka ir jāpierāda pietiekami būtisks tiesību normas, ar kuru privātpersonām tiek piešķirtas tiesības, pārkāpums (Tiesas 2000. gada 4. jūlija spriedums lietā C‑352/98 P Bergaderm un Goupil /Komisija, Recueil , I‑5291. lpp., 42. punkts). Noteicošais kritērijs, lai uzskatītu Kopienu tiesību pārkāpumu par pietiekami būtisku, ir tas, ka attiecīgā Kopienu iestāde ir acīmredzami un smagi pārkāpusi tās rīcības brīvības robežas. Ja šai iestādei ir tikai ievērojami ierobežota, pat neesoša, rīcības brīvība, tad vienkāršs Kopienas tiesību pārkāpums var būt pietiekams, lai konstatētu pietiekami būtiska pārkāpuma pastāvēšanu (Tiesas 2002. gada 10. decembra spriedums lietā C‑312/00 P Komisija/ Camar un Tico , Recueil , I‑11355. lpp., 54. punkts, un Pirmās instances tiesas 2001. gada 12. jūlija spriedums apvienotajās lietās T‑198/95, T‑171/96, T‑230/97, T‑174/98 un T‑225/99 Comafrica un Dole Fresh Fruit Europe /Komisija, Recueil , II‑1975. lpp., 134. punkts). 106   Saskaņā ar no judikatūras izsecinātajiem kritērijiem ir svarīgi, pirmkārt, pārbaudīt, vai prasītājas izvirzītie pārkāpumi attiecas uz tiesību normām, ar kurām privātpersonām tiek piešķirtas tiesības. Šajā ziņā ir svarīgi uzsvērt, ka tiesību pārkāpuma izvirzīšana, kas izriet no atteikšanās noslēgt līgumu un no pirmslīguma sarunu izbeigšanas, prasītājas argumentācijas ietvaros nav autonoma attiecībā pret iebildumu par labās ticības principa pārkāpumu. Tātad tiesību pārkāpuma izvirzīšana šajā lietā sakrīt ar šo pēdējo iebildumu. –       Par to tiesību normu, kuru pārkāpums tiek apgalvots, būtību 107   Lietās, kurās tika taisīts 1960. gada 15. jūlija spriedums apvienotajās lietās 43/59, 45/59 un 48/59 Von Lachmüller u.c./EEK Komisija ( Recueil , 933. un 956. lpp.) un 1960. gada 16. decembra spriedums lietā 44/59 Fiddelaar /EEK Komisija ( Recueil , 1077. un 1099. lpp.), Tiesa uzskatīja, ka Kopienas publiskās varas iestādes darbība gan administratīvajā jomā, gan līgumu jomā ir vienmēr pakļauta labās ticības principam. Turklāt no Kopienas judikatūras izriet noteikums par to, ka indivīdi nevar ļaunprātīgi izmantot Kopienu tiesību normas (šajā sakarā skat. Tiesas 1974. gada 3. decembra spriedumu lietā 33/74 Van Binsbergen , Recueil , 1299. lpp., 13. punkts; 1985. gada 10. janvāra spriedumu lietā 229/83 Leclerc u.c., Recueil , 1. lpp., 27. punkts; 1988. gada 21. jūnija spriedumu lietā 39/86 Lair , Recueil , 3161. lpp., 43. punkts; 1993. gada 3. marta spriedumu lietā C‑8/92 General Milk Products , Recueil , I‑779. lpp., 21. punkts; 1994. gada 5. oktobra spriedumu lietā C‑23/93 TV10 , Recueil , I‑4795. lpp., 21. punkts; 1998. gada 12. maija spriedumu lietā C‑367/96 Kefalas u.c., Recueil , I‑2843. lpp., 20. punkts; 2000. gada 23. marta spriedumu lietā C‑373/97 Diamantis , Recueil , I‑1705. lpp., 33. punkts, un 2006. gada 21. februāra spriedumu lietā C‑255/02 Halifax u.c., Krājums, I‑1609. lpp., 69. punkts). Saistībā ar sarunām, kas ir vērstas uz līguma noslēgšanu starp Kopienu publiskās varas iestādi un pretendentu publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesa ietvaros, šīs tiesību normas, kas piešķir pretendentam tiesības, uzliek noteiktus ierobežojumus līgumslēdzējas iestādes, kas nolemj atteikties no līguma piešķiršanas un neslēgt līgumu, pilnvarām. 108   Turklāt no judikatūras izriet, ka tiesiskās paļāvības aizsardzības vai ievērošanas princips ir vispārējs Kopienu tiesību princips, kas piešķir tiesības privātpersonām (Tiesas 1992. gada 19. maija spriedums apvienotajās lietās C‑104/89 un C‑37/90 Mulder u.c./Padome un Komisija, Recueil , I‑3061. lpp., 15. punkts; Pirmās instances tiesas 2001. gada 6. decembra spriedums lietā T‑43/98 Emesa Sugar /Padome, Recueil , II‑3519. lpp., 64. un 87. punkts). Saistībā ar publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesu šis princips piešķir šādas tiesības katram pretendentam, kas atrodas situācijā, no kuras izriet, ka Kopienu administratīvā iestāde, sniedzot tam precīzas garantijas, radīja tam pamatotu paļāvību (šajā sakarā skat. Pirmās instances tiesas 1998. gada 17. decembra spriedumu lietā T‑203/96 Embassy Limousines & Services /Parlaments, Recueil , II‑4239. lpp., 74. un turpmākie punkti). 109   Ņemot vērā iepriekš minētos apsvērumus, ir jākonstatē, ka šajā lietā prasītāja izvirza tiesību normu, kas piešķir tiesības privātpersonām, pārkāpumu. 110   Judikatūrā attīstītie kritēriji, otrkārt, implicē to, ka ir jāprecizē rīcības amplitūda, kas šajā lietā piemita Komisijai saskaņā ar Finanšu regulas 101. panta pirmo daļu, atteikties noslēgt līgumu un tā rezultātā izbeigt sarunas, kurās tā bija iesaistījusies. –       Par Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas apjomu, būtību, tiesiskumu un attiecināmību 111   No Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas izriet, ka sarunu procesa, iepriekš nepublicējot paziņojumu par paredzamo publisko iepirkumu, ietvaros pēc vietējā tirgus izpētes, kā tas tika tiesiski izdarīts šajā lietā, līgumslēdzējai iestādei ir ļoti plaša rīcības brīvība atteikties noslēgt līgumu un tā rezultātā izbeigt uzsāktās pirmslīguma sarunas (šajā sakarā skat. pēc analoģijas Tiesas 1999. gada 16. septembra spriedumu lietā C‑27/98 Fracasso un Leitschutz , Recueil , I‑5697. lpp., 23.–25. punkts, un iepriekš 108. punktā minēto spriedumu lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 54. punkts). 112   No tā izriet, ka, lai nosacījums par prettiesisko rīcību būtu izpildīts, prasītājai ir ne tikai jāpierāda, ka Komisija ir pārkāpusi tiesību normas, ko tā izvirza, ņemot vērā apstākļus saistībā ar Komisijas lēmumu atteikties noslēgt līgumu un tā rezultātā izbeigt pirmslīguma sarunas, bet arī to, ka šis pārkāpums bija acīmredzama un smaga robežu, kas noteiktas šai iestādei saistībā ar tās rīcības brīvības realizēšanu, neievērošana. 113   Šo secinājumu nevājina prasītājas šajā lietā izvirzītie argumenti vai iebildes. 114   Saistībā ar prasītājas argumentu, atbilstoši kuram, tāpat kā citas Finanšu regulas pirmās daļas V sadaļas tiesību normas, šīs regulas 101. panta pirmā daļa nav piemērojama attiecībā uz nomas līguma noslēgšanu, jo tā nosaka tikai Kopienas iestāžu iekšējās organizācijas pasākumus, kas pēc savas būtības nevar radīt tiesiskas sekas attiecībā uz trešām personām, ir pietiekami konstatēt, ka šajā pantā, tieši pretēji, ir noteikti reglamentējoša rakstura priekšraksti, kas saskaņā ar EKL 249. pantu ir vispārpiemērojami, obligāti un tieši piemērojami visos to aspektos objektīvajām situācijām, kuras tie regulē. 115   No Finanšu regulas nobeiguma tiesību normām izriet, ka, tāpat kā visas šīs regulas tiesību normas, 101. panta pirmās daļas tiesību normas ir obligātas visos to aspektos un tieši piemērojamas visās dalībvalstīs. Tās tika publicētas Oficiālajā Vēstnesī saskaņā ar to, ka publicēšana ir nosacījums tam, ka tās ir piemērojamas. 116   Turklāt no Finanšu regulas 24. apsvēruma izriet, ka 101. panta pirmā daļa regulē publiskā iepirkuma līgumus, ko Kopienu iestādes piešķir savā vārdā. Ar savu paša mērķi šis pants tādējādi ir vērsts uz juridisko seku radīšanu attiecībā uz visām trešām personām, kas iesniedz piedāvājumus konkursos. Turklāt ir jānorāda, ka 101. panta pirmā daļa precīzi definē līgumslēdzējas iestādes tiesības attiecībās ar pretendentiem publisko iepirkumu konkursos. Kā pamatoti norāda Komisija, šīm tiesību normām nebūtu ne jēgas, ne apjoma, ja tās vienkārši būtu iestāžu darbības iekšējie noteikumi. Tādējādi no 101. panta pirmās daļas satura izriet, ka tā funkcija ir radīt tiesiskas sekas attiecībā uz trešām personām, kas iesniedz piedāvājumus saistībā ar publisko iepirkumu līgumu, ko Kopienu iestāde piešķir savā vārdā, un tādā ziņā šis pants ir vispārpiemērojams. 117   Šajā lietā 101. panta pirmās daļas noteikumi bija attiecināmi uz prasītāju un piemērojami attiecīgajā publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesā šajā lietā, jo pirmslīguma sarunas tika uzsāktas pēc Finanšu regulas publicēšanas un piemērošanas. Finanšu regula tika publicēta Oficiālajā Vēstnesī 2002. gada 16. septembrī un stājās spēkā 2003. gada 1. janvārī saskaņā ar tās 187. panta noteikumiem, bet pirmslīguma sarunas starp Komisiju un prasītāju sākās tikai 2003. gada maijā. 118   Turklāt ir jānoraida iebildes par prettiesiskumu, ko prasītāja izvirzījusi, lai pamatotu šajā lietā Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas, kā arī šīs pašas regulas pirmās daļas V sadaļas citu tiesību normu nepiemērojamību. 119   Ir jāatgādina, ka Eiropas Kopienas kompetenču sistēmā tiesību akta juridiskā pamata izvēlei jābūt balstītai uz objektīviem elementiem, kurus iespējams pakļaut tiesas kontrolei, un ka šo elementu vidū it īpaši ir akta mērķis un saturs (skat. Tiesas 1996. gada 12. novembra spriedumu lietā C‑84/94 Apvienotā Karaliste/Padome, Recueil , I‑5755. lpp., 25. punkts un tajā minētā judikatūra). 120   EKL 279. pants nosaka, ka “Padome pēc Komisijas priekšlikuma, apspriedusies ar Eiropas Parlamentu, kā arī saņēmusi Revīzijas palātas atzinumu, ar vienprātīgu lēmumu pieņem finanšu regulas, kas precizē budžeta apstiprināšanas un izpildes, kā arī pārskatu iesniegšanas uz pārbaudes procedūru”. Šis pants piešķir Padomei vispārēju kompetenci pieņemt noteikumus, kas regulē visu budžeta jomu, ko aptver EK līgums, kuros ietilpst ne tikai budžeta izveidošanas un izpildes kārtība, bet arī kontu apkalpošana un pārbaude, kā arī, kā uz to norāda apstākļa vārda “it īpaši” izmantošana, jebkurš cits cieši saistītais jautājums. 121   Kā izriet no Finanšu regulas 88. panta 1. punkta, publisko iepirkumu līgumi, kurus regulē Finanšu regula, ir līgumi, kas pilnībā vai daļēji tiek finansēti no Kopienas budžeta. Kopienas publisko iepirkumu konkursa ietvaros līguma noslēgšana rada pienākumu (juridiskas saistības), no kā izriet izdevumi, kas tiek segti no budžeta (budžeta saistības). Saskaņā ar budžeta vienotības un patiesuma principu izdevumi, kas atbilst juridiskajām saistībām, ir jāietver budžetā. Šajā ziņā publiskā iepirkuma līgumu piešķiršana, ko veic Kopienu iestādes savā vārdā, un attiecīgo līgumu noslēgšana ir cieši saistīta izdevumu ziņā ar budžeta realizāciju. 122   Tā kā publisko iepirkumu reglamentējošie tiesību akti vispār netiek uzskatīti par daļu no budžeta tiesībām, kas tiek saprastas ļoti šauri, ir jānorāda, ka Kopienu tiesībās to principu, kas izriet no EK līguma finanšu tiesību normu sistēmas, un it īpaši pārredzamības principa un labas finanšu pārvaldības principa, ievērošana attaisno to, ka Kopienu iestāžu piešķirtie publiskā iepirkuma līgumi, kas var būt saistīti ar budžeta realizēšanu, ir pakļauti pārredzamiem noteikumiem un garantē, ka tiek ievēroti Kopienas līdzekļus aizsargājošie procesi. Turklāt, kaut arī vairumā gadījumu finanšu vai budžeta tiesību būtībā neietilpst tas, ka tās rada tiesības vai pienākumus personām, kas nepieder pie publiskās sfēras, nekas neiestājas pret to, ka šie noteikumi varētu radīt tiesiskas sekas attiecībā uz trešām personām, kas piekrīt iesniegt piedāvājumu saistībā ar Kopienu publiskā iepirkuma līgumu, kurš pilnībā vai daļēji tiek finansēts no Kopienas budžeta. 123   Tieši no Finanšu regulas 89. panta izriet, ka šīs pašas regulas pirmās daļas V sadaļas tiesību normu, kuras papildina Īstenošanas kārtības tiesību normas, mērķis ir nodrošināt to, lai saistībā ar visiem publiskā iepirkuma līgumiem, kas pilnībā vai daļēji tiek finansēti no budžeta, tiktu pilnībā ievērots pārredzamības princips, samērīguma princips, vienlīdzīgas attieksmes un nediskriminācijas princips un lai viss līguma piešķiršanas process tiktu rīkots visplašākās konkurences apstākļos, izņemot gadījumus, kad tiek izmantots sarunu process. Šo tiesību normu mērķis ir arī pakļaut Kopienu iestāžu savā vārdā piešķirtos līgumus pārredzamiem noteikumiem un garantēt to, ka tiek ievēroti Kopienas līdzekļus aizsargājošie procesi. 124   No iepriekš minētā izriet, ka EKL 279. pants ir atbilstošs juridiskais pamats Finanšu regulas pirmās daļas V sadaļas normu pieņemšanai. Turklāt ir jākonstatē, ka, pieņemot minētos noteikumus, Padome rīkojās uz tā pamata un tās kompetences ietvaros, ko tai piešķir EKL 279. pants. 125   Saistībā ar prasītājas argumentāciju, atbilstoši kurai Finanšu regulas 101. panta pirmā daļa pārkāpj EKL 288. pantu, jo tā prettiesiski atbrīvo Komisiju no daļas no tās atbildības, ir pietiekami konstatēt, ka tiesības atteikties no līguma piešķiršanas un nenoslēgt līgumu tiek izmantotas neatkarīgi no EKL 288. panta otrās daļas. No tā izriet, ka, lai gan Komisijai ir ļoti plaša rīcības brīvība izbeigt sarunas, tā tomēr varētu radīt ārpuslīgumisko atbildību Kopienai, ja no pašiem izbeigšanas apstākļiem izrietētu, ka, sarunas izbeidzot, tā būtu rīkojusies prettiesiski EKL 288. panta otrās daļas nozīmē. 126   Visbeidzot par prasītājas argumentāciju, saskaņā ar kuru Komisija nevarēja vērst pret prasītāju Finanšu regulas 101. panta pirmajā daļā ietverto noteikumu tiktāl, ciktāl pati Komisija nebija ievērojusi šī paša panta otrās daļas priekšrakstus, kas tai uzliek pienākumu paziņot ieinteresētajiem pretendentiem līguma nepiešķiršanas iemeslus, ir jākonstatē, ka šī minētā norma pēc būtības uzliek pienākumu pamatot lēmumu nepiešķirt līgumu un paziņot šo pamatojumu lēmuma kandidātiem vai pretendentiem. Tādējādi formulēts pienākuma norādīt pamatojumu pārkāpums var ietekmēt lēmuma nepiešķirt līgumu un neslēgt līgumu spēkā esamību. No otras puses, šajā stadijā nevar izslēgt tiesību normu piemērošanu, kuru funkcija šajā lietā ir tikt piemērotām attiecībā uz nomas līguma noslēgšanu sakarā ar to reglamentējošo būtību. –       Par labās ticības principa pārkāpumu un par aizliegumu ļaunprātīgi izmantot tiesības 127   Pirmkārt, saistībā ar iepriekš minētajiem kritērijiem (šī sprieduma 112. punkts) ir jāizvērtē prasītājas iebildums, saskaņā ar kuru Komisija pārkāpa tās tiesībām neslēgt līgumu šajā gadījumā noteiktās robežas, kuras izriet no labās ticības principa un aizlieguma ļaunprātīgi izmantot tiesības, jo vairāk nekā divus mēnešus tā turpināja sarunas, par kurām tā zināja, ka tās ir lemtas neveiksmei. 128   Iesākumā ir svarīgi atgādināt, ka Komisija informēja prasītāju par tās lēmumu nepiešķirt līgumu un tā rezultātā izbeidza pirmslīguma sarunas 2003. gada 24. septembrī (skat. šī sprieduma 98. punktu). 129   Šo konstatāciju neapgāž Komisijas apgalvojumi, atbilstoši kuriem strīdīgā informācija tika paziņota prasītājai sanāksmes, kas notika jūlija sākumā, laikā. Izņemot to precizitātes trūkumu, šos apgalvojumus neapstiprina neviens pierādījums un tiem pretrunā ir apmaiņa ar vēstulēm 2003. gada jūlijā starp OIB un sabiedrību Fortis . Kaut arī tajās ir minēta līguma apstiprināšanas kavēšanās vai apturēšana, tajā nekad nav minēta šī līguma idejas noraidīšana. Tieši pretēji, no tās izriet, ka 2003. gada 14. jūlijā sarunu vedējs norādīja savam partnerim, ka nomas līguma noslēgšanas ideja līdz šim nav noraidīta. Turklāt vēstulē bez datuma, ko sabiedrība Fortis saņēma 2003. gada 23. jūlijā, sarunu vedējs vēl tai paziņoja par to, ka turpinās informēt par lietas virzību. 130   Ir svarīgi noteikt, kurā datumā Komisija pieņēma lēmumu atteikties piešķirt līgumu. Prasītāja apgalvo, ka šis lēmums tika pieņemts 2003. gada jūlijā, bet nav iesniegusi nevienu pierādījumu, kas to apliecinātu. Tomēr no pašas Komisijas dokumentiem izriet, ka “2003. gada jūlija sākumā” un “sakarā ar grūtību kopumu, kas parādījās procesa gaitā, [tā] visbeidzot nolēma atteikties no [ēkas] nomāšanas”. No šiem pašiem dokumentiem izriet, ka jūlija mēneša laikā “ OIB mēģināja rast citu iespējamo risinājumu [ēkas nomāšanai], kas ļautu veikt pārcelšanu ātrākā laikā un ka sarunas ir uzsāktas ar citiem iespējamiem iznomātājiem”. No citiem dokumentiem, kurus Komisija iesniedza procesa laikā, izriet, ka 2003. gada 16. jūlija sanāksmē, kas minēta šī sprieduma 24. punktā, BPG nolēma, ņemot vērā divu mēnešu kavēšanos ēkas nomāšanas sakarā, nopietni un ļoti ātri izvērtēt ēkas M. nomāšanu un tā rezultātā apturēt veiktos pasūtījumus sakarā ar ēkas interjera remonta darbiem. Atbildot uz Pirmās instances tiesas uzdotajiem jautājumiem, Komisija turklāt apstiprināja, ka pēc BPG analīzes “ OIB visbeidzot uzsāka konsultāciju un lēmuma procesu saistībā ar ēku M.”. Tādējādi ir jākonstatē, ka 2003. gada 16. jūlijs ir tas datumus, kurā Komisija pieņēma lēmumu nepiešķirt līgumu, par kuru tika vestas sarunas ar prasītāju, un iesaistījās jaunā sarunu procesā saistībā ar citu ēku. 131   Ņemot vērā vairāk nekā divu mēnešu intervālu no lēmuma pieņemšanas līdz tā paziņošanai prasītājai, ir jākonstatē, ka Komisija novēloti informēja savu sarunu partneri par lēmumu nepiešķirt līgumu. Tādējādi tā turpināja pirmslīguma sarunas, par kurām tā zināja, ka tās ir lemtas neveiksmei, liedzot prasītājai iespēju meklēt no 2003. gada 16. jūlija citu iespējamo nomnieku ēkai. Nekustamā īpašuma publiskā iepirkuma līguma, par kuru sarunas notika tikai ar prasītāju, ietvaros un saistībā ar īpašumu, ar kuru darbības tika apturētas sakarā ar pirmslīguma sarunām, ar šādu Komisijas rīcību tika pārkāpts labās ticības princips un tā atklāj tiesību neslēgt līgumu ļaunprātīgu izmantošanu. 132   Saistībā ar tiesību noteikumiem, kuru pārkāpšana ir konstatēta, šī pārkāpšana šajā lietā ir acīmredzama un smaga to robežu pārkāpšana, kas noteiktas Komisijas rīcības brīvībai sakarā ar tās tiesībām nepiešķirt līgumu, par ko tā ar prasītāju risināja sarunas, un tā rezultātā izbeigt sarunas ar prasītāju. 133   Otrkārt, ir jāizvērtē iebildums, saskaņā ar kuru Komisija šajā lietā pārkāpa robežas, ko sakarā ar tās rīcības brīvību neslēgt līgumu nosaka labās ticības princips un aizliegums ļaunprātīgi izmantot tiesības, nenorādot 2003. gada 16. jūnija nomas līguma projekta saņemšanas laikā, ka tā nevar to pieņemt sakarā ar iekšējā apstiprināšanas procesa priekšrakstiem, bet, tieši pretēji, līdzparakstot pavadvēstuli, zinādama, ka uz šī pamata prasītāja veiks pasūtījumus saistībā ar remonta darbiem. Ar šo iebildumu prasītāja pēc būtības pārmet Komisijai to, ka tā izbeidza sarunas pēc tam, kad, nesniedzot pietiekamu informāciju, tā bija to maldinājusi par pienākumu apjomu, kurus tā bija uzņēmusies, tādējādi tai radot zaudējumus. Šī argumentācija izvirza jautājumu, vai labās ticības princips šajā lietā uzliek Komisijai pienākumu sniegt savam partnerim konkrētu informāciju par pienākumiem, ko tā faktiski ir uzņēmusies pirmslīguma sarunu ietvaros. 134   Ievadā ir jāprecizē, ka Komisijai nevar uzlikt pienākumu sakarā ar labās ticības principu vai aizliegumu ļaunprātīgi izmantot tiesības sniegt specifisku informāciju saistībā ar prasītāju, ja vien šī informācija nebija pieejama vai vismaz grūti pieejama prasītājai. 135   Piemērojot Finanšu regulas 101. panta pirmo daļu, Komisija varēja atteikties piešķirt līgumu un parakstīt nomas līgumu līdz minētā nomas līguma parakstīšanas dienai. No tā izriet, ka Komisija nevarēja būt tiesiski saistīta sakarā ar šo līgumu pirms šī līguma parakstīšanas datuma. Turklāt, kā jau tika precizēts šī sprieduma 117. punktā, šī panta noteikumi bija piemērojami un attiecināmi uz prasītāju. Tā rezultātā ir jāuzskata, ka prasītāja zināja vai tai bija jāzina, ka, pat bez specifiskas informācijas no Komisijas puses, Komisija varēja atteikties slēgt līgumu bez pienākuma atlīdzināt zaudējumus līdz līguma parakstīšanas dienai tādā ziņā, ka juridiskās saistības varēja rasties tikai ar līguma parakstīšanu no Komisijas puses. Starp pusēm nav strīda par to, ka šajā lietā līgums formāli netika parakstīts. 136   Tādējādi ir jāsecina, ka prasītāja šajā lietā nevar pamatoti izvirzīt labās ticības principa un aizlieguma ļaunprātīgi izmantot tiesības pārkāpumu, kas izriet vienīgi no tā, ka Komisija nesniedza informāciju par pienākumiem, kurus tā faktiski uzņēmās pirmslīguma sarunu ietvaros. 137   Ņemot vērā iepriekš minētos apsvērumus, ir jāsecina, ka Komisija pietiekami būtiskā veidā pārkāpa labās ticības principu un ļaunprātīgi izmantoja tiesības neslēgt līgumu, novēloti informējot prasītāju par savu lēmumu izbeigt pirmslīguma sarunas. –       Par tiesiskās paļāvības principa pārkāpumu 138   Saskaņā ar judikatūru tiesības pieprasīt tiesiskās paļāvības aizsardzību attiecas uz jebkuru privātpersonu, kas atrodas situācijā, no kuras izriet, ka Kopienu administrācija, sniedzot precīzas garantijas, tam radīja pamatotu paļāvību. Šādas garantijas, lai arī kāda būtu to forma, sastāv no precīzas, beznosacījumu un saskaņotas informācijas, kas ir no pilnvarotiem un ticamiem avotiem. Turpretī neviens nevar izvirzīt šī principa pārkāpumu, ja nav bijušas precīzas garantijas, ko sniegusi administrācija (skat. Pirmās instances tiesas 2003. gada 19. marta spriedumu lietā T‑273/01 Innova Privat‑Akademie /Komisija, Recueil , II‑1093. lpp., 26. punkts un tajā minētā judikatūra). Turklāt no judikatūras izriet, ka garantijas, kas nav balstītas uz piemērojamām tiesību normām, nevar radīt ieinteresētajai personai tiesisko paļāvību, pat pieņemot, ka šīs garantijas tiek pierādītas (skat. civildienesta strīdu sakarā ar Tiesas 1986. gada 6. februāra spriedumu lietā 162/84 Vlachou /Revīzijas palāta, Recueil , 481. lpp., 6. punkts; Pirmās instances tiesas 1990. gada 27. marta spriedumu lietā T‑123/89 Chomel /Komisija, Recueil , II‑131. lpp., 30. punkts, un 1991. gada 7. maija spriedumu lietā T‑18/90 Jongen /Komisija, Recueil , II‑187. lpp., 34. punkts). 139   Turklāt no judikatūras izriet, ka tirgus dalībniekiem pašiem ir jāatbild par ekonomisko risku, kas raksturīgs to darbībai, ņemot vērā katras lietas apstākļus. Konkursa procesa ietvaros šie ekonomiskie riski it īpaši ietver izmaksas, kas saistītas ar piedāvājuma iesniegšanu. Šādi radušies izdevumi tādējādi ir jāsedz uzņēmumam, kas izvēlējās piedalīties procesā, jo iespēja konkurēt par līguma piešķiršanu neimplicē nekādu noteiktību, ka šis līgums tiks piešķirts (iepriekš 108. punktā minētais spriedums lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 75. punkts). Tomēr, ja pirms līguma piešķiršanas konkursa uzvarētājam līgumslēdzēja iestāde ir panākusi to, ka pretendents ir veicis neatgriezeniskas investīcijas sakarā ar sagaidāmo līgumu un tā rezultātā pārsniedzis tā darbībām raksturīgu risku saistībā ar piedāvājuma iesniegšanu, var iestāties Kopienas ārpuslīgumiskā atbildība (iepriekš 108. punktā minētais spriedums lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 76. punkts). 140   Šajā lietā prasītāja, pirmkārt, pamatojās uz to, ka Komisija to neinformēja par tās tiesībām nepiešķirt līgumu līdz pat līguma parakstīšanas brīdim un bez pienākuma atlīdzināt jebkādus zaudējumus. 141   Tomēr, kā ir norādīts šī sprieduma 117. un 135. punktā, prasītājai bija jāzina pat bez specifiskas informācijas, ka Komisijai bija tiesības atteikties no līguma piešķiršanas bez pienākuma atlīdzināt zaudējumus līdz pat līguma parakstīšanas brīdim un ka tādēļ juridiskās saistības varēja rasties tikai pēc līguma parakstīšanas no Komisijas puses. Tātad prasītāja nevar pamatoties uz precīzām garantijām, kuras būtu varējušas radīt pamatotu paļāvību par nomas līguma parakstīšanu un kuras radās tikai no Komisijas klusēšanas par to, kādi tiesību akti attiecas uz minētā līguma noslēgšanu. 142   Otrkārt, prasītāja pamatojas uz to, ka 2003. gada 6. jūnija sanāksmē, kas minēta šī sprieduma 5. punktā, sarunu vedējs to pamudināja uzreiz sākt remonta darbus. Šajā sakarā ir pietiekami konstatēt, ka, pat ja sarunu vedējs pauda šādus komentārus, kas tam tiek piedēvēti, tie nevarēja radīt prasītājai apgalvoto tiesisko paļāvību. No 2003. gada 11. jūnija e‑pasta vēstules, kas minēta šī sprieduma 6. punktā, izriet, ka pēc attiecīgās sanāksmes sabiedrība Fortis sarunu vedējam atkal norādīja, ka tā nevar veikt remonta darbu pasūtīšanu, kamēr Komisija nav piekritusi nomas līguma noteikumiem. Turklāt savos dokumentos prasītāja pati piebilst, ka, kad tā noteica zināmus nosacījumus 2003. gada 16. jūnija vēstulē, kas citēta šī sprieduma 7. punktā, tā vēlējās nodrošināt sevi ar pierādījumiem par vienošanos starp sarunu pusēm, neesot apmierināta tikai ar sarunu vedēja teikto 2003. gada 6. jūnija sanāksmē. Ņemot vērā tās pašas paziņojumus, prasītāja tādējādi nevar apgalvot, ka sarunu vedēja izteikumi bija tādi, lai tai radītu pamatotu paļāvību par faktu, ka līgums tiks noslēgts, un lai to mudinātu veikt pasūtījumus sakarā ar remonta darbu veikšanu. 143   Treškārt, prasītāja apstiprina, ka Komisija vairākos gadījumos uzstāja uz to, lai darbi tiktu uzsākti ātri sakarā ar to, ka tās ierēdņu pārcelšana ir paredzēta nomas līguma spēkā stāšanās datumā. 144   No lietas materiāliem un it īpaši no starpiestāžu sadarbības vienošanās, kas noslēgta ar Parlamentu, izriet, ka 2003. gada 1. novembra kā pārcelšanās datuma ievērošana ir būtisks nosacījums no Komisijas puses. No tā izriet, ka publisko iepirkumu līguma piešķiršana un nomas līguma noslēgšana ar prasītāju principā bija atkarīga no prasītājas spējas pabeigt remonta darbus, vēlākais, līdz 2003. gada 31. oktobrim. 145   No lietas materiāliem un Komisijas pašas apstiprinājumiem arī izriet, ka līdz 2003. gada jūlija vidum Komisija veica sarunas tikai ar prasītāju saistībā ar tās vajadzību pēc telpām daļas tās personāla izvietošanai. No tā izriet, ka līdz pat šim brīdim Komisija, un, precīzāk, OIB rīkojās tā, it kā līgums tiks piešķirts prasītājai un izpildīts no prasītājas puses. Turklāt no Komisijas procesa laikā iesniegtajiem dokumentiem izriet, ka līdz 2003. gada 7. jūlijam, kurā tika paziņots Personāla un administrācijas ĢD atzinums, OIB nebija pamata uzskatīt, ka tehniskās problēmas, kas it īpaši ir saistītas ar ēkas ģeogrāfisko izvietojumu, kuras pēc tam Komisija izvirzīja kā pirmslīguma sarunu izbeigšanas iemeslu, radīja risku līguma piešķiršanai prasītājai un nomas līguma noslēgšanai. 146   Turklāt no lietas materiāliem izriet, ka pirms prasītāja uzzināja par to, ka Komisija bija uzsākusi paralēlas sarunas ar citiem nekustamā īpašuma tirgus dalībniekiem Briseles tirgū, prasītājai nebija pamata uzskatīt, ka jebkādas citas problēmas, izņemot darbu nepabeigšanu norādītajā termiņā, varētu apdraudēt nomas līguma noslēgšanu. Tieši šī procesa laikā un tādējādi pēc datuma, kuru tā izvirzīja par pamatotās paļaušanās rašanās datumu, proti, 2003. gada 26. jūnijā, prasītāja varēja uzzināt par problēmām, kuras lika Komisijai pieņemt lēmumu atteikties no līguma piešķiršanas un neslēgt nomas līgumu. 147   Saistībā ar šiem konstatējumiem ir jānovērtē to elementu atbilstība, kurus prasītāja ir izvirzījusi, lai pamatotu savus apgalvojumus, atbilstoši kuriem Komisija to mudināja realizēt remonta darbus bez formālās nomas līguma parakstīšanas. 148   Prasītāja norāda, ka sarunu vedējs līdzparakstīja, neizrādot vismazākās šaubas, 2003. gada 16. jūnija vēstuli, kurā bija precizēts, ka pēc šīs līdzparakstītās vēstules saņemšanas prasītāja, kā tai sarunu vedējs ir lūdzis, veic remonta darbus, negaidot formālu nomas līguma parakstīšanu (skat. šī sprieduma 7. punktu). Komisija apstrīd šos prasītājas apgalvojumus un norāda, ka prasītāja uzņēmās iniciatīvu uzsākt remonta darbus, negaidot līguma noslēgšanu, un ka prasītāja pati uzņēmās risku par to, ka šī darba veikšana netiks atlīdzināta, piemērojot līguma klauzulas. 149   Saistībā ar OIB atbildes reakcijas trūkumu uz frāzi, kas ietverta 2003. gada vēstulē, no kuras izriet, ka Komisija bija lūgusi prasītājai uzsākt remonta darbus, negaidot formālo nomas līguma parakstīšanu, ir jākonstatē, ka sarunu vadītājs ne tikai to neapstrīdēja, bet arī apņēmās savā ziņā ievērot prasītājas izvirzītos nosacījumus, lai tā piekristu termiņiem, pēc kuriem ir jāmaksā kavējuma atlīdzība, un lai tā piekristu uzsākt remonta darbus, negaidot formālu nomas līguma parakstīšanu. Šo apstākļu kopums apgāž Komisijas tēzi, saskaņā ar kuru prasītāja pēc savas iniciatīvas, kas nebija lūgta, veica pasūtījumus, negaidot formālu nomas līguma parakstīšanu. Apstākļi apstiprina no OIB nākušo pamudinājuma pastāvēšanu, lai prasītāja veiktu nepieciešamos pasūtījumus remonta darbu veikšanai bez formālas nomas līguma parakstīšanas sagaidīšanas, nosakot, ka šos remonta darbus segs Komisija ar papildu nomas maksājumu. 150   Kā prasītāja ir pamatoti norādījusi, pamudinājums uzsākt remonta darbus ir apstiprināts ar 2003. gada 4. jūlijā doto piekrišanu (skat. šī sprieduma 18. punktu), ko sniedza cits OIB pārstāvis sabiedrības Fortis piedāvājumam par ēkas celtniecības laukuma apsardzes izmaksu stundu likmi, kuru summai atbilstošajām izmaksām bija jābūt ņemtām vērā remonta darbu budžeta “Celtniecības laukuma ierīkošanas” pozīcijā. Šī tiešā piekrišana apstiprina to, ka OIB pārstāvji savā ziņā norādīja, ka visi nosacījumi ir izpildīti, lai prasītāja varētu sākt remonta darbus, negaidot formālu nomas līguma parakstīšanu. 151   Šādi 2003. gada 26. jūnijā sniegts pamudinājums no OIB puses un, visbeidzot, no Komisijas puses par gaidāmo remonta darbu izpildi bija tāds, lai šajā datumā radītu prasītājai tiesisko paļāvību par to, ka investīcijas, ko tā veikusi pat pirms formālas nomas līguma parakstīšanas, tai atmaksās Komisija. 152   Šos konstatējumus nevar apgāzt, kā to apgalvo Komisija, ar roku rakstītā frāze, kuru S. uzrakstīja uz 2003. gada 16. jūnija vēstules, kuru līdzparakstīja sarunu vedējs 2003. gada 26. jūnijā, kurš uzdeva jautājumu, vai šie pasūtījumi var tikt veikti. Ņemot vērā attiecīgā formulējuma divdomību un lakoniskumu, Komisijas interpretācija, atbilstoši kurai šī frāze norāda uz prasītājas šaubām par iespēju veikt bez juridiska riska pasūtījumus saistībā ar 2003. gada 26. jūnija vienošanos, ir pārāk spekulatīva un aleatoāra, lai to varētu pieņemt. Kā prasītāja ir pamatoti norādījusi, šāda frāze var tikpat labi tikt interpretēta kā skaidrs un vienkāršs lūgums, lai šie pasūtījumi, sākot no šī brīža, tiktu veikti. 153   Ņemot vērā lietas apstākļus, ir jākonstatē, ka Komisija kā līgumslēdzēja iestāde pamudināja prasītāju veikt neatgriezeniskas investīcijas sakarā ar sagaidāmo rezultātu un tā rezultātā pārsniegt risku, kas saistīts ar attiecīgo darbību, kura sastāv no piedāvājuma iesniegšanas publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesa ietvaros. Turklāt, pieņemot veikt sakarā ar sagaidāmo situāciju nepieciešamās investīcijas, lai varētu izpildīt nomas līgumu atbilstoši Komisijas vajadzībām, prasītāja rīkojās saprātīgi un kā reāliste. Pēc būtības prasītāja priekšlaikus saņēma precīzas Komisijas garantijas par to, ka remonta darbi, kurus tā bija mudināta veikt ārpus līguma, no Komisijas puses tiks atlīdzināti. 154   Šo secinājumu neapgāž fakts, ka Komisija varēja atteikties piešķirt līgumu un tā rezultātā neparakstīt līgumu bez pienākuma atlīdzināt zaudējumus līdz šī līguma parakstīšanas dienai saskaņā ar Finanšu regulas 100. panta un 101. panta pirmās daļas noteikumiem. Pēc būtības šādas iespējas pastāvēšana neizslēdz to, ka Komisija ar savu rīcību varēja radīt savam partnerim priekšstatu, ka tā šajā noteiktā gadījumā neizmanto šīs tiesības (šajā sakarā un pēc analoģijas skat. iepriekš 108. punktā minēto spriedumu lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 54. un 86. punkts). 155   Tādējādi ir jākonstatē, ka Komisija pietiekami būtiskā veidā pārkāpa tiesiskās paļāvības principu, izbeidzot pirmslīguma sarunas pēc tam, kad tā bija pamudinājusi prasītāju veikt remonta darbus, lai varētu iznomāt ēku 2003. gada 1. novembrī. 156   Ņemot vērā iepriekš minētos apsvērumus un runājot par prettiesisko rīcību, ir jāsecina, ka saistībā ar pirmslīguma sarunu izbeigšanu Komisija rīkojās prettiesiski, kas var izraisīt Kopienas ārpuslīgumisko atbildību, piedaloties pirmslīguma sarunās, par kurām tā zināja, ka tās ir lemtas neveiksmei, un izbeidzot pirmslīguma sarunas pēc tam, kad tā prasītāju bija pamudinājusi veikt nepieciešamos remonta darbus, lai būtu iespējams iznomāt ēku 2003. gada 1. novembrī. Atlikušajā daļā prasītājas argumentācija ir jānoraida kā nepamatota. b)     Par apgalvotajiem zaudējumiem un cēloņsakarību starp prettiesisko rīcību un šiem zaudējumiem 157   Prasītāja lūdz atlīdzināt iespējas noslēgt līgumu zaudēšanu, izmaksas, kas tai radušās sakarā ar pirmslīguma sarunām un zaudēto iespēju iznomāt ēku trešām personām sarunu notikšanas laikā. 158   Šajā sakarā ir svarīgi atgādināt, ka cēloņsakarība, ko pieprasa EKL 288. panta otrā daļa, prezumē, ka starp Kopienas prettiesisko rīcību un izvirzītajiem zaudējumiem pastāv tiešā cēloņa un seku saikne, t.i., zaudējumi izriet tieši no šīs rīcības (Pirmās instances tiesas 2003. gada 17. decembra spriedums lietā T‑146/01 DLD Trading /Padome, Recueil , II‑6005. lpp., 72. punkts; šajā sakarā skat. arī Tiesas 1979. gada 4. oktobra spriedumu apvienotajās lietās 64/76 un 113/76, 167/78 un 239/78, 27/79, 28/79 un 45/79 Dumortier frères u.c./Padome, Recueil , 3091. lpp., 21. punkts; 1996. gada 5. marta spriedumu apvienotajās lietās C‑46/93 un C‑48/93 Brasserie du pêcheur un Factortame , Recueil , I‑1029. lpp., 51. punkts, un iepriekš 86. punktā minēto spriedumu lietā Tribunal International Procurement Services /Komisija, 55. punkts). 159   Turklāt ir jāuzsver, ka saskaņā ar pastāvīgo judikatūru pirmām kārtām tai pusei, kas izvirza Kopienas atbildību, ir jāiesniedz pārliecinoši pierādījumi par tās izvirzīto zaudējumu pastāvēšanu vai apjomu un tai ir jāpierāda cēloņsakarība starp šiem zaudējumiem un Kopienu iestāžu prettiesisko rīcību (Tiesas 1998. gada 7. maija spriedums lietā C‑401/96 P Somaco /Komisija, Recueil , I‑2587. lpp., 71. punkts, un Pirmās instances tiesas 1995. gada 18. septembra spriedums lietā T‑168/94 Blackspur u.c./Komisija un Padome, Recueil , II‑2627. lpp., 40. punkts). 160   Saistībā ar šiem apsvērumiem ir jāizvērtē prasītājas lūgumi par zaudējumu atlīdzināšanu. Par prasījumu atlīdzināt iespējas noslēgt līgumu zaudēšanu 161   Vienpusēja līguma sarunu izbeigšana šajā lietā ietilpa līgumslēdzējas iestādes pilnvarās neslēgt paredzēto nomas līgumu saskaņā ar Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas noteikumiem. Tā rezultātā prasītāja nekad nebija ieguvusi nekādas tiesības šo līgumu noslēgt. Turklāt nepastāvot noteiktai un galīgai vienošanās starp pusēm, prasītāja nevarēja iegūt nekādas tiesības sakarā ar līgumu, ne tā rezultātā jebkādas tiesības saņemt gaidāmo peļņu sakarā ar līgumu. 162   No tā izriet, ka Komisijas prettiesiskā rīcība, kas izrietēja tikai no apstākļiem, kā tā īstenoja savas tiesības nepiešķirt līgumu un vienpusēji izbeigt pirmslīguma sarunas, nevar tikt uzskatīta par cēloni zaudējumam, kas izpaužas kā iespējas noslēgt līgumu un no šī līguma noslēgšanas sagaidāmās peļņas zaudēšana. Prasītājas ciestajos zaudējumos sakarā ar šo prettiesisko rīcību tādējādi nevar tikt iekļauta peļņa, ko tā cerēja saņemt no ēkas iznomāšanas, ne arī šīs peļņas saņemšanas iespējas zaudēšana (šajā sakarā skat. iepriekš 108. punktā minēto spriedumu lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 96. punkts). 163   Šo secinājumu neapgāž elementi, kurus šajā lietā tika iesniegusi prasītāja. No vienas puses, prasītājas iesniegtie dokumenti prasījuma atbalstam attiecas tikai uz Beļģijas un Francijas tiesībām un nepierāda, kādā veidā šajās tiesībās ir nostiprināts zaudētās peļņas, kas nav gūta sakarā ar līguma nenoslēgšanu, atlīdzināšanas princips. Šie dokumenti, tieši pretēji, apstiprina, ka doktrīna lielākoties iestājas pret šādu risinājumu, kurš turklāt nav apstiprināts judikatūrā. No otras puses, fakts, ka atlīdzība, ko prasītāja lūdz šajā lietā, ir tikai daļa no zaudētās peļņas, nevar apgāzt minēto risinājumu, jo citādi jebkurā gadījumā tiktu kaut daļēji piešķirta juridiskā iedarbība līgumam, kas nekad nebija noslēgts un attiecībā uz kura noslēgšanu prasītājai nekad nav bijušas tiesības. 164   Ņemot vērā iepriekš minēto un nepastāvot nepieciešamībai lemt par citiem Komisijas argumentiem, ir jānoraida lūgums atlīdzināt zaudēto iespēju saņemt līguma piešķiršanu un gūt gaidāmo peļņu no šī līguma izpildīšanas. Par prasījumu atlīdzināt radušos izdevumus un izmaksas 165   No Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas izriet, ka principā izdevumi un izmaksas, kas veltīgi radušies pretendentam sakarā ar piedalīšanos publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesā, nevar tikt uzskatīti par kaitējumu, ko var kompensēt ar zaudējumu atlīdzības samaksu (pēc analoģijas skat. Pirmās instances tiesas 1998. gada 29. oktobra spriedumu lietā T‑13/96 TEAM /Komisija, Recueil , II‑4073. lpp., 71. punkts, un iepriekš 108. punktā minēto spriedumu lietā Embassy Limousines & Services /Parlaments, 97. punkts). Tomēr minētais noteikums, neriskējot aizskart tiesiskās drošības principu un tiesiskās paļāvības aizsardzības principu, nevar tikt piemērots gadījumos, kad Kopienas tiesību pārkāpums publiskā iepirkuma līgumu piešķiršanas procesā ir ietekmējis pretendenta iespējas saņemt līguma piešķiršanu (skat. pēc analoģijas iepriekš minēto spriedumu lietā TEAM /Komisija, 72. punkts) vai tieši mudinājis pretendentu uzņemties nepamatotus izdevumus un izmaksas. 166   Saistībā ar sabiedrības Fortis personāla izmaksām, kas tai radās pirmslīguma sarunu sakarā, ir jānorāda, ka prasītāja nav iesniegusi nevienu pierādījumu, kas ļautu konstatēt, ka šīs izmaksas radās tieši no Komisijas prettiesiskās rīcības. Tāpat prasītāja nav ne apgalvojusi, ne pierādījusi, ka šīs izmaksas tai radās tā perioda laikā, kurā Komisija vilcināja pirmslīguma sarunas, par kurām tā zināja, ka tās ir lemtas neveiksmei. Turklāt, nepastāvot prasītājas iesniegtiem pierādījumiem šajā sakarā, nevar uzskatīt, ka sabiedrības Fortis personāla izmaksas radās nepamatoti sakarā ar to, ka tika pārkāpts raksturīgais risks, kas piemīt piedāvājuma iesniegšanai publiskā iepirkuma līguma piešķiršanas procesā. 167   Jebkurā gadījumā ir jākonstatē, ka prasības pieteikumā prasītāja novērtēja zaudējumu summu tādā apmērā, lai tā atbilstu sabiedrības Fortis personāla izmaksām, kas radās saistībā ar pirmslīguma sarunām, neiesniedzot nekādus pierādījumus, lai pamatotu šo vērtējumu. Replikas stadijā prasītāja norādīja, ka šis vērtējums tika uzrakstīts, pamatojoties uz laiku, ko pirmslīguma sarunās ieguldīja S. un D. , divi sabiedrības Fortis personāla locekļi, kas attiecīgi ir 150 un 100 stundas, un stundas likmes aplēsi, kas attiecīgi ir EUR 62 un 124, nesniedzot nekādus konkrētus un detalizētus pierādījumus šajā sakarā. Šāds vērtējums, kura atbilstību vai ticamību nav iespējams novērtēt bez pietiekami konkrētiem un detalizētiem prasītājas iesniegtiem pierādījumiem, nevar pierādīt zaudējumu, kas atbilst sabiedrības Fortis personāla izmaksām, pastāvēšanas faktu vai apjomu, lai tos varētu atlīdzināt. 168   Ņemot vērā iepriekš minēto, ir jānoraida kā nepamatots prasītājas prasījums atlīdzināt sabiedrības Fortis personāla izmaksas. 169   Saistībā ar piegādātāju, sabiedrības A. un sabiedrības B., pieprasītajām izmaksām, ir jāprecizē, ka prasītāja pamatojās tikai uz to, ka šie attiecīgie pasūtījumi tika veikti sakarā ar tiesisko paļāvību, ka tiks noslēgts līgums, kas jau bija nolemts neveiksmei, kad Komisija izbeidza pirmslīguma sarunas. No otras puses, netiek apstrīdēts tas, ka šiem zaudējumiem nav cēloņsakarības ar labās ticības principa pārkāpumu un tiesību ļaunprātīgu izmantošanu, kas tika konstatēta (skat. šī sprieduma 137. punktu). Kā jau tika norādīts šī sprieduma 153. punktā, prasītāja pamatoti norādīja, ka tieši uz tiesiskās paļāvības pamata saistībā ar faktu, ka Komisija tai atlīdzinās par remonta darbiem, tā 2003. gada 4. jūlijā veica pasūtījumus sakarā ar šiem darbiem. Pretēji tam, ko apgalvo Komisija, tādējādi pastāv tiešā cēloņsakarība starp zaudējumiem, kuru atlīdzināšanu lūdz prasītāja, kas radās no veiktajiem pasūtījumiem, un prettiesisko rīcību, kas sastāv no Komisijas izdarītā tiesiskās paļāvības principa pārkāpuma. Tādējādi tas pamato to, ka attiecīgās izmaksas ir atlīdzināmas. 170   Tomēr prasītājas iesniegtie pierādījumi juridiski pietiekamā veidā nepierāda to zaudējumu, kas tai radušies sakarā ar iepriekš minēto prettiesisko rīcību, pastāvēšanas faktu un apjomu. No vienas puses, sava lūguma pamatošanai tā iesniedz tikai vienkāršu izmaksu, kuras ir norādījuši piegādātāji un kuras ir adresētas sabiedrībai Fortis , aprakstu, kas nepierāda prasītājas faktiski ciestos zaudējumus. No otras puses, prasītāja atzina, ka līdz šim brīdim tā nav samaksājusi piegādātājiem nekādu summu, kas atbilstu izdevumu aprakstiem, un ka tā neveiks nekādus maksājumus pirms sprieduma šajā lietā. Prasītāja norāda, ka atbilstoši līgumiem, kas noslēgti ar attiecīgajiem piegādātājiem, maksājumi ir apturēti līdz brīdim, kad Komisija atlīdzinās attiecīgās summas prasītājai. Tomēr prasītāja nav iesniegusi nevienu pierādījumu, lai pamatotu savus apgalvojumus, un tādējādi nevar tikt izslēgts, kā to apgalvo Komisija, tas, ka maksājumi nav tikuši veikti citu iemeslu dēļ, proti, parāda norakstīšanas vai materiālu pārdales dēļ. 171   Tā rezultātā ir jākonstatē, ka prasītāja nevar pamatoti lūgt atlīdzināt piegādātāju pieprasītās izmaksas, kas pēdējā versijā veido summu EUR 41 637,77 apmērā. 172   Visbeidzot, runājot par prasījumu atlīdzināt FREPM iesaistīšanās izmaksas, ir svarīgi uzsvērt, ka, pēc prasītājas domām, šīs izmaksas tā uzņēmās par labu Komisijai sakarā ar sarunu vedēja sniegtajām garantijām par to, ka līgums tiks noslēgts. Tādējādi arī šie zaudējumi bija tiešs rezultāts tam, ka Komisija pārkāpa tiesiskās paļāvības principu. Ir arī jāizvērtē, vai šie zaudējumi nav tiešs rezultāts labās ticības principa pārkāpumam un ļaunprātīgai tiesību izmantošanai, kas minēta šī sprieduma 137. punktā. 173   Kā izriet no lietas materiāliem, šis lūgums atlīdzināt zaudējumus neaptver FREPM radušās izmaksas, bet gan divus arhitektu honorāra rēķinus, kas tieši adresēti prasītājai. Pirmais honorāra rēķins Nr. 37‑2003, kas datēts ar 2003. gada 1. septembri, ir no sabiedrības G. Šis rēķins atsaucas uz lietu “Travaux locataire City Center – Botannique 1” saistībā ar pakalpojumiem, kas sniegti 2003. gada maijā un jūnijā. Otrais honorāra rēķins Nr. 242‑2003, kas arī datēts ar 2003. gada 1. septembri, ir no sabiedrības P. Šis rēķins atsaucas uz projektu “Aménagements bureaux Commission” saistībā ar pakalpojumiem, kas sniegti 2003. gada aprīlī, maijā, jūnijā, jūlijā un augustā. Šie divi rēķini tādējādi atbilst pakalpojumiem, kuru izpilde sākās un attiecīgi tie tika pasūtīti pirms tā datuma, kurā prasītājai radās tiesiskā paļāvība par faktu, ka veiktās investīcijas ietilpst Komisijas atbildības jomā, proti, pirms 2003. gada 26. jūnija. Turklāt šīs izmaksas radās pirms Komisijas lēmuma atteikties piešķirt līgumu. 174   Ņemot vērā iepriekš minēto, ir jākonstatē, ka prasītāja nebija cietusi zaudējumus, veicot izmaksas bez Komisijas pamudinājuma, kas nepārsniedz tās darbībai raksturīgos ekonomiskos riskus saistībā ar piedāvājuma iesniegšanu publisko iepirkumu konkursā. Pēc būtības arhitektu honorāri, kas atbilst iepriekš minētajiem rēķiniem, ir izdevumi un izmaksas, kas prasītājai radušās sakarā ar piedalīšanos līguma piešķiršanas procesā, gulstas uz prasītāju un nesastāda tādus zaudējumus, ko varētu atlīdzināt Kopiena, piešķirot zaudējumu atlīdzību. Turklāt ir jākonstatē, ka šajā kontekstā prasītāja nepierādīja cēloņsakarību starp Komisijas prettiesisko rīcību un izmaksu rašanos, kas notika ar tīriem zaudējumiem. 175   Tā rezultātā ir jānoraida kā nepamatots lūgums par izdevumu un izmaksu, kas prasītājai radušās pirmslīguma sarunu ietvaros, atlīdzināšanu. Par prasījumu atlīdzināt iespējas iznomāt trešām personām zaudēšanu 176   Sākumā ir svarīgi atgādināt, ka saskaņā ar judikatūru iespējās zaudēšana var būt atlīdzināms zaudējums (skat. Pirmās instances tiesas 1994. gada 27. oktobra spriedumu lietā T‑47/93 C /Komisija, Recueil FP , I‑A‑233. un II‑743. lpp., 54. punkts un tajā minētā judikatūra). 177   Saistībā ar prasītājas argumentāciju, ar kuru tiek norādīts, ka pirmslīguma sarunu perioda laikā no 2003. gada 13. maija līdz 14. septembrim tā zaudēja iespēju iznomāt ēku trešām personām uz noteikumiem, kas ir līdzvērtīgi tiem, par kuriem notika sarunas ar Komisiju, ir jākonstatē, ka, pieņemot, ka ēka būtu bijusi Briseles biroja telpu tirgū visu strīdīgo periodu, prasītājai būtu bijusi reāla iespēja to iznomāt trešām personām. Šī prasītājas iespēja iznomāt ēku trešām personām izriet no fakta, kā to ir atzinusi Komisija, ka Briseles biroja telpu tirgus ir nepārtrauktā attīstībā un tas regulāri aug, it īpaši, lai apmierinātu augošo pieprasījumu no Eiropas iestāžu puses. 178   Tomēr šajā lietā prasītāja savos dokumentos norādīja, ka tā “noraidīja [reālu] iespēju [iznomāt ēku trešām personām] attiecībā uz visu laiku, kad [..] tā realizēja ekskluzīvas sarunas ar Komisiju”, no kā izriet, ka tā pati pieņēma pirmslīguma sarunu sākumā lēmumu izņemt šo ēku no Briseles biroja telpu tirgus aprites. Šajā ziņā prasītāja nevar pamatoti apgalvot to, ka tās lēmumu ietekmēja Komisijas radītais priekšstats un Komisijas sniegtās garantijas par to, ka līgums tiks parakstīts. 179   Tā rezultātā iespējas zaudēšana iznomāt ēku pirmslīguma sarunu notikšanas laikā, kas izriet no tā, ka prasītāja piešķīra ekskluzivitāti Komisijai sakarā ar ēku un ka līdz ar to prasītāja izņēma šo ēku no aprites, izriet no prasītājas pašas lēmuma, kas pati tādējādi akceptēja risku zaudēt iespēju iznomāt šo ēku citam nomniekam. 180   Tomēr, neinformējot nekavējoties prasītāju par 2003. gada 16. jūlija lēmumu nepiešķirt līgumu un tā rezultātā neiznomāt ēku, Komisija liedza prasītājai iespēju nodot ēku tirgus apritē divus mēnešus agrāk. No tā izriet, ka Komisija faktiski liedza prasītājai iespēju iznomāt ēku trešām personām šī perioda laikā, ko var pamatoti novērtēt kā divus mēnešus ilgu. 181   Lai novērtētu faktiskos prasītājai radušos zaudējumus, ir jāņem vērā tā laika nomas tirgus raksturīgās grūtības. Tiktāl, ciktāl šīs grūtības prasītāja ir atzinusi un ņēmusi vērā, EUR 10 000 piešķiršana par katru mēnesi, kas atbilst pašas prasītājas vērtējumam, šķiet adekvāta atlīdzība par faktiski ciesto zaudējumu. Tādējādi zaudējumu apjoms saistībā ar iespējas zaudēšanu iznomāt ēku trešām personām laikposmā no 2003. gada jūlija vidus līdz septembra vidum, kas ir jāatlīdzina, ir jānosaka EUR 20 000 apmērā. 182   Ņemot vērā iepriekš minētos apsvērumus, šajā lietā zaudējumi, kas Kopienai jāatlīdzina, ir jānosaka EUR 20 000 apmērā. 183   Prasītāja lūdz, lai summai, kas noteikta tās zaudējumu atlīdzināšanai, tiktu pieskaitīti procenti, sākot ar sprieduma pasludināšanas datumu līdz faktiskajai samaksai, atbilstoši 6 % likmei. 184   Atlīdzības summai ir jāpieskaita kavējuma procenti, kas nedrīkst pārsniegt likmi, kas norādīta prasījumos (iepriekš 108. punktā minētais spriedums apvienotajās lietās Mulder u.c./Padome un Komisija, 35. punkts). 185   No tā izriet, ka šajā lietā iepriekš minētajai zaudējumu atlīdzības summai ir jāpieskaita kavējuma procenti, kas tiek aprēķināti no šī sprieduma pasludināšanas datuma līdz faktiskajai nomaksai saskaņā ar gada likmi, kas ir identiska likmei, ko noteikusi Eiropas Centrālā banka galvenajām refinansēšanas operācijām, un kas palielināta par diviem punktiem, bet tā, lai šī likme nepārsniegtu 6 % saskaņā ar prasītājas prasījumiem. B – Par lūgumu veikt pierādījumu savākšanas pasākumu 186   Prasītāja lūdz, lai uz tiesu tiktu izsaukts sarunu vedējs, lai to varētu uzklausīt saistībā ar komentāriem, ko tas izteica 2003. gada 6. jūnija sanāksmē un 2003. gada 10. jūlija telefona sarunā. Atbildētāja nav reaģējusi uz šo lūgumu veikt pierādījumu savākšanas pasākumu. 187   Saskaņā ar pastāvīgo judikatūru Pirmās instances tiesai ir jānosaka, vai strīda atrisināšanas vajadzībām ir nepieciešams veikt pierādījumu savākšanas pasākumu Reglamenta 65. un turpmāko pantu nozīmē (Pirmās instances tiesas 1999. gada 28. septembra spriedums lietā T‑140/97 Hautem /EIB, Recueil FP , I‑A‑171. un II‑897. lpp., 92. punkts, un 2000. gada 22. februāra spriedums lietā T‑138/98 ACAV u.c./Padome, Recueil , II‑341. lpp., 72. punkts). 188   Šajā lietā Pirmās instances tiesa konstatē, ka prasītājas lūgtais pierādījumu savākšanas pasākums nav nepieciešams, lai lemtu par šo prāvu. Tādējādi tie nav jāveic. Par tiesāšanās izdevumiem 189   Atbilstoši Reglamenta 87. panta 3. punkta pirmajai daļai Pirmās instances tiesa var nolemt, ka tiesāšanās izdevumi ir jāsadala vai ka lietas dalībnieki sedz savus tiesāšanās izdevumus paši, ja lietas dalībniekiem spriedums ir daļēji labvēlīgs un daļēji nelabvēlīgs vai ja pastāv izņēmuma apstākļi. 190   Šajā lietā daļa no prasītājas prasījumiem netika apmierināta, jo prioritārā prasība tika noraidīta kā nepieņemama un daļa no prasījumiem par zaudējumu atlīdzināšanu arī tika noraidīti kā nepamatoti pakārtotās prasības ietvaros. Ņemot vērā apstākļus, šajā lietā ir jānolemj, ka katrs lietas dalībnieks sedz savus tiesāšanās izdevumus pats. Ar šādu pamatojumu PIRMĀS INSTANCES TIESA (otrā palāta paplašinātā sastāvā) nospriež: 1) Komisija atlīdzina prasītājai summu EUR 20 000 apmērā, kurai pieskaitīti kavējuma procenti, kas tiek aprēķināti no šī sprieduma pasludināšanas datuma līdz faktiskajai nomaksai saskaņā ar gada likmi, kas ir identiska likmei, ko noteikusi Eiropas Centrālā banka galvenajām refinansēšanas operācijām, un kas palielināta par diviem punktiem, bet tā, lai šī likme nepārsniegtu 6 %; 2) atlikušajā daļā prasību noraidīt; 3) katrs lietas dalībnieks sedz savus tiesāšanās izdevumus pats. Pirrung Meij Forwood Pelikánová Papasavvas Pasludināts atklātā tiesas sēdē Luksemburgā 2007. gada 8. maijā. Sekretārs Priekšsēdētājs E. Coulon J. Pirrung Satura rādītājs Prāvas rašanās fakti Process un lietas dalībnieku argumenti Par prioritāro prasījumu saistībā ar līgumisko atbildību A –  Lietas dalībnieku argumenti B –  Pirmās instances tiesas vērtējums Par pakārtoto prasījumu saistībā ar ārpuslīgumisko atbildību A –  Par lietas būtību 1.  Lietas dalībnieku argumenti 2.  Pirmās instances tiesas vērtējums a)  Par apgalvoto prettiesisko rīcību Ievada apsvērumi Par spēkā esoša akcepta atsaukšanu, par izbeigšanas iemeslu nepaziņošanu un par neapsvērtu iesaistīšanos pirmslīguma sarunās Par lēmuma izbeigt pirmslīguma sarunas novēlotu paziņošanu, par lēmuma pieņemšanas iekšējo noteikumu nepaziņošanu un par garantijām, kas sniegtas par līguma noslēgšanu un/vai ar to saistīto investīciju veikšanu –  Par to tiesību normu, kuru pārkāpums tiek apgalvots, būtību –  Par Finanšu regulas 101. panta pirmās daļas apjomu, būtību, tiesiskumu un attiecināmību –  Par labās ticības principa pārkāpumu un par aizliegumu ļaunprātīgi izmantot tiesības –  Par tiesiskās paļāvības principa pārkāpumu b)  Par apgalvotajiem zaudējumiem un cēloņsakarību starp prettiesisko rīcību un šiem zaudējumiem Par prasījumu atlīdzināt iespējas noslēgt līgumu zaudēšanu Par prasījumu atlīdzināt radušos izdevumus un izmaksas Par prasījumu atlīdzināt iespējas iznomāt trešām personām zaudēšanu B –  Par lūgumu veikt pierādījumu savākšanas pasākumu Par tiesāšanās izdevumiem * Tiesvedības valoda – franču.

62001TJ0111

sv

Tillämpliga bestämmelser 1       I artikel 87.1 EG anges följande: ”Om inte annat föreskrivs i detta fördrag, är stöd som ges av en medlemsstat eller med hjälp av statliga medel, av vilket slag det än är, som snedvrider eller hotar att snedvrida konkurrensen genom att gynna vissa företag eller viss produktion, oförenligt med den gemensamma marknaden i den utsträckning det påverkar handeln mellan medlemsstaterna.” 2       I artikel 88.2 EG anges följande: ”Om kommissionen, efter att ha gett berörda parter tillfälle att yttra sig, finner att stöd som lämnas av en stat eller med statliga medel inte är förenligt med den gemensamma marknaden enligt artikel 87, eller att sådant stöd missbrukas, skall den besluta om att staten i fråga skall upphäva eller ändra dessa stödåtgärder inom den tidsfrist som kommissionen fastställer.” 3       Den 22 mars 1999 antog rådet förordning (EG) nr 659/1999 om tillämpningsföreskrifter för artikel [88] i EG-fördraget (EGT L 83, s. 1). 4       Enligt artikel 1 g i förordning nr 659/1999 anses ”stöd som används av mottagaren i strid med ett beslut fattat i enlighet med artiklarna 4.3, 7.3 eller artikel 7.4 i denna förordning” utgöra ”missbruk av stöd”, det vill säga i strid med antingen ett beslut om att inte göra invändningar eller ett beslut om att åtgärden är förenlig med den gemensamma marknaden, varvid det sistnämnda beslutet i förekommande fall kan vara förenat med villkor och skyldigheter. 5       I artikel 6.1 i förordning nr 659/1999 föreskrivs följande: ”Beslutet om att inleda ett formellt granskningsförfarande skall sammanfatta relevanta sak- och rättsfrågor, kommissionens preliminära bedömning beträffande den föreslagna åtgärdens karaktär av stöd skall inbegripas och tvivlen beträffande åtgärdens förenlighet med den gemensamma marknaden skall anges. I beslutet skall den berörda medlemsstaten och andra intresserade parter uppmanas att lämna sina synpunkter inom en föreskriven tidsfrist som normalt inte skall överskrida en månad. I vederbörligen berättigade fall får kommissionen förlänga den föreskrivna tidsfristen.” 6       I artikel 10 i förordning nr 659/1999 föreskrivs följande: ”1. Om kommissionen har upplysningar om påstått olagligt stöd skall den undersöka dessa upplysningar utan dröjsmål, oavsett källan för dessa. 2. Om det är nödvändigt skall kommissionen begära upplysningar från den berörda medlemsstaten. Artiklarna 2.2, 5.1 och 5.2 skall gälla i tillämpliga delar. 3. Om den berörda medlemsstaten, trots en påminnelse enligt artikel 5.2, inte lämnar de begärda upplysningarna inom den av kommissionen föreskrivna tidsfristen eller om den lämnar ofullständiga upplysningar, skall kommissionen genom ett beslut begära att upplysningarna skall lämnas (nedan kallat föreläggande om att lämna upplysningar). I beslutet skall närmare anges vilka upplysningar som begärs och föreskriva en lämplig tidsfrist inom vilken upplysningarna skall ges in.” 7       I artikel 13.1 i förordning nr 659/1999 föreskrivs följande: ”Undersökningen av eventuellt olagligt stöd skall leda till ett beslut enligt artikel  4.2, 4.3 eller 4.4. Vid beslut att inleda det formella granskningsförfarandet skall förfarandet avslutas genom ett beslut enligt artikel 7. Om en medlemsstat underlåter att följa ett föreläggande om att lämna upplysningar, skall beslutet fattas på grundval av tillgängliga upplysningar.” 8       I artikel 14 i förordning nr 659/1999 föreskrivs följande: ”1. Vid negativa beslut i fall av olagligt stöd skall kommissionen besluta att den berörda medlemsstaten skall vidta alla nödvändiga åtgärder för att återkräva stödet från mottagaren (nedan kallat beslut om återkrav). Kommissionen skall inte återkräva stödet om detta skulle stå i strid med en allmän princip i gemenskapsrätten. 2. Det stöd som skall återkrävas enligt ett beslut om återkrav skall innefatta ränta med en lämplig räntesats som fastställs av kommissionen. Räntan skall betalas från det datum då det olagliga stödet stod till stödmottagarens förfogande till det datum då det har återbetalats. 3. Utan att det påverkar förordnanden av Europeiska gemenskapernas domstol enligt artikel [242] i fördraget skall återkravet verkställas utan dröjsmål och enligt den berörda medlemsstatens förfaranden enligt nationell lagstiftning, förutsatt att dessa förfaranden gör det möjligt att omedelbart och effektivt verkställa kommissionens beslut. I det syftet skall de berörda medlemsstaterna vid förfaranden inför nationella domstolar vidta alla nödvändiga åtgärder som är tillgängliga i deras respektive rättssystem, inbegripet interimistiska åtgärder, utan att gemenskapsrätten påverkas.” 9       I artikel 16 i förordning nr 659/1999, som har rubriken ”Förfarande vid missbruk av stöd”, föreskrivs följande: ”Utan att det påverkar tillämpningen av artikel 23 får kommissionen inleda ett formellt granskningsförfarande enligt artikel 4.4 i fall av missbruk av stöd. Artiklarna 6, 7, 9, 10, 11.1, 12, 13, 14 och 15 skall gälla i tillämpliga delar.” Bakgrunden till tvisten 10     År 1993 samlades åtta bolag från före detta Tyska demokratiska republiken (Zeitzer Maschinen, Anlagen Geräte (ZEMAG) GmbH, LandTechnik Schlüter GmbH, ILKA MAFA Kältetechnik GmbH, SKL Motoren- und Systembautechnik GmbH, SKL Spezialapparatebau GmbH, Magdeburger Eisengiesserei GmbH, Saxonia Edelmetalle GmbH samt Gothaer Fahrzeugwerk GmbH) under ett holdingbolag kallat EFBE Verwaltungs GmbH & Co. Management KG, som innehades av Treuhandanstalt (som sedan blev Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben) (nedan kallad BvS) i syfte att genomföra en omstrukturering och privatisering. 11     Genom ett privatiseringsavtal som undertecknades den 25 november 1994 överlät BvS samtliga ovannämnda åtta företag till Emans & Partner GbR, ett handelsbolag bildat enligt tysk rätt [ Personengesellschaft ]. De åtta bolagen och holdingbolaget EFBE Verwaltungs GmbH & Co. Management KG, vilket bytte namn till Lintra Beteiligungsholding GmbH (nedan kallat holdingbolaget Lintra), bildade således koncernen Lintra. 12     Eftersom såväl privatiseringsprojektet som det till detta anknutna omstruktureringsprojektet innehöll stödåtgärder, anmälde Förbundsrepubliken Tyskland dessa till kommissionen i en skrivelse av den 19 januari 1995. 13     I beslut SG (96) D/4218 av den 13 mars 1996, vilket offentliggjordes genom en kort sammanfattning i EGT C 168, s. 10 (nedan kallat beslutet av den 13 mars 1996), godkände kommissionen utbetalningen av de anmälda stödåtgärderna då dessa ansågs vara förenliga med bland annat artikel 92.3 c i EG-fördraget (nu artikel 87.3 c EG i ändrad lydelse). Detta beslut delgavs de tyska myndigheterna i en skrivelse av den 23 april 1996. Det sammanlagda stöd som godkänts för utbetalning till Lintra-koncernen uppgick till 824 200 000 tyska mark (DEM). 14     Det var ursprungligen tänkt att holdingbolaget Lintras dotterbolag (nedan kallat Lintras dotterbolag eller dotterbolagen) skulle bli vinstgivande år 1998, men BvS var emellertid tvunget att ingripa i början av år 1997 för att undvika att hela koncernen skulle försättas i konkurs. Enligt ett avtal som ingicks med investerarna den 6 januari 1997 övertog BvS alla skyldigheter i förhållande till privatiseringsavtalet. I utbyte erhöll BvS rätten att vid varje tillfälle köpa tillbaka ett eller flera av Lintras dotterbolag för en symbolisk summa av 1 DEM. Enligt samma avtal var det holdingbolaget Lintras huvudsakliga målsättning att överlåta samtliga eller vissa av Lintras dotterbolag till nya köpare. 15     Sedan BvS enligt avtalet av den 6 januari 1997 återtagit kontrollen över Lintra‑koncernen, beslutade BvS att sälja det enda av bolagen, Saxonia Edelmetalle, som vid detta tillfälle gick med vinst utan att vara beroende av nya stöd. Sökanden i mål T-111/01, som är verksam inom sektorn för myntprägling, övertogs år 1997 av bolaget Vereinigte Deutsche Nickelwerke AG. 16     Samtidigt beslutade BvS att fortsätta omstruktureringen av flera andra dotterbolag, däribland ZEMAG, i syfte att förbereda dessa företag som hade potential att bli vinstgivande för att kunna överlåtas till andra industriella aktörer så snart som möjligt. Bolaget ZEMAG, sökande i mål T-133/01 och verksam inom sektorn för maskiner för utvinning av brunkol, överläts till köparna Jacobi & Lobeck i slutet av år 1997. 17     Genom ett avtal mellan BvS, holdingbolaget Lintra och de återstående köparna, som ingicks i september 1999, köpte BvS tillbaka holdingbolaget Lintra för 1 DEM. Sedan den 1 januari 2000 är bolaget försatt i likvidation. 18     Efter att kommissionen år 1998 erhållit en anmälan om nya omstruktureringsstöd från Förbundsrepubliken Tyskland, skickade den i en skrivelse av den 25 juni 1998 en förteckning med frågor till de tyska myndigheterna. 19     I en skrivelse av den 22 juni 1999 underrättade kommissionen Förbundsrepubliken Tyskland om sitt beslut att inleda ett förfarande enligt artikel 88.2 EG. I detta beslut (EGT C 238, s. 4) konstaterade kommissionen att det stödbelopp som faktiskt betalats ut sedan den första anmälan gjordes av tyska myndigheter var lägre än det belopp som godkänts i beslutet av den 13 mars 1996. Kommissionen påpekade emellertid att vissa delar av det utbetalade stödet, däribland ett likviditetslån på 12 000 000 DEM, inte omfattades av beslutet av den 13 mars 1996. Kommissionen hyste även tveksamheter beträffande följande punkter: –       Huruvida de upplysningar som erhållits innan beslutet av den 13 mars 1996 fattades var fullständiga och exakta. –       Det sätt som det stöd som godkänts i beslutet av den 13 mars 1996 använts på. –       Huruvida andra stöd beviljats Lintra-koncernen. 20     I skrivelser av den 18 oktober 1999 och den 10 mars 2000 besvarade de tyska myndigheterna de frågor som ställts och de konstateranden som gjorts i kommissionens beslut att inleda ett förfarande enligt artikel 88.2 EG. Av dessa upplysningar framgår följande: –       Det totala stöd som BvS betalat ut till Lintra-koncernen efter den första anmälan uppgick till 658 200 000 DEM. –       Den 31 december 1997 fanns det 34 978 000 DEM på holdingbolaget Lintras konton. –       Ett likviditetslån på 12 000 000 DEM beviljades år 1997 de av Lintras dotterbolag i vilka omstruktureringen skulle fortsätta, vilket särskilt gällde ZEMAG. 21     Kommissionen ansåg att dessa upplysningar var otillräckliga och utfärdade därför den 1 augusti 2000 i enlighet med artikel 10.3 i förordning nr 659/1999 ett föreläggande för de tyska myndigheterna att inom en månad från mottagandet av detta (nedan kallat föreläggandet av den 1 augusti 2000) inkomma med alla upplysningar som var nödvändiga för att kunna fastställa hur holdingbolaget Lintras utgifter fördelats mellan de olika dotterbolagen och för att på lämpligt sätt kunna fördela det stöd som fortfarande kvarstod på holdingbolaget Lintras konton. Kommissionen anmodade även Förbundsrepubliken Tyskland att precisera i vilken mån de belopp som dotterbolagen betalat till holdingbolaget Lintra hade finansierats genom stöd och framhöll att om dessa närmare upplysningar uteblev skulle kommissionen anta sitt beslut med stöd av befintliga uppgifter. Slutligen begärde kommissionen att de tyska myndigheterna skulle skicka en kopia av föreläggandet av den 1 augusti 2000 direkt till eventuella stödmottagare. 22     De tyska myndigheterna bevarade detta föreläggande genom en skrivelse av den 2 oktober 2000, som kompletterades genom en skrivelse av den 31 oktober 2000 till vilken en rapport från en auktoriserad revisor bilagts angående en eventuell begäran till Lintra-koncernen om återbetalning av stöd. De tyska myndigheterna bekräftade i dessa handlingar att ett belopp på 34 978 000 DEM, som förbundsrepubliken Tyskland beviljat Lintra-koncernen, fanns på holdingbolaget Lintras konton den 31 december 1997. Vidare framgick det av dessa upplysningar att nämnda belopp dels bestod av en restpost på 22 978 000 DEM som ingick i holdingbolaget Lintras eget kapital och där den största delen (18 638 000 DEM) bestod av koncernbidrag från dotterbolagen till holdingbolaget, och dels ett belopp på 12 000 000 DEM som var avsett att täcka holdingbolaget Lintras utgifter för den fortsatta omstruktureringen av de av Lintras dotterbolag som kunde gå med vinst efter år 1997. 23     Den 1 mars 2001 utsågs J. Riedemann till konkursförvaltare i bolaget ZEMAG, som försatts i likvidation. 24     I beslut 2001/673/EG av den 28 mars 2001 om de statliga stöd som Tyskland har beviljat EFBE Verwaltungs GmbH & Co. Management KG (numera Lintra Beteiligungsholding GmbH, gemensam med Zeitzer Maschinen, Anlagen Geräte GmbH, LandTechnik Schlüter GmbH, ILKA MAFA Kältetechnik GmbH, SKL Motoren- und Systembautechnik GmbH, SKL Spezialapparatebau GmbH, Magdeburger Eisengiesserei GmbH, Saxonia Edelmetalle GmbH samt Gothaer Fahrzeugwerk GmbH) (EGT L 236, s. 3) (nedan kallat det ifrågasatta beslutet), konstaterade kommissionen att stöd uppgående till 623 224 000 DEM beviljats i enlighet med kommissionens beslut av den 13 mars 1996 (artikel 1 i det ifrågasatta beslutet). Däremot konstaterade kommissionen i artikel 2 i det ifrågasatta beslutet att stöd uppgående till 34 978 000 DEM som beviljats för omstruktureringen av Lintras dotterbolag hade missbrukats i den mening som avses i artikel 88.2 EG. Kommissionen ålade således Förbundsrepubliken Tyskland att vidta alla nödvändiga åtgärder för att från holdingbolaget Lintra och Lintras dotterbolag återkräva 34 397 000 DEM i enlighet med följande. Ett delbelopp på 12 000 000 DEM som beviljats vissa av Lintras dotterbolag i form av ett likviditetslån och som kommissionen inte ansåg omfattades av beslutet av den 13 mars 1996 skulle återkrävas från nämnda dotterbolag, varav en del motsvarande 4 077 000 DEM skulle återkrävas från bolaget ZEMAG. Vidare skulle det resterande stödet uppgående till 22 978 000 DEM återkrävas från holdingbolaget Lintra, som var solidariskt betalningsskyldigt för hela beloppet, samt från samtliga av Lintras dotterbolag enligt en given fördelningsordning. Enligt artikel 3 i det ifrågasatta beslutet förpliktades Förbundsrepubliken Tyskland att i enlighet med nämnda fördelningsordning återkräva ett belopp på 3 195 559 DEM från bolaget Saxonia Edelmetalle och ett belopp på 2 419 271 DEM från bolaget ZEMAG. Förbundsrepubliken Tyskland är således skyldig att från det sistnämnda företaget återkräva ett sammanlagt belopp på 6 496 271 DEM. Det stöd som skall återkrävas skall innefatta ränta som löper från den dag stödet stod till stödmottagarnas förfogande till och med den dag då återbetalning sker. Förfarandet och parternas yrkanden 25     Sökandena har väckt förevarande talan genom ansökningar som inkom till förstainstansrättens kansli den 23 maj 2001 och den 12 juni 2001, vilka registrerats som mål T-111/01 respektive T-133/01. 26     Genom en särskild handling som ingavs till förstainstansrätten den 14 juni 2001 har sökanden i mål T-111/01 även ansökt om uppskov med verkställigheten av det ifrågasatta beslutet. 27     Genom beslut av den 2 augusti 2001 i mål T-111/01 R, Saxonia Edelmetalle mot kommissionen (REG 2001, s. II-2335), avslog förstainstansrättens ordförande ansökan om interimistiska åtgärder. 28     Det skriftliga förfarandet avslutades den 10 januari 2002 i mål T-111/01 och den 11 januari 2002 i mål T-133/01. 29     Efter det att referenten hade avgett sin rapport anmodade förstainstansrätten (första avdelningen i utökad sammansättning), som en åtgärd för processledning, parterna att besvara vissa skriftliga frågor och att inkomma med vissa handlingar. 30     Ordföranden på förstainstansrättens första avdelning i utökad sammansättning förenade i beslut av den 17 december 2003 mål T-111/01 och T-133/01 vad gäller det muntliga förfarandet och domen i enlighet med artikel 50 i förstainstansrättens rättegångsregler. 31     På grundval av förstainstansrättens beslut att inleda det muntliga förfarandet utvecklade parterna sin talan och svarade på förstainstansrättens frågor vid förhandlingen den 29 juni 2004. 32     Sökanden i mål T-111/01 har yrkat att förstainstansrätten skall –       ogiltigförklara det ifrågasatta beslutet, –       förplikta kommissionen att ersätta rättegångskostnaderna. 33     Sökanden i mål T-133/01 har yrkat att förstainstansrätten skall –       i första hand ogiltigförklara det ifrågasatta beslutet i den del det berör sökanden, –       i andra hand ogiltigförklara det ifrågasatta beslutet i sin helhet, –       förplikta kommissionen att ersätta rättegångskostnaderna. 34     Kommissionen har i mål T-111/01 och T-133/01 yrkat att förstainstansrätten skall –       ogilla talan, –       förplikta sökandena att ersätta rättegångskostnaderna. Rättslig bedömning 35     Till stöd för sina yrkanden om ogiltigförklaring har vardera sökanden åberopat fem grunder, varav fyra är gemensamma. Förstainstansrätten skall pröva grunderna i följande ordning: För det första påståendet att sökandenas rättigheter har åsidosatts inom ramen för förfarandet enligt artikel 88.2 EG. För det andra påståendet att det ifrågasatta beslutet innehåller felaktiga sakomständigheter (mål  -133/01). För det tredje påståendet att kommissionen felaktigt konstaterat att de stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996 hade missbrukats (mål T‑111/01). För det fjärde den gemensamma grunden att kommissionen gjort en oriktig bedömning av vem som var mottagare av de omtvistade stöden. För det femte den gemensamma grunden som avser påståendet att fördelningsordningen för återbetalning av delbeloppet 22 978 000 DEM var godtyckligt fastställd och slutligen den gemensamma grunden som avser påståendet att det skett en oriktig bedömning beträffande möjligheten att föreskriva en skyldighet att återbetala de omtvistade stöden till följd av att aktierna i bolaget Saxonia Edelmetalle och bolaget ZEMAG överlåtits. Den gemensamma grunden som avser att sökandenas rättigheter har åsidosatts inom ramen för förfarandet enligt artikel 88.2 EG Parternas argument –       I mål T-111/01 36     Sökanden i mål T-111/01 har gjort gällande att de överväganden som låg till grund för beslutet att inleda förfarandet enligt artikel 88.2 EG inte berör sökanden eller inte var riktade till denna. Vidare framgår det av skäl 36 i det ifrågasatta beslutet att omstruktureringsplanen för sökanden var framgångsrikt genomförd. Det förhållandet att de tyska myndigheterna härvid inte överlämnade de upplysningar och de handlingar som begärts av kommissionen skall inte belasta sökanden. Sökanden har för det första framhållit att kommissionen enligt förordning nr 659/1999 är skyldig att genomföra egna kontroller på plats. För det andra har sökanden erinrat om att kommissionen återkräver redan godkända stöd. Detta godkännande ligger till grund för sökandens berättigade förväntningar på att stöden var rättsenliga. Sökanden har vidare hävdat att den inte kände till att det förelåg en risk för återbetalning av de omtvistade stöden, eftersom den inte kände till innehållet i godkännandebeslutet och inte hade getts tillfälle att delta i den undersökning som föregick beslutet att inleda förfarandet enligt artikel 88.2 EG. Sökanden har även framhållit att holdingbolaget Lintra höll sökanden totalt ovetande om vilka belopp som skulle anses utgöra stöd. Hade sökanden känt till risken för återbetalning anser sökanden att den hade utfört egna undersökningar och skulle ha ingått ett avtal med holdingbolaget Lintra i syfte att undanröja denna risk. 37     Kommissionen har för det första erinrat om att det endast är medlemsstaterna som åtnjuter fulla rättigheter såsom parter inom ramen för ett administrativt förfarande enligt bestämmelserna om statligt stöd. Kommissionen har anfört att den gentemot eventuella eller faktiska mottagare av stöd enbart har en skyldighet att anmoda de berörda att inkomma med yttranden. Kommissionen har däremot hävdat att den inte har någon skyldighet att kontrollera de upplysningar som lämnats av medlemsstaterna med de berörda parterna. Kommissionen har erinrat om att den i förevarande fall har grundat sitt beslut på de uppgifter som lämnats av Förbundsrepubliken Tyskland och att sökanden inte ansåg det vara nödvändigt att delta i det administrativa förfarandet, trots att berörda parter hade getts tillfälle att inkomma med yttranden i samband med beslutet att inleda förfarandet. Enligt kommissionen innebär det att sökanden i förevarande fall inte kan kritisera kommissionen för att ha antagit det ifrågasatta beslutet på grundval av otillräckliga upplysningar. Kommissionen har härvidlag anfört att den följt domstolens rättspraxis samt de relevanta bestämmelserna i förordning nr 659/1999. 38     Kommissionen har vidare bestridit sökandens påstående att denne inte hade underrättats om beslutet av den 13 mars 1996. Eftersom sökanden inte har bestridit att den erhållit ett ansenligt ekonomiskt stöd från staten är det enligt kommissionen otänkbart att den inte skulle ha märkt att den erhöll dessa stöd. Kommissionen anser att det följer av den omsorgsskyldighet som åvilar alla ekonomiska aktörer att sökanden borde ha förvissat sig om att de omtvistade stöden vederbörligen godkänts av kommissionen. Mot denna bakgrund anser kommissionen att sökanden inte kan åberopa bristande kännedom för att undgå skyldighet att återbetala stöden. 39     Slutligen anser kommissionen att sökanden på felaktiga grunder har gjort gällande att den endast är skyldig att återbetala stöd om den gjort sig skyldig till en ”felaktighet”. Det finns nämligen ingenting som hindrar att den berörda medlemsstatens underlåtelse att lämna tillräckliga upplysningar till kommissionen kan drabba mottagaren av stödet negativt. –       Mål T-133/01 40     Sökanden i mål T-133/01 har gjort gällande att kommissionen borde ha fastställt och bedömt de faktiska omständigheterna genom en mer noggrann undersökning innan den antog det ifrågasatta beslutet. I detta avseende var kommissionen skyldig att förhöra sökanden, i synnerhet som kommissionen har medgett att de tyska myndigheterna inte kunde lämna samtliga relevanta upplysningar. Enligt sökanden har enbart Förbundsrepubliken Tyskland getts tillfälle att yttra sig varvid utomstående parter har undantagits, vilket strider mot artikel 88.2 EG. 41     Sökanden har besvarat kommissionens påstående att den i samband med beslutet att inleda det administrativa förfarandet anmodade berörda parter att inkomma med yttranden, och har därvid medgett att konkursförvaltaren inte deltog i nämnda förfarande, men har hävdat att detta inte var möjligt vid denna tidpunkt, eftersom likvidationsförfarandet i bolaget ZEMAG ännu inte hade inletts. Under alla omständigheter anser sökanden, i motsats till vad kommissionen har påstått, att den inte kan avstå från att påpeka en felaktighet i det ifrågasatta beslutet på grund av att den inte skulle ha deltagit i det administrativa förfarandet. Om man skulle godta en sådan slutsats anser sökanden att syftet med att ge berörda parter en möjlighet att väcka talan skulle bli innehållslöst. 42     Kommissionen har erinrat om att man i förevarande fall inte kan tala om ett ”skyndsamt förfarande”, eftersom förfarandet enligt artikel 88.2 EG inleddes den 22 juni 1999 och inte avslutades förrän 21 månader senare genom antagandet av det ifrågasatta beslutet den 28 mars 2001. Bolaget ZEMAG har således haft tillräcklig tid på sig för att delta i detta förfarande. Kommissionen har på nytt framfört den ståndpunkt som återgetts ovan i punkt 37. 43     Vad gäller sökandens argument att konkursförvaltaren inte kunde inkomma med yttrande på grund av att insolvensförfarandet ännu inte hade inletts, har kommissionen invänt att sökanden genom detta argument förbiser att konkursförvaltaren inte agerar i eget namn, och att sökanden i samband med beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet hade kunnat inkomma med yttrande. 44     Slutligen har kommissionen påpekat att sökanden inte får åberopa fakta och omständigheter som den hade kännedom om i samband med det formella granskningsförfarandet men som den inte framförde till kommissionen när den gavs tillfälle att inkomma med yttrande. Kommissionen anser i motsats till vad sökanden har påstått att en sådan lösning inte medför att de berörda parternas rätt att väcka talan äventyras, eftersom dessa alltid har möjlighet att åberopa en rättslig grund som inte har framförts under granskningsförfarandet eller att göra gällande att kommissionen har gjort en oriktig bedömning. Förstainstansrättens bedömning 45     Sökandena kritiserar i förevarande grund kommissionen för att inte ha berett var och en av dem tillfälle att inkomma med yttranden innan den antog det ifrågasatta beslutet. 46     Detta påstående kan inte godtas. 47     Förstainstansrätten erinrar för det första om att förfarandet för kontroll av statligt stöd, med beaktande av dess allmänna systematik, är ett förfarande som har inletts gentemot den medlemsstat som är ansvarig för beviljandet av stödet i enlighet med dess gemenskapsrättsliga förpliktelser (domstolens dom av den 10 juli 1986 i mål 234/84, Belgien mot kommissionen (kallad domen i målet Meura), REG 1986, s. 2263, punkt 29, svensk specialutgåva, volym 8, s. 691, och förstainstansrättens dom av den 14 januari 2004 i mål T-109/01, REG 2004, s. II‑0000, punkt 42), och det är inte ett förfarande som har inletts mot mottagaren eller mottagarna av stödet (domstolens dom av den 24 september 2002 i de förenade målen C-74/00 P och C-75/00 P, Falck och Acciaierie di Bolzano mot kommissionen, REG 2002, s. I-7869, punkt 83, och domen i det ovannämnda målet Fleuren Compost mot kommissionen, punkt 44). 48     Enligt fast rättspraxis hänför sig begreppet ”berörda” i artikel 88.2 EG till ett obestämt antal mottagare. Av detta övervägande följer att det enligt artikel 88.2 EG inte krävs att var och en av de berörda parterna skall ges tillfälle att yttra sig. Artikelns enda syfte är att ålägga kommissionen att vidta åtgärder för att samtliga personer som potentiellt är berörda skall underrättas och beredas tillfälle att framföra sina argument. Mot denna bakgrund framstår offentliggörandet av ett meddelande i Europeiska gemenskapernas officiella tidning som ett lämpligt sätt att underrätta samtliga berörda om att ett förfarande har inletts (domstolens dom av den 14 november 1984 i mål 323/82, Intermills mot kommissionen, REG 1984, s. 3809, punkt 17, svensk specialutgåva, volym 7, s. 685, och förstainstansrättens dom av den 25 juni 1998 i de förenade målen T-371/94 och T-394/94, British Airways m.fl. mot kommissionen, REG 1998, s. II-2405, punkt 59). Enligt denna rättspraxis utgör de berörda parterna för kommissionen i huvudsak källor från vilka den kan erhålla upplysningar inom ramen för det administrativa förfarandet enligt artikel 88.2 EG (förstainstansrättens dom av den 22 oktober 1996 i mål T‑266/94, Skibsværftsforeningen m.fl. mot kommissionen, REG 1996, s. II‑1399, punkt 256, och domen i det ovannämnda målet British Airways m.fl. mot kommissionen, punkt 59). 49     Det är i förevarande fall utrett att sökandena inte deltog i det officiella granskningsförfarandet. Det framgår emellertid av meddelandet som offentliggjordes i Europeiska gemenskapernas officiella tidning den 21 augusti 1999 (EGT C 238, s. 4) att de berörda parterna gavs tillfälle att inkomma med yttranden inom en månad från offentliggörandet av skrivelsen av den 22 juni 1999 genom vilken kommissionen underrättade Förbundsrepubliken Tyskland om sitt beslut att inleda ett förfarande enligt artikel 88.2 EG. Genom detta meddelande, som innehöll dels en sammanfattning av ovannämnda skrivelse, dels den fullständiga skrivelsen, underrättades således de berörda parterna om kommissionens beslut att inleda det formella granskningsförfarandet avseende stöd som utbetalats för omstrukturering av åtta företag, däribland Saxonia Edelmetalle och ZEMAG. 50     Det skall visserligen påpekas att enbart en underrättelse om att det formella granskningsförfarandet har inletts är inte tillräckligt för att kunna inge ett ändamålsenligt yttrande. Det skall i detta hänseende påpekas att det i artikel 6.1 i förordning nr 659/1999, som enligt artikel 16 i samma förordning även är tillämplig på stöd som har missbrukats, föreskrivs att ”[b]eslutet om att inleda ett formellt granskningsförfarande skall sammanfatta relevanta sak- och rättsfrågor, kommissionens preliminära bedömning beträffande den föreslagna åtgärdens karaktär av stöd … och … åtgärdens förenlighet med den gemensamma marknaden …”. Av detta följer att beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet, trots den preliminära bedömning som det nödvändigtvis måste innehålla, skall vara tillräckligt tydligt för att de berörda parterna skall kunna delta på ett verkningsfullt sätt i det formella granskningsförfarandet, där parterna ges en möjlighet att framföra sina argument. I detta syfte är det tillräckligt att de berörda parterna får kännedom om kommissionens resonemang. 51     Det skall påpekas att sökandena inte har påstått att beslutet att inleda förfarandet inte var tillräckligt motiverat för att de skulle kunna göra gällande sin rätt att inge yttranden på ett verkningsfullt sätt. 52     Även om sökandena skulle ha åberopat ett sådant argument, framhåller förstainstansrätten att kommissionen i det ovan i punkt 49 nämnda meddelandet på ett tillräckligt tydligt sätt framställde sina tvivel beträffande huruvida de villkor som fastställts i beslutet av den 13 mars 1996 hade iakttagits och gav således sökandena en möjlighet att på ett ändamålsenligt sätt göra gällande sin rätt att inge yttranden. Kommissionen ansåg nämligen för det första att de viktigaste delarna i omstruktureringsplanen inte hade genomförts i enlighet med kommissionens godkännande. Kommissionen ansåg för det andra att beslutet av den 13 mars 1996 inte längre omfattade de berörda stöden och gav härvid flera precisa exempel. Kommissionen nämnde de stöd som var avsedda att täcka företagens förluster och att finansiera investeringar efter att omstruktureringsplanen misslyckats. Kommissionen angav vidare att det var möjligt att ytterligare stöd uppgående till sammanlagt mer än 82 000 000 DEM hade beviljats företagen i Lintra-koncernen. Kommissionen var även tveksam till huruvida dessa stöd var förenliga med den gemensamma marknaden, bland annat på grund av att vissa stöd kunde ha använts för andra syften än omstruktureringen av Lintras dotterbolag och på grund av att omstruktureringsplanerna inte helt hade genomförts. Dessutom fäste kommissionen uttryckligen de tyska myndigheternas och eventuella berörda parters uppmärksamhet på att de beviljade rättsstridiga stöden i förekommande fall borde återkrävas från mottagaren. 53     Förstainstansrätten finner således att kommissionen inte har åsidosatt någon av stödmottagarens rättigheter, eftersom den genom meddelandet som offentliggjordes i Europeiska gemenskapernas officiella tidning anmodade mottagarna av det stöd som ursprungligen godkänts genom ett tidigare beslut att yttra sig angående ett eventuellt åsidosättande av det ifrågavarande beslutet på grund av att nämnda stöd använts i strid med detta beslut, och nämnda mottagare inte använde sig av denna möjlighet (domarna i de ovan i punkt 47 nämnda målen Falck och Acciaierie di Bolzano mot kommissionen, punkt 84, och Fleuren Compost mot kommissionen, punkt 47). Kommissionen kan inte heller hållas ansvarig för den berörda statens underlåtenhet eller, såsom sökanden i mål T‑111/01 har hävdat, holdingbolaget Lintras underlåtenhet att underrätta stödmottagaren om att det formella granskningsförfarandet inletts. 54     Denna slutsats påverkas inte av det påstående som framförts av sökanden i mål T‑133/01 att likvidationsförfarandet beträffande denna sökande inte hade påbörjats vid den tidpunkt då beslutet att inleda ett förfarande enligt artikel 88.2 EG fattades. Det framgår nämligen tydligt av ansökan, såsom kommissionen med rätta har påpekat, att konkursförvaltaren enbart agerar i egenskap av konkursförvaltare och inte i eget namn. ZEMAG, som beslutet uttryckligen riktade sig till, hade, såsom redogjorts för ovan i punkt 49, vid tidpunkten för offentliggörandet av beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet tillräckligt med tid på sig för att besvara anmodan att inkomma med yttrande. 55     Förstainstansrätten godtar inte heller de argument som framförts av sökanden i mål T-111/01, enligt vilka denna sökande inte berördes av beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet och var ovetande om risken för återbetalning. Eftersom sökanden uttryckligen nämndes på flera ställen i detta beslut och eftersom kommissionen uttalat att den hyste tvivel om att samtliga stöd som kommissionen hade godkänt för omstrukturering av Lintras dotterbolag i beslutet av den 13 mars 1996 verkligen hade använts på ett korrekt sätt, var sökanden i mål T-111/01 nödvändigtvis berörd av detta beslut. Kommissionen kan inte lastas för att denna sökande valde att inte inge något yttrande till följd av anmodan i kommissionens ovan i punkt 49 nämnda meddelande. 56     Vidare har det ovan i punkt 52 angetts att beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet på ett tillräckligt tydligt sätt anger att de stöd som omfattas av beslutet i förekommande fall skulle återkrävas från mottagaren i enlighet med artikel 14 i förordning nr 659/1999. Från och med offentliggörandet av beslutet att inleda det formella granskningsförfarandet kunde sökanden i mål T-111/01 inte vara ovetande om risken för återbetalning av de ifrågavarande stöden. Följaktligen kunde denna sökande inte heller ha berättigade förväntningar på att de ifrågavarande stöden var förenliga med den gemensamma marknaden, något som dessutom motsägs av sökanden själv genom påståendet att sökanden inte hade underrättats om beslutet av den 13 mars 1996. 57     Förstainstansrätten godtar vidare inte sökandenas argument enligt vilka kommissionen, mot bakgrund av att Förbundsrepubliken Tyskland underlåtit att besvara föreläggandet av den 1 augusti 2000 om att lämna vissa upplysningar, borde ha förhört sökandena innan den antog det ifrågasatta beslutet. 58     Även om det antas att Förbundsrepubliken Tyskland verkligen hade underlåtit att följa ovannämnda föreläggande, följer det av artikel 13.1 i förordning nr 659/1999 att kommissionen under sådana omständigheter har behörighet att avsluta det formella granskningsförfarandet och anta ett beslut i vilket det på grundval av tillgängliga upplysningar konstateras att stödet är förenligt eller inte med den gemensamma marknaden. På de villkor som anges i artikel 14 i förordning nr 659/1999 kan det i beslutet föreskrivas att det stöd som redan har betalats ut till mottagaren skall återbetalas. Enligt artikel 16 i förordning nr 659/1999 skall artiklarna 13 och 14 gälla i till lämpliga delar vid missbruk av stöd. Av dessa bestämmelser följer, i motsats till vad sökanden har påstått, att kommissionen inte är skyldig att förhöra de berörda parterna för det fall en medlemsstat underlåter att följa kommissionens föreläggande att lämna upplysningar. 59     Vidare påpekar förstainstansrätten att sökandena i förevarande fall varken har hävdat att de med stöd av artikel 20.3 i förordning nr 659/1999 begärde att få en kopia av beslutet att förelägga Förbundsrepubliken Tyskland att inkomma med upplysningar, eller att de lämnade upplysningar till kommissionen – med hänsyn till att kommissionen riktade en anmodan till Förbundsrepubliken Tyskland i föreläggandet av den 1 augusti 2000 att skicka detta föreläggande vidare till samtliga eventuella mottagare av de ifrågavarande stöden – som denna inte beaktade före antagandet av det ifrågasatta beslutet. 60     Slutligen har sökanden i mål T-111/01 kritiserat kommissionen för att inte ha gjort kontroller på plats i enlighet med den skyldighet som åligger kommissionen enligt förordning nr 659/1999. 61     Denna anmärkning avser inte de berörda parternas rättigheter under ett förfarande enligt artikel 88.2 EG, utan den avser räckvidden av kommissionens undersökning i samband med granskningen av statliga stöd, vilken kommer att prövas nedan i punkterna 98–100 inom ramen för den grund som avser att kommissionen har gjort en felaktig bedömning genom att konstatera att det stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996 missbrukats. 62     Mot denna bakgrund kan talan inte bifallas med stöd av den gemensamma grunden att sökandenas rättigheter åsidosatts inom ramen för förfarandet enligt artikel 88.2 EG. Grunden som avser förekomsten av felaktiga faktiska omständigheter i det ifrågasatta beslutet (mål T-133/01) Parternas argument 63     Sökanden i mål T-133/01 har kritiserat kommissionen för att ha antagit det ifrågasatta beslutet på grundval av fyra oriktiga omständigheter. För det första var de investeringar som genomfördes av ZEMAG mellan år 1994 och 1997, tvärtemot vad som anges i skäl 39 i det ifrågasatta beslutet, inte lägre än vad som ursprungligen avsetts. För det andra erhöll sökanden ett lägre belopp (44 977 000 DEM) än det som angavs av kommissionen i skäl 40 i det ifrågasätta beslutet (65 617 000 DEM). Vad för det tredje beträffar det stöd som var föremål för återbetalning, hade sökanden inte erhållit ett likviditetslån utan ett undsättningsstöd. Slutligen har sökanden i repliken bestridit kommissionens påståenden dels om att produktionsprogrammet för Lintras dotterbolag inte hade anpassats till villkoren på marknaden och dels om kvalifikationerna och den yrkesmässiga lämpligheten vad gäller företagsledarna i holdingbolaget Lintra. 64     Kommissionen anser att de tre första påståendena om felaktiga omständigheter saknar grund. Enligt kommissionen grundas konstaterandena i det ifrågasatta beslutet på upplysningar som lämnats av de tyska myndigheterna till följd av föreläggandet av den 1 augusti 2000. Eftersom sökanden inte har deltagit i det administrativa förfarandet anser kommissionen att sökanden avsagt sig möjligheten att göra gällande felaktigheter vad gäller de faktiska omständigheterna. Kommissionen har även erinrat om att enligt domstolens rättspraxis och bestämmelserna i förordning nr 659/1999 har kommissionen behörighet att avsluta förfarandet och anta ett beslut på grundval av tillgängliga upplysningar när en medlemsstat, trots att kommissionen utfärdat ett föreläggande, underlåter att lämna de begärda upplysningarna. Även om kommissionen skulle ha gjort sig skyldig till de felaktigheter som sökanden påstått, skulle detta enligt kommissionen inte påverka det ifrågasatta beslutets riktighet, eftersom det där anges att stöden i huvudsak har använts enlighet med den godkända omstruktureringsplanen. Vad gäller de omtvistade stöden har återbetalning inte begärts på grund av att dotterbolagen använt dem på ett rättsstridigt sätt, utan dels på grund av att holdingbolaget Lintra behållit stöden och dels på grund av att ett likviditetslån beviljats efter det uppenbara misslyckandet med den första omstruktureringen. 65     Eftersom den fjärde felaktiga omständigheten som åberopats av sökanden har framförts för första gången i samband med repliken och inte utgör stöd för något rättsligt argument som kan ligga till grund för en ogiltigförklaring av det ifrågasatta beslutet, anser kommissionen att denna invändning inte kan prövas. Kommissionen anser under alla omständigheter att påståendena saknar grund, eftersom kommissionen bland annat kontrollerade de ifrågavarande uppgifternas riktighet med de tyska myndigheterna. Förstainstansrättens bedömning 66     Kommissionen har i huvudsak invänt att sökanden i mål T-133/01 inte har rätt att åberopa de argument rörande de faktiska omständigheterna som återgetts ovan i punkt 63, eftersom de inte åberopades under granskningsförfarandet avseende de omtvistade stöden. Den anser dessutom att den fjärde påstådda felaktigheten i de faktiska omständigheterna inte kan prövas, eftersom den åberopades i ett sent skede i samband med repliken. 67     Enligt fast rättspraxis följer att i ett mål om ogiltigförklaring enligt artikel 230 EG måste rättsaktens lagenlighet bedömas i förhållande till de faktiska och rättsliga omständigheter som rådde den dag då rättsakten antogs. I synnerhet skall kommissionens bedömningar prövas enbart mot bakgrund av de upplysningar som kommissionen hade tillgång till när den gjorde bedömningarna (domen i det ovan i punkt 48 nämnda målet British Airways m.fl. mot kommissionen, punkt 81, förstainstansrättens domar av den 6 oktober 1999 i mål T-110/97, Kneissl Dachstein mot kommissionen, REG 1999, s. II-2881, punkt 47, och i mål T‑123/97, Salomon mot kommissionen, REG 1999, s. II-2925, punkt 48). 68     Härav följer att en sökande som har deltagit i ett granskningsförfarande enligt artikel 88.2 EG inte har rätt att åberopa faktiska omständigheter som kommissionen inte har känt till och som sökanden inte har upplyst kommissionen om under granskningsförfarandet. Det finns däremot inget som hindrar att den berörde anför en rättslig grund mot det slutgiltiga beslutet som den inte har anfört under det administrativa förfarandet (se, för ett liknande resonemang, domarna i de ovan i punkt 67 nämnda målen Kneissl Dachstein mot kommissionen, punkt 102, och Salomon mot kommissionen, punkt 55). 69     Denna rättspraxis kan med nödvändighet inte utsträckas till att omfatta alla fall där ett företag inte har deltagit i ett granskningsförfarande enligt artikel 88.2 EG. Det är inte uteslutet att denna rättspraxis inte är tillämplig i vissa särskilda fall, men förstainstansrätten konstaterar att den under alla omständigheter är tillämplig i förevarande fall. 70     Det skall erinras om att sökanden inte har utnyttjat sin rätt att delta i granskningsförfarandet trots att det framgår att sökanden specifikt nämndes vid flera tillfällen i beslutet att inleda ett granskningsförfarande – bland annat i rubriken och i punkterna 2.1 och 2.4 i detta beslut – och att det i detta beslut framfördes tvivel beträffande huruvida samtliga de stöd som var avsedda för omstrukturering av Lintras dotterbolag använts på ett korrekt sätt i förhållande till beslutet av den 13 mars 1996. Det är vidare utrett att de faktiska omständigheter som kommissionen har återgett i punkterna 39 och 40 i det ifrågasatta beslutet grundas på de upplysningar som erhållits från de tyska myndigheterna under granskningsförfarandet. Mot denna bakgrund avser sökandens argument angående investeringsbeloppet och det stöd som erhållits faktiska omständigheter som var okända för kommissionen när den antog det ifrågasatta beslutet. Dessa argument mot beslutet får således inte framföras för första gången vid förstainstansrätten. 71     Förstainstansrätten kommer till samma slutsats beträffande de påstått felaktiga sakomständigheterna som kommissionen nämnt i skäl 16 i det ifrågasatta beslutet, nämligen avseende anpassningen av produktionsprogrammet för koncernen Lintras dotterbolag till villkoren på marknaden samt kvalifikationerna och den yrkesmässiga lämpligheten vad gäller företagsledarna i holdingbolaget Lintra, och det är således inte nödvändigt att undersöka kommissionens invändning om att dessa argument har framförts för sent i samband med repliken. Under alla omständigheter konstaterar förstainstansrätten att även om det antas att det är fråga om felaktigheter beträffande de faktiska omständigheterna, saknar dessa uppgifter av allmän karaktär relevans såvitt avser det val som kommissionen gjort i det ifrågasatta beslutet. 72     Slutligen vad gäller den rättsliga frågan, som inte enbart rör de faktiska omständigheterna, huruvida ZEMAG efter att den första omstruktureringsplanen misslyckats erhöll undsättningsstöd och inte ett likviditetslån, såsom anges i det ifrågasatta beslutet, har sökanden, som har hörts särskilt av förstainstansrätten i detta hänseende, enbart angett att denna distinktion i huvudsak avsåg de olika termer som används av holdingbolaget Lintra. Sökanden har därvid inte kunnat precisera vilka följder denna kvalificering skulle kunna medföra för kravet att återbetala de omtvistade stöden. Detta argument är således verkningslöst. 73     Talan kan följaktligen inte vinna bifall på den grunden att det ifrågasatta beslutet innehåller oriktiga faktiska omständigheter. Grunden som avser det påstått felaktiga konstaterandet angående missbruk av stöd som godkänts av kommissionen genom beslut av den 13 mars 1996 (mål T‑111/01) Parternas argument 74     Sökanden i mål T-111/01 har för det första gjort gällande att de stöd som betalats ut till och med år 1996 har använts i enlighet med beslutet av den 13 mars 1996. Detta framgår av de handlingar som BvS överlämnat till de tyska myndigheterna. Även om kommissionen i det ifrågasatta beslutet inte har specificerat beloppet på 3 195 559 DEM, vilket återkrävts från sökanden som den del av delbeloppet 22 978 000 DEM som tillskrivits sökanden, vilket enligt sökanden i sig utgör en rättsstridighet, visar specifikationen av de betalningar som utförts att dessa var förenliga med omstruktureringsplanen och hade godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996. 75     I motsats till vad kommissionen har påstått i det ifrågasatta beslutet har sökanden hävdat att delbeloppet på 22 978 000 DEM inte användes för att ersätta vissa managementtjänster som tillhandahållits av holdingbolaget Lintra, utan att det uteslutande använts för att finansiera omstruktureringsåtgärder. Sökanden har i detta hänseende erinrat om att den tyska regeringen i sitt meddelande till kommissionen av den 2 oktober 2000 angav att de tjänster som holdingbolaget Lintra tillhandahållit dotterbolagen syftade till att säkerställa dessas omstrukturering. Utan dessa tjänster hade en omstrukturering inte varit möjlig. Även om stöden hade använts för att ersätta tjänster som utförts av holdingbolaget Lintra, vilket inte var fallet, anser sökanden att det inte utgör ett missbruk. Sökanden har framhållit att kommissionen kände till den koncernstruktur som valts av de tyska myndigheterna, vilken bland annat innebar att Lintra endast var ett holdingbolag och att dotterbolagen fakturerades för de tjänster som holdingbolaget tillhandahöll i enlighet med en intern fördelningsordning. Eftersom kommissionen hade godkänt att stöden användes för att ersätta de tjänster som tillhandahölls av holdingbolaget Lintra, måste dessa stöd anses omfattas av beslutet av den 13 mars 1996. 76     I andra hand har sökanden kritiserat det ifrågasatta beslutet för att kommissionen enbart grundar sig på en presumtion för att stöden missbrukats, vilken i sig följer av vaga uppgifter som erhållits av de tyska myndigheterna. Sökanden har hänvisat till skäl 42 i det ifrågasatta beslutet där kommissionen hänvisar till en förklaring från Förbundsrepubliken Tyskland att den inte kunde utesluta att stöden hade använts för att ersätta tjänster som utförts av holdingbolaget Lintra. Enligt sökanden borde kommissionen ha visat att dessa stöd verkligen hade använts för att ersätta nämnda tjänster. 77     Kommissionen har för det första erinrat om att det enligt beslutet av den 13 mars 1996 inte var tänkt att holdingbolaget Lintra skulle använda stöden. Detta hade för övrigt inte varit möjligt eftersom det inte var ett problemföretag. Samma sak gäller dotterbolagens användning av stöd för att ersätta tjänster som utförts av holdingbolaget Lintra. Kommissionen har framhållit att eftersom beloppet på 22 978 000 DEM fanns på holdingbolaget Lintras konton utan att de tyska myndigheterna exakt kunde ange vad det skulle användas till och eftersom dotterbolagen var ansvariga för att detta belopp användes på ett korrekt sätt, bör hela detta belopp betalas tillbaka av holdingbolaget Lintra och dess dotterbolag. Det förhållandet att kommissionen kände till att Lintra var ett holdingbolag innebär inte att de tjänster som utförts av detta bolag kunde betalas med statliga stöd som hade godkänts för omstrukturering av dotterbolagen. 78     Kommissionen anser för det andra att vad gäller de managementtjänster som tillhandahållits av holdingbolaget Lintra har sökanden motsagt sig själv vid flera tillfällen. Sökanden har påstått att de tjänster som holdingbolaget Lintra tillhandahöll sina dotterbolag var nödvändiga för omstruktureringen av dessa och att de därför skall anses utgöra stöd som omfattas av beslutet av den 13 mars 1996. Även om sökanden mottagit nämnda tjänster i form av statligt stöd, det vill säga gratis, har sökanden emellertid påstått att den betalat för dessa tjänster med de beviljade stöden. Enligt kommissionen kan sökanden inte på allvar mena att den mot ersättning erhållit det stöd för vilket återbetalning begärs. Under alla omständigheter anser kommissionen att stödet skall återkrävas, eftersom det inte med säkerhet kan fastställas att det har använts i enlighet med beslutet av den 13 mars 1996. Det är således inte koncernens abstrakta struktur som utgör grunden för återkravet utan det förhållandet att det enligt beslutet av den 13 mars 1996 var Lintras dotterbolag som var stödmottagare. 79     Slutligen har kommissionen vad gäller den av sökanden påstådda presumtionen genmält att det är sådana antaganden den inte grundat sig på. I det ifrågasatta beslutet konstateras nämligen endast att de tyska myndigheterna inte kunde utesluta att dotterbolagen faktiskt använde stöden för att betala tjänster som holdingbolaget Lintra tillhandahållit. Kommissionen har tillagt att i den mån stödet har utgetts av holdingbolaget Lintra skall det återkrävas från de dotterbolag som erhållit tjänster från holdingbolaget. Om sökanden hade bevis för att den inte erhöll dessa tjänster utan kostnad borde den ha överlämnat dessa till kommissionen under det administrativa förfarandet efter kommissionens anmodan att inkomma med yttranden. Förstainstansrättens bedömning 80     Sökanden i mål T-111/01 har i huvudsak ifrågasatt att den del av stödet som uppgår till 22 978 000 DEM har missbrukats. Detta delbelopp utgör grunden för beräkningen av det belopp på 3 195 559 DEM som återkrävs från sökanden i det ifrågasatta beslutet. Enligt sökanden har stödet används för dess omstrukturering i enlighet med beslutet av den 13 mars 1996. 81     Förstainstansrätten anser att prövningen av förevarande grund skall göras i två steg. Först skall förstainstansrätten undersöka den exakta räckvidden av beslutet av den 13 mars 1996. Därefter skall rätten mot bakgrund av denna prövning kontrollera om kommissionen hade fog för slutsatsen i det ifrågasatta beslutet att det stödbelopp som ligger till grund för beräkningen av det belopp som sökanden i mål T-111/01 skall återbetala har missbrukats i den mening som avses i artikel 88.2 EG. –       Räckvidden av beslutet av den 13 mars 1996 82     I beslutet av den 13 mars 1996 undersökte kommissionen först situationen för vart och ett av de åtta dotterbolag som kontrollerades av holdingbolaget Lintra, däribland sökanden i mål T-111/01, från ekonomisk och social synpunkt och med hänsyn till deras förväntade lönsamhet i förhållande till den omstrukturering som planerats av de tyska myndigheterna. Kommissionen påpekade även att det var uppköpserbjudandet från Emans & Partners GbR avseende samtliga företag som efter ett anbudsförfarande avseende omstrukturering och privatisering av företag accepterades av de tyska myndigheterna, eftersom detta anbud ansågs vara det bästa i synnerhet med hänsyn till bibehållande av arbetsplatser, investeringsplanen, förvärvarens personliga åtagande, det ekonomiska åtagandet gentemot Treuhandanstalt och utsikterna för respektive företag. Treuhandanstalt (som sedan blev BvS) överlät således samtliga aktier i de företag som kontrollerades av holdingbolaget Lintra till investerarna. Kommissionen angav därefter i detalj de ekonomiska åtgärder som de tyska myndigheterna avsåg att vidta för omstrukturering och en långsiktig privatisering av företagen i Lintra‑koncernen, vilka innefattade stöd uppgående till 970 200 000 DEM, senare minskat till 824 200 000 DEM. I sin bedömning av om stöden var förenliga med den gemensamma marknaden påpekade kommissionen slutligen att ”trots att ett anbudsförfarande genomförts hittades ingen investerare som var villig att ta den ekonomiska risken för att omstrukturera företagen i fråga utan förekomsten av statliga stöd” och att ”eftersom företagen hade sålts till högstbjudande, var det statliga stöd som angavs i privatiseringsavtalet begränsade till det strikt nödvändiga för att företagen skulle ges möjlighet att bli långsiktigt konkurrenskraftiga”. Kommissionen angav vidare att ”samtliga företag agerade på expanderande marknader där det inte fanns någon strukturell överkapacitet” och att ”det ekonomiska stödet var tidsbegränsat”. Kommissionen drog härav slutsatsen att ”stödet uppfyller de krav som ställs på en omstrukturering (konkurrensbefrämjande, proportionalitet, kapacitetsminskning)”. 83     Vid prövningen kom kommissionen för det första till slutsatsen att ”den vid en samlad bedömning av omstruktureringsstöden [ansåg] att dessa [var] förenliga med den gemensamma marknaden i den mening som avses i artikel 92.3 c i fördraget ... eftersom de begränsar sig till vad som är strikt nödvändigt och företagen inte erhåller en gynnsammare ställning i förhållande till sina konkurrenter”. Kommissionen ansåg för det andra att ”eftersom samtliga företag [var] etablerade i en region som omfattas av undantagsbestämmelsen i artikel 92.3 a i fördraget, ... med beaktande av antalet företag som erhållit stöd och företagens storlek, eftersom företagen [hade] ett varierat produktutbud och eftersom man således inte [kunde] erhålla några synergieffekter samt eftersom det [var] fråga om ett relativt begränsat stöd, [förklarades] de ifrågavarande stöden vara förenliga med den gemensamma marknaden i den mening som avses i artikel 92.3 a i fördraget”. 84     Av beslutet av den 13 mars 1996 följer att det var de åtta dotterbolagen, däribland sökanden i mål T-111/01, till holdingbolaget Lintra som var mottagarna av det godkända stödet och att deras situation från ekonomisk och social synpunkt samt från lönsamhetssynpunkt noggrant redogjorts för på sidorna 1–5 i beslutet. Holdingbolaget Lintra ingick inte bland stödmottagarna eftersom dess funktion bestod i att ansvara för ledningen av koncernen i syfte att genomföra en omstrukturering och privatisering av dotterbolagen så snart det var möjligt. Även om de ekonomiska åtgärder som de tyska myndigheterna avsåg att vidta rörde bolagens kapitalstruktur och finansiering av omstruktureringsåtgärder, bland annat genom att BvS skulle bära delar av förlusterna genom investeringsstöd och genom att täcka bolagens likviditetsbehov, medgav beslutet av den 13 mars 1996 inte att stöden fick användas av holdingbolaget Lintra för att finansiera sin egen verksamhet. Dessutom utgör inte det förhållandet att de tyska myndigheterna betalat ut stöden till holdingbolaget Lintra, vilket styrde Lintra-koncernen, hinder för att dotterbolagen i denna koncern anses ha dragit fördel av stöden (se, för ett liknande resonemang, domstolens dom av den 19 september 1985 i de förenade målen 172/83 och 226/83, Hoogovens Groep mot kommissionen, REG 1985, s. 2831, punkt 34) och i själva verket är mottagare av de stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996. Av det ovanstående följer att kommissionen i beslutet av den 13 mars 1996 enbart godkände stöd avsett för omstruktureringen av Lintras dotterbolag, inbegripet sökanden i mål T-111/01. –       Konstaterandet att det stöd för vilket återbetalning krävs av sökanden i mål T‑111/ har missbrukats 85     Förstainstansrätten framhåller för det första att det följer av artikel 88.2 EG att om kommissionen finner att ett stöd har missbrukats skall den besluta att staten i fråga skall upphäva eller ändra stödåtgärden inom den tidsfrist som kommissionen fastställer. 86     Det följer av artikel 88.2 EG jämfört med artikel 1 g och artikel 16 i förordning nr 659/1999 att det i princip ankommer på kommissionen att visa att hela eller delar av det stöd som godkänts i ett tidigare beslut har missbrukats av mottagaren. Kan kommissionen inte visa detta, skall stödet anses omfattas av det tidigare godkännandebeslutet. Hänvisningen i artikel 13 till artikel 16 i förordning nr 659/1999 medför emellertid att kommissionen på grundval av tillgängliga upplysningar kan anpassa ett beslut att avsluta det formella granskningsförfarandet för det fall en medlemsstat underlåter att följa ett föreläggande att inkomma med upplysningar. Om en medlemsstat underlåter att överlämna upplysningar som är tillräckligt klara och precisa angående hur det stöd har använts som kommissionen på grundval av tillgängliga upplysningar har uttryckt tvivel om att det använts i enlighet med det tidigare godkännandebeslutet, kan kommissionen konstatera att de ifrågavarande stöden har missbrukats. 87     Förstainstansrätten erinrar vidare om att enligt skäl 42 i det ifrågasatta beslutet konstaterade kommissionen följande: ”Om stöd som beviljats Lintra-[koncernen] inte använts för målen i den godkända omstruktureringsplanen, omfattas de inte av beslutet av den 13 mars 1996. I enlighet med detta beslut måste samtliga stöd sättas in direkt för omstruktureringen av Lintras dotterbolag. Varken i det anmälda omstruktureringskonceptet eller i detta beslut föreskrivs uttryckligen att stödet kan användas i [holdingbolaget Lintra], som f.ö. inte ens skulle kunna komma i fråga för omstruktureringsstöd, då det inte är ett företag i svårigheter. Inte heller föreskrevs det uttryckligen vare sig i omstruktureringskonceptet eller i beslutet av den 13 mars 1996 att dotterbolagen kunde använda stöden till att införskaffa tjänster från [holdingbolaget Lintra]. Tyskland har bekräftat att det inte kan uteslutas att dotterbolagen faktiskt använde stöden för att betala för tjänster från holdingbolaget. Dessutom har Tyskland i sitt svar på upplysningsföreläggandet vad gäller de totala utgifterna för [holdingbolaget Lintra] (personalkostnader, rättskostnader, kontorshyror osv.) endast lämnat mycket summariska belopp utan att närmare ange vilka tjänster som bolaget mot betalning tillhandahållit, till vilka dotterbolag och när detta skedde. Eftersom Tyskland inte kunnat lämna tillräckliga belägg för detta måste kommissionen utgå ifrån att det belopp på 34,978 miljoner tyska mark som kvarstått i [holdingbolaget Lintra] inte omfattas av beslutet av den 13 mars 1996.” 88     I skäl 43 är i det ifrågasatta beslutet drog kommissionen följande slutsats: ”Den del av de beviljade stöden som kvarstår i [holdingbolaget Lintra], dvs. 34,978 miljoner tyska mark har inte använts i enlighet med den godkända omstruktureringsplanen. Följaktligen användes det av mottagaren i strid med beslutet av den 13 mars 1996 och utgör en otillbörlig användning av stöden i den mening som avses i artikel 88.2 ... [EG] tillsammans med artikel 1 g i förordning (EG) nr 659/1999. ...” 89     Vad gäller delbeloppet på 22 978 000 DEM konstaterade kommissionen i skäl 44 i det ifrågasatta beslutet att ”Tyskland i sitt svar på upplysningsföreläggandet inte i detalj kunnat redogöra” för dess användning. Kommissionen angav vidare i skäl 45 i det ifrågasatta beslutet att ”Tyskland inte visat att dessa medel överfördes vidare till dotterbolagen” och att det ”[p]å grundval av de upplysningar som Tyskland lämnat, ... [gick att] sluta sig till att [holdingbolaget Lintra] tvivelsutan erhållit hela stödbeloppet”. Kommissionen begärde följaktligen att hela beloppet skulle återkrävas från holdingbolaget Lintra och dess dotterbolag i enlighet med de villkor som angetts i skäl 46 i det ifrågasatta beslutet. Det följer av detta skäl att Förbundsrepubliken Tyskland är skyldig att av sökanden i mål T-111/01 kräva tillbaka 3 195 559 DEM. 90     Av lydelsen i ovannämnda skäl i det ifrågasatta beslutet och av handlingarna i målet framgår att en del av stödet uppgående till 22 978 000 DEM fanns på holdingbolaget Lintras konton. Det framgår vidare att holdingbolaget Lintra utförde olika tjänster till förmån för Lintras dotterbolag inom ramen för dess ledning av Lintra-koncernen. I denna grund är den tvistiga frågan mellan parterna emellertid huruvida kommissionen kunde konstatera att 22 978 000 DEM hade missbrukats, trots att kommissionen inte kunnat fastställa hur detta belopp faktiskt använts mot bakgrund av att de tyska myndigheterna underlåtit att överlämna detaljerade uppgifter i enlighet med föreläggandet av den 1 augusti 2000 att inkomma med upplysningar. 91     I detta hänseende skall det erinras om att kommissionens prövning innebär att komplexa ekonomiska faktiska omständigheter skall beaktas och bedömas. Eftersom gemenskapsdomstolen inte kan ersätta sin bedömning av komplexa ekonomiska faktiska omständigheter och förhållanden med kommissionens bedömning, skall förstainstansrättens kontroll följaktligen begränsas till en prövning av att förfarandereglerna och reglerna för motivering av beslutet har iakttagits, att de faktiska omständigheterna är materiellt riktiga och att det inte föreligger någon uppenbart oriktig bedömning eller maktmissbruk (domstolens dom av den 29 oktober 1980 i mål 138/79, Roquette Frères mot rådet, REG 1980, s. 3333, punkt 25, svensk specialutgåva, volym 5, s. 405, av den 15 juni 1993 i mål C-225/91, Matra mot kommissionen, REG 1993, s. I-3203, punkt 25, svensk specialutgåva, volym 14, s. I-213; förstainstansrättens dom av den 15 juli 1994 i mål T-17/93, Matra Hachette mot kommissionen, REG 1994, s. II-595, punkt 104, av den 8 juni 1995 i mål T-9/93, Schöller mot kommissionen, REG 1995, s. II‑1611, punkt 140, i domen i det ovan i punkt 48 nämnda målet Skibsværftsforeningen m.fl. mot kommissionen, punkt 170, och av den 24 oktober 1997 i mål T-243/94, British Steel mot kommissionen, REG 1997, s. II-1887, punkt 113). 92     I förevarande fall utgör inte kommissionens konstaterande att 22 978 000 DEM har missbrukats en uppenbart oriktig bedömning. 93     Kommissionen kan inte kritiseras för att ha antagit det ifrågasatta beslutet trots att den inte kunde fastställa hur det ifrågavarande beloppet faktiskt använts. Av vad som angetts ovan i punkt 86 framgår att även om det i princip ankommer på kommissionen att visa att de tidigare godkända stöden har missbrukats, ankommer det emellertid på medlemsstaten att överlämna de uppgifter som kommissionen begärt i ett föreläggande att inkomma med upplysningar. Om medlemsstaten inte följer ett sådant föreläggande har kommissionen rätt att anta ett beslut som avslutar det formella granskningsförfarandet på grundval av tillgängliga upplysningar. 94     Det framgår emellertid av handlingarna i målet att trots att kommissionen förelagt de tyska myndigheterna att inkomma med ”samtliga uppgifter som gör det möjligt att fastställa hur [holdingbolaget Lintras] utgifter fördelats mellan dotterbolagen”, ”samtliga uppgifter angående en eventuell annan användning av det totala belopp [22 978 000 DEM] som fanns kvar i dotterbolagens holdingbolag, det vill säga närmare uppgifter angående omsättningen och det sammanlagda stöd som dotterbolagen erhållit under omstruktureringens första skede (1994-1996)”, samt ”samtliga uppgifter som gör det möjligt att bedöma i vilken utsträckning de koncernbidrag som dotterbolagen betalat finansierats med stödmedel”, har dessa myndigheter inte inkommit med nödvändiga upplysningar. I en skrivelse av den 2 oktober 2000 som utgjorde svar på beslutet om föreläggande av den 1 augusti 2000 angav de tyska myndigheterna, vad beträffar användningen av beloppet 22 978 000 DEM, endast de sammanlagda beloppen som fanns kvar på holdingbolaget Lintras konton, avseende olika tjänster som detta bolag utfört utan att ange den exakta fördelningen av detta belopp mellan dotterbolagen. 95     Mot denna bakgrund kunde det förhållandet att 22 978 000 DEM återfunnits på holdingbolaget Lintras konton endast tolkas på två sätt av kommissionen. Antingen hade holdingbolaget Lintra, till vilket BvS utbetalade omstruktureringsstödet för dotterbolagens räkning, inte betalat ut 22 978 000 DEM till dotterbolagen, vilket i sådant fall skulle strida mot beslutet av den 13 mars 1996 om godkännande av utbetalning av omstruktureringsstöd till förmån för Lintras dotterbolag. I annat fall hade dotterbolagen ersatt holdingbolaget Lintra för tjänster som de tyska myndigheterna, trots att dessa tjänster kan ha tillhandahållits i syfte att omstrukturera dotterbolagen, inte lämnat några närmare uppgifter om såvitt avser arten, mottagarna och dagen för prestationen. Detta ledde således kommissionen till slutsatsen, såsom framhållits i skäl 45 i det ifrågasatta beslutet, att 22 978 000 DEM inte hade vidarefördelats på dotterbolagen, vilket också skulle strida mot beslutet av den 13 mars 1996. 96     Enligt förordning nr 659/1999 kan stöd visserligen bara anses ha missbrukats om stödmottagaren har gjort sig skyldig till ett sådant handlande. 97     Av skäl 43 jämfört med skäl 44 i det ifrågasatta beslutet följer i detta hänseende att kommissionen ansåg att hela Lintra-koncernen var den mottagare som skulle lastas för att ha missbrukat 22 978 000 DEM i egenskap av den ursprungliga mottagaren av det stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996. Det har emellertid ovan i punkt 84 konstaterats att det enbart var Lintras dotterbolag som skulle anses utgöra de ursprungliga mottagarna av det stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996 och inte koncernen som helhet. Eftersom 22 978 000 DEM emellertid fanns kvar på holdingbolaget Lintras konton, kunde kommissionen med hänsyn till de upplysningar som den förfogade över vid tidpunkten för det ifrågasatta beslutet med rätta konstatera att detta stöd inte hade använts i enlighet med beslutet av den 13 mars 1996. 98     Slutligen var kommissionen, tvärtemot vad sökanden har hävdat, inte skyldig att göra kontroller på plats i enlighet med artikel 22.1 i förordning nr 659/1999 innan den antog det ifrågasatta beslutet. 99     Förstainstansrätten erinrar om att det följer av denna bestämmelse att ”[n]är kommissionen hyser allvarliga tvivel om huruvida beslut om att inte göra invändningar, positiva beslut eller villkorliga beslut med avseende på individuellt stöd efterlevs, skall den berörda medlemsstaten, efter att ha beretts tillfälle att lämna synpunkter, tillåta kommissionen att avlägga kontrollbesök på ort och ställe”. Artikel 22.1 i förordning nr 659/1999 skall tolkas mot bakgrund av skäl 20 där det framgår att ”kontrollbesök på ort och ställe [är] ett lämpligt och användbart medel, särskilt i fall då stöd kan ha missbrukats”. 100   I förevarande fall är det emellertid tillräckligt att konstatera att kommissionen till följd av de tyska myndigheternas svar av den 2 oktober 2000 på föreläggandet av den 1 augusti 2000, med hänsyn till de två alternativ som angetts ovan i punkt 95, inte längre hyste några allvarliga tvivel beträffande huruvida användningen av 22 978 000 DEM stred mot beslutet av den 13 mars 1996. Under dessa omständigheter var kommissionen inte skyldig att göra kontrollbesök på ort och ställe i syfte att kontrollera om beslutet av den 13 mars 1996 iakttagits. 101   Av samtliga dessa skäl kan grunden avseende kommissionens felaktiga konstaterande angående missbruk av stöd som godkänts genom kommissionens beslut av den 13 mars 1996 inte läggas till grund för ett bifall av talan. Den gemensamma grunden avseende kommissionens oriktiga bedömning av vem som var mottagare av det omtvistade stödet Parternas argument –       Mål T-111/01 102   Sökanden i mål T-111/01 har påpekat att Förbundsrepubliken Tyskland betalat ut det stöd som godkänts genom kommissionens beslut av den 13 mars 1996 direkt till holdingbolaget Lintra. Sökanden liksom övriga dotterbolag i Lintra-koncernen erhöll således endast stödet indirekt. Enligt sökanden har kommissionen själv bekräftat detta påstående. I föreläggandet av den 1 augusti 2000 som riktats till de tyska myndigheterna, angav nämligen kommissionen att enligt tillgängliga uppgifter skulle 34 978 000 DEM inte anses ha betalats ut till dotterbolagen. Av detta följer enligt sökanden att enbart holdingbolaget Lintra kan åläggas att återbetala det omtvistade stödet. Sökanden har för övrigt anmodat förstainstansrätten att undersöka om inte Lintras enda aktieägare mellan åren 1994 och 1997 samt BvS och Förbundsrepubliken Tyskland borde kunna åläggas att återbetala stödet. 103   Sökanden har även bestridit att holdingbolaget Lintra skulle vara solidariskt betalningsansvarigt tillsammans med sina dotterbolag såsom angetts i det ifrågasatta beslutet. Ett sådant solidariskt betalningsansvar saknar rättslig grund och skulle medföra ett ”omvänt betalningsansvar inom koncernen” där ett dotterbolag görs ansvarigt för moderbolagets skulder. Enligt sökanden finns inte någon sådan konstruktion vare sig i tysk rätt eller, enligt dess vetskap, i gemenskapsrätten. Dessutom har kommissionen endast av bekvämlighetsskäl tillämpat ett sådant solidariskt betalningsansvar, med hänsyn till att holdingbolaget Lintra befann sig i en insolvenssituation. 104   Kommissionen har genmält att Lintras dotterbolag enligt beslutet av den 13 mars 1996 utpekades som mottagare av det godkända stödet. Enligt kommissionen medför det att dotterbolagen är medansvariga för att stödet används på ett korrekt sätt. Det är således inte av godtycke som kommissionen har begärt att det stöd som missbrukats även skall återkrävas från dotterbolagen om det inte är möjligt att återkräva detta från holdingbolaget Lintra. Kommissionen har förklarat att eftersom de tyska myndigheterna i förevarande fall inte kunde lämna tillförlitliga upplysningar angående det beviljade stödets avsedda användning, tycktes ett solidariskt betalningsansvar för samtliga dotterbolag vara oundvikligt. 105   Enligt kommissionen är sökanden inte ansvarig för moderbolagets skyldigheter i enlighet med ”ett omvänt betalningsansvar inom koncernen”, men är däremot ansvarig för de egna skyldigheter som åvilar sökanden i egenskap av stödmottagare. Enligt kommissionen är det enda skälet till att i det ifrågasatta beslutet föreskriva ett solidariskt betalningsansvar att kommissionen med kännedom om koncernstrukturen och försöket att fördela stödet genom holdingbolaget Lintra inte kunde utesluta att delar av stödet fanns på moderbolaget Lintras konton. Kommissionen har tillagt att det under alla omständigheter saknar betydelse huruvida den rättsliga situation som beskrivs i svaromålet ”inte förekommer i tysk rätt”, eftersom gemenskapsrätten inte skall bedömas i förhållande till den nationella rättsordningen. Kommissionen har vidare påpekat att sökandens anmodan till förstainstansrätten att undersöka huruvida det var nödvändigt att återkräva det omtvistade stödet från Förbundsrepubliken Tyskland eller av BvS inte är meningsfull och att sökandens anmodan vad det gäller huruvida den enda aktieägaren i holdingbolaget Lintra kan göras återbetalningsskyldig är en fråga som skall besvaras enligt nationell rätt. –       Mål T-133/01 106   Sökanden i mål T-133/01 har gjort gällande att kommissionen har missbrukat sitt utrymme för skönsmässig bedömning genom att kräva att stödet skall återkrävas från sökanden. Enligt sökanden har enbart holdingbolaget Lintra erhållit något stöd. Dessutom lämnade kommissionen i beslutet av den 13 mars 1996 sitt godkännande till stöd avsett för omstruktureringsåtgärder inom ramen för privatiseringen av holdingbolaget Lintra. Mot denna bakgrund har sökanden bestridit det solidariska betalningsansvar som föreskrivs i det ifrågasatta beslutet för holdingbolaget Lintra och dess dotterbolag vad gäller delbeloppet 22 978 000 DEM samt sökandens delansvar (motsvarande 4 077 000 DEM) avseende återbetalning av stöd som lämnats i form av likviditetslån. Sökanden har i detta avseende hävdat att det inte kan bli tal om att ens delvis återbetala det belopp om 4 077 000 DEM som fastställts i det ifrågasatta beslutet, eftersom sökanden under alla omständigheter inte känner till hur det har fastställts av kommissionen. 107   Kommissionen har för det första påpekat att de åtta dotterbolagen i Lintra‑koncernen var mottagare av det godkända stödet enligt beslutet av den 13 mars 1996. Det är av detta skäl som dotterbolagen är ansvariga för att stödet används på ett korrekt sätt. 108   Kommissionen har vidare erinrat om att det ankommer på densamma att begära att stöd skall återkrävas när den konstaterar att ett statligt stöd inte är förenligt med den gemensamma marknaden. Kommissionen har i detta avseende inte något utrymme för skönsmässig bedömning, vilket följer av artikel 14 i förordning nr 659/1999. Syftet att återställa den tidigare situationen, som ligger till grund för statens skyldighet att undanröja ett stöd, uppnås när stödet, i förekommande fall jämte dröjsmålsränta, har återbetalats av mottagaren. 109   Kommissionen anser beträffande delbeloppet 12 000 000 DEM att det inte omfattas av beslutet av den 13 mars 1996 och således bör återbetalas. Kommissionen har i detta hänseende erinrat om att det stöd som godkänts genom beslutet av den 13 mars 1996 var avsett för en bolagsgrupp bestående av dotterbolagen i syfte att genomföra en gemensam omstrukturering och privatisering. Enligt kommissionen utbetalades beloppet 12 000 000 DEM under perioden april–juni 1997 efter att den första omstruktureringen misslyckats och vid den tidpunkt då koncernen nästan höll på att förstatligas på nytt, eftersom BvS hade återtagit kontrollen över denna. Kommissionen anser att det under dessa förhållanden är uppenbart att beloppet 12 000 000 DEM inte kunde omfattas av beslutet av den 13 mars 1996 och att begäran om återbetalning var fullständigt berättigad. 110   Kommissionen har slutligen beträffande frågan om det solidariska betalningsansvaret anfört att denna fråga endast upptogs i det ifrågasatta beslutet på grund av att kommissionen inte kunde utesluta att en del av stödet kunde finnas på holdingbolaget Lintras konton. Kommissionen har i detta hänseende preciserat att sökanden, i motsats till vad denne har påstått, inte är ansvarig för holdingbolaget Lintras skulder. Det är tvärtom det sistnämnda bolaget som är solidariskt betalningsskyldigt för dotterbolagens skulder. Förstainstansrättens bedömning 111   Förstainstansrätten erinrar inledningsvis om att i enlighet med gemenskapsrätten kan kommissionen, om den finner att ett stöd inte är förenligt med den gemensamma marknaden, ålägga medlemsstaten att återkräva stödet från dess mottagare (se dom av den 12 juli 1973 i mål 70/72, kommissionen mot Tyskland, REG 1973, s. 813, punkt 20, svensk specialutgåva, volym 2, s. 117, av den 8 maj 2003 i de förenade målen C-328/99 och C-399/00, Italien och SIM 2 Multimedia mot kommissionen, REG 2003, s. I-4035, punkt 65, och av den 29 april 2004 i mål C-277/00, Tyskland mot kommissionen, REG 2004, s. I-0000, punkt 73). 112   Upphävandet av ett rättsstridigt stöd genom återkrav är en logisk följd av att det har slagits fast att stödet är rättsstridigt och syftar till att återställa den tidigare situationen (domen i det ovan i punkt 111 nämnda målet Tyskland mot kommissionen, punkt 74). 113   Detta syfte är uppnått i och med att stödet i fråga, i förekommande fall jämte dröjsmålsränta, har återbetalats av mottagaren, eller med andra ord av de företag som faktiskt kommit i åtnjutande av stödet. Genom denna återbetalning förlorar mottagaren nämligen de fördelar denne åtnjöt på marknaden i förhållande till sina konkurrenter, och den situation som förelåg före utbetalningen av stödet är återställd (se, för ett liknande resonemang, domstolens dom av den 4 april 1995 i mål C-350/93, kommissionen mot Italien, REG 1995, s. I-699, punkt 22, av den 3 juli 2003 i mål C-457/00, Belgien mot kommissionen, REG 2003, s. I-6931, punkt 55, och domen i det ovan i punkt 111 nämnda målet Tyskland mot kommissionen, punkt 75). 114   Härav följer att det huvudsakliga syftet med återbetalningen av ett statligt stöd som utbetalas i strid med gemenskapsrätten är att undanröja den snedvridning av konkurrensen som orsakats av den konkurrensfördel som det olagliga stödet inneburit (domen i det ovan i punkt 111 nämnda målet Tyskland mot kommissionen, punkt 76). 115   I princip gäller samma sak beträffande återbetalning av stöd som utbetalats av staten och som enligt ett beslut av kommissionen skall anses ha missbrukats i den mening som avses i artikel 88.2 EG och artikel 1 g i förordning nr 659/1999. Härvid är det tillräckligt att konstatera att det i artikel 16 i förordning nr 659/1999 bland annat föreskrivs att artikel 14 i samma förordning, i vilken det föreskrivs att stöd som förklarats vara olagligt skall återkrävas från mottagaren, skall gälla i tillämpliga delar beträffande stöd som har missbrukats. Följaktligen skall ett stöd som har missbrukats i princip återkrävas från de företag som faktiskt har kommit i åtnjutande av stödet, i syfte att undanröja den snedvridning av konkurrensen som orsakats av den konkurrensfördel som stödet har medfört. 116   Det är mot bakgrund av dessa överväganden som förstainstansrätten skall undersöka huruvida föreläggandet att återkräva det omtvistade stödet i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet är rättsenligt. Förstainstansrätten skall först bedöma huruvida återbetalningskravet beträffande den del av stödet som uppgår till 22 978 000 DEM och som riktats såväl till bolaget Saxonia Edelmetalle, avseende 3 195 559 DEM, som till bolaget ZEMAG, avseende 2 419 271 DEM, är rättsenligt. Därefter skall förstainstansrätten pröva återbetalningskravet avseende beloppet på 12 000 000 DEM, som med avseende på 4 077 000 DEM riktats till bolaget ZEMAG. –       Återbetalningskravet i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet avseende den del av stödet som uppgår till 22 978 000 DEM (målen T-111/01 och T-133/01) 117   Förstainstansrätten konstaterar för det första – i likhet med vad som konstaterades inom ramen för prövningen av den föregående grunden som åberopats av sökanden i mål T-111/01 – att kommissionen inte gjorde någon uppenbart oriktig bedömning när den fastslog att den del av stödet som uppgår till 22 978 000 DEM hade missbrukats. Dessutom har sökanden i mål T-133/01 inte på allvar ifrågasatt kommissionens bedömning att detta belopp missbrukats i den del det berör sökanden. 118   Förstainstansrätten erinrar vidare om att kommissionen i skäl 44 i det ifrågasatta beslutet först konstaterade följande: ”Eftersom stöden ursprungligen beviljades Lintra-gruppen som helhet och då denna grupp inte längre finns, är kommissionen inte skyldig att undersöka i vilken omfattning de enskilda företagen inom gruppen har dragit nytta av stöden. Följaktligen skall återbetalningsskyldigheten också gälla alla företag som vid den tidpunkt då stöden beviljades hörde till gruppen.” 119   I skäl 45 i det ifrågasatta beslutet angav kommissionen därefter följande: ”På grundval av de upplysningar som Tyskland lämnat, kan man sluta sig till att [holdingbolaget Lintra] tvivelsutan erhållit hela stödbeloppet. När det gäller beloppet på 22,978 miljoner tyska mark har Tyskland inte visat att dessa medel överfördes vidare till dotterbolagen. Under dessa omständigheter måste hela beloppet återkrävas från [holdingbolaget Lintra] och dotterbolagen.” 120   Kommissionen angav därefter närmare att beloppet 22 978 000 DEM skulle återkrävas från Lintras dotterbolag i enlighet med en fördelningstabell som grundade sig på storleken av det stöd som företagen hade erhållit och som i enlighet med det ifrågasatta beslutet hade använts i enlighet med beslutet av den 13 mars 1996. 121   På grund av att det saknades information om motsatsen från de tyska myndigheterna var kommissionen i det ifrågasatta beslutet tvungen att konstatera att beloppet på 22 978 000 DEM som fanns kvar på holdingbolaget Lintras konton inte hade förts vidare till dotterbolagen. I kommissionens skrivelser medgav denna, såsom framhållits ovan i punkt 64, vidare att återkravet vad gäller beloppet på 22 978 000 DEM inte hade riktats till sökanden på grund av att detta stöd hade missbrukats av dotterbolagen utan på grund av att stödet hade kvarhållits av holdingbolaget Lintra. 122   Förstainstansrätten konstaterar mot denna bakgrund att kommissionen inte med fog kunde kräva att Förbundsrepubliken Tyskland skulle återkräva det belopp som angetts i den andra tabellen i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet från sökandena, eftersom det framgår såväl av beslutet i sig som av kommissionens skrivelser att dessa företag inte var mottagare av beloppet på 22 978 000 DEM då de faktiskt inte kommit i åtnjutande av det missbrukade beloppet. 123   Denna bedömning påverkas inte av påståendet i skäl 44 i det ifrågasatta beslutet enligt vilket det var Lintra-koncernen som helhet som ursprungligen hade beviljats stöd enligt beslutet av den 13 mars 1996 och att det följaktligen inte ankom på kommissionen att undersöka i vilken utsträckning de olika företagen i koncernen hade dragit fördel av detta stöd. Det räcker nämligen att påpeka, såsom gjorts ovan i punkt 84, att även om Lintra-koncernen erhöll det stöd som utbetalades av BvS genom holdingbolaget Lintra, var den ursprungliga mottagaren av hela stödet inte Lintra-koncernen, bestående av dotterbolagen och holdingbolaget Lintra, utan de ursprungliga mottagarna bör endast ha utgjorts av dotterbolagen för att dessa skulle kunna omstruktureras och privatiseras. Det skall för övrigt påpekas att kommissionen medgav att det inte bör ha varit koncernen som sådan som var den ursprungliga mottagaren av det stöd som godkänts i beslutet av den 13 mars 1996 genom att i skäl 42 i det ifrågasatta beslutet bland annat ange att det aldrig kunde vara tal om att holdingbolaget Lintra skulle använda stödet på grund av att det inte var ett företag i svårigheter. Under dessa omständigheter har kommissionen lagt ett felaktigt antagande till grund för sin bedömning att den inte var skyldig att undersöka i vilken utsträckning de olika företagen i koncernen hade kunnat dra fördel av beloppet på 22 978 000 DEM. 124   Förstainstansrätten preciserar emellertid att kommissionen, mot bakgrund av omständigheterna i förevarande fall, inte var skyldig att i det ifrågasatta beslutet undersöka i vilken utsträckning varje företag hade kunnat dra fördel av beloppet på 22 978 000 DEM, utan kommissionen kunde inskränka sig till att anmoda de tyska myndigheterna att återkräva stödet från mottagaren/mottagarna, det vill säga från de företag som faktiskt kommit i åtnjutande av stödet. Det hade således ålegat Förbundsrepubliken Tyskland att i enlighet med sina skyldigheter gentemot gemenskapen återkräva det ifrågavarande beloppet. Förstainstansrätten erinrar om att en medlemsstat som stöter på oväntade svårigheter vid verkställigheten av ett föreläggande om återkrav, kan begära att kommissionen skall beakta dessa svårigheter. I ett sådant fall skall kommissionen och medlemsstaten i fråga, enligt skyldigheten till lojalt samarbete som bland annat följer av artikel 10 EG, samarbeta i god anda för att övervinna svårigheterna under iakttagande av fördragets bestämmelser och särskilt de bestämmelser som gäller stöd (se, bland annat, dom av den 21 mars 1991 i mål C-303/88, Italien mot kommissionen, REG 1991, s. I-1433, punkt 58, svensk specialutgåva, volym 11, s. I-115, och av den 13 juni 2002 i mål C-382/99, Nederländerna mot kommissionen, REG 2002, s. I‑5163, punkt 50). 125   Med hänsyn till att det saknas närmare upplysningar och med hänsyn till att stödbeloppet fanns på holdingbolaget Lintras konton var det däremot inte korrekt av kommissionen att med automatik föreskriva en skyldighet för sökandena att återbetala stödet, av den enda anledningen att sökandena utpekats som ursprungliga mottagare av det stöd som godkänts i beslutet av den 13 mars 1996, såsom kommissionen har gjort gällande i sina inlagor. En sådan ståndpunkt strider mot regeln att det ankommer på det företag som faktiskt kommit i åtnjutande av det stöd som missbrukats att återställa den fördel som erhållits. 126   Kommissionen har således felaktigt krävt att bolagen Saxonia Edelmetalle och ZEMAG skulle återbetala 3 195 559 DEM respektive 2 419 271 DEM. 127   Härav följer att artikel 3 i det ifrågasatta beslutet skall ogiltigförklaras i den del Förbundsrepubliken Tyskland förpliktas att från sökanden i mål T-111/01 återkräva ett belopp på 3 195 559 DEM och från sökanden i mål T-133/01 ett belopp på 2 419 271 DEM. –       Föreläggandet att återkräva det omtvistade stödet såvitt avser delbeloppet 12 000 000 DEM i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet (mål T-133/01) 128   Skäl 29 i det ifrågasatta beslutet har följande lydelse: ”Efter det att den första omstruktureringen misslyckats beviljades beloppet på 12 miljoner tyska mark i form av likviditetslån till Lintras dotterbolag för förberedelser av en ytterligare omstrukturering. … Dessa medel användes för att betala förfallna fakturor och medlen beviljades under april–juni 1997 till dotterbolag för vilka en andra omstrukturering verkade genomförbar. Eftersom dessa stöd från BvS beviljades efter det att den första omstruktureringen av Lintra-gruppen misslyckats och som en förberedelse för den andra omstruktureringen omfattas de helt uppenbart inte av beslutet av den 13 mars 1996.” 129   Enligt skäl 45 i det ifrågasatta beslutet kan beloppet på 12 000 000 DEM ”entydigt hänföras till de dotterbolag som beviljades dessa medel efter kungörelsen av att den första omstruktureringen av Lintra-gruppen misslyckats”. På grundval av de upplysningar som lämnats av de tyska myndigheterna förelades de olika berörda dotterbolagen att i enlighet med en tabell i samma skäl – vilken återgavs i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet – återbetala beloppet på 12 000 000 DEM. 130   Förstainstansrätten påpekar även att sökanden i mål T-133/01 inte har ifrågasatt att det omtvistade stödet missbrukats på det sätt som angetts i det ifrågasatta beslutet. Vidare påpekar rätten att det framgår av en skrivelse till kommissionen från de tyska myndigheterna av den 10 mars 2000 att beloppet på 12 000 000 DEM inte omfattades av kommissionens beslut av den 13 mars 1996. Detta ställningstagande påverkas inte av de tyska myndigheternas skrivelse av den 2 oktober 2000 som lämnats som svar på föreläggandet av den 1 augusti 2000. Det skall emellertid framhållas att vid tidpunkten då det ifrågasatta beslutet antogs hade kommissionen fog för sin ståndpunkt att beloppet på 12 000 000 DEM varken omfattades av beslutet av den 13 mars 1996 eller var rättsenligt på grund av att det inte formellt anmälts till kommissionen. 131   Sökanden i mål T-133/01 har emellertid för det första ifrågasatt konstaterandet att sökanden skulle ha erhållit en del av det belopp på 12 000 000 DEM för vilket kommissionen begär återbetalning, och har för det andra ifrågasatt det sätt som det belopp på 4 077 000 DEM som sökanden krävs på har fastställts. 132   Vad gäller frågan huruvida bolaget ZEMAG faktiskt åtnjutit en del av beloppet på 12 000 000 DEM anser förstainstansrätten att så verkligen var fallet mot bakgrund av de upplysningar som kommissionen förfogade över vid tidpunkten för antagandet av det ifrågasatta beslutet. 133   Förstainstansrätten påpekar i detta sammanhang att de tyska myndigheterna i den ovannämnda skrivelsen av den 10 mars 2000 angett att beloppet på 12 000 000 DEM hade betalats ut till dotterbolagen under perioden april–juni 1997, eftersom en andra privatisering var planerad för dessa företag. I en bilaga till nämnda skrivelse framställde de tyska myndigheterna ”en första fördelning av medlen” mellan de berörda dotterbolagen. Bolaget ZEMAG nämndes vid tre tillfällen i den tabell som bilagts skrivelsen av den 10 mars 2000, med belopp som vid respektive omnämnande utgjorde ett sammanlagt belopp på 4 077 000 DEM. 134   Den 1 augusti 2000 anmodade kommissionen Förbundsrepubliken Tyskland att i enlighet med artikel 10.3 i förordning nr 659/1999 bland annat överlämna ”samtliga uppgifter som gör det möjligt att fastställa hur holdingbolaget [Lintras] utgifter fördelats mellan dotterbolagen”. Kommissionen erinrade även om att den skulle vara tvungen att anta ett beslut på grundval av de uppgifter som den förfogade över om inte samtliga uppgifter, belopp och handlingar som är relevanta för att bedöma huruvida stödet var rättsenliga överlämnades. 135   De tyska myndigheterna besvarade föreläggandet av den 1 augusti 2000 genom en skrivelse av den 2 oktober 2000 till vilken en rapport från en auktoriserad revisor bilagts. Enligt dessa uppgifter skulle 7 910 000 DEM (av delbeloppet på 12 000 000 DEM) tillskrivas dotterbolagen såsom ett faktiskt utnyttjande av stödet. Vad gäller bolaget ZEMAG framgår det av den översiktliga tabell som de tyska myndigheterna ingett (som även ingick i revisorsrapporten) att 107 000 DEM skulle tillskrivas detta bolag. De tyska myndigheterna förklarade att det återstående beloppet på 4 090 000 DEM (12 000 000 minus 7 910 000) skulle tillskrivas holdingbolaget Lintra ensamt, eftersom detta belopp dels (motsvarande 421 000 DEM) använts för andra privatiseringsåtgärder under år 1998 och dels (motsvarande 3 669 000 DEM) använts för att betala holdingbolaget Lintras material- och personalutgifter. De tyska myndigheterna har även gjort gällande att det belopp som skall tillskrivas dotterbolagen hade anmälts till kommissionen i samband med den andra privatiseringsomgången för de ifrågavarande företagen. 136   Det följer av ovanstående upplysningar som de tyska myndigheterna överlämnade till kommissionen att den sistnämnda vid tidpunkten för antagandet av det ifrågasatta beslutet kunde slå fast att bolaget ZEMAG faktiskt hade kommit i åtnjutande av en del av det belopp på 12 000 000 DEM som den ansåg hade missbrukats. 137   Förstainstansrätten anser att de av sökandens argument saknar grund som i huvudsak avser att det krav på återbetalning som riktats till sökanden avseende 4 077 000 DEM inte motiverats i tillräcklig mån. 138   Förstainstansrätten erinrar om att enligt fast rättspraxis skall den motivering som krävs enligt artikel 253 EG vara anpassad till rättsaktens beskaffenhet och av motiveringen skall klart och tydligt framgå hur den institution som har antagit rättsakten har resonerat, så att de som berörs därav kan få kännedom om skälen för den vidtagna åtgärden och gemenskapsdomstolen ges möjlighet att utöva sin prövningsrätt. Det krävs dock inte att alla relevanta faktiska och rättsliga omständigheter anges i motiveringen eftersom bedömningen av om motiveringen av en rättsakt uppfyller kraven i artikel 253 EG inte skall ske endast utifrån rättsaktens ordalydelse utan även utifrån sammanhanget och reglerna på det ifrågavarande området (se bland annat dom av den 29 februari 1996 i mål C‑56/93, Belgien mot kommissionen, REG 1996, s. I-723, punkt 86, av den 12 december 2002 i mål C-5/01, Belgien mot kommissionen, REG 2002, s. I-11991, punkt 68, förstainstansrättens dom i det ovan i punkt 48 nämnda målet Skibsværftsforeningen m.fl. mot kommissionen, punkt 230, och av den 16 december 1999 i mål T-158/96, Acciaierie di Bolzano mot kommissionen, REG 1999, s. II-3927, punkt 167). 139   I förevarande fall utgjorde ”de upplysningar som lämnats av de tyska myndigheterna” det enda skäl som låg till grund för den skyldighet som ålades Förbundsrepubliken Tyskland att återkräva beloppet på 4 077 000 DEM från bolaget ZEMAG, vilket framgår av skäl 45 i det ifrågasatta beslutet. 140   Mot bakgrund av det sammanhang i vilket det ifrågasatta beslutet har fattats, anser förstainstansrätten att en sådan motivering är otillräcklig. 141   Förstainstansrätten erinrar om, såsom påpekades ovan i punkt 133, att de tyska myndigheterna i sin ovannämnda skrivelse av den 10 mars 2000 uttryckligen hade angett att de upplysningar som myndigheterna överlämnade till kommissionen endast utgjorde en ”första fördelning” av beloppet 12 000 000 DEM mellan dotterbolagen. I skrivelsen av den 2 oktober 2000 redovisade de tyska myndigheterna, som svar på föreläggandet av den 1 augusti 2000 att lämna ”alla uppgifter som gör det möjligt att fastställa hur [holdingbolaget Lintras] utgifter fördelats mellan dotterbolagen”, beräkningar enligt vilka det, såsom angetts ovan i punkt 135, framgick att ett belopp på 107 000 DEM (av delbeloppet på 12 000 000 DEM) skulle tillskrivas bolaget ZEMAG, och att det enligt de tyska myndigheterna motsvarade ”ett faktiskt användande av stödet”. 142   Kommissionen har på frågor från förstainstansrätten angående skälet till att 4 077 000 DEM hade tillskrivits bolaget ZEMAG i artikel 3 i det ifrågasatta beslutet, angett att de upplysningar som överlämnats av de tyska myndigheterna som svar på föreläggandet av den 1 augusti 2000 inte gjorde det möjligt att förstå hur resterande 107 000 DEM beräknats, vilka utgjordes av fordringar som grundades på betalningar som holdingbolaget Lintra gjort till förmån för dotterbolagen och dotterbolagens påstådda fordringar på holdingbolaget. Det erhållna beloppet har inte närmare förklarats av de tyska myndigheterna. Kommissionen har däremot tillagt att det är uppenbart att likviditetslånet på 12 000 000 DEM skall återkrävas i sin helhet och att det är den fördelning som angavs i de tyska myndigheternas ovannämnda skrivelse av den 10 mars 2000 som legat till grund för kommissionens förpliktelse om återkrav, eftersom det saknats mer detaljerade och mer begripliga uppgifter. 143   Det framgår av det föregående att kommissionen har begärt att 4 077 000 DEM skulle återkrävas från bolaget ZEMAG utan att ha visat varför detta belopp skulle återkrävas eller ens förklarat skälen för detta. 144   Det är visserligen riktigt som kommissionen har angett att syftet att återkräva beloppet på 12 000 000 DEM skall uppnås. Det skall emellertid preciseras att det sätt som detta stöd fördelats på mellan de faktiska mottagarna inte får fastställas utan en tillräcklig motivering i det ifrågasatta beslutet och enbart på grundval av ett antagande. 145   Även om kommissionen beträffande ett föreläggande som antagits med stöd av artikel 10.3 i förordning nr 659/1999 kan fatta ett beslut om att avsluta granskningsförfarandet på grundval av tillgängliga upplysningar i enlighet med artikel 13.1 i denna förordning ”[o]m en medlemsstat underlåter att följa ett föreläggande om att lämna upplysningar”, är kommissionen emellertid inte undantagen från skyldigheten att vederbörligen förklara de skäl som ligger till grund för ståndpunkten att de upplysningar som lämnats av en medlemsstat som svar på ett föreläggande inte kan beaktas i det slutliga beslut som kommissionen har för avsikt att anta. En sådan situation kan nämligen inte likställas med det förhållandet att en medlemsstat underlåter att lämna några upplysningar alls till kommissionen efter ett föreläggande som antagits med stöd av artikel 10.3 i förordning nr 659/1999, då motiveringen kan begränsas till att erinra om medlemsstatens underlåtenhet att svara på föreläggandet. I förevarande fall var kommissionen emellertid skyldig att i det ifrågasatta beslutet ange skälen till att den ansåg att de upplysningar som lämnats av de tyska myndigheterna som svar på föreläggandet av den 1 augusti 2000 inte kunde beaktas för att fastställa det stöd som bolaget ZEMAG skulle återbetala. 146   Förstainstansrätten erinrar även om att Förbundsrepubliken Tyskland i den ovan i punkt 135 nämnda skrivelsen av den 2 oktober 2000 hade uppmärksammat kommissionen på den nya anmälan som gjorts av de stöd som beviljats de berörda dotterbolagen i samband med den andra privatiseringsomgången. Detta påpekande återfinns för övrigt i skäl 41 i det ifrågasatta beslutet. Vid tidpunkten för antagandet av det ifrågasatta beslutet kunde kommissionen således inte bortse ifrån att den, den 1 februari 2001, det vill säga två månader före antagandet av det ifrågasatta beslutet, hade fattat ett beslut att inleda ett formellt granskningsförfarande beträffande omstruktureringsstöd till förmån för ZEMAG, vars lydelse återgavs i anmodan att inkomma med yttrande som offentliggjordes i Europeiska gemenskapernas officiella tidning (EGT C 133, s. 3). I beslutet att inleda ett formellt granskningsförfarande angav kommissionen angående det stöd som beviljats detta bolag från och med den 1 januari 1997 att ”därav bedöms 107 000 mark utgöra en del av beslutet i ärende nummer C 41/99 Lintra Beteiligungsholding GmbH”, det vill säga i det förfarande som ledde till att det ifrågasatta beslutet antogs. Mot denna bakgrund åligger det kommissionen att åtminstone lämna en motivering till skillnaden mellan det belopp som tillskrevs ZEMAG och det belopp som låg till grund för det ifrågasatta beslutet. 147   Av det ovanstående följer att det ifrågasatta beslutets motivering med avseende på artikel 253 EG är otillräcklig vad gäller Förbundsrepubliken Tysklands skyldighet att återkräva ett stöd på 4 077 000 DEM från bolaget ZEMAG. 148   Mot bakgrund av det ovan anförda skall artikel 3 i det ifrågasatta beslutet ogiltigförklaras vad gäller förpliktelsen för Förbundsrepubliken Tyskland att återkräva stöd uppgående till 3 195 559 DEM från sökanden i mål T-111/01, jämte ränta på det beloppet, samt stöd uppgående till sammanlagt 6 496 271 DEM från sökanden i mål T-133/01, jämte ränta på det beloppet. 149   Under dessa omständigheter är det inte nödvändigt att pröva sökandenas gemensamma grund om att fördelningen av beloppet på 22 978 000 DEM fastställts godtyckligt mellan sökandena, eftersom beslutet att återkräva det omtvistade stödet, vilket beräknats utifrån ovannämnda belopp, ogiltigförklarats vad gäller sökandena. Det är inte heller nödvändigt att pröva den gemensamma grunden om en påstådd felaktighet vad gäller möjligheten att förplikta sökandena att återbetala det omtvistade stödet på grund av överlåtelse av aktierna i sökandebolaget i mål T-111/01 respektive sökandebolaget i mål T-133/01, eftersom beslutet att återkräva det omtvistade stödet i de båda målen ogiltigförklarats. Rättegångskostnader 150   Enligt artikel 87.2 i rättegångsreglerna skall tappande part förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna, om detta har yrkats. Sökandena har yrkat att kommissionen skall förpliktas att ersätta rättegångskostnaderna, inbegripet kostnaderna för det interimistiska förfarandet i mål T-111/01. Eftersom kommissionen i väsentliga delar har tappat målet skall sökandens yrkande bifallas. På dessa grunder beslutar FÖRSTAINSTANSRÄTTEN (första avdelningen i utökad sammansättning) följande dom: 1) Artikel 3 i kommissionens beslut 2001/673/EG av den 28 mars 2001 om de statliga stöd som Tyskland har beviljat EFBE Verwaltungs GmbH & Co. Management KG (numera Lintra Beteiligungsholding GmbH, gemensamt med bolagen Zeitzer Maschinen, Anlagen Geräte GmbH, LandTechnik Schlüter GmbH, ILKA MAFA Kältetechnik GmbH, SKL Motoren- und Systembautechnik GmbH, SKL Spezialapparatebau GmbH, Magdeburger Eisengiesserei GmbH, Saxonia Edelmetalle GmbH samt Gothaer Fahrzeugwerk GmbH) ogiltigförklaras såvitt avser Förbundsrepubliken Tysklands skyldighet att återkräva 3 195 559 DEM, jämte därpå upplupen ränta, från bolaget Saxonia Edelmetalle GmbH samt ett sammanlagt stödbelopp på 6 496 271 DEM, jämte därpå upplupen ränta, från bolaget Zeitzer Maschinen, Anlagen Geräte (ZEMAG) GmbH. 2) Talan ogillas i övriga delar. 3) Kommissionen skall ersätta rättegångskostnaderna, inbegripet kostnaderna för det interimistiska förfarandet i mål T-111/01. Vesterdorf Jaeger Mengozzi Martins Ribeiro Dehousse Avkunnad vid offentligt sammanträde i Luxemburg, den 11 maj 2005. Justitiesekreterare Ordförande H. Jung B. Vesterdorf * Rättegångsspråk: tyska.

61993TJ0493

it

Motivazione della sentenza Contesto normativo 1 L' atto relativo alle condizioni di adesione del Regno di Spagna e della Repubblica del Portogallo, allegato al Trattato relativo all' adesione del Regno di Spagna e della Repubblica del Portogallo alla Comunità economica europea, sottoscritto il 12 giugno 1985 (GU L 302, pag. 9; in prosieguo: l' "atto di adesione"), prevede, agli artt. 167 e 354, di identico tenore, quanto segue: "1. Dal momento dell' adesione la Comunità gestisce gli accordi di pesca conclusi dal Regno di Spagna con paesi terzi. 2. I diritti e gli obblighi che derivano per il Regno di Spagna dagli accordi di cui al paragrafo 1 rimangono invariati durante il periodo in cui le disposizioni di questi accordi sono provvisoriamente mantenute. 3. Appena possibile e comunque prima della scadenza degli accordi di cui al paragrafo 1 il Consiglio, deliberando a maggioranza qualificata su proposta della Commissione, adotta per ogni caso le decisioni appropriate per mantenere le attività di pesca che ne derivano, compresa la possibilità di proroga di taluni accordi per un periodo massimo di un anno". 2 Con regolamento (CEE) 23 giugno 1988, n. 2054 (GU L 181, pag. 1; in prosieguo: l' "accordo CEE-Marocco"), il Consiglio ha approvato la conclusione di un accordo sulle relazioni in materia di pesca marittima tra la Comunità economica europea e il Regno del Marocco stabilendo le relative disposizioni di esecuzione. 3 Con regolamento (CEE) 19 dicembre 1992, n. 3954 (GU L 407, pag. 1), il Consiglio ha approvato la conclusione di un nuovo accordo avente il medesimo oggetto. Tale accordo prevede all' art. 8, n. 1, prima frase: "L' esercizio delle attività di pesca da parte dei pescherecci della Comunità nella zona di pesca del Marocco è subordinato alla detenzione di una licenza rilasciata dalle autorità del Marocco, su richiesta delle autorità competenti della Comunità (...)". Il punto A.1. dell' allegato I del medesimo regolamento così recita: "Tramite la delegazione della Commissione delle Comunità europee in Marocco, le competenti autorità della Comunità presentano alle competenti autorità del Marocco, con frequenza trimestrale, gli elenchi dei pescherecci che chiedono di esercitare la propria attività di pesca entro i limiti fissati, per categoria di pesca, nelle schede tecniche allegate al protocollo (...)". 4 Le imprese che intendano presentare domanda devono rivolgersi alle autorità dei rispettivi Stati membri (in Germania, il Bundesamt fuer Ernaehrung und Forstwirtschaft; in prosieguo: il "Bundesamt"), che verificano la sussistenza dei requisiti tecnici e trasmettono quindi le domande alla Commissione. Fatti 5 La ricorrente è una società costituita ai sensi del diritto tedesco, la cui attività consiste, in particolare, nella gestione di imbarcazioni da pesca. Essa è proprietaria dell' imbarcazione "De Hoop" con cui intende effettuare la pesca al palangaro, nell' ambito dell' accordo CEE-Marocco, nella zona di pesca del Marocco. Per tale motivo presentava alla Commissione, tramite il Bundesamt, una serie di domande di licenza. 6 In considerazione del superamento della stazza autorizzata, la Commissione negava, ai sensi dell' allegato I, la trasmissione alle autorità marocchine delle domande presentate dalla ricorrente ai fini dell' ottenimento delle licenze necessarie per il primo, secondo e quarto trimestre 1992. La domanda relativa al primo trimestre 1993, che presentava un leggero superamento della stazza, veniva invece accettata dopo difficili trattative fra la Commissione e le autorità marocchine, il che induceva la ricorrente a modificare l' attrezzatura del peschereccio "De Hoop" al fine di soddisfare i requisiti fissati per la pesca al palangaro dinanzi alle coste del Marocco. 7 Con lettera 28 dicembre 1992, successivamente del 1 febbraio 1993, la ricorrente presentava presso il Bundesamt una domanda relativa al secondo trimestre 1993 che veniva trasmessa alla Commissione. 8 Anche tale domanda della ricorrente era oggetto di trattative fra la Commissione e le autorità marocchine. Queste ultime facevano inizialmente presente, a titolo provvisorio, che il peschereccio di cui trattasi poteva essere ammesso, nonostante presentasse nuovamente un leggero superamento della stazza. Successivamente, esse insistevano invece sulla necessità di un rigoroso rispetto della stazza. Per tale motivo la Commissione negava l' inclusione del peschereccio "De Hoop" nell' elenco delle domande di licenza di pesca presentato alle autorità marocchine relativamente al secondo trimestre 1993. Tale diniego veniva comunicato telefonicamente al signor Fiedler, del Bundesamt, in data 7 maggio 1993. Tale decisione e la relativa motivazione venivano comunicate alla ricorrente con telescritto del 12 maggio 1993. 9 Ciò premesso, con atto depositato nella cancelleria del Tribunale il 13 luglio 1993 la ricorrente proponeva il presente ricorso. Su relazione del giudice relatore, il Tribunale (Quarta Sezione) decideva di passare alla fase orale senza procedere ad istruttoria. Il Tribunale invitava tuttavia le parti a rispondere per iscritto ad una serie di quesiti. 10 Con decisione 7 luglio 1994 il Tribunale, sentite le osservazioni delle parti, rinviava la causa alla Quarta Sezione composta da tre giudici. 11 Con lettera 18 luglio 1994 il Tribunale sottoponeva al Consiglio, ai sensi dell' art. 21, secondo comma, del Protocollo sullo Statuto (CE) della Corte di giustizia, due quesiti relativi all' interpretazione degli artt. 167, n. 3, e 354, n. 3, dell' atto di adesione. 12 Il Consiglio rispondeva a tali quesiti con lettera del 30 settembre 1994. 13 La fase orale del procedimento ha avuto luogo il 30 novembre 1994. Le parti hanno svolto le loro difese orali ed hanno risposto ai quesiti posti dal Tribunale. Conclusioni delle parti 14 Nel ricorso, la ricorrente conclude che il Tribunale voglia: ° annullare il diniego della Commissione di includere la domanda di licenza di pesca relativa al peschereccio HF 571 "De Hoop" nell' elenco delle domande di licenza relative alla categoria di pesca "al palangaro" da sottoporre alle autorità marocchine nell' ambito dell' accordo CEE-Marocco. Nella replica, conclude, inoltre, che il Tribunale voglia: ° condannare la convenuta alle spese. La Commissione conclude che il Tribunale voglia: ° respingere il ricorso; ° condannare la ricorrente alle spese. Mezzi e argomenti delle parti 15 La ricorrente deduce, sostanzialmente, due motivi a sostegno del ricorso. Il primo attiene alla violazione dell' art. 7 del Trattato CEE laddove la Commissione, richiamandosi al principio della stabilità relativa, favorirebbe i pescherecci spagnoli e portoghesi a detrimento di quelli degli altri Stati membri della Comunità. Il secondo motivo attiene alla violazione del principio della tutela del legittimo affidamento laddove la convenuta avrebbe assicurato alla ricorrente di averla inclusa nell' elenco presentato alle autorità marocchine. Primo motivo: violazione dell' art. 7 del Trattato Argomenti delle parti 16 La ricorrente sostiene che il diniego della Commissione di trasmettere alle autorità competenti del Marocco la propria domanda di licenza di pesca costituirebbe violazione dell' art. 7 del Trattato, in quanto si tradurrebbe in una pratica discriminatoria della Commissione che favorirebbe, come essa stessa avrebbe riconosciuto, le domande dei pescatori spagnoli e portoghesi a detrimento di quelle presentate dai pescatori di altri Stati membri. 17 La ricorrente sottolinea che tale discriminazione non può essere fondata né sull' accordo CEE-Marocco, né su un accordo interstatale relativo alla ripartizione delle quote di pesca attribuite alla Comunità dall' accordo medesimo, né sul principio della stabilità relativa. Nella replica essa ne deduce che la decisione impugnata sarebbe priva di base giuridica. 18 A tal riguardo la ricorrente espone, in primo luogo, che l' accordo di pesca CEE-Marocco, lungi dal prevedere un diritto di priorità nella concessione delle licenze ai pescatori degli Stati membri che hanno tradizionalmente frequentato le acque marocchine, stabilisce che i diritti di pesca sono attribuiti alla Comunità, a fronte di una contropartita finanziaria pari a 360 000 000 di ECU gravante sulla Comunità stessa e non solo su alcuni Stati membri. Di tali diritti devono quindi beneficiare i pescatori di tutta la Comunità. 19 In secondo luogo essa fa valere che nessun "accordo interstatale" ha ripartito le possibilità di pesca attribuite alla Comunità dall' accordo con il Marocco e, nella replica, che nemmeno il Consiglio ha proceduto ad una ripartizione di tali diritti come impostogli tanto dall' art. 11 del regolamento (CEE) del Consiglio 25 gennaio 1983, n. 170, che istituisce un regime comunitario di conservazione e di gestione delle risorse della pesca (GU L 24, pag. 1; in prosieguo: il "regolamento n. 170/83"), quanto dall' art. 8, n. 4, lett. ii), del regolamento (CEE) del Consiglio 20 dicembre 1992, n. 3760, che istituisce un regime comunitario della pesca e dell' acquacoltura (GU L 389, pag. 1; in prosieguo il "regolamento n. 3760/92"). La ricorrente ritiene che non spetti alla Commissione sostituirsi al Consiglio per definire ed applicare criteri discriminatori di ripartizione delle possibilità di pesca di cui trattasi. 20 La ricorrente sottolinea, in terzo luogo, che la Commissione non possa giustificare la propria pratica discriminatoria richiamandosi al principio della stabilità relativa sancito dai regolamenti n. 170/83 e 3760/92. Secondo la ricorrente, infatti, tale principio non sarebbe applicabile alla ripartizione delle possibilità di pesca risultanti dagli accordi conclusi con i paesi terzi, quali il Marocco, con riguardo alle zone di pesca di questi ultimi. Nella replica, la ricorrente aggiunge che dalla giurisprudenza della Corte (v. sentenza 16 giugno 1987, causa 46/86, Romkes, Racc. pag. 2671, e 13 ottobre 1992, cause riunite C-63/90 e C-67/90, Portogallo e Spagna/Consiglio, Racc. pag. I-5073) emerge che tale principio è unicamente diretto a proteggere la ripartizione dei diritti di pesca attuata tra i precedenti Stati membri nei confronti delle pretese dei nuovi Stati membri quali Spagna e Portogallo. 21 La ricorrente ritiene, infine, che la Commissione non possa nemmeno fondare la propria politica discriminatoria sugli artt. 167, n. 3 (per quanto attiene alla Spagna), e 354, n. 3 (per quanto attiene al Portogallo), dell' atto di adesione. Tali disposizioni imporrebbero, infatti, unicamente al Consiglio di emanare "le decisioni appropriate per mantenere le attività di pesca che (...) derivano" dagli accordi conclusi dalla Spagna e dal Portogallo anteriormente alla loro adesione, senza peraltro stabilire chi debba beneficiare del mantenimento di tali attività di pesca. Al Consiglio spetterebbe la scelta tra prorogare gli accordi conclusi dalla Spagna e dal Portogallo ovvero concludere un accordo con lo Stato terzo di cui trattasi. Ove opti per la prima possibilità, il Consiglio manterrebbe lo statu quo per la Spagna ed il Portogallo per quanto attiene tanto ai loro diritti quanto ai loro obblighi. Ove opti, invece, per la seconda possibilità, il Consiglio sarebbe unicamente tenuto a mantenere le attività di pesca risultanti da tali accordi. Nella specie, il Consiglio avrebbe optato per la seconda possibilità concludendo un nuovo accordo con il Marocco. Per tale motivo esso sarebbe rimasto libero di ripartire le possibilità di pesca in tal modo disponibili tra i singoli Stati membri, atteso che su di essi gravano, attraverso la Comunità, gli oneri finanziari risultanti dall' accordo stesso. La ricorrente ritiene, quindi, che sia decisivo nella specie il fatto che l' accordo CEE-Marocco costituisca un nuovo accordo autonomo e non la proroga di accordi bilaterali conclusi precedentemente dalla Spagna e dal Portogallo. 22 La ricorrente ne trae la conclusione che le disposizioni dell' atto di adesione non possano giustificare la preferenza manifestamente riconosciuta alla Spagna ed al Portogallo quanto all' attribuzione dei diritti di pesca risultanti dall' accordo con il Marocco. 23 La ricorrente fa valere, inoltre, che la propria tesi non determina la creazione di un vuoto giuridico per quanto concerne i criteri di ripartizione delle possibilità di pesca risultanti dall' accordo CEE-Marocco. Tale ripartizione dovrebbe essere operata sulla base di principi generali risultanti dai regolamenti relativi alla politica della pesca, nell' interpretazione loro data dalla giurisprudenza della Corte (v. sentenza Portogallo e Spagna/Consiglio, citata). Secondo la ricorrente, l' accordo con il Marocco "crea (...) nuove possibilità di pesca precedentemente non sfruttate ai sensi della politica comune della pesca", a norma dell' art. 8, n. 4, lett. iii), del regolamento n. 3760/92. Essa ne deduce che spetta al Consiglio, pronunciandosi con maggioranza qualificata su proposta della Commissione, fissare i metodi di ripartizione, tenendo conto degli interessi di tutti gli Stati membri. Secondo la ricorrente, il riconoscimento da parte della Commissione di una manifesta preferenza alla Spagna ed al Portogallo nella ripartizione delle nuove possibilità di pesca offerte dall' accordo concluso con il Marocco non terrebbe conto dell' interesse di tutti gli Stati membri. 24 Per quanto attiene all' inclusione negli elenchi trasmessi alle autorità marocchine sulla base dell' accordo CEE-Marocco, la Commissione ammette senz' altro di riconoscere priorità ai pescherecci spagnoli e portoghesi con conseguente loro assoluta preponderanza rispetto al numero delle domande provenienti da tali paesi. 25 Essa sostiene di esservi tenuta sulla base, da un lato, dell' art. 167, n. 3 (per quanto attiene alla Spagna), nonché dell' art. 354, n. 3 (per quanto attiene al Portogallo), dell' atto di adesione e, dall' altro, dell' art. 4, n. 1, del regolamento n. 170/83, nonché dell' art. 8, n. 4, lett. ii), del regolamento n. 3760/92, che sanciscono il principio della stabilità relativa. 26 Per quanto concerne gli artt. 167, n. 3, e 354, n. 3, dell' atto di adesione della Spagna e del Portogallo, la Commissione fa valere che dalla ratio di tali disposizioni e, soprattutto, dal raffronto tra i rispettivi nn. 1 e 2, da un lato, e 3, dall' altro, emerge come il riferimento contenuto nel n. 3 al mantenimento "delle attività di pesca che ne derivano" possa applicarsi unicamente al periodo successivo alla scadenza definitiva degli accordi bilaterali conclusi fra la Spagna ed il Portogallo da un lato, e gli Stati terzi dall' altro, e come di tale "mantenimento" possano beneficiare solo la Spagna ed il Portogallo. Si tratterebbe, infatti, di "loro" accordi di pesca, vale a dire di accordi "conferiti" nella Comunità e ai quali i detti Stati non possono più dar corso quali accordi bilaterali per effetto del trasferimento di tali poteri alla Comunità. Tale "perdita" dovrebbe essere quindi compensata mediante il "mantenimento" delle attività di pesca dei pescherecci spagnoli e portoghesi. Tale interpretazione dell' atto di adesione sarebbe avvalorata dalla "dichiarazione comune relativa alle relazioni di pesca con i paesi terzi" allegata all' atto di adesione, che fa anch' essa riferimento agli "orientamenti" contenuti nei documenti interni delle conferenze di negoziato del 2 maggio 1985, n. 305 (E) (per quanto riguarda la Spagna), e 7 maggio 1985, n. 259 (P) (per quanto riguarda il Portogallo). 27 Per quanto attiene ai regolamenti, la Commissione sostiene che da essi debba trarsi la stessa conclusione dell' atto di adesione. L' art. 4, n. 1, del regolamento n. 170/83 e l' art. 8, n. 4, lett. ii), del regolamento n. 3760/92, precisano entrambi che le possibilità di pesca sono ripartite "tra gli Stati membri secondo criteri atti a garantire la stabilità relativa delle attività di pesca dei singoli Stati membri per ciascuno degli stock interessati". Le dette disposizioni esigerebbero quindi che la Commissione mantenesse le attività di pesca dei pescatori spagnoli e portoghesi risultanti dagli accordi bilaterali conclusi dai relativi Stati membri con il Marocco e da essi "conferiti" nella Comunità. 28 La Commissione ritiene che, in realtà, i vantaggi derivanti per i pescatori spagnoli e portoghesi dal principio della stabilità relativa, principio desumibile tanto dall' art. 167, n. 3, ovvero dall' art. 354, n. 3, dell' atto di adesione, quanto dall' art. 4, del regolamento n. 170/83 e dall' art. 8, n. 4, lett. ii), del regolamento n. 3760/92, costituiscano la contropartita degli svantaggi ad essi derivanti da tale principio che nega loro l' accesso a determinate quote di pesca comunitarie. 29 La Commissione fa valere, infine, che la tesi della ricorrente, laddove fa riferimento all' assenza di base giuridica della decisione impugnata, deduce un motivo nuovo ai sensi dell' art. 48, n. 2, del regolamento di procedura del Tribunale, motivo che dev' essere quindi dichiarato irricevibile in quanto dedotto solamente nella replica. Giudizio del Tribunale 30 Il Tribunale rileva che la questione sollevata nell' ambito della controversia in esame è se il n. 3 degli artt. 167 e 354 dell' atto di adesione della Spagna e del Portogallo, nella parte in cui fa riferimento al mantenimento delle "attività di pesca che (...) derivano (dagli accordi di cui al n. 1)", consenta di ritenere legittima, a fronte dell' art. 7 del Trattato, una prassi della Commissione consistente nel dare priorità, negli elenchi trasmessi alle autorità marocchine ai sensi del punto A.1. dell' allegato I all' accordo CEE-Marocco, alle domande di licenza di pesca presentate dai pescatori spagnoli e portoghesi. 31 Si deve sottolineare, in limine, che nella specie la censura dedotta dalla ricorrente attiene unicamente alla circostanza di essere stata sfavorita rispetto ai pescatori spagnoli e portoghesi e non attiene, quindi, alla circostanza che essa sarebbe stata sfavorita rispetto a pescatori di nazionalità diversa da quella spagnola o portoghese. 32 Il Tribunale ritiene che, ai fini della soluzione della questione in esame, occorra procedere ad una lettura degli artt. 167, n. 3, e 354, n. 3, dell' atto di adesione (v. supra, punto 1) alla luce delle altre disposizioni contenute nei rispettivi capi dell' atto in cui le due dette norme sono collocate e dei lavori preparatori che hanno condotto alla loro elaborazione. 33 Dev' essere oggetto di interpretazioni il termine "attività di pesca" risultante dagli accordi di pesca conclusi dalla Spagna e dal Portogallo, anteriormente alla loro adesione alla Comunità, con paesi terzi. Si deve rilevare, anzitutto, che i termini "attività di pesca" ° ovvero i termini equivalenti utilizzati in talune versioni linguistiche ° ricorrono frequentemente nei capi dell' atto di adesione e nel regolamento n. 3760/92. Tali termini sono utilizzati per indicare attività già effettivamente svolte da cittadini di un determinato Stato membro. 34 Il Tribunale ritiene che, se gli autori dell' atto di adesione avessero inteso imporre al Consiglio, come sostenuto dalla ricorrente, il mantenimento, a vantaggio di tutta la Comunità, delle possibilità di pesca derivanti da detti accordi, avrebbero utilizzato il termine "possibilità di pesca", così come è avvenuto agli artt. 161, n. 4, e 349, nn. 2 e 3. Tale ultima disposizione evidenzia, infatti, chiaramente la distinzione esistente tra le possibilità di pesca e le attività di pesca, consentendo al Consiglio di determinare le "possibilità di pesca" nonché il corrispondente numero di navi in base alla "situazione esistente delle attività di pesca", il che dimostra che le attività di pesca costituiscono il risultato dello sfruttamento delle possibilità di pesca da parte di navi determinate. 35 La fondatezza di tale interpretazione è avvalorata dai lavori preparatori dell' atto di adesione in cui si legge, sotto il titolo "Relazioni bilaterali, accordi di pesca sottoscritti dalla Spagna (e dal Portogallo)": "ii) La Conferenza ha preso atto degli orientamenti ai quali si ispira la Comunità nelle relazioni internazionali in materia di pesca: ° ricerca del mantenimento dei diritti di pesca acquisiti nell' ambito di accordi bilaterali di pesca precedentemente conclusi dagli Stati membri o dalla Comunità, del ripristino delle attività di pesca della Comunità, nonché della concessione di nuovi diritti d' accesso al fine di aumentare le possibilità di pesca complessive delle navi comunitarie. La Comunità agirà quindi secondo tali direttrici al fine di mantenere l' attività delle navi spagnole (portoghesi) e offrirà ai paesi terzi le adeguate contropartite; ° rispetto della stabilità relativa delle attività di pesca" 36 Tale analisi della portata dei termini, rispettivamente, "attività di pesca" e "possibilità di pesca" nell' atto di adesione è confermata dall' esame dell' utilizzazione di tali termini ° o degli equivalenti termini nelle varie versioni linguistiche ° nel regolamento n. 3760/92 e, in particolare, nell' art. 8, n. 4, lett. ii), che precisa che le "possibilità di pesca" sono ripartite tra gli Stati membri in modo da garantire la stabilità relativa delle "attività di pesca" dei singoli Stati membri in relazione ai singoli stock interessati. 37 Dalle considerazioni che precedono emerge che gli artt. 167, n. 3, e 354, n. 3, dell' atto di adesione, laddove fanno riferimento alle attività di pesca, impongono al Consiglio di preservare le attività di pesca poste in essere dalla Spagna e dal Portogallo sulla base degli accordi di pesca da essi conclusi anteriormente alla loro adesione alle Comunità. 38 Conseguentemente, considerato che i termini "attività di pesca" di cui agli artt. 167, n. 3, e 354, n. 3, dell' atto di adesione riguardano le attività dei pescatori spagnoli e portoghesi autorizzate dagli accordi bilaterali conclusi dalla Spagna e dal Portogallo anteriormente alla loro adesione, legittimamente è stata riconosciuta a tali soggetti una priorità per quanto attiene alla trasmissione delle loro domande di licenza di pesca alle autorità marocchine, atteso che non è stato sostenuto che l' accordo CEE-Marocco abbia creato possibilità di pesca al di là di quelle già utilizzate dai pescatori spagnoli e portoghesi sulla base degli accordi bilaterali di cui al n. 1 degli artt. 167 e 354 dell' atto di adesione. Ne consegue, inoltre, che la Commissione disponeva, sulla base degli artt. 167 e 354 dell' atto di adesione, di quel criterio di ripartizione che la ricorrente contesta al Consiglio di non aver fissato. 39 La ricorrente non può affermare che tale soluzione costituisca violazione del principio di non discriminazione sulla base della nazionalità sancito dall' art. 7 del Trattato. Infatti, dalla giurisprudenza della Corte (v., in particolare, la sentenza Romkes, citata, punto 23, e le sentenze 13 ottobre 1992, Portogallo e Spagna/Consiglio, citata, punti 43 e 44; causa C-71/90, Spagna/Consiglio, Racc. pag. I-5175, punti 28 e 29; e causa C-73/90, Spagna/Consiglio, Racc. pag. I-5191, punti 34 e 35) emerge che è legittimo ritenere che i pescatori che non disponevano di attività di pesca in determinate zone non si trovino nella stessa situazione di coloro che disponevano di un' attività di pesca nelle zone stesse, e che tale differente situazione legittima il fatto che solamente a questi ultimi sia stato riconosciuto il diritto di pescare nelle zone di cui trattasi. In tal modo, le esigenze dell' atto di adesione coincidono con quelle del principio di parità di trattamento, atteso che il criterio di distinzione applicabile è fissato dal n. 3 degli artt. 167 e 354 dell' atto di adesione. 40 Si deve aggiungere inoltre che tale conclusione non è inficiata dal fatto che essa produrrebbe l' effetto di far gravare su tutta la Comunità l' onere finanziario dell' accordo CEE-Marocco di cui beneficiano prioritariamente i pescatori spagnoli e portoghesi. Infatti, il finanziamento delle singole politiche comunitarie che costituiscono attuazione degli artt. 2 e 3 del Trattato CEE rappresenta il risultato di scelte che trovano la loro espressione nel bilancio della Comunità. Una volta esclusa la sussistenza di qualsiasi violazione del principio di parità di trattamento, un singolo non può contestare le scelte di bilancio operate dalla Comunità. 41 Per quanto attiene al motivo dedotto, nella replica, in ordine alla mancanza di base giuridica, si deve rilevare che si tratta di un motivo nuovo ai sensi dell' art. 48, n. 2, del regolamento di procedura del Tribunale e che deve essere, quindi, dichiarato irricevibile. 42 Il Tribunale ritiene comunque tale motivo infondato. Infatti, atteso che i criteri di selezione delle domande trasmesse alle autorità marocchine da parte delle competenti autorità della Comunità definiti agli artt. 167 e 354 dell' atto di adesione non lasciano alcun margine di discrezionalità all' autorità comunitaria competente, il potere di attuare in concreto tale selezione spetta alla Commissione ai sensi dell' art. 155 del Trattato CEE. 43 Dalle considerazioni che precedono consegue che il primo motivo dev' essere respinto. Secondo motivo: violazione del principio della tutela del legittimo affidamento Argomenti delle parti 44 La ricorrente sostiene che la Commissione, negando di trasmettere alle autorità marocchine la domanda di licenza presentata dalla ricorrente medesima laddove un funzionario della Comunità avrebbe informato il Bundesamt dell' accoglimento della licenza, avrebbe violato il principio della tutela del legittimo affidamento. 45 Essa aggiunge di aver avuto tutte le ragioni per fidarsi di tale "conferma verbale", in quanto proveniente dal funzionario che l' aveva informata, con riguardo al trimestre precedente, del fatto che una licenza le era stata concessa. La Commissione non potrebbe trincerarsi dietro l' argomento secondo cui il funzionario di cui trattasi non avrebbe avuto i poteri per impegnare la Commissione, in quanto l' unica questione pertinente sarebbe quella di accertare se la dichiarazione del funzionario stesso abbia fatto sorgere o meno una situazione di legittimo affidamento sulla base della quale la Commissione fosse obbligata a riconoscere alla ricorrente lo stesso trattamento che le sarebbe stato riservato nel caso in cui la licenza di pesca fosse stata effettivamente concessa. 46 La Commissione contesta che il proprio funzionario abbia potuto rilasciare la dichiarazione che la ricorrente gli attribuisce, pur riconoscendo che abbia potuto relazionare provvisoriamente sullo stato delle trattative con il Marocco che, in quel momento, volgevano in senso favorevole. La Commissione fa valere che, in ogni caso, la dichiarazione del proprio funzionario non potrebbe essere comunque considerata quale impegno della Commissione stessa, in quanto relativa al passato ed in quanto proveniente da un funzionario non autorizzato né a parlare a nome della Commissione né ad impegnare la responsabilità della medesima. 47 La Commissione sostiene, infine, che, anche a voler ammettere come certi i fatti dedotti dalla ricorrente, l' unico elemento che le potrebbe essere contestato è quello di aver trasmesso un' informazione erronea alla ricorrente. Essa riconosce certamente che una siffatta trasmissione possa causare, in presenza di determinate circostanze, un pregiudizio idoneo a far sorgere il diritto al risarcimento e persino a far sorgere una fattispecie di legittimo affidamento, ma essa rileva che nella specie non è stata dedotta dinanzi al Tribunale nessuna domanda risarcitoria, come la stessa ricorrente riconosce, e che quest' ultima non ha provato che il proprio affidamento fosse effettivamente meritevole di tutela in un modo o nell' altro. Essa aggiunge che, in ogni caso, anche laddove un' informazione erronea fosse stata comunicata alla ricorrente il 17 marzo o il 27 aprile 1993, questa è stata corretta a partire dal 5 maggio 1993, vale a dire anteriormente alla data in cui ha iniziato a produrre effetti la licenza richiesta, cioè il 15 maggio 1993. Giudizio del Tribunale 48 Il Tribunale rileva che si contesta alla Commissione di aver trasmesso alla ricorrente un' informazione erronea quanto al fatto che le fosse stata concessa una licenza e non di essersi impegnata a concedere una licenza alla ricorrente ovvero a trasmettere la domanda della medesima alle autorità marocchine. 49 In assenza di impegni della Commissione in ordine alla propria futura condotta nei confronti della ricorrente, non può sorgere la questione del principio della tutela del legittimo affidamento che obbligherebbe la Commissione a "riconoscere alla ricorrente lo stesso trattamento che le sarebbe stato riservato ove la licenza di pesca fosse stata effettivamente concessa", come sostenuto dalla ricorrente. 50 Il Tribunale rileva, inoltre, che la ricorrente non deduce di essere stata indotta ad adottare decisioni rivelatesi poi pregiudizievoli per effetto delle informazioni trasmessele dal funzionario della Commissione. 51 Ne consegue che il secondo motivo dev' essere respinto. 52 Alla luce di tutte le considerazioni che precedono, il ricorso deve essere respinto. Decisione relativa alle spese Sulle spese 53 Ai sensi dell' art. 87, n. 2, del regolamento di procedura, la parte soccombente è condannata alle spese, se ne è stata fatta domanda. La ricorrente è rimasta soccombente e deve essere quindi condannata alle spese, come richiesto dalla Commissione. Dispositivo Per questi motivi, IL TRIBUNALE (Quarta Sezione) dichiara e statuisce: 1) Il ricorso è respinto. 2) La ricorrente è condannata alle spese.

62018CJ0124

pl

W odwołaniu Red Bull GmbH wnosi o uchylenie wyroku Sądu Unii Europejskiej z dnia 30 listopada 2017 r., Red Bull/EUIPO – Optimum mark (Kombinacja kolorów niebieskiego i srebrnego) (T‑101/15 i T‑102/15, zwanego dalej „zaskarżonym wyrokiem”, EU:T:2017:852 ), na mocy którego oddalono jego skargi o stwierdzenie nieważności dwóch decyzji Pierwszej Izby Odwoławczej Urzędu Unii Europejskiej ds. Własności Intelektualnej (EUIPO) z dnia 2 grudnia 2014 r. (sprawa R 2036/2013‑1 i sprawa R 2037/2013‑1) dotyczących postępowania w sprawie unieważnienia prawa do znaku między Optimum Mark sp. z o.o. a Red Bull. Ramy prawne Rozporządzenie (WE) nr 40/94 Artykuł 4 rozporządzenia (WE) nr 40/94 z dnia 20 grudnia 1993 r. w sprawie wspólnotowego znaku towarowego ( Dz.U. 1994, L 11, s. 1 ), zatytułowany „Oznaczenia, które może zawierać wspólnotowy znak towarowy”, stanowi: „Wspólnotowy znak towarowy może składać się z jakiegokolwiek oznaczenia, które można przedstawić w formie graficznej, w szczególności z wyrazów, łącznie z nazwiskami, rysunków, liter, cyfr, kształtu towarów lub ich opakowań, pod warunkiem że oznaczenia takie umożliwiają odróżnianie towarów lub usług jednego przedsiębiorstwa od towarów lub usług innych przedsiębiorstw”. Artykuł 7 tego rozporządzenia, zatytułowany „Bezwzględne podstawy odmowy rejestracji”, stanowi: „1.   Nie są rejestrowane: a) znaki towarowe, które nie spełniają wymagań art. 4; b) znaki towarowe, które pozbawione są jakiegokolwiek odróżniającego charakteru; […] 3.   Ustęp 1 lit. b), c) i d) nie ma zastosowania, jeżeli w następstwie używania znak towarowy uzyskał charakter odróżniający w odniesieniu do towarów lub usług, dla których występuje się o rejestrację”. Artykuł 15 wspomnianego rozporządzenia, zatytułowany „Używanie wspólnotowych znaków towarowych”, przewiduje: „1.   Jeżeli w okresie pięciu lat od rejestracji wspólnotowy znak towarowy nie był rzeczywiście używany przez właściciela we Wspólnocie w stosunku do towarów lub usług, dla których jest zarejestrowany, lub jeżeli takie używanie było zawieszone przez nieprzerwany okres pięciu lat, wspólnotowy znak towarowy podlega sankcjom przewidzianym w niniejszym rozporządzeniu, chyba że istnieją usprawiedliwione powody jego nieużywania. 2.   W rozumieniu ust. 1 za »używanie« uważa się również: a) używanie wspólnotowego znaku towarowego w postaci różniącej się w elementach, które nie zmieniają odróżniającego charakteru znaku w postaci, w jakiej ten znak został zarejestrowany; […]”. Artykuł 51 przytaczanego rozporządzenia, zatytułowany „Bezwzględne podstawy unieważnienia”, brzmi następująco: „1.   Nieważność wspólnotowego znaku towarowego stwierdza się na podstawie wniosku do Urzędu lub roszczenia wzajemnego w postępowaniu w sprawie naruszenia: a) w przypadku gdy wspólnotowy znak towarowy został zarejestrowany z naruszeniem przepisów art. 5 lub art. 7; b) w przypadku gdy zgłaszający działał w złej wierze w momencie dokonywania zgłoszenia znaku towarowego. 2.   W przypadku gdy wspólnotowy znak towarowy został zarejestrowany z naruszeniem przepisów art. 7 ust. 1 lit. b), c) i d), nie można jednakże stwierdzić jego nieważności, jeżeli w wyniku jego używania uzyskał on po jego rejestracji odróżniający charakter w odniesieniu do towarów lub usług, dla których jest zarejestrowany. […]”. Rozporządzenie (WE) nr 207/2009 Rozporządzenie nr 40/94 zostało uchylone i zastąpione rozporządzeniem Rady (WE) nr 207/2009 z dnia 26 lutego 2009 r. w sprawie znaku towarowego [Unii Europejskiej] ( Dz.U. 2009, L 78, s. 1 ), które weszło w życie w dniu 13 kwietnia 2009 r. Artykuły 4, 7, art. 15 ust. 1 i art. 52 rozporządzenia nr 207/2009 powielają zasadniczo brzmienie, odpowiednio, art. 4, 7, art. 15 ust. 1 i 2 oraz art. 51 rozporządzenia nr 40/94. Okoliczności powstania sporu Okoliczności powstania sporu, które zostały przedstawione w pkt 1–26 zaskarżonego wyroku, można na potrzeby niniejszego postępowania streścić w opisany poniżej sposób. Co się tyczy sprawy T‑101/15, w dniu 15 stycznia 2002 r. Red Bull dokonała zgłoszenia do rejestracji obejmującego przedstawioną poniżej kombinację dwóch kolorów jako takich: W piśmie z dnia 30 czerwca 2003 r. wnosząca odwołanie przedstawiła dodatkowe dokumenty w celu wykazania uzyskania przez ten znak charakteru odróżniającego w następstwie używania. W dniu 11 października 2004 r. wnosząca odwołanie przedstawiła opis owego znaku zredagowany następująco: „Żądana ochrona obejmuje kolory niebieski (RAL 5002) i srebrny (RAL 9006). Proporcja kolorów wynosi około 50%–50%”. Towary, dla których wniesiono o rejestrację, należą do klasy 32 w rozumieniu Porozumienia nicejskiego dotyczącego międzynarodowej klasyfikacji towarów i usług dla celów rejestracji znaków z dnia 15 czerwca 1957 r., ze zmianami, i odpowiadają następującemu opisowi: „napoje energetyzujące”. Zgłoszenie wspólnotowego znaku towarowego zostało opublikowane w Biuletynie Wspólnotowych Znaków Towarowych nr 10/2005 z dnia 7 marca 2005 r. Omawiany znak towarowy został zarejestrowany w dniu 25 lipca 2005 r. pod numerem 002534774 ze wskazaniem uzyskania przez niego charakteru odróżniającego w następstwie używania oraz z opisem wspomnianym w pkt 10 niniejszego wyroku. W dniu 20 września 2013 r. Optimum Mark złożył w EUIPO wniosek o unieważnienie prawa do tego znaku. Na poparcie swojego wniosku spółka ta podniosła, po pierwsze, że ów znak nie spełnia wymagań art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009, ponieważ jego przedstawienie graficzne nie zawiera dokładnych dyspozycji dotyczących określonego z góry i stałego sposobu połączenia kolorów, a po drugie, że opis tego znaku, zgodnie z którym proporcja dwóch kolorów tworzących ów znak wynosi „około 50%–50%”, umożliwia liczne kombinacje, skutkiem czego konsumenci nie mogą ponownie dokonać danego zakupu z pełnym przekonaniem. Co się tyczy sprawy T‑102/15, w dniu 1 października 2010 r. wnosząca odwołanie dokonała w EUIPO drugiego zgłoszenia unijnego znaku towarowego obejmującego przedstawioną w pkt 9 niniejszego wyroku kombinację dwóch kolorów jako takich w odniesieniu do tych samych towarów co wskazane w pkt 11 niniejszego wyroku. Zgłoszenie unijnego znaku towarowego zostało opublikowane w Biuletynie Wspólnotowych Znaków Towarowych nr 48/2011 z dnia 29 listopada 2010 r. W dniu 22 grudnia 2010 r. ekspert wystosował do wnoszącej odwołanie zawiadomienie o niespełnieniu wymogów formalnych i wezwał ją do uściślenia „proporcji, w jakich oba kolory zostaną zastosowane (na przykład – w równych proporcjach), a także sposobu, w jaki zostaną ukazane”. W dniu 10 lutego 2011 r. wnosząca odwołanie wskazała ekspertowi, że „[z]godnie z [jego] zawiadomieniem z dnia 22 grudnia 2010 r. powiadamia [ona] EUIPO o fakcie, że oba kolory będą stosowane w równych proporcjach oraz zostaną zestawione”. W dniu 8 marca 2011 r. ten drugi znak towarowy został zarejestrowany w oparciu o charakter odróżniający uzyskany w następstwie używania, ze wskazaniem kolorów „niebieskiego (Pantone 2747 C), srebrnego (Pantone 877 C)”, a także z następującym opisem: „Oba kolory będą stosowane w równych proporcjach oraz zostaną zestawione”. W dniu 27 września 2011 r. Optimum Mark złożył w EUIPO wniosek o unieważnienie prawa do tego znaku towarowego, podnosząc, po pierwsze, że nie spełnia on wymagań art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009, a po drugie, że ze względu na to, iż termin „zestawione” może mieć kilka znaczeń, opis tego znaku nie wskazuje na sposób połączenia, zgodnie z którym oba kolory będą nanoszone na towary, w związku z czym nie jest on kompletny, jasny i precyzyjny sam w sobie. W dwóch decyzjach z dnia 9 października 2013 r. Wydział Unieważnień EUIPO unieważnił prawa do tych dwóch znaków towarowych (zwanych dalej „spornymi znakami”), w szczególności ze względu na to, że nie są one wystarczająco precyzyjne. Wydział Unieważnień oparł się w istocie na okoliczności, że dopuszczają one liczne odmienne kombinacje, które nie umożliwiają konsumentowi zrozumienia i zapamiętania szczególnej kombinacji, jaką mógłby się posłużyć, aby ponownie dokonać danego zakupu z pełnym przekonaniem. Od tych dwóch decyzji Red Bull wniósł odwołania do izby odwoławczej EUIPO. W dwóch decyzjach z dnia 2 grudnia 2014 r. (zwanych dalej „spornymi decyzjami”) Pierwsza Izba Odwoławcza EUIPO oddaliła te odwołania, stwierdziwszy w istocie, że przedstawienie graficzne spornych znaków towarowych, oceniane wraz z towarzyszącym tym znakom opisem, nie spełniało wymogów precyzyjności i trwałości, które zostały ustanowione w wyroku z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), a zgodnie z którym w przypadku znaków towarowych tworzonych przez kombinację kolorów należy przedstawić dokładne dyspozycje dotyczące określonego z góry i stałego sposobu połączenia tych kolorów. W ocenie Pierwszej Izby Odwoławczej EUIPO sporne znaki towarowe umożliwiają połączenie dwóch kolorów w liczne i odmienne kombinacje wywołujące bardzo różne całościowe wrażenie. Postępowanie przed Sądem i zaskarżony wyrok Pismami złożonymi w sekretariacie Sądu w dniu 26 lutego 2015 r. wnosząca odwołanie wniosła dwie skargi o stwierdzenie nieważności spornych decyzji. Na poparcie skarg Red Bull podniosła dwa zarzuty, z których pierwszy dotyczył naruszenia art. 4 i art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009 oraz zasad proporcjonalności i równego traktowania, a drugi – naruszenia zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań. Zaskarżonym wyrokiem Sąd oddalił tę skargi w całości. Żądania stron przed Trybunałem Wnosząca odwołanie, popierana przez Marques, wnosi do Trybunału o: – uchylenie zaskarżonego wyroku; – stwierdzenie nieważności spornych decyzji; oraz – obciążenie EUIPO kosztami postępowania. EUIPO wnosi do Trybunału o: – oddalenie odwołania; oraz – obciążenie Red Bull kosztami postępowania. Optimum Mark wnosi do Trybunału o: – oddalenie odwołania; oraz – obciążenie Red Bull kosztami postępowania. W przedmiocie odwołania Na poparcie odwołania Red Bull podnosi pięć zarzutów, z których pierwszy dotyczy naruszenia zasad równego traktowania i proporcjonalności w kontekście art. 4 i art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009, drugi odnosi się do naruszenia art. 4 i art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009, trzeci jest oparty na naruszeniu zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań, czwarty ma związek z naruszeniem zasady proporcjonalności, zaś piąty wynika z naruszenia art. 134 ust. 1 i art. 135 regulaminu postępowania przed Sądem. W przedmiocie zarzutu drugiego Argumentacja stron W zarzucie drugim, który należy poddać ocenie w pierwszej kolejności, wnosząca odwołanie zarzuca Sądowi dokonanie błędnej wykładni wyroku z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), a także naruszenie art. 4 i art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009 poprzez orzeczenie, że znakom towarowym tworzonym przez kombinację kolorów powinny zawsze towarzyszyć dokładne dyspozycje dotyczące rozmieszczenia kolorów w przestrzeni, oraz poprzez stwierdzenie w konsekwencji, że w niniejszym przypadku z uwagi na brak takich dyspozycji przedstawienie graficzne spornych znaków nie było wystarczająco precyzyjne. W pierwszej części zarzutu drugiego wnosząca odwołanie podnosi, że wyrok z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), a dokładniej pkt 34 tego wyroku, należy – wbrew temu, co orzekł Sąd w pkt 55, 64, 96, 114 i 119 zaskarżonego wyroku – interpretować w specyficznym kontekście sprawy, która doprowadziła do jego wydania. Sprawa ta dotyczyła znaku towarowego tworzonego przez kombinację kolorów, której opis wskazywał na to, że kolory te miały być wykorzystywane „we wszystkich możliwych do wyobrażenia formach”. W niniejszym wypadku, stwierdzając, że samo zestawienie kolorów nie jest wystarczające, aby ustanowić precyzyjne i stałe przedstawienie graficzne, Sąd naruszył zasadę, zgodnie z którą znak towarowy powinien podlegać ocenie w postaci, w jakiej został zgłoszony, tak jak orzekł to Trybunał w wyroku z dnia 10 lipca 2014 r., Apple ( C‑421/13 , EU:C:2014:2070 ), i w ten sposób zanegował szczególną cechę znaków towarowych tworzonych przez kombinację kolorów, jaką jest brak konturów. W drugiej części zarzutu drugiego wnosząca odwołanie poddaje krytyce pkt 78 i 89 zaskarżonego wyroku w zakresie, w jakim Sąd wskazał w nich, że znakom towarowym tworzonym przez kombinację kolorów powinien towarzyszyć opis przedstawienia graficznego, mimo że do tej pory dostarczenie takiego opisu zależało od uznania stron. Niezależnie od powyższego w odniesieniu do każdego ze spornych znaków przedstawiono opis, który nie pozostawał w sprzeczności z przedstawieniem graficznym, a zatem nie uzasadniał unieważnienia prawa do tych znaków. W trzeciej części zarzutu drugiego wnosząca odwołanie zarzuca Sądowi, że w pkt 65, 66, 69, 71, 72 i 90 zaskarżonego wyroku wziął on pod uwagę faktyczne używanie spornych znaków towarowych w celu wykazania, że ich przedstawienie graficzne pozwalało na wielość możliwych połączeń, i w ten sposób utożsamił analizę graficznego przedstawienia z analizą charakteru odróżniającego omawianego oznaczenia, mimo że zgodnie z art. 7 ust. 3 i z art. 15 ust. 1 rozporządzenia nr 207/2009 właściciel znaku towarowego ma prawo używać tego znaku w różnych wariantach, a w związku z tym znaki towarowe tworzone przez kombinację kolorów nie mogą zostać sprowadzone do jednego układu graficznego odpowiadającego sposobowi, w jaki są one faktycznie używane. EUIPO i Optimum Mark wnoszą o oddalenie tego zarzutu. Ocena Trybunału Co się tyczy pierwszej część zarzutu drugiego, należy wskazać, że zgodnie z utrwalonym orzecznictwem Trybunału dotyczącym rozporządzeń nr 40/94 i nr 207/2009 oznaczenie może zostać zarejestrowane jako znak towarowy jedynie, gdy zgłaszający przedstawił je w formie graficznej – zgodnie z wymogiem określonym w art. 4 tych rozporządzeń – tak aby określić jasno i dokładnie przedmiot i zakres żądanej ochrony (zob. podobnie wyrok z dnia 27 marca 2019 r., Hartwall, C‑578/17 , EU:C:2019:261 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo). W przypadku gdy zgłoszeniu towarzyszy słowny opis oznaczenia, opis ten powinien przyczyniać się do uściślenia przedmiotu i zakresu ochrony, o którą występuje się na podstawie prawa znaków towarowych, a ponadto taki opis nie może być sprzeczny z graficznym przedstawieniem znaku ani nie może wzbudzać wątpliwości co do przedmiotu i zakresu tego przedstawienia graficznego (zob. podobnie wyrok z dnia 27 marca 2019 r., Hartwall, C‑578/17 , EU:C:2019:261 , pkt , ). Dodatkowo w pkt 33 wyroku z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), Trybunał orzekł, że przedstawienie graficzne dwóch lub więcej kolorów, określonych w sposób abstrakcyjny i bez konturów, powinno być opatrzone dokładnymi dyspozycjami dotyczącymi określonego z góry i stałego sposobu połączenia danych kolorów, a w pkt 34 tego wyroku zauważył, że samo tylko zestawienie dwóch lub więcej kolorów, bez nadania im formy lub konturów, lub samo tylko wymienienie dwóch lub więcej kolorów „we wszystkich możliwych do wyobrażenia formach” nie spełnia przesłanek dokładności i trwałości przewidzianych w art. 4 rozporządzenia nr 40/94 (następnie art. 4 rozporządzenia nr 207/2009). Jak wyjaśnił bowiem Trybunał w pkt 35 tego wyroku, takie przedstawienie znaku towarowego dopuszcza wiele różnorodnych kombinacji, co konsumentowi uniemożliwiłoby postrzeżenie i zapamiętanie konkretnej kombinacji, którą mógłby się posłużyć, aby ponownie dokonać danego zakupu z pełnym przekonaniem, a właściwym organom władzy i uczestnikom obrotu gospodarczego – poznanie zakresu praw podlegających ochronie, przysługujących właścicielowi znaku towarowego. W niniejszym wypadku bezsporne jest, że dokonane przez Red Bull zgłoszenia do rejestracji dotyczyły, zarówno pierwsze, jak i drugie, kombinacji kolorów niebieskiego i srebrnego jako takich. Te dwa oznaczenia, o których ochronę wystąpiono na podstawie prawa znaków towarowych, zostały przedstawione graficznie w formie dwóch równoległych pionowych stykających się ze sobą pasów, z których każdy ma taką samą powierzchnię, przy czym jeden z nich jest koloru niebieskiego, a drugi – srebrnego. Tym przedstawieniom graficznym towarzyszyły ponadto dwa opisy – pierwszy, wskazujący, że proporcje powierzchni zajmowanej przez każdy z tych dwóch kolorów wynoszą „około 50%–50%”, drugi zaś, że dwa kolory są ze sobą zestawione i będą stosowane w ten sam sposób. Sąd, potwierdziwszy wnioski, do których doszła Izba Odwoławcza, stwierdził w pkt 89 zaskarżonego wyroku, że samo wskazanie proporcji dwóch kolorów niebieskiego i srebrnego umożliwia połączenie tych kolorów w liczne rozmaite kombinacje, a zatem nie stanowi dokładnych dyspozycji dotyczących określonego z góry i stałego sposobu ich połączenia, i uznał, że przedłożone w tym wypadku przedstawienie graficzne – połączone z opisem wskazującym jedynie proporcje dwóch kolorów – nie może zostać uznane za wystarczająco precyzyjne, a sporny znak towarowy został zarejestrowany z naruszeniem art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009. Co się tyczy pierwszego zgłoszenia do rejestracji, Sąd wskazał w pkt 90 zaskarżonego wyroku, że zawarcie terminu „około” w opisie pierwszego spornego znaku towarowego wzmacnia tylko nieprecyzyjny charakter przedstawienia graficznego, które dopuszcza rozmaite połączenia tych dwóch rozpatrywanych kolorów. Jeżeli chodzi o drugie zgłoszenie do rejestracji, to chociaż wnosząca odwołanie wskazała, że „oba kolory będą stosowane w równych proporcjach oraz zostaną zestawione”, Sąd uznał w pkt 62 zaskarżonego wyroku, iż to zestawienie będzie mogło przybrać różne formy tworzące odmienny obraz lub schemat, przy zachowaniu jednak równych proporcji. W tym względzie Sąd wskazał w szczególności, w pkt 65 zaskarżonego wyroku, że niewystarczająco precyzyjny charakter dwóch przedstawień graficznych, którym towarzyszył ich opis, znajduje potwierdzenie w fakcie, że wnosząca odwołanie załączyła do zgłoszeń, opartych na charakterze odróżniającym uzyskanym w następstwie używania spornych znaków towarowych, dowody, które ukazują je w postaci bardzo różniącej się od wertykalnego zestawienia dwóch kolorów ukazanego w przedstawieniu graficznym zawartym we wspomnianych zgłoszeniach. Nawet jeżeli założyć, że omawiane przedstawienia graficzne mają bardziej precyzyjny charakter niż przedstawienia, których dotyczył wyrok z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), to wnosząca odwołanie tak czy inaczej nie może zasadnie twierdzić, że Sąd, dokonując oceny faktycznej, zgodnie z którą brakowało dokładnych dyspozycji dotyczących określonego z góry i stałego sposobu połączenia kolorów, błędnie zastosował zasady wypływające z tego wyroku. W szczególności Sąd, nie naruszając prawa, miał podstawy, by stwierdzić w zaskarżonym wyroku, że rejestracja znaku towarowego, dopuszczająca wielość możliwych odtworzeń tego znaku, które nie są uprzednio zdefiniowane i trwałe, jest niezgodna z art. 4 rozporządzenia nr 207/2009 i z wyrokiem z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ). Ponadto i wbrew temu, co twierdzi wnosząca odwołanie, wymaganie, by znak towarowy tworzony przez kombinację kolorów był opatrzony dokładnymi dyspozycjami dotyczącymi określonego z góry i stałego sposobu połączenia kolorów, w żaden sposób nie przekształca tego rodzaju znaku w znak graficzny, ponieważ wymóg ten nie oznacza, że kolory powinny być od siebie oddzielone konturami. Wreszcie, wnosząca odwołanie nie może opierać twierdzenia dotyczącego błędnego orzeczenia przez Sąd, że przedstawienie graficzne spornych znaków nie było wystarczająco precyzyjne, na wyroku z dnia 10 lipca 2014 r., Apple ( C‑421/13 , EU:C:2014:2070 ). Zakończona tym wyrokiem sprawa dotyczyła bowiem znaku towarowego, którego przedstawienie graficzne ukazywało „zbiór linii, konturów i form”, a zatem nie było podobne do przedstawienia graficznego spornych znaków towarowych, w związku z czym rozwiązanie przyjęte w tamtym wyroku nie może zostać zastosowane w niniejszej sprawie. Z całości powyższych rozważań wynika, że pierwszą część zarzutu drugiego należy oddalić jako bezzasadną. Co się tyczy drugiej części zarzutu drugiego, należy zauważyć, że argument, zgodnie z którym w pkt 78 i 89 zaskarżonego wyroku Sąd błędnie orzekł, iż przedstawieniu graficznemu znaku towarowego tworzonego przez kombinację kolorów powinien zawsze towarzyszyć opis powierzchni zajmowanej przez każdy z tych kolorów, należy oddalić jako bezskuteczny. Jest bowiem bezsporne, że każdy ze spornych znaków towarowych został opatrzony takim opisem. W konsekwencji nawet gdyby Trybunał uwzględnił ten argument, to nie miałby on żadnego wpływu na ocenę odwołania w niniejszej sprawie. W odniesieniu do trzeciej części zarzutu drugiego należy wskazać, że zgodnie z art. 4 rozporządzenia nr 207/2009 unijny znak towarowy może składać się z jakiegokolwiek oznaczenia, które można przedstawić w formie graficznej, pod warunkiem że oznaczenie takie umożliwia odróżnianie towarów lub usług jednego przedsiębiorstwa od towarów lub usług innych przedsiębiorstw. Aby zatem oznaczenie mogło zostać zarejestrowane jako unijny znak towarowy, powinno ono wykazywać charakter odróżniający, tak aby towary lub usługi danego przedsiębiorstwa można było odróżnić od towarów lub usług innych przedsiębiorstw. W niniejszym wypadku sporne znaki towarowe zostały zarejestrowane w oparciu o charakter odróżniający uzyskany w następstwie używania. W takiej sytuacji zasadne było dokonanie przez EUIPO, a następnie przez Sąd badania, czy sporne znaki spełniają wymagania art. 4 rozporządzenia nr 207/2009, i w ramach tego badania uwzględnienie przez owe instancje rozmaitych przejawów używania, a w szczególności faktycznego używania tych znaków. W świetle powyższych rozważań trzecią część zarzutu drugiego należy uznać za bezzasadną, a co za tym idzie – zarzut drugi należy oddalić w całości. W przedmiocie zarzutu pierwszego Argumentacja stron W ramach zarzutu pierwszego wnosząca odwołanie zarzuca Sądowi naruszenie zasad równego traktowania i proporcjonalności w kontekście art. 4 i art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009. Skarżąca poddaje krytyce pkt 85, 96 i 114 zaskarżonego wyroku w zakresie, w jakim Sąd błędnie uwzględnił „samoistnie mniej precyzyjny charakter znaków towarowych tworzonych przez kolory jako takie”, ich ograniczoną zdolność do przenoszenia jakiegokolwiek precyzyjnego znaczenia, a także względy odnoszące się do konkurencji, uzasadniające to, by znak towarowy tworzony przez kombinację kolorów był opatrzony dokładnymi dyspozycjami dotyczącymi połączenia tych kolorów. Zdaniem wnoszącej odwołanie tego rodzaju względy nie wpisują się w analizę przedstawienia graficznego znaku, w związku z czym Sąd, postąpiwszy w ten sposób, zaczął traktować znaki towarowe tworzone przez kombinację kolorów w sposób nierówny i dysproporcjonalny w stosunku do innych rodzajów znaków towarowych i zredukował je do zwykłych kolorowych znaków graficznych, znaków stanowiących wzór lub znaków pozycyjnych. EUIPO i Optimum Mark wnoszą o oddalenie tego zarzutu. Ocena Trybunału Należy zauważyć, że w pkt 85–87 zaskarżonego wyroku Sąd zasadniczo przypomniał, że znaki towarowe tworzone przez kombinację kolorów powinny być opatrzone dokładnymi dyspozycjami dotyczącymi określonego z góry i stałego połączenia tych kolorów. Nawiązując w tym względzie do „konieczności pozostawienia kolorów do swobodnego używania” w obrocie, Sąd prawidłowo zastosował utrwalone orzecznictwo Trybunału, na mocy którego przeprowadzając badanie na potrzeby rejestracji oznaczenia tworzonego przez kombinację kolorów, należy zwrócić szczególną uwagę na to, by niesłusznie nie ograniczać dostępności kolorów dla innych uczestników obrotu oferujących towary lub usługi tego samego rodzaju co towary lub usługi, dla których wnosi się o dokonanie rejestracji znaku (zob. podobnie wyroki: z dnia 6 maja 2003 r., Libertel, C‑104/01 , EU:C:2003:244 , pkt – ; z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie, C‑49/02 , EU:C:2004:384 , pkt ). Ponadto, jak wynika z punktów powyżej, wymóg, by zgłoszenie znaku towarowego tworzonego przez kombinację kolorów zawierało dokładne dyspozycje dotyczące określonego z góry i stałego sposobu połączenia kolorów, wydaje się konieczny dla spełnienia ustanowionego dla znaku warunku jasności i precyzyjności. W tych okolicznościach przypomnienie przez Sąd tego wymogu nie stanowi naruszenia ani zasady proporcjonalności, ani zasady równego traktowania. Zarzut pierwszy należy zatem oddalić jako bezzasadny. W przedmiocie zarzutu trzeciego Argumentacja stron W ramach zarzutu trzeciego wnosząca odwołanie zarzuca Sądowi naruszenie zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań. W pierwszej części zarzutu trzeciego wnosząca odwołanie podnosi, że w następstwie wydania wyroku z dnia 19 czerwca 2012 r., Chartered Institute of Patent Attorneys ( C‑307/10 , EU:C:2012:361 ), który dotyczył kwestii jasności i precyzyjności przy określaniu towarów i usług w kontekście rejestracji znaków towarowych, w wyroku z dnia 16 lutego 2017 r., Brandconcern/EUIPO i Scooters India ( C‑577/14 P , EU:C:2017:122 ), a następnie w wyroku z dnia 11 października 2017 r., EUIPO/Cactus ( C‑501/15 P , EU:C:2017:750 ), dopilnowano tego, by skutki pierwszego z przywołanych wyroków, w którym stwierdzono nieprawidłowość utrwalonej praktyki EUIPO, nie miały mocy wstecznej i nie wywierały wpływu na znaki towarowe zarejestrowane przed ogłoszeniem tego wyroku, tak aby zachowana została zasada ochrony uzasadnionych oczekiwań. Wnosząca odwołanie precyzuje, że ponieważ przed wydaniem wyroku z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), sporne znaki towarowe były uznawane przez EUIPO za ważne, wymogi wynikające z tego wyroku powinny stosować się wyłącznie do znaków rejestrowanych po jego wydaniu. W ramach drugiej części zarzutu trzeciego wnosząca odwołanie poddaje krytyce pkt 100 oraz pkt 129–144 zaskarżonego wyroku w zakresie, w jakim Sąd odstąpił od dokonania w sposób ogólny oceny, czy podejście EUIPO mogło wzbudzić w jej odczuciu uzasadnione oczekiwania co do ważności spornych znaków towarowych, których charakter odróżniający został ustalony w oparciu o ich używanie. W tym względzie wnosząca odwołanie podnosi, że Sąd stwierdził, iż uzasadnione oczekiwania nie mogły powstać na podstawie udzielonych przez EUIPO zapewnień, które nie były zgodne z przepisami, mimo że w tamtym czasie tylko wyrok z dnia 24 czerwca 2004 r., Heidelberger Bauchemie ( C‑49/02 , EU:C:2004:384 ), dotyczył kombinacji kolorów „we wszystkich możliwych do wyobrażenia formach”, a jedynymi wskazówkami, jakimi dysponowała wnosząca odwołanie, były utrwalone wytyczne EUIPO, które uznawały sporne znaki towarowe za ważne. Dodatkowo zdaniem wnoszącej odwołanie w pkt 100 zaskarżonego wyroku Sąd błędnie odniósł się jedynie do wytycznej EUIPO wydanej po roku 2016, chociaż wcześniejsze wytyczne zawierały wskazania pozwalające na uznanie spornych znaków towarowych za ważne, natomiast w pkt 141 i 142 zaskarżonego wyroku stwierdził, że wnosząca odwołanie nie mogła bazować na wydanych przez sądy Unii wyrokach opartych jedynie na art. 7 ust. 1 lit. b) rozporządzenia nr 207/2009. Wnosząca odwołanie podważa także pkt 126, 134, 135 i 138 zaskarżonego wyroku w zakresie, w jakim Sąd uznał w nich, że praktyka EUIPO dotycząca znaków towarowych tworzonych przez kombinację kolorów jest niezgodna z prawem. EUIPO podnosi niedopuszczalność tego zarzutu. Jeżeli chodzi o pierwszą część tego zarzutu, w toku postępowania przed Sądem wnosząca odwołanie nie powoływała się bowiem na wyrok z dnia 16 lutego 2017 r., Brandconcern/EUIPO i Scooters India ( C‑577/14 P , EU:C:2017:122 ). Co się tyczy drugiej części tego zarzutu, dotyczącej zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań, wysuwane przez wnoszącą odwołanie argumenty stanowią zwykłe twierdzenia. Optimum Mark uważa, że zarzut ten jest bezzasadny. Ocena Trybunału – W przedmiocie dopuszczalności zarzutu Co się tyczy pierwszej części zarzutu trzeciego, należy stwierdzić, że w pkt 85 wniesionej do Sądu skargi wnosząca odwołanie przedstawiła argumentację opartą w istocie na orzecznictwie wypływającym z wyroku z dnia 16 lutego 2017 r., Brandconcern/EUIPO i Scooters India ( C‑577/14 P , EU:C:2017:122 ). W tych okolicznościach nie można uznać, że wnosząca odwołanie powołuje się na nowy dowód, który nie został poddany ocenie Sądu. Jeżeli chodzi o drugą część tego zarzutu, to całość argumentów wysuwanych przez wnoszącą odwołanie ma na celu poparcie tezy, że jest ona uprawniona do powoływania się na naruszenie zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań, co nie stanowi jako takie zagadnienia związanego z niedopuszczalnością. W rezultacie zarzut ten jest dopuszczalny w całości. – Co do istoty Co się tyczy drugiej części omawianego zarzutu, którą należy rozpatrzyć w pierwszej kolejności, zgodnie z utrwalonym orzecznictwem Trybunału prawo do powoływania się na zasadę ochrony uzasadnionych oczekiwań przysługuje każdemu podmiotowi, w którym instytucja wzbudziła uzasadnione nadzieje. Natomiast na naruszenie tej zasady nie może powoływać się ten, komu właściwy organ Unii nie udzielił dokładnych, bezwarunkowych i spójnych zapewnień (wyroki: z dnia 22 września 2011 r., Bell & Ross/OHIM, C‑426/10 P , EU:C:2011:612 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo; a także z dnia 14 czerwca 2016 r., Marchiani/Parlament, C‑566/14 P , EU:C:2016:437 , pkt ). W niniejszym wypadku wysuwane przez wnoszącą odwołanie argumenty nie pozwalają na ustalenie naruszenia przez EUIPO zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań, a w konsekwencji naruszenia prawa, którego miałby się dopuścić Sąd. Ograniczając się bowiem do wskazywania na „zbieg czynników”, których całościowa ocena miałaby umożliwić jej powołanie się na taką zasadę, wnosząca odwołanie nie wskazała w rzeczywistości żadnego konkretnego działania EUIPO, które mogłoby stanowić udzielenie jej dokładnych, bezwarunkowych i spójnych zapewnień, że sporne znaki towarowe nie podlegały unieważnieniu. W tym względzie należy zauważyć, po pierwsze, że wnosząca odwołanie nie przytoczyła żadnego dokładnego fragmentu wytycznej EUIPO, zgodnie z którym urząd ten miałby informować odbiorców o tym, iż nie uważa za konieczne, by znak towarowy tworzony przez kombinację kolorów był opatrzony dokładnymi dyspozycjami dotyczącymi określonego z góry i stałego sposobu połączenia tych kolorów. Po drugie, jak wskazał Sąd w pkt 132 zaskarżonego wyroku, okoliczność, że ekspert EUIPO wystosował wezwanie do przedstawienia dodatkowych uściśleń w odniesieniu do spornych znaków towarowych, nie może zostać uznana za udzielenie wnoszącej odwołanie przez EUIPO dokładnych i bezwarunkowych zapewnień co do wystarczająco precyzyjnego charakteru przedstawienia graficznego tych znaków. Przeciwnie, postępowanie eksperta sygnalizowało raczej, że w ocenie EUIPO oznaczenia te nie były wystarczająco precyzyjne, aby spełnić wymania art. 7 ust. 1 lit. a) rozporządzenia nr 207/2009. Po trzecie, okoliczność, że sporne znaki towarowe zostały początkowo zarejestrowane przez EUIPO, nie może być wiążąca dla EUIPO w przyszłości, ponieważ – jak wskazał w istocie Sąd w pkt 133 zaskarżonego wyroku – rejestracja znaku towarowego nie stoi na przeszkodzie unieważnieniu tego znaku, jeśli jego rejestracji dokonano z naruszeniem jednej z bezwzględnych podstaw odmowy rejestracji określonych w art. 7 wspomnianego rozporządzenia. Odmienna wykładnia prowadziłaby do pozbawienia postanowień art. 52 rozporządzenia nr 207/2009 ich znaczenia. Tym samym Sąd, nie naruszając prawa, mógł stwierdzić, że EUIPO nie udzieliło wnoszącej odwołanie dokładnych, bezwarunkowych i spójnych zapewnień, iż dostarczone przez nią opisy spełniały wymogi przewidziane w art. 4 rozporządzenia nr 207/2009. A zatem Sąd jedynie tytułem uzupełnienia stwierdził w pkt 134 zaskarżonego wyroku, że nawet gdyby informacje dostarczone przez eksperta EUIPO mogły zostać uznane za dokładne i bezwarunkowe zapewnienia, to takie zapewnienia, które nie były zgodne z właściwymi w tym wypadku przepisami, nie mogły stanowić podstawy dla uzasadnionych oczekiwań. Stąd też zarzut podnoszony przez wnoszącą odwołanie względem tego argumentu, który został przedstawiony jedynie tytułem uzupełnienia, jest bezskuteczny. Należy dodać, że wbrew temu, co utrzymuje wnosząca odwołanie, Sąd nie dopuścił się także naruszenia prawa, gdy w pkt 142 zaskarżonego wyroku orzekł, iż okoliczność, że sąd Unii orzekł jedynie w przedmiocie charakteru odróżniającego znaku towarowego w rozumieniu art. 7 ust. 1 lit. b) rozporządzenia nr 207/2009, niekoniecznie oznacza, że znak ten został uznany za zgodny z art. 4 tego rozporządzenia. Badanie charakteru odróżniającego przez EUIPO lub przez sąd Unii w żaden sposób nie przesądza bowiem o spełnieniu wymogu dotyczącego jasności i precyzyjności znaku towarowego. Ponieważ powyższe uwagi już same w sobie wystarczają do stwierdzenia, że wnosząca odwołanie nie ma podstaw, by powoływać się na zasadę ochrony uzasadnionych oczekiwań, argument dotyczący odniesienia się przez Sąd do wytycznej EUIPO wydanej po roku 2016 należy oddalić jako bezskuteczny. W tych okolicznościach drugą część zarzutu trzeciego należy oddalić jako bezzasadną. Co się tyczy części pierwszej tego zarzutu, wystarczy wskazać, że wyrok z dnia 16 lutego 2017 r., Brandconcern/EUIPO i Scooters India ( C‑577/14 P , EU:C:2017:122 ), oraz wyrok z dnia 11 października 2017 r., EUIPO/Cactus ( C‑501/15 P , EU:C:2017:750 ), nie mają zastosowania w niniejszej sprawie, ponieważ – jak podkreśliło EUIPO – z jednej strony zakończone tymi wyrokami sprawy nie dotyczyły bezwzględnej podstawy unieważnienia, zaś z drugiej strony owe wyroki zostały wydane, mimo że w wyroku z dnia 19 czerwca 2012 r., Chartered Institute of Patent Attorneys ( C‑307/10 , EU:C:2012:361 ), podważono praktykę EUIPO, która wcześniej została szczegółowo opisana w jednym z jego komunikatów. Tymczasem niniejsza sprawa dotyczy przypadku bezwzględnej podstawy unieważnienia, a dodatkowo strony, jak zostało przypomniane w pkt 81 niniejszego wyroku, nie zastosowały się do dokładnych i spójnych wskazań zawartych przez EUIPO w jednym z jego komunikatów. Należy zatem oddalić pierwszą część tego zarzutu jako bezzasadną, a w konsekwencji uznać za bezzasadny zarzut trzeci w całości. W przedmiocie zarzutu czwartego Argumentacja stron W ramach zarzutu czwartego wnosząca odwołanie podnosi, że w zaskarżonym wyroku naruszono zasadę proporcjonalności, ponieważ nie przeprowadzono badania dysproporcjonalnego charakteru spornych decyzji i nie umożliwiono jej wyjaśnienia opisu spornych znaków towarowych w celu zapobieżeniu ich unieważnieniu. Wnosząca odwołanie uważa, że art. 43 i 48 rozporządzenia nr 207/2009 co do zasady nie pozwalają wprowadzać zmian w znaku i w jego przedmiocie po jego rejestracji. Niemniej jednak w przypadku spornych znaków towarowych opisy, które ich dotyczą, zostały przedstawione po dokonaniu ich zgłoszenia. Zgodnie zaś z pkt 37 i 38 wyroku z dnia 6 maja 2003 r., Libertel ( C‑104/01 , EU:C:2003:244 ), taki brak może zostać konwalidowany przez dodanie wymaganych uściśleń, co w praktyce zostało dopuszczone przez komunikat prezesa EUIPO nr 6/03 z dnia 10 listopada 2003 r. EUIPO i Optimum Mark wnoszą o oddalenie tego zarzutu. Ocena Trybunału Należy przypomnieć, że zgodnie z utrwalonym orzecznictwem zarzut podniesiony po raz pierwszy w postępowaniu odwoławczym przed Trybunałem należy odrzucić jako niedopuszczalny. Umożliwienie stronie przedstawienia po raz pierwszy przed Trybunałem zarzutu, który nie został podniesiony przed Sądem, byłoby bowiem równoznaczne z pozwoleniem jej na wniesienie do Trybunału, którego kompetencje w postępowaniu odwoławczym są ograniczone, sprawy o szerszym zakresie niż ta, która była rozpoznawana przez Sąd. W postępowaniu odwoławczym kompetencje Trybunału są zatem ograniczone do zbadania dokonanej przez Sąd oceny zarzutów, które były rozpatrywane w pierwszej instancji (postanowienie z dnia 13 listopada 2018 r., Toontrack Music/EUIPO, C‑48/18 P , niepublikowane, EU:C:2018:895 , pkt i przytoczone tam orzecznictwo). W niniejszym wypadku, mimo że wnosząca odwołanie opiera swój zarzut na domniemanym naruszeniu przez Sąd zasady proporcjonalności, należy zauważyć, że w skardze do Sądu wniosła ona o możliwość przeanalizowania spornych znaków towarowych nie w oparciu o zasadę proporcjonalności, lecz w świetle zasady ochrony uzasadnionych oczekiwań. Czwarty zarzut odwołania, który stanowi w związku z tym nowy zarzut, należy odrzucić jako niedopuszczalny. W przedmiocie zarzutu piątego Argumentacja stron W ramach zarzutu piątego wnosząca odwołanie zarzuca Sądowi naruszenie art. 134 i 135 regulaminu postępowania przed Sądem w związku z obciążeniem jej całością kosztów. Na poparcie swojego zarzutu wnosząca odwołanie podnosi, że mając na uwadze wyjątkowy charakter niniejszej sprawy, Sąd, ze względów słuszności, powinien był obciążyć kosztami EUIPO. EUIPO i Optimum Mark wnoszą o oddalenie tego zarzutu. Ocena Trybunału Zgodnie z art. 58 akapit drugi Statutu Trybunału Sprawiedliwości Unii Europejskiej „[o]dwołanie nie może dotyczyć wyłącznie ustalenia wysokości kosztów postępowania lub wskazania strony je ponoszącej”. W przypadku oddalenia wszystkich zarzutów odwołania wnioski dotyczące domniemanej niezgodności z prawem postanowienia Sądu o kosztach należy odrzucić jako niedopuszczalne na podstawie tego przepisu (zob. podobnie postanowienie z dnia 15 października 2012 r., Internationaler Hilfsfonds/Komisja, C‑554/11 P , niepublikowane, EU:C:2012:629 , pkt , ). W niniejszej sprawie cztery pierwsze zarzuty nie zostały uwzględnione, zaś zarzut piąty powinien, na podstawie orzecznictwa przytoczonego w punkcie powyżej, zostać odrzucony jako niedopuszczalny. Z całości powyższych rozważań wynika, że odwołanie należy w części oddalić jako bezzasadne, a w części odrzucić jako niedopuszczalne. W przedmiocie kosztów Zgodnie z art. 138 § 1 regulaminu postępowania przed Trybunałem, mającym zastosowanie do postępowania odwoławczego na podstawie art. 184 § 1 tego samego regulaminu, kosztami zostaje obciążona, na żądanie strony przeciwnej, strona przegrywająca sprawę. Ponieważ EUIPO i Optimum Mark wniosły o obciążenie wnoszącej odwołanie kosztami, a wniesione przez nią odwołanie nie zostało uwzględnione, należy obciążyć ją kosztami. Z powyższych względów Trybunał (dziesiąta izba) orzeka, co następuje: 1) Odwołanie zostaje w części odrzucone, a w pozostałym zakresie oddalone. 2) Red Bull GmbH zostaje obciążony kosztami postępowania. Podpisy ( *1 ) Język postępowania: angielski.