id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Rachel Ward | Rachel Ward Kariera | V času kariere kot model je bila predstavljena na naslovnici revij Vogue, Harper's & Queen in Cosmopolitan. Leta 1977 se je preselila v ZDA in se tam pojavila v različnih televizijskih oglasih, med drugim v oglasu Cougar Girl za Lincoln Mercury in Scoundrel Girl za Revlon. Štiri leta pozneje, leta 1981, je bila nominirana za zlati globus v kategoriji Nova zvezda leta za vlogo v filmu Sharky's Machine, kjer je zaigrala skupaj z Burtom Reynoldsom. Leto pozneje je skupaj s Stevom Martinom zaigrala v filmu Dead Men Don't Wear Plaid. Prelom v njeni karieri pa je predstavljala glavna vloga v televizijski miniseriji Pesem ptic trnovk iz leta 1983, kjer je upodobila Meggie Cleary in zaigrala ob boku Richarda Chamberlaina. Za vlogo je bila nominirana za zlati globus za najboljšo igralko v televizijski miniseriji ali filmu. Wardova je zasluge za ta preboj pripisala Sondri Seacat, ki ji je pomagala dobiti vlogo po katastrofalnem prvem branju in ki je tudi pripomogla h končni kvaliteti po napornem petmesečnem snemanju. Istega leta jo je občinstvo v ZDA izglasovalo na seznam desetih najlepših žensk. Leta 1984 je igrala Jess v filmu Against All Odds ob Jeffu Bridgesu. Po posnetem filmu Fortress leta 1985 se je Wardova za nekaj let umaknila iz filmskega sveta in študirala igro.
Ponovno se je vrnila leta 1987 in skupaj z možem Bryanom Brownom zaigrala v filmu The Umbrella Woman. Leta 2001 je bila še tretjič nominirana za zlati globus, znova v kategoriji za najboljšo igralko v televizijski miniseriji ali filmu. To nominacijo ji je prinesla vloga v filmu On the Beach iz leta 2000. Istega leta je prejela nagrado Avstralskega filmskega inštituta (Australian Film Institute) za najboljši kratki igrani film za film The Big House, za katerega je napisala scenarij in ga tudi sama režirala. Film je dobil tudi nagrado Združenja avstralskih filmskih kritikov (Film Critics Circle of Australia). Z enako nagrado je bil nagrajen tudi njen film Martha's New Coat iz leta 2003, ki je prejel tudi nagrado ATOM.
Leta 2003 jo je portretiral umetnik Jan Williamson in za svoje delo prejel nagrado Packing Room Prize. Leta 2005 je Rachel Ward postala članica združenja Order of Australia za njen doprinos k ozaveščanju o socialni pravičnosti, lobiranju in mentorstvu ter za zagovarjanje pravic prikrajšanih in ogroženih mladih, hkrati pa tudi za podporo avstralski filmski in televizijski industriji.
Leta 2006 je Wardova igrala v miniseriji Kevina Connorja za televizijo Hallmark Channel Blackbeard.
Leta 2007 se je vrnila na televizijo z eno od glavnih vlog v seriji Rain Shadow za televizijo ABC. Igrala je Kate McDonald, veterinarko svobodnega duha, ki se sooča z osebnimi in strokovnimi ovirami na podeželju, pogosto prizadetem s sušo.
Leta 2009 je režirala svoj prvi celovečerni film z naslovom Beautiful Kate. Gre za adaptacijo romana Newtona Thornburga iz leta 1982. Film je bil premierno predstavljen na sydneyskem filmskem festivalu. |
Rachel Ward | Rachel Ward Zasebno življenje | Leta 1983 se je poročila z igralcem Bryanom Brownom, ki ga je spoznala med snemanjem miniserije Pesem ptic trnovk. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Rose (Rosie), Matilda (ki je tako kot starša igralka) in Joseph (Joe). |
Rachel Ward | Rachel Ward Drugo | Leta 1982 je skupaj s Chevyjem Chasom na 54. podelitvi oskarjev predala nagrado za najboljšo fotografijo. Oskarja je prejel Vittorio Storaro za film Reds.
Leta 1990 je skupaj z možem Bryanom Brownom na 62. podelitvi oskarjev predala nagrado za najboljši zvok. Oskarja so prejeli Donald O. Mitchell, Gregg Rudloff, Elliot Tyson in Russell Willi za film Glory.
Leta 2003 je sodelovala kot gostja v avstralski pogovorni oddaji Enough Rope with Andrew Denton.
Leta 2003 je bil posnet krajši dokumentarec o miniseriji Pesem ptic trnovk, kjer so glavni igralci (Richard Chamberlain, Rachel Ward in Bryan Brown) in producent David L. Wolper 20 let po snemanju predstavili ozadje in zanimivosti. |
Jate | Jate | Jate je drugi glasbeni album slovenske alternativne rock skupine Nina Bulatovix, izdana 4. decembra 2014 pri študentski založbi Kapa Records. Posnet je bil maja istega leta v dvorani Gustaf mariborske Pekarne. |
Jate | Jate Kritični odziv | Odzivi na album so bili večinoma pozitivni. Za revijo Rockline je Aleš Podbrežnik dejal, da »album Jate poseduje prepričljivo mračno držo, pravzaprav post-apokaliptično noto, skozi katero ne posije niti trohica upanja« in da »ne glede na to, da je bend sicer mlajšega porekla, vleče izdelana glasbena vizija glasbenega stasa treh izkušenih glasbenikov na plano najimpresivnejše trenutke alternativnega rock gibanja« ter album ocenil s 4 zvezdicami.
Veljko Njegovan pa je v Mladini album označil za »kolekcijo kritičnih besedil, ki s punkovsko obarvanim distorziranim basom, trdnimi in konfuznimi ritmi ter izstopajočim vokalom silovito reflektira družbeno stvarnost našega vsakdanjika« in albumu prav tako dal 4 zvezdice. Album je pohvalil tudi Robert Suša z Radia Študent, ki je glasbo Nine Bulatovix primerjal z glasbo nemške punk pevke Nine Hagen. S strani spletnega portala Beehype pa je bil album izbran za najboljši domači album leta. |
Jate | Jate Seznam pesmi | Vse pesmi je napisala skupina Nina Bulatovix. Vsa besedila je napisala skupina, razen »Brecht«, katere besedilo je povzeto po Hvali dialektike in Hvali učenja Bertolta Brechta.
»A A« – 3:39
»V okove« – 3:08
»Brecht« – 3:58
»Gobci (foreva)« – 2:11
»Ljudmila« – 3:38
»Z obema rokama« – 4:49
»Pridi k skupini« – 3:03
»Psihiatrija« – 3:33
»Iz obrazov molčečih« – 2:24
»Topla voda« – 3:18
»Jate« – 4:44 |
Jate | Jate Zasedba | Gregor Kosi — vokal
Marko Širec — bas kitara
Jure Lavrin — bobni, vokal, ksilofon |
Џ | Џ | Џ je cirilska črka, ki se uporablja v srbski in makedonski abecedi. V srbski latinici ji ustreza dvočrkje DŽ. Črko Џ je uvedel Vuk Stefanović Karadžić v svoji pravopisni reformi. Navdih za obliko črke Џ je dobil v stari romunski cirilici.
Črko Џ po navadi imenujemo trdi dž. Izgovarja se podobno, vendar trše kot mehki dž (Ђ). Kadar uporabljajo latinico, Srbi dosledno Џ prečrkujejo v DŽ, Ђ pa v Đ. Tega se držimo tudi, kadar v slovenščini navajamo srbska imena in priimke, npr: Караџић pišemo kot Karadžić (in ne Karađić), Ђинђић pa kot Đinđić (in ne Džindžič). |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov A | Walden Ainsworth - George Whelan Anderson mlajši - John Aquilino |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov B | Chester R. Bender -
William Shepherd Benson -
Ellsworth Price Bertholf -
Frederick C. Billard -
Jeremy Michael Boorda -
Franklin Buchanan -
Arleigh Albert Burke -
Richard Evelyn Byrd - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov C | Robert Bostwick Carney -
Victor Chrutchley -
Joseph Clark -
Vern Clark -
Thomas H. Collins -
Robert Edward Coontz - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov H | Harry Gabriel Hamlet -
John Briggs Hayes -
Harold Alexander Houser -
Charles Frederick Hughes - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov K | Frank Benton Kelso II. -
John William Kime -
Ernest Joseph King - John Kirby -
Robert Edward Kramek - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov M | David Lamar McDonald -
William H. McRaven -
Thomas Hinman Moorer -
John Gould Moyer -
Michael G. Mullen - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov R | - William F. Reynolds -
Alfred Carroll Richmond -
Edwin John Roland -
Jerome Edward Rupnik - |
Seznam ameriških admiralov | Seznam ameriških admiralov S | Forrest Percival Sherman -
Owen Wesley Siler -
Willard John Smith - Raymond A. Spruance -
William Harrison Standley -
Harold Rainsford Stark - |
Odprto prvenstvo Anglije 1996 - moški posamično | Odprto prvenstvo Anglije 1996 - moški posamično | Rezultati Odprtega prvenstva Anglije 1996 v tenisu za moške posamično. |
Violeta | Violeta Izvor imena | Ime Violeta izhaja iz italijanskega imena Violetta. To razlagajo z besedama viola, violetta v pomenu »vijolica«, ki izhajata iz latinske besede viola »vijolica.« |
Violeta | Violeta Različice imena | Vilete, Violana, Violanda, Violanta, Viola, Violetka, Vijolanda, Vijolet, Vijoleta, Vijolica, Vjola |
Violeta | Violeta Tujejezikovne različice imena | pri Angležih, Čehih, Italijanih, Madžarih, Nemcih, Slovakih, Švedih: Viola
pri Poljakih: Wioleta
pri Rusih: Виолетта |
Violeta | Violeta Pogostost imena | Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo na dan 31. decembra 2007 v Sloveniji število ženskih oseb z imenom Violeta: 484. |
Violeta | Violeta Osebni praznik | V koledarju je ime Violeta zapisano 3. maja (Violeta, južnotirolska mučenka, † 3.maja 304). |
Darja Mihelič | Darja Mihelič | Darja Mihelič, slovenska zgodovinarka in univerzitetna profesorica, * 3. marec 1950, Ljubljana |
Darja Mihelič | Darja Mihelič Življenje in delo | Rodila se je kot drugi otrok v družini znanega slovenskega zgodovinarja Boga Grafenauerja. Ob rojstvu so jo poimenovali Darjenka, a jo potem hitro začeli klicati najprej Daša, nato pa Darja. Obiskovala je osemletko na OŠ Prežihov Voranc in klasično gimnazijo v Ljubljani (v istem razredu kot njen bratranec Marko Grafenauer, starejši brat Irene Grafenauer) in tam tudi maturirala. Leta 1974 je diplomirala na ljubljanski Filozofski fakulteti; prav tam je 1983 tudi doktorirala pri Ferdu Gestrinu s tezo Neagrarno gospodarstvo Pirana 1280 do 1340. Kot štipendistka Humboldtovega sklada (Alexander von Humboldt-Stiftung) se je v akademskem letu 1990/1991 izpopolnjevala v Münchnu in Münstru.
Leta 1974 se je zaposlila na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri ZRC SAZU, kjer je bila zaposlena do upokojitve, še po njej pa je predsednica njegovega znanstvenega sveta. Na ZRC SAZU so ji za leto 2018 podelili naziv zaslužne raziskovalke (2019). Poleg tega je od 1985 do ??? predavala na Filozofski fakulteti v Ljubljani zgodovino Slovencev do konca 18. stoletja. Predavala je tudi na oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete, najprej izbrana poglavja iz srednjeveške zgodovine vzodoalpskega prostora, od leta 1995 naprej pa zgodovino srednjega veka, ter na Fakulteti za humanistične študije v Kopru predmet vzpon in propad kulturnih in gospodarskih središč Sredozemlja ter občo zgodovino srednjega veka.
Osredotočila se je na proučevanje gospodarske in družbene zgodovine in na preteklost mest na Slovenskem, s poudarkom na zgodovini vsakdanjega življenja. Še posebej jo je očaral Mediteran, kar je pogosto pri ljudeh s celine, zato so jo kot raziskovalko še posebej zanimali viri severoistrskega področja.
Kot je rekla sama, je nikoli ni zanimalo suhoparno nizanje političnih dogodkov ali faktografsko nizanje minucioznih dejstev, ampak življenje in usode tako imenovanih malih ljudi, tudi žensk in otrok (ki jih "velika" zgodovina često spregleda), njihov vsakdan in opravila, ki so jim omogočala življenje. Tako je v letih 1995-2000 vodila projekt Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 200-2004 program Slovenska zgodovina od antike do 16. stoletja in od 2004 program Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti.
Poleg raziskovanja in poučevanja je opravljala tudi druge naloge. V letih 2000-2010 je bila predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kos ZRC SAZU, 1982-1992 predsednica Zgodovinskega društva Ljubljana, 1988-1992 predsednica Zveze zgodovinskih društev RS, 1999-2002 predsednica Znanstvenorziskovqlnega sveta za področje narava in civilizacijsko-kulturna podoba Slovenije in Slovencev, članica Nacionalnega znanstveno-raziskovalnega sveta, 2004 in 2005 koordinatorkja za zgodovino in s tem članica znanstveno-raziskovalnega sveta na področju humanistike. Leta 1994 je bila izvoljena v mednarodno komisijo za zgodovino mest (Commission internationale pour l'histoire de villes) in je od 2002 članica njenega izvršnega odbora. Od leta 1995 je slovenska predstavnica v izvršnem odboru mednarodnega združenja za zgodovino Alp (Comité de l'Association internacionale pour l'histoiree des Alpes).
Bila je ena od ustanovnih članic Zgodovinskega društva za južno Primorsko, ki je pričelo z izdajanji revij Annales za istrskein mediteranske študije, in Acta Histrie, in je dejavna članica društva in uredništev obeh revij.
Poročena je z matematikom, elektrotehnikom Francetom Miheličem, sinom slikarja Franceta Miheliča. Oba sta tudi zagnana in dolgoletna (in tudi tekmovalno uspešna) jadralca. |
Darja Mihelič | Darja Mihelič Bibliografija | Darja Mihelič: Bogo Grafenauer - utrinki iz življenja in dela,
Darja Mihelič: Etnična struktura prebivalstva ob piranskem zalivu v luči imen ~ 1330, ~1890,
Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340 = = La produzione non rurale di Pirano dal 1280 al 1340 : / Darja Mihelič / Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti , 1985
Tržaški pomorski promet 1759-1760 = = Il Trafico maritimo di Trieste 1759-1760 : / Ferdo Gestrin ; Darja Mihelič / Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti , 1990
Darja Mihelič: HAZARD, 250 strani, Knjižnica Annales, 1993, ISBN: 978-961-6033-00-X
Slovenci skozi čas / Janez Marlot, Darja Mihelič, Maja Žvanut,...[et al.] / Ljubljana Založba Mihelač 1999
Crafts and trades practised by women in urban settlements in the territory of Slovenia during the Middle and Early Modern Ages / Darja Mihelič / Zgodovinsko društvo za južno Primorsko], Koper, 2002
Darja Mihelič: Ribič, kje zdaj tvoja barka plava? Piransko ribolovno območje skozi čas, 223 strani, knjižnica Annales vol. 47, ZRS Koper 2007, ISBN: 978-961-6033-94-7
Latinsko-slovensko-angleška slovarska zbirka pojmov iz srednjeveških notarskih knjig / Darja Mihelič / Računalniški program / Založil: Amebis ; Založba ZRC, ZRC SAZU, Kamnik, Ljubljana, 2010 |
Darja Mihelič | Darja Mihelič Nagrade | Leta 1974 je prejela Prešernovo nagrado za diplomsko delo, 1986 pa Nagrado Sklada Borisa Kidriča za vrhunske raziskovalne dosežke na področju raziskovanja starejše zgodovine naših mest . |
Rakovec, Ljubešćica | Rakovec, Ljubešćica | Rakovec je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Ljubešćica Varaždinske županije. |
V živo (album, PO Izola) | V živo (album, PO Izola) | V živo je album Pihalnega orkestra Izola, ki je izšel v samozaložbi na glasbeni CD plošči leta 2010. |
V živo (album, PO Izola) | V živo (album, PO Izola) Solisti | Tina Škorjanc – trobenta na posnetku 1
Imre Magyari – rog na posnetkih 3 in 4
Mitja Bobič – vokal na posnetkih 6 in 8, krilovka na posnetku 7
Lea Sirk – vokal na posnetkih 7 in 8
Denis Lovrečič – trobenta na posnetku 8 |
Prisojni Orah | Prisojni Orah | Prisojni Orah (izvirno črnogorsko Присојни Орах) je naselje v Črni gori, ki upravno spada pod občino Plužine. |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) | Don Kihot (rus. Дон Кихот) je klasični balet v treh dejanjih (sedmih slikah) s prologom skladatelja Ludwiga Minkusa in libretista - koreografa Mariusa Petipaja. Libreto je spisan po motivih istoimenskega znamenitega Cervantesovega romana. Krstna predstava je bila v Velikem gledališču v Moskvi 26. decembra leta 1869. Balet je kasneje doživel še nekaj redakcij - leta 1871 je bil razširjen na pet dejanj z epilogom, leta 1900 je koreograf Aleksander Aleksejevič Gorski delu dodal španske plese.
Baletni ansambel ljubljanske Opere je balet prvič uprizoril oktobra 1994, drugič februarja 2006, zadnjič pa aprila 2014. |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) Plesne vloge | Don Kihot, popotni vitez
Sančo Pansa, njegov oproda
Kitri, lepotica
Lorenzo, gostilničar in Kitrijin oče
Basil, brivec, zaljubljen v Kitri
Mercedes
Espada
Kraljica nimf
Amor
Gamache, nesojeni Kitrijin mož
cigani, kmetje, meščani, toreadorji, nimfe ... |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) Prolog | Knjižnica.
Don Kihot bere knjigo o hrabrem vitezu in lepi princesi ter sanja o svoji izvoljenki, lepi Dulcineji. Na vratih njegovega balkona se prikaže senca – obris ženske postave. Don Kihot začuti, da je za njegovim hrbtom Dulcineja. Vstane in se s knjigo v roki zagleda v svoj ideal.
V sobo stopi oproda Sančo Pansa in prekine gospodarjevo sanjarjenje. Don Kihot ga nažene, potem pa se spet vrne v sanjarjenje. Dulcineja odide skozi balkonska vrata in don Kihot pokliče Sanča Panso. Vzame ga s seboj na pot, na katero ga je povabila Dulcineja. |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) Prvo dejanje | Barcelonski trg.
Brivec Basil je zaljubljen v gostilničarjevo hčer Kitri. Njen oče pa namerava hčer poročiti z Gamachem, enem izmed najbogatejših mož v mestu. Kitri pa očetove volje ne želi spoštovati.
Prispejo toreadorji in ljudstvo jih navdušeno pozdravi. Njihov ples prekine prihod Sanča Panse in don Kihota. Kitri očara viteza, ki je prepričan, da je našel svojo Dulcinejo.
Kitri in Basil zbežita pred Lorenzom in Gamachem, slednja pa jima sledita. Za njimi pa se odpravita še vitez in njegov oproda. |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) Drugo dejanje | Ciganski tabor.
Basil in Kitri se zatečeta k ciganom. Tjakaj pride tudi don Kihot in se pokloni njihovemu vodji kakor da je ta kralj. Basil in Kitri zaprosita don Kihota pomoči. Odloči se, da ju bo zaščitil.
V lepi ciganki ponovno zagleda don Kihot svojo Dulcinejo, kmalu pa ugotovi, da so jo ujeli velikani. Pripravi se na spopad, saj namerava rešiti svojo izvoljenko. Zapiha veter, ki razžene cigane. Ti z začudenjem opazujejo viteza, ki maha z mečem po zraku. Tudi Sančo Pansa mu zaman dopoveduje, da se spopada z mlini na veter. Don Kihota bitka z velikani povsem izčrpa.
V sanjarjenju se mu prikaže idealen svet. Dulcineja se pojavi v družbi lepotic in samega Amorja. Ko se don Kihot prebudi, ugotovi, da je sredi gozda in sam. K sreči se k njemu vrne Sančo Pansa. |
Don Kihot (balet) | Don Kihot (balet) Tretje dejanje | Krčma.
Vsi plešejo in se kratkočasijo. Don Kihot še vedno išče Dulcinejo, Lorenzo in Gamache iščeta Kitri. Basil se odloči za zvijačo in uprizori samomor. Don Kihot prisili Lorenza, da blagoslovi poroko svoje hčere z Basilom. Basil in Kitri sedaj lahko odplešeta svoj véliki pas de deux. Kitri svojemu dobrotniku v zahvalo vrže rdeči cvet. Vitez don Kihot je opravil svoje poslanstvo. Spet se mu prikaže Dulcineja, ki pobere rožo in ga pozove, naj ji sledi.
Sanjarjenje se lahko nadaljuje ... |
Carevo Polje, Hrvaška | Carevo Polje, Hrvaška | Carevo Polje so naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Josipdol Karlovške županije. |
Johnny Thomson | Johnny Thomson | Johnny Thomson, ameriški dirkač Formule 1, *9. april 1922, Lowell, Massachusetts, ZDA †24. september, 1960, Allentown, Pensilvanija, ZDA.
Johnny Thomson je pokojni ameriški dirkač Formule 1, ki je med letoma 1953 in 1960 osemkrat sodeloval na ameriški dirki Indianapolis 500, ki je med letoma 1950 in 1960 štela tudi za prvenstvo Formule 1. Najboljši rezultat je dosegel na dirki leta 1959, ko je z najboljšega štartnega položaja zasedel tretje mesto, leta 1955 je bil četrti, 1960 pa peti. Leta 1960 se je smrtno ponesrečil na dirki v Allentownu. |
Mariborski naddekanat | Mariborski naddekanat | Mariborski naddekanat je rimskokatoliški naddekanat, ki je bil ustanovljen 20. marca 2002 z reorganizacijo dotedanjih štirih naddekanatov (I., II., III. in IV.) Škofije Maribor.
13. decembra 2006 je bila iz njega izločena Dekanija Jarenina, ki je postala sestavni del novonastalega Slovenjegoriškega naddekanata. |
Mariborski naddekanat | Mariborski naddekanat Dekaniji | Dekanija Dravsko polje
Dekanija Maribor
Na spletni strani Nadškofije Maribor je objavljeno: »v smislu preoblikovanja pastoralnih struktur v mariborski nadškofiji mesta naddekanov v obdobju 2021 - 2026 niso zasedena.« |
Regija | Regija | Régija je območje, del ozemlja (laično tudi področje), na katerega je običajno razdeljena država, celina, skupnost držav, drugo.
Glede na vsebino, ki jo regija obravnava, jih lahko delimo na:
družbeno-geografske (gospodarstvo, naselje, prebivalstvo, statistika,...);
naravno-geografske (površje, podnebje, prst, rastlinstvo, vode, ekologija, ...) ali
se nanašajo na omejen del telesa v anatomiji. |
Regija | Regija Statistične regije v Sloveniji | V Sloveniji poznamo delitev na statistične regije in jih je dvanajst (stanje 2012). Zanje Statistični urad RS zbira statistične podatke in pripravlja uradna poročila. |
Regija | Regija Statistične teritorialne enote v Evropski Uniji - NUTS | NUTS (angl. The Nomenclature of Territorial Units for Statistics) je skupna evropska statistična klasifikacija teritorialnih enot, ki je bila potrjena v parlamentu EU 26. maja 2003 (Uredba ES št. 1059/2003). Klasifikacijo je vzpostavil Eurostat (Statistični urad Evropske skupnosti), da bi tako zagotovil ustrezno členitev teritorialnih enot, potrebno za zbiranje, razvoj in usklajevanje regionalnih statistik v Evropski uniji. Države morajo pri razdelitvi svojega ozemlja na enote NUTS upoštevati normativna merila (število prebivalcev). Hierarhično so NUTS razdeljene na tri ravni:
NUTS 1 med 3 in 7 milijonov prebivalcev;
NUTS 2 med 800.000 in 3 milijone prebivalcev;
NUTS 3 med 150.000 in 800.000 prebivalcev.
Teritorialne enote na nižjih ravneh (okraji, področja, občine), imenovane Local Administrative Units (LAU), niso predmet uredbe o NUTS.
Po vstopu zadnjih držav v EU je bila uredba dopolnjena (Uredba ES št. 1888/2005) in ureja tudi členitev ozemlja Republike Slovenije. Slovenija na prvi in drugi ravni (raven NUTS 1 in NUTS 2) nastopa kot celota, na tretji ravni (NUTS 3) pa se njeno ozemlje členi na 12 statističnih regij.
Skladno s spremembo Uredbe NUTS (Uredba ES št. 105/2007), velja od 1. januarja 2008 za Slovenijo sprememba na ravni NUTS 2: ozemlje Republike Slovenije se na ravni NUTS 2 deli na dve kohezijski regiji; Vzhodno Slovenijo in Zahodno Slovenijo.
17. januarja 2011 je bila sprejeta Uredba Komisije (EU) št. 31/2011 o spremembi prilog k Uredbi (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot (NUTS). Ta uredba se uporablja od 1. januarja 2012 dalje in za Slovenijo ne vsebuje sprememb.
Skladno s trenutno veljavno NUTS klasifikacijo se zdajšnjih 27 držav članic Evropske unije na ravni NUTS 1 členi v 124 enot, na ravni NUTS 2 v 297 enot in na ravni NUTS 3 v 1321 enot. Največ enot na ravni NUTS 1 ima Nemčija (16), kar enajst držav (Češka, Danska, Estonija, Irska, Ciper, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Slovenija in Slovaška) ima na tej ravni le eno enoto. Tudi na ravni NUTS 2 ima največ enot Nemčija (38); sledi ji Združeno Kraljestvo (37); Estonija, Ciper, Litva, Latvija, Luksemburg in Malta pa imajo na tej ravni le po eno enoto. Tudi na ravni NUTS 3 ima Nemčija največ enot (412), le po eno pa imata Ciper in Luksemburg.
Poleg Uredbe NUTS se uporablja še Standardna klasifikacija teritorialnih enot (SKTE). SKTE je do tretje ravni enaka NUTS, od četrte ravni dalje pa se ozemlje za statistične potrebe členi še na pet nižjih ravni (na upravne enote, občine, krajevne, vaške in četrtne skupnosti, naselja, prostorske okoliše). |
Regija | Regija Naravno-geografske regije | Na osnovi skupnih interesov na posameznem področju lahko zainteresirane politične in druge skupnosti, gospodarski subjekti ali interesne skupine tudi osnujejo regijo.
Primer takega projekta je na primer "Bioregija - regija naravne pestrosti", ki so ga osnovale občine Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče izvaja pa projekt projektna skupina, ki jo sestavljajo Razvojna agencija Kozjansko, Kozjanski park, Mednarodni center za ekoremediacije iz Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Okoljsko raziskovalni zavod. Projekt »Bioregija - regija naravne pestrosti« želi prispevati k ohranjanju naravne in kulturne dediščine območja in jo vključiti v turistično ponudbo območja. Projekt je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Primer: "Razvojno partnerstvo Pokolpje" je združilo sedem občin v Beli krajini in na Kočevskem (Kočevje, Loški Potok, Osilnica, Kostel, Črnomelj, Semič in Metlika), ki imajo skupaj 46.549 prebivalcev. Na tem območju je velika potreba po novih delovnih mestih zlasti zaradi prestrukturiranja gospodarstva. Namen razvojnega partnerstva je krepitev razvojnih struktur, ki bodo skupaj izvajale čezmejne projekte (s Hrvaško), predvsem pa hitrejši razvoj manj razvitih območij v manjših občinah v regijah.
Primer: "Savinjska regija - Ekoregija" je projekt, ki ima za cilj, da skozi različne dejavnosti odgovorno in zavestno spreminja odnos do okolja na bolje. Za uresničenje je bila v maju 2011 podpisana Deklaracija trajnostnega razvoja, ki se nanaša na območje Savinjske regije, kjer na 2301 km živi več kot 255.000 prebivalcev v 31 občinah. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink | Bernhard Schlink, nemški pravnik in pisatelj * 6. julij 1944, Großdornberg, Nemčija. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Otroštvo in družina | Schlinkov oče, Edmund Schlink, je bil profesor teologije, njegova teta, Basilea Schlink, je bila ustanoviteljica evangeličanskega reda, njegov stari oče, Wilhelm Schlink, pa profesor mehanike. Njegov brat, Wilhelm Schlink, je bil vse do upokojitve v zimskem semestru 2004/05, profesor za umetnostno zgodovino na univerzi v Freiburgu.
Bernhardova družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Heidelberg, kjer je Bernhard preživel svoje otroštvo. Ima enega sina, ki je po poklicu zobozdravnik. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Bernhard Schlink kot pravnik | Bernhard Schlink je študiral pravo na univerzi Ruprechta Karla v Heidelbergu in na Svobodni univerzi v Berlinu. Kot asistent znanosti je delal na univerzah v Darmstadtu, Bielefeldu in Freiburgu. Leta 1975 je bil v Heidelbergu promoviran za dr. prava (Naslov disertacije: Pomisleki v ustavnem pravu, izdana 1976) in habilitiran leta 1981 v Freiburgu v Breisgauu (z napisanim prispevkom o delitvi upravne oblasti, izdanim 1982). Pred združitvijo nemških državnih učiteljev prava je Schlink na zasedanju 1989 v Hannoveru poročal o razvoju ustavnega prava.
Od leta 1982 do 1991 je delal kot profesor javnega prava na univerzi Friedricha Willhelma v Bonnu, in od leta 1991 do 1992 kot profesor javnega prava, socialnega prava in filozofije prava na univerzi Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu. Od leta 1992 do 2009 je delal na Humboldtovi univerzi v Berlinu na Katedri za javno pravo in filozofijo prava. Nasledil ga je Christoph Möllers. Od leta 1987 do 2006 je bil Bernhard Schlink sodnik na ustavnem sodišču za deželo Severnega Porenja-Vestfalije v Münstru. V avgustu 2005 je zastopal zvezno vlado pred zveznim ustavnem sodiščem v postopku tožbe dveh poslancev iz zveznega parlamenta proti odločitvi predsednika Köhlerja, ki je želel razrešiti zvezni parlament in razpisati ponovne volitve.
Bernhard Schlink je član odbora prve nemške pravne spletne revije »Humboldt Forum Recht«. Trenutno stanuje v Berkshiru in v Berlinu. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Bernhard Schlink kot pisatelj | Leta 1978 je Bernhard Schlink prejel vabilo od univerze v Provansi, kjer je tri mesece stanoval pri svojem prijatelju Walterju Poppu. Oba sta bila pogosta bralca kriminalnih romanov in bila trdno odločena napisati kakšnega tudi sama. Njun skupni roman Selbova pravica (Detektiv Selb in dolge sence preteklosti) obravnava 68-letnega zasebnega detektiva Gerharda Selba. Detektiva Selba je neka misija popeljala v njegovo preteklost, ko je v času nacionalsocializma delal kot državni tožilec.
Po uspehu prvenca so sledile Schlinkove knjige brez soavtorja, med njimi kriminalni roman Gordijska zanka (Die gordische Schleife), ki je bil dobitnik nagrade Friedricha Glauserja leta 1989. Tudi v tem romanu je protagonist nekdanji pravnik, Georg Polger, ki pri prevajanju konstrukcij vojaških helikopterjev zaide v vizir špijonažne mreže. Z romanom Selbova prevara, ki je bil nagrajen z nagrado za nemški kriminalni roman, in romanom Selbov uboj je Bernhard zaključil trilogijo o zasebnem detektivu Gerhardu Selbu.
Dorothea Nolte je o Schlinkovih Selbovih romanih izrazila mnenje: »So živahno napisani, pogosto smešni romani, prefinjeno grajene zgodbe, v katerih sta predstavljeni aktualna politika in zgodovina Nemčije. V pisanju kriminalnih romanov je Schlink videl možnost postaviti se nekemu problemu po robu in ga rešiti, kar lahko primerjamo z njegovo dejavnostjo kot pravnik. Prav tako lahko v dogajanju razberemo družbeno kritiko.«
Prva Schlinkova mednarodna uspešnica, roman Bralec, ki ni kriminalni roman, je bil izdan leta 1995. Roman je bil preveden v 39 jezikov, med katerimi se je ameriški izvod uvrstil na prvo mesto liste uspešnic New York Timesa. Bralec je dobil nagrado Hansa Fallade (1998), italijansko literarno nagrado Grinzane-Cavour (1997) ter nagrado Prix Laure Bataillon (1997). Leta 2008 je bil roman posnet v režiji Stephena Daldrya kot film z naslovom Bralec.
Tudi zbirka zgodb Ljubezenski pobegi je postala v letu 2000 uspešnica. Leta 2008 je Richard Eyre posnel zgodbo Drugi mož (Der Andere) iz zbirke zgodb Ljubezenski pobegi, z Liamom Neesonom, Antoniom Banderosom in Lauro Linney.
Po mnenju Beate Dreike Schlinkove knjige pogosto obravnavajo kompleksno pravico. V Selbovih romanih se zakon izkaže za neprimeren instrument zagotavljanja pravičnosti za pretekla kriminalna dejanja. Prav tako se tudi pri Bralcu postavlja vprašanje, kako soditi kaznivim dejanjem, ki so bila storjena v nekem drugem sistemu pravice. Tako ostaja knjiga v svojem položaju odprta, kar mu je prineslo tudi nekaj kritik.
Bernhard Schlink je na vprašanje, kje najde motivacijo za pisanje, v nekem intervjuju odgovoril: »Pišem iz istega razloga, zaradi katerega drugi berejo: Nihče noče živeti samo enega življenja.» |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Pravne strokovne knjige | Temeljne pravice (Grundrechte). Državno pravo 2. z Bodom Pierothom, 27. izdaja, C. F. Müller, Heidelberg 2011, ISBN 978-3-8114-9812-9
Policijsko pravo in Redovno pravo s Sodnim pravom (Polizei- und Ordnungsrecht mit Versammlungsrecht), z Bodom Pierothom in Michaelom Knieselom, 7. izdaja, C. H. Beck, München 2012. ISBN 978-3-406-64345-3 |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Leposlovje/Beletristika | Selbova pravica (Selbs Justiz, 1987; sl. 2007). ISBN 3-257-21543-6
Gordijska zanka (Die Gordische Schleife, 1988). Kriminalni roman, ISBN 3-257-21668-8
Selbova prevara (Selbs Betrug, 1992; sl. 2007). ISBN 3-257-22706-X
Bralec ('Der Vorleser, 1995; sl. 2001). ISBN 3-257-22953-4
Ljubezenski pobegi (Liebesfluchten, 2000; sl. 2002). ISBN 3-257-23299-3
Selbov uboj (Selbs Mord, 2001; sl. 2008). ISBN 3-257-23360-4
Vrnitev domov (Die Heimkehr, 2006; sl. 2007). ISBN 3-257-86136-2
Konec tedna (Das Wochenende, 2008; sl. 2009). ISBN 978-3-257-006633-3
Poletne laži (Sommerlügen, 2010). ISBN 978-3-257-06753-8
Misli o pisanju (Gedanken über das Schreiben, 2011), Heidelberška predavanja o poetiki (Heidelberger Poetikvorlesungen). ISBN 978-3-257-06783-5
Die Frau auf der Treppe (2014). Roman, ISBN 978-3-257-06909-9.
Olga (Olga, 2018; sl. 2020). Ljubezenski, zgodovinski roman, ISBN 978-3-257-07015-6. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Spisi | Domovina kot utopija (Heimat als Utopie, 2000). ISBN 3-518-06613-7
Prepričanja o politiki, pravu, pisanju in mišljenju (Vergewisserungen über Politik, Recht, Schreiben und Glauben). ISBN 3-257-06483-7
Krivda preteklosti. Prispevek k nemški temi. (Vergangenheitsschuld. Beiträge zu einem deutschen Thema). ISBN 3-257-06597-3 |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Nagrade in priznanja | 1989: Nagrada Glauser oz. Friedrich-Glauser-Preis »Skupina avtorjev nemško govoreče kriminalne literature« - Kartel za Gordijsko zanko.
1993: Nemška nagrada za kriminalke za roman Selbova prevara.
1995: Zvezda leta večernega nemškega časopisa Münchner Abendzeitung za Bralca.
1997: italijanska literarna nagrada Grinzane Cavour za Bralca.
1997: najbolje dotirana francoska nagrada za prevedeno literaturo Prix Laure Bataillon za Bralca. (nagrada avtorju Bernhardu Schlinku in prevajalcu Bernhardu Lortholaryu)
1998: nagrada Hansa Fallade za Bralca.
1999: Literarna nagrada časnika Welt za njegovo literarno delo.
2000: Časten dar družbe Heinricha Heineja.
2000: Evangeličanska knjižna nagrada za Bralca.
2000: Posebna kulturna nagrada japonskega dnevnega časopisa Mainichi Shimbun, ki je vsako leto podeljena takratni japonski uspešnici, za Bralca.
2004: Odlikovanje za državne usluge. |
Bernhard Schlink | Bernhard Schlink Filmske upodobitve | 2008 Bralec (Der Vorleser, The Reader)
2008 Drugi mož (Der Andere, The other Man)
2013 Konec tedna (Das Wochenende, The Weekend) |
Alter Kranen (Würzburg) | Alter Kranen (Würzburg) | Alte Kranen je baročni pristaniški žerjav z dvojnim krakom iz leta 1773 na Kranenkai, poimenovanem po njem, v Würzburgu na desnem bregu Majne zahodno od Julijeve promenade. |
Alter Kranen (Würzburg) | Alter Kranen (Würzburg) Zgodovina in pomen | Baročno konstrukcijo sistema žerjavov, opremljenih z vrati ob mestnem obzidju, takrat znanih kot Würzburški žerjavi ali Majnski žerjavi, je naročil knezoškof Adam Friedrich von Seinsheim, da bi spodbudil trgovino na Majni. Franz Ignaz Michael Neumann, sin znamenitega baročnega arhitekta in gradbenega mojstra Balthasarja Neumanna, je v letih 1767-1773 zgradil žerjav na Kranenkai am Main in začel delovati v začetku septembra 1773. V nasprotju s podobnima v Andernachu ob Renu in Trierju ob Mozeli, ki sta bila v uporabi 350 oziroma 126 let, je Würzburški žerjav deloval le 73 let do leta 1846, ko ga je zamenjal železni žerjav 50 m po Majni.ki je leta 1922 tudi prenehal delovati. Stari žerjav je drugo svetovno vojno preživel nepoškodovan s popolnoma nedotaknjenim mehanizmom, čeprav je bilo med tem uničenih več kot 80 odstotkov Würzburga. V začetku 20. stoletja so ga za kratek čas spet uporabljali (nakladanje lesa).
Žerjav je bil načrtovan že v 16. stoletju; 26. marca 1571 je kanonik Sigmund Fuchs von Wonfurt obema županoma mesta zapustil 300 guldnov »za gradnjo žerjava ob bregu«. Trajalo je nekaj časa, preden so zidarja Jakoba Amanna pridobili za mestnega gradbenega mojstra, vendar sta priskrbljeni gradbeni material, zlasti les, odnesla žled in povodenj leta 1572, ojačitev brežin in žerjavna konstrukcija pa sta dobesedno padla v vodo. voda.
Današnji žerjav ni bil prvi osnutek. Sprva so ljudje razmišljali o okroglem kamnitem žerjavu, podobnem žerjavu Marktwider, ki prosto stoji na Niederkaiju. Drugi načrt je predvideval pristaniški žerjav s korintskimi pilastri in vencem okrašeno kamnito hišo s prisekanim stožcem (85°), primerljivo s hamburškim pristaniškim žerjavom iz 17. stoletja, katerega stožčasta streha (fiksni in vrtljivi del: 65°) s krakom (40°) je spominjala na današnji Stader Salzkran. Na koncu je prevladala današnja različica z integracijo v brežino, najprej z enim, nato pa z dvema konzolama.
Alte Kranen, kot izjemna oznaka rečnega brega, meri tudi glavno raven Würzburga in je opremljen z merilno letvico in oznakami visoke vode. Predstavlja redek industrijski, arhitekturni in gospodarski spomenik iz obdobja baroka z delujočo mehaniko in opozarja na pomen glavne trgovine za Würzburg. Je tudi edino dvokrako dvigalo in je arhitekturno najlepše od preostalih kamnitih žerjavov. Kajti že tedaj so ga sodobniki imenovali »prizor, ki ga na Majni in Renu skorajda ni videti bolj imenitnega, delo, ki mu ni para po lepoti, trdnosti, velikosti in veličastnosti«. |
Alter Kranen (Würzburg) | Alter Kranen (Würzburg) Opis in funkcija | Gre za kamnit stolpni žerjav s premerom žerjavne hiše 10,2 m in enako višino žerjavne hiše, vgrajeno v vogalni bastijon sistema obrežnih utrdb kot okrogel objekt v obliki prisekanega stožca. Dostopen je iz Hochkai visokega pomola skozi vrata nasproti grba, vsaka obkrožena z dvema visokima oknoma z rešetkami, in skozi pritlični glavni vhod s prehoda žerjava pod pomolom. Rahlo konkaven, fiksno prisekan zvonik zaključuje (zlomljen zvonik) 360° vrtljiv zvonik z dvojnimi oporniki z bakreno stranjo (11 m in 14 m, oba z verigo, enojnim blokom ter zaponko in kavljem). Zaradi konzolne geometrije, ki zapolnjuje konico strehe, ni zaključkov strehe, kot sta stolp ali zvonik, šest okroglih mansardnih oken zagotavlja dodatno svetlobo. Celotna strešna konstrukcija sloni na zapiralu žerjavne hiše in šestnajstih hrastovih tramovih z ojačitvami, pritrjenih na notranjo steno žerjavne hiše. Pogon tvorita dve mogočni pedalni kolesi s premerom 5,2 m in širino 1,45 m. Obe konzoli sta sestavljeni iz štirih hrastovih nosilnih tramov, obloženih z bakreno pločevino, skupaj z dvema ali enim nosilnim tramom in sedmimi ali štirimi sponkami na vsaki strani konzole. Zgornji del žerjava, vključno z bremenom (1,2 tone (kratka kraka) plus 1 tona (dolga kraka)) je bil obrnjen čez vodoravni hrastov tram (Deichsel - vlečni drog), ki je šel skozi navpični osrednji steber žerjava (0,55 m ⌀, znan tudi kot Kaiserbaum) poteka pod kolesi in štrli na obeh straneh. Ta rotacijski nosilec ima na spodnjem koncu zunanjih nosilcev vgrajeno kolo, ki poteka v kamnitem vodilnem utoru v tleh hišice žerjava. Za dvigovanje in spuščanje bremen sta bila potrebna dva služabnika na vitlih (pripadajoča cehu nakladačev; odgovorna sta bila tudi za skladiščenje blaga in špedicijo), pri težkih tovorih še več (včasih dodatno delavec z žerjavom segel z zunanje strani naper kolesa), še dva do štirje možje, ki so obračali zgornji del. Zapriseženi žerjavist je vodil nakladanje, usklajeval delo in poveljeval ljudem. Nad stopniščem pri žerjavu je vse do začetka 20. stoletja stala žerjavska koča, ki se je dvigala nad visoko priobalno steno. Ob žerjavih so stala skladišča. Skozenj je vodila stara tlakovana ulica, nekdanja Kärrnergasse.
Dvojna roka iz kvadratnega lesa, obloženega z bakreno pločevino, tvori funkcionalno dva diametralno nasprotna kraka glede na navpično os vrtenja žerjava. Ta konstrukcija omogoča kompenzacijo dela nagibnega momenta bremena na eni roki z dvigovanjem protiuteži na drugi roki. S posledičnim nižjim skupnim nagibnim momentom je manj radialne potisne sile na ležajnih valjih in stolp je mogoče lažje vrteti. Če je treba ladjo raztovoriti z enega nakladalnega klobuka in natovoriti z drugim, se lahko istočasno uporabita obe roki, kar lahko skrajša čas nakladanja.
Za zaščito pred poplavami je bil žerjav postavljen blizu Oberzollhofa v zavoju, podobnem obzidju, v dvignjenih obrežnih utrdbah, Hochkai, ki deluje tudi kot mestno obzidje (z močno utrjenimi vrati z žerjavom), postavljen, da deluje tudi kot mestno obzidje (z močno utrjenimi žerjavnimi vrati), tako da so hkrati glavne ladje pri Niederkai, glavni breg in vozove na Hochkai lahko hkrati naloženi in razloženi. Za žerjavom je do leta 1945 stalo veliko skladišče. Kronogram žerjava pod grbom v latinščini: accipio trado quod libet expedio pravi: »Prejemam, dajem, kar mi je všeč, [in] posredujem [to]«; (zapis je v obliki: aCCIpIo traDo qVoDL Vbet eXpeDIo, ki označuje leto »1773«: CCIIDVDLVXDI daje po vrstnem redu: DDDCCLXVVIII, od tega z DD = M in VV = X pravilen zapis: MDCCLXXIII = 1773)
Grb knezoškofa Adama Friedricha von Seinsheima, ki je sam dal gradnjo za spodbujanje tovornega prometa na Majni, obkrožen z bogovi Frankovske (boginja zaščitnica in poosebitev Frankovske) z rečnim bogom in reko Majno je vgrajen v steno žerjava, ki gleda na Majno. |
Alter Kranen (Würzburg) | Alter Kranen (Würzburg) Uporaba kot stičišče | Zaradi ugodne osrednje lege neposredno ob Majni in številnih sedežev ter restavracij, ki so tam, je Alte Kranen danes priljubljeno zbirališče, zlasti v poletnih mesecih. |
John Dalton | John Dalton | John Dalton [džòn dálton], angleški kemik in fizik, * 6. september 1766, Eaglesfield pri Cockermouthu, grofija Cumberland, Anglija, † 27. julij 1844, Manchester.
Dalton je bi znan kot zagovornik atomistične teorije, da so vse snovi v naravi sestavljene iz atomov. Bil je barvno slep. Leta 1794 je objavil prvi znanstveni članek o tej človeški nezmožnosti, ki se danes imenuje tudi po njem – daltonizem. |
Nikica Kalogjera | Nikica Kalogjera | Nikica Kalogjera, hrvaški zdravnik, skladatelj, dirigent, aranžer in producent, * 19. maj 1930, Beograd, † 27. januar 2006. |
DS Smith Slovenija | DS Smith Slovenija | DS Smith Slovenija je del podjetja DS Smith Plc, ki posluje na področju papirja in proizvodnje embalaže po meri strank. Je eden največjih podjetjih v Evropi, ki se ukvarja z reciklažo papirja in valovitega kartona.
V Sloveniji je sedež v Brestanici, poleg tega pa delujeta še poslovni enoti v Logatcu in na Rakeku. Podjetje izdeluje trajnostne embalažne rešitve tj. embalažo iz valovitega in polnega kartona. |
DS Smith Slovenija | DS Smith Slovenija Zgodovina | Začetki poslovanja DS Smith Plc segajo v leto 1940, ko je družina Smith začela s proizvodnjo kartonskih škatel v Londonu. Danes se poslovalnice podjetja nahajajo v 37 državah po svetu in zaposlujejo več kot 31 000 ljudi. V Sloveniji je DS Smith prisoten od leta 2015, ko je za 300 milijonov evrov kupil tovarne podjetja Duropack.
Na sedežu podjetja DS Smith Slovenija je predhodno deloval obrat Tovarne celuloze in papirja Krško, kjer so se od leta 1960 do 1980 ukvarjali s predelavo valovitega kartona, nato pa tudi s proizvodnjo. V Logatcu je delovala Kartonažna tovarna Ljubljana, kjer so leta 1971 izdelali prvi valoviti karton v Sloveniji. V letu 1990 se obrat Logatec odcepi od Kartonažne tovarne in postane samostojni pravni in poslovni subjekt Valkarton d.o.o.
Skupina Duropack je leta 1992 postala večinski lastnik (64 %) podjetja Tespack v Brestanici in od leta 1995 popolni lastnik. Leta 2002 je hrvaško podjetje Belišće d.d. postalo večinski lastnik podjetja Valkarton, leta 2010 pa skupina Duropack prevzame lastništvo še nad obrati podjetja Belišće d.d. V aprilu 2013 obe podjetji ugasneta; ustanovi se skupno podjetje Duropack d.o.o. Junija 2015 Duropack d.o.o. Slovenija postane del skupine DS Smith. |
Žebot | Žebot | Žebot je priimek več znanih Slovencev:
Ana Žebot Stuttard (1918—?), sodelavka slov. uredništva BBC (sestra Cirila in Dore Žebot)
Ciril Žebot (1914—1989), ekonomist, politik in publicist
Dora Žebot Lavrenčič (1922—2018), sodelavka BBC, idejna vodja slovenske sekcije (sestra Cirila Žebota)
Franjo Žebot (1881—1945), časnikar in politik |
Deseti brat | Deseti brat | Deseti brat, delo Josipa Jurčiča, velja za prvi slovenski roman. Izšel je leta 1866. Izhajal je v nadaljevanjih v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov s podnaslovom Izvirni roman. Motiv desetega brata je ljudski in prikazuje usodo desetega otroka v družini, češ da prinaša nesrečo (ljudska pesem Desetnica). Po romanu je Mirko Polič leta 1951 zložil istoimensko opero, Vojko Duletič pa je leta 1982 posnel film Deseti brat. |
Deseti brat | Deseti brat Vsebina | Lovre Kvas je končal ljubljanski licej. Ni hotel ustreči materini želji, da bi študiral teologijo, ampak je hotel iti v daljna mesta v višje šole. Starši niso bili zadovoljni z njegovo odločitvijo, zato so mu odrekli podporo. Lovru je prišlo prav, da je po priporočilu dobil začasno službo učitelja sinu premožnega graščaka Benjamina G* na gradu Slemenice. Na poti proti Slemenicam je srečal desetega brata Martinka Spaka, ki je bil nezakonski sin graščaka Piškava, ki je izkoristil njegovo mater zaradi denarja, nato pa jo zapustil. Nadel si je vzdevek deseti brat, da bi se maščeval očetu za materino trpljenje. Lovre je bil čeden mladenič, star malo čez 20. Po mnenju profesorja iz Ljubljane je bil eden najbolj pridnih učencev. Na Slemenicah je nameraval ostati dve leti, nato pa nadaljevati šolanje na višjih šolah. Bil je slabotnega telesnega zdravja in trpel je materialno pomanjkanje. Zaljubil se je v Manico, hčer graščaka Benjamina. Tudi on je bil všeč njej in veliko sta se družila. Manica naj bi se poročila z Marijanom, sinom graščaka Piškava. Lovre se je bal tekmeca Marijana, saj je trdil, da sam Manice ni vreden. S tem se Manica ni strinjala in mu je cel čas vlivala pogum in samozavest. Starši so začeli sumiti čustva zaljubljencev, Manica pa je slišala njun pogovor, v katerem je graščak povedal, da bo moral Lovre s Slemenic, če je to res. Zaradi tega je bila Manica žalostna in ni hotela, da bi starša izvedela za njena čustva. Resnico je slišal Marijan, ki Manici ni hotel obljubiti, da ne bo ničesar povedal. Marijan in Lovre sta se sprla, prepir pa je slišal Martinek in posegel vmes. Z Marijanom sta se stepla in Marijan je po nesreči sprožil puško ter ustrelil Martinka. Marijan je obležal hudo poškodovan, za napad so obtožili Lovra, a se je razkrila resnica. Martinek je k sebi poklical Lovra in mu povedal zgodbo o svoji materi. Povedal mu tudi, da je on njegov bratranec. Maničina starša sta izvedela za ljubezen in sklenila, da bi bil Lovre primeren zet, če bi imel premoženje. Piškav je napisal pismo sinu, v katerem mu je povedal resnico, nato pa odšel neznano kam. Marijan je prepustil grad in Manico Lovru. Lovre in Manica sta zaživela na gradu Piškava, Lovre pa je izvedel, da je deseti brat umrl. Z Marijanom sta mu postavila spominek iz rezanega kamna. |
Deseti brat | Deseti brat Interpretacija | V Desetem bratu se pojavlja veliko človeških usod, pojavljata se dve okolji, grajsko in vaško, in dva časa, zgodba desetega brata in sedanja. Vse to avtor poveže v spretno, berljivo pripoved, ki ima ljubezensko zgodbo, skrivnosti in celo elemente kriminalke. Pri tem Jurčič uporabi sintetično in analitično tehniko pisanja. Sintetična tehnika pripoveduje o času od Kvasovega prvega do ponovnega prihoda na Slemenice, analitično tehniko pa uporabi pri retrospekciji zgodbe Martinka Spaka. Berljivost romanu daje tudi humor, katerega predstavnik je vaški posebnež Krjavelj, napetost pa je ustvarjena s skrivnostmi prve zgodbe.
Deseti brat je rdeča nit romana in na eni strani povezuje zgodbo iz grajskega okolja, na drugi strani pa zgodbo iz vaškega okolja. Dvojnost v romanu opazimo tudi pri uporabi jezika. V grajskem okolju lahko rečemo, da uporablja slovenski meščanski jezik tedanjega časa. V vaškem okolju, ki ga sestavljajo preprosti kmečki ljudje pri Obrščaku, pa uporablja živ, izviren, duhovit jezik, ki se razlikuje od prvega.
Roman je kompozicijsko izredno spreten, vendar mu je Fran Levstik v zasebnem pismu Jurčiču očital nekatere slabosti: ni verjetno, da bi se Manica zaljubila v Lovra, ki namerava za mnogo let na Dunaj, ker bi bila ob njegovi vrnitvi za možitev prestara, Lovro Kvas je preveč čustven in nedejaven, odlično pa je naslikan Krjavelj. Očita mu tudi preveč romantičen, neljudski jezik, da se je premalo posvetil psihologiji oseb in da je čutiti gosposki Stritarjev vpliv. Celo pri »vaški sredini« Levstik ni bil povsem zadovoljen, češ da je naslikal preveč revežev, kot da Slovenci ne bi imeli bogatih kmetov.
V Desetem bratu srečamo romantično-realistično dvojnost. Lovre Kvas je sprva zelo čustvena oseba, želi pa ravnati razumsko. Moti ga pridobitniški svet (tipično romantično), v odnosu do Manice pa ga vedno zanesejo čustva in se večkrat pusti zmesti. Vendar proti koncu romana odide na Dunaj, kjer doštudira in postane doktor prava, zato je na koncu romana izrazito realističen. Tudi Manica je zaljubljena, vendar je realistična oseba in je veliko stvarnejša in dejavnejša od Lovreta. Martinek Spak je izrazito romantičen s svojo skrivnostjo, s skrajno čustvenimi reakcijami, z intenzivno ljubeznijo do matere in izredno močnim sovraštvom do očeta (maščevanje). Romantičnost opazimo tudi v popisovanju t. i. skrivnostnih dogodkov in v retrospekciji. Realističnost pa srečamo pri opisovanju običajnih kmečkih shodov pri Obrščaku in v zaključku romana. |
Gladki endoplazemski retikulum | Gladki endoplazemski retikulum | Gladki (tudi agranularni) endoplazemski retikulum je del endoplazemskega retikuluma (okrajšano ER), ki na citoplazemski strani nima vezanih ribosomov in je mesto sinteze membranskih lipidov in razstrupljanja.
Od zrnatega razlikuje tudi po tem, da je pogosto bolj cevaste kot diskaste oblike. Glavna funkcija gladkega ER je sinteza lipidov, ki se lahko uporabijo kot material za različne celične membrane, ali pa se (kot na primer steroidi) izločijo iz celice. Gladki ER predstavlja samo majhen delež endoplazemskih retikulumov in v večini celic služi tudi kot transpotrno sredstvo za prenos beljakovin h Golgijevemu aparatu.
Prevladujoč je le v nekaterih vrstah celic, kot na primer v celicah nadledvične skorje (izločajo steroide) in celicah jeter. |
Gladki endoplazemski retikulum | Gladki endoplazemski retikulum Sarkoplazemski retikulum | Sarkoplazemski retikulum (iz gr. Greek sarx = meso) je posebna oblika gladkega endoplazemskega retikuluma v celic prečnoprogaste in gladke mišičnine. Njegova vloga je skladiščenje in sproščanje kalcijevih ionov; med krčenjem mišice se le-ti iz sarkoplazemskega retikuluma sproščajo, med mišično relaksacijo pa se vanj ponovno privzamejo. |
Talne uši | Talne uši | Talne uši (znanstveno ime Zoraptera, grško zor - čist + apteros - brez kril) so majhen in verjetno najslabše poznan red krilatih žuželk, katerega predstavnike uvrščamo v en sam rod, Zorotypus (razen enega fosilnega predstavnika, Xenozorotypus burmiticus), in tega v eno samo družino (Zorotypidae). |
Talne uši | Talne uši Opis | So majhne žuželke, velikosti 4 mm ali manj, po videzu spominjajo na termite. Glava je hipognatna, na njej so devetčlenske tipalnice, sestavljene oči, tri očesca in obustne okončine, izoblikovane v grizalo. Načeloma imajo dva para kril z zelo reduciranimi žilami, od katerih je sprednji par večji, lahko pa jih tudi odvržejo kot mravlje ali termiti in se premikajo samo z nogami. Nekatere vrste so popolnoma brez kril, te tudi nimajo oči. Pri drugih je prisotnost kril odvisna od življenjskih pogojev. Prevladuje oblika brez kril, ob neugodnih pogojih pa producirajo potomce s krili in razvitimi očmi, ki nato odletijo stran od kolonije in poiščejo boljši življenjski prostor. Na kratkem, širokem zadku, ki ga sestavlja 11 členov, je še par enočlenskih cerkov. Genitalije samcev so asimetrične.
Imajo nepopolno preobrazbo - ameriške vrste se na primer levijo štirikrat preden odrastejo, ličinke so podobne odraslim živalim. |
Talne uši | Talne uši Sistematika in ekologija | Talne uši živijo v območjih s tropskim podnebjem, razen v Avstraliji. So socialne žuželke, ki živijo med odpadlim listjem, v gnilem lesu ali blizu kolonij termitov. Prehranjujejo se z glivami in mrtvimi členonožci.
Njihov sistematski položaj znotraj skupine krilatih žuželk je še v veliki meri nepojasnjen, prav tako razmerja znotraj reda. Po različnih morfoloških in genetskih značilnostih so še najbliže nogoprelcem. |
Talne uši | Talne uši Seznam vrst | Opisanih je okoli 30 vrst talnih uši; tradicionalno vse uvrščamo v en sam rod Zorotypus, novejši avtorji pa so družino razdelili v 7 rodov z zaenkrat še nepojasnjenimi medsebojnimi sorodstvenimi vezmi.
|
Montrevel | Montrevel | Montrevel je ime nekaterih naselij in občin v Franciji:
Montrevel, občina v departmaju Isère,
Montrevel, občina v departmaju Jura, |
Korespondenca | Korespondenca | Korespondenca (fr. correspondance) so medsebojni pisemski stiki, običajno gre za dvosmerno, formalno ali zasebno komunikacijo na daljavo, ki vključuje pisma, elektronsko pošto, spletne forume, bloge ... Tradicionalno je šlo za izmenjavo pisem, ki so bila napisana na roko ali pa natipkana, danes pa poteka predvsem v elektronski obliki.
Imela je pomembno vlogo v literaturi in znanosti, predvsem v 18.stoletju in 19. stoletju ter tudi na začetku 20. stoletja. Preko pisem so si z ostalimi umetniki ali znanstveniki izmenjavali mnenja in poročali o svojem trenutnem ustvarjanju. Zbrane so v edicijah, lahko pa tudi v e-izdajah. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pripravlja komentirane izdaje slovenskih klasikov, ki vsebujejo tudi pisateljske korespondence, in zbirko Korespondence pomembnih Slovencev. Pisma so bila pomembna pred pojavom znanstvene periodike, saj so pomenila edini kanal za znanstveno komunikacijo. Korespondence so obvezni sestavni del zbranih del pesnikov, pisateljev in dramatikov. Spretnosti pisanja pisem za vsakdanjo rabo so učili različni priročniki, npr. Spisovnik za Slovence Matije Majarja (1850), Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem Filipa Haderlapa (1882) ali Silvester Košutnik, Največji slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem (1915) (COBISS), ki jo je izdal in založil Anton Turk in vsebuje vzorce ljubezenskih pisem. Vzorce poslovne korespondence so ponujali npr. Praprotnikov Slovenski spisovnik, svetovalec v vseh pisarskih opravilih (1879), Navodilo za spisovanje raznih pisem in opravilnih listov običajnih v vsakdanjem zasebnem in medsebnem življenji: Z mnogimi vzorci (1903), Kako naj se pišejo zasebna pisma: Obrazci rodbinskih, prijateljskih, voščilnih, sožalnih, opominjevalnih, snubilnih in drugih pisem Janka Dolžana (1910), Veliki slovenski spisovnik: Zbirka pisem, listin in vlog za zasebnike, trgovce in obrtnike Henrika Podkrajška (1919) (COBISS). |
Korespondenca | Korespondenca Korespondence pomembnih ljudi | Goethe (Friedrich Schiller, Eckermann - Pogovori z Goethejem (1959) (COBISS))
Pierre Abélard in njegova ljubezen do učenke Heloize v knjigi Prepovedani sad: iz pisem Abélarda in Heloize (COBISS).
Brata Grimm in Karl Lachmann v knjigi Briefwechsel der Brüder Jacob und Willhelm Grimm mit Karl Lachmann (1927) (COBISS).
Nietzsche
Arnold Sommerfeld
Seneka mlajši in učenec Lucilij v knjigi Pisma prijatelju (1966) (COBISS)
Franz Kafka (z Mileno Jesensko v knjigi Pisma Mileni Jesenski (2009) (COBISS), s Felice Bauer v knjigi Pisma Felice Bauer 1913-1917 (2011) (COBISS), Max Brod)
Voltaire 10.000 pisem s številnimi književniki, vladarji in filozofi
Rousseau 2500 pisem |
Korespondenca | Korespondenca Korespondence pomembnih Slovencev | so znanstvenokritična edicija Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Pri projektu eZISS (Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva) so od njih postavili na splet Korespondenco Žige Zoisa.
Korespondenca Janeza Nepomuka Primica 1808-1813 (1934) (COBISS)
Zoisova korespondenca (1939-1941) (COBISS) vir Arhivirano 2007-02-08 na Wayback Machine.
Slovenska korespondenca Vraz-Kočevar 1833-1838 (1961) (COBISS)
Pisma Frana Levca (1967-1973) (COBISS)
Pisma Frana Govekarja (1978-1983) (COBISS)
Pisma Matija Čopa (1986) (COBISS)
Korespondenca Janeza Vajkada Valvasorja z Royal Society (1987) (COBISS)
Pisma Primoža Trubarja (1986) (COBISS)
Čopovi galicijski dopisniki (1989) (COBISS)
Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Belićem (1990) (COBISS)
Pisma slovenskih protestnatov (1997) (COBISS)
Pisma Frana Kidriča Franu Ramovšu (2001) (COBISS)
Korespondenca med Jankom Lavrinom in Antonom Slodnjakom 1951-1983 (2002) (COBISS)
Janko Lavrin, Pisma v domovino (2004) (COBISS) |
Korespondenca | Korespondenca Druge slovenske korespondence | Ivan Cankar (Lavoslav Schwentner, Karel Cankar, Izidor Cankar (COBISS))
Valentin Vodnik (Rajko Ložar, Fran Saleški Finžgar, Fran Petrè, France Koblar)
Pisma Josipine Turnograjske in Lovra Tomana; iz nje je nastal pisemski roman Šepet rdeče zofe (COBISS) Mire Delavec.
Manca Košir in Dušan Jovanović (v knjigi Moški : ženska : pisma (COBISS))
Danica Tomažič in Stanko Vuk (COBISS)
Stritarjeva Dunajska pisma (COBISS)
Boris Pahor in Marija Žagar v knjigi Sončna ura: pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (COBISS)
Edvard Kocbek v knjigi Peščena ura: Pisma Borisu Pahorju 1940-1980 (COBISS)
France Pibernik v knjigah Med tradicijo in modernizmom (COBISS) in Med modernizmom in avantgardo (COBISS) objavlja korespondenco s pesniki, v Čas romana (COBISS) pa s pisatelji.
Branko Hofman je pogovore s pripovedniki zbral v delu Pogovori s slovenskimi pisatelji (COBISS).
Pisma Tarasa Kermaunerja v knjigah: Dialogi, 1: Nagovori, drugogovori (COBISS), Dialogi, 2: Hudogovori, pogovori (COBISS), Dialogi, 3: Razhajanja (COBISS), Dialogi, 4: Razgovori (COBISS), Dialogi, 5: Eseji, pisma, portreti (COBISS). |
Korespondenca | Korespondenca Izraz korespondenca v drugih strokah | Poslovna korespondenca pomeni dopisovanje pravnih in fizičnih oseb, kjer si izmenjujejo mnenja in ideje. Pri takšnem tipu dopisovanja je potrebno upoštevati nekatere zahteve; v besedilu uporabljamo pravilno slovenščino, smo vljudni ter kratki in jedrnati.
Matematična korespondenca je element potenčne množice med dvema množicama (A in B).
Trgovska korespondenca |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park | Botanični vrt Sežana - vrt ob vili Mirasasso se nahaja sredi Sežane; zasajen je z rastlinami iz različnih delov sveta in Krasa. Botanični park je zaščiten kot hortikulturni spomenik in sodi med spomenike oblikovane narave, ki skrbno obravnavajo dele naravne dediščine, ki imajo posebno znanstveno, estetsko, kulturno in zgodovinsko vrednost. S parkom upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d. d. Sežana. Sežanski botanični park se uvršča v slovensko mrežo botaničnih vrtov in arboretumov ter se prek nje povezuje s sorodnimi parki po svetu. |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park Zgodovina parka | Rojstvo parka sega v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramangà iz Trsta v Sežani kupila posest in na njej zgradila vilo Mirasasso (v slov. občudovalec kamna). Prvi lastnik parka je bil Giovanni Scaramangà, sin Nikolaosa Skaramangasa, ki ga je med plemstvo povzdignil avstrijski cesar. Za njim je park podedovala njegova hči Mirto, po letu 1927 pa njen sin Giovanni. Giovanni, ki se je ukvarjal z gospodarstvom in politiko, predvsem pa je veljal za velikega zbiratelja zgodovinskih spominov Trsta, je še v svoji oporoki namenil skromen delež sredstev za sežanski park in Sežance. Med drugo svetovno vojno naj bi s svojim vplivom in zvezami obvaroval Sežano in okolico pred nemškim požigom.
Družina Scaramangà je s parkom gospodarila vse do nacionalizacije v letu 1948. Takrat so park dali v upravljanje Kmetijsko - pridelovalni zadrugi in ga odprli za javnost. V letu 1950 je takratno Ministrstvo za znanost in kulturo izdalo odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka. Leta 1957 je lastnik parka postala občina Sežana. Leta 1962 pa so ga dobili v upravljanje pravni predniki sedanjega upravljalca. |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park Ureditev parka | Park se danes razprostira na površini enega hektarja. Prvotno je meril 2 ha in pol, a ga je leta 1949 izgradnja odseka železniške proge Sežana—Nova Gorica razdelila in zmanjšala.
Družina Scaramangà je park uredila v drugi polovici 19. stoletja. Nastajal je postopoma, s skrbnim in vztrajnim zasajanjem sadik in semen, ki so jih mornarji na ladjah družine Scaramangà prinašali iz vseh koncev sveta.
Podoba in sestava parka sta se v času in prostoru spreminjala. Najstarejši in najbolj slikovit je vhodni del parka do steklenjaka - palmarija. Iz ploščadi pred vilo so po centralni osi uredili geometrijsko oblikovan park, poln renesančnih prvin. Obiskovalci lahko vidijo stezice, rondoje, ribnik, pergole, skupine eksotičnih dreves. Ta del je bil zasajen z grmovnicami in drevesi iz subtropskih krajev in Sredozemlja. Večina jih še vedno raste. V letu 1890 so dogradili rastlinjak, ki je pomanjšana verzija schönbrunskega rastlinjaka z Dunaja. Uporabljali so ga prezimovanje eksotičnih in na zmrzal ali burjo občutljivih rastlin, ki pa so bile med letom razporejene po vrtu. To nalogo opravlja še danes.
Drugi, večji del parka je bil bolj prosto urejen. Med drevesi so uredili gosto mrežo poti, ki vodijo do pergol in zanimivih pogledov. Posest se je iz parka nadaljevala tudi v sadovnjak s sadnim drevjem iz juga Italije, v vinograd grškega in borgognjeskega grozdja. V tem delu je bila urejena tudi umetna jama, nad katero se je dvigal eden od treh razglednih stolpov. Umetno jamo in razgledne stolpe, pa tudi nekaj eksotičnih dreves so pri gradnji železnice uničili.
Leta 1954 so park obogatili z novimi redkimi rastlinskimi vrstami, ki so jih prinašali iz Dunaja, San Rema in Brionov. Uredili so tudi manjšo drevesnico, kjer so gojili eksotične rastline za obnovo v vrtu, pa tudi za prodajo. Drevesnico so v 70-tih letih 20. stoletja opustili, nekatere »pozabljene« sadike pa so zrasle v drevesa. Tako včasih rečejo, da sta sežanski botanični park oblikovala človek, pa tudi narava.
Prvi znani glavni poklicni vrtnar je bil Viktor Škamperle, ki ga je pozneje zamenjal Franc Vrtovec, ki se je šolal v vrtnarski šoli na Dunaju. Franc Vrtovec je večkrat sodeloval tudi pri urejanju parka na Brionih. |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park Rastlinska zbirka | Rastlinska zbirka vsebuje 198 lesnatih vrst in več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic, kar botanični park uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V parku so zastopane lesnate rastline iz različnih koncev sveta, ki jih v notranjosti Slovenije redkeje srečamo. Med najlepšimi in najvrednejšimi drevesi v parku so sinja libanonska cedra (Cedrus Libani »Glauca«), sinja atlaška cedra (Cedrus Atlantica »Glauca«), Bornmullerjeva jelka (Abies bornmuelleriana), velecvetna magnolija (Magnolia grandiflora), bela murva (Morus alba).
Pred steklenjakom so po avstrijskem vzoru urejeni pušpanovi rondoji; tu raste balearski pušpan, ki izhaja iz južne Španije in Balearov ter v tem delu Evrope predstavlja pravo redkost.
V spodnjem, prosto urejenem delu parka najdemo skupine eksotičnih dreves, javorjev drevored in nasad ceder, cipres in pacipres, tis v grmičasti in drevesni obliki, pa tudi nenačrtno oblikovan nasad samoniklega drevja in grmovja. |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park Razstave in muzejske zbirke | Ob sprehodu skozi parku, kjer si obiskovalec lahko ogleda več kot sto let stara redka drevesa, grmovnice in eksotične rastline v steklenjaku, si lahko s pomočjo multivizijske predstavitve vrne v čas družine Scaramanga. V razstavnem paviljonu najde pravi mali naravoslovni muzej s tremi muzejskimi zbirkami in galerijo s fotografskimi razstavami. Na ogled so: geološka zbirka (avtorja Bogdan Jurkovšek in Tea Kolar – Jurkovšek), zbirka 'Minerali v slovenskih kraških jamah' (avtorji Bojan Otoničar, Nadja Zupan-Hajna, Martin Knez), arheološka zbirka (avtorja Alma Bavdek in Peter Križman) ter zbirka 'Dinozavri s Kozine' (avtorji Adrian Košir, Bojan Otoničar in Irena Debeljak).
Fotografske razstave ponazarjajo podobo parka v času družine Scaramangà; razstava 'Botanični park' (avtorica Vilma Colja) predstavlja rastline v parku. Razstava 'Drevesa Krasa' (avtor dr. Robert Brus) pa postavlja park v širši dendrološki okvir okolja. |
Sežanski botanični park | Sežanski botanični park Ogled parka | Park je zanimiv za oglede starejših obiskovalcev in ljubiteljev narave, pa tudi za mlade in šolske skupine, saj ponuja priložnost spoznavanja dokaj redkih predstavnic domačih in tujih rastlin. Še posebej je primeren za organiziranje naravoslovnih dnevov in poučnih ekskurzij za mlade, saj upravljavec zagotavlja vodene oglede parka.
Park je odprt za javnost po poletnem oz. zimskem urniku; izven tega časa pa po predhodnem dogovoru. |
PC | PC | PC je lahko:
PC (izgovor [písí], velikokrat tudi [pécé]) je kratica za osebni računalnik in izhaja iz angleščine Personal Computer. Kakor mnogo drugih tehnoloških izrazov je tudi ta kratica v uporabi pogovorne slovenščine.
parsek - pc
petacoulomb (PC), enota SI
programski števec (Program counter) - register v računalniku
prodajni center
politična korektnost (angleško Political Correctness) |
Beli Potok, Sokobanja | Beli Potok, Sokobanja | Beli Potok (izvirno srbsko Бели Поток) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Sokobanja; slednja pa je del Zaječarskega upravnega okraja. |
Beli Potok, Sokobanja | Beli Potok, Sokobanja Demografija | V naselju živi 204 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 47,1 let (46,0 pri moških in 48,1 pri ženskah). Naselje ima 60 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 3,97.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002), a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Kodži Tanaka | Kodži Tanaka | Kodži Tanaka (japonsko 田中 孝司), japonski nogometaš in trener, * 2. november 1955.
Za japonsko reprezentanco je odigral 20 uradnih tekem. |
B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji | B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji | B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji (št. 42079/12) je primer, v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišče) odločilo, da je bil odvzem tovornjaka v kazenskem postopku zakonito, vendar pretirano in nesorazmerno poseganje v lastnino tretje osebe. Iz navedenega izhaja, da je bil kršen 1. člen protokola št. 1. |
B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji | B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji Ozadje in postopek primera | Zasežen je bil tovornjak turške družbe pritožnice, v katerem je voznik prevažal 105 kg heroina. Okrožno sodišče na Ptuju je voznika spoznalo za krivega trgovine s prepovedanimi drogami in ga obsodilo na devet let zapora. Odredilo je tudi, da se tovornjak vrne družbi pritožnici, kajti nič ni kazalo na to, da bi pritožnica vedela za prevoz prepovedane droge. Na pritožbo višjega državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru spremenilo prvostopenjsko sodbo in odredilo odvzem tovornjaka. Pojasnilo je, da se v skladu z drugim odstavkom 73. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) predmeti, uporabljeni pri kaznivem dejanju, lahko odvzamejo, tudi če niso storilčeva last, če s tem ni prizadeta pravica tretje osebe, da od storilca terja odškodnino ter da peti odstavek 186. člena KZ-1 določa obvezen odvzem vozil, uporabljenih za prevoz in shranjevanje prepovedanih snovi. Zato je pritožnica vložila ustavno pritožbo zoper odločbo Višjega sodišča in predlog za presojo ustavnosti petega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika. Ustavno sodišče je oboje zavrnilo in poudarilo, da je namen odvzema tovornjaka preprečiti taka kazniva dejanja v prihodnosti.
Družba pritožnica je v navedbi trdila, da je bil odvzem tovornjaka nezakonit, nesorazmeren in da ni bil v javnem interesu. Poudarila je, da ni sodelovala pri kaznivem dejanju.
Vlada je v navedbi trdila, da je poseganje v premoženje tretjih oseb neizogiben del boja proti organiziranemu kriminalu. Zatrjuje tudi, da je bil tovornjak odvzet zakonito, namreč po zgoraj navedenih določbah je treba vozila, uporabljena za prevoz prepovedanih drog zaseči ne glede na to, kdo je njihov lastnik. Preprečitev take vrste kaznivega dejanja z učinkovitimi ukrepi je bila v javnem interesu. Meni, da tretja oseba, ki je utrpela škodo lahko terja odškodnino od storilca po drugem odstavku 73. člena KZ-1. |
B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji | B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji Odločitev ESČP | Sodišče je moralo presoditi ali je bil odvzem tovornjaka predpisan z zakonom in ali je bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med zahtevami splošnih interesov javnosti in pravico pritožnice do mirnega uživanja njenega premoženja.
Sodišče je glede na določbo petega odstavka 186. člena KZ-1, kakor je veljala v obravnavanem času, v povezavi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1, ki je omogočal obvezni odvzem predmetov, uporabljenih pri kaznivem dejanju odločilo, da je bil odvzem tovornjaka v skladu z domačo zakonodajo tožene države.
Glede doseganja ravnovesja med splošnim interesom preprečevanja kriminala in varstvom lastninskih pravic prizadetega posameznika je Sodišče odločilo, da je naložitev takega bremena lastniku premoženja upravičena le, če obstaja nevarnost, da bi vrnitev njegovega premoženja spodkopala boj proti organiziranemu kriminalu. Sodišče ne ugotavlja morebitnih škodljivih posledic, ki bi jih lahko pričakovali ob vrnitvi tovornjaka lastnici. Zato je Sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med zahtevami splošnih interesov javnosti in pravico družbe pritožnice do mirnega uživanja njenega premoženja. Tako je torej odvzem tovornjaka pretirano in nesorazmerno poseganje v lastninsko pavico tretje osebe.
Sodišče je ugovor vlade o ne izčrpavanju notranje pravnih sredstev zavrnilo, saj meni, da tak odškodninski zahtevek pomeni negotovost za dobrovernega lastnika odvzetega premoženja, ker bi storilec lahko bil razglašen za plačilno nesposobnega.
Iz teh razlogov je Sodišče s šestimi glasovi proti enemu razsodilo, da je bil kršen 1. člen protokola št. 1 h konvenciji in da mora tožena država pritožnici plačati skupni znesek 21.490 EUR za premoženjsko škodo, stroške in izdatke. Soglasno so pa zavrnili ugovor vlade glede neizčrpanja notranje pravnih sredstev in preostali del zahtevka pritožnice za pravično zadoščenje. Sodbi je dodano še odklonilno ločeno mnenje sodnika Kürisa, ki ostaja zaskrbljen glede posledic, ki jih puščajo razsodbe v primerih kot je ta. |
Prilipski potok | Prilipski potok | Prilipski potok je potok, ki se pri naselju Čatež ob Savi kot desni pritok izliva v reko Savo.
|
Dragan Mrđa | Dragan Mrđa | Dragan Mrđa, srbski nogometaš, * 23. januar 1984.
Za srbsko reprezentanco je odigral 14 uradnih tekem in dosegel dva gola. |
Nicolas-Joseph Cugnot | Nicolas-Joseph Cugnot | Nicolas-Joseph Cugnot, francoski izumitelj, * 26. februar 1725, † 2. oktober 1804.
Cugnot naj bi po nekaterih virih prvi izdelal avtomobil na parni pogon. Drugi viri prvenec pripisujejo jezuitskemu misionarju na Kitajskem, Ferdinandu Verbiestu, ki naj bi tak stroj izdelal leta 1672. |
Nicolas-Joseph Cugnot | Nicolas-Joseph Cugnot | Rauck, Max J. B.: Cugnot, 1769–1969: der Urahn unseres Autos fuhr vor 200 Jahren. München: Münchener Zeitungsverlag 1969.
Bruno Jacomy, Annie-Claude Martin: Le Chariot à feu de M. Cugnot, Paris, 1992, Nathan/Musée national des techniques, ISBN 2-09-204538-5.
Louis Andre: Le Premier accident automobile de l'histoire , in La Revue du Musée des arts et métiers, 1993, Numéro 2, p 44-46 |
Nicolas-Joseph Cugnot | Nicolas-Joseph Cugnot | Le Fardier en Musee National des Arts et Métiers Arhivirano 2016-09-27 na Wayback Machine. |
Islandska pokrovača | Islandska pokrovača | Islandska pokrovača (znanstveno ime Chlamys islandica) je vrsta školjk iz družine Pectinidae.
Vrsta je razširjena ob atlantskih obalah Severne Amerike od Grenlandije do Massachusettsa |
USS Dale | USS Dale | USS Dale je ime več plovil vojne mornarice ZDA:
USS Dale (1839)
USS Dale (DD-4)
USS Dale (DD-290)
USS Dale (DD-353)
USS Dale (DLG-19) |
Jakob (razločitev) | Jakob (razločitev) | Jakob je lahko priimek ali ime osebe:
Jakob, moško osebno ime
Jakob, redkejši priimek v Sloveniji |
HMCS Spikenard (K198) | HMCS Spikenard (K198) | HMCS Spikenard (K198) je bila korveta razreda flower, ki je bila operativna pod zastavo Kraljeve kanadske vojne mornarice med drugo svetovno vojno. |
HMCS Spikenard (K198) | HMCS Spikenard (K198) Zgodovina | Zgrajena je bila po naročilu Kraljeve vojne mornarice, kot HMS Spikenard (K198) in splovljena 10. avgusta 1940. 15. maja 1941, še preden je bila korveta dokončno opremljena, so jo predali Kraljevi kanadski vojni mornarici.
Med drugo svetovno vojno je spremljala konvoje na atlantiku. Potopljena je bila 10. februarja 1942 ponoči, ko jo je torpedirala nemška podmornica U-136, pri čemer je preživelo samo osem članov posadke. |