id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Pironizem | Pironizem Akademski skepticizem | Pironizem se pogosto primerja z akademskim skepticizmom, ki je še ena a ločena oblika helenističnega filozofskega skepticizma. Dogmatiki trdijo, da imajo znanje, akademski skeptiki trdijo, da je znanje nemogoče, medtem ko pironisti ne pristajajo na nobeno od trditev in odložijo sodbo o obeh. |
Pironizem | Pironizem Budizem | Christopher I. Beckwith trdi, da je bilo 18 mesecev, ki jih je Piron preživel v Indiji, dovolj da se je naučil tuj jezik in prevzel ključna inovativna načela svojega skepticizma, ki se jih je takrat dalo najti samo v Indiji. Madhyamaka filozofija budističnega misleca Nagarjune je še posebej podobna pironizmu. |
Pironizem | Pironizem Teksti | Ohranila so se dela Seksta Empirika in Diogena Laertskega. Fotij I. je ohranil povzetek Enezidemovih pironskih razprav. Evzebij je ohranil povzetek Pironovega učenja ko citira delo Aristokleja, ki pa je pravtako sam citiral Timona, Pironovega učenca. |
One Piece | One Piece | One Piece je japonska stripovska manga, ki jo je napisal in ilustriral Eiichiro Oda. Zaslovela je po celem svetu. Kmalu po izidu so strip predelali v anime, ki je postal drugi najbolj priljubljen anime (prva je DragonBall). Trenutno je izšlo 108 knjig, ki so zbirka 1110 poglavij stripa. Prav tako je do sedaj bilo narejenih 1100 animiranih epizod.
Zgodba pripoveduje o mladem fantu Monkey D. Luffyu, ki ima možnost svoje telo zvijati, preoblikovati in daljšati po tem, ko je nehote pojedel hudičevo sadje. Po smrti kapitana Gold Rogerja je bilo razkrito, da je na skrivnem mestu zakopal lep znan zaklad z imenom "One Piece". Luffy se s svojo ekipo piratov, ki so jo poimenovali "Pirati slamnatih klobukov", odpravi na lov za zaklad, med potovanjem po svetu pa doživijo različne dogodivščine. |
Fandžingšan | Fandžingšan | Fandžingšan (kitajsko: 梵净山; pinjin: Fànjìngshān) ali gora Fandžing, ki je v Tongrenu v provinci Guidžov, je najvišji vrh gorovja Vuling na jugovzhodu Kitajske, z nadmorsko višino 2570 m. Nacionalni naravni rezervat Fandžingšan je bil ustanovljen leta 1978 in leta 1986 imenovan za biosferni rezervat UNESCO. Fandžingšan je sveta gora v kitajskem budizmu, ki velja za bodhimaṇḍa Maitrejevega Bude. Leta 2018 je bila vpisana Unescov seznam svetovne dediščine. |
Fandžingšan | Fandžingšan Ime | Ime gore Fandžing je okrajšava od Fantian Džingtu (梵天净土) ali Brahmova čista dežela. Fantian je kitajsko ime za budističnega nebeškega kralja Brahmo, Džingtu pa je kitajsko ime za 'čisto deželo', središče budizma čiste dežele. |
Fandžingšan | Fandžingšan Lokacija in okolje | Fandžingšan je v Tongrenu v provinci Guidžou na jugovzhodu Kitajske. Je najvišji vrh gorovja Vuling. Nadmorska višina njegovega terena je od 480 do 2570 metrov nad morsko gladino.
Narodni naravni rezervat Fandžingšan je bil ustanovljen leta 1978 in leta 1986 razglašen za biosferni rezervat Unesca. Rezervat pokriva skupno površino 567 km² in je ohranitveno območje primitivne vegetacije srednje subtropske alpske regije vzhodne Kitajske. Gora je bila julija 2018 razglašena za območje svetovne dediščine.
Relativna izolacija Fandžingšana je zagotovila visoko stopnjo biotske raznovrstnosti. Endemične vrste, kot sta redka guizhoujska zlata opica (Rhinopithecus brelichi) in jelka Fandžingšan (Abies fanjingshanensis), se pojavljajo le v majhni regiji s središčem v Fandžingšanu. Tu najdemo tudi več ogroženih vrst, vključno s kitajskim velikanskim močeradom, gozdnim mošusnim jelenom in Reevovim fazanom. Tu je tudi največji in najbolj zgoščen subtropski pragozd bukve.
Fandžingšan
Gobja skala
Kamnite stopnice
Džinding |
Fandžingšan | Fandžingšan Budizem | Fandžingšan velja za sveto goro kitajskega budizma in se uvršča tik pod Štiri svete gore budizma. Velja za bodhimaṇḍa (ali daočang) – mesto, kjer je človek dosegel razsvetljenje – Maitrejevega Bude. Vpliv budizma je Fandžingšan dosegel najpozneje z dinastijo Tang, zlasti po tem, ko je Hou Hongren (侯弘仁) zgradil cesto Zangke (牂牁道) leta 639 našega štetja, kar je olajšalo prevoz v goratem območju, lokalni časopisi pa poročajo o gradnji več templjev na tem območju. Med naslednjima dinastijama Song in Juan je bilo zgrajenih več templjev.
Budizem je močno napredoval med dinastijama Ming in Qing, ko je kult Tianguan Maitreje (天冠弥勒) postal prevladujoč v Fandžingšanu. Bodžoujski upor v poznem 16. stoletju je povzročil veliko škodo templjem Fandžingšan. Po zadušitvi upora je cesar Vanli ukazal menihu Miaoxuanu (妙玄), naj ponovno zgradi Zlati vrh in tempelj Čeng'en (承恩寺). Na tem območju je bilo zgrajenih veliko drugih templjev, s čimer se je začelo zlato obdobje za budizem v Fandžingšanu. Večina templjev med dinastijama Ming in Čing je pripadala budistični sekti Čista dežela in Linji.
V nemirih, ki so strmoglavili dinastijo Qing, so roparske vojske in razbojniki uničili številne templje, v dobi republike Kitajske pa je ostalo le malo menihov. Po nadaljnjih uničenjih med kulturno revolucijo je budizem od osemdesetih let doživljal preporod. Številni stari templji so bili obnovljeni in zgrajeni novi, vključno s templjem Cheng'en, templjem Huguo Chan (护国禅寺), templjem velikega zlatega Bude (大金佛寺) in templjem Longquan (龙泉寺).
Leta 2010 je bil odprt Budistični kulturni park Fandžingšan z Zlato dvorano, v kateri je 5 metrov visok kip Maitrejevega Bude, narejen iz 250 kg zlata in tisoče draguljev. To naj bi bil največji zlati Maitrejev kip na svetu.
Budistični tempelj na zlatem vrhu Rdečih oblakov
Tempelj Čeng'en z gore Fandžing
Dvorana darme, tempelj Čeng'en |
Fandžingšan | Fandžingšan Priznanje | Asteroid 215021 Fandžingšan, ki so ga leta 2005 odkrili astronomi PMO NEO Survey Program, je bil poimenovan po mestu svetovne dediščine. Uradno navedbo poimenovanja je 8. novembra 2019 objavil Center manjših planetov (M.P.C. 118221).
Rod (Fanjingshania) fosilnega hondrichthyana, odkritega v provinci Guizhou, je dobil ime po gori Fandžingšan. |
Stepanje | Stepanje | Stepanje (izvirno srbsko Степање) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Lajkovac; slednja pa je del Kolubarskega upravnega okraja. |
Stepanje | Stepanje Demografija | V naselju živi 405 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 44,7 let (42,6 pri moških in 47,0 pri ženskah). Naselje ima 160 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 3,04.
To naselje je, glede na rezultate popisa iz leta 2002, večinoma srbsko, a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Skrinjar | Skrinjar | Skrinjar je priimek več znanih Slovencev:
Avguštin Skrinjar (1906—2002), amaterski igralec, družbeni delavec
Drago Skrinjar (1915—1984), narodni delavec
Marija Skrinjar (r. Manfreda) (1857—1931), kulturna in socialna delavka
Stanko Skrinjar (1918—1997), šolnik in sindikalni delavec na Tržaškem
Pavel Skrinjar (*1941), kulturni organizator in publicist
Valerija Skinjar Tvrz (1928—2023), partizanska učiteljica, pesnica, pisateljica, novinarka, prevajalka (večino življenja preživela v Bosni) |
Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma | Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma | Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma (latinsko Theatrum Memoriae Nobilis ac Almae Societatis Unitorum) je najpomembnejši iluminiran rokopis slovenskega baroka.
Rokopis je nastajal med letoma 1688 in 1801 (113 let) in predstavlja kroniko ljubljanske družbe sv. Dizme. Vsak izmed 195 članov te bratovščine je prispeval svoj razkošno okrašeni list z emblemom, v katero je bil vključen na vrhu latinski rek, izbrano nemško člansko ime, v sredi osebni ali družinski grb z življenjskim motom člana, datum včlanitve, spodaj pa še lastnoročni podpis, ter naknadno vpisana letnica smrti in ponekod še nekatere druge pripombe. Tako se je skozi leta nabralo 187 celostranskih iluminacij, ponekod dopolnjenimi s pozlato. Ostali napisi v spominski knjigi so v nemščini. Knjigo je ilustriralo vsaj dvanajst iluminatorjev, a jih večina ni znana. Med znanimi izstopajo Andrej Trost, Simon Tadej Volbenk Grahovar, Bartolomej Ramschissl in Matija Greyscher. Edini portret je podoba Wolfganga Sigismunda Künpacha, a ni vključen neposredno v Künpachovo predstavitev, temveč je umeščen na začetek knjige; s tem mu je bila izkazana posebna čast kot ustanovitelju. Večina vpisanih nima življenjepisa, saj po smrti Janeza Gregorja Dolničarja (l. 1719), prvega tajnika družbe, njegovi nasledniki niso zapisovali življenjepise umrlih.
V uvodni besedi Janez Gregor Dolničar zapiše, da se je druščina izobražencev:
Idejni koncept knjige je povzet po veliko bolj preprosti spominski knjigi članov bolonjske Akademije zmrznjenih: Memorie, Imprese, e Kitralli Memorie, Imprese, e Ritralti de' Signori Accademici Gelali de Bologna, katere član je bil tudi Dolničar.
Skozi iluminacije lahko sledimo razvoju likovnih slogov, od bogatega baroka do lahkotnega rokokoja in proti koncu do jezika razsvetljenstva. Čeprav ne gre za knjigo emblemov v ožjem pomenu besede, temveč za spominsko knjigo družbe izobražencev, se ljubljanski rokopis tudi v svetovnem merilu uvršča med pomembne spomenike emblematike.
Original spominske knjige hranijo v Arhivu Slovenije, leta 2001 pa je izšla prestižna faksimilirana izdaja s študijami v nakladi 200 izvodov pri založbi Mladinska knjiga. |
Hajk Veliki | Hajk Veliki | Hajk Veliki (armensko: Հայկ, armenska izgovorjava: [hajk]) ali Veliki Hajk, znan tudi kot Hajk Nahapet (Հայկ Նահապետ, armenska izgovorjava: [hajk nahapɛt], Hajk 'glava družine' ali patriarh), je legendarni patriarh in ustanovitelj armenskega naroda. Njegova zgodba je pripoved v Zgodovini Armenije, ki je bila pripisana armenskemu zgodovinarju Mojzesu iz Korene (ali Movses Korenaci, c. 410 - c. 490). |
Hajk Veliki | Hajk Veliki Etimologija | Ime patriarh, Հայկ Hajk, ni ravno homofono z imenom za "Armenija", Հայք Hajk', Հայք Hajk je nominativ množine v klasičnem armenskem jeziku հայ, armenski izraz za 'armenski'. Nekateri trdijo, da etimologija hajk (Հայք) iz Hajka (Հայկ) ni mogoča in da je izvor izraza Haj ('armenski') preverljiv. Kljub temu sta Hajk in Haig običajno povezana s haj (հայ) in hajer (հայեր, nominativ množine v moderni armenščini) samoimenovanje Armencev. Armen Petrojan meni, da lahko ime Hajk 'zelo verodostojno' izvira iz indoevropske *poti- 'gospod, lord, gospodar hiše, mož'.
Hajk bi bil potem etiološka ustanovna figura, kot npr. Ašur za Asirce, itd. Eden najznamenitejših Hajkovih potomcev Aram se je v vzhodni Armeniji naselil iz kraljestva Mitani (Zahodna Armenija), ko Sargon II. omenja kralja dela Armenije, ki je nosil (armensko-indo-iransko) ime Bagatadi (kar, podobno kot grški Teodor in hebrejski Jonatan, pomeni 'dan bogu'). Nekateri viri trdijo, da Hajk izhaja iz uratskega božanstva Haldi.
Armenska zgodovinopisje sovjetske dobe je Hajka povezoval s Hajaso, omenjeno v hetitskih napisih.
Armenska beseda Hajkakan ali Haigagan (armensko: հայկական, kar pomeni 'tisto, kar se nanaša na Armence') najde svoj izvor v tem potomcu. Poleg tega iz Hajka izvirajo tudi poetična imena Armencev, Hajkazun (հայկազուն) ali Hajkazn (հայկազն). |
Hajk Veliki | Hajk Veliki Genealogija | Mojzes iz Korene je opisal Hajkovo genealogijo kot Japhet, Gomer in Tiras, Torgom. Hajkovi potomci so kot Amasya, Ara, Aram, Aramais, Armanak, Gegham in Harma. Hajk naj bi bil tudi ustanovitelj rodbine Hajkazuni. Po Juansherjevem mnenju je bil Hajk »princ sedmih bratov in je služil velikanu Nimrodu (Nebrovt'), ki je prvi vladal vsemu svetu kot kralj.«
Po Mojzesu iz Korene je armenska plemiška družina Hajkazunis, dala številne legendarne kralje (na primer Aram, Ara, Skayordi, Paryur in Vahe in so izhajali iz Hajka. |
Hajk Veliki | Hajk Veliki Hajk in kralj Bel | Po pripovedih Mojzesa iz Korene in Seksta Julija Afriškega se je bitka zgodila med rodbino Hajk in kaldejsko rodbino v svoji tretji generaciji, ki je imel nadzor nad Babilonom in preostalo ozemlje Akada pod kraljem Belusom, simbolni babilonski / akkadski bog vojne ali ustanovitelj Babilona, odvisno od mitološke tradicije.
Po opisu Mojzesa iz Korene je imel Hajk, sin Torgoma, otroka, ki so ga poimenovali Armanak, medtem ko je živel v Babilonu. Potem ko se je arogantni Titanid Bel postavil za kralja nad vsemi, je Hajk emigriral na območje blizu gore Ararat. Hajk se je preselil blizu gore Ararat z razširjenim gospodinjstvom vsaj 300 oseb in se tam naselil ter ustanovil vas, ki jo je poimenoval Hajkašen. Na poti je z vnukom Kadmosom zapustil odred v drugem naselju. Bel je poslal enega od sinov, da bi ga zaprosil, da se vrne, a je bil zavrnjen. Bel se je odločil, da bo korakal proti njemu z ogromno silo, vendar je Hajka pred časom opozoril Kadmos zaradi njegovega nerešenega pristopa. Zbral je svojo vojsko ob obali jezera Van in jim rekel, da morajo premagati in ubiti Bela ali umreti, če poskušajo to storiti, namesto da postanejo njegovi sužnji. Mojzes v svojih spisih navaja, da: |
Hajk Veliki | Hajk Veliki Bitka giantov in Belov poraz | Hajk in njegovi ljudje so kmalu odkrili Belovo vojsko, nameščeno na gorskem prelazu (Mojses iz Korene, to locira v kraju Dastakert), s kraljem v sprednjem odredu.
Pri Djucaznamartu (armensko: Դյուցազնամարտ, 'Bitka velikanov'), blizu Julamerka jugovzhodno od jezera Van, 11. avgusta 2492 pr. n. št. (po armenski tradicionalni kronologiji prvega meseca armenskega koledarja, Navasard ali 2107 pr. n. št. (po "Kronološki tabeli" Mikaela Chamchiana) je Hajk z dolgim lokom pobil Bela s skoraj nemogočim strelom, s čimer je kraljeve sile poslal v beg.
Hrib, kjer je Bel s svojimi bojevniki padel, je Hajk imenoval Gerezmank, kar pomeni 'grobnice'. Balzamiral je Belovo truplo in odredil, da ga odpeljejo v Hark, kjer naj bi ga pokopali na visokem mestu, ob pogledu ženin in sinov.
Kmalu zatem je Hajk ustanovil trdnjavo Hajkaberd na mestu bitke in mesto Hajkašen v armenski provinci Vaspurakan (sodobna Turčija). Poimenoval je območje bitke Hajk in kraj bitke Hajoc Dzor. |
Hajk Veliki | Hajk Veliki Primerjalna mitologija | Lik, ubit s Hajkovo puščico, je različno podan kot Bel ali Nimrod. Hajk je tudi ime ozvezdja Oriona v armenskem prevodu Svetega pisma. Hajkov odhod iz Babilona in njegov morebitni poraz Bela sta zgodovinsko primerjala z Zevsovim begom na Kavkaz in morebitnim porazom Titanov. |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda | Samostálniška beséda je ena od besednih vrst, ki poimenuje bitja, predmete ali pojme ter ji je lasten spol (ženski, moški ali srednji), število (ednina, dvojina ali množina), sklon in sklanjatev. V stavčnih členih lahko primarno nastopajo samostalniške besede v osebku, predmetu, lahko pa tvorijo tudi povedkovo določilo ali prislovno določilo.
K samostalniškim besedam štejemo:
samostalnik (npr. hiša, mraz, jedro)
samostalniški zaimek (npr. ti, nihče)
posamostaljeni pridevnik (npr. dežurni) |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda Samostalnik | Samostalnik neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Z njim lahko poimenujemo kateregakoli predstavnika znotraj iste vrste stvarnosti (npr. učiteljica) – tedaj govorimo o občnih imenih – ali pa označi posameznika (npr. Mitja, Ljubljana) – govorimo o lastnih imenih.
V slovenščini so samostalniki ženskega, srednjega ali moškega spola. Večinoma samostalnikov z ničto končnico (-ø) v imenovalniku ednine je moškega spola (korak-ø, korak-a), s končnico -a v imenovalniku ednine ženskega spola (miz-a, miz-e), s končnico -o/-e v imenovalniku ednine srednjega spola (sonc-e, sonc-a).
Obstajajo tudi izjeme, npr. ničto končnica v imen. ed. za ženski spol (breskev-ø, breskv-e), samostalniki moškega spola s končnico -a (vojvod-a, vojvod-e) ali -o/-e (avt-o, avt-a; final-e, final-a).
Poleg spola, lahko samostalniški besedi določimo tudi podspola: živost in človeškost.
Slovenščina pozna tri slovnična števila: ednina, dvojina, množina. Število izražamo s končnico (en korak-ø, dva korak-a, trije korak-i; ena miz-a, dve miz-i, tri miz-e; eno sonc-e, dve sonc-i, tri sonc-a). Samostalniki imajo praviloma vsa tri števila, nekatere pa lahko uporabljamo zgolj v ednini ali množini. Edninski samostalniki so npr. kri, sadje, upanje, prihodnost itd., množinski pa možgani, ošpice, sani, jetra ... Včasih namesto dvojine uporabljamo množino, npr. pri parnih delih telesa (roke, noge, oči), oblačilih (rokavice, nogavice), obuvalih (drsalke, kotalke) in bioloških parih (starši).
Samostalnike sklanjamo po ustaljenih sklanjatvenih vzorcih, ki vsebujejo šest sklonov.
Samostalnik lahko nastopa v vlogi:
osebka, npr. Pevka poje.
neposrednega predmeta, npr. Poslušati pevko.
predmeta ali prislovnega določila, npr. Veseliti se zaradi pevke.
povedkovega določila in povedkovega prilastka, npr. Žena je pevka.
rabi se svojilno ob pomožniku (biti pevke; navadno sicer biti od pevke)) in samostalniški besedi (Petje pevke).
Namesto navadnega samostalnika lahko uporabimo samostalniški (ali posamostaljeni) zaimek. |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda Samostalniški zaimek | Samostalniški zaimek poimenuje neko enoto stvarnosti na posreden način, kar pomeni, da namesto samostalnika uporabimo samostalniške zaimke, ker se tako izognemo dobesednemu ponavljanju besed. Tak način poimenovanje imenujemo pozaimljanje. Tako kot samostalnikom lahko tudi samostalniškim zaimkom določimo spol, število in sklon. Na podlagi izražanja slovnične osebe pa jih razdelimo na osebne (izražajo slovnično osebo: jaz, vidva ...) in neosebne samostalniške zaimke (osebe ne moremo določiti: nekaj, kar, kdo). |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda Osebni samostalniški zaimki | Osebni samostalniški zaimki zaznamujejo govorečega (jaz), ogovorjenega (ti) ali neudeleženega v pogovoru (on/ona/ono). Oblike samostalniških zaimkov so:
naglasna oblika (mene, tebe, naju)
naslonska oblika (me, te, ga, jo)
navezna oblika (zame, vanj, predte, ponj) – sestavljena je iz predloga in tožilniške oblike naslonskega osebnega zaimka, npr. za + me → zame
Naslonsko obliko poznajo samo nekateri skloni v ednini (rodilnik, dajalnik, tožilnik).
V dvojini in množini so naslonske oblike le pri nekaterih sklonskih oblikah za 3. osebo, sicer pa imajo vsi trije spoli od rodilnika dalje enake oblike.
Povratni osebni zaimek nima imenovalniške oblike. Raba se nanaša na osebek. Uporablja se takrat, kadar sta osebek in predmet/prislovno določilo ista stvar ali predmet.
Andraž si je kupil novo šolsko torbo. Ivan vsakega vidi, le sebe ne. Še pri sebi poglej. |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda Neosebni samostalniški zaimki | Neosebni samostalniški zaimki (kot že ime samo pove) ne izražajo slovnične osebe in so lahko samo v ednini.
Sklanjanje neosebnih samostalniških zaimkov: |
Samostalniška beseda | Samostalniška beseda Posamostaljeni pridevnik | Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno pridevniki, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)). Ohranili so pridevniško sklanjatev, torej jih sklanjamo kot pridevnik (npr. dežurn-i, dežurn-ega, dežurn-emu ...). Večinoma v to kategorijo sodijo lastna imena (Dostojevski, Koseski, Trebnje, Visoko ...). |
Zvjezdan Misimović | Zvjezdan Misimović | Zvjezdan Misimović, bosanski nogometaš; * 5. junij 1982, München, Nemčija.
Zvjezdan Misimović ali Miske, kot ga kličejo znanci, je bil rojen in odraščal v Nemčiji. Njegova dedek in babica sta prišla v Nemčijo ob koncu 60. let dvajsetega stoletja iz kraja Bosanska Gradiška. Trenutno je član kitajskega prvoligaša Beijing Renhe. Doslej je igral za osem klubov v štirih državah. Poročen je z Makedonko Stefanijo in imata 3 sinove (Luka − rojen 2004, Niko − rojen 2009 in Noel − rojen 2013). Za člansko reprezentanco BIH je debitiral na prijateljski tekmi 18. februarja 2004 proti reprezentanci Makedonije. |
Zvjezdan Misimović | Zvjezdan Misimović Dosežki | Bundesliga: 2002–03 / nemški državni prvak
DFB-Pokal: 2002-03 / nemški pokalni zmagovalec
Bundesliga: 2008-09 / nemški državni prvak
Kitajski pokal: 2013 / kitajski pokalni zmagovalec
Kitajski superpokal: 2014 / zmagovalec kitajskega superpokala |
Čolnič | Čolnič | Čolnič je lahko:
kost v zapestju (os scaphoideum), del zapestnih kosti (ossa carpi)
kost v stopalu (os naviculare), del nartnic (ossa tarsi) |
Komet Arend | Komet Arend | Komet Arend (uradna oznaka je 50P/Arend) je periodični komet z obhodno dobo okoli 8,3 let. Komet pripada Jupitrovi družini kometov. |
Komet Arend | Komet Arend Odkritje | Komet je odkril 5. februarja 1951 belgijski astronom Sylvain Julien Victor Arend (1902 – 1992) v mestu Uccle v Belgiji. |
Dirka po Jugoslaviji | Dirka po Jugoslaviji | Dirka po Jugoslaviji (srbohrvaško Utrka kroz Jugoslaviju) je bila vsakoletna etapna kolesarska dirka po Jugoslaviji. Prvič je potekala leta 1937 kot Dirka po Hrvaški in Sloveniji v času Kraljevine Jugoslavije, po premoru zaradi druge svetovne vojne se je nadaljevala leta 1947 v organizaciji Federativne ljudske republike Jugoslavije in kasneje Socialistične federativne republike Jugoslavije do leta 1988, med letoma 1994 in 2000 pa v organizaciji Zvezne republike Jugoslavije. Od leta 1998 so lahko nastopali tudi profesionalni kolesarji. Najuspešnejši kolesarji v zgodovini dirke so Franc Škerlj, Rudi Valenčič, Cvetko Bilić, Radoš Čubrić in Jure Pavlič, ki so zmagali po dvakrat. |
Joseph Charles Haydon | Joseph Charles Haydon | Joseph Charles Haydon, britanski general, * 18. april 1899, † 8. november 1970. |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter | Adalbert Stifter (rojstno ime Albert Stifter), avstrijski pisatelj, slikar in učitelj, * 23. oktober 1805, Oberplan, Češka, † 28. januar, 1868, Linz. |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Življenje | Adalbert Stifter se je rodil 23. oktobra leta 1805 v Oberplanu na Vltavi (Böhmerwald) (danes Horní Planá/Češka) s prvotnim imenom Albert, kot najstarejši sin tkalca lanu ter kasneje trgovca s prejo Johanna Stifterja in njegove žene Magdalene. Očeta je izgubil v delovni nesreči leta 1817, ko se je nanj prevrnil vagon z lanom. Do leta 1818, ko ga je Franz Friepes (dedek po materini strani) poslal v latinsko šolo, je Stifter, ki je odraščal pri materi, delal predvsem na posestvu dedka po očetovi strani – Augustina Stifterja, da bi izboljšal skope življenjske razmere. Mati se je leta 1820 poročila s pekovskim mojstrom Ferdinandom Mayerjem. Leta 1825 je zbolel za črnimi kozami.
Do leta 1826 je Adalbert Stifter obiskoval benediktinsko latinsko šolo v Kremsmünstru. V času bivanja v Kremsmünstru, ki ga je kasneje opisal kot najlepši čas svojega življenja, je spoznal temelje za raziskovanje narave, literature in umetnosti.
Na študij prava na Dunaju se je vpisal leta 1826 in že pri prvih izpitih dosegal dobre rezultate. Študij si je financiral z zasebnim poukom, ko je poučeval kot domači učitelj. Inštruiral pa je tudi že med časom šolanja v Kremsmünstru. Med študijem leta 1827 so nastali prvi pesniški poizkusi, na katere so imeli vpliv Goethe, Herder in Jean Paul. V tem času se je nesrečno zaljubil v Fanny Greipl ter vedno bolj dvomil o sebi ter utapljal skrbi v alkoholu. Nesrečna zveza s Fanny pa je slabšala rezultate tudi na Univerzi, kjer je leta 1830 študij prekinil.
Okrog leta 1829/30 je nastalo Stifterjevo prvo prozno delo Julius – nedokončana pripoved, v kateri je še vedno čutiti vplive vzornika Jeana Paula. Leta 1832 in 1833 je neuspešno iskal delo kot učitelj. Februarja leta 1833 je Fanny prekinila neuspešno razmerje in kmalu zatem je Stifter spoznal modistko Amalijo Mohaupt (1811–1883), ki so jo njegovi znanci opisali kot intelektualno podrejeno. V pismu, ki je bil namenjen Fanny, se je pokesal, vendar Fanny ni spremenila svojega mnenja, zato je 20. avgusta leta 1835 obljubil zakon Amalie. Okrog leta 1834/35 je nastalo delo Kondor (nem. Der Condor), ki pa ga je uspel objaviti šele leta 1840.
Fanny se je leta 1836 poročila s finančnim uradnikom Fleischandlerjem, Stifter pa leto kasneje, 15. novembra 1837, z Amalio in na ta način poizkušal ponovno vzpostaviti notranji mir v svojem življenju. Zaradi zapravljive Amalie so bile materialne skrbi vedno večje, kar dokazujeta tudi rubeža leta 1837 in 1841. Okrog leta 1836/37 je nastalo delo Poljske cvetlice (nem. Feldblumen), ki je bilo objavljeno leta 1841.
Pred poroko je leta 1837 zaprosil za delovno mesto v gozdarski šoli v samostanu Mariabrunn v okolici Dunaja. Leta 1839 so nastale prve pomembne slike kot npr. Pogled na predmestje Dunaja (nem. Blick auf Wiener Vorstadthäuser), Pogled v ulico Beatrix (nem. Blick in die Beatrixgasse) ter Razvaline gradu Wittinghausen (nem. Ruine Wittinghausen). Istega leta je umrla tudi Fanny. Leto kasneje se je v časopisu Wiener Zeitschrift für Kunst, Literatur, Theater und Mode (Dunajskem časopisu za umetnost, literaturo, gledališče in modo) pojavilo delo Kondor, ki je bilo sprejeto z navdušenjem. Leta 1841 je sledila še pripoved Poljske cvetlice v almanahu Iris.
Po letu 1841 je zopet deloval kot domači učitelj in med letoma 1843 in 1846 poučeval Richarda von Metternicha, takratnega sina avstrijskega predsednika vlade. Budimpeški založnik Gustav Heckenast, ki je izdal tudi delo Kondor, je začel podpirati Stifterja in izdal zbornik Dunaj in Dunajčani (nem. Wien und die Wiener) in leta 1842 objavil pripoved Visoki gozd (nem. Der Hochwald ) v almanahu Iris.
Sledila so nekatera publicistična dela, leta 1842 pa je Stifterju uspel literarni preboj z delom Pripoved o judu Abdiasu, ki mu je prinesla vse večjo materialno neodvisnost. Do leta 1844 so sledila dela Brigita (nem. Brigitta), Stari pečat (nem. Das alte Siegel), Stari samec (nem. Der Hagestolz) in Gozdna pot (nem. Der Waldsteig). Leta 1843 je predelal svoje prve pripovedi in že leto kasneje je pisateljsko aktiven svoje zbrane pripovedi objavil v prvih knjigah z naslovom Študije (nem. Studien). Medtem ko so prve knjige dobile priznanje, pa z zadnjima dvema izdanima zvezkoma Študij Stifter ni požel uspeha. Tudi dramatik Friedrich Hebbel je ostro kritiziral dela novinca.
Nemiri revolucije leta 1848 so Stifterja, ki je podpiral revolucionarno gibanje, bil je »najnaprednejši« liberalec in je deloval kot elektor parlamenta, pripeljali do tega, da je zapustil Dunaj in se preselil v Linz. Leta 1849 je v Linzu objavil pripoved Deželna šola (nem. Die Landschule), s katero je pozitivno ocenil delo podeželjskih učiteljev. Stifter je bil nesrečen zaradi vedno večjih finančnih skrbi in bil sprva začasno ter nato leta 1853 dokončno imenovan za šolskega svetnika.
Stifter je zakon z Amalie opisal kot srečen, čeprav je bila Amalie manj izobražena. Celo življenje ga je negovala, oskrbovala in varovala. Vendar pa je par obremenjevalo dejstvo, da nista imela otrok. Kasneje sta medse sprejela Amaliino nečakinjo, rejenko Juliane. Ta pa je večkrat pobegnila od doma. Potem ko je pozimi leta 1859 za več dni izginila, so njeno truplo našli v Donavi. Ali je bil vzrok za smrt nesreča ali pa se je dekle želelo ubiti, ostaja nepojasnjeno. Ta udarec usode je Stifterja zelo prizadel.
Stifterjevo zdravstveno stanje se je konec leta 1850 zelo poslabšalo. Večkrat se je odpravil v zdravilišče zdraviti obolenje živcev. Zavleklo se je pisanje zgodovinskega romana Junak Witiko (nem. Witiko) in na žalost svojega založnika Gustava Heckenasta tudi izdaja. Na koncu ni bil več zmožen opravljati svojih dolžnosti. Po posredovanju svojega mecena se je Stifter z nazivom dvornega svetnika upokojil. Zaradi vedno večjih težav in trpljenja, imel je namreč cirozo jeter, si je Stifter 26. januarja 1868 v bolniški postelji z britvico prerezal vratno arterijo in dva dni zatem umrl. V mrliškem listu je bilo diskretno zamolčano, da si je sodil sam. Na pokopališču svete Barbare v Linzu je Adalbert Stifter našel kraj zadnjega počitka. Posmrtna maska, ki stoji poleg, je delo Josefa Rintija. |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Dela | Julius (Julius, 1830)
Kondor (Der Condor, 1840)
Poljske cvetlice (Feldblumen, 1841)
Stari pečat (Das alte Siegel, 1844)
Norost gradu (Die Narrenburg, 1844)
Študije (Studien, 6 zvezkov – 1844/1847/1850)
Visoki gozd (Der Hochwald, 1841)
Pripoved o judu Abdiasu (Abdias, 1842)
Brigita (Brigitta, 1844)
Stari samec (Der Hagestolz, 1845)
Junak Witiko (Witiko, 3 knjige – 1865–1867) |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Slike | Razvaline gradu Wittinghausen (nem. Ruine Wittinghausen, muzej na Dunaju, Schubertova rojstna hiša) okoli leta 1833–35
Jezero Königssee in gora Watzmann (nem. Der Königssee mit dem Watzmann, Dunaj, Avstrijska galerija), 1837, olje na platno, 36 x 45 cm |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Priznanja | Po Stifterju so poimenovali nekaj skupnih projektov na mejnem področju med kulturo nemškega in češkega govornega področja.
Tako je njegov domači kraj leta 2003 odprl Center Adalberta Stifterja (Adalbert-Stifter-Zentrum). V tem centru za srečevanje in študiranje naj bi se še bolj združila kulturna vez med Avstrijo, Češko ter Nemčijo.
Stifterjeva nagrada je nagrada za kulturo in literaturo na območju Zgornje Avstrije. |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Izbrana literatura | Wikisource: Adalbert Stifter – viri in vsa besedila
Hannah Arendt: Great Friend of Reality: A. S. (engl.) in: dies., Reflections on Literature and Culture SUP Stanford, Calif. 2007 ISBN 978-0804744997 S. 110 - 114 (§ 12) - über „Bergkristall“. Ebenfalls in: H.A. Von den Dichtern erwarten wir Wahrheit Hg. Barbara Hahn u.a., Matthes & Seitz 2007 ISBN 3882219211 S. 221 - 224 (engl.)
Peter Becher: Adalbert Stifter. Sehnsucht nach Harmonie. Eine Biografie. Friedrich Pustet, Regensburg 2005 ISBN 3-7917-1950-5 (Der Autor ist Geschäftsführer des Adalbert Stifter Vereins in München) |
Adalbert Stifter | Adalbert Stifter Filmi | Rez v grlo ali vstajenje Adalberta Stifterja (Der Schnitt durch die Kehle oder Die Auferstehung des Adalbert Stifter), Avstrija 2004, dokumentarni film Kurta Palma
Brigita (Brigitta): scenarij in režija: Dagmar Knöpfl, Nemčija 1993/94, s Karlom Achleitnerjem in Tamasom Jordanom v glavnih vlogah |
Velika Kosnica | Velika Kosnica | Velika Kosnica je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Velika Gorica Zagrebške županije. |
Akira Nozava | Akira Nozava | Akira Nozava (japonsko 野澤 晁), japonski nogometaš, * Hirošima, Japonska.
Za japonsko reprezentanco je odigral tri uradne tekme. |
Donski kozaki | Donski kozaki | Donski kozaki (rusko Донские казаки, ukrajinsko Донські козаки) ali Donci (rusko донцы, latinizirano: donci, ukrajinsko донці) so kozaki, ki so se naselili vzdolž srednjega in spodnjega toka reke Don. Zgodovinsko so bili locirani znotraj tistega, kar je bilo Donska kozaška vojska (ukrajinsko Головне Донське військо, rusko Донско́е kazáчье во́йско), ki je bila bodisi neodvisna bodisi avtonomna demokratična republika v današnji Južni Rusiji in regiji Donbas v Ukrajini, od konca 16. stoletja do leta 1918. Od leta 1992 se s predsedniškim odlokom Ruske federacije lahko kozaki vpišejo v poseben register. Številne kozaške skupnosti so bile obnovljene za spodbujanje kozaških kulturnih tradicij, vključno z Donsko kozaško vojsko.
Donski kozaki so imeli bogato vojaško tradicijo, saj so igrali pomembno vlogo v zgodovinskem razvoju Ruskega cesarstva in sodelovali v večini njegovih velikih vojn. |
Donski kozaki | Donski kozaki Etimologija in izvor | Ime kozak (казак, козак) se je pogosto uporabljalo za opisovanje 'svobodnih ljudi' v nasprotju z drugimi z različnim položajem v fevdalni družbi (tj. kmetje, plemiči, kleriki, itd.). Beseda kozak je bila uporabljena tudi za migrante, postopače in razbojnike.
Natančen izvor kozakov ni znan. V sodobnem pogledu so donski kozaki potomci slovanskih ljudi, ki so prišli izza Dnepra, iz Novgorodske republike in kneževine Rjazan, ter Ostrogotov-Alanov, ki izvirajo iz zahodnega dela Severnega Kavkaza. |
Donski kozaki | Donski kozaki Zgodnja zgodovina | Pred več kot dva tisoč leti so na bregovih reke Don živeli Skiti. Na tem območju so našli številne skitske grobnice. Kasneje so območje naselili Hazari in Kumani. Stepe reke Don so poimenovali 'divje polje' (Дикое Поле). Območje je bilo pod splošnim nadzorom Zlate horde, tam pa so gostovale tudi številne tatarske oborožene skupine, ki so napadale ruske in tuje trgovce.
Prvi kristjani, ki so se naselili na ozemljih okrog Dona, so bila plemena Jasi in Čerkezi. Po padcu Zlate horde leta 1480 se je v to deželo iz Novgorodske republike po bitki pri Šelonu in iz sosednje kneževine Rjazan začelo širiti več ruskih kolonistov. Do konca 16. stoletja so donski kozaki naselili neodvisna svobodna ozemlja. |
Donski kozaki | Donski kozaki 15.–17. stoletje | Kozaki v Rjazanu se omenjajo leta 1444 kot branilci Pereslavelj-Zalesski proti enotam Zlate horde in v pismu Ivana III. Ruskega iz leta 1502. Po padcu Zlate horde leta 1480 je bilo območje okoli reke Don razdeljeno med Krimsko zahodna stran in Nogajsko vzhodno stran. Na njihovi meji so od 14. stoletja obsežno stepo Donske regije poseljevali tisti ljudje, ki niso bili zadovoljni z obstoječo družbeno ureditvijo, tisti, ki niso prepoznali moči posestnikov, bežeči kmetje, tisti, ki so hrepeneli po svobodi. Sčasoma so se spremenili v združeno skupnost in se imenovali kozaki. Sprva je bila glavna dejavnost teh majhnih oboroženih odredov lov in ribolov, pa tudi nenehen boj proti Turkom in Tatarom, ki so jih napadali. Šele kasneje so se začeli naseljevati in delati na zemlji. |
Donski kozaki | Donski kozaki 16. stoletje | Prvi zapisi o kozaških vaseh (stanicah) segajo v leto 1549. Leta 1552 so se donski kozaki pod poveljstvom atamana Suzarja Fedorova med obleganjem Kazana leta 1552 pridružili vojski Ivana Groznega. 2. junija 1556 je kozaški polk atamana Ljapuna Filimonova skupaj z moskovsko vojsko, ki je imela strelce, osvojil in si priključil Astrahanski kanat.
V času vladavine Ivana Groznega se je ataman Jermak Timofejevič odpravil na ekspedicijo, da bi osvojil Sibirijo. Potem ko je jeseni 1582 premagal kana Kučuma in zasedel Isker, glavno mesto Sibirskega kanata, je Jermak pozimi 1583 poslal silo Kozakov po Irtišu. Odred, ki ga je vodil Bogdan Brjazga (po drugih virih, kozaški poglavar Nikita Pan) je prešel skozi dežele konda-pelimskih Vogulov in dosegel obzidje mesta Samarovo. Presenečeni nad napadom kozakov so se Ostjaki (tudi Hanti) predali. Jeseni 1585, kmalu po Jermakovi smrti, so kozaki na čelu z vojvodo (poveljnikom vojske) Ivanom Mansurovim ustavili prvo rusko utrjeno mesto v Sibiriji Obskoj ob ustju reke Irtiš na desnem bregu reke Ob. Deželi Hantov in Mansov sta tako postali del ruske države, dokončno sta bili osvojeni z ustanovitvijo mest Pelim in Berezov leta 1592 in Surgut leta 1594. Zaradi Jermakove odprave je Rusija lahko aneksirala Sibirijo. |
Donski kozaki | Donski kozaki 17. stoletje | Med poljsko-rusko vojno (1605–1618) je poljsko-litovski plemič Aleksander Józef Lisovski ustanovil konjeniško skupino plačancev (po smrti imenovano Lisowczycy) iz različnih izobčencev, delno tudi Donskih Kozakov. Ta skupina je služila pod poljsko krono; po vojni so Lisowczycy sodelovali v Moldavskih magnatih vojnah (bitka pri Humennéju 23. novembra 1619) v Zgornji Madžarski (zdaj vzhodna Slovaška); pozneje so Šlezijo in Moravsko oropali kot zavezniki habsburške vojske v češki vstaji - prva faza tridesetletne vojne. Ta faza je doživela vrhunec v bitki na Beli gori 8. novembra 1620 (blizu Prage, glavno mesto Češke krone, zdaj Češka), kamor je Lisowczyce poslal madžarski grof Johann T’Serclaes von Tilly, proti madžarski konjenici. Zmagali so in zasegli dvajset praporov. Po bitki so terorizirali ljudi po Pragi in drugih mestih, tako da so jih 7. maja 1621 na hitro plačali in odpustili iz službe. Nekateri so se vrnili na Poljsko, drugi pa pod Habsburžane Maksimilijana I., bavarskega volilnega kneza.
Pod Petrom Velikim in kasnejšimi vladarji so donski kozaki sodelovali v številnih vojaških akcijah, zaradi katerih se je rusko cesarstvo razširilo od Črnega do Baltskega morja. Kozaki so se dolga leta vojskovali proti Osmanom in Krimskemu kanatu. Leta 1637 so donski kozaki, ki so se jim pridružili še zaporoški kozaki, zajeli strateško osmansko trdnjavo Azov, ki je varovala Don. Obramba Azovske trdnjave leta 1641 je bila ena ključnih akcij v zgodovini donskih kozakov. Po popolnem prevzemu svobodnih ozemelj donskih kozakov pod nadzorom Moscovicov je bila zgodovina donskih kozakov popolnoma prepletena z zgodovino ostale Rusije. V zameno za zaščito južnih meja srednjeveške Rusije so donski kozaki dobili privilegij, da niso plačevali davkov in carska oblast v kozaških deželah ni bila tako absolutna kot v drugih delih Rusije.
V tem obdobju so bili trije najbolj razvpiti ruski uporniki, Stjenka Razin, Kondrati Bulavin in Emelian Pugačev, donski kozaki. |
Donski kozaki | Donski kozaki 18. – 19. stoletje | Po letu 1786 se je ozemlje donskih kozakov uradno imenovalo dežela Donske voiske, leta 1870 pa se je preimenovalo v provinco Donske vojske (Oblast Vojska Donskogo) (trenutno del oblasti Rostov na Donu, Volgograd in Voronež v Ruski federaciji in del Luganske oblasti v Ukrajini).
Leta 1805 se je prestolnica donskih kozakov preselila iz Čerkaska v Novočerkask (Novi Čerkask) .
Donski kozaki so bili zaslužni oziroma so imeli pomembno vlogo pri odvračanju Napoleonove invazije na Rusijo. Pod poveljstvom grofa Matveja Ivanoviča Platova so se borili v številnih bitkah proti Grande Armée. V bitki pri Borodinu so donski kozaki napadli v zadnji del francoske vojske. Platov je poveljeval vsem kozaškim četam in uspešno pokril umik ruske vojske v Moskvo. Donski kozaki so se odlikovali tudi v naslednjih akcijah in sodelovali pri zavzetju Pariza. Napoleon je izjavil »kozaki so najboljše lahke čete med vsemi, ki obstajajo. Če bi jih imel v svoji vojski, bi z njimi šel skozi ves svet«.
V splošnem popisu leta 1884 je bilo moškega prebivalstva donskih kozakov 425.000. Bili so bili največja izmed desetih tedanjih kozaških vojsk in so zagotavljali več kot tretjino celotne kozaške moči za vojaško službo. |
Donski kozaki | Donski kozaki Prva svetovna vojna | Na predvečer prve svetovne vojne je donsko kozaško vojsko sestavljalo 17 rednih polkov plus 6 samostojnih stotnij. Poleg tega sta bila na območju Dona novačena dva polka cesarske straže. Do leta 1916 se je donska kozaška vojska razširila na 58 linijskih polkov in 100 ločenih stotnij. Osrednja lega donskega ozemlja je pomenila, da so bile te enote zelo zaposlene tako na nemški kot avstro-ogrski fronti, čeprav manj proti osmanskim Turkom na jugu. Vrednost donskih in drugih kozakov kot nameščenih čet je ponazorjena z odločitvijo, sprejeto leta 1916, da se odstrani približno tretjina redne ruske konjenice, a da se ohranijo kozaški polki v njihovi tradicionalni vlogi. |
Donski kozaki | Donski kozaki Revolucija februarja 1917 | Ob izbruhu februarske revolucije 1917 so bili trije regimenti donskih kozakov (1., 4. in 14.) sestavni del garnizona Sankt Peterburga. Delno so bili novi rekruti iz revnejših regij, na te enote pa je vplivalo splošno razočaranje nad carjevo vlado. Skladno s tem niso ukrepali učinkovito, ko so jim naročili, da umirijo naraščajoče demonstracije v mestu. Poročila, da se na zgodovinsko lojalne donske kozake ni bilo več zanašati, so pomemben dejavnik nenadnega zloma carskega režima. |
Donski kozaki | Donski kozaki Boljševiško preganjanje | Donska kozaška vojska je bila razpuščena na ruskih tleh leta 1918, po ruski revoluciji, vendar so donski kozaki v Beli armadi in tisti, ki so se izselili v tujino, še naprej ohranjali svoje tradicije, glasbo in drugače. Mnogi so v različnih krožkih po Evropi in ZDA našli zaposlitev z jahanjem. Admiral Aleksander Vasilijevič Kolčak, eden voditeljev belega gibanja med rusko državljansko vojno, je bil po rodu donski kozak. Po porazu Bele armade v ruski državljanski vojni je nad preživelimi kozaki in njihovimi domovinami potekala politika razkosavanja (rusko Расказачивание, Raskazachivaniye - sistematična represija proti kozakom ruskega cesarstva, zlasti donskih in kubanskih, med letoma 1917 in 1933 namenjena izločitvi kozakov kot ločene etnične, politične in gospodarske celote), saj so nanje gledali kot na grožnjo novemu sovjetskemu režimu.
Kozaški domobranci so bili pogosto zelo ustvarjalni in v času kolektivizacijske akcije so mnogi kozaki delili usodo kulakov. Po zgodovinarju Michaelu Kortu je »med letoma 1919 in 1920 od približno 1,5 milijona donskih kozakov boljševiški režim pobil ali deportiral približno 300.000 do 500.000«. Tudi regija je močno trpela v času sovjetske lakote 1932–33 zaradi sovjetske politike. |
Donski kozaki | Donski kozaki Donski kozaki v drugi svetovni vojni | 20. aprila 1936 je bila odpravljena prejšnja prepoved služenja kozakom v Rdeči armadi. Pozneje istega leta sta bili dve obstoječi konjeniški diviziji Rdeče armade ponovno imenovani za donske kozake. Do leta 1939 so številni ti polki nosili tradicionalne kozaške uniforme v svečani in terenski službi. Obleka donskih kozaških enot je imela široke rdeče črte na temno modri podlagi, kar je bila njihova značilnost pred revolucijo. Donski kozaški konjeniški korpus je doživel zelo aktivno službo do leta 1943, nato pa se je njegova vloga zmanjšala (tako kot preostale konjeniške enote Rdeče armade) . Kljub temu je konjenica donskih kozakov obstajala še do leta 1945 in je sodelovala na paradi zmage v Moskvi.
Med drugo svetovno vojno so donski kozaki zbrali največjo koncentracijo kozakov znotraj nemške vojske, XV. SS kozaški konjeniški korpus. Velik del kozakov je bil nekdanjih ruskih državljanov, ki so se odločili, da se borijo ne toliko za Nemčijo kot proti Sovjetski zvezi. XV. SS kozaški konjeniški korpus je vključeval 1. kozaško divizijo in 2. kozaško divizijo. |
Donski kozaki | Donski kozaki Sodobni Donski kozaki | Danes je ruska država zelo različna. Med letoma 1917 in 1941 je bilo več kot polovica prebivalstva donskih kozakov umorjenih ali deportiranih. Nasledniki deportiranih med sovjetskim terorjem se ne morejo vrniti v domovino. To je zato, ker jih zakon o restituciji ne priznava kot žrtve komunizma.
Provladna vojska se je razdelila v dve različni organizaciji. Donski kozaki so bili oživljeni v začetku 1990-ih, vlada Ruske federacije pa jih je uradno priznala leta 1997, njen ataman je dobil čin, oznake in uniformo polnega maršala.
Leta 1992 so se med vojno v Pridnestrju pridružili separatističnim silam.
Še vedno obstaja več 'organizacij protikomunističnih kozakov zunaj Rusije'. Najbolj znana je Vsemogočna donska vojska zunaj Rusije', ki je bila nekdaj pod poveljstvom generalmajorja in zadnjega viteza Reda svetega Jurija, atamana Nikolaja Vasiljeviča Fedorova (1901–2003), in od februarja 2006 pod J. L. Miheevom.
Od leta 2014 je neznano število donskih kozakov sodelovalo na ruski strani v vojni v vzhodni Ukrajini. Po poročanju je bilo ustanovljenih več vojaških formacij, čeprav je bila večina teh skupin pozneje razpuščena in integrirana v oborožene sile DPR (Donecka ljudska republika) in LPR (Luganska ljudska republika). |
Donski kozaki | Donski kozaki Zastava | Med skupščino donskih kozakov v Novočerkasku v Donski republiki, 4. maja 1918, je bila pod vodstvom atamana Piotra Krasnova določena zastava donskih kozakov. Zastava ima tri barve: modro, rumeno in rdečo. Zastava je podobna kot ukrajinska, tudi sprejeta leta 1918, na katero je Donska republika mejila na zahodu. |
Donski kozaki | Donski kozaki Grb | Grb je bil znan od 17. stoletja. Sprejet je bil kot simbol Donske republike 15. septembra 1918. |
Donski kozaki | Donski kozaki Uniforma | Do leta 1914 je bila razpoznavna barva donske kozaške vojske rdeča: nosili so jo na traku kape in široke pasove na temno modri uniformi ohlapnega kroja, ki je običajen za stepske kozake. Občasno so nosili visoke klobuke iz jagnjetine, z rdečimi platnenimi vrhovi. Naramnice so bile enako temno modre kot kaftan (plašč). Namesto ostrog je bil uporabljen bič Pred letom 1908 so morali posamezni kozaki od vseh vojske priskrbeti svoje uniforme (skupaj s konji in vprego). Vendar sta velikost in relativna pripadnost omogočila ustanovitev tovarn oblačil v javni lasti.
Leta 1908 je bila sprejeta terenska tunika, ki je nadomestila temno modre plašče ali bele (poletne) bluze, ki so jih prej nosili za običajne naloge. Vendar pa so modre jahalne hlače s širokimi rdečimi črtami, ki so bile dolgo značilne za donsko vojsko, še naprej nosili aktivni kozaki med obema svetovnima vojnama. |
Donski kozaki | Donski kozaki Himna | Всколыхнулся, взволновался православный Тихий Дон je napisal Fedor Anisimov leta 1853. (v ruščini) |
Donski kozaki | Donski kozaki Religija | Večina donskih kozakov je ruskih pravoslavcev, ki veljajo za varuhe vere. Velik odstotek je bilo starovercev. Že leta 1903 je bilo starovercev najmanj 150.000 od skupaj 2.500.000 članov Donske eparhije. Ataman grof Matvei Platov je bil iz staroverske družine Popovci. Donski kozaki so bili strpni do drugih religij - razen Judov - in so v svoje skupnosti sprejemali budiste, muslimane, staroverce in pogane. |
Donski kozaki | Donski kozaki Običaji in kultura | Kozaki so imeli demokratično družbo, v kateri so bile najpomembnejše odločitve sprejete na skupni skupščini (Казачий Круг). Skupščina je izvolila začasno oblast – ataman.
Donski kozaki so bili zaradi dolgih spopadov s Krimskim kanatom in Osmanskim cesarstvom spretni konjeniki in izkušeni bojevniki. Svojo vojaško službo so prodajali različnim silam v vzhodni Evropi. Skupaj s poljskim kraljem so v času nemirov (Смутное Время) napadli Moskvo in pod rusko oblastjo izvajali napade in ekspedicije proti osmanski Turčiji in kadžarski Perziji.
Izolirani med ruskim in muslimanskim ozemljem so razvili izrazito kulturo in jezik, ki je zlil ukrajinske, ruske, kalmiške in tatarske elemente.
Imajo tradicijo zborovskega petja in številne njihove pesmi, kot so Chyorny Voron ('Črna vrana') in Ljubo, Braci,'Ljubo ('Dobro je, bratje, dobro'), so postale priljubljene po vsej Rusiji. Veliko pesmi govori o smrti v vojni.
Vse do 18. stoletja so v skupščini potekale poroke in razveze (Казачий Круг). Če se je kozak hotel poročiti z žensko, naj bi jo pripeljal na skupščino na predstavitev. Če je skupščina dala soglasje, je sledila poroka. Enak postopek je potekal, če je prišlo do ločitve. Peter I. je prepovedal te prakse v skupščini in zahteval, da se kozaki poročijo le v cerkvi.
Kozaška poroka je zapleten obred, ki ga spremljajo pesmi, plesi in nastopi. Ženin prispe na konju in nevesto odpelje v cerkev, za njim pa poročna povorka. Po poroki bi se vsi prisotni odpravili v ženinovo hišo. Tam bi starši blagoslovili par, razrezali štruco kruha nad glavo in jih potresli s pšenico, oreščki, sladkarijami in hmeljem. Nevestini lasje bi bili potem nepovezani v skladu s tradicionalnimi obredi.
Ko se je v kozaški družini rodil sin, so mu sorodniki podarili puščico, lok, kroglo, naboj in pištolo. Vsi ti predmeti so bili obešeni na steni, nad dečkovo posteljo. Pri treh letih je fant začel jahati konja. V starosti 7 do 8 let so ga pustili jahati po ulici, smel je loviti ribe in loviti z odraslimi.
Konjske dirke so bile priljubljena zabava. Jahači so tekmovali v ciljanju na tarčo in streljati s konja. Najbolj spretni so to zmogli stoje na konjih. Tradicionalna praksa je bila, da so kozaške družine mlademu kozaku priskrbele dva konja, uniformo in orožje.
Kozakovo slovo je bil vedno praznik. Vsi odhajajoči kozaki bi se zbrali v cerkvi in si okoli vratu obesili majhno vrečko, ki je vsebovala ščepec njihove domače zemlje, preden bi začeli peti. Ko so zapustili svojo stanico, so spili skodelico vodke in se poslovili od domače dežele. |
Donski kozaki | Donski kozaki Zbor Donskih kozakov Serge Žarov | Zbor Donskih kozakov Serge Žarov je bil skupina nekdanjih častnikov ruske cesarske vojske, ki so odkrili petje v Çilingirju (blizu Carigrada), kamor so pobegnili po porazu svoje vojske na Krimu. Uradni koncertni prvenec so izvedli na Dunaju leta 1923 pod vodstvom njihovega ustanovitelja, dirigenta in skladatelja Serge Žarova.
Zbor je postal priljubljen v Ameriki, na Japonskem in v Evropi, po svetu pa je gostoval v 1930-ih, 1940-ih in 1950-ih letih, do danes. Moški, oblečeni kot kozaki, pojejo a cappella rusko sakralno in posvetno glasbo, vojaške, ljudske in umetniške pesmi. Kozaške plese na koncu dodajo v njihov program. |
Donski kozaki | Donski kozaki V popularni kulturi | Monumentalno delo Mihaila Šolohova z naslovom Tihi Don (rusko Тихий Дон) se simpatično ukvarja z donskimi kozaki in prikazuje uničenje njihovega načina življenja, ki je posledica prve svetovne vojne in ruske državljanske vojne. |
Kition | Kition | Kition (grško starogrško Κίτιον, Kítion, feničansko 𐤊𐤕, kt, ali
𐤊𐤕𐤉, kty, latinsko Citium) je bilo mestno kraljestvo na južni obali Cipra na mestu sedanje Larnake. Iz besedila na plošči, najdeni leta 2103 blizu najdišča Kathari, je razvidno, da so Kition v 13. stoletju pr. n. št. po trojanski vojni ustanovili grški (ahajski) naseljenci
Najbolj znan in verjetno edini znani prebivalec Kitiona je bil Zenon, rojen okoli 334 pr. n. št. Bil je ustanovitelj stoične filozofske šole in učitelj v Atenah od okoli 300 pr. n. št. |
Kition | Kition Ime | Kition (starogrško Κίτιον) je helenizirana oblika feničanskega imena, zapisanega kot 𐤊𐤕 (KT) in 𐤊𐤕𐤉 (KTY). Izvirna oblika obeh imen bi lahko bila kꜣṯꜣj na staroegipčanskem napisu iz obdobja faraona Ramzesa III. (1198–1116 pr. n. št.), najdenem v templju Medinet Habu med imeni ciprskih mest. Za ime velja, da se nanaša na Kition. Jožef Flavij ga je enačil s Kittimom, ki so ga uporabljali Hebrejci za Ciper in celo dežele zahodno od Cipra. |
Kition | Kition Zgodovina | Mesto-kraljestvo Kition je bilo ustanovljeno v 13. stoletju pr. n. št.
Prvi naseljenci na tem območju so bili Mikenci, ki so izkoriščali tukajšnja nahajališča bakra. Dve stoletji kasneje je naselbina zaradi nenehnega nereda in strahu sčasoma zbledela.
Novi kulturni elementi (osebni predmeti, keramika, nove arhitekturne oblike in ideje) so se pojavili v obdobju med letoma 1200 in 1000 pr. n. št. in kazali na pomembne politične spremembe po prihodu Ahajcev, prvih grških kolonistov v Kitionu.
Na začetku 12. stoletja pr. n. št. je bilo mesto temeljito prenovljeno. Mestno obzidje iz zemljenih zidakov je nadomestilo mogočno kamnito obzidje. Okoli leta 1000 pr. n. št. je bil verski del mesta opuščen, najdbe v grobovih pa kažejo, da se je življenje nadaljevalo nekje drugje.
Pisni dokazi kažejo tudi na zgodnjo feničansko prisotnost v Kitionu, ki je bil na začetku 10. stoletja pr. n. št. pod tirsko oblastjo. Za nekaj feničanskih trgovcev iz Tira velja, da so širili politični vpliv Kitiona. V obdobju po okoli 850 pr. n. št. so Feničani obnovili in ponovno uporabljali svetišča na najdišču Kathari.
Kraljestvo je bilo od leta 570 do 545 pr. n. št. pod egipčansko oblastjo. Po tem letu so na Cipru vladali Perzijci. Imena vladarjev mesta po letu 500 pr. n. št. so omenjena v feničanskih besedilih in napisih na kovancih.
Marguerite Yon trdi, da knjižna besedila in napisi kažejo, da je bil v klasičnem obdobju Kition skupaj s svojo sosedo Salamino ena glavnih lokalnih sil. Leta 499 pr. n. št. so se ciprska kraljestva, vključno s Kitionom, pridružila uporu Joncev proti Perziji. Perzijska oblast na Cipru se je končala leta 332 pr. n. št.
Ciper je leta 312 pr. n. št. osvojil Ptolemaj I., ubil feničanskega kralja Kitiona Pumjatona in požgal templje. Ciprska mestna kraljestva so bila kmalu zatem razpuščena in feničanska oblast je bila odpravljena. Po teh dogodkih je območje izgubilo svoj verski značaj.
Trgovska kolonija Kitiona, ustanovljena v Pireju, je kljub temu uspevala do te mere, da je leta 233 pr. n. št. zaprosila in dobila dovoljenje za gradnjo templja, posvečenega boginji Astarti.
Leta 58 pr. n. št. je bil Ciper priključen k Rimski republiki.
Leta 76 pr. n. št. in leto kasneje je mesto prizadel močan potres. Zdi se, da je mesto v rimskem obdobju kljub temu cvetelo. Med vladanjem Septimija Severja je mesto dobilo rimskega finančnega uradnika (curator civitatis).
Potresa leta 322 in 342 n. št. nista uničila samo Kitiona, ampak tudi Salamino in Pafos. |
Kition | Kition Arheološka najdišča | Kition je začela prva sistematično raziskovati švedska odprava arheologov leta 1929. Direktor odprave je bil Einar Gjerstad.
Raziskave so se nadaljevale v bližini najdišča Kathari. V kopališki stavbi je bil leta 2016 odkrit veličasten 20 metrov dolg rimski mozaik, ki prikazuje Herkulova dela. Našli so ga pri čiščenju kanalizacije pod ulico Kyriakou Matsi. Pričakuje se, da ga bodo prenesli v muzej. |
Kition | Kition Kathari (ali Kition II) | Najdišče se nahaja približno 500 metrov severno od mesta Bamboula in se včasih imenuje "Kition II". Oddelek za starine pod vodstvom Vassosa Karageorghisa je začel z izkopavanji na tem mestu leta 1959. Dela so se nadaljevala do leta 1981.
Izkopavanja so odkrila del obrambnega zidu iz 13. stoletja pr. n. št. in ostanke petih templjev, vključno s kiklopskimi zidovi. Tloris templja je meril 35 x 22 m. Zgrajen je bil iz skrbno obklesanih kamnitih blokov. Tempelj 2 je bil obnovljen okoli leta 1200 pr. n. št. Tempelj 1 ima na pročelju južne stene poznobronastodobne grafite ladij. |
Kition | Kition Bamboula | Najdišče Bamboula se nahaja okoli 50 metrov severno od Muzeja Larnake. Na njem so leta 1845 odkrili Sargonovo stelo in pozlačeno srebrno plaketo, ki je zdaj v Louvreu.
Britanska odprava je na tem mestu prvič izkopavala leta 1913.
Skupina francoskih arheologov z Univerze Lyona je začela izkopavati leta 1976, ko so ob okopih pri pristanišču v Bambouli odkrili sledove naselja iz 10. stoletja pr. n. št. Na najdišču sta bili tudi Astartino in Melkartovo svetišče. Najstarejše svetišče je bilo zgrajeno v 9. stoletju pr. n. št.
Leta 1987 je bilo odkrito feničansko pristanišče z ladjedelnico vojnih ladij. V zadnjem obdobju je imeli pristanišče šest lop za ladje, širokih 6 metrov in dolgih približno 38 do 39 metrov. V lopah so bile klančine, po katerih so vanje zvlekli triere, da so se posušile. |
Kition | Kition Druga arheološka najdišča v Kitionu | V Kitionu so odkrili pet podzemih grobnic ali hipogejev: Vangelisovo grobnico, Godhamovo grobnico, grobnico Faneromeni in nekropolo Turabi Tekke. Na nekropoli Turabi Tekke so v poznem 19. stoletju odkrili pomembni steli z napisi v feničanski pisavi. Obe sta zdaj v Britanskem muzeju.
Arhitektura in najdbe na najdišču Kition I, tesno ob zahodnem mestnem obzidju iz predfeničanskega obdobja, kažejo, da je bilo na tem mestu verjetno stanovanjsko naselje. Drugi najdišči v Kitionu sta Kition III in Kition IV.
"Gomilna vrata" v mestnem obzidju so se nahajala v bližini grobnice Phaneromeni, malo severozahodno od nje. Mesto je imelo tudi akropolo.
Nekropola v Kitionu je najbolj podrobno raziskano pokopališče na Cipru.
Najdišče Mnemata so odkrili leta 1979 med gradnjo zavetišča za begunce. Na najdišču zdaj stoji supermarket. Najdišče je bilo v preteklosti znano kot Pokopališče sv. Jurija. |
Resarji | Resarji | Résarji, tudi resokrílci ali trípsi (znanstveno ime Thysanoptera, grško - thysano - resica + pteron - krilo) so red žuželk z okoli 5000 opisanimi vrstami, ki jih najdemo po vsem svetu. So zelo majhne živali, ki jih prepoznamo po tem, da njihova krila nimajo opne, temveč so zgrajena iz množice resic, po čemer so resarji dobili tudi ime. Ime trips pa izhaja iz grščine in pomeni »gozdna uš«. |
Resarji | Resarji Telesne značilnosti | Resarji so navadno veliki največ 1-2 milimetra, črne ali rjave barve. Največji zrastejo do 15 mm. Na glavi imajo par majhnih, a opaznih sestavljenih oči, kratke tipalnice, ki izraščajo blizu skupaj in so sestavljene iz 6-10 členov, ter obustne okončine, izoblikovane v asimetrično sesalo. Takšno sesalo je posebnost pri žuželkah, sestavljeno je iz leve mandibule in delov maksil, desna mandibula pa manjka. Oprsje je sestavljeno iz jasno definiranega protoraksa, ostala dva člena pa sta popolnoma zlita. Različne vrste in celo različni osebki znotraj vrst imajo različno razvita ali manjkajoča krila. Pri resarjih, ki imajo krila, so le-ta zelo ozka, z malo ali nič žilami. Na obeh robovih izraščajo iz njih razmeroma dolge resice, ki efektivno podvojijo njihovo površino. Na koncu zadnjega para kril imajo kavlje, s katerimi se pritrjajo na sprednja krila. Zadek sestavlja 11 členov, od tega je vidnih 10. Na njem nimajo posebnih struktur, razen ovipozitorja, ki pa ni prisoten pri vseh vrstah.
Značilni so tudi po svoji preobrazbi, ki je vmesna stopnja med nepopolno in popolno. Ličinke (nimfe) prvih nekaj stadijev so podobne odraslim živalim, le brez genitalij in zasnov za krila. Sledi vmesni stadij, nekakšna buba, kjer se pojavijo zasnove kril. |
Resarji | Resarji Življenje | Samica izleže 0,2 mm velika jajčeca ledvičaste oblike na rastlinje. Pri nekaterih vrstah imajo samice dobro razvito leglico, s katero pred tem prerežejo rastlinsko tkivo in izležejo jajčeca v notranjost, druge pa jih izležejo kar na površino. Po okoli treh dneh se izležejo ličinke. Ličinke prvih dveh stadijev se normalno premikajo in prehranjujejo, po drugi levitvi pa sledi stadij, imenovan »predbuba«. Ličinke v tem stadiju se ne prehranjujejo. V tem stadiju se pri večini resarjev pojavijo zasnove kril, razen pri tistih iz podredu Tubulifera, kjer se predbube po nekaj dneh ponovno levijo in preobrazijo v bube, šele nato se preobrazijo v odrasle živali. Čeprav se predbube in bube ne prehranjujejo, se lahko v večini primerov še vedno premikajo naokoli, nekatere pa spletejo okoli sebe kokon.
Najdemo jih v glavnem na rastlinju, pod lubjem in v cvetovih. Prehranjujejo se tako, da prebodejo povrhjico rastlinskih organov z bodalom, ki ga tvori leva mandibula, nato pa vstavijo sesalo in sesajo celične sokove skozi kanal, ki ga tvorita odrastka maksil. Tipični resarji živijo 7 do 22 dni, odvisno od temperature. Na leto se zvrsti več generacij. Prezimijo večinoma odrasle živali, v zemlji ali v podrasti, lahko tudi v človekovih bivališčih. Le nekaj vrst prezimi v stadiju bube.
Razmnožujejo se haplodiplontsko - samice so diploidne, morebitni samci pa haploidni, razvijejo se iz neoplojenih jajčec. Samci so manjši od samic, lahko pa se slednje razmnožujejo tudi partenogenetsko in samcev sploh ni. Pri nekaterih vrstah so opazili skrb za zarod in podobna socialna vedenja. |
Resarji | Resarji Ekologija | Tripsi živijo po vsem svetu. Poleg rastlinojedih vrst, ki predstavljajo večino, je nekaj tudi plenilskih, napadajo druge žuželke, ostale pa jedo glive ali odmrl organski material. |
Resarji | Resarji Pomen za človeka | Rastlinojede vrste so zaradi svoje številčnosti pomembni škodljivci na nekaj vrstah poljščin; za škodljive imamo le slab odstotek vrst (v Evropi denimo okoli 70 vrst), ki pa lahko povzročijo veliko škode. Najopaznejša posledica napada resarjev je srebrnenje rastlin - celice, iz katerih so živali izsesale vsebino, se napolnijo z zrakom in dobijo srebrnkast odsev. Kadar sesajo na mladih poganjkih, povzročijo iznakaženje listov in cvetov, predčasno odpadanje in venenje. Na plodovih tropskih sadnih vrst (citrusi, avokado, banane) se pojavijo brazgotine ali plutasto tkivo. Najpomembnejši škodljivci v svetovnem merilu so tobakov resar (Thrips tabaci), cvetlični resar (Frankinilella occidentalis), citrusov resar (Scirtothrips dorsalis) in fikusov resar (Thrips palmi). Poleg povzročanja neposrednih poškodb rastlin nekatere vrste tripsov prenašajo povzročitelje rastlinskih bolezni, kot so rastlinski virusi. Po drugi strani pa so lahko tudi koristni kot opraševalci, posebej tisti, ki se zbirajo v večjem številu znotraj cvetov, ali kot plenilci drugih škodljivih vrst členonožcev. |
Resarji | Resarji Sistematika | Skromni genetski podatki, ki so trenutno na voljo, potrjujejo tradicionalno delitev resokrilcev na podredova Tubulifera in Terebrantia. Prvi vsebuje eno samo številčno družino, drugi pa eno veliko in sedem majhnih. Sorodstvena razmerja znotraj njih so še neraziskana. Celotno število vrst ocenjujejo na 8000. |
Resarji | Resarji Seznam družin | Preko 90% vrst uvrščamo v dve najštevilčnejši družini, Thripidae in Phlaeothripidae.
Podred Terebrantia
Adiheterothripidae - 2 rodova
Aeolothripidae - 1 rod
Fauriellidae - 1 rod
† Hemithripidae - 1 fosilni rod s 15 vrstami
Heterothripidae - 1 rod
† Karataothripidae - ena fosilna vrsta
Melanthripidae - 2 rodova
Merothripidae - 1 rod
Thripidae - največja, 292 rodov v 4 poddružinah
† Triassothripidae - 2 fosilna rodova
Uzelothripidae
Podred Tubulifera
Phlaeothripidae - 447 rodov v 2 poddružinah |
Resarji | Resarji Resarji v Sloveniji | V Sloveniji najdemo vrste iz 38 rodov resarjev. Najštevilčneje so zastopani rodovi Thrips, Haplothrips, Aeolothrips, Odontothrips in Frankiniella. Največ škode na Slovenskem povzroča cvetlični resar, v zadnjem času pa tudi tobakov resar. |
Antarktična ledna krokodilka | Antarktična ledna krokodilka | Antarktična ledna krokodilka (znanstveno ime Champsocephalus gunnari), je morska riba iz družine Channichthyidae, ki je razširjena samo v Južnem oceanu.
Zaradi pretiranega izlova je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo vrsto razglasila za ogroženo.. |
Nektaneb I. | Nektaneb I. | Heperkare Nehtnebef, bolj znan po njegovem heleniziranem imenu Nektaneb I., je bil faraon Starega Egipta in ustanovitelj zadnje (30.) domorodne vladarske dinastije. |
Nektaneb I. | Nektaneb I. Družina in prihod na oblast | Nektaneb je bil armadni general iz Sebenita in sin pomembnega vojaškega častnika Džedhorja (helenizirano v Teos). Stela, ki so jo odkrili v Hermopolisu, kaže, da je na oblast prišel s strmoglavljenjen in morda usmrtitvijo Neferita II., zadnjega faraona 29. dinastije. Domneva se, da mu je pri tem pomagal grški general Habrias. Nektanebovo kronanje je bilo leta 379/380 pr. n. št. v Saisu in Memfisu. Prestolnico kraljestva je preselil iz Mendesa v Sebenitos.
Nektanebovo sorodstvo s faraoni iz prejšnje dinastije ni povsem jasno. Do Neferita II. in njegovega očeta Ahorisa ni bil ravno obziren. Prvega je imel za neprimernega, drugega pa za uzurpatorja. Zgleda, da je bil bolj obziren do Neferita I., za katerega se je nekoč verjelo, da je bil njegov oče ali stari oče, zdaj pa velja prepričanje, da to ni res in da gre za napačno razlago Demotske kronike. Ahoris in Nektaneb bi vsekakor lahko bila sorodnika Neferita I.
Nektaneb je imel dva znana sinova: svojega naslednika Teosa in Tžahapimuja. |
Nektaneb I. | Nektaneb I. Delovanje v Egiptu | Nektaneb je bil velik gradbenik in restavrator, kakršnega Egipt ni imel že nekaj stoletij. Naročil je gradnjo več templjev po celem kraljestvu.
Na svetem otoku File pri Asuanu je začel graditi Izidin tempelj, ki naj bi po izgradnji vestibula postal eden od najsvetejših mest s Egiptu. Na ograjenem prostoru svetišča Amon-Raja v Karnaku je začel graditi prvi pilon. Za mammisi, ki so ga odkrili v Denderi, velja prepričanje, da je bil prvi v Egiptu. Arheološka okritja v Hermopolisu, Hermopolisu Parva, Saft el-Hinni in Mendesu kažejo, da je podpiral kult živali, ki se je v Egiptu razširil med perzijskima okupacijama (27. in 31. dinastija). Svetišča, ki jih je zgradil Nektaneb I., so odkrili tudi v Memfisu, Tanisu in El Kabu.
Do duhovščine je bil zelo velikodušen. Odlok iz prvega leta njegove vladavine, odkrit na steli v Naucratisu, je določal, da se mora deset odstotkov davkov na uvoz in domačo proizvodnjo v tem mestu odvesti odvesti Neithovemu templju v Saisu. Dvojčico omenjene stele so odkrili v sedaj potopljenem Heracleionu. Stela je stala pred pilonom Ramzesa II. Na njej je bil seznam donacij, ki jih je Nektaneb I. namenil lokalnim božanstvom, in drugih ugodnosti, ki jih je podelil Horovim duhovnikom v Edfu. Nektanebova razsipnost kaže na njegovo pobožnost in finančno podpiranje najbogatejše institucije v državi na račun obrambe države. |
Nektaneb I. | Nektaneb I. Perzijska invazija | Leta 374/373 pr. n. št. se je Nektaneb soočil s poskusom perzijskega kralja Artakserksa II., da bi ponovno osvojil Egipt. Artakserks je na Egipt gledal kot na svojo uporniško satrapijo. Po šestih letih priprav in pritiska na Atene, da bi iz Egipta odpoklicale grškega generala Habiriasa, je napadel z veliko armado pod poveljstvom grškega generala Ifikrata in perzijskega generala Farnabaza. Vojska je štela 200.000 perzijskih vojakov in grških najemnikov in okoli 500 ladij. Trdnjave na Peluzijskem rokavu v Nilovi delti so dobile Nektanebov ukaz, da Perzijce prisiljo na plovbo po kakšnem drugem rokavu Nila. Perzijsko ladjevje je uspelo najti manj branjen Mendeški rokav Nila,
potem pa je med Ifikratom in Farnabazom nastalo nezaupanje, ki je preprečilo perzijski vojski, da bi dosegla Memfis. Letna poplava Nila in odločnost branilcev sta uspela obraniti Egipt. Invazija, ki je sprva kazala na Nektanebov neizogiben poraz, se je končala z njegovo popolno zmago.
Leta 368 pr. n.. št. so se začele Artakserksu II. upirati tudi zahodne satrapije Ahemenidskega cesarstva. Nektaneb je finančno podprl uporniške satrape in ponovno vzpostavil vezi s Šparto in Atenami. |
Nektaneb I. | Nektaneb I. Nasledstvo | Nektaneb je umrl v 19. letu svoje vladavine. Njegove grobnice, sarkofaga in mumije še niso odkrili. Proti koncu svoje vladavine, verjetno leta 364/363 pr. n. št., je sklenil odpraviti dinastične težave, ki so pestile njegovo predhodnike, in ponovno vzpostavil opuščeno institucijo sovladarja. Za svojega sovladarja je imenoval sina Teosa. Teosa je kmalu zatem brat Tžahapimu izdal in uspel na egipčanski prestol postaviti svojega sina Nektaneba II. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura je v stolnici Notre-Dame v Strasbourgu v Alzaciji v Franciji. To je tretja ura na tem mestu in je iz obdobja francoske posesti mesta (1681–1870). Prva ura je bila zgrajena v 14. stoletju, druga v 16. stoletju, ko je bil Strasbourg svobodno cesarsko mesto Svetega rimskega cesarstva.
Sedanja, tretja ura, je iz leta 1843. Njene glavne značilnosti so poleg avtomatov večni koledar (skupaj z izračunavanjem /computus/), mehanski model sončnega sistema (angleško orrery) (planetarna številčnica) s prikazom realnega položaja Sonca in Lune ter njunega mrka. Glavna zanimivost je procesija 18 palcev visokih figur Kristusa in apostolov, ki se vidi vsak dan ob 12.30, ko petelin, ki je v naravni velikosti, trikrat zapoje. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura Prva ura | Prva astronomska ura v strasbourški stolnici je bila nameščena med letoma 1352 in 1354 proti južnemu transeptu. Ime izdelovalca ni znano. Ta ura je bila znana kot "ura treh kraljev" in je imela več mehanizmov. Eden je bil pozlačen petelin, pozneje ponovno uporabljen v drugi uri, ki je zdaj del zbirke v Muzeju dekorativnih umetnosti in je najstarejši ohranjen avtomat na svetu. Ta ptica, simbol Kristusovega pasijona, je narejena iz železa, bakra in lesa. Opoldne je zamahnila s krili in razširila svoji krili. Odprla je tudi kljun, pomolila ven svoj jezik in s pomočjo meha in trstike zapela. V zgornjem predelu pri dvanajstici so se ob zvokih majhnega zvončka devici Mariji in otroku Kristusu priklonili trije kralji.
Ura je gotovo imela astronomsko številčnico in koledar. Stala je na steni nasproti sedanje ure, po stopnišču pa je bila dostopna do različnih ravni. Podpora pri prejšnjem balkonu je še danes vidna in kaže, da je bila višina ure približno 18 m, širina približno 7,70 m pri tleh. Na dnu pobarvana figura zodiakalnega človeka je prikazovala razmerje med znaki horoskopa in deli človeškega telesa.
Na steni je vgraviran velik krog, vendar pa ni ostanek prve ure. Dodan je bil pozneje iz nepojasnjenega razloga.
Celotna konstrukcija je bila razstavljena v letih 1572–74, ko je bila druga in celo bolj velikopotezna ura nameščena na nasprotni steni južnega transepta. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura Druga ura | Prva ura je prenehala delovati, zato so v 16. stoletju začeli izdelovati novo. Zasnoval jo je matematik Christian Herlin. Okoli leta 1547 sta bili zgrajeni kamnito ohišje in stopnišče, nato pa številčnica in železen okvir. Delo se je ustavilo zaradi različnih političnih težav – stolnica je postala katoliška, pa tudi zaradi Herlinove smrti in njegovih sodelavcev.
Delo se je ponovno začelo leta 1571. Prevzel ga je Conrad Dasypodius, učenec in Herlinov naslednik. Sodelovali so švicarska urarska mojstra Isaac Habrecht in Josia Habrecht, astronom in glasbenik David Wolckenstein ter švicarska umetnika Tobias Stimmer in njegov brat Josias. Ura je bila končana leta 1574.
Ta ura je bila izjemna po zahtevnosti astronomske naprave, vrsti in bogastvu okraskov in dodatkov, tudi po mnogih številčnicah in kazalcih – koledarska številčnica, astrolab, kazalnik planetov in mrkov – ura je bila tudi okrašena s slikami, gibajočimi kipi, avtomati in glasbeno spremljavo v obliki šestih melodij zvončka. Stimmers je poslikal velike plošče s tremi podobami Usode, Uranije, Kolosa, Nikolaja Kopernika in različnimi svetimi temami, tudi s stvarjenjem, vstajenjem od mrtvih, poslednjo sodbo in nagrado za vrline in kaznijo za pregrehe.
Na dnu ure je bil nebesni globus premera okoli 86 cm, ki ga je spremljal pelikan. Globus je bil povezan z gibanjem ure in je bil nastavljen na Strasbourgov poldnevnik.
Priljubljena značilnost nove ure je bil zlat petelin, ostanek prve ure, ki je sedel na vrhu kupole in vsak dan opoldne zabaval gledalce do leta 1640, ko ga je zadela strela.
Večino delov še vedno hranijo v Muzeju dekorativnih umetnosti. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura Tretja ura | Druga ura je prenehala delovati okoli 1788 in je stala še do leta 1838, ko je Jean-Baptiste Schwilgué (1776–1856) začel sestavljati današnjo uro. Zasnoval je nove mehanizme za zamenjavo starih. Zamišljeni so bili umetniško. Schwilgué si je vedno želel delati uro, a je dobil pogodbo šele 50 let pozneje. V tem času se je seznanil z izdelovanjem ur, matematiko in mehaniko. Eno leto je pripravljal svojih 30 delavcev. Delali so jo od leta 1838 do 24. junija 1843. Uradno je bila predstavljena 31. decembra 1842.
Ta ura ima verjetno prvo večje mehansko gregorijansko izračunavanje, ki ga je Schwilgué izdelal leta 1816. Leta 1970 je Frédéric Klinghammer naredil manjšo repliko ure. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura Model | Leta 1887 je 25-letni urar iz Sydneyja z imenom Richard Smith zgradil model tretje ure v merilu 1 : 5. Nikoli ni videl izvirnika. Delal je po brošuri, ki je opisovala merjenje časa in astronomsko vlogo. Ta model je zdaj na ogled v muzeju Powerhouse v Sydneyju v Avstraliji. |
Strasbourška astronomska ura | Strasbourška astronomska ura Podrobnosti | Planetarna številčnica
24-urna številčnica
Pogled s strani
12-urna ura in angel
Naprava za izračunavanje
Izenačitev |
909 | 909 | 909 (CMIX) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na nedeljo. |
Danilo Lekić | Danilo Lekić | Danilo Lekić, črnogorski general, * 13. junij 1913, † 3. oktober 1986. |
Danilo Lekić | Danilo Lekić Življenjepis | Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Skopju. Leta 1935 je postal član KPJ. Med letoma 1937 in 1939 se je boril kot politični komisar bataljona v španski državljanski vojni.
Naslednji dve leti je bil v francoski in nemški internaciji. Leta 1941 se je vrnil v Jugoslavijo in se pridružil NOVJ. Sprva je bil politični komisar več enot, nato pa poveljnik 1. proletarske brigade, 16. divizije in 12. korpusa.
Po vojni je končal Vojaško akademijo Vorošilov in VVA JLA ter bil poveljnik armade, glavni inšpektor Glavne inšpekcije JLA, načelnik Zgodovinskega oddelka MNO, glavni urednik Redakcije vojaške enciklopedije, vojaški ataše v ZDA,...
Leta 1956 je prestopil v diplomacijo (z nazivom veleposlanika) in bil pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve, stalni predstavnik SFRJ v OZN,... Bil je tudi predsednik komisije Predsedništva ZKJ za nacionalno obrambo. |
Wilhelm Balthasar | Wilhelm Balthasar | Wilhelm Balthasar, nemški častnik, vojaški pilot in letalski as, * 2. februar 1914, Fulda, † 3. julij 1941, v boju blizu St. Omerja, Francija. |
Wilhelm Balthasar | Wilhelm Balthasar Življenjepis | Wilhelm Balthasar je od leta 1933 do leta 1935 služil v artilerijskem polku nemškega Wehrmachta, nato pa je bil s činom poročnika premeščen k Luftwaffe. Novembra 1936 se je pridružil Legiji Kondor, kjer je bil dodeljen k Aufklärerkette Kampfgruppe K/88.
Svojo prvo zračno zmago je dosegel 20. januarja 1937, ko je v španski državljanski vojni opravljal izvidniško nalogo, opazil in sestrelil republikanskega lovca Polikarpov I-16. 15. marca 1937 je bil premeščen k Aufklärungsgruppe A/88, kjer je letel z letalom Heinkel He 112.
Septembra 1937 je bil premeščen k Jagdgruppe J/88, kjer je dosegel dodatnih šest zračnih zmag, med katerimi so bili štirje bombniki Tupoljev SB-2, ki jih je sestrelil 7. februarja 1938. V Nemčijo se je vrnil po 17. mesecih in 465. opravljenih bojnih nalogah, 23. marca 1938. Za sedem doseženih zračnih zmag in zasluge v boju je bil odlikovan s Španskim križem v zlatu z meči in diamanti.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Balthasar Staffelkapitän 1./JG 1, s to enoto pa je sodeloval tudi pri invaziji na Poljsko ter kasneje pri nemškem vdoru v dežele Beneluksa, preko katerih so vdrli v Francijo. V bojih nad Belgijo in Nizozemsko je dosegel svoje prve zračne zmage v drugi svetovni vojni, ko je 11. maja 1940 sestrelil tri belgijske dvokrilne lovce Gloster Gladiator in francoskega lovca Morane-Saulnier M.S.406. 23. maja je v bližini mesta Douai v Franciji sestrelil tri britanske lovce Hawker Hurricane, 26. maja je nad Francijo sestrelil še dva britanska lovca Supermarine Spitfire, 5. junija pa pet francoskih letal za zmage od 20 do 24. Že naslednji dan je dosegel nove štiri zmage (25-28). Stotnik Balthasar je bil za svoje uspehe 14. junija 1940 odlikovan z Viteškim križem železnega križa. S tem je postal za Wernerjem Möldersom šele drugi pilot, ki je prejel to visoko nemško odlikovanje. Poleg uspehov v zraku je na tleh uničil še 13 sovražnih letal, kar pa v Nemčiji ni štelo za zmago. Med francosko kampanjo je bil Balthasar najuspešnejši letalski as.
5. julija se je 1./JG 1 preimenoval v 7./JG 27, 1. septembra 1940 pa je Balthasar postal Gruppenkommandeur III./JG 3. 4. septembra, je bil na bojni nalogi nad Canterburyjem v Angliji med spopadom z britanskimi Spitfiri iz 222. skvadrona RAF zadet in ranjen v nogo. Kljub težkim ranam je Balthasar že po dveh tednih okreval in se vrnil v enoto. 23. septembra mu je uspelo s samo 88 izstreljenimi naboji in granatami sestreliti dva britanska Spitfira, novembra pa se je moral vrniti v bolnišnico zaradi slabo zaceljenih ran, dobljenih v boju v začetku septembra.
Balthasar je 16. februarja 1941 postal komodor JG 21. S to enoto je med 22. in 27. junijem dosegel devet zračnih zmag, med katerimi je pet britanskih bombnikov Bristol Blenheim sestrelil na nalogi 23. junija 1941 (32-40). Za štirideset zračnih zmag je bil 2. julija 1941 odlikovan s hrastovimi listi k viteškemu križu (Nr 17). Že naslednji dan je sodeloval na bojni nalogi v bližini mesta Aire v Franciji. Kmalu se je zapletel v spopad z britanskimi lovci. Med strmoglavim manevrom, ki ga je izvedel med bojem, se je njegovemu Messerschmittu Bf 109 F-4 (W.Nr. 7066) odtrgalo krilo, zaradi česar je strmoglavil jugovzhodno od mesta St Omer. Posmrtno so Wilhelma Balthasarja povišali v vojaški čin majorja; pokopali pa so ga z vojaškimi častmi na vojaškem pokopališču iz prve svetovne vojne v Flandriji. Njegov grob leži zraven njegovega očeta, ki je izgubil življenje v prvi svetovni vojni.
Wilhelm Balthasar je v svoji vojaški karieri dosegel 47 zračnih zmag. Sedem zmag je dosegel v španski državljanski vojni, 40 pa med drugo svetovno vojno. Med letoma 1939 in 1941 je sodeloval na okoli 300 bojnih nalogah, v Španiji pa kar na 465. |
Wilhelm Balthasar | Wilhelm Balthasar Odlikovanja | Železni križec 2. in 1. razreda
Španski križ v zlatu z meči in diamanti(?)
Viteški križ železnega križca (14. junij 1940)
hrastovi listi k viteškemu križu (2. julij 1941) |
Sovršna kota | Sovršna kota | Sovŕšna kóta sta v geometriji kota, ki imata skupni vrh, za krake pa imata nasprotno usmerjene dopolnilne poltrake. Sovršna kota sta vedno enako velika oziroma skladna.
Premici, ki se sekata v točki P, določata dva para sovršnih kotov (glej sliko): sovršna sta α in γ pa tudi β in δ. V vseh primerih kjer se sekata dve premici je vsota prvega para sokota in vsota drugega para sokota enaka 180 stopinj. |
Peter Forsberg | Peter Forsberg | Peter Mattias Forsberg , švedski hokejist, * 20. julij 1973, Örnsköldsvik, Švedska.
Forsberg velja za enega najboljših hokejskih napadalcev svojega časa, je tudi eden redkih s Trojno krono, naslovom Olimpijskega prvaka, Svetovnega prvaka in zmagovalca Stanleyevega pokala. Je eden le treh hokejistov na svetu, ki je Trojno krono osvojil dvakrat.
Kariero je začel pri švedskem klubu MoDo Hockey, v ligi NHL pa je igral za Colorado Avalanche, kjer je v letih 1996 in 2001 osvojil Stanleyev pokal, Philadelphia Flyers in Nashville Predators, kjer se je po končani sezoni 2006/07 napovedal upokojitev. Toda vrnil se je in dokončno upokojil po dveh tekmah za Colorado Avalanche v sezoni 2010/11.
Za švedsko reprezentanco je nastopil na štirih olimpijskih igrah, na kateri je bil dobitnik dveh zlatih medalj, in petih svetovnih prvenstvih, na katerih je bil dobitnik dveh zlatih in treh srebrnih medalj.
8. oktobra 2011 so v klubu Colorado Avalanche upokojili njegov dres s številko 21. Leta 2013 je bil sprejet v Mednarodni hokejski hram slavnih in Švedski hokejski hram slavnih, leto za tem pa še v Hokejski hram slavnih lige NHL. |
Pljučna lina | Pljučna lina | Pljučna lina ali pljučni hilus je špranja na medialni ploskvi pljuč, skozi katero potekajo pljučne in bronhialne arterije ter vene, glavna sapnica, mezgovnice in vegetativni živci. Gre za klinasto oblikovano špranjo, v katero vstopajo in izstopajo omenjene strukture, ki se s skupnim izrazom imenujejo pljučni koren in jih obdajata rahlo areolarno vezivo in poprsnica. |
Sferni koordinatni sistem | Sferni koordinatni sistem | Sfêrni ali krógelni koordinátni sistém je krivočrtni sistem koordinat v trirazsežnem prostoru, s pomočjo katerega enolično določimo lego točk na sferi ali sferoidu. Za določanje lege točke v prostoru vedno potrebujemo tri koordinate.
V sfernem koordinatnem sistemu so za točko P, ki ima krajevni vektor
r
→
{\displaystyle {\vec {r}}}
, koordinate (glej sliko!):
razdalja točke P od izhodišča (oznaka r), tudi dolžina krajevnega vektorja
r
→
{\displaystyle {\vec {r}}}
točke P,
polarni kot (oznaka
θ
{\displaystyle \theta }
ali
ϑ
{\displaystyle \vartheta }
) (zenitna razdalja, kolatituda, inklinacijski kot ali inklinacija) je kot med pozitivno z-osjo in vektorjem
r
→
{\displaystyle {\vec {r}}}
,
azimut (azimutni kot, oznaka
ϕ
{\displaystyle \phi }
ali
φ
{\displaystyle \varphi }
) je kot med x-osjo in smerjo projekcije vektorja
r
→
{\displaystyle {\vec {r}}}
na x-y ravnino.
Tako zapišemo koordinate točke P na naslednji način: (r,
θ
{\displaystyle \theta }
, φ). Kjer lahko
krajevni vektor r zavzame poljubno veliko vrednost,
polarni kot
θ
{\displaystyle \theta }
zavzame vrednosti med 0 in π (med 0° in 180°),
azimut
ϕ
{\displaystyle \phi }
pa zavzame vrednosti med 0 in 2 π (med 0° in 360°), merjeno v nasprotni smeri od gibanja urinega kazalca.
Polarni kot velikokrat nadomešča višinski (elevacijski) kot merjen od referenčne ravnine. |
Sferni koordinatni sistem | Sferni koordinatni sistem Označevanje sfernih koordinat | V literaturi sferne koordinate označujejo zelo različno. Vedno se je potrebno prepričati kakšno označevanje je avtor uporabil. V tem prispevku jih označujemo z (r,
θ
{\displaystyle \theta }
, φ). Tako se rabita koordinati večinoma tudi v fiziki, kar predpisuje tudi standard ISO 31-11. V ameriški literaturi sta oznaki
θ
{\displaystyle \theta }
in φ uporabljani v zamenjanem smislu. Tudi v matematiki se običajno rabita oznaki φ za polarni kot in θ za azimut.
Standardni dogovor (r, θ, φ) se ne ujema z običajnim zapisom koordinat ravninskega polarnega koordinatnega sistema, kjer se za azimut velikokrat rabi oznaka θ. Lahko se ne ujema tudi z zapisom koordinat v trirazsežnem valjnem koordinatnem sistemu.
Uporabljajo se naslednje kombinacije in oznake:
Polarni kot
θ
{\displaystyle \theta }
ni podoben zemljepisni širini, ki se meri od ravnine ekvatorja do opazovane točke (zavzame vrednosti med -90° in + 90°). |
Sferni koordinatni sistem | Sferni koordinatni sistem Uporabe | V geografskem koordinatnem sistemu se rabita azimut in višinski kot sfernega koordinatnega sistema za prikaz lege na zemeljskem površju, kjer se imenujeta zemljepisna dolžina in širina. Kakor je dvorazsežni kartezični koordinatni sistem uporaben na ravnini, je dvorazsežni sferni koordinatni sistem uporaben na sferi. V tem sistemu je sfera enotska, tako da je polmer enota in se ga lahko v splošnem zanemari. Takšna poenoistavitev je lahko uporabna tudi pri obravnavanju objektov kot so na primer matrike vrtenj.
Sferne koordinate so uporabne pri analizi sistemov z nekaj simetrije okrog točke, kot so na primer prostorninski integrali znotraj sfere, potencialno (vektorsko) energijsko polje okrog točkastega telesa ali električnega naboja ter simulacija globalnega vremena v planetovem ozračju. Sfera s kartezično enačbo x + y + z = c ima v sfernih koordinatah preprosto enačbo r = c.
V dveh pomembnih parcialnih diferencialnih enačbah, Laplaceovi in Helmholtzevi enačbi lahko v sfernih koordinatah ločimo spremenljivke. Kotni prispevki rešitev takšnih enačb imajo obliko sfernih harmoničnih funkcij.
Drugi zgled uporabe je ergonomsko oblikovanje, kjer je r dolžina roke negibne osebe, kota pa opisujeta smer iztegnjene roke.
Trirazsežno modeliranje izhodnih vzorcev zvočnika lahko pripomore pri napovedovanju njegove kakovosti. Treba je izdelati več sfernih polarnih grafov v širšem razponu frekvenc, saj se vzorci s frekvenco močno spreminjajo. Polarni grafi pomagajo pri prikazu, da veliko zvočnikov pri nižjih frekvencah kaže znake vsesmernosti.
Sferni koordinatni sistem se uporablja tudi pri razvoju trirazsežnih iger za obračanje pogleda okrog igralčeve lege. |