id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Oaxaca de Juárez | Oaxaca de Juárez Monte Albán | Monte Albán je predšpansko mesto in je starodavna prestolnica Zapotekov. Ti so dosegli svoj vrhunec med letoma 500 pr. n. št. in 800 n. št., ko je mesto štelo približno 35.000 prebivalcev. Monte Alban je znan po svoji arhitekturi iz klesanih kamnov in keramičnih žarah. Leta 1987 je bilo arheološko najdišče razglašena za UNESCO-vo svetovno dediščino, skupaj z mestom Oaxaca. |
Oaxaca de Juárez | Oaxaca de Juárez Mitla | Mitla je arheološko mesto, ki so ga naseljevali Zapoteki. Ostanki kažejo edinstvene stavbe s stensko ornamentiko, nastale v Mezoameriki. Zapoteki so kraj imenovali Lyobaa (zadnje počivališče), nahuatl govoreči Azteki pa Mictlán (mesto mrtvih). Današnjemu naselju je ime San Pablo Villa de Mitla. Nahaja se približno 48 km jugovzhodno od Oaxace na nadmorski višini 1480 m. Najstarejši objekti so iz zgodnje predklasične dobe. Kažejo zanimivo mešanico zapoteške in misteške arhitekture. Dobro ohranjena palača na vzhodni strani kaže značilnosti gradnje in okraševanja zidov. Stene so okrašene z značilnimi geometrijskimi mozaiki, Vsak friz deluje kot mozaik in je sestavljen iz do 100.000 natančno izdelanih kamnov, na nekaterih mestih (zaradi statike), so namesto manjših kamnov uporabljeni veliki kamniti bloki. Na nekaterih stenah so vidne poslikave. Znotraj kompleksa je bila kasneje dodana krščanska cerkev, ki je postavljena na starejše zidove. |
Oaxaca de Juárez | Oaxaca de Juárez El Arbol del Tule | V bližnjem kraju Santa Maria del Tule, v vrtu cerkve Santa Maria de la Asuncion stoji starodavno drevo El Arbol del Tule, ki je z višino 42 m in obsegom 58 metra, eno najstarejših dreves na svetu, staro okoli 2000 let. Botaniki so jo opredeliti kot Taxodium mucionatum (vrsta ciprese). Volumen lesa znaša 816.829 m³, teža znaša 636 ton. |
Oaxaca de Juárez | Oaxaca de Juárez Pomembni Oaxačani | Benito Juárez, mehiški državnik
Porfirio Díaz, mehiški general in politik
José Vasconcelos, pisatelj, filozof in politik
Ricardo Flores Magón, anarhist in aktivist
Rodolfo Morales, slikar
Rufino Tamayo, slikar
Francisco Toledo, grafik
Macedonio Alcalá, skladatelj
Nadia Yvonne Lopez Ayuso, pevka
Maria Sabina, šamanka
Carlos María de Bustamante, državnik |
Tordinci | Tordinci | Tordinci so naselje na Hrvaškem, ki je središče občine Tordinci Vukovarsko-sremske županije. |
Dirka po Poljski | Dirka po Poljski | Dirka po Poljski (uradno francosko Tour de Pologne, uradna kratica TdP, poljsko Wyścig Dookoła Polski) je vsakoletna etapna kolesarska dirka na Poljskem, ki obsega sedem ali osem etap v skupni dolžini približno 1200 km. Prvič je potekala leta 1928, od leta 1952 poteka redno vsako leto. Do leta 1993 je dirka potekala le za amaterske kolesarje, zato je večina zmagovalcev do tedaj domačih. Mednarodna kolesarska zveza je dirko leta 2005 uvrstila v UCI ProTour in leta 2009 v UCI World Ranking. Najuspešnejši kolesarji v zgodovini dirke so poljski kolesarji Dariusz Baranowski, Andrzej Mierzejewski in Marian Więckowski s po tremi zmagami. Leta 2023 jo je kot prvi slovenski kolesar osvojil Matej Mohorič. |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet | Program PozdravljenSvet (tudi ŽivijoSvet) je kratek računalniški program, ki ilustrira uporabo nekega programskega jezika. Programček izpiše na zaslon besedilo »Pozdravljen svet!« (v angleški različici »Hello, world!«).
Program je uporabljen v mnogih (če ne vseh) uvodnih poglavjih knjig o učenju programiranja. Prvič naj bi se pojavil v knjigi The C Programming Language, (Brian Wilson Kernighan in Dennis MacAlistair Ritchie, 1978):
Primeri v različnih programskih jezikih: |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet bash | Zelo podobno je tudi v ostalih lupinah, potrebno je le ustrezno popraviti pot v prvi vrstici. |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet TI-BASIC | Na kalkulatorjih Texas Instruments, serije od TI-80 do TI-86:
Ali preprosto:
Na TI-89/TI-92 kalkulatorjih: |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet Visual Basic | Za izpis v razhroščevalni konzoli:
Za izpis kot sporočilo uporabniku: |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet Casio fx-7950 | Ta program deluje na fx-9750 grafičnih kalkulatorjih in njemu kompatibilnih. |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet Game Maker | V dogodku risanja določenega predmeta:
Ali da prikaže pogovorno okno s sporočilom: |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet HP-41 & HP-42S | (Ročni HP-jevi na RPN temelječi alfanumerični inženirski kalkulatorji.) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet MS-DOS batch | S standardnim command.com tolmačom. Simbol @ je opcijski in preprečuje, da sistem ponovi ukaz preden ga izvede. Simbol @ se more spustiti pri MS-DOS verzijah starejših od 3.0. |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet RPL | Glej tudi GUI sekcijo.
(Na Hewlett-Packard grafičnih kalkulatorjih, serije HP-28, HP-48 in HP-49.) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet SQL | ali (Oracleov dialekt)
ali (PL/SQL v Oracle-ju)
ali (MySQL in PostgreSQL dialekt)
ali (T-SQL dialekt)
ali (KB-SQL dialekt) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet AppleScript | ali če hočeš, da operacijski sistme to sintetizira in dobesedno reče "Pozdravljen svet!" (brez vejice, če ne bi sintesajzer se ustavil) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet OPL | See also TUI section.
(Na Psion Series 3 in kasneje združljivimi PDA-ji.)
ali |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet RPL | Glej tudi TUI sekcijo.
(Na Hewlett-Packard grafičnih kalkulatorjih serije HP-48G in HP-49G.) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet ASCII | Naslednje zaporedje znakov je izraženo v [[Šestnajstiški številski sistem]|šestnajstiški]] notaciji (z znaki 'carriage return' in 'newline' na koncu zaporedja):
Naslednje zaporedje znakov je izraženo v dvojiški notaciji (z cr/nl-jem kot zgoraj, in enaki vrstni red bajtov kakor zgoraj):
(* Oznaka DONTCARE se napolni za bajt #0F, kot na primer #15, ki pride po našem nizu.) |
Pozdravljen, svet | Pozdravljen, svet HTML | (preprosto)
Elementa <html> in <body> nista potrebna za hitra testiranja, za <h1> je priporočljivo, da se zaključi z </h1>, tako tudi <p>, ni pa potrebno. Lahko uporabite tudi naslednje:
ali pa ga preprosto napišite brez elementov. |
Morosaglia | Morosaglia | Morosaglia (korziško Merusaglia) je naselje in občina v francoskem departmaju Haute-Corse regije - otoka Korzika. Leta 1999 je naselje imelo 1.008 prebivalcev. |
Morosaglia | Morosaglia Geografija | Občina, sestavljena iz devetnajstih zaselkov, leži v severnem delu otoka Korzike 53 km jugozahodno od središča Bastie. |
Morosaglia | Morosaglia Uprava | Morosaglia je sedež kantona Castifao-Morosaglia, v katerega so poleg njegove vključene še občine Asco, Bisinchi, Castello-di-Rostino, Castifao, Castineta, Gavignano, Moltifao, Saliceto in Valle-di-Rostino z 2.531 prebivalci.
Kanton Castifao-Morosaglia je sestavni del okrožja Corte. |
Morosaglia | Morosaglia Zanimivosti | zaselek Convento / U Conventu, frančiškanski samostan, župnijska cerkev sv. Frančiška,
zaselek Ponte Leccia z mostom čez reko Golo / Golu iz časa genovske okupacije,
zaselek Stretta, rojstna hiša - muzej korziškega domoljuba Pasquala Paolija. |
USS Iowa | USS Iowa | USS Iowa je ime več plovil Vojne mornarice ZDA:
USS Iowa (1864)
USS Iowa (BB-4)
USS Iowa (BB-53)
USS Iowa (BB-61) |
Odprto prvenstvo ZDA 1984 | Odprto prvenstvo ZDA 1984 | Odprto prvenstvo ZDA 1984 je teniški turnir za Grand Slam, ki je med 28. avgustom in 9. septembrom 1984 potekal v New Yorku. |
Odprto prvenstvo ZDA 1984 | Odprto prvenstvo ZDA 1984 Moške dvojice | John Fitzgerald / Tomáš Šmíd : Stefan Edberg / Anders Järryd, 7–6, 6–3, 6–3 |
Odprto prvenstvo ZDA 1984 | Odprto prvenstvo ZDA 1984 Ženske dvojice | Martina Navratilova / Pam Shriver : Anne Hobbs / Wendy Turnbull, 6–2, 6–4 |
Odprto prvenstvo ZDA 1984 | Odprto prvenstvo ZDA 1984 Mešane dvojice | Manuela Malejeva / Tom Gullikson : Elizabeth Sayers / John Fitzgerald, 2–6, 7–5, 6–4 |
Francosko-nemška brigada | Francosko-nemška brigada | Francosko-nemška brigada (francosko Brigade Franco-Allemande, kratica BFA; nemško Deutsch-Französische Brigade, kratica DFB) je dvonacionalna brigada kopenske vojske, ki jo sestavljajo vojaške enote Francije in Nemčije (ob ustanovitvi Zahodne Nemčije). |
Francosko-nemška brigada | Francosko-nemška brigada Zgodovina | 13. novembra 1987 sta predsednik Francije François Mitterand in kancler Nemčije Helmut Kohl v Karlsruhu podpisala sporazum o okrepitvi vojaškega sodelovanja med državama z namero o ustanovitvi skupne vojaške formacije.
Oktobra 1988 je pričel delovati organizacijski štab. 2. oktobra 1989 je bila Francosko-nemška brigada oz. Nemško-francoska brigada uradno ustanovljena. 17. oktobra 1990 je bila dokončno vzpostavljena struktura brigade; tega leta so tudi pričeli organizirati številne vojaške vaje, s katerimi so uskladili delovanje. Brigada je tako sodelovala v francosko-nemških vajah in mednarodnih vajah (v sklopu zveze NATO). 1. oktobra 1992 se je brigada preselila v novo garnizijo Müllheim. 1. oktobra 1993 je bila brigada dodeljena Eurocorpsu.
Leta 1996 je bil del brigade poslal v Bosno v sklopu SFORa. Naslednje leto, oktobra 1997, je brigada opravila urjenje v Gabonu in novembra 1997 pa je sodelovala v trilateralni vojaški vaji Concordia 1997, skupaj s Poljaki. Med marcem in septembrom 1999 je bil del brigade poslal v makedonski Ohrid. Januarja 2000 je brigada sodelovala v humanitarni operaciji pri odpravljanju škode orkana Lothar. Med februarjem in marcem istega leta pa je sodelovala pri odpravljanju razlitja tankerja Erika pred bretonsko obalo. Med junijem 2000 in januarjem 2001 je brigada delovala v sklopu SFORja in KFORja. Oktobra 2001 je del brigade sodeloval v vojaški vaji Cobra 2001 v Španiji. Avgusta 2002 je brigada pomagala pri poplavi reke Elbe. Novembra 2002 je brigada prevzela poveljstvo SFOR VI, nato pa je sodelovala v Task Force Fox (Makedonija) in KFOR. Od julija 2004 do januarja 2005 je brigada (oz. del le-te) delovala v ISAFu v sklopu Mednarodne brigade Kabul.
Med vojaško vajo Common Tenacity 2005 (17. oktober-9. november 2005) je brigada dobila Natov certifikat za hitroreakcijsko enoto. Certifikat je potrdila na vojaški vaji Brilliant Ledger 2006 (6.-28. februar 2006), ki je potekala v sklopu Eurocorpsa. Med 1. junijem in 12. julijem istega leta je brigada sodelovala v Natovi vojaški operaciji Steadfast Jaguar 2006.
Med 1. julijem 2006 in 14. januarjem 2007 je brigada predstavljala jedro NATO Response Force 7 (NRF 7). |
Francosko-nemška brigada | Francosko-nemška brigada Organizacija | Štabna četa (/)
oklepni izvidniški polk 3e Régiment de Hussards ()
pehotni bataljon Jägerbataillon 292 ()
pehotni polk 110e Régiment d'Infanterie ()
oklepna inženirska četa Panzerpionierkompanie 500 ()
oklepni artilerijski bataljon Panzerartilleriebataillon 295 ()
logistični bataljon (francosko Bataillon de Commandement et de Soutien, nemško Deutsch-Französiches Versorgungsbataillon (/) |
Francosko-nemška brigada | Francosko-nemška brigada Poveljstvo | Géneral de brigade Jean-Pierre Sengeisen (1989-1991)
Brigadegeneral Helmut Neubauer (1991-1993)
Géneral de brigade Bernard Friedrich (1993-1995)
Brigadegeneral Hans-Otto Budde (1995-1997)
Géneral de brigade Alain Lefèvre (1997-1999)
Brigadegeneral Georg Nachtsheim (1999-2001)
Géneral de brigade Bernard Oberto (2001-2003)
Brigadegeneral Walter Spindler (2003-2005)
Général de brigade Bruno Pinget (2005-2007)
Brigadegeneral Andreas Berg (2007-2009)
Géneral de brigade Philippe Chalmel (2009-danes) |
Jozef Golonka | Jozef Golonka | Jozef Golonka, slovaški hokejist, * 6. januar 1938, Bratislava, Slovaška.
Golonka je bil dolgoletni igralec kluba HC Slovan Bratislava v češkoslovaški ligi, kjer je odigral 330 prvenstvenih tekem, na katerih je dosegel 298 golov. Za češkoslovaško reprezentanco je igral na treh olimpijskih igrah, kjer je bil dobitnik po ene srebrne in bronaste medalje, ter več svetovnih prvenstvih, kjer je bil dobitnik po dveh srebrnih in bronastih medalj. Za reprezentanco je v 134-ih nastopih dosegel 82 golov. Po končani karieri je deloval kot trener, tudi pri klubu HC Slovan Bratislava. |
Izvršni producent | Izvršni producent | Izvršni producent je v ameriški glasbeni, filmski ali televizijski produkciji znan kot oseba, ki zastopa velike studije in ima največjo izvršno moč. V evropski produkciji so izvršni producenti redki, saj so državni financerji tisti, ki držijo evropsko filmsko produkcijo pokonci z različnimi finančnimi podporami (razpisi). |
Bob Seagren | Bob Seagren | Robert Lloyd »Bob« Seagren, ameriški atlet, * 17. oktober 1946, Ponoma, Kalifornija, ZDA.
Seagren je v svoji karieri nastopil na poletnih olimpijskih igrah v letih 1968 v Ciudad de Méxicu in 1972 v Münchnu. Na igrah leta 1968 je osvojil naslov olimpijskega prvaka v skoku ob palici, leta 1972 pa naslov olimpijskega podprvaka. Leta 1967 je zmagal tudi na Panameriških igrah v Winnipegu. Med letoma 1966 in 1972 je štirikrat postavil svetovni rekord v skoku ob palici. Prvič 14. maja 1966 s 5,32 m, veljal je do julija istega leta, drugič 10. junija 1967 s 5,36 m, veljal je dva tedna, tretjič 12. septembra 1968 s 5,41 m, veljal je do junija sledečega leta ter četrtič in zadnjič 2. julija 1972 s 5,63 m, veljal je do marca 1975. |
Komarniško jezero | Komarniško jezero | Komarniško jezero je bilo nekoč gojitveni ribnik (oktober 1996). Jezero je bilo nekdaj v lasti hrastovške graščine. Grad Hrastovec so imeli v lasti gospodje Hrastovški, nato Holeneški in Herbersteini. Poleg grajskega poslopja, kjer so trije ribniki, so imeli v posestvi tudi Komarniško jezero; namenjeno je bilo gojitvi rib. Jezero se je ohranilo, danes je povečano in namenjeno zadrževanju visokih vod. Daje še najbolj naravni videz med vsemi umetnimi jezeri v Pesniški dolini.
Je pomemben življenjski prostor mnogim vodnim ptičem, kot so siva čaplja, mlakarica, ponirki, čigre, črna liska in zelenonoga tukalica. Za ribolov so zanimivi krap, ščuka, smuč in linj. Od vodnih rastlin tod uspevajo ščitolistna močvirka, beli lokvanj in vodni orešek. V zadnjem času okolico in jezero vse bolj namenjajo turizmu. |
Kopriva | Kopriva | Kopriva je lahko:
kopriva (znanstveno ime Urtica) je rod rastlin iz družine šipkovcev, kamor uvrščamo med drugim splošno znano veliko koprivo (Urtica dioica)
Kopriva (priimek) |
NGC 38 | NGC 38 | NGC 38 je spiralna galaksija brez prečke v ozvezdju Rib. Njen navidezni sij je 14,34. Od Sonca je oddaljena približno 107 milijonov parsekov, oziroma 348,99 milijonov svetlobnih let.
Galaksijo je odkril Édouard Jean-Marie Stephan 25. oktobra 1881. |
Amatersko prvenstvo Francije 1950 | Amatersko prvenstvo Francije 1950 Moške dvojice | Bill Talbert / Tony Trabert : Jaroslav Drobný / Eric Sturgess 6–2, 1–6, 10–8, 6–2 |
Amatersko prvenstvo Francije 1950 | Amatersko prvenstvo Francije 1950 Ženske dvojice | Doris Hart / Shirley Fry : Louise Brough / Margaret Osborne duPont 1–6, 7–5, 6–2 |
Amatersko prvenstvo Francije 1950 | Amatersko prvenstvo Francije 1950 Mešane dvojice | Barbara Scofield / Enrique Morea : Patricia Todd / Bill Talbert b.b. |
U-234 | U-234 | U-234 je bila nemška vojaška podmornica Kriegsmarine, ki je bila dejavna med drugo svetovno vojno. |
U-234 | U-234 Zgodovina | 1. oktobra 1941 se je začela gradnja. Naslednje leto je bila še nedokončana podmornica zadeta med letalskim napadom. Po izgubi sestrske ladje, U-233, v juliju 1944 so odločili, da bodo U-234 uporabili kot transportno podmornico med Nemčijo in Japonsko.
U-234 je bila med 2. marcem 1944 in 28. februarjem 1945 šolsko plovilo 5. podmorniške flotilje. 1. marca 1945 je bila dodeljana 33. podmorniški flotilji kot bojno plovilo. Že 25. istega meseca je odplula iz Kiela proti Kristiansandu na Norveškem.
Od tam je 16. aprila 1945 odplula proti Japonski. Njen tovor je obsegal načrte za več vojaških strojev, razstavljeno reaktivno lovsko letalo Messerschmitt Me 262 in 500 kg uranovega oksida. Poleg tega so bili na krovu tudi nekateri visoki inženirji in dva japonska častnika. Ko je posadka 4. maja 1945 izvedela za prekinitev sovražnosti, se je odločila za predajo in tako zaplula proti ZDA. Japonca sta se namesto za predajo odločila za samomor.
Podmornica je 16. maja 1945 priplula v Portsmouth (New Hampshire), kjer se je predala. Nato je bila sprejeta v Vojno mornarico ZDA, kjer so jo uporabljali kot testno/raziskovalno plovilo.
Zadnji test je opravila 20. novembra 1947, ko jo je s torpedom potopila ameriška podmornica USS Greenfish (SS-351). |
Wright | Wright | Wright je priimek več oseb:
Beals Wright (1879—1961), ameriški tenisač
Bonnie Wright (*1991), angleška televizijska in filmska igralka
Brata Orville in Wilbur Wright, ameriška pionirja letalstva
Frank Lloyd Wright (1867—1959), ameriški arhitekt, notranji oblikovalec, pisec in pedagog
Georg Henrik von Wright (1916—1903), finski analitični filozof, logik in esejist
John Joseph Wright (1909—1979), ameriški rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal
Richard Wright (1943—2008), angleški pianist in klaviaturist
Sarah Wright (*1983), ameriška igralka in fotomodel
Thomas Wright (1810—1877), angleški starinoslovec in pisatelj
Thomas Wright (1711—1786), angleški učenjak, astronom, matematik, filozof, izdelovalec inštrumentov, arhitekt in oblikovalec vrtov
William Hammond Wright (1871—1959), ameriški astronom |
Krmilna palica | Krmilna palica | Krmilna palica je priprava s katero pilot upravlja letalo po nagibu in višini.
Za krmiljenje po nagibu (okoli vzdolžne osi letala) se ukazi s krmilne palice prenesejo na krilca - npr. za nagib v levo se bo krilce na levem krilu dvignilo, na desnem pa spustilo in obratno za nagib v desno.
Za krmiljenje po višini (okoli lateralne osi letala) se ukazi prenesejo na horizontalno (višinsko) krmilno površino - npr. če hoče pilot dvigniti nos, se bo krmilna površina premaknila navzgor, tako se bo spustil rep in dvignil nos. Pri spuščanju nosa pa obratno.
Za upravljanje pa smeri (okoli vertikalne osi) se uporablja pedala, ki jih pilot upravlja z nogami. |
Krmilna palica | Krmilna palica Izvedbe krmilnih palic | Krmilne palice se razlikujejo glede na vrsto letala in proizvajalca:
Podkev (Yoke), obstaja več oblik: W (M), U ali pa obratna črka V. Uporabljajo se na Boeingovih, Embraerovih in Canadairovih letalih
Centralna palica (Joystick ali central stick) pogosta na lovcih
Stranska palice (Side stick), na Airbusovih letalih in nekaterih lovcih
Piloti, ki so leteli na Airbusih in Boeingovih letalih niso poročali o bistvenih razlikah in prednostih ene ali druge izvedbe. Ena izmed razlik pri izvedbi podkev je npr. če pilot premakne krmilno palico se bo premaknila tudi na kopilotovih strani, pri stranskih palicah za razliko ne. Pri stranskih palicah se premiki palic seštevajo, razen če ne eden od pilotov z gumbom povsem prevzame kontrolo.
Kapitan letala po navadi sedi na levi strani in upravlja krmilno palico (ne glede na izvedbo) z levo roko, z desno roko pa motorje. Kopilot po navadi sedi na desni strani in upravlja krmilno palico z desno roko, z desno pa motorje. Če pilot sam upravlja letalo sedi na levi strani, na športnih letal je po navadi večina instrumentov na levi strani.
Pri helikopterjih za razliko, pilot sedi na desni strani in kopilot na levi. Pri helikopterjih se krmilna palica imenuje ciklična kontrolona palica in upravlja naklon listov rotorja. |
Franc Arko | Franc Arko | Franc Arko, slovenski filmski režiser in scenarist, * 1953, † november 2021.
Absolviral je režijo na AGRFT v Ljubljani. Do leta 1980 deloval kot asistent režije pri celovečernih in kratkih filmih, zatem pa kot režiser oddaj na RTV Slovenija. |
Franc Arko | Franc Arko Filmografija | Novi duh (1977)
Železniška postaja v Ljubljani (1977)
Peter in Petra (1996)
Mostovi mojega dedka (1998)
Peta hiša na levi (2000)
Šolarček (2001)
Temna stran Lune (2006) |
Franc Arko | Franc Arko Scenarij | Novi duh (1977),
Železniška postaja v Ljubljani (1977),
Peter in Petra (1996),
Mostovi mojega dedka (1998),
Temna stran Lune (2006). |
Franc Arko | Franc Arko Režija oddaj Televizije Slovenija | Periskop
Mladi za mlade
Moj pogled na znanost
(Ne)znana poglavja slovenske zgodovine |
Pravljica mojega življenja | Pravljica mojega življenja | Pravljica mojega življenja (dansko Mit Livs Eventyr) je avtobiografski roman danskega pisatelja, pesnika in pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Knjiga je prvič izšla leta 1847 v nemškem prevodu pri založbi Carl B. Lorck. V slovenščino jo je prevedla Katja Šulc, izšla pa je leta 2005 pri založbi Študentska založba. |
Pravljica mojega življenja | Pravljica mojega življenja Vsebina | V svoji življenjski zgodbi nas Hans Christian Andersen popelje skozi svoje otroštvo v revni kočici v Odenseju. Pripoveduje o tem, kako se je ob očetovem prebiranju poezije razvila njegova želja po ustvarjanju, ki ga je pri rosnih 14. letih pognala v glavno mesto Danske. V Kobenhavnu je poskušal pridobiti naklonjenost in pomoč pomembnih ljudi tistega časa, katerih peščica mu je odprla vrata v svoj dom in mu omogočila šolanje. Tako je pričel s pisanjem poezije, kasneje pa se je lotil tudi romanov, katerih snov je pridobil iz svojega revnega otroštva in popotovanj po Evropi. Ves čas njegovega ustvarjanja so nastajale tudi pravljice, po katerih je danes najbolj poznan in jih je kljub velikemu neodobravanju svojih prijateljev zapisal. |
Pravljica mojega življenja | Pravljica mojega življenja Izdaje in prevodi | Po knjigi je deloma posnet tudi film Hans Christian Andersen: Moje življenje kot pravljica, 2001 (Hans Christian Andersen: My life as a Fairy Tale). |
Oculus (film) | Oculus (film) | Oculus je ameriška nadnaravna psihološka grozljivka iz leta 2013, delo režiserja in scenarista Mikeja Falangana. Film je doživel svojo svetovno premiero 5. septembra 2013 na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, v kina pa je bil izdan 11. aprila 2014. Karen Gillan igra mlado žensko, ki je prepričano, da je starodavno ogledalo odgovorno za smrt njene družine. Film je nastal po prej nastalem kratkem filmu Falangana Falangana Oculus - Mož z načrtom (Oculus: Chapter 3 - The Man with the Plan). |
Oculus (film) | Oculus (film) Vsebina | Film se dogaja v sedanjosti in 11 let pred tem. Leta 2002 se je inženir Alan Russel preselil v novo hišo skupaj s ženo Marie, ter 10 letnim sinom Timom in 12 letno hčerko Kaylie. Alan prinese starinsko ogledalo, da bi krasilo njegovo pisarno. Toda ne vedo, da je ogledalo prekleto in kmalu začneta oba starša doživljati privide; Marie začne videvati lastno truplo, Alan pa duh ženske Marisol, ki ima namesto oči ogledala.
Starša kmalu postaneta psihološko neuravnovešena; Alan se začne zapirati v pisarno, Marie pa podleže paranoji. V tem času ovenijo vse rastline v hiši in izgine družinski pes, ki ga zaprejo v sobo z ogledalom. Kaylie enkrat vidi očeta s Marisol in to pove mami. Marie in njen mož se sporečeta, in eno noč ko Alana ni doma, Marie v ogledalu opazi krvavenje iz stare rane. Marie znori in skuša ubiti lastne otroke, vendar ji to prepreči Alan, ter prepove otrokom kakršnekoli obiske mame, ker se ne počuti dobro. Ko družina ostane brez hrane, otroka za pomoč prosita očeta. Ko opazita, da je oče pod vplivom ogledala, Kaylie odide k mami, čeprav jima je to oče prepovedal. Kaylie vidi da je mama vklenjena v verige in da se obnaša kot žival, zato s Timom prosita za pomoč pri sosedih, ki njuni zgodbi ne verjamejo. Ko skušata poklicati zdravnika za mamo, Kaylie ugotovi da se vedno javi ista oseba, ki želi najprej govoriti z očetom.
Neko noč Alan odklene Marie in skupaj napadeta otroka, vendar Marie hitro do smrti ubije Alan. Otroka skušata uničiti ogledalo s palico za golf, vendar tolčeta le po zidu. Alan nato prisili Tima, da ga ustreli in ubije. Tim in Kaylie takrat opazita še duhove ostalih žrtev ogledala. Odločita se, da bosta skupaj uničila ogledalo ko odrasteta. Kasneje pride policija in odpelje Tima v poboljševalnico. Tim med vožnjo opazi duh svojega očeta in mame.
Enajst let kasneje se Tim vrne iz psihiatrične bolnišnice in verjame, da v smrt njegovih staršev ni bila vpletena nobena nadnaravna sila. Medtem je Kaylie večino svoje mladosti preživela z raziskovanjem preteklosti prekletega ogledala. S poklicem prodajalke hiš, je dobila dostop do ogledala in ga pripelje v njihovo staro družinsko hišo, ter v sobo z ogledalom namesti kamere in napravo s katero bi razbila ogledalo. Kaylie namerava uničiti ogledalo, vendar še pred tem dobiti dokaze o nadnaravni aktivnosti ogledala, ki je uničila njeno družino.
Tim se pridruži Kaylie, prepričan da staršev ni ubila nobena nadnaravna sila. Kaylie mu predstavi svoj načrt in Tim se spre z njo. Medtem v hiši ovenijo rastline. Tim končn začne verjeti Kaylie in skupaj skušata pobegniti iz hiše, vendar jih jim sila ogledala ne pusti zapustiti hiše. Skušata poklicati policijo, vendar na drugi strani slišita enak glas kot v otroštvu. Kaylie dobi privid svoje mame, katero zabode v vrat, vendar kmalu opazim da je v resnici zabodla svojega zaročenca, ki kmalu zatem umre. Tim in Kaylie začneta doživljati še več halucinacij ostalih žrtev ogledala, dokler Tim ne sproži naprave s katero bi uničil ogledalo, vendar naprava zabode Kaylie, ki nato umre. Kmalu prispe policija in aretira histeričnega Tima kot v otroštvu. Tako kot pred leti, Tim trdi da je krivo ogledalo. Ko se odpelje v policijskem avtomobilu opazi Kayliein duh in se spomni obljube, da bosta uničila ogledalo. |
Oculus (film) | Oculus (film) Igralci | Karen Gillan kot Kaylie Russell
Annalise Basso kot 12 letna Kaylie
Brenton Thwaites kot Tim Russell
Garrett Ryan Ewald kot 10 letni Tim
Katee Sackhoff kot Marie Russell
Rory Cochrane kot Alan Russell
James Lafferty kot Michael Dumont
Miguel Sandoval kot dr. Graham
Kate Siegel kot Marisol Chavez |
Lipovača | Lipovača | Lipovača je lahko:
Lipovača, Rakovica (Hrvaška)
Lipovača, Vinkovci (Hrvaška) |
Stavkokaz | Stavkokaz | Stavkokàz (pogovorno tudi štrajkbreher; nemško Streikbrecher) je posameznik, ki opravlja redno delo v podjetju ali ustanovi, kjer je razglašena ali načrtovana stavka. Pod tem pojmom se razume redne delavce, ki so zavrnili poziv na stavko, ali pa osebe, ki jih je delodajalec najel po začetku stavke s pozivom k nadaljevanju rednega dela in/ali z izvajanjem finančnega ali psihološkega pritiska na stavkajoče delavce.
Zakonodaje raznih držav na različne načine regulirajo uporabljanje stavkokazov, tako da je ponekod zaposlovanje stavkokazov v času trajanja stavke dovoljeno, ponekod pa izrecno prepovedano. V ZDA se stavkokazev uporablja za delo v veliko večji meri kot v katerikoli drugi industrializirani državi. |
Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija številka 27 Letališka – BTC – NS Rudnik je ena izmed 33 avtobusnih linij javnega mestnega prometa v Ljubljani. Poteka v smeri vzhod - jug. Povezuje dva največja ljubljanska nakupovalna centra ter Industrijsko cono Moste, Nove Jarše, Zeleno jamo, Kolodvor, center mesta, Galjevico in Industrijsko cono Rudnik. |
Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) Zgodovina | Na začetku 70. let 20. stoletja se je pričela gradnja nove industrijske cone Moste na prostranih travnikih ob Letališki cesti. Ker se je število zaposlenih zaradi novih poslovnih objektov, tovarn in obratov na tistem območju zelo povečalo, so mestni avtobusi po letu 1980 na progah št. 2 in 7 ob prometnih konicah iz Novih Jarš nadaljevali vožnjo do tovarne Rog. Kmalu se je zaradi naraščajočega števila potnikov pojavila potreba po celodnevni avtobusni povezavi tega predela s središčem mesta. Tako so leta 1988 progo št. 2 z obračališča Moste v Zeleni jami podaljšali po Kavčičevi ulici na Letališko cesto (proga je nosila oznako Letališka – Nove Jarše). Avtobusi so v isti vožnji dvakrat vozili po Kavčičevi ulici, zaradi česar večina potnikov ni vedela, kam avtobus sploh pelje. Težavo so skušali odpraviti s pomožnimi informativnimi tablami, ki so jih vozniki menjavali ob smernih tablah.
Zmeda je bila končana 1. aprila 1992, ko so uvedli novo progo št. 17 Letališka – Fužine. Proga je bila sprva načrtovana kot povezovalna proga industrijske cone z Zaloško cesto in naj bi obratovala do Kodeljevega, vendar so jo na željo prebivalcev Fužin speljali do obračališča na Chengdujski cesti. Po letu 1993 pa se je naglo začelo širiti nakupovalno središče v nekdanjih Javnih skladiščih, imenovano BTC. 1. julija 1996 so zaradi tega progo preusmerili skozi BTC in jo podaljšali v center do Kongresnega trga. Zaradi tega so bile vožnje avtobusov na odseku Kajuhova – Nove Fužine ukinjene. Tako je nastala proga št. 17 Kongresni trg – BTC – Letališka, ki je sprva obratovala le ob delavnikih in sobotah. Leta 2001 so odprli kino Kolosej, zato so 3. septembra istega leta spremenili potek proge znotraj BTC tako, da so jo preusmerili mimo le-tega. Proga je pričela obratovati tudi ob nedeljah in praznikih med 16.10 in 24.00 na skrajšani trasi Kongresni trg – Kolosej.
3. septembra 2007 je bila proga podaljšana od Kongresnega trga do nakupovalnega središča na Rudniku. Nova podaljšana linija je bila poimenovana kot linija št. 27 Letališka – BTC – NS Rudnik, nedeljska skrajšana proga pa je bila preimenovala v linijo št. 27K Bavarski dvor – Kolosej.
Julija 2015 je bila linija št. 27K poskusno podaljšana izpred Koloseja do vodnega mesta Atlantis; posledično je bil podaljšan tudi obratovalni čas, in sicer so avtobusi začeli z rednim obratovanjem že ob 9.00. Sočasno je bilo v območju BTC uvedeno še novo postajališče BTC-Merkur.
S 1. septembrom 2015 je po osrednjem delu Slovenske ceste, ki je bil zaprt zaradi prenove, ponovno stekel avtobusni promet. Istega dne je bila linija 27, skupaj z linijami 3, 3B, 3G, 19B, 19I, 51 in 56, poskusno preusmerjena z osrednjega dela Slovenske ceste. Avtobusi so tako zavili s Slovenske ceste na Šubičevo, Bleiweisovo, Gosposvetsko, ter nazaj na Slovensko in so pot nadaljevali po redni trasi proti Bavarskemu dvoru. Kot razlog je bilo navedeno manjše število prestopanj potnikov na osrednjem delu Slovenske in število prepeljanih potnikov letno (to je znašalo manj kot 2.000.000). Z odprtjem prenovljenega južnega dela Slovenske ceste je 8. maja 2016 linija 27 uradno ponovno začela obratovati po osrednjem delu Slovenske ceste. Ta je sicer po osrednjem delu že obratovala v času zapore južnega dela Slovenske.
V času razglašene epidemije so zaradi nočne omejitve gibanja začasno ukinili nočne vožnje avtobusov; po ponovni vzpostavitvi le-teh režima obratovanja na linijah 27 in 27K niso nikoli podaljšali. Zaradi nerentabilnosti je linija 27K zadnjič obratovala 25. junija 2023. |
Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) Trasa | smer Letališka – BTC – NS Rudnik: Letališka cesta - Italijanska ulica¹ - Španska ulica¹ - Moskovska ulica¹ - Argentinska ulica¹ - Francoska ulica¹ - Ulica gledališča BTC¹ - Ameriška ulica¹ - Šmartinska cesta - Masarykova cesta - Trg OF - Slovenska cesta - Zoisova cesta - Karlovška cesta - Dolenjska cesta - Orlova ulica - Ižanska cesta - Jurčkova cesta - Premrlova ulica.
smer NS Rudnik – BTC – Letališka: Premrlova ulica - servisna cesta - Jurčkova cesta - Ižanska cesta - Orlova ulica - Dolenjska cesta - Karlovška cesta - Zoisova cesta - Slovenska cesta - Trg OF - Masarykova cesta - Šmartinska cesta - Ameriška ulica¹ - Ulica gledališča BTC¹ - Francoska ulica¹ - Argentinska ulica¹ - Moskovska ulica¹ - Španska ulica¹ - Italijanska ulica¹ - Letališka cesta.
Opomba:
¹ - območje BTC |
Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) Režim obratovanja | Linija obratuje ob delavnikih in sobotah, ob nedeljah in praznikih ne obratuje. Avtobusi najpogosteje vozijo ob delavniških prometnih konicah. Odhode na liniji 27 se kombinira z enojnimi in zgibnimi vozili. |
Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) | Mestna avtobusna linija št. 27 (Ljubljana) Preglednice časovnih presledkov v minutah |
V primeru popolne prometne zapore zaradi prireditev v Križankah ima linija 27 predvidljiv stalni obvoz, in sicer na relaciji Slovenska (redna trasa) - Barjanska - Kopačeva - Opekarska - Janežičeva - Karlovška (redna trasa), ter enako v obratni smeri. Avtobusi takrat ustavljajo na vseh rednih postajališčih. Obvoz praviloma traja med 20.00 in 24.00. |
László Hoffmann | László Hoffmann | László Hoffmann, madžarski rokometaš, * 29. junij 1958.
Leta 1988 je na poletnih olimpijskih igrah v Seulu v sestavi madžarske rokometne reprezentance osvojil 4. mesto. |
Duševna motnja | Duševna motnja | Duševna motnja je sprememba duševnega funkcioniranja, ki je bolezenska ali izrazito odmaknjena od norme.
Duševna bolezen je na bolezenskem procesu temelječa duševna motnja. |
Tenk | Tenk | Tenk je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Hevesi Županije Heves. |
Škovec, Trebnje | Škovec, Trebnje | Škovec je naselje v občini Trebnje.
Škovec je gručasto naselje blizu Velike Loke na nizkem griču (326 m) nad dolino Kodeljevca. Okoli naselja se razprostirajo njive na Breznici, Hribu, Hrušica, Krevljica, Štuke in Reber, v nižjih legah travniki Breg, Župnica, Dol, Zaloke, Močile in Grbovec, v bolj oddaljenih predelih pa mešani gozdovi Dovc, Staje, Griček, Kravja dolina, Mahovnik in Globoršca. Pod vasico je občasni studenec Pri kamnu, ki ima podzemeljsko zvezo s Podborškim studencem.
Zunaj naselja je cerkev svete Jedrti s podolžno ravnostropno ladjo, z letnico 1782 na kasneje prislonjenem zvoniku, glavni oltar in oba stranska oltarja pa so iz 19. stoletja. Na bližnjih njivah so bili odkriti tudi sledovi rimskih grobov. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat | Ruski kaganat (tudi Volhovska Rusija, Ilmenska Rusija ali Novgorodska Rusija) je naziv hipotetične vzhodnoevropske države, ki naj bi bila na višku moči v slabo dokumentiranem poznem 8. in zgodnjem 9. stoletju. Šteje se za predhodnika Rurikove države in Kijevske Rusije. Kaganat je bil država ali skupek mestnih držav, ki naj bi jo ustanovili Rosi ali zgodovinski Rusi, med katerimi je bilo tudi nekaj Skandinavcev – Varjagov. Lokacija kaganata je predmet razprav. Različne teorije ga postavljajo vse od Skandinavije, do juga današnje Ukrajine. Prebivalci so bili mešanica baltskih, slovanskih, ugrofinskih in nordijskih ljudstev. Ozemlje kaganata je bilo središče delovanja Varjagov, ljudstva iz vzhodne Skandinavije, trgovcev in piratov.
Sodobni viri navajajo, da so bila prva središča, ki so bila zametki kasnejših mest, Holmgård (Novgorod), Aldeigja (Stara Ladoga), Ljubša, Sarsko gorodišče in Timerjevo. Vladarji naj bi nosili staroturški vladarski naslov kagan. V Ruskem kaganatu se je začela oblikovati družba zgodovinskih Rusov. Iz njega je nastala Kijevska Rusija in njene naslednice, iz katerih so se kasneje razvile sodobna Belorusija, Ukrajina in Rusija.
Del zgodovinarjev kaganat obravnava kot hipotetično državo in »zgodovinski fantom«. Po mnenju nekaterih se družbe zgodovinskih Rusov v tem obdobju ne da šteti za državo. V več zgodovinskih virih iz časa hipotetičnega obstoja kaganata ta ni omenjen, čeprav govorijo o Rusih. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Pisni viri | Vladarjev naslov kagan je omenjen v več zgodovinskih virih. Večina virov so tuja besedila iz 9. stoletja in tri vzhodnoslovanska besedila iz 11. in 12. stoletja.
Najstarejši evropski vir, ki omenja kaganat, so frankovski Anali sv. Bertina (Annales Bertiniani). Anali omenjajo skupino Nordijcev, ki so se imenovali Ros (qi se, id est gentem suam, Rhos vocari dicebant) in so okrog leta 838 obiskali Konstantinopel. Nordijci so se bali vrniti domov skozi stepe, ki so jih obvladovali napadalni Madžari, zato so v spremstvu grških ambasadorjev bizantinskega cesarja Teofila potovali skozi Nemčijo. Na obisku pri frankovskem cesarju Ludviku Pobožnemu v Ingelheimu so mu omenili, da se njihov vladar imenuje kagan (latinsko: chacanus) da živijo na severu in da so Švedi (comperit eos gentis esse sueonum).
Trideset let kasneje, leta 871, sta se bizantinski cesar Bazilij I. in rimski cesar Ludvik II. sprla za oblast nad Barijem, od koder sta s skupnimi močmi pregnala Arabce. Bizantinski cesar je svojemu nasprotniku poslal ogorčeno pismo, v katerem ga je obtožil, da si je nezakonito prilastil naslov cesarja. Trdil je, da so frankovski vladarji samo reges (rimski kralji), medtem ko naslov cesar pripada vladarju vseh Rimljanov, se pravi njemu. Poudaril je tudi, da ima vsak narod svoj naziv za svojega vladarja. Avari, Hazari (Gazari) in "Nordijci" (Nortmanno), na primer, imajo kagana. Ludvik mu je odgovoril, da je za avarskega kagana že slišal, za kagana Hazarov in Nordijcev pa ne. Bazilijevo pismo se je žal izgubilo, njegovo vsebino pa je mogoče rekonstruirati iz Ludvikovega odgovora, ki je v celoti naveden v Salernski kroniki (Chronicon Salernitanum). Korespondenca med cesarjema kaže, da je vsaj eni skupini Skandinavcev vladal "kagan".
Ahmed ibn Rustah, muslimanski geograf iz 10. stoletja, po poreklu iz Perzije, je zapisal, da je ruski kagan živel na otoku na jezeru. Constantine Zuckerman k temu dodaja, da je Ibn Rustah uporabil tekst neznanega avtorja iz okoli leta 870 in poskušal natančno prenesti naslove vseh vladarjev, ki jih je opisal njihov avtor, zato so Ibn Rustahovi zapisi še bolj dragoceni. Muslimanski zgodovinar v svoji razpravi omenja samo dva kagana – kagana Hazarije in Rusije.
Drugi podatki o Ruskem kaganatu, ki so skoraj iz njegovega obdobja, prihajajo od al-Jakubija, ki je leta 889 ali 890 zapisal, da so kavkaški gorščaki med arabskim obleganjem leta 854 za pomoč zaprosili vladarje (sahib) al-Ruma (Bizantinskega cesarstva), Hazarije in al-Saqaliba (Slovanov).
Hudud al-Alam, besedilo neznanega arabskega geografa iz poznega 10. stoletja, omenja ruskega vladarja kot ruskega kagana. Ker se neznani avtor Hudud al-Alama sklicuje na številne vire iz 9. stoletja, med njimi tudi na Kordabega, je mogoče, da so omembe ruskega kagana prepisane iz bolj zgodnjih besedil iz obdobja pred Rurikom in ne odražajo takratne politične realnosti. Ruskega kagana omenja tudi perzijski geograf Abu Said Gardizi in ga v svojem delu Zayn al-Akbar imenuje "khaqan-i rus". Tudi on se podobno kot drugi muslimanski geografi sklicuje na izročilo iz 9. stoletja.
Omenjeni viri izpričujejo, da so se v Kijevski Rusiji še v krščanskem obdobju spominjali naslova kagan. Metropolit Hilarion Kijevski je v svojem delu Slovo o Zakone i Blagodati (Pridiga o zakonu in milosti) iz leta okrog 1150, ki je najstarejše ohranjeno delo stare kijevske ruske literature, uporabil naslov kagan za velika kneza Kijevske Rusije Vladimirja I. Kijevskega in Jaroslava I. Modrega. Hilarijon omenja Vladimirja kot "velikega kagana naše dežele" (velikago kagana našea zemlja, Vladimira), Jaroslava pa kot "našega pobožnega kagana".
Grafit na severni galeriji katedrale svete Sofije, ki pravi "O Bog, odreši našega kagana" (Spasi gospodi, kagana našego), se verjetno nanaša na Svjatoslava II. (1073-1076). Naslov kagana se omenja še v poznem 12. stoletju v Zgodbi o Igorjevem vojnem pohodu kot "kogan Oleg" in se, po izročilu, nanaša na Olega Tmutarakanskega. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Datiranje | Vsi razpoložljivi primarni viri verodostojno trdijo, da se je naslov kagana za ruske vladarje uporabljal zelo malo časa, v grobem od obiska njegovih ambasadorjev v Konstantinoplu (838) do Bazilijevega pisma (871). Vsi bizantinski viri po Baziliju I. ruske vladarje imenujejo arhont. Kasnejši kijevski avtorji so očitno zopet obudili naslov kagana kot poveličevalni pridevek vladajočih knezov namesto veljavnega političnega naslova knez, ki je bil sicer ustaljen naslov ruskih vladarjev. Ruski knjaz in germanski könig kljub etimološki sorodnosti nimata nobene povezave.
Datiranje obstoja kanata je predmet mnogih razprav in še vedno ni povsem jasno. Omeljan Pricak postavlja ustanovitev kanata v obdobje 830-840. Ruski zgodovinar Pavel Smirnov je v 20. letih 20. stoletja zatrjeval, da je Ruski kaganat nastal okrog leta 830 in da je bil takoj zatem uničen zaradi selitve madžarsko-kavarske plemenske zveze proti Karpatom. Natančnost takšnih trditev je sicer vprašljiva, po drugi strani pa je res, da noben vir ne omenja Rusov ali njihovih kaganov pred letom 830.
Enako sporne so bile razprave o njegovem razpadu. Naslov kagan se ne omenja niti v rusko-bizantinskih državnih pogodbah iz leta 907, 911 in 944, niti v De Ceremoniis, dokumentu o bizantinskih ceremonijalih na dvoru Konstantina VII. leta 945, v katerem so zelo natančno dokumentirani naslovi vseh tujih vladarjev. Poleg tega arabski pisec in popotnik ibn Fadlan v svoji knjigi Kitāb ilā Mulk al-Saqāliba (922) opisuje ruskega vladarja kot kralja (malik). Iz teh dejstev je zgodovinar Peter Golden z argumentum ex silentio (pomanjkanje dokazov) zaključil, da je kaganat razpadel med letoma 871 in 922, medtem ko Zuckermann trdi, da odsotnost naslova kagan v rusko-bizantinskih pogodbah dokazuje, da je kaganat razpadel pred letom 911. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Lega | Lega Ruskega kaganata je predmet razprav že od zgodnjega 20. stoletja. Po eni od skrajnih teorij naj bi bil kaganat nekje v Skandinaviji ali še bolj zahodno na nekdanjem otoku Walcheren v izlivu reke Šelde na Nizozemskem. Popolno nasprotje tej teoriji je teorija Georga Vernadskega, da je imel kagan sedež na vzhodnem Krimu ali na polotoku Taman in da leži otok, ki ga opisuje Ibn Rustah, najverjetneje v izlivu reke Kuban. Nobena od obeh teorij nima prav veliko privržencev, ker niso arheologi na Krimu odkrili nobenih dokazov o slovansko-skandinavskih naselbinah iz 9. stoletja in ker noben nordijski vir ne omenja kaganov v Skandinaviji.
Sovjetsko zgodovinopisje, katerega glavna predstavnika sta Boris Ribakov in Lev Gumiljev, postavlja prestolnico kaganata v Kijev in domneva, da sta bila Askold in Dir edina kagana z znanima imenoma. Teoriji, da je bil Kijev prestolnica kaganata, se je pridružil tudi Mihail Artamanov, ki je vztrajal pri svojem mnenju še v 90. letih 20. stoletja.
Večina zahodnih zgodovinarjev tej teoriji ugovarja, ker ni dokazov, da je bil Kijev naseljen pred letom 880. Arheoloških najdb iz tega obdobja v okolici Kijeva skorajda ni. Posebno težavo povzroča odsotnost kovanega denarja, ki bi lahko dokazal, da je dneperska trgovska pot, ki je bila hrbtenica kasnejše Kijevske Rusije, delovala že v 9. stoletju. Zuckermann je na osnovi svojih raziskav in arheoloških odkritij zaključil, da je bil Kijev sprva trdnjava na hazarski meji z Levedijo in da se je področje srednjega Dnepra začelo gospodarsko razvijati po letu 889, ko so se Madžari odselili proti zahodu.
Številni zgodovinarji, predvsem Vasilij Bartold, zagovarjajo bolj severno lego kaganata. Ti zgodovinarji želijo poudariti, da je ibn Rustahovo poročilo edina zgodovinska opora za določitev lege kaganata. Nedavne arheološke raziskave, ki jih je vodil Dimitrij Mačinski, so povečale verjetnost, da je država temeljila na skupini naselij ob reki Volhov, med katerimi si bili Ladoga, Ljubša, Duboviki, Alaborg in Holmgard. Naselja so bila na začetku večinoma majhna mesta ali morda samo oskrbovalne postaje, v katerih se je trgovalo in menjavalo blago. Če so ibn Rustahove trditve točne, so Rusi v času kaganata obširno uporabljali volško trgovsko pot za trgovanje s Srednjim Vzhodom, morda tudi preko bolgarskih in hazarskih posrednikov. Njegov opis "Ruskega otoka" namiguje na to, da je bilo njihovo središče Holmgard, srednjeveški predhodnik Velikega Novgoroda, katerega ime se iz stare skandinavščine prevaja kot "grad na rečnem otoku". Novgorodska prva kronika opisuje nemire v Novgorodu preden so okoli leta 860 povabili Rurika, naj jim vlada. Ta zapis je vzpodbudil Johannesa Brøndsteda k trditvi, da je bil Holmgard-Novgorod glavno mesto kaganata že nekaj desetletij pred Rurikovim prihodom, se pravi tudi leta 839, ko ga je obiskala delegacija Bizantinskega cesarstva. Mačinski sprejema to teorijo s pripombo, da je bilo pred vzponom Holmgarda-Novgoroda glavno politično in ekonomsko središče področja v Aldeigji-Ladogi. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Nastanek | Tudi nastanek Ruskega kaganata je precej nejasen. Prvi Skandinavci so se naselili v spodnjem toku reke Volhov sredi 8. stoletja. Njihovo ozemlje je obsegalo okolico današnjega Sankt Peterburga, Novgoroda, Tvera, Jaroslavlja in Smolenska in se je imenovalo Gardarike – dežela utrdb. Nordijski vojskovodje, katere so turško govoreča stepska plemena imenovala "köl-beki" ali "kralji jezer", so obvladovali tudi dele ozemelj, ki so bila naseljena z ugrofinskimi in slovanskimi ljudstvi, predvsem vzdolž volške trgovske poti, ki je povezovala Baltik s Kaspijskim jezerom in Serklandom (Abasidski kalifat).
Podobno kot datiranje in lokacija kaganata, je tudi poreklo ruskih kaganov predmet obširnih razprav. Lahko bi bili Skandinavci ali domorodni Finci in Slovani, še najbolj verjetno pa so bili mešanega porekla.
Omeljan Pricak je teoretiziral, da je bil hazarski kagan Kan-Tuvan Diggvi po izgubljeni državljanski vojni izgnan iz države in se je s svojimi pristaši naselil v nordijsko-slovanskem naselju Rostov. Poročil naj bi se v lokalno skandinavsko plemiško družino in postal začetnik dinastije ruskih kaganov. Zuckermann je Pricakovo teorijo zavrnil kot nevzdržno špekulacijo, ker ni v virih iz tistega obdobja nobene omembe hazarskega kagana, ki bi pobegnil in iskal zatočišče pri Rusih, povezave med hazarskimi in zgodnjimi ruskimi monarhi pa so vsekakor možne. Takšno trditev podpira uporaba stilizirane trizobe tamge oziroma pečata, ki so ga uporabljali kasnejši kijevski vladarji, na primer Svjatoslav I. Kijevski. Podobne tamge so arheologi našli v ruševinah, ki so nedvomno hazarskega izvora. Rodoslovne povezave med ruskimi kagani iz 9. stoletja in kasnejšimi vladarji iz Rurikove dinastije, če so sploh bile, zaenkrat niso znane.
Večina zgodovinarjev se strinja, da so si naslov kagan Rusi izposodili od Hazarov, sporne pa so okoliščine, v katerih so si ga sposodili. Peter Golden domneva, da je bil Ruski kaganat marionetna država, ki so jo ustanovili Hazari v porečju Oke, da bi zavračala napade Madžarov. Njegove trditve, da so bili Rusi podložniki Hazarov, ne podpira noben vir iz 9. stoletja, za tuje opazovalce, kakršen je bil na primer ibn Rustah, pa med naslovi hazarskih in ruskih vladarjev ni bilo nobene bistvene razlike. Anatolij Novoselcev predpostavlja, da so Rusi privzeli naslov kagana zato, da bi se izenačili s Hazari. To teorijo zagovarja tudi Thomas Noonan, ki trdi, da so bili ruski poglavarji v 9. stoletju ohlapno povezani pod vlado enega od "morskih kraljev" in da je ta "veliki kralj" privzel naslov kagana, ki mu je dal legitimnost v očeh njegovih podložnikov in sosednjih držav. Naslov kagana naj bi po njegovi teoriji pomenil, da njegov nosilec vlada po božji volji. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Gospodarstvo | Hrbtenica kaganatskega gospodarstva je bila volška trgovska pot. V Skandinaviji se med izkopavanji pogosto odkrijejo kovanci iz 9. stoletja, predvsem dirhami iz Abasidskega kalifata in drugih muslimanskih držav. Kovanci so pogosto razsekani na manjše dele in popisani z runami. Do sedaj so v evropski Rusiji in na področju Baltika odkrili več kot 228.000 arabskih kovancev. Skoraj 90 % teh kovancev je prišlo v Skandinavijo po volški trgovski poti in nič nenavadnega ni, da je bil dirham osnova monetarnega sistema Kijevske Rusije.
Glavni vir dohodkov Rusov, ki se po ibn Rustahovem pričevanju niso ukvarjali s poljedelstvom, je bila trgovina: "(Rusi) nimajo obdelanih polj in so odvisni od dobrin, ki jih dobijo iz slovanskih (al-Saqaliba) dežel. Nimajo nobenih posesti, vasi in polj. Njihovo edino opravilo je trgovanje s soboljevim, veveričjim in drugimi krzni, dobljeni denar pa hranijo v pasovih." Ruski trgovci, ki so po Volgi potovali do Gorgana in Abaskuna na jugovzhodni obali Kaspijskega jezera, so plačevali dajatve Bolgarom in Hazarom. Včasih so potovali celo do Bagdada. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Vladanje | Arabski pisec in popotnik Ahmed ibn Fadlan je leta 922 zapisal, da je imel ruski vladar, podobno kot hazarski kagan, bolj malo resnične oblasti. Politična in vojaška moč je bila v rokah njegovega zastopnika, ki "poveljuje vojski, napada njegove nasprotnike in ga zastopa pred podložniki." Najvišji ruski vladar zato "nima drugih dolžnosti, kot da se ljubi s svojimi sužnjami, popiva in se zabava". Njegova osebna straža je štela štiristo mož, "ki so pripravljeni zanj umreti. Teh štiristo mož sedi pod njegovim kraljevskim prestolom, ki stoji na veliki, bogato okrašeni ploščadi, na kateri je tudi štirideset suženj iz njegovega harema". Ibn Fadlan pravi, da ruski vladar skoraj nikoli ni zapustil svojega prestola in da so mu tudi takrat, "ko se mu je zahotelo jahanja, pripeljali konja prav do prestola".
Perzijski raziskovalec in geograf Ahmed ibn Rustah po drugi strani poroča, da je imel kagan odločilno besedo pri poravnavanju sporov med svojimi podložniki, vendar njegova razsodba ni bila zavezujoča. Če se eden od udeležencev v sporu s kaganovo odločitvijo ni strinjal, je lahko spor rešil z dvobojem, ki je potekal "v prisotnosti tožnikovega sorodnika, ki je stal na bojišču z dvignjenim mečem. Mož, ki je bil v boju boljši, je obrnil kaganovo odločitev v svojo korist".
Razhajanje med relativno nemočnim naslovnim vladarjem in veliko močjo njegovih podložnikov kaže na hazarski sistem vladanja, v katerem je bil kagan duhovni vodja z omejenimi pooblastili, za upravo in vojaške zadeve pa je bil pristojen kagan bek, ki je bil samo načelno podrejen kaganu. Sistem vladanja se je ujemal tudi z germanskim sistemom, v katerem se je oblast lahko delila med kraljem in poveljnikom vojske. Nekateri poznavalci trdijo, da je bila podobna tudi delitev oblasti med Igorjem in Olegom Kijevskim v zgodnjem 10. stoletju in Askoldom in Dirom v poznem 9. stoletju.
Ločenost duhovnega vladarja in vojaškega poveljnika je razvidna iz rekonstrukcije njunih odnosov, ni pa znano, ali je to del zapuščine, ki se je iz Ruskega kaganata prenesla na njegovo naslednico Kijevsko Rusijo. Kneževine v zgodnji Kijevski Rusiji so imele v sistemu vladanja, vojaški organizaciji in pravnem sistemu nekatere značilnosti, ki so bile primerljive s Hazari in drugimi stepskimi ljudstvi. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da so se te značilnosti prenesle v Kijevsko Rusijo od Hazarov preko ruskih kaganov. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Običaji in vera | Arheološka izkopavanja v Ladogi in drugih mestih v severni Rusiji, ki potekajo že od leta 1820, so pokazala, da so v ruskih običajih opazni predvsem skandinavski vplivi. Odkritja so skladna tudi z ibn Fadlanovimi in ibn Rustahovimi zapisi.
Ibn Rustah je opisal pogreb ruskega plemiča, katerega so skupaj s hrano, amuleti, denarjem in drugimi predmeti ter njegovo najljubšo ženo položili v "grob, ki je podoben veliki hiši. Vrata groba so nato zaprli in žena je v grobu umrla". Obširne dokaze o ruskih pogrebnih gomilah in kamnitih spomenikih je zbral tudi ibn Fadlan in priložil runski napis na kosu lesa. Ibn Rustah je med drugim podrobno opisal kremiranje plemiča na pogrebni ladji, h kateremu je spadalo tudi žrtvovanje živali in ljudi.
Kadar je umrl reven človek, so ga položili na majhno pogrebno ladjo in ga sežgali. Kadar je umrl plemič, je bil pogreb mnogo bolj zapleten. Njegovo premoženje so razdelili na tri dele: prvi del je dobila njegova družina, drugega so potrošili za pogrebno slovesnost, tretjega pa za pivo, ki so ga spili na dan kremiranja. Ena od pokojnikovih suženj je privolila v prostovoljno smrt, da bi se pridružila svojemu gospodarju v raju. Pokojnika so na dan kremiranja izkopali iz groba, ga oblekli v pražnja oblačila in položili na posebej za to zgrajeno pogrebno ladjo. Izbrano dekle se je nato ljubilo s pokojnikovimi sorodniki in prijatelji, potem pa so jo ubili in položili na ladijski krov poleg pokojnega gospodarja. Ladjo je nato zažgal pokojnikov najbližji sorodnik. Pogreb so zaključili z nasipanjem okrogle gomile.
Duh neodvisnosti in podjetnosti, ki so ga Rusom vbijali v glavo od samega rojstva, je na zgodovinarje zgodnjega srednjega veka naredil globok vtis. Ibn Rustah o tem piše: "Kadar se rodi sin, ga oče z mečem v roki vrže na tla in reče: 'Nobene lastnine ti ne bom zapustil. Imel boš samo tisto, kar si boš priboril z orožjem.'" Al-Marwazi k temu dodaja, da je očetovo premoženje podedovala njegova hčerka.
Enako grob individualizem se kaže tudi v njihovem obravnavanju bolezni. Ibn Fadlan o tem piše: "Kadar kakšen Rus zboli, ga položijo v šotor in mu prinesejo kruha in vode. Bolnika ne obiskujejo in se z njim ne pogovarjajo, še posebno če je podložnik. Če ozdravi, se jim pridruži, če umre ga pa sežgejo. Zgodi se tudi, da podložnika prepustijo psom in jastrebom".
Glede spolnosti so bili Rusi zelo liberalni. Ibn Fadlan o tem piše, da se njihov kralj ni nič sramoval, ko se je javno ljubil z eno od suženj iz svojega harema. Ko so ruski trgovci prišli do Volge, so se javno ljubili s sužnjami, ki so jih pripeljali naprodaj, kar je pogosto preraslo v javne orgije.
Ibn Fadlan in ibn Rustah opisujeta Ruse kot pobožne pogane. Ibn Rustah in za njim Garizi poročata, da imajo ruski šamani ali "zdravilci" (attiba) velik vpliv na preprosto prebivalstvo. Ibn Rustah pravi, da se šamani obnašajo, "kot da je vse njihovo". Odločajo o tem, katera ženska, moški ali žival bo žrtvovana in na njihovo odločitev ni nobenega ugovora. Šaman je izbrano žrtev, človeka ali žival, obesil na drog, dokler ni umrla.
Ibn Rustah nam je zapustil tudi opis ruskih trgovcev, ki so molili za uspešno trgovanje: "Molili so pred lesenim kolom s človeku podobnim obrazom, obdanim z manjšimi podobami, za njim pa je bilo več v zemljo zabitih drogov". Če trgovanje ni steklo, so število darov povečali in če še vedno ni teklo, kot bi želeli, so začeli darovati tudi manjšim idolom. Če je bilo trgovanje uspešno, so žrtvovali še kakšno govedo ali ovco in ju včasih razdelili med reveže.
Bizantinski viri poročajo, da so Rusi v poznih 60. letih 9. stoletja let prevzeli krščanstvo. Patriarh Fotij I. v svoji encikliki iz leta 867 piše o navdušenem pokristjanjevanju Rusov, katerim je pred tem poslal svojega škofa. Cesar Konstantin VII. pripisuje zasluge za pokristjanjenje svojemu staremu očetu Baziliju I. in patriarhu Ignaciju in ne njihovima predhodnikoma Mihaelu III. in Fotiju. Konstantin pravi, da so Bizantinci navdušili Ruse za krščanstvo s svojimi prepričljivimi besedami in bogatimi darili, med katerimi je bilo tudi zlato, srebro in dragocene tkanine. Ponavlja tudi tradicionalno zgodbo, da je na pogane še posebno velik vtis naredil čudež: knjiga evangelijev, ki jo je nadškof vrgel v ogenj, je ostala nepoškodovana.
Perzijski geograf ibn Hordadbeg je v poznem 9. stoletju zapisal, da so se Rusi, ki so prišli v muslimanske dežele "razglašali za kristjane ". Sodobni zgodovinarji imajo glede pokristjanjevanja Ruskega kaganata deljena mnenja. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Odnosi s sosednjimi državami | V analih sv. Bertina piše, da je leta 838 delegacija Ruskega kaganata obiskala Bizantinsko cesarstvo. Razlog njihovega obiska je med zgodovinarji še vedno predmet razprav. Aleksej Aleksandrovič Šahmatov dokazuje, da je imela delegacija dve nalogi: vzpostaviti prijateljske odnose z Bizantinskim cesarstvom in odpreti pot do Švedske preko zahodne Evrope. Constantine Zuckermann trdi, da so se ruski ambasadorji prišli pogajat o miru po svojem neuspelem pohodu v Paflagonijo v 30. letih 9. stoletja. Georgij Vernadski povezuje njihovo misijo z gaditvijo trdnjave Sarkel leta 833. Bizantinski viri ruske delegacije sploh ne omenjajo in patriarh Fotij je še leta 860 za Ruse izjavil, da so "neznano ljudstvo".
Po mnenju Vernadskega so Hazari in Grki zgradili trdnjavo Sarkel v bližini kraja, kjer so pretovarjali blago, ki je potovalo med Donom in Volgo, da bi to strateško točko obranili pred Rusi. Drugi zgodovinarji so prepričani, da je bil Sarkel zgrajen za opazovanje ali obrambo pred Madžari in drugimi stepskimi plemeni in ne zaradi Rusov. Ukrajinski zgodovinar Mihajlo Gruševski navaja, da so razpoložljivi viri v tem pogledu nejasni. Ioanes Skilices, grški zgodovinar iz 11. stoletja, trdi, da je bil Sarkel "čvrst branik proti Pečenegom", ničesar pa ne pove o njegovemu prvotnemu namenu.
Leta 860 so Rusi z 200 ladjami oblegali Konstantinopel. Bizantinska kopenska vojska in mornarica sta bili takrat daleč od prestolnice, zato je bila zelo ranljiva. Čas napada kaže na to, da so bili Rusi zaradi dobrih trgovskih zvez in drugih odnosov, ki se po misiji leta 838 niso prekinili, dobro seznanjeni o notranjih razmerah v cesarstvu. Ruski vojaki so opustošili predmestje Konstantinopla in se 4. avgusta umaknili.
Rusi so živahno trgovali s Hazarijo. Perzijski geograf ibn Kordabeg (okrog 820–912) je v Kitāb al Masālik w’al Mamālik (Knjiga poti in kraljestev) zapisal, da "gredo preko Slovanske reke (Don) v hazarsko mesto Kamlidž, kjer hazarski vladar od njih pobira desetino". Nekateri sodobni komentatorji iz arabskih virov sklepajo, da so imeli stiki s Hazarijo pomemben vpliv na politično kulturo v Ruskem kaganatu. Odnosi med Rusi in Hazari so se po letu 864 zaradi ruskih pohodov proti Kaspijskemu jezeru ohladili. |
Ruski kaganat | Ruski kaganat Propad | Kmalu potem, ko je patriarh Fotij obvestil druge pravoslavne škofe o pokristjanjenju Rusov, so bila vsa središča Ruskega kaganata v severozahodni Rusiji uničena. Arheološka odkritja so pokazala, da so bili Holmgard, Aldeigja, Alaborg in Izborsk v obdobju med letoma 860 in 880 do tal požgani. Nekatera naselja so bila po požaru za vedno zapuščena.
Zgodovina minulih let opisuje upor poganskih Slovanov in Čudov (finsko ljudstvo) proti Varjagom, ki so pripluli čez Baltik leta 862. Novgorodska prva kronika, ki je po mnenju Šahmatova bolj zanesljiva, za to obdobje ne omenja nobenega upora. Nikonova kronika iz 16. stoletja pregon Varjagov pripisuje legendarnemu poglavarju Ilmenskih Slovanov Vadimu Hrabremu. Ukrajinski zgodovinar Mihajlo Brajčevski Vadimov upor imenuje "poganska reakcija" na pokristjanjevanje Rusov. Obdobje nemirov in anarhije je po Zuckermannovem mnenju trajalo približno od leta 875 do leta 900. Odsotnost srebrnega denarja v obdobju med letoma 880 in 900 kaže na to, da je volška trgovska pot prenehala obstajati, kar je povzročilo "prvo evropsko srebrno krizo".
Po obdobju gospodarskega zastoja in političnega prevrata je regija okrog leta 900 začela oživljati. Zuckermann oživljanje pripisuje prihodu Rurika in njegovih mož, ki so svojo pozornost iz doslej neznanega vzroka preusmerili z Volge na Dneper. Skandinavski naselji v Ladogi in Novgorodu sta oživeli in se začeli hitro razvijati. V prvem desetletju 10. stoletja so v Gnezdovu ob Dnepru v bližini današnjega Smolenska ustanovili veliko trgovsko postajo. V približno istem času se je v pomembno mestno središče ob Dnepru razvil tudi Kijev.
Usoda Ruskega kaganata in proces, ki je povzročil njegovo preobrazbo ali vključitev v Kijevsko Rusijo, je nejasen. Izgleda, da je imela Kijevska Rusija zelo nedoločene predstave o obstoju kaganata. Slovanski viri ne omenjajo niti pokristjanjevanja Rusov v 60. letih 9. stoletja niti vojaškega pohoda v Paflagonijo v 30. letih istega stoletja. Omembo ruskega obleganja Konstantinopla v 60. letih 9. stoletja so si avtorji Zgodovine minulih let sposodili iz grških virov, kar kaže na pomanjkanje domačega pisnega izročila. |
Šibre | Šibre | Šibre so naziv za kovinske kroglice, ki so največkrat izdelane iz svinca. Glavna uporaba svinčenih šiber je strelivo za šibrenice, uporabne pa so tudi za obtežitev predmetov, v katere ni možno namestiti uteži iz enega kosa.
|
Šibre | Šibre Izdelava | Svinčene šibre se izdelujejo z ohlajanjem prostopadajočih kapljic kovine v namenskih stolpih. Po ohlajanju šibre spustijo po klančini, pri čemer se šibre, ki niso zadosti okrogle, odkotalijo vstran, kjer jih je možno zbrati in ponovno pretaliti. Pri svinčenih šibrah se uporablja svinec z dodatkom antimona ali arzena, ki vplivata na trdoto zlitine. |
Zverkov | Zverkov | Zverkov je priimek več oseb:
Efrem Ivanovič Zverkov, ruski umetnik
Nikolaj Kuzmič Zverkov, sovjetski general |
Kiparstvo v kamnu | Kiparstvo v kamnu | Kiparstvo v kamnu je dejavnost, kjer so kosi grobega naravnega kamna oblikovani z nadzorovanim odstranjevanjem materiala. Zaradi trajnosti gradiva so ohranjena kamnita dela, ki so nastala od prazgodovine dalje.
Dela, ki so nastala v paleolitski družbi za ustvarjanje kamnitega orodja, pogosto imenujejo knapping. Proces odstranjevanja kamna z zemlje se imenuje rudarjenje ali kamnolom.
Kiparstvo v kamnu je eden od procesov, ki jih umetnik lahko uporabi pri ustvarjanju kipov. Izraz se nanaša tudi na delovanje kamnosekov pri spreminjanju kamnitih blokov za uporabo v arhitekturi, zgradbah ali gradbeništvu. To je tudi izraz, ki so ga uporabili arheologi, zgodovinarji in antropologi, da bi opisali dejavnost, ki je vključevala izdelavo nekaterih vrst petroglifov. |
Kiparstvo v kamnu | Kiparstvo v kamnu Zgodovina | Najzgodnejša znana dela tovrstne umetnosti so kamnite rezbarije. Pogoste so risbe vklesane v kamen ali petroglifi, ohranjeni tam, kjer se naslikana dela ne bi ohranila. Prazgodovinske figurice Venere, kot je Willendorfska Venera, so lahko stari več desettisoč let in so izrezljane v kamnu, kot sta tuf in apnenec.
Ti najzgodnejši primeri kiparstva v kamnu so posledica udarjanja ali praskanja mehkejšega kamna s tršim, ali v bolj prožnih materialih, kot je rogovje, z relativno mehkim kamenjem. Druga zgodnja tehnika je bila uporaba brusa s katerim so iz kamna odstranili neželeno območje. Pred odkritjem jekla v kateri koli kulturi je bilo vse kamnoseško delo izvedeno z uporabo tehnike abrazije, grobega odstranjevanja kamnitega bloka s kladivi. Razlog za to je, da bron, najtrši kovinski material do jekla, ni bil dovolj trd, da bi lahko obdelal kamen. Starodavni Grki so uporabili duktilnost brona, da bi ujeli majhne granule karborunda, ki se naravno pojavljajo na otoku Milos in tako naredili zelo učinkovito pilo za brušenje kamna.
Razvoj železa je omogočil orodja za obdelavo kamna, kot so dleta, svedri in žage, izdelane iz jekla, ki so jih lahko utrdili in kalili, in so bila dovolj trda, da so lahko rezali kamen brez deformiranja, in ne tako krhka, da bi se zlomila. Orodja so se od takrat le malo spremenila.
Sodobne, industrijske in tehnike za velike količine se še vedno močno zanašajo na abrazijo za rezanje in odstranjevanje kamna, čeprav z bistveno večjo hitrostjo v postopkih, kot so vodna erozija in diamantno rezilo.
Ena moderna tehnika obdelave kamna uporablja nov postopek: tehnika nenadne visoke temperature na površino. Razširitev zgornje površine zaradi nenadnega povečanja temperature povzroči, da se ta razbije. V majhnem merilu se uporabljajo oksi-acetilenski gorilniki. V industrijskem obsegu se uporabljajo laserji. Monumentalno kiparstvo, kot je Crazy Horse Memorial, izrezan iz Harney Peak granita v Mount Rushmore, je narejeno z uporabo jet toplotne bakle. |
Kiparstvo v kamnu | Kiparstvo v kamnu Kamnita skulptura | Kiparstvo v kamnu je dejavnost, starejša od same civilizacije. Prazgodovinske skulpture so bile po navadi človeške oblike, kot so Willendorfska Venera in kipi brez obraza kikladske civilizacije v antični Grčiji. Kasneje so v kamen oblikovali živalske, živalsko-človeške in abstraktne oblike. Prve kulture so uporabljale abrazivne tehnike, sodobna tehnologija pa uporablja pnevmatska kladiva in druge naprave. Večino človeške zgodovine so kiparji uporabljali kladivo in dleto kot osnovna orodja za oblikovanje kamna.
Postopek se začne z izbiro kamna. Nekateri umetniki sam kamen uporabljajo kot navdih; renesančni umetnik Michelangelo je trdil, da je njegova naloga osvoboditi človeško obliko, ujeto v bloku. Drugi umetniki začnejo z obliko že v mislih in najdejo kamen, ki dopolnjuje njihovo vizijo. Kipar lahko začne z oblikovanjem vzorca v glini ali vosku, skicira oblike kipa na papirju ali nariše splošen obris kipa na samem kamnu.
Ko je pripravljen za obdelavo, umetnik običajno začne z izrezovanjem velikih delov neželenega kamna. To je faza "grobega klesanja" kiparskega procesa. Za to nalogo lahko izbere jekleno konico ali točkovno dleto, ki je dolg, zajeten kos jekla s konico na enem koncu in široko udarno površino na drugi strani. Ti dve dleti se uporabljata v kombinaciji s kamnoseškim kladivom.
Ko je določena splošna oblika kipa, kipar uporablja še druga orodja za izboljšanje kipa. Zobato dleto ali gradina ima več žlebljenih površin, s katerimi ustvarjajo vzporedne črte v kamnu. Ta orodja se običajno uporabljajo za dodajanje teksture. Umetnik lahko označuje posebne linije s pomočjo čeljusti za merjenje kamnitega območja, ki ga je treba obravnavati in označevanje območja odstranitve s svinčnikom, ogljem ali kredo. Kipar v tem procesu navadno uporablja nežne udarce, običajno v kombinaciji z lesenim kladivom.
Sčasoma kipar spremeni kamen iz grobega bloka v splošno obliko končnega kipa. Nato uporablja orodja, imenovana rašpla in pila, s katerima izboljša obliko v končno podobo. Rašpla je ravno, jekleno orodje z grobo površino. Kipar uporablja široke, radikalne gibe, da odstrani presežek kamenja kot so majhni okruški ali prah. Pila je manjša različica rašple, ki jo uporabi za izdelavo podrobnosti, kot so gube oblačil ali kodri las.
Končna stopnja postopka je poliranje. Stroj za peskanje se lahko uporabi kot prvi korak v postopku poliranja ali peskanja. V procesu zaključevanja se uporablja tudi brusni kamen, ki je težji in bolj robusten kot kiparski medij. Ta abrazija ali obraba, prinaša barvo kamna, razkriva vzorce na površini in doda sijaj. Kositer in železovi oksidi se pogosto uporabljajo za kamen, ki daje izjemno reflektivno zunanjost.
Skulpture je mogoče izrezati z direktno ali indirektno metodo rezbarenja. Posredni metoda je način dela z uporabo natančnega modela iz gline, voska ali gipsa, ki se nato kopira z uporabo kompasa ali proporcionalnih delilnikov ali točkovne naprave. Neposredna metoda je način dela na bolj intuitiven način, ne da bi vnajprej izdelali model. Včasih je narejena skica na papirju ali grobo iz gline. |
France Arhar | France Arhar | France Arhar, slovenski pravnik, bančnik in politik, * 24. april 1948, Ljubljana.
Arhar je leta 1971 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1983 pa na isti ustanovi doktoriral s tezo Mednarodno sovlaganje kapitala in soodločanje delavcev. Poklicno kariero je začel v Narodni banki Slovenije, v obdobju med letoma 1988 in 1991 pa je bival v Frankfurtu, kjer je bil eden od direktorjev Banke LHB. Po vrnitvi v Slovenijo je bil 10 let guverner Banke Slovenije. Leta 2001 ga je na tem mestu zamenjal Mitja Gaspari.
V politiko je aktivno vstopil leta 2002, z neuspešno kandidaturo za predsednika Slovenije. Leta 2006 je s podporo Zbora za Ljubljano neuspešno kandidiral za župana Ljubljane in prejel 20,85 % glasov.
Leta 2001 je prejel Zlati častni znak svobode Republike Slovenije ob deseti obletnici osamosvojitve, za izjemne zasluge pri uvedbi in uveljavitvi slovenskega monetarnega sistema ob osamosvajanju Slovenije. |
Constantin Sănătescu | Constantin Sănătescu | Constantin Sănătescu, romunski general, * 14. januar 1885, † 8. november 1947. |
763 | 763 | 763 (DCCLXIII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na soboto. |
Stanica Roč | Stanica Roč | Stanica Roč (italijansko Staziono Rozzo) je naselje blizu vasi Roč v Istri na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Buzet; le-ta pa v Istrsko županijo. |
Vandalizem v Wikipediji | Vandalizem v Wikipediji | Vandalizem v Wikipediji je kakršnokoli moteče ali zlonamerno urejanje. Vandalizem vključuje kakršno koli dodajanje, odstranjevanje ali spreminjanje, ki je šaljivo, nesmiselno, prevarano, žaljivo ali kakor koli ponižujoče.
V svoji zgodovini se je Wikipedija trudila, da bi ohranila ravnovesje med omogočanjem svobode odprtega urejanja in zaščito natančnosti svojih informacij, kadar lahko lažni podatki škodujejo njenim subjektom. Vandalizem je na Wikipediji enostavno storiti, saj lahko spletno mesto ureja kdor koli, z izjemo zaščitenih strani (ki jih lahko glede na stopnjo zaščitenosti urejajo samo uporabniki z določenimi privilegiji).
Vandaliziranje Wikipedije ni kaznivo dejanje, vendar pa krši pogoje uporabe spletnega mesta, če urejanje povzroči škodo. Vandalom je urejanje onemogočeno, lahko pa so v skladu s pogoji uporabe tudi blokirani. Vandalizem lahko storijo bodisi gostujoči uredniki bodisi tisti z registriranimi računi; polzaščiteno ali popolnoma zaščiteno stran lahko urejajo samo (samodejno) potrjeni računi oziroma skrbniki. Pogoste tarče vandalizma vključujejo članke o vročih in spornih temah, slavne zvezdnike in aktualne dogodke. V nekaterih primerih so lažno poročali, da so ljudje umrli. To se je zgodilo predvsem ameriškim senatorjema Tedu Kennedyju in Robertu Byrdu (oba sta zdaj že pokojna) ter ameriškemu reperju Kanyeju Westu (ki je še živ).
Za izziv preprečevanja vandalizma na Wikipediji je nekoč glavni urednik Encyclopædie Britannica Robert McHenry dejal: »Uporabnik, ki obišče Wikipedijo ..., je prej v položaju obiskovalca javnega stranišča. Morda je očitno umazan, tako da ve, da je zelo previden, ali pa se zdi dokaj čist, tako da ga lahko zaziba lažni občutek varnosti. Kar zagotovo ne ve, je, kdo je objekte uporabljal pred seboj.« |
Vandalizem v Wikipediji | Vandalizem v Wikipediji Preprečevanje | Vsako nedavno urejanje se prikaže na strani zadnjih sprememb, kjer je mogoče videti tudi zadnje spremembe vandalov, ki so pravkar vandalizirali določene strani. Vsak registriran uporabnik lahko razveljavi njegovo spremembo in vrne stran na prejšnjo različico, na pogovorni strani vandala pa mu lahko napiše opozorilo proti vandaliziranju. Če vandali vztrajajo, lahko administratorji vandalizem preprečijo z zaščito strani pred urejanji neprijavljenih uporabnikov, vandalom pa z blokiranjem onemogočijo urejanje na Wikipediji.
Večino vandalizma na Wikipediji preprečijo filtri. |
Vandalizem v Wikipediji | Vandalizem v Wikipediji ClueBot NG | Eden izmed njih, ClueBot NG, je program za preprečevanje vandalizma iz angleške Wikipedije. Ta bot sta ustvarila Christopher Breneman in Cobi Carter, angleška uporabnika Wikipedije v letu 2010. Nasledil je prvotnega ClueBot-a, kratica NG pa pomeni Next Generation.
ClueBot NG s pomočjo strojnega učenja in Bayesove statistike ugotovi, ali je treba katero od sprememb angleške Wikipedije razveljaviti ali ne. Spremembo prekliče, če program meni, da bi jo bilo treba preklicati. Čeprav je bot učinkovito pomagal vzdrževati Wikipedijo do čistega in vzdržnega stanja, nekateri trdijo, da je do novih uporabnikov sovražen, ker znanja človeških možganov ne more uporabiti za urejanje in zapuščanje brezosebnih modelov. |
Sveti Jurij | Sveti Jurij | Sveti Jurij, rimski vojak, mučenec in svetnik, * med 275/280, † 23. april 303, Nikomedija (Turčija).
Sveti Jurij je bil krščanski vojak - vitez iz Kapadokije, sedanje Turčije. Redkokaterega svetnika opisuje toliko legend kot ravno svetega Jurija. Krščanska legenda o njem temelji na poganskem izročilu o prihodu pomladi v deželo. Najbolj znana pa je tista, ki je zapisana v srednjeveški knjigi Legenda aurea, ki jo je napisal Jacobus de Voragine.
Kot svetník in mučenec je postal zavetnik orožarjev, vojščakov in skavtov, razglašen pa je bil tudi za zavetnika mnogih naselij; na Slovenskem recimo Ljubljane, Pirana in Ptuja. Celo Dardanele so se nekoč imenovale Morska ožina svetega Jurija. Samo v Angliji so temu mučencu posvetili več kot 160 cerkva. Jurij je bll zelo priljubljen svetnik Kraljevine Jugoslavije, posebej rodbine Črnega Jurija (Karađorđe).
Upodabljajo ga kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba svetega Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Njegov god 23. aprila pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek. Na freskah in kipih je pogosto upodobljen s kopjem v rokah, ko stoji ali jezdi na konju in s sulico prebada pošast v obliki zmaja. Zmaj v legendi predstavlja zlo in prekletstvo, ki ga vera premaga. |
Sindrom akutne dihalne stiske | Sindrom akutne dihalne stiske | Sindrom akutne dihalne stiske (ARDS, angl. Acute Respiratory Distress Syndrome) je fulminantni pljučni intersticijski in alveolarni edem (nakopičenje tekočine) pri težko obolelih, poškodovancih ali operirancih, ki se navadno razvije v nekaj dneh po začetni poškodbi. SImptomi zajemajo oteženo in hitro dihanje ter pomodrelost kože. Pri bolnikih, ki preživijo sindrom akutne dihalne stiske, je kakovost njihovega nadaljnjega življenja pogosto zmanjšana.
Med vzroke spadajo na primer sepsa, vnetje trebušne slinavke, večja poškodba, pljučnica (vključno s pljučnico zaradi covida-19) in pljučnico zaradi aspiracije). Do dihalne stiske pride zaradi razširjene poškodbe celic v pljučnih mešičkih, motenj v delovanju pljučnega surfaktanta, aktivacije imunskega sistema ter motenega uravnavanja strjevanja krvi. Posledično pride do motene izmenjave kisika in ogljikovega dioksida v pljučih. Diagnoza temelji na določitvi razmerja parcialega tlaka kisika v arterijah in frakcije inspiriranega kisika (razmerje PaO2/FiO2), ki je manjše od 300 mm Hg kljub pozitivnemu tlaku v dihalnih poteh pri koncu izdiha (PEEP) več kot 5 cm H2O. Izključiti je treba srčno obolenje kot vzrok pljučnega edema.
Primarno se sindrom akutne dihalne stiske zdravi z umetnim predihavanjem bolnika ter zdravljenjem bolezni oziroma stanja, ki je povzročilo akutno dihalno stisko. Ventilation strategies include using low volumes and low pressuresPri predihavanju se uporabljajo majhne prostornine in nizki tlaki. Če se oksigenacija krvi ne popravi v dovoljšnji meri, je lahko potrebno obračanje bolnika na trebuh in uporaba nevromuskularnih blokatorjev. Če tako zdravljenje ni uspešno, lahko pride v poštev zunajtelesna membranska oksigenacija (ECMO). Sindrom akutne dihalne stiske je povezan s 35- do 50- odstotno smrtnostjo.
V svetovnem merilu sindrom akutne dihalne stiske prizadene okoli 3 milijone bolnikov. Bolezen so prvič opisali leta 1967. Mestoma se uporablja izraz sindrom dihalne stiske pri odraslem, za razločevanje od sindroma dihalne stiske pri novorojenčku, vendar velja, da je strokovno izraz akutni sindrom dihalne stiske ustreznejši, kajti pojavi se lahko pri bolnikih v katerikoli starosti. |
Sindrom akutne dihalne stiske | Sindrom akutne dihalne stiske Znaki in simptomi | Bolezenski znaki in simptomi se navadno pojavijo v prvih dveh urah od nastopa vzročnega dogodka, lahko pa tudi po enem do treh dneh. Zaradi motene ventilacije se lahko pojavijo oteženo in hitro dihanje in znižane ravni kisika v krvi. Pogosto nastopijo tudi mišična in splošna oslabljenost, nizek krvni tlak, suh kašelj in vročina. |
Sindrom akutne dihalne stiske | Sindrom akutne dihalne stiske Zapleti | Možni so naslednji zapleti:
pljuča: barotravma pljuč (volutravma), pljučna embolija (PE), pljučna fibroza, pljučnica ob umetnem predihavanju (VAP)
prebavila: krvavitve (razjede), motnje gibljivosti črevesja, prevmoperitonej (zrak v trebušni votlini), translokacija bakterij
živčevje: hipoksična možganska poškodba
srce: motnje srčnega ritma, motnje v delovanju srčne mišice
ledvice: akutna ledvična odpoved, pozitivno tekočinsko ravnovesje
mehanski zapleti: poškodba žil, pnevmotoraks (ob namestitvi katetrav pljučno arterijo), stenoza sapnika (zaradi intubacije in/ali draženja zaradi endotrahealnega tubusa)
nutricijski: nedohranjenost (katabolično stanje), motnje elektrolitov
Drugi značilni zapleti vključujejo:
atelektazo
zaplete zaradi bolnišničnega zdravljenja: krvni strdki zaradi dolgotrajnega ležanja, oslabelost dihalnih mišic, preležanine, lahko tudi depresija in druge psihične motnje
večorgansko odpoved
pljučno hipertenzijo (povišan krvni tlak v glavni arteriji med srcem in pljuči) |
Kuripečič | Kuripečič | Kuripečič je priimek več znanih Slovencev:
Benedikt Kuripečič (~1490—?), diplomat, notar, potopisec in prevajalec |
Sapina Doca | Sapina Doca | Sapina Doca je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Rogoznica Šibeniško-kninske županije. |
Ivan Pintarič | Ivan Pintarič | Ivan Pintarič je ime več osebnosti:
Ivan Pintarič (zdravnik) (1910—1988), zdravnik ortoped
Ivan Pintarič (bibliotekar) (1930—2010), bibliotekar |
Audoin | Audoin | Audoin, tudi Alduin, Auduin ali Audoin (langobardsko Aldwin ali Hildwin) je bil približno od leta 546 do približno 560 (546-566 ali 547/548–552?) dux (vojvoda) ali rex (kralj) Langobardov, * ni znano, † po 560.
Med njegovo vladavino so Langobardi leta 541 postali federati Bizantinskega cesarstva. S podpisom pogodbe s cesarjem Justinijanom I. so dobili oblast v Panoniji in severno od nje. Audoin se je obvezal, da bo od leta 551 pošiljal svoje vojake generalu Narsesu v Italijo, ki se je vojskoval z Ostrogoti. Leta 552 mu je poslal več kot 5.000 mož, da bi porazili Gote na pobočjih Vezuva. Kljub temu je bil dovolj močan, da je v tem letu s pomočjo svaka Amalafrida težko porazil Gepide. V bitki pri Asfeldu je Audoinov sin Alboin ubil Turismoda, najstarejšega sina gepidskega kralja Turisinda.
Umrl je leta 563 ali 565. Nasledil ga je sin Alboin, ki je povedel Langobarde v Italijo. Tam se je poročil z Rodelindo, hčerko Amalaberge in Turingijskega kralja Hermanfrida. |