id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Amijan Marcelin | Amijan Marcelin Dojemanje | Edward Gibbon je presodil Amijana za "natančnega in zaupanja vrednega vodnika, ki je sestavljal zgodovino svojega časa, ne da bi se prepustil predsodkom in strastem, ki običajno vplivajo na um sodobnika". Amijanu je po drugi strani očital pomanjkanje literarnega pridiha: "Amijanovo grobo pero je brez razlik z dolgočasno in gnusno natančnostjo orisalo njegove krvava podobe".
Avstrijski zgodovinar Ernst Stein hvali Amijana kot "največjega literarnega genija, ki ga je ustvaril svet med Tacitom in Dantejem".
Kimberly Kagan meni, da njegovi opisi bitk poudarjajo njegove izkušnje vojaka, vendar na račun prikaza širše slike. Bralec zato težko razume, zakaj je bitke sploh opisal in kakšen je bil njihov izid.
Amijanovo delo vsebuje popoln opis cunamija v Aleksandriji, ki je 21. julija 365 uničil metropolo in obale vzhodnega Sredozemlja. Avtor natančno opisuje njegov potek: potres, umik morja in nenaden ogromen val. |
Kripta | Kripta | Kripta (lat. Crypta iz grške κρύπτη kryptē 'skrito v oboku) je v arhitekturi kamnita komora ali prostor v tleh za pokopni obok, ki lahko vsebuje sarkofage, krste ali relikvije. Prvotno je pomenila večjo grobnico v katakombah.
V starokrščanskem času so bili kriptam podobni prostori namenjeni grobovom. Kripta se je razvila v 8. do 9. stol. kot poseben, na pol v zemljo vgreznjen prostor pod prezbiterijem kot na primer v opatiji Saint-Germain en Auxerre, pozneje pa pod korom, glavno in prečnimi ladjami, namenjene za shranjevanje relikvij ali pokop cerkvenih dostojanstvenikov oziroma svetnikov. V nekaterih cerkvah se kripta nahaja pod dvignjenim korom, samo delno podkletena, kot na primer v cerkvi sv. Mihaela v Hildesheimu, Nemčija |
Kripta | Kripta Razvoj | Kripte so enocelični ali več ladijski banjasto ali križno obokani prostori. Oboke več ladijskih kript nosijo stebri (v zgodnjeromanski kripti stolnice
na Krki na Koroškem je 100 stebrov). Kripte, kot pomožen sakralni prostor, imajo posebne vhode in tudi lasten oltar, ter se razlikujejo od grobnic, ki nimajo posebnega vhoda in liturgnične funkcije.
Prve znane kripte so iz zgodnjega krščanskega obdobja, zlasti v Severni Afriki pri Chlefu in Djemila v Alžiriji in bizantinski Saint John studio v Carigradu. Kjer so bile krščanske cerkve zgrajene nad mitrejem, je bil ta pogosto prilagojen in je služil kot kripta.
Znamenita kripta v stari baziliki sv. Petra v Rimu je bila narejena okoli leta 600, kot prostor, ki je omogočal romarjem pogled na grob svetega Petra, ki je bila po rimskem načinu, neposredno pod oltarjem. Kripta je bila dostopna iz podzemnega hodnika pod svetiščem, kjer so romarji vstopali po vstopnih stopnicah, mimo groba proti izstopu, brez prekinjanja dela duhovniške skupnosti pred oltarjem neposredno nad grobnico.
Kripte so bile prevzete v frankovske cerkvene stavbe sredi 8. stoletja, kot značilnost romanizacije. Njihova priljubljenost se je nato razširila po zahodni Evropi pod Karlom Velikim. Primeri iz tega obdobja so najbolj pogosti na zgodnjesrednjeveškem zahodu, na primer v Burgundiji v Dijonu in Tournusu.
Po 10. stoletju so zgodnjesrednjeveške zahteve za kripto zbledele, ko so cerkveni uradniki dovolili relikvije shranjevati v glavnem delu cerkve. Le redko so bile kripte zgrajene v gotiki, so pa pokope nadaljevali v grobnicah v tleh cerkve. |
Kripta | Kripta Grobnice | V sodobnem smislu je kripta največkrat kamnita komora s prekati za pokop in shranjevanje pokojnika. Običajno jih najdemo na pokopališčih in v javnih verskih objektih, kot so cerkve in katedrale, občasno pa tudi pod mavzoleji ali kapelami na zasebnih posestvih. Bogate ali pomembne družine imajo pogosto »družinsko grobnico«, v kateri so pokopani vsi člani družine. Mnoge kraljeve družine imajo velike grobnice, ki vsebujejo desetine nekdanjih članov rodbine. V nekaterih krajih je nad tlemi kripte mavzolej, ki predstavlja kakršno koli izdelano stavbo, namenjeno grobišču, za eno osebo ali poljubno število ljudi.
V 19. stoletju je bil trend izgradnje grobnic na srednje velikih in velikih družinskih posestvih, običajno subtilno na robu tega ali bolj pogosto v kleti palače. Po zamenjavi lastnika so ti pogosto onemogočili dostop na to področje.
|
Globalizacija | Globalizacija | Globalizacija je sklop sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. V specifično ekonomskem kontekstu se nanaša na posledice trgovanja, še zlasti liberalizacije in proste trgovine.
Med letoma 1910 in 1950 se je odvila serija političnih in ekonomskih sprememb, ki so dramatično zmanjšale količino in pomen mednarodnih trgovskih tokov. V povojnem obdobju so predvsem mednarodne finančne institucije in programi obnove močno razširili mednarodno trgovanje. Posebno v 70. letih so efekti tega dogajanja postali močno vidni, tako v pozitivnem kot v negativnem pomenu. |
Globalizacija | Globalizacija Povzetek | Globalizacija je proces, dokončan v dvajsetem stoletju, ki kapitalizem uveljavi kot prevladujoč svetovni sistem - ga razširi po svetu. Glede na lastnosti kapitalističnega sistema, ki ga ta nosi že od svojih zametkov pred industrijsko revolucijo v 18. stoletju, se globalizacija ne pojavlja kot povsem samostojen pojav, pač pa podaljšek ali končna faza teženj kapitalizma. Na prelomu stoletij je gospodarstvo globaliziranega kapitalizma v krizi - »ideološka proslava zmage t. i. globalizacije je v bistvu davno precenjena pesem našega sistema preteklosti.« (Wallerstein, 1998, 32)
Korenine modernega svetovnega sistema se nahajajo v začetku 16. stoletja. V posameznih delih zahodne Evrope je kriza fevdalnega sistema dala pot razvoju tehnologij in gospodarskih institucij. Napredek ter večja produkcija sta evropske sile spodbudila k širjenju svojih poti in odkrivanju večjega dela sveta, s svojo vojaško močjo in transportnimi zmogljivostmi so tako vzpostavile trgovske stike s preostalimi regijami. Skozi 16. stoletje je vodila zahodna Evropa vzpostavila prvi zgodnji model globaliziranega sveta: proizvodnja, ki je bila v rokah dominantnih sil, je bila deljena na intenzivno produkcijo v jedrnih deželah ter zbiranje surovin in primarno industrijo z nizko usposobljeno delovno silo v perifernih deželah. Slednje je nezadržno vodilo do skrajno nesorazmernega razvoja; pri tem so aktivno sodelovale periferne države, ki so v svojo ozko korist, ne pa tudi v korist ljudstva ustvarjeno usmerjale v zahodno Evropo ter varovale trgovske poti. Evropske države so v svetu razširile kapitalistično vizijo s kolonijami.
V dvajsetem stoletju je svetovni model kapitalizma pri svojem širjenju dosegel geografsko mejo z razširitvijo trga in državnega sistema v vse regije planeta, pika na i pa je bila uveljavitev Združenih držav Amerike kot prvega hegemona, katerega političen in gospodarski vpliv se je nekoliko zmanjšal s koncem hladne vojne. Slednji je poleg tega stanju posameznih dežel in regij v svetu postavil definicije, ki zaenkrat še vedno veljajo. Ideologija tako imenovanega reformističnega liberalizma iz 19. stoletja, ki je obudila upanje na uveljavitev pravic posameznika in sorazmerni razvoj, je obledela v šestdesetih letih. To dogajanje v dvajsetem stoletju Wallerstein oriše s pojmom tranzicija, katere produkt je neokolonizacija - svetovni imperialist se sonči na terasi svojega evropsko-ameriškega dvorca, kar mu omogoča kakih pet milijard tretjerazrednih (ne)ljudi na zatohli azijsko-afriško-južnoameriški njivi. Svet kot celota danes posveča vso svojo pozornost neskončnemu kopičenju dobrin in posledično profita na osnovi ekonomske dejavnosti, ki ogroža tako vsakovrstne surovine kot delovno silo (ljudi) in svoboščine. Globalizacija zapira meje za ljudi in odpira za kapital.
Z dosego geografskih meja novo nastajajoče krize zaradi utesnjenega kapitala na premajhnem terenu tako ne morejo biti rešene z odpiranjem novih trgov. Kapitalizem je sistem, ki ga sprejemajo vse vplivne države sveta. Težnje po dominaciji v vrhu in še večja družbena polarizacija bodo stanje potisnile na skrajno točko, od koder ni videti nikakršne možnosti za bolj demokratičen in enakopraven svet. Takšnemu svetu zgodovinska tendenca prerokuje propad - konec globaliziranega kapitalizma. |
Globalizacija | Globalizacija Definicija | Svetovni sistem je kateri koli družbeni model medsebojno odvisnih tvorb (dežel), ki tvorijo zaključene celote in delujejo pod jasnimi pravili, ali model s poenoteno delovno silo in različnimi kulturami. Pri tem velja izpostaviti tri primere: mini sistemi, svetovni imperiji in svetovne ekonomije. Glede na to, da je večji kot kakršna koli pravno definirana politična celota in da je bistvena vez med posameznimi celotami ekonomska, je trenutni model globalne ureditve »svetovna ekonomija«, in sicer kapitalistična ekonomija - akumulacija zasebnega kapitala skozi odpiranje novih trgov in potrošnih sistemov, ki priložnostno ustvarjajo dobiček iz česar koli, je njena gonilna sila. |
Globalizacija | Globalizacija Poglavitna lastnost | Kapitalistična svetovna ekonomija nima političnega centra, zaradi česar se po potrebi zlahka vključuje v raznolike politične sisteme. Kapitalistom to dejstvo daje možnost konstantne širitve v svetovni prostor vse do geografskih meja. |
Globalizacija | Globalizacija Izvor | Moderen svetovni sistem ima svoje korenine v svetovni ekonomiji, ki jo je vodila Evropa na prelomu 15. stoletja, svoje dokončne temelje pa je dobil v sredini sedemnajstega stoletja. Kriza in propad fevdalizma sta predstavljala močno motivacijo za iskanje novih modelov ekonomije in dobrin, iz česar izhajajo nove tehnološke možnosti za raziskovanje novega geografskega sveta. Posamezni deli zahodne Evrope so izkoristili sprva majhne razlike (prednosti) in z navezavo trgovskih stikov razširili model kapitalizma v svet. |
Globalizacija | Globalizacija Struktura | Sistem sestavlja en, poenoten delavski razred, ki nosi prav tako poenoten svetovni trg, a sestoji iz več držav in kultur. Delovna sila je sicer deljena med posameznimi geografsko razločno definiranimi regijami, ki nosijo hierarhično razdeljene delovne funkcije. Po tem so vodilne, »jedrne« dežele usmerjene v visoko kvalificirano intenzivno sekundarno proizvodnjo, to pa podpira močan vojaški aparat. Za dežele v jedru so značilni produkcijski presežki. Nasprotno so periferne dežele usmerjene v pridobivanje surovin in nizko kvalificirano primarno proizvodnjo, državni aparati pa so šibki in neposredno odvisni od dežel jedra. Semiperiferne dežele s svojimi nekoliko stabilnejšimi državnimi aparati in gospodarstvi se navadno nahajajo ob jedru.
V prvih stoletjih razvoja svetovnega sistema so jedro sestavljale dežele severo-zahodne Evrope, sredozemska evropska področja so predstavljala semiperiferijo, na periferiji pa so bili vzhodna Evropa, zahodna hemisfera in posamezni deli Azije. Do konca dvajsetega stoletja se je položaj spremenil tako, da so jedro tvorile visoko industrializirane dežele zahodne Evrope in Amerike skupaj z Japonsko, na semiperiferiji je bilo najti nekatere samostojne dežele izven Zahoda, periferni sistem pa je zajel ves preostali svet: Azijo, Afriko in latinsko Ameriko - pred kratkim osvobojene kolonije, ki to niso. Položaj je tak še danes. |
Globalizacija | Globalizacija Načela delovanja | Čvrste države jedra, ki so vojaško močne in neodvisne od kakršne koli skupine v sebi, služijo interesom gospodarsko močnih razredov v državi, blažijo morebitne ekonomske izgube in pomagajo vzdrževati odvisnost perifernih dežel.
Semiperiferna območja so nepogrešljiv element strukture, saj ublažijo politične pritiske, ki bi jih opozicijska telesa s perifernih območij morebiti vršila nad vodilnimi v globalnem sistemu.
Ideologija določa pravila, ki jih spoštujejo vladajoče kaste: verjeti morajo v »mit« sistema in imeti zavest, da je njihov dobrobit neposredno vezan na obstoj sistema kot takega. Za nižje sloje naj ne bi bilo značilno, da čutijo posebno lojalnost sistemu; mehanizmi sistema slednjega čim globlje vključijo v narodne kulture, začenši v deželah jedra. Sama ideologija sistema pa se ni razvila vzporedno z razmahom tega, pač pa med in po industrijski revoluciji v zahodni Evropi.
Različne oblike delovne sile ustrezajo potrebam različnih tipov proizvodnje v treh osnovnih območjih (jedro, semiperiferija, periferija). Iz zgodovine gre izpostaviti plačano delovno silo, fevdalne najemnike in suženjsko silo. Različni delovni sektorji so temelji eden za drugega: tisti, ki ustvarjajo človeško silo, podpirajo tiste, ki producirajo hrano, ti ustvarjajo pogoje za tiste, ki skrbijo za pridobivanje preostalih surovin, na tem pa lahko stojijo tisti iz industrijske produkcije. |
Globalizacija | Globalizacija Razvoj sistema - spremembe | Ekspanzija na osnovi strukturnih prednosti sistema in premoči Evrope. Med letoma 1733 in 1817 je evropsko gospodarstvo začelo vključevati obsežna območja v učinkovito produkcijo - indijski podkontinent, turški in ruski imperij ter zahodna Afrika. Sistem je postal geografsko globalen šele v drugi polovici devetnajstega stoletja, medtem ko so bile oddaljene regije in kotički učinkovito integrirani v drugi polovici preteklega stoletja.
Periodične krize, ki sledijo reformam in odpiranjem novih trgov. Zmanjšane vrednosti izdelkov in izguba povpraševanja na določenem trgu povzročijo recesijo in gospodarski zastoj. Rast in recesija potekata v več desetletnih vzponih in padcih.
Menjave dominantnosti med silami, ki jih porajajo zmaga v napredku, krhkost monopola ali zmaga v vojni. Nizozemska je bila hegemon v sedemnajstem stoletju, Velika Britanija v devetnajstem, od sredine dvajsetega stoletja pa to mesto zasedajo Združene države. Med obdobji popolne prevlade stoji obdobje boja za oblast.
Odpor protisistemskih gibanj, ki lahko vodi do spremembe režima, ideoloških premikov in prakticiranja delnih alternativ sistemu. V zadnjih dveh stoletjih je največjo protisistemsko silo predstavljal socializem. Ta je jedrne dežele prisilil k delni ponovni porazdelitvi dobrin in bil dejaven pri formaciji dežel, ki so stale nasproti kapitalistični svetovni ekonomiji.
Prehod iz enega sistema v drugega, do česar pripeljejo protislovja, ki jih kolesje sistema ni zmožno prebaviti. Kapitalistična svetovna ureditev je anahronistična konfiguracija in kot taka obsojena na zaton ter kal novega sistema. Vedno bolj intenzivne krize v popolnoma globaliziranem sistemu, ki je potemtakem manj zmožen usklajevati svoje potrebe s tradicionalnimi težnjami posameznih regij, vodijo v novi prehod. |
Globalizacija | Globalizacija Sedanjost | Vstopili smo v krizo tega sistema, v zgodovinsko tranzicijo. Temeljni dejavnik je recesija svetovne ekonomije, ki se bolj in bolj odseva v socialnih in drugih krizah. Strukturne omejitve procesa navidezne neskončne akumulacije dobrin, ki vodi svet, razvijajo zlom delovanja modela. Razvijajo kaotično stanje: »Novi red bo vzplaval nad kaos v naslednjih petdesetih letih.« (Wallerstein, 1998, 89-90)
Hegemonija Združenih držav je v zatonu od sedemdesetih let minulega stoletja, s čimer se povečuje možnost boja za oblast v jedru.
Stare protisistemske sile so po Wallersteinu izčrpane, a prav to se dogaja tudi z gospodarskim liberalizmom. Ker ne gre verjeti kroničnim deklariranim prednostim sistema za družbo, ta nima nikakršne trajne legitimnosti. |
Globalizacija | Globalizacija Povzetek | Globalizacija je združenje kultur sveta in porast zavesti o svetu kot celoti. V teoriji in praksi svet določa kot homogeno celoto. Tako vprašanja, kaj pomeni živeti in kako mora biti življenje urejeno, postanejo stvar globalnega razmišljanja. Vsled tega dobijo sila različne odgovore od raznolikih posameznikov in družbenih skupin, ki imajo popolnoma pisana razmerja do sistema družbe in množice vrednot (slednje so vsota vrednot vseh zajetih kultur). Po Rolandu Robertsonu soočenje njihovih različnih pogledov pomeni, da globalizacija povzroča »primerjalno interakcijo različnih oblik življenja.«
Globalna soodvisnost in zavest o svetu kot celoti se v sodobnosti predstavljata kot stvar kapitalistične sedanjosti. Pa vendar se je prodor evropskega modela začel že pred 17. stoletju. Trenutna sistemska oblika sveta pa največ dolguje »velikim« desetletjem ob koncu 19. stoletja z razvojem mednarodnih komunikacij, transportnih povezav in konflikti. Vse to je močno meje spontanega sklepanja odnosov - te so se razširile daleč čez nacionalne meje. V tem času so svojo obliko prevzele narodne države, individuum standardiziranega posameznika, svetovni sistem, družbe in ne nazadnje eno človeštvo. Ti elementi so bili relativizirani: narodne skupnosti in posamezniki večinoma svoj obstoj interpretirajo kot nepopoln del širše celote. V zadnjih desetletjih se počasi izgubljajo tudi tisti okvirji, ki so nacionalnim državam zagotavljali koristenje prednosti suverenosti in kulturne samostojnosti pod varovalom klasične doktrine nacionalizma. A globalna zavest ne sovpada z globalnim konsenzom - globalna vas ni tudi globalna družina (global village, global family).
Najkasneje ob koncu dvajsetega stoletja je globalizacija svetovni red spremenila v zapleten problem. Tako se mora dandanes vsak »odgovoren Zemljan« prilagajati načinu življenja v poenotenem svetu, kar je izzvalo tekmovalnost življenjskih pogledov. Za primer velja omeniti: nekateri si svet slikajo kot sintezo različnih kultur, izpostavljajočih vrline posameznosti, spet drugi pa težijo k razvoju ene vseobsegajoče organizacije, ki naj bi prestavljala interes celotnega človeštva. Raznoliki pogledi, ki se srečajo v takšnih razmerah, vodijo do kulturnega konflikta, v katerem imajo na primer versko obarvane smernice posebno vlogo, saj je za te značilno, da služijo kot orodje za legitimizacijo nekega pogleda na svet v množicah, celih narodih. Iz dejstva, da je svet globaliziran, sledi, da ponovno oživljajoči takšni in drugačni fundamentalni pogledi in ideologije inovativnih tradicionalistov lahko prevzamejo globalni vpliv. Globalizirani svet je tako integriran v celoto, a ne harmoničen, en prostor, a raznolik, konstrukt ene zavesti, ki si jo deli množica fragmentov. |
Globalizacija | Globalizacija Definicija | Teorija svetovne kulture je oznaka za posebno interpretacijo globalizacije, ki se osredotoča na proces, v katerem udeleženci pridobijo zavest o življenju v enotnem svetu - homogeni celoti. Z drugimi besedami, zagovarja stališče o pospešitvi razvoja konkretnih globalnih soodvisnih razmerij in zavesti globalne celote. Razvoj svetovne kulture štiri temeljne položaje globalnega človeka - narodne države, sistem družb, posameznike in človeštvo - vodi skozi procese homogene resocializacije, internacionalizacije, individualizacije in posplošenja zavesti o človeštvu. Ob nastanku svetovne kulture se pojavi »problem globalnosti« - problem zagotavljanja prostora za koeksistenco, saj je svet postal enoten prostor. |
Globalizacija | Globalizacija Osnovna lastnost | Kot proces, ki tako povezuje kot spodbuja zavest o povezanosti, globalizacija razpušča vsakršno avtonomijo udeleženih struktur v sodobnem svetovnem redu. V procesu relativizacije so vse udeležene enote omejene pri samostojnem samo-definiranju in prisiljene zavzeti pozicijo, ki jim jo določa globalna celota. |
Globalizacija | Globalizacija Izvor | Globalizacija je stvar preteklih petih stoletij. Vkup z modernizacijo so v poznem 15. stoletju začele rasti ideje o narodnih skupnostih, vrednosti posameznikovega individuuma in humanizmu, ki so svoje trdne oblike in posledice dobile do konca 19. stoletja. Po letu 1870 se je oblikovala množica značilnosti družbe, ki je za prihodnost napovedovala internacionalizacijo: odskočna faza je vsebovala globalni koncept nacionalne družbe, tematizacijo posameznikovih pravic in identitete, integracijo izven-evropskih kultur v mednarodne odnose in večjo formalizacijo idej o humanizmu. Na tej točki je globalizacija prav tako vodila v razvoj mnogih drugih mednarodnih standardov in povezav. Faza boja za hegemonijo se je začela v začetku dvajsetega stoletja, slednjega pa so šele v drugi polovici stoletja dobile Združene države Amerike. |
Globalizacija | Globalizacija Struktura | Analitično globalizacija obsega množico dinamičnih razmerij med štirimi temeljnimi enotami - družbami, mednarodnim sistemom, posamezniki in človeštvom. Empirično globalizacija povzroča »spajanje različnih oblik življenja.« (Robertson, 1992, 27) To se manifestira v interakciji med udeleženci, ki razpolagajo vsak s svojimi pogledi na svetovni red. |
Globalizacija | Globalizacija Načela delovanja | Homogenizacija: vsaka enota v takšnem svetu prevzame obliko, ki ji jo določa okolica. Ker je okolica globalizirana, njeno obliko določajo svetovno sprejete norme. Tako na primer pravice državljana postanejo mednarodno določene, ko gre država skozi proces globalizacije. Homogenizacija družb kot del internacionalnega sistema je vidna tudi v ponovno oživljenih vprašanjih narodne identitete.
Konkurenca: četudi globalizacija ne ustvarja ene kulture, v kateri bi vsi imeli enaka stališča in vrednote, ustvarja en sam prostor, v katerem vsi udeleženci svoje cilje dosegajo skozi izločanje nekonkurenčnega.
Posamezne družbene skupine različno gledajo na posamezne ideje, procese glede na svoje stališčne vzorce in tradicionalne vrednote. Zato procesi poenotenja posegajo pri koreninah. Na drugi strani poteka strateška umetna heterogenizacija, na primer v marketinških modelih svetovnih gospodarstvenikov, ki si z umetno produkcijo lokalnih vrednot pod predpostavko, da je »drugačnost« moč prodati, ustvarjajo dobiček. |
Globalizacija | Globalizacija Razvoj sistema - spremembe | Spontana dinamika globalizacije: teorija svetovne kulture obravnava proces kot stalno odvijajoč in brez določenega konca. Vse značilnosti svetovne kulture, omenjene v besedilu, so stvar neprestanega razvijanja - spreminjanja. Najpogostejši mehanizem je kulturni konflikt.
Gibanja za deglobalizacijo/reglobalizacijo. Globalizacija izziva reakcijo - odpor, na primer islamski fundamentalizem. Medtem ko ta nasprotuje obliki globalizacije, ki producira svet enakih kultur oziroma ene kulture, zastopa svojo idejo globalizacije. Fundamentalisti skušajo po svoje definirati globalne dejavnike in operirati s (svetovnimi) vrednotami oziroma te razširiti po svetu. |
Parler | Parler | Parler je ameriško spletno mesto za mikrobloganje in družbeno omrežje. Med uporabniki parlerja so številni privrženci Donalda Trumpa, konservativci, teoretiki zarote in desničarski skrajneži. Tamkajšnje objave pogosto vsebujejo skrajno desno vsebino, antisemitizem in teorije zarote, npr. QAnon. Novinarji so Parler opisali kot alternativo Twitterju, med uporabniki pa so tudi tisti, ki so bili izključeni iz prevladujočih družbenih omrežij ali nasprotujejo njihovim pravilom moderiranja.
Parler, ki je začel delovati avgusta 2018, se trži kot območje svobode govora in nepristranska alternativa prevladujočim družbenim omrežjem, kot sta Twitter in Facebook. Novinarji in uporabniki pa so mu očitali vsebinsko politiko, ki je bolj restriktivna, kot jo prikazuje podjetje, in včasih bolj restriktivna kot pri konkurenci. Nekaterim levičarskim uporabnikom je Parler prepovedal sodelovanje zaradi izpodbijanja prevladujočih stališč na spletnem mestu, kritiziranja Parlerja ali ustvarjanja parodičnih računov.
Parler ni javno razkril identitete svojih lastnikov, razen ustanovitelja Johna Matzeja. Soustanoviteljica podjetja je Rebekah Mercer, vlagateljica, znana po svojih prispevkih konservativnim posameznikom in organizacijam, konservativni politični kometator Dan Bongino pa je dejal, da je lastnik. Novembra 2020 je imel Parler po lastnih podatkih približno 4 milijone dejavnih uporabnikov in več kot 10 milijonov vseh uporabnikov. Dejavnost uporabnikov je dosegla vrh po predsedniških volitvah v ZDA leta 2020 in je decembra znova padla.
Zaradi pritožb, da so izgredniki Parler uporabili za koordinacijo napada na Kapitol, je družba Apple 8. januarja 2021 Parler obvestila, da bo njegova mobilna aplikacija v roku 24 ur odstranjena iz spletne trgovine App Store, če Parler ne bo izboljšal svoje politike moderiranja. Naslednji dan je Apple aplikacijo Parler odstranil. Parler so 8. januarja odstranili tudi iz trgovine Google Play. 10. januarja 2021 je Parler prenehal delovati, ker je ponudnik gostovanja Amazon Web Services ukinil njegovo gostovanje. Znova je začel delovati 15. februarja 2021. |
Pavličina | Pavličina | Pavličina (izvirno srbsko Павличина) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Crna Trava; slednja pa je del Jablaniškega upravnega okraja. |
Pavličina | Pavličina Demografija | V naselju živi 40 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 70,4 let (67,4 pri moških in 73,5 pri ženskah). Naselje ima 25 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 1,60.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002). |
Hasan Nasralah | Hasan Nasralah | Šejk Hasan Nasralah (arabsko حسن نصرالله), libanonski politik, voditelj Hezbolaha, * 31. avgust 1960, bejrutska četrt Burdž Hamud. |
Hasan Nasralah | Hasan Nasralah Življenjepis | Hasan Nasralah se je rodil kot najstarejši izmed 9 otrok v šiitski, a ne zelo verni družini. Leta 1975, ko je izbruhnila libanonska državljanska vojna, se je družina morala umakniti iz Bejruta v južnolibanonsko vas Bazurijeh, od koder izhajajo njeni predniki. Tam se je pridružil šiitskemu gibanju Amal. Iz Libanona je kmalu odšel v iraški Nadžaf, kjer je študiral na tamkajšnjem šiitskem semenišču. Leta 1978 je sunitska iraška oblast izgnala tuje šiitske verske dostojanstvenike in študente, Hasan se je tako vrnil v Libanon, kjer je študiral in predaval na šoli voditelja Amala Abasa al-Musavija.
Ob izraelskem vdoru v Libanon leta 1982 je skupaj z al-Musavijem zapustil Amal in se pridružil novo ustanovljenemu Hezbolahu, ki je zastopal radikalnejša stališča. Ko je bil februarja 1992 al-Musavi skupaj z družino ubit v izraelskem helikopterskem napadu, je iranski ajatola Ali Hamnei (Iran je bil vedno eden glavnih podpornikov Hezbolaha) zaprosil Nasralaha, naj al-Musavija nasledi na mestu generalnega sekretarja Hezbolaha. Pod njegovim vodstvom je Hezbolah postal resen nasprotnik izraelske vojske v južnem Libanonu, na leto mu je uspelo ubiti približno dva ducata izraelskih vojakov, kar je leta 2000 prepričalo Izrael k umiku iz severen sosede. Po tem umiku, ki ga v večjem delu Libanona slavijo kot zmago, se mu je z Izraelom uspelo dogovoriti o obširni izmenjavi vojnih ujetnikov in trupel padlih v bojih. Skupaj z vrhom Hezbolaha je zavzel stališče, da se Izrael kljub drugačni razsodbi OZN še ni popolnoma umaknil iz Libanona (sporno je območje nekaterih zemljišč pri vasi Šeba), zato poziva k nadaljnjemu odporu proti izraelski okupaciji.
Nasralah danes skupaj z ženo in tremi otroki živi v južnem delu Bejruta. Domnevno spremlja dogajanje v izraelski politiki in naj bi prebral Šaronovo avtobiografijo ter Netanjahujevo Prostor pod Soncem.
Ko so po atentatu na nekdanjega premiera Rafika Haririja izbruhnile množične protisirske demonstracije, je, zavedajoč se, da je Sirija pomembna podpornica Hezbolaha, organiziral več množičnih shodov v podporo Siriji in proti tujemu vmešavanju. |
Konzulat Republike Slovenije v Gradcu | Konzulat Republike Slovenije v Gradcu | Konzulat Republike Slovenije v Gradcu je diplomatsko-konzularno predstavništvo (konzulat) Republike Slovenije s sedežem v Gradcu (Avstrija); spada pod okrilje Veleposlaništvu Republike Slovenije v Avstriji.
Trenutni častni konzul je Kurt Oktabetz. |
Irene Mislej | Irene Mislej | Irene Mislej, slovenska novinarka, prevajalka in umetnostna zgodovinarka, * 22. januar 1946, Buenos Aires.
Irene Mislej (tudi Maria Irene Mislej), se je rodila v družini slovenskih staršev. Oče Franc iz Lozic se je v Argentino preselil leta 1928, mati Francka Trošt iz Hrašč pri Vipavi pa leto kasneje. Obiskovala je špansko in angleško osnovno šolo ter leta 1963 maturirala na klasični gimnaziji Colego nacional de Vicente Lopez. V Buenos Airesu je študirala novinarstvo in radiofonijo ter umetnostno zgodovino. Kot novinarka je sodelovala v raznih časopisih. Po vrnitvi 1978 je sprva živela v Ljubljani, kjer je 1987 na Filozofski fakulteti doktorirala iz umetnostne zgodovine. V letih med 1996 do 2010 je kot kustosinja vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, kjer zdaj živi.
V raziskovalnem delu se je posvetila raziskavam ustvarjalnosti Slovencev v izseljenstvu, zlasti v Južni Ameriki, tako likovnikov, ki jim je v Sloveniji pripravila več razstav (France Ahčin, Viktor Sulčič, Bara Remec), in tudi znanstvenikov (Ivan (Juan) Benigar, Vinko Brumen, Branislava Sušnik); ukvarja se tudi z zgodovino izseljenstva in prevaja v španščino. Njena bibliografija trenutno obsega 236 zapisov. |
Irene Mislej | Irene Mislej Izbrana bibliografija | Spomin na drugačno Argentino (COBISS)
Na robu (COBISS)
Slikarka Bara Remec (COBISS)
Dolge sence slovenskih sporov (COBISS)
Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij: Veno Pilon med podobo in besedo (uredila skupaj z Miklavžem Komeljem, 2022) |
Anglistika | Anglistika Zgodovina anglistike na Slovenskem | Zanimanje za angleški jezik in književnost se je v Sloveniji pojavila ob koncu 18. stoletja, v Zoisovem krogu. Ponovno zanimanje se vzbudi v času Matija Čopa. V 2. polovici 19. stoletja so nastali prvi angleški učbeniki, slovnice in slovarji za potrebe Slovencev, ki so se izselili v ZDA. Po letu 1945 se je angleščina uveljavila v srednjih šolah in postala prvi tuji jezik. Nastali so učbeniki za gimnazije. Prve sta napisali Adela Žgur in Eliza Scalicky, pri čemer sta jima pomagali Sonja Pestotnik in Milena Kos . Leta 1945 je nastal prvi priročni slovensko-angleški slovar, ki ga je priredil Janko Kotnik. Leta 1978 je izšel enciklopedični Veliki angleško-slovenski slovar, katerega avtorji so Anton Grad, Ružena Škerlj in Nada Vitorović. Anton Grad je leta 1982 izdal še Veliki slovensko-angleški slovar. |
Anglistika | Anglistika Zgodovina Oddelka za anglistiko in amerikanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani | Angleški jezik in književnost kot študijska smer deluje na Univerzi v Ljubljani od leta 1920, ko je bil ustanovljen germanski seminar.Temelje za predavanja iz historične slovnice in zgodovine angleškega jezika je postavil Jakob Kelemina. Obravnaval je tudi besedila s perspektive tedanje literarne teorije. Leta 1922 se je seminarju pridružila Fanny C. Copeland, prva lektorica za sodobni angleški jezik. Leta 1961 so se preselili v zgradbo Filozofske fakultete. Leta 1970 se je povečala individualizacija pouka z organizacijo lektorskih vaj v manjših skupinah. Zaradi želje po prevajalski specializaciji so v letih 1986/1987 začeli uvajati nov program, ki je omogočil naslov anglist prevajalec. Program enopredmetnega študija anglistike je bil razpisan v letih 1991/1992. Leta 1997 je Oddelek za germanske jezike in književnost razpisal štiri programe. Razpisana je bila angleščina kot enopredmetni študij pedagoške in nepedagoške usmeritve in dvopredmetni študij pedagoške in nepedagoške usmeritve. Leta 1998 je te programe prevzel novoustanovljeni Oddelek za anglistiko in amerikanistiko. Oddelek za germanistiko je v letih 1966 in 1967 uvedel podiplomski študij angleške oziroma ameriške književnosti in angleške historične slovnice. Leta 1989 so s pomočjo učiteljev Filozofske fakultete v Zagrebu in Univerze v Celovcu uvedli podiplomski jezikoslovni študij angleščine z možnostjo didaktične usmeritve ter tudi vsakoletne programe stalnega strokovnega usposabljanja učiteljev angleščine.
Delo Jakoba Kelemine je nadaljeval Janez Stanonik, ki je postal predstojnik Oddelka za germanistiko leta 1960. Zatem so bili predstojniki Mirko Jurak, Meta Grosman, Anton Janko, Smiljana Komar in Rastislav Šustaršič. |
Anglistika | Anglistika Študij anglistike v Sloveniji | Anglistiko je mogoče po novem bolonjskem sistemu na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirati od študijskega leta 2009/2010. Študij vključuje možnost študija na prvi, drugi in tretji stopnji. Na Univerzi v Mariboru je mogoče študirati na Filozofski fakulteti na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na prvi in drugi stopnji. Na obeh fakultetah ponujajo pedagoško in nepadagoško smer. |
Anglistika | Anglistika Dejavnosti povezane z anglistiko | Anglistična knjižnica na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1920 v okviru Seminarja za germansko filologijo. Na začetku je imela svoje prostore v zgradbi NUK, nato v zgradbi Univerze Ljubljana na Kongresnem trgu, leta 1961 se je preselila na Filozofsko fakulteto. Leta 2006 je dobila naziv Knjižnica za anglistiko, germanistiko in prevajalstvo. Prva poklicna bibliotekarka je bila Katarina Bogataj-Gradišnik. Knjižnico je vodila do leta 1989, nasledila jo je Angelika Hribar, leta 2005 je njeno delo prevzela Marjana Benčina.
Oddelek izdaja dve publikaciji. Leta 1968 je začela izhajati Acta Neophilologica,druga je revija Elope, v kateri najdemo znanstvene in raziskovalne prispevke o jezikoslovju in književnosti, pisane v angleščini.
V okviru oddelka deluje tudi Slovensko društvo za angleške študije, ki je bilo ustanovljeno leta 1993. Društvo želi razvijati izmenjavo znanja na državni in mednarodni ravni, zato organizira razne konference.
V okviru mednarodnega sodelovanja organizirajo Erasmus izmenjave. Povezani so s 13 evropskimi univerzami, kamor lahko študentje oddidejo na izmenjavo. Na Univerzi v Udinah in Celovcu, se srečujejo anglisti z vseh treh oddelkov na konferencah, kjer predstavijo svoja raziskovalna področja.
Tudi na Univerzi v Mariboru študentom omogočijo enosemestrske izmenjave v okviru programa Socrates-Erasmus. Sodelujejo tudi z Univerzo v Gradcu in za študente obeh univerz organizirajo skupne študijske aktivnosti. Angleški klub, ki skrbi za družabna srečanja študentov, izmenjavo mnenj, organizira humanitarne akcije, zabave in strokovne ekskurzije. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska (polno ime Beatrix Wilhelmina Armgard), nekdanja kraljica Nizozemske, * 31. januar 1938, Baarn.
Princesa Beatrix se je rodila v Baarnu kot najstarejša hči kraljice Julijane in njenega moža princa Bernharda Lippe-Biesterfeldskega. Je članica nizozemske kraljeve družine. 30. aprila leta 1980 je po materini abdikaciji postala kraljica Nizozemske in 30. aprila leta 2013 je abdicirala v korist svojemu sinu, kralju Viljemu-Aleksandru, ter prevzela naziv princese.
Po materinem kronanju leta 1948 je postala njena prestolonaslednica. Beatrika je obiskovala javno osnovno šolo v Kanadi med drugo svetovno vojno in zaključila osnovno kot tudi srednjo šolo na Nizozemskem po vojni. Leta 1961 je doštudirala na univerzi v Leidenu.
Leta 1966 se je Beatrix poročila s Clausom von Amsbergom, nemškim diplomatom, s katerim ima tri otroke, Viljema-Aleksandra, Frisa in Constantijna.
Med Beatrikino vladavino je se je spremenila karibska posest Nizozemske. Arauba je leta 1986 postala država, vendar je še vedno v okviru Kraljevine Nizozemske. Leta 2010 pa je prišlo do razpustitve Nizozemskih Antilov, ki so tako dobili status posebnih občin, ki se delijo na otoke Bonaire, otok svetega Evstahija, in Sabo, ter na dve novi državni ureditvi Curaçao in Sint Maarten.
Na Koninginnedag (Kraljičin dan), 30. aprila 2013 je Beatrika prepustila krono svojemu starejšemu sinu Viljemu-Aleksandru. Takrat je bila Beatrika stara 75 let in tako postala najstarejša monarhinja, ki je kdajkoli vladala na Nizozemskem. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Otroštvo in izobraževanje | Princesa Beatrix Wilhelmina Armgard Oransko-Nassauska je najstarejša od štirih hčera kraljice Julijane in njenega moža princa Bernharda. Rodila se je 31. januarja 1938 v palači Soestdijk v Baarnu, na Nizozemskem. Ima tri sestre: princeso Ireno (roj. 1939), princeso Margriet (roj. 1943) in princeso Christino (roj. 1947). Beatrika je bila krščena 12. maja 1938 v veliki cerkvi v Haagu. Njeni botri so: kralj Leopold III. Belgijski; princesa Alica, grofica Athlonska; Elizabeta, princesa Erbach-Schönberška; in grofica Allene de Kotzebue.Njeni mlajši sestri Irene in Christina sta izgubili svojo pripadnost kraljevi hiši in bili izključeni iz nasledstva na prestol, ker sta se poročili brez soglasja nizozemskega parlamenta in se spreobrnili v katoliško vero. Beatrikina sestra Margriet je trenutno osma v vrsti na prestol.
Javnost je s številnimi uličnimi festivali veselo navijala in pozdravljala mladi del kraljeve družine. Ko so maja 1940 nemške oborožene sile okupirale Nizozemsko, je kraljeva družina v strogi tajnosti pobegnila v Veliko Britanijo. Iz Londona je kraljica Viljemina skupaj s svojim zetom princem Bernhardom koordinirala nizozemski upor, medtem ko je njena hčerka kraljica Julijana s svojimi otroci emigrirala v Ottawo v Kanadi, kjer je Beatrika obiskovala osnovno šolo. Družina je živela v rezidenci Stornoway (zdaj je to rezidenca prvaka opozicije v kanadskem parlamentu). Druga Beatrikina sestra, princesa Margriet, se je rodila v Ottawi leta 1943. Med emigracijo v Kanadi je Beatrika hodila v vrtec, nato pa še v osnovno šolo Rockcliffe Park. 5. maja 1945 so se nemške enote na Nizozemskem predale. Družina se je na Nizozemsko vrnila 2. avgusta 1945. Po svoji vrnitvi na Nizozemsko leta 1945 je nadaljevala izobraževanje na napredni šoli De Werkplaats v Bilthovnu. Beatrikina tretja sestra princesa Christina se je rodila leta 1947. 6. septembra je njena mati Julijana postala kraljica Nizozemske, Beatrika pa tako njena prestolonaslednica pri desetih letih.
Princesa Beatrika se je 31. januarja 1956, na svoj 18. rojstni dan, pridružila državnem svetu kot uradna prestolonaslednica. Istega leta je začela študij na Univerzi v Leidnu. V svojih prvih letih je na univerzi študirala sociologijo, sodno prakso, ekonomijo, parlamentarno zgodovino in ustavno pravo. Med študijem je obiskovala tudi predavanja o kulturi Surinama in Nizozemskih Antilov, ustanovni listini Kraljevine Nizozemske, mednarodnih zadevah, mednarodnem pravu, zgodovini in evropskem pravu.
Princesa je obiskala tudi različne evropske in mednarodne organizacije v Ženevi, Strasbourgu, Parizu in Bruslju. Bila je tudi aktivna članica VVSL (Unije za študentke v Leidnu). Poleti 1959 je opravila predhodni preizkus o pravu in dve leti kasneje je pridobila pravno diplomo. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Družina | Beatrika se je 10. marca 1966 poročila z nemškim diplomatom Clausom von Amsbergom. Sprva je narod nasprotoval poroki zaradi sovražnega razpoloženja zoper nekdanjim nemškim okupatorjem. Vseeno sta se s Clausom poročila in Claus je čez čas postal ena izmed najbolj priljubljenih članov nizozemske kraljeve družine.
Beatrika in Claus sta imela tri sinove, sedem vnukinj in enega vnuka:
Kralj Willem-Alexander Claus George Ferdinand, rojen 27. aprila 1967. Z Máximo Zorreguieto Cerruti se je poročil 2. februarja 2002 v Amsterdamu. Skupaj imata tri hčerke:
Catharina-Amalia Beatrix Carmen Victoria, princesa Oranska, rojena 7. decembra 2003
Princesa Alexia Juliana Marcela Laurentien, rojena 26. junija 2005
Princesa Ariane Wilhelmina Máxima Inés, rojena 10. aprila 2007
Princ Johan Friso Bernhard Christiaan David, rojen 25. septembra 1968. Poročil se je 24. aprila 2004 z Mabel Wisse Smit v Delftu, s katero je imel dve hčerki. Umrl je 12. avgusta 2013 zaradi zapletov, ki so bili posledica pomanjkanja kisika po njegovi smučarski nesreči.
Grofica Emma Luana Ninette Sophie Oransko-Nassauska, rojena 26. marca 2005
Grofica Joanna Zaria Nicoline Milou Oransko-Nassauska, rojena 18. junija 2006
Princ Constantijn Christof Frederik Aschwin, rojen 11. oktobra 1969. Z Laurentien Brinkhorst se je poročil 19. maja 2001, s katero imata tri otroke:
Grofica Eloise Beatrix Sophie Laurence Oransko-Nassauska, rojena 8. junija 2002
Grof Claus-Casimir Bernhard Marius Max Oransko-Nassauski, rojen 21. marca 2004
Grofica Leonore Marie Irene Enrica Oransko-Nassauska, rojena 3. junija 2006
Princ Claus je po daljši bolezni umrl 6. oktobra 2002. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Ostalo | Med kraljičino parado 30. aprila 2009 je Karst Tates drvel proti odprtemu avtobusu, v katerem so se med praznično parado v mestu Apeldoorn na zahodu Nizozemske peljali kraljica in njena družina. Voznik se je pri tem zaletel v množico ob cesti, pri čemer je ubil sedem ljudi in jih deset poškodoval. Kraljičina družina je na avtobusu zgroženo opazovala grozljivo dogajanje. Kraljica Beatrika je po grozljivem dogodku prek televizijskih zaslonov nagovorila narod. Kot je dejala, je bila globoko pretresena in užaloščena zaradi incidenta. Po njenih besedah je nedoumljivo, da se je kaj takega lahko zgodilo. Vsem poškodovanim in svojcem umrlih je kraljica izrazila globoko sožalje. Vsa praznovanja ob nacionalnem prazniku pa je odpovedala. Voznik je želel izvesti napad na kraljico in njeno družino.
Nizozemska kraljeva družina ima veliko delnic v podjetju Royal Dutch Shell. Občasno mediji menijo, da je princesa Beatrika ena izmed najbogatejših žensk na svetu in njeno premoženje je ocenjeno med 250 milijoni in 2.5 milijard evri. To je leta 2003 njen oče Bernhard zanikal, zato premoženje družine Orange-Nassau znaša le 250 milijonov dolarjev.
Poleg parka Beatrixpark v Amsterdamu so številne javne stavbe, ladje, ulice in trgi poimenovani po njej.
Zaradi svojega nemškega očeta princa Bernharda Lippsko-Biesterfeldskega in nemških prednikov ter tudi svojega nemškega moža Clausa von Amsberga govori nemščino tekoče. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Uradne dolžnosti | Beatrika je 30. aprila 1980 postala kraljica, ko je njena mati Julijana abdicirala. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Vladavina | Z dolgoletno konvencijo mora Beatrika podpisati vsak kos zakonodaje, preden postane zakon. Kot kraljica so bile njene glavne naloge predstavljati kraljestvo v tujini in biti povezujoča figura doma. Sprejemala je tuje ambasadorje in podeljevala priznanja in medalje. Poleg tega je tudi sprejemala vabila na odprtje razstav, obiskala obletnice, otvoritve mostov itd. Beatrika je bila v času vladanja v medijih redko citirana neposredno, saj je vladna informacijska služba (Rijksvoorlichtingsdienst) imela pogoj za intervjuje, da ne bo citirana. Ta politika je bila uvedena kmalu po njenem ustoličenju, da bi jo zaščitila pred političnimi zapleti, ki bi lahko nastale zaradi pripomb. To ne velja za njenega sina princa Viljema-Aleksandra.
V času svoje vladavine je Beatrika igrala pomembno vlogo pri oblikovanju kabineta; imenovala je informateurja, osebo, ki vodi pogajanja, ki na koncu pripeljejo do oblikovanja vlade. Vendar pa se je to spremenilo leta 2012, od kadar največja stranka v državah članicah imenuje "izvidnika", ki nato imenuje informateurja. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Abdikacija | Beatrika je na večer 28. januarja 2013, tri dneve pred svojim 75. rojstnim dnevom, v televizijskem nagovoru narodu objavila, da se odpoveduje prestolu in ga predaja svojemu sinu Viljemu-Aleksandru, princu Oranskemu. Bila je tretja zaporedna nizozemska kraljica, ki je abdicirala, po svoji babici in materi. Zjutraj 30. aprila 2013 je Beatrika podpisala akt o abdikaciji v kraljevi palači v Amsterdamu. Prisega novega kralja in s tem tudi njegova umestitev je potekala pred obema domoma nizozemskega parlamenta v desakralizirani Novi cerkvi (Nieuwe Kerk) v Amsterdamu. Po abdikaciji je izgubila svoj naziv kraljice in bo do svoje smrti nosila naziv princesa.
Princesa Beatrika še naprej prevzema nekatere kraljeve naloge in je patron mnogih organizacij. Od leta 2014 živi v gradu Drakensteyn blizu vasi Lage Vuursche, kjer je živela s svojo družino, preden je postala kraljica. |
Beatrika Nizozemska | Beatrika Nizozemska Nazivi | 31. januar 1938 – 10. marec 1966: Njena kraljeva visokostprincesa Beatrix Nizozemska, princesa Oransko-Nassauska, princesa Lippsko-Biesterfeldska
10. marec 1966 - 30. april 1980: Njena kraljeva visokost princesa Beatrix Nizozemska, princesa Oransko-Nassauska, princesa Lippsko-Biesterfeldska, mevrouw van Amsberg
30. april 1980 – 30. april 2013: Njeno veličanstvo kraljica Nizozemske
30. april 2013 – danes : Njena kraljeva visokost princesa Beatrix Nizozemska, princesa Oransko-Nassauska, princesa Lippsko-Biesterfeldska, mevrouw van Amsberg |
Milivoje Antonijević | Milivoje Antonijević | Milivoje Antonijević, srbski general, * 1920, Sevojno, Užiška oblast, Kraljevina SHS, † 2004. |
Milivoje Antonijević | Milivoje Antonijević Življenjepis | Leta 1941 je končal šolanje na učiteljišču. Po aprilski vojni se je včlanil v KPJ in pridružil NOVJ. Postal je pomočnik političnega komisarja čete in bataljona v 2. proletarski brigadi, 2. vojvodinske brigade,...
Po vojni je leta 1953 končal šolanje na Višji vojaški akademiji JLA in leta 1961 na Vojni šoli JLA. |
Milivoje Antonijević | Milivoje Antonijević Odlikovanja | red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo
red bratstva in enotnosti z zlatim vencem |
École nationale supérieure d'arts et métiers | École nationale supérieure d'arts et métiers | École nationale supérieure d'arts et métiers (ENSAM, francosko Arts et Métiers ParisTech) je francoski visokošolski tehnološki in raziskovalni inštitut. Je višja šola, ki je vodilna na področju mehanizacij in industrializacije. Ustanovljena je bila leta 1780 in je tako ena najstarejših francoskih institucij in najprestižnejših inženirskih šol v Franciji. Na šanghajski šolski lestvici se uvršča med deseterico najboljših francoskih inženirskih šol ter 5. mesto med strojniškimi šolami. |
Simonka | Simonka Pogostost imena | Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo na dan 31. decembra 2007 v Sloveniji število ženskih oseb z imenom Simonka: 41. |
Simonka | Simonka Osebni praznik | Osebe z imenom Simonka lahko godujejo takrat kot osebe z imenom Simona. |
Severni Vietnam | Severni Vietnam | Demokratično republiko Vietnam (DRV; vietnamsko Việt Nam Dân Chủ Cộng Hòa), znano tudi kot Severni Vietnam, je 2. septembra 1945 v Hanoju razglasil Ho Ši Minh.
Državo sta leta 1950 priznali Ljudska republika Kitajska in Sovjetska zveza. Leta 1954, po porazu Francozov v bitki za Dien Bien Phu in po sklepih Ženevske konference je Francija uradno priznala Demokratično republiko Vietnam, s tem pa je bil Vietnam z demilitarizirano cono na 17. vzporedniku začasno razdeljen na dve državi.
Za leto 1956 so bile napovedane volitve, z namenom združitve države. V obdobju do volitev je Severni Vietnam s prestolnico Hanoj postal prva komunistična država v jugovzhodni Aziji, južni del države pa je zajemal nekomunistični Južni Vietnam s prestolnico Sajgon.
Razdelitvi države je sledil masovni beg iz Severnega v Južni Vietnam. Revno prebivalstvo na severu je bilo odrezano od kmetijskih površin na jugu. Med letoma 1953 in 1956 so poskušali z agrarnimi reformami, v okviru katerih so usmrtili desettisoče posestnikov in njihovo zemljo razdelili »zvestim partiji«. Ocene usmrtitev sicer nihajo od manj kot 10 tisoč pa do 100 tisoč in več.
Literarno gibanje Nhân văn - Giai phẩm (Humanizem - Umetnost) je poskušalo demokratizirati državo in omogočiti ljudstvu svobodno izraziti mnenje, vse skupaj pa se je končalo s čistko, v kateri je bilo mnogo intelektualcev in pisateljev zaradi nestrinjanja z vlado poslanih v »prevzgojna« taborišča.
Severni Vietnam je usmerjala komunistična vlada v zavezništvu s Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Med vietnamsko vojno je Severni Vietnam nadzoroval Narodno osvobodilno fronto Južnega Vietnama, znano tudi kot Viet Kong, ki se je borila proti južnovietnamski vladi in ZDA. Od leta 1965 naprej sta SZ in Kitajska Severnemu Vietnamu nudili ogromno pomoči v vojnih prizadevanjih. Severni Vietnam je vdrl in zasedel dele sosednjih Laosa in Kambodže in z orožjem zalagal tamkajšnje protivladne skupine, ki jim je ščasoma uspelo strmoglaviti vladi obeh držav.
30. aprila 1975 je padel Sajgon. Nadzor je navidezno prevzela prehodna vlada, dejansko pa je imela vso oblast v rokah severnovietnamska vojska. Ta vlada se je 2. julija 1976 združila s Severnim Vietnamom in nastala je skupna država, Socialistična republika Vietnam, običajno imenovana samo Vietnam. |
Akupresura | Akupresura | Akupresúra (iz »akupunktura« in »pritisk«) je oblika alternativne medicine, kjer z uporabo prstov pritiskamo na določene točke na telesu, kar naj bi stimuliralo telesne samo-zdravilne sposobnosti. Akupresuro so pred več kot 5.000 leti razvili v Aziji. Z uporabo moči in občutljivosti prstov naj bi akupresura lajšala s stresom povezane težave in bila dobra za krepitev imunskega sistema. Akupresura naj bi tudi zmanjševala napetost, povečevala prekrvavitev ter zmanjševala bolečino.
Akupresura in akupunktura uporabljata iste točke in meridiane, vendar pri akupunkturi uporabljamo igle, medtem ko pri akupresuri pritisk s prsti, komolcem oz. različnimi pripomočki. |
Akupresura | Akupresura Ozadje | Aku-točke, ki jih uporabljamo pri zdravljenju, so lahko ali pa tudi ne na območju, kjer se pojavlja določen simptom. V teoriji tradicionalne kitajske medicine so izbori takih točk in njihova učinkovitost utemeljeni na stimuliranju sistema določenega meridiana, s čimer naj bi uravnovesili yin in yang oziroma qi in dosegli olajšanje. Nekatere vzhodnoazijske borilne veščine uporabljajo akupresuro za samoobrambo in zdravilne namene. Točke oz. kombinacija točk se uporablja za manipulacijo in onesposobitev nasprotnika. Akupresuro pa uporabljajo tudi za masažo lastnih točk za odpravo blokade meridian, kar naj bi povečalo njihovo cirkulacijo in točke naj bi bile manj občutljive na napad nasprotnika. |
Akupresura | Akupresura Delovanje | Akupresurne točke na površini kože imajo visoko električno prevodnost in najbolj učinkovito prevajajo zdravilno energijo. Na Kitajskem pravijo zdravilni energiji Qi ali Chi, na Japonskem Ki, usmerjanje zdravilne energije pa se imenuje Reiki. Meridiani (skupno 12) so telesne zdravilne poti energije. Masaža prevaja zdravilne energijo po meridianah in s tem izboljšuje pretok in ravnotežje. Točke se nahajajo tam, kjer nastane blokada energije na meridianih in tam, kjer lahko najbolj učinkovito sprostimo napetost, odrvenelost ali bolečino. Ko zdravilna energija potuje skozi meridiane, izboljšuje pretok krvi in uravnovesi vse funkcije v telesu.
Energijske blokade lahko nastanejo zaradi stresa, traume ali poškodbe so lahko vzrok za veliko zdravstvenih težav. Energijski pretok vpliva na naše počutje, razmišljanje in tudi dihanje. Negativne misli lahko blokirajo pretok energije, pozitivne pa ga pospešijo. Ko se zamaši pretok življenjske energije, se kot rezultat pojavijo čustvena neuravnovešenost in bolezenski simptomi. Te blokade se pojavijo na akupresurnih točkah, ki jih potem lahko odpravimo z akupresurnimi metodami. |
Akupresura | Akupresura Načini uporabe | Akupresuro uporabljamo za lajšanje bolečine, uravnavanje telesne energije in ohranjanje dobrega zdravja. Zdravilni dotiki lajšajo mišično napetost, povečujejo cirkulacijo in omogočajo globoko sprostitev. Z lajšanjem stresa akupresura krepi odpornost proti različnim boleznim. Poznamo samozdravilne formule za posebna stanja kot so kronična utrujenost, fibromialgija, kronične bolečine v mišicah, duševni stres, zasvojenost, učne težave, poškodbe, čustveno neravnovesje in še več.
Tu je nekaj področij za učinkovito uporabo akupresure:
lepotni tretma
tretma za boljšo spolnost
tretma za bolečine v križu
zdravljenje traume in psihične bolečine
zdravljenje različnih odvisnosti
drugo |
Akupresura | Akupresura Pripomočki | Obstaja več različnih instrumentov za izvajanje pritiska z drgnjenjem, valjanjem ali pritiskanjem na refleksne cone telesa. Acuball je majhna krogla iz gume z izrastki, ki se segrevajo. Uporablja se z namenom izvajanja pritiska in lajšanja bolečin v mišicah. Energijski valjer je majhen cilinder z izrastki. Držimo ga med dlanmi in pomikanmo naprej in nazaj ter s tem izvajamo pritisk. Stopalni valjer (tudi »krupa chakra«) je okrogel, cilinderski valjer z izrastvki. Postavimo ga na tla in nato ga s stopalom premikamo naprej in nazaj. Piramidna preproga je preproga,na kateri so ostre piramidne izbokline, po katerih hodimo. Hrbtenični valjer je valjer, ki vsebuje magnete, in se uporablja za masažo hrbtenice. |
Akupresura | Akupresura Izboljšanje nespečnosti | Pozitivne vplive akupresure na nespečnost je potrdila študija na Tajskem iz leta 2009. Pri petdesetih pacientih, ki so trpeli za nespečnostjo, so v randomizirani kontrolirani študiji dokazali, da vsakodnevno izvajanje pritiska na določeno točko na zapestju (akupresurna točka Shenmen) tik pred spanjem bistveno izboljša tako čas potreben, da oseba zaspi, kot tudi samo trajanje in kvaliteto spanca. Neposredno delovanje akupresure so spremljali pet tednov, učinek na spanec pa je trajal še dva tedna po končani terapiji. Študija je potekala vzporedno na dveh skupinah, eksperimentalni in kontrolni, vsaki s 25 osebami (pacienti iz domov za dolgotrajno oskrbo), odzive pa so podajali glede na uveljavljeno lestvico AIS (Athens Insomnia Scale). Kontrolna skupina je za razliko od eksperimentalne pred spanjem dobivala le blag dotik na enaki točki na zapestju. Rezultati so pokazali znatno boljše izide po AIS klasifikaciji pri eksperimentalni skupini kot pri kontrolni skupini (daljše in kvalitetnejše spanje). Pokazali pa so se tudi dolgoročni učinki akupresure, ki so trajali še nekaj tednov po prenehanju terapije. |
Akupresura | Akupresura Zdravljenje bolečine v spodnjem delu hrbtenice | Poleg klasične fizioterapije se pri lajšanju bolečin v hrbtenici uporablja tudi akupresura. Namen kliničnega poizkusa na 146 pacientih s kronično bolečino v spodnjem delu hrbtenice je bil primerjati dva različna terapevtska pristopa pri odpravljanju bolečin. Del pacientov je bil deležen klasične fizioterapije, del pa terapije z akupresuro, vsaka metoda je imela svojo terapevtsko tehniko. Subjektivno stopnjo bolečine so beležili pred začetkom (za določitev bazne linije) in po končanem testiranju (po 4 tednih). Stopnja bolečine 4 tedne po obravnavi je bila za akupresurno skupino bistveno nižja kot za fizioterapevtsko. Razlika je bila signifikantna tudi 6 tednov kasneje. Pri lajšanju bolečin v spodnjem delu hrbtenice ima akupresura boljše rezultate kot fizioterapija. Primernejša pa je tudi za odpravljanje bolečine zaradi krčev, posledične utrujenosti in izčrpanosti. |
Charles Rollin | Charles Rollin | Charles Rollin, francoski zgodovinar in pedagog, * 30. januar 1661, Pariz, † 14. december 1741. |
Laskerjeva nagrada | Laskerjeva nagrada | Laskerjeve nagrade (angleško Lasker Awards) so ameriška priznanja, ki jih od leta 1946 podeljuje Laskerjev sklad za dosežke na področju medicinskih znanosti ali javna medicinska dela. Sklad sta ustanovila pionir oglaševanja Albert Lasker in njegova žena, aktivistka Mary Lasker. Priznanje spremlja denarna nagrada v višini 250.000 USD.
Štiri glavne nagrade so:
Nagrada Alberta Laskerja za temeljne medicinske raziskave (Albert Lasker Basic Medical Research Award)
Lasker-DeBakeyjeva nagrada za klinične medicinske raziskave (Lasker-DeBakey Clinical Medical Research Award)
Nagrada Mary Woodard Lasker za javna dela (Mary Woodard Lasker Public Service Award; leta 2000 preimenovana iz Albert Lasker Public Service Award)
Lasker-Koshlandova nagrada za posebne dosežke v medicinski znanosti (Lasker-Koshland Special Achievement Award in Medical Science); od leta 1994 dalje.
Nagrade, predvsem nagrada Alberta Laskerja za temeljne medicinske raziskave, so v ZDA zelo prestižne in jih mnogi označujejo za »ameriške Nobelove nagrade«. 80 Laskerjevih nagrajencev je hkrati tudi prejemnikov Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino. |
Vinko Vovk | Vinko Vovk | Vinko Vovk, slovenski srednješolski profesor matematike in podjetnik, * 13. oktober 1919, Bezovje pri Šentjurju, † 28. januar 1970, Tucson, Arizona. |
Vinko Vovk | Vinko Vovk Življenje in delo | Vovk je leta 1943 diplomiral na študiju matematike v Ljubljani, nato odšel v Italijo, kjer je nadaljeval s študijem ekonomije in 1947 v Trstu doktoriral z disertacijo Il problema dei costi comparati nel commercio internazionale. Do 1955 je poučeval v šolah po Italiji nato novembra 1955 odšel v ZDA. Zaposlil se je v raziskovalnem oddelku General Electric Company v Clevelandu, a po nekaj letih je ustanovil lastno gradbeno podjetje. Pri delu se je poškodoval in po večletnem bolehanju umrl.
Napisal je 3 učbenike matematike, ki so vsi izšli v Trstu. V težkem povojnem času je v Trstu vodil najvišjo slovensko šolo (višja realna gimnazija v Trstu), jo s spretnostjo in podjetnostjo strokovno dvignil tako, da je usmerjala tudi druge šole. Dajal je pobudo za vsakoletne akademije, ki so zbliževale šolo in starše, podpiral dijaški list Literarne vaje. |
Hans Georg Küssner | Hans Georg Küssner | Hans Georg Küssner, nemški fizik in aeronavtični inženir, * 14. september 1900, Bartenstein, Nemški rajh (sedaj Nemčija), † 21. marec 1984, Kassel, Zvezna republika Nemčija (sedaj Nemčija).
Küssner je najbolj znan po svojem pionirskem delu na področju aeroelastičnosti. |
Hans Georg Küssner | Hans Georg Küssner Življenje in delo | Rodil se je v Bartensteinu, tedaj delu vzhodnopruskega okrožja Friedland v nemškem rajhu. Študiral je na Tehniški univerzi svobodnega mesta Danzig (sedaj Tehniška univerza v Gdansku) in leta 1923 tu diplomiral. Leta 1928 je doktoriral z disertacijo Ekonomično oceansko letalo (Das wirtschaftliche Ozeanflugzeug) pod mentorstvom Viktorja Rembolda. Istega leta se je preselil na Oddelek za statiko Nemškega letalskega raziskovalnega inštituta (DVL) v Berlinu, kjer se je ukvarjal s problemom aeroelastičnih nihanj (angleško flutter, nemško Flattern) in sunkovnih obremenitev letalskih kril, kar se je odrazilo v številnih publikacijah.
Leta 1934 se je preselil na Aerodinamični raziskovalni inštitut (AVA) v Göttingenu. Leta 1936 je formuliral Küssnerjevo funkcijo za opis nestalnega pojava na krilih, ki ga povzroča turbulenca. Leta 1939 so ga imenovali za vodjo »Inštituta za prehodne procese«. Tu je leta 1940 dosegel svoj znanstveni preboj s svojo splošno teorijo kril – integralsko enačbo za nihanje trirazsežnih sistemov kril v podzvočnem toku. Zaradi njegovega dela so ga maja 1940 imenovali za profesorja in dopisnega člana Nemške akademije za raziskovanje letalstva. Računalniško draga numerična rešitev enačbe je bila področje uporabe računalnika Z3 Konrada Zuseja, ki je lahko drastično zmanjšala potreben čas.
Po 2. svetovni vojni se je Küssner leta 1947 pridružil Inštitutu Maxa Plancka za raziskovanje toka v Göttingenu, kjer se je posvetil teoretični fiziki in mehaniki kontinuuma. Raziskoval je razsežnostno analizo, gibanje Zemljine skorje in druge probleme mehanike kontinuuma. Leta 1957 se je ponovno preselil na AVA, kjer je postal vodja Oddelka za aeroelastičnost. Zaradi svojega mednarodnega ugleda je postal član odbora za strukture in materiale Natove agencije AGARD (Advisory Group for Aerospace Research and Development). Leta 1968 je postal član Mednarodne astronavtične akademije in leta 1981 mu je Nemško društvo za aeronavtiko in astronavtiko (DGLR) podelilo prstan Ludwiga Prandtla.
Küssner se je poročil z Martho Petter.
Umrl je Kasslu. |
Hans Georg Küssner | Hans Georg Küssner Izbrana bibliografija | — (1928). Das wirtschaftliche Ozeanflugzeug (disertacija).
— (1929), Schwingungen von Flugzeugflügeln
— (1935), Neue gruppentheoretische Grundlagen der Physik
— (1935), Untersuchung der Bewegung einer Platte beim Eintritt in eine Strahlgrenze
— (1936), Zusammenfassender Bericht über den instationären Auftrieb von Flügeln
— (1936–1937), Über die Untersuchung eines Hubschraubermodelles, in 3 Teilen
— (1937), Flügel- und Leitwerkflattern
— (1940), Der schwingende Flügel mit aerodynamisch ausgeglichenem Ruder
— (1940), Allgemeine Tragflächentheorie
— (1942), Beiträge zur einheitlichen Feldtheorie
— (1943), Der Leistungsbedarf des idealen Hubschraubers
— (1944), Lösungen der klassischen Wellengleichungen für bewegte Quellen
— (1944), Beiträge zur mathematischen Behandlung komplexer Eigenwertprobleme, IV. Konvergenzbeweis für das Iterationsverfahren
— (1946), Principia Physica, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht
— (1957), Aeroelastische Aufgaben des Flugzeugbaus
— (1959), Aerolastic Problems On Aircraft Construction
— (1960), Übersicht über den gegenwärtigen Stand der Flatterforschung
— (1960), Instationäre linearisierte Theorie der Flügelprofile endlicher Dicke in inkompressibler Strömung
— (1961), Erprobung der Messapparatur im Windkanal
— (1965), Theorie der schwingenden Tragflächen großer Streckung im Unterschallbereich
— (1976), Grundlagen einer einheitlichen Theorie der physikalischen Teilchen und Felder |
Nacionalno prvenstvo ZDA 1926 - ženske posamično | Nacionalno prvenstvo ZDA 1926 - ženske posamično | Rezultati Nacionalno prvenstva ZDA 1926 v tenisu za ženske posamično. |
Emilijan | Emilijan Izvor imena | Ime Emilijan izhaja iz latinskega imena Aemilianus, ki ga razlagajo kot pridevniško izpeljanko iz rimskega rodovnega imena Aemilius in pomeni »pripadajoč rodu Aemilius«. Prvotni pomen rimskega rodovnega imena Aemilius pojasnjujejo nekateri iz latinskih besed aemulor v pomenu besede »poganjajoč se za, tekmujoč; zavisten, ljubosumen«. Drugi pa ime Aemilius razlagajo iz grških besed αιμυλιoς (aimylios) oziroma αιμυλoς (aimylos) v pomenu »priliznjen, zvit«. |
Emilijan | Emilijan Pogostost imena | Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo na dan 31. decembra 2007 v Sloveniji število moških oseb z imenom Emilijan: 147. |
Emilijan | Emilijan Osebni praznik | V koledarju je ime Emilijan zapisano 11. oktobra (Emilijan, škof) in 12. novembra (Emilijan, benediktinski opat, † 12. nov. 574). |
François Hollande | François Hollande | François Gérard Georges Nicolas Hollande (francoska izgovorjava: [fʁɑ̃swa ɔlɑ̃d]), francoski politik, * 12. avgust 1954, Rouen, Francija.
Hollande je bil od leta 2012 do leta 2017 Predsednik Francije. Med letoma 1997 in 2008 je bil glavni sekretar francoske Socialistične stranke, med letoma 2001 in 2008 župan Tulleja in predsednik sveta Corrèzeja med letoma 2008 in 2012. Dvakrat je bil izvoljen v francoski parlament v 1. volilnem okraju Corrèzeja, med letoma 1988 in 1993 ter 1997 in 2012.
Hollande je bil rojen v Rouenu in odraščal v Neuilly-sur-Seine. Svojo politično kariero je začel kot posebni svetovalec novoizvoljenega predsednika Françoisa Mitterranda, pa je bil kot vladni predstavnik uslužbenec Maxa Galla. Poslanec državnega zbora je postal leta 1988 in bil leta 1997 izvoljen za prvega sekretarja Stranke socialistov (PS). Po regionalnih volitvah leta 2004, na katerih je PS zmagala, je bil Hollande naveden kot potencialni predsedniški kandidat, vendar je odstopil kot prvi sekretar in pristal, da bo leta 2008 zamenjal Jean-Pierra Duponta na mestu predsednika generalnega sveta Corrèzeja. Leta 2011 je Hollande napovedal, da bo kandidiral na primarnih volitvah za nominacijo za predsedniškega kandidata Stranke socialistov; na strankarski ravni je premgala Martine Aubry in bil 6. maja 2012 v drugem krogu izvoljen za predsednika države z 51,6 % glasov, pri čemer je premagal takratnega predsednika Nicolasa Sarkozyja.
Med svojim mandatom je Hollande legaliziral istospolne poroke s sprejetjem zakona št. 344, reformiral delovno zakonodajo in programe kreditnega usposabljanja, umaknil bojne enote, prisotne v vojaški intervenciji v Afganistanu, in s francosko-nemško pogodbo sklenil direktivo EU o zaščiti živali pri laboratorijskih raziskavah. Hollande je vodil državo v času terorističnih napadov v Parizu januarja in novembra 2015 ter napadu s tovornjakom v Nici leta 2016. Bil je glavni zagovornik obveznih migrantskih kvot EU in Natovega vojaškega posredovanja leta 2011 v Libiji. Prav tako je z odobritvijo Varnostnega sveta Združenih narodov v Mali in Srednjeafriško republiko poslal vojake, da bi stabilizirali državi; dve operaciji sta bili večinoma neuspešni. Hollande je povzročil polemiko med svojo levo volilno bazo zaradi svoje podpore posredovanju pod vodstvom Savdske Arabije v Jemnu.
Pariz je leta 2015 gostil konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, prav tako so uspela Hollandova prizadevanja, da bi Pariz gostil poletne olimpijske igre 2024. Kljub temu se je soočal z rastjo brezposelnosti do 10 % in domačimi težavami, zlasti v času njegovega mandata zaradi terorizma. Tudi to je botrovalo, da je na koncu postal najbolj nepriljubljen vodja države pod peto republiko. 1. decembra 2016 je napovedal, da ne bo kandidiral za vnovično izvolitev na predsedniških volitvah 2017, za katere so ankete kazale na njegov poraz v prvem krogu. |
Donja Plemenšćina | Donja Plemenšćina | Donja Plemenšćina je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Pregrada Krapinsko-zagorske županije. |
346 pr. n. št. | 346 pr. n. št. | Stoletja: 5. stoletje pr. n. št. - 4. stoletje pr. n. št. - 3. stoletje pr. n. št.
Desetletja: 390. pr. n. št. 380. pr. n. št. 370. pr. n. št. 360. pr. n. št. 350. pr. n. št. - 340. pr. n. št. - 330. pr. n. št. 320. pr. n. št. 310. pr. n. št. 300. pr. n. št. 290. pr. n. št.
Leta: 351 pr. n. št. 350 pr. n. št. 349 pr. n. št. 348 pr. n. št. 347 pr. n. št. - 346 pr. n. št. - 345 pr. n. št. 344 pr. n. št. 343 pr. n. št. 342 pr. n. št. 341 pr. n. št. |
346 pr. n. št. | 346 pr. n. št. Dogodki | Filip Makedonski sklene mir z Atenami (t. i. Filokratov mir), se poveže s Tebami in tako konča 3. sveto vojno.
Izokrat napiše Phílippos. |
Jürgen Hahn | Jürgen Hahn | Jürgen Hahn, nemški rokometaš, * 23. september 1950.
Leta 1976 je na poletnih olimpijskih igrah v Montrealu v sestavi nemške rokometne reprezentance osvojil četrto mesto. |
Martinovići, Črna gora | Martinovići, Črna gora | Martinovići (izvirno črnogorsko Мартиновићи) je naselje v Črni gori, ki upravno spada pod občino Gusinje. |
Rdeča dvorana | Rdeča dvorana | Rdeča dvorana je športna dvorana v Velenju in je ena izmed objektov Športno rekreacijskega zavoda Rdeča dvorana. Zgrajena je bila leta 1975, svoje ime pa je dobila po rdečih plastičnih elementih s katerimi je obložena.
Dvorano uporablja veliko število različnih športnikov in ekip, med katerimi so bolj znani rokometaši Rokometnega kluba Gorenje Velenje, v njej pa ima sedež tudi Športna zveza Velenje. |
Nicola Grimaldi | Nicola Grimaldi | Nicola Grimaldi, italijanski rimskokatoliški diakon in kardinal, * 19. julij 1768, Treia, † 12. januar 1845. |
Nicola Grimaldi | Nicola Grimaldi Življenjepis | 20. januarja 1834 je bil povzdignjen v kardinala in imenovan za kardinal-diakona S. Nicola in Carcere. |
Otto Eduard Neugebauer | Otto Eduard Neugebauer | Otto Eduard Neugebauer, avstrijsko-ameriški matematik, astronom, zgodovinar astronomije in matematike, * 26. maj 1899, Innsbruck, Avstrija, † 19. februar 1990, Princeton, New Jersey, ZDA.
Neugebauer je najbolj znan po svojem delu o zgodovini astronomije. Nekateri ga imajo za najizvirnejšega in najproduktivnejšega zgodovinarja naravoslovja ali celo znanosti našega časa. Z raziskovanjem glinenih tablic je odkril, da so starodavni Babilonci o matematiki in astronomiji vedeli veliko več kot so se zavedeli prej.
Po njem se imenuje asteroid 3484 Neugebauer. |
Papež Poncijan | Papež Poncijan | Sveti Poncijan, papež in mučenec, Rimskokatoliške cerkve, * 2. stoletje n. št., Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo); † november 235 Sardinija (Italija, Rimsko cesarstvo)
. V Rimskokatoliški cerkvi god 13. avgusta. |
Papež Poncijan | Papež Poncijan Življenjepis | Urbanov naslednik Poncijan je v relativnem miru vodil Cerkev pet let. Ko je marca 235 z vojaškim udarom prišel na oblast Maksimin Tračan, se je spet začelo preganjanje kristjanov. Cesar je preganjal še posebej cerkvene predstojnike in dal pomoriti krščanske dvorjane. Preganjanje je ob podpihovanju poganskih množic divjalo zlasti v Mali Aziji. Poncijan je bil skupaj s protipapežem Hipolitom pregnan na prisilno delo v sardinske rudnike svinca.
Čas njegovega vladanja lahko točno določimo. Zanj imamo dva trdna vira: „Cerkveno zgodovino” zgodnjega krščanstva zgodovinarja Evzebija ter epitaf (napis) na Coemeterium Callisti (Kalistovem pokopališču), kjer je omenjeno njegovo ime. Ob raziskovanju katakomb 1909 so našli grob z njegovim napisom v grščini: "Pontianos, episk (Pontianos, episkopos, tj: Poncijan, škof)". |
Papež Poncijan | Papež Poncijan Smrt in češčenje | Na Sardiniji je Poncijan na otoku Tavolara umrl zaradi nečloveških razmer. 28. septembra 235 se je v izgnanstvu odpovedal službi rimskega škofa. Poncijanovo truplo so prenesli v Rim in ga v času Fabijana (236-250) pokopali v Kalistovih katakombah. |
Papež Poncijan | Papež Poncijan Ocena | 28. september 235 je prvi zgodovinsko popolnoma zanesljiv datum v zgodovini papežev. Poncijan je tudi prvi papež, ki se je odpovedal svoji službi. Skupaj z njim je bil pregnan tudi protipapež Hipolit, ki se je v hudem skupnem trpljenju vrnil v občestvo vesoljne Cerkve. |
2. deželnostrelski polk (Avstro-Ogrska) | 2. deželnostrelski polk (Avstro-Ogrska) | 2. deželnostrelski polk (izvirno nemško k.k. Landesschützen Regiment Nr. II; dobesedno slovensko: Cesarsko kraljevi deželnostrelski polk št. II) je bil pehotni polk avstro-ogrskega Domobranstva. |
2. deželnostrelski polk (Avstro-Ogrska) | 2. deželnostrelski polk (Avstro-Ogrska) Prva svetovna vojna | Polkovna narodnostna sestava leta 1914 je bila sledeča: 55% Nemcev, 41% Južnotirolcev in 4% drugih.
Polkovne enote so bile garnizirane sledeče: Bolzano (štab, II. bataljon), Merano (I. bataljon) in Riva del Garda (III. bataljon). |
Kljenak | Kljenak | Kljenak je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Vrgorac; le-ta pa spada pod Splitsko-dalmatinsko županijo. |
Potreb | Potreb | Potreb (izvirno srbsko Потреб) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Tutin; slednja pa je del Raškega upravnega okraja. |
Potreb | Potreb Demografija | V naselju živi 184 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 32,3 let (31,7 pri moških in 33,0 pri ženskah). Naselje ima 47 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 5,68. |
Satilgan | Satilgan | Satilgan ibn Nur Devlet (tatarsko Satılğan, Satılgan, ساتيلغان) je bil sin kasimskega sultana Nur Devleta in po očetovi smrti od leta 1491 do 1506 vladar Kasimskega kanata, * ni znano, † okoli 1506.
Leta 1491 je podprl akcije krimskega kana Menglija I. Geraja in vodil skupno akcijo ruskih, kasimskih in kazanskih čet proti stepskim kneževinam Velike horde.
V pogodbi, sklenjeni 19. avgusta 1496 med velikim knezom Ivanom Vasilijevičem Rjazanskim in njegovim bratom knezom Fedorjem Vasilijevičem Carevičevim je omenjen davek (jasak) carjeviča Satilgana, ki ga je kasimski carjevič plačal rjazanskemu knezu. To pomeni, da je v Kasimskem kanatu vladal že v času, ko je bil njegov oče še živ.
Najmanj od julija 1501 do avgusta 1503 je bil v priporu v Moskvi. Po očetovi smrti so ga očitno izpustili, ker je maja 1504 spet vladal v Kasimovu.
Med vojno s Kazanom leta 1505–1507 je skupaj z bratom Džanajem poveljeval tatarskemu konjeniškemu polku kot delu ruske vojske. |
Fargues, Landes | Fargues, Landes | Fargues (gaskonsko Fargas) je naselje in občina v francoskem departmaju Landes regije Akvitanije. Naselje je leta 2009 imelo 321 prebivalcev. |
Fargues, Landes | Fargues, Landes Geografija | Kraj leži v pokrajini Gaskonji 22 km južno od središča Mont-de-Marsana. |
Fargues, Landes | Fargues, Landes Uprava | Občina Fargues skupaj s sosednjimi občinami Audignon, Aurice, Banos, Bas-Mauco, Cauna, Coudures, Dumes, Eyres-Moncube, Montaut, Montgaillard, Montsoué, Saint-Sever in Sarraziet sestavlja kanton Saint-Sever s sedežem v Saint-Severu. Kanton je sestavni del okrožja Mont-de-Marsan. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski (/ˈfaɪloʊ/; Grško Φίλων, Philōn), imenovan tudi Filon Judaj (Philo Judaeus), helenistični filozof judovskega rodu, * med 15 in 10 pr. n. št, Aleksandrija, Rimsko cesarstvo, † 45 n. š., Aleksandrija.
Filon je želel povezati grško filozofijo z judovskim verskim izročilom, natančneje: judovsko eksegezo in stoicizem. Njegova dela so bila pomembna za razvoj krščanstva, so pa imela malo vpliva na judovstvo. Verjel je, da bo dobesedna interpretacija Stare zaveze (hebrejsko תַּנַ"ךְ, Tanak) spremenila človekov pogled na Boga. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Življenje | Filon se je rodil eni najbogatejših in najvplivnejših judovskih družin, kar jih je živelo v Aleksandriji. K temu priča tudi dejstvo, da so njihovi predniki dobili rimsko državljanstvo od samega cesarja. Prav tako je bil Filon zaradi visokega statusa deležen najboljše izobrazbe. Popolnoma je osvojil grško kulturo (še posebej duhovne kategorije helenizma), hkrati pa tudi duhovno in kulturno dediščino svojega ljudstva, kulturo starega Egipta predvsem pa tudi judovsko tradicijo in grško filozofijo. Od nekdaj je podpiral judovstvo, zato je doniral veliko denarja za okrasitev vrat na Jeruzalemskem templju z zlatom in srebrom.
Preostalih podatkov o njegovem življenju je malo, večino jih izvemo iz njegovih del. Precejšen del svojega življenja je posvetil meditaciji, študiju in pisanju knjig. Poleg tega pa je sodeloval pri nekaterih političnih nalogah, za katere je menil, da so dolžnosti do njegovega ljudstva. Edini dogodek v njegovem življenju, za katerega natančno vemo, kdaj se je zgodil, je leta 40 našega štetja, ko je v rimski ambasadi zastopal aleksandrijske Jude pred rimskim cesarjem Kaligulo. Do tega je prišlo zaradi sporov med judovsko in grško populacijo, saj Judje niso hoteli častiti grških bogov, Grki pa so se posmehovali judovskemu enoboštvu. Filon je bil zaradi grške izobrazbe in judovske vzgoje dobro seznanjen z njihovim sporom. Verjel je, da je judovstvo prava vera ter je Jude želel prikazati kot žrtve napadov aleksandrijskih Grkov. Takrat se je tudi uprl upodabljanju cesarja kot boga. Predvsem ga je motil kip cesarja v Jeruzalemskem templju, saj je to razumel kot žalitev njegove vere. S tem je posredno pokazal podporo uporu Judov proti rimski nadoblasti. Priložnost, da je lahko zastopal Jude je dobil, ko je bil izvoljen za vodjo delegacije, član katere je bil tudi njegov brat Aleksander. Za razliko od mnogih Judov pa je Filon razmišljal o tem, kako bi ne-Jude privedel k Bogu po mirni poti. Judovstvo jim je želel približati, da bi ga ti sprejeli. Ob vrnitvi leta 41 po Kr. je napisal obsežno poročilo o poslanstvu, iz katerega je razvidno, da je bil v tem času v obdobju svoje polne zrelosti. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Filozofija | Filon predstavlja vrhunec judovsko–helenističnega sinkretizma. Njegova dela so kombinacija platonizma, poznega stoicizma in judovske eksegeneze v enem filozofskem sistemu. Filon je razvil izvirno poučevanje Logosa (Besede), ki nam omogoča spoznanje Boga in njegovih del. V skladu z antropomorfnim opisom Boga v Tanaku je Filonov pristop alegoričen, ne-dobeseden, pač pa vedno v skladu z božanskim Logosom (besedo, razumom), ki deluje kot posrednik med Bogom in (ustvarjeno) naravo in hkrati Bogom in človekom. Logos je za Bogom najpomembnejše bitje, ustvarjeno od Boga, ni Bog, je pa Njemu podoben. Z alegorično interpretacijo je npr. razložil večino Prve Mojzesove knjige od stvarjenjskega mita naprej. Stvaritev človeka po božji podobi (Gen 1,27) tako zadeva človeški intelekt, ne pa dobesedno podobnost z Bogom. Kljub temu, da v skladu s svojo kulturo bolj ceni Mojzesa, le-tega prilagaja Platonu. Po Filonu je Bog sam sicer nedoumljiv (negativna teologija), ni pa nedoumljivo njegovo stvarstvo, urejeno v skladu z božanskim Logosom (naravna teologija). Filonov Bog je bližji abstraktnemu bogu grške filozofije kot pa osebnemu judovskemu Bogu Svetega pisma. Logos, ki je neločljivo povezan z Bogom, je zgolj upravljavec sveta in ne neko božansko bitje samo po sebi. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Filonov vpliv na razvoj krščanstva | Živel je na prelomnici dveh obdobij in dveh kultur, zato bi ga danes lahko imenovali kot »prelomna« osebnost. Ni se izognil vrsti protislovij, ki so predvsem posledica dejstva, da je nove ideje izražal večinoma s starimi izrazi in da so nove ideje izhajale iz izročila in miselnosti, ki pa sta bila v marsikaterem pogledu nasprotna helenistični kulturi; pretresel je prav temelje velikih helenističnih šol - prevladujoči materializem je prebil z vnovično osvojitvijo razsežnosti breztelesnega. Poleg tega je pokazal potrebo po preseganju razuma in pritrjevanje Bogu.
Ta poskus zlitja med judovsko teologijo in grško filozofijo, ki ga je opravil Filon, je dogodek izjemnega dosega tako v duhovni zgodovini grštva kot judovstva. Zato se z njim začne zgodovina krščanske torej »evropske« filozofije.
Po Filonovi smrti njegovo delo ni imelo velikega vpliva na judovsko vero in interpretacije Tanaka. Zato pa so njegova dela vplivala na razvoj nove vere imenovane krščanstvo. Krščanski cerkveni voditelji so menili, da Filonova dela zagovarjajo krščanske ideje. Hieronim ga je uvrstil med cerkvene očete. Zaradi njegovega vpliva so nominalni kristjani sprejeli nesvetopisemski nauk o nesmrtnosti duše. Filonovo učenje o Logosu (Besedi) se navezuje na kasnejšo omembo Logosa na začetku Janezovega evangelija in s tem vključuje v krščansko dogmo o Sveti Trojici. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Kaj je duša? | Filon je o človeku menil, da je sestavljen iz duše in telesa, ki sta med seboj ločena. Na vprašanje, ali lahko duša umre, je odgovarjal: »Ko smo živi, živimo, čeprav je naša duša mrtva in pokopana v telesu kakor v grobnici. Če pa bi to (telo) umrlo, bi naša duša zaživela svoje pravo življenje, osvobojena bi bila tega zlega in mrtvega telesa, na katero je omejena.« Za Filona je bila smrt duše simbolična. Po njegovem duša v resnici nikoli ne umre in je nesmrtna. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Kdo je Bog? | Po Filonu je Bog tisti, ki kaže plemenite lastnosti. Filon je obstoj Boga dokazoval z naslednjo analogijo. Potem ko je opisal deželo, reke, planete in zvezde, je sklenil: »Svet je najizvrstnejša umetniška mojstrovina, kar jih je – kakor da ga je oblikoval nekdo, ki je povsem dovršen in ima najpopolnejše znanje. Od tod nam zamisel o obstoju Boga.«
Filonova razlaga vsemogočnega Boga je apofatična teologija: bolj primerno je trditi, kaj Bog ni, npr. ni spoznaten, kot pa kaj je. . Trdil je, da je nedoumljiv ter, da ga zato ni mogoče imenovati z osebnim imenom. Filon je ljudi odvračal od prizadevanja, da bi spoznali Boga, z besedami, da bi bil »poskus, da bi prodrli dlje in s preiskovanjem skušali spoznati samo bistvo Boga oziroma njemu lastne lastnosti, popolna neumnost«. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Filonova etična doktrina | V svojih delih je zapisal svoje etične poglede. V osnovi vključujejo trud, da bi dosegli moralne vrline po modelu da želimo doseči cilj s pravim razlogom in z racionalnimi čustvi. Po Filonu je Bog tisti, ki kaže plemenite lastnosti. Človek ima svobodno voljo, vendar omejeno s sposobnostjo svojega mišljenja. Meni, da lahko krivimo človeka za njegova dejanja. Filon je dajal še poseben poudarek na štiri vrline, ki so modrost, samoobvladovanje, pogum ter pravica. Menil je, da naj bi moder človek moral posnemati Boga, vendar z zavedanjem, da ga v ničemer ne more preseči. Človek bi se moral odreči iracionalnim čustvom kot so: užitek, želja, žalost in strah ter jih nadomestiti s čustvi, ki so osnovana na razumu in so funkcionalna: veselje, volja, obžalovanje in previdnost. Vse naše početje bi moralo biti nadzorovano z razumom. Veselje in užitek po Filonovem mnenju izhajata kot produkta vrlih dejanj. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski Dela | Njegova dela lahko razdelimo v tri skupine:
1. Svetopisemski spisi, ki so nastali na podlagi Tore (prvih 5 knjig Stare zaveze), predvsem Geneze. Najpomembnejši izmed 25 ohranjenih razprav je Legum allegoriae (Alegorije zakonov), komentar Geneze.
2. Splošne filozofske razprave. Mednje sodijo Quod omnis probus liber sit (Kdor je pošten, je svoboden), kjer dokazuje stoični paradoks, da je zgolj pameten človek svoboden; De aeternitate mundi (O večnosti sveta), kjer dokazuje, da svet ni bil ustvarjen – obstaja že od nekdaj in je neuničljiv; De providentia (O previdnosti), dialog med Filonom in Bogom, kjer zagovarja, da Bog skrbi za svet;
3. Spisi o družbenopolitičnih temah. Ti vključujejo De vita contemplativa (O premišljujočem življenju), slavospev aleksandrijski verski sekti; delno ohranjeno Hypothetica (Hipotetika), zagovor Judovstva pred antisemitskimi obtožbami; Zoper Flaccusa, o zločinih rimskega guvernerja Aulusa Avilliusa proti aleksandrijskim Judom in njegovi kazni; Legatio ad Caium (Poslanstvo Gaju), napad na rimskega cesarja Kaligulo zaradi njegove sovražnosti do aleksandrijskih Judov. |
Filon Aleksandrijski | Filon Aleksandrijski V slovenščini | Arko, Alenka, Metafora notranji človek v antični filozofiji in teologiji, članek, Bogoslovni vestnik Letn. 62, št. 4 (2002), str. 505-527
Grgič, Matejka, Filon Aleksandrijski : jezik alegorije in alegorije jezika v grško-judovski filozofski sintezi
članek, Annales : anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia, Let. 15, št. 2 (2005), str. 385-394
Klun, Klemen, Filon Aleksandrijski med Svetim pismom in filozofijo, članek, Phainomena : glasilo Fenomenološkega društva v Ljubljani, Letn. 12, št. 43/44 (jun. 2003), str. 175-233
Louth, Andrew, Filon Aleksandrijski, članek, Tretji dan : krščanska revija za duhovnost in kulturo, 23, št. 1 (1993), str. 29-33
Reale, Giovanni, Filon iz Aleksandrije in revolucija v ontologiji, članek, Tretji dan : krščanska revija za duhovnost in kulturo, Letn. 31, št. 6/7 (jun./jul. 2002), str. 125-138
Škamperle, Igor, Filon Aleksandrijski : duhovni obrazi neminljive pozabe, članek, Slovenec : časopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo, št. 99 (30.IV.1992), str. 35 in št. 105 (9.V.1992), str. 31 = Sobotna branja |
Inštitut za raziskovanje krasa | Inštitut za raziskovanje krasa | Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU (IZRK) je znanstvena ustanova za celostno (multidisciplinarno) preučevanje krasa. |
Inštitut za raziskovanje krasa | Inštitut za raziskovanje krasa Zgodovina | V Postojni je med letoma 1929-1943 na področju krasoslovja deloval Italijanski speleološki inštitut (Istituto Speleologico Italiano). Inštitut za raziskovanje krasa je bil s strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) ustanovljen leta 1947.
Od leta 1981 je inštitut vključen v Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). |
Inštitut za raziskovanje krasa | Inštitut za raziskovanje krasa Področja znanstvenega delovanja | Temeljna področja raziskav so:
kraške jame,
kraško površje
kraške vode
podzemna favna.
Znotraj Inštituta deluje analitski kemijski laboratorij, katerega primarni predmet proučevanja je kemija in mikrobiologija kraških voda.
Na Inštititu za raziskovanje krasa ZRC SAZU je od 2002 sedež Mednarodne speleološke zveze (UIS), od 2014 pa tudi Unescovo Krasoslovno študijsko središče. |
Subsets and Splits